The Corrs: The Best of The Corrs

S prepovedanimi užitki naljažje shajaš tako, da jih ne analiziraš in zatiraš, ampak se jim kratkomalo prepustiš, in je, kar je. Tale irska glasbena familija je moj guilty pleasure že od samega začetka. Morda zato, ker lepo pojejo. Morda zato, ker lepo izgledajo. Morda zato, ker so navkljub slavi ohranili dostojanstvo in se vzdržali mesijanskih popadkov, ki dokaj pogosto obsed...

Club Lounge - Groovy Dance Tunes

Medtem ko so se ploščki nove pošiljke nemškega distributerja EFA razlezli čez celo Kacinovo domačijo in si je gospodar, preklinjajoč poduhovljene povzpetniške žolce, navazelinjene poltrone in nastavljače, bolehne mamine sinčke in iz pete roke prevzeti latino jazz, med kompilacijami, ki so vse po vrsti oblubljale groove, iskal imena vrednega housa, bi skoro spregledal nevpadljivo kompilacijo še posebno bebavega...

Eels: Souljacker

Novokaina za dušo očitno ni in ni, zato je prisrčnega in samo zmerno motenega geeky guy a začasno zamenjal nekoliko shirani Bedanec v nevarni kapuci in z ušivo brado. E je želel na tem albumu delati nekoliko tršo muziko, kar mu niti ni uspelo, je pa to še ena zareza na pasu sedaj tudi kontinuirano izvrstnih Jegulj.

[komfort.labor] presents Oceanclub

Pričujoči, ne toliko miks kot nevsakdanje sosledje z vseh vetrov zbranih trakov, tople ambientale, nežnih MDMA-jevskih uspavank, koelnskega minimalizma in berlinskega duba, med katerega zareže celo kaka kalipso ali Arta Lindsaya viža, je delo veterana elektronike Thomasa Fehlmanna ( Palais Schaumburg, The Orb, Sun Electric ) in nekdanje članice Malarie Gudrun Gut, ki že vrsto let, berlinskim poležuhom in lounge...

Nude: Drugačna gravitacija

Včasih - zdaj povsem razpadajoča - založba kaset in plošč RTVS ni kazala velikega zanimanja za kake pankovske projekte. Takratni urednik Ivo Umek se je trudil, da je čim več takšne muzike odšljivil in po tem, ko je preposlušal trakove, je bil za velik del slovenskih rokerjev nedosegljiv. Rokerji niso mogli niti prek trupla njegove tajnice. Konservativec, aparatčik, varuh sistema, cenzor, avtocenzor...

The Chicago Underground Trio: Flamethrower

Ime benda je že ob vzletu zbujalo simpatije. Najprej duet, nato trio, celo orkester, pa nazaj trio, ki je kar kvartet. Gre za Čikagovce srednje dolgega staža, ki nadaljujejo tam, kjer je postala ali še postava AACM. Torej niso ozkogledi, a so tenkega posluha. Pred časom smo hvalili orkestrsko različico.

Technasia: Future Mix

Technasia sta v bistvu Hongkonžan Amil Khan in Francoz Charles Siegling, sicer tudi lastnika istoimenske neodvisne založbe in pobudnika prve radijske elektrotehnične oddaje Future Mix, ki enkrat tedensko razveseljuje prebivalce južnokitajske province Guangdong in iz katere so izrezani prisrčni jingli in napovedi, ki prečijo pričujoči prvenec.

Under The Influence - mixed by DJ Spooky

Prvi v nizu ploščkov, ki naj bi tekom miksa izbranih veščakov igle in potenciometrov razkrivali njihove korenine in vplive, je pripadel "that subliminal kidu", enemu kunštnejših in študiranejših didžejev, Newyorčanu Spookyju, ki se poslušalstvu, kakor mu je prešlo v navado, priporoča tudi s prigodnim traktatom o sinhroniji.

Billy Bob Thornton: Private Radio

Če ste v prejšnjem stoletju redno zahajali v kino, potem skorajda niste mogli spregledati kameleonske face Billyja Boba Thorntona, markantnega igralca, občasnega režiserja in scenarista, ki je v letu baročnega Angleškega pacienta udaril iz zasede in galantno snel oskarja za prirejeni scenarij morbidnega Rezila, fascinantne suburbane drame o retardirancu, ki ga dvajset let po umoru matere in njenega ljubimca...

Chimaria: Pass Out Of Existence

Šest mladeničev, ki se skrivajo pod skupnim imenom Chimaria nam v dobri digitalni uri predstavijo štirinajst skladbic novodobne metalske žagovine, prežete z dobro dozo elektronike.

Magnifico: Komplet

Če je v slovenskem pop rock prostoru kdo, ki ga velja za preteklo delo pohvaliti, je to koseški pevec in instrumentalist Robert Pešut alias Magnifico. Komplet je CD, na katerem ne manjka noben Pešutov šut, čeprav še posebej razveseli bonus klasično instrumentalne Silvie, ki ploščo simpatično zaokrožuje kot kak Cimerotičev parfait.

Takkyu Ishino: Karaoke Jack

Verjetno bo mojster Takkyu, ki ga skupaj z Denki Groove odnaša vse dlje in dlje v debilano, tudi z novim ploščkom pokadil tistim, ki ga bi radi še naprej gledali v predalu s tehnom. Kot na enem sintu narejeni Karaokejack, katerega idiotski, samodejni tok Ishino še tik pred dokončno utrujenostjo materiala preseka s petimi minutami za gumitvist, elektro švicom ali kot iz osemdesetih izcuzano balado, je namreč z...

Tori Amos: Strange Little Girls

Čudnih malih punčar je natanko trinajst, s tem da ima prav vsaka svojo pesem (dobro, Heart of Gold ima dva obraza), tale, ki pravkar zre v vas izza seksi klobuka, pa je od vseh verjetno najmarkantnejša. Nič ni narobe, če si človek sredi ustvarjalne poti vzame predah in namesto mukotrpnega klamfanja novih dosežkov prepesni pušeljc tuje muje - za tiste, ki ne veste, na Strange Little Girls so same priredbe -...

Tracy Chapman: The Collection

Pet albumov, pet draguljčkov, en bleščeč prerez. Od draguljčkov se morda malce manj bleščeče svetlika samo zadnji - Tellin Stories, a ker so z njega na Kolekcijo zapekli predvsem tiste ta boljše zadeve, se sploh ne opazi. Z osupljivo izjemo njenega najboljšega komada ever je res vse tu, in šele ko poslušalec to zapuščino uzre takole zbrano na kupu, se zave, kako potentna baba ...

Orlando "Cachaito" Lopez: Cachaito

Iz zguncane in hegemonistične fabrike (polpreteklih) kubanskih godb, ki jih pokriva ime nekdanjega poniklega družabnega kluba, je Cachaito njen daleč najbolj novatorski odvod. Ni nič manj preračunljiv, a vsaj na silo ne "aktualizira". Zreli šestdesetletnik "Tamali Cachao", Orlando Lopez, je na svojem prvencu zavezan povsem določeni družinski tradiciji, pravi dinastiji izrednih...

Leonard Cohen: Ten New Songs

Če črtamo žive projekte, koncertne posnetke in kompilacije ter pobrskamo po spominu, vidimo, da si je stari čudak za deset novih pesmi vzel kar devet let časa. Toliko je namreč minilo od njegovega zadnjega, turobnega, a kljub temu izjemno pronicljivega studijskega albuma The Future, na prvi ugriz dokaj žilavega zalogaja celo za potrjene Cohenove slušatelje.

Robert Earl Keen: Gravitational Forces

Robert Earl Keen je eden tistih Teksačanov, ki se navkljub očesu za prezrte podrobnosti, ušesu za trdožive melodije ter prijateljski pomoči Lyla Lovetta in Steva Earla v Nashvillu ni počutil najudobneje. Njegovo Lone Star State Of Mind domotožje, kot je nekoč prepeval Don Williams, je šlo v cvet šele leta 1992, ko je Joe Ely posnel Keenovi pesmi Whenever Kindness Fails in The Road Goes On Forever, ki sta...

Zmelkoow: Superheroji v akciji

Zmelkoow so predvsem besedila in ne toliko glasba. Primorci se vračajo in hočejo konkurenco zmesti s parodičnim, zabavnim in odštekanim projektom. Pa je med potrošništvom še zanimanje za njihovo hecanje? Ali morebitna publika razume tale sestavek (Rokerji pod stresom): "Čau, mi smo rokerji pod stresom / in prosim ne nam težit / pridemo samo, če imate topel bekstejđ / v njem kavč in kaj za popit.

Marilyn Crispell/Gary Peacock/Paul Motian: Amaryllis

Ko je trio pred letoma priobčil pesmarico Annette Peacock, se nismo mogli načuditi prefinjenosti in nenavadni letargiji, ki kar ni šla vkup s pianizmom ene močnejših in trdovratnejših avantgardistk. Marilyn Crispell v najboljših pianističnih letih odkriva počasen tempo, baladno raztegovanje harmonij in premolke. Saj ne, da tega ne bi storila že pri svojem albumu-posvetilu Johnu Coltranu, ampak pri...

Luigi Archetti & Bo Wiget: Low Tide Digitals

Prva, ki nista Norvežana pri založbi, ki razveseljuje z nevsakdanjo, nepopulistično muziko. Švicarska državljana, muzična improvizatorja, upravljavca z elektronskimi generatorji zvoka nista ravno po župi priplavala. Vsaj kitarista Archettija smo srečevali naokrog. Violončelo igra Bo Wiget. Godba je upočasnjeno “nazankana”, zadeto gradualistična z vmesnimi inštrumentalnimi posegi.

Cormega: The Realness

Ob Cormegovi plošči, še bolj po ob njegovih življensjko poslovnih pripetljajih v zadnjih letih si človek ne more kaj, da se ne bi globoko zamislil o čudnostih in nepredvidljivostih, ki jih v življenja mladih raperjev polaga Gospod. Pri čemer pod veliki G ne vodimo inkarnacije neoprijemljive nebeške sile, ampak konkretno mesorezniško mašinerijo glasbene industrije.

O.S.T.: 8 mm

"Ostrinci so nadaljevanje Siddharte z drugimi sredstvi. O.S.T. je presenečenje letošnje jeseni in v splošni razprodaji tisočih šopačev, ki so se vrgli na prodajne police, najbolj zanimiv." Ja, takele poslušam zadnje dni in ni druge, kupil sem si to CD-ploskovje in ga preposlušal.

Jimmy Eat World: Bleed American

Redko lahko človek pripopa pet zvezdic, še redkeje s takim prepričanjem in užitkom. Zgodba je sicer stara - na pogled precej nemarkantni luleti in v resnici pravi gejzirji emocij in opažanj - a pomeni zadeva že ob prvem poslušanju tako produkcijsko kot melodično pomembno osvojeno točko za ameriški kitarski pop/rock.

Stereo Total: Musique Automatique

Le odkod se je vzel berlinski mutant, ki sliši na ime Stereo Total? Iz fascinacije s Sergom Gainsburgom, ki bi še kako cenil dekliški glas "fuer immer 16" let stare Francoise Cactus, najsi žgoli v rodni francoščini ali, z značilnim naglasom, v nemščini, angleščini, španščini ali celo turščini?

Herbert Henck: Piano Music (Conlow Nancarrow in George Antheil)

Nemški pianist Herbert Henck se je povsem posvetil sodobnemu pianizmu XX. stoletja, kar postaja že redka, predvsem pa nepriljubljena odlika, če izvzamemo redno izvajane “klasike”, predvsem z začetka stoletja. Henck vedno nadvse študiozno obdeluje literaturo, biografije, študira kulturno zgodovino in navsezadnje k albumom rad napiše miniaturno študijo, ki nas, neposvečene, a radoušesne, fino, a...

Entombed: Morning Star

S svojo sedmo celovečerno ploščo ostajajo Švedi Entombed zvesti trdi distorzirani skandinavski sceni. Tako jutranja zvezda ne prinaša glasbeno ničesar resnično novega, temveč je le kvaliteten izdelek surove metalske godbe, kjer pokopališčniki ponovno uspešno združijo klasične rockerske prijeme z brutalnim švedskim death metalom.

S.I. Futures: The Mission Statement

Simon Begg, ki sodi skupaj z Christianom Voglom v brixtonski krožek zbezljanih robotikov, sicer pa v sam vrh sodobne elektronike, jih ima več za (in med) ušesi od Vašega vsakdanjega didžeja. In bo, po udejstvovanju pod imeni Si Begg, Cabbageboy in Buckfunk 3000, tudi z v amwayjevca preoblečenim projektom S.I. Futures zadovoljil pestrosti in plesa lačne duše.

Therapy?: Shameless

Na prvi polovici najdemo v bistvu precej tradicionalne terapevtične viže, ki pa kljub vsemu še vedno delujejo sveže. Če so se te mrakobne razturačnice na Semi-Detached precej nagnile napram domeni melodičnega panka, so dva albuma kasneje zopet trdno vpete v okvirje dobrega starega rock'n'rolla z obilico trdih rifov, ki spomin pošiljajo na trip iz časov recimo Die Laughing.

Christian Smith Presents: Tronic Treatment

V Ameriki delujoči Šved Christian Smith si je kot kaže že nabildal ego, tako da se mu ni treba dokazovati s hitrostjo, s katero polaga plošče na gramofon ali s stopnjujočo se silovitostjo svojega tehna.

Afroman: The Good Times

Zakaj Afroman ni počistil sobe, zakaj ni šel v šolo, zakaj zdaj spi na pločniku, zakaj je zakockal avto, zakaj prodaja drogo, zakaj ni plačal preživnine za otroke, zakaj se ni ljubil z vami, zakaj vam torej ni polizal pičkice (čeprav je nameraval), zakaj zdaj drka čisto sam?