• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Urška Centa, plesalka in koreografinja

    Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.« Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Portret

    Tilyen Mucik, umetnica

    Lahko bi rekli, da je letos »leto Tilyen Mucik«. V minulih mesecih se je 24-letna fotografinja predstavila v ljubljanski galeriji Photon, zdaj pa v novogoriški Mostovni, na samostojni razstavi nenavadne podobe iz serije Flora Femina. Skoraj sočasno je s svojo interpretacijo »tihožitij« sodelovala tudi na skupinski razstavi Življenja reči v Galeriji Fotografija in še na razstavi Glasno-žitje v Mali galeriji BS, kjer je prav tako predstavila eno izmed svojih tihožitij. Še vedno je sveža fotografska monografija z naslovom 00:00 – Alternativno koncertno dogajanje v Velenju, v kateri so ponatisnjene njene fotografije 126 bendov oz. glasbenikov, ki jih je fotografirala v minulih šestih letih v velenjskem mladinskem klubu eMCe plac. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

    Mateja Koležnik, režiserka

    Režiserka Mateja Koležnik spada med tiste slovenske ustvarjalke, z uspehi katerih v tujini bi se lahko hvalili – pa se ne. V njenem primeru prvič zato, ker veliko Slovencev v resnici niti ne ve, kako uspešna je v nemško govorečem prostoru, drugič pa, ker to – razen ko gre za športnike ali kakšne druge izjeme – ni v naši naravi. A tudi če smo zadržani do uspehov rojakov, je nemogoče prezreti, da je v zadnjih štirih letih, odkar režira zunaj slovenskih meja, naredila veliko: to med drugim potrjujejo nagrada nestroy, ki jo je dobila za uprizoritev Ivanova v Celovcu (sočasno z njo je nestroy za življenjsko delo prejel Peter Handke), povabilo k režiji v Berliner Ensemble in nagrada za najboljšo predstavo sezone, Kralja Ojdipa, v münchenskem Residenztheatru. Sicer pa ji tudi v Sloveniji ni manjkalo priznanj: v teku kariere je prejela vse pomembnejše nagrade, od več Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada ter nagrad na festivalih Zlati lev v Umagu in Gavelline večeri v Zagrebu, pa tudi nekaj povabil, da bi postala direktorica katere od domačih gledaliških hiš. »A vedela sem, da to ni zame. Kakor ne morem biti niti profesorica na akademiji: ne bom študentov učila tistega, kar sem s težko muko dognala sama,« se smeje. Njeni iskrenost in prostodušnost sta osvežujoči in nekoliko nepričakovani, če upoštevamo njeno izjavo, da je obsedena s strukturo in da mora imeti vse pod nadzorom. »Sem učiteljski otrok, ’ziherašica’ in piflarka. Kadar dvomim, raje desetkrat več delam, kot da bi verjela intuiciji. Mojih predstav nikoli ne prinese voda, so natančno strukturirane in urejene, zato pa jim včasih umanjka presežek, ki ga prinese kreativna svoboda in odprtost v procesu.« A prav to je tisto, kar cenijo v nemškem teatru. »Potreba po strukturiranem sporočilu, ki jo imam sama, je za Nemce samoumevna. Bonus moje režije pa je, da jih silim, da čutijo, ne pa ilustrirajo svoje vloge.« S tem je bila, ko je začela delati v nemško govorečem okolju, v prednosti, a morala se je navaditi na druge stvari. »Na primer na to, da je 90 % reči izgubljenih s prevodom, referenčni prostor, s katerim operiraš, pa je popolnoma drug. Ne samo v smislu, da nekomu ne moreš reči ’igraš kot netalentirana sestrična Helene Blagne’ (namesto ’Helene Fischer’), ampak tudi to, katere knjige berejo, filme gledajo ... Gledajo namreč veliko manj angleško-ameriške produkcije kot mi, ker imajo toliko svoje. Vse to pa je še malenkost – ko se mi je kariera v tujini res odprla in sem dobila priložnosti v teatrih, kamor sem se včasih ure in ure vozila gledat predstave, sem se morala soočiti tudi s paničnimi napadi.« Spomni se trenutka, ko je šla med vajo za predstavo v Berliner Ensemble na stranišče v del za obiskovalce, kjer je nekoč z nališpanimi berlinskimi damami stala v vrsti med odmorom. In zdaj bodo te ženske na odru gledale njeno predstavo ... »Naenkrat me je zagrabilo: kaj jaz delam tukaj? Ampak če dobro pomislim, sem bila vedno strahopetna, nervozna sem bila tudi pred premierami v Drami, Kranju ali Celju, prepričana, da bom zamočila in da mi nihče več ne bo dal ničesar za režirati. Samo prostor se razširi.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret

    Urška Djukić, režiserka

    Rojena je ravno na dan černobilske katastrofe, 26. aprila 1986. Triintrideset let pozneje je HBO-ju s serijo Černobil uspel veliki met, Urški Djukić pa osebni veliki met: kot sorežiserka filma The Right One se je namreč predstavila na filmskem festivalu v Cannesu, kar je za mladega režiserja ali režiserko pomembna odskočna deska v svet mednarodnega filma. Bila je del projekta See Factory, ki deluje tako, da dva režiserja iz različnih kulturnih okolij »zapakirajo« v tandem, njuna naloga pa je napisati scenarij za film in ga zrežirati. Urška, ki so jo v program sprejeli na podlagi njenih preteklih kratkih filmov, se je skupaj s sorežiserjem odločila za zgodbo o posesivni balkanski materi, ki ji ni všeč sinova nova zaročenka. »Scenarij sva, ne da bi se prej spoznala, dva meseca pisala po Skypu, potem pa ugotovila, da se pravzaprav sploh ne strinjava, zavrgla vse, kar je do tedaj nastalo, in se lotila novega. (smeh) Vsekakor je bila to za oba velika preizkušnja. V tem procesu sorežije sem se naučila ogromno o nadzoru in o zaupanju kot dveh ključnih mehanizmih, ki ju režiserji uporabljamo za dosego ciljev.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nina Dragičević, umetnica, za katero je umetnost edina možna izbira

    Ko sedemo v lokal v središču Ljubljane, takoj postane pozorna na zvoke v okolici. Ljudje za sosednjimi mizami glasno klepetajo, glasba doni iz zvočnikov. »Ni okolje zvočno prenasičeno?« čez čas vpraša. »Celo v nekaterih knjižnicah igra radio, v lokalih je glasba tako glasna, da se moramo dreti, da sploh lahko slišimo drug drugega ... nič čudnega, da ne znamo biti več sami s seboj v tišini. In podobno je – ravno zaradi te prenasičenosti – s poslušanjem. Pred časom sem spremljala okroglo mizo o radijski igri, v kateri so ugotavljali, da je treba radijske igre krajšati, ker ljudje sicer ne ostanejo zbrani. Toda sprašujem se, ali je res smiselno krajšanje – ne bi bilo bolje, da bi poskusili občinstvo nekako kultivirati nazaj v poslušanje?« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

    Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe. Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

    Rada Kikelj Drašler, intermedijska umetnica

    Njen pesniški prvenec Košček sanj (2015) najnazorneje izpričuje čustvene in mišljenjske »lege« ter notranje svetove, na podlagi katerih umetnica ustvarja svoj prepoznavni izraz; ne le v svetu poezije, temveč tudi kot glasbenica, fotografinja, pripovedovalka, oblikovalka, ulična gledališčnica in ustvarjalka lutkovnih predstav za najmlajše. Nekatere pesmi v zbirki, denimo Stremim v iluzijo in Tajkuni (Suša), seveda so jezna, ostra in neprizanesljiva kritika cinizma, egoizma, plehkosti, prevlade kapitala in nagnjenosti h kiču, kar vse zaznamuje današnjo družbo. Vendar te iz celote izstopajo, saj večino pesmi zaznamuje kontemplativen ton, s presenetljivimi, »šalamunovskimi«, a vedno pomenljivimi besednimi igrami. Obenem je iz pesmi vidna zahteva po pravici do lastnega (ob)čutenja sveta in avtonomne misli, morda najočitneje ravno v pesmi Stremim v iluzijo, z verzom »Le modrostnega mi zoba pustite pri življenju«. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Portret

    Jure Brglez, ilustrator

    Ko ga povabimo na intervju, sprva nekoliko omahuje; češ, kaj točno pa bi sploh lahko povedal o sebi? A Juretu Brglezu (1993) pravzaprav ni treba govoriti veliko, namesto njega pripovedujejo njegova dela. Zanimanje za izvirne portretne ilustracije, ki jih prilagodi vsakemu posamezniku, vse bolj raste, aktivno se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, v prihodnosti pa ga mika tudi delo v filmski industriji, bodisi kostumografija bodisi oblikovanje grafične podobe filmskih rekvizitov. Razstavljal je že v galeriji Ravnikar Gallery Space, Kinu Šiška in DobriVagi ter opravil dve krajši umetniški praksi v Berlinu. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Igor Matković, trobentač in skladatelj

    Obstajajo glasbeni mojstri, katerih obrazov ne pozna vsak, ki lista rumeni tisk, zagotovo pa vsi poznamo njihova dela, četudi morda sploh ne vemo, da so njihova. Igor Matković (letnik 1983) je zagotovo eden takšnih. Ne pojavlja se na naslovnicah revij; če bi v Sloveniji premogli več strokovnega glasbenega tiska, pa bi bil po vsej verjetnosti eden od vidnejših draguljev domače scene. Igorja Matkovića povezujemo z jazzom, a je to lahko napačna asociacija, saj žanr, ki ga ustvarja, ne spada v tradicionalne okvirje, tudi v svobodnoimprovizacijske ne, temveč hodi po t. i. sredinskem robu. Gre za prostor, ki ga doslej pri nas ni bilo, zato si ga je moral preprosto ustvariti. A Matković nima težav z ustvarjanjem zunaj meja, tako žanrsko kot tudi geografsko, saj je nastopal že domala po vsem svetu, od festivalov v Egiptu in na Portugalskem do gostovanj v Maroku in na Kitajskem, med svojimi popotovanji pa sodeloval s priznanimi trobentači, kot so Stjepko Gut, John Swana, Charles Tolliver in Dave Rodgers. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Andrej Tomažin, pisatelj in pesnik

    Za Andrejem Tomažinom je plodovito obdobje: konec lanskega leta sta mu izšli kar dve knjigi, kratkoprozna zbirka Anonimna tehnologija, v kateri – kot eden redkih na domači literarni sceni – med drugim spretno preigrava nianse odnosa med ljudmi in tehnologijo in ki je med štirimi nominiranci za nagrado kritiško sito, ter pesniška zbirka Izhodišča, zbir »neprijazne« poezije, ki je bila v recenziji na Radiu Študent označena za »miselni cirkuški trapez«. Tudi sicer je Tomažin, čeprav je v začetni fazi svoje literarne kariere (rojen je leta 1988), precej produktiven pisec: za seboj ima dve izdani prozni deli, roman Črvi (2016) ter zbirko kratke proze Stramorjevi koraki (2014), pa tudi kar nekaj novinarskih izkušenj – najprej si jih je nabiral na Radiu Študent, nato v kulturni redakciji RTV Slovenija, trenutno pa sodeluje z revijo za kritiko sodobne umetnosti Šum. Souredil je zadnjo številko, zanjo spisal tudi zgodbo, revija pa je bila del razstave Marka Peljhana Here we go again…SYSTEM 317 na 58. beneškem bienalu. »Ljudje mi velikokrat rečejo – ti imaš pa zdaj že res veliko izdanih knjig,« se pošali. »Toda meni se to v resnici ne zdi veliko, pravzaprav bi jih lahko imel več. Vsakemu svojemu delu se natančno posvetim, a če bi knjige res ’štancal’, bi imel najbrž vsako leto zunaj eno.« Več