Dramatične razmere v slovenskem zdravstvu so očitna posledica nepoznavanja sistema s strani ključnih akterjev oz. njihove različne interpretacije sprejete zakonodaje. Da bo do tega prišlo, sem napovedoval že ob svoji kandidaturi na kongresu DeSUS-a januarja 2020. Dejstvo je, da so »headhunterji« iz Nemčije in Avstrije že leta 2019 hodili po BiH in »lovili« potencialne kadre za zdravstvo in socialo v zadnjih letnikih osnovne šole. Pri nas pa smo se kregali okrog glavarin, standardov in normativov, plač, varčevalnih ukrepov … Ker sem se del svojega poklicnega življenja ukvarjal s primerjalnim pravom, sem se naučil, da so primerjave med različnimi sistemi vedno neustrezne. Lahko primerjam med seboj določene institute, vendar so le-ti uvrščeni v različne sisteme in imajo tudi različno vsebino.

Problem v Republiki Sloveniji je »pravna inovativnost«. Že ob osamosvajanju smo za temelje nove slovenske zakonodaje uporabljali povsem različne pravne sisteme in to za urejanje istega pravnega področja. Tako smo dejavnost uredili po enem pravnem sistemu, način zbiranja sredstev po drugem, plačevanje storitev po tretjem … Če vzamem sistem zdravstva – zavarovalniški sistem bomo kopirali po skandinavskem ali nemškem modelu, za način izvajanja dejavnosti bi pa izbrali nizozemski sistem. Ko pa izbruhnejo težave, pa nam naša javna ali »javna« RTV kot najboljši primer kaže Avstrijo. Če parafraziram – zaradi cene bomo kupili fička, ampak v njem bi meli varnostni sistem iz Volva, motor pa nemški. Mogoče sanjski avto, ki pa v realnosti ne obstaja. Javna RTV pa bo kot idealni avto prikazala Ferrarija. Sami pa nimamo ne vozniškega izpita – še več, celo kolesa ne znamo voziti.

Kdo je kriv za sedanje stanje? Vsi akterji na področju zdravstva – ministrstvo, ZZZS, poklicne zbornice, sindikati … Nihče od njih ne nosi neke izključne krivde. Tudi nobenemu dosedanjemu ministru ne moremo naprtiti izključne krivde za sedanje stanje. Lahko krivimo zgolj pretekle in sedanje parlamentarne stranke zaradi nabiranja izključno političnih točk in pomanjkanja resnega interesa, da bi na področju zdravstva imeli delujoči podsistem. Vsaka nova opozicija je imela svojo agendo in svojo vizijo, kaj naj bo v tem podsistemu poglavitno. Eni so se zavzemali za večji pomen javnega zdravstva (torej omejevanje zasebnega dela), drugi za večje podeljevanje koncesij, in s tem siromašenje javnih zavodov. Eni so se zavzemali za večjo vlogo centralne zdravstvene zavarovalnice, drugi za večjo vlogo tržnih zavarovalnic in načela naj denar sledi pacientu. Zdravstvo ni podsistem, kjer lahko vsaka 2 ali 4 leta spremeniš smer plovbe – glede na to, kdo je za krmilom. Je podsistem, ki zahteva neko jasno smer in stabilno politiko – ne glede na krmarja. V katero smer naj bi pluli, očitno ni jasno tudi sedanjemu krmarju.

V letu 2021 sem zaradi Covida imel možnost dalj časa, bolj ali manj prisebno, občutiti delovanje zdravstvenega sistema. Ne glede na vse pritožbe v javnosti – ko si v obravnavi v sistemu, si deležen eno boljših obravnav. Medicina ni vsemogočna – četudi jo mediji poizkušajo tako prikazati. Vsi poznamo rek – operacija uspela, pacient umrl. Osebje se trudi znotraj danih možnosti in osebnih okoliščin. Vsak ima kdaj svoj slab dan – mi pa pričakujemo, da naj bi bili vsi izvajalci v zdravstvenih ustanovah nasmejani in mi obravnavani ob napovedani uri. Kot da je to delo za tekočim trakom, kjer imaš normirano, v kolikšnem času npr. pritrdiš vrata. Vrata ne govorijo, nimajo svojih problemov in stisk. So le mrzla, nema kovina.

Občutek imam, da se krize v zdravstvu lotevamo tako, kot da bi želeli izvršiti vlom s ključem, narejenim iz plastelina. Sedanji pristop bo povzročil še več težav ne pa rešitev. V čem je problem? Zdravstveno osebje že vrsto let govori o kadrovski podhranjenosti. Ne glede kaj bo minister naredil – čez noč nastalih kadrovskih težav ne bomo rešili. Z ustvarjanjem ambulant za neopredeljene paciente za kronične in akutno bolne dejansko še bolj obremenjujemo zdravnike, ki delujejo v javnih zavodih. Koncesionarji imajo pogodbe, kjer imajo spodnjo in zgornjo omejitev opredeljenih pacientov. S tem ni nič narobe – prav je tako. Gre za varstvo koncesionarja in pacientov v normalnih okoliščinah. Logično je, da bodo ob sedanjem ukrepu zdravniki še bolj bežali iz javnih zdravstvenih zavodov v zasebni sektor koncesionarjev. Tam se jim ne bo potrebno ukvarjati z neopredeljenimi pacienti – imeli bodo pogoje za normalno delo in za normalno obravnavo pacientov. In stanje bo šlo iz slabega na slabše.

Iz javnih medijev zasledimo zgroženost ob razmerah v Ljubljani. Nič nenavadnega – normalna posledica ukrepov ministrstva za zdravstvo, neaktivnosti zdravniške zbornice in »nojevstva« poklicnih sindikatov. Povišanje plač je upravičeno – saj morajo tudi zdravniki preživeti svoje družine. Gre tudi za delo z veliko stopnjo odgovornosti – napačna odločitev lahko koga spravi predčasno s sveta, družini pokojnika poslabša življenje. Do poslabšanja življenja pride tudi pri zdravniku, ki se mu to zgodi in tudi njegovi družini. Ampak višje plače same po sebi ne bodo rešile pomanjkanja zdravnikov. Zdravnik bo lahko, ne glede na plačo, še vedno na uro obravnaval enako število pacientov. Déjà vu – zdravstvo v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Sistem, v katerem so vsi akterji dobro živeli, veliko pacientov pa je bilo brez zdravstvene oskrbe.

Poglejmo naprej – vlada sprejme odločitev plačali bomo vse, kar bo narejeno. Izvedli bomo test, koliko lahko slovensko zdravstvo naredi. Zdravniki bežijo iz javnih zavodov zaradi preobremenitev. ZZZS s koncesionarji sklepa dodatne pogodbe za novo prešle zdravnike. Je kriv koncesionar, ki želi povečati svoje prihodke? Ne. Je kriv zdravnik, ki odide iz javnega zavoda k zasebniku, da bo lahko še naprej normalno delal? Ne. Kriva sta politika in ZZZS, ki nimata jasne vizije, kako zastaviti sistem, da bo zagotavljal zdravstveno pokritost ob kadrovski podhranjenosti. Krive so poklicne zbornice, ki izjavljajo, da so braniki pacientov ob tem, da pri izrekanju o koncesijah upoštevajo zgolj strokovni in članski interes ne pa tudi širšega javnega interesa. Sistem, ki ima logiko v normalnih razmerah, se v izrednih razmerah spremeni v svoje nasprotje.

Ob obstoječi zakonodaji in ob pomanjkanju jasne politike, komu naprtiti glavno breme reševanja nastalih razmer, bodo vsi sprejeti ukrepi še bolj poslabšali stanje in še več ljudi bo ostalo brez svojega izbranega zdravnika. Ves sistem bo še bolj šel v smeri zdravstva v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Kakšni bi morali biti ukrepi?

Prvi ukrep bi morala biti sprememba zakonodaje na področju zdravstva po nujnem postopku, ki bi morala urediti tudi področje izrednih razmer na področju zdravstva ter obveznosti akterjev v takšnih razmerah. Ob obstoječi zakonodajni ureditvi brez resnih orodij v rokah pristojnega ministra rešitev nastalih razmer ni možna.

Drugi ukrep bi morala biti jasna, trajna politična odločitev, kdo je ključni nosilec dejavnosti v izrednih razmerah – javni ali zasebni sektor. Izbranemu sektorju je potrebno nato v roke dati orodja, s katerimi si lahko omogoči kadrovsko popolnitev oz. onemogoči kadrovsko siromašenje.

Tretji ukrep bi moral biti izdelan načrt ukrepanja v izrednih razmerah. Očitno slovenska politika kadrovske podhranjenosti ne jemlje kot primera izrednih razmer. Pa bomo imeli ta problem na vrsti področij – domski oskrbi, šolstvu, vrtcih … Ob obstoječem kadrovskem stanju si lahko zamislimo posledice izbruha pandemije, podobne Covidu-19.

Četrti ukrep bi morala biti takojšnja široka akcija »headhunterjev« po državah bivše Jugoslavije.

Zadnji ukrep – široka odločitev javnosti, ali želimo imeti večinsko javni ali večinsko zasebni sistem in nato priprava nove, konsistentne zakonodaje v skladu z izraženo ljudsko voljo. — Dr. Borut Stražišar, Ljubljana

V demokratičnih državah naj bi se pravice in dolžnosti spletale v ustavi in zakonih v pravičnost za vse. Pri nas se pa med seboj zapletajo odločitve zaradi pravnih hudobij različnih in znanih političnih nasprotnikov pravičnosti za vse. Take pravniške baladne plese so že napovedali nasprotniki odločitev večine kar na treh referendumih 27. novembra 2022. To ni pobalinska nagajivost na otroškem igrišču. To bi lahko primerjali z norostmi, ko vozniki na avtocestah z največjo hitrostjo vozijo v nasprotno smer, kar ima izjemno težke posledice za druge udeležence v prometu, ki spoštujejo pravila varne vožnje do cilja.

V prometu, pri volitvah in referendumih se vsi polnoletni državljani lahko odločamo po svoji presoji, vendar so pri tem zelo različne pravice, dolžnosti in posledice. V prometu je zelo natančno določeno, katere veljavne dokumente mora imeti pri sebi vsak voznik motornega vozila, kdo ima prednost v križiščih, prednost pešcev na prehodih, omejitve hitrosti… Za vse prekrške so določene denarne kazni, celo odvzem vozniškega dovoljenja. Vse to preverja policija, ob prekrških tudi določajo kazni in druge ukrepe, za hujše nesreče pa določajo kazni sodišča.

Volitve kandidatov za vse stopnje oblasti ter na referendumih so pri nas tudi svojevrstne balade z izvirnimi plesi. To se je pokazalo že pred napovedanimi referendumi, še posebno pa po zaključenih treh referendumih dne 27. 11. 2022, na katerih je večina volivcev obkrožila za tri nove zakone, ki so jih sprejeli z večino v državnem zboru. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija so volivci potrdili z 62, 75 %, Zakon o dolgotrajni oskrbi so volivci potrdili z 62, 18 %, Zakon o spremembah Zakona o Vladi Republike Slovenije so volivci potrdili s 56, 60 %. Ljudje so pokazali, kakšno državo želijo, vendar naj bi bile spremembe uveljavljene šele koncem januarja 2023. Ob tem so nasprotniki potrjenih referendumov že napovedali še postopke na ustavnem sodišču. Do kdaj bomo take procese še dopuščali? 

Dora Kavčič in Uroš Miklavčič s Platforme »Kje bomo pa jutri spali« se v prejšnji izdaji Mladine odzivata na ideje ministra Boštjančiča, ki zagovarja tezo, naj gradnjo stanovanj prepustimo kapitalu in se sklicuje na primere iz tujine. Podobno, kot meni minister na ravni države, so župani pogosto mnenja, da se s tem, ko se prepusti prostor za gradnjo stanovanj kapitalu, prihranijo deleži, ki jih morajo občine v proračunih nameniti za investicije v druge za mesto pomembne objekte.

Na drugi strani se stroka in vedno več zagovornikov skupnostnih modelov gradnje in bivanja, ki se prav tako sklicujemo na številne modele in vzore iz več ali manj bližnje tujine, trudimo, da bi se končno tudi pri nas nekaj bolj odločno premaknilo v tej smeri. V nacionalnih in občinskih načrtih beremo o tisočih načrtovanih stanovanj, po mestih pa tudi v resnici rastejo vedno novi stanovanjski kompleksi. V vsakem od njih je načrtovan tudi delež t.i. neprofitnih stanovanj. Vtis je torej, kot da vsi nekaj delamo, kot da se nekaj dogaja v smeri reševanja stanovanjske problematike za mlade in za nebogate.

Glede na to, da zdaj v Sloveniji nismo realizirali še niti enega modela skupnostne gradnje in skupnostnega bivanja, v resnici mlatimo prazno slamo. V smeri realizacije pametnih modelov gradnje se ne naredi nič. Razlog ni v tem, da ne bi vedeli in znali, kako se tega lotiti in kako graditi v resnici trajnostno. Znamo, tehnično. Poznamo primere izvedenih modelov v neposredni bližini, v Švici imajo dodelan zakon o skupnostni gradnji, obstajajo banke, poslovni modeli, modeli upravljanja. Na televiziji pravkar teče tedenska serija o modelih skupnostne gradnje in bivanja. Res, da na hrvaški. Če že ne gledamo v severni del Evrope in svet, menda je ne bomo na vzhod. Kljub temu tik zraven nas vse že obstaja. Arhitekt Uroš Razpet je na okrogli mizi o arhitekturi in urbanizmu v mestu, pozval stroko in politiko, naj kopira številne odlične primere skupnostne gradnje in bivanja iz vsega sveta. Če lahko kopirajo Kitajci in poglejte, kam so prišli, zakaj ne bi mi kopirali? V čem je problem? Problem je kulturni. Prvi problem je v nas samih. Ko namreč  ljudem omeniš katerega od teh primerov dobre prakse iz nam najbližje Avstrije, jih 99,99% reče: »Ja pri njih že. Pri nas to ni mogoče. Povej mi za nekoga, ki bi rad živel skupaj z drugimi. Pri nas to ne bi šlo.« In potem ti vsak naniza dobre razloge, zakaj ne gre: »Pri nas zadruge ne delujejo. Že desetletja modrujejo vsi mogoči o zadrugah, pa še vedno ne delujejo. Zakonodaja nam tega ne dovoljuje. Ljudje nimajo denarja, da bi sami vlagali. Kje naj mlada družina najde denar? Kako naj kupim stanovanje, če ga še nisem videl? Kupil bom samo stanovanje, ki že obstaja. Saj ne moreš živeti kar tako skupaj z nekom drugim. Kaj če je tak in tak in kaj, če se ne drži dogovorov? Pri nas se tako ali tako nihče z nikomer ne more nič zmenit. Banke tega pač ne bi financirale.« Klasika. Strah. Bojimo se sprememb.

V čem je kulturni problem, ki ga ima s skupnostno gradnjo in bivanjem državna in mestna politika oz. oblast? Predvsem je tako ali tako brez vizije, pa naj še tolikokrat reče, da jo ima. Saj se niti okrog ministrstva za trajni razvoj ne morejo dogovoriti. Na ravni države in občin se na oblast prebijejo praviloma pragmatiki, ki so na takšen ali drugačen način v življenju že uspeli marsikaj uresničiti. Znotraj politike ali liberalno kapitalistično. (Izpustimo take, ki so v življenju, za naš denar že veliko povedali, naredili pa predvsem veliko škode.) Njihov problem in problem strank ali list je, da nimajo širine in znanja, ker tudi v tej vlogi mislijo enako, kot so do zdaj. Tudi, če so že kdaj slišali za skupno dobro, iz svojega referenčnega okvirja ne morejo izstopiti. V predvolilnem času so osredotočeni na to, kako premagati protikandidate. Po volitvah pa na to, kako sestaviti koalicijo, ki bo sledila idejam župana, oz. županje.

Politika seveda še vedno misli, da temelji razvoj in blagostanje družbe na gospodarski rasti. Čeprav imamo v slovenski poslovni sferi številna nadvse uspešna podjetja, ki znajo razmišljati in reševati globalne probleme, najdejo zase izzive in jih poslovno uspešno rešujejo, večina slovenskega gospodarstva še vedno deluje na principu rasti in maksimiranja dobička lastnikov kapitala. Zato niti ministrstva, niti stanovanjski skladi, niti gradbena podjetja, oz. t.i. developerji, ne naredijo na področju prostora in gradnje nič zares trajnostnega. Developerji so zadnje čase še posebej v modi. Veliko lepše je, če politik ljudem servira idejo, da bo developer v mestu nekaj razvil. To bo dobro za prostor in mesto. V resnici so developerji velika nevarnost. Razvijajo namreč izključno material, ki jim bo prinašal profit, zanje čim bolj poceni, za naročnika – oblast pa najbolj fensi trendovske objekte. S tu in tam malo energetske učinkovitosti. Ekološki materiali so tu že predragi. Je pa res, da se sliši beseda developer čisto drugače kot beseda investitor, za katerega se ve, da investira za profit. Prostor v mestih nikakor ni namenjen temu, da bi se kapital na njem mastil. Mesto je skupno dobro. Zato mora pripadati in upravljati ga mora skupnost. Ne oblast,v spregi s kapitalom. Naslednji kulturni problem imajo arhitekti. Problem je njihov ego, ki je za razliko od trgovcev z denarjem in oblastjo seveda povsem drugačen. Je vsesplošno kreativen in umetniški. Strokovno in izvedbeno se na svetovni ravni lahko kosajo z najboljšimi arhitekti in biroji, formo in gradnjo obvladajo v nulo. Modeli skupnostne gradnje in bivanja zahtevajo od arhitekta prilagajanje forme funkciji. Ne gre za to, da arhitekti tega ne bi znali realizirati. Problem je, da kreativni, umetniški ego pri tem trpi. Moral bi se odpovedati lastni individualni ideji. Naslednji problem arhitekta je v tem, da se tega ne da dovolj dobro zaračunati in da se je treba pri načrtovanju in v izvedbi spustiti na nivo »navadnih« ljudi. Mladih, družin, nebogatih. Poslovni model pri skupnostnih projektih je pač drugačen. Oboje močno deluje na ego. Vsaj za enkrat je pri nas še tako.

Obe navedene sferi, politika in arhitekturna stroka na državni in občinski ravni v sodelovanju med seboj problem kvadrirata. Dodatno povečuje zaenkrat nerešljiv problem načrtovanja skupnostnih stavb umestitev v prostor. Tudi tu ni nobene vizije. Kot je pred dnevi na srečanju društva arhitektov v Mariboru omenil prof. Uroš Lobnik, urbanizma, npr. v Mariboru, ni. Kar kvadraturo problema sodelovanja stroke in politike zelo konkretno potrjuje. Morda zaživi iniciativa arhitekta Cerjana, da se v mestu ustanovi tripartitna skupina predstavnikov univerze, društva arhitektov in mestne oblasti in se neugodna kvadratura spremeni v ugodno. Če se bomo znali o tem pogovarjati.

V kulturi razpravljanja imamo namreč največji problem. Vsi. Čeprav vemo tudi to, kako se da razpravljati učinkovito, konstruktivno, prijazno in uspešno. Z empatijo, poslušanjem, sodelovanjem, strukturiranim sestankovanjem. Ta problem je, na srečo, najlažje rešljiv in ne stane skoraj nič. V to naj država in občine investirajo. Investicija bo hitro in večkratno bogato poplačana. Konkretno se začne s tem, da naštete probleme vzamejo za priložnost, izziv za pametno razmišljanje in pogovarjanje. Naj stanovanje ne bo več ekonomska, finančna kategorija. Naj postane eksistencialna. Prostor – stanovanje nas formira. Naj nas ne formira zaradi tega, ker je bilo drago ali poceni. Naj nas formira s tem, ker je nastalo zato, da bi postali boljši in srečnejši ljudje. To znamo. In vemo, kako. Samo upamo si ne. Si bomo vejo, na kateri sedimo, žagali še naprej, ali smo končno že sposobni za dobro skupnosti vsak svojemu egu dati dovoljenje, da malo popusti in poskusi nekaj boljšega? 

V prejšnji številki Mladine sem v članku „ZA normalnost!“ med pokojne legende TV Slovenija uvrstil tudi Janeza Čučka. Napako, zagrešeno v časovni stiski, obžalujem kot novinar in kot človek in se tako velikanu našega poklica kot njegovi družini iskreno opravičujem. 

Spoštovani.

Vlado Miheljak, veteran med kolumnisti, je nekaj dni pred volilnim molkom začutil potrebo, da v pozi intelektualno-moralne vzvišenosti nad kandidati, med katerimi po svojih besedah izbira s ščipalko na nosu, podpre aktualnega ljubljanskega župana, vsem njegovim aferam ter bratenju z Dodikom in podobnimi navkljub. V ta namen zaničljivo odpravi Jankovićeve konkurentke in konkurente, vmes pa kozersko pomete s pomisleki in kritikami na Jankovićeve dosežke in vizije. Ko tako zavzeto varuje hrbet dolgoletnemu ljubljanskemu potentatu, poskuša popraviti škodo, ki jo je njegovemu liku in delu naredilo naše javno pismo v eni od prejšnjih Mladin.

Podpisniki pisma smo članice in člani Liste neodvisnih, ki na volitvah ne more kandidirati, ker nam je zmanjkalo dobrih dvesto glasov podpore za vložitev kandidature. Nevajeni politične obrti smo za to sicer krivi sami, ker smo v tekmo stopili mnogo prepozno. Toda tudi sistem je naravnan tako, da sleherno pobudo od spodaj čimbolj ovira. Le kdo razen občanov, ki imajo tam zoprne upravne opravke, hodi okrog odročne upravne enote, da bi ga bilo – tako kot na primer pred Kresijo – mogoče pocukati za rokav in prepričati, da odda svoj podpis? In ali je vztrajanje pri arhaičnih formularjih podpore v digitalni dobi kaj drugega kot oviranje neposrednih oblik demokracije? Toliko Miheljaku in bralstvu v pojasnilo, zakaj Liste neodvisnih ne boste (niste) mogli voliti.

In zdaj o Miheljakovih neposrednih in posrednih replikah na naše argumente, zakaj ne bomo volili Zorana Jankovića. Naše očitke, da Ljubljana še vedno nima sodobne narodne knjižnice in narodnega gledališča, sicer osrednjih simbolov nacionalnih prestolnic tudi v sleherni svetovni periferiji, Miheljak odpravi s citiranjem Jankovićeve mantre, da je za ta poslopja (kakor tudi za železniško postajo) pristojna država. Toda naša ost je ravno v tem: medtem kot je Janković prisegal na formulo javno-zasebnega partnerstva (ki je sicer vodila do zablod na Stožicah, pri Plečnikovem stadionu in železniški postaji), očitno vsa desetletja svoje oblasti ni zmogel partnerstva z državo. Le tako bi Ljubljana dobila to, kar ji pritiče. Glavno mesto bi spodobno gledališče, nacionalno knjižnico in sodobno železniško vozlišče moralo imeti že zdavnaj, take projekte bi se moralo reševati skupaj z državo in pri tem vztrajati.

Drži kolumnistova ugotovitev, da se je Kolizej sesedal vase že pod prejšnjimi župani in županjami. Zgodovinsko redek tip stavbe bi se dalo s sodobnimi gradbeniškimi tehnikami vendarle zlahka rešiti. Toda Janković je bil tisti, ki se je po podobnih nagibih svojih županskih predhodnikov in kulturnega ministrstva dokončno odločil, da ga da porušiti investitorju, ki je na dragoceni parceli obljubljal gradnjo koncertne dvorane in stolpiča po načrtih zvezdniškega arhitekturnega biroja. A namesto arhitekturnega presežka, ki bi morda odtehtal izgubljeno priložnost, Kolizeju s prenovo vdihniti novo funkcijo (na primer za potrebe umetniških akademij), smo v spregi prevarantskih investitorskih izigravanj, državne in mestne oblasti zdaj dobili konfekcijska luksuzna stanovanja, namesto dvorane pa 1,5-milijonsko odškodnino – približno vrednost enega večjega stanovanja. Torej bonus za petičneže in nepremičninske špekulante, medtem ko stanovanja, dostopna mladim in manj premožnim, niso (bila) visoko na Jankovićevi prioritetni listi.

Plečnikov stadion že desetletja propada, to drži. A za propadanje in nedostopnost objekta ni krivo drobnoburžoazno »nagajanje« raznih civilnih iniciativ, kot pribija Miheljak. Kriva sta investitor in mestna oblast, ki sta Plečnikovo dediščino nezakonito namenila uničenju. Plečnikova premišljena, enkratna struktura celote naj bi se delno porušena, delno replicirana zadušila pod povprečnimi novogradnjami, namenjenimi županu ljubemu trgovanju in hotelirstvu. Nagajanje: zanimivo, da Miheljak, ki se ima za liberalca, tako konservativno gleda na poskuse, da bi občani in občanke vendarle participirali pri upravljanju mesta. Očitno mu je ljubši absolutizem neskončnih mandatov. Za zdaj le partikularno – v njegovi in Jankovićevi Ljubljani.

Še bolj konservativno držo kolumnist Mladine, tradicionalno levo-progresivnega časopisa, zavzame do avtonomnih prostorov, po domače skvotov. Aplavdira prenovi Kina Šiška, tej aplavdiramo tudi mi, ploska pa tudi prenovi Cukrarne in Roga. Tu pa mi nehamo ploskati: v prenovo Cukrarne, ki je sicer nedvomno arhitekturno-gradbeniški dosežek, je bilo zmetano ogromno denarja (namesto denimo v NUK prek »mestno-državnega partnerstva«), zdaj pa stavba pogosto sameva, nudi prostor raznim jet-set prireditvam in odpira vrata redkim obiskovalcem redkih razstav. Po drugi strani pa mnogi umetniki nimajo kje ustvarjati. Novi Rog bo, lepo gentrificiran, da ne kazi »najlepšega mesta na svetu«, mukoma moral oblikovati novo vsebino in pritegniti ljudi, medtem ko je avtonomna cona Rog že skrbela za umetniške, družbene in politične vsebine, ki si jih drugod niso mogli niti predstavljati. Ne vemo, ali je Miheljak užival v pogledu, kako so Hojsovi robokopi sredi zime metali iz Roga aktiviste in umetnike, toda očitno je, da mu je delovanje zunaj institucij buržoazne hegemonije in kapitalske logike postalo popolnoma tuje, odkar je v mladih letih spremljal berlinsko alternativo. Miheljak – varuh lastnine in vsemogočnežev? Kdo bi si mislil

Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih

V zadnji Mladinini kolumni Čakajoč na Jacka Langa vašega sodelavca Vlada Miheljaka (Mladina št. 46, 18. 11. 2022, str.6), ki ga sicer zelo cenim in ga redno preberem, se mu je zapisalo, navajam: »Kolizej se je še v Ruplovem času sesedel sam vase, na Plečnikovem stadionu, ki je v slabšem stanju kot Pompeji, rastejo sredi nekdanje zelenice visoka samozasejana drevesa in grmovje, ker različne civilne in vrtičkarske iniciative onemogočajo vsakršno obnovo.« Vlado Miheljak se tu zelo moti in najbrž ne dovolj informiran širi očitke, ki jih že dobro desetletje slišimo z vrha ljubljanske mestne hiše in od še vedno lastnika stadiona in investitorja Joca Pečečnika.

Glede fondovskih vrtičkarjev je treba povedati, da so se povsem legitimno zavzeli za svoje vrtove, ki si jih lasti mestna občina in jim je po dolgotrajnih sodnih bitkah pristojno sodišče dalo prav. Oboji, prebivalci fondovih blokov kakor civilna iniciativa za prenovo Plečnikovega stadiona v prvotni podobi smo združeni nastopili proti »edino mogoči prenovi«, ki jo je načrtoval investitor, do nedavnega podprt s soglasji Zavoda za varstvo kulturne dediščine – Enota Ljubljana, saj bi ta z orjaškimi novogradnjami in prezidavami stadion spremenila do nespoznavnosti. To smo v številnih polemikah trdili tako strokovnjaki kot mnogi drugi, ki so prepoznali, kako uničujoča bi za stadion utegnila biti realizacija investitorjevega projekta, kot številni tuji strokovnjaki, ne nazadnje tudi evropska zveza za kulturno dediščino Europa nostra. Naposled je tudi spomeniška služba spremenila svoje mnenje in s tem preprečila izdajo gradbenega dovoljenja investitorju. Torej ni res, da smo nasprotniki proti vsakršni obnovi, prav nasprotno, smo zagovorniki korektne in dosledne prenove po načelih spomeniškovarstvene stroke in ne nazadnje zakonodaje, v konkretnem primeru vladnega odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (Ur. l. RS, št. 51, 3. 7. 2009).

V razpravah o novem zakonu o RTV poslušamo izjave vodilnih ljudi RTV Slovenija o njihovih pričakovanjih, da bodo novinarji spoštovali standarde BBC. Nikogar od njih pa nismo slišali, da bi morali enako visoke standarde uveljavljati tudi uredniki TVS. Glede na razmere na RTV sem prepričana, da takih pričakovanj ne izražajo niti v interni komunikaciji z uredniki, kaj šele javno.

Vsak, ki je vsaj malo prisluhnil razpravam na TVS, tako tistim še pred referendumsko kampanjo, pa tudi zdaj, ko naj bi veljala pravila kampanje, se je zlahka prepričal, kako daleč od teh standardov je uredništvo TVS. Izbira sogovornikov, minutaža, namenjena eni oziroma drugi strani, pristranskost voditeljev, selekcija posnetkov v pogovornih oddajah, vse govori o neobjektivnosti uredništva. Ne gre za zdrse, ampak za manipulativnost, s katero ne služijo javnosti, pač pa politični opciji, ki obvladuje RTV. Tega niti ne skrivajo.

Ko slišijo kritike na račun uredniške prakse, jih zavrnejo s sklicevanjem na RTV varuha. Očitki kritikov naj bi bili brezpredmetni, saj pravice gledalcev in poslušalcev brani tudi varuh. Pa to ne drži, ne brani jih, tudi varuh ne. Ko sem bila seznanjena, da je nekdanji predsednik republike Milan Kučan trikrat prosil urednico informativnega programa TVS Jadranko Rebernik za objavo popravka, saj ni bil udeleženec nekega političnega sestanka, kot je to dvakrat objavila TVS, sem z zavrnitvijo objave seznanila tudi Marico Uršič Zupan, sedanjo varuhinjo. Odgovor varuhinje je bil po vsebini podoben odgovoru urednice. »Če pritožnik meni, da je odgovorni urednik zahtevek neutemeljeno zavrnil, ima možnost pritožbe na sodišču. Ker je torej ta pravica zakonsko dobro varovana in vključuje tudi sodno varstvo, se kot varuhinja pravic gledalcev, ki teh pristojnosti nimam, z njo praviloma ne ukvarjam, temveč pritožnike le napotim na zakonsko predvideno pot,« je 22.6.2022 zapisala varuhinja. Tako si torej sedanja vodilna struktura TVS, vključno z varuhinjo, predstavlja skrb za objektivno obveščenost gledalcev. Prek sodišča. Gledalci pa naj se obrišejo pod nosom za točnost in ažurnost informacij. Ne dvomim, da se podobno dogaja tudi drugim gledalcem.

Malo je tej strukturi mar za gledalce, pa tudi za gledanost programov, saj služijo predvsem političnemu gospodarju, ki ima svojo zelo jasno agendo. Zato je toliko bolj sprevržen argument, ki ga na soočenjih kot lajna ponavljajo zagovorniki starega zakona o RTV, da bo novi zakon politiziral RTV. Je sploh mogoče bolj politizirati RTV, kot je sedaj? Saj je celotna sedanja vodilna struktura, od direktorja TVS do urednikov in večine članov sveta RTV tesno povezana z eno politično stranko. Delujejo enoglasno kot en mož, je jasno in glasno povedal svetnik RTV Slavko Kmetič. So strankina udarna pest, ki jo RTV zanima zgolj kot sredstvo politične propagande. Žalostna resnica pa je, da lahko RTV pade še nižje, kot je zdaj. Če bodo zagovorniki starega zakona na referendumu uspeli ohraniti zakon, bodo imeli široko odprta vrata, da svoje strankarsko enoumje razširijo še na kulturni, izobraževalni, gospodarski in vse druge programe. Si res želimo naprej v zdaj že oddaljeno preteklost?

Pri referendumu o RTV ne gre za leve ali desne, ne gre za politične simpatije. Gre za opredelitev, ali želimo javno RTV kot enega od najpomembnejših gradnikov demokracije, ki nikdar ne more biti enostrankarska. Lahko je samo pluralna in spoštljiva, ali pa demokracije ni. Gre za zaščito javnega dobrega, katerega nosilec so tudi visoki profesionalni standardi. Tudi standardi BBC, ki pa ne morejo veljati le za novinarje, pač pa morajo prvenstveno veljati za urednike, za poslovodstvo RTV in za člane sveta RTV. Odločitev je naša. Glede na dejstvo, da je stari zakon omogočil hudo zlorabo RTVS, je čas za rešitve, ki jih ponuja novi zakon. Čas je, da gremo v prihodnost. 

V prispevku z naslovom »Inšpektor za posebne naloge« smo priimek enega izmed policistov/kriminalistov zapisali napačno kot Robert Javoršek in s tem zakuhali določeno zmedo. Prav bi bilo Robert Javeršek.

Prvi, torej Robert Javoršek, je višji policijski inšpektor specialist v Specializirani enoti za nadzor prometa na Generalni policijski upravi.

Drugi, Robert Javeršek, pa je tisti novomeški kriminalist, ki je v dobrega pol leta napredoval v kriminalističnega svetnika na Generalni policijski upravi in tam po navodilih političnega vodstva policije zbiral informacije o svojih kolegih in zoper njih pisal kazenske ovadbe.

Napako smo nemudoma popravili na spletni strani, tole je še iskreno opravičilo v tiskani izdaji. Vsem prizadetim, še posebej pa višjemu policijskemu inšpektorju g. Robertu Javoršku, se opravičujemo za zmedo in nevšečnosti.

V Mladininem intervjuju, ki je bil objavljen 28. 10. 2022, je minister za finance Klemen Boštjančič razkril, kakšno stanovanjsko politiko bi naj v prihodnje zasledovala država. Minister zagovarja idejo, da je moč zgraditi dostopna stanovanja brez proračunskih virov in z aktivacijo zasebnih sredstev, kot zgled tega postavlja podjetji Buwog in Vonovia. Kot kaže, vlada načrtuje, da naj bi takšen model stanovanjske preskrbe izvajal SDH, ki bi stanovanja gradil na podlagi premoženja, prenesenega iz DUTB ob hkratnem pridobivanju ogromnih posojil s strani zasebnega trga. To pomeni, da: 1. Stanovanja za najbolj ranljive izpostavlja tržnim nihanjem. 2. Bankam in bogatim investitorjem bodo najemniki plačevali obresti, torej bodo bogati bogateli na račun šibkih. 3. Ker se bo stanovanjska gradnja financirala iz

tržnih mehanizmov, bodo stanovanja neposredno dražja, saj bo znaten del stroškov predstavljalo tudi servisiranje tržnih kreditov. 4. Ker bodo zaradi višjih stroškov višje tudi najemnine, bo država primorana izplačevati visoke subvencije in s tem znatno obremenjevala proračun, ki bi ga mnogo bolj učinkovito porabili z neposrednim vlaganjem v gradnjo javnih neprofitnih najemnih stanovanj preko SSRS in ostalih stanovanjskih skladov.

Ta razmišljanja predstavljajo jasen odklon od koalicijskih zavez ter pozivov stroke in so zelo problematična z več vidikov: 1. Preskrba dostopnih stanovanj brez proračunskega vira je mit. Vprašanje je le, kako se ta sredstva kanalizirajo. Avstrijski model, po katerem naj bi se (selektivno) zgledoval minister Boštjančič, skozi proračun močno podpira javno gradnjo, kar v sistem vnaša stabilnost, gradnjo dostopnih stanovanj, posredno pa prispeva tudi k regulaciji trga in k varnemu najemu. Na drugi strani so modeli stanovanjske politike, ki ne vlagajo v gradnjo stanovanj, temveč iz proračuna subvencionirajo najemnine. Primer tega je Velika Britanija, ki za stanovanjsko politiko potroši največ med državami OECD, a gre velika večina za subvencije najemnin. Posledica takega modela stanovanjske politike so visoke cene in najemnine, nestabilni trgi, zaostajanje gradnje za potrebami, nedostopnost in eksplozija stanovanjskih stisk. Subvencioniranje najemnin uvrščamo med tako imenovane ukrepe na področju povpraševanja, pred katerimi opozarja celo Evropski parlament, ki jih v Poročilu iz 2020 navaja kot primer zgrešene stanovanjske politike.

Država bo v vsakem primeru morala trošiti za stanovanjsko preskrbo. Ali za subvencije ali pa za investicije. V Sloveniji že danes prevladujejo subvencije ob odsotnosti proračunskega vira za gradnjo, kar je tudi glavna težava razmer v Sloveniji. Kar minister predlaga, je le stopnjevanje današnjega modela, za katerega je že dolgo jasno, da ne deluje. 2. Vonovia in Buwog ne moreta biti zgled stabilne preskrbe dostopnih, neprofitnih najemnih stanovanj. Vonovia je sinonim za nestabilna najemna razmerja, dvige najemnin in deložacije. Podjetje, ki ima v lasti 450.000 stanovanj, je letos v prvem polletju proizvedlo milijardo dobička na račun izkoriščanja najemnikov, njen direktor pa zagovarja usklajevanje najemnin z astronomsko inflacijo. Podjetje je bilo tudi glavna tarča ljudskega gibanja za nacionalizacijo velikih najemodajalcev v Berlinu, ki so jo prebivalci mesta tudi podprli na lanskem referendumu. Vonovia ni zgled, ampak opozorilo.

Enako velja za podjetje Buwog. To državno avstrijsko podjetje je konzervativna vlada privatizirala leta 2004, 2018 pa je pristalo v rokah Vonovie. Minister torej zavaja tudi, ko podjetje  postavlja kot zgled gradnje z malo proračunskega denarja, medtem ko je podjetje glavnino svojega fonda zgradilo kot državno podjetje z močnim proračunskim financiranjem. Avstrija je od 2004 dalje prodala reguliran fond dostopnih stanovanj. S postopnim rahljanjem regulacije in statusa teh stanovanj, so ta postala tržna in neregulirana. Gre za klasičen primer privatizacije in okoriščanja z javnim premoženjem. Privatizacijo pa je spremljala ena večjih korupcijskih afer. Zaradi prejema 10 milijonov evrov podkupnine je bil takratni finančni minister leta 2020 obsojen na 8 letno zaporno kazen.

Naš zgled ne bi smel biti ta del avstrijske stanovanjske politike, ampak Dunaj, ki takrat ni sodeloval v privatizaciji, ampak je še bolj okrepil javno investiranje v neprofitna najemna stanovanja. Ravno tako je v zadnjem času okrepil kupovanje zemlje in širi javno last zemljišč. Naš zgled mora biti močno financiranje stanovanjske gradnje, ki ga izvaja Dunaj in ga spodbujajo tudi mednarodne institucije kot je OECD – le tako bomo lahko začeli naslavljati vse bolj pereče stanovanjske stiske. 

Izbrali smo predsednico, ki obljublja, da bo za uveljavljanje kvalitetnih družbenih odnosov naredila mnogo več kot je to dosedanji predsednik republike. To seveda še ne pomeni, da bo tudi res tako. Namreč, delovanje dosedanjega predsednika, ki je neprestano pozival k sodelovanju, se izogibal konfliktom, ki je hotel ugajati čim širšemu krogu državljanov tako, da je dal vsakemu malo prav in se nobenemu ne zameril, poudarjal svojo ljudskost ter glavno skrb posvečal lastni promociji, ljudje cenijo, ker so močno naveličani družbenih razprtij. Udobnost takšne predsedniške vloge lahko postane privlačno tudi za njegovo naslednico. To ne bi bilo dobro, kajti takšna vloga predsednika ima vendar veliko pomanjkljivost, to je, da od njega nimamo državljani nobene koristi in da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo.

Razne protokolarne obveznosti lahko prevzamejo številni drugi državni organi. Vlogo mešetarja za državni zbor pri izbiranju kandidatov za nekatera funkcionarska mesta bi lahko opravljal predsednik državnega zbora. Tudi v primeru vojne nevarnosti in vojne bi eventualne vojaške obveznosti lažje izvajal predsednik vlade, v okviru katere je ministrstvo za obrambo. Kako jalovo je takšno omejevanje na sorazmerno nepomembne zadeve, najbolj pokažejo doseženi rezultati odhajajočega predsednika. Njegova kompromisarska naravnanost, izogibanje konfliktom in prizadevanje za glajenje nasprotij med politiki ni zmanjšala družbenih nasprotij. Le ta so se celo poglobila in že preraščajo tudi v fizično nasilje. Tudi gnil kompromis, da se za ustavnega sodnika imenuje oseba brez zadovoljivih kvalifikacij, ki je celo v kazenskem postopku ali oseba, ki je radikalni privrženec določene politične opcije in uličnega urejanja sodnih postopkov, se ne bi smel zgoditi. Vsekakor je delovanje predsednika države, ki uživa zaupanje večine državljanov, potrebno razširiti.

Predsednik mora zaznavati pomembne družbene probleme in prevzemati aktivno vlogo nosilca in glasnika uveljavljanja stroke in etike v našem družbenem življenju, kadar nosilci oblasti niso dovolj učinkoviti in etični. Namreč, odločitve v državnem zboru, v vladi in drugih nosilcih oblasti so večinoma kompromis med različnimi političnimi interesi, ki pa niso vedno strokovno in etično optimalni. Predsednik republike naj bo torej predvsem zaščitnik in pobudnik uveljavljanja družbeno koristnih in želenih odločitev v skladu z naslednjimi predlogi: - določi se osnovna ustavna vloga predsednika republike kot zaščitnika uveljavljanja stroke in etike v družbeno življenje države. - dolžnost predsednika republike je, da spremlja pojavljanje neželenih družbenih pojavov in nasprotij, ugotavlja prevladujoča strokovna stališča za razrešitev posameznih problemov in upoštevajoč etična merila obvešča širšo javnost o svojih stališčih in predlogih.

Predsednik republike predstavlja institucijo, ki s pomočjo avtoritete neposredno izvoljenega predstavnika ljudstva, s pomočjo informacijskih sredstev in s pomočjo javnega pritiska čim bolj omejuje neprimerne družbene pojave in tiste odločitve državnih organov, ki so nestrokovne, neetične ali pa uveljavljajo osebne oz. skupinske interese na račun skupnega družbenega interesa državljanov. - predsednik republike izbira kandidate za pomembne družbene funkcije, ki jih potrjuje državni izbor izključno le na osnovi njihovih strokovnih in etičnih kompetenc brez kakršnegakoli predhodnega usklajevanja s političnimi strankami in izključno samo iz kroga kandidatov, ki so po mnenju stroke primerni za opravljanje voljene funkcije. Če kandidat oz. nobeden od kandidatov, ki jih predlaga predsednik republike, ne dobi večinske podpore vseh poslancev državnega zbora, se izbira prekine in prestavi na naslednje zasedanje v roku 30 dni, v katerem poteka izbor med najbolje uvrščenim kandidatom prvega kroga in najmanj enim dodatnim kandidatom, ki ga oz. jih predlaga predsednik republike najkasneje v 15-tih dneh po neuspeli izbiri. Če tudi v tem krogu noben od kandidatov ne dobi večinske podpore se po enakem postopku kot drugi izvede tretji krog v katerem je dokončno izvoljen kandidat, ki dobi večino glasujočih poslancev. 

Izjema je lahko le izbiranje predsednika vlade, ki ga predsednik republike predlaga po predhodni uskladitvi s poslanci parlamentarnih strank in drugimi poslanci. Tako opredeljeno vlogo predsednika republike bi bilo seveda v bodoče najbolje uveljaviti z dopolnitvijo ustave. Vendar tudi če ne pride do predlaganih ustavnih dopolnitev, ima bodoča predsednica vse možnosti, da deluje v skladu s predlaganimi usmeritvami. Takšna usmeritev sicer predsednici ne omogoča udobnega in uglednega delovnega mesta, ampak trdo delo. Lahko pa zapusti trajno sled v izboljšanju družbeno ekonomskih razmer v Sloveniji, za kar se pa vendar splača potruditi in za kar ji bomo državljani trajno hvaležni. 

Pozivamo vlado Republike Slovenije in skupnost slovenskih družinskih zdravnikov, da s skupnim prizadevanjem odpravijo ustavnopravno, mednarodnopravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka elementarna pravica na področju zdravstvenega varstva, to je pravica do izbire osebnega zdravnika. Po različnih virih je takih državljanov od 75 do 130 tisoč. Prepričani smo, da bi analiza pokazala, da so med njimi nesorazmerno visoko zastopani člani ranljivih družbenih skupin. Dosedanji poskusi reševanja tega problema so nezadostni in se prvenstveno ukvarjajo s položajem zdravnikov, medtem ko njihovi bolniki nimajo svojega glasu.

Pacienti brez izbranega zdravnika pomenijo povsem drugačno krizno stanje kot vsi drugi problemi, ki tarejo slovensko zdravstveno varstvo: pomenijo, da je država zatajila pri izpolnjevanju svoje dolžnosti, zapisane v ustavi in direktivah EU. Skladno z ustavnopravno doktrino pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS) narekuje dolžnost države, da zagotavlja populaciji kar največjo stopnjo zdravstvenega varstva. Ker pravica do osebnega zdravnika (80. člen ZZVZZ) predstavlja temeljno pravico v okviru osnovne zdravstvene dejavnosti (172. člen pravil OZZ), hkrati pa se tudi ostale pravice (napotitvene ali pa povsem upravnopravne) primarno uresničujejo prek osebnega zdravnika, je pacientom brez osebnega zdravnika sploh preprečen dostop do zdravstvenega varstva (z izjemo nujne pomoči). Ti državljani so kljub temu, da so zdravstveni zavarovanci, dobesedno izbrisani s seznama uporabnikov zdravstvenega varstva. To v prvi vrsti predstavlja kršitev ustavnih in širših konvencijskih pravic posameznika; glede na to, da delež oseb brez osebnega zdravnika predstavlja nezanemarljiv del populacije, pa se postavlja vprašanje, ali je ob tem sploh (sistemsko) izpolnjena korelativna dolžnost države, da zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo, ki izhaja iz določbe 51. člena Ustave RS ter sodb ESČP.

Zavedamo se, da je število zdravnikov v Sloveniji med najnižjimi v EU, vendar je njihovo nenadno izrazito pomanjkanje posledica zmanjšanja delovnih normativov, ki so jih zdravniki izborili v sindikalnem boju pred nekaj leti. To pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, da je državljanom odvzeta pravica do vstopa v zdravstveni sistem, enako kot ne bi bilo sprejemljivo, če bi ob zmanjšanih normativih v šolstvu ostal brez možnosti šolanja znaten delež ali en sam osnovnošolski otrok. Pripad pacientov enemu osebnemu zdravniku ne more biti pogojevan z normativom, temveč s številom državljanov, ki potrebujejo zdravnika, in številom zdravnikov. (V Veliki Britaniji, kjer je v 10 letih upadlo število družinskih zdravnikov za 15 %, se je za enak odstotek povečal pripad pacientov enemu zdravniku.) Utemeljeno trdimo, da je normativ, izražen v glavarinskih količnikih, znatno nižji v primerjavi z vsemi državami, ki smo jih proučili. Ob upoštevanju, da znaša povprečni količnik za odraslega državljana 1,43, kar ob sedanjem normativu 1895 količnikov pomeni 1322 (povprečnih) pacientov. Število pacientov, ki jih imajo družinski zdravniki v večini razvitih evropskih državah z izjemo Nemčije in Avstrije, ki odstopata z velikim številom zdravnikov na prebivalca, je bistveno večje od slovenskega normativa: Danska 1600 (2017), Francija 1975 (2017), Finska 1900 (2015), Portugalska 1900 (2017), Švedska med 2000 in 2130 (2017), Velika Britanija 2250 (2022).

Verjamemo trditvam slovenskih družinskih zdravnikov o preobremenjenosti, vendar pa bi morali rešitev zanjo iskati v vsebinskih in organizacijskih dejavnikih in ne v odklanjanju bolnikov. To nevzdržno stanje je potrebno odpraviti takoj; ni ga mogoče odlagati za leto ali dve ali celo v čas, ko bomo imeli dovolj družinskih zdravnikov; trdimo, da mora socialna država v vsakršnih okoliščinah svojim državljanom nuditi enake možnosti dostopa do storitev zdravstvenega varstva. Primerjava s svetom kaže, da ni pretirano predlagati povečanje normativa za pet do deset odstotkov. Vlado pozivamo, da s spremembo posameznih zakonskih in podzakonskih določil družinske zdravnike razbremeni administrativnih zadolžitev, ki bi jih lahko opravljali drugi, in s tem omogoči, da bi se zdravniki lahko v večjem deležu svojega časa posvečali bolnikom. Družinske zdravnike pa pozivamo, da v skladu z etičnimi načeli in poslanstvom svojega poklica ponovno omogočijo, da bo vsak pacient imel svojega izbranega zdravnika.

— Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Mateja Kožuh, Matevž Krivic, Ljubica Marjanovič Umek, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, David Neubauer, Boris A. Novak, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Renata Salecl, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Ivan Svetlik,

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) z najnovejšo publikacijo Konoplja in mladostniki, o kateri je pod naslovom “ Mladi v Sloveniji nadpovprečni uporabniki konoplje” 30.10. 2022 poročala spletna Mladina, zavaja, ker ne upošteva vseh dosegljivih informacij.

Vse več je dokazov, da je dosedanja politika prepovedi konoplje in preventivnega zastraševanja neučinkovita, škodljiva in nepotrebna. Zato je vpliv razširjenosti in nevarnosti konoplje za mladostnike, ki se z njo omamljajo in bolnike, ki se z njo zdravijo, tema nenehnih razprav in sprememb po vsem svetu. NIJZ je nedavno izdal publikacijo Konoplja in mladostniki, ki nadaljuje trend strokovnega zavajanja in zastraševanja te institucije glede konoplje, ki ni v interesu javnega zdravja. Čeprav publikacija vključuje velikov citatov iz svetovne literature , pa so ti izbrani enostransko z namenom opozarjanja na nevarnost konoplje in njene legalizacije. Zato tudi analiza ni narejena na sistematičen način, da bi združila rezultate posameznih med seboj neodvisnih raziskav. Tudi slog besedila oziroma pojasnjevanja, ki ga uporabljajo avtorji, je neuravnotežen, enostranski in premalo jasen, v smeri naklonjenosti vsesplošni prepovedi konoplje.

Razširjenost uporabe konoplje med mladostniki in mlajšimi odraslimi v Sloveniji Avtorji publikacije ne ponujajo prepričljivih dokazov, ne glede velike razširjenosti in nevarnosti uporabe konoplje med mladostniki, ne glede vplivov legalizacije konoplje na njihovo zdravje. Že Evropska agencija za droge (EMCDDA) navaja, da je 15.5 % mladih odraslih (v starostni skupini 15–34 let ) v zadnjem letu, v EU-27, na Norveškem in v Turčiji, uporabljalo konopljo; v Sloveniji je bil ta delež “le” 12.3 odstoten. Tudi podatkov o razširjenosti rabe konoplje med mladostniki v starostni skupini od 15 do 24 let, zbranih na osnovi metodologije EMCDDA, ki kažejo, da je v vsaj desetih državah EU razširjenost konoplje v starostni skupini 15 do 24 let večja kot v Sloveniji, avtorji z NIJZ niso prikazali primerjalno z drugimi državami. Avtorji izpostavijo le primerjavo EU držav s Slovenijo na podlagi podatkov raziskav HBSC in ESPAD, ki pokažeta, da je razširjenost uporabe konoplje med mladostniki višja od povprečja. Vendar gre pri teh raziskavah le za mladostnike v starosti od 15 do 17 let. Avtorji navedejo tudi podatek o dnevni uporabi konoplje, ki predstavlja pomembno tveganje za razvoj s konopljo povezanih težav in o kateri je poročalo manj kot 3 odstotke 15 –letnih anketiranih mladostnikov. Ta manjši “visokotvegan” del mladostnikov bo lahko tudi utrpel negativne posledice, ne pa vsi. Avtorji navajajo povprečne starosti, ko mladostniki v Sloveniji začnejo z uporabo konoplje, ki je 19,5 let. Vendar hkrati zamolčijo, da to kaže tudi na relativno manjšo ogroženost slovenskih mladostnikov s konopljo. Na to kažejo tudi podatki, ki jih avtorji tudi zamolčijo, o iskanju zdravljenja zaradi odvisnosti oziroma težav s konopljo, po katerih ima Slovenija daleč najmanjše število mladih odvisnikov od konoplje, ki iščejo pomoč. Ne glede na to, ali je zamolčanje teh informacij namerno ali nenamerno, to nakazuje, da pristop, ki ga uporablja NIJZ, ne zagotavlja trdne podpore njihovim zaključkom glede nadpovprečne ogroženosti mladih v Sloveniji s konopljo in povečuje potrebo po bolj skrbnem premisleku in utemeljitvi analiz na področju konoplje.

Avtorji publikacije Konoplja in mladostniki zavajajo tudi s trditvijo in s stavčno povezavo, da je “na področju zakonodaje, ki ureja konopljo, Slovenija že uvedla spremembe, s katerimi je uredila uporabo konoplje v medicinske namene. Med prebivalci počasi narašča odstotek tistih, ki so naklonjeni popolni legalizaciji konoplje, pojavljajo pa se tudi različne politične pobude za legalizacijo rekreativne uporabe”. Besedilo namiguje na to, da smo v Sloveniji uredili uporabo konoplje v medicinske namene, kar ne drži. Prav tako namiguje, da naj bi naklonjenost popolni legalizaciji in uvajanju konoplje v medicino prispevalo k naraščanju možnih škodljivih zdravstvenih in socialnih posledic rekreativne uporabe konoplje. Celotno besedilo publikacije, ki so ga pripravili na NIJZ, je namreč spisano na način, da se na podlagi selekcioniranega upoštevanja dokazov pretirava s prikazovanjem velike nevarnosti konoplje in legalizacije za mladostnike ter straši javnost in politične odločevalce, kar med drugim vpliva na urejanje dostopnosti konoplje za bolnike v Sloveniji. Predstavljene informacije o vplivih legalizacije v ZDA in Kanadi na uporabo konoplje med mladostniki niso zbrane na podlagi trenutno najboljših izsledkov in vseh obstoječih dejstev. Pri tem avtorji ne povedo, da nikjer ni bila dokazana vzročna zveza med “liberalizacijo” politike do konoplje in stopnjo njene uporabe med mladostniki. Ne omenjajo vplivov različnih modelov legalizacije konoplje na družbo ter zamolčijo možne pozitivne učinke smiselne regulacije konoplje: upada kriminala; razbremenitve policije in sodstva; ustvarjanje novih delovnih mest ter velike prihodke v državni proračun. Delež na ta način privarčevanih in pridobljenih sredstev bi lahko namenili tudi programom za zmanjševanje škode od drog in v učinkovite oblike preventive med mladostniki.

Ministrstvo za zdravje (MZ) formalno načeluje drugim vladnim in (izbranim) nevladnim organizacijam na področju drog prek Komisije Vlade za droge, ki se glede na zadnji zapisnik ni sestala že od maja 2021. Namesto govorjenja na pamet in skozi očala predsodkov bi moralo ministrstvo oziroma ta komisija vladi že davno predlagati na dokazih utemeljene ukrepe boljše regulacije konoplje za odločanje. Vlada bi morala razpravljati na podlagi dejanskih, objektivnih, zanesljivih, uravnoteženih in primerljivih informacij o možnih negativnih in pozitivnih učinkih rabe konoplje ter ustreznosti nadzora nad njo. Vendar ministrstvo oziroma komisija nimata lastnega znanja, analitičnih kapacitet in znanstvenih informacij za odločanje. Orodje za spremljanje in raziskovanje uporabe konoplje ter merjenje učinkov politike ima NIJZ, ki pa je že desetletja zelo slabo strokovno voden in že nekaj kritičnih posameznikov zamaje njegovo verodostojnost. Težava je tudi v pregovorni solidarnosti med uradniki na ministrstvu in v vodstvu NIJZ, ker gre že nekaj desetletij za ene in iste posameznike ter njihovo (ne)zmožnost priznati, da so kdaj storili napako in tudi spremeniti stališče glede na potrebe ljudi, nove znanstvene izsledke in spreminjaje odnosa do konoplje v svetu.

Odločevalci, oblikovalci politik, mediji in javnost potrebujejo boljše dokaze za razumevanje potencialnih vplivov različnih politik na tveganja in koristi rabe konoplje v Sloveniji. Pomanjkanje znanja med tistimi, ki bi ga morali imeti največ, politizacija stroke in zavajanje sta voda na mlin ohranjanju sedanje neučinkovite regulacije konoplje, kar vodi v stagnacijo ali celo nazadovanje pomembnega področja javnega zdravja. 

K zelo zanimivemu razgovoru s finančnim ministrom Klemenom Župančičem je treba dodati nekaj opomb. Na prvem mestu je vtis, da so, ko so na hitro znižali DDV na naftne derivate, spregledali, da višje cene spodbujajo porabnike k varčevanju. Manjša poraba naftnih derivatov bi pomenila manjše onesnaževanje zraka, zmanjšanje prevoza z osebnimi avtomobili in hitrejše uveljavljanje javnega potniškega prometa. Zmanjšanje DDV pomeni tudi manjši priliv javnih sredstev v proračun, ta primanjkljaj bo pa potrebno nadomestiti z najetim posojilom. Najemanje posojil bo pa vedno dražje. Vlada se je s hitrim zmanjšanjem DDV pokazala kot operativna in razumevajoča do zahtev iz »baze«, premalo je pa upoštevala dolgoročne posledice tega ukrepa.

Minister je potožil, da politiki javne finance razumejo kot »nekaj imaginarnega, nekaj, kar se nas ne tiče«. Sam ta problem vidim popolnoma drugače: politiki javne finance in tudi državno premoženje razumejo kot svoj plen, iz katerega je potrebno izsesati čim več koristi za svojo stranko. Največji mojster glede tega je stranka SDS. To je še posebej dokazala v zadnjem mandatu. V zvezi s tem je minister v razgovoru potožil , da »gre za neko lahkotnost sprejemanja fragmentarnih, politično všečnih odločitev, ki pa imajo daljnosežne strukturne (finančne) posledice. V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo, čeprav je šlo za ukrepe, od katerih imajo koristi le nekatere skupine …«. Zanimivo je, da je v zadnjem mandatu, glede tega, ob SDS, dobro napredovala tudi NSi (pa ji je le uspelo postaviti na noge tudi »Domovino«).

Jasno je, da celoten javni sektor potrebuje racionalizacijo poslovanja in povečanje učinkovitosti organizacije delovanja. V okviru tega je potrebno pregledati tudi, kaj vse ne zasluži javnega financiranja. Če je v družbi cela vrsta interesno organiziranih združb s samofinanciranjem, potem je gotovo tudi med javno financiranimi združbami nekaj takih, ki služijo predvsem ožjim interesom posameznih skupin in ne zaslužijo avtomatično javnega financiranja. Zlasti zadnja vlada je bila glede podeljevanja statusa javnosti zelo širokogrudna. Vendar ne vidim rešitev tega problema samo s prenašanjem določenih nalog na drugo organizacijsko obliko, temveč je potrebno odvečnim združbam enostavno ukiniti status javnosti. Ne vem, zakaj naj bi Muzej osamosvojitve morali združevati z Muzejem za novejšo zgodovino. Če Društvo za vrednote osamosvojitve želi imeti svoj muzej, naj ga ima, toda brez javnega financiranja. Saj to ne bi bil edini ljubiteljski muzej v Sloveniji.

Če v vladi obstajajo kakšne nejasnosti glede dolgoročnih razvojnih ciljev Slovenije, naj se glede tega dogovorijo, predvsem je potrebno že sedaj skrbeti za njihovo uresničevanje. Zato bi bilo potrebno, da ima vlada poleg skupine, ki tedensko analizira stanje in proučuje ukrepe, ki naj bi omilili krizno stanje, še eno ločeno skupino, ki bi skrbela za uresničevanje dolgoročnih ciljev, saj se krizna skupina, razumljivo, mora posvečati predvsem blažitvi krize. 

Ker vsak, ki je predolgo na odločevalskem položaju, začne verjeti, da mu oblast pripada brez omejitev in da je najboljši možni gospodar; ker gospod Janković upravlja z Ljubljano, kakor da bi bila njegov Mercator;
ker v spregi s komercialnimi investitorji trmasto izvaja svojo agendo, drugačnih glasov prizadetega lokalnega prebivalstva, civilnih pobud, umetnikov, aktivistov in strokovnjakov pa noče slišati;
ker je molčal v obdobju, ko je država neustavno zatirala meščanke in meščane, ki so se s protesti borili za svoje temeljne pravice;
ker je sam uporabil policijsko silo za zatrtje skupnosti, ki je v Rogu preizkušala alternativne modele družbenosti, umetnosti, sociale in športa, za dodatek pa jo je prek podle medijske kampanje ožigosal za kriminalce in odvisnike;
ker vsem opozorilom stroke in nasprotovanju prebivalcev navkljub hoče zgraditi sežigalnico odpadkov v neprevetreni kotlini, v neposredni bližini stanovanjskih sosesk;
ker se namesto javnih prostorov in zelenih površin za druženje, zbiranje, sprostitev in rekreacijo v mestu bohotijo nove in nove trgovske »palače«;
ker je gluh za inovativne predloge, kako urediti privlačen mestni in primestni javni promet  izboljšati shemo prog, kako speljati obvozno železniško progo za tovorne vlake;
ker zaradi mestnega trgovanja s parcelami, špekulativnih naložb v nepremičnine in županovega popuščanja profiterskim investitorjem kopnijo zemljišča za gradnjo stanovanj, ki bi jih še lahko najeli oziroma kupili mladi ali nepremožni, medtem pa cene kvadratnega metra letijo v nebo; ker so zaradi županovega priseganja na javno-zasebno partnerstvo nasedle Stožice, ki jih leta in leta kazijo nedokončane betonske strukture;
ker svojih pogajalskih sposobnosti ni raje izkoristil za partnerstvo z državo, s katerim bi lahko preprečil, da sta ljubljanska železniška in avtobusna postaja že desetletja sramota prvega razreda, dragocena zemljišča na tem območju pa v tuji lasti; ker se ni dovolj potrudil, da bi v partnerstvu z državo zgradili vsaj kakšno novo zgradbo, s katero se ponašajo kulturne prestolnice – Ljubljana še vedno nima nove narodne knjižnice ali spodobnega narodnega gledališča; ker dopušča, da se rušijo zgradbe, ki utelešajo zgodovinski spomin: padli so Kolizej, Šumi, kopališče Ilirija, v nevarnosti je Plečnikov stadion – porušeno dediščino namesto obljubljenega arhitekturnega presežka nadomesti konfekcijska ali predimenzionirana novogradnja; 
ker se pod njegovim vodstvom ogroža ljubljanska arheološka dediščina (koliščarji, prazgodovina, rimska Emona, srednji vek), med drugim z načrtovano garažo pod tržnico in prizidkom k Mahrovi hiši; ker kulturne in izobraževalne ustanove (Zgodovinski arhiv Ljubljane pri magistratu, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah) preganja z njihovih tradicionalnih lokacij v mestnem središču;
ker so pod njegovim mandatom naselje Rožna dolina, nekdaj bogato z vrtovi in drevesi, zatrpali z betonskimi vila bloki in zalili s podtalnico, podobna usoda pa zaradi podžupanove dogme zgoščanja mesta navznoter grozi tudi drugim takšnim četrtim;
ker se pri premnogih preureditvah ulic in trgov odstranjuje drevesa z bujnimi krošnjami, ki se po tekočem traku izkažejo za bolna, čeprav bi nas poleti hladila še desetletja, če ne bi bilo prostorskih posegov;
ker je mestno jedro polepšal do takšne mere, da se v njem težko normalno živi in premika po opravkih, če nisi turist ali ljubitelj preštevilnih gostinskih »vrtov«;
ker se stara Ljubljana duši v turistifikaciji in množičnih športno-zabavnih prireditvah, ki vanjo ne sodijo; ker je glasilo Ljubljana, ki bi moralo biti forum različnih pogledov občank in občanov na mestne probleme, komaj kaj več kot informativno-propagandni bilten;
ker dvomimo o legalnosti, demokratičnosti in transparentnosti postopkov pri razpisih in oddaji projektov (namesto znanja in kvalitete na MOL-u zmagujejo poznanstva in oportunizem);
ker mestna oblast ni res vključujoča, odprta in demokratična, pač pa se zanaša na neformalne vezi, klane in izbrance; ker pristaja na predsodke do uporabnic in uporabnikov avtonomnih prostorov umetnosti, politike, sociale, družabnosti in kritičnega mišljenja.

— Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Sanja Simić, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih

Državni zbor Janševe vlade je, v nasprotju z zakonom, ki zahteva sorazmerno zastopanost političnih strank, izvolil enostrankarsko (pretežno SDS) sestavo programskega sveta RTV. Ta je za direktorja TV imenoval strankarskega aparatčika, ki se je s političnim zatiranjem STA strokovno in etično diskreditiral pred slovensko in evropsko javnostjo. Sledilo je odpuščanje in ustrahovanje kakovostnih in neodvisnih novinarjev, dokazani posegi v medijsko svobodo in nezakonito sankcioniranje sindikalnega zavzemanja za neodvisnost novinarstva in ustavno zajamčeno pravico javnosti do objektivne obveščenosti. Sledilo je ukinjanje oddaj visoke gledanosti, iracionalno uvajanje novih vzporednih informativnih oddaj slabe kakovosti in gledanosti in lansiranje serije strankarsko orkestriranih oddaj o prihodnosti RTV, ki so prozorna in zlagana propaganda referendumske razveljavitve novele zakona o RTV.

Ustava RS zagotavlja svobodo izražanja, ki je temeljna človekova pravica. Zakon o medijih zagotavlja avtonomnost urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin in pravico do javnega obveščanja in do obveščenosti. Splošna deklaracije o človekovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah določata, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja in, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja. Deklaracija o dolžnostih in pravicah novinarjev določa, da je odgovornost novinarja do javnosti nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti; zagotovljeni morajo biti oprijemljivi pogoji za neodvisnost in za profesionalno dostojanstvo novinarjev.

Več kot očitno je, da so bila z ravnanjem stranke SDS, Programskega sveta RTV in direktorja TV poteptana ta mednarodno sprejeta načela in pravila. Že okoliščina, da javno televizijo programsko in kadrovsko usmerjajo strankarsko ubogljivi člani Programskega sveta RTV v smereh, ki jih določajo politični strategi ene stranke (SDS) ter, da je izvajalec strankarskega enoumja v informativnem in drugih programih TV ter kadrovski eksekutor, človek, ki ga je evropska javnost prepoznala kot strankarskega vojščaka proti neodvisni STA in zdaj proti RTV, je dovolj za oceno ogroženosti javnega interesa na področju medijske svobode.

Če temu dodamo prej omenjena dejanja hudih posegov v medijsko in sindikalno svobodo (odpuščanje in politično zatiranje novinarjev in ukinjanje oddaj), je več kot dovolj razlogov za ukrepe proti ogrožanju javnega interesa.

Zato podpisniki te peticije zahtevamo, da DZ odpokliče člane Programskega sveta ter v skladu z veljavnim zakonom imenuje nov Programski svet, ki naj brez odlašanja razreši direktorja TV. Slovenski demokratični javnosti pa predlagamo, da se na referendumu plebiscitarno izreče proti poizkusu razveljavitve novele zakona o RTV.

— Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo, v njegovem imenu Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Bogomir Kovač, Vlado Miheljak, Boris A. Novak, Vesna Mikolič, Stane Pejovnik, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Svetlana in Božidar Slapšak, Darko Štrajn, Ivan Svetlik, Niko Toš, Vito Turk, Boris Vezjak

Profesor Andrej Robida nas je pred skoraj štirimi desetletji skrbno uvajal v otroško kardiologijo, zadnji dve desetletji pa nam pomaga razumevati vprašanja kakovosti in varnosti pacientov. Slovensko ledino kakovosti je oral po samosvoji poti. Ob tem so v širši družbi potekala preizpraševanja o kakovosti in varnosti tudi po poteh

Slovenskega združenja za kakovost in odličnost (SZKO) ustanovljena je bila celo sekcija za kakovost v zdravstvu. Po teh poteh smo mnogi, večinoma v vlogah direktorjev ali drugih vodstvenih profilov, uvajali standarde kakovosti v zdravstvene domove in v bolnišnice po Sloveniji. Skrb za kakovost lastnega dela in nasploh dela v zdravstvu smo dojemali kot imperative, saj je pri delih, kjer se lahko “človeški faktor” izkaže kot potencialno nevaren ali celo usoden, treba imperativu kakovosti slediti še toliko bolj. Poslanstvo zdravnika je prav v kakovosti njegovega dela. Prav zato ga po enem najdaljših študijev čaka še neprestano izpopolnjevanje, ki ga mora po zahtevah Zdravniške zbornice dokazovati s potrjevanjem licence. Kateri poklici zahtevajo licenco tako rigorozno, kateri nosijo primerljivo veliko odgovornost in katerim poklicem pri nas je svoboda odločanja odmerjena tako tesno kot prav zdravniškemu? Predvsem pa gre za vprašanje, ali se v naši družbi sploh znamo in zmoremo odkrito in dobronamerno pogovarjati o tem.

Slovenski politiki so začeli sistematično uničevati podobo zdravnika že kmalu po drugi svetovni vojni z odvzemom strokovnega naziva doktor medicine. Intelektualcev, ki hočejo misliti s svojo glavo, politiki pač ne marajo. Takšni so zanje nevarni. Zato je bila zdravnikom odvzeta strokovna svoboda in postali so državni uradniki. Delo in dohodek jim odreja država. Pacientom bi morala biti zagotovljena ustrezna strokovna oskrba ne glede na to, kako je organizacija vodena, zdravnikom pa zagotovljena strokovna samostojnost ter nanjo vezana odgovornost. V to odgovornost nujno sodi tudi stalno preverjanje in izboljševanje sistemov kakovosti in varnosti dela s pacienti. Tudi in še posebej v javnem zdravstvu.

Zdravstvo kot dejavnost stremi k popolnosti prav zato, ker je takšna skrb normalna sestavina odgovornega dela. Žal anomalije v zdravstveni sistem vdirajo po enakih principih kot se to dogaja v drugih sistemih. So pa njihove posledice lahko bolj neposredne in zato hujše.

Ob sodobnem kaosu naraščajočega strahu in posledične agresije se v družbi marsikje uveljavlja sovraštvo tudi do zdravnikov. Pravzaprav do zdravstva nasploh. Je takšno sovražno okolje eden od sprožilcev pospešenega propadanja zdravstvenega sistema v Sloveniji ali njegova posledica? Med zdravniki se ve, kdaj in kje je kateri od naših kolegov ministrov prejel telefonski klic, po katerem je svojo (politično) odločitev diametralno spremenil. O klicih od zgoraj vedo povedati tudi nekateri novinarji z dolgo kilometrino poročanja o zdravstvu. Tudi o tem, zakaj in kdaj so sile usmerjene v predstavitev podobe zdravnika zaslužkarja in šušmarja. Naši študenti medicine pa v tujini doživijo topel sprejem in nekatere povabijo v kolektive tujih klinik še preden imajo v žepu diplomo.

Dojemanje realnosti in raven kulture dialoga sta v Sloveniji na nizki ravni. Tudi zato smo se na “boksarsko” potezo poslanca Dejana Zavca odzvali na moč neprimerno. Upam si trditi, da se je gospod Zavec za to potezo odločil zaradi sočutenja in razumevanja stiske enega najtežjih bojev - boja za življenje. Otrokom z rakom je namenil pozornost in jim dal pomembno sporočilo za boj: “Ne vdajte se!” Zato javno obsojam neodgovorno mešetarjenje novinarja RTV SLO Jožeta Možine, ko je v svojem prispevku o boksu v slovenskem parlamentu poletel na krilih politične agresije in si drznil spackati parlamentarno dobronamerno in zdravilno popotnico bolnim otrokom. In to pri enem najbolj uspešnih sistemov zdravljenja raka otrok v svetu!

V Veliki Britaniji so leta 2017 ustanovili Healthcare Safety Investigation Branch. To neodvisno telo deluje z namenom povečati varnost zdravstvene obravnave pacientov skozi neodvisne preiskave. Cilj preiskovanja zapletov je ugotoviti, kaj je treba v postopkih izboljšati. O ugotovljenih sistemskih pomanjkljivostih sledi poročanje vsem ključnim deležnikom s ciljem iskanja sistemskih izboljšav. Kdaj bomo takšno agencijo dobili mi?

Ne čudi me, da v Sloveniji ta hip manjka 1.000 zdravnikov in 1.000 učiteljev. Kmalu jih bo manjkalo še več. Na razpisu specializacij iz družinske medicine so mesta spet ostala nezasedena. Kakovost dela je tudi v šolstvu in zdravstvu vezana na stopnjo spoštljivosti družbe do odgovornega poslanstva teh dveh javnih sistemov. Spoštljivost je z neoliberalizmom iz njiju izpuhtela. Jo je še mogoče povrniti? 

Skupina kustosov iz MG govori o banalnosti projekta Momental=mente? Kaj je banalno? Razstava? Postavitev? Izbor slikarjev in slikark? Ideja kustosa, ki je enakovredno izpostavil slikarje in slikarke? Ali samo napisi, ki se po=igrajo nad vsakršno podobo v razstavišču Moderne galerije? Kjer so v igri prevesice postavljeni slikarjevi priimki in slikarkina imena? Za kustose MG »seksistično«, neenakomerno, ločitveno med spoloma. S poudarkom med moškimi ter ženskimi slikarji?

Očitek, da gre za Individualni izbor- Ali je lahko drugačen? In kaj potem?

Razstava Momental=mente, žive slike, ni nastala »kar tako«. V njej je pravljičnost ideje, slikarstva, ki je užitek. Kot je užitek še pisanje in postavljanje v galeriji. Ne vem, zakaj se še bojimo te oznake in strasti. Kot da je zastarela in presežena in nesodobna.

Torej razstava=postavitev, pravjičnost scenografije, kamor so »prilepljeni« napisi, neobvezni in igrivi, igra besed, delno pomenov, priimkov in imen, ne nujno ločenih na moške in na ženske ustvarjalce. Nobene diskriminatornosti ni v tej igri, čeprav se zdi, da so v izpostavi slikarkina imena. Nič dvojnosti, nič preimemb, le čista igra in uživanje ob gledanju podob v MG.

Vsekakor je s svojo izjavo »diskriminatorna« MG, ki loči na kustose, ki so zunanji=večspolni in na notranje, se pravi enospolne kustose, ki delajo v hiši.

Še nikakor nismo na vrhuncu. Res čakajo, da bo zaradi njihove birokratske nesposobnosti še kdo umrl? »Manjše« trpljenje, ki traja že mesec in pol, pa zanje sploh ni omembe vredno. Niti odgovora na svoja jasna in nujna vprašanja ter pravno obrazložene predloge že vse od takrat nisem dobil. Odgovor (čeprav zavrnilen) bi zahtevala že preprosta vljudnost, a niti te ta »človekovim pravicam naklonjena« vlada v tej zadevi očitno ne premore. Da o humanosti niti ne govorim.

Zjutraj časnik objavi mojo zavrnitev poskusa MNZ (Tine Heferle), da bi odgovornost MNZ zvrnila na MDDSZ (»socialno« ministrstvo!) – sredi dne pa me pokliče po telefonu sekretar tega »socialnega« ministrstva g. Čebulj (a nad njim so še trije višji in na vrhu minister Mesec). In mi pove, da morajo zdaj stvar urediti tako, kot so rekli na MNZ. Ste morda podrejeni MNZ-ju, ga vprašam. Malo zadrege, nato odgovor, da je tako pač sklenil nekakšen njihov kolegij. Izbruham nekaj gneva, ki se mi ob tej sramotni farsi v želodcu nabira te dni – in nekako končava ta, za oba skrajno mučni pogovor. Hočejo namreč nekakšno moje soglasje kot pooblaščenca prizadetih za izvedbo tistega »by-pass« manevra, s katerim bi se obe ministrstvi izognili takojšnjemu (nujnemu) ukrepanju in bi ga nadomestili z večmesečnim birokratskim dopisovanjem gor in dol. Farsično, neodgovorno, skrajno nehumano. Ker vem, da kličoči (šele peti po rangu v svojem ministrstvu) tu seveda ne more nič, mu na koncu rečem, da hočem dobiti to zahtevo pisno, potem jim bom pa nanjo odgovoril.

Kaj pa tisti štirje po rangu višji od njega, na čelu z ministrom Mescem? Pa državna sekretarka Tina Heferle na MNZ in njena ministrica Bobnarjeva? In vlada, ki bi morala to (v interesu lastne kredibilnosti) presekati, pa še kar molči? Res še niso našli nikogar, ki bi znal (ali si upal) napisati in podpisati, da to, kar zahteva Krivic, pravno ni izvedljivo – in da bodo zato to »reševali« raje lepo počasi, češ da drugače ne gre. Če medtem kdo utrpi hudo zdravstveno škodo ali celo umre, bomo to pač šteli za neizbežno »kolateralno škodo«, ali kaj? Smo res padli že tako globoko?? 

Spoštovani predsednik vlade dr. Robert Golob.

V času, ko se sprejema odločitve glede premoženja DUTB in njegovega prenosa, vam pišemo s pozivom in predlogi, ki jih je nujno potrebno upoštevati za stabilno zemljiško in stanovanjsko politiko, da bosta trajno zagotavljali javni interes in javno dobro.

Stanovanjska politika evropskih mest, ki jih jemljemo za vzor (Dunaj, Helsinki, Zürich …), je zastavljena na pametni zemljiški politiki, ki temelji na ohranjanju zemljišč v javni lasti. Le na tak način lahko trajno zagotovijo nadzor nad zemljišči, usmerjajo razvoj mest in vzpostavljajo kakovostne pogoje za življenje in delo njihovih prebivalcev: preko gradnje javnih najemnih stanovanj ali zasebnih stanovanj v okviru neprofitnih stanovanjskih organizacij in stanovanjskih zadrug; preko omogočanja prostora za kulturne in civilnodružbene organizacije ter druge odprte prostore; nenazadnje preko vzpostavljanja skupnostnih sončnih elektrarn. Rezultat so socialno pestra in vključujoča mesta ter spodbudni pogoji za trajnostni gospodarski razvoj.

V zadnjih letih smo bili pogosto priča privatnim investitorjem, ki so kupovali zemljišča od javnih akterjev in pridobivali gradbena dovoljenja  za namene gradnje oskrbovanih stanovanj. Realizirali pa so le nerazumno draga stanovanja, ki si jih lahko privoščijo le redki. To ne more biti v javnem interesu. Zato je ključno, da se lastništvo zemljišč, ki so trenutno v upravljanju DUTB, uporabi za zagotavljanje javnega interesa. Te ne pre mični -ne lahko namesto nekaj hitrih profitov dolgoročno zagotavljajo pogoje za ohranjanje fonda trajno dostopnih najemnih stanovanj in storitev, ki je ključen za naslavljanje potreb lokalnih prebivalcev in kakovosti bivanja za trenutne in prihodnje generacije.

Pozivamo vas torej, da držite svojo obljubo in v okviru zagotavljanja nujno potrebnih javnih stanovanj zemljišča, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo, prenesete na Stanovanjski sklad Republike Slovenije in ga tudi finančno ustrezno okrepite, da bo končno lahko začel uresničevati svoj namen ter podprl gradnjo kakovostnih in dostopnih stanovanj - javnih in zadružnih neprofitnih stanovanj.

Zaradi kočljivosti situacije še posebej izpostavljamo zemljišča med hišo POP TV in URI Soča ter vas pozivamo, da zagotovite nemoten obstoj in podporo novi Participativni ljubljanski avtonomni coni - PLAC, ki v mestu zagotavlja nujno potrebne prostore, katerih uporaba ni pogojena s plačilom, kjer lahko vsak sodeluje, se kali v demokratičnem soodločanju, srečuje raznolike ljudi, naslavlja svoje interese in razvija svoje potenciale. Na celotnem zemljišču pa naj se oblikuje sodobna soseska, ki naj bo zasnovana participativno. Poleg avtonomne cone naj vključuje tudi trajnostno zasnovano medgeneracijsko najemno stanovanjsko zadrugo (za katero so bila v koalicijski pogodbi obljubljena nepovratna in povratna sredstva), prostore za nevladne organizacije in družbeno inoviranje, javna neprofitna stanovanja, morebiten dodaten vrtec ali drugo javno infrastrukturo ter sončne elektrarne na strehah. Verjamemo, da bi uresničitev takšnega projekta imela širok pozitiven odmev, bila velika pridobitev za glavno mesto in hkrati služila kot vzor trajnostne in skrbne soseske tudi za druga slovenska in evropska mesta.

Zato še enkrat pozivamo, da se vsa zemljišča v upravljanju DUTB, vključno z zemljiščem pri POP TV, ne prodajo zasebnim investitorjem v zasledovanju kratkoročnih dobičkov nekaj privilegiranih posameznikov ali pa prenašajo na Slovenski državni holding, ki ne more poskrbeti za maksimalni družbeni doprinos teh zemljišč.

Namenite raje ta zemljišča prepotrebnim projektom dostopnih stanovanj in civilnodružbene infrastrukture. Gre za vašo in našo skupno prihodnost. Energetska kriza in visoka inflacija ne moreta biti izgovor, ampak sta še dodatna motivacija, da kot prvi predsednik vlade prenehate ignorirati stanovanjsko preskrbo in jo postavite v središče podnebnega prehoda in trajnostnega razvoja.

Maša Hawlina za IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Zadruga Zadrugator, IPoP - Inštitut za politike prostora, Glas ljudstva, Prostorož, Zavod za vizualno umetnost Piu, Ljubljana, Zavod ZORA, Organizacija za participatorno družbo, Zavod PUR - Zavod za razvojne projektne koordinacije, Mirovni inštitut, Umanotera, PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Avanta Largo, Društvo Humanitas, Zavod PROJA, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Greenpeace Slovenija, Ljubljana Odprto Mesto (LOM), Mreža Stanovanja za vse, prof. mag. Anja Planišček, prof. Alen Ožbolt, Dekan UL ALUO, dr. Andreja Rafaelič, prof. mag. Tadej Glažar, prof. dr. Vito Flaker, Arne Vehovar

Kot vsako poletje, je tudi letos k nam prišla na obisk moja sestra, ki z družino živi na Nizozemskem že več kot dvajset let. Seveda se v naših družinskih pogovorih nismo mogli izogniti vseprisotnosti vojne v Ukrajini in tako je ob eni priložnosti 14-letni nečak z nami delil izkušnjo, ki jo je doživel pri pouku zgodovine, ko je profesor mladim Nizozemcem in Nizozemkam poskušal približati, kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini. Da bi kar najbolje dočaral razsežnosti ukrajinske apokalipse, jim je dejal, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Nečak, ki je intuitivno prepoznal kognitivno disonanco med profesorjevo razlago in lastno družinsko zgodovino, je profesorja nemudoma vprašal, kaj pa je potem bila vojna v Bosni? Namreč, če bosanske vojne ne bi bilo, se tudi ta fant sploh ne bi rodil v ta svet, saj se njegov oče, ki je leta 1993 z družino moral zapustiti rodno Banja Luko, in mama, Slovenka z bosanskimi koreninami, zelo verjetno ne bi nikoli srečala.

Poznavajoč mentalni okvir izobraženih korektnih Zahodnjakov, ne dvomim, da je nizozemski profesor tudi sam zaznal disonanco med lastnim subjektivnim tolmačenjem in objektivno realnostjo evropske zgodovine, ki jo je utelešal ravno njegov dijak. Kljub temu pa si je profesor drznil reči, da je vojna v Ukrajini »drugačna« od vojn v nekdanji Jugoslaviji. »Tante Minka, šta je tu drukčije?«, me je v polomljeni bosanščini s simpatičnim prizvokom nizozemščine spraševal nečak. Za nekaj trenutkov sem kolebala, kako naj 14-letniku, pristnemu Nizozemcu in Oranje navijaču povem, da geografsko območje Jugovzhodne Evrope, ki jo po navadi označujemo kot »Balkan«, v glavah Zahodnjakov ni Evropa. In da, posledično, ljudje s tega območja, zlasti pa tisti z nekrščanskimi, muslimanskimi koreninami, za njih nismo Evropejci? Zato sem posegla po tistem, kar zagotovo dobro pozna. »Veš, kdo je Geert Wilders, kajne?« sem ga vprašala. »No, to kar Wilders javno govori o muslimanih, tako dejansko misli znaten delež avtohtonih Nizozemcev. Pa ne samo Nizozemci, ampak tudi drugi zahodno- in srednjeevropski narodi.« Jasno, nizozemski profesor zgodovine si tega ni upal izreči na glas, kajti to bi v državi, kjer je občutek kolektivne (so)odgovornosti zaradi Srebrenice močno prisoten, povzročilo pravcati škandal. Popolnoma drugače pa je v Bosni in Hercegovini in Srbiji, kjer politiki vseh barv še vedno nekaznovano zanikajo genocid in poveličujejo obsojene zločinov proti človeštvu kot »heroje« in »legende«. Med drugimi tudi Milorad Dodik, ki je, potem ko je Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča junija lani potrdil dosmrtno zaporno kazen nekdanjemu generalu Ratku Mladiću, izjavil: »General je danes pristal med legendami.« Ravno Milorada Dodika, zanikovalca genocida in povečevalca lika Ratka Mladića, je pred dobrim mesecem dni v Banja Luki obiskal župan Ljubljane Zoran Janković in Dodiku osebno izrazil podporo na predstoječih volitvah v Bosni in Hercegovini. Na volitvah je Dodik, po pričakovanjih, zmagal in postal novi-stari predsednik Republike srbske. Vest o obisku glavnega baje slovenske prestolnice glavnemu baji v Republiki srbski je v slovenski javnosti minila relativno neopaženo. Ob ta sila nenavaden obisk se je obregnilo le nekaj slovenskih medijev, medtem ko je prijateljevanje župana Jankovića s politikom, ki zanika genocid, problematiziral samo Mladinin novinar Borut Mekina, ki je z vprašanjem »Je mogoče v isti sapi obsojati genocid v Srebrenici in podpirati Milorada Dodika, ki ta genocid zanika?«, opozoril na vnebopijočo kognitivno disonanco.

Žal, nič od tega pa ni zaznal novinar Marcel Štefančič jr. v svojem poglobljenem prispevku »Vrnitev fašizma«, v katerem se ob prihodu Mussolinijevih slavilcev na oblast v sosednji Italiji novinar sprašuje »Se lahko Slovenci še naprej obnašamo, kot da se ni nič zgodilo?« Nedvomno, gre za povsem retorično vprašanje, saj je vsem jasno, da vrnitev italijanskih fašistov na oblast, ki se dogaja skoraj natanko 100 let po nasilnem prevzemu oblasti s strani Benita Mussolinija, že ima neposredne posledice v našem notranje-političnem življenju. Najbolj očitno to potrjuje čestitka postfašistki Giorgii Meloni s strani Janeza Janše, predsednika SDS.

Da gre za stopnjevanje fašizacije SDS in, posledično, njenih volivk in volivcev, je Janša potrdil tudi s tem, da je svoje privržence in privrženke povabil, da se v čim večjem številu udeležijo Pohoda za življenje. To, da je Janša tudi sam prevzel nativistični diskurz, ki ga uporabljajo vsa post-fašistična gibanja tako v ZDA kot v Evropi, jasno kaže na to, da gre za premišljeno politiko največje stranke v slovenskem političnem prostoru. Navsezadnje, kot je Spomenka Hribar povedala na nedavnem posvetu o Jožetu Pučniku: »Janša ne dela nič brez namena. Tudi Bog in vera vanj sta zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast.« Enako sem tudi sama pomislila, ko sem novembra 2020 zasledila novico, da se je Janša sestal z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem, tema sestanka pa je bil projekt poglobitve železniške proge v Ljubljani in gradnja logističnega centra. Ob tej novici sem zastrigla z ušesi in tisti trenutek mi je postalo kristalno jasno, zakaj Janković v času najhujše epidemije molči ob stopnjujoči se represiji Janševega režima. Za svoj molk je bil kmalu bogato nagrajen s kooperativnostjo Hojsove policije, ki je le dva meseca kasneje sramotno asistirala pri nasilni deložaciji uporabnikov in uporabnic AT Rog in zatrtju protestov, ki so temu sledili, tudi z uporabo solzivca.

Sklenitev pakta o nenapadanju med ljubljanskim županom, samooklicanim anti-fašistom, in takratnim predsednikom vlade, post-fašistom, kakršne v post-socialističnem delu Evrope najdeš pod domala vsakim kamnom, me ni ravno presenetila. Namreč, znano je, da fašisti nikoli niso imeli resnih ideoloških pomislekov pri sklepanju poslov s kapitalom, tudi če se njegovi nosilci ne identificirajo s fašističnimi idejami. In obratno; nosilci kapitala niso imeli zadržkov pri poslovanju s fašisti, tudi če se jim je zgodovinski fašizem upiral. Če analogijo prenesemo na naše gore (post) fašizem, podobno naš anti-fašistični župan nima nobenih težav s tem, če policija, instrumentalizirana s strani post-fašistične oblasti, s solzivcem zaplini do njega kritične protestnike. In, kot vse kaže, tudi z Dodikom je sklenil dobro kupčijo. Tako naj bi mesto Ljubljana ostanek mešanih komunalnih odpadkov kot gorivo za sežig vozila v TE Ugljevik pri Bijeljini, v zameno za poceni elektriko in plin.

Če sklenem, Marcel ima prav, ko pravi, da se fašizem dogaja čisto blizu nas. Samo da ob tem zapade v to isto kognitivno disonanco, ki jo očita drugim. Tako v isti sapi vleče zgodovinske vzporednice z zgodovinskim fašizmom iz 30. let 20. stoletja, medtem pa spregleda tisto, kar je skrito vsem na očeh; in sicer, da so se vojne in eni najhujših zločinov proti človeštvu po 2. svetovni vojni še pred nekaj desetletji dogajale tako rekoč na našem hišnem pragu. S tem pa dejansko potrdi, da je najbolj zavajajoča »slepota na fašizem« ravno slepota na tisti fašizem, ki je čisto blizu nas ali pa je morda del nas samih. Natanko tako, kot je dejal Ludwig Wittgenstein: »Nič ni težjega od tega, kot ne zavajati samega sebe«. 

Spoštovani.

Za zagotovitev objektivnejše obveščenosti javnosti in v skladu s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo, da objavite naslednji popravek v povezavi s prispevkom, ki je bil 7. novembra 2022 objavljen v časniku Mladina, z naslovom »Vrnitev Hojsovih biserov«, avtorja Luke Volka.

Policisti so 1. 10. 2022 opravljali varovanje prijavljenega shoda na območju Prešernovega trga in okolici, kjer so zaznali kršitelja, ki sta prišla v verbalni spor, ki je nato prerasel še v fizičnega.

Pojasnjujemo, da je pred tem na istem mestu potekal tudi neprijavljen shod in v okviru tega, kot del „performansa“, je bilo več oseb iste skupine, ki so bile v medsebojnem fizičnem kontaktu, ki pa ni pomenil kršitve javnega reda in miru.

Takoj, ko so policisti zaznali, da je med dvema osebama prišlo do spora in s tem povezane kršitve javnega reda in miru, pa so naredili vse, da je bil javni red in mir ponovno vzpostavljen. Takoj ob zaznavi pretepa so posredovali in zoper osebi ukrepali ter preprečili nadaljnjo kršitev. Po posredovanju policistov sta oba upoštevala ukaze in s kršitvijo prenehala, zato razlogov za pridržanje ni bilo. Obema je bila ponujena zdravstvena oskrba, ki pa sta jo odklonila. Zoper osebi vodijo postopek o prekršku zaradi kršitve določil Zakona o javnem redu in miru.

Glede na pojasnjeno zanikamo očitke, da policija ni preprečila napada na udeležence proti-shoda in da v spor nekaj časa sploh ni hotela poseči.

Policisti namreč lahko v okviru pooblastil ukrepajo šele, ko zaznajo nedovoljeno ravnanje oziroma kršitev. V članku so prikazane fotografije, ki bi lahko zaradi statičnosti napačno interpretirale celotno dogajanje na shodu oziroma ob opisanem dogodku, saj ne prikazujejo, da je na tem mestu, kot omenjeno, potekal „performans“ več oseb.

Lepo pozdravljeni.

Komaj verjetna birokratska brezdušnost je danes včasih še hujša kot nekoč. V »socialističnih« časih je bil med pravniki znan izrek takratnega zelo uglednega vladnega pravnika (ime bom zamolčal), kako oblastnikom reče: »Vi mi samo povejte, kakšno odločitev hočete – jaz jo bom pa pravno utemeljil, da bo zakonita.« Takrat se je oblast, če se je le dalo, vsaj še trudila, da bi njeni ukrepi imeli vsaj videz zakonitosti in ustavnosti. Danes, ko imamo demokratično, na tri ločene veje razdeljeno oblast, ne izvršne ne zakonodajne veje oblasti to ne skrbi več kaj dosti: »Mi delamo, kot mislimo, da je prav – če pravno morda ni kaj prav, bodo pa to že sodišča povedala.« No, bodo, kadar bodo – če sploh bodo. Gotovi sta namreč na tem svetu, kot vemo, samo dve stvari: smrt in davki, vse drugo je negotovo.

Kako je naše današnje upravno sodišče najprej pet let zavlačevalo, na koncu pa sramotno pokleknilo, ko bi moralo razveljaviti očitno nezakonito odločbo MNZ, sklicujočo se na neke tajne dokumente, sem prikazal že v Dnevnikovem Objektivu 1. oktobra. Že od konca avgusta pa se skoraj vsak dan »zaletavam« (z dopisi, ne z glavo) v neprebojni zid komaj še verjetne birokratske brezdušnosti. Tudi tragična zamenjava identitete dveh onemoglih starih ljudi v celjski bolnici še ni naredila omembe vredne razpoke v tem neprebojnem zidu.

Na to jasno kaže komaj verjetni primer dveh drugih onemoglih starih ljudi – dveh nekoč »izbrisanih«, ki brez vseh papirjev še danes živita tu pri nas. Oblast sicer ve za njiju, a ker nista delala prekrškov, se zanju ni zmenila in ju je pustila životariti, kakor sta vedela in znala. Eden v Piranu, drugi v Ljubljani. In bi ju pustila pri miru do smrti, če se obema zdravstveno stanje ne bi tako poslabšalo, da so ju morali sprejeti v bolnico. Ko so prvega pozdravili, ga (nesposobnega samostojnega življenja, a brez papirjev) leto dni niso mogli namestiti v noben dom, nakar so ga kar odpustili – po letu dni »bivakiranja« v neki kamp-prikolici pa se mu je stanje še nadalje tako poslabšalo (že skoraj slep, amputirana dva prsta na nogi zaradi gangrene, sladkorna bolezen), da je postala namestitev v dom zdaj že skrajno urgentna. Ob sodelovanju CSD Piran in doma v Izoli je bilo za sprejem v ta dom že vse pripravljeno – manjkala je samo še izjava, kdo bo plačeval stroške za to: ali notranje ali socialno ministrstvo (MNZ ali MDDSZ). Zakonodaja takih izjemnih primerov seveda izrecno ne ureja, zato sem konec avgusta v več dopisih pod naslovom »Krizna namestitev dveh onemoglih oseb – zelo nujno« obema ministrstvoma pojasnil, da pravna podlaga za tako namestitev (in za prevzem stroškov zanj) kljub temu obstaja – pravno bolj preprosta in lažje uresničljiva za MNZ – in ju pozval k nujnemu takojšnjemu ukrepanju. Pisaril, ponavljal, rotil – nič, le izmikanja. Nato sem prejšnjo sredo pozval še vlado, naj vendar prepreči (po celjski tragediji) še eno sramoto te »pravne in socialne države«, ko se dve njeni ministrstvi v tako urgentni zadevi že cel mesec in več samo izmikata vsako svoji odgovornosti. Bo zdaj vsaj vlada kaj vendarle ukrenila? Še preden spet kdo »pomotoma« (tokrat zaradi zločinske birokratske brezdušnosti) umre?

V prispevku z naslovom »Posli za sinove vrhuške SDS«, avtorice Monike Weiss, z dne 30.9.2022, so podane neresnične navedbe oziroma so navedbe v navedenem prispevku izkrivljene do mere, da ne odražajo resničnih dogodkov in okoliščin. Navedbe v omenjenem prispevku grobo posegajo v moj ugled in dobro ime, s tem pa v moje pravice in pravno varovane interese. Nikakor namreč ne držijo insinuacije v prispevku, ki izhajajo iz oznak »rosno mlada odvetniška pisarna« in »mladi pravnik«. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika jasno izhaja, da se pridevnik »rosno« mlad uporablja za neizkušeno osebo. Prispevek tako povprečnemu bralcu daje vtis, da sem domnevno neizkušen, kar pa nikakor ne drži, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako nikakor ne držijo navedbe oziroma insinuacije v prispevku, da naj bi šlo v mojem primeru za klientelizem oziroma da stranke oziroma zadeve, pri katerih svetujem, domnevno pridobivam iz razloga, ker sem sin enega od članov določene politične stranke. Stranke in posle namreč pridobivam na podlagi svojih izkušenj, znanja, referenc ter konkurenčnih ponudb, in sicer: i. Po opravljeni diplomi imam več kot 10 let delovnih izkušenj v odvetništvu, če bi upoštevali še študentsko delo, pa še več. ii. Sorodstvenih razmerij ne skrivam. Kot vedo vsi, ki me poznajo, pa teh povezav nikoli nisem izpostavljal ali se nanje zanašal. Moj oče s postopki izbire pri strankah nima ničesar.

Vsi postopki izbire pri strankah, ki jih zastopam, so bili izvedeni v skladu z veljavnimi pravili. iii. V prispevku je navedeno, da je odvetniška pisarna, v kateri sem bil do leta 2020 partner, kot ugledna uvrščena na mednarodno uveljavljeno lestvico Legal 500, narejeno na podlagi standardiziranih in neodvisnih presoj odvetniških družb po državah. V prispevku pa ni navedeno, da sem na tej isti, javno objavljeni, mednarodno uveljavljeni lestvici uvrščen tudi sam kot posameznik (kot eden izmed vodilnih odvetnikov/partnerjev - Next Generation Partner), prav tako pa je na to isto – neodvisno in mednarodno! - lestvico že uvrščena odvetniška pisarna Jerovšek Malis, ki sva jo ustanovila s kolegom Malisom (kot ena od vodilnih novoustanovljenih pisarn – Firms to Watch: Leading Firms). Isti razlog, zaradi katerega je bila, sodeč pa navedbah v prispevku, za sodelovanje z določenimi strankami (DUTB, d.d.) v državni lasti izbrana druga odvetniška pisarna (o kateri prispevek govori s samimi izbranimi besedami), je torej podan tudi pri meni in moji odvetniški pisarni. iv.

V svoji dosedanji karieri sem vodil in sodeloval pri številnih odmevnih in kompleksnih strokovnih zadevah. Določeni podatki o navedenem so, kolikor so objavo same želele oziroma izrecno dovolile stranke, tudi javno objavljeni, zato bi se lahko avtorica prispevka o tem prepričala sama. Kot je bilo izrecno pojasnjeno tudi avtorici prispevka, pa sicer kot odvetnik brez dovoljenja stranke ne smem javno razkrivati podatkov o tem, kateri konkretni stranki svetujem (ali ne svetujem) in kakšna je morebitna podlaga, narava ali vsebina takšnega sodelovanja, saj to prepovedujejo veljavni predpisi o odvetništvu. Ne gre torej za kakršnokoli skrivanje oziroma neutemeljeno izogibanje odgovorom na novinarska vprašanja. Na navedbe v prispevku na tem mestu odgovarjam zgolj iz razloga, ker sem bil v prispevku z neresničnimi navedbami izzvan. v. I mam številne izkušnje z zastopanjem strank tako pred upravnimi organi kot tudi pred sodišči, tako v Republiki Sloveniji kot tudi v tujini, in sicer med drugim na primer tudi pred Splošnim sodiščem Evropske unije v Luksemburgu (kar je mogoče preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov). vi. Ž e več let na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pri predmetu Združitve, prevzemi in prestrukturiranje gospodarskih družb sodelujem kot gostujoči, vabljeni predavatelj, kjer sem tudi soavtor zaključnega praktičnega primera, ki služi za ponazoritev določenih predavanih pravnih institutov v praksi. vii.

V prispevku ni navedeno (čeprav sem to pred objavo prispevka avtorici pisno pojasnil), da so subjekti javnega prava med mojimi strankami v manjšini, prednjačijo pa stranke iz zasebnega sektorja, in sicer tako domače kot tudi tuje. viii. Da imam potrebno pravno znanje, izhaja tudi iz rezultatov mojega šolanja. Zgolj primeroma pojasnjujem, da sem na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral z oceno 10, na magistrskem študiju na Bucerius Law School v Hamburgu v Nemčiji (ki je ena od najbolj priznanih pravnih fakultet v Nemčiji) pa z najboljšo povprečno oceno v letniku in s tem tudi z eno od najboljših povprečnih ocen v zgodovini tega magistrskega programa. Navedeno izhaja iz uradnih listin, s katerimi razpolagam, prav tako pa tudi iz javno objavljenih podatkov.

V svoji repliki na članek Nespodobni bog je Gregor Hrovatin nanizal nekaj izjemno povednih vprašanj na temo razžaljenih verskih čustev. Ta vprašanja že vsebujejo tudi odgovore, zato jih ne bi komentiral, bom pa opozoril na spregledan vidik, zakaj so slovenski verniki tako občutljivi v svojih verskih čustvih. Naj povem kar naravnost – zato, ker so bila za časa socializma in komunistične diktature verska čustva tabu in zaščitena enako kot kočevski medved ali nacionalna čustva. Kočevskega medveda je bilo prepovedano ustreliti, verska in nacionalna čustva pa žaliti. Zato umetnost v času socializma ne pozna sproščene, kritične ali satirične obravnave verskih tem. Za razliko od zahodnih demokracij, kjer je tega v izobilju. Naj spomnim samo na Bunuelove, Fellinijeve, Pasolinijeve filme, pa na Monty Pythonske satire. V slovenski in jugoslovanski kinematografiji pa ni filma ali vsaj kadra, ki bi vero, vernika ali duhovnika prikazoval na satiričen ali ironičen način.

Slovenski verniki, predvsem pa kleriki, niso vajeni sproščene uporabe verskih tem in simbolov, zato na vsak tak pojav reagirajo burno in ga razumejo kot napad na vero in cerkev. Zmotno pa to razumejo kot posledico bivše ateistične družbe, čeprav je ta njihova verska čustva dejansko ščitila. Ta zaščita je izhajala iz nedemokratične narave partijske države, demokratična ureditev pa sploh ni možna, če so posamezne vere, ideologije ali nosilci politične oblasti nedotakljivi. Demokracija ščiti posameznikove osebne okoliščine, kamor spada tudi verska pripadnost, zaradi katerih človek ne sme biti diskriminiran. Ni pa razloga za nedotakljivost verskih naukov in prepričanj, saj pri kateremkoli verovanju ni mogoče najti ničesar, kar bi bilo vredno posebnega spoštovanja in bi izhajalo le iz vere same. A ne zato, ker pri verah ne bi bilo nič pozitivnega in spoštovanja vrednega, vsekakor pa religije ne premorejo ničesar, kar ne bi bilo enako spoštovanja vredno tudi v laičnem in celo ateističnem okolju. 

Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Ko sem v komentarju z zgornjim naslovom prebral karakterizacijo in politično umestitev Nataše Pirc Musar, sem najprej pomislil, ali je še kakšna druga Nataša? Atributi kar padajo, »poosebljenje individualističnega karierizma«, »ne prihaja iz političnih kuloarjev«, »odtujena od ljudstva«, »v letih prehajanja iz ene prestižne službe, v drugo ni srečala veliko nepremožnih«, skratka bogata odvetnica, ki dela za bogate, od nje ni pričakovati nič dobrega, je pač samo rezultat kadrovske luknje na levoliberalnem političnem polju. Take Nataše ne poznam, pa sem Natašo Pirc Musar malo bolje spoznal že pred skoraj dvajsetimi leti, po sprejemu in uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ta zakon, ki temeljito vpliva na večjo transparentnost delovanja javne uprave, se zdi danes samoumeven, v resnici pa je bilo treba vložiti veliko truda, da se je prebil skozi tiha nasprotovanja državnega uradništva in si pridobil podporo v parlamentu, je vzpostavil tudi funkcijo, ki se mu danes reče informacijski pooblaščenec (ker urad vodi ženska, pravzaprav informacijska pooblaščenka). Vzpostavitev urada informacijske pooblaščenke, ki ima zobe in lahko ugrizne, kadar prihaja do oviranja dostopa do informacij javnega značaja, je bila še težja naloga in Nataša Pirc Musar jo je izvrstno opravila. Na tej funkciji je NPM opravila več, kot se pričakuje od dobrega in korektnega predstojnika, svoje delo je opravila s presežkom. Danes ta urad (tudi zaradi njene naslednice, aktualne informacijske pooblaščenke), vsaj po mojem mnenju, predstavlja državno institucijo, ki ima razmeroma velik ugled in avtoriteto v javnosti. Hočem reči, »individualistični karierizem« ne more pojasniti njenega desetletnega dela v javno korist in za javno dobro (kar informacije so), pa tudi tega ne, da se je bilo treba s strokovnostjo in politično držo zoperstaviti pritiskom, ki jih ni bilo malo.

Tudi če se ozremo na njeno »prehajanje iz ene prestižne službe v drugo«, bi nemara lahko omenili, da jo je programski svet RTV leta 2014 izvolil za generalno direktorico RTVS, pa je politika (bojda pretežno leva) še pravočasno prepoznala njen »individualistični karierizem« in ji je odrekla opravljanje te funkcije, četudi so ji sodne instance dale prav, vendar že prepozno, da bi uresničila svojo karieristično nakano. Navsezadnje se je zaposlila tam, kjer se je lahko, v lastni odvetniški pisarni, priznam prestižni, ampak ta prestiž in kliente si je morala ustvariti. Tudi sam sem pred nekaj meseci imel nekaj sitnosti z užaljenim, zdaj že nekdanjim šefom policije, in sem v njeni odvetniški pisarni, čeprav nisem bogat (pa tudi reven ne), dobil potrebno pravno pomoč in ubranil pravico do svobode govora, tako zase, kot implicitno tudi za druge.

Če je N’toko v karakterizaciji NPM pozabil, česar se nikoli ni spomnil, Grega Repovž v tej isti številki Mladine, poskuša pozabiti, česar se je spomnil. Spomnil se je njene vloge informacijske pooblaščenke, nedvomno ji priznava javne nastope, še posebej v času Janševe zadnje vlade, nasprotovanje vladanju z odloki, zavzemanje za pravno državo. Ampak vse to v njegovem prispevku deluje kot nekakšen obledel omet, ki je prepleskan z očitki o luksuzu, bogatih klientih, (navidezno) nizki plači (kakšen kraval bi šele bil, če bi bila plača previsoka!) in v to, da se v »očeh ljudi« spreminja v predstavnico premožnih. Saj pravim, ne bi pričakoval, da bi bila NPM njegova volilna izbira, zakaj le, ampak poskusov politične nevtralizacije njenega »libertarnega naboja« ni treba zavijati v oči drugih ljudi. Med temi zanesljivo ni mojih.

Iz podatkov, objavljenih v članku novinarja Mekine, je razvidno, da ne gre samo za pogodbo o nakupu boxerjev, ampak tudi za finančno sodelovanje pri razvoju in investicijah za proizvodnjo boxerjev. Pogodbenik, organizacija OCCAR ni proizvajalec, pač pa posrednik proizvajalcev. Skratka bolj zapleteno kot je, ne bi moglo biti, zato se iz pogodbe ne more izluščiti niti cena boxerja, niti vsaj približni stroški sodelovanja pri razvoju in investicijah. Takšna nedoločljiva pogodba o nakupu ne more biti veljavna, saj ni določen cena za nakup s točno specifikacijo zahtev za vozilo. Pogajalci, kupec/podpisnik pogodbe niso zagotovili, da bi bila spravljena v sklad z zakonikom o obligacijskih razmerjih.

Le katero sodišče je v pogodbi določeno za razsojanje glede eventualnih sporov, ali odpovedi pogodbe? Kdo je pravno in finančno pregledal pogodbo in jo parafiral pred podpisom? Zdi se, da je vse potekalo nekako po domače, prodajalci so si pa zagotovili finančno lovišče s svojimi pravili. 

Izključno zaradi naslova »Bog si ga drka na nas« se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

In kaj potem? Zakaj so čustva vernikov tako pomembna? Zakaj so javna? Koga briga, kakšna čustva prevevajo peščico vernikov zaradi pojavov, ki se jih čisto nič ne tičejo? Zakaj se glasnim vernikom kar naprej dopušča in omogoča vtikanje v življenja vseh? Zakaj bi naj prav oni imeli samoumevno in neodtujljivo pravico odločati o vsebinah tujih maternic, izdajateljih pesniške zbirke ali čemerkoli že, kar ni niti malo povezano z njihovimi življenji?

Kar nekaj slovenskih založb izdaja tiskovine z versko vsebino. Brezverci ob stiku z njimi občutimo mešanico strahu in užaljenosti, odpora in osuplosti, prezira in posmeha. Tako pač čustvujemo. Do teh čustev imamo pravico. Pravico imamo o tem govoriti in pisati. Bi lahko zato, ker obstoj verskih besedil žali naša čustva, zahtevali prepoved njihovega izdajanja in razpečevanja? Kako bi bilo, če bi imeli enaka merila za vsa užaljena čustva?

DSP je leta 2016 izdala v angleščino prevedeno zbirko esejev Marjana Rožanca, O svobodi in Bogu. V njih trdi, da človek, ki se odpove veri, ne more živeti polnega življenja. Pač še ena tiskovina z versko vsebino, ki žali brezverska čustva. Kaj bi se zgodilo, če bi ob najavi njenega izida trije brezverci na vse pretege stokali, kako prizadeti so? Bi se DSP odpovedalo izdaji?

Verniki, nehajte se ubadati z neverniki in pričnite pometati pred pragom svojih svetišč! Namesto da jadikujete, kakšni brezverci so mladi, se raje vprašajte, kakšni verci so pedofilski svečeniki! Zamislite se, zakaj vaša čustva bolj prizadene otroška pesmica kot na desettisoče uničenih otroštev! Postavite se v kožo otroka, ki vas pri tem opazuje! Kaj naj si misli o vaših bogovih?

Če jih neko besedilo vznemiri, dostojni in omikani ljudje razmišljajo in razpravljajo o vsebini. Ne bentijo čez pisca, ne da bi prebrali več kot naslov. Četudi se jim zdi neumno ali slabo napisano, drugim bralcem ne otežujejo dostopa. Pač nehajo brati to in vzamejo v roke kaj drugega.

Naj se z njim strinjamo ali ne, je »Bog si ga drka na nas« stavek, ki vzpodbuja premislek in omogoča razpravo – brez postavljanja na okope. 

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: „Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.“ Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Tu je srž problema in resnice. Kot laik in dolgoletni srčni bolnik, si to upam javo zapisati. Zdajšnji zdravstveni minister, od katerega se veliko pričakuje, je dr. Breclja predstavil kot člana svoje ožje ekipe, ki bo sodelovala pri delu na ministrstvu. Zakaj pa ne, saj je »gospod Erik Brecelj nedvomno vrhunski zdravnik in poznavalec zdravstvenega področja“, kot so o njem zapisali mnogi mediji. Nimam sicer osebne izkušnje in upam, da je ne bom (nikoli) potreboval, a tisti, ki ga poznajo, imajo o njem visoko mnenje. Seveda ni eden in edini, kar je dobro, saj potrebujemo mnogo srčnih in dobrih zdravnikov, ki pacientu (bolniku) ob pravem času nudijo pomoč in mu namenijo še prijazno besedo. V javnem zdravstvenem domu, v javni bolnišnici ali pri koncesionarju, zasebniku. Kaj pa je tukaj narobe? Zakaj toliko golid gnojnice na zasebne koncesionarje, ko pa tako rekoč vsi po vrsti opravljajo svoje poslanstvo in so del javne zdravstvene mreže. Če se motim, se javnosti opravičujem. Zasebnki  (koncesionarji) so rešili na stotine pacientov, mnogi bi bili brez njih že zdavnaj pod rušo.Zato se nehajmo sprenevedati in obkladati s populističnimi preživetimi floskulami, da je edino in sprejemljivo samo javno zdravstvo.

Potrebujemo ga, to drži, a še bolj drži, da potrebujemo učinkoviti zdravstveni sistem za vse bolnike, ki si zaslužijo kvalitetne usluge, tudi od koncesionarjev oz. zasebnikov. Zakaj pa ne? Potem so tukaj še obmetavanja z dvoživkami in podobnimi žaljivkami, ki presegajo vse meje dobrega okusa. Nekdo v prostem času igra tenis, drugi golf, tretji pa operira izven svojega zavoda pri koncesionarju, ker ima za to dovoljenje delodajalca, voljo do dela, vrhunsko znanje in zaupanje bolnika. Ja kaj pa je tukaj narobe, spoštovani politikanti, dogmatiki in populisti? Naj človek dela, to je tudi njegova ustavna pravica. Zakaj torej pribijati na križ ministra, ki svoj del strokovnih obveznosti opravi pri zasebniku?

Ker je toliko gneva na račun zasebnega zdravstva (koncesionarjev), naj ilustrativno navedem primer povsem običajnega državljana, delavca pred upokojitvijo, ki je hodil od »Poncija do Pilata« in iskal pomoč. Pa mu je nikjer niso nudili, zato se je odpravil še v Diagnostični center na Bledu. Z napotnico, brez polne mošnje denarja, ker tega ni imel kje vzeti. Bil je pregledan, diagnosticiran in nato zdravljen. Pa za to ni odštel niti centa in je še danes med živimi. In takšnih zgodb imam v novinarski beležnici v izobilju. Pred davnimi leti je starejši gospod, ki je nujno potreboval srčno operacijo, prodal vse premoženje ob morju, da je lahko šel na operacijo v Švico. V KC v Ljubljani bi takrat moral predolgo čakati, kar bi lahko bilo zanj usodno. Po posegu je še lep čas živel in ustvarjal. Pred malo manj kot tridesetimi leti razen KC Ljubljana teh operacij drugje niso izvajali. Zdaj je glede tega področja seveda drugače, imamo UKC Ljubljana z odličnimi strokovnjaki, imamo UKC Maribor s prav tako odlično ekipo in imamo še tretji center za srčno-žilne bolezni MC Medicor v Izoli z ambulantami v Ljubljani prav tako z izvrstnimi strokovnjaki in moderno tehnologijo. Dva delujeta v okviru javnih zavodov, tretji je zasebni, ki pa nedvomno veliko pripomore k skrajševanju čakalnih dob in rešuje zapletene primere.

Pišem iz osebne izkušnje, ker sem bil najprej pacient prvih dveh (zahvala za dobro delo njunim ekipam), zdaj pa sem že slabih 15 let pacient tretjega. Predstojnica akademkinja prof. dr. Marjeta Zorc se razdaja s celotno ekipo, da se bolj ne more. Strokovno, srčno, visoko profesionalno. Naj zgolj omenim zadnji osebni primer – ob rednem pregledu se je pokazalo, da je nekaj dodatno narobe in še isti dan je bila začeta nova preiskava. Vseh 15 let hodim k njim izključno in samo na napotnico, vedno prijazno sprejet in obravnavan. V ambulanti na Kotnikovi v Ljubljani se luči ne ugasnejo ob 20.00 uri, pač pa mnogo, mnogo pozneje, ker so pacienti še v čakalnicah. To je droben praktični primer in osebna izkušnja, ki vsaj kar se tiče MC Medicorja ni osamljena. In verjamem, da je podobno še marsikje drugje! Pišem o tem, ker razmere poznam in izkušnje doživljam na lastni koži.

Zato ob koncu - res kot laik, ker sem povsem druge stroke, a žal 27 let kronični srčni bolnik s pridruženimi boleznimi - potrebujemo kvalitetno zdravstvo, javno in zasebno kot celoviti sistem, ki bo deloval in učinkovito funkcioniral izključno v korist in za dobro bolnikov. Vse ostalo je že tri desetletja preigravanje in igra politike, ki bi se morala že zdavnaj končati. Napak in neumnosti (s politiko in politikantstvom vred) je bilo dovolj! 

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. 9. 2022, str. 62– 64) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike, 14. 9. 2022, str. 15), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova na svojem FB profilu, ki jo objavil objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.

Čeprav sem med podpisniki protestnega pisma, ki sta ga ob najavi izida zbirke pod okrilje Društva slovenskih pisateljev spisala Kristian Koželj in Muanis Sinanović ter se v celoti strinjam z njegovo vsebino, mi v tem odzivu ne gre toliko za polemiko kot za argumentacijo. Zagovarjam namreč, da je izbran naslov pesniške zbirke mogoče razumeti teološko in ne zgolj moralno.

Obstoječe argumentacije gredo namreč bodisi v smer primernosti ali neprimernosti. Pri tem nastajata dva tabora; prvi, ki naslov razume kot žalitev verujočih, in drugi, ki svoje zatočišče išče v svobodah govora in pesniškega izražanja. Naslov je namreč vzet neposredno iz ene od objavljenih pesmi. Za razliko od tega na neskončno nadaljevanje obsojenega ping-ponga, se bom sam izpostavljenega naslova lotil precej bolj dobesedno. S tem pa nikakor ne mislim, da bo moj prispevek uspel enostavno preseči taborsko delitev.

Trditev o Bogu/bogu je sama sebi dovolj. Divjak v svojem odzivu še uporabi veliko začetnico, ki je v revijalnem in časopisnem prispevku ne najdemo več. Verjetno gre za čisti lapsus, kajti začetnica je dejansko mala, pri čemer pa ne gre prezreti svojevrstne simbolike. Bog pisan z veliko se je očitno umaknil bogu pisano z malo začetnico. Že samo te menjave na prestolu verujoči ne moremo kar tako preprosto sprejeti, kot da gre za nekakšno znanstveno dejstvo.

Zato vse vehementno utemeljevanje, ki smo mu priča s strani tistih, da naslov nikakor ne misli tistega, kar mislijo tisti, ki se jim naslov zdi žaljiv, v resnici pomeni neumoren poskus, da bi božji umik nekako razumeli in ga naredili za samoumevnega. Temu se mora vsak resno verujoči resno upreti.

Seveda pa se bo ta upor kazal na različnih nivojih. Na čisto družbeni ravni bo šlo za nekakšen mini kulturni boj med verujočimi in neverujočimi, pri čemer bo vsak izmed vpletenih poskušal ostati zvest svojim načelom in hkrati spoštovati druge z drugačnimi mnenji. Prispevek v Mladini (omenjanje Rushdiea), nasploh pa v Delu (okvirček s pregledom domnevnih razžalitev verujočih) temelji deloma na tej napetosti in jo tematizira. Vendar tudi tu je določen problem.

Bog, ki je za verujočega, kristjana ali muslimana, začetek in konec vsega in je zato v radikalnem smislu vse v vsem, ni preprosto »koncept abstraktne vladajoče sile« (Mladina, str. 63). Tako namreč pojasnjuje eden od dveh urednikov zbirke, da bog v naslovu: »ni mišljen kot bog z veliko začetnico, kot biblijski ali katerikoli drugi Bog. Temveč bog kot koncept nevidne vladajoče sile, ki vodi naš svet in dopušča, da se vrti v smer, ki nas vedno znova navdaja s cinizmom in brezupom, ki navdihujeta številne pesmi v antologije.« (Delo, str. 15).

Kako bi lahko brez svetih spisov določenih religij prišli do takega opisa tega abstraktnega boga sicer ni pojasnjeno, a več kot očitno se zdi, da tudi ta nova podoba boga ravno tako v marsičem temelji na starem Bogu. Zato se, četudi tega nismo hoteli, še kako dotakne središča verujočega izkustva.

Smiselnost govora o bogu, ki je prispodoba praktično vsega, kar je nekoč in še danes predstavljajo zatiranje človeka (tako gre razumeti Divjakov zapis), je za verujočega kristjana in muslimana ter tudi Juda, preprosto rečeno zgrešen. Izjave ne temeljijo na resničnosti, ki se verujočemu razpira kot smiselna. In v tem se nahaja temeljni problem ne samo izbire naslova, temveč potemtakem kar celotne zbirke. Pri čemer želim opozoriti, da ne dvomim v umetniško vrednost objavljenih pesmi, temveč predvsem izpostavljam ideološko podstat. In izbira naslova je za ideologijo ključnega pomena.

Kaj so nam torej želeli sporočiti mladi pesniki?

Morda najprej to, da je osebna vera v Boga za njih nekaj preseženega. Ali pa morda to, da je bila zgolj interpretacija te vere zanje nesprejemljiva.

Kaj pa, če preprosto ne zmorejo (več) verovati v Boga? Ali to pomeni, da verujejo ali pa tudi spet ne verujejo v drugačnega boga? Zakaj so nenazadnje izbrali tak provokativen naslov?

Moj odgovor je tak, da gre pri tej zgodbi za zbujanje pozornosti, ki pa ni nujno nekaj slabega. Mladi bi nam torej radi sporočili, da je njihova duhovnost na psu in da si, četudi se tega ne zavedajo vsi na enak način in bi bilo zato krivično posploševati, ne delajo prav nobene usluge, če svoja vprašanja in tudi že nekatere odgovore usmerjajo k tistemu bogu, ki mu ni mar za nas.

Če zaključim. Naslov definitivno ne govori o Bogu pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost tozadevnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode – da se Ga ne tiče.

Ja, zagotovo »zanesljivo vemo le zase« (Divjak), Bog pa, seveda s točno določene perspektive verujočega, ki pa ima neko objektivno vrednost, saj govori o resničnost, zanesljivo ve za vse. Umanjkanje drugega in poudarjanje zgolj prvega, bi lahko bila, tega se najbolj bojim, največja slabost projekta pesniške antologije. Naslov je potemtakem zgolj simptom takega duhovnega stanja. 

Mikrobiologinja dr. Metka Paragi je aprila 2021 po 30 letih dela v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ostala brez službe ravno v času, ko je vodstvo opozarjala, da testi za okužbo s Covidom-19, ki jih je država za 1,2 milijona evrov naročila pri podjetju Majbert Pharm, niso ustrezni za množično testiranje. Očitali so ji hujše kršitve obveznosti delovnega razmerja. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je avgusta 2022 odločilo, da je bila izredna odpoved dr. Metki Paragi nezakonita.

Na NLZOH so ji očitali štiri hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja. Po ugotovitvah sodišča so vsi očitki neutemeljeni. Trije očitki sicer temeljijo na ugotovitvah detektivskega nadzora njenih prihodov/odhodov v/iz službe. Človek se lahko le vpraša, kakšen um oz. osebnost se odloči, da se bo znebil vrhunske strokovnjakinje na osnovi ’štempljanja’ prisotnosti.

Po taki sodni odločitvi bi bilo pričakovati, da tistega, ki je sprožil in vodil gonjo proti dr. Metki Paragi, takoj doletijo ustrezne posledice: prekinitev delovnega razmerja, kazenske ovadbe za mobing, zlorabo uradnih pooblastil in javnih financ ter krivične obtožbe, osebno povračilo stroškov za detektivske storitve in proces na sodišču, osebno plačilo kompenzacije za več kot enoletno agonijo žrtve. A doslej je bilo vse tiho.

Odgovor na vprašanje v naslovu je bil očiten takoj ob primopredaji poslov med ministrskima ekipama. Nepoučen tujec bi bil navdušen nad njenim potekom – nasmehi, rože, prijazni skupni nastopi pred kamerami, pohvale za dobro opravljeno delo – kot v najbolj utečenih civiliziranih demokracijah. V resnici pa je šlo za povolilni prevzem oblasti od avtoritarnega nasilnega režima, ki je zagrešil številna protiustavna, protizakonita in tudi kazensko pregonljiva dejanja. Režima, ki je sovražil vsakogar, ki se mu ni v celoti uklonil in podredil.

Iz teh farsičnih primopredaj in začetkov delovanja nove ministrske ekipe je velo jasno sporočilo, da bo nova zasedba resda prekinila z Janševo dediščino, ne bo pa se ukvarjala s sankcioniranjem niti njenih najhujših ekscesov. S številnimi kadrovskimi menjavami so samo površinsko počistili umazano preprogo prejšnjega režima, niso pa se odločili za temeljito globinsko čiščenje oz. pravno obravnavanje vsaj hujših prestopkov številnih SDSovskih vladnih kadrov. Svetla izjema je bila le ministrica mag. Tatjana Bobnar, ki je odpovedala delovno razmerje največjim krivcem za protipravno strahovlado policije in jih nekaj tudi kazensko ovadila.

Pri vladnih rabotah in zlodelih ni bilo nedolžnih oz. nevpletenih. Verjetno ni treba navajati glavnih vladnih igralcev in njihovega početja, Hojsa, Počivalška in Logarja. Da, dr. Anžeta Logarja, ki se danes prodaja kot brezmadežni nestrankarski predsedniški kandidat, je pa kot zunanji minister zvesto peljal Slovenijo v trdi politični in ekonomski objem Janševega prijatelja Orbána ter se tiho strinjal z vsemi dejanji SDSa, Janše in njihove vlade. Nismo vsi pozabili, kako je dr. Simona Kustec čez noč nagnala dr. Jureta Gašpariča, svojega državnega sekretarja za visoko šolstvo, ker si je drznil postaviti Janšo na laž glede visokošolskega vpisa. Ali pa Marjana Dikavčiča, ki je nadaljeval blokado imenovanja evropskih tožilcev, ki sta se zamerila SDSu oz. Janši.

Posebna študija primera je SDSovsko obračunavanje z dr. Jasminko Dedić, uslužbenko Službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ki jo je vodil mag. Zvone Černač. Ker je kot predsednica Bošnjaške kulturne zveze Slovenije javno spregovorila o nevarnostih tajnega načrta (non-paper) za razkosanje Bosne in Hercegovine, so sledili diskreditacije v medijih, povezanih s SDS, in obračun na delovnem mestu. Na enem izmed sestankov od vodij oddelkov je mag. Černač od zaposlenih zahteval, naj zbirajo podpise oz. glasove proti dr. Jasminki Dedić, a mu ni uspelo nahujskati sodelavcev proti njej, saj so jo večinsko podprli. Nato so jo premestili na drugo delovno mesto in mag. Černač ji je izrekel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.

Zagovornik načela enakosti je po zaključenem postopku ugotovil, da je bila javna uslužbenka žrtev viktimizacije. ’Kazen’ oz. nagrada za mag. Černača: Izvolitev v Državni zbor in položaj namestnika poslanske skupine SDS.

Na koncu naj zapišem torej poziv vladi: Eksemplarično sprožite vsaj en sodni proces s polno težo pravne države za sankcioniranje enega od opisanih ali podobnih primerov.