Ustavno sodišče (US) je zadržalo izvajanje novele zakona o RTV SLO. S tem je dopustilo, da javna radiotelevizija, ne glede na njen ustanovitveni status, kontroverzno, ostaja pod nadzorom ene stranke.

Na referendumu izraženo ljudsko voljo o noveli zakona o javni RTV je US prezrlo, teoretično upravičeno zaradi možnih nezakonitosti. Z anemično argume ntacijo pa je omogočilo, da RTV SLO do nadaljnjega ostaja satelit SDS - pomeni pod vodstvom aparatčikov stranke z lojalno, na desno uho poslušno urednico informativnega programa, z nekaj kompromitiranimi člani programskega sveta in z nedoraslimi voditelji oddaj (prednjači avtor začasne himne SDS).

Ni važno, da se diletantizem varovane ekipe odraža v padcu gledanosti »javne« RTV. Ni važen izid referenduma. Ni važna samodejna posledica - dekadenca novinarskega profesionalizma in potuhnjena ideološka indoktrinacija ljudstva. Samoohranitveni interes hobotnice SDS je prevladal.

Bolj pilatovsko angažiranega ustavnega sodišča ne bomo našli. S tremi častnimi izjemami v njem.

AmCham je gospodarska zbornica ZDA, ki ima svoje predstavništvo tudi v Sloveniji in organzira promocijo učiteljev z naslovom “Učitelj sem”. Zakaj se AmCham trudi s slovenskimi učitelji, je razumljivo. Roko, ki te hrani in boža, ne ugrizneš. Poleg drugih vplivov se tudi tako oblikuje vse širša in voljna koalicija po ameriških interesih in vrednotah. Zakaj pri tem sodelujejo slovenski učitelji, si lahko razlagamo s tem, da nimajo stanovske zveze ali nekega formalnega medija, kjer bi lahko predstavljali in izmenjavali svoje izkušnje in poglede. Tudi stanovskega glasila Šolski razgledi ni več, saj se je dokončno samoukinil z izpeljano privatizacijo. Delno so za to soodgovorni tudi učitelji sami, saj je naklada iz leta v leto padala. Kdo pa sploh še bere tiskane medije!

Akcija “Učitelj sem, Učiteljica sem” je nekakšna samopromocija, kjer AmCham išče dobre zgodbe in pri zgodbah tudi ostaja. V predstavitvah učiteljev najdemo zelo različne ideje o tem, kaj naj bi bil uspešen pouk in kakšen je uspešen učitelj. Prevzete so zamisli različnih razvojnih projektov, pri katerih so nekateri učitelji tudi sodelovali, ali pa dejavnosti od tu in tam, ki se jim zdijo primerne in izvedljive. Kriterij je bolj to, da se nekaj dela in da je vsaj na videz čim manj podobno “klasičnemu pouku”. Težko pa najdemo didaktičen pristop, ki bi bil tudi teoretsko utemeljen. Celoten vtis je, da mora biti ves pouk “fun”. Ali se učenci pri tem res bolje in več naučijo, pa ni jasnih odgovorov. Na to bi lahko odgovorili rezultati nacionalnega preverjanja znanja, ki pa med učitelji ni prav priljubljeno.

AmCham organizira tudi izbor “National teacher prize” in kandidaturo za “Global teacher prize”. Tudi tu se lahko sam prijaviš. Enajstčlansko žirijo sestavljajo direktorji in managerji različnih podjetij in ustanov, med njimi seveda AmChama. En sam član žirije pa je strokovnjak - pedagog. Nagrada je potovanje v ZDA. 

Kot ozaveščeni državljan Slovenije in Evropejec ostro protestiram proti politiki vzpodbujanja vojne do bridkega konca. Bivši predsednik Republike, Milan Kučan, je - skupaj s skupino ozaveščenih državljanov - s protivojnim pismom pokazal zrelost državnika, ki jo pogrešam pri vseh ostalih politikih, ki krojijo našo usodo brez našega soglasja. V tem kaosu vseh mogočih idej in pobud bi morala biti taka pobuda sprejeta s splošno podporo in odobravanjem - pa se je zgodilo ravno nasprotno. Beremo Mirka Ciglerja, ki na dveh Objektivovih straneh razpreda enostransko o vojni v Ukrajini in v zaključku omalovažuje pobudo uglednih Slovencev kot da gre za skupino pobalinov. G. Cigler vidi rešitev vojne v oboroževanju Ukrajine do končne zmage. Ne ve, da se vsaka vojna konča s premirjem, v katerem ni absolutnega zmagovalca. Enako lahko rečem za komentar Bojana Grobovška, ki podpisnikom pobude očita samopromocijo!

In zdaj imamo problem. Kdo bo to upal povedati ljudstvu, da bodo zadovoljni tako »rusofili« kot tudi »verniki« v Ameriko? Sam imam odgovor na to in ta je: neodvisni in pokončni novinarji, ki bodo seznanjali narode o vseh in ne samo nekaterih problemih. Bom kar odkrit. Nisem rusofil, čeprav čutim svoje slovanske korenine, a tudi ne verjamem, da je Amerika tista, ki bo rešila demokracijo v Evropi. Še svoje ne more, pa bo delala red na tujem dvorišču. Zdaj pa sem pri bistvu problema: vsaka vojna je vzpodbujena s strani ozke skupine ljudi in v zgodovini je bilo vedno tako. Nikoli vojne ni začelo ljudstvo (morda so izjema kmečki upori, ki pa jih težko razumem kot vojno), niti je ni končalo, temveč vedno nekdo z interesi, to pa je danes orožarski lobi, poleg farmacevtskega najvplivnejši globalni igralec. Tukaj pa je zdaj kavelj. V tem trenuku vsi vedo (vemo), kdo je imel interes oslabiti Evropo in Svet, tega Amerika niti v retoričnem smislu ne zanika več. Kitajska in Rusija sta trn v peti do pred kratkim svetovni velesili na vseh področjih, ki pa je prav zaradi svoje lakomnosti (čim večji profit za najnižjo ceno dela) izgubila svoj primat in jo je prehitela Kitajska, zadaj pa že »grozi« Indija.

Pa naj se vrnem k Evropi, ki naj bi bila zibelka moderne civilizacije in kulture in do danes tudi primer skupnosti, ki je znala po drugi svetovni vojni urejati večino temeljnih vidikov življenja, tudi okoljske. V tem smislu je največji naravni geostrateški partner Evrope prav Rusija in stvari so se razvijale v to smer, če ... Tukaj nastopi Amerika, ki je pravzaprav hči Evrope, a se je z razvojem svojega družbenega sistema od Evrope zelo oddaljila. Danes nastopa s pozicije svetovalca za demokracijo država, ki je od svojega nastanka, leta 1776, bila v vojni 230 let od skupno 247! Torej je v tem trenutku temeljno vprašanje, zakaj je Evropa pokleknila pred Ameriko v tem trenutku, ko je bila na poti, da ohrani svoj status urejene in najbolj napredne skupnosti na zemeljski obli? Zakaj je nemški kancler brez odpora pristal, da je Amerika Nemčiji uničila najcenejši vir energije, Severni tok II? Zakaj ni Evropa pomagala Rusiji ob padcu berlinskega zidu, svojemu naravnemu zavezniku Gorbačovu pri demokratizaciji in zakaj je požrla obljube o neširjenju NATA? Danes imamo za svojo varnost po vsej Evropi razsejane ameriške jedrske rakete - za čigavo »varnost«?

Vprašanja, ki sem jih tukaj našteval brez pravega reda, a vedoč, da so ključna vprašanja današnjega trenutka, bi morali nenehno postavljati novinarji in politiki ter s tem oblikovati javno mnenje, ki bi bilo usmerjeno ne v »vojno do zmage« ampak v nenehno iskanje rešitev za ustvarjalen mir. Pa jih iz nekega, meni neznanega razloga ne postavljajo, ampak delijo državljane na »rusofile« in »demokrate«. Sam sem demokrat in pacifist, vem da je vsaka vojna zločin in največja nesreča, svojega sina nikoli ne bi poslal na fronto, verjamem, da jih tudi netilci vojne ne bi. Tam končajo po ukazu tisti z dna in slepo poslušni sledilci liderjev, varno skritih in varovanih. Zato seveda obsojam Putina, da je sprožil napad na Ukrajino, enako obsojam pa tudi netilca konfliktov po svetu, ZDA in njihovega predsednika Bidena. Obsojam tudi vse evropske voditelje, ki v en glas podpirajo oboroževanje Ukrajine in borbo do zmage. Čigave? Za kakšno ceno? Kdaj? Ameriškemu vodstvu se ob naivnosti Evrope smeje samo od sebe, niti obljubljenih tankov jim ne bo treba dostaviti. Bo že Evropa opravila umazano delo za njih.

Na srečo nam v tem trenutku še niso preprečili dostopa do informacij oz. mnenj ljudi, ki imajo o najnovejšem konfliktu, ki grozi, da se razširi v požar neslutenih razsežnosti, mnenje s težo in jasno povedo, kdo stoji za dogodki v Ukrajini že nekaj desetletij. Ne, to niso Ukrajinci, niso niti Nemci, niti Francozi. Kar nekaj je Američanov, ki imajo pogum povedati resnico, naj omenim samo dva od njih, režiserja Oliverja Stonea in zgodovinarja Benjamina Abelowa. Pri nas doma se z jasnimi stališči izpostavlja dr. Uroš Lipušček in še nekateri. In prav danes je pozval strani k premirju tudi aktualni papež!

Obsojanja vredna ruska agresija na sosednjo suvereno državo Ukrajino postaja vse večja grožnja svetovnemu miru. Mladina je 17. februarja objavila javni poziv (večih znanih Slovencev) vodstvom držav članic EU, Nata, ZDA in Ruske federacije z apelom k prizadevanjem za čimprejšnjo končanje vojne. Po eni strani torej poziv za prenehanje ubijanja in mir, po drugi pa smo priča nadaljevanju nekritičnega navijaštva in orkestriranega hujskaštva k nadaljevanju vojnega spopada in ubijanja ter uničevanja. Ukrajinski predsednik Zelenski ponovno poziva države EU in Nata, naj njegovi napadeni domovini čimprej pošljejo dodatne tanke in bojna letala za nadaljevanje vojne. Kdo lahko to razume kot njegovo prizadevanje čimprej končati vojno in trpljenje ljudi ter prenehanje uničevanja države? V njegovih samozavestnih nastop(anj) ih ni zaznati želje in pripravljenosti za to, da bi konflikt razrešili kakorkoli drugače kot z vojaško silo – z ukrajinsko zmago. Takšno stališče izključuje možnost kakršnekoli drugačne (vsaj malo častne) rešitve. Eno leto te povsem nepotrebne (vsiljene – in izzvane) vojne je razgalilo vso bedo politike in politikov, ki krojijo usodo ljudi. In ravno navadni ljudje tako v Ukrajini kot v drugih evropskih državah že zelo drago plačujemo to neodgovorno ravnanje.

Generalni sekretar Nata je te dni celo pozval države članice, naj povečajo delež izdatkov za oboroževanje in začnejo takoj graditi dodatne tovarne orožja. Seveda, tudi ta vojna koristi predvsem orožarski industriji. In če orožarskemu lobiju v ZDA ne želi nihče omejiti vpliva in moči kljub temu, da se zaradi kovanja njihovega dobička pobijajo med seboj tam že šolarji – pravzaprav njihovi otroci, ne razumem, zakaj bi morali v Evropi slepo slediti v vsem ZDA, če je to za nas pogubno. Posledice (vse prej kot miroljubne) politike ZDA občutijo namreč vsi drugi bolj kot oni sami: vojna se ne odvija na njihovih tleh, njihovo gospodarstvo ne občuti negativnih posledic in energetske krize. Pomanjkanje in visoke cene energentov ter slabšanje ekonomskega stanja (ki so že del evropskega vsakdana) in grožnja z eskalacijo vojne čez ukrajinske meje grozijo nam Evropejcem.

Če se (povsem izgubljena in neorganizirana) EU ob samem izbruhu vojnega konflikta ni bila sposobna racionalno odzvati in poglobiti v srž problemov, ki so pripeljali do ruske agresije na Ukrajino, ter na vse možne posledice ob umanjkanju njihove takojšnje odločne zahteve Putinu po zaustavitvi napada, pa bi eno leto od takrat vendarle že moralo zadostovati evropskim voditeljem do spoznanja, da oboroževanje gotovo ne vodi k miru. Podpisniki javnega poziva so opozorili predvsem na to in na širše posledice vojne, ki zadevajo tudi nas. Odzivi na mirovno pobudo so presenetljivo negativni in kažejo na to, da je indoktrinacija javnosti z medijskim prikazovanjem enostranske resnice uspela.

Naša država, ki bi naj bila zavezana k miru, očitno spreminja kurs, če je soditi po prvem odzivu predsednika vlade Roberta Goloba, ki razočara z nerazumevanjem temeljnega sporočila javnega poziva k takojšnji zaustavitvi vojne in sporočanjem »globoke« misli, da se je še vsaka vojna končala z mirom, in da se bo (enkrat – upa da čimprej) tudi ta. Ne vem, da bi se Slovenci kdaj izjasnili glede rusko-ukrajinskega konflikta in dali politiki in našim predstavnikom mandat, da kot kakšni lakaji vdanostno kimajo in se strinjajo z vsem in vsakomer v EU, ta pa tako in tako ne zmore kritične distance do ZDA, ki se temu primerno vede do Evrope – jo skrajno ponižujoče izrablja (»Fuck the EU!). Zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da med podpisniki poziva k miru v Ukrajini ni najti imen ljudi iz sedanje politike – kot da nimajo lastnega mnenja ali poguma, saj bi morali biti prav oni tisti, ki bi naj svojim državljanom zagotavljali pogoje za mir in dostojno življenje. Vsak dan smo priča vedno novim bolj ali manj upravičenim izbruhom nezadovoljstva naših ljudi zaradi vse težjega življenja neprivilegirane večine, za kar ni dovolj sredstev v javnih financah, po drugi strani pa bomo (so)financirali vojno na tujih tleh do zadnjega Ukrajinca oz. do zadnje pedi še nerazrušene države.

O tem je res potreben temeljit razmislek, ki mora pripeljati do pravilnih odločitev v dobrobit ljudi. V tem smislu razumem javni poziv za zaustavitev vojne kot glas razuma in opomin politikom, da naj opravljajo svoje poslanstvo (bolj) odgovorno! To velja tudi za ukrajinskega veleposlanika v Sloveniji, ki bi ga zaradi javno izrečenih žalitev na račun slovenskih razumnikov (med njimi sta dva bivša predsednika naše države!) – podpisnikov javnega poziva k miru - vsaka normalna država pozvala na odgovornost, če mu ne bi kar odpovedala gostoljubja zaradi njegovega sovražnega govora in širjenja nestrpnosti. 

Hvala vam, g. Bojan Grobovšek za vaš odgovor na zmešnjavo nasprotujočih si trditev v izjavi, ki jo je, poleg nekaj še vedno aktivnih politikov, podpisalo še več znanih Slovencev. Zelo žal mi je, da je med njimi tudi več mojih dobrih prijateljev, ki jih štejem med vrhunske intelektualce in jih tudi zato zelo spoštujem. Da so to podpisali, si lahko razlagam le s tem, da so dali soglasje k tekstu po telefonu in so dele teksta preslišali.

Za zločinca imamo vsakogar, ki nekoga hladnokrvno ubije zaradi svoje koristi. Koliko svojih nekdanjih sodelavcev in »oligarhov«, ki so leta uspešno vodili največje ruske družbe, je Putin dal umoriti samo zato, ker niso hoteli več sodelovati z njim? Koliko Ukrajincev so mučili in Ukrajink posilili v njegovem imenu? In koliko deset tisoč nedolžnih Ukrajincev in ukrajinskih ter ruskih vojakov je mrtvih zaradi njegovega cilja - imperialne Rusije. Intelektualec bi moral znati ločiti naključnega morilca od zločinca. Kdor tega ne zmore, ni intelektualec. Že sama besedna zveza »zavezništvo s takšnim človekom« pa ne bi smela priti na misel niti najbolj politično nevednemu državljanu, kaj šele intelektualcu. Osnovni ton javnega pisma slovenskih razumnikov zveni, kot da jim ga je podtaknil sam Putin! 

Javno pismo z gornjim naslovom je podpisala večja skupina javnosti znanih imen (tudi dva bivša predsednika države), v njem pa relevantne politike pozivajo, da s pogajanji kolikor mogoče hitro končajo vojno v Ukrajini. Na pismo se je v Mladini 24.2.2023 odzval Bojan Grobovšek. Ta ga v celoti zavrača in med drugim pravi, da je pismo predvsem namenjeno samopromociji njegovih podpisnikov, za slabo pa jim najbolj šteje to, da naj bi v javnosti širili zavajajoče poglede na vojno v Ukrajini.

Eden podpisnikov obravnavanega pisma sem tudi pisec teh vrstic, Grobovšku in podobno mislečim pa želim pojasniti, zakaj sem to storil. To svoje ravnanje lahko podprem z več tehtnimi argumenti, tu pa bom navedel le dva. Najprej naslednje. Leta 2014 je politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela politika, ki je pričela številčno močno rusko prebivalstvo te države zelo sovražno obravnavati. To je izzvalo državljansko vojno, za katero se je tudi politika EU zavzela, da se jo čimprej konča. Rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma, ki sta ju poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od njiju, to je Minsk 2, je predvsem določal, da se državljansko vojno takoj konča, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice.

Žal Ukrajinska oblast tega sporazuma v ničemer ni spoštovala in je svojo obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, pri tem pa je bila deležna polne podpore zahodne politike. Če bi ravnala, kot se je pismeno zavezala, do lanske ruske agresije, ki jo tudi sam močno obsojam, zelo verjetno ne bi bilo prišlo. Zato ne preseneča, da med tistimi, ki danes tako zavzeto napovedujejo zmago Ukrajine v sedanji vojni, sporazuma Minsk 2 praviloma ne omenjajo; ta namreč dovolj prepričljivo dokazuje, da je bila ruska agresija v nemajhni meri načrtno izzvana, to pa je za njeno razumno obravnavo eno ključnih izhodišč.

Osrednji razlog, zakaj sem podpisal obravnavano javno pismo, pa je v naslednjem. Aktivnosti, usmerjene v to, da se v aktualni vojni Rusijo vojaško porazi, vodijo v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad, kar se zaradi strašljivih posledic take vojne ne sme zgoditi. Z drugimi besedami povedano: državo z največjimi zalogami nuklearnega orožja je izjemno težko ali skoraj nemogoče vojaško poraziti. Če torej Ukrajino spodbujamo, da nadaljuje vojno z Rusijo s ciljem, da v njej zmaga, ravnamo do njenega prebivalstva skrajno neodgovorno in smo sokrivi za žrtve in trpljenje, ki mu ga vojna povzroča. Tako neetično početje mi je tuje in zato podpiram vse aktivnosti, ki prispevajo k temu, da se ukrajinsko morijo čimprej konča. 

Začel bom tako, kot običajno začne Dr. Vlado Miheljak.

"Dobil sem dokument, v katerem je navedeno, da bomo (ZDA) napadli 7 držav v 5 letih. Začeli bomo z Irakom in nato sledijo Sirija, Libanon, Libija, Somalija, Sudan in Iran."
Wesley Clark, general ZDA s 4 zvezdicami, 3. oktober 2007

"Fuck the EU."
Victoria Nuland, februarja 2014

Mladina nas že nekaj časa obvešča o dogodkih, vojni v Ukrajini in na splošno, skoraj v vsakem prispevku in teh med internetno in tiskano Mladino kar mrgoli in v veliki večini sledijo pro NATO, CIA naraciji. Zadnja Mladina je objavila 2 pismi bralcev, intervju s Zelenskim, odlično Miheljakovo kolumno in opis vojne v članku Pekel na zemlji.

Vse to pisanje ne pojasni in osvetli vzrokov za to ’’unprovoked’’ vojno, kot nam vedno znova pove Ursula von der Leyen. Ali je to res? Ali je res, da se je Putin 23. februarja 22 zbudil in ukazal: ’’Napadimo Ukrajino.’’ Vojna se je začela kot posledica mnogo dogodkov in predvsem agresivnega širjenja NATO proti vzhodu. NATO, ki je bil ustanovljen kot obrambna organizacija, je takrat, ko je leta 1999 bombardiral Beograd mimo vseh zakonov in resolucij OZN, postal ofenzivna organizacija. Ni bistveno to, da so hoteli zrušiti agresivnega Miloševića. Bilo je nezakonito dejanje.

Ukrajina je hotela iti v EU. Putin ni bil proti vstopu Ukrajine v EU, vsaj na deklarativni ravni. Vedel je, da Ukrajina še zdaleč ne izpolnjuje pogojev za vstop v EU (korupcija, nepravna država, preveč militantnega nacizma itd.) Bil pa je zelo proti temu, da Ukrajina postane članica NATO in to je jasno povedal v Münchnu leta 2008. Vedel je, da so obljube, ki so jih dali ob razpadu SZ, da se NATO ne bo širil, navadna laž. Od takrat so mu to obljubili 4 predsedniki (Reagan, 2 Busha, Clinton). Vsi so se lagali. O teh zagotovilih, ki so bila navadna laž je mnogo dokumentov, ki so dosegljivi na internet strani National Security Archive, Suite 701, Gelman Library,The George Washington University link: https:// nsarchive.gwu.edu/briefing-book/russia-programs/2023-01-30/first-months-us-relations-new-russia-1992.

NATO je na zasedanju v Münchnu kakšna dva meseca prej zapisal sklepe tega srečanja. V 69. členu je predviden hiter vstop Ukrajine v NATO. https://www.nato. int/cps/en/natohq/official_texts_170408. htm?selectedLocale=en

CIA je v letih 2008 14 financirala t.i. NVO s petimi milijardami dolarjev vložka. (Mimogrede, CIA je in finacira "NVO" kot je Al Kaida, Al Nusra in ISIS v Siriji). Ti NVO so organizirali državni puč na trgu Majdan. Dokazano so tam bili najeti ostrostrelci iz Gruzije, ki so povzročili kaos s tem, da so streljali na obe strani. EU se je poskušala malo vmešati v to. Takrat je Nulandova izjavila: ’’Fuck the EU.’’ Po uspelem puču se je Putin upravičeno ustrašil, da bodo rusko mornarico izgnali iz Krima, ker je bila pučistična vlada še bolj nenaklonjena Rusiji. Prišlo je do aneksije, ki jo je EU in cel svet toleriral, zavedajoč se, da je bil Krim ruski vse od leta okoli 1750. Hruščov ga je z ukazom poklonil Ukrajini. (Enako so storile antantne sile v Londonu in poklonile Primorsko in Istro Italiji, da je ta postala zaveznica). Po Majdanu so se začele upirati separatistične pokrajine, ker je bil eden prvih ukrepov pučistične vlade prepoved vseh proruskih strank in celo prepoved ruskega jezika. Upor je bil silovit, ker je pomagala mati Rusija. In takrat so bila ogrožena življenja nekaj tisoč ukrajinskih vojakov v pokrajinah. Takratni ukrajinski predsednik je odhitel v EU in prišlo je do sporazumov Minsk 1 in 2. Pred nekaj meseci sta ex PV Merkel in predsednik Francije Holland prostodušno priznala, da so bili sporazumi prevara, da Ukrajina dobi čas in ojača svojo vojsko, kar se je tudi zgodilo.

Kljub neprestanim opozorilom Putina, da Ukrajina ne sme v NATO, se je ta s podporo ZDA zelo hitro približevala k temu. Leta 2019 je bil sprejet nov dokument, ki naj bi omogočil hiter vstop Ukrajine v NATO, podpisal ga je tudi Zelenski. https://www.nato.int/cps/en/natohq/official_ texts_170408.htm?selectedLocale=en Stvari so se naglo slabšale za Rusijo. Leta 2021 so NATO sile izvedle 3 velike vojaške manevre na ruski meji, imenovane Trident. Na morju je prišlo celo do streljanja na britanske vojne ladje, ki so vplule v ruske vode.

Še približno 14 dni pred začetkom t.i. specialne vojaške operacije je Putin dobesedno moledoval ZDA, naj mu dajo garancije, da Ukrajina ne bo sprejeta v NATO. Ni bil uslišan. Le nekaj dni kasneje je Blinken javno izjavil: Vrata NATO so za Ukrajino odprta.

Mnenje mnogih zahodnih politologov in poznavalcev svetovne geopolitike je, da so ZDA načrtno potiskale Rusijo v ta spopad. Zakaj? Samo zato, ker za ZDA ni bil in ni glavni cilj suverenost Ukrajine, za njih je bil glavni cilj rušenje Rusije, povzročiti gospodarski kolaps Rusije. Navodila je naredila ZDA vladna organizacija RAND (https://www.rand.org/pubs/research_briefs/ RB10014.html).

Vojna v Ukrajini se je začela zaradi trajne hegemonistične težnje ZDA, da obvladujejo planet Zemlja. Zato ZDA rušijo Rusijo? V Rusiji bi ZDA želele predsednika, kot je Zelenski, se pravi marioneto, ki bi ubogala ZDA. S tako Rusijo bi ZDA sklenile zavezništvo proti največji grožnji za ZDA, to je Kitajska. Kitajci in države BRIKS vedo za te načrte ZDA in zato se niso pridružile embargu in sankcijam proti Rusiji. Od približno 220 držav na planetu, le države atlantskega pakta izvajajo embargo in sankcije. Japonska le delno. To je tudi razlog, da gre Rusiji po podatkih IMF gospodarsko zelo dobro.

Vojna v Ukrajini je posledica izgube gospodarske prevlade ZDA, ki poskušajo omejiti gospodarski razvoj EU in zanikajo kakršno koli samostojno vojaško obrambo. Evropo upravljajo birokratski organi, ki priznavajo hegemonijo ZDA, ki tako izvajajo globalno nadvlado, kateri se zoperstavljata Kitajska in Rusija. Ukrajina je eden od korakov ZDA k dokončni rešitvi stare zadeve: vojaške oslabitve Rusije in gospodarske oslabitve EU. To je cilj v pripravi političnega, gospodarskega in vojaškega boja s Kitajsko.

Naloga vodstva EU je, da skrbijo predvsem za varnost in gospodarski razvoj EU. Vodstvo EU je v tej nalogi popolnoma zatajilo oziroma naredilo težko popravljivo škodo. Evropa po letu 1945 ali bolje po letu 1943, ko so Rusi začeli premagovati nacistično Nemčijo v bitki pri Stalingradu, ni bila še nikoli bolj vojaško in tudi gospodarsko ogrožena. Evropa, ki je po gospodarski moči 3. entiteta na planetu, nima lastne obrambe. Ima 24 državnih vojsk. Vse te vojske ZDA silijo v nakup vojaške opreme  trilijona oziroma 92.000 na prebivalca, umiranje petro dolara, "upor" in nezaupanje afriških držav in jasno gospodarska moč in rast Kitajske.

Na Zahodu in ZDA je mnogo politologov, sociologov, novinarjev, politikov, ki menijo, da so vojno v Ukrajini sprovocirale ZDA. Da je to proxy vojna ZDA proti Rusiji. Če dobro pomislimo, ZDA niso nikoli nobenemu narodu ali naciji pomagale. Vedno so skrbele za svojo varnost in gospodarstvo. Ali morda kdo res misli, da so ZDA med 2. svetovno vojno pošiljale orožje Stalinu, zato ker so podpirale stalinizem ali komunizem? Fabio Mini, italijanski NATO general, je v svoji knjigi L’Europa in guerra na koncu napisal: »V morebitnem novem nürnberškem procesu bi tja morali pripeljati poražence in zmagovalce.«

Ivo Žbogar, Grgar

Prvo, kar mi je prišlo na misel, ko sem prebral odziv Gregorja Hrovatina na uvodnik Grega Repovža z naslovom Pomagati desnici, je bilo: tudi levici je treba pomagati. Kajti levičarjev, ki razmišljajo tako kot Hrovatin, je v Sloveniji veliko, pravzaprav so v večini. Repovž je v svojem uvodniku briljantno prikazal politično stanje v državi in ga vsakomur, ki ga še ni, priporočam v branje. Hrovatin pa se odzove, kot da teksta ne bi prebral oziroma ga ni razumel, kot je značilno za fundamentalista. Njegova stališča so namreč levičarski fundamentalizem, zakoreninjena globoko v 19. stoletju.

Že s svojo prvo mislijo »Desnica« so verniki, useka mimo. Desnica niso samo verniki, daleč od tega. Že prazne cerkve, prazna semenišča, neugled RKC to povedo. Slovenski večinski vernik je etnološki vernik, ki časti tradicionalne verske praznike, ne boga. Med enim in drugim praznikom se za božje in cerkvene nauke ne zmeni. Hrovatina motijo stališča maloštevilnih fundamentalistov in jim odgovarja s svojim fundamentalizmom.

Levica seveda desnici ne more pomagati neposredno. Prvič zato, ker bi to bilo za desničarje ponižujoče in drugič, ker bi janšizem vsakega, ki bi pomoč sprejel, razglasil za komunističnega slugo. Edino, kar lahko storimo, je, da se posvetimo deviacijam v lastnih vrstah, predvsem razbohotenemu antijanšizmu in levemu fundamentalizmu. Na zadnjih volitvah niso zmagali levičarji, ampak antijanšisti, kar se že kaže tako v vladi in parlamentu in drugod. Pijani od zmage delajo napako za napako. Treba bi bilo uveljavljati stališče, da Janša ni desničar in antijanšisti niso levičarji, ampak le druga plat istega kovanca.

Zadrti janšist je prepričan, da bi bil svet brez levičarjev lepši in boljši. Enako je prepričan antijanšist in levi fundamentalist, da bi bil svet brez desničarjev in vernikov lepši in boljši. Pa bi bil res? Če primerjamo politiko oziroma državo z avtomobilom, bi v grobem lahko rekli, da je levica motor, ki vleče naprej, desnica pa zavora. Za dober avto sta enako pomembna oba. Dejansko pa je za uporabnost avtomobila dobra zavora pomembnejša od motorja. 

V prvem odstavku članka z zgornjim naslovom sem zapisal, da Slovenija na leto proizvede 1,6 teravata energije. Pravilno je 16 teravatnih ur energije, kot so nas opozorili naši natančni bralci. Za napako se bralcem opravičujem. Na samo vsebino članka napaka nima pomembnega vpliva in ne spreminja njegovih zaključkov. 

V javnem pismu »Zaustavite vojno v Ukrajini!«, objavljenem 17.2.2023 v Mladini, je kar nekaj milo rečeno nekonsistentnih, nasprotujočih si in protislovnih trditev. Pisci med drugim ugotavljajo, da je Ukrajina žrtev posredniške vojne med Rusijo in ZDA, nekaj stavkov pred tem pa jasno povedo, da je Ukrajina žrtev ruske agresije. Avtorji pisma trdijo, da vsestransko podpirajo Ukrajino, istočasno pa je iz njihovega pisanja povsem razvidno, da ne odobravajo dobave težkih tankov Ukrajini. Iz branja vsebine omenjenega javnega pisma je hitro razvidno, da piscem pisma »razumevanje« uradnih kremeljskih argumentov za agresijo Rusije na Ukrajino sploh ni tuje. Ni pa napisano, da se je vojaška agresija na Ukrajino začela že 2014. Predvsem pa pisci javnega pisma ignorirajo pravico in voljo Ukrajincev, da se zoperstavijo ruskemu agresorju, da osvobodijo zasedeni del domovine in da oni odločijo o času mirovnih pogajanj. Avtorji pisma mimo Ukrajincev in v slogu »mali mož na prste stopi« terjajo od vlad držav EU, zveze NATO, ZDA in Ruske federacije, da vzpostavijo zavezništvo za prekinitev ognja, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Drugače povedano: Ukrajince, žrtve agresije, naj bi se pripravilo do tega, da se nehajo braniti, in da sprejmejo tisto, kar bo izpogajala agresorska Rusija.

Na srečo je tako, da zaveznice Ukrajine vidijo, da je predpogoj za dosego premirja in mirovnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo predhodna zmaga Ukrajincev nad agresorjem, za kar pa je in bo potrebna še večja in hitrejša vojaška pomoč Ukrajini v vojni proti Putinovi Rusiji, ki priznava zgolj silo kot argument.

Težko je verjeti, da iniciatorji javnega pisma »Zaustavite vojno v Ukrajini!« tega ne bi vedeli. In tudi najbolj naivni od podpisnikov javnega pisma vsaj slutijo, da mednarodno gledano omenjeno javno pismo ne bo prav nič vplivalo na potek dogodkov v Ukrajini ter na potek dogodkov, povezanih z napadom Rusije na Ukrajino. Gre torej za javno pismo, namenjeno predvsem domači publiki in samopromociji iniciatorjev in piscev. Samopromocija je načeloma povsem legitimna. Toda samopromocija na temelju vsebinsko zavajujočega teksta služi samo še k dodatnemu razdvajanju pri nas in gotovo nima nobene dejanske mednarodne teže.

Od Helsinkov do Bukarešte, v državah, ki so izkusile rusko/sovjetsko prevlado, vojaška podpora Ukrajini ni pod vprašajem. S tega vidika je težko razumeti pozivanje slovenskih intelektualcev k prekinitvi pomoči, ki bi lahko v praksi privedla do poraza Ukrajine in stopnjevanja imperialističnih zahtev Kremlja.

Slovenski intelektualci v nedavnem pismu priznavajo, da je Rusija napadla Ukrajino, vendar hkrati pozivajo, naj se preneha pomagati žrtvi napada. Avtorji pisma trdijo, da dobave tankov „dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh”. Le da vojna v Evropi že poteka in ravno strategija pomiritve in zatiskanja oči pred prejšnjim ruskim genocidom v Čečeniji, napadom na Gruzijo ali aneksijo Krima je pripeljala do današnje tragedije.

V zadnjem letu se je več sto tisoč ljudi v Ukrajini pridružilo silam teritorialne obrambe, drugi organizirajo pomoč vojski ali zagotavljajo finančno podporo - vsi živijo v ritmu bombnih alarmov in občasnih izpadov elektrike. Učinkovita obramba je mogoča zaradi ogromne predanosti družbe, pa tudi vojaške pomoči iz tujine. Opremo dobavljajo ZDA, Velika Britanija, v velikem obsegu pa tudi skoraj vsa vzhodna Evropa, na primer Poljska je podarila vse svoje modernizirane tanke T-72 - 260 vozil. Na Poljskem vojaško pomoč organizirajo tudi levičarski krogi. So zbrali 5 milijonov evrov in kupili dron Bayraktar za ukrajinsko vojsko ter načrtno podpirajo ukrajinske antifašiste, ki se borijo v vrstah ukrajinske Teritorialne obrambe.

V nasprotju s tem, kar pišejo avtorji pisma, ta vojna za Ukrajince in Vzhodne Evropejce ni posredni konflikt med Rusijo in ZDA, ampak vojna za neodvisnost, človekove pravice, svobodo govora, pravice manjšin in demokracijo. Vse vrednote, ki so bile v Putinovi Rusiji likvidirane. Ruski vojni zločini v Mariupolu, Irpinu in Buči, kažejo na to, da bi predaja Ukrajine Rusiji namesto doseganja miru vodila le v brutalno uničenje.

Obstaja velik občutek privilegiranosti in arogance v prepričevanju Ukrajine, naj preneha z bojem in se pogovarja o miru. Namesto da bi prisluhnili glasu žrtve, zahodna levica pogosto vsiljuje svoje analitične vzorce in politične poglede na situacijo; glede na katere, Ukrajina, pa tudi druge vzhodnoevropske države, ne bi smele imeti pravice do samoodločbe, npr. vstopiti v Eu in Nato. To naj bi namreč ogrožalo Rusijo, ki se ima pravico “braniti” z rušenjem mest in pobijanjem Ukrajincev. Tako objektivizirajočo obravnavo tega dela sveta so že poimenovali Westplaining in to javno pismo se ji močno približuje.

V pismu avtorji “strašijo” z jedrsko vojno. Vprašanje je, kdo naj bi uporabil to orožje. Nekoč je imela Ukrajina tretji največji jedrski arzenal na svetu, a se ga je znebila v zameno za zagotovila o varnosti in ozemeljski celovitosti. Budimpeštanski memorandum so takrat podpisale ZDA, Velika Britanija in Rusija. V Ukrajini velja prepričanje, da če bi še vedno imela jedrsko orožje, jih Rusija ne bi napadla.

Z vidika Ljubljane ali Berlina zvenijo argumenti o nujnosti pogajanj in prekinitve ognja zelo racionalni. Na žalost s Putinovega vidika ni tako. Ruski diktator je to vojno sprožil ne zato, da bi dosegel kompromis, temveč zato, da bi podredil Ukrajinoin njene državljane – večkrat je rekel, da so Ukrajinci polonizirani Rusi. Vredno se je učiti iz napak Nevilla Chamberlaina in razumeti, da se bo vojna nadaljevala, dokler se Zahod ne bo resno odločil poslati Ukrajini težko orožje (tudi letala), s katerimi bodo osvobodili svojo državo. 

Spoštovani g. Repovž! »Desnica« so verniki, ki družbi bolj ali manj nasilno vsiljujejo zastarele ali nikoli obstoječe družbene odnose in razmerja. Pri tem se sklicujejo na še bolj zastarela besedila, polna laži, nasilja in neuporabnih vzorcev sobivanja. Naravna neenakovrednost, vgrajena neenakopravnost, izključevanje drugih in onemogočanje drugačnih so zanje temelji družbe. Razlikujejo se le v tem, ali te temelje uveljavljati zlepa ali zgrda. Ne vem, zakaj bi bili tihi desničarji glede teh stališč drugačni od glasnih … Vera (katerakoli) je nekoč pojasnjevala delovanje vesolja in narave. Znanost je dokazala, da so vse njene razlage laž. Kljub temu vera ljudem še vedno vsiljuje čustvene in miselne vzorce ter tako kroji družbene odnose. Čustveno zavrti in miselno zatrti ljudje povzročajo vojne in so voljna topovska hrana. Povzročitelji vojn imajo vedno na svoji strani pomembne svečenike. Tudi zaradi njihovega podpihovanja so spopadi bolj kruti, daljši in smrtonosnejši.

Odkar znanost deluje, bogovi sodijo med chemtraile, čisto kri, smrtonosna cepiva, horoskop in podobne brezumnosti. Verske ’resnice’ nimajo več kaj iskati v razpravah o urejanju družbe in prihodnosti planeta – vsaj ne, če hočemo imeti kolikor toliko dobre odnose in znosno prihodnost … Čisto vseeno je, kaj ima nek desničar, izobražen ali neuk, zmeren ali skrajen, povedati o splavu, evtanaziji ali LGBT+ skupnosti. O tem ne obstajata leva in desna resnica. Obstajajo le dognanja raziskovalcev, spoznanja strokovnjakov, predvsem pa osebne izkušnje žensk, na smrt bolnih in pripadnikov LGBT+ skupnosti.

Seveda je prav, da so verniki vključeni v razprave – če le ne mešajo dejstev z bajkami in se ne sklicujejo na verska pravila. Takrat se vsaka razprava konča. Čimveč nas mora biti vključenih – dokler govorimo o svojih strokah in življenjskih izkušnjah ter se ne vmešavamo v življenja drugih, če nikogar ne ogrožajo. A kaj desnici ostane, če ji takšno vmešavanje odvzameš?

Ostane ji nazadnjaški kapitalizem. Težava desnice ni Janša, ampak stremljenje k družbenim odnosom 18. in 19. st. – pred sindikati, Marxom, sufražetkami, prepovedjo suženjstva in ločitvijo države od cerkve. Takšno desnico imajo vse države. Ga. Merkel je bila vzorna desničarka. A tudi njena gospodarska vojna proti Grčiji je bila vzorna … Fašizem, krščanski kapitalizem, liberalizem (svobodizem) in socialna demokracija so zgolj odtenki družbene ureditve, ki zagotavlja vsakoletno rast dobičkov in premoženja bogatih. V resnici nimamo prepada med desnico in levico, ampak med neoliberalizmom in socialno državo, med zasebnim lastništvom in skupnim dobrim. O tem se je treba pogovarjati. Neoliberalizem ima glasnogovornike vseh vrst in kakovosti. Vsakega levičarja, ki zagovarja socialno državo in skupno dobro, prezrejo, mu zmanjšajo težo, ga ponižajo, mu grozijo ali ga zmeljejo v prah. Pri tem jim ni treba prav nič pomagati. Pomagati moramo izključno sebi.

S spoštovanjem! 

Spoštovani!

Z zanimanjem sem prebrala pismo akademika prof. dr. Milčka Komelja, v katerem pojasnjuje delo Upravnega odbora Prešernovega sklada v letu, ko sta bili veliki Prešernovi nagradi namenjeni pesnici Svetlani Makarovič in patru Ivanu Rupniku. Kot je znano, je pesnica Prešernovo nagrado zaradi Rupnika zavrnila. »To ni ista gora,» je sporočila nato v svojem mnogopovednem eseju, ki je bil objavljen v Delovi Sobotni prilogi. Letos pa je bila Svetlana Makarovič nagrado pripravljena sprejeti, a ji je Upravni odbor ni izročil, češ da je to mimo protokola in da za to nima nobene pravne podlage.

Ne glede na to, kaj si o tem mislimo, pa bi rada izrazila svoje mnenje, saj sem v preteklosti dve leti vodila Komisijo za književnost pri Upravnem odboru Prešernovega sklada. To je bilo v času, ko je za podeljevanje velikih Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada veljal isti pravilnik kot takrat, ko naj bi nagrado prejela Makarovičeva in Rupnik. V tistem pravilniku pa je bilo jasno zapisano, da se velika Prešernova nagrada podeljuje za življenjsko delo, medtem ko so bile nagrade Prešernovega sklada lahko podeljene za posamezna umetniška dela iz obdobja zadnjih dveh let. V skladu s tedanjim Pravilnikom torej pater Rupnik velike Prešernove nagrade nikakor ne bi smel dobiti, saj jo je prejel za eno samo delo.

V Komisiji za književnost smo dajali svoje predloge Upravnemu odboru ob izrecnem upoštevanju tistega pravilnika. Veliko Prešernovo nagrado je na primer takrat dobil pisatelj Saša Vuga. Za obsežen, umetniško prepričljiv in poglobljen pripovedni opus. Za življenjsko delo. In v takem kontekstu je veliko Prešernovo nagrado razumela tudi pesnica Svetlana Makarovič. Da ji pripada za življenjsko delo. Zato je bila ob podelitvi nagrade patru Rupniku po pravici užaljena in je nagrado odklonila.

Po tistem pravilniku pa je imel Upravni odbor Prešernovega sklada pravico odločati mimo mnenja strokovnih komisij. To dejstvo me je motilo v tolikšni meri, da Komisije za književnost pozneje nisem več hotela voditi. Naše delo se mi je zdelo nesmiselno. Upravni odbor bi moral namreč po mojem absolutno upoštevati mnenje strokovnih komisij, saj so le-te, kolikor vem, zelo resno, pošteno in natančno utemeljevale svoje predloge.

In če je Upravni odbor Prešernovega sklada leta 2000 ravnal po svoje, mimo mnenja strokovne komisije, ter je nagrado podelil Rupniku, bi lahko enako po svoje ravnal tudi letos ter nagrado za življenjsko delo izročil oz. vrnil izjemni pesnici Svetlani Makarovič. Vendar tega ni storil in tako na žalost zamudil priložnost, da bi izstopil iz lastne sence.

Družba DSU se je na prispevek z naslovom »Koliko ovadb si je že nabral Hojs?« odzvala s popravkom, ki je bil objavljan v prejšnji številki Mladine.

Na začetku pravijo, da »je družbi DSU nepoznano, od kje avtorju članka znesek 169 milijonov evrov«, kolikor naj bi bil vreden posel med družbo DSU in notranjim ministrstvom, ki predvideva gradnjo novih prostorov za ministrstvo in policijo ter tudi nekatere druge uporabnike, med katerimi gotovo izstopa Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova). 169 milijonov evrov je podatek, ki na več točkah izhaja iz različnih dokumentov, ki so nastajali na relaciji ministrstvo za notranje zadeve - DSU in so citirani v revizijskem poročilu, pri čemer se kot točna številka navaja 169.125.303 evrov z DDV. Da je 169 milijonov evrov »ocenjena vrednost projekta iz leta 2021«, so potrdili tudi na ministrstvu za notranje zadeve.

DSU poleg tega na več mestih problematizira, da izsledkov revizijskega poročila o notranji reviziji posla za izgradnjo novih prostorov ministrstva in policije ne pozna. Gre za očitek, ki ne more biti usmerjen novinarju ali mediju, ki je poročilo pridobil v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in izsledke poročila objavil.

Družba DSU se v pismu odziva tudi na očitke o nepravilnostih v postopku izbire projektanta za pripravo projektne dokumentacije. Gre sicer za zapise iz medija Necenzurirano, katerega novinarji so spremljali te postopke, kar je tudi nedvoumno navedeno in citirano.

Poleg tega DSU polemizira z zapisanim glede škode, ki naj bi nastala ob morebitnem odstopu  od pogodbe med notranjim ministrstvom in DSU. Na tem mestu naj poudarimo, da smo zgolj navedli odgovor ministrstva za notranje zadeve, ki ga na tem mestu ponovno objavljamo: »V primeru, da bi odstopili od pogodbe, bi morali skladno s pogodbo drugi pogodbeni stranki povrniti vse upravičene stroške in nastalo škodo. Stroški Ministrstva za notranje zadeve s tem pravnim poslom znašajo 37.638 evrov iz naslova izdelave investicijske dokumentacije«. Tudi ta očitek, če že, bi torej moral biti usmerjen v ministrstvo za notranje zadeve.

V članku, na katerega so se odzvali v družbi DSU, smo sicer povzeli tudi glavno ugotovitev revizije, na katero pa se družba DSU ni odzvala. In sicer, da sta DSU in ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Aleša Hojsa sklenila najbolj negospodaren posel možno, čeprav je bilo na voljo več bolj smotrnih in smiselnih možnosti. Recimo možnost, po kateri bi državotvorno ministrstvo postalo lastnik objekta, kritične infrastrukture, v kateri bo dolgoročno njegov sedež. V skladu z revidiranim poslom namreč objekti ostanejo v lasti sicer državnega podjetja DSU, ki pa jih lahko (tako rekoč skupaj z vodstvom notranjega ministrstva in policije) kadarkoli proda tretji osebi. 

Prispevek »Kje je obljubljeni nadzor nad oglaševanjem?«, avtorice Zale Kramperšek, ki je bil v Mladini objavljen 10. februarja, bi lahko vseboval celovit odgovor na v naslovu zastavljeno vprašanje. Ker želimo, da so vaši bralci celovito informirani, v nadaljevanju posredujemo informacije, ki smo jih poslali novinarki.

Z nadzori oglaševalskih objektov smo, kot napovedano, pričeli v januarju. V obravnavi je trenutno 862 objektov, od tega je bilo 62 objektov odstranjenih. Ugotovljeno je bilo, da je 24 objektov legalnih. Odločbe za odstranitev so bile izdane za 19 objektov, medtem ko so postopki za ostale objekte še v teku. Trenutno je večina obravnavanih objektov ob Dolenjski, Tržaški in Celovški cesti od mestnega središča do obvoznice. Manjši delež objektov je z različnih drugih lokacij izven navedenih.

V povezavi s citatom gospoda Hočevarja »/…/če bi občina imela resen namen, bi imeli 3. januarja pripravljeno potrebno dokumentacijo in bi s tem dnem začeli izvedbo in pošiljanje prvih opominov pred izvršbo«, ki ga navaja avtorica, pojasnjujemo, da zakoni, ki jim morajo slediti inšpektorji v svojih postopkih (Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o prekrških), instituta opomina pred izvršbo ne predvidevajo. Če želimo, da bodo odstranitve objektov zakonite, moramo slediti postopkom, ki so uzakonjeni v državi in s tem učinkovito prispevati k urejanju okolja. Ne glede na interes, ki ga ima občina z urejanjem tega področja, ne moremo ukrepati mimo predpisanih postopkov, ki se opirajo na to, da je inšpekcijskim zavezancem dana možnost aktivnega sodelovanja v inšpekcijskih postopkih.

Gospoda Hočevarja vabimo na sestanek na Inšpektorat MU MOL, kjer mu bomo po potrebi še dodatno pojasnili, kako inšpekcijski postopki potekajo.

Zadnje čase v časopisju ponovno vse pogosteje prebiram informacije o nelegitimnosti podelitve Prešernove nagrade patru Marku Ivanu Rupniku, o čemer v zvezi z nagrado, ki jo je leta 2000 zavrnila Svetlana Makarovič, v vaši reviji z dne 27. januarja piše Vanja Pirc pod naslovom Povrnjena nagrada. Zato se mi zdi prav, da pojasnim dejstva o dodelitvi te nagrade. Tega se še zelo dobro spomnim, saj sem moral to doslej že ničkolikokrat pojasnjevati.

Rupnikov vatikanski mozaik sta si med prvimi Slovenci ogledala predsednik in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademika France Bernik in Kajetan Gantar, in bila nad njim navdušena. Zatem sem bil povabljen v Rim, da si ga še sam ogledam, pozneje pa sem na njuno željo z veseljem napisal utemeljitev k njunemu predlogu za Prešernovo nagrado.

Komisija za likovne umetnosti tega predloga ni podprla. Na seji upravnega odbora Prešernovega sklada pa je predsednik komisije Zoran Kržišnik med poročanjem o delu komisije dejal, da predložena utemeljitev ni strokovna, ampak zgolj afirmativna, ker sem v njej zapisal, da Rupnik povezuje bizantinsko izročilo in zahodnoevropske likovne prijeme, medtem ko naj bi šlo v resnici le za posnemanje Bizanca. Temu je med člani upravnega odbora prvi oporekal prof. Marijan Tršar, ki je poudaril, da se na te stvari dobro spozna, saj je sam kopiral bizantinske freske v Sopoćanih, in je potem v veliki monografiji o Rupnikovi monumentalni poslikavi, ki smo jo imeli med odločilno sejo na mizi, na barvnih posnetkih natančno pokazal, kaj je v mozaikih zahodnega in kaj bizantinskega, in ugotovil, da je nestrokovno stališče komisije, ne pa utemeljitev.

Z enakim stališčem se mu je nato s temeljitim razglabljanjem pridružil še slikar Janez Bernik, ki je bil umetnini zelo naklonjen, Zoran Kržišnik pa je potem izrecno dejal, da člani komisije mozaika tako in tako niso videli in da že zato prepušča dokončno presojo oziroma odločitev upravnemu izboru. Ko me je potem članica odbora Rapa Šuklje vprašala, če je poslikava v resnici tako učinkovita kot na posnetkih v knjigi in sem menil, da so slike v izvirniku kvečjemu bolj sugestivne, je bil Rupnik ne glede na odklonilno stališče komisije izglasovan za nagrado. Po tedanjem statutu upravni odbor namreč ni bil obvezan upoštevati predlogov strokovne komisije, ampak je imel vso pravico, da se odloča ne glede nanje, zato je bila odločitev za podelitev nagrade pravno oziroma statutarno povsem veljavna. Do precej poznejše uveljavitve novega statuta, ki tega več ne omogoča, je ne glede na presojo komisije vsaj nagrado Prešernovega sklada prejel tudi še kak drug umetnik, pozneje na primer odlična knjižna ilustratorka Marija Lucija Stupica, ne da bi lahko temu kdo kakorkoli utemeljeno oporekal.

Ker se v pisanju o nagradi Svetlane Makarovič redno ponavlja, da je Rupnik nagrado tako rekoč odvzel slikarju Gustavu Gnamušu, naj še pojasnim, da se o Gnamušu takrat na seji sploh ni razpravljalo, ker je Janez Bernik predlagal, naj se s presojanjem njegovega dela počaka na čas, ko bo odprta njegova velika razstava, ki se je tedaj pripravljala.

Člani upravnega odbora s(m)o bili nad zavrnitvijo nagrade pesnice Svetlane Makarovič med Prešernovo proslavo zelo presenečeni, ker tega nis(m)o niti slutili, kaj šele pričakovali, prav tako pa s(m)o bili začudeni, ko se je v dneh po zavrnitvi nagrade pesnica pojavila v predsedniški palači, kamor je predsednik države Milan Kučan povabil na kosilo nagrajence in člane upravnega odbora. Živo se spominjam, kako je v pritličju obesila plašč ravno pred mano, na kosilu pa je potem ni bilo. Pater Rupnik pa mi je že tam pripovedoval, kako so mu iz državnega protokola pred tem kar trikrat telefonirali: najprej, naj se pripravi, da se bo po nagovoru predsednika države v imenu nagrajencev predsedniku zahvalil; zatem je dobil nov klic, da se bo zahvalila nagrajena pesnica, in ponovno tik pred kosilom še tretjega, da se mora zahvaliti on, kar je potem tudi duhovito storil.

Upravni odbor, katerega člani so mozaike v resnici presojali le po videnih reprodukcijah in drugih posnetkih, pa se je kmalu zatem s posebnim avtobusom odpeljal v Rim, kjer si je ogledal poslikavo v živo in odločitve ni nihče od navzočih obžaloval. Med vračanjem iz Rima se je pred avtobusnim mikrofonom razvil celo pravcati »simpozij«, na katerem so člani pojasnjevali umetnino vsak po svoje, a vsi zelo naklonjeno. Marijan Tršar si je šel mozaik ogledat posebej, z letalom, in je bil nad njim navdušen. Menil je, da je s šolsko likovnoteoretskega vidika v njem polno napak, da pa je kot umetnina izjemen in neverjeten. Glasovanja in skupne poti v Rim se ni udeležil član upravnega odbora dirigent Uroš Lajovic, ki mi je pozneje med srečanjem dejal, da je po njegovem mnenju šlo pri izboru Rupnika za politično odločitev. Vendar se na sejah upravnega odbora ni za Rupnika nihče zavzemal zato, ker je pripadnik katoliške Cerkve.

Sam pa sem v srečevanjih z znanimi mi ljudmi ob tem z veseljem spoznal, da je odločitev za Rupnika, ki je s svojim delom navzoč med papeškimi umetniki, močno prispevala k utrjevanju slovenske narodne zavesti, ker je v številnih tudi najbolj razgledanih kulturnih Slovencih vzbujala narodni ponos; umetnino pa si je lahko po podelitvi nagrade v živo ogledala dolga vrsta umetnikovih rojakov in za zainteresirane ljubitelje nikakor ni bila nedostopna. Poročanje tiska o Rupnikovem osebnem življenju iz časa še pred nastankom mozaika nikakor ne more biti merilo za presojo njegove umetnosti niti ne za njegovo upravičenost do nagrade, saj je umetniško ustvarjanje edinstven intuitivno voden proces, ki umetnika spaja s človekovim duhovnim bistvom in ustvarjalno delo samega avtorja v temelju presega. Tako tudi ne more biti merilo za dodelitev (ali tokrat celo za odvzem) Prešernove nagrade politična usmeritev, da »bi morali« nagrajenci »odražati vrednote svobodne, vključujoče in solidarne družbe«, kot si jo ne glede na naravo umetnosti deklarativno zamišljajo trenutni politični odločevalci.

V članku novinar Petrovčič navaja, da naj bi bil »daleč najdražji projekt ministrstva za notranje zadeve gradnja stolpnice za vsaj 169 milijonov evrov, v kateri naj bi po novem imela prostore vodstvo policije in notranje ministrstvo. Revizija tega projekta je pokazala vrsto nepravilnosti in sume storitve več kaznivih dejanj.« DSU pojasnjuje, da vsebine izsledkov Poročila o notranji reviziji projekta, ki jo je izvedlo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ne pozna, saj z njim ne razpolaga. DSU pri tem poudarja, da je predračunska vrednost (z upoštevanim DDV) za celoten Projekt, ki je predmet Pogodbenega odnosa z MNZ skupaj 142 mio. EUR (po cenah iz leta 2020). Drugega zneska v razpoložljivih analizah in dokumentacijah ni, zato je družbi DSU nepoznano, od kje avtorju članka znesek 169 mio. EUR. Dodatno pojasnjujemo, da gradbeni projekt predvideva (v primeru izvedbe vseh sklopov) skupaj sedem objektov, pri čemer ima najvišja stavba predvidenih 17 nadstropij. Ne gre torej za stolpnico, temveč za kompleks več stavb, katerih izgradnja se predvideva v različnih časovno zaporednih fazah.

V članku je navedeno, da »je v revizijskem poročilu skupaj 18 ugotovitev takšnih ali drugačnih nepravilnosti, kršitev zakonodaje in dolžnega ravnanja. Pri tem poslu torej ni bilo nič prav oziroma je bilo vse narobe.« DSU ponovno pojasnjuje, da vsebine izsledkov Poročila o notranji reviziji projekta, ki jo je izvedlo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ne pozna, saj ni javno dostopen dokument in z njim ne razpolaga. Vendar pa bi bilo v primeru takšnih ugotovitev, kot jih zapiše v svojem članku novinar, utemeljeno pričakovati, da bi bil DSU kot pogodbena stranka, s strani Ministrstva za notranje zadeve, s takšnimi očitki zagotovo seznanjen.

V članku novinar Petrovčič (ponovno) navaja, da naj bi bil postopek izbire projektanta za pripravo projektne dokumentacije izbran po številnih zapletih in popravkih razpisne dokumentacije, pri čemer naj bi potencialni interesenti v postopku oddaje javnega naročila opozarjali na več spornih pogojev, ki naj bi omejevali konkurenco.

DSU pojasnjuje, da je bil postopek izbire projektanta za projekt Litostroj-jug zaradi velikosti kompleksen in eden zahtevnejših. Celoten postopek je DSU vodila v skladu z javnonaročniško zakonodajo. Pri tem smo bili vseskozi zainteresirani za zagotavljanje čim večje konkurence, zato v celoti zavračamo navedbe glede njenega omejevanja. Popravki razpisne dokumentacije so bili glede na obseg in zahtevnost projekta pričakovani in zakonsko dopustni. Razpisni pogoji so bili sorazmerni in povezani z upravičenimi zahtevami projekta in zaščito poslovnih interesov naročnika. Zoper njih ni bila vložena pritožba pred Državno revizijsko komisijo. Konkurenca je bila dosežena s priznanjem usposobljenosti vsem štirim ponudnikom, ki so se prijavili na razpis. Ob tem lahko dodamo, da so bile spremembe razpisne dokumentacije v največji meri posledica nepredvidljivosti in velikih sprememb na trgu ponudbe in povpraševanja, saj je v drugi polovici leta 2021 prišlo zaradi programa okrevanja do velike ekspanzije investicijskih aktivnosti in je vse od takrat izjemno težko dobiti proste izvajalce za projektiranje in gradnjo.

Novinar Petrovčič v članku (ponovno) opisuje sorodstvene povezave med lastnikom podjetja Plan B Urošem Razpetom in solastnikom in po njegovih navedbah največje in najvplivnejše piarovsko-lobistične agencije v državi, t.j. agencije Pristop, Alešem Razpetom. S tem namiguje na nedopustno vplivanje na izbor projektanta.

DSU pojasnjuje, da javni naročnik ni pristojen za ugotavljanje sorodstvenih povezav med osebami zasebnega prava, razen če gre za povezavo med poslovodstvom in člani nadzornega sveta naročnika. Zaradi navedenega nam morebitne sorodstvene povezave med izbranim ponudnikom in drugimi osebami niso niti znane niti niso merodajne pri preverjanju usposobljenosti v postopku javnega naročanja. Ob tem lahko zatrdimo, da tekom predmetnega postopka DSU ni zaznal nobenih poskusov vpliva na izbor ponudnika.

Novinar v članku navaja, da bi moralo Ministrstvo za notranje zadeve v primeru odstopa od pogodbe z DSU »skladno s pogodbo drugi pogodbeni stranki povrniti vse upravičene stroške in nastalo škodo. Gre sicer za strošek »zgolj« 37.638 evrov iz naslova izdelave investicijske dokumentacije, ki ga je deloma plačalo kar ministrstvo, čeprav revizorji opozarjajo, da je to lahko izključno strošek investitorja, torej podjetja DSU.«

DSU pojasnjuje, da zapisano nikakor ne drži. V primeru odstopa bi bilo Ministrstvo za notranje zadeve dolžno plačati do sedaj nastale stroške, ki so nastali v zvezi s projektom, ki bistveno presegajo znesek 37.638,00 EUR. Skladno s Pogodbenimi določili je bil do sedaj namreč že sprojektiran pretežni del prve faze projekta, prav tako pa so bile izvedene potrebne aktivnosti v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja. Vsa že izvedena dela predstavljajo neposreden strošek, ki bi ga bilo potrebno povrniti. Znesek v višini 37.638,00 EUR, ki je v članku omenjen, ne spada v investicijo in v pogodbeni odnos med DSU ter MNZ. Verjetno gre za stroške zunanjih izvajalcev, ki jih je imel MNZ v zvezi s pripravo lastnega vladnega gradiva (DIIP, PIZ, IP) za potrebe Vlade RS v fazi odobritve projekta in so torej vsekakor stroški MNZ in ne investitorja. Vse ostale stroške v zvezi z izvajanjem projekta sicer nosi DSU, kot je to pogodbeno dogovorjeno. Plačila MNZ za stroške v zvezi z izvajanjem projekta so skladno s sklenjeno pogodbo breme DSU, kar se dosledno spoštuje. 

Spoštovani gospod minister.

Da je treba modernizirati in urediti financiranje javnega zdravstva, ni dvoma, da je treba modernizirati informacijski sistem v zdravstvu, tudi ne. A to sta nalogi, ki terjata bistveno več časa kot eno leto, zlasti pa bistveno večjo disciplino in sodelovanje zdravstvenih delavcev, od medicinskih sester do direktorjev zdravstvenih ustanov. Če boste to uspeli narediti v štirih letih, boste prav gotovo zaslužili največjo državno nagrado. Za nas, paciente, ki nas je načrtno uničevanje javnega zdravstvenega sistema potisnilo v hude stiske, pa so potrebni takojšnji ukrepi. Večini bolnikom, zlasti nam, starejšim, bo 1.1.2024 popolnoma vseeno, ali lahko z uporabo zdravstvene kartice pridemo do svojih dokumentov v zdravstvu, ali ne, saj nas moderne internetne rešitve vedno bolj oddaljujejo od informacij, ki jih potrebujemo. Že danes pa potrebujemo neomejen dostop v primarni zdravstveni sistem, krajše čakalne dobe v javnem sistemu in kakovostno obravnavo na vseh treh nivojih. Za to plačujemo vsak mesec . Zaradi tega, ker smo plačniki vseh storitev mi sami, zahtevamo, da takoj naredite nekaj korakov, da bomo v našem javnem , vsem dostopnem zdravstvenem sistemu bolje preskrbljeni.

Trije koraki so najbolj nujni in tudi najhitreje izvedljivi.

1. Vam, vladi in parlamentu nalagamo, da čim prej sprejmete interventni zakon, ki bo omogočil razporeditev vseh zdravnikov, ki končajo študij in staž, za eno leto v ambulante primarnega zdravstva. Mladi zdravniki morajo nujno spoznati pomen in delovanje primarnega zdravstvenega varstva, preden se podajo osvajati vrhove slovenske medicine.

Plačevanje zdravnikov za popoldansko delo v ambulantah za paciente brez družinskega zdravnika po 80 € na uro vnaša le nemir med zdravstvene delavce in spodbuja vse organizacije zaposlenih v zahteve po višjih dohodkih. S preteklim neodgovornim solističnim dogovarjanjem z zdravniškim sindikatom in z zviševanjem plač zdravnikom ste naredili že dovolj nereda in težav svojim ministrskim kolegom in parlamentu. Vprašanje pa je tudi, kako kakovostno je zdravljenje pacientov potem, ko je zdravnik že opravil osemurni delavnik. Kaj mislite, kje se bo bolj potrudil?

2. Sprejeti morate interventni zakon, ki prepoveduje zdravnikom in ostalim zdravstvenim delavcem delati po svojem rednem delavnem času pri privatnikih. Kje so vaše obljube, da boste usmerili dvoživke v popoldansko delo v njihovih lastnih organizacijah? Koliko zdravstvenih organizacij je v vašem mandatu že povečalo število popoldanskih storitev in s tem znižalo čakalno dobo za svoje storitve? Koliko dvoživk je v tem času opustilo delo pri privatnikih? Ali ste že analizirali, zakaj lahko plačujejo privatniki dvoživkam več kot v njihovih lastnih organizacijah? Ali ste že pričeli preverjati, koliko je pri privatnikih (do)plačil pod mizo?

3. Z interventnim zakonom takoj ukinite dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Prepričevanje prebivalstva, da po ukinitvi dodatnega zavarovanja ne bo dovolj sredstev za zdravstvene stroške, je lažno. Plačniki bomo prispevali prav toliko ali celo več denarja v eno blagajno (če bomo imeli boljši dostop do sistema in krajše čakalne vrste), ker bo s tem odpravljeno nepravično nizko plačevanje prispevkov bogatejših v skupno blagajno. Z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja boste v zdravstveno blagajno dobili dovolj denarja za plačevanje normalnih nadur vsem zdravstvenim delavcem, ki bodo pripravljeni popoldne delati v javnih zdravstvenih zavodih, kjer dobivajo osnovni dohodek in imajo varno zaposlitev. Iz stroškov zavarovalnic in iz lanskih dobičkov pa lahko kupite moderne diagnostične in operativne aparature za javne zdravstvene ustanove, da ne bodo dvoživke pošiljale pacientov k privatnikom na nove aparature.

Vse, kar sem naštela , ste nam obljubili pred volitvami in tedaj, ko ste prevzeli oblast. Če se tega ne boste lotili, bomo zahtevali vašo zamenjavo. Prebivalci Slovenije pričakujemo, da boste spoštovali ustavo RS in spet omogočili enako dostopnost do skupaj dogovorjenih storitev v javnem zdravstvenem varstvu za slehernika med nami, kar smo nekoč že imeli.

V upanju, da ste na tej odgovorni funkciji že spoznali, komu je v prvi vrsti odgovoren minister za zdravje, vas lepo pozdravljam in vam želim veliko uspehov.

Spoštovani dr. Robert Golob, predsednik Vlade RS!

Na vas smo se tokrat iz Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) žal primorani obrniti z odprtim pismom, čeprav bi se o problematiki zaposlenih v zdravstveni negi, kamor spadamo medicinske sestre, babice, zdravstveni tehniki, bolničarji in negovalci, raje sestali in pogovorili neposredno z vami, brez nepotrebnega obremenjevanja javnosti z našo problematiko in tako, kot se sicer srečujete in pogovarjate s posameznimi poklicnimi skupinami v okviru zdravstva oziroma celotnega javnega sektorja.

Na poziv za sklic nujnega sestanka, ki smo vam ga poslali 13. januarja letos, še do danes (začetka  februarja) nismo prejeli nikakršnega odziva ali odgovora od vas ali iz vašega kabineta. Takšen (ne)odnos nas navaja na sklepanje, da si očitno ne zaslužimo zadostne pozornosti z vaše strani. Kako naj sicer drugače razumemo ignorantski odnos do nas kot največje poklicne skupine v zdravstvu. Do vseh zaposlenih, ki v največji meri skrbijo za zdravje in življenje prebivalcev Slovenije, vsak dan v letu in vseh 24 ur na dan.

Verjetno vam niso nepoznani podatki, da se v bolnišnicah zapirajo oddelki, odpadajo operacije in drugi posegi, domovi za starejše pa ne sprejemajo novih stanovalcev. Do tega prihaja kljub temu, da imajo tam proste postelje in dolge čakalne dobe za sprejem. A vse to se ne dogaja zaradi pomanjkanja zdravnikov, čemur zadnje čase posvečate nemalo pozornosti in s čimer se v SDZNS lahko zgolj strinjamo. Vendar - omenjene postelje in neizvedeni programi samevajo zaradi pomanjkanja medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, bolničarjev in negovalcev ter ostalega kadra v zdravstvu.

Na tem mestu ne bomo ponavljali naših zahtev, saj jih nedvomno že zelo dobro poznate. Prav tako pa ne moremo sprejeti odgovora, da se bomo za naše zahteve pogajali v okviru pogajanj za t. i. zdravstveni steber. Tak odgovor smo namreč dobili od ministra za zdravje oziroma iz njegovega kabineta, kamor smo – istega dne kot vam – prav tako poslali poziv za nujni sestanek.

Zaposleni v zdravstveni negi, ki jim je bilo novembra 2021 zagotovljeno, da se bodo novonastala plačna nesorazmerja reševala v okviru pogajanj za vse zaposlene v zdravstvu, v celotnem minulem letu niso dobili ničesar. Zato jasno sporočamo: ne moremo in ne bomo čakali na nova pogajanja, saj so bile ustvarjene nove anomalije, ki ste jih tako želeli rešiti. V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije pričakujemo takojšnje rešitve. Verjamemo, da se kljub vsemu vseeno zavedate, da brez medicinskih sester ne more biti uspešne zdravstvene reforme. Skladno z vsem navedenim smo bili na nedavni seji Republiškega odbora SDZNS primorani sprejeti sklep o organizaciji protestnega shoda 22. februarja letos. Shod predstavlja zgolj začetek sindikalnih aktivnosti, ki jih bomo po potrebi stopnjevali. Veljalo naj bi, da je vse slabo tudi za nekaj dobro. To drži tudi v našem primeru - v kratkem času od napovedi protestnega shoda smo na sindikat prejeli kopico sporočil odločenosti in pozitivnih odzivov zaposlenih v zdravstveni negi, da poti nazaj več ni, če se pred tem ne usedemo za skupno mizo in najdemo sprejemljive rešitve.

Da, tudi medicinske sestre v Sloveniji smo se zbudile!

Spoštovani dr. Robert Golob, predsednik Vlade RS, vljudno vas vabimo, da s svojo ekipo pridete na shod, pred medicinske sestre, da bi neposredno iz njihovih ust slišali vse o njihovih plačah, delovnih pogojih, nasilju uporabnikov, o tisto malo prostih dnevih, preobremenjenosti, družinskem življenju, ki ga skoraj ni … Vsemu navedenemu navkljub pa jasno izpostavljamo, da protestiranje in stopnjevanje aktivnosti ni naša želja, zato še vedno upamo in si želimo, da bi se še pred napovedanim protestnim shodom srečali na medsebojnem sestanku, na katerem bi spregovorili o težavah in izzivih, s katerimi se vsakodnevno srečujemo in soočamo, ter skušali najti za vse sprejemljive rešitve.

Veseli bomo vašega odziva oziroma povabila na sestanek.

S spoštovanjem!

V Mladini 03/20.1.2023 v rubriki pisma piše pismo Franci Gerbec, Domžale. Pisec pravi, citiram: »Za Mladino smo očitno Društvo na srcu operiranih Slovenije, Društvo za zdravje naroda in podpisani že nekaj let eden glavnih dežurnih krivcev za sedanje razmere v slovenskem zdravstvenem sistemu. Tako tudi v navedenem članku Boruta Mekine na temo zdravstva, v katerem smo si »prislužili« ovadbo in naznanilo, da smo pomemben in vpliven člen »fronte organizacij«, ki si zadnji dve desetletji bolj ali manj odkrito zavzemajo za »komercializacijo« javnega zdravstva. Ta fronta v Sloveniji raste in se krepi ter je že veliko širša od zdravniške zbornice, zdravniškega združenja ali sindikata Fides.« Delo 8.3.2018 v članku »Skrb za bolnike ali posel?« piše, citiram: »V upravnem odboru društva za zdravje naroda med drugimi sedijo predsednica uprave MC Medicor Metka Zorc, član nadzornega sveta dr. Boris Pleskovič, nekdanja direktorica Medicorja Barbara Ravnik in Dora Benedik, solastnica podjetja Dorikvan, nekdaj velikega delničarja MC Medicor. Član nadzornega sveta MC Medicor je tudi Bojan Petek, predsednik Društva na srcu operiranih Slovenije, ki se je poleg Ocvirka podpisal pod pismo premieru.« O »civilni naravi« društev bolnikov, v obrambo katerih se oglaša Franci Gerbec, imena odločevalcev v teh društvih povedo veliko, če že ne ravno vsega. Kar sem uspel najti na internetu o teh društvih, se besedi javno zdravstvo prav izogibajo. Njih verjetno zanima predvsem javni žakelj denarja za zdravstvo.

Glede možnosti ureditve vsem dostopnega javnega zdravstva je pravzaprav dobro, da se sesuvajo zdravstveni sistemi zdravstva tudi v najrazvitejših evropskih državah Velika Britanija, Španija in še kje, kjer je beseda privatno v vrhu seznama družbenih vrednot. Pri nas je privatizacija alfa in omega politike NSi. Pandemija COVID-19 je jasno pokazala moč javnega zdravstvenega sistema na eni in nemoč/neučinkovitost zdravstvenega sistema, temelječega na privatni lastnini. Dolgoročno, vsestransko in vsem dostopne temeljne zdravstvene storitve lahko nudi le javni zdravstveni sistem. Zdravstvene ustanove v zasebni lasti so lahko samo dopolnitev uslug javnega zdravstvenega sistema.

Za to navajam naslednje ključne strokovne, teoretične ugotovitve: 1. Bogastvo narodov ( je magnum opus škotskega ekonomista in moralnega filozofa Adama Smitha, prva izdaja 1776) ugotavlja, da zaučinkovito načrtovanje, razvoj in izvedbo nekaterih sektorjev družbe, države, gospodarstva je zasebna lastnina kapitala neučinkovita. Tu navaja policijo, vojsko, sodstvo, državni upravni aparat, infrastrukturo … ter zdravstvo in šolstvo. Ugotavlja pomen skupnega družbenega interesa in potrebo po javnem sektorju. 2. Adam Smith velja za očeta teorije trga. Trg je eden temeljev sodobne (kapitalistične) družbe. Poznavalci teorije trga vedo za številne omejitve in stroge pogoje regulacije trga, da ta deluje v skladu s teorijo. Ena od omejitev je elastičnost ponudbe in povpraševanja na trgu določene storitve, blaga … Vemo, da potreba po zdravju ni elastična (ni tekoče odvisna od cene zdravljenja). Ko imamo pljučnico, ne moremo čakati na primerno ceno, ali se odpovedati zdravljenju, ker je cena za nas previsoka. Zato se v zgodovini pojavi zdravstveno zavarovanje, ki predstavlja solidarnostno skrb vseh zavarovancev za zdravljenje posameznih zavarovancev glede na zdravstvene potrebe posameznika. Trg in zasebna last kapitala sta siamska dvojčka in zato zdravstvo v zasebni lasti ne more biti nosilec skrbi za zdravje družbe. Zasebno zdravstvo ne more biti v širšem družbenem smislu niti enakopravno javnemu zdravstvu, lahko ga le dopolnjuje. Javni zdravstveni sektor je seveda kompleksen, obsežen in zato upravljavsko, investicijsko… zelo zahteven, a je nujen! 3. Pa poglejmo na zdravstvo še z etičnega, moralnega vidika. Zlasti politična desnica kot zagovornik (neomejene) privatizacije zdravstva se rada hvali s krščanskimi vrednotami naše razvite, zahodne družbe. Temeljni postulat (zasebnega) kapitala je dobiček/profit, ki v celoti pripada lastniku kapitala. Je etično, moralno, krščansko kovati dobiček na nesreči, stiski, brezizhodnem položaju bolnega človeka? In kakšna je to učinkovitost kapitala, ki se napaja iz javnih/državnih sredstev?

Že Adam Smith opozarja, da egoistični motiv zasebne koristi stalno ogroža trg z monopoli oligopoli, korupcijo … Združenja kapitala in danes še velekapitala pa svojim si dobičkonosnim interesom danes podrejajo cele države. Po teoriji trga le tega sploh ni brez regulacije dovolj močne in do vseh pravične države. Torej brez močne države tudi (zasebni) kapital nasploh izgubi učinkovitost in je družbeno nekoristen/ škodljiv! Moje stališče: v zdravstvu bi morale tudi zasebne ustanove delovati kot neprofitne.

Delo, 7.7.2017, »Zakaj se bolnišnice skrivajo pred bolniki?«, citiram: »Med najboljšimi svetovnimi primeri bolnišničnih spletnih strani je spletna platforma Klinike Mayo (Rochester, ZDA). Seveda ne brez razloga, gre za največjo in najprestižnejšo ameriško neprofitno bolnico, ki si je skozi 128-letno zgodovino ustvarila sloves in tradicijo, zaradi katere je trenutno ta klinika najboljša v osmih od 15 ocenjevanih specialističnih strok v ZDA in je hkrati tudi najbolje rangirana bolnica v ZDA.« Konec citata. 

Člani_ce iniciative Glas ljudstva smo ogorčeni in globoko zaskrbljeni nad predstavljenimi zaključki koalicijskega vrha na Brdu pri Kranju o načrtovani zdravstveni reformi. Naš odziv temelji na izjavah predsednika vlade ter na novinarski konferenci ministra za zdravje, ki je potekala danes.

Prioritetni ukrepi, ki jih je minister Loredan danes predstavil, ne upoštevajo ključnih zavez iz koalicijske pogodbe in predvolilnih obljub volivcem, da niti ne omenjamo v celoti prezrtih zahtev, izraženih na stavki pacientov.

Minister je na koalicijskem vrhu in na novinarski konferenci izrazito selektivno in splošno predstavil problematiko javnega zdravstva. Ni naslovil problematike konflikta interesov, ki ga predstavlja dvojna praksa, ni naslovil finančnih neravnovesij, ki spodbujajo prehajanje zdravnikov iz javnih ustanov med koncesionarje, ni naslovil zavarovanj, ki omogočajo preskakovanje vrst in s tem rušijo enakopravnost javnega zdravstva, in tudi ni naslovil povsem jasnih predvolilnih zavez vseh koalicijskih strank, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukine brez krčenja košarice pravic.

Minister se tudi ni opredelil do stavkovnih zahtev civilne družbe. Predlagani prioritetni ukrepi pomenijo očitno nazadovanje v primerjavi s predvolilnimi zaobljubami strank vladajoče koalicije in tudi z vsebino koalicijske pogodbe iz maja 2022. Pomenijo tudi namerno ignoriranje ključnih zahtev civilne družbe, predstavljenih na stavki pacientov 10. januarja 2023.

Ob vsem naštetem je nesprejemljivo, da želi vlada vse poslance in poslanke koalicije po hitrem postopku prisiliti v podpisovanje »Zavez za sodelovanje in podporo pri izvedbi zdravstvene reforme«, ki jih javnost sploh ni videla in ni imela možnosti, da bi se do njih opredelila. Nujno je, da se Zaveze pred podpisom uskladijo z vsebino koalicijske pogodbe in pridobijo tudi podporo javnosti.

Zaveze, ki zmanjšujejo usmerjenost reforme v krepitev javnega zdravstva z javnimi izvajalci in potihoma odpirajo vrata privatizaciji in dobičkarstvu, so popolnoma nesprejemljive. Prav tako so nesprejemljive Zaveze, ki omejujejo pravico in dolžnost poslank in poslancev, da nasprotujejo tovrstnim pobudam, ki bi se utegnile “nepričakovano” pojaviti v samem procesu oblikovanja reforme.

1. Vlada ni postavila jasne ločnice med javnim in zasebnim zdravstvom: Koalicijska pogodba napoveduje razmejitev javnega in zasebnega zdravstva (˝Odpravljeno bo popoldansko delo zdravnikov pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti in koncesionarjih, uvedena bo konkurenčna prepoved dela …˝). Glas ljudstva zahteva jasno razmejitev med javnim in zasebnim sektorjem. Zaveze z Brda tega ključnega problema, parazitiranja zasebnega na javnem sektorju, sploh ne omenjajo in posledično ne predvidevajo nobenega ukrepa.

2. Problem dela v dvojni praksi (t. i. dvoživk) ostaja: Na koalicijskem vrhu in v izjavi za javnost minister ni pojasnil, kako namerava vlada omejiti oz. prekiniti popoldansko delo zdravnikov (dvojne prakse). Koalicijska pogodba tako zavezo sicer vsebuje (iz koalicijske pogodbe: “Odprava ‘popoldanskega dela’ zdravnic in zdravnikov pri zasebnikih in razmejitev javnega ter zasebnega zdravstva”), trenutni predlog reforme pa se temu izogiba. Tudi v časovnici, predstavljeni na tiskovni konferenci, to področje ni naslovljeno. Javnost ostaja brez zagotovila, da se bo z delom v dvojnih praksah prenehalo. Celo nasprotno, v načrtu je bilo omenjeno, da se “ob objektivnem pomanjkanju kadra” dela zdravnikov ne bo omejevalo, kar lahko razumemo edino kot odobravanje nadaljnjega dela v dvojnih praksah.

3. Prek koncesionarjev se bo še naprej odpiralo vrata zasebnim profitom na račun javnih sredstev. V iniciativi Glas ljudstva nikakor ne nasprotujemo delu koncesionarjev (kot je bilo s strani predstavnikov vlade zavajajoče predstavljeno), temveč poudarjamo, da mora podeljevanje koncesij temeljiti na potrebah prebivalstva, ne pa na želji po profitu in dobičkarstvu. Menimo, da se mora podeljevanje koncesij omejiti na dejanske potrebe ter se z občin prenesti na raven Ministrstva za zdravje. Minister govori, o “iskanju ravnovesja”, a brez kakršnih koli pojasnil. Dodaja tudi, da “ne bomo prepovedovali ali omejevali dela”. Z napovedanim “iskanjem ravnovesja med javnim in zasebnim” se vlada ponovno odmika od koalicijskih zavez, kjer se je jasno opredelila do tega, da bo razmejila javno in zasebno.

4. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) ostaja pod vprašajem: Koalicijska pogodba napoveduje ukinitev nepravičnega in neučinkovitega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja do konca leta 2024. Predsednik vlade je na tiskovni konferenci napovedal ukinitev DZZ šele v letu 2025. V Zavezah, ki so jih dobili poslanci in poslanke (in jih je minister predstavil na novinarski konferenci), pa ukinitev doplačil in s tem DZZ sploh ni omenjena, pač pa je zapisano: “Strukturno bomo prenovili in nadgradili DZZ.” Glas ljudstva ponovno zahteva, da se DZZ čimprej ukine, kar je mogoče urediti takoj, z interventnim zakonom, ki bo odpravil doplačila zdravstvenih storitev (s čimer se DZZ v sedanji obliki prenese v zdravstveni prispevek).

Predsednik vlade in minister sta napovedala uvedbo “univerzalnih zdravstvenih storitev” oz. “univerzalnega zavarovanja”. Pri tem se odpira ključno vprašanje, katere storitve bo univerzalno zavarovanje dejansko zajemalo. Minister je napovedal opredelitev osnovne košarice pravic, nikakor pa ni zagotovil, da bo obseg košarice pravic ostal enak ali se povečal. V iniciativi Glas ljudstva zagovarjamo povečanje košarice osnovnih pravic (npr. za storitve s področja zobozdravstvenega varstva, psihoterapije in fizioterapije ter dostopa do nekaterih medicinskih pripomočkov), čemur so se zavezale tudi koalicijske stranke. Glede na pretekle izjave pa upravičeno dvomimo, da bodo šle vladne reforme res v to smer. Iz danes povedanega izhaja upravičena bojazen, da bodo šli ukrepi vlade ravno v nasprotno smer, in sicer v uvedbo košarice A in košarice B, čemur odločno nasprotujemo. To bi najverjetneje zmanjšalo obseg osnovnih pravic in povečalo obseg plačljivih storitev. 5. Reforma ZZZS odpira možnost političnega prevzema: Minister je napovedal digitalno in strukturno preobrazbo ZZZS. Podpiramo ukrepe, ki bi šli v smeri digitalizacije, skupne nabave in večje transparentnosti upravljanja javnih sredstev. Vendar nas skrbi, da se pod pretvezo “digitalizacije” skriva tudi želja po obvladovanju sredstev, saj lahko iz drugih izjav sklepamo, da se napoveduje tudi sprememba sestave skupščine ZZZS. Opozarjamo, da je ZZZS last pacientov oziroma zavarovancev in ne političnih strank. ZZZS vodi skupščina, ki je edina struktura v zdravstvenem sistemu, kjer imajo večino upravičenci/zavarovanci oz. delavke in delavci. To zagotavlja, da je ZZZS javen. Upravičeno skrbi, da pavšalne kritike odpirajo možnost za politični prevzem tega javnega zavoda, namesto da bi se krepila vloga zavarovancev, tj. pacientov.

Prav tako smo zaskrbljeni nad poskusi preusmerjanja pozornosti. ZZZS je prikazan kot ključni krivec za stanje v slovenskem zdravstvu, kar odvrača pozornost od številnih drugih sistemskih problemov, ki že zadnjih 30 let spodjedajo javno zdravstvo. 6. Ni jasno, kdaj in kako bo vsem zavarovancem zagotovljen dostop do izbranega osebnega zdravnika: Veseli nas, da je ministrstvo upoštevalo del predlogov, ki smo jih sooblikovali skupaj z družinskimi zdravniki in ki zadevajo administrativne razbremenitve družinskih zdravnikov ter zaposlitve novih kadrov. A ocenjujemo, da je situacija dovolj pereča, da predlagamo sprejem interventnega zakona. Predlagana časovnica je povsem nesprejemljiva za več kot 130.000 izbrisanih pacientov. Ostajamo tudi brez zagotovila, da bodo po razbremenitvi spremenjeni glavarinski količniki in s tem zakonsko omogočen dostop do zdravnika za vse. 

Za Mladino smo očitno Društvo na srcu operiranih Slovenije, Društvo za zdravje naroda in podpisani že nekaj let eden glavnih dežurnih krivcev za sedanje razmere v slovenskem zdravstvenem sistemu. Tako tudi v navedenem članku Boruta Mekine na temo zdravstva, v katerem smo si »prislužili« ovadbo in naznanilo, da smo pomemben in vpliven člen »fronte organizacij«, ki si zadnji dve desetletji bolj ali manj odkrito zavzemajo za »komercializacijo« javnega zdravstva. Ta fronta v Sloveniji raste in se krepi ter je že veliko širša od zdravniške zbornice, zdravniškega združenja ali sindikata Fides. Borut Mekina potem med to »fronto« šteje »celo združenja pacientov« in med temi izpostavi tudi Zvezo organizacij pacientov (op.p. pravilno: Zveza organizacij pacientov Slovenije), ki je minuli teden po njegovem podpisala pogodbo o sodelovanju z zdravniško zbornico (op.p. pravilno »izjavo o sodelovanju«). Dodaja še, da Zveza »ni tako spontano organizirano združenje bolnikov, ampak je organizacija, ki jo očitno z donacijami in sponzorstvi financirajo zasebni zdravstveni zavodi«. Nadaljuje, da sta pomembna člana zveze, iz katere prihaja podpredsednik Franci Gerbec, recimo Društvo na srcu operiranih in Društvo za zdravje naroda. Pisec zaključuje javno obtožnico na koncu, da sta društvi registrirani na istem naslovu v Ljubljani, kjer je sedež drugega največjega zasebnega zdravstvenega podjetja v Sloveniji MC Medicor, ki ju tudi podpira.

Od vsega zapisanega je resnična samo navedba o sedežu teh dveh društev in o moji funkciji v Zvezi, vse druge navedbe pa so neresnične in pomenijo napad na integriteto obeh društev in tudi novoustanovljene Zveze.

Kakšna so dejstva?

MC Medicor ni v celotnem obdobju delovanja dal nikoli nobene donacije ali sponzorstva tema dvema društvoma. Podatki so preverljivi. Novinar bi bil dolžan po Kodeksu novinarske etike in po zakonu najprej preveriti in tudi dokazati resničnost teh trditev in javne »ovadbe« ter se sedaj tudi opravičiti 2.500 članom obeh društev, saj izpade, da smo člani društev plačani »agenti« MC Medicor, ki da že dve desetletji delamo v smeri uničevanja javnega zdravstva, čeprav je znano, da MC Medicor deluje na podlagi izdane koncesije iz leta 2003 kot sestavni del te javne mreže.

Zveza organizacij pacientov Slovenije združuje 30 združenj in zvez društev s preko 22.000 člani in je bila ustanovljena 14.6.2022, v register društev je bila vpisana 9.11.2022, transakcijski račun pri banki pa je odprla 23.12.2022. Do sedaj je prejela samo eno donacijo v znesku 5.000,00 EUR, kar je razvidno tudi iz objave na spletni strani Zveze (https://www.zveza-pacientov.si/).- Upravni odbor Zveze je še pred formalno registracijo na ponovljeni ustanovni skupščini 30.9.2022 sprejel Pravila o skladnosti poslovanja, s katerimi je določeno, da Zveza na spletni strani tekoče objavlja vsa sponzorstva in donatorstva, ki jih bo prejela in sicer prav zato, da bi preprečila takšna podtikanja kot je avtorja B. Mekine »o očitnem financiranju z donacijami in sponzorstvu zasebnih zdravstvenih zavodov.« Zavedamo se izjemne pomembnosti in občutljivosti doslednega spoštovanja načela neodvisnosti in družbene odgovornosti delovanja ter s tem povezanega načina financiranja. Prav bi bilo tudi, da novinar preveri, katera društva in njihove zveze v Sloveniji javno objavljajo vse podatke o sponzorstvih in donatorstvih, kakor tudi o sredstvih iz javnih proračunskih sredstev. Pri tem seveda samo po sebi ni nič narobe, pomembno pa je, da najširša javnost ve, kdo koga in za kaj financira oz. podpira. Zveza si bo prizadevala pridobivati sredstva za delovanje svojih članic in Zveze iz sredstev EU in drugih mednarodnih virov, kakor tudi sredstev Republike Slovenije za izvajanje programov, ki so v javnem interesu naših državljank in državljanov v skladu s temeljnimi cilji ustanovitve in delovanja Zveze: • dostopnost in enakopravnost do zdravstvenih storitev • kakovost in varnost zdravstvene obravnave pacientov in njihovih svojcev • osveščanje in opolnomočenje pacientov in vseh uporabnikov zdravstvenih in socialnih storitev za bolj zdrav način življenja in za večjo odgovornost za lastno zdravje.

Ta in številna druga dejstva o njihovem delovanju že več kot 30 let v ničemer ne kažejo na očitano delovanje za »komercializacijo javnega zdravstva«, temveč predvsem za bistveno boljšo dostopnost in večjo kakovost in varnost bolnikov v javni zdravstveni mreži. Pri tem so bili tudi zaradi njihovih prizadevanj, ki niso tako na očeh javnosti, doseženi v tem obdobju veliki pozitivni premiki na področju srčno – žilnih bolezni, čeprav so prav te še vedno drugi najpomembnejši vzrok smrtnosti v Sloveniji – za boleznimi raka. Bil sem tudi eden od pobudnikov za ustanovitev Zveze organizacij pacientov Slovenije, ker sem prepričan, da samo dobro povezani pacienti z enotnim nastopom lahko v pomembni meri prispevamo k izboljšanju slovenskega javnega zdravstvenega sistema, katerega pomemben sestavni del so tudi koncesionarji. Oba dela – javni zdravstveni zavodi in koncesionarji - bi morali delovati pod enakimi pogoji, pri čemer so zdravstveni delavci v javnih zavodih žal že 30 let plačani po uravnilovki ne glede na svojo storilnost in kakovost dela. 

Zdaj, ko so mediji polni leporečja, kako so se moški s 1.1.2023 izenačili z ženskami po odmernem odstotku 63,50%, se moški, ki smo se upokojili v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2019, sprašujemo, kaj bo pa z nami? Bomo edini, ki bomo do smrti prejemali pokojnino po največ 57,25 odmerni osnovi, ki je zgodovinsko najnižja od leta 1991, ko je bila sprejeta Ustava samostojne Republike Slovenije?

Bili smo prva generacija, ki je morala delati do 65 let starosti. Za skrajšanje starostnega pogoja smo lahko uveljavljali samo čas služenja vojaške obveznosti, ženske pa samo za čas skrbi za otroke. Ni se dalo dokupiti dodane dobe iz naslova višje ali visoke izobrazbe. Če smo po izpolnitvi pogojev za upokojitev nadaljevali z delom, smo dobili 20% dodatka k plači, ki se je kasneje, ko smo se mi že upokojili, povišal na 40%. ZIPZ-2 se je sprejemal v obdobju finančne in gospodarske krize, ki je trajala od leta 2007 in se umirila šele leta 2015 in so povsod po svetu in tudi v Sloveniji številna podjetja propadla. To je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov pokojninske reforme.

Ženske so se lahko v tem obdobju upokojevale po največ 63,50% odmernem odstotku, moški pa po največ 57,25%. Kako je mogoče takšno razlikovanje po spolu, saj je vendar v 14. členu Ustave RS jasno napisano: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Noben zakon ne sme tega člena prekršiti in nihče v tej državi ga nima pravice z odločbami ali stališči tolmačiti kako drugače, kot je zapisan. Pokojnina je pravica in pred zakonom bi naj bili vsi enaki, pa nismo.

Stališče do tega vprašanje in ali je možno razlikovanje po spolu, je sprejelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti šele dne 24.6. 2014. Dostopno je na spletu na naslovu https://predlagam.vladi.si/predlog/5898/ Preberite to stališče. Osebno ga v celoti zavračam.

Povsem neresnična je v tem stališču predvsem navedba, da so ženske prejemale nižje plače. Ali res? So o tem narejene analize, ki to dokazujejo, je na primer učiteljica slovenskega jezika na osnovni šoli imela nižjo plačo kot učitelj? Je delavec za trakom imel višjo plačo kot delavka? Direktorica nižjo od direktorja? Osebno sem na svojem delovnem mestu doživel prav nasprotno. Tudi glede skrbi za otroke navedbe ministrstva ne držijo, v urejenih družinah enako skrbimo za otroke oboji. Višina pokojnine mora biti zato za vsakogar izračunana na podlagi zneskov, ki so se mesečno nalagali v pokojninsko blagajno ter za vse pod enakimi pogoji, kot to določa Ustava.

Za moške, upokojene v času od 1.1.2013 do 31.12.2022, se tudi napoved iz zgoraj navedenega stališča ministrstva o datumih izenačitve odmernih osnov med ženskami in moškimi ni uresničila. Mnogi smo se zato upokojili, prepričani, da bo odmerni odstotek za moške v višini 57,25 ostal v veljavi dolga leta. Vendar se je zvišal mnogo prej, kot je bilo sprva odločeno.

Sedanjo izenačitev odmernih osnov med ženskami in moškimi s 1.1. 2023 na 63,50 % zato osebno razumem kot tiho priznanje, da je bilo izplačevanje pokojnin moškim od 1.1.2013 do 31.12.2022 krivično in v neskladju z Ustavo RS.

Da bi nazorno lahko videli, kaj pomeni to za tiste, ki se nismo izenačili, prosim Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti , da argumentirano in prepričljivo ter podkrepljeno s členi zakonov, pojasni upravičenost in logičnost naslednjega vzorčnega primera in ga tudi izračuna, da se bo javno izvedelo, kolikšna razlika nastane pri izračunu pokojnin med žensko in moškim po različnih odmernih osnovah in izračun javno objavi. Pomaga vam lahko računalniški program Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izračun vam bodo pripravili v uri ali največ dveh.

Primer: Učiteljica in učitelj sta poročena in 40 let na isti srednji šoli poučujeta matematiko. Oba imata enako izobrazbo in enako plačo vsa leta dela. Nimata otrok. Oba se upokojita 31.1.2019. Oba imata 40 let delovne dobe in sta oba stara 65 let. Njej se izračuna pokojnina po 63,50 % odmerni osnovi, njemu po 57,25. 1. Izračun : Koliko evrov znaša njena prva prejeta pokojnina in koliko njegova? 2. Izračun : Koliko evrov znaša njena pokojnina za december 2022 in koliko njegova?

Izračun bo jasno pokazal, za koliko je bil materialno oškodovan moški v obdobju iz primera.

Oškodovani upokojenci zato iščemo pravico in imamo pravni interes, da se za vse moške, ki smo izpolnili pogoje za upokojitev v času od 1.1.2013 do 31.12.2022 in za katere so bile pokojnine izračunane po odmernih odstotkih manjših od 63,50%, še letos pokojnine ponovno izračunajo in poračunajo po tabeli odmernih osnov, ki velja od 1.1.2023 dalje. Poleg tega pa naj se ženskam in moškim, ki so se upokojili v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2022, omogoči možnost za nakup dodane delovne dobe iz naslova izobrazbe, če ta nakup zanje pomeni višjo pokojnino, saj je ta možnost od 1.1.2023 v zakonu dana. Če bi bila možnost nakupa dodane delovne dobe dovoljena že v ZPIZ2 v letu 2013, ne pa šele v zakonu v letu 2023, bi se številne ženske in moški lahko upokojili po višji pokojninski osnovi, kot so (smo) se.

Moškim, ki so pred upokojitvijo prejemali 20% dodatka k plači, ker so nadaljevali delo po izpolnitvi pogojev za upokojitev, pa naj se poračuna ta dodatek na 40 %.

Le malo je potrebno, da se to uredi. Povprečno uspešen pravnik lahko v enem samem delovnem dnevu pripravi dodatek k zakonu, s katerim bi se ta problem rešil.

Če stranka Gibanje Svoboda, ki ima v Državnem zboru RS večino glasov, te krivice ne bo popravila, kljub temu, da je njen predsednik pred volitvami obljubljal tudi odpravo škodljivih zakonov, ki so bili sprejeti v preteklosti, bomo do smrti (kot žrtvovana generacija drugorazrednih upokojencev) ob enakih zneskih vplačil v pokojninsko blagajno prejemali krivične, nepoštene in mnogo nižje pokojnine tudi od vseh generacij moških, ki se bodo upokojevali v prihodnosti. Če krivice do 1. maja 2023 ne bodo odpravljene, pa imamo upokojenci še nekaj možnosti. Vložimo lahko skupinsko ustavno pritožbo in če bo potrebno še na Evropsko sodišče za človekove pravice, organiziramo shod vseh slovenskih upokojencev in nanj povabimo novinarje iz vseh članic Evropske unije. Če se krivice in krivične pokojnine tudi potem ne uredijo, pa nujno skupaj z našimi mladimi, ki bodo tudi nekoč upokojenci, in vsemi drugimi državljankami in državljani, ki imajo občutek za pravico, v vseh volilnih okrajih ustanovimo politično stranko in z njo kandidiramo na naslednjih volitvah.

V Sloveniji je denarja dovolj za vse, če je pravilno razporejen. Del naših davkov plačujemo tudi v proračun Evropske unije, ki že skoraj leto dni ob popolni odsotnosti poizkusov za diplomatsko rešitev sofinancira krvavo vojno med dvema bratskima slovanskima narodoma in se čudi korupciji v lastnih vrstah. Državljani evropskih držav dajemo del svojih davkov za bajno plačane poslancev evropskega parlamenta, za izplačilo ukrajinskih pokojnin in še in še … Ta Unija pa vleče nesmiselne poteze, ki drastično slabšajo položaj državljanov v vseh državah članicah, najbolj pa socialno-ekonomski položaj upokojencev. Če je denarja dovolj za vse to, ga mora biti dovolj tudi za rešitev tega problema in dostojne pokojnine, ki pri nas v povprečju ne dosegajo niti 55 % povprečnih slovenskih neto plač. Od poslancev v Državnem zboru RS zato pričakujem, da o tem problemu povedo svoje mnenje in z občutkom za pravico glasujejo za odpravo v nebo vpijoče krivice. 

Predstavnik Zdravniške zbornice Slovenije trdi, da zdravniške organizacije nimajo vpliva na vpis na medicinsko fakulteto, na uvoz zdravnikov, motoviljenje s čakalnimi vrstami, slabo digitalizacijo. Formalno na našteto res ne vplivajo. Toda ali hočejo omenjene motnje v resnici odpraviti ali pa so z njimi sprijaznjene in jih celo hočejo? V vsakem primeru imajo zdravniški stan in njegove organizacije dovolj moči in vpliva, da bi lahko te slabosti odpravili. Svojo moč (ne nazadnje so zdravstveni ministri praviloma zdravniki) so pokazali že v več stavkah, žal v glavnem le za višje plače. Zakaj svojega vpliva in energije ne uporabijo za korekture omenjenih anomalij?

Spoštovana kolegica dr. Mateja Kožuh Novak, s križem iz dveh obližev na puloverju sem začela pisati to pismo v času torkovega protesta za ohranitev javnega zdravstva. Za zabavo sem selfi poslala možu, otrokom in trem kolegicam. Za obujanje spominov sva z možem dan pred tem gledala fotografije shoda v podporo javnemu zdravstvu leta 2013. Udeležila sva se ga oba. In spet sem se najbolj zabavala ob posnetku “treh vrlih mož”, kot sem jim rekla ob moji pobudi za “poziranje”: Bešič, Brecelj, Čuk, ko sva jima ob zaključku šla čestitat.

Jaz pa se (še vedno) zahvaljujem možu, ker že preko štirideset let spremlja in podpira moje delo. Zadnje čase gre z menoj celo na občasna strokovna srečanja in je praviloma navdušen. Ne le nad mojimi občasnimi nastopi! Tudi nad znanjem in strokovno prizadevnostjo mojih kolegic in kolegov. “Kako zelo sposobni, garaški in dobri ljudje so to!” je njegova ponavljajoča se ugotovitev, ki ji lahko le pritrdim.

Ne želim, da bi to pismo razumeli kot obračunavanje z drugače mislečim. Ni. Želim le dopolniti nekaj misli in ocen, ki so iz mojega zornega kota (in še vedno trajajočega stika z medicino primarnega nivoja) pač drugačne. Tudi današnji pediatri in šolski zdravniki se spopadajo s preobremenjenostjo, ki je nepoznavalci realnosti, žal, ne morejo razumeti. Je posledica dejstva, da je medicina danes nekaj povsem drugega, kot je bila pred več desetletji. Da so tudi zdravniki primarnega nivoja specialisti, ki prav zato opravljajo zelo zahtevno in odgovorno delo. Da vidim kot nekorektno polemiziranje o tem, kdo in kako ureja njihove specializacije. Samo za področje pediatrije, ki ga dobro poznam, lahko zagotovim, da je načrtovanje skrbno, da zajema sodelovanje vseh treh ravni in je povezano tudi s prizadevanji evropskih pediatričnih združenj, v katerih sodelujeta tudi Združenje za pediatrijo in Sekcija za primarno pediatrijo. Zelo podobno velja to tudi za specializacijo iz družinske medicine.

Pomen zdravnika na primarnem nivoju in pomen njegovega dobrega strokovnega znanja poudarja tudi SZO. Slabo načrtovan in slabo voden sistem ogroža tako bolnike kot zdravnike in medicinske sestre. Današnje odtujevanje zdravnika od bolnika ustvarjajo tudi zahteve (pa tudi potrebe) po digitalizaciji. S tem se spopadajo povsod po svetu, pri nas pa še posebej slabo. Pred leti sem poslušala predavanja o tem, koliko “smeti” (op. so jih prikazali na zaslonu) se nabira v “zbirkah podatkov”, ki jih zahtevajo ZZZS, MZ in NIJZ. Vsak zahteva nekaj svojega, za vsako inštitucijo je potrebno podatke vnašati na novo in to počne vsaka računalniška hiša po svoje, povezave, ki bi vsaki inštituciji dala zahtevane podatke iz že vnešenih, pa ni. Zadnja norost je nedavna zahteva NIJZ za eSZBO: Spremljanje zunajbolnišničnih obravnav. Ta spet zahteva vpisovanje še dodatnih šifer. Za zdaj so to obesili “samo” patronažnim sestram, v kratkem pa bodo to zahtevali tudi od zdravnikov. To “napoved” so dale kar računalniške hiše, njim pa NIJZ. In zdravniki se spet (upravičeno) jezijo.

Drugače vidim tudi misel, da bi vodstvenih funkcij ne smeli prevzemati zdravniki. Bistvo dobrega vodenja se skriva v osebnostnih karakteristikah vodje, ki v skladu s tem izbira tudi metode svojega vodenja. Vse to pa mora temeljiti na znanju, izkušnjah in ustrezni motivaciji za delo. Moje izkušnje mi povedo še to, da se zdravniki, tudi iz drugih držav, nemalokrat zaposlijo na primarnem nivoju predvsem zato, da lahko počakajo na specializacijo iz drugega področja ali pa si uredijo odhod v tujino. In ja, tja naše študente vabijo tudi tuji profesorji. Spet informacija iz prve roke.

Če želimo ves ta že iz preteklosti in vse bolj obteženi voz ustaviti na robu prepada, sta za spremembo smeri potrebna dovolj dolg čas ter velik in združen napor. Pa tudi zaupanje, da zmoremo kot razvita družba doseči optimalno rešitev. Nekateri državljani se do vlade, ki se je (menda, saj ji ne zaupajo!) odločila “doseči Triglav”, vedejo tako, da ji že vnaprej oporekajo izbiro njenih poti. Želijo jo usmerjati tako, kot oni mislijo, da je prav. Zdravnike pa vidijo kar na počez kot izkoriščevalce, ki jih (menda, saj jim ne zaupajo!) zanima samo denar. Skozi takšna očala ljudem tudi ni mogoče razumeti, zakaj je odločitev za začasne ambulante za neopredeljene smiselna. A to je že druga zgodba. Razume jo lahko le tisti, ki to vrsto preobremenjenosti pozna. Med poklici so na lestvici samomorilnosti na prvem mestu zdravniki. Le zakaj!?

Svet je danes drugačen. Kompleksen do te mere, da kljub vsemu trudu, ki ga premoremo, ne moremo najti odgovorov na vse. — 

Pozdravljeni, pišem vam kot redna bralka tako revije, kot vaših internetnih člankov, da sem izredno razočarana nad vašim “urednikom”. Žal sem živela pod vtisom, da novinarji delujete pod “novinarsko integriteto” (kar pomeni: da vam razložim, saj očitno za to slišite prvič, da novinar pred objavo članka/uvodnika/dopisa naredi raziskavo ter objavi, dobre resnične podatke). Kot je razvidno iz uvodnika vašega Gregorja Repovža, je zelo zdrav človek, ki ni nikoli v svojem življenju stopil v bolnišnico, kaj šele, da bi mu bilo jasno kako bolnišnice delujejo.

Objavili ste članek, kjer vaš urednik izliva svoje nezadovoljstvo nad zdravstvenim sistemom, za to krivi zdravnike ter objavlja neresnične podatke. Resnično me zanima katere operacijske dvorane v slovenskih bolnišnicah delujejo le popoldne? Od kje mu ta podatek (sama sem namreč opazovala ter asistirala pri večih operacijah, v UKCLJ in začuda smo vse začeli pred 12h - da seveda so se nekatere zavlekle. Me pa zanima kje ima gospod Repovž njegovo medicinsko diplomo, da lahko sodi o dolžini operacije? ) Seveda smo (skoraj) vsi zdravstveni delavci izobraženi na račun države. Ampak dragi novinarji tudi vi se hodili na faks brezplačno in resnično me zanima, koliko vas je delalo za državo? Da bi vrnili v državno blagajno denar, ki smo ga mi kot davkoplačevalci dali za vašo izobrazbo? Je Mladina državna publikacija? Zakaj je denar, ki je se porabil za našo izobrazbo edin kamen spotike? “Zastonj” izobražujemo vse skupine v Sloveniji, vendar se samo nam očita brezplačno izobrazbo. Zanima me pa tudi, zakaj se gospod Repovž, še ni vtaknil v vsakega novinarja, ki dela na s.p. popoldne? Je pa to problem zdravnikov? Mogoče če bi se bolje posvetil svoji službi ne bi pisal člankov, ki so tako slabo raziskani, da je mogoče letnica spremembe zakona napisana pravilno.

Glede na to da se “levičarska” publikacija, bi se morali za ljudi z vsemi 4 boriti, da jim ohranite javno zdravstvo. Tako kot si to že leta prizadevamo zdravstveni delavci. Glede na to da že leta delamo na “moralo”, z enih najnižjih plač v Evropi (vsak z enim hrčkom v glavi lahko najde podatek, koliko je plačan najbolj plačan zdravnik…kje je podatek moje(torej splošne) plače?? Nihče ga ne upa objaviti, ker celo vam bi bilo jasno da moje službe za ta denar nebi delali. Vas pa vse zelo prijazno vabim v mojo ambulanto, da boste videli kako poteka pravi delovni dan.

P.s.: Za tole sem porabila mogoče 10min (kar predvidevam, da glede na raziskavo za članek je tudi približen čas, ki ga je porabil g. Repovž za svoj uvodnik) koliko denarja je dobil za to?

Vem, da tega ne boste objavili, srčno upam pa da boste prebrali in se zato z veseljem podpišem!

Lep pozdrav.

Spoštovani, dne 3. 1. 2023 je bila Zdravniška zbornica Slovenije seznanjena s prispevkom g. Janka Lorencija »Brezčutno«, ki je bil objavljen na strani 17 revije Mladina. V Zdravniški zbornici Slovenije se ne opredeljujemo do zaključkov avtorja Janka Lorencija. Opozarjamo na vsebinske netočnosti v delu zapisa: »Aristokracija očitno hoče, da je zdravnikov (pre)malo in so tako dragocenejši. Drugače si je težko razložiti, zakaj je vpis na medicinsko fakulteto tako omejen, zakaj so postopki za uvoz zdravnikov tako dolgi, zakaj toliko motoviljenja s čakalnimi dobami, zakaj je sistem tako slabo digitaliziran. Na vse to imajo odločilen vpliv zdravniki oziroma zbornica in Fides.« Na nič od naštetega ne vplivajo zdravniške organizacije. Soglasja k razpisu za vpis na fakultete daje vlada. Vlogo za priznanje poklicne kvalifikacije (ki je pogoj za zaposlovanje tujih zdravnikov) obravnava ministrstvo za zdravje. Vodenje čakalnih dob ter digitalizacija sta v izključni pristojnosti javnih zavodov, ministrstva za zdravje ter zavarovalnic.

Zdravniška zbornica Slovenije že leta opozarja na ključne težave zdravstvenega sistema, tudi tiste, ki jih izpostavlja avtor. Medtem se stopnjuje manko zdravnikov, ki jih po podatkih Evropske komisije v Sloveniji manjka več kot tisoč ali vsaj ena šestina, da bi dosegli evropsko povprečje 4 zdravnikov na tisoč prebivalcev (trenutno v Sloveniji 3,3). Pri tem zagovarjamo pravilo, da je ob pritoku mladih in tujih zdravnikov smiselno vzpostaviti delovne pogoje, ki bodo v javni zdravstveni mreži v Sloveniji zadržali tako dobrodošle nove sodelavce kot izkušene kolege. 

Spoštovani kolegi.

Težko sem napisala ’spoštovani’ po vsem tem, kar doživljamo te dni prebivalci Slovenije z našim zdravstvom. A vem, da vas je mnogo predanih svojim pacientom, da si zaslužite naše spoštovanje, četudi ste tudi vi sokrivi za sedanje stanje v javnem zdravstvu. Prav poziv vaših kolegov, ki jim dopuščate, da vas potiskajo s svojimi izjavami in početjem v blato pohlepa in samopašnosti, me je spodbudil, da napišem to pismo.

Privatizacija slovenskega zdravstva se je začela takoj po tako imenovani ’demokratizaciji’ slovenske družbe, ki jo najbolj označuje ropanje vsega, kar je spravila skupaj slovenska družba v desetletjih po drugi svetovni vojni. In tega ni bilo malo. Slovenski zdravstveni sistem je bil tedaj vzor vsem tedanjim zahodnim sosedom, saj smo z izjemnim izboljšanjem zdravja prebivalstva po drugi svetovni vojni dokazovali, da se da z javnim, široko razpredenim, vsem dostopnim zdravstvenim sistemom, z bistveno manj sredstvi, kot so jih v zdravstvene sisteme vlagale zahodne družbe, veliko narediti.

Nikoli ne bom pozabila posmehovanja enega od sedanjih liderjev rušenja slovenskega zdravstva, tedaj mladega, nadebudnega zdravnika Marka Bitenca, besedam kanadskega zdravstvenega ministra na srečanju evropskih zdravstvenih ministrov v Ljubljani leta 1996, ki je opozoril kolege iz vzhodne Evrope: ’Privatizacija zdravstva prenese breme zdravstvenega varstva od bogatih na revne. ’ Ne samo mnogim požrtvovalnim in predanim zdravstvenim delavcem, tudi mnogim politikom se moramo zahvaliti, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji ni razpadel hitreje. Vaša zahteva, dragi kolegi, da naj politika prizna, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva, in ne vi, ne drži.

Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce. Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ’demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo. Res je, tudi v socializmu se je to dogajalo, a tedaj so vplivni zdravniki svoje paciente zlasti med politiki uporabljali zato, da se je sistem hitreje moderniziral, da smo hitreje dobivali moderne načine zdravljenja svojih pacientov.

Razen desnice, ki po moji oceni ves čas podpira privatizacijo, so jo vse druge stranke doslej bolj ali manj uspešno zavirale. Ste se kdaj vprašali, zakaj je v zadnjih dvajsetih letih propadel vsaj poizkus modernizacije javnega zdravstvenega sistema, zakaj kljub številnim poizkusom še nismo uspeli ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja? Vrh slovenskega zdravništva razdira javni zdravstveni sistem v sodelovanju s kapitalom. Le kako bi se lahko zdravniški eliti upiral možgansko in etično vedno bolj osiromašeni parlament? S tem, ko so voditelji političnih strank s spremembami volilnega sistema uspeli v parlamentu zadržati najbolj ubogljive, upogljive in koristoljubne poslance, so prispevale k razpadu zdravstvenega sistema tudi stranke, ki so se ves čas borile proti privatizaciji zdravstva.

Če ni mogel vsiliti svojega ministra, če ga ni mogel prisiliti k poslušnosti, če ni mogel zbrati dovolj poslancev za podporo privatizaciji ali pa če ni imel dovolj vpliva na predsednika vlade, je zdravniški vrh zlorabil tudi svoje vedno bolj obremenjene kolege v javnem zdravstvu in v njihovem imenu grozil s stavkami in jih organiziral. Tu, požrtvovalni in preobremenjeni kolegi, je vaša sokrivda pri razpadanju javnega zdravstva. Ko ste tiho, dovoljujete, da vas vrh slovenskega zdravništva terorizira z grožnjami odvzema licence, da vam meče s svojim početjem drobtinice, sami si pa z denarjem, ki vedno bolj odteka iz zdravstvenih blagajn k privatnikom, kopičijo bogastvo in oblast. Ali res mislite, da je Fides organiziral sedanjo stavko zato, ker bodo trikrat, štirikrat (pre) plačani vrhunski specialisti dobili le 100 € mesečno višjo plačo? Stavko organizirajo zato, da pokažejo neposlušnim politikom, da se z zdravniško elito ni dobro igrati, da jim nihče ne bo vsiljeval svojih idej in jih poizkušal nadzorovati.

Pretekla pandemija je potegnila z gigantskega okostnjaka slovenskega zdravstva še zadnja oblačila. Koliko politikov se zaveda, da je slovenski zdravstveni sistem največja tovarna v državi? Koliko imamo strokovnjakov v Sloveniji, ki znajo voditi velike, razvejane sisteme? V zdravstvu jih vsekakor nimamo, zlasti ne med slovenskimi zdravniki. Zato bi ti nikoli ne smeli voditi zdravstvenega ministrstva. V tujini vzgajajo delavce za vodenje velikih zdravstvenih sistemov v šolah javnega zdravja (public health schools). Seveda ne samo zdravnikov, tudi pravnike, ekonomiste, medicinske sestre … Slovenska medicinska fakulteta tega do danes ni spoznala, katedra za javno zdravje, ki v razvitih državah vzgaja bodoče zdravstvene analitike in odločevalce, je gospodom profesorjem, ki odločajo, nepotrebni privesek. Ali je kdo od njih sploh pomislil, kje je bila narejena prva napaka pri soočanju z epidemijo kovida? Inštitut za varovanje zdravja, kljub temu, da ima na mejah z Italijo dve enoti, v Kopru in Gorici, ki bi morali spremljati epidemiološko sliko v sosednjih državah, v času, ko so se ljudje odpravljali na zimske počitnice, ni posvaril naših prebivalcev, naj ne hodijo smučat v Italijo.

Izkazalo se je, da na tako obširno in grozno epidemijo ni pripravljena nobena država, zato je vsaka reševala svoje prebivalstvo, kot je vedela in znala. Povsod so delali napake, povsod so se mrhovinarji krepili na račun stisk sistemov in prebivalstva.

Velik pritisk bolnikov s kovidom na zdravstveni sistem je bil velika preizkušnja tako za zdravstvene delavce kot za prebivalstvo. Že tako obremenjeni bolnišnični zdravniki zaradi popoldanskega dela svojih predstavnikov pri privatnikih, so komaj zdržali naval bolnikov. Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.

Nedvomno so bolniki s kovidom preobremenili zdravstvene delavce na primarni ravni, zaradi primarnega kontakta s kovidnimi bolniki se je povečala tudi obolevnost in absentizem zdravstvenega osebja. Vsekakor je primarni sistem postal za ostale paciente vedno bolj nedostopen. Medtem, ko so bili ljudje, ki so preživeli hud kovid, bolniškemu kadru neizmerno hvaležni, so bili zdravstveni delavci na primarni ravni tarča vse večje nejevolje čakajočih in nemočnih ostalih pacientov. Ali je bil to vzrok za pospešeno odhajanje zdravnikov iz primarnega zdravstvenega varstva? Kam so šli? Ali se je naenkrat upokojilo toliko zdravnikov, da je nastala luknja? V tujino jih je odšlo preklemansko malo, zdravnikov v razvitem svetu nikjer ne pričakujejo z odprtimi rokami. Kdo je kriv za premajhno število študentov medicine in družinskih zdravnikov? Politika? Vsak minister za zdravje ima ob sebi posvetovalno telo, sestavljeno iz vrhunskih zdravnikov. Politiki potrjujejo programe, ki jih napišejo zdravniki. Ali sploh kdo načrtuje število študentov medicine dolgoročno? Ali narašča število študentov medicine vzporedno s staranjem prebivalstva? Mimogrede, tudi to načrtovanje je v razvitem svetu delo strokovnjakov na institucijah javnega zdravja. Kdo načrtuje program izobraževanja mladih zdravnikov? Ali veste, da mora specializant družinske medicine kar dve leti specializacije delati v bolnišnici? Je to res potrebno? Koliko časa morajo specializanti bolnišničnih strok delati na nivoju primarnega varstva? Če sem prav videla na internetu, niti enega meseca.

V času epidemije gradijo zavarovalnice bolnišnico, sem prebrala. Dejansko bi morala država v času zadnje epidemije vsem trem zavarovalnicam, ki tržijo dopolnilno zavarovanje, pobrati vse presežke in jih vložiti v javni zdravstveni sistem. Kdo se upa narediti to mogočnim zavarovalnicam? Če se je predsednik Golob upal to narediti Petrolu in naredil je prav, lahko naredi to še mnogo bolj upravičeno zavarovalnicam, ki se že dolgo igrajo z našim denarjem. Zavarovalnice nedvomno (so)financirajo privatno zdravstvo. Koliko so one sokrive za prehod družinskih zdravnikov iz javnega v privatno zdravstvo? Kako je mogoče, da politiki dovolijo zavarovalnicam tržiti dostop do zdravnika preko vrste? Ali ustava to dopušča? Kdo bo postavil to vprašanje ustavnim sodnikom?

Vsekakor bi se moral tako zdravniški vrh kot tudi vsi ostali zdravniki zelo zamisliti nad vsemi temi dejstvi. Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?

Za razpad javnega sistema smo sokrivi seveda tudi mi, prizadeta javnost, ker smo predolgo zaupali tistim, ki so vodili in usmerjali zdravstveni sistem in se premalo in prepozno oglašali. Moja generacija, državljansko premalo osveščena, mnogi obremenjeni s prikazovanjem sistema, ki smo ga zgradili, kot hudičeve tvorbe komunizma, pa tudi zato, ker zdravstvo potrebujemo mnogo bolj kot mlajše generacije, smo premalokrat in premalo glasno opozarjali na to, kaj se dogaja, tudi zato, ker je sistem kljub temu, da so mu načrtno rušili temelje, kar deloval. Izjemno sem vesela mladih generacij, ki niso podlegle zlorabljanju zaupljivosti prebivalstva in so se pričele upirati. Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?

Zagata na primarnem varstvu je dokaj hitro rešljiva. Vsi mladi zdravniki morajo po obveznem stažu najmanj eno leto delati na primarnem nivoju. Vsi zdravniki morajo dojeti, kako pomembno je imeti učinkovit sistem na primarni ravni, za bolnike, za ves sekundarni in terciarni sektor v zdravstvu in za politike. Ko jih bodo kolegi prenehali zaničevati, bo tudi zanimanje za poklic družinskega zdravnika zrastlo. Upam, da so že vsi specializanti družinske medicine, ki so trenutno na dvoletnem stažu v bolnišnicah, prekinili specializacijo in se vrnili v domačo organizacijo. Kdo je pristojen za take odločitve? Za dolgoročno kadrovsko rešitev v medicini pa potrebujemo dolgoročen načrt dviganja števila vpisov na Medicinsko fakulteto in načrt razporejanja specializantov po strokah. Teh načrtov ni za zaupati organizaciji, kjer so zbrani tisti, ki jim je več do dobičkov kot do pacientov. Taki zavirajo povečevanje števila zdravnikov. Ob vsem tem pa bo treba tudi temeljito razmisliti, kaj ponuditi medicinskim sestram, ki nam jih pa res pobira zahodna Evropa.

Dragi zapostavljeni preobremenjeni kolegi v zdravstvu, pridružite se nam 10. januarja na protestu, dokažite, da ste z nami in ne proti nam.

Spoštovani,

Hvala za ta prispevek z naslovom Meso, ki ga je napisal novinar Grega Repovž. Končno. Naj zapišem nekaj misli ob tem zapisu. Samoumevna podpora pridelavi mesa, ki izhaja še iz časov Jugoslavije, ko je bilo žita, sadja in zelenjave v državi dovolj, drži slovensko samooskrbo v šahu po več kot 30 letih od osamosvojitve. Verjetno je tako tudi zaradi uveljavljenih znanstveno-raziskovalnih institucij, ki so pozabile narediti korake naprej in ne vidijo problemov, tveganj in groženj zunaj lokalnih političnih groženj z razlitjem mleka po ulicah in podobno. To se kaže tudi v Strateškem načrtu SKP - podpora pridelavi mesa namreč »poje« glavnino direktnih plačil vezanih na proizvodnjo, Slovenija pa je po dostopnih podatkih edina država, ki sploh nima plačil, vezanih na rastlinsko proizvodnjo. Strateški načrt obenem ponavlja 20 let star program okoljskih plačil, ki je že davno preživet in ni v duhu prenove SKP.

V njem torej niso zajeti spreminjanje prehranskih navad, digitalizacija, precizno kmetijstvo, združevanje, niti vizija podeželja, ki so opisane v komunikacijah, ki so bile dejanska podlaga za novo SKP (naj jih naštejem: The Future of Food and Farming, Farm to fork strategy, Vision and the EU rural plan). Rezultat je, da v Sloveniji 100.000 ha zemljišč oziroma ena tretjina zemljišč nima dostopa do trga in so zato namenjena – pa še to le delno - proizvodnji hrane za lastne potrebe. Podpor za investicije malih kmetov v namakanje v Sloveniji ni. Shem za podpore v skupna vlaganja v Sloveniji ni. Shem za podporo distribucije hlevskega gnoja kmetom z rastlinsko proizvodnjo v Sloveniji ni. Promocije združevanja malih kmetov na digitalni osnovi, da bi se prišlo do skupnih količin, ni. Program LEADER ne deluje. Svetovalna služba je polom: letni program dela jim omogoča sicer znaten prihodek (za pomoč pri pridobivanju subvencij), a je znanja premalo. Podobno je pri zagotavljanju zaščite proti boleznim: laboratorij ni na voljo vsakemu, nasveti, ki jih dobimo, pa gredo v smeri »Odstranite in zažgite«. FADN se ne uporablja, EIP - evropska partnerstva za inovacije - so dostopna le nekaterim (med drugim tudi uveljavljenim znanstvenim institucijam, ki počivajo na starih lovorikah in nazivih).

Sam imam 5 ha zemljišč, intenzivno jih obdelujemo 1 ha (ekološka pridelava zahteva predvsem veliko ročnega dela, pridelki so prodani takoj, količine ni dovolj, povpraševanje je presežno, hkrati pa se od 1 ha ne da živeti, ker z ženo ne zmoreva več, delati pa nihče noče). Čakava na podpore investicij v pokrite površine in inteligentne sisteme (kot to predvideva SKP), a seveda teh podpor ni od nikoder, čeprav je sredstev ogromno (gre za programa Invest EU, Horizon). Medtem živinorejci uporabljajo ostale površine in spreminjajo njive v travnike. Ker uporabljamo njihov stajski gnoj, obenem skrbimo za hranljivost zemljišča z deteljo.

Niti do tega ni prišlo, da bi nekdo rekel: usmerimo vse moči v pridelavo pšenice, uporabljajmo naravna hranila, zagotavljajmo logistiko in odkup. Sam bi dal z veseljem na razpolago zemljišča.

Eminentni agrarni ekonomisti, ki jih tedensko poslušamo po vseh medijih, postavljajo na tron ekonomično upravičenost kmetijstva namesto ravnanje z narodovim naravnim bogastvom. Ne slišimo za pristope, ki bi omogočali polkmetom, da zaslužijo dodatek k plači in si izboljšajo življenjsko raven in povečajo količino doma pridelane hrane ob hkratnem povečanju obdelanih površin.

Da se ne bo slišalo enoznačno, naj ob tem povem, da so kmetje v sektorju mesa in mleka trenutno edini, ki so organizirani in povezani v verige ter prispevajo k ohranjanju podeželja. Priložnosti so v prebuditvi ostalih, aktiviranju površin za rastlinsko proizvodnjo, vzpostavitvi tokov za prenos stajskega gnoja na njivske površine, vzpostavitvi prodajnih poti (preko šolskih shem, aktiviranja lokalnih strategij LEADER za ustvarjanje nekmetijskih delovnih mest na podeželju, ki prispevajo k preprečevanju odhoda in zapuščanje zemljišč, delovanja AKIS za pomoč mladim in novim kmetom …).

Vse se da, če sta volja širokogrudnost - in nekaj časa za razmislek.

Lep pozdrav.

Ob sedanjih razmerah pri pridelavi naše in uvožene hrane ter pri trajnostnem upravljanju narave je zanimivo primerjati pogoje za vse to na Kočevskem. Občina Kočevje je največja občina v naši državi, ki ima izjemno zanimivo zgodovino. Večino površine pokrivajo gozdovi, ki so bili že pred drugo svetovno vojno državni, pred tem pa del veleposesti grofov Auerspergov. Za te gozdove je izdelal prve gozdnogospodarske načrte inženir Leopold Hufnagl, ki je določil prebiralno gospodarjenje za jelovo bukove gozdove, kar je bila izjema pri takratnem gospodarjenju z gozdovi v vsej Evropi. Že leta 1892 je ob tem izločil iz gospodarjenja šest pragozdov. Prebivalci so bili Kočevarji germanskih korenin, zato so se med vojno izselili v rajh, ker je to območje pripadalo Italiji po sporazumu z nacistično Nemčijo. Po koncu druge svetovne vojne so bile tudi kmetijske površine v državni lasti, ki so še vedno določene samo za farmsko vzrejo goveje živine.

Obsežna kočevska gozdnata krajina z jelovo bukovimi gozdovi se navezuje na gozdnata območja od Turjaka do Bele Krajine in med rekama Kolpo in Krko. Preko Kolpe pa v Gorski Kotar in po Dinaridih v osrednji Balkan. To so v evropskem merilu izjemno dobro ohranjeni gozdni ekološki sistemi, celo z avtohtonimi velikimi zvermi. Po evropskih direktivah je kočevska narava opredeljena za območje Natura 2000, izvzete so samo površine mesta in večja naselja, kar zagotavlja pogoje za ekološko pridelavo hrane, vendar je večina kmetijskih površin še vedno določena za farmsko vzrejo goveje živine, zato se polita gnojevka zliva v kraško podzemlje in se pretaka v izvirne vode, ki odtekajo v reke. Ob tem pa uvažamo sadje in zelenjavo, ki je pridelano s pesticidi in herbicidi, ki nam uničujejo zdravje, kar se odraža tudi s stopnjevanjem smrti zaradi rakavih obolenj. Sedaj menda uvažamo celo krompir iz Argentine.

Na območju Kočevske, kjer so optimalni pogoji za ekološko pridelavo hrane, je samo družinska kmetija Kocjančič na območju Gotenice, kjer zelo uspešno pridelujejo ekološko in zdravo hrano. Ob sedanjem spletu ekološke prehranske, zdravstvene in varnostne krize se moramo temu podrediti tudi z ukrepi za pridelavo zdrave in zadostne količine hrane na območju naše države! Za to so optimalni pogoji na območju Kočevske in na veznih območjih tudi širše, vendar tega ne zmorejo same občine, ker ta področja obvladujejo uvozniki, trgovina, kmečki lobi … To mora postati prednostna naloga državne politike, za kar mora sprejeti ukrepe Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za okolje.