HEALTH: DISCO4 :: PART I

Zasedba HEALTH, ki je pred dobrim desetletjem navduševala s hrupno, eksperimentalno in izrazito samosvojo različico indie rocka, je z ostrim zavojem proti synthpopu dolga leta čedalje bolj nazadovala. Zdaj se po svoje vrača h koreninam, hkrati pa odpira novo poglavje, saj je oguljeni synthpop osvežila s pestrim naborom distopičnih industrial zvokov. Brez zadržkov lahko trdimo, da HEALTH že vsaj deset let ni zvenel tako dobro, vprašanje pa je, koliko zaslug za napredek gre pripisati dejanskim članom zasedbe, koliko pa gostujočim glasbenikom, ki uzurpirajo veliko večino plošče. Glede na izjemno eklektično izbiro sodelujočih izvajalcev pa je treba HEALTH čestitati že za to, da izdelek dejansko zveni kot razmeroma koherenten album in ne zgolj kot kompilacija.

Gorillaz: Song Machine, Season One: Strange Timez

Očitno niti najbolj znan fiktivni bend na svetu ni odporen proti pomislekom o smiselnosti rabe klasične oblike albuma, ki od povprečnega sodobnega poslušalca preprosto zahteva preveč pozornosti. Njegova sedma studijska izdaja pregovorno konceptualno in estetsko zaokroženost nadomešča z načinom »anything goes« spletne serije, v kateri je vsaka skladba ena samostoječa epizoda, vse skladbe skupaj pa prva sezona »zvočne serije« ... Kot nalašč za leto 2020, ko tudi predavanja na fakultetah in poslovni sestanki postajajo interaktivne spletne epizode.

Il Quadro di Troisi: Il Quadro di Troisi

Italijanska techno legenda Donato Dozzy in pevka, producentka ter skladateljica Eva Geist združujeta moči pri novem projektu, ki je svojevrstno posvetilo italijanskemu synth popu in italo discu, pa tudi dediščini progresivnega rocka v tradiciji avant pop ikone Franca Battiata. Debitantska plošča dvojca prinaša devet mehkobnih in sanjavih skladb v italijanščini, ki vsaka nosi duha čutnega zimzelenega hita Amore disperato pevke Nade iz leta 1983. Čeprav gre za očitno posvetilo specifičnemu obdobju in nostalgičnemu občutju, je Il Quadro di Troisi eden bolj svežih tovrstnih poskusov oživitve neke estetike s sodobnimi producentskimi in ustvarjalnimi postopki. Obvezno poslušanje za fene Róisín Murphy!

James Blake: Before

Elektroničarski trubadur James Blake se oglaša iz samoizolacije, v kateri je izjemno produktiven. Poleg vrhunskih plodov sodelovanja z dvojcem Mount Kimbie in slowthaijem ter ganljive priredbe Franka Oceana je njegovo karantensko ustvarjanje zdaj obrodilo še malo ploščo Before. Blake se je iz prodornega producenta futuristične elektronike preobrazil v baladnega popevkarja in s tem tudi zaslovel, zdaj pa združuje oba svetova in po dolgem času zapoje čez plesne beate, ki tokrat krmarijo med tehnoidnimi ritmi 4 x 4 in dobrim starim 2-stepom, s katerim je avtor navduševal v kratkem, a sladkem obdobju future garagea. Before v kontekstu Blakove diskografije sicer ni presežek, je pa dobrodošel zavoj proti njegovim klubskim koreninam.

Autechre: SIGN

Zadnji dolgometražec dvojca Autechre je bil maratonski, osemurni skupek radijskih posnetkov, predzadnji je bil sveženj petih zajetnih EP-jev, štirinajsti pa je čisto pravi, po formi navaden album. Prvaka in pionirja britanskega izraza IDM-a se po več kot tridesetih letih uglaševanja in razglaševanja glasov mašin še nista upehala, vsako poglavje njunega pogosto precej zahtevnega in obsežnega poslušanja je nekaj čisto svojega. Tudi tokrat. SIGN je natančen scenosled podrobnih melodičnih razvojev in ritmičnega drobljenja. Je presenetljivo prizanesljiv, jedrnat, celo ambientalen, z izhodišči osnovnih tonov, ki hitro začnejo bezljati v najpogosteje nežne melodije. Autechre za množice (zvedavih piflark in piflarjev)!

Jay Electronica: Act II: Patents of Nobility

Po dolgoletnem zatišju se je Jay Electronica – nekoč virtuozni novi up rap scene, zdaj legenda le še med poznavalci – končno izmotal iz naftalina. Glasno je opozoril, da je še med nami, to je storil povsem nepričakovano in kar dvakrat. Najprej s ploščo A Written Testimony, studijskim prvencem, ki pa je kljub izjemnosti pustil nekoliko medel vtis. Verjetno zato, ker ni bil izpolnitev dolga zvestim oboževalcem, ki so dobrih deset let pridno čakali na Act II. Sveže posneta plošča je bila nekakšna tolažilna nagrada za njihovo potrpežljivost. Je pa, čeprav jo je z gostujočimi verzi skoraj v celoti uzurpiral Jay Z, vsaj delno zadovoljila pričakovanja mitoloških razsežnosti, ki spremljajo (in bremenijo) diskografske izdelke Jaya Electronice.

METZ: Atlas Vending

Kot se za najglasnejšega kanadskega predstavnika noise rocka spodobi, METZ tudi pri četrti plošči poslušalcu le redko pusti zajeti sapo. Ponovno navduši z gostim zvočnim zidom hrumečih kitar, skozi katerega prebija neutrudni bobnar, ki po glasbilu tokrat udriha, kot bi se mu s čim močno zamerilo. Nekje globoko pod debelo fasado hrupa je zaznati bendovo spogledovanje s postpunkom, punk rockom in shoegazom, a le če smo izjemno pozorni, saj vsakršen namig na milejše kitarske žanre suvereno preglasi intenzivna nasičenost distorzije. Najočitnejša posebnost, po kateri se zasedba še naprej ločuje od nojzerskih somišljenikov, je spevnost vokala, ki tokrat še bolj kot kadarkoli spominja na posthardcore bende z začetka devetdesetih let.

Nejc Pipp: Ulysses

Popovska ustvarjalnost domače mladeži je očitno končno v polnem razcvetu. Po nedavno recenziranem Tschimyju v posluh dobivamo nadpovprečno dodelani prvenec škofjeloškega srednješolskega talenta Nejca Pippa, pri katerem je kot kitarist sodeloval Krištof Pogačnik. Ulysses je res fin primer sodobnega sobnega kantavtorstva na meji med zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo. Poznavalcem bo v spomin priklical kakega Jamesa Blaka ali morda še aktualnejše Cobyja Seya, Tirzah in domačo zasedbo YGT. Njegova macmillerjevska angleška izgovarjava je brezhibna, produkcije pa zlahka primerljive s tistimi globalnih vrstnikov. Subtilen in iskren glas generacije Z. Zapomnite si to ime!

21 Savage & Metro Boomin: Savage Mode II

Atlantski raper 21 Savage ponovno združuje moči s producentskim pajdašem, ki ustvarja pod imenom Metro Boomin. Uradno nadaljevanje enega od najbolj cenjenih trap mikstejpov tega desetletja je v vseh razsežnostih tudi njegova nadgradnja: teatralno temačna produkcija in flegmatična dostava hladnih gangsterskih verzov sta v učinkovitem sožitju, ki v izrazito avtentični maniri zaobjame duha temnih strani atlantskih ulic. Boominova melodika ustvarja vtis filmske glasbe iz kakšne vintidž grozljivke, k cinematičnemu razpoloženju pa tokrat pripomore tudi nepričakovan gost, oskarjevec Morgan Freeman. Ta v dramatičnih monologih recitira slovarske definicije raznih gangsterskih izrazov, kar deluje rahlo komično in ploščo razbremeni pretirane resnobnosti.

Future Islands: As Long as You Are

Ameriška skupina Future Islands je utečen ustroj, pri katerem stvari klikajo. Poleg tega, da njeni nešteti živi nastopi – v desetih letih jih je bilo več kot tisoč – še zmeraj veljajo za ene bolj prepričljivih v kolesju »kompleksa festivalske industrije« pop miljeja, šesta plošča As Long as You Are retro naravnane, a osvežilne špure ne usmerja v kakšno novo ali drugačno smer, ampak ostaja pri preverjenem, le malce počasnejšem ritmu.

Idles: Ultra Mono

Eden najpopularnejših pljuskov britanskega novega vala (neodvisnega) kitarskega hrupa je tempiran pretkano. Bristolska skupina Idles je najprej leta 2017 navdušila s prvencem Brutalism, z nadaljevanjem Joy as an Act of Resistance pa je že zajahala lestvice in festivalske urnike. To pa ne pomeni, da je ubrala taktiko »mehčanja zvoka«. Niti malo. Tudi tretji album je kričeč udarec distorzije in vpitja, punkerski v svoji preprostosti in minimalizmu, manj pa v samem slogu in masivnosti debeline zidu zvoka. Skupina, ki ji nekateri očitajo prilastitev drže delavskega razreda, tudi tokrat dostavi gruve, ki rušijo, a ob tem razplešejo, in besedila, ki bevskajo neposredno in hkrati enodimenzionalno. Naj se trese.

Sufjan Stevens: The Ascension

Pet let po osebnoizpovedni folk mojstrovini Carrie & Lowell, enem njegovih nespornih diskografskih presežkov, se prvi indie glas ameriškega Srednjega zahoda vrača z osmim studijskim albumom, na katerem ponuja posodobljeno varianto baročne indietronice predhodnika The Age of Adz (2010). Kakor namiguje spiritualni naslov, je Vnebohod še en ambiciozen album o sodobni družbeni tesnobi in iskanju odrešitve, utelešenem v verzu »I want to die happy« iz komada Die Happy. Stevens se tako pridružuje številnim ustvarjalcem, ki zadnja leta v svoji glasbi osmišljajo sodobno epidemijo anksioznosti in samozdravljenja z vidika družbenega, duhovnega in eksistencialnega. Izčrpen, toda obenem razvlečen album.

Action Bronson: Only for Dolphins

Nekoč kuhar v restavracijah za petičneže na Manhattnu, zadnje slabo desetletje pa brezbrižni raper barvito eksplicitnih vsebin in iznajdljivi jahač širše pop kulture streže z albumom popolne ležernosti in čiste zankarske preprostosti. Only for Dolphins je ravnica zibanja z glavo ob srkanju pina colade med oddihom na karibskem otoku in je precej kompilacijsko zveneča plošča. Nič čudnega, saj je izdelavo podlag podpisala druščina Bronsonovih starih znancev. Lenobnost rimarske dostave, eksotičnost uporabljenih semplov in tehnična rudimentarnost so že stalnice, ironija pa je v tem, da je bil newyorški zabavnež v časih, ko so mu očitali kopiranje wu-tangovca Ghostfacea Killaha, precej bolj osvežilno izviren kot tokrat.

Róisín Murphy: Róisín Machine

»Róisín Murphy je v pop izgnana princesa glama. Pooseblja zvezo diska in umetnosti, čutnosti in inteligence, razkošne površinskosti in eksistencialne tesnobe, zvezo, ki se je nekoč zdela neizogibna, zdaj pa je postala tako rekoč nemogoča.« Tako je enigmatično podobo ene bolj sofisticiranih predstavnic šovbiznisa opisal pokojni britanski kritik in teoretik Mark Fisher. Nekdanji partner Mark Brydon pa je njen glas označil z besedami »Peggy Lee na meskalinu« in s to oznako zaobjel tehnično podkovanost ter hkratno drzno nekonvencionalnost Murphyjeve, ki bolj kot na všečnost bleščičaste disko ikone Donne Summer spominja na neposrednost postpunk kraljice Siouxsie Sioux.

Deftones: Ohms

Ameriški alt-metalski veterani, ki letos praznujejo že dvajseto obletnico izida plošče White Pony – svojega komercialnega preboja –, so suvereno prestali preizkus časa. Ne zgolj, da se je njihova diskografija postarala kot dobro vino; z enajsto ploščo dokazujejo, da še vedno premorejo ravno toliko ustvarjalnega elana kot pri prvih korakih. Album Ohms odlikujejo udarni rafali bobnov in težkokategorni sludgerski rifi, ki so zaznamovali bendova najboljša dela, najopaznejši element pa je jasno dramatična melanholičnost pevca China Morena, ki ponovno navduši z neverjetnim razponom glasu.

Public Enemy: What You Gonna Do When The Grid Goes Down?

Ali starčevska, (politično) najglasnejša rap skupina osemdesetih let sploh še zmore dvigniti glas leta 2020? Ja! Petnajsti album javnega sovražnika številka ena pomeni vrnitev k matični založbi Def Jam, je pa hkrati tudi nekakšna velika veteranska zabava, saj se modrecu Chucku D-ju in nergaču Flavorju Flavu pridruži nagnetena druščina starejših občanov. Pofočkajo se Mike D in Ad-Rock iz trojca Beastie Boys, Ice-T, George Clinton, Nas, Black Thought, DJ Premier, Run-DMC ... What You Gonna Do ... je plošček dostojnega hrupa, neprekinjenega gruva, nujne kritike in zmerne nostalgije. Praznik starega, a ne povsem zastarelega hiphopa, ki precej stavi na staro slavo, a doda tudi kaj aktualnega. In predvsem tu in tam udari po glavi.

Tschimy: Human OS

Ima sodobni slovenski pop končno svojega Franka Oceana? Prvenec mladega kantavtorja in producenta, ki je doslej ustvarjal v polju trapa in se razvijal kot vokalist, na domačo sceno prinaša svežino. Produkcije, zmes emotivnega popa, seksapilnega R & B-ja in nostalgičnega neo-soula, so preprosto izvrstne. Njegov božajoči žametni glas pa je eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let. Težko te pustijo hladnega tudi zapomnljivi ljubezenski verzi v slovenščini, ki se ti hitro usidrajo v ušesa in te spremljajo skozi dan. Poskusi poslušati komad Hera, ne da bi ga nato predvajal vsaj še dvakrat. Human OS je izdaja, ki brbotajočo slovensko sobno ustvarjalnost vpenja v srednji tok globalnega popa. Eden presežkov letošnjega leta.

Joji: Nectar

Svojevrsten fenomen sodobne glasbene produkcije, ki zgovorno priča o duhu časa, je priljubljenost muzike, ki jo ustvarjajo tako imenovani youtubarji. Gre za spletne nastopače, ki milijonsko občinstvo kratkočasijo predvsem z govoričenjem in duhovičenjem pred spletnimi kamerami, nekateri pa enormne baze spletnih sledilcev izkoristijo tudi za to, da jim poleg vsakodnevnih videovsebin prodajajo še svojo avtorsko glasbo, ki je večinoma, milo rečeno, generična, pogosto pa tudi skoraj neposlušljiva. Najopaznejša izjema med takšnimi izvajalci je George Miller oziroma Joji, pevec in producent japonsko-avstralskih korenin, ki se je v nekaj letih iz spletnega komika prelevil v avtorja prefinjenih pop skladb, pri katerih lahko brez težav odmislimo njegovo youtubarsko zgodovino in jih obravnavamo kot dela polnopravnega glasbenika.

Ammar 808: Global Control/Invisible Invasion

Svetovno priznana ljubljanska založba raznorodnih glasb sveta streže z navdahnjeno izdajo na presečišču tradicije in avantgarde. Drugi album tunizijskega glasbenika, ki je nastal na terenu v indijski zvezni državi Tamil Nadu, prinaša amalgam magrebskih ritmičnih sinkop, aktualnih klubskih trendov, zvokov tradicionalnih indijskih glasbil, psihedeličnih elektronskih zvočnih barv ter glasov lokalnih pevcev in pevk. Elektrificirane afriške poliritmije, ki so jih v zadnjih letih popularizirali Deena Abdelwahed, 3Phaz in varovanci ugandske založbe Nyege Nyege Tapes, se prepletajo z melosom bendov à la Tamikrest in Tinariwen ter Greenwoodovega projekta Junun. Dinamično in samosvoje.

Etceteral: Ama-gi

Prvenec dvojca Etceteral – oziroma trojca, če dodamo močno in stalno vizualno komponento –, ki vneto vijuga po presečiščih jazzovskega gruva, postrockovske intenzivnosti in elektronskih raziskovanj in med njimi, potrjuje raznovrstnost in raznoličnost domačih neinstitucionaliziranih (ob)jazzovskih praks. Ama-gi, neprekinjeno brbotanje saksofona, bobnov in sintetizatorjev, najbolj prepriča v delih, ki so jedrnati in kompaktni. V delih, kjer so melodične teme izčiščene in kjer je v ospredju dinamična igra med hudo prepletenimi ritmi in saksofonskimi sunki. Plošček, ki na trenutke v spomin prikliče početje opaznejših britanskih sodobnikov in ki mu edinstvena frenetična napetost popušča v nekaj pretirano razvlečenih delih.

AG Cook: Apple

Britanski producent AG Cook, ki deluje tudi kot šef ekscentrične založbe PC Music, je v samoizolaciji milo rečeno hiperproduktiven. Prejšnji mesec je izdal svoj prvi album, ki na sedmih ploščkih ponuja kar 49 skladb, te dni pa je izšla plošča, ki jo je sam označil za svoj drugi prvenec. Ker je ta izdelek veliko bolj strnjen od predhodnika – na njem je zgolj deset skladb –, bi bilo pričakovati, da bo tudi bolj koherenten, a je prav tako eklektičen, zato je v njem težko prepoznati rdečo nit. Plošča najbolj prepriča, ko AG Cook predstavlja svojevrstno vizijo klubske glasbe jutrišnjega dne, v kateri se izživlja z dih jemajočimi producentskimi veščinami, ko pa zaplava v ironično osladnost baladnega popa, se spotika ob lastne težnje po duhovičenju.

SAULT: UNTITLED (Rise)

Četrti album skrivnostnega kolektiva prihaja le tri mesece po tretjem, oba pa zavzemata eksplicitno, a precej nevsakdanjo pozo uporniške muzike iz obdobja družbenih gibanj po umoru Georgea Floyda. UNTITLED (Black is) in UNTITLED (Rise) poslušamo kot dvojni projekt, ki je usklajen in uglašen z gibanjem Black Lives Matter, le da tega nikoli ne skandira na prvo žogo. Kar pa ne pomeni, da sploh ne skandira.

Sevdaliza: Shabrang

Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom.

Kelly Lee Owens: Inner Song

Valižanska tehno didžejka spada med sodobne ustvarjalce, kot je Nicolas Jaar, ki smo jih nekoč nekje opisali z izrazom producent kantavtor. Album Inner Song, na katerem gostuje John Cale, legenda popularne muzike 20. stoletja in soustanovitelj zasedbe The Velvet Underground, je namreč liričen in introspektiven kot katerikoli povprečni akustični kitarski album. Mehkobne produkcije Owensove so zavidanja vreden primer sinteze prefinjene pop senzibilnosti in zasanjane klubske elektronike na mejah tehna, downtempa in synthwava. Povezuje jih njen hlepeči, eterični vokal, ki lebdi na krilih ponekod čustvenih, drugod erotičnih instrumentalnih podlag in manifestira njeno notranjo pesem. Atmosferični tehno pop za nočne meditacije.

The Flaming Lips: American Head

Na začetku sedemdesetih let se je Tom Petty s svojim prvim bendom za kratek čas ustavil v Oklahomi. Tam je takrat odraščal Wayne Coyne, idejni vodja zasedbe The Flaming Lips. Coyne na svoji 16. konceptualni plošči pripoveduje fiktivno zgodbo, v kateri njegova pot prekriža Pettyjevo: skupaj se odpravita na dogodivščino z motoristično tolpo, ki preprodaja LSD. Lahko bi trdili, da gre za precej nenavadno zasnovo plošče, a ta se pravzaprav ne more kosati z bizarnostjo konceptov prejšnjih albumov. Bend se je že dolga leta spotikal ob lastne težnje po eksperimentiranju, tokrat pa se vrne h koreninam in suvereno prepriča s klasično mešanico psihedelije in baladnosti, kakršna ga je odlikovala v njegovih najboljših letih.

Marilyn Manson: WE ARE CHAOS

Marsikdo je za Marilyna Mansona bržkone prvič slišal na hodnikih osnovne ali srednje šole, po katerih so kot sezonska gripa krožile anekdote o paru reber, ki si ga je dal odstraniti, in prakticiranju avtofelacije. Najbrž ni popkulturne ikone, ki bi v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja v svoji osebi združila toliko nasprotujočih si mitov, fenovskih legend, medijskih kontroverznosti in drugih polresnic kot on. Utelešal je obsesijo takratne dobe s torture porn grozljivkami, srhljivimi videoigrami, srednješolskimi pokoli, pornografijo BDSM in nasploh degenerativnim vplivom sočasne pop kulture na odraščajoče milenijce. Ob njegovem konstruiranem alteregu, ki je poosebljal ameriško kolektivno obsesijo s smrtjo in nasiljem, so se lomila kopja za svobodo umetniškega izražanja. V nekem trenutku je v očeh poklicnih moralistov pomenil resnično nevarnost za zahodnjaško omiko. Toda kot vsi popkulturni fenomeni je tudi njegov freakshow sčasoma izgubil ostrino. Šok rock, ki so mu pot na različne načine tlakovali liki kot Alice Cooper, Ozzy Osbourne in GG Alin, je na začetku novega tisočletja postal del glasbenega establišmenta, Manson pa je napredoval v njegovega ambasadorja.

Dua Lipa & The Blessed Madonna: Club Future Nostalgia

Kakšen je v času, ko je večina plesišč po svetu »do nadaljnjega« zaprta, namen uradne zbirke klubskih remiksov pop plošče? Težko se je znebiti občutka, da gre predvsem za tržno sredstvo, ki bo Dui Lipi pomagalo poloviti nekaj dodatnih prihodkov, za katere jo je prikrajšalo umanjkanje velikih turnej. Brez tega konteksta se zdi plošča povsem odveč. Kljub nekaterim izjemnim producentom s seznama sodelujočih remiksarjev, ki ga je kurirala The Black Madonna – oziroma The Blessed Madonna, kot se je pred nedavnim preimenovala iz vzgibov politične korektnosti –, remiksi zaradi komercialne naravnanosti še zdaleč ne bodo prepričali elektronskih sladokuscev, hkrati pa se jih trmasto otepajo tudi pevkini zvesti oboževalci.

Duval Timothy: Help

Britanski umetnik in pianist iz Sierre Leone je za četrti album k sodelovanju povabil različne akterje londonske klubske scene, kot so Lil Silva, Mr. Mitch in Vegyn. Help prinaša navdahnjen preplet impresionističnih klavirskih motivov, soul jazz idiomov, r & b tankočutnosti, pridušenih klubskih ritmov in fragmentarne pop lirike. Pomemben element so inventivno obdelani vokalni hooki različnih izvorov, ki v odsotnosti refrenov pesmim vdihujejo nekakšno naracijo, vključujoč teme rasne identitete, zgodovine, samote in individualizma. Večplastni in eterični »londonski jazz«, ki se po intimni zvočnosti precej razlikuje od bendovskega jazza someščanov à la Shabaka Hutchings, Nubya Garcia in Kamaal Williams.

Tricky: Fall to Pieces

Štirinajsti album nekoč čudaškega genialca bristolske scene trip hopa prihaja po najhujši mogoči očetovski tragediji. Prihaja pa tudi z novo pevsko partnerico. Kot že večkrat Tricky večidel besedičenja tudi na tem albumu prepusti vokalistki, tokrat poljski neznanki Marti Złakowski. Naveza deluje. Povsem nizkoleteče, bandcampovsko, brez pompa izdani Fall to Pieces je najbolj fokusiran in zvočno kompakten Trickyjev izdelek zadnjih let, za katerega je sam rekel, da vsebuje njegov najboljši približek pop glasbi. A urejena produkcijska podstat, mehko drgnjenje violončela in lebdeči kitarski rifi značilno raskavost samotnega potnika le nekoliko preveč polikajo, manjka tudi kakšen konkretnejši udarec distorzije.

6ix9ine: TattleTales

Razvpiti raper 6ix9ine je izid prvenca spremljal kar izza rešetk, za katerimi je pristal zaradi obtožb o nezakoniti posesti orožja in zaradi vpletenosti v strelske obračune. Dolgoletne zaporne kazni se je rešil tako, da se je iz ultimativnega dvornega norčka rap scene začasno preobrazil v zloglasnega ovaduha in po slabih dveh letih iz ječe odkorakal na prostost. Že prej je imel več hejterjev kot oboževalcev, pričanje proti članom tolpe Nine Trey Gangsta Bloods – s katerimi naj bi se bil družil le zaradi večje ulične kredibilnosti – pa je še dodatno okrepilo njegov status najbolj osovraženega izvajalca hip hopa. Mnogi so predvidevali, da ponovni zagon njegove glasbene kariere ne bo mogoč, a pri tem so očitno precenjevali moralni kompas nekritičnega občinstva. Drugi singel, ki ga je izdal na prostosti, je dosegel rekord in v enem dnevu preštel več ogledov na YouTubu kot katerikoli raperski videospot doslej.