Disclosure: ENERGY

Producentski dvojec bratov Lawrence se je po petletnem zatišju vrnil najprej z malo ploščo evforičnih house bangerjev, zdaj pa je postregel še s tretjim dolgometražnim albumom, na katerem svoje studijske veščine ponovno spaja z vojsko gostujočih vokalistov. Izbira teh se je pri prejšnjih izdajah zdela čedalje bolj preračunljiva in je dvojcu zagotovila častna mesta na vrhovih lestvic, zdaj pa moči združuje tudi s številnimi izvajalci, ki še niso prodrli v mainstream. S tem ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih verjetno nihče ni nikoli postavil: kako bi raperji, kot sta Mick Jenkins in slowthai, zveneli v kontekstu naspidiranega housa ali kako se bo Syd iz zasedbe The Internet odrezala s future garage podlago. Ne le vprašanja, tudi odgovori se zdijo precej odvečni.

Angel Olsen: Whole New Mess

Ameriška kantavtorica – ki bi morala ravno minuli teden nastopiti v Zagrebu, pa ji je pandemija prekrižala načrte – na petem studijskem albumu streže s »slečenimi« verzijami skladb z odlično sprejete lanske plošče All Mirrors. V primerjavi s stadionskim maksimalizmom predhodnika je Whole New Mess, ki je bil zaradi posebne akustike posnet v cerkvi, posvetilo intimi in ranljivosti. Očarljivo barvo njenega glasu in otožne ljubezenske verze elegantno dopolnjuje minimalistični zven elektrificirane kitare. Gre za tipičen breakup album, ki surovo in iskreno dokumentira pevkino spoprijemanje s propadom romantične zveze in depresijo, ki ji sledi. Dobrodošla tolažba za strta srca.

The Lemon Twigs: Songs for the General Public

Elton John je v nedavnem intervjuju za BBC ostro kritiziral sodobno popularno glasbo in dejal, da uspešnice, ki te dni zasedajo vrhove lestvic, večidel pravzaprav sploh niso »prava glasba«. Med prefinjeno sodobno produkcijo, ki dosega njegove standarde, je poleg avtorjev, kot sta Father John Misty in Conan Gray, omenil tudi ameriško zasedbo The Lemon Twigs, psych-pop dvojec bratov D’Addario. Ob poslušanju njune tretje plošče dojamemo, kako zelo egocentristične so pravzaprav glasbenikove sporne besede: njun značilni retro šik se ne spogleduje zgolj z glam rockom sedemdesetih let, temveč se v marsikaterem pogledu očitno klanja prav delu Eltona Johna. The Lemon Twigs predvsem reciklira klasično vintidž rock zapuščino, kar opravi v tehnično natančni, a skoraj nadležno baročni maniri.

Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form

Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99?

Nas: King’s Disease

Nas velja za enega najpronicljivejših tekstopiscev in tehnično bolj izpiljenih brcačev rim v zgodovinskih učbenikih rap glasbe. Potem ko je zadnje desetletje izdal bolj malo in predlani zgrešil tarčo z albumsko navezo s Kanyejem Westom, je njegov trinajsti studijski pridelek nekoliko bolj artikuliran. King’s Disease je sprehod po poteh spominov, je nostalgično spominjanje začetkov in kariernih vrhuncev in je opozarjanje na »črne kralje« (med katere poleg nekaterih košarkarskih ikon seveda spada tudi sam). Album, na katerem je precej prepiha zaradi vrzeli med prepričljivimi in šibkimi trenutki ter na katerem steber newyorške scene zveni včasih starčevsko, drugič vitalno. Nebistven trenutek veterana.

kleemar: no love in modern world

Od izdaje Banana Split z zasedbo Trus! s(m)o feni prekmurskega zvočnega maga Mateja Končana na novo muziko čakali kar sedem let. Kljub maloštevilnim komadom si je kleemar priigral naziv enega bolje skritih biserov domače producentske srenje, ki je z igrivim filigranskim pristopom navdihnil marsikaterega nadobudneža. Pred nami je tako eden teže pričakovanih prvencev v zgodovini slovenske neodvisne glasbe in po pričakovanjih je preprosto čudovit. Kleemar izhaja iz tradicije najboljših v svojem žanru, ki bi ga raje kot IDM preprosto opisali kot (kant)avtorska elektronska glasba, saj se v vsakem detajlu skriva avtorjev pečat … daleč od trendov in urbanega hajpa, kjer je edini relevanten kontekst zvok.

Nubya Garcia: Source

Nubya Garcia velja za eno ključnih muzicistk mlajše generacije »londonske scene novega jazza«. Gibka saksofonistka je do sedaj stregla s konsistentno nametanimi drobci: krajšimi projekti in gostovanji pri kolegih. Osišče njenega zgoščenega prvenca so bolj klasične žanrske (solistične) strukture, toda nevarnosti prevelikega odmerka konvencije ni. Source ni čistokrvni jazzovski album, slišimo sledi, pa tudi čisto konkretne vzorce zvoka črnega Atlantika, največkrat duba in soula, a tudi manj pričakovanih slogov – od calipsa do cumbie. To so godbe – izviri njenega izraza, ki jih obkljuka vestno, vendar dovolj po svoje. Plošča pa ni samo njena – je precej kolektivna, z dovolj prostora za glasove številnih sobendašev.

Bright Eyes: Down in the Weeds Where the World Once Was

Kdo ve, koliko strtih in zdolgočasenih src bele ameriške in evropske mladeži je nekje na sredini prvega desetletja 21. stoletja predmestno melanholijo hranilo z repetitivnim poslušanjem komada Lua z intimne indie klasike I’m Wide Awake, It’s Morning, ki jo je ugledna ameriška revija Time uvrstila med deseterico najboljših albumov leta 2005. Od takrat projekt Bright Eyes pod vodstvom Conorja Obersta, ki sicer deluje od leta 1995, velja za enega ključnih predstavnikov zlate dobe indie rocka, še posebej njegovih sentimentalnih in jokavih odvodov. Revija Rolling Stone je Obersta leta 2008 celo oklicala za najboljšega kantavtorja tistega leta. Krhki, negotovi zven njegovega glasu še danes velja za enega prepoznavnejših v indie sferi. Po skoraj desetletnem zatišju in številnih solo projektih ter sodelovanjih, denimo projektu Better Oblivion Community Center z na tem mestu nedavno recenzirano Phoebe Bridgers, se bledolični ameriški sanjač zdaj vrača z desetim albumom projekta Bright Eyes.

Aminé: Limbo

Aminé, mladi raper iz Portlanda, z vsako izdajo zveni čedalje bolj pragmatično, sočasno pa vedno bolj prepričljivo. Na plošči Limbo se je potopil v do množic prijazen zvok rapa in prav najbolj spevni in spolirani komadi na albumu so tisti, po katerih se Aminé najbolj odlikuje. Nikakor ne bi mogli reči, da gre na Limbu za pretirano svež, kaj šele edinstven zvok, saj se avtor precej očitno sklicuje na vzornike, a pri tem nikoli ni anahronističen ali neizviren: poklanja se denimo zgodnjim delom Kanyeja Westa, MTV-jevskemu »bling-era« hiphopu s preloma tisočletja in rap klasikam devetdesetih let, najočitneje pa se sklicuje na diskografske vrhunce kanadskega superzvezdnika Draka in njegovo značilno špuro pravzaprav zvozi bolje, kot bi jo Drake sam.

Idris Ackamoor & The Pyramids: Shaman!

Ameriški kombo spiritualnega afro-jazz-funka The Pyramids je deloval le kratek čas, na sredini sedemdesetih let je nanizal tri albume in potem izginil. Po precejšnjem povečanju zanimanja za takšne štihe je vodja, saksofonist Idris Ackamoor, projekt – sicer v precej spremenjeni zasedbi – obudil k življenju leta 2016. Shaman! je že tretji album reinkarnacije, ki dosledno, a ne rigidno sledi izročilu afrocentrističnih izrazov črne Amerike. V ospredju sta živahni pihanji saksofona in flavte, precej markantno pa je tudi sodelovanje violine. Ackamoor z druščino tokrat udari izjemno razgibano, tekoče, na trenutke epsko, s številnimi brundanji napevov, od hipnotičnega do plesnega. Album, ki od časa do časa zveni staromodno, a nikoli zastarelo. Živahni veterani.

Washed Out: Purple Noon

Ernest Greene spada v generacijo sobnih producentov, kot so Toro y Moi, Wild Nothing in Neon Indian, ki so na začetku minulega desetletja popularizirali lenobne in sanjave melodije elektronskega indie žanra, znanega kot chillwave. Njegov singel Feel It All Around iz leta 2009, ki ga poznamo iz uvodne špice TV-serije Portlandia, ostaja himna hipsterske generacije. Po vmesni eskapadi k založbi Stones Throw se Washed Out zdaj vrača h kultni seattelski instituciji Sub Pop. Vendar Purple Noon deluje kot predvidljiva vrnitev k njegovi izvirni nostalgični estetiki. Pravzaprav je kar sinonim za ime projekta ... utrujen in oguljen, od sonca zbledel album, na katerega pozabiš, še preden prideš do konca.

Glass Animals: Dreamland

Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo.

Hudson Mohawke: B.B.H.E.

Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine.

Laraaji: Sun Piano

Sedeminsedemdesetletnega multiinstrumentalista in pionirja new age glasbe iz newyorškega Harlema je marsikdo odkril, ko je izšla prelomna mojstrovina Ambient 3: Day of Radiance, ki jo je leta 1980 produciral Brian Eno. Danes njegova diskografija šteje več kot 50 albumov in velja za enega izmed utemeljiteljev meditativnih zvočnih raziskovanj, ki zadnja leta privabljajo številne nove poslušalce. S Sun Pianom, prvim poglavjem iz trilogije improviziranih del, ki ga je posnel v eni od brooklynskih cerkva, se vrača k svojemu študijskemu instrumentu. Dvanajsterica klavirskih meditacij s tisto tipično sončno Laraajijevo avro sicer ne prinaša presenečenj. Je pa nedvomno fina spremljevalka v prvih jutranjih urah.

The Microphones: Microphones in 2020

Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo.

Jaga Jazzist: Pyramid

Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe.

Lianne La Havas: Lianne La Havas

Lianne La Havas je pred slabim desetletjem veljala za prihajajoči glas folka in soula Velike Britanije. Sledili so prepričljiva, a nekoliko šablonska albuma, nastopi z Alicio Keys in nekakšno neformalno Princeovo mentorstvo. Sledil je tudi petletni premor, ki je bil očitno dobro odmerjen. Tretja plošča, naslovljena s pevkinim imenom, organizacijsko sicer pomeni korak nazaj, saj je bila posneta z manjšo ekipo kot prejšnji dve, a prav zato se je avtorica osvobodila odvečnega balasta. Njen glas in igranje kitare sta izhodišče in glavni šmek projekta nevsiljivega in zračnega, a zbranega teka, uspe pa ji celo tvegana poteza priredbe iz pesmarice skupine Radiohead. Intimno in najbolj avtorsko ter koherentno doslej. V tretje gre rado.

Dominic Fike: What Could Possibly Go Wrong

Predstavljen nam je bil kot wunderkind, kot mladi up alternativnega R & B-ja in indie popa. Požegnali so ga Brockhampton, Billie Eilish in celo Barack Obama. Svoj prvi singel je prodal v platinasti nakladi, prva mala plošča, ki jo je posnel med hišnim priporom, pa je sprožila vojno med založbami velikankami, ki so se borile, da bi ga dobile v svoje varstvo. Medijski hajp je ustvaril pričakovanja, ki jih Dominic Fike s prvencem še zdaleč ni dosegel. Avtor se v naslovu plošče sprašuje, kaj vse bi lahko šlo narobe, z albumom pa dokazuje, da gre lahko narobe marsikaj. Zbirka medlih, neosredotočenih skladb zveni nedodelano in že slišano, zapomnili pa si jo bomo predvsem po boleči plehkosti besedil, ki nemalokrat poosebljajo pojem cringe.

Jessy Lanza: All the Time

Mehkobni sopran kanadske pevke Jessy Lanza je prinesel piš svežine na obronke srednjetoka. Konkretno spogledovanje s synthpopom osemdesetih let, a brez doslednega kopiranja, saj si hkrati veliko sposoja od prijemov klubskih muzik, se je izkazalo za nadvse primeren okvir, v katerega je vpet pevkin nežni glas. Tretji album sledi zastavljenemu, z nekoliko več igračkanja z vseprisotnimi zvoki in melodijami sintetizatorjev ter s predelavo samih vokalov. All the Time je lahkoten, v dostavi preprost izdelek. Njegovi sestavni deli zvenijo kot nešteto drugih posnetkov (iz osemdesetih), a hkrati kot nekaj čisto svojega. S pečatom pevke, ki obvlada formo, ki jo je (s kolegi) iz različnih poglavij zgodovine pop songa sestavila sama.

Fontaines D. C.: A Hero’s Death

Ko gre za iskanje novih obrazov, je britanska glasbena industrija zelo učinkovita. Še januarja lani, pred nastopom na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic, so bili dublinski mladeniči iz delavske četrti The Liberties ob bendih, kot so IDLES, Black Midi, Squid in Dry Cleaning, samo eni izmed številnih novih predstavnikov aktualnega vala postpunka. Zanimanje zanje se je kmalu razširilo med evropske poznavalce, potem ko je aprila lani izšel prvenec Dogrel, ki so ga mediji kovali v zvezde in je bil nominiran za nagrado mercury, pa je bend doživel dejà vu izkušnje, ki so je bili ob izdaji prvenca deležni danes bržkone najprepoznavnejši britanski rockerji Arctic Monkeys. V letu dni so Dublinčani zaradi dobro naoljenega kolesja glasbene industrije in medijskega ustroja postali najbolj hajpan kitarski bend z Otoka.

Shirley Collins: Heart’s Ease

Prva dama britanskega folka, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih občutno prispevala k prerodu anglosaške in keltske ljudske glasbene dediščine, je več kot 30-letni premor zaradi disfonije, to je redke okvare glasu, nepričakovano prekinila leta 2016 z albumom Lodestar, ki se je ponašal z zbirko temačnih, na trenutke srhljivih interpretacij starih ljudskih pesmi z obeh strani luže. Zdaj se v 86. letu vrača z novo mojstrovino. Tople vibracije njenega soprana in intimni zven spremljevalne kitare ter violine v pesmih o popotnikih in morjeplovkah pričarajo ambient terenskih posnetkov s kakšne zakotne kmetije njenega rodnega Sussexa. Iskrena in spokojna, predvsem pa brezčasna zbirka ruralnega delavskega folka.

Logic: No Pressure

Logic, pretenciozno samooklicani Frank Sinatra rapa, se s ploščo No Pressure poslavlja od scene. Promovira jo kot svoj zadnji album, upokojil pa se je, da se bo z vso vnemo posvetil očetovstvu. Logic je v desetletni karieri sicer tonil v zmeraj bolj komercialen zvok, v besedilih pa v zmeraj bolj nadležno moraliziranje in plehko filozofiranje. Strmi padec je dosegel najglobljo točko z lansko ploščo Supermarket, na kateri se je neuspešno preizkusil kot poprocker. No Pressure precej popravi grenek okus, ki so ga pustili ti spodrsljaji. Je vrnitev k njegovim koreninam, kar pomeni predvsem očitno – pogosto preočitno – sklicevanje na »zlato dobo« hiphopa devetdesetih let, plošča pa prepriča predvsem zaradi vrhunske produkcije, ki jo je podpisal izjemni No I. D.

Nikson: lfo ufo

Poleg mariborskega talenta YNGFireflya domača alter hip hop scena zdaj dobiva še enega polnokrvnega wunderkinda. Kratkometražni prvenec srednješolskega ritmoklepača Nika Komaca, ki prinaša sedem osupljivo dodelanih hip hop instrumentalov, bi marsikdo zlahka zamenjal za delo kakega prekaljenega mačka, ki je izšlo pri Flying Lotusovi instituciji Brainfeeder ali nič manj cenjeni založbi Stones Throw Records. Fant si lasti izjemen čut za grajenje nekonvencionalnih gruvov in čaranje bizarnih atmosfer z zavidanja vrednim avtorskim pečatom, o kakršnem lahko številni domači hip hop producenti le sanjajo. Samo presneto pozorno in navdahnjeno uho zmore ustvariti komad, kot je focus is rite. Prihodnost slovenskega (instrumentalnega) hip hopa je rožnata!

Kamaal Williams: Wu Hen

Ko je Yussef Kamaal, eden najobetavnejših in za glasbeno trženje najprivlačnejših tandemov britanskega jazzovskega novega vala oziroma »londonske stvari« leta 2017 razpadel, se je zdelo, da bomo dobili odgovor na vprašanje, kateri član dvojca si bo prizadeval za širši domet, kateri pa bolj rine v podzemlje. Kateri se bo obrnil k surovejšemu zvoku in kateri k mehkobi? A odgovor je enosmeren: oba sta zavila proti dostopnemu gruvu. Bobnar Yussef Dayes je to potezo povlekel precej radikalno: pred nekaj meseci je pri jazzovski velikanki Blue Note izdal sproščujoč album soul jazza What Kinda Music v navezi z vokalistom Tomom Mischem, klaviaturist Kamaal Williams pa je leta 2018 izdal samostojni prvenec ležernega teka The Return.

nemanja: Cosmic Disco

Generično naslovljeni drugi album hrvaške klasične zgodbe preobrazbe iz »projekta« v pravi pravcati bend štrli v razne strani neba hkrati. Cosmic Disco dosledno slika nize vzorcev tajske psihedelije, turškega rocka, afrobeata, cumbie, duba in, hja, vesoljskega disca. Vesoljskega zaradi obče tripaškosti in disca zaradi obče enakomerne plesnosti. A ne gre zgolj za prerisovanje najprepoznavnejših žanrskih značilnosti, saj nemanja poleg nekaterih domiselnih prijemov redno posega tudi po besedilih v maternem jeziku. Plošča je v primerjavi s preteklimi projekti bolj vokalna, bolj bendovska, bolj dodelana in bolj usmerjena v živo, odrsko predstavljanje. Sveže v slogu in nekoliko previdno v izvedbi in podrobnostih. Istrsko-zagrebška mučkalica.

Ic3peak: До Свидания

Ic3peak je ruski dvojec, katerega člana nacionalna varnostna služba FSB, nekdanji KGB, zaradi političnih besedil – ki pogosto izražajo nasprotovanje Putinovemu režimu – obravnava kot skrajneža in ju vztrajno cenzurira. Vladno zatiranje Ic3peaku zagotavlja ogromno pozornost mednarodne medijske krajine, ki je s samo glasbo verjetno ne bi pritegnil. A vseeno, njegove glasbe ne gre podcenjevati, to dokaže tudi s ploščo До Свидания. Ta je udarna mešanica težkokategornih, nekoliko industrial trap beatov, witchhouse estetike in distopičnih synthov. Pevka Anastasija Kreslina prepriča predvsem, ko šepetaje ali kriče repa, ko pa poje s piskajočim falzetom, pogosto zveni pretirano melodramatično, na trenutke tudi nekoliko patetično.

Protomartyr: Ultimate Success Today

Človek bi v svetovnih postnormalnostnih razmerah stavil, da bosta punk in kritična glasba ponovno doživela svoj trenutek, toda nič ne kaže na to. Med redka nabrušena peresa, ki ta hip popisujejo pretekla in sedanja krvava poglavja iz ameriške stvarnosti, uvrščamo frontmana detroitskih indie postpankerjev, ki na petem albumu postajajo še ambicioznejši. Zaznamujejo ga izpiljeni avtorski aranžmaji, stadionski kitarski rifi, mastne basovske linije ter ekspresivni saksofonski in orkestralni pihalni izbruhi. Verzi pa na naše mentalno platno izrisujejo podobe robokopov, pendrekov in solzivca … večni imaginarij aktivistične glasbe, ki niti 53 let po prelomnih detroitskih nemirih žal še ni izrabljen.

Nicolás Jaar: Telas

Nicolás Jaar, ameriški glasbenik čilenskih korenin, se letos lahko pohvali z izjemnim diskografskim izkupičkom. Začel je s ploščo 2017–2019, zbirko do plesišč prijaznega gradiva, ki ga producira pod psevdonimom Against All Logic, nadaljeval s ploščo presenečenja Cenzias, spokojnim albumom eksperimentalne ambientale in elektronsko-kantavtorskih skladb, ki ohlapno spominjajo na njegov izjemni prvenec Space is Only Noise, s katerim se je pred devetimi leti odločno umestil na glasbeni zemljevid sveta. Zdaj, zgolj dober mesec pozneje, je postregel še s ploščo Telas, enourno zbirko štirih avantgardnih skladb, ki suvereno dokazujejo njegovo izjemno spretnost za skladanje teatralne glasbe.

Phoebe Bridgers: Punisher

Ameriška kantavtorica, katere prvenec so kritiki uvrstili v milje emo folka, na drugi plošči spet odpira okno v svojo intimo. S tankočutnim osebnoizpovednim izrazom, ki spomni na kolege, kot sta Sufjan Stevens in Conor Oberst, se tokrat loteva tem izgubljenih stikov, dualizma med notranjim in zunanjim jazom ter bolečih koncev. V pretežno otožnih besedilih prehaja med sardoničnim humorjem in zavedanjem lastnih hib kot prvim korakom proti terapiji. Punisher je tako plod produktivnih in destruktivnih želja, ki nas v tem negotovem času podžigajo še močneje kot sicer, obenem pa zrcalo sodobnih kolektivnih tesnob, katerih vzroke skoraj vedno iščemo v posamezniku, le redko v zunanjih družbenih strukturah.

Različni izvajalci: Access Frame: Equity

Domači spletni založniški butik Kamizdat streže z novim poglavjem serijalke Access Frame, kompilacije lokalnih izvajalcev, ki opozarja na napetost med potrebo po prosti kulturi in ograjevanjem kulture avtorskih pravic. Začasna rešitev s taktiko ustvarjalne gmajne (Creative Commons) je tokrat nanizana na široko, v obsežnem zalogaju kar dvajsetih ekskluzivnih naslovov, ki sežejo čez široke panorame raziskovalne ali alternativne elektronike, od electra do hrupa, od brnenja do breakbeata in od techna do ambientale. Širok pa je tudi nabor protagonistov: od novodošlecev do veterank, od starih znancev založbe do premiernih pajdašenj. Še en natančno izpeljan presek levega roba slovenske elektronske scene.