“Učenci, dijaki, študenjte – vsi so žrtve samovoljnega vladarja.” To je podnaslov članka Jureta Trampuša in v tej izjavi se s piscem popolnoma strinjam.

Strinjam se tudi s tistim “navadnim” človekom, ki se mu je “ftrgalo” zaradi tvita predsednika vlade. Tistega epohalnega - glede nerazumnega in nevarnega izkoriščanja otrok v politične namene. Samo izrazoslovje v video-posnetku “navadnega” človeka pokaže, da je med nama več desetletna vrzel, v stopnji ogorčenja pa sva si blizu. A za hitro umiritev mojih možganskih valov skrbijo moji dooooolgi vdihi in izdihi z osredotočenjem na misli: “jaz/sem/srečna/zdrava/ljubeča/mirna”.

To so moji profiti staranja. No, lahko bi na svoje staranje pogledala tudi skozi Jolkizem, ki ga je Jolka Milič zapisala: “Življenjske izkušnje nam pomagajo, da postanemo modri, ko je prepozno in nam je modrost le v napoto.” A včasih pride modrost vseeno tudi prav in človeku ni v napoto. Meni je npr. odprla oči o tem, da me iskanje kletvic ne popelje do rešitev, pač pa z njimi še hitreje padam k tlom, v območje nemoči in izgubljenosti. Zato sem se jim odpovedala.

Zdaj pa k zgodovini in kako se ta ponavlja. Nemirno me delajo misli, kam bi “garažirala” otroke pred tridesetimi leti, če bi takrat bila epidemija. Bila je osamosvojitvena vojna in z možem sva vse tri otroke – takrat v vrtcu in prvi triadi OŠ - iz Ljubljane evakuirala na Kras. Tašča je z izkušnjo druge svetovne vojne klet opremila kot zaklonišče in otroke vanjo ob sirenah skrila. Sama sem kar več dni in noči živela v zdravstvenem domu, ki je bil le po nekaj kilometrov daleč od dveh velikih kasarn. Na le malo večji razdalji pa se je nahajala še protiletalska enota. Mož je skrbel za dvatisoččlanski kolektiv tovarne, do katere je dostopal mimo ene največjih kasarn v Ljubljani, z ostrostrelcem na strehi bližnjega objekta.

Pojav gospoda Kacina na TV sem takrat sprejela z največjimi obeti za rešitev vojnega zapleta. A ko se je lani na ekranih pojavil kot obveščevalec v boju proti virusu, so me spreleteli dvomi. O epidemijah se mi je že nekaj sanjalo, do danes pa sem pridobila veliko novih znanj in uvidov. Zelo mi je mar in zelo si želim po koncu tega “izziva” iskreno odgovoriti na vprašanje, ki ga predlaga dr. Željko Ćirić: “Kaj pa ste takrat, ko smo imeli izziv, delali vi?” Zato se trudim pridobljena znanja in nasvete predajati še drugim po principih “Več glav več ve” in “V slogi je moč”.

Ob današnjem skokovitem napredku znanosti in znanja iskreno občudujem številne možnosti solidnega preživetja, ki se kažejo pred nami. Z uporabo združenega znanja vsega sveta bi lahko dokaj hitro zatrli najhujše grožnje, ki jih predstavlja življenje z virusom. Pa tudi tiste, ki jih prinaša brezobzirna zloraba okolja. Zagotovili bi si lahko ukrepe in veščine tudi za nove podobne spopade, ki nas v prihodnje tako ali drugače čakajo. Ne mislim na brezglava ustrahovanja preko teorij zarote. Mislim na realne nevarnosti stopnjevanja mutiranja virusa SARS-CoV-2, na možnosti vdiranja drugih virusov iz populacije živali v populacijo ljudi in ne nazadnje tudi na možnosti bioterorizma.

V bližnji prihodnosti pa nas čakajo predvsem težke posledice današnje krute realnosti. Sprašujem se, koliko resursov pomoči bomo zmogli združiti? Koliko možnosti za medsebojno pomoč bomo pripravljeni aktivirati? Življenje kaže, da večini ljudi zadostujejo že manjše pomoči, tudi le pomoč sosedov ali vrstnikov, saj se v njih lahko na ta način rodijo skoraj nesluteni viri osebne trdnosti, s katero si uspejo zaceliti rane. Na vojnih področjih kažejo izkušnje, da so del travm otroci predelali že s tem, ko so o mučenju ali ubojih svojih staršev lahko govorili drugim otrokom v razredu. Socialna skupnost ima velik terapevtski potencial. Zato je legendarni dr. Rugelj v svojem programu psihosocialne rehabilitacije zahteval, da ljudje pišejo o sebi in te spise berejo drugim. Zato imajo prav to za svoj način dela tudi anonimni alkoholiki in to že preko 85 let. Ob njih pa še najmanj 40 različnih programov pomoči, ki so licenco za uporabo 12 korakov duhovnega razvoja dobili od AA. Mnogo vsakovrstnih pomoči, strokovnih in laičnih, je na razpolago tudi v Sloveniji.

Epidemije so krize, so vojno stanje, ki pa se ga ne rešuje z vojaškimi pristopi. Kot se s trdimi pristopi ne da uspešno reševati še mnogih drugih kriz. Otroci so po svetu utrpeli manj škode tam, kjer so sicer uvajali bolj trdne, bolje strukturirane ukrepe, niso pa jih zagotavljali na trd način. Da se da mnogo več dobrega doseči brez uporabe sile, morda ne vedo zgolj tisti, ki v svojih osebnih stiskah že dolgo, v kriznih situacijah pa še močneje, “živijo vojno”. Med njimi so npr. nasprotniki cepljenja, ki v boju za svoje otroke drugače mislečim lepijo etikete vojnih zločincev, pa tisti, ki ustvarjajo in množijo teorije zarot, pa tisti posamezniki iz vrst zdravnikov, ki brezglavo in do konca neodgovorno oporekajo znanstvenim dognanjem.

Zakaj se do znanja in prizadevanja ključnih strokovnjakov v boju z epidemijo nekateri posamezniki vedejo skrajno napadalno in rušilno in s tem bombardirajo lastno zaledje? Posledica takega rušenja ima visoko ceno. Plačujemo jo državljani in še dolgo jo bomo.

Morda zato, ker verjamejo v še en Jolkizem, da namreč “Tepeni nimajo nikoli prav. Zakaj bi jih sicer tepli?” 

V Mladini je 5. 2. 2021 izpod peresa Pie Nikolič izšel zelo tendenciozen in zlonameren članek, v katerem novinarka zmotno opisuje stanje na območju nekdanje Tovarne Rog in domnevno nespoštljivo ravnanje MOL z umetninami. Poudarjamo, da se pri čiščenju prostorov nekdanje Tovarne Rog z umetninami in osebno lastnino nekdanjih uporabnikov postopa strokovno in korektno.

Velikemu številu umetnikov smo omogočili, da sami odnesejo svoja dela, med prvimi denimo tudi Andreju Škufci, ki bo razstavljal v rimskem Maxxiju. Enako velja za uporabnike skate parka, ki je v večini preseljen in skladiščen, v dogovoru s skejterji iz Roga pa bo nov skate park odprt maja 2021 v Stožicah. Nadaljuje se prevzem osebnih stvari, ki so bile iz območja Roga že pripeljane na zbirno mesto na Povšetovi 10. Doslej smo prejeli 58 vlog za prevzem stvari in opreme, nekaj od istih oseb. Svojo lastnino je doslej prevzelo 22 oseb. 

Ime mi je Anoir, prihajam iz Alžirije. Izza zidov deportacijskega centra Postojna vam bom povedal resnico. Že drugič sem zaprt v tem Centru za tujce. V Sloveniji sem zaprosil za azil, vendar mi ga niso odobrili, zato so me zaprli v Postojno. Prvič so me izpustili na prostost marca leta 2020, s papirjem, ki mi je dovolil zadrževanje na območju Republike Slovenije in mi prepovedal, da bi jo zapustil. Toda pustili so me brez dovoljenja za delo, brez pravice do socialne podpore ali do nastanitve. Znašel sem se na cesti.

Ko sem prišel ven iz Centra za tujce, sredi marca, sredi karantene, ko je bilo vse zaprto, sem se za pomoč obrnil na skupino ljudi, ki sem jih poznal tukaj v Sloveniji. Pomagali so mi z namestitvijo, s hrano, pijačo, obleko, z vsem. Uredili so tudi, da me je prišel pregledati zdravnik, ki mi je podaril maske in razkužilo. Lepo so skrbeli zame vse dokler me niso septembra ponovno zaprli v Center za tujce. Še vedno se trudijo zame in mi pomagajo. Rad bi se zahvalil tem ljudem. Ti ljudje prihajajo iz Ambasade Rog, migrantskega socialnega centra v Rogu, ki je zdaj porušen. Uničenje Roga sem opazoval prek socialnih omrežij izza rešetk Postojne, popolnoma me je pretreslo. Ambasada Rog je pomagala mnogim ljudem, kot sem jaz, ljudem brez papirjev, ki nimajo dovoljenja za delo, ljudem, ki močno trpijo zaradi posledic nedokumentiranosti. Pozivam vse pristojne, da jim omogočijo nadaljevanje njihove aktivnosti, da jim omogočijo vzpostaviti novo zavetje za migrante, saj so rešili dostojanstvo mnogim. 

Vlado Miheljak je, za normalno razmišljajoče ljudi, zadosti jasno napisal, zakaj je popolnoma nepotrebno povabilo predsednika države Boruta Pahorja predsednikom parlamentarnih strank na pogovor o sodelovanju med pozicijo in opozicijo. Ker je pa, izgleda, političen način razmišljanja precej drugačen, je le treba nekaj dodati. Predsednik Pahor in poslanci koalicijskih strank, neodločni poslanci DeSUS, ter podpisniki posebnega sporazuma o sodelovanju z vlado, izgleda, ne poznajo slovenskega pregovora: »Povej s kom se družiš, pa ti bom povedal, kdo si.« Zakaj spominjam na ta pregovor? Predsednika vlade Janeza Janše bremeni cela vrsta nerazčiščenih sumljivih poslov. Za razliko od drugih javnih oseb, ki so bile ali so obtožene nezakonitih zadev, ki običajno izjavijo, da bodo na sodišču dokazali svojo nedolžnost, Janezu Janši ni do razčiščevanja na sodišču, ampak se sodišču izogiba z nesprejemanjem sodnih pozivov. Z drugimi besedami, z zavlačevanjem poizkuša doseči zastaranje zadev. Politiki s takšnimi bremeni v razvitih demokracijah nimajo mesta. Zato se v tujini sprašujejo, kakšne vrednote imajo politiki, ki ga podpirajo.

Predsednika strank in ministra Zdravko Počivalšek in Matej Tonin ob velikem navdušenju nad učinkovitostjo dela vlade (o kakovosti ne govorita), ne opazita, da državo, v kateri živita, JJ s svojimi sodelavci spreminja v vse manj demokratično. S tem in z izvajanjem svoje politike v stikih s tujino je močno zmanjšal ugled Slovenije v tujini. Poslanci DeSUSa se nikakor ne morejo odločiti, katera osebna računica se jim bo boljše izšla. Ne glede na njihovo računico se ne morejo pohvaliti, da je ta vlada dobro poskrbela za starejšo generacijo, katerih interese naj bi predvsem zastopali. Menda ne bodo trdili, da je bilo dobro poskrbljeno za prebivalce v domovih za starejše. Čudna skrb se kaže tudi v tem, da so »z levo roko« našli denar za dodatno financiranje vojske, niso pa našli sredstev za financiranje že napisanega zakona o dolgotrajni oskrbi, niti sistemsko uredili dolgoročno vzdržno financiranje zdravstva. Niti enega doma za ostarele v javni lasti ni začela graditi (celo ne dokončanje tistega v Osilnici), pač pa so podelili koncesije za privatno gradnjo. Z valorizacijami pokojnin in z dodatki se nikar ne hvalite, ker se bo vse to izničilo, ko bo treba odplačevati najete kredite. Takrat bomo zopet lahko le sanjali o valorizacijah.

Gospod predsednik države Borut Pahor, ali bi mogoče ne bilo koristno, da bi s političnega preskočili na normalen način razmišljanja? 

Kot državljanka Republike Slovenije bi vam želela zastaviti vprašanje o vaših nadaljnjih korakih.

Na tem mestu ne želim komentirati vaših dosedanjih odločitev. Za vas imam le vprašanje, ali ste že razmislili o svojih kratkoročnih načrtih.

Domnevam, da je tudi vam več kot očitno, da se vodilna vladna stranka sistematično pripravlja na predčasne volitve, saj predsednik vlade s svojimi dejanji to zelo jasno kaže. Kot lahko tudi sami vidite, pri teh pripravah vašo stranko uporablja kot enega izmed strelovodov, saj želi nakopičeno jezo državljanov preusmeriti predvsem na resorno ministrico iz vaše stranke. Seveda ne gre za njo osebno, gre za taktično preusmerjanje javnega ogorčenja zaradi mnogih nepriljubljenih vladnih ukrepov na vašo stranko.

Zanima me, ali verjamete, da predsednik vlade ne bo sprožil predčasnih volitev v trenutku, ki se mu bo zdel najbolj ugoden?

Vemo, da ste poslanci SMC v zelo neprijetnem položaju, saj v primeru predčasnih volitev stranke SMC seveda ne bo več med parlamentarnimi strankami.

Zanima pa me, ali se boste odločili, da še naprej podpirate stranko SDS pri razgradnji poslednjih ostankov pravne države, pri njenem uničevanju trenutni vladi nenaklonjenih medijev, pri uničevanju kulture, šolstva in znanosti ter pri sistematičnem in neustavnem kršenju človekovih pravic vsakega, ki si drzne izraziti nestrinjanje s trenutno vlado?

Zanima me, ali boste še naprej podpirali vladne orožarske posle in preprečevanje referenduma o nabavi orožja?

Zanima me, ali boste še naprej dopuščali visoki smrtni davek in družbeno razgradnjo, ki sta posledici kaotičnih in kontraproduktivnih vladnih ukrepov ob pandemiji? Zavestno nisem napisala “ukrepov za preprečevanje širjenja virusa”, saj je večini državljanov več kot očitno, da tej vladi pandemija pravzaprav koristi, saj brez nje trenutno vladno početje ne bi bilo možno.

Kolikor lahko vidim, imate le dve izbiri. Lahko čakate, da predsednik vlade, v zanj najbolj ugodnem trenutku, sproži predčasne volitve, ali pa se odločite in odrečete nadaljnjo podporo trenutni vladni politiki.

Če pa že imate zanesljivo zagotovljene pozicije v stranki SDS ali pa vodstvene funkcije v podjetjih, ki jih omenjena stranka obvladuje, pa vas prosim, da moje vprašanje obravnavate kot povsem brezpredmetno.

V pričakovanju vašega odgovora.

Članek o koronskih dodatkih v prejšnji številki Mladine je – razumljivo – predvsem med prejemniki dodatkov naletel na velik odziv. Prejeli smo več pisem, nekaj jih tudi objavljamo, pa tudi nekaj zahtev za objavo popravkov. V članku smo objavili ogromno podatkov in primerjav, ki so test javnosti večinoma vzdržali, polomili pa smo ga pri obdelavi podatkov o koronskih dodatkih, ki bi jih naj dobili visokošolski učitelji na Univerzi v Mariboru. V preglednici ob članku smo namreč zapisali, da naj bi 574 visokošolskih učiteljev univerze za november prejelo v povprečju vsak 311 evrov dodatka. To je bila napaka. Podatek ne drži.

Ministrstvo za javno upravo po posameznih delovnih mestih objavlja skupna izplačila vseh dodatkov, po institucijah pa izplačilo posameznega tipa dodatka. Te sezname smo na Mladini v primeru policistov, gasilcev ali medicinskega osebja križno preverili, nismo pa tega naredili pri visokošolskih učiteljih. Da je 574 visokošolskih učiteljev mariborske univerze za november prejelo v povprečju 311 evrov dodatka, sicer drži, a to ni bil koronski dodatek, temveč položajni dodatek. Še dodatno so nam na mariborski univerzi pojasnili, da bodo na njihovi instituciji koronski dodatek (uradno dodatek za delo v rizičnih razmerah) izplačali 52 pedagoškim delavcem za 557 ur dela, med drugim zdravnikom in medicinskim sestram, ki na seminarjih prihajajo v stik s pacienti. Vsak od njih naj bi v povprečju dobil 109,11 evra, so nam sporočili.

Seveda se univerzi, še bolj pa njenim visokošolskim učiteljem, za napačne navedbe opravičujemo.

Spoštovani, dne 29. 1. 2021 ste v reviji Mladina objavili članek avtorja Boruta Mekine z naslovom: »Koronski dodatki«. V članku so napačne navedbe, ki jih v nadaljevanju demantiramo ter skladno s 26. členom Zakona o medijih (Zmed) v zakonskem roku zahtevamo objavo popravka objavljenega obvestila. 1. navedba v naslovu okvirja: »Revirni gozdar: 5348 evrov dodatka zaradi epidemije« Popravek: navedba v naslovu je napačna. Kot je navedeno tudi v besedilu članka, tolikšnega dodatka ni prejel revirni gozdar, temveč vodja območne enote. Revirni gozdarji so prejeli izplačila, ki so bila nižja. 2. navedba: »… da so v zavodu 12. novembra 794 zaposlenim v povprečju izplačali 1501 evro dodatka za delo v tveganih razmerah v času epidemije.« Popravek: navedba o številu zaposlenih in znesku je napačna. Dodatek je prejelo 726 zaposlenih, povprečni bruto znesek za tri mesece skupaj (marec, april in maj) je znašal 1.496 EUR (I. bruto). 

Prispevek novinarja Boruta Mekine, pod naslovom Koronski ododatki in podnaslovom Revirni gozdar 5348 € dodatka zaradi epidemije, ki je bil 29. januarja 2021 objavljen v tedniku Mladina, v sindikatu ocenjujemo kot zavajajoč, čeprav je avtor uporabil javno dostopne podatke s Portala javnih plač Ministrstva za javno upravo. Sindikat Zavoda za gozdove Slovenije (SZGS), ki deluje v okviru Sindikata državih organov Slovenije (SDOS) je po preverjanju podatkov ugotovil, da prav nobeden od revirnih gozdarjev, ki so zaposleni na ZGS, takšnega neverjetnega dodatka ni prejel. Navedba v omenjenem članku je žal napačna, a vendar je že povzročila veliko moralno škodo gozdarjem ZGS oziroma osnovnemu poklicu revirnega gozdarja, saj so se na objavljene podatke sklicevali tudi ostali slovenski mediji.

Vsebina zapisanega o dodatkih in izplačilih dodatkov k plačam med epidemijo matematično najverjetneje drži, saj je ZGS za prvi val epidemije COVID-19 spomladi 2020, za tri mesece skupaj, preračunano na povprečje oziroma aritmetično sredino vseh izplačanih dodatkov vsem zaposlenim v ZGS, prišel na znesek 1501 € bruto, zato v SZGS ugotavljajo, da je v tej zgodbi o izplačilih dodatkov najmanj dobila večina članov sindikata.

V času prvega vala epidemije COVID-19, ko sta se država in gospodarstvo v velikem obsegu zaustavila, je uprava ZGS 396 revirnim gozdarjem izdala navodilo, da se nujne naloge kot so: izbira dreves za posek, sanitarna sečnja in sajenje dreves oziroma pogozdovanje nemoteno izvajajo naprej. V primeru, da ZGS, preko svojih revirnih gozdarjev, načrtovane sadnje dreves v zasebnih in državnih gozdovih ne bi opravil, bi s tem povzročil enormno škodo, ko gre za izpad prihodkov drevesnic, EU projektov in lastnikov gozdov. Označevanje dreves za posek predstavlja začetek procesa delovanja lesnopredelovalne verige, zato bi ustavitev poseka pomenila finančno škodo, ki bi šla v milijone evrov, saj bi brez dela ostali sekači in drugi gozdni delavci skupaj s podjetji, ki sečnjo opravljajo, odkupovalci lesa, lesna industrija bi ostala brez surovin in nazadnje tudi lastniki gozdov, ki se iz lastnih gozdov oskrbujejo s kurjavo za svoj dom.

V prispevku je zapisano, da po mnenju epidemiologov v gozdu tako rekoč ni možnosti, da bi se kdo okužil. Če bi gozdarji v gozd zahajali brez lastnikov in drugih udeležencev, bi se načeloma lahko strinjali z napisanim, vendar Zakon o gozdovih zapoveduje, da sta pri izbiri oziroma označitvi dreves obvezno prisotna tako lastnik gozda kot tudi revirni gozdar, saj mora lastnik gozda gozdarju pokazati meje svojega gozda, kar pa prav tako zahteva Zakon o gozdovih. V vsakem primeru lahko pride do morebitne ogroženosti z okužbo, kljub upoštevanju vseh varnostnih ukrepov za zajezitev epidemije. Pri sadnji dreves revirni gozdarji s kamionov raztovarjajo sadike in material za zaščito dreves ter jih fizično razdeljujejo lastnikom. Kakorkoli že, revirni gozdarji so pri opravljanju rednih delovnih nalog in obveznosti neizogibno izpostavljeni stikom z lastniki gozdov. V mesecu decembru 2020 smo ravno v tem domnevno »varnem« delovnem okolju izgubili sodelavca, revirnega gozdarja, ki je preminil zaradi okužbe s COVID-19. Pokojni sodelavec ni imel družine, kar znatno poveča verjetnost, da se je okužil na delovnem mestu.

Glede trditve, da je vsak zaposleni v ZGS dobil 1086 € dodatka bruto, pa ugotavljamo, da je bil pri večini članov sindikata ta znesek nižji, saj je bil dodatek izplačan le za del dnevnega delovnega časa oziroma za tiste ure, ko so gozdarji bili v stiku s strankami in ostalimi uporabniki gozda, kar je mesečno znašalo nekje med 200€ in 300€ dodatka bruto. Ko izplačila dodatkov revirnim gozdarjem primerjamo s podatki o povprečnih izplačilih posebnih dodatkov zaradi epidemije v novembru 2020, ugotavljamo, da je dodatek, ki je bil izplačan gozdarjem ZGS, minimalen, če ga primerjamo z dodatki drugih poklicnih skupin oziroma pripadnikov policije, vojske in podobnih služb. Za razliko od ostalih državnih uslužbencev, so revirni gozdarji dodatke iz naslova pomladanskega oziroma prvega vala epidemije COVID-19 prejeli šele pri plači za oktober 2020, za drugi val pa še sploh ne.

Večina članov SZGS je ta dodatek razumela kot prvi pozitiven znak in upanje, da sta morda sedanja vlada in tudi javnost končno prepoznali že leta zapostavljen in podcenjen osnovni poklic revirnega gozdarja, ki bi že končno lahko doživel ustrezno spoštovanje, saj si ga zasluži tako kot vsi ostali primerljivi javni uslužbenci. Gozdarji ZGS so edini, ki za svoje delo v gozdovih že 25 let uporabljajo lastna osebna vozila, brez da bi za to imeli ustrezen in podpisan dogovor o najemu vozil, država jim tudi ne priznava nobene poklicne bolezni, kot sta borelioza in klopni meningitis, čeprav je po anketi SZGS več kot 40% terenskega kadra okuženega prav z boreliozo. Revirni gozdarji nimajo prav nobenih dodatkov za vsakdanje delo na brezpotjih, v neugodnih vremenskih razmerah ali pa za delo na terenu, ki so ga prizadele vremenske ujme oziroma vetrolomi in žledolomi. Čeprav so bili zaradi sanacije slovenskih gozdov preobremenjeni, saj so opravili več kot 200% rednega dela, nikomur od terenskih gozdarjev ni bil izplačan niti cent za delo v nevarnih razmerah, povečan obseg dela in podobno. Slovenski državni gozdarji s svojim delom dvigajo vrednost naših gozdov, kar je že leta 2015 ugotovil časopis Manager, saj so zapisali, da je Zavod za gozdove Slovenije ena od najboljših naložb javnih proračunskih sredstev, kajti ZGS, s svojim delom v slovenske gozdove vloži približno 500 milijonov € letno.

Vodstvo ZGS bo moralo slovenski javnosti sámo pojasniti, kako je bil dodatek zaradi nevarnosti okužbe s COVID-19 tako »korektno« porazdeljen, da so lahko nekateri vodstveni kadri ZGS, daleč stran od gozda, prejeli 5348,42 € bruto dodatka. Člani sindikata so pripravljeni z javno objavo svojih plačilnih list dokazati, da gre za zavajanje. Zanimiv je tudi podatek, da so revirni gozdarji, ki so bili zaposleni v bivši državi, prejemali višje pokojnine, kot so sedanje plače za povsem primerljiva delovna mesta.

Upamo, da bo pričujoči prispevek vsaj malo pojasnil dejansko slab materialni položaj oziroma zapostavljenost slovenskih državnih gozdarjev, saj se v večini za ta poklic niso odločili zaradi denarja, kajti večina gozdarjev ta poklic opravlja, ker ima ta poklic rada in ji je še kako mar za naš slovenski gozd. 

Navedba v članku z naslovom Koronski dodatki, da Občina Kočevje v oktobru ni bila odprta za stranke, ne drži. Občina Kočevje je že v oktobru, in tudi danes, delala tako s strankami (tudi osebno), kot izvajala razne potrebne operativne sestanke za nemoteno izvedbo projektov in investicij. Navedbe, da zaposleni le zaradi dodatka redno hodijo v službo, so neresnične in predvsem žaljive do vseh zaposlenih, ki dobro opravljajo svoje delo in s tem tudi pomembno doprinesejo k razvoju občine.

Lep pozdrav.

Kot »... svinja z mehom«?

Spoštovani bralci Mladine, prosim ne mislite, da sem imel v mislih ob zapisu naslova predsednika vlade. S pregovorom “da nekdo ravna, kakor ... sem imel v mislih kar celo vlado, ki tako neuspešno vodi to državo in ji skuša sleči še zadnje cunje s shiranega telesa. Na to misel so me navedli šokantni podatki iz Mladine, kjer je secirano delo države z denarjem, namenjenim za pomoč ob epidemiji, tako imenovanih “koronskih dodatkih«. Normalnemu človeku je nepojmljivo, da lahko politiki z državnim in evropskim delajo, kot je v uvodu navedeno. Namesto da bi vlada skrbela za red in pravičnost (kar je težko, priznam!) in se posvetila z vso skrbnostjo delitvi denarja zares potrebnim in tistim, ki ga zaslužijo, berem, kako si delijo denar gozdarji, občinarji, uredniki, farmacevti, gasilci - da ne naštevam dalje. Samo za kontrast tem sprevrženim in neupravičenim dodatkom - delavcev v trgovini, ki so vsak dan v stiku z množico sodržavljanov, ni na nobenem spisku.

Ta račun bo moral nekdo plačati, politiki ga zagotovo ne bodo, zato tudi z lahko roko razsipajo denar, ki ni njihov, niti ga ne bodo vračali. Sem se pa pogovarjal pred nekaj leti (ko je bila situacija neprimerno boljša, kot je v tem trenutku!) z bivšim generalnim direktorjem sistema Iskra z 20.000 zaposlenimi in ga na koncu pogovora vprašal, kaj bi on storil, če bi imel možnost ukrepanja. Odgovor je bil kratek in jasen: ves nakradeni denar iz davčnih oaz nazaj v državo in razmerje plač 1 : 5.

Zato tudi zelo razumem predsednika vlade, da poslancu Kordišu ni odgovoril na njegovo konkretno poslansko vprašanje. Pošten in odkrit odgovor bi bil zanj poguben in bi pomenil konec (predolge) politične kariere. Bo treba kar počakati, da dosežemo dno. Glede na uspešnost kopanja luknje ne more biti daleč.

V prispevku Bernard Nežmah pojasnjuje, da so osrednji mediji sistematično nenaklonjeni Janezu Janši in da je to glavni razlog za njegovo obsežno tvitanje.

S tem se ne strinjam. Janez Janša ima jasno in konsistentno komunikacijsko strategijo, ki jo lahko strnemo na naslednji način: v osrednjih medijih nastopa relativno razumno, tviter pa ima predvsem za manipulacije in žalitve. Za zadnje se Janša zaveda, da ne sodijo v osrednje medije, zato s to sporno tematiko tja niti ne sili. Se pa žalitvam in manipulacijam noče (ne more?) odpovedati, saj s tem utrjuje svojo volilno bazo in podžiga svoje fanatične sledilce, ki nato opravljajo umazano delo namesto njega.

To tezo lahko tudi obrnemo: ostali politiki manj tvitajo od Janše zato, ker so zmernejši in objektivnejši od njega.

Sicer pa se mi ne zdi sporna količina, pač pa vsebina Janševih tvitov.

Trdim tudi, da aktualni predsednik vlade nima bistveno manjše pogostosti pojavljanja v osrednjih medijih od svojih predhodnikov. To bi bilo sicer smiselno preveriti na konkretnih podatkih.

Še komentar na Nežmahov “dokaz” o ignorirani “pomirjevalni Janševi gesti”: s tem se je naš premier izpostavil za interese Madžarske in Poljske. Le čemu? Kaj ima Slovenija od tega? Če bi se izpostavil za neposredni slovenski interes, bi verjetno naši mediji obsežneje poročali o tem. Se pa tudi v razvpitem pismu Janša ni mogel odreči manipulacijam: v njem je skušal še Evropi prodati svojo obskurno tezo o ukradenih volitvah l. 2014! S tem je namreč vnesel dvom v objektivnost in dobronamernost svojih kompromisnih predlogov ter še dodatno okrnil ugled Slovenije v EU. 

V prispevku Bernard Nežmah pojasnjuje, da so osrednji mediji sistematično nenaklonjeni Janezu Janši in da je to glavni razlog za njegovo obsežno tvitanje.

S tem se ne strinjam. Janez Janša ima jasno in konsistentno komunikacijsko strategijo, ki jo lahko strnemo na naslednji način: v osrednjih medijih nastopa relativno razumno, tviter pa ima predvsem za manipulacije in žalitve. Za zadnje se Janša zaveda, da ne sodijo v osrednje medije, zato s to sporno tematiko tja niti ne sili. Se pa žalitvam in manipulacijam noče (ne more?) odpovedati, saj s tem utrjuje svojo volilno bazo in podžiga svoje fanatične sledilce, ki nato opravljajo umazano delo namesto njega.

To tezo lahko tudi obrnemo: ostali politiki manj tvitajo od Janše zato, ker so zmernejši in objektivnejši od njega.

Sicer pa se mi ne zdi sporna količina, pač pa vsebina Janševih tvitov.

Trdim tudi, da aktualni predsednik vlade nima bistveno manjše pogostosti pojavljanja v osrednjih medijih od svojih predhodnikov. To bi bilo sicer smiselno preveriti na konkretnih podatkih.

Še komentar na Nežmahov “dokaz” o ignorirani “pomirjevalni Janševi gesti”: s tem se je naš premier izpostavil za interese Madžarske in Poljske. Le čemu? Kaj ima Slovenija od tega? Če bi se izpostavil za neposredni slovenski interes, bi verjetno naši mediji obsežneje poročali o tem. Se pa tudi v razvpitem pismu Janša ni mogel odreči manipulacijam: v njem je skušal še Evropi prodati svojo obskurno tezo o ukradenih volitvah l. 2014! S tem je namreč vnesel dvom v objektivnost in dobronamernost svojih kompromisnih predlogov ter še dodatno okrnil ugled Slovenije v EU. 

Izjava umetnic in umetnikov v zvezi z depešo veleposlanika Republike Slovenije v Rimu, njegove ekscelence Tomaža Kunstlja, in podporo njegovih stališč s strani Ministrstva za kulturo in Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije: Razstavo Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije organizira in v celoti financira Nacionalni muzej sodobne umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu, eden najpomembnejših svetovnih muzejev sodobne umetnosti. Gre za izjemen uspeh, saj so k oblikovanju razstave povabili slovensko strokovnjakinjo, mednarodno priznano, nagrajeno in uveljavljeno kustosinjo sodobne umetnosti Zdenko Badovinac. To je prvi primer, ko kustosinja iz Slovenije kurira tako veliko razstavo v centralni in najpomembnejši instituciji ene od zahodnoevropskih držav. Povabilo prestižne institucije slovenski kustosinji in sodelovanje 14 slovenskih umetnic in umetnikov na razstavi v muzeju MAXXI bi moralo za Republiko Slovenijo predstavljati izjemno diplomatsko priložnost.

Iz depeše veleposlanika Republike Slovenije v Rimu, njegove ekscelence Tomaža Kunstlja, je razvidno, da veleposlanik razstavi nasprotuje, ker naj ne bi predstavljala dosežkov »slovenske umetnosti« vse od osamosvojitve dalje »izbirčnemu rimskemu občinstvu«. Ta trditev ne drži, ker na razstavi sodeluje 14 umetnic in umetnikov iz Slovenije z deli, nastalimi po osamosvojitvi Republike Slovenije. Veleposlanik trdi, da je takšna razstava prej »posmeh obletnici slovenske države«, ker predstavlja tudi umetnost iz nekdanje skupne države, kljub temu da sta naša pretekla in sedanja umetnost neločljivo povezani z bivšim skupnim kulturnim prostorom.

Takšno ravnanje pomeni odrekanje podpore projektu, ki Slovenijo promovira kot prostor, sposoben enakovredne komunikacije z najbolj prestižnimi prostori sodobne umetnosti. Kot že pogosto v preteklosti tudi tokrat kulturna politika privilegira nadzor notranjega in političnega vrednotenja umetnosti, s tem pa zamuja ter izključuje možnosti, ki jih umetnost odpira internacionalno. Povsem jasno je, da je državni interes usmerjen v notranjo politiko in s tem povezano hierarhijo v lokalnem dojemanju umetnosti. Pri utemeljevanju slednjega je v uporabi celo nacionalistični diskurz, nevreden veleposlanikove misije.

Skrbi nas, da depeša v resnici predstavlja samo nujen uvod v odpoved gostovanja te razstave v Sloveniji. MzK in MZZ s svojimi stališči postavljata pod vprašaj prenos razstave iz muzeja MAXXI v Rimu v Moderno galerijo v Ljubljani, kjer je razstava načrtovana za konec leta 2021. S tem bi občinstvu v Sloveniji onemogočili ogled, Moderni galeriji, osrednji nacionalni instituciji za moderno in sodobno umetnost, pa poglabljanje pomembnih mednarodnih povezav.

Iz izkušenj vemo, da vsaka tako pomembna razstava posledično spreminja lokalno vrednotenje umetniške produkcije. To velja tudi za razstavo Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ne glede na to, ali se bo prenos v Slovenijo zgodil ali ne. Temu se enostavno ne bo moč izogniti.

Nika Autor, Maja Smrekar, Jasmina Cibic, Đorđe Balmazović, Žiga Kariž, Janez Janša, Janez Janša, Ištvan Išt Huzjan, Marjetica Potrč, Andrej Škufca, Marko Pogačnik, Marko Peljhan, Anja Medved, Jože Barši, Dušan Mandić (član skupine Irwin), Miran Mohar (član skupine Irwin), Andrej Savski (član skupine Irwin), Roman Uranjek (član skupine Irwin), Borut Vogelnik (član skupine Irwin), Matej Stupica, Lenka Đorojević.

Spoštovani!

Pišem vam kot dolgoletni zvesti bralec Mladine in kot član komisije za vizualno umetnost pri Ministrstvu za kulturo. V zadnji številki ste daljši članek namenili razstavi, ki jo pripravlja kustosinja in nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. Razstava, ki jo kustosinja pripravlja za rimski muzej Maxxi, je s svojo vezanostjo na prostor nekdanje skupne države zmotila dve ministrstvi in še koga.

Problem, kot ga vidim sam, je večplasten.

Badovinčeva v članku pravi, da umetnost nima nacionalnega predznaka in da »uvajanje takšnih meril« pomeni nazadovanje v devetnajsto stoletje. Njena trditev morda drži, problem nastopi v trenutku, ko spoznamo, da je okvir razstave v smislu nacionalnega ali večnacionalnega določila že sama kot izhodišče in v naslovu razstave. Okvir, nacionalen ali večnacionalen, se kustosinji, kot je videti, zdi pomemben, celo ključen za branje razstave.

Zakaj je potem problematično, če nekdo - kdorkoli, tak in takšen okvir razstave izpostavi kot problematičnega?

Badovinčeva v nadaljevanju trdi, da je takšno stališče lahko le ideološko in ob tem pozabi, da je že sama razstava zasnovana izrazito ideološko. Kar nas napelje k enakemu vprašanju.

Ker nas obe zgoraj obravnavani postavki - nacionalna in ideološka, implicitni in eksplicitni že v sami zasnovi razstave - zapeljeta, da se na razstavo odzovemo ideološko in/ali z uporabo nacionalnih kriterijev, gladko zgrešimo bistvo problema.

Kot da gre za past, v katero se vsi skupaj ujamemo vedno znova in zgrešimo jedro: načrtovana razstava je namreč simptomatična za dogajanja v naši osrednji instituciji za moderno in sodobno umetnost, podobni simptomi pa obvladujejo lepo število podobnih institucij po svetu. Moderna galerija se je namreč že pred četrt stoletja - od takrat podrobno kot profesionalec spremljam njihovo delovanje – de facto odrekla lastni stroki in se priklonila zgolj ideologiji. (Tudi) zato so izdelki iz območja sodobne umetnosti, ki jih razstavljajo in kupujejo v instituciji, v resnici le izdelki iz sklopa trivialnih žanrov sodobne umetnosti. Takšna bo tudi načrtovana razstava. Ne gre torej za razstavo kompleksnega, visokega, resnega, kar bo na ogled, bo (skoraj) v celoti povsem trivialno. Ne gre torej za razstavo težko razumljive umetnosti, gre - ravno nasprotno - za razstavo očitnega in banalnega. Umetnost pol-ustvarjalnih za pol-izobražene bi morda rekel Andrej Medved.

Če bi naša osrednja institucija skozi leta prikazovala tudi te reči, ne bi nihče protestiral, saj so tudi v tej in takšni ponudbi relativno zanimivi/duhoviti kosi. Vendar so prikazovali samo te in takšne reči. Zato je treba delo institucije na področju sodobne umetnosti (in »rimsko« razstavo, kot je zasnovana) oceniti negativno. Sistematično in z ideološko zagrizenostjo so namreč iz svojih pregledov, nakupov in razstav izločali vse, kar je v sodobnosti dišalo po visokem, resnem, kompleksnem, predvsem mislim tu na kompleksno sodobno slikarstvo in kiparstvo.

Tu je jedro problema. Vse ostalo je nakladanje.

Lep pozdrav.

Šole smo v lanskem letu dvakrat za dolgo zaprli. Če spomladi nismo veliko vedeli, kateri ukrepi so učinkoviti proti širjenju virusa, bi pa morali biti jeseni pripravljeni na drugi val, ki so ga vsi napovedovali. Vsaka trgovina se je v parih dneh, z omejevanjem števila kupcev, prezračevanjem, razkuževanjem in pleksi zaščitami prilagodila predlogom in zahtevam epidemiologov.

Ministrstvo za šolstvo je predstavilo načrt s štirimi modeli, po katerem naj bi v primeru okužb ukrepali v oddelkih, oziroma po posameznih šolah.

V šolah ni bilo storjeno ničesar, kar bi omogočalo pouk v primeru pojava okužb. Ni bilo poskrbljeno za dodatno prezračevanje, ni bilo poskrbljeno za dodaten kader, da bi se lahko oddelki delili na manjše skupine. Veliko se je pa vlagalo v računalniško opremo in predvsem v usposabljanje učiteljic in učiteljev za pouk na daljavo, čeprav se je že spomladi pokazal za zelo neučinkovit, s številnimi škodljivimi posledicami za otroke in mladostnike.

Sredi oktobra so se šole na hitro zaprle. Tudi v regijah z boljšo epidemiološko sliko, tudi šole, na katerih ni bilo niti ene okužbe. Ministrica Simona Kustec sedaj izjavlja, da je jezna nase, ker so se šole prekmalu zaprle. Kdor prizna, mu je pol odpuščenega. Vendar je škoda, ki je bila storjena otrokom in mladostnikom z uvedbo tako dolgotrajnega pouka na daljavo, tako velika, da bi bila tudi polovica več kot dovolj za njen odstop. Se pa vedno bolj kaže, kdo ima tudi v šolstvu glavno in dokončno besedo, tako da o ministrici sploh ne kaže izgubljati besed.

In sedaj so se v šole vrnili učenci prve triade, odprti so tudi vrtci, ki se zaradi potreb gospodarstva dejansko sploh niso zaprli. In kot nikjer pri nas, tudi pri vračanju najmlajših v vrtce in šole ni šlo brez različnih informacij, zmede in odsotnosti strokovnih mnenj. Vzgojiteljice in učiteljice morajo za vrnitev v vrtec, oziroma šolo, opraviti testiranje na okužbo s korona virusom.

Sprva prostovoljno testiranje je hitro, ko se je izkazalo, da vse učiteljice in vzgojiteljice niso prostovoljke, postalo obvezno. Seveda nihče te ne more prisiliti v testiranje, samo, če nimaš negativnega izvida testa, ne moreš v razred. In če ne prideš na delovno mesto, izgubiš službo. In če te delodajalec napoti na testiranje in ne greš, ti lahko inšpektor naloži globo od 400 – 4000 EUR. Je pa seveda vse še vedno prostovoljno.

Ustava naj bi nam zagotavljala nedotakljivost naših teles. Testiranje na okužbo s korona virusom je poseg v naše telo. V izrednih situacijah, kakršna je epidemija, so tudi glede spoštovanja ustave očitno dovoljene izjeme. In kmalu, ko bo dovolj cepiva, se bo vse skupaj ponovilo. Cepljenje bo prostovoljno, samo, če se ne boš cepil boš ob službo in država bo povedala, kje lahko živiš, oziroma umreš.

Sam osebno, če mi je naloženo neko delo ali opravek, rad tudi izvem, če ima vse skupaj kakšen smisel. Pri obveznem testiranju zaposlenih v šolah in vrtcih je kar nekaj vprašanj. Glede na zatrjevanje odgovornih, da je testiranje pomembno predvsem zaradi odkrivanja asimptomatskih okužb, se je treba zamisliti nad nedavno ugotovitvijo, da so ravno pri takih okužbah testi, ki se uporabljajo, zelo nezanesljivi. Sedaj so nekatere učiteljice tudi poskusni zajčki za preizkušanje zanesljivosti hitrih testov. Seveda jih ni nihče vprašal, če na to vlogo pristajajo. Govorijo nam, da v šolah razred s svojo učiteljico, z negativnim izvidom na testu seveda, predstavlja mehurček, ki se ne meša z drugimi. Tako kot športne ekipe, ki grejo na tekmovanje. Vendar gre za pomembno razliko. V športni ekipi se pred nastankom mehurčka vsi testirajo in nekaj dni ostanejo brez stikov z drugimi. Po vsaki tekmi, ki predstavlja stik zunaj mehurčka, se testiranje ponovi. V šoli pa je mehurček sestavljen iz okoli dvajsetih delov, od katerih je prvi dan v tednu ena dvajsetina testirana. In po nekaj urah se ta mehurček razdeli, delčki gredo v trgovine in domov, kjer pridejo v stik s sorodniki, ki so izskočili iz drugega mehurčka, prišli iz služb, v katerih njihovi sodelavci seveda niso testirani. In drugi dan se teh, okoli dvajset delcev, spet poveže v mehurček, za katerega mora učiteljica skrbno paziti, da se jim v šoli ne približa kdo iz kakšnega drugega mehurčka, ali še huje, na sprehodu kdo, ki je pravkar prišel iz trgovine ali iz službe.

Prepričan sem, da odgovorni vedo, da nam tako testiranje v dani situaciji ne bo pomagalo in da lahko prenos okužb v šolah preprečimo samo z odgovornim ravnanjem in upoštevanjem vseh navodil, ki jih priporočajo epidemiologi. Prepričan sem tudi, da bomo zaposleni v šolah storili vse, da bomo zavarovali učence pred okužbami, čeprav vlada v tej smeri ni storila skoraj ničesar.

Če pa je cilj vlade in njenega predsednika spreti učitelje in ravnatelje, oziroma nam pokazati, da smo samo kmetje na šahovnici, upam, da bomo zaposleni v šolah znali dokazati, da se motijo.

Če gre pa zopet samo za posel, imam pa predlog za predsednika vlade in notranjega ministra. Po dolgem času naj zopet dovolita proteste, pod pogojem, da mora imeti vsak udeleženec potrdilo o negativnem izvidu testa, ki ne sme biti starejše od štiriindvajset ur. Zdi se mi, da so ljudje že tako željni protestiranja, da bodo zaloge hitrih testov zelo hitro pošle. 

Novinarja Bernarda Nežmaha spoštujem in z zanimanjem preberem kakšen njegov prispevek. Odzval se je na moj intervju v časniku Delo (dne 9. januarja 2021, str. 5), v katerem je problematiziral naslov »Patrie bi se še enkrat lotil na enak način« in si ob tem zastavil vprašanje, ali gre za kršitev vladavine prava. Težko je na kratko odgovoriti, vendar bom poskušal le zato, ker so nekatera dejstva, ki jih navaja prispevek novinarja Bernarda Nežmaha, neresnična.

Ustavno sodišče sodbe ni odločalo o dokazih (to tudi ni njegova naloga), pač pa o vprašanju, ali v opisu očitka zadostuje opis, da je šlo za »ponujeno« ali »obljubljeno« (in v avstrijski sodbi: tudi »dejansko dano«) nagrado. Uporaba teh izrazov je pri nas zadostovala vse do Vrhovnega sodišča. V Avstriji so povsem enaki, z istimi izrazi označeni očitki pripeljali do obsodilne sodbe, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Avstrije na Dunaju za isto korupcijsko dejanje v korist naše politične stranke. Ker ne verjamem, da novinar ni bil seznanjen z odločitvijo najvišjega avstrijskega sodišča, se sprašujem, zakaj potemtakem takrat on ali kdo drugi izmed novinarjev ni zastavil vprašanja, ali potemtakem avstrijski organi spoštujejo načela pravne države. V prispevku Bernarda Nežmaha je torej napačno kot razlog za razveljavitev vseh sodb na prvi, drugi in tretji stopnji naveden razlog, »ker zanjo ni bilo dokazov«. V nasprotju s to trditvijo so bili za razveljavitev in ponovno sojenje posredi šele na Ustavnem sodišču ugotovljeni procesni razlogi; procesni razlogi pa so tudi prispevali k zastaranju zadeve.

Treba je pojasniti, da je tožilčeva obtožba utemeljena že, če jo v obravnavo sprejme sodišče, da o njej razsodi. Toliko bolj to velja za zadeve, pri katerih državni tožilec doseže obsodilno sodbo tako na prvi, drugi in nato ob uporabi izrednih pravnih sredstev obrambe še na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Kaj torej v takih okoliščinah lahko pomeni lotiti se zadeve »na enak način«? Pomeni lahko le enako skrbnost in ponovno natančen študij zadeve, kakor je bila opisana v intervjuju. Pri tem pa bi že obstoj različnih pogledov na isto pravno vprašanje na Ustavnem sodišču RS na eni strani in Vrhovnem sodišču Republike Avstrije na drugi, torej v dveh enakopravnih članicah EU, zahteval ustrezno poglobljen pristop. Na srečo gre po zaključenem postopku le za hipotetičen razmislek, kajti treba je upoštevati dve pomembni okoliščini: Različna argumentacija v strokovnem ali drugem tisku o istem pravnem ali dejanskem vprašanju (še zlasti po pravnomočnosti sodbe) ne načenja načel pravne države, če gre resnično za pravno argumentacijo in ne za politična pričakovanja, kakšna bi morala biti »prava« rešitev. Druga pa je, da se v danih okoliščinah v zvezi z zadevo Patria razmislek o pravni državi osredini predvsem na obstoj domneve nedolžnosti, ki neposredno vpletenim pravzaprav onemogoča, da bi se vsebinsko poglobljeno opredeljevali do stališč, ali je v skladu z načeli pravne države ena ali druga sodba. To nameravam tudi spoštovati v bodoče in upam, da se mi zaradi napačnih trditev in zaradi procesa Patria ne bo treba več oglašati. 

Bernard Nežmah je lani novembra v svojem pamfletu z naslovom Mnenja brez mišljenja zapisal:“Bolj adekvatno bi bilo uporabiti drugo besedo, toda živeti pod vladavino prava, kjer je voditelja opozicije sodstvo med volitvami spravilo v zapor, po volitvah pa ga je najvišja instanca oprostila, je bolj klavrno zadovoljstvo.“ V zadnji številki Mladine, v pamfletu z naslovom Vrtiljak vladavine prava pa je zapisal: „Pred dnevi je časnik Delo objavil intervju z upokojenim vrhovnim tožilcem Andrejem Ferlincem, ki je bil tožilec v zadevi Patria. Ustavni sodniki so najbolj razvpito sodbo razveljavili enoglasno, ker zanjo ni bilo dokazov.“

Janeza Janše najvišja instanca - ustavno sodišče - ni oprostila, niti nobene sodbe ni razveljavila zaradi neobstoječih dokazov, ampak je zadevo poslala v ponovno sojenje. Nežmahov malik Janez ni bil oproščen niti na eni instanci: prve tri so ga spoznale za krivega, četrta je odredila ponovno sojenje, peta instanca pa sploh ni odločala, ker je zadeva Patria prej zastarala.

Doktor Nežmah, boste po goebblovsko ponavljali in ponavljali laž v upanju, da bo postala resnica? 

Dr. Kaja Širok je lepo nadgradila svojega mentorja in predsednika sveta Muzeja novejše zgodovine Slovenije (vnaprej MNZS), dr. Ota Lutharja. Ta je ministra in kolege/ice v Sobotni prilogi označil za »bebce in konvertite«, ne da bi znal z dokazi utemeljiti, kaj nam očita. Podobno Širokova na fotografiji pokaže kar oba sredinca, na katera ima nalepljen nekdanji logotip Ministrstva za kulturo z napisom »sramota«.

Ker komunikacija v slogu »bebci in konvertiti« in sredincev ni samo značilnost direktorice MNZS in predsednika sveta MNZS, ampak tudi poslovne partnerke MNZS, ki čivka kot Teja Ideja, sem na to opozoril Širokovo. Odgovorila je, da ne s predsednikom MNZS ne s poslovno partnerico nima nič. Res, »resnic je toliko, kolikor je ljudi, ki se spominjajo«?

Označevanje z »bebci in konvertiti«, kazanje sredincev ter čivkanje v slogu »Jože ’Najraje Ima Kosti Brez Kože’« kažejo, da se Širokova in Luthar s poslovnimi partnerji umeščata v aktivizem, ki odlikuje delavce in delavke v kulturi.

Ali Širokova misli, da je sramota to, da jo je taisto ministrstvo dvakrat imenovalo za direktorico MNZS? Ali so sramota davkoplačevalci, ki so polnili proračun zanjo? Ali pa se je osramotila kar sama?

Tudi druga fotografija ni enoznačna. Širokova se razpne na križu NSK. Ali se je dala križati ali jo križajo?

Moja teza je, da Širokova s sredinci sramoti sama sebe in da se je na križ neizpolnjenih obveznosti pribila kar sama.

Vprašana je bila tudi o projektu Identitete na prepihu, »razstavi o migracijah z območja Jugoslavije po letu 1945, po domače, o čefurjih. /…/ Menite, da je ta razstava zaradi menjave na vodstvenem položaju ogrožena?« Širokova odgovori: »V tem trenutku težko rečem, v kakšni fazi je razstava, ker zaradi prepovedi srečevanj ne moremo izvajati skupnih aktivnosti.« Ta razstava je v programu MNZS za leto 2021. Tako na spletnih straneh MNZS kot v javnosti je sporočeno, da je njena otvoritev 28. januarja 2021. Torej čez nekaj dni.

In razstava ni ogrožena zaradi pandemije. Še manj »zaradi menjave na vodstvenem položaju«.

Širokova je kolegiju MNZS razstavo prvič predstavila decembra 2020. Podprli so jo, naj razstavo vendar izvede. Potem je pred dnevi na kolegiju sporočila, da razstave ne bo. Kolegij tega namena ni podprl. Če bi razstavo hotela postaviti, bi bila seveda vsa »srečevanja« že zdavnaj izvedena, razstava pa bi morala imeti vsaj znan scenarij.

Zato sem želel, da pred primopredajo rešimo, kar se rešiti da. Širokovi sem predlagal, da predstavi pogodbene obveznosti, ki iz projekta izhajajo (te kolektivu MNZS niso znane) in kako rešiti program MNZS, ki ga je z ne-izvedbo razstave v načrtovanem roku zelo ogrozila. Prosil sem jo, naj predstavi tudi, kako si predstavlja nadaljnje sodelovanje.

Širokova se je strinjala: »Do drugega tedna bom imela tako vsebino kot finance pripravljene.« Potem je bil objavljen moj odgovor Lutharju v Sobotni prilogi. Širokova je zahtevala, naj pojasnim, kaj si predstavljam z besedami “ nekatere nenavadne oblike poslovanja MNZS”, ki sem jih tam zapisal.

Pojasnil sem ji, da je nenavadno prav to, da o projektu Identitete na prepihu zaposleni v MNZS komaj kaj vedo, ona ga pa kot tista, ki je zanj odgovorna, nekako ne zmore uresničiti.

Še enkrat sem jo prosil za predstavitev projekta in predlog, kako kljub temu, da razstave 28.januarja ne bo, rešiti, kar se rešiti da, saj »nimam podatkov, da bi bili zaposleni v MNZS obveščeni o projektu oz. da bi lahko kdo ali znotraj ali zunaj MNZS vplival na to, da razstave v predvidenem roku ne bo.« Dne 11. januarja 2021 ob 9.08 je Širokova zavrnila ponudbo, kratko in jedrnato, kulturno-delavsko udarno: »Joze niti ne berem. Get a life, drugi mamo kaj za počet, očitno maš preveč časa.« S tem je predala štafetno palico svojemu mentorju, predsedniku sveta MNZS, dr. Otu Lutharju.

Dne 15. 1. 2021 ste v Mladini objavili prispevek avtorja Luka Volka z naslovom: »Zavod Iskreni na javnem razpisu prejel 130.000 evrov«, v katerem je bila prizadeta pravica oziroma interes Zavoda Iskreni in ugled oziroma dobro ime. Avtor v članku navaja, da ima zavod Iskreni „bogato zgodovino nestrpnosti“. Neresnično in zlonamerno trditev ostro zavračamo, saj nismo bili nikoli obtoženi, kaj šele obsojeni zaradi kakršnegakoli dejanja, povezanega z nestrpnostjo, svoje stališče v zvezi z omenjenima vprašanjema družinskega zakonika in splava pa smo vedno predstavljali spoštljivo in argumentirano.

Zavod Iskreni deluje v skladu z visokimi standardi transparentnosti. Vsa sredstva uporabimo v skladu z namenom. Trditev avtorja, da nismo uspeli dokazati, da smo projekt izvajali brezplačno ni resnična! Prav tako ne drži trditev avtorja o dvojnem financiranju. Šlo je za čisto drug projekt, ki je podpiral razvoj aplikacij (Informacijska družba - ESRR).

V zaključku izvensodnega spora z smo od ministrstva zahtevali: „Da umaknete iz zapisnika o nadzoru neresnične obtožbe o dvojnem financiranju, na katere ste bili tekom postopka večkrat pisno opozorjeni, pa jih doslej še niste popravili, še več, uporabili ste jih celo za instrumentaliziran obračun v medijih.“ Dvo letni razpis družinskih centrov smo sredi projekta v letu 2013 prekinili, ter znesek prvega leta 15.000 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi 1.375,25 EUR v celoti vrnili. Od razpisa „Družinski centri“ smo se umaknili, ker smo šele med izvajanjem in nadzori odkrili, da naše obstoječe programe z neživljensko birokracijo bolj ruši kot podpira. Razpis vse do danes ostaja neživljenski in onemogoča resen razvoj družinskih centrov. Zato se tudi letos nanj ne bomo prijavili. In to kljub temu, da izvajamo t.r. isto vsebino kot jo razpis pokriva. 

Morda so tudi epidemiološki ukrepi, ki so nas stisnili v statistične regije in občine, vplivali na napako, ki se mi je dogodila v članku o neprimernih objavah policije. Ko sem opisoval, kako so lahko nevarna zasnežena pobočja in kako se lahko kar nenadoma sprožijo plazovi, se mi je zapisalo, da je eden izmed plazov iz Zelenice daljnega leta 1937 pod seboj pokopal 9 smučarjev.

V resnici ni šlo za Zelenico, pač pa za njej bližnji Storžič, kjer je tistega leta plaz tragično prekinil smučarsko tekmovanje.

Napako popravljam, a, kot nas je opozoril prijazen bralec, ta napaka ne spreminja dejstva, da je Policijska uprava Kranj na Facebooku objavila povsem neprimerno sporočilo. To so policisti priznali tudi sami, saj so pisanje o tem, da ne bodo pomagali v plazu poškodovanim osebam, po nekaj dneh umaknili. 

Spoštovani,

Janko Lorenci je vseobsežno prikazal vzroke našega nazadovanja in ustvarjanja vsestranskega nezadovoljstva s stanjem v naši državi. V potrditev pravilnosti njegovih ugotovitev bi rad dodal nekaj dejstev.

Gotovo so za sedanje stanje v Sloveniji krive predvsem politične stranke, ki dajejo prednost strankarskim pred javnim interesom. Naj navedem nekaj primerov. Nekoč sem bil na nekem sestanku stranke DeSUS, na katerem smo razpravljali o delu vlade in poslanske skupine. Zagovarjal sem stališče, da bi poslanska skupina morala imeti bolj kritičen odnos do dela vlade. To sem utemeljil tudi s tem, da so DeSUS-ovi poslanci vsi bivši upokojenci in se jim zato ni treba bati, da bi kdaj pozneje lahko imeli zaradi svojih stališč težave. Po sestanku mi je eden od udeležencev pojasnil, da ima vsak od teh poslancev tudi ali svoje otroke ali vnuke ali pa kakšne prijatelje, ki potrebujejo kakšna posredovanja na ministrstvih.

V zvezi s slabo profesionalizacijo javne uprave je Gregor Virant kot državni sekretar za javno upravo v Ropovi vladi dosegel, s ciljem večje profesionalizacije javne uprave, da je bil sprejet Zakon o javni upravi, kateri je določal, da se predstojnike posameznih služb ne more zamenjati ob vsakokratni menjavi vlade. Toda ko je v Janševi vladi postal minister za javno upravo, je poskrbel za uveljavitev spremembe tega zakona z utemeljitvijo, da ima vsak minister pravico, da izbere takšne predstojnike, s katerimi bo lahko delal. Kako to izgleda, je povedal najbolj dobrodušen minister v prvi Janševi vladi, ko je povabil na razgovor direktorja neke službe. Dejal mu je: jaz sem zadovoljen z vašim delom, toda odkrito vam moram povedati, da vas bom moral zamenjati, če bo vaše mesto zahteval kakšen član naše stranke. Zanimivo je, da so vse naslednje koalicijske stranke izbrale načelo izbire s kom bo minister lažje sodeloval, pred skrbjo za večjo profesionalnost in učinkovitost javne uprave.

Borut Pahor, ko je postal predsednik vlade, je obljubil, da bo poskrbel za profesionalno kadrovanje. Ustanovil je profesionalno kadrovsko komisijo, ki je predlagala vladi ustrezne kadre za določena delovna mesta. Toda vlada kmalu ni več upoštevala predlogov te komisije, pač pa nadaljevala s strankarskim kadrovanjem. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali je Pahor podlegel zahtevam lastne stranke ali kar vseh koalicijskih strank. Zanimivo je, da mediji skoraj niso kritično obravnavali oba propadla poizkusa večje profesionalizacije državne kadrovske politike.

Veliki krivci za takšno stanje pri nas so tudi gospodarska združenja. V javnosti so najbolj prepoznana kot borci proti poviševanju minimalne plače, proti dolgoročni ureditvi financiranja zdravstvenega zavarovanja, pri zmanjševanju pravic delavcev, skoraj neslišni so pa glede kritične obravnave delovanja vlad. V nasprotju z navedenim je javnosti bolj malo znano, da je Gospodarska zbornica Slovenije pripravila odličen akcijski program Slovenija 5.0, s katerim želi do leta 2025 za 40% povečati produktivnost v gospodarstvu in povečati splošno družbeno učinkovitost. Zato GZS pričakuje oblikovanje partnerske razvojne koalicije za Slovenijo 5.0, ki naj bi povezala politiko, gospodarstvo, znanost, civilno družbo. Vsak od teh članov naj bi, po skupno dogovorjenem terminskem programu, prevzel svoj del odgovornosti za njegovo udejanjanje. Uganka pa je, zakaj glede realizacije tega programa takšno mrtvilo, saj je leto 2025 pred nosom? Zakaj čakati na iniciativo vlade za oblikovanje razvojne koalicije?

Pred volitvami leta 2008 je ena od okoljskih organizacij obiskala vse politične stranke, ki so sodelovale na volitvah. Predstavili so svoje poglede glede varstva okolja in se pozanimali, kaj posamezna stranka namerava glede tega storiti v naslednjem mandatu. Ni mi znano, ali so pozneje kdaj tudi preverjali, kako posamezne stranke izpolnjujejo svoje obljube. Zaradi povečanja vpliva na politiko bi civilno družbene organizacije vsekakor morale v neposrednem stiku s parlamentarnimi strankami razpravljati o določenih problemih in o rezultatih teh prizadevanj, s pomočjo medijev, obvestiti javnost. 

Spoštovani,

kot dolgoletni zvesti bralec in naročnik Mladine redno preberem rubriko Pamflet Bernarda Nežmaha, čeprav se z njim v nekaterih rečeh tudi ne strinjam. V zadnjem pamfletu »Potres v pojmih« Nežmah navaja, da so »borci proti okupatorju sistematično požgali večino slovenskih gradov«. To dejanje Bernard Nežmah tolmači in se sprašuje, ali je to bilo neizbežno s stališča obrambe domovine.

Ob tem bi podal svojo prvo pripombo, in sicer, da ni šlo za obrambo domovine. Ta je neslavno končala v aprilski vojni 1941, ko je kapitulirala vojska Kraljevine Jugoslavije. NOV in POJ so na teritoriju Jugoslavije in Slovenije izvajali osvobodilno borbo za izgon okupatorjev. Strinjam se, čeprav ni to poglavitna tema tega prispevka, da je bila v tem času izpeljana tudi revolucija s strani KPJ.

Želel bi poudariti, da so bile od začetka upora proti okupatorju in boja proti domačim kolaborantom do kapitulacije Italije (09/1943) partizanske enote oborožene zgolj z lahkim pehotnim orožjem. Topovi in težke strojnice so bile izjemna redkost, prav tako za njih ni bilo zadosti streliva. Prav zaradi tega razloga so bili kamniti gradovi in njihovi debeli in čvrsti zidovi, pozicionirani na, obrambno gledano, večinoma zelo ugodnih geografskih položajih, za partizane velika težava. Okupatorjem in njihovim pomagačem so nudili zavetje močnih, lahko branljivih postojank. Ob poskusu osvojitve takšnih gradov so partizani imeli dostikrat velike izgube. Na Dolenjskem in v dolini reke Krke (področje dobro poznam, ker od tam izhajam) je bila večina gradov požganih v kratkem »vakuumu«, ki je trajal od kapitulacije Italije do prihoda nemških enot in njihovih domačih pomagačev, ki so zasedli položaje v dotedanji italijanski okupacijski coni. Šele po razsulu italijanske okupacijske vojske so partizani prišli do nekaj orožja večjih kalibrov oz. večje ognjene moči (topovi, minometi, težke strojnice). Uničenje oz. požig gradov je bil torej ukrep izničenja nevarnosti, ki so jo predstavljali ti gradovi in njihove protipartizanske posadke, in ne objestno uničevanje kulturne dediščine. Mogoče res ni bilo neizbežno, je pa rešilo mnoga partizanska življenja.

Naslednja pripomba ye nanaša na zapis, da so partizani »oplenili gradove«. Ob zavzetju gradov so resnično zaplenili ves vojaški material (materialno-tehnična sredstva) in hrano. Pravo plenjenje pa je izvedlo lokalno prebivalstvo, ki je odnašalo pohištvo, slike, preproge, ogledala, lestence in svečnike, orodje, posode, ipd. Vse to in še kaj drugega iz oplenjenih gradov se je dalo še vrsto let po vojni kupiti pri prebivalcih v okolici gradov. Partizanska vojska, sploh njene gverilske enote, si zaradi velike mobilnosti, enostavno ni mogla privoščiti takšnega, za bojevanje nekoristnega balasta.

Zadnja pripomba na zapis je neprimerna primerjava partizanskega boja v Sloveniji in tudi bivši Jugoslaviji, in francoskih makijev. Partizanske enote so bile različno velike, in sicer od nekaj 10 do 2000 partizanov. Imeli so svoja skrita bivališča – baze, začasno osvobojeno ozemlje, sistem tajnih bolnišnic/zdravstvo, celo šolstvo in različne rokodelske delavnice. Francoski makiji so do operacije »Overlord« (poletje 1944) čez dan živeli kot navadni državljani (kmetje, delavci, uslužbenci, ipd.), ponoči pa so se združevali v manjše udarne skupine in minirali proge, ceste, mostove, energetske napeljave ter vršili atentate na manjše okupatorjeve patrulje. V gradovih Francije so večinoma bila razporejena poveljstva – štabi nemških okupacijskih enot. Oficirji Wermachta so pridno praznili vinske kleti gradov in odnašali umetnine. Napadi makijev na takšne gradove so bili za šibke skupine makijev prevelik zalogaj. O takšnih akcijah je sicer posneto nekaj vojnih filmov, vendar le ti nimajo podlage v zgodovinskih dejstvih. Tik pred invazijo v Normandiji so se makiji začeli združevati v enote, ki so dosegale 100 borcev, in so bile večinoma vodene s strani inštruktorjev britanske SOE (Special Operations Executive), bodisi da je šlo za britanske ali francoske državljane. Napori teh enot makijev so bili predvsem usmerjeni na oviranje komunikacij, po katerih so Nemci premikali okrepitve proti Normandiji. Po formiranju zavezniških sil v Franciji so se mnogi makiji pridružili večjim enotam in nedvomno pomagali v osvoboditvi svoje domovine, čeprav je potrebno priznati, da je največje breme bilo na plečih anglo-ameriških enot.

Kot vir več podatkov vašim bralcem in spoštovanemu g. Nežmahu priporočam knjigo avtorjev Lopez, Aubin, Bernard, Guillerat »World war 2 infographics«, v kateri so avtorji dokaj natančno opisali številčno stanje članov odporniških gibanj v državah Evrope, njihove žrtve oz. število padlih v bojih ter gibanje številnega stanja v letih 1941 do 1944. Avtorji niso upoštevali številčnega stanja odporniških gibanj v letu 1945, ker je tedaj marsikje prihajalo do obveznih – prisilnih mobilizacij, zato ne moremo več govoriti o prostovoljnih odporniških gibanjih. Podatki o partizanskem osvobodilnem gibanju v Jugoslaviji so nam lahko v ponos!

Tudi manj pozoren bralec tega skromnega prispevka bo verjetno upravičeno zaključil, da je avtor (nasprotno od g. Bernarda Nežmaha) simpatizer partizanskega narodno osvobodilnega boja. Sem tudi član novomeške spominske partizanske čete, ki svojo aktivnost financira s članarino in prostovoljnimi prispevki članov, tako da nas eventualna odtegnitev finančne podpore s strani trenutne oblasti ne bi prizadela. Zelo sem ponosen, ko se oblečem v repliko partizanske uniforme in mladim državljanom Slovenije razlagam vrednote partizanskega boja. Še bolj sem ponosen, ko oblečem uniformo slovenske TO, v kateri sem sodeloval v bojih na Medvedjeku leta 1991 in še nekaterih drugih akcijah, in si pri tem na prsa pripnem v boju zaslužen znak »Obranili domovino«. Tega nisem zapisal, da bi se s tem postavljal, temveč da povem, da imam kratkotrajne bojne vojne izkušnje in vojaško izobrazbo v šoli rezervnih oficirjev iz bivše skupne države.

S spoštovanjem in lepimi pozdravi.

V posebni številki Mladine z naslovom Krize je v intervjuju »Kriza je bila razlog za razpad Jugoslavije« dr. Jože Mencinger navedel: »… Sicer pa vlade praviloma niso razumele delovanja gospodarskega sistema, potrošnjo so zavirale, ko bi jo morale krepiti, in jo spodbujale, ko bi jo morale zavirati. Tu je bila najbrž najslabša Pahorjeva vlada.« Socialdemokratska koalicijska vlada (november 2008 - februar 2012) je prevzela vodenje slovenske ekonomske politike v obdobju recesije, povezane z zadnjo svetovno finančno krizo. Leta 2009 so zaradi te recesije slovenski javnofinančni prihodki upadli za 770 milijonov evrov (4,6%), ukrepi ekonomske politike pa so javnofinančne izdatke povečali za 809 milijonov evrov (4,7%). Primanjkljaj države se je povečal za 1,6 milijarde evrov (199%) in dosegel 5,8% BDP. V letih 2010 in 2011 sta se gospodarska rast in z njo povečevanje javnofinančnih prihodkov povrnila. Okrevanje je bilo počasno in je potrebovalo dodatne fiskalne spodbude.

V letu 2010 so se slovenski javnofinančni izdatki povečali za 350 milijonov evrov (2%), v letu 2011 pa za 601 milijon evrov (3,4%). V tem letu je javnofinančni primanjkljaj dosegel 6.6% našega BDP. Podatki so zbrani iz: Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SISTAT, BDP in nacionalni računi, Primanjkljaj in dolg države, računi države, Tabeli: (1) Neto posojanje (+) / neto izposojanje (-) in konsolidirani bruto dolg sektorja država, mio EUR, % BDP, Slovenija, letno ter (2) Primanjkljaj in dolg države, mio EUR, % BDP, Slovenija, letno.

Naj strnem. Slovenija je med svetovno finančno krizo v obdobju 2008 do 2011 v skladu s priporočili ekonomske stroke vodila ekspanzivno fiskalno politiko.

Spoštovani.

Vprašanja otrok sem v času epidemije spremljala zelo pozorno. Najprej me je presenetila objava pobude za zaprtje šol, ki sta jo kot skupno izjavo zapisala premier in njegova soproga zdravnica že povsem na začetku razglasa epidemije. Sama bi namreč o takem ukrepu razmišljala zagotovo kot o povsem zadnjem.

Kot članica Sekcije za primarno pediatrijo in Sekcije za šolsko, adolescentno in študentsko medicino sem bila sooblikovalka Božičnonovoletne poslanice, ki sta jo obe sekciji, ob njiju pa tudi Združenje za pediatrijo pri SZD, poslali javnosti in odločevalcem tik pred prazniki. Poslanici je bila priložena Rotterdamska deklaracija z naslovom “Zdravi otroci in mladostniki, zdrava družba” in s podnaslovom “O stresu v zgodnjem življenjskem obdobju in kako ga prepoznamo in preprečimo”.

Z veseljem pa sem bila v tem tednu vključena še v pripravo strokovnih priporočil, ki sta jih za izvajanje varovalnih ukrepov v šolah pripravili Sekcija za primarno pediatrijo in Sekcija za infektologijo. Namenjena so otrokom, staršem in ravnateljem, s tem pa tudi učiteljem. Pobuda za zasnovo priporočil je nastala ob zavedanju, da so takšna priporočila nujno potrebna, če želimo, da bodo v šole in domov otroci hodili čim bolj varno, prav tako pa bodo v šolo in domov lahko hodili tudi zaposleni. Iniciativo za zbiranje podpisov zaposlenih v javno financiranih vzgojno-izobraževalnih organizacijah vidim kot izraz obupa zaposlenih, ker v tem dolgem času zaprtja šol od pristojnih inštitucij niso dobili zares trdnih in uporabnih navodil. Vsaj take so moje informacije. In iskreno upam, da bodo zgoraj navedena priporočila razrešila marsikatero stisko in dvom in tako pomagala otrokom, staršem in zaposlenim v šolah.

Šolstvo in zdravstvo imata v Sloveniji tradicijo dobrega sodelovanja. Moč te vezi v veliki meri izvira iz medsebojnega zaupanja. In prav zaupanje bo zagotovilo največje možnosti za bodoče varno odpiranje šol. 

Borut Mekina je v svojem članku o dr. Mateju Lahovniku dokaj dobro povzel njegovo delovanje v slovenskem javnem prostoru. Argumentirano ga je prikazal kot zelo prilagodljivega (oportunističnega) človeka, ki samega sebe zelo ceni kot ekonomista. Pa doktorat gor ali dol, posledice njegovih politekonomskih odločitev nas bodo teple še dolga desetletja.

Gre namreč za Lahovnikovo najbolj tragično odločitev za celo Slovenijo, to je TEŠ 6. Kot gospodarski minister v Pahorjevi vladi je vztrajal pri gradnji tega fatalno zgrešenega projekta in mu dal zeleno luč. Danes, šele nekaj let od zagona te termoelektrarne, pa že govorimo o njenem zaprtju. Lahovnika se ta mega finančna afera sploh ni prijela, trenutno je celo najvplivnejši ekonomist v Janševi vladi. Nekateri bi za takega ekonomista kot je dr. Lahovnik, rekli, da bi potreboval orožni list, ker je nevaren za svojo okolico.

Tudi delovanje sedanje Lahovnikove gospodarske strokovne komisije je zaznamovano z dokaj nedoslednimi ukrepi pomoči, ki ne dosežejo ogroženih subjektov. Javno objavljene analize kažejo, da smo na tem področju reševanja gospodarskih subjektov eni najmanj učinkovitih v Evropi. To svetovalno skupino so že na začetku zapustili nekateri relevantni ekonomisti, kot sta Dušan Mramor in Marko Jaklič, ki sta navzven dajala legitimnost celi skupini. Ostali pa so ekonomisti Igor Masten, Sašo Polanec in Ivan Simič, ki so znani že iz obdobja prve Janševe vlade, ki nas je pahnila v finančno krizo leta 2008. Tudi po zaslugi teh treh navedenih.

Zaradi vsega tega lahko s strahom gledamo, kakšne bodo finančne in ekonomske posledice po koncu korona krize. 

Spoštovani.

Zavračamo pavšalna namigovanja, da Vlada RS ne upošteva strokovnih meril in usposobljenosti kandidatov ter da znižuje standarde in onemogoča normalno poslovanje. Takšna neutemeljena namigovanja bi lahko marsikdo razumel kot zlonamerna podtikanja. Vlada RS in Ministrstvo za kulturo sta ravnala povsem v skladu z veljavno zakonodajo. Ustanovitelj Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju: JSKD) je država. V skladu z Zakonom o JSKD direktorja imenuje vlada na predlog nadzornega sveta sklada za dobo štirih let na podlagi javnega natečaja, ki ga izvede nadzorni svet javnega sklada. Akt o ustanovitvi JSKD določa, da nadzorni svet izvede javni natečaj za imenovanje direktorja ter predlaga ustanovitelju njegovo imenovanje, direktorja pa imenuje vlada na predlog nadzornega sveta sklada za dobo štirih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Ministrstvo za kulturo predlog nadzornega sveta le tehnično pripravi za obravnavo na vladi.

Vlada je v skladu z zakonom, ki ji podeljuje diskrecijsko pravico, predlaganemu kandidatu poslala obvestilo o izidu natečaja, s katerim ga je seznanila, da se na javnem natečaju za zasedbo delovnega mesta direktorja JSKD ne izbere nihče od prijavljenih kandidatov ter da se bo javni natečaj za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega sklada ponovil. Vlada je Nadzornemu svetu JSKD naložila, da čim prej, najpozneje pa v roku 14 dni, ponovi postopek javnega natečaja za delovno mesto direktorja JSKD. Funkcijo direktorja JSKD bo po pooblastilu od 1. januarja 2021 do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem natečaju, opravljala članica nadzornega sveta Metka Šošterič, ki je poznavalka področja, vendar najdlje do 31. decembra 2021. Poudarjamo, da bo vlada direktorja JSKD imenovala v skladu z zakonom in z upoštevanjem strokovnih meril.

Prijazen pozdrav.

Vsa umetnostna elita – stroka trobi zdaj v isti rog, zedinjena, enotna, v oblastni želji po izmišljenem primatu umetnostnih »resnic«, v zrcaljenju v istem ogledalu. Torej: najprej odpor, upor elite, to najprej. Nekdo, ki se ne strinja, ki mu zadeva ni po godu. To razumem. A celotna stroka? Res – v resnici – še želijo zadržati svoj in Z. Badovinac »vzorčni« prestol? Res hočejo, v vodenju sorodne Hiše, zadržati zdaj nekoga, ki – za pet mandatov – vodi svojo, skorajda zasebno potovanje v-dom-in-svet in si želi s to ozko progo spet zagotoviti svoj primat nad likovno in vizualno sceno? Brez pravega pokrivanja in uveljavljanja pojavov in smeri v sodobni ustvarjalnosti, ki je dejansko bolj razvejana in kvalitetna, kot to pokažejo v MG.

Govori se o »politični«, zasebni odločitvi ministrske izbire. Če ni zagovor stroke in strokovnih institucij, ki hoče in želi le zadržati privilegije v umetnostni presoji, najbolj politično dejanje?

Nad vse so se zgrnile »mračne sile«. – Vsakdo, pravijo, »iz branže društva«, pa res ne, kot pravi pisec članka in z njim umetnostna elita in A. Smrekar? A Zdenka Badovinac? Ne, Zdenka, Zdenka pa res ne? ZB je nagrajena z Zabelovo nagrado 2020, v zagovoru, v zapisu ob podelitvi: za »likovno kulturo in za teorijo«, se pravi za njen prispevek v teoriji? Kot vem in mi je znano, ZB v zadnjih desetletjih ni napisala niti ene teoretične razprave? In za »kulturo« so očitno nagradili zdaj osebo, ki je v svoji vladavini v MG osebno in kar se da odločno zavračala določene in vedno temeljne in zvočne likovne zvrsti: slikarstvo v prvi vrsti, kiparstvo, čisto risbo.

Rekli smo kiparstvo? Seveda ne v smislu in pomenu Pogačnikovih »postavitev« v prostoru in del skupine VSSD, predvsem njegovega vodilnega »kiparja«? – Kultura je seveda le ohlapna, »spolzka« stvar, pod njo lahko razumemo vse možne sprege. Da pa več desetletij zapiraš galerijo pred likovno zvrstjo, ki danes znova pridobiva izgubljeno, a vodilno moč, na vseh nivojih in celinah, je seveda preje nekulturno, zgodovinsko dejstvo. Vsekakor je zasluga ZB umetnostna iz/postavitev zahodno-vzhodnega »divana«, a skrb za nacionalno stalno zbirko v MG je katastrofalna. Kot da ne obstaja – več – umetnost v XXI. stoletju? Seveda: ker je to obdobje novega slikarstva. Vsekakor je najava Zabelove nagrade 2020 vsekakor Delovo »politično« dejanje. Obratno bo to obdobje zadnjih desetletij v bodočnosti veljalo kot doba »zastranitve« MG.

Nihče, se pravi prav nihče ni (ne)zamenljiv, niti minister V. Simoniti niti Z. Badovinac, ki zanjo trdijo, v tem istem članku, da je Moderna galerija pod njenim vodstvom edina institucija, ki zna in zmore ovrednotiti sodobno likovno produkcijo in medijske prostore? S kakšno in katero teorijo, se sprašujem? Sodobna ni le vizualna, medijska, prostorska, video stvaritev, brez prave umetniške invencije in velike ideje. Sodobna je tudi figuralna in vse bolj vzorčna likovna umetnost, ki pa v MG v zadnji dobi ni bila v ospredju. Sodobne intermedijske pobude in zagovori nastajajo tudi drugod, v Kapelici in Kibli, v Mb, Ce in NG z večplastnim, internacionalnim medijskim konceptom.

In govorijo, da se bodo z novim vodjo MG izgubile »osebne« mednarodne vezi in povezave s ključnimi osebami in institucijami, kar je zasluga ZB. V resnici se ne bodo izgubile in izpuhtele. Prešle bodo na novo vodstvo in na strokovnjake v MG, ki so nesluten kapital, tako v pripravah na razstave kot v povezavi s tujo umetnostno elito. (Tudi ZB je nekje začela, pred več kot dvajsetimi leti je nasledila Z. Kržišnika, z bogato dediščino vodenja MG. Tudi ona, ZB, je takrat začela s točke nič, brez znanja in mednarodnih vezi.) Nikar se ne slepimo, nič ne bo drugače. Umetniški nivo MG ne bo (pro)padel. Mednarodne vezi in srečanja ne bodo izpuhteli. Nek »novi« vodja MG jih bo, z njenimi kuratorji, akumulirane, koristno uporabil kot svoje in bodoče »znanje«. Naj zdaj ima še možnost nekdo drugi, s potrebnim znanjem: nova zvezda repatica. Seznanjen z najnovejšimi slikovnimi tokovi v umetnosti sodobnega (kot mundus) umetniškega in umetnega (kot artis) slikovnega ozvezdja. Ki bi z izbrano strokovno komisijo in skupino poznavalcev vodil in na novo spet obudil vse tiste likovne smeri/pojave, ki so prav danes še in zopet aktualne. Na koncu bo izbran Nekdo, ki bo

skušal zajeti celotno umetnostno scenografijo. Ki bo kot »novi« človek »starega« sveta pokrival in vzpodbujal k razstavljanju vse ključne in potencialne kandidate. Samo, da ne bo znova/ spet nekdo, ki svoj program gradi le na vizualnih artefaktih. Direktor MG mora biti predvsem koordinator: med zahtevami prostora, med možnostmi in pa željami. Kuratorji pa izvajalci. — Andrej Medved, muzejski svetnik, Koper

Spoštovani g. Repovž.

Zahvaljujem se vam za odličen članek Spet brezglavo in nepremišljeno v Mladini št. 52. V članku ste sistematično in kritično predstavili, kako se v Evropi spopadajo s šolanjem v tem času in kako to poteka pri nas.

Kot pedagoginja z več kot 30 letnim stažem v OŠ s prilagojenim programom vem, da so učenci nezanemarljiv vir okužb. Že od marca naprej se s kolegicami čudimo in smo ogorčene, ker ni nihče niti nakazal, kako uspešno zaščititi tudi učitelje in posledično tudi njihove domače in ne le učence in njihove svojce.

Po mojih letih delovanja v šolstvu boste razbrali, da že sama spadam v ogroženo skupino. Ves čas dela v razredu sem nosila masko in dodatno še vizir, ki sem si ga kupila sama. S strani odločevalcev smo učitelji dobivali zmedena navodila v zvezi z nošenjem mask v razredu, primerno medsebojno razdaljo, ki smo jim težko sledili, izvajali in verjeli. K sreči sem do tega trenutka, poučevanja v šoli in poučevanja na daljavo, uspela ostati zdrava (sreča ali pamet, ne vem) tudi tako, da sem spoštovala vse ukrepe in kontakte skrčila le na 2 domači osebi. Ostaja pa strah, da bo zdravje težko ohraniti, če se 4. 1. 2021 vračamo k pouku v šoli ob pogojih in ukrepih, ki so trenutno v veljavi ali napovedani.

Ko smo s strani šole na pobudo Ministrstva za izobraževanje in šport dobili vprašanje, ali učitelji pristajamo na testiranje, sem odgovorila, da pristajam na testiranje in izrazila mnenje, da je to smiselno le, če se hkrati izvaja tudi testiranje učencev. Učitelji vemo, da je trenutno kar nekaj učencev na počitnicah v državah bivše Jugoslavije in se vračajo v Slovenijo tik pred začetkom šole.

Pričakovala bi, da bosta NIJZ in SVIZ bolj strokovno in sistematično pristopila k vprašanju varnosti in zaščite učencev in učiteljev na osnovi uveljavljenih praks v tujini, ki ste jih obširno prikazali v vašem članku. Najmanj kar pričakujem, da bo sprejet ukrep, da se testirajo tudi učenci ali vsaj odredi obvezno nošenje mask v razredu v času pouka tudi za učence že od 1. razreda dalje.

Še enkrat hvala, da ste v članku pokazali vaše razumevanje za stiske učiteljev in nam predstavili vrsto praks in informacij, do katerih sami težko pridemo. Vaš članek sem z največjim veseljem v branje priporočila kolegicam.

Želim vam še mnogo dobrih člankov ter zdravo in mirno leto 2021.

Lepo pozdravljeni.

Priznam, k branju Nežmahovih pamfletov se težko spravim. Včasih pa se vseeno česa lotim in vedno znova spoznam, da moraš biti kot Mladinin bralec vsaj malo mazohist, da prebereš njegov pamflet do konca. Zadnji njegov umotvor »Metalci svetlobe in prižigalci teme« pa sem uspel prebrati do konca. Pravzaprav sem ga moral, kajti tokrat je res presegel samega sebe in bilo bi škoda, če bi odnehal že po nekaj stavkih. Nežmah je eden tistih, sicer redkih, recimo temu razumnikov, ki za velikega vodjo in njegova dejanja vedno najdejo opravičilo. Morda bi sem lahko prišteli še kakšnega Rupla, ki tudi ne zamudi nobene priložnosti za izkazovanje neomejene zvestobe. Ampak Rupel je pač Rupel, dr. Bernard Nežmah pa je novinar, ki mu tega res ni treba. Lahko bi se zgledoval ravno po francoskem novinarju tednika L’Express, ki je napisal o Janši očitno neodvisen in verodostojen prispevek, ne glede na Nežmahove sugestije. Mož je očitno precej dobro ocenil situacijo in Janšo postavil točno tja, kamor spada, med evropske avtokrate in čivkaške zasvojence.

Nežmahove strokovne analize o razlogih za obsedenost Janeza Janše s tvitanjem pač ni kupil in Nežmah je zdaj presenečen in užaljen. Še dobro, da Nežmah o deželi, o kateri piše, ve ogromno, kako bi namreč izgledali njegovi spisi, če o tej deželi ne bi vedel nič, kakor pravi za francoskega novinarja. Je pa očitno situacija taka, da Francoz ve, o čem piše, Nežmah pa na nek način sicer tudi, a ob tem hote potvarja dejstva. Ampak, to smo že vzeli, namreč toliko slabše za dejstva. Ena bolj bosih v njegovem pamfletu je npr. ta, da Nova 24 nima zadostnega dosega, da bi Janša z njeno pomočjo lahko širil svoje ideja in mu tako ne preostane drugega kot da tvita. Saj ni res pa je, ali nas imate bralce Mladine za popolne bedake ali kaj? Taka argumentacija je preprosto nedostojna za resnega novinarja in tudi občasnega političnega analitika.

V nadaljevanju pisanja Nežmah šteje minute in celo sekunde. Koliko je kdo dobil, tri, štiri, 10 minut. Prvi premier Lojze Peterle, človek, ki je po Nežmahu sopotnik in hkrati antagonist (?) Janeža Janše in mu je uspelo ustvariti slovensko državo (do zdaj sem mislil, da jih oz. nas je bilo vendarle nekoliko več), je npr. na nacionalki dobil od 11 minut le dobre 3 minute. Časomerilec Nežmah je to vse natančno izmeril, čeprav nismo izvedeli, koliko je dobil Šarec, pa tudi ne koliko novinar, ki je oddajo vodil. In tako ubogi zaslužni ustanovitelj države Slovenije ni mogel pojasniti, kakšna krivica se dogaja Janezu Janši, ki je med drugim drugi edini ustanovitelj te države.

Naslednji, ki je deležen Nežmahove zaščite in časomerilske veščine, je Matej Lahovnik, gospodarski svetovalec vlade in tudi eden od očetov proslulega projekta TEŠ 6. Nežmah, ki je med drugim tudi ljubiteljski ekolog in borec za zaščito okolja, seveda praviloma le, kadar tega ogroža ljubljanski župan ali kdo drug bolj levične usmeritve, tokrat to spregleda. Zelo natančno pa izmeri, da je imel Lahovnik le 11 s časa za predstavitev argumentacije zakonskega predloga, ki bi nevladnim organizacijam odtegnil financiranje. Le te pa so imele po Nežmahovi štoparici kar 2 minuti in 29 s časa za pritožbe in protiargumente. Kot zapiše Nežmah 13 enot kritike na eno enoto vsebine. Ali to pomeni, da kritika ni bila vsebinska oz. ni premogla vsebine? Kakorkoli, za tak zakon je še 11 s preveč, ker česa takega v zakonu sploh ne bi smelo biti. Oh in ah, kakšen je res ta podli medijski svet, ki tako grdo ravna z zaslužnimi in zaslužkarji? Avtor se v svoji strašni stiski celo sprašuje: »Avtor si celo ti postal paranoik?« Dragi dr. Nežmah, odgovor je vsekakor pritrdilen.

In tako pridemo do zadnjega dela pamfleta, kjer avtor izkaže tudi neverjetno skrb za naše mlade smučarske skakalce, za njihovo pravico do ugovora in nasprotovanja in jih primerja z Ivanom Galetom, žvižgačem iz blagovnih rezerv. To je sicer značilna Nežmahova manira, primerjati neprimerljivo. Ampak dovolite tudi meni eno tako primerjavo. Nežmah kot grešnega kozla v smučarski aferi najde Ljuba Jasniča in citira njegov slavospev Titu ob njegovem rojstnem dnevu, daljnega leta 1973. Iz nekega časovno zelo odmaknjenega zapisa iz nekih drugih časov Nežmah zaključi, da nekoč Titov mladinec, mladim skakalcem v jeziku partijske diktature prepoveduje, da bi svobodno izražali svojo kritiko itd. Prav in morda celo res. Ampak nazaj k primerjavi.

Obstaja še en bivši komunistični (Titov) mladinec, oni iz začetka te zgodbe, ki je nekoč hodil po poteh Avnoja, danes pa nam v jeziku najmračnejše partijske diktature vsem zapoveduje in tvita, kaj smemo in česa ne. In da bi bila mera polna, ima neskončno zalogo idej, le, po Nežmahu, mu jih mediji nočejo vseskozi objavljati in njemu osebno ter njemu pokornim ne namenjajo zadostne minutaže. Zato mora pač tvitati. Živel naš maršal Tvito, on je moder in pozna vse odgovore. Le čas mu dajte in medije, pa nas bo popeljal v svetlo prihodnost. p.s. Mladina je pluralen medij in Nežmahova pisanja so njen, čeprav težko berljiv del. A za svobodno besedo je Nežmah pomemben in nepogrešljiv. Seveda pa bom prijetno presenečen, ko bo tudi v Demokraciji moč prebrati kaj takega kot so odlične Miheljakove kolumne v Mladini.

Ko sem prebral odličen intervju z gospo Spomenko Hribar, sem se ponovno spraševal, zakaj je očitno mnogim prebivalcem Slovenije škodljivo delovanje Janeza Janše za prebivalce in državo Slovenijo, ne opazita pa tega tisti dve koalicijski stranki, ki mu to omogočata. Zdravko Počivalšek je navdušen nad učinkovitostjo te vlade, čeprav ni storila ničesar, kar bi dolgoročno prispevalo k uspešnemu razvoju države in njenemu ugledu v svetu. Dejansko je ravno nasprotno. Naj ga, kot gospodarskega ministra spomnim, da so po njegovem naročilu izdelali odličen program za povečanje uspešnosti gospodarstva in družbe, na podlagi katerega bi vlada morala sprejeti akcijski načrt z nosilci in roki izvršitve. Vlada tega ni storila kljub njeni domnevni učinkovitosti. Še bolj presenetljiv pogled na stanje pri nas ima Matej Tonin. Na televiziji se je pohvalil, da je Janeza Janšo PROSIL, naj za nekaj časa preneha s tvitanjem, ker bosta s tem opozicija in kritična javnost izgubili povode za kritiko. Tonin je spregledal, najbrž zaradi velikega navdušenja, da so zopet enkrat vladna stranka, da niso glavni problem tviti, ampak konkretno početje Janše in njegove SDS.

Že vse od prvega ekscesa, ko so Janševi poslali poročilo o stanju medijev v Sloveniji v EU, so nezadovoljni s tem poročilom, koalicijski partnerji javno obljubljali, da bodo na vladi razčistili samovoljno delovanje in preprečili, da se to ne bo ponavljalo. Do tega razčiščevanja ni nikoli prišlo in tudi ne pri vseh naslednjih ekscesih. Tako se je poleg koalicijske vlade dejansko oblikovala še vlada samo iz članov SDS, ki neodvisno od koalicijskih partnerjev uveljavlja svojo strankarsko politiko. S tem Janša jasno kaže, koliko spoštuje svoje koalicijske partnerje. Predvsem jih uporablja samo za kuliso, za katero nemoteno izvaja svojo politiko. Seveda to kuliso predstavljajo tudi tisti, ki so podpisali poseben dogovor o sodelovanju z vlado. S tem so dali Janši legitimacijo politika, ki je pripravljen in zainteresiran za široko sodelovanje.

Kar se tiče pisma predsednika vlade Janeza Janše tujim državnikom, se seveda čudim, da evropsko javnost opozarja na svoj zapor. S tem je tujini osvežil spomin, da je bil zaprt zaradi korupcije. Da to v tujini dobro vedo, je za dokaz pismo, ki ga je Janša prejel od svetovalca bodočega predsednika ZDA Bidna. Zato se sedaj marsikdo v tujini verjetno ponovno sprašuje, kaj Janša sploh še dela v politiki, saj se v sodobnih demokratičnih državah politiki s takšnimi sumi umaknejo iz javnosti. To še posebno zato, ker so afero Patrija spremljali tudi v tujini, saj je naša policija sprejela telegram o sumu korupcije, ki se je čudežno zgubil. Notranji minister in generalni direktor policije sta bila v tem času iz vrst SDS. Pri nas so začeli preiskavo o tem šele po tem, ko je OECD zavrnila naše članstvo, ker nismo začeli preiskave o sumu korupcije v zvezi z nakupom Patrij. Če se spomnimo na to, potem nas ne more presenečati »telovadba« s preiskovalnimi organi sedanjega Ministrstva za notranje zadeve.

Draga Zdravko Počivalšek in Matej Tonin, vidva z vajinima strankama vsemu temu »držita svečo«. Ali za to, da sta na oblasti, ne plačujeta previsoke cene?