Mladinin analitični novinar je opazil reakcijo na obrazu Roberta Goloba, ko mu je Žan Mahnič zastavil poslansko vprašanje o vlogi gospoda Miloviča pri preoblikovanju varovanja predsednika vlade. Čutil se je izdanega. Od kod neki poslanec SDS ve za zaupni sestanek (in o varovanju se najprej pogovarja na zaupnih sestankih, v skope sklepe se vsebina prelije drugje)? Med udeleženci zaupnega sestanka je bila tudi notranja ministrica. A nenadoma javnost ni več pozorna na odtekanje zaupnih informacij k vojščakom SDS, vsa debata se usmerja na lik gospoda Milovića.

Zaustavimo se torej najprej na odtekanju informacij. Ko je ambasador v ZDA poslal del svoje diplomatske (in že s tem zaupne) pošte v vednost Janši, je bil odpoklican. Janševi voluharji v policiji ali na notranjem ministrstvu pa so očitno neprepoznani. Prvo voluharsko dejanje je bilo kršenje zaupnosti z nastankom in objavo nelegalno posnete fotografije iz Bruslja. Druga voluharska storitev pa je obveščanje o zaupnem sestanku, kako zagotoviti varnost predsedniku vlade in ministrom.

To obvestilo vsebuje tudi informacijo, da je bil na sestanku kot svetovalec navzoč tudi gospod Milović, nekdanji varnostnik premiera Janeza Drnovška, in pa, da sta ministrica in v.d. direktorja policije povedala premieru Golobu nekaj pomislekov.

Pri odtekanju takih zaupnih informacij k voditeljem SDS se ni mogoče izgovarjati na dolžnost opozicije, da opozarja na napake, ker je SDS pa svojem karakterju (desna) revolucionarna stranka, torej taka, ki trpi le institucije po svoji avtoritarni podobi.

Je torej čudno, če je premier izgubil trdno zaupanje v ministrico in v.d. direktorja policije? Sta pač premalo storila za onemogočanje voluharjenja. Je čudno, da ju premier pozove, naj si povrneta zaupanje? A v odgovor se gospa Tatjana Bobnar preobleče v devico Orleansko in zavpije: Jaz sama sem pravična med njimi! „Zastor pade, publika ploska, nekateri tudi žvižgajo.“ Cilj prejemnika informacije pa je dosežen: osebnost gospoda Milovića je postala osrednja tema.

S tem pa se dogaja nekaj, o čemer je veliki filozof Hegel govoril v spisu „Kdo misli abstraktno“. Nekonkretno, torej abstraktno, misli tisti, ki eni plati zadeve posveti vso pozornost in zanemari vse druge plati. Abstraktno, pravi Hegel, misli branjevka: za stranko, ki ji (morda po krivici) reče, da jajca, ki jih prodaja, niso sveža, vpije, da je lajdra nacifrana in kdo da ji kupuje drage cunje, medtem ko bi kako drugo oko na zmerjanki opazilo vse kaj drugega. Abstraktno misli množica, ki se zgraža nad mladenko, kateri se morilec zdi lep. Konkretno mišljenje, pravi Hegel, ne bi videlo samo grdobije zločina in pravičnosti obsodbe, ampak bi se poglobilo tudi v okoliščine in dogajanja, ki so pripeljale do tega, da je mladi mož postal zločinec, in še v marsikaj drugega.

Ko je gospod Milović postal osrednja tema razprave, je bilo v ospredju vprašanje njegovega odprtega kazenskega postopka. Kot pišejo, sta bila dva soobtoženca v isti kazenski zadevi po priznanju obsojena, gospod Milović pa obtožbi ugovarja in je zato postopek zoper njega še odprt. Toda predmet te kazenske zadeve niso metode varovanja. Zato je premier v podobni vlogi kot pri Heglu ona mladenka, ki jo množica obsoja, ker na zločinčevem obrazu opaža lepoto potez. Predsedniku vlade se posmehujejo, ker pri morebitnem storilcu določenih kaznivih dejanj vidi to, da ta oseba razpolaga s ključnimi vednostmi o načinu, kako so varovali Janeza Drnovška.

Denimo, da bi bil gospod Milović obsojen; bi ga bilo narobe pripeljati iz zapora, da bi dal to informacijo? Naj spomnim, da je že večkrat nastala potreba po zaporniku Bavčarju, med drugim celo za ponovno podelitev odlikovanja iz Batove vrečke. In kolikokrat so že zaporniki pred sodišči pričali o zadevah, ki niso imele nobene zveze z dejanji, za katera so bili obsojeni? Tako je ravnal celo nemški okupator, kar vem iz osebne izkušnje: V avgustu 1944 me je podrl nemški vojaški avto; kar s tramvajem so me odpeljali na staro kirurgijo. Tramvajskega sprevodnika so kasneje zaprli kot sodelavca OF, a so ga iz zapora pripeljali pričat zoper šoferja.

In zdaj bo kazenska neoporečnost na enem področju tista, ki bo odločala o strokovnosti na drugem področju? Tudi pri oceni slikarstva Marka Rupnika veljajo estetski kriteriji, ne pa nesporna obsodba tega patra in njegovih zlih dejanj seksualnega maniaka.

Pričakujem, da bo varovanje zakonitega premiera in ministrov njegove vlade dobro urejeno. Kako bo o krivdi ali nedolžnosti gospoda Milovića v neki od tega vprašanja hudo oddaljeni zadevi odločilo sodišče, pa bodo mediji takrat gotovo poročali. 

Je komu sploh mar, da je skoraj desetina prebivalstva brez svojega izbranega zdravnika? Si predstavljate? Okoli 135 tisoč. Vsakogar lahko to doleti, mi pa se tolažimo: »Samo, da se ne dogaja meni. Potem to ni moj problem.« Solidarnost ni vedno samoumevna. Ob težavah drugih, ali če se drugim godijo krivice, si ljudje velikokrat zatiskamo oči, še zlasti, če gre za neznane posameznike, ali skupine. Smo Slovenci empatični? Kakor kdo in kakor za koga. Običajno so bolj solidarni revnejši državljani, ki se bolj poistovetijo s trpečimi, ali pa naša čustva razburkajo bolni malčki, da potem, plemenito, zbiramo prispevke za zdravljenje. Ne pridejo pa nam do živega izbrisi, niti tisti ob osamosvojitvi - o tej kalvariji, ki še traja, nam pogosto sporoča bivši ustavni sodnik Matevž Krivic – niti sedanji.

Minister za zdravje, vsaj tako se zdi, se bolj ukvarja s kolegi in z njihovimi plačami kot s potrebami bolnikov. Ko so nekateri pred volitvami izražali dvom v kompetentnost Bešič Loredana (takrat še kandidata) za zdravstvenega ministra, je Robert Golob miril, češ, da bojazni niso potrebne. Upali smo, da se bo premislil in za ministra imenoval koga drugega, a se ni. Dejal je še nekaj v smislu, da odgovornost za delo prepušča ministrom, ob njihovi neuspešnosti pa jih bo zamenjal. Zato se sprašujem, kako lahko še podpira zdravstvenega ministra. Ne samo, da - poleg drugega - nič ali premalo naredi za izbrisane, še novim bolnikom se izbriše datume za preglede. Da je ironija še večja, se na lestvicah priljubljenosti običajno visoko uvršča.

Ni presenetljivo, da zdravstvo izgublja spoštovanje. Namesto pričevalcev, ki govorijo o preteklosti, bi lahko imeli oddaje s pričevalci, ki bi pripovedovali o tegobah, s katerimi se srečujejo v zdravstvu. Pa izbris ni edini problem. Mnogi se pritožujejo zaradi slabega odnosa, pomanjkanja časa za pogovor, za seznanitev o diagnozi, o površnih pregledih, počutijo se kot »ne bodi si ga treba«, podvrženi skopi, neosebni »robotizirani« obravnavi, in sedanjost nostalgično primerjajo s »starimi časi«. Ali pa na primer urgenca in ure čakanja, tudi starejših od 90 let, izvidi in napotnice se izmenjujejo po elektronski pošti, slike oteklin, kožnih sprememb preko SMS. Kmalu se bomo še cepili po telefonu. (Seveda ni pošteno, če bi posploševali, pogovarjamo se pač o problemih, s katerimi se bolniki srečujejo.) Zmrazile so me prijateljeve besede o evtanaziji, v zadnjem času se o njej veliko razpravlja: »Med tem, ko se aktivne evtanazije zdravniki otepajo - zase in za svoje bodo že znali poskrbeti - s pasivno evtanazijo nimajo problemov. Ne morem pozabiti številnih smrti starostnikov v domovih med pandemijo – bo kdo za to odgovarjal -, zdaj pa so to vlogo prevzele nedostopnost do zdravnika in čakalne vrste. Bolni spet po nepotrebnem umirajo. Briga jih ustava in ustavna pravica do zdravstvenih storitev.

Poglablja se socialna nepravičnost, ljudje se delimo na tiste, ki lahko plačajo zasebnika in na tiste, ki čakajo na čudež. Očitno ga Golob ne bo (ali še dolgo ne bo) prinesel.« V zdravniški zbornici Slovenije so nekoč zapisali: »V Sloveniji delimo obojestransko strast do medicine in zavedanje o pomenu primarne oskrbe v naših zdravstvenih sistemih …« S to strastjo pa so očitno dosegli, da je njihov normativ (število bolnikov na enega zdravnika) nižji, kar je poglavitni razlog za pojav izbrisanih, strast pa so »kanalizirali« v boj za visoke plače. Nekateri nam tako vedno bolj nudijo samo svoj egoizem in dominantnost. 

Za demokratični razvoj družbe je potreben kraj, kjer se razvija alternativna kultura, ki ne sledi dogmatičnemu razvoju totalitarne družbe. Je kraj, kjer se porajajo revolucionarne ideje, te pa sčasoma spreminjajo celotno družbo. Ljubljana je imela Rog, ki so ga ustvarili alternativci po svojih idejah in s svojim načinom življenja. Rog so uničili s policijskim nasiljem. Novi Rog, urejen in nadzorovan, ne more nadomestiti izgubljene svobode in svobodnega, neodvisnega ustvarjanja.

V danski turistični brošuri piše: “Visit Copenhagen and Denmark’s most popular tourist attraction Christiania, the famous free town of Copenhagen.” Vsako leto obišče Christianijo petsto tisoč turistov. V Christianiji živi tisoč ljudi, ki so si ustvarili svoj način življenja, svojo arhitekturo in umetnost. Res je, da je Christianija, ustanovljena leta 1971, tudi kraj svobodne uporabe drog in zanikanja zakonodaje - pač v skladu z nekdaj popularnim politikom Mogensom Glistrupom, ustanoviteljem Progresivne partije. Ta se je zavzemala za popolno svobodo in neplačevanje davkov in tako postala druga največja parlamentarna stranka. Glistrupa in njegove partije ni več, a duh svobode še vedno veje po deželi Danski.

Tudi Rog je bil med drugim ljubljanska turistična destinacija, predvsem pa simbol svobode željnih mladih, ustvarjalnih ljudi, ustvarjalcev umetnosti, ki delujejo brez ozira na navodila Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana (ki finančno podpirata le tiste, ki se ponižno vklopijo v politično primerno smer).

Prostor svobodnega ustvarjanja brez cenzure in navodil, forum svobodne miselnosti je v mestu nujno potreben. To bi morala razumeti in podpreti demokratično izvoljena vlada in demokratično izvoljeni župan.

Stavba, ki jo v zadnjem času zaseda PLAC, Participativna ljubljanska avtonomna cona, je le košček v mestnem tkivu, a z izjemnim pomenom za mlade meščane in vse mlade po srcu. Ker ima stavba le majhen kapitalski pomen v svoji okolici, bi vsi skupaj res lahko zmogli več srčnosti in ljubeznivosti, da bi jo še naprej pustili v uporabo in za ustvarjanje članom PLAC-a in vsem, ki se jim želijo pridružiti.

Večkrat ponovljeno / slišano vzpostavljanje dileme ali PLAC ali stanovanja je manipulativno in zavajojoče. Ohranitev Participativne ljubljanske avtonomne cone na lokaciji, kjer trenutno deluje, nikakor ni nezdružljiva z načrti izgradnje nove stanovanjske soseske na širšem območju, zahteva le ustrezno prilagoditev izhodišč za pripravo prostorskih aktov in vključitev PLAC-a v pripravo OPPN kot konstitutivnega dela nove stanovanjske soseske. PLAC stoji na zemljišču znotraj območja, primernega za gradnjo sodobne stanovanjske soseske, ki bi vključevala neprofitna stanovanja, stanovanjske zadruge, oskrbovana stanovanja in gospodinjske skupnosti za starejše. PLAC bi se ohranil kot povezovalni skupnostni prostor širšega območja, ki bi s programi naslavljal potrebe okoliških stanovalcev ter tako pomembno prispeval k višji kakovosti bivanja in bogatenju mestnega življenja.

Vzpostavitev ponovne rabe nekaj let zapuščenega objekta, ki podaljšuje življenjsko dobo objekta, je najizrazitejša oblika trajnostne rabe naravnih virov. Z ohranitvijo že zgrajenega objekta se ohrani oz. uporabi pretežen del že vloženega dela, porabljene energije in materialov, ki bi jih pri rušitvi odstranili oziroma zavrgli. Ohranijo se tudi že vzpostavljene zelene površine na raščenem terenu in odraslo zdravo visokodebelno drevje, ki je nepogrešljivo za višjo kakovost bivanja v mestu in uspešnejše soočanje s podnebnimi spremembami.

Kot je navedeno v Davoški deklaraciji (2018), se kakovostna kultura gradnje kaže v uporabi odgovornega, dobro premišljenega načrtovanja za vsak poseg v prostor, ki daje prednost kulturnim vrednotam pred kratkoročno gospodarsko dobičkonosnostjo. Kakovostna kultura gradnje tako ne izpolnjuje le funkcionalnih, tehničnih in ekonomskih zahtev, temveč zadovoljuje tudi socialne in psihološke potrebe ljudi.

PLAC transparentno deluje v javno dobro. Takoj ob vzpostavitvi je poskušal vzpostaviti dialog z oblastmi, a se le te na pozive niso odzvale. Usoda PLAC-a je neločljivo povezana s tem, kakšen prostorski razvoj bo podpirala naša družba. Kakšne vrednote se bodo odražale v grajenem okolju? Bo prevladalo javno dobro, ki se izraža v omogočanju dostopa do prostorov in stanovanj za vse, ali kratkoročni kapitalski interesi izbranih posameznikov?

Kako bo vlada ravnala s PLACem, lahko torej jemljemo kot indikator ali bo tokrat v prostorski politiki prevladal javni interes, ali pa bo država tudi pod to vlado delovala predvsem ali zgolj v interesu špekulativnega kapitala.

— Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a, Petja Grafenauer, doc. dr., ALUO UL, Marko Juvan, red. prof. dr., FF in ZRC SAZU, Alen Ožbolt, prof., ALUO UL, Kaja Lipnik Vehovar, u.d.i.a, Andraž Jež, doc. dr., FF in ZRC SAZU, Martina Lipnik, u. d. i. a., Vesna Leskošek, prof. dr., FSD, UL, Miloš Kosec, doc. dr., FA in MAO, Matjaž Vodeb, Thierno Diallo, Aleš Vodopivec, prof. dr., FA, Rajko Muršič, prof. dr., FF UL, Maja Simoneti, dr., IPoP, Jernej Bevk, u.d.i.a., Anja Planišček, prof., FA UL, Maša Hawlina, članice in člani LOM - Ljubljana - odprto mesto

V Mladini so bili po novembrskem pozivu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo z naslovom »Izbrisani pacienti: javni poziv vladi in družinskim zdravnikom«, v katerem so ugledne podpisnice in podpisniki vlado in skupnost družinskih zdravnikov pozvali, naj »s skupnim prizadevanjem odpravijo ustavnopravno, mednarodnopravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka elementarna pravica na področju zdravstvenega varstva, to je pravica do izbire osebnega zdravnika«, objavljeni v nizu trije odzivi, komentarji, razmišljanja z enakim naslovom Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike? (v 46. številki odziv prof. dr. Antonije Poplas Susič, direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana in družinska zdravnica, v 47. številki dr. Dušana Kebra, strokovnjaka za javno zdravstvo, nekdanjega ministra za zdravje, zdravnika, in v 48. številki že v naslovu izpostavljen komentar prof. dr. Zalike Klemenc Ketiš, zdravnice družinske medicine, članice izvršnega odbora Evropskega združenja zdravnikov družinske medicine, nekdanje predsednice Evropskega združenja za kakovost v družinski medicini).

Kot eden od prebivalcev-zavarovancev-uporabnikov-državljanov-pacientov-…, ki je bil avgusta obveščen o »prekinitvi izbire osebnega zdravnika«, kot to, da so ti odtegnili osebnega zdravnika, evfemistično poimenuje naš zdravstveni sistem in vse v njem delujoče posameznice in posamezniki, želim opozoriti, da tudi pri najbolj dobronamernih in ljudem naklonjenih razpravljalcih nemalokrat umanjka osredinjenost na človeka v zdravstvu, človeški pogled, pogled na razmere in stanje zdravstva od spodaj, iz t. i. žabje perspektive ljudi – prebivalcev-zavarovancev-uporabnikov-državljanov-pacientov-…, ki so kot-da smoter, namen in razlog ( javnega) zdravstva in ( javnega) zdravstvenega sistema. Ta deficit je opazen v pisanju direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana (ZDLJ), ki se je s pisanjem pri vas prva odzvala na poziv zaveznikov demokratične in pravične Slovenije, naj se »izbris pacientov« sanira; ta še bolj poudarjeno človeška perspektiva žal manjka tudi razmišljanju prvega ministra za zdravje; in to je še najbolj očiten primanjkljaj v pisanju zdravnice družinske medicine in mednarodne skrbnice te medicinske specializacije in njene kakovosti, zadnje v vrsti vaših pisk in piscev o tem, kako in kdaj smo »pacienti izgubili zdravnike«. Nekaj o takšni drži se da sklepati že iz naslovov teh sicer dokaj kakovostnih pisanj, mar ne?

Ko se skuša nekdo, ki mu je bila »izbira osebnega zdravnika« prekinjena, odzvati in ugotoviti, kako se iz te zagate izviti – pa na srečo ne potrebuje medicinske pomoči (!!!), lahko dokaj hitro spozna stanje našega zdravstvenega sistema in zdravstvenih organizacij v njem, pa tudi oz. brezskrbnost in odtujenost skrbniških ustanov zdravstva pri nas. Zelo verjetno celo tisti, ki pridigajo, da mora tudi v zdravstvu denar slediti človeku, s tem izrekom menijo ravno nasprotno, oz. tisto, kar zdravstveni sistem z nami že pogosto počne: običajna zbirokratizirana, odtujena in hladna neupoštevajoča obravnava bolj ali manj bolnih oz. zdravih ljudi kot ’komadov’ (čeprav se ljudje v našem civilizacijskem okolju do golega običajno slečemo le pred redkimi ljudmi, pa pred zdravstvenimi delavci to počnemo redno – je to vir njihove brezprizivnosti, njihove avtoritete, njihove veljave, in nasprotno, vir našega podrejanja, naše potrpežljivosti, neproblematiziranja, skratka našega pacientskega obnašanja?). A hkrati: mar nismo zavarovanci, mar v kapitalisitčnem sistemu ni zavarovanec takorekoč »kralj« – ne glede na to, da gre zelo verjetno za še eno ideološko (samo)zaslepitev, bi morali resno revidirati našo ureditev in izboljšati mesto človeka (v smislu prebivalca-zavarovanca-uporabnika-državljana-bolnika-…) v našem zdravstvenem sistemu.

Ker smo zanemarjali simptome popredmetenja, privatizacije, komercializacije in propadanja našega zdravstvenega sistema; ker smo gledali stran od očitnih znakov poblagovljenja zdravstvenih uslug in nesprejemljive odvisnosti dostopnosti zdravstva in celo zdravljenja od plačilne zmožnosti; ker smo na socialnem zavarovanju delavcev sloneče financiranje zdravstva upravljali kot svinja z mehom; ker nismo sprejemali opozoril in pritoževanj številnih dobronamernih insajderjev iz našega zdravstva; ker smo dopuščali mešetarjenje in okoriščanje z zdravstvom, z zdravjem in z našo socialno skrbnostjo; ker smo spregledali pogubo številnih kanarčkov, ki bi nam morali s svojimi prisilnimi žrtvami razodeti vse bolj razčlovečeno klimo v našem zdravstvu; ker … ; ker smo kot državljanke in državljani, prebivalke in prebivalci, (tudi) nad zdravstvom tolikokrat zamahnili z roko, je verjetnost, da bo družbena razprava o zdravstvu jeseni 2022 bistveneje spremenila stvari na bolje, dokaj majhna.

V Sloveniji že dosti let več kot stotisoč ljudi nima osebnega/družinskega zdravnika (pri zobozdravnikih in ginekologih je stanje podobno katastrofalno), ta pa v našem zdravstvenem sistemu figurira kot glavni vratar celovitejše in bolj resne zdravstvene oskrbe. Že davno se je iztekel čas, ko se je dalo probleme skriti pod preprogo, luknje poflikati in se delati, da je zdravstvena barkača nad vodo. Če bi odločevalci, skrbniki in izvajalci ta pomembni družbeni podsistem res radi sanirali, bodo morali v svoje načrte in procese izdatneje in bolj polnokrvno vključiti tudi uporabnike – prebivalce-zavarovance- državljane-paciente, le tako bomo (p)ostali počelo in cilj zdravstva pri nas. Predlagam še enkrat tu, tako kot sem to jesen že nekajkrat predlagal Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ZDLJ, zagovornikom pacientovih pravic, Mestni občini Ljubljana (MOL), zdravstvenemu inšpektoratu in ministrstvu za zdravje, naj s pr e me n ij o svoj odnos in svojo držo do ljudi, v nasprotnem se bo negativna podoba, ki jo imamo o njih, le dograjevala, stopnjevala in širila. Verjetno je skorajšnji kolaps t. i. primarnega zdravstva v samem središču naše države nujen pogoj, da se na te metastaze sploh začnemo dejavneje odzivati. Pa vendar je treba ostati optimističen in veder, že zato, da ne postaneš pretirano odvisen od tega in takega zdravstva. Globinskemu in celostnemu urejanju našega zdravstva se moramo posvetiti že zato, ker se nam kopičijo številne težave, od uničevanja okolja, vse večje prekarnosti dela, vse hujše neenakosti, vse bolj okleščene socialne varnosti in tudi vse bolj očitnega razpadanja drugih zgodovinsko uveljavljenih družbenih institucij. 

Znameniti ameriški psiholog David McClelland je že v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja od ameriškega State Departmenta dobil naročilo za izvedbo študije, na osnovi katere bi čim bolj objektivno odbrali tiste diplomate, ki bodo kar se da dostojno reprezentirali ZDA v tujini. Pomislite! Tovrstno empirično raziskovanje se je najprej pričelo v javnem, ne zasebnem sektorju. Avtor je uporabil preprost, a genialen pristop: najprej je poiskal tiste diplomate, ki so dejansko izkazovali superiorno delovno izvedbo, in one, ki so povsem zatajili, potem pa pri obeh subvzorcih uporabil enotno raziskovalno metodologijo, z namenom izluščiti tiste notranje karakteristike ali kompetence, ki obe skupini v največji meri razločujejo. Tako je bila rojena še danes toliko opevana teorija kompetenc.

Mnoge nadaljnje študije so pokazale, da je najlažje razviti, pa tudi vplivati na površinske kompetence (znanje, veščine, spretnosti). Teh se preprosto naučimo v šoli, s posnemanjem, treningom. Globlje v osebnosti so zakoreninjene predstave, stališča, vrednote, tudi samopodoba. Običajno se oblikujejo zgodaj v otroštvu, zato se težje spreminjajo. Najgloblje pa obstajajo jedrne lastnosti človeka: motivi in osebnostne lastnosti. Oboje se najtežje spreminja, še najbolj uspešno s psihoterapijo. Od tu izhaja praktično priporočilo za izvedbo kadrovske selekcije – če želimo resnično najti vrhunske, odlične kadre za katerokoli delovno mesto, ne pa le povprečne (o podpovprečnih, bognedaj, niti ne razmišljamo!), potem je nujno potrebno izbirati posameznike na osnovi jedrnih karakteristik, ne površinskih. Ali kot je nekoč rekel nek ameriški HRM manager: »Mi sicer lahko naučimo plezati na drevesa tudi purane. A za kaj takega je mnogo bolj prikladno najeti veverice!« Richard Boyatzis, tesni McClellandov sodelavec, je kasneje analiziral podatke iz velikega števila dostopnih študij o kompetencah in iz skoraj 300 študij generiral najbolj relevantne kompetence za najrazličnejše dejavnosti in panoge (industrijo, izobraževanje, zdravstvo, vojsko, celo verske organizacije). S tem je na empiričnih temeljih pridobil t.i. kompetenčne profile za različne delovne pozicije. Poudariti velja, da gre za najbolj posplošene, univerzalne lastnosti, značilne za različne kulture in hierarhične organizacijske nivoje. Za odlične managerje recimo, ne glede na to, s katerega konca sveta prihajajo, velja značilni nabor kompetenc, ki so: sposobnost vplivanja na druge (influencing style), storilnostna motivacija, timsko delo in kooperativnost, analitično mišljenje, iniciativnost, sposobnost razvijanja sodelavcev in še nekatere manj pomembne.

Žal se v Sloveniji še zmeraj premalo zavedamo, da je ravno nameščanje pravih ljudi na prava delovna mesta tisti odločilni dejavnik, ki pozitivno vpliva na razvoj družbe kot celote in ki učinkovito eliminira vse tisto, kar vodi v nasprotno smer, torej v družbeno nazadovanje in končno, propad - korupcijo, politično kadrovanje, nepotizem, mobing, skratka druženo patologijo vseh vrst. Sicer pa se saga o katastrofalnem upravljanju s kadri v državnih podjetjih in javnem sektorju vleče vse od Pahorjeve in kasneje druge Janševe vlade naprej. Oba lahko upravičeno imamo za največja škodljivca v zgodovini naše države. Prvi je nonšalantno zapravil idealno priložnost, ki se mu je ponujala s kadrovsko-akreditacijskim svetom (KAS), sestavljenim iz samih priznanih slovenskih strokovnjakov s področja korporativnega upravljanja. Drugi je deloval še bolj destruktivno, ko se je naslednja priložnost ponudila z ustanovitvijo Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), a se je kmalu začelo vsiljevanje seznamov s favoriziranimi, »politično primernimi« kandidati. Potem je poskušala še Cerarjeva vlada, ko je leta 2015 sprejela krovni strateški dokument, Strategijo razvoja javne uprave 2015–2020, ta bi naj predstavljala temelje uvajanja izboljšav v javno upravo, s čimer bi se povečala družbena blaginja in konkurenčnost. A se velja vprašati, kdaj bo predvideni kompetenčni model v praksi sploh zaživel? Ali se je zopet kje zataknilo, saj se o njem nič več ne govori?

In končno smo dobili Goloba, zapriseženega demokrata po duši in dokazano uspešnega managerja. Pričakovali bi, da zna delati z ljudmi. Pa je  nedavni kratki stik z notranjo ministrico razkril, da se je sicer legitimna težnja po zamenjavi nekompetentnih in celo škodljivih kadrov prejšnje vlade v policiji, sfižila. Vtis je, kot da Golob taca kot slon v trgovini s porcelanom. Kot kompetentni voditelj bi ja moral vedeti, kako se ocenjujejo kompetence oz. bi opremil uradniške svete, ki imenujejo kandidate na najodgovornejše pozicije, z relevantno metodologijo (s t.i. vedenjskimi intervjuji, objektivnimi testi, ocenjevalnimi centri, saj sta običajno preverjanje referenc in klasični kadrovski intervju zdaleč premalo). Da, nič drugače, kot je to počel že David McClelland, z objektivnim znanstvenim pristopom. Ne bi ga smelo biti strah Janševih podtaknjencev, saj skorajda stoletno raziskovanje avtoritarne osebnosti jasno razkriva, da takšni posamezniki ne zmorejo dosegati standardov, merjenih s stadiji moralnega razvoja, osebnostnimi lastnostmi, motivi in drugimi kompetencami, ključnimi za nameščanje ustreznega kadra v družbi, ki pristaja na demokratične vrednote. Vendar pozor, enaki vatli naj veljajo tudi za kandidate nasprotne politične provenience, potem pa naj se loči zrno od plev! In končno bi bilo treba kompetenčne modele za posamezne resorje javnega sektorja tudi uzakoniti. Če je namreč nek model adekvatno strokovno utemeljen, vzdrži presojo tudi na sodišču ob morebitnih zapletih. A za kaj takega je treba imeti mnogo politične volje, da se opravijo tektonski premiki v obstoječi kadrovski praksi. Saj res, a ni ravno moč politične volje tista ključna kompetenca, ki ločuje odlične od le povprečnih mandatarjev? Zastavki so res visoki, a nujno potrebni, ker se nam potem ne bo treba bati puranov, kakršnekoli barve že so, saj bi po cvetočem drevesu našega družbenega blagostanja veselo skakale veverice. 

Čez leto dni bodo meje med javnim in zasebnim zdravstvom jasno zarisane, je v intervjuju v Mladini poudaril aktualni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan.

Prebral sem tudi prispevka nekdanjega ministra dr. Dušana Kebra in dr. Zalike Klemenc Ketiš na temo Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike.

Glede na to, kako se aktualni minister loteva ukrepov (izguba 6000 aktualnih napotnic pri brisanju preteklih, podeljevanje novih koncesij), je zgornji poudarek ministra aktualen. Z dodatkom: meje med javnim in zasebnim zdravstvom bodo resda zarisane, kajti javnega zdravstva ne bo več. 

Opozorila avtorja članka novi vladni koaliciji, da naj ne pozabi na pomen sodelovanja s civilno družbo za uspešno vodenje države, so še kako pomembna. Ne samo zato, ker so se dosedanje vlade rade izognile upoštevanju civilne družbe, ko je do njih postala kritična ali predlagala rešitve, ki jim niso šle v račun, temveč zato, ker se politiki težko spreminjajo oziroma ker se učijo zelo počasi. Res je v novi vladi kar nekaj ministrov, ki niso iz političnih krogov, vendar se vsaj enega izkušenega politika, sedaj ministra, v prejšnjem mandatu pa opozicijskega poslanca, spomnim, ko je ob živahni aktivnosti civilne družbe nejevoljno dejal približno tole: »Tisti, ki hočejo vplivati na odločitve vlade ali Državnega zbora, naj se pridružijo eni od političnih strank in delujejo v tem okviru«. Ali sedaj misli že drugače? Še tole: Janševa vlada, ki je preganjala civilno družbo s solzivcem in vodnim topom in ki je ustanovila Muzej osamosvojitve (ali je bil mišljen samo o vojni za zavarovanje naše suverenosti), je popolnoma pozabila, da nas je nekdanja civilna družba s svojo aktivnostjo pripeljala v sedanji družbeni sistem in da je »totalitarna« oblast pri tem ni ovirala, kot je to počela Janševa vlada.

Golobova vlada ne bi smela pozabiti, da ima v razvitih demokracijah civilna družba enak pomen kot imajo pravna država, človekove pravice in tudi različne delitve moči (kot bo imenovanje vodstva RTV po novem Zakonu o RTV od strani civilne družbe, namesto dosedanjega imenovanja od strani Državnega zbora ali denimo nekatera druga imenovanja, ki so sedaj v pristojnosti oblastnih organov). Tako lahko trdimo, da civilna družba predstavlja tudi vir dejanske legitimnosti vsakokratne oblasti. Moč civilne družbe bo vse večja tudi zaradi povezovanja naše civilne družbe s tistimi v tujini.

Ob tako opredeljeni civilni družbi se seveda upravičeno postavlja vprašanje o smiselnosti, da samo vladajoča politika imenuje predstavnike v upravne odbore in nadzorne organe različnih javnih organizacij in združb. To vprašanje se pa ne postavlja samo s stališča vloge civilne družbe, temveč tudi s stališča sodobne organizacije in politike poslovanja posameznih organizacij. Gre namreč za to, da v določeni organizaciji ne skrbijo samo za razvoj ter učinkovitost in uspešnost delovanja v ožjem smislu, temveč morajo upoštevati tudi, na nek način, interese zaposlenih, interese poslovnih partnerjev in interese družbenega okolja, v katerem delujejo. Znano je, denimo, da se že mnoge organizacije proglašajo, da so okolju prijazne, kakovost življenjskega okolja se pa ne izboljšuje, športne in kulturne organizacije pa dihajo na škrge, da ne omenjam potreb zdravstva, šolstva na lokalni ravni itd. Znano je celo v tujini, da se v Sloveniji precej dobro medsebojno poznamo, zlasti se dobro poznajo tisti iz poslovnih krogov. Kako naj učinkovito nadzirajo eden drugega, če se med temi, ki se poznajo, spreminjajo vloge, enkrat je nadzirani, drugič je nadzorovani. Ker se udeleženci teh organov tega zavedajo, se z doslednim izvajanjem svoje funkcije nočejo zameriti nadzorovanemu, saj si pri kasnejši zamenjavi vlog ne želijo doživeti bumeranga. Tudi to so razlogi, da so pripombe avtorja članka, glede raznih imenovanj od strani politike, na mestu. 

Dramatične razmere v slovenskem zdravstvu so očitna posledica nepoznavanja sistema s strani ključnih akterjev oz. njihove različne interpretacije sprejete zakonodaje. Da bo do tega prišlo, sem napovedoval že ob svoji kandidaturi na kongresu DeSUS-a januarja 2020. Dejstvo je, da so »headhunterji« iz Nemčije in Avstrije že leta 2019 hodili po BiH in »lovili« potencialne kadre za zdravstvo in socialo v zadnjih letnikih osnovne šole. Pri nas pa smo se kregali okrog glavarin, standardov in normativov, plač, varčevalnih ukrepov … Ker sem se del svojega poklicnega življenja ukvarjal s primerjalnim pravom, sem se naučil, da so primerjave med različnimi sistemi vedno neustrezne. Lahko primerjam med seboj določene institute, vendar so le-ti uvrščeni v različne sisteme in imajo tudi različno vsebino.

Problem v Republiki Sloveniji je »pravna inovativnost«. Že ob osamosvajanju smo za temelje nove slovenske zakonodaje uporabljali povsem različne pravne sisteme in to za urejanje istega pravnega področja. Tako smo dejavnost uredili po enem pravnem sistemu, način zbiranja sredstev po drugem, plačevanje storitev po tretjem … Če vzamem sistem zdravstva – zavarovalniški sistem bomo kopirali po skandinavskem ali nemškem modelu, za način izvajanja dejavnosti bi pa izbrali nizozemski sistem. Ko pa izbruhnejo težave, pa nam naša javna ali »javna« RTV kot najboljši primer kaže Avstrijo. Če parafraziram – zaradi cene bomo kupili fička, ampak v njem bi meli varnostni sistem iz Volva, motor pa nemški. Mogoče sanjski avto, ki pa v realnosti ne obstaja. Javna RTV pa bo kot idealni avto prikazala Ferrarija. Sami pa nimamo ne vozniškega izpita – še več, celo kolesa ne znamo voziti.

Kdo je kriv za sedanje stanje? Vsi akterji na področju zdravstva – ministrstvo, ZZZS, poklicne zbornice, sindikati … Nihče od njih ne nosi neke izključne krivde. Tudi nobenemu dosedanjemu ministru ne moremo naprtiti izključne krivde za sedanje stanje. Lahko krivimo zgolj pretekle in sedanje parlamentarne stranke zaradi nabiranja izključno političnih točk in pomanjkanja resnega interesa, da bi na področju zdravstva imeli delujoči podsistem. Vsaka nova opozicija je imela svojo agendo in svojo vizijo, kaj naj bo v tem podsistemu poglavitno. Eni so se zavzemali za večji pomen javnega zdravstva (torej omejevanje zasebnega dela), drugi za večje podeljevanje koncesij, in s tem siromašenje javnih zavodov. Eni so se zavzemali za večjo vlogo centralne zdravstvene zavarovalnice, drugi za večjo vlogo tržnih zavarovalnic in načela naj denar sledi pacientu. Zdravstvo ni podsistem, kjer lahko vsaka 2 ali 4 leta spremeniš smer plovbe – glede na to, kdo je za krmilom. Je podsistem, ki zahteva neko jasno smer in stabilno politiko – ne glede na krmarja. V katero smer naj bi pluli, očitno ni jasno tudi sedanjemu krmarju.

V letu 2021 sem zaradi Covida imel možnost dalj časa, bolj ali manj prisebno, občutiti delovanje zdravstvenega sistema. Ne glede na vse pritožbe v javnosti – ko si v obravnavi v sistemu, si deležen eno boljših obravnav. Medicina ni vsemogočna – četudi jo mediji poizkušajo tako prikazati. Vsi poznamo rek – operacija uspela, pacient umrl. Osebje se trudi znotraj danih možnosti in osebnih okoliščin. Vsak ima kdaj svoj slab dan – mi pa pričakujemo, da naj bi bili vsi izvajalci v zdravstvenih ustanovah nasmejani in mi obravnavani ob napovedani uri. Kot da je to delo za tekočim trakom, kjer imaš normirano, v kolikšnem času npr. pritrdiš vrata. Vrata ne govorijo, nimajo svojih problemov in stisk. So le mrzla, nema kovina.

Občutek imam, da se krize v zdravstvu lotevamo tako, kot da bi želeli izvršiti vlom s ključem, narejenim iz plastelina. Sedanji pristop bo povzročil še več težav ne pa rešitev. V čem je problem? Zdravstveno osebje že vrsto let govori o kadrovski podhranjenosti. Ne glede kaj bo minister naredil – čez noč nastalih kadrovskih težav ne bomo rešili. Z ustvarjanjem ambulant za neopredeljene paciente za kronične in akutno bolne dejansko še bolj obremenjujemo zdravnike, ki delujejo v javnih zavodih. Koncesionarji imajo pogodbe, kjer imajo spodnjo in zgornjo omejitev opredeljenih pacientov. S tem ni nič narobe – prav je tako. Gre za varstvo koncesionarja in pacientov v normalnih okoliščinah. Logično je, da bodo ob sedanjem ukrepu zdravniki še bolj bežali iz javnih zdravstvenih zavodov v zasebni sektor koncesionarjev. Tam se jim ne bo potrebno ukvarjati z neopredeljenimi pacienti – imeli bodo pogoje za normalno delo in za normalno obravnavo pacientov. In stanje bo šlo iz slabega na slabše.

Iz javnih medijev zasledimo zgroženost ob razmerah v Ljubljani. Nič nenavadnega – normalna posledica ukrepov ministrstva za zdravstvo, neaktivnosti zdravniške zbornice in »nojevstva« poklicnih sindikatov. Povišanje plač je upravičeno – saj morajo tudi zdravniki preživeti svoje družine. Gre tudi za delo z veliko stopnjo odgovornosti – napačna odločitev lahko koga spravi predčasno s sveta, družini pokojnika poslabša življenje. Do poslabšanja življenja pride tudi pri zdravniku, ki se mu to zgodi in tudi njegovi družini. Ampak višje plače same po sebi ne bodo rešile pomanjkanja zdravnikov. Zdravnik bo lahko, ne glede na plačo, še vedno na uro obravnaval enako število pacientov. Déjà vu – zdravstvo v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Sistem, v katerem so vsi akterji dobro živeli, veliko pacientov pa je bilo brez zdravstvene oskrbe.

Poglejmo naprej – vlada sprejme odločitev plačali bomo vse, kar bo narejeno. Izvedli bomo test, koliko lahko slovensko zdravstvo naredi. Zdravniki bežijo iz javnih zavodov zaradi preobremenitev. ZZZS s koncesionarji sklepa dodatne pogodbe za novo prešle zdravnike. Je kriv koncesionar, ki želi povečati svoje prihodke? Ne. Je kriv zdravnik, ki odide iz javnega zavoda k zasebniku, da bo lahko še naprej normalno delal? Ne. Kriva sta politika in ZZZS, ki nimata jasne vizije, kako zastaviti sistem, da bo zagotavljal zdravstveno pokritost ob kadrovski podhranjenosti. Krive so poklicne zbornice, ki izjavljajo, da so braniki pacientov ob tem, da pri izrekanju o koncesijah upoštevajo zgolj strokovni in članski interes ne pa tudi širšega javnega interesa. Sistem, ki ima logiko v normalnih razmerah, se v izrednih razmerah spremeni v svoje nasprotje.

Ob obstoječi zakonodaji in ob pomanjkanju jasne politike, komu naprtiti glavno breme reševanja nastalih razmer, bodo vsi sprejeti ukrepi še bolj poslabšali stanje in še več ljudi bo ostalo brez svojega izbranega zdravnika. Ves sistem bo še bolj šel v smeri zdravstva v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Kakšni bi morali biti ukrepi?

Prvi ukrep bi morala biti sprememba zakonodaje na področju zdravstva po nujnem postopku, ki bi morala urediti tudi področje izrednih razmer na področju zdravstva ter obveznosti akterjev v takšnih razmerah. Ob obstoječi zakonodajni ureditvi brez resnih orodij v rokah pristojnega ministra rešitev nastalih razmer ni možna.

Drugi ukrep bi morala biti jasna, trajna politična odločitev, kdo je ključni nosilec dejavnosti v izrednih razmerah – javni ali zasebni sektor. Izbranemu sektorju je potrebno nato v roke dati orodja, s katerimi si lahko omogoči kadrovsko popolnitev oz. onemogoči kadrovsko siromašenje.

Tretji ukrep bi moral biti izdelan načrt ukrepanja v izrednih razmerah. Očitno slovenska politika kadrovske podhranjenosti ne jemlje kot primera izrednih razmer. Pa bomo imeli ta problem na vrsti področij – domski oskrbi, šolstvu, vrtcih … Ob obstoječem kadrovskem stanju si lahko zamislimo posledice izbruha pandemije, podobne Covidu-19.

Četrti ukrep bi morala biti takojšnja široka akcija »headhunterjev« po državah bivše Jugoslavije.

Zadnji ukrep – široka odločitev javnosti, ali želimo imeti večinsko javni ali večinsko zasebni sistem in nato priprava nove, konsistentne zakonodaje v skladu z izraženo ljudsko voljo. — Dr. Borut Stražišar, Ljubljana

V demokratičnih državah naj bi se pravice in dolžnosti spletale v ustavi in zakonih v pravičnost za vse. Pri nas se pa med seboj zapletajo odločitve zaradi pravnih hudobij različnih in znanih političnih nasprotnikov pravičnosti za vse. Take pravniške baladne plese so že napovedali nasprotniki odločitev večine kar na treh referendumih 27. novembra 2022. To ni pobalinska nagajivost na otroškem igrišču. To bi lahko primerjali z norostmi, ko vozniki na avtocestah z največjo hitrostjo vozijo v nasprotno smer, kar ima izjemno težke posledice za druge udeležence v prometu, ki spoštujejo pravila varne vožnje do cilja.

V prometu, pri volitvah in referendumih se vsi polnoletni državljani lahko odločamo po svoji presoji, vendar so pri tem zelo različne pravice, dolžnosti in posledice. V prometu je zelo natančno določeno, katere veljavne dokumente mora imeti pri sebi vsak voznik motornega vozila, kdo ima prednost v križiščih, prednost pešcev na prehodih, omejitve hitrosti… Za vse prekrške so določene denarne kazni, celo odvzem vozniškega dovoljenja. Vse to preverja policija, ob prekrških tudi določajo kazni in druge ukrepe, za hujše nesreče pa določajo kazni sodišča.

Volitve kandidatov za vse stopnje oblasti ter na referendumih so pri nas tudi svojevrstne balade z izvirnimi plesi. To se je pokazalo že pred napovedanimi referendumi, še posebno pa po zaključenih treh referendumih dne 27. 11. 2022, na katerih je večina volivcev obkrožila za tri nove zakone, ki so jih sprejeli z večino v državnem zboru. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija so volivci potrdili z 62, 75 %, Zakon o dolgotrajni oskrbi so volivci potrdili z 62, 18 %, Zakon o spremembah Zakona o Vladi Republike Slovenije so volivci potrdili s 56, 60 %. Ljudje so pokazali, kakšno državo želijo, vendar naj bi bile spremembe uveljavljene šele koncem januarja 2023. Ob tem so nasprotniki potrjenih referendumov že napovedali še postopke na ustavnem sodišču. Do kdaj bomo take procese še dopuščali? 

Dora Kavčič in Uroš Miklavčič s Platforme »Kje bomo pa jutri spali« se v prejšnji izdaji Mladine odzivata na ideje ministra Boštjančiča, ki zagovarja tezo, naj gradnjo stanovanj prepustimo kapitalu in se sklicuje na primere iz tujine. Podobno, kot meni minister na ravni države, so župani pogosto mnenja, da se s tem, ko se prepusti prostor za gradnjo stanovanj kapitalu, prihranijo deleži, ki jih morajo občine v proračunih nameniti za investicije v druge za mesto pomembne objekte.

Na drugi strani se stroka in vedno več zagovornikov skupnostnih modelov gradnje in bivanja, ki se prav tako sklicujemo na številne modele in vzore iz več ali manj bližnje tujine, trudimo, da bi se končno tudi pri nas nekaj bolj odločno premaknilo v tej smeri. V nacionalnih in občinskih načrtih beremo o tisočih načrtovanih stanovanj, po mestih pa tudi v resnici rastejo vedno novi stanovanjski kompleksi. V vsakem od njih je načrtovan tudi delež t.i. neprofitnih stanovanj. Vtis je torej, kot da vsi nekaj delamo, kot da se nekaj dogaja v smeri reševanja stanovanjske problematike za mlade in za nebogate.

Glede na to, da zdaj v Sloveniji nismo realizirali še niti enega modela skupnostne gradnje in skupnostnega bivanja, v resnici mlatimo prazno slamo. V smeri realizacije pametnih modelov gradnje se ne naredi nič. Razlog ni v tem, da ne bi vedeli in znali, kako se tega lotiti in kako graditi v resnici trajnostno. Znamo, tehnično. Poznamo primere izvedenih modelov v neposredni bližini, v Švici imajo dodelan zakon o skupnostni gradnji, obstajajo banke, poslovni modeli, modeli upravljanja. Na televiziji pravkar teče tedenska serija o modelih skupnostne gradnje in bivanja. Res, da na hrvaški. Če že ne gledamo v severni del Evrope in svet, menda je ne bomo na vzhod. Kljub temu tik zraven nas vse že obstaja. Arhitekt Uroš Razpet je na okrogli mizi o arhitekturi in urbanizmu v mestu, pozval stroko in politiko, naj kopira številne odlične primere skupnostne gradnje in bivanja iz vsega sveta. Če lahko kopirajo Kitajci in poglejte, kam so prišli, zakaj ne bi mi kopirali? V čem je problem? Problem je kulturni. Prvi problem je v nas samih. Ko namreč  ljudem omeniš katerega od teh primerov dobre prakse iz nam najbližje Avstrije, jih 99,99% reče: »Ja pri njih že. Pri nas to ni mogoče. Povej mi za nekoga, ki bi rad živel skupaj z drugimi. Pri nas to ne bi šlo.« In potem ti vsak naniza dobre razloge, zakaj ne gre: »Pri nas zadruge ne delujejo. Že desetletja modrujejo vsi mogoči o zadrugah, pa še vedno ne delujejo. Zakonodaja nam tega ne dovoljuje. Ljudje nimajo denarja, da bi sami vlagali. Kje naj mlada družina najde denar? Kako naj kupim stanovanje, če ga še nisem videl? Kupil bom samo stanovanje, ki že obstaja. Saj ne moreš živeti kar tako skupaj z nekom drugim. Kaj če je tak in tak in kaj, če se ne drži dogovorov? Pri nas se tako ali tako nihče z nikomer ne more nič zmenit. Banke tega pač ne bi financirale.« Klasika. Strah. Bojimo se sprememb.

V čem je kulturni problem, ki ga ima s skupnostno gradnjo in bivanjem državna in mestna politika oz. oblast? Predvsem je tako ali tako brez vizije, pa naj še tolikokrat reče, da jo ima. Saj se niti okrog ministrstva za trajni razvoj ne morejo dogovoriti. Na ravni države in občin se na oblast prebijejo praviloma pragmatiki, ki so na takšen ali drugačen način v življenju že uspeli marsikaj uresničiti. Znotraj politike ali liberalno kapitalistično. (Izpustimo take, ki so v življenju, za naš denar že veliko povedali, naredili pa predvsem veliko škode.) Njihov problem in problem strank ali list je, da nimajo širine in znanja, ker tudi v tej vlogi mislijo enako, kot so do zdaj. Tudi, če so že kdaj slišali za skupno dobro, iz svojega referenčnega okvirja ne morejo izstopiti. V predvolilnem času so osredotočeni na to, kako premagati protikandidate. Po volitvah pa na to, kako sestaviti koalicijo, ki bo sledila idejam župana, oz. županje.

Politika seveda še vedno misli, da temelji razvoj in blagostanje družbe na gospodarski rasti. Čeprav imamo v slovenski poslovni sferi številna nadvse uspešna podjetja, ki znajo razmišljati in reševati globalne probleme, najdejo zase izzive in jih poslovno uspešno rešujejo, večina slovenskega gospodarstva še vedno deluje na principu rasti in maksimiranja dobička lastnikov kapitala. Zato niti ministrstva, niti stanovanjski skladi, niti gradbena podjetja, oz. t.i. developerji, ne naredijo na področju prostora in gradnje nič zares trajnostnega. Developerji so zadnje čase še posebej v modi. Veliko lepše je, če politik ljudem servira idejo, da bo developer v mestu nekaj razvil. To bo dobro za prostor in mesto. V resnici so developerji velika nevarnost. Razvijajo namreč izključno material, ki jim bo prinašal profit, zanje čim bolj poceni, za naročnika – oblast pa najbolj fensi trendovske objekte. S tu in tam malo energetske učinkovitosti. Ekološki materiali so tu že predragi. Je pa res, da se sliši beseda developer čisto drugače kot beseda investitor, za katerega se ve, da investira za profit. Prostor v mestih nikakor ni namenjen temu, da bi se kapital na njem mastil. Mesto je skupno dobro. Zato mora pripadati in upravljati ga mora skupnost. Ne oblast,v spregi s kapitalom. Naslednji kulturni problem imajo arhitekti. Problem je njihov ego, ki je za razliko od trgovcev z denarjem in oblastjo seveda povsem drugačen. Je vsesplošno kreativen in umetniški. Strokovno in izvedbeno se na svetovni ravni lahko kosajo z najboljšimi arhitekti in biroji, formo in gradnjo obvladajo v nulo. Modeli skupnostne gradnje in bivanja zahtevajo od arhitekta prilagajanje forme funkciji. Ne gre za to, da arhitekti tega ne bi znali realizirati. Problem je, da kreativni, umetniški ego pri tem trpi. Moral bi se odpovedati lastni individualni ideji. Naslednji problem arhitekta je v tem, da se tega ne da dovolj dobro zaračunati in da se je treba pri načrtovanju in v izvedbi spustiti na nivo »navadnih« ljudi. Mladih, družin, nebogatih. Poslovni model pri skupnostnih projektih je pač drugačen. Oboje močno deluje na ego. Vsaj za enkrat je pri nas še tako.

Obe navedene sferi, politika in arhitekturna stroka na državni in občinski ravni v sodelovanju med seboj problem kvadrirata. Dodatno povečuje zaenkrat nerešljiv problem načrtovanja skupnostnih stavb umestitev v prostor. Tudi tu ni nobene vizije. Kot je pred dnevi na srečanju društva arhitektov v Mariboru omenil prof. Uroš Lobnik, urbanizma, npr. v Mariboru, ni. Kar kvadraturo problema sodelovanja stroke in politike zelo konkretno potrjuje. Morda zaživi iniciativa arhitekta Cerjana, da se v mestu ustanovi tripartitna skupina predstavnikov univerze, društva arhitektov in mestne oblasti in se neugodna kvadratura spremeni v ugodno. Če se bomo znali o tem pogovarjati.

V kulturi razpravljanja imamo namreč največji problem. Vsi. Čeprav vemo tudi to, kako se da razpravljati učinkovito, konstruktivno, prijazno in uspešno. Z empatijo, poslušanjem, sodelovanjem, strukturiranim sestankovanjem. Ta problem je, na srečo, najlažje rešljiv in ne stane skoraj nič. V to naj država in občine investirajo. Investicija bo hitro in večkratno bogato poplačana. Konkretno se začne s tem, da naštete probleme vzamejo za priložnost, izziv za pametno razmišljanje in pogovarjanje. Naj stanovanje ne bo več ekonomska, finančna kategorija. Naj postane eksistencialna. Prostor – stanovanje nas formira. Naj nas ne formira zaradi tega, ker je bilo drago ali poceni. Naj nas formira s tem, ker je nastalo zato, da bi postali boljši in srečnejši ljudje. To znamo. In vemo, kako. Samo upamo si ne. Si bomo vejo, na kateri sedimo, žagali še naprej, ali smo končno že sposobni za dobro skupnosti vsak svojemu egu dati dovoljenje, da malo popusti in poskusi nekaj boljšega? 

V prejšnji številki Mladine sem v članku „ZA normalnost!“ med pokojne legende TV Slovenija uvrstil tudi Janeza Čučka. Napako, zagrešeno v časovni stiski, obžalujem kot novinar in kot človek in se tako velikanu našega poklica kot njegovi družini iskreno opravičujem. 

Spoštovani.

Vlado Miheljak, veteran med kolumnisti, je nekaj dni pred volilnim molkom začutil potrebo, da v pozi intelektualno-moralne vzvišenosti nad kandidati, med katerimi po svojih besedah izbira s ščipalko na nosu, podpre aktualnega ljubljanskega župana, vsem njegovim aferam ter bratenju z Dodikom in podobnimi navkljub. V ta namen zaničljivo odpravi Jankovićeve konkurentke in konkurente, vmes pa kozersko pomete s pomisleki in kritikami na Jankovićeve dosežke in vizije. Ko tako zavzeto varuje hrbet dolgoletnemu ljubljanskemu potentatu, poskuša popraviti škodo, ki jo je njegovemu liku in delu naredilo naše javno pismo v eni od prejšnjih Mladin.

Podpisniki pisma smo članice in člani Liste neodvisnih, ki na volitvah ne more kandidirati, ker nam je zmanjkalo dobrih dvesto glasov podpore za vložitev kandidature. Nevajeni politične obrti smo za to sicer krivi sami, ker smo v tekmo stopili mnogo prepozno. Toda tudi sistem je naravnan tako, da sleherno pobudo od spodaj čimbolj ovira. Le kdo razen občanov, ki imajo tam zoprne upravne opravke, hodi okrog odročne upravne enote, da bi ga bilo – tako kot na primer pred Kresijo – mogoče pocukati za rokav in prepričati, da odda svoj podpis? In ali je vztrajanje pri arhaičnih formularjih podpore v digitalni dobi kaj drugega kot oviranje neposrednih oblik demokracije? Toliko Miheljaku in bralstvu v pojasnilo, zakaj Liste neodvisnih ne boste (niste) mogli voliti.

In zdaj o Miheljakovih neposrednih in posrednih replikah na naše argumente, zakaj ne bomo volili Zorana Jankovića. Naše očitke, da Ljubljana še vedno nima sodobne narodne knjižnice in narodnega gledališča, sicer osrednjih simbolov nacionalnih prestolnic tudi v sleherni svetovni periferiji, Miheljak odpravi s citiranjem Jankovićeve mantre, da je za ta poslopja (kakor tudi za železniško postajo) pristojna država. Toda naša ost je ravno v tem: medtem kot je Janković prisegal na formulo javno-zasebnega partnerstva (ki je sicer vodila do zablod na Stožicah, pri Plečnikovem stadionu in železniški postaji), očitno vsa desetletja svoje oblasti ni zmogel partnerstva z državo. Le tako bi Ljubljana dobila to, kar ji pritiče. Glavno mesto bi spodobno gledališče, nacionalno knjižnico in sodobno železniško vozlišče moralo imeti že zdavnaj, take projekte bi se moralo reševati skupaj z državo in pri tem vztrajati.

Drži kolumnistova ugotovitev, da se je Kolizej sesedal vase že pod prejšnjimi župani in županjami. Zgodovinsko redek tip stavbe bi se dalo s sodobnimi gradbeniškimi tehnikami vendarle zlahka rešiti. Toda Janković je bil tisti, ki se je po podobnih nagibih svojih županskih predhodnikov in kulturnega ministrstva dokončno odločil, da ga da porušiti investitorju, ki je na dragoceni parceli obljubljal gradnjo koncertne dvorane in stolpiča po načrtih zvezdniškega arhitekturnega biroja. A namesto arhitekturnega presežka, ki bi morda odtehtal izgubljeno priložnost, Kolizeju s prenovo vdihniti novo funkcijo (na primer za potrebe umetniških akademij), smo v spregi prevarantskih investitorskih izigravanj, državne in mestne oblasti zdaj dobili konfekcijska luksuzna stanovanja, namesto dvorane pa 1,5-milijonsko odškodnino – približno vrednost enega večjega stanovanja. Torej bonus za petičneže in nepremičninske špekulante, medtem ko stanovanja, dostopna mladim in manj premožnim, niso (bila) visoko na Jankovićevi prioritetni listi.

Plečnikov stadion že desetletja propada, to drži. A za propadanje in nedostopnost objekta ni krivo drobnoburžoazno »nagajanje« raznih civilnih iniciativ, kot pribija Miheljak. Kriva sta investitor in mestna oblast, ki sta Plečnikovo dediščino nezakonito namenila uničenju. Plečnikova premišljena, enkratna struktura celote naj bi se delno porušena, delno replicirana zadušila pod povprečnimi novogradnjami, namenjenimi županu ljubemu trgovanju in hotelirstvu. Nagajanje: zanimivo, da Miheljak, ki se ima za liberalca, tako konservativno gleda na poskuse, da bi občani in občanke vendarle participirali pri upravljanju mesta. Očitno mu je ljubši absolutizem neskončnih mandatov. Za zdaj le partikularno – v njegovi in Jankovićevi Ljubljani.

Še bolj konservativno držo kolumnist Mladine, tradicionalno levo-progresivnega časopisa, zavzame do avtonomnih prostorov, po domače skvotov. Aplavdira prenovi Kina Šiška, tej aplavdiramo tudi mi, ploska pa tudi prenovi Cukrarne in Roga. Tu pa mi nehamo ploskati: v prenovo Cukrarne, ki je sicer nedvomno arhitekturno-gradbeniški dosežek, je bilo zmetano ogromno denarja (namesto denimo v NUK prek »mestno-državnega partnerstva«), zdaj pa stavba pogosto sameva, nudi prostor raznim jet-set prireditvam in odpira vrata redkim obiskovalcem redkih razstav. Po drugi strani pa mnogi umetniki nimajo kje ustvarjati. Novi Rog bo, lepo gentrificiran, da ne kazi »najlepšega mesta na svetu«, mukoma moral oblikovati novo vsebino in pritegniti ljudi, medtem ko je avtonomna cona Rog že skrbela za umetniške, družbene in politične vsebine, ki si jih drugod niso mogli niti predstavljati. Ne vemo, ali je Miheljak užival v pogledu, kako so Hojsovi robokopi sredi zime metali iz Roga aktiviste in umetnike, toda očitno je, da mu je delovanje zunaj institucij buržoazne hegemonije in kapitalske logike postalo popolnoma tuje, odkar je v mladih letih spremljal berlinsko alternativo. Miheljak – varuh lastnine in vsemogočnežev? Kdo bi si mislil

Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih

V zadnji Mladinini kolumni Čakajoč na Jacka Langa vašega sodelavca Vlada Miheljaka (Mladina št. 46, 18. 11. 2022, str.6), ki ga sicer zelo cenim in ga redno preberem, se mu je zapisalo, navajam: »Kolizej se je še v Ruplovem času sesedel sam vase, na Plečnikovem stadionu, ki je v slabšem stanju kot Pompeji, rastejo sredi nekdanje zelenice visoka samozasejana drevesa in grmovje, ker različne civilne in vrtičkarske iniciative onemogočajo vsakršno obnovo.« Vlado Miheljak se tu zelo moti in najbrž ne dovolj informiran širi očitke, ki jih že dobro desetletje slišimo z vrha ljubljanske mestne hiše in od še vedno lastnika stadiona in investitorja Joca Pečečnika.

Glede fondovskih vrtičkarjev je treba povedati, da so se povsem legitimno zavzeli za svoje vrtove, ki si jih lasti mestna občina in jim je po dolgotrajnih sodnih bitkah pristojno sodišče dalo prav. Oboji, prebivalci fondovih blokov kakor civilna iniciativa za prenovo Plečnikovega stadiona v prvotni podobi smo združeni nastopili proti »edino mogoči prenovi«, ki jo je načrtoval investitor, do nedavnega podprt s soglasji Zavoda za varstvo kulturne dediščine – Enota Ljubljana, saj bi ta z orjaškimi novogradnjami in prezidavami stadion spremenila do nespoznavnosti. To smo v številnih polemikah trdili tako strokovnjaki kot mnogi drugi, ki so prepoznali, kako uničujoča bi za stadion utegnila biti realizacija investitorjevega projekta, kot številni tuji strokovnjaki, ne nazadnje tudi evropska zveza za kulturno dediščino Europa nostra. Naposled je tudi spomeniška služba spremenila svoje mnenje in s tem preprečila izdajo gradbenega dovoljenja investitorju. Torej ni res, da smo nasprotniki proti vsakršni obnovi, prav nasprotno, smo zagovorniki korektne in dosledne prenove po načelih spomeniškovarstvene stroke in ne nazadnje zakonodaje, v konkretnem primeru vladnega odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (Ur. l. RS, št. 51, 3. 7. 2009).

V razpravah o novem zakonu o RTV poslušamo izjave vodilnih ljudi RTV Slovenija o njihovih pričakovanjih, da bodo novinarji spoštovali standarde BBC. Nikogar od njih pa nismo slišali, da bi morali enako visoke standarde uveljavljati tudi uredniki TVS. Glede na razmere na RTV sem prepričana, da takih pričakovanj ne izražajo niti v interni komunikaciji z uredniki, kaj šele javno.

Vsak, ki je vsaj malo prisluhnil razpravam na TVS, tako tistim še pred referendumsko kampanjo, pa tudi zdaj, ko naj bi veljala pravila kampanje, se je zlahka prepričal, kako daleč od teh standardov je uredništvo TVS. Izbira sogovornikov, minutaža, namenjena eni oziroma drugi strani, pristranskost voditeljev, selekcija posnetkov v pogovornih oddajah, vse govori o neobjektivnosti uredništva. Ne gre za zdrse, ampak za manipulativnost, s katero ne služijo javnosti, pač pa politični opciji, ki obvladuje RTV. Tega niti ne skrivajo.

Ko slišijo kritike na račun uredniške prakse, jih zavrnejo s sklicevanjem na RTV varuha. Očitki kritikov naj bi bili brezpredmetni, saj pravice gledalcev in poslušalcev brani tudi varuh. Pa to ne drži, ne brani jih, tudi varuh ne. Ko sem bila seznanjena, da je nekdanji predsednik republike Milan Kučan trikrat prosil urednico informativnega programa TVS Jadranko Rebernik za objavo popravka, saj ni bil udeleženec nekega političnega sestanka, kot je to dvakrat objavila TVS, sem z zavrnitvijo objave seznanila tudi Marico Uršič Zupan, sedanjo varuhinjo. Odgovor varuhinje je bil po vsebini podoben odgovoru urednice. »Če pritožnik meni, da je odgovorni urednik zahtevek neutemeljeno zavrnil, ima možnost pritožbe na sodišču. Ker je torej ta pravica zakonsko dobro varovana in vključuje tudi sodno varstvo, se kot varuhinja pravic gledalcev, ki teh pristojnosti nimam, z njo praviloma ne ukvarjam, temveč pritožnike le napotim na zakonsko predvideno pot,« je 22.6.2022 zapisala varuhinja. Tako si torej sedanja vodilna struktura TVS, vključno z varuhinjo, predstavlja skrb za objektivno obveščenost gledalcev. Prek sodišča. Gledalci pa naj se obrišejo pod nosom za točnost in ažurnost informacij. Ne dvomim, da se podobno dogaja tudi drugim gledalcem.

Malo je tej strukturi mar za gledalce, pa tudi za gledanost programov, saj služijo predvsem političnemu gospodarju, ki ima svojo zelo jasno agendo. Zato je toliko bolj sprevržen argument, ki ga na soočenjih kot lajna ponavljajo zagovorniki starega zakona o RTV, da bo novi zakon politiziral RTV. Je sploh mogoče bolj politizirati RTV, kot je sedaj? Saj je celotna sedanja vodilna struktura, od direktorja TVS do urednikov in večine članov sveta RTV tesno povezana z eno politično stranko. Delujejo enoglasno kot en mož, je jasno in glasno povedal svetnik RTV Slavko Kmetič. So strankina udarna pest, ki jo RTV zanima zgolj kot sredstvo politične propagande. Žalostna resnica pa je, da lahko RTV pade še nižje, kot je zdaj. Če bodo zagovorniki starega zakona na referendumu uspeli ohraniti zakon, bodo imeli široko odprta vrata, da svoje strankarsko enoumje razširijo še na kulturni, izobraževalni, gospodarski in vse druge programe. Si res želimo naprej v zdaj že oddaljeno preteklost?

Pri referendumu o RTV ne gre za leve ali desne, ne gre za politične simpatije. Gre za opredelitev, ali želimo javno RTV kot enega od najpomembnejših gradnikov demokracije, ki nikdar ne more biti enostrankarska. Lahko je samo pluralna in spoštljiva, ali pa demokracije ni. Gre za zaščito javnega dobrega, katerega nosilec so tudi visoki profesionalni standardi. Tudi standardi BBC, ki pa ne morejo veljati le za novinarje, pač pa morajo prvenstveno veljati za urednike, za poslovodstvo RTV in za člane sveta RTV. Odločitev je naša. Glede na dejstvo, da je stari zakon omogočil hudo zlorabo RTVS, je čas za rešitve, ki jih ponuja novi zakon. Čas je, da gremo v prihodnost. 

V prispevku z naslovom »Inšpektor za posebne naloge« smo priimek enega izmed policistov/kriminalistov zapisali napačno kot Robert Javoršek in s tem zakuhali določeno zmedo. Prav bi bilo Robert Javeršek.

Prvi, torej Robert Javoršek, je višji policijski inšpektor specialist v Specializirani enoti za nadzor prometa na Generalni policijski upravi.

Drugi, Robert Javeršek, pa je tisti novomeški kriminalist, ki je v dobrega pol leta napredoval v kriminalističnega svetnika na Generalni policijski upravi in tam po navodilih političnega vodstva policije zbiral informacije o svojih kolegih in zoper njih pisal kazenske ovadbe.

Napako smo nemudoma popravili na spletni strani, tole je še iskreno opravičilo v tiskani izdaji. Vsem prizadetim, še posebej pa višjemu policijskemu inšpektorju g. Robertu Javoršku, se opravičujemo za zmedo in nevšečnosti.

V Mladininem intervjuju, ki je bil objavljen 28. 10. 2022, je minister za finance Klemen Boštjančič razkril, kakšno stanovanjsko politiko bi naj v prihodnje zasledovala država. Minister zagovarja idejo, da je moč zgraditi dostopna stanovanja brez proračunskih virov in z aktivacijo zasebnih sredstev, kot zgled tega postavlja podjetji Buwog in Vonovia. Kot kaže, vlada načrtuje, da naj bi takšen model stanovanjske preskrbe izvajal SDH, ki bi stanovanja gradil na podlagi premoženja, prenesenega iz DUTB ob hkratnem pridobivanju ogromnih posojil s strani zasebnega trga. To pomeni, da: 1. Stanovanja za najbolj ranljive izpostavlja tržnim nihanjem. 2. Bankam in bogatim investitorjem bodo najemniki plačevali obresti, torej bodo bogati bogateli na račun šibkih. 3. Ker se bo stanovanjska gradnja financirala iz

tržnih mehanizmov, bodo stanovanja neposredno dražja, saj bo znaten del stroškov predstavljalo tudi servisiranje tržnih kreditov. 4. Ker bodo zaradi višjih stroškov višje tudi najemnine, bo država primorana izplačevati visoke subvencije in s tem znatno obremenjevala proračun, ki bi ga mnogo bolj učinkovito porabili z neposrednim vlaganjem v gradnjo javnih neprofitnih najemnih stanovanj preko SSRS in ostalih stanovanjskih skladov.

Ta razmišljanja predstavljajo jasen odklon od koalicijskih zavez ter pozivov stroke in so zelo problematična z več vidikov: 1. Preskrba dostopnih stanovanj brez proračunskega vira je mit. Vprašanje je le, kako se ta sredstva kanalizirajo. Avstrijski model, po katerem naj bi se (selektivno) zgledoval minister Boštjančič, skozi proračun močno podpira javno gradnjo, kar v sistem vnaša stabilnost, gradnjo dostopnih stanovanj, posredno pa prispeva tudi k regulaciji trga in k varnemu najemu. Na drugi strani so modeli stanovanjske politike, ki ne vlagajo v gradnjo stanovanj, temveč iz proračuna subvencionirajo najemnine. Primer tega je Velika Britanija, ki za stanovanjsko politiko potroši največ med državami OECD, a gre velika večina za subvencije najemnin. Posledica takega modela stanovanjske politike so visoke cene in najemnine, nestabilni trgi, zaostajanje gradnje za potrebami, nedostopnost in eksplozija stanovanjskih stisk. Subvencioniranje najemnin uvrščamo med tako imenovane ukrepe na področju povpraševanja, pred katerimi opozarja celo Evropski parlament, ki jih v Poročilu iz 2020 navaja kot primer zgrešene stanovanjske politike.

Država bo v vsakem primeru morala trošiti za stanovanjsko preskrbo. Ali za subvencije ali pa za investicije. V Sloveniji že danes prevladujejo subvencije ob odsotnosti proračunskega vira za gradnjo, kar je tudi glavna težava razmer v Sloveniji. Kar minister predlaga, je le stopnjevanje današnjega modela, za katerega je že dolgo jasno, da ne deluje. 2. Vonovia in Buwog ne moreta biti zgled stabilne preskrbe dostopnih, neprofitnih najemnih stanovanj. Vonovia je sinonim za nestabilna najemna razmerja, dvige najemnin in deložacije. Podjetje, ki ima v lasti 450.000 stanovanj, je letos v prvem polletju proizvedlo milijardo dobička na račun izkoriščanja najemnikov, njen direktor pa zagovarja usklajevanje najemnin z astronomsko inflacijo. Podjetje je bilo tudi glavna tarča ljudskega gibanja za nacionalizacijo velikih najemodajalcev v Berlinu, ki so jo prebivalci mesta tudi podprli na lanskem referendumu. Vonovia ni zgled, ampak opozorilo.

Enako velja za podjetje Buwog. To državno avstrijsko podjetje je konzervativna vlada privatizirala leta 2004, 2018 pa je pristalo v rokah Vonovie. Minister torej zavaja tudi, ko podjetje  postavlja kot zgled gradnje z malo proračunskega denarja, medtem ko je podjetje glavnino svojega fonda zgradilo kot državno podjetje z močnim proračunskim financiranjem. Avstrija je od 2004 dalje prodala reguliran fond dostopnih stanovanj. S postopnim rahljanjem regulacije in statusa teh stanovanj, so ta postala tržna in neregulirana. Gre za klasičen primer privatizacije in okoriščanja z javnim premoženjem. Privatizacijo pa je spremljala ena večjih korupcijskih afer. Zaradi prejema 10 milijonov evrov podkupnine je bil takratni finančni minister leta 2020 obsojen na 8 letno zaporno kazen.

Naš zgled ne bi smel biti ta del avstrijske stanovanjske politike, ampak Dunaj, ki takrat ni sodeloval v privatizaciji, ampak je še bolj okrepil javno investiranje v neprofitna najemna stanovanja. Ravno tako je v zadnjem času okrepil kupovanje zemlje in širi javno last zemljišč. Naš zgled mora biti močno financiranje stanovanjske gradnje, ki ga izvaja Dunaj in ga spodbujajo tudi mednarodne institucije kot je OECD – le tako bomo lahko začeli naslavljati vse bolj pereče stanovanjske stiske. 

Izbrali smo predsednico, ki obljublja, da bo za uveljavljanje kvalitetnih družbenih odnosov naredila mnogo več kot je to dosedanji predsednik republike. To seveda še ne pomeni, da bo tudi res tako. Namreč, delovanje dosedanjega predsednika, ki je neprestano pozival k sodelovanju, se izogibal konfliktom, ki je hotel ugajati čim širšemu krogu državljanov tako, da je dal vsakemu malo prav in se nobenemu ne zameril, poudarjal svojo ljudskost ter glavno skrb posvečal lastni promociji, ljudje cenijo, ker so močno naveličani družbenih razprtij. Udobnost takšne predsedniške vloge lahko postane privlačno tudi za njegovo naslednico. To ne bi bilo dobro, kajti takšna vloga predsednika ima vendar veliko pomanjkljivost, to je, da od njega nimamo državljani nobene koristi in da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo.

Razne protokolarne obveznosti lahko prevzamejo številni drugi državni organi. Vlogo mešetarja za državni zbor pri izbiranju kandidatov za nekatera funkcionarska mesta bi lahko opravljal predsednik državnega zbora. Tudi v primeru vojne nevarnosti in vojne bi eventualne vojaške obveznosti lažje izvajal predsednik vlade, v okviru katere je ministrstvo za obrambo. Kako jalovo je takšno omejevanje na sorazmerno nepomembne zadeve, najbolj pokažejo doseženi rezultati odhajajočega predsednika. Njegova kompromisarska naravnanost, izogibanje konfliktom in prizadevanje za glajenje nasprotij med politiki ni zmanjšala družbenih nasprotij. Le ta so se celo poglobila in že preraščajo tudi v fizično nasilje. Tudi gnil kompromis, da se za ustavnega sodnika imenuje oseba brez zadovoljivih kvalifikacij, ki je celo v kazenskem postopku ali oseba, ki je radikalni privrženec določene politične opcije in uličnega urejanja sodnih postopkov, se ne bi smel zgoditi. Vsekakor je delovanje predsednika države, ki uživa zaupanje večine državljanov, potrebno razširiti.

Predsednik mora zaznavati pomembne družbene probleme in prevzemati aktivno vlogo nosilca in glasnika uveljavljanja stroke in etike v našem družbenem življenju, kadar nosilci oblasti niso dovolj učinkoviti in etični. Namreč, odločitve v državnem zboru, v vladi in drugih nosilcih oblasti so večinoma kompromis med različnimi političnimi interesi, ki pa niso vedno strokovno in etično optimalni. Predsednik republike naj bo torej predvsem zaščitnik in pobudnik uveljavljanja družbeno koristnih in želenih odločitev v skladu z naslednjimi predlogi: - določi se osnovna ustavna vloga predsednika republike kot zaščitnika uveljavljanja stroke in etike v družbeno življenje države. - dolžnost predsednika republike je, da spremlja pojavljanje neželenih družbenih pojavov in nasprotij, ugotavlja prevladujoča strokovna stališča za razrešitev posameznih problemov in upoštevajoč etična merila obvešča širšo javnost o svojih stališčih in predlogih.

Predsednik republike predstavlja institucijo, ki s pomočjo avtoritete neposredno izvoljenega predstavnika ljudstva, s pomočjo informacijskih sredstev in s pomočjo javnega pritiska čim bolj omejuje neprimerne družbene pojave in tiste odločitve državnih organov, ki so nestrokovne, neetične ali pa uveljavljajo osebne oz. skupinske interese na račun skupnega družbenega interesa državljanov. - predsednik republike izbira kandidate za pomembne družbene funkcije, ki jih potrjuje državni izbor izključno le na osnovi njihovih strokovnih in etičnih kompetenc brez kakršnegakoli predhodnega usklajevanja s političnimi strankami in izključno samo iz kroga kandidatov, ki so po mnenju stroke primerni za opravljanje voljene funkcije. Če kandidat oz. nobeden od kandidatov, ki jih predlaga predsednik republike, ne dobi večinske podpore vseh poslancev državnega zbora, se izbira prekine in prestavi na naslednje zasedanje v roku 30 dni, v katerem poteka izbor med najbolje uvrščenim kandidatom prvega kroga in najmanj enim dodatnim kandidatom, ki ga oz. jih predlaga predsednik republike najkasneje v 15-tih dneh po neuspeli izbiri. Če tudi v tem krogu noben od kandidatov ne dobi večinske podpore se po enakem postopku kot drugi izvede tretji krog v katerem je dokončno izvoljen kandidat, ki dobi večino glasujočih poslancev. 

Izjema je lahko le izbiranje predsednika vlade, ki ga predsednik republike predlaga po predhodni uskladitvi s poslanci parlamentarnih strank in drugimi poslanci. Tako opredeljeno vlogo predsednika republike bi bilo seveda v bodoče najbolje uveljaviti z dopolnitvijo ustave. Vendar tudi če ne pride do predlaganih ustavnih dopolnitev, ima bodoča predsednica vse možnosti, da deluje v skladu s predlaganimi usmeritvami. Takšna usmeritev sicer predsednici ne omogoča udobnega in uglednega delovnega mesta, ampak trdo delo. Lahko pa zapusti trajno sled v izboljšanju družbeno ekonomskih razmer v Sloveniji, za kar se pa vendar splača potruditi in za kar ji bomo državljani trajno hvaležni. 

Pozivamo vlado Republike Slovenije in skupnost slovenskih družinskih zdravnikov, da s skupnim prizadevanjem odpravijo ustavnopravno, mednarodnopravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka elementarna pravica na področju zdravstvenega varstva, to je pravica do izbire osebnega zdravnika. Po različnih virih je takih državljanov od 75 do 130 tisoč. Prepričani smo, da bi analiza pokazala, da so med njimi nesorazmerno visoko zastopani člani ranljivih družbenih skupin. Dosedanji poskusi reševanja tega problema so nezadostni in se prvenstveno ukvarjajo s položajem zdravnikov, medtem ko njihovi bolniki nimajo svojega glasu.

Pacienti brez izbranega zdravnika pomenijo povsem drugačno krizno stanje kot vsi drugi problemi, ki tarejo slovensko zdravstveno varstvo: pomenijo, da je država zatajila pri izpolnjevanju svoje dolžnosti, zapisane v ustavi in direktivah EU. Skladno z ustavnopravno doktrino pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS) narekuje dolžnost države, da zagotavlja populaciji kar največjo stopnjo zdravstvenega varstva. Ker pravica do osebnega zdravnika (80. člen ZZVZZ) predstavlja temeljno pravico v okviru osnovne zdravstvene dejavnosti (172. člen pravil OZZ), hkrati pa se tudi ostale pravice (napotitvene ali pa povsem upravnopravne) primarno uresničujejo prek osebnega zdravnika, je pacientom brez osebnega zdravnika sploh preprečen dostop do zdravstvenega varstva (z izjemo nujne pomoči). Ti državljani so kljub temu, da so zdravstveni zavarovanci, dobesedno izbrisani s seznama uporabnikov zdravstvenega varstva. To v prvi vrsti predstavlja kršitev ustavnih in širših konvencijskih pravic posameznika; glede na to, da delež oseb brez osebnega zdravnika predstavlja nezanemarljiv del populacije, pa se postavlja vprašanje, ali je ob tem sploh (sistemsko) izpolnjena korelativna dolžnost države, da zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo, ki izhaja iz določbe 51. člena Ustave RS ter sodb ESČP.

Zavedamo se, da je število zdravnikov v Sloveniji med najnižjimi v EU, vendar je njihovo nenadno izrazito pomanjkanje posledica zmanjšanja delovnih normativov, ki so jih zdravniki izborili v sindikalnem boju pred nekaj leti. To pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, da je državljanom odvzeta pravica do vstopa v zdravstveni sistem, enako kot ne bi bilo sprejemljivo, če bi ob zmanjšanih normativih v šolstvu ostal brez možnosti šolanja znaten delež ali en sam osnovnošolski otrok. Pripad pacientov enemu osebnemu zdravniku ne more biti pogojevan z normativom, temveč s številom državljanov, ki potrebujejo zdravnika, in številom zdravnikov. (V Veliki Britaniji, kjer je v 10 letih upadlo število družinskih zdravnikov za 15 %, se je za enak odstotek povečal pripad pacientov enemu zdravniku.) Utemeljeno trdimo, da je normativ, izražen v glavarinskih količnikih, znatno nižji v primerjavi z vsemi državami, ki smo jih proučili. Ob upoštevanju, da znaša povprečni količnik za odraslega državljana 1,43, kar ob sedanjem normativu 1895 količnikov pomeni 1322 (povprečnih) pacientov. Število pacientov, ki jih imajo družinski zdravniki v večini razvitih evropskih državah z izjemo Nemčije in Avstrije, ki odstopata z velikim številom zdravnikov na prebivalca, je bistveno večje od slovenskega normativa: Danska 1600 (2017), Francija 1975 (2017), Finska 1900 (2015), Portugalska 1900 (2017), Švedska med 2000 in 2130 (2017), Velika Britanija 2250 (2022).

Verjamemo trditvam slovenskih družinskih zdravnikov o preobremenjenosti, vendar pa bi morali rešitev zanjo iskati v vsebinskih in organizacijskih dejavnikih in ne v odklanjanju bolnikov. To nevzdržno stanje je potrebno odpraviti takoj; ni ga mogoče odlagati za leto ali dve ali celo v čas, ko bomo imeli dovolj družinskih zdravnikov; trdimo, da mora socialna država v vsakršnih okoliščinah svojim državljanom nuditi enake možnosti dostopa do storitev zdravstvenega varstva. Primerjava s svetom kaže, da ni pretirano predlagati povečanje normativa za pet do deset odstotkov. Vlado pozivamo, da s spremembo posameznih zakonskih in podzakonskih določil družinske zdravnike razbremeni administrativnih zadolžitev, ki bi jih lahko opravljali drugi, in s tem omogoči, da bi se zdravniki lahko v večjem deležu svojega časa posvečali bolnikom. Družinske zdravnike pa pozivamo, da v skladu z etičnimi načeli in poslanstvom svojega poklica ponovno omogočijo, da bo vsak pacient imel svojega izbranega zdravnika.

— Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Mateja Kožuh, Matevž Krivic, Ljubica Marjanovič Umek, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, David Neubauer, Boris A. Novak, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Renata Salecl, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Ivan Svetlik,

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) z najnovejšo publikacijo Konoplja in mladostniki, o kateri je pod naslovom “ Mladi v Sloveniji nadpovprečni uporabniki konoplje” 30.10. 2022 poročala spletna Mladina, zavaja, ker ne upošteva vseh dosegljivih informacij.

Vse več je dokazov, da je dosedanja politika prepovedi konoplje in preventivnega zastraševanja neučinkovita, škodljiva in nepotrebna. Zato je vpliv razširjenosti in nevarnosti konoplje za mladostnike, ki se z njo omamljajo in bolnike, ki se z njo zdravijo, tema nenehnih razprav in sprememb po vsem svetu. NIJZ je nedavno izdal publikacijo Konoplja in mladostniki, ki nadaljuje trend strokovnega zavajanja in zastraševanja te institucije glede konoplje, ki ni v interesu javnega zdravja. Čeprav publikacija vključuje velikov citatov iz svetovne literature , pa so ti izbrani enostransko z namenom opozarjanja na nevarnost konoplje in njene legalizacije. Zato tudi analiza ni narejena na sistematičen način, da bi združila rezultate posameznih med seboj neodvisnih raziskav. Tudi slog besedila oziroma pojasnjevanja, ki ga uporabljajo avtorji, je neuravnotežen, enostranski in premalo jasen, v smeri naklonjenosti vsesplošni prepovedi konoplje.

Razširjenost uporabe konoplje med mladostniki in mlajšimi odraslimi v Sloveniji Avtorji publikacije ne ponujajo prepričljivih dokazov, ne glede velike razširjenosti in nevarnosti uporabe konoplje med mladostniki, ne glede vplivov legalizacije konoplje na njihovo zdravje. Že Evropska agencija za droge (EMCDDA) navaja, da je 15.5 % mladih odraslih (v starostni skupini 15–34 let ) v zadnjem letu, v EU-27, na Norveškem in v Turčiji, uporabljalo konopljo; v Sloveniji je bil ta delež “le” 12.3 odstoten. Tudi podatkov o razširjenosti rabe konoplje med mladostniki v starostni skupini od 15 do 24 let, zbranih na osnovi metodologije EMCDDA, ki kažejo, da je v vsaj desetih državah EU razširjenost konoplje v starostni skupini 15 do 24 let večja kot v Sloveniji, avtorji z NIJZ niso prikazali primerjalno z drugimi državami. Avtorji izpostavijo le primerjavo EU držav s Slovenijo na podlagi podatkov raziskav HBSC in ESPAD, ki pokažeta, da je razširjenost uporabe konoplje med mladostniki višja od povprečja. Vendar gre pri teh raziskavah le za mladostnike v starosti od 15 do 17 let. Avtorji navedejo tudi podatek o dnevni uporabi konoplje, ki predstavlja pomembno tveganje za razvoj s konopljo povezanih težav in o kateri je poročalo manj kot 3 odstotke 15 –letnih anketiranih mladostnikov. Ta manjši “visokotvegan” del mladostnikov bo lahko tudi utrpel negativne posledice, ne pa vsi. Avtorji navajajo povprečne starosti, ko mladostniki v Sloveniji začnejo z uporabo konoplje, ki je 19,5 let. Vendar hkrati zamolčijo, da to kaže tudi na relativno manjšo ogroženost slovenskih mladostnikov s konopljo. Na to kažejo tudi podatki, ki jih avtorji tudi zamolčijo, o iskanju zdravljenja zaradi odvisnosti oziroma težav s konopljo, po katerih ima Slovenija daleč najmanjše število mladih odvisnikov od konoplje, ki iščejo pomoč. Ne glede na to, ali je zamolčanje teh informacij namerno ali nenamerno, to nakazuje, da pristop, ki ga uporablja NIJZ, ne zagotavlja trdne podpore njihovim zaključkom glede nadpovprečne ogroženosti mladih v Sloveniji s konopljo in povečuje potrebo po bolj skrbnem premisleku in utemeljitvi analiz na področju konoplje.

Avtorji publikacije Konoplja in mladostniki zavajajo tudi s trditvijo in s stavčno povezavo, da je “na področju zakonodaje, ki ureja konopljo, Slovenija že uvedla spremembe, s katerimi je uredila uporabo konoplje v medicinske namene. Med prebivalci počasi narašča odstotek tistih, ki so naklonjeni popolni legalizaciji konoplje, pojavljajo pa se tudi različne politične pobude za legalizacijo rekreativne uporabe”. Besedilo namiguje na to, da smo v Sloveniji uredili uporabo konoplje v medicinske namene, kar ne drži. Prav tako namiguje, da naj bi naklonjenost popolni legalizaciji in uvajanju konoplje v medicino prispevalo k naraščanju možnih škodljivih zdravstvenih in socialnih posledic rekreativne uporabe konoplje. Celotno besedilo publikacije, ki so ga pripravili na NIJZ, je namreč spisano na način, da se na podlagi selekcioniranega upoštevanja dokazov pretirava s prikazovanjem velike nevarnosti konoplje in legalizacije za mladostnike ter straši javnost in politične odločevalce, kar med drugim vpliva na urejanje dostopnosti konoplje za bolnike v Sloveniji. Predstavljene informacije o vplivih legalizacije v ZDA in Kanadi na uporabo konoplje med mladostniki niso zbrane na podlagi trenutno najboljših izsledkov in vseh obstoječih dejstev. Pri tem avtorji ne povedo, da nikjer ni bila dokazana vzročna zveza med “liberalizacijo” politike do konoplje in stopnjo njene uporabe med mladostniki. Ne omenjajo vplivov različnih modelov legalizacije konoplje na družbo ter zamolčijo možne pozitivne učinke smiselne regulacije konoplje: upada kriminala; razbremenitve policije in sodstva; ustvarjanje novih delovnih mest ter velike prihodke v državni proračun. Delež na ta način privarčevanih in pridobljenih sredstev bi lahko namenili tudi programom za zmanjševanje škode od drog in v učinkovite oblike preventive med mladostniki.

Ministrstvo za zdravje (MZ) formalno načeluje drugim vladnim in (izbranim) nevladnim organizacijam na področju drog prek Komisije Vlade za droge, ki se glede na zadnji zapisnik ni sestala že od maja 2021. Namesto govorjenja na pamet in skozi očala predsodkov bi moralo ministrstvo oziroma ta komisija vladi že davno predlagati na dokazih utemeljene ukrepe boljše regulacije konoplje za odločanje. Vlada bi morala razpravljati na podlagi dejanskih, objektivnih, zanesljivih, uravnoteženih in primerljivih informacij o možnih negativnih in pozitivnih učinkih rabe konoplje ter ustreznosti nadzora nad njo. Vendar ministrstvo oziroma komisija nimata lastnega znanja, analitičnih kapacitet in znanstvenih informacij za odločanje. Orodje za spremljanje in raziskovanje uporabe konoplje ter merjenje učinkov politike ima NIJZ, ki pa je že desetletja zelo slabo strokovno voden in že nekaj kritičnih posameznikov zamaje njegovo verodostojnost. Težava je tudi v pregovorni solidarnosti med uradniki na ministrstvu in v vodstvu NIJZ, ker gre že nekaj desetletij za ene in iste posameznike ter njihovo (ne)zmožnost priznati, da so kdaj storili napako in tudi spremeniti stališče glede na potrebe ljudi, nove znanstvene izsledke in spreminjaje odnosa do konoplje v svetu.

Odločevalci, oblikovalci politik, mediji in javnost potrebujejo boljše dokaze za razumevanje potencialnih vplivov različnih politik na tveganja in koristi rabe konoplje v Sloveniji. Pomanjkanje znanja med tistimi, ki bi ga morali imeti največ, politizacija stroke in zavajanje sta voda na mlin ohranjanju sedanje neučinkovite regulacije konoplje, kar vodi v stagnacijo ali celo nazadovanje pomembnega področja javnega zdravja. 

K zelo zanimivemu razgovoru s finančnim ministrom Klemenom Župančičem je treba dodati nekaj opomb. Na prvem mestu je vtis, da so, ko so na hitro znižali DDV na naftne derivate, spregledali, da višje cene spodbujajo porabnike k varčevanju. Manjša poraba naftnih derivatov bi pomenila manjše onesnaževanje zraka, zmanjšanje prevoza z osebnimi avtomobili in hitrejše uveljavljanje javnega potniškega prometa. Zmanjšanje DDV pomeni tudi manjši priliv javnih sredstev v proračun, ta primanjkljaj bo pa potrebno nadomestiti z najetim posojilom. Najemanje posojil bo pa vedno dražje. Vlada se je s hitrim zmanjšanjem DDV pokazala kot operativna in razumevajoča do zahtev iz »baze«, premalo je pa upoštevala dolgoročne posledice tega ukrepa.

Minister je potožil, da politiki javne finance razumejo kot »nekaj imaginarnega, nekaj, kar se nas ne tiče«. Sam ta problem vidim popolnoma drugače: politiki javne finance in tudi državno premoženje razumejo kot svoj plen, iz katerega je potrebno izsesati čim več koristi za svojo stranko. Največji mojster glede tega je stranka SDS. To je še posebej dokazala v zadnjem mandatu. V zvezi s tem je minister v razgovoru potožil , da »gre za neko lahkotnost sprejemanja fragmentarnih, politično všečnih odločitev, ki pa imajo daljnosežne strukturne (finančne) posledice. V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo, čeprav je šlo za ukrepe, od katerih imajo koristi le nekatere skupine …«. Zanimivo je, da je v zadnjem mandatu, glede tega, ob SDS, dobro napredovala tudi NSi (pa ji je le uspelo postaviti na noge tudi »Domovino«).

Jasno je, da celoten javni sektor potrebuje racionalizacijo poslovanja in povečanje učinkovitosti organizacije delovanja. V okviru tega je potrebno pregledati tudi, kaj vse ne zasluži javnega financiranja. Če je v družbi cela vrsta interesno organiziranih združb s samofinanciranjem, potem je gotovo tudi med javno financiranimi združbami nekaj takih, ki služijo predvsem ožjim interesom posameznih skupin in ne zaslužijo avtomatično javnega financiranja. Zlasti zadnja vlada je bila glede podeljevanja statusa javnosti zelo širokogrudna. Vendar ne vidim rešitev tega problema samo s prenašanjem določenih nalog na drugo organizacijsko obliko, temveč je potrebno odvečnim združbam enostavno ukiniti status javnosti. Ne vem, zakaj naj bi Muzej osamosvojitve morali združevati z Muzejem za novejšo zgodovino. Če Društvo za vrednote osamosvojitve želi imeti svoj muzej, naj ga ima, toda brez javnega financiranja. Saj to ne bi bil edini ljubiteljski muzej v Sloveniji.

Če v vladi obstajajo kakšne nejasnosti glede dolgoročnih razvojnih ciljev Slovenije, naj se glede tega dogovorijo, predvsem je potrebno že sedaj skrbeti za njihovo uresničevanje. Zato bi bilo potrebno, da ima vlada poleg skupine, ki tedensko analizira stanje in proučuje ukrepe, ki naj bi omilili krizno stanje, še eno ločeno skupino, ki bi skrbela za uresničevanje dolgoročnih ciljev, saj se krizna skupina, razumljivo, mora posvečati predvsem blažitvi krize. 

Ker vsak, ki je predolgo na odločevalskem položaju, začne verjeti, da mu oblast pripada brez omejitev in da je najboljši možni gospodar; ker gospod Janković upravlja z Ljubljano, kakor da bi bila njegov Mercator;
ker v spregi s komercialnimi investitorji trmasto izvaja svojo agendo, drugačnih glasov prizadetega lokalnega prebivalstva, civilnih pobud, umetnikov, aktivistov in strokovnjakov pa noče slišati;
ker je molčal v obdobju, ko je država neustavno zatirala meščanke in meščane, ki so se s protesti borili za svoje temeljne pravice;
ker je sam uporabil policijsko silo za zatrtje skupnosti, ki je v Rogu preizkušala alternativne modele družbenosti, umetnosti, sociale in športa, za dodatek pa jo je prek podle medijske kampanje ožigosal za kriminalce in odvisnike;
ker vsem opozorilom stroke in nasprotovanju prebivalcev navkljub hoče zgraditi sežigalnico odpadkov v neprevetreni kotlini, v neposredni bližini stanovanjskih sosesk;
ker se namesto javnih prostorov in zelenih površin za druženje, zbiranje, sprostitev in rekreacijo v mestu bohotijo nove in nove trgovske »palače«;
ker je gluh za inovativne predloge, kako urediti privlačen mestni in primestni javni promet  izboljšati shemo prog, kako speljati obvozno železniško progo za tovorne vlake;
ker zaradi mestnega trgovanja s parcelami, špekulativnih naložb v nepremičnine in županovega popuščanja profiterskim investitorjem kopnijo zemljišča za gradnjo stanovanj, ki bi jih še lahko najeli oziroma kupili mladi ali nepremožni, medtem pa cene kvadratnega metra letijo v nebo; ker so zaradi županovega priseganja na javno-zasebno partnerstvo nasedle Stožice, ki jih leta in leta kazijo nedokončane betonske strukture;
ker svojih pogajalskih sposobnosti ni raje izkoristil za partnerstvo z državo, s katerim bi lahko preprečil, da sta ljubljanska železniška in avtobusna postaja že desetletja sramota prvega razreda, dragocena zemljišča na tem območju pa v tuji lasti; ker se ni dovolj potrudil, da bi v partnerstvu z državo zgradili vsaj kakšno novo zgradbo, s katero se ponašajo kulturne prestolnice – Ljubljana še vedno nima nove narodne knjižnice ali spodobnega narodnega gledališča; ker dopušča, da se rušijo zgradbe, ki utelešajo zgodovinski spomin: padli so Kolizej, Šumi, kopališče Ilirija, v nevarnosti je Plečnikov stadion – porušeno dediščino namesto obljubljenega arhitekturnega presežka nadomesti konfekcijska ali predimenzionirana novogradnja; 
ker se pod njegovim vodstvom ogroža ljubljanska arheološka dediščina (koliščarji, prazgodovina, rimska Emona, srednji vek), med drugim z načrtovano garažo pod tržnico in prizidkom k Mahrovi hiši; ker kulturne in izobraževalne ustanove (Zgodovinski arhiv Ljubljane pri magistratu, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah) preganja z njihovih tradicionalnih lokacij v mestnem središču;
ker so pod njegovim mandatom naselje Rožna dolina, nekdaj bogato z vrtovi in drevesi, zatrpali z betonskimi vila bloki in zalili s podtalnico, podobna usoda pa zaradi podžupanove dogme zgoščanja mesta navznoter grozi tudi drugim takšnim četrtim;
ker se pri premnogih preureditvah ulic in trgov odstranjuje drevesa z bujnimi krošnjami, ki se po tekočem traku izkažejo za bolna, čeprav bi nas poleti hladila še desetletja, če ne bi bilo prostorskih posegov;
ker je mestno jedro polepšal do takšne mere, da se v njem težko normalno živi in premika po opravkih, če nisi turist ali ljubitelj preštevilnih gostinskih »vrtov«;
ker se stara Ljubljana duši v turistifikaciji in množičnih športno-zabavnih prireditvah, ki vanjo ne sodijo; ker je glasilo Ljubljana, ki bi moralo biti forum različnih pogledov občank in občanov na mestne probleme, komaj kaj več kot informativno-propagandni bilten;
ker dvomimo o legalnosti, demokratičnosti in transparentnosti postopkov pri razpisih in oddaji projektov (namesto znanja in kvalitete na MOL-u zmagujejo poznanstva in oportunizem);
ker mestna oblast ni res vključujoča, odprta in demokratična, pač pa se zanaša na neformalne vezi, klane in izbrance; ker pristaja na predsodke do uporabnic in uporabnikov avtonomnih prostorov umetnosti, politike, sociale, družabnosti in kritičnega mišljenja.

— Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Sanja Simić, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih

Državni zbor Janševe vlade je, v nasprotju z zakonom, ki zahteva sorazmerno zastopanost političnih strank, izvolil enostrankarsko (pretežno SDS) sestavo programskega sveta RTV. Ta je za direktorja TV imenoval strankarskega aparatčika, ki se je s političnim zatiranjem STA strokovno in etično diskreditiral pred slovensko in evropsko javnostjo. Sledilo je odpuščanje in ustrahovanje kakovostnih in neodvisnih novinarjev, dokazani posegi v medijsko svobodo in nezakonito sankcioniranje sindikalnega zavzemanja za neodvisnost novinarstva in ustavno zajamčeno pravico javnosti do objektivne obveščenosti. Sledilo je ukinjanje oddaj visoke gledanosti, iracionalno uvajanje novih vzporednih informativnih oddaj slabe kakovosti in gledanosti in lansiranje serije strankarsko orkestriranih oddaj o prihodnosti RTV, ki so prozorna in zlagana propaganda referendumske razveljavitve novele zakona o RTV.

Ustava RS zagotavlja svobodo izražanja, ki je temeljna človekova pravica. Zakon o medijih zagotavlja avtonomnost urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin in pravico do javnega obveščanja in do obveščenosti. Splošna deklaracije o človekovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah določata, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja in, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja. Deklaracija o dolžnostih in pravicah novinarjev določa, da je odgovornost novinarja do javnosti nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti; zagotovljeni morajo biti oprijemljivi pogoji za neodvisnost in za profesionalno dostojanstvo novinarjev.

Več kot očitno je, da so bila z ravnanjem stranke SDS, Programskega sveta RTV in direktorja TV poteptana ta mednarodno sprejeta načela in pravila. Že okoliščina, da javno televizijo programsko in kadrovsko usmerjajo strankarsko ubogljivi člani Programskega sveta RTV v smereh, ki jih določajo politični strategi ene stranke (SDS) ter, da je izvajalec strankarskega enoumja v informativnem in drugih programih TV ter kadrovski eksekutor, človek, ki ga je evropska javnost prepoznala kot strankarskega vojščaka proti neodvisni STA in zdaj proti RTV, je dovolj za oceno ogroženosti javnega interesa na področju medijske svobode.

Če temu dodamo prej omenjena dejanja hudih posegov v medijsko in sindikalno svobodo (odpuščanje in politično zatiranje novinarjev in ukinjanje oddaj), je več kot dovolj razlogov za ukrepe proti ogrožanju javnega interesa.

Zato podpisniki te peticije zahtevamo, da DZ odpokliče člane Programskega sveta ter v skladu z veljavnim zakonom imenuje nov Programski svet, ki naj brez odlašanja razreši direktorja TV. Slovenski demokratični javnosti pa predlagamo, da se na referendumu plebiscitarno izreče proti poizkusu razveljavitve novele zakona o RTV.

— Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo, v njegovem imenu Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Bogomir Kovač, Vlado Miheljak, Boris A. Novak, Vesna Mikolič, Stane Pejovnik, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Svetlana in Božidar Slapšak, Darko Štrajn, Ivan Svetlik, Niko Toš, Vito Turk, Boris Vezjak

Profesor Andrej Robida nas je pred skoraj štirimi desetletji skrbno uvajal v otroško kardiologijo, zadnji dve desetletji pa nam pomaga razumevati vprašanja kakovosti in varnosti pacientov. Slovensko ledino kakovosti je oral po samosvoji poti. Ob tem so v širši družbi potekala preizpraševanja o kakovosti in varnosti tudi po poteh

Slovenskega združenja za kakovost in odličnost (SZKO) ustanovljena je bila celo sekcija za kakovost v zdravstvu. Po teh poteh smo mnogi, večinoma v vlogah direktorjev ali drugih vodstvenih profilov, uvajali standarde kakovosti v zdravstvene domove in v bolnišnice po Sloveniji. Skrb za kakovost lastnega dela in nasploh dela v zdravstvu smo dojemali kot imperative, saj je pri delih, kjer se lahko “človeški faktor” izkaže kot potencialno nevaren ali celo usoden, treba imperativu kakovosti slediti še toliko bolj. Poslanstvo zdravnika je prav v kakovosti njegovega dela. Prav zato ga po enem najdaljših študijev čaka še neprestano izpopolnjevanje, ki ga mora po zahtevah Zdravniške zbornice dokazovati s potrjevanjem licence. Kateri poklici zahtevajo licenco tako rigorozno, kateri nosijo primerljivo veliko odgovornost in katerim poklicem pri nas je svoboda odločanja odmerjena tako tesno kot prav zdravniškemu? Predvsem pa gre za vprašanje, ali se v naši družbi sploh znamo in zmoremo odkrito in dobronamerno pogovarjati o tem.

Slovenski politiki so začeli sistematično uničevati podobo zdravnika že kmalu po drugi svetovni vojni z odvzemom strokovnega naziva doktor medicine. Intelektualcev, ki hočejo misliti s svojo glavo, politiki pač ne marajo. Takšni so zanje nevarni. Zato je bila zdravnikom odvzeta strokovna svoboda in postali so državni uradniki. Delo in dohodek jim odreja država. Pacientom bi morala biti zagotovljena ustrezna strokovna oskrba ne glede na to, kako je organizacija vodena, zdravnikom pa zagotovljena strokovna samostojnost ter nanjo vezana odgovornost. V to odgovornost nujno sodi tudi stalno preverjanje in izboljševanje sistemov kakovosti in varnosti dela s pacienti. Tudi in še posebej v javnem zdravstvu.

Zdravstvo kot dejavnost stremi k popolnosti prav zato, ker je takšna skrb normalna sestavina odgovornega dela. Žal anomalije v zdravstveni sistem vdirajo po enakih principih kot se to dogaja v drugih sistemih. So pa njihove posledice lahko bolj neposredne in zato hujše.

Ob sodobnem kaosu naraščajočega strahu in posledične agresije se v družbi marsikje uveljavlja sovraštvo tudi do zdravnikov. Pravzaprav do zdravstva nasploh. Je takšno sovražno okolje eden od sprožilcev pospešenega propadanja zdravstvenega sistema v Sloveniji ali njegova posledica? Med zdravniki se ve, kdaj in kje je kateri od naših kolegov ministrov prejel telefonski klic, po katerem je svojo (politično) odločitev diametralno spremenil. O klicih od zgoraj vedo povedati tudi nekateri novinarji z dolgo kilometrino poročanja o zdravstvu. Tudi o tem, zakaj in kdaj so sile usmerjene v predstavitev podobe zdravnika zaslužkarja in šušmarja. Naši študenti medicine pa v tujini doživijo topel sprejem in nekatere povabijo v kolektive tujih klinik še preden imajo v žepu diplomo.

Dojemanje realnosti in raven kulture dialoga sta v Sloveniji na nizki ravni. Tudi zato smo se na “boksarsko” potezo poslanca Dejana Zavca odzvali na moč neprimerno. Upam si trditi, da se je gospod Zavec za to potezo odločil zaradi sočutenja in razumevanja stiske enega najtežjih bojev - boja za življenje. Otrokom z rakom je namenil pozornost in jim dal pomembno sporočilo za boj: “Ne vdajte se!” Zato javno obsojam neodgovorno mešetarjenje novinarja RTV SLO Jožeta Možine, ko je v svojem prispevku o boksu v slovenskem parlamentu poletel na krilih politične agresije in si drznil spackati parlamentarno dobronamerno in zdravilno popotnico bolnim otrokom. In to pri enem najbolj uspešnih sistemov zdravljenja raka otrok v svetu!

V Veliki Britaniji so leta 2017 ustanovili Healthcare Safety Investigation Branch. To neodvisno telo deluje z namenom povečati varnost zdravstvene obravnave pacientov skozi neodvisne preiskave. Cilj preiskovanja zapletov je ugotoviti, kaj je treba v postopkih izboljšati. O ugotovljenih sistemskih pomanjkljivostih sledi poročanje vsem ključnim deležnikom s ciljem iskanja sistemskih izboljšav. Kdaj bomo takšno agencijo dobili mi?

Ne čudi me, da v Sloveniji ta hip manjka 1.000 zdravnikov in 1.000 učiteljev. Kmalu jih bo manjkalo še več. Na razpisu specializacij iz družinske medicine so mesta spet ostala nezasedena. Kakovost dela je tudi v šolstvu in zdravstvu vezana na stopnjo spoštljivosti družbe do odgovornega poslanstva teh dveh javnih sistemov. Spoštljivost je z neoliberalizmom iz njiju izpuhtela. Jo je še mogoče povrniti? 

Skupina kustosov iz MG govori o banalnosti projekta Momental=mente? Kaj je banalno? Razstava? Postavitev? Izbor slikarjev in slikark? Ideja kustosa, ki je enakovredno izpostavil slikarje in slikarke? Ali samo napisi, ki se po=igrajo nad vsakršno podobo v razstavišču Moderne galerije? Kjer so v igri prevesice postavljeni slikarjevi priimki in slikarkina imena? Za kustose MG »seksistično«, neenakomerno, ločitveno med spoloma. S poudarkom med moškimi ter ženskimi slikarji?

Očitek, da gre za Individualni izbor- Ali je lahko drugačen? In kaj potem?

Razstava Momental=mente, žive slike, ni nastala »kar tako«. V njej je pravljičnost ideje, slikarstva, ki je užitek. Kot je užitek še pisanje in postavljanje v galeriji. Ne vem, zakaj se še bojimo te oznake in strasti. Kot da je zastarela in presežena in nesodobna.

Torej razstava=postavitev, pravjičnost scenografije, kamor so »prilepljeni« napisi, neobvezni in igrivi, igra besed, delno pomenov, priimkov in imen, ne nujno ločenih na moške in na ženske ustvarjalce. Nobene diskriminatornosti ni v tej igri, čeprav se zdi, da so v izpostavi slikarkina imena. Nič dvojnosti, nič preimemb, le čista igra in uživanje ob gledanju podob v MG.

Vsekakor je s svojo izjavo »diskriminatorna« MG, ki loči na kustose, ki so zunanji=večspolni in na notranje, se pravi enospolne kustose, ki delajo v hiši.

Še nikakor nismo na vrhuncu. Res čakajo, da bo zaradi njihove birokratske nesposobnosti še kdo umrl? »Manjše« trpljenje, ki traja že mesec in pol, pa zanje sploh ni omembe vredno. Niti odgovora na svoja jasna in nujna vprašanja ter pravno obrazložene predloge že vse od takrat nisem dobil. Odgovor (čeprav zavrnilen) bi zahtevala že preprosta vljudnost, a niti te ta »človekovim pravicam naklonjena« vlada v tej zadevi očitno ne premore. Da o humanosti niti ne govorim.

Zjutraj časnik objavi mojo zavrnitev poskusa MNZ (Tine Heferle), da bi odgovornost MNZ zvrnila na MDDSZ (»socialno« ministrstvo!) – sredi dne pa me pokliče po telefonu sekretar tega »socialnega« ministrstva g. Čebulj (a nad njim so še trije višji in na vrhu minister Mesec). In mi pove, da morajo zdaj stvar urediti tako, kot so rekli na MNZ. Ste morda podrejeni MNZ-ju, ga vprašam. Malo zadrege, nato odgovor, da je tako pač sklenil nekakšen njihov kolegij. Izbruham nekaj gneva, ki se mi ob tej sramotni farsi v želodcu nabira te dni – in nekako končava ta, za oba skrajno mučni pogovor. Hočejo namreč nekakšno moje soglasje kot pooblaščenca prizadetih za izvedbo tistega »by-pass« manevra, s katerim bi se obe ministrstvi izognili takojšnjemu (nujnemu) ukrepanju in bi ga nadomestili z večmesečnim birokratskim dopisovanjem gor in dol. Farsično, neodgovorno, skrajno nehumano. Ker vem, da kličoči (šele peti po rangu v svojem ministrstvu) tu seveda ne more nič, mu na koncu rečem, da hočem dobiti to zahtevo pisno, potem jim bom pa nanjo odgovoril.

Kaj pa tisti štirje po rangu višji od njega, na čelu z ministrom Mescem? Pa državna sekretarka Tina Heferle na MNZ in njena ministrica Bobnarjeva? In vlada, ki bi morala to (v interesu lastne kredibilnosti) presekati, pa še kar molči? Res še niso našli nikogar, ki bi znal (ali si upal) napisati in podpisati, da to, kar zahteva Krivic, pravno ni izvedljivo – in da bodo zato to »reševali« raje lepo počasi, češ da drugače ne gre. Če medtem kdo utrpi hudo zdravstveno škodo ali celo umre, bomo to pač šteli za neizbežno »kolateralno škodo«, ali kaj? Smo res padli že tako globoko?? 

Spoštovani predsednik vlade dr. Robert Golob.

V času, ko se sprejema odločitve glede premoženja DUTB in njegovega prenosa, vam pišemo s pozivom in predlogi, ki jih je nujno potrebno upoštevati za stabilno zemljiško in stanovanjsko politiko, da bosta trajno zagotavljali javni interes in javno dobro.

Stanovanjska politika evropskih mest, ki jih jemljemo za vzor (Dunaj, Helsinki, Zürich …), je zastavljena na pametni zemljiški politiki, ki temelji na ohranjanju zemljišč v javni lasti. Le na tak način lahko trajno zagotovijo nadzor nad zemljišči, usmerjajo razvoj mest in vzpostavljajo kakovostne pogoje za življenje in delo njihovih prebivalcev: preko gradnje javnih najemnih stanovanj ali zasebnih stanovanj v okviru neprofitnih stanovanjskih organizacij in stanovanjskih zadrug; preko omogočanja prostora za kulturne in civilnodružbene organizacije ter druge odprte prostore; nenazadnje preko vzpostavljanja skupnostnih sončnih elektrarn. Rezultat so socialno pestra in vključujoča mesta ter spodbudni pogoji za trajnostni gospodarski razvoj.

V zadnjih letih smo bili pogosto priča privatnim investitorjem, ki so kupovali zemljišča od javnih akterjev in pridobivali gradbena dovoljenja  za namene gradnje oskrbovanih stanovanj. Realizirali pa so le nerazumno draga stanovanja, ki si jih lahko privoščijo le redki. To ne more biti v javnem interesu. Zato je ključno, da se lastništvo zemljišč, ki so trenutno v upravljanju DUTB, uporabi za zagotavljanje javnega interesa. Te ne pre mični -ne lahko namesto nekaj hitrih profitov dolgoročno zagotavljajo pogoje za ohranjanje fonda trajno dostopnih najemnih stanovanj in storitev, ki je ključen za naslavljanje potreb lokalnih prebivalcev in kakovosti bivanja za trenutne in prihodnje generacije.

Pozivamo vas torej, da držite svojo obljubo in v okviru zagotavljanja nujno potrebnih javnih stanovanj zemljišča, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo, prenesete na Stanovanjski sklad Republike Slovenije in ga tudi finančno ustrezno okrepite, da bo končno lahko začel uresničevati svoj namen ter podprl gradnjo kakovostnih in dostopnih stanovanj - javnih in zadružnih neprofitnih stanovanj.

Zaradi kočljivosti situacije še posebej izpostavljamo zemljišča med hišo POP TV in URI Soča ter vas pozivamo, da zagotovite nemoten obstoj in podporo novi Participativni ljubljanski avtonomni coni - PLAC, ki v mestu zagotavlja nujno potrebne prostore, katerih uporaba ni pogojena s plačilom, kjer lahko vsak sodeluje, se kali v demokratičnem soodločanju, srečuje raznolike ljudi, naslavlja svoje interese in razvija svoje potenciale. Na celotnem zemljišču pa naj se oblikuje sodobna soseska, ki naj bo zasnovana participativno. Poleg avtonomne cone naj vključuje tudi trajnostno zasnovano medgeneracijsko najemno stanovanjsko zadrugo (za katero so bila v koalicijski pogodbi obljubljena nepovratna in povratna sredstva), prostore za nevladne organizacije in družbeno inoviranje, javna neprofitna stanovanja, morebiten dodaten vrtec ali drugo javno infrastrukturo ter sončne elektrarne na strehah. Verjamemo, da bi uresničitev takšnega projekta imela širok pozitiven odmev, bila velika pridobitev za glavno mesto in hkrati služila kot vzor trajnostne in skrbne soseske tudi za druga slovenska in evropska mesta.

Zato še enkrat pozivamo, da se vsa zemljišča v upravljanju DUTB, vključno z zemljiščem pri POP TV, ne prodajo zasebnim investitorjem v zasledovanju kratkoročnih dobičkov nekaj privilegiranih posameznikov ali pa prenašajo na Slovenski državni holding, ki ne more poskrbeti za maksimalni družbeni doprinos teh zemljišč.

Namenite raje ta zemljišča prepotrebnim projektom dostopnih stanovanj in civilnodružbene infrastrukture. Gre za vašo in našo skupno prihodnost. Energetska kriza in visoka inflacija ne moreta biti izgovor, ampak sta še dodatna motivacija, da kot prvi predsednik vlade prenehate ignorirati stanovanjsko preskrbo in jo postavite v središče podnebnega prehoda in trajnostnega razvoja.

Maša Hawlina za IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Zadruga Zadrugator, IPoP - Inštitut za politike prostora, Glas ljudstva, Prostorož, Zavod za vizualno umetnost Piu, Ljubljana, Zavod ZORA, Organizacija za participatorno družbo, Zavod PUR - Zavod za razvojne projektne koordinacije, Mirovni inštitut, Umanotera, PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Avanta Largo, Društvo Humanitas, Zavod PROJA, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Greenpeace Slovenija, Ljubljana Odprto Mesto (LOM), Mreža Stanovanja za vse, prof. mag. Anja Planišček, prof. Alen Ožbolt, Dekan UL ALUO, dr. Andreja Rafaelič, prof. mag. Tadej Glažar, prof. dr. Vito Flaker, Arne Vehovar

Kot vsako poletje, je tudi letos k nam prišla na obisk moja sestra, ki z družino živi na Nizozemskem že več kot dvajset let. Seveda se v naših družinskih pogovorih nismo mogli izogniti vseprisotnosti vojne v Ukrajini in tako je ob eni priložnosti 14-letni nečak z nami delil izkušnjo, ki jo je doživel pri pouku zgodovine, ko je profesor mladim Nizozemcem in Nizozemkam poskušal približati, kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini. Da bi kar najbolje dočaral razsežnosti ukrajinske apokalipse, jim je dejal, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Nečak, ki je intuitivno prepoznal kognitivno disonanco med profesorjevo razlago in lastno družinsko zgodovino, je profesorja nemudoma vprašal, kaj pa je potem bila vojna v Bosni? Namreč, če bosanske vojne ne bi bilo, se tudi ta fant sploh ne bi rodil v ta svet, saj se njegov oče, ki je leta 1993 z družino moral zapustiti rodno Banja Luko, in mama, Slovenka z bosanskimi koreninami, zelo verjetno ne bi nikoli srečala.

Poznavajoč mentalni okvir izobraženih korektnih Zahodnjakov, ne dvomim, da je nizozemski profesor tudi sam zaznal disonanco med lastnim subjektivnim tolmačenjem in objektivno realnostjo evropske zgodovine, ki jo je utelešal ravno njegov dijak. Kljub temu pa si je profesor drznil reči, da je vojna v Ukrajini »drugačna« od vojn v nekdanji Jugoslaviji. »Tante Minka, šta je tu drukčije?«, me je v polomljeni bosanščini s simpatičnim prizvokom nizozemščine spraševal nečak. Za nekaj trenutkov sem kolebala, kako naj 14-letniku, pristnemu Nizozemcu in Oranje navijaču povem, da geografsko območje Jugovzhodne Evrope, ki jo po navadi označujemo kot »Balkan«, v glavah Zahodnjakov ni Evropa. In da, posledično, ljudje s tega območja, zlasti pa tisti z nekrščanskimi, muslimanskimi koreninami, za njih nismo Evropejci? Zato sem posegla po tistem, kar zagotovo dobro pozna. »Veš, kdo je Geert Wilders, kajne?« sem ga vprašala. »No, to kar Wilders javno govori o muslimanih, tako dejansko misli znaten delež avtohtonih Nizozemcev. Pa ne samo Nizozemci, ampak tudi drugi zahodno- in srednjeevropski narodi.« Jasno, nizozemski profesor zgodovine si tega ni upal izreči na glas, kajti to bi v državi, kjer je občutek kolektivne (so)odgovornosti zaradi Srebrenice močno prisoten, povzročilo pravcati škandal. Popolnoma drugače pa je v Bosni in Hercegovini in Srbiji, kjer politiki vseh barv še vedno nekaznovano zanikajo genocid in poveličujejo obsojene zločinov proti človeštvu kot »heroje« in »legende«. Med drugimi tudi Milorad Dodik, ki je, potem ko je Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča junija lani potrdil dosmrtno zaporno kazen nekdanjemu generalu Ratku Mladiću, izjavil: »General je danes pristal med legendami.« Ravno Milorada Dodika, zanikovalca genocida in povečevalca lika Ratka Mladića, je pred dobrim mesecem dni v Banja Luki obiskal župan Ljubljane Zoran Janković in Dodiku osebno izrazil podporo na predstoječih volitvah v Bosni in Hercegovini. Na volitvah je Dodik, po pričakovanjih, zmagal in postal novi-stari predsednik Republike srbske. Vest o obisku glavnega baje slovenske prestolnice glavnemu baji v Republiki srbski je v slovenski javnosti minila relativno neopaženo. Ob ta sila nenavaden obisk se je obregnilo le nekaj slovenskih medijev, medtem ko je prijateljevanje župana Jankovića s politikom, ki zanika genocid, problematiziral samo Mladinin novinar Borut Mekina, ki je z vprašanjem »Je mogoče v isti sapi obsojati genocid v Srebrenici in podpirati Milorada Dodika, ki ta genocid zanika?«, opozoril na vnebopijočo kognitivno disonanco.

Žal, nič od tega pa ni zaznal novinar Marcel Štefančič jr. v svojem poglobljenem prispevku »Vrnitev fašizma«, v katerem se ob prihodu Mussolinijevih slavilcev na oblast v sosednji Italiji novinar sprašuje »Se lahko Slovenci še naprej obnašamo, kot da se ni nič zgodilo?« Nedvomno, gre za povsem retorično vprašanje, saj je vsem jasno, da vrnitev italijanskih fašistov na oblast, ki se dogaja skoraj natanko 100 let po nasilnem prevzemu oblasti s strani Benita Mussolinija, že ima neposredne posledice v našem notranje-političnem življenju. Najbolj očitno to potrjuje čestitka postfašistki Giorgii Meloni s strani Janeza Janše, predsednika SDS.

Da gre za stopnjevanje fašizacije SDS in, posledično, njenih volivk in volivcev, je Janša potrdil tudi s tem, da je svoje privržence in privrženke povabil, da se v čim večjem številu udeležijo Pohoda za življenje. To, da je Janša tudi sam prevzel nativistični diskurz, ki ga uporabljajo vsa post-fašistična gibanja tako v ZDA kot v Evropi, jasno kaže na to, da gre za premišljeno politiko največje stranke v slovenskem političnem prostoru. Navsezadnje, kot je Spomenka Hribar povedala na nedavnem posvetu o Jožetu Pučniku: »Janša ne dela nič brez namena. Tudi Bog in vera vanj sta zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast.« Enako sem tudi sama pomislila, ko sem novembra 2020 zasledila novico, da se je Janša sestal z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem, tema sestanka pa je bil projekt poglobitve železniške proge v Ljubljani in gradnja logističnega centra. Ob tej novici sem zastrigla z ušesi in tisti trenutek mi je postalo kristalno jasno, zakaj Janković v času najhujše epidemije molči ob stopnjujoči se represiji Janševega režima. Za svoj molk je bil kmalu bogato nagrajen s kooperativnostjo Hojsove policije, ki je le dva meseca kasneje sramotno asistirala pri nasilni deložaciji uporabnikov in uporabnic AT Rog in zatrtju protestov, ki so temu sledili, tudi z uporabo solzivca.

Sklenitev pakta o nenapadanju med ljubljanskim županom, samooklicanim anti-fašistom, in takratnim predsednikom vlade, post-fašistom, kakršne v post-socialističnem delu Evrope najdeš pod domala vsakim kamnom, me ni ravno presenetila. Namreč, znano je, da fašisti nikoli niso imeli resnih ideoloških pomislekov pri sklepanju poslov s kapitalom, tudi če se njegovi nosilci ne identificirajo s fašističnimi idejami. In obratno; nosilci kapitala niso imeli zadržkov pri poslovanju s fašisti, tudi če se jim je zgodovinski fašizem upiral. Če analogijo prenesemo na naše gore (post) fašizem, podobno naš anti-fašistični župan nima nobenih težav s tem, če policija, instrumentalizirana s strani post-fašistične oblasti, s solzivcem zaplini do njega kritične protestnike. In, kot vse kaže, tudi z Dodikom je sklenil dobro kupčijo. Tako naj bi mesto Ljubljana ostanek mešanih komunalnih odpadkov kot gorivo za sežig vozila v TE Ugljevik pri Bijeljini, v zameno za poceni elektriko in plin.

Če sklenem, Marcel ima prav, ko pravi, da se fašizem dogaja čisto blizu nas. Samo da ob tem zapade v to isto kognitivno disonanco, ki jo očita drugim. Tako v isti sapi vleče zgodovinske vzporednice z zgodovinskim fašizmom iz 30. let 20. stoletja, medtem pa spregleda tisto, kar je skrito vsem na očeh; in sicer, da so se vojne in eni najhujših zločinov proti človeštvu po 2. svetovni vojni še pred nekaj desetletji dogajale tako rekoč na našem hišnem pragu. S tem pa dejansko potrdi, da je najbolj zavajajoča »slepota na fašizem« ravno slepota na tisti fašizem, ki je čisto blizu nas ali pa je morda del nas samih. Natanko tako, kot je dejal Ludwig Wittgenstein: »Nič ni težjega od tega, kot ne zavajati samega sebe«. 

Spoštovani.

Za zagotovitev objektivnejše obveščenosti javnosti in v skladu s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo, da objavite naslednji popravek v povezavi s prispevkom, ki je bil 7. novembra 2022 objavljen v časniku Mladina, z naslovom »Vrnitev Hojsovih biserov«, avtorja Luke Volka.

Policisti so 1. 10. 2022 opravljali varovanje prijavljenega shoda na območju Prešernovega trga in okolici, kjer so zaznali kršitelja, ki sta prišla v verbalni spor, ki je nato prerasel še v fizičnega.

Pojasnjujemo, da je pred tem na istem mestu potekal tudi neprijavljen shod in v okviru tega, kot del „performansa“, je bilo več oseb iste skupine, ki so bile v medsebojnem fizičnem kontaktu, ki pa ni pomenil kršitve javnega reda in miru.

Takoj, ko so policisti zaznali, da je med dvema osebama prišlo do spora in s tem povezane kršitve javnega reda in miru, pa so naredili vse, da je bil javni red in mir ponovno vzpostavljen. Takoj ob zaznavi pretepa so posredovali in zoper osebi ukrepali ter preprečili nadaljnjo kršitev. Po posredovanju policistov sta oba upoštevala ukaze in s kršitvijo prenehala, zato razlogov za pridržanje ni bilo. Obema je bila ponujena zdravstvena oskrba, ki pa sta jo odklonila. Zoper osebi vodijo postopek o prekršku zaradi kršitve določil Zakona o javnem redu in miru.

Glede na pojasnjeno zanikamo očitke, da policija ni preprečila napada na udeležence proti-shoda in da v spor nekaj časa sploh ni hotela poseči.

Policisti namreč lahko v okviru pooblastil ukrepajo šele, ko zaznajo nedovoljeno ravnanje oziroma kršitev. V članku so prikazane fotografije, ki bi lahko zaradi statičnosti napačno interpretirale celotno dogajanje na shodu oziroma ob opisanem dogodku, saj ne prikazujejo, da je na tem mestu, kot omenjeno, potekal „performans“ več oseb.

Lepo pozdravljeni.

Komaj verjetna birokratska brezdušnost je danes včasih še hujša kot nekoč. V »socialističnih« časih je bil med pravniki znan izrek takratnega zelo uglednega vladnega pravnika (ime bom zamolčal), kako oblastnikom reče: »Vi mi samo povejte, kakšno odločitev hočete – jaz jo bom pa pravno utemeljil, da bo zakonita.« Takrat se je oblast, če se je le dalo, vsaj še trudila, da bi njeni ukrepi imeli vsaj videz zakonitosti in ustavnosti. Danes, ko imamo demokratično, na tri ločene veje razdeljeno oblast, ne izvršne ne zakonodajne veje oblasti to ne skrbi več kaj dosti: »Mi delamo, kot mislimo, da je prav – če pravno morda ni kaj prav, bodo pa to že sodišča povedala.« No, bodo, kadar bodo – če sploh bodo. Gotovi sta namreč na tem svetu, kot vemo, samo dve stvari: smrt in davki, vse drugo je negotovo.

Kako je naše današnje upravno sodišče najprej pet let zavlačevalo, na koncu pa sramotno pokleknilo, ko bi moralo razveljaviti očitno nezakonito odločbo MNZ, sklicujočo se na neke tajne dokumente, sem prikazal že v Dnevnikovem Objektivu 1. oktobra. Že od konca avgusta pa se skoraj vsak dan »zaletavam« (z dopisi, ne z glavo) v neprebojni zid komaj še verjetne birokratske brezdušnosti. Tudi tragična zamenjava identitete dveh onemoglih starih ljudi v celjski bolnici še ni naredila omembe vredne razpoke v tem neprebojnem zidu.

Na to jasno kaže komaj verjetni primer dveh drugih onemoglih starih ljudi – dveh nekoč »izbrisanih«, ki brez vseh papirjev še danes živita tu pri nas. Oblast sicer ve za njiju, a ker nista delala prekrškov, se zanju ni zmenila in ju je pustila životariti, kakor sta vedela in znala. Eden v Piranu, drugi v Ljubljani. In bi ju pustila pri miru do smrti, če se obema zdravstveno stanje ne bi tako poslabšalo, da so ju morali sprejeti v bolnico. Ko so prvega pozdravili, ga (nesposobnega samostojnega življenja, a brez papirjev) leto dni niso mogli namestiti v noben dom, nakar so ga kar odpustili – po letu dni »bivakiranja« v neki kamp-prikolici pa se mu je stanje še nadalje tako poslabšalo (že skoraj slep, amputirana dva prsta na nogi zaradi gangrene, sladkorna bolezen), da je postala namestitev v dom zdaj že skrajno urgentna. Ob sodelovanju CSD Piran in doma v Izoli je bilo za sprejem v ta dom že vse pripravljeno – manjkala je samo še izjava, kdo bo plačeval stroške za to: ali notranje ali socialno ministrstvo (MNZ ali MDDSZ). Zakonodaja takih izjemnih primerov seveda izrecno ne ureja, zato sem konec avgusta v več dopisih pod naslovom »Krizna namestitev dveh onemoglih oseb – zelo nujno« obema ministrstvoma pojasnil, da pravna podlaga za tako namestitev (in za prevzem stroškov zanj) kljub temu obstaja – pravno bolj preprosta in lažje uresničljiva za MNZ – in ju pozval k nujnemu takojšnjemu ukrepanju. Pisaril, ponavljal, rotil – nič, le izmikanja. Nato sem prejšnjo sredo pozval še vlado, naj vendar prepreči (po celjski tragediji) še eno sramoto te »pravne in socialne države«, ko se dve njeni ministrstvi v tako urgentni zadevi že cel mesec in več samo izmikata vsako svoji odgovornosti. Bo zdaj vsaj vlada kaj vendarle ukrenila? Še preden spet kdo »pomotoma« (tokrat zaradi zločinske birokratske brezdušnosti) umre?

V prispevku z naslovom »Posli za sinove vrhuške SDS«, avtorice Monike Weiss, z dne 30.9.2022, so podane neresnične navedbe oziroma so navedbe v navedenem prispevku izkrivljene do mere, da ne odražajo resničnih dogodkov in okoliščin. Navedbe v omenjenem prispevku grobo posegajo v moj ugled in dobro ime, s tem pa v moje pravice in pravno varovane interese. Nikakor namreč ne držijo insinuacije v prispevku, ki izhajajo iz oznak »rosno mlada odvetniška pisarna« in »mladi pravnik«. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika jasno izhaja, da se pridevnik »rosno« mlad uporablja za neizkušeno osebo. Prispevek tako povprečnemu bralcu daje vtis, da sem domnevno neizkušen, kar pa nikakor ne drži, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako nikakor ne držijo navedbe oziroma insinuacije v prispevku, da naj bi šlo v mojem primeru za klientelizem oziroma da stranke oziroma zadeve, pri katerih svetujem, domnevno pridobivam iz razloga, ker sem sin enega od članov določene politične stranke. Stranke in posle namreč pridobivam na podlagi svojih izkušenj, znanja, referenc ter konkurenčnih ponudb, in sicer: i. Po opravljeni diplomi imam več kot 10 let delovnih izkušenj v odvetništvu, če bi upoštevali še študentsko delo, pa še več. ii. Sorodstvenih razmerij ne skrivam. Kot vedo vsi, ki me poznajo, pa teh povezav nikoli nisem izpostavljal ali se nanje zanašal. Moj oče s postopki izbire pri strankah nima ničesar.

Vsi postopki izbire pri strankah, ki jih zastopam, so bili izvedeni v skladu z veljavnimi pravili. iii. V prispevku je navedeno, da je odvetniška pisarna, v kateri sem bil do leta 2020 partner, kot ugledna uvrščena na mednarodno uveljavljeno lestvico Legal 500, narejeno na podlagi standardiziranih in neodvisnih presoj odvetniških družb po državah. V prispevku pa ni navedeno, da sem na tej isti, javno objavljeni, mednarodno uveljavljeni lestvici uvrščen tudi sam kot posameznik (kot eden izmed vodilnih odvetnikov/partnerjev - Next Generation Partner), prav tako pa je na to isto – neodvisno in mednarodno! - lestvico že uvrščena odvetniška pisarna Jerovšek Malis, ki sva jo ustanovila s kolegom Malisom (kot ena od vodilnih novoustanovljenih pisarn – Firms to Watch: Leading Firms). Isti razlog, zaradi katerega je bila, sodeč pa navedbah v prispevku, za sodelovanje z določenimi strankami (DUTB, d.d.) v državni lasti izbrana druga odvetniška pisarna (o kateri prispevek govori s samimi izbranimi besedami), je torej podan tudi pri meni in moji odvetniški pisarni. iv.

V svoji dosedanji karieri sem vodil in sodeloval pri številnih odmevnih in kompleksnih strokovnih zadevah. Določeni podatki o navedenem so, kolikor so objavo same želele oziroma izrecno dovolile stranke, tudi javno objavljeni, zato bi se lahko avtorica prispevka o tem prepričala sama. Kot je bilo izrecno pojasnjeno tudi avtorici prispevka, pa sicer kot odvetnik brez dovoljenja stranke ne smem javno razkrivati podatkov o tem, kateri konkretni stranki svetujem (ali ne svetujem) in kakšna je morebitna podlaga, narava ali vsebina takšnega sodelovanja, saj to prepovedujejo veljavni predpisi o odvetništvu. Ne gre torej za kakršnokoli skrivanje oziroma neutemeljeno izogibanje odgovorom na novinarska vprašanja. Na navedbe v prispevku na tem mestu odgovarjam zgolj iz razloga, ker sem bil v prispevku z neresničnimi navedbami izzvan. v. I mam številne izkušnje z zastopanjem strank tako pred upravnimi organi kot tudi pred sodišči, tako v Republiki Sloveniji kot tudi v tujini, in sicer med drugim na primer tudi pred Splošnim sodiščem Evropske unije v Luksemburgu (kar je mogoče preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov). vi. Ž e več let na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pri predmetu Združitve, prevzemi in prestrukturiranje gospodarskih družb sodelujem kot gostujoči, vabljeni predavatelj, kjer sem tudi soavtor zaključnega praktičnega primera, ki služi za ponazoritev določenih predavanih pravnih institutov v praksi. vii.

V prispevku ni navedeno (čeprav sem to pred objavo prispevka avtorici pisno pojasnil), da so subjekti javnega prava med mojimi strankami v manjšini, prednjačijo pa stranke iz zasebnega sektorja, in sicer tako domače kot tudi tuje. viii. Da imam potrebno pravno znanje, izhaja tudi iz rezultatov mojega šolanja. Zgolj primeroma pojasnjujem, da sem na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral z oceno 10, na magistrskem študiju na Bucerius Law School v Hamburgu v Nemčiji (ki je ena od najbolj priznanih pravnih fakultet v Nemčiji) pa z najboljšo povprečno oceno v letniku in s tem tudi z eno od najboljših povprečnih ocen v zgodovini tega magistrskega programa. Navedeno izhaja iz uradnih listin, s katerimi razpolagam, prav tako pa tudi iz javno objavljenih podatkov.