Suzana Brborović, slikarka

Predlani je postavila spomenik svojemu očetu. V sedemdesetih se je iz Bosne preselil v Slovenijo, se tu izobrazil za gradbenega tehnika, spoznal njeno mamo ter se trudil otrokoma zagotoviti čim boljše življenje. In ga tudi je zagotovil, čeprav je v to vložil leta in leta garanja. Najprej za druge delodajalce, potem v svojem podjetju.

Ksenija Baraga, ustvarjalka pletenin

Je tekstilna umetnica in slikarka, ki svoj likovni talent že več kot trideset let preliva v najrazličnejše izdelke iz tekstila, med drugim tudi v šale in pokrivala, v katerih spleta zgodbe, tke podobe trenutka ter vanje vtiskuje oblike iz narave ali abstraktnega. S svojimi deli, s katerimi navdušuje, je sodelovala že na številnih domačih in mednarodnih razstavah unikatnega oblikovanja.

Boštjan Napotnik - Napo, kuharski hranoljub in pisec

Prva jed, ki jo je kdaj skuhal, je bilo jogurtovo pecivo, v petem razredu osnovne šole. Saj veste, legendarni biskvit osemdesetih, pri katerem so vse sestavine, razen pecilnega praška, odmerjene z jogurtovim lončkom: moka, olje, sladkor in seveda jogurt.

Alenka Pirman, umetnica

Od nekdaj je doma v stolpnici za Bežigradom. Stanovanje si deli s sinom Tiborjem Bolho, s katerim sta pravkar izdala strip V liftu. Pogovore v dvigalu je beležila med letoma 1999 in 2003, strip pa je zdaj na ogled na njeni pregledni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki je plod celoletnega sodelovanja s kuratorji Barbaro Borčić, Nevenko Šivavec in Božidarjem Zrinskim. Prvič po letu 1995 so bile razmere za delo odlične, pravi.

Hana Stupica, ilustratorka

Sredi zimske pokrajine, puste, mračne, turobne in prekrite s snegom, iz katerega štrlijo le ogolela drevesa, je narisala izgubljeno rokavičko. Sivo in mehko, obrobljeno s krznom. Najprej postane dom miški, nato žabici, in čeprav že poka po šivih, se jima pridružijo še zajec, lisica, volk, merjasec in medved. Na toplem se stisnejo in zaspijo. To je trenutek, ko živali preprosto moraš pogladiti po njihovih svilnatih kožuščkih ali ščetinastih kožuhih. Pa čeprav so ti »le« narisani ...

Pritličje, ekipa novega dogajališča

Vse do zadnjega so bili na trnih. A ko so prejšnji četrtek pred ljubljanskim magistratom zrli v večstoglavo množico, ki je želela prvič vstopiti v prostrano pritličje sosednje stavbe in je bila zaradi gneče prisiljena čakati zunaj, so si lahko oddahnili. Še toliko bolj, ko so se takoj po odprtju med ljudstvom razširili izrazi podpore novemu prostoru za strpne ljudi, željne urbane kulture in družbenih sprememb.

Boris Beja, vizualni umetnik

Vsakič, ko se je zaprl v svoj studio, je zaslišal zvok violine. No, ne čisto vsakič. Le takrat, ko je bil tudi sosednji studio v pogonu. Njegov je namreč v jedilnici meščanskega stanovanja. Njen, violinistkin, v dnevni sobi istega stanovanja. Tam tudi živita.

Urša Menart, filmska režiserka

Najprej si je ogledala filme. Skoraj vse slovenske igrane celovečerce. Bilo jih je okoli 200 in pri vseh je bila še posebno pozorna na ženske like. Glavne, stranske, stare, mlade, celo dojenčice. In potem ko je vse te filmske junakinje vzela pod drobnogled, je nastal njen novi celovečerni dokumentarec Kaj pa Mojca?.

Vesna Zornik, pevka

Z očetom sta veliko hodila v gore in prav tam se je naučila ljudskih in ponarodelih pesmi. Tudi Zakrivljeno palico v roki. Spomni se, da je imela kakšnih osem ali devet let, ko se je povzpela na stol sredi nabito polne planinske koče na Vršiču in jo odpela tako doživeto, brez sramu, brez strahu ... Tako kot danes nastopa tudi njena skoraj triletna hčerka. Poslušalci so jo pospremili z mrmranjem. Sledil je bučen aplavz.

Benjamin Krnetić, igralec

Po nastopih na Hrvaškem, v Italiji in Srbiji smo ga v odmevni predstavi Grobnica za Borisa Davidovića, ki jo je Ivica Buljan režiral po istoimenski zbirki novel jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša, nedavno lahko videli tudi pri nas.

Blaž Završnik, filmski režiser

Če bi se mu izšlo po načrtih, bi bil njegov prvi celovečerec film o najstnikih, ki ga žurajo na hard. Ki se opijajo, se zadevajo, seksajo, kažejo joške. A s prijavo na razpis za javno sofinanciranje v prvem poskusu ni uspel in projekt je moral zamrzniti. Za eno leto, do naslednjega razpisa.

Nina Prešiček, pianistka in raziskovalka glasbe

Ko so jo lani vprašali, ali bi se lotila klavirskega koncerta velikega Györgyja Ligetija, širši javnosti morda najbolj poznanega po glasbi za Kubrickove filme, ni omahovala niti za trenutek.

Sonja Prosenc, filmska režiserka

Le trenutek je bil. En sam trenutek nepazljivosti, ki je vse postavil na glavo. Življenje mame in dveh sinov je spremenil v zapor, iz katerega ni izhoda. Oziroma je, a že zgolj misel nanj je še srhljivejša, še grozovitejša, kot če ga ne bi bilo.

Moveknowledgement, bend

V ljubljanski soseski Trnovo stoji hiša, pred katero se je razraslo bujno rastlinje. Tako zelo visoko in košato je, da se hiša skoraj povsem skrije v njem.

Dalija Sega, oblikovalka nakita

Skoraj čisto vsi kosi njenega nakita pripovedujejo zgodbe. No, prstančki Silver Pop, ki jih je mogoče nositi samostojno ali po več skupaj, so le lepi prstančki. V drugih pa se skrivajo konkretne izkušnje, globoka občutja. So vseh odtenkov, od skrajno pozitivnih do negativnih.

Vinko Möderndorfer, književnik in režiser

Njegov film Inferno, ki ga je te dni predstavil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, govori o družini, v kateri sta oba starša zaradi krize izgubila službo. V ospredju zgodbe je boj očeta za golo preživetje družine. Oče (igra ga Marko Mandić) se neuspešno bojuje proti krivicam, ki jih povzroča nevidna oblast kapitala, in tudi sam vse bolj drsi proti socialnemu dnu. »Takšnih stisk ljudi, ki se znajdejo na robu preživetja, je danes vse več. V filmu sem želel pokazati, kako sta nesreča in beda lepljivi. In ko se enkrat nesreča in beda, ki sta v današnjem svetu že stigma, prilepita na človeka, se ju ta ne znebi več,« pravi avtor filma, ki na prvi (p)ogled ne ponuja rešitve iz socialnega brezna. Pa ni tako, kajti pravi, da je »rešitev v boju proti krivicam in bedi. Treba se je boriti. In junak filma se bori kot boksar v ringu. Lahko nam je za zgled. In to je temeljno sporočilo Inferna«.

Simon Kardum, direktor CUK Kino Šiška

Vodenje Kina Šiška je prevzel, ko ta sploh še ni obstajal. No, je obstajal, seveda je obstajal, a ni bil to, kar je danes. Takrat je bil Kino Šiška le zapuščena in propadajoča ljubljanska kinodvorana, ki pa se ji je končno obetala temeljita prenova, po kateri naj bi zaživela z novim poslanstvom – kot center urbane kulture. Tedanji šef kulture na ljubljanski občini Uroš Grilc je želel, da bi nad gradbinci in nato še zagonom nove javne institucije bdel kdo izkušen. In pomislil je nanj.

Meta Grgurevič, umetnica

Instalacija (in performans) Galanterie Mécanique, ki jo je lani skupaj z Uršo Vidic in vrsto sodelavcev (Jaša, Bowrain, Kalu, Nina Fajdiga, Leja Jurišič, Nika Ravnik in drugi) postavila v okviru Svetlobne gverile v galeriji Škuc, je bila pravzaprav vrhunec njenega dotedanjega raziskovanja na področju prepleta umetnosti in tehnologije. V tem prepletu jo najbolj zanima mehanika giba.

Janez Dovč, harmonikar

Teslova tuljava v njegovem studiu – sestavil jo je nedavno, da bi jo, kot že prej nekateri drugi umetniki, uporabil za glasbilo (s spreminjanjem frekvence strele lahko proizvajaš različne zvoke) – združuje obe njegovi ljubezni: fiziko in glasbo. Diplomirani fizik poudarja, da obe področji povezujejo podobni zakoni. Tako kot fizikalne pojave določajo vibracije, nihanja, odnosi med frekvencami, te kraljujejo tudi v glasbi z akordi, višjimi harmonskimi toni, resonancami itd. Glasba mu je pomagala bolje razumeti nekatere fizikalne pojave, pa tudi življenje samo, kajti po njegovem je mogoče tudi družbene odnose interpretirati s pomočjo fizike in glasbe. Bistvene, tako v življenju kot v glasbi, pa se mu zdijo resonance, uglašenosti v ansamblu, z občinstvom, z naravo.

Petja Zorec, modna oblikovalka

Najprej je naredila analizo, potem pa je šla na teren. V zdravstvenem domu si je sposodila invalidski voziček in prosila mamo, naj sede nanj. Šele takrat se je zavedela, da bo mama pri gibanju nekoč morda res potrebovala pomoč. Ali pa kdo drug od njenih bližnjih. Ali sama.

Klemen Janežič, igralec

Od aprila je zaposlen v SNG Drama Ljubljana. Pri 24-letih je najmlajši igralec, ki so ga zaposlili v tem prestižnem gledališču. V njem pa ne počiva (v senci Draminih prvakov), saj je že odigral zahtevne in izzivalne vloge v Tauferjevi Kaliguli, Pandurjevem Richardu III. + II., Misteriju Buffo Aleksandra Popovskega, konec septembra pa bo v Mali drami nastopil v glavni vlogi, kjer bo upodobil Hinkemanna v Tollerjevi drami.

Zoran Smiljanić, stripar

Ne pomni več, koliko let je imel, ko je odkril kavbojce, ki so, odeti v jelenjo kožo z resicami in pokriti s klobuki, jezdili po prostranih ameriških in mehiških puščavah. Zadeli so vsako tarčo. Nasprotnike so mlatili kot za stavo. Vedno so zmagali.

Staš Kleindienst, slikar

Njegova slika Skrivnosti gozda, naslikana v alkidni tehniki, ki mu je maja prinesla nagrado skupine OHO – to podeljujejo umetnikom in umetnicam do 35. leta, v zadnjih dveh letih inovativnim in kreativnim –, prikazuje različne izseke iz družbene realnosti. Na njej vidimo med seboj povezane prizore ljudi na plaži, med plesom, na pikniku, narodno-zabavni bend, pa tudi intimna srečanja in celo posilstvo. Vse to dogajanje nadzorujejo in se vanj vpletajo »možje v črnem«, ki nastopajo na sliki kot nekakšna bajeslovna bitja.

Aljoša Harlamov, literarni kritik

Roman vedno prebere do konca. Tudi če se mu zdi zaplet za lase privlečen, liki neživljenjski in slog nikakršen, kar se pogosto zgodi v hiperprodukciji sodobnega slovenskega romanopisja, se tudi od slabih avtorjev lahko česa naučimo. »V vsaki knjigi je mogoče najti kaj dobrega. Če bomo knjigo odložili že po tridesetih straneh, ne bomo prišli do tiste majhne kakovosti, ki se morda skriva v črni luknji romana,« pravi Aljoša Harlamov, slovenist, doktorand na ljubljanski Filozofski fakulteti in letošnji dobitnik Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo pisateljev Slovenije podeljuje mladim literarnim kritikom.

Peter Škerl, ilustrator

V roke je vzel čopič in ga pomočil v črn tuš. Nato je narisal kmetijo in njene prebivalce, živali, ki se ponoči zberejo v skednju, kjer jim prašičji starosta naznani, da se bo treba gospodarju, ki jih izkorišča, končno upreti. Ko je res izbruhnil upor, je prvič posegel po rdeči, edini barvi v tem črno-belem podvigu. Poškropil jo je po papirju, kot kaplje krvi.

Teja Ideja, oblikovalka

Lično škatlico iz bukovega lesa odpreš in ven streseš kvadratne ploščice. Na vseh so pisane sličice, a po dve sta enaki – na dveh sta lubenici pa kivija, pomaranči, vetrnici, kolačka, sonci, lista ... Vse te podobe, naključno razmetane po mizi, nato temeljito premeriš s pogledom, potem pa ploščice obrneš na hrbtno stran. In tako se igra prične. Tekmovalci se morajo spomniti, kje se skrivajo pari. Zmaga tisti, ki se jih najhitreje spomni največ.

Goro Osojnik, oče festivala Ana Desetnica

Če si je kot mulc česa resnično želel, je bil to poklic, zaradi katerega bi lahko potoval. Verjetno ga je tudi zato tako zelo vleklo k tabornikom in nato še v alpinizem, kjer je pustil pečat z dvema prvenstvenima smerema, eno na Koglu nad Kamniško Bistrico, drugo v hrvaški Paklenici.

Your Gay Thoughts, avdio-vizualni kolektiv

Prvi poletni dan se je že skoraj prevesil v drugega, ko so se tik ob zunanji steni Muzeja sodobne umetnosti Metelkova znašle tri postave. Ena je sedla za bobne, druga se je poglobila v računalnik in še enkrat preverila, ali je mikrofon na pravi višini, tretja je stopila pred svoj računalnik in pripravila pripomočke za likovno spremljavo koncerta. Potem so zbrani začeli nažigati, vsak s svojo mašino.

Špela Čadež, avtorica animiranih filmov

Njen 12-minutni film Boles, ki je bil letos nagrajen na najbolj prestižnih svetovnih festivalih animiranega filma, temelji na kratki zgodbi Maksima Gorkega z naslovom Njen ljubimec. Gorki je v njej popisal spomine študenta, ki ga starejša prostitutka Tereza prosi za pomoč pri pisanju pisma ljubimcu Bolesu. Študent ji pomaga s pismom, ko pa ga Tereza prosi, naj napiše še pismo Bolesa njej, se razkrije, da si je Tereza ljubimca izmislila. Poanta Gorkega je socrealistična, saj v sklepu zgodbe sugerira (humanistično) misel, da je treba negovati sočutje do vseh ljudi, še posebej do tistih v »padlem razredu«, ki jih »zaradi občutka naše superiornosti« navadno v vsakodnevnem življenju niti ne opazimo.

Matija Solce, lutkar in glasbenik

Če ste se v minulih letih julija odpravili po stari cesti v katero izmed južnih istrskih letovišč, ste morda v Gračišču, zadnji vasi pred mejo s Hrvaško, opazili improviziran smerokaz z napisom Festival Histeria. Vabil je v ad hoc »ustanovljeno« mesto Cantalone, kilometer dolgo interaktivno inštalacijo, na kateri v nekaj dneh več sto umetnikov ponuja več kot sto koncertov, gledaliških predstav in cirkuških spektaklov. Umetniki ne prihajajo na festival samo zato, da se predstavijo kolegom in gledalcem, ampak da se v sproščenem okolju učijo drug od drugega, svoje znanje pa na praktičnih delavnicah delijo tudi z gledalci. Le tam lahko denimo slišiš, kako indijski glasbenik, z obilico ironije, improvizira na »oberkrainersko« muziko.