Krust: The Edge of Everything

Legenda britanske drum’n’bass scene ne počiva na lovorikah. V primerjavi s sodobnimi glasbenimi trendi, kjer tako v popu kot podzemlju redno opažamo brezsramno kapitalizacijo nostalgije, je njegov prvi album v 14 letih primer drznega, predvsem pa naprej usmerjenega ustvarjanja. Bristolski pionir prepoznavne d’n’b obrazce navdahnjeno prepleta z aktualnimi klubskimi zvoki (bristolski bass techno, drone, ambient …) ter osebnimi vložki (prog rock sinti, spoken-word elementi, trip hop atmosfera). Kot pravi modernist Krust še naprej stavi na izvirnost, ki je bila osrednje vodilo progresivne elektronike 90. let, in tako konkurira novi generaciji naprednih junglistov, kot so Tim Reaper, Sully in Dead Man’s Chest.

Svemirko: Skalamerija

One man bend, ki se na odru prozorno pretvarja, da je pravi bend, Svemirko stavi vse na eno karto. Na karto jugo synth popa 80. let. Preprosta taktika ni tako preprosta, saj je poustvarjanje nečesa tako dogmatičnega hoja po tankem ledu. Marko Vuković je znamko z dvema albumoma zakoličil prepričljivo in tretji, ki sklene trilogijo »-ija«, ne meri pretirano drugam. Še zmeraj gre za »emo-macho pop«, za skupek elektro sintetizatorskih, šolsko aranžiranih retro popevk, ki je tokrat še malce stilsko dostopnejši, bolj radiofoničen, z več recepture za tisti pravi radijski hit v zvočno za odtenek bolj nagrmadenem formatu. Nagomiljena elektro bonboniera, ki zna kliše brez resnih intervencij pregnesti v nekaj razpoznavno svojega.

Kid Cudi – Man on the Moon III: The Chosen

Kid Cudi, tesni sodelavec Kanyeja Westa, s katerim je lansko leto posnel odličen projekt Kids See Ghosts, se vrača s sklepnim poglavjem trilogije Man on the Moon, ki jo je začel izdajati pred več kot desetimi leti. V vmesnem času je avtor precej zabredel, tako v osebnem življenju kot v diskografskih podvigih; ko je premagal boje z zasvojenostjo, depresijo, samomorilskimi nagnjenji in izrazito spodletelimi zavoji v svet kitarske glasbe, pa je presenetil z veličastno vrnitvijo na sceno. The Chosen je osupljiva, vrhunsko sproducirana zbirka psihedeličnih trap in pop jeremijad, ki sicer niso pretirano izvirne, saj se zelo očitno sklicujejo na značilni zvok Travisa Scotta, a kljub temu predstavljajo enega nespornih vrhuncev Cudijevega opusa.

The Avalanches: We Will Always Love You

Pot do preboja avstralske skupine The Avalanches je bila dolga in ovinkasta birokratska nočna mora. Čez palec od 900 do 3500 semplov, za katere je bilo treba dobiti dovoljenje za uporabo. To pomeni, da je bilo treba za (nekaj) tisoč uporabljenih zvočnih koščkov, hakeljcev in zank najti lastnike pravic in z njimi zadevo pravno urediti. Prvenec Since I Left You je bil namreč nasičen popkulturni kolaž, katerega popovska privlačnost pa je bila tako visoka, da se je za mukotrpno »legalizacijo« uporabe ukradenih izrezov splačalo potruditi. In so se.

Pouch Envy: North American Amusement EP

Pouch Envy je popolnoma novo ime na domači sceni, a hkrati tudi eno najobetavnejših; to suvereno dokaže s prvo malo ploščo, izdano pri butični španski založbi Abundance. Za projektom stoji Per Pintarič, ki se je v domačem kolektivu Spejs predstavljal z domiselno dubstep in hiphop produkcijo, z novim, izrazito klubskim projektom pa krmari med različnimi klubskimi žanri, tradicionalnimi in futurističnimi. Na mali plošči se izživlja z naspidiranim tehnom na steroidih, izvirno interpretacijo klubskih zvokov Baltimora in New Jerseyja ter dekonstruirano klubsko glasbo, ki med drugim črpa iz grima, jungla in tehna. Ne glede na to, v katero slogovno smer zavije, na vsakem koraku izkazuje izjemne produkcijske veščine.

Nitz: Ankshis

Prekaljeni ljubljanski producent, DJ in organizator Tine Vrabič je letos postregel s kar nekaj kakovostnimi solo in skupnimi izdajami. Pri mladi domači založbi AmbientSoup, ki se posveča ambientalni glasbi, zdaj predstavlja svoj bržkone najbolj sofisticiran neklubski kratkometražec doslej. Ankshis sestavljajo štiri izrazito večplastne, počasi razvijajoče se zvočne krajine, po katerih se lahko poslušalec mentalno sprehaja od detajla do detajla in sledi asociacijam. Zamegljena, nadvse kontemplativna atmosfera spomni na alpsko techno estetiko nemške založbe Ilian Tape. Filmska narava njegovih skladb pa je kot ulita za kak zasnežen prizor prihodnjih pustolovščin eksistencialista Tarasa Birse. Muzika za seanse globokega poslušanja!

Megan Thee Stallion: Good News

Megan Thee Stallion je mlada teksaška emsijka, ki je jezik brusila in prve tlakovce svoje kariere polagala s starošolsko veščino fristajlanja. To je pustilo posledice, saj velja za tehnično eno prepričljivejših raperk mlajše generacije, vedno prisotna pretirana samozavest ima oprijemljivo podlago. Njen prvenec prihaja le nekaj mesecev po tem, ko je bila ustreljena v nogo – ne enkrat, ampak dvakrat –, a na Good News dogodka ne izrabi za potrjevanje avtentičnosti uličarstva. Ker ji ni treba. Album je pozitivno naravnan skupek vulgarnih pančlajnov, razmetane neizstopajoče produkcije, suverenega in kompaktnega vihtenja jezika, četice zvezdniških gostov in obupnih vsiljencev pop maziva. Megan ni z ulice, ona je ulica!

Sigur Rós, Hilmar Örn Hilmarsson & Steindór Andersen: Odin’s Raven Magic

Če ste zvesti oboževalec zasedbe Sigur Rós in se boste zaradi tega razveselili novice, da so vaši islandski favoriti po dolgem času izdali novo ploščo, vas utegne Odin’s Raven Magic močno razočarati. To ni postrockovska epopeja, kakršno bi načelno pričakovali od najslavnejšega – poleg Björk – islandskega glasbenega izvoznega fenomena. Najnovejša izdaja znamenite zasedbe je zbirka osmih dolgih, nekoliko morečih orkestralnih skladb, ki temeljijo na poznosrednjeveški islandski pesnitvi iz 13. stoletja.

Različni izvajalci: NAREDTE REVOLUCIJO (ZA) KUZLE (GRE)

Ob 40. obletnici ustanovitve so se idrijske Kuzle namesto za predvidljivo povratniško izdajo ali koncert odločile za kompilacijo priredb svojih bolj in manj legendarnih komadov. Glede na naslov bi človek pričakoval izbor mladih glasbenikov, ki bodo na ramenih avtohtonega panka osemdesetih let delali revolucijo v 21. stoletju. Vendar je razen Koala Voicea in Shauna Banksa pretežna večina sodelujočih dolgoletnih akterjev na slovenski in regionalni sceni. Transžanrska kompilacija prinaša bolj navdahnjene (Okustični, Jure Lesar), a tudi manj posrečene koverje (Dubioza Kolektiv, Noctiferia). Spodbuden projekt in hvalevreden moment domačega glasbenega kolektivizma, toda o revoluciji ne duha ne sluha.

Lenart Merlin: Masa Ljudi EP

Kdo bi pričakoval, da bo eden lokalnih vrhuncev letošnjega diskografskega izkupička prispel iz štaba novomeške pop rock zasedbe MRFY? Njen basist Lenart Merlin, sicer grafični oblikovalec in slikar, je v izjemno diskretni maniri izdal čudovito, izrazito eklektično in (žal) večjezično malo ploščo Masa Ljudi, ki slogovno krmari med akustično folkovsko psihedelijo, surovim noise rockom in DIY-elektro popom. Merlin s solističnim projektom najbolj prepriča, ko poje v maternem jeziku, še posebej v trenutkih, ki bežno spominjajo na hipijevsko psihedelijo šestdesetih let. A tudi takrat, ko se mladi avtor predstavlja s hrupnejšimi kitarskimi in elektronskimi odvodi, pod debelo fasado nasičenega ropota prepoznamo izjemen songwriterski potencial.

Jahari Massamba Unit: Pardon My French

Karriem Riggins je bobnar, ki precej spretno tapka tudi hiphopovske instrumentale. Madlib je najpronicljivejši producent sodobnega obdobja podzemnega oddelka omenjenega žanra. Skupaj sta Jahari Massamba Unit, enota za duhovnojazzovske vesoljske odprave, ali kot ju je označil veteranski pozavnist Phil Ranelin, »črna klasična glasba«. Na ploščku Pardon My French se muziciranja lotevata ležerno, z ohlapnim gruvom, a tudi pravim odmerjanjem konkretnosti. Riggins suvereno drži ritem, Madlib pa naj bi bil odigral prav vse druge inštrumente – sicer ni mojster nobenega, a jih vseeno obvlada kup. Še en hudo impresiven jazzovski košček v neverjetnem opusu nejazzista in nemuzicista.

Miley Cyrus: Plastic Hearts

Miley Cyrus lahko primerjamo z Davidom Bowiejem – seveda ne po vizionarstvu. Podobna mu je po rednih slogovnih transformacijah in produkciji alter egov. Seznam njenih preobrazb sega od najstniškega Disneyjevega produkta (Hannah Montana) in nedolžne pop rock faze prek zloglasnega twerka na podelitvi MTV-jevih nagrad leta 2013 in rojstva provokativne Miley pa do kasnejšega smešnega neo hipi momenta in nazadnje levitve v country dekle na albumu Younger Now (2017). Kljub statusu superzvezdnice ji v karieri razen nekaj pozornosti deležnih hitov à la Wrecking Ball še ni uspelo ustvariti albuma, ki bi kaj veljal tudi v širšem kontekstu popkulturne zgodovine. Zdi se, kot da že desetletje skače z vlaka na vlak, ne da bi točno vedela, kam sploh želi.

William Basinski: Lamentations

Newyorški skladatelj William Basinski, nesporno eden najpomembnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe in avtor brezčasne klasike The Disintegration Loops, še naprej navdušuje s hipnotičnim razkrajanjem zvoka z neskončnim zankanjem magnetofonskih trakov iz svojih zaprašenih arhivov. Za Basinskega je značilno, da kratke izseke zvočnih posnetkov ponavlja v nedogled, to pa ima na poslušalca včasih meditativen, spet drugič nekoliko utrujajoč učinek, a tokrat se predstavi s krajšimi, bolj strnjenimi kompozicijami, zaradi česar je Lamentations njegova najpestrejša in najbolj dinamična plošča doslej.

Cabaret Voltaire: Shadow of Fear

Richard H. Kirk, soustanovitelj vplivne sheffieldske industrial trojke, ki je v osemdesetih letih pod vplivi narkotiziranega literata Williama Burroughsa ter bleščičaste zasedbe Roxy Music neizbrisno zaznamovala presečišče postpunka in plesne glasbe, po 26-letnem premoru obuja pionirski britanski bend, tokrat kot solistični projekt. Pravi, da se ni vdal trendu kapitalizacije nostalgije, ki ji težko ubežijo celo najradikalnejši vizionarji. Ironično je album popolnoma podrejen prepoznavni, šumeče-prasketajoči dadaistični disco estetiki skupine. Toda v tem tesnobnem času je kaotičnost njene retro elektronike pravi balzam za dušo … Kot fellinijevska kabarejska predstava, v kateri uživamo, medtem ko v ozadju gori svet.

King Gizzard & The Lizard Wizard: K. G.

King Gizzard & The Lizard Wizard, ena od diskografsko najplodnejših zasedb na sceni – v desetih letih delovanja je izdala kar 16 plošč –, predstavlja svoj karantenski album. Čeprav je vsak od njenih šestih članov prispevek k plošči posnel v domači samoizolaciji, album zveni konsistentno, člani benda pa medsebojno uigrani, kot da ne bi ustvarjali na daljavo. Bend sicer slovi po vztrajnem preizkušanju novega, a tokrat se drži ustaljenih tirnic in se predstavi z značilnim psihedeličnim zvokom – močno začinjenim z vzhodnjaškimi vplivi –, ki je rdeča nit njegovega barvitega opusa. Ko pa se za trenutek spodletelo preskusi v plesnih ritmih in kitare zamenja z zvoki turškega disca, se zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi se držal tega, kar mu preskušeno gre najbolje.

Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞

Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam.

Molchat Doma: Monument

Beloruski trojec Molchat Doma, ki je letos nepričakovano zaslovel s pomočjo platforme TikTok, predstavlja svojo tretjo dolgometražno ploščo, v celoti posneto med pandemijo. Distopija, v kateri so se Belorusi znašli ne le zaradi koronavirusa, ampak tudi zaradi napetega političnega položaja in totalitaristične represije, je kot osrednja tema plošče izjemno kompatibilna s hladnim postpankom in doomerskim synthpopom, kakršnega navadno ustvarja zasedba. Plošča je tako najprepričljivejša ravno v mračnih »coldwave« trenutkih, ko pa občasno zaide v svetlejšo, diskoidno retro nostalgijo po osemdesetih letih, s katero Molchat Doma tudi v teh kriznih časih ohranja pogojni optimizem, izgubi precej čara.

balans: sam pravm

Ljubljanski trio je ta hip eden redkih domačih bendov, ki jih lahko neposredno umestimo v bogato tradicijo slovenskega postpanka. Na njegovem četrtem, a prvem polnokrvnem studijskem albumu, ki prinaša obrat proti bolj dodelani zvočni sliki, prepoznamo sledi Tožibab in Otrok socializma, pa tudi Čao pičk in Vie Ofenzive. Instrumentalno minimalistični hitiči, kot sta Uganka in Prišla je sama, niso revolucionarni, vendar delujejo. Posebne jih delata karizma pevke Kristin, ki spomni na Nico ali Grace Slick, in hudomušni značaj basista Andreja, nekakšnega Esada Babačića nove generacije. Večplastna poetična besedila in zajebantske reference v slovenščini pa dodatno začinijo že tako fino poslušalsko izkušnjo. Avtohtona muzika!

Repetitor: Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji

Najglasnejši kitarski šus regije streže z albumom na vsako olimpijsko štiriletko in tako je tudi v četrto. Prazan prostor ... je miniaturka. Je hipen, komaj kaj več kot dvajsetminutni sprint na kratke proge, nič kaj drugačen od preteklih truščev zasedbe: jezen, glasen, hreščeč, jedrnat in masiven. No, masiven je tokrat še malo bolj, a s presenetljivo mehkim zaključkom. Čeprav je Repetitor odrski bend, ki ga zares slišiš šele, ko ga vidiš, tudi na ploščah redno odpihne suvereno, z neposredno liriko in minimalnim instrumentarijem. Preprostost, obrana do kosti, preprosto dela. Kot je rekel pevec zasedbe Boris Vlastelica, vse večja beda svetovnega reda je »neusahljiv vir navdiha«. »Slušaj mamu i punk!«

Ariana Grande: Positions

Ariana Grande se je v zadnjih letih iz otroške zvezdnice in avtorice glasbe za osnovnošolce prelevila v presenetljivo ustvarjalko zrelih pop in R & B-uspešnic, s katerimi ni zgolj suvereno osvajala vrhov lestvic – bila je prva izvajalka v zgodovini Billboardove lestvice, ki je sočasno zasedala prva tri mesta –, temveč je prepričala tudi glasbene kritike, da so jo soglasno okronali za eno vodilnih pevk sodobnega popa. Z novo ploščo Positions ji krona sicer ne pade z glave, a izgubi precej sijaja.

Busta Rhymes: Extinction Level Event 2: The Wrath of God

Dvaindvajset let po prvem delu apokaliptične epopeje in osem po zadnjem albumu je čas za vrnitev odpisanega Busta Rhymesa. Ko se je že zdelo, da je starcu rapa pošla sapa, nas je eden najhitrejših rimopljuvačev na tej strani vesolja zasul z debelim, pod številom gostov šibečim se projektom epske razvlečenosti. Extinction Level Event 2 je album, na katerem se nam v uho dere komik Chris Rock, nam pridiga pridigar Louis Farrakhan in kakšno vrstico dodajo Kendrick, Mariah Carrey, Anderson .Paak ... Celo Ol’ Dirty Bastard za to priložnost vstane od mrtvih. Trik je seveda, da je vsak čas primeren čas za album ob koncu sveta, le da je Busti uspelo ujeti vrhunec. Spodobno odrapano, prenasičeno, na trenutke nadležno. Preveč.

Ennio Morricone: Morricone Segreto 

Čeprav so pregledne posmrtne kompilacije pogosto namenjene zgolj kopičenju kapitala glasbene industrije, sveži izbor velikana filmske glasbe, ki je v svoji več kot 60-letni karieri napisal čez 600 avtorskih del, poleg že slišanih prinaša sedem prej neobjavljenih filmskih skladb iz plodovitega obdobja med koncem 60. in začetkom 80. let. Ker ga večina pozna po vesternih, Skrivni Morricone opozarja na njegovo manj mitologizirano dediščino, predvsem muziko za psihološke krimiče, gangsterske drame in italijanski giallo žanr. Vizionarska glasba, ki je preplet avantgardne in popularne kulture njegove dobe ... Obvezno poslušanje za vse, ki vas je maestro navdihnil že ničkolikokrat, a potrebujete več.

clipping. - Visions of Bodies Being Burned

clipping. je eden najbolj domiselnih ušesu neprijaznih raperskih kolektivov zadnjega desetletja. Kalifornijski trojec, ki vedno prinaša poslušalsko zahtevne in težko prebavljive, a dosledne in celostne izdelke, tokrat streže z drugim, sklepnim delom dvojčka albumov grozljivk, ki neposredno referira tako na razna poglavja raperske niše horrorcora kot na filmske slasher klasike. Visions of ... je venček slikovitih zgodb groze na pedantno hreščeči produkcijski posteljici. Je album, ki svoj zavestno utesnjujoč konceptualni okvir vešče izkoristi za nojzersko brezhibnost in domišljijsko konkretnost. Je brneč, kričeč, zlovešč, temačen, ekstremen, piskajoč, rezek, hladen, udrihajoč, osoren in krvav udarec po ušesih. Strašljivo prepričljiva prikazen.

Kylie Minogue: DISCO

2020 bo eno bolj depresivnih let, kar jih pomnimo v popu. Pa ne ker bi manjkalo dobre muzike. Epohalnost trenutka se kaže v dejstvu, da so prvič po španski gripi telesni stik, ples in petje sinonim za antikolektivizem in sebični hedonizem. Disko kot družbeni prostor za skupnostno uživanje v glasbi se je čez noč prelevil v simbol kužnosti. Če malo pretiravamo: zamislite si, da na klubske fotke prepotenih teles iz časa pred epidemijo fotošopiramo plešoče okostnjake – evo vam posodobljen danse macabre. Veliko letošnjih plesnih pop albumov je zaznamoval ponoven disko preporod, ki smo mu bili prvič priča že na prelomu tisočletja. Industrija se je znašla v shizofreni situaciji, saj največje uspešnice leta temeljijo na verzih o ljubezni na plesišču in bližini med neznancema. Medtem pa ljudje hite konzumiramo varni med štirimi stenami svojih domov, daleč od pogledov ter vonjev tujcev in kolektivne ekstaze noči. Kot bi nam kapital diskretno prišepetaval: »Pleši in uživaj, vendar le sam s sabo!«

Dizzee Rascal: E3 AF

Dizzee Rascal je tisti raper, ki je leta 2003 s prvencem Boy in da Corner poskrbel za prvi val splošne okuženosti z muziko grima. K žanru se je nekoliko mlačno vrnil pred tremi leti, ko je ta po srednjetoku valovil že drugič in še močneje, z novim albumom pa veteranski jezikohitrec isti štos le izostri. E3 AF je izrazito londonski album, z različnimi gosti pa tudi prikima trendom, ki jih je ustvarila britanska periferija. Predvsem pa je povsem sodoben, saj tako kot izdelki trenutno najpopularnejših grimerjev zna loviti ravnotežje med trdo surovostjo v avtu ropotajočih petard in trapastimi melodikami pop senzibilnosti. Dizzee Rascal je sicer daleč od tega, da bi se vrnil na prestol, se pa še zmeraj lahko kosa s prestolonasledniki.

Oneohtrix Point Never: Magic Oneohtrix Point Never

Daniel Lopatin, eden prodornejših ameriških producentov našega časa in avtor odličnega soundtracka za odpiljeni krimič Uncut Gems (2019), na devetem albumu kontemplira postinternetne zvočne estetike, ki jih je populariziral zadnje desetletje. Čeprav gre v osnovi za pop album, ki za konceptualno izhodišče jemlje radijski format, se njegove elektronske produkcije bohotijo z zanj značilno kompleksnostjo v obliki baročnih godal, vintage sintovskih valovanj, čudaških zvočnih kolažev in električne statike. Prosto lebdeče melodije silijo druga čez drugo, abstraktne glasovne manipulacije nas begajo, psihedelične skladbe pa fantomsko prehajajo druga v drugo. Magični nadrealizem za kapitalistični realizem.

Salem: Fires in Heaven

Ameriški dvojec Salem je pred desetimi leti z nenavadno zmesjo temačne elektronike, upočasnjenega southern rapa, hrupnih synthov in gotičarskega lo-fi popa na ameriško alternativno sceno prinesel precej mračne svežine in se uveljavil kot pionir žanra, znanega pod imenom witch house. Ta je sicer kmalu poniknil, a njegov vpliv na sodobni pop je neizmeren. Skrivnostno pa je poniknil tudi Salem, saj se z novo ploščo vrača po desetletnem zatišju. Fires in Heaven daje vtis, da je Salem ostal tam, kjer je začel, ne da bi v svoj ustaljeni zvok dodal karkoli novega. In ker je glasbena industrija v vmesnem času dodobra posvojila mešanico zvokov, ki je bila v času vzpona Salema pretresljivo nekonvencionalna, plošča verjetno ne bo dvignila veliko prahu.

Mr. Bungle: The Raging Wrath of the Easter Bunny

Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.

Lee Patterson, Samo Kutin: The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin

Sama Kutina najbolje poznamo kot tretjino ustroja domače zasedbe »namišljenega folka« Širom, vendar to še zdaleč ni edini ventil njegovih glasbenih pajdašenj. Tokrat v navezi s priznanim zvočnim raziskovalcem Leejem Pattersonom ohlapno, prosto, dromljajoče, zračno, minimalistično, čudaško, ambientalno in komaj kdaj ritmično vleče počasne odtenke elektroakustike. To je glasba, ki ni zares glasba, ampak bolj improvizacija v nizih oglašanja virov zvoka in počasnem razvoju tonov. Album, na katerem so tehnike ozvočevanja in ojačevanja pomembnejše od kompozicije. Gvišno povsem nišno.

Drone Emoji: In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo

Reference na zastavonošo pesniškega modernizma T. S. Eliota, citati iz slovenske filmske klasike Maškarada, izseki iz anime serij in komadov Ditke Haberl, Adija Smolarja ter Slona in Sadeža, čudaške priredbe hitov italijanske zasedbe Eiffel 65 in britanske pevke Robin S ter zazankani sampli različnih soulovskih biserov so le nekateri izmed številnih najdenih in na novo kontekstualiziranih zvočnih elementov, ki so se znašli na transžanrskem prvencu enigmatičnega domačega producenta. Z resno zajebantskim postmodernističnim lotevanjem muzike kot internetnega mema nam Drone Emoji s procesom odtujitve vsem znane stvari prikazuje iz povsem drugačne (zvočne) perspektive.