• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Portret

    Ana Rogel, umetnica

    Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

    Žan Žveplan, scenarist in producent

    Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

    Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje. Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Portret

    Polona Lovšin, ilustratorka nežnih podob …

    V njeni družini iz Trzina pri Ljubljani se z umetnostjo ni ukvarjal nihče, a že pri treh letih je govorila, da bo slikarka. Pri dveh bratih je bila v družini tista, ki je vedno mirila prepire. Kljub trudu je niso sprejeli na Srednjo oblikovno šolo in po nasvetu staršev se je vpisala na Ekonomsko šolo, a kljubovalno si je mislila: »Boste že še videli.« Pri šestnajstih letih je v Kamniku prišla v družbo pesnikov, spoznala Uroša Potočnika, danes igralca, in se iz pridne deklice prelevila v darkerko, s Potočnikom je prvič vstopila v ŠKUC in K4, poslušala je Nicka Cava, pri tem pa ves čas ustvarjala in risala. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret

    Manca Ahlin, arhitektka

    Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

    Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica

    Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

    Jan Rozman, plesalec

    Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Portret

    Jure Lesar, glasbenik

    Trditi, da si Zemljin sin, je danes, v času ponovnega vzpona nacionalizma, lahko zelo politična izjava, po drugi strani pa je lahko tudi povsem nedolžna hipijevska oznaka. Prva razlaga je privlačnejša že zaradi tega, ker danes v domači pop glasbi tega drastično primanjkuje, zato so vsakršna rušenja stereotipov, premikanja mej, razbijanja tabujev in osvobajanja tradicionalističnih okov vredna osvetlitve. Še posebej v kantavtorstvu, kjer je sicer največji med njimi (Bob Dylan) iz tega že pred desetletji ustvaril sinonim za družbeno kritičnost. A tako je (bilo) čez lužo. To ni političen song, pa je pri nas prepeval Vlado Kreslin, in najbrž bi tudi Jure Lesar, ki je te dni izdal album Zemljin sin, na to, ali bi sporočila svojih pesmi označil za politična, odgovoril enako. In jaz bi mu verjel, saj se glasbe pravzaprav res ne loteva z aktivističnega, temveč z umetniškega, izraznega vidika. A tudi pesnik, trubadur spremlja svet in okolico okoli sebe, zato so nemalokrat najboljše politične pesmi prav tiste, ki to v svoji biti sploh niso nameravale postati. In v Lesarjevih besedilih je tega opaziti veliko. A k temu se še vrnemo. Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

    Andrej Lamut, fotograf

    Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij. Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret

    Tanja Vujinović, umetnica

    Intermedijska umetnica Tanja Vujinović je bila leta 1972 spočeta v študentskem domu v Novem Beogradu. Sprva so z materjo Ljubinko in očetom Jankom živeli v Loznici, a so se, ko je končala prvi razred, preselili v Beograd. Tam je končala najprej osnovno, nato pa srednjo šolo za industrijsko oblikovanje. Trenirala je športno gimnastiko, tekmovala, a zaradi hude poškodbe prenehala, zanimali sta jo tudi astronomija in biologija. Več