• Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Igor Matković, trobentač in skladatelj

    Obstajajo glasbeni mojstri, katerih obrazov ne pozna vsak, ki lista rumeni tisk, zagotovo pa vsi poznamo njihova dela, četudi morda sploh ne vemo, da so njihova. Igor Matković (letnik 1983) je zagotovo eden takšnih. Ne pojavlja se na naslovnicah revij; če bi v Sloveniji premogli več strokovnega glasbenega tiska, pa bi bil po vsej verjetnosti eden od vidnejših draguljev domače scene. Igorja Matkovića povezujemo z jazzom, a je to lahko napačna asociacija, saj žanr, ki ga ustvarja, ne spada v tradicionalne okvirje, tudi v svobodnoimprovizacijske ne, temveč hodi po t. i. sredinskem robu. Gre za prostor, ki ga doslej pri nas ni bilo, zato si ga je moral preprosto ustvariti. A Matković nima težav z ustvarjanjem zunaj meja, tako žanrsko kot tudi geografsko, saj je nastopal že domala po vsem svetu, od festivalov v Egiptu in na Portugalskem do gostovanj v Maroku in na Kitajskem, med svojimi popotovanji pa sodeloval s priznanimi trobentači, kot so Stjepko Gut, John Swana, Charles Tolliver in Dave Rodgers. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Andrej Tomažin, pisatelj in pesnik

    Za Andrejem Tomažinom je plodovito obdobje: konec lanskega leta sta mu izšli kar dve knjigi, kratkoprozna zbirka Anonimna tehnologija, v kateri – kot eden redkih na domači literarni sceni – med drugim spretno preigrava nianse odnosa med ljudmi in tehnologijo in ki je med štirimi nominiranci za nagrado kritiško sito, ter pesniška zbirka Izhodišča, zbir »neprijazne« poezije, ki je bila v recenziji na Radiu Študent označena za »miselni cirkuški trapez«. Tudi sicer je Tomažin, čeprav je v začetni fazi svoje literarne kariere (rojen je leta 1988), precej produktiven pisec: za seboj ima dve izdani prozni deli, roman Črvi (2016) ter zbirko kratke proze Stramorjevi koraki (2014), pa tudi kar nekaj novinarskih izkušenj – najprej si jih je nabiral na Radiu Študent, nato v kulturni redakciji RTV Slovenija, trenutno pa sodeluje z revijo za kritiko sodobne umetnosti Šum. Souredil je zadnjo številko, zanjo spisal tudi zgodbo, revija pa je bila del razstave Marka Peljhana Here we go again…SYSTEM 317 na 58. beneškem bienalu. »Ljudje mi velikokrat rečejo – ti imaš pa zdaj že res veliko izdanih knjig,« se pošali. »Toda meni se to v resnici ne zdi veliko, pravzaprav bi jih lahko imel več. Vsakemu svojemu delu se natančno posvetim, a če bi knjige res ’štancal’, bi imel najbrž vsako leto zunaj eno.« Več

  • Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Iztok Drabik Jug, igralec

    Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Portret

    Matej Krajnc, prinašalec besed

    »Prinašalec besed« je najustreznejša oznaka za Mateja Krajnca, ukvarja se namreč z veliko dejavnostmi, ki so povezane z jezikom, domačim in tujim, njihovo osrednje stičišče pa so besede. Slednje poleg tega, da jih prinaša, tudi prenaša in odnaša, saj se njegovo udejstvovanje na kulturni srenji razteza od pesništva in pisateljevanja do prevajalstva in glasbe, loteva pa se tudi publicistike. Leta 1975 rojeni Mariborčan je pesmi in kratko prozo začel objavljati že v osnovnošolskih letih, prvo pesniško zbirko pa je izdal leta 1988, torej v zgodnjem najstništvu. Od takrat do danes je njegov opus – zaradi njegove zavidljive plodovitosti – zelo narasel. In to na vseh prej omenjenih področjih. Kot mladega pesnika ga je že leta 1992 opazil Feri Lainšček, ki mu je na republiškem natečaju mladih literatov predal titulo najboljšega pesnika. To je bila za njegovo poezijo nedvomno pomembna odskočna deska, ki ga je katapultirala do številnih pesniških zbirk, izdal jih je namreč že trideset. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Živa Selan, igralka

    Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let. Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

    Tina Konec, akademska slikarka

    Rodila se je v Mariboru in odraščala v Oplotnici, predvsem v očetovem ateljeju. Tako je že od malega risala in pri petih, šestih letih uporabljala olje. Tudi mama je bila kreativna in včasih je, namesto da bi pripovedovala pravljice, na dekličino željo risala. V Slovenskih Konjicah je bila prvič na razstavi del akademskih umetnikov, in ko ji je oče razložil, kaj pomeni akademski slikar, si je pri desetih letih izbrala poklic. Akademska slikarka bo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Portret

    Tamara Avguštin, igralka

    Če si boste v teh dneh na novi lokaciji ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu v Železniškem muzeju, ogledali predstavo Ali: strah ti pojé dušo, bo prav ona tista, ki vas bo skupaj z igralskimi kolegi animirala med »delovnim odmorom«, ko se boste naenkrat znašli na odru, v središču dogajanja (več ne bomo razkrili, da vam ne pokvarimo vznemirjenja ob ogledu). V uprizoritvi sicer odigra kar tri vloge: prostitutko Katharino, čistilko Paulo in trgovko Angermayerjevo, kar ji je, ker gre za drugačen koncept kot pri predstavah, ki jih je delala doslej, poseben izziv. »Če sem imela pri drugih predstavah celo sestavljanko, imam tukaj samo koščke in tudi v tem zelo uživam. Sicer pa mi je to predstavo super ustvarjati tudi zato, ker gre malo ven iz gledaliških okvirov. Ni tistega klasičnega velikega odra, ampak je prizorišče bolj dinamično. To se mi zdi zelo dobro tudi za občinstvo – kot igralka in kot gledalka imam rada, če je nekaj ’malo drugače’. Najprej sem se sicer spraševala, kako se bo abonmajska publika znašla na novem prizorišču, a če so odprti, ni težav. In v gledališče moraš priti z odprto glavo, če hočeš, da ti kaj da,« pravi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

    Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni posrednik

    Če ste si vsaj približno domači z našo literarno sceno, vam ime Aljaž Koprivnikar gotovo ni neznanka. Odkar se je vpisal na študij primerjalne književnosti in se odločil, da želi besedni umetnosti posvetiti življenje, je počel marsikaj: pisal pesmi, kritike, organiziral literarne dogodke in festivale, promoviral slovensko književnost v tujini in tujo doma. Po njegovi zaslugi je mnogo slovenskih piscev prevedenih v nemščino, saj sodeluje s Slovenskim kulturnim centrom v Berlinu pri pripravi Antologije mlade slovenske literature, ter v češčino – v času doktorskega študija v Pragi je organiziral festivala Mladi mesec in Microfestival (programski direktor katerega je še danes), kjer so se vedno predstavljali tudi slovenski avtorji. Zdaj pa slovensko literaturo vpeljuje še v portugalsko okolje, dobil je namreč povabilo, da se za en semester odpravi poučevat slovensko literaturo na filozofsko fakulteto v Lizboni. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

    Miha Erič, glasbenik in likovni umetnik

    Že v njegovih osnovnošolskih letih je bilo jasno, da bo Miha Erič umetnik. Ko so njegovi sošolci med odmori igrali nogomet, je on ostajal v učilnici in ustvarjal skulpture iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Ko so se njegovi vrstniki ob koncih tedna sproščali v kinokompleksu Kolosej, je Miha na bolšjem sejmu kupoval starine, ki jih zbira že od malih nog. Ko so otroci iz Dragomera, kjer je odraščal, poslušali turbofolk in Tanjo Žagar ter hodili na gasilske veselice, si je Miha – medtem ko je prebiral zgodovinske knjige – vrtel plošče iz bogate očetove zbirke; od krautrocka do Bacha. Fascinacija nad preteklostjo ga je izoblikovala kot glasbenika in kot likovnika: grafike ustvarja s tradicionalnimi tehnikami, kot glasbenik pa se udejstvuje predvsem v starošolskih žanrih, kot so blues, bluegrass, folk in country. Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

    Plesno-gledališka predstava z naslovom Blago(r) narodu morda najnazorneje izpričuje vizijo sodobnega plesa Sinje Ožbolt, katere ključni del je preplet estetskih sestavin z etičnimi. V predstavi, ustvarila jo je leta 2015, ji je namreč uspelo v »govorici« plesa poustvariti občutek nelagodja, ki je spričo recidivov gospodarske krize in strahu pred prebežniki tedaj preveval številne v družbi. Toda ta občutek nelagodja – umetnica ga je izrazila s sunkovitimi ali ponavljajočimi se gibi, z gibi, ki si želijo premika, a zaradi samih omejitev telesa ali zunanjih prisil niso takšni, kot bi lahko bili – po njenem izhaja iz bojazni ljudi, da bodo zaradi teh »motečih« dejavnikov prikrajšani za lasten užitek, za življenje, kakršno so si zamislili. To misel je v predstavi podkrepila s projiciranjem slike Splav Meduze v ozadju odra. S to znamenito podobo se je francoski slikar Theodore Gericault odzval na dogodke po brodolomu francoske ladje v bližini današnje Mavretanije v začetku 19. stoletja. Večini bogatih in vplivnih s te ladje, na kateri je bilo 400 potnikov, je namreč na rešilnih čolnih uspelo doseči kopno. Tudi posadka in manj premožni bi se lahko rešili, če kapitan ne bi prerezal vrvi, s katero so na enega izmed čolnov privezali splav, ki so ga zbili iz desk ladijskega trupa. Večina ljudi s splava, okoli 150 jih je bilo, je na dvotedenskem potovanju storila samomor, zblazneli so, ali pa so postali žrtev kanibalizma sotrpinov. Kopno jih je dosegla le peščica. Več