V intervjuju je gospod Lenassi povedal marsikaj zanimivega, a zanimivo je tudi tisto, česar ni povedal, oziroma ni bil vprašan. Namreč trenutno stanje na področju prezračevanja tako javnih kot poslovnih in stanovanjskih stavb je v Sloveniji zelo slabo. Bodisi ustreznega prezračevanja sploh ni, bodisi ne deluje ustrezno, malo je vzornih primerov. Razlogi za takšno stanje so vsaj trije.

Prvi razlog zadeva stroko (arhitekte, ki vodijo projekte, in projektante instalacij), ki ni enotnega mnenja (kljub zavezujoči zakonodaji), ali je prezračevanje sploh potrebno, ni enotnega stališča do predpisov, ki jih je nujno upoštevati, niti do primernosti posameznih konkretnih rešitev – dobre prakse. Stroka na tem področju ni izdala obveznih razlag zakonskih aktov na tem področju, niti priporočil dobre prakse. Ko smo na pobudo nezadovoljnih kupcev stanovanj v večjem naselju strokovno pregledali sistem lokalnega mehanskega prezračevanja z rekuperacijo, smo ugotovili strokovne napake in predlagali odpravo napak. Ker se investitor in projektant nista odzvala, smo vlogo za presojo ustreznosti projekta vložili na IZS, z namenom, da se napake odpravijo, da se pouči projektanta in da se na ta način posreduje drugim pooblaščenim inženirjem primer dobre, oziroma slabe prakse. IZS te vloge kljub statutarni obvezi ni hotela obravnavati, s čimer je na škodo večjega števila kupcev stanovanj zaščitila pomanjkljivo znanje svojega člana. Pritožba na takšno odločitev ni možna, izterljiva odgovornost ne obstaja.

Drugi razlog so investitorji, ki določajo, kaj bodo projektanti projektirali, saj projektanti ne morejo projektirati nekaj, kar investitor ne želi plačati. Investitorji niso kompetentni in se tudi ne spuščajo v navodila kako projektirati statiko, elektro ali vodovodne instalacije, medtem ko so pri prazračevanju prepričani, da vse vedo in v velko primerih sami določajo projektantom, kako in kaj naj projektirajo (predvsem državni ali javni uslužbenci pri javnih stavbah), kar pa jim neenotno stališče stroke do tega področja omogoča.

In tretji razlog za slabo stanje v praksi je resorno ministrstvo, ki ne le da ne sledi razvoju in ne posodablja predpisov, ampak tudi ne zagotavlja upoštevanja obstoječih zakonskih norm. Tako za tretjo najpomembnejšo lastnost objektov nimamo niti določenih nadzornih organov (inšpekcije), niti usposobljenih inšpektorjev, niti protokola, kako zagotoviti ustezno - zdravju primerno klimo v stavbah. 

V zadnji številki vašega in našega časopisa Mladina je v uvodniku z naslovom »Preprosta, a velika laž«, odgovorni urednik Grega Repovž, kot se temu reče, »zadel žebljico na glavico«. Končno nekdo, ki je na primeru splošno razširjene metafore o slovenski razklanosti (ki implicira razdelitev na dva enaka populacijska dela), povsem nedvoumno pokazal, kako deluje reakcionarni desničarski diskurz. V mislih ima seveda polarizacijo politično-ideološkega polja na »levo« in »desno«. A kljub temu, da se ta zdi nekaj popolnoma samoumevnega, nenazadnje se v družbeni zavesti pojavlja vse od časov francoske revolucije naprej, se vendarle zdi, da dandanes ne odraža več pravega stanja.

Zahvaljujoč prvi pravi empirični študiji o avtoritarnosti, kot osebnostni dispoziciji (za razliko od politološkega pojma avtoritarnosti, kot načina vladanja), je Adornu in sodelavcem leta 1950 uspelo sprožiti pravi cunami raziskovalne vneme, ki se ne poleže vse do današnjih dni. Znanstvena skupnost opredeljuje avtoritarnost predvsem kot: submisivnost do etablirane avtoritete, agresivnost, ki jo ta dopušča oz. spodbuja, in konvencionalnost oz. sprejemanje splošno razširjenih norm. Na polju politične psihologije je torej mnogo bolj adekvatna distinkcija na avtoritarni (nedemokratični) in neavtoritarni (demokratični) pol.

Na sončni strani Alp zastopa avtoritarni, monolitni pol nedvomno stranka SDS s pripadajočimi sateliti. Vsekakor, kot povsod drugod, obstajajo priskledniki, oportunisti ali nemoralni plenilci, ki jim je pač politika SDS pisana na kožo in se je držijo kot pijanec plota. A ne moremo mimo avtoritarne armade njenih brezpogojno poslušnih in podredljivih članov in simpatizerjev brezprizivnemu Vodji, ki so sovražni do vsega, kar je drugačno, ki ne zmorejo kaj več od rigidnega oz. črno-belega mišljenja in ki jih označuje emocionalni ter moralni deficit. Po drugi strani ne gre spregledati še orientacije k socialni  dominantnosti (SDO), marsikdaj narcisistične grandioznosti ali celo psihopatoloških tendenc mnogih njenih vodilnih kadrov. Kanadski psiholog Altemeyer govori o t.i. double high, kar bi potrjevalo znan Frommov koncept o sadomazohizmu (v neseksualnem pomenu). Posamezniki z nedemokratičnim (Adorno bi dejal fašističnim) potencialom, običajno izražajo oboje: slepo pokoravanje zunanji avtoriteti in obenem izživljanje nad nemočnimi in deprivilegiranimi skupinami. Je mar naključje, da je recimo Janez Janša ekstremno servilen do državnikov na zunanjem političnem parketu, doma pa ponižuje vse, ki so mu podrejeni?

Drugi, demokratični (antifašistični) ideološki pol je zelo heterogen. Sestavljajo ga zmerni konservativci, libertarci in cela paleta »levičarjev« (razen komunistov, katerih metode so ravno tako avtoritarne in so s tega vidika podobni skrajnim desničarjem – je torej res naključje, da je najti v stranki SDS toliko odsluženih komunističnih kadrov?). Kar je pomembno, je to, da ima vsa ta pisana politična druščina kljub razpoznavnim razlikam skupni imenovalec – demokratične vrednote, družbeni pluralizem in zavezanost ustavnemu kodeksu. Skratka: ne »levi« in »desni«, temveč »avtoritarni« in »neavtoritarni«. To novo mantro polarizacije je potrebno ponavljati spet in spet, ob vseh priložnostih, da prejšnja izgubi svojo magično moč.

In Repovž ima prav. Konservativcev je bistveno manj, kot se sami preštevajo, morda jih je res le dobra tretjina. Na to bi lahko sklepali na podlagi meritev javnega mnenja, kjer so »leve« vrednote že dolga leta v ospredju (npr. odnos do socializma, laične šole, NOB). Če se ozremo naokrog po razvitem svetu, je slika analogna kot pri nas: pripadnost skrajnim desničarskim strankam in gibanjem vztrajno pada. Najsi se zdi še tako neverjetno, so reakcionarne ideje v zatonu, čeprav so sami populistični agitatorji več kot samozavestni in pretirano opozarjajo nase (mnogokrat pa jim tudi mediji neupravičeno napihujejo publiciteto). Znameniti kognitivni psiholog Steven Pinker trdi, da je populizem gibanje starejših. In očitno ima prav.

Ogromna večina najmlajših volilcev iz t.i. generacije »Z« (v starostnem obdobju od 18. do 24. leta) je nasprotovala Brexitu, podobno nekoliko starejši »milenijci«, za najstarejše starostne kohorte pa velja obratno. Podobno je bilo na nedavnih ameriških predsedniških volitvah, kjer je kar dve tretjini najmlajših volilcev podprlo Bidna, le slaba tretjina Trumpa. Ravno ta liberalno usmerjena mladina je odigrala ključno vlogo v Pensilvaniji in Georgiji, ko je šlo za las. Pa ne le to, gibanje Black Lives Matter podpirata sedaj že več kot dve tretjini mladih, ne glede na strankarsko pripadnost! Nedavna raziskava skupine ameriških avtorjev, Ghitza, Gelmana in Auerbacha (2019), dokončno pokoplje upe avtoritarne, populistične desnice, saj razkrije veljavnost t.i. generacijskega efekta pri oblikovanju političnih stališč. Gre za to, da v nasprotju z zdravorazumsko logiko z leti ne postajamo zmeraj bolj konservativni, ampak, da takšna ali drugačna politična stališča ohranjamo skozi vsa življenjska obdobja večinoma nespremenjena. Vztrajajo namreč tista stališča, ki smo jih pridobili med 14. in 24. letom starosti in ki so posledica socializacije oz. vpliva v tistem obdobju pomembnih političnih dogodkov.

Čigava je torej prihodnost, pri nas in v svetu? Takim avtoritarnim kreaturam, kot so Trump, Orban, Janša in ostali, se led neizprosno tanjša. Tiktaka jim demografska ura. Nekoč se bodo naši vnuki o njih učili v zgodovinskih učbenikih. In pri pouku jih bodo obravnavali kot večni opomin. 

Pred nekaj meseci ste v reviji Mladina objavili moj komentar na del Pamfleta g. Bernarda Nežmaha, in sicer na en segment partizanskega vojskovanja. Tudi v zadnji številki Mladine, od 09. 04. 2021, je g. Bernard Nežmah zapisal, in sicer, da se začetek upora proti okupatorju na Slovenskem praznuje 27. april, in zaključuje, da se torej nihče z orožjem pred tem ni boril proti nemški vojski. Kot redni bralec in naročnik Mladine spoštujem gospoda Nežmaha, vendar bi želel opozoriti na nekatere njegove, ne dovolj natančno, zapisane misli.

V t.i. aprilski vojni od 06. 04. 1941 do 18. 04. 1941 so sile osi in njihovi zavezniki napadli suvereno državo Kraljevino Jugoslavijo. Ob rob se jim je postavila uradna oborožena sila, in sicer Vojska Kraljevine Jugoslavije (VKJ). Odpor agresorju je bil dejansko slab (iz različnih razlogov), in je po dvanajstih dneh rezultiral s kapitulacijo, ki je bila podpisana 17. 04. 1941 in je začela veljati 18. 04. 1941 ob 12.00 uri. Kljub temu je zgodovina zabeležila več pogumnih dejanj posameznikov in manjših enot VKJ proti agresorju. Tukaj bi npr. izpostavil nekaj primerov, in sicer razdeljeno po rodovih vojske. Tako je pehotni kapetan Ratko Kalifatović pogumno in junaško branil Ljubelj.

Moj soimenjak, brigadni general Fran Pogačar, poveljnik topništva Savske divizije, se je izkazal s svojim pogumom in učinkovitostjo, ter zaviral napredovanje enot Wermachta, kar ga je pozneje stalo življenja v koncentracijskem taborišču.

Posebno bi izpostavil junaško držo in bojevanje slovenskih vojaških letalcev, ki so se izkazali v obrambi prestolnice Beograda (Savo Poljanec, Miha Klavora, Bojan Presečnik, Franc Berginc in drugi). Izpostavil bi akcijo našega sonarodnjaka narednika letalca Karela Murka, ki je s svojo skupino 06. 04. 1941 bombardiral železniški postaji v Gradcu in Segedinu, torej na teritoriju agresorja.

Na koncu bi omenil še meni posebno ljubo vojaško mornarico, in pogumno dejanje poročnikov bojne ladje Milana Spasića in Sergeja Mašere, ki sta potopila rušilec Zagreb, da ne preide v roke agresorja.

Vse izmed naštetega se je dogajalo v času napada sil osi in njihovih zaveznikov na ozemlje Kraljevine Jugoslavije. Po kapitulaciji, dne 17. oz. 18. 04. 1941, je bilo konec agresije, Kraljevina Jugoslavija je razpadla in je prišlo do njenega razkosanja med agresorje oz. je nastopilo obdobje okupacije.

V prejšnjem, socialističnem sistemu, smo 27. april praznovali kot Dan OF ter 22. julij, kot Dan vstaje slovenskega naroda. Predvsem kar zadeva 22. julij, lahko govorimo o potvarjanju zgodovinskih dejstev, ker je stroka nedvomno ugotovila, da je prvi oboroženi spopad na Slovenskem, z okupatorji, bil na Mali Gori, ko so italijanske okupatorske vojake napadli člani organizacije TIGR, in ne partizani oz. komunisti, kot je to prikazovalo povojno zgodovinopisje, in poskušalo »Prvi strel« pripisati partizanom.

V samostojni Sloveniji je 27. april razglašen za državni praznik, Dan boja proti okupatorju. Osebno menim, da gre za simboličen datum, ki označuje vsak boj Slovencev proti kakršnemu koli okupatorju v zgodovini slovenskega naroda. Res je, da je kot datum izbran dan, ko se je nekaj političnih strank oz. njihovih predstavnikov pogovarjalo, in sklenilo, da se začne z oboroženim uporom proti okupatorjem.

Če na kratko strnem zapisano, dogajanje v letu 1941 na teritoriju Slovenije, lahko zapišemo, da se je agresorju v aprilu 1941 uprla VKJ (na splošno gledano; nezadostno in neuspešno). Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in po njenem razkosanju in okupaciji, se je čez nekaj mesecev začel boj proti okupatorju. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da so nosilci boja proti okupatorju med leti 1941 in 1945 bili partizani, pod vodstvom Komunistične partije, kar se mnogim v naši današnji družbi ne dopade in iščejo vsako priložnost za blatenje partizanskega bojevanja in potvarjanja zgodovine.

PS: o posameznih herojskih bojih pripadnikov VKJ je tudi v času »komunistično-socialističnega enoumja« bilo dosti člankov in zapisov, vendar jih je bilo potrebno poiskati. Tako sta na primer Sergej Mašera in Milan Spasić imenovana za narodna heroja, torej je njun pogum in dejanja priznala tudi komunistična nomenklatura, čeprav sta bila častnika VKJ in zvestobo zaprisegla »Bogu, Kralju in otadžbini«.

S spoštovanjem.

Za Janjo Sluga se zdi, da želi, da čimprej pozabimo na njeno vlogo podpornice JJ režima (še pred nekaj meseci je izjavljala, da v koaliciji Janeza Janše »težav v resnici ni«) in sprejmemo njen nov imidž nekakšne device Orleanske, ki se postavlja na čelo antijanševske vojske ob boku prav tako včerajšnjega JJ kolaboracionista in današnjega novopečenega antijanša liderja Igorja Zorčiča (še za novo leto je vehementno razlagal, da koalicija JJ nima alternative). Ta vulgarno hitra preobrazba (podobno kot so se nekateri domobranci še dovolj zgodaj leta 1945 preoblačili v partizanske uniforme in postali zagreti antifašisti) je na drugi strani sprejeta s pozdravljanjem »na pravi strani slovenske zgodovine« ...

Ampak vrnimo se nazaj k Janji Sluga. Če mnogi ne vemo čisto dobro kaj naj si o tej političarki mislimo se zdi, da tudi ona sama ne ve, kaj naj si misli o lastni politični poti. V ponedeljek v Studiu City je izjavila, da z Janezom Janšo ne bi šla spet v koalicijo, že v petek pa smo lahko v njenem intervjuju v Mladini lahko prebrali, da vstop SMC v koalicijo z Janezom Janšo ni bil napaka … !? Če nekdo ocenjuje, da po propadli zvezi ne bi šel spet v koalicijo, je mogoče sklepati, da misli, da je bila propadla zveza napaka. In če pove, da odhod v koalicijo ni bila napaka, bi si mislil, da bi to izkušnjo še kdaj ponovil. Tako prva kot druga varianta sta mogoči, eno in hkrati drugo pa ne zdrži osnovne logike, niti inženirske logike Aleša Hojsa ne. Še bolj kot ta Slugin paradoks je zanimiva njena utemeljitev, zakaj to ni bila napaka. Povedala je nekako takole: »Imeli smo slabe javnomnenjske rejtinge in zato je bilo prav, da smo šli v koalicijo.« Kot je bilo videti iz konteksta intervjuja, jo je spraševalec spraševal, ali je bila ta koalicija dobra izbira za državo in državljane. Ona pa je odgovorila, da je bila koalicija dobra za njih, saj bi bile predčasne volitve slabe – na teh bi se namreč njena in njenih kolegov politična kariera končala. In potem je sledilo modrovanje, da je bilo narobe le, da niso bili v SMC dovolj notranje trdni in močni, da bi JJja kot nekakšen »korektiv« zauzdali in ga – tega divjega konja slovenske politike – zajahali ter na njegovem hrbtu v uravnoteženi smeri dosegli zelene poljane političnih zmag.

Nekaj podobnega javno ponavlja tudi Igor Zorčič: da ta njegova odločitev - v prvi vrsti njegova, saj brez njegove privolitve Počivalšek SMC ne bi zmogel odpeljati v naročje JJ - pred enim letom ni bila napaka. Menda je po koncu vse te fantastične SMC avanture kriv le Počivalšek, ki je pokvaril ta genialni plan. Pustimo ob strani dejstvo, da ne Zorčič ne Sluga ne premoreta političnega spomina, da je Janez Janša v svoji predolgi politični karieri še vsakega, ki je šel z njim v koalicijo, oglodal do kosti, če ne že pojedel s kožo in kostmi vred. Da niti ena stranka ni prišla iz njegovega objema cela, marsikatera pa je iz parlamenta ali celo absolutno izginila. Pozabila sta, da gre za partnerja, ki ima armado častilcev in vernikov in si lahko privošči zdrsov kolikor hoče, med tem ko njegovi partnerji nimajo vernikov, pač pa le kritične volivce, ki jih ocenjujejo po njihovih delih. In jim zato taisti »partner« Janša zlahka pripravlja pasti in afere, ki jih povsem oslabijo, zaradi katerih izgubijo vsakršno podporo in jih – ko ostanejo brez pristašev - spremenijo v sence političnih strank. V politične zombije, ki le še zvesto in brezvoljno sledijo njemu, princu teme. Pa v resnici tega Sluga&Zorčič nista pozabila – pred enim letom sta vsa ta opozorila skupaj s Počivalškom - tudi s strani spodaj podpisanega - le preslišala … Sirenska pesem iz Janševih ust je bila preopojna in prevabljiva, da bi se ji dalo upreti.

Za hip še enkrat razmislimo o Zorčič&Sluga oceni njunega političnega dela: »Vstop v koalicijo z Janezom Janšo ni bil napaka.« Potem ko je: - v enem letu ta koalicija spravila državo v vsakem smislu na kolena; - pod vprašaj postavljen način našega življenja, ki ga živimo zadnjih 30 let in je ogrožena vsa pahljača podsistemov in javnih servisov: od okolja, izobraževanja, zdravstva do medijev; - na obzorju vzpostavitev približka režima iz svinčenih časov realsocialističnega enoumja; - Slovenija osramočena pred vso Evropo zaradi mračnjaškega nastopaštva predsednika vlade, ki se odlikuje s svojim neznanjem, sovraštvom in primitivizmom; - bila pandemija (po komunističnem receptu) izkoriščena kot kriza, ki lajša pot revoluciji in so zaradi katastrofalno neustreznih ukrepov ob ignoriranju stroke posledice (masovno umiranje starostnikov v DSOjih, nenabava cepiv itd.) grozljive …

Po vsem tem Sluga in Zorčič menita, da vstop SMC v koalicijo z Janezom Janšo ni bila napaka! Povejmo čisto naravnost – niso problem Janez Janša in njegovi. Oni so kar so in bodo to ostali. Problem so politiki, ki sicer niso to, kar je Janez Janša - a sami niso prepričani v to, kaj so. Njihova politična usmeritev je spremenljivka, naravnana na preživetje na političnem trgu. Kalibri, ki so v stanju spraviti na oblast Janeza Janšo in po enem letu, ko demokracija v Sloveniji po Floydovsko ječi »I can’t breathe«, mirno zatrjujejo, da njihova odločitev ni bila napaka, so grobarji demokracije! 

Spoštovani.

V javnem zavodu Študentski dom Ljubljana ne ukinjamo receptorske službe, ki jo v domovih opravljajo naši stanovalci, in te odločitve uprava zavoda tudi nikoli ni sprejela. Na kakšen način bo organizirana receptorska in varnostna služba po domovih po končani korona krizi, se dogovarjamo s Študentskim svetom stanovalcev, organom, ki v našem zavodu zastopa stanovalce naših domov. Prav tako se brez dogovora s Študentskim svetom stanovalcev ne bo izvedla poizkusna postavitev videonadzora in vstopne kontrole. Sicer pa je navedena postavka že več let zapored vključena v letni program dela zavoda, pa ni bila realizirana, ker zato tudi ni bilo potrebnih finančnih sredstev.

Lep pozdrav.

Črni vitez zla in zlobnih misli Spet je dvignil … glas svoj … črni vitez v Tarotu … pepelnato vijoličasti vitez … glas Preroka – iz pradavnega Slovenstva – z neracionalno monotonostjo, z zaničevanjem in prividi in psihotičnim občutkom za resničnost … in kot tudi, enoumno, vsi njegovi služnostni peoni … In kot misli – če sploh kdo misli – njegova sestra, tiho, zadržano in molče, a zagotovo kot vlak v rimski Termini, v zaključenem, a v resnici stranskem, mrtvoudnem, jalovem peronu … Cerkev.

Janša kot pravi in resnični borec za pravico … nasproti udbomafijski zavesti. Janša: Kristusov evangelist razlaga pravovernim in nam bedakom resnico Prava in Vstajenja neizbrancem in izbrancem njegove Judeževe vere, njegovo sveto Pismo … A začnimo na začetku. Teorije o zaroti nosijo v sebi različne vhode in izhode. V središču meščansko-plemiške Florence, na renesančnem trgu stoji krstilnica največjega duha arhitekture in septem artes liberales, s presežnimi reliefi na vhodnih in na stranskih vratih, ki je skoznje – s pomočjo prijateljev – ušel pomembnež pred zaroto, ki mu je prav v tem trenutku stregla po življenju … Zarote so kot nekakšen labirint z mnogimi vhodi in brez izhoda, brez rešitve. Zarote so kot Piranesijeve Ječe (1760): »… Iščemo bežišče, ki je zelo daleč na levi strani, zunaj robov, nekakšna črta na obzorju, čez katero sega nekakšen most, katerega smer je ravno nasprotna od bežiščnice drugih delov zgradbe … Rešetke na vratih in kletna okna, verige, konice iz železa, zapičene v zid, obročje. A mučenje je tu dodatek …« Res, niso vse zarote to, kar se lahko in kar se je zgodilo, ampak so tudi to, kar se v resnici ni zgodilo. Pri tem – pri nas – pomislim na večno tarčo esdeesovske ogrožene vrhuške in poniglave horde, ki celotno zlo za družbene razmere v politiki in v gospodarstvu pripišejo določeni, navadno skrajno levi socialni grupi. S teorijami zarote je že tako, da jim naivneži in pa socialno šibki polvajeniški in polmojstrovi, polkmečko-proletarski plebus res verjame, saj jih rešuje muk in podrejenosti v vsakdanjem, običajnem svetu, ki ga – dejansko ali po svojem mnenju – izigrani vsak dan živijo.

Nevedneži se ne zavedajo, da so v času vseglobalne informatike vsa dejstva in izjave in »resnice« dokazljive, se pravi fizično in fizikalno in matematično, se pravi znanstveno natančno preverljive … A oni pač veliko raje gledajo dokumentarce z zrežirano, sprevrnjeno montažo, in tv Nova, ki nam poceni in z lahkotno roko dokazuje, da se veliki dogodki v zgodovini nikoli niso v resnici dogodili. Montaža esdeesovcev je bolj preprosta, recimo kar površna, brez znanstvenih dokazov (ali z nespretno prirejenimi dokazi), le – zgolj – ideološka in monotona, suha, enolična. Da karseda na hitro zadovolji svoje pristaše in volilce in razkristijanjene krščane, ovite v monolitno jajce katoličanske »sprege«.

P.S. Imel sem videnje. Nespretne sanje, prisluh, privid, glas božjega glasnika, ki mi šepeče v uho: »Tvoj Janez ne verjame v Boga, on je brezbožen ateist, ki vara svoje učenike s pripadnostjo krščanski veri …« 

Z razglasitvijo epidemije dne 18.10.2020 je bil skladno z 11. točko prvega odstavka 39.čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor izpolnjen pogoj za izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah, med katere sodi tudi epidemija. Skladno z navedeno točko znaša dodatek za delo v rizičnih razmerah 65 % urne postavke delavca.

Ker zaposleni v občinski upravi Občine Ig tudi po razglasitvi epidemije opravljajo svoja dela in naloge na svojem delovnem mestu, so zakonsko upravičeni do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah. Delo zaposlenih ves čas epidemije poteka ustaljeno in nemoteno, po predhodni najavi ob uporabi zaščitnih ukrepov se opravljajo sprejemi strank in občanov, vršijo se sestanki v občinski stavbi in na terenu, vedno skladno s priporočili NIJZ.

Do navedenega dodatka niso upravičeni javni funkcionarji, med katere spadata župan in direktor občinske uprave. 14 zaposlenim delavcem občinske uprave je bil skladno z 11. točko prvega odstavka 39.čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor dodatek izplačan trikrat, in sicer v mesecu oktobru, novembru in decembru 2020, v času intenzivne priprave občinskega proračuna.

V članku z naslovom “V občini Moravče župan Balažič izplačal rekordne koronske dodatke”, v katerem je bilo navedeno “V številnih občinah izkoriščajo nenavadno slovensko ureditev glede koronskih dodatkov, ki jih v času epidemije izplača država. Na koncu te tekme bodo verjetno rekorderji na Igu, kjer 16. zaposlenim vsak mesec izplačajo okoli 1000 evrov bruto koronskega dodatka, saj, kot je dejal župan in predsednik občinskega odbora SDS Brezovica Janez Miklič, v občini redno sklicujejo sestanke v občinski stavbi, ti pa so tvegani. Z omenjenimi koronskimi dodatki država tako očitno okuževanje subvencionira. Pogoj za izplačilo dodatka je prisotnost na delovnem mestu. Tudi v Moravčah bi zaposleni na občini, kjer so vrata zaprli, gotovo lahko delali od doma - a bi bili potem prikrajšani za nagrado, seveda”, je napačno zapisano, da je Janez Miklič župan in predsednik občinskega odbora SDS Brezovica, saj mu je funkcija predsednika občinskega odbora SDS Brezovica prenehala dne 21.1.2020, ko je predsedovanje občinskega odbora SDS Brezovica prevzela mag. Nataša Smrekar, poleg tega pa je Janez Miklič direktor občinske uprave občine Ig, in ne njen župan. 

Spoštovane državljanke in državljani,

Spoštovane poslanke in poslanci,

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki je bodisi iz preračunljivosti, bodisi iz malomarnosti prikrajšal četrtino prebivalstva RS za pravočasno cepljenje proti življenjsko nevarnemu virusu in s tem ogroža na stotine življenj?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namerno ne izvaja sklepov, sprejetih v Državnem zboru, kot je sklep o financiranju STA?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namesto izvajanja zakonov predlaga njihovo spremembo tako, da bi bili po volji njemu in njegovi stranki, kot je to v primeru imenovanja državnih in evropskih tožilcev?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki javno napada medije, sodstvo in druge javne službe, hkrati pa na odgovorna mesta v državnih službah postavlja ljudi z nalogo, da ne bi razkrivali in preganjali kaznivih dejanj, ki jih je storil sam ali njegovi privrženci?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki zahteva glavo predsednika Računskega sodišča zato, ker ta razkriva nezakonitost in koruptivnost poslov njegove vlade pri nabavi zaščitne opreme?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki z državnim premoženjem podkupi medijskega lastnika, da uvaja cenzuro medijskih prispevkov, ki so kritični do oblasti in odreka ustavno pravico do svobode izražanja?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki na javne kritike vlade odgovarja z zastraševanjem medijev in s poskusi njihovega utišanja, na osebne kritike pa s sarkazmom in žalitvami poslancev Državnega zbora in drugih ter z njihovim sodnim preganjanjem?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki na kritike umetnikov in civilne družbe odgovarja z ogrožanjem njihove eksistence in pogojev delovanja?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki nepremišljeno povečuje javni dolg tako, da ga bodo morali odplačevati še naši pravnuki?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki ne priznava in ne obžaluje svojih napak, temveč jih pripisuje drugim?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki v javnosti s stisnjenimi zobmi pristaja na temeljne evropske vrednote, v dnevni politični praksi pa jih tepta?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki s svojo politiko, javnimi nastopi, kot je bil nedavni v Evropskem parlamentu, in zapisi blati ugled Republike Slovenije v mednarodnem prostoru do te mere, da je Slovenija prvič v zgodovini postala predmet kritičnih obravnav v organih Evropske unije?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki z izgovarjanjem na pandemijo sistematično razgrajuje demokratične družbene institucije, omejuje človekove svoboščine in pravice ter uvaja avtokratsko oblast?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki ne spoštuje ustavnega določila delitve oblasti in si skuša podrediti tako zakonodajno, kot sodno?

Verjamemo, da ste štirinajstkrat odgovorili NE. Pa vendar takega predsednika Vlade RS imamo. Namesto kritičnega odnosa do njegovih ravnanj ga s pozivi k družbenemu soglasju žal podpira celo Predsednik Republike.

V imenu obrambe demokracije in prihodnosti Slovenije je skrajni čas, da državljanke in državljani, poslanke in poslanci rečemo ne. Zato vas pozivamo, da s svojimi podpisi podpremo povezovanje demokratičnih strank za obrambo demokracije in pravne države v njihovi ustavni obtožbi predsednika Vlade RS.

Podpisniki: Odbor za pravično in solidarno družbo, Alternativna akademija, Gibanje za družbeno odgovornost, Ivan Svetlik, Ljubo Bavcon, Anton Bebler, Rado Bohinc, Lucija Čok, Martin Čopič, Aleš Črnič, Jože P. Damijan, Iztok Dolenc, Mojca Drčar Murko, Matic Fajdiga, Božidar Flajšman, Marko Fonovič, Boris Frlec, Miran Goslar, Sonja Grizila, Anton Grizold, Spomenka Hribar, Maca Jogan, Tomaž Kalin, Dušan Keber, Darko Kranjc, Lev Kreft, Janez Krek, Marko Marinčič, Ljubica Marjanovič Umek, Jože Mencinger, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar, Vinko Moederndorfer, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Vika Potočnik, Danijel Rebolj, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Alenka Rožaj, Anton Rupnik, Tanja Rupnik, Stane Saksida, Boris Sket, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Lojze Sočan, Slavko Splichal, Marjan Svetličič, Darko Štrajn, Niko Toš, Boris Turk, Goran Turk, Vito Turk, Samo Uhan, Marjan Veber, Boris Vezjak, Protestna ljudska skupščina, Mladinska Aktivistična Organizacija, Kim Komljanec, Petja Grafenauer, Janez Stariha, Tadej Jezernik, Dejan Koban, Jaša Jenull, Sanja Fidler, Tea Jarc, Tiva Vlaj, Aljoša Čoh, Irena Šmajgert, Lucija Plavčak, Rok Plavčak, Amelia Kraigher, Aljoša Harlamov, Arne Vehovar, Ana Mladenović, Bartolo Lampret, Gorazd Kovačič, Urban Belina, Mitja Bravhar, Andreja Bolčina, Matjaž Vodeb, Jure Močnik, Alen Praček, Brane Solce, Goran Bertok, Majda Gregorič, Urška Kozak, Milojka Žalik Huzjan, Zdenko Huzjan, Lorna Lovrečič, Vanja Huzjan, Siniša Borovičanin, Mija Gabrijelčič, Tina Javornik, Ištvan Išt Huzjan, Igor Winkler, Rajko Muršič, Vesna Bukovec, Matej Klarič, Mojca Senegačnik, Simon Kardum, Arjan Pregl, Suzana Tratnik, Tjaša Zorc, Matjaž Stopar, Damjana Brumec.

Pred šestnajstimi leti je v Sobotni prilogi izšel intervju z dramskim igralcem, ki sem ga zelo cenila. Intervju se mi je vtisnil v spomin zaradi opazke, ki jo je igralec izrekel o svojih kolegicah. »Mislim, da imamo moški eno samo prednost pred ženskami: z leti, tu mislim na videz, ne izgubljamo, lahko kvečjemu pridobivamo. Tu je biologija do žensk nesramna«.

Dvignjenih obrvi sem si takrat natančno ogledala portretne fotografije, ki so krasile časopisne strani. Fotografije so neizprosno razkrivale, da igralcu, ki je bil takrat komaj na pragu srednjih let, zob časa ni niti malo prizanašal. Nasprotno, biologija je bila do njega že takrat bolj nesramna kot do marsikatere igralke njegove generacije. Kako to, da sam tega ni opazil?

In poglejte, nedavno sem izvedela, da je prav ta igralec medtem postal univerzitetni profesor. In to vse prej kot kakšen zadržan in dolgočasen profesor. Pedagoških prijemov se je loteval s tolikšno strastjo, da je ena od njegovih študentk zbrala pogum in ga prijavila.

Seveda ne ne gre za osamljen primer. Žal niti ni edini univerzitetni profesor, ki se je lotil svoje študentke. Vendar je ta primer vendarle poseben. Ne gre namreč za še enega v množici brezobzirnih primitivcev. Gre za vrhunskega umetnika, ki v poklicu ne bi mogel uspeti brez rahločutnosti in sposobnosti vživljanja v občutke drugih. Kako neki je mogoče, da se je tako spozabil?

Morda nas do odgovora na to vprašanje privede prav njegova izjava iz intervjuja. Denimo, da še danes verjame, da z leti ne izgublja, temveč kvečjemu pridobiva. Da je biologija nesramna samo do njegovih vrstnic, medtem ko je njegov neustavljivi šarm zamrznil tam okoli leta 1990. To bi pojasnilo njegovo nezaslišano predrznost. Ampak kaj neki vidi, ko se pogleda v ogledalo?

Ko bi se videl takšnega, kakršnega vidimo drugi, mu niti v sanjah ne bi prišlo na misel približati se lepotici, ki bi po letih lahko bila njegova hči. Ob pogledu na njen prelestni obraz bi se boleče zavedel svoje starosti in uvelosti. Vedel bi, da ga njene oči vidijo tako, kot je sam v njenih letih videl šestdesetletno starko. Bilo bi ga sram.

Ampak vidite, njega ni sram. Narcistična samopodoba, ki se prav nič ne sklada s fizično realnostjo, mu vliva neomajno samozavest. Seveda ni edini. Marsikakšen moški se počuti tako. Medtem ko ženske na vsakem koraku svoje življenjske poti prejemamo prav nič subtilna sporočila o tem, kako nas čas neizprosno razjeda, se zdi, kot da znakov staranja pri moških nihče ne opazi. In ko pravim nihče, mislim seveda na moške. Ker mnenja žensk seveda ne štejejo. Ni namreč biologija tista, ki bi bila bolj nesramna do žensk. Nesramna je družba. Zdi se celo, da gre družbi na slabše. Dogodki na univerzah razkrivajo, da morajo naše hčere bojevati bitke, za katere smo upale, da so jih izbojevale že naše matere.

Morda bi morale, drage tovarišice, poseči po drugačnih ukrepih. Storiti nekaj, kar bi razblinilo narcistično iluzijo nadlegovalcev. Za trenutek pozabiti na vljudnost, spodobnost in politično korektnost ter naravnost povedati: Gospod profesor, stari ste. In grdi. 

V članku Vojna z mediji (Mladina, 26. marec) vsa zgrožena in zaskrbljena med drugim preberem o cenzuri kolumne Janeza Markeša »Vsa trobila porajajoče se diktature«, na žalost pa je tudi na spletu ne morem prebrati. Že kar nekaj časa se sprašujem, ali smo morali iz »demokratičnih« ZDA res vse po vrsti »uvažati«. Valentinovo in noč čarovnic mi gresta na živce, a veliko hujše so: propaganda, lažno novinarstvo, lažne novice, lažni profili … Pri tem takoj pomislim na Freuda. Slavni Freud je namreč poleg psihoanalize imel brihtnega nečaka, živečega v ZDA, ki je »izumil« propagando, način, kako državljane brez uporabe fizične sile prepričati, da počno to, kar hočejo pomembni drugi. Izkazala se je za zelo učinkovito, zato jo uporablja ves svet. Še sami se ne zavedamo, kdaj in komu podležemo, propaganda se spravi na naša čustva, logično mišljenje pa izklopi. Že če pomislim na reklame, ali pa morda na vsakoletne »modne trende« oblačil, avtomobilov, »lepote« …, se zavem, s kakšno lahkoto postanemo ovčji trop, ki slepo sledi. Upam, da še niste na svoji koži občutili čudežnih kapljic, ali čudodelnih zdravilcev, ki z oglašanjem iščejo naivne žrtve in nemoralno izkoriščajo strah pred boleznijo in smrtjo.

Propagando na veliko uporabljajo politiki. Lahko samo načrtno širijo in pojasnjujejo svoje politične ideje, lahko pa pri tem še zavajajo, prikrivajo, žalijo in lažejo …, vse z namenom, da bi prišli ali ostali na oblasti. To drugo, negativno in sovražno propagando, v največji meri uporabljajo SDS, njeni piarovci, mediji, poslanci in Janša, ki poleg vsega še ustrahuje in kaznuje. Se spominjate pred leti zloglasnih predvolilnih »brezplačnikov«, (tudi zanje se je ugibalo, od kod jim denar), ki so preplavili slovenska gospodinjstva, tako kot so zdaj Janševe ankete, s katerimi nas snubi? »Novinarji« z lažnimi imeni so pisali v prid SDS in obračunavali z nasprotniki, tako kot počno pri Demokraciji, na svojih portalih in Novi24TV, ki bi jo zdaj radi reševali še z davkoplačevalskim denarjem, Janša pa jo bogokletno primerja z Novo revijo. Gredo se »sodobno« lažno novinarstvo, brez morale in etike.

Še večjo možnost manipulacije in vplivanja na javno mnenje imajo na družbenih omrežjih, ki nudijo neposreden stik z državljani brez »pristranskih levih« novinarjev in časnikov. (Za neuporabnike družbenih omrežij, za starejše, pa ima Janša še druge prijeme: lažne parole na »jumbo plakatih«, avtobus s sendviči in 50 evrov, in kot vladar različne »bonbončke« …) Če je Trump zmagal samo zaradi tviterja, menijo, potem naj tudi Janša, ki se hvali, koliko sledilcev ima, tvita noč in dan, koalicijski partnerji pa tako ali tako samo kimajo. Lažni profili širijo Janševe čivke na potenco naprej, delovanje gre tudi v obratni smeri, in vprašanje je, koliko lažnih imen ima ena oseba in koliko od njih ni samo podpornikov SDS, ampak so njeni člani in poslanci. Sovražna in žaljiva komunikacija je identična tej, ki polni Janševe medije z namenom, da bi nas prepričali v lažno realnost in da bi kritiki obmolknili. Po naročilu se lotijo tudi medijskih umorov, kot so se predsednika računskega sodišča, žvižgača Galeta, dr. Marka Milosavljevića, Ane Roš in drugih.

Pred kratkim so o tej tematiki razpravljali v Tarči. Prestrašila me je razširjenost in škodljivost pojava, menda gre celo za organizirano in vodeno dejavnost. Hojs, ki ni nikakršen ekspert, ampak Janšev vojak in neplačnik RTV prispevka, je seveda poskušal vsemu zmanjševati pomen. Tudi svetovalec različnih političnih strank, trenutno Počivalškove, Sebastjan Jeretić, ki v Janši vidi »edino točko stabilnosti v političnem prostoru« (in ki se mu je s propagando odprla zlata jama zaslužkarstva), je menil, da so metode lažnih profilov neučinkovite in izguba časa. Kako je možno, da človek, ki ga mediji tako radi vabijo in celo predstavljajo za političnega analitika, noče videti, kakšno škodo ta pojav prinaša za družbo. Še dobro, da so bili drugi gostje realni, analitični in kritični.

Lahko nas skrbi. Lahko se vprašamo, kam gremo, bomo še znali ločiti med resnico in lažjo, nas bo sovraštvo popolnoma zastrupilo ... In zlasti, kaj lahko proti temu storimo. 

Odličen prispevek je prišel v pravem času, da se poslanci SMC pa tudi DeSUS končno streznijo in nehajo z napačnim glasovanjem izpodkopavati lastni stranki z izgubljanjem volivcev. Do rednih volitev se še da pridobiti vsaj del izgubljenih glasov.

Vendar ne z novimi obrazi. Novi obrazi ne delajo za prebivalstvo, za ljudi, za volivce, ampak največ za svoj žep in kariero. Kar povejte kak nov obraz, ki bi reševal problematiko ljudi. To delajo nevladne organizacije, ki jih Vizjak (SDS), minister za okolje in prostor skuša zatolči, zaradi svojih privatnih projektov, ki jih vsiljuje državi, ki pa je žal sprivatizirana. In SMC mu je in mu v tem še izdatno pomaga. S čim? Z glasovanjem za izprijene, ljudem, volivcem škodljive člene zakonov, ki ne spadajo v proti koronske zakone in niso v koalicijski pogodbi.

In izgublja volivce. In predsednik SMC jih še pohvali za to.

Zato se ne strinjam z navedbo v prispevku, da bi bila politična naivnost in neizkušenost stranke SMC kriva za njene ’’muke’’. Navsezadnje imajo poln mandat izkušenj. Gre za namerno usmerjenost proti ljudem, proti volivcem, za uničevanje bivalnih razmer in okolja prebivalstva, za delo poslancev v mehurčku, namesto na terenu. Kar pa je bilo prisotno tudi že za časa Cerarja. Rezultat poznamo, iz 36 poslancev na 10.

Osnovno pravilo vsake stranke od osamosvojitve naprej je, da takoj po izvolitvi v neko koalicijo začne delati na pridobivanju volivcev za naslednje volitve. Če nekdo tega ne upošteva, je nesposoben in za stranko škodljiv. SDS dela drugače. Zakaj ima sicer kar 26 poslancev? Ste v SMC kdaj ta pojav analizirali? Da bi se kaj naučili. Ko smo nedavno zaprosili poslanko SDS za intervencijo v lokalnem problemu, se je takoj odzvala. Evo, gospe in gospodje poslanci iz SMC v mehurčku. Pa kaj delajo občinski svetniki SMC? Zadeve sploh niso tako težke, samo na teren se je treba spustiti in tam pustiti dober pečat stranke SMC. To je vsa učenost. Ne špekulirajte z obrazi na TV in političnimi puhlicami.

Poslanci SMC imajo neverjetno moč. So jeziček na tehtnici pri vsakem glasovanju. Pa so nebogljeni kot ovčke. In uničujejo stranko, odganjajo volivce. Zdaj bodo najbrž skupaj z Vizjakom naskočili z gradnjami še vodovarstvena območja, s potrditvijo sprememb zakona o vodah (ZV-1G), celo po skrajšanem postopku o tako pomembnem področju za nas in zanamce. V počastitev 22.marca, svetovnega dneva voda (OZN, 1993)! In še je tega … A morda to ni vsa zgodba o neuspehu. Janša ve, da ni zastonj kosila. Kaj je ponudil poslancem SMC malo pred zaključkom mandata, kar počno mnoge stranke na oblasti, je lahko le predmet ugibanja.

Škoda, zagovarjal sem pridružitev SMC v to koalicijo, kot korekcijo agresivnosti Janše, v postopkih glasovanja, ker je bila to državotvorna gesta, ob nesposobnosti strank današnje opozicije, kjer je nekaj politikov, kot je Bratuškova, ki bi zaradi razprodaje milijardnega premoženja Slovenije morala izginiti iz odra. Žal nimamo organa, ki bi take rabote preganjal. SMC bi lahko sprožil ustrezne postopke, ima pravosodno ministrstvo. In še veliko dobrih del (spisek jim lahko dostavim, če imajo resen namen, aktiven sem v civilni družbi) bi SMC poslanci in ministri lahko naredili in uspeli na naslednjih volitvah … tako pa bog, pomagaj! 

Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak se je kot gost TV Slovenija v informativni oddaji Odmevi, ki jo je 17. marca vodila Rosvita Pesek, odzval na poziv štirih strokovnih združenj, ki smo Državnemu zboru RS predlagali umik novele Zakona o vodah (ZV-1G) iz zakonodajnega postopka. Naši glavni argumenti temeljijo na ugotovitvah, da se zakon spreminja brez vednosti strokovne in druge javnosti na slabše, da se zmanjšuje obstoječa raven zaščite podzemnih vodnih virov in s tem varne oskrbe prebivalstva s pitno vodo, ter da se odpira vrata gradnji objektov, ki v odprti krajini ob vodah nimajo kaj iskati, ker zmanjšujejo poplavno varnost in posredno ogrožajo vire pitne vode. Ker je v oddaji izpostavil nekaj trditev, ki so ostale brez odgovora, saj nam soočenja v oddaji niso omogočili, želimo ministru in tudi širši javnosti pojasniti naša stališča kot odgovore na izjave, ’’da MOP ne bo dopustilo nobenih nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih, saj zakon ponuja veliko varovalk, ki so zadostne in onemogočajo negativne scenarije, da obstoječi zakon servisne dejavnosti dopušča, proizvodnih pa ne, kar bi veljalo z novelo zakona zdaj spremeniti, ter kje smo bili strokovnjaki takrat, ko so se gradili nekateri industrijski objekti, ki so danes vpeti na ljubljansko vodovarstveno območje.’’

Opozarjamo, da se dejavnosti, ki predstavljajo nevarnost v okolju z uporabo nevarnih snovi, že danes odvijajo povsod, tudi na vodovarstvenih območjih. V naseljih, kjer živimo, se nahajajo tako industrija kot obrtne in servisne dejavnosti, kot so bencinski servisi, kemične čistilnice ipd. Umeščanja servisnih dejavnosti, ki morajo zadoščati ureditvenim ukrepom zaradi preprečevanja emisij, pa ne ureja Zakon, temveč Uredba o vodovarstvenih območjih, in jih dopušča le na širših (VVOIII), nikakor pa ne na ožjih in najožjih vodovarstvenih območjih (VVOII in VVOI). A predlog spremembe 69. člena Zakona o vodah sploh ne govori o teh nevarnih objektih, ampak o industriji, ki v procese vključuje nevarne snovi in predstavlja bistveno večje tveganje za okolje. Za te objekte bi se v primeru sprejetja novele zakona po novem prav tako odločalo na osnovi Uredb o vodovarstvenih območjih, ki so v primerjavi z zakonom šibkejši akt. Če bodo torej spremembe Zakona o vodah sprejete, se bodo zdaj v prostoru znašle industrije, ki v procesih uporabljajo nevarne snovi, torej tudi tam, kjer jih na vodovarstvenih območjih še ni.

Prav zato potrebujemo močan člen Zakona o vodah, ki to prepoveduje. Ne gre za varovalko, ampak načelo, za steber varnosti. Po mnenju ministra bi lahko zato, ker so na širših vodovarstvenih območjih (ne pa tudi v ožjih in najožjih) že prisotni objekti in naprave, ki vključujejo nevarne snovi, te dovoljevali še naprej. Hkrati spet zagotavlja, da nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih na MOP ne bodo dopustili. Sprašujemo se, zakaj je potem sploh potrebno spreminjati zakon in njegov 69. člen, ki prepoveduje nevarne objekte na vodovarstvenih območjih? Poleg tega nedavno sprejeta Direktiva o pitni vodi državam članicam EU nalaga preventivno ravnanje pri izvajanju ukrepov za preprečevanje onesnaževanja virov pitne vode, da bi preprečili »neposredno ali posredno poslabšanje sedanje kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi«. Če ga ne bi že imeli v zakonu, bi morali 69. člen v zakonodajo vključiti zdaj, ne pa obratno - z njegovo spremembo vzpostavljati pogoje za zmanjševanje varovanja virov pitne vode.

Z varovalkami, ki jih omenja minister pri umeščanju tovrstnih industrijskih obratov na vodovarstvena območja, je verjetno mislil presojo vplivov na okolje, pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja ter vodnega soglasja, te varovalke pa naj bi omogočale kar najboljše tehnične rešitve ter predvidele omilitvene ali izravnalne ukrepe. Tudi zaščitni ukrepi, na katere se sklicuje minister, žal ne onemogočajo vseh negativnih scenarijev, sicer že zdaj ne bi imeli nikakršnih težav z okoljem. To, kaj je prav in kaj ni, že zdaj natančno piše v zakonu. In tu ni odstopanj. Objekti in naprave, v katerih se v proizvodnjo vključujejo nevarne snovi, so na vodovarstvenih območjih prepovedane.

Zakonodajo imamo prav zato, da ščitimo nas vse pred nepremišljenimi predlogi in odločitvami posameznikov. Tudi ministrov. Jasno je, da se nekateri normativni okviri upravljanja s časom spreminjajo. Vendar se morajo te spremembe dogajati na podlagi strokovnih študij, mnenja javnosti in ciljev upravljanja z vodami za izboljšanje, ne pa za poslabšanje obstoječega stanja. Če bomo spreminjali zakone zgolj na osnovi občutkov, kaj se je komu zdelo, in brez analiz, kaj bodo te spremembe povzročile, se nam slabo piše. Mag. Vizjak bi kot minister, pristojen za okolje, moral okolje, prostor in naravne vire prvenstveno varovati in braniti pred ’pohlepom’ drugih ministrstev, kot sta gospodarski in infrastrukturni, ne pa preprosto zgolj izpolnjevati njihovih zahtev. Obrazložitev ministra, zakaj predlog zakona sploh ni bil v javni razpravi, tako zgolj dokazuje, kako se lahko po novem tvori slovenska zakonodaja, velike besede o vključevanju splošne in strokovne javnosti pa ostajajo še naprej prazne.

Minister še navaja, da si ’’številne občine želijo ob vodotokih in jezerih narediti določene objekte – čolnarne ali športna igrišča, kavarne, ker voda pač privlači ljudi.’’ Kaj je boljšega kot prodajati nepremičnine ob vodi in trgovati z javnim dobrim? Za umestitev čolnarn se zagotovo najde rešitev v veljavni zakonodaji, poleg tega so športna igrišča, restavracije in kavarne lahko že danes primerno oddaljene od brežin. V vsakem primeru se moramo kot državljani Slovenije boriti za to, da lahko kadarkoli neovirano pridemo do vode, saj je voda v Sloveniji javno dobro, kakor je zapisano tudi v Ustavi (70.a člen).

Predstavniki strokovnih združenj in društev, ki delujemo na področju voda, smo vedno pripravljeni sodelovati pri razvijanju normativnih okvirov upravljanja voda, a so naši predlogi v kasnejših fazah postopkov praviloma zavrnjeni. Naš namen ni postavljati ovir odločevalcem pri izpolnjevanju njihove agende, ki bi morala biti tudi naša, vendar smo tu za to, da jim pravočasno in pravilno svetujemo. In navkljub historičnim primerom, ki jih je s tovarnama Rog in Litostroj stroki v obraz navrgel minister, češ, kje pa ste bili takrat, da bi to preprečili, mu strokovnjaki odgovarjamo: če bi pred stoletjem ali pred več desetletji naši predhodniki toliko vedeli o vodnih virih in onesnaževanju, marsikateri objekt ne bi stal tam, kjer stoji danes. Smo pa zato v letu 2002 končno dobili dober Zakon o vodah, ki industrijo, kjer se uporabljajo nevarne snovi, prepoveduje umeščati v zaledja vodnjakov na vodovarstvenih območjih. In v korist zdravja vseh nas, državljanov, bi tako moralo tudi ostati.

Slovensko društvo za zaščito voda, predsednica dr. Marjetka Levstek; Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, predsednik izr. prof. dr. Mihael Brenčič; Društvo vodarjev Slovenije, predsednica dr. Lidija Globevnik; Globalno partnerstvo za vodo Slovenije, predsednica izr. prof. dr. Barbara Čenčur Curk

( tra= angl.: stopicati na mestu … po bidnu (bid= angl.: zmagujoč in zmagoslaven): tramp: viharniški korak kot drnec v strmec: kot vihar) Ameriko Amerikancem je bil odločen klic, po Trumpu. Nacionalizem, protekcionizem Enega: v enotnosti za večne čase. Brez vsakršne pozornosti za demo=kracijo. Da bi zavladala (kot kratein) – obvladala mednarodni (ne)sporni plexux in občutek za podnebno preživetje. Dokončni zdrs v podpodje neke vladavine. Trump je dosegel zgornjo mejo tolerantnosti prav vsake odločitve. Nevarno mejo demokratičnosti in ameriške ustave.

Trump je posegel v bistvo nravnosti in etične svobode. Zdaj nov predsednik že zavrača Trumpove obsedene posege v odločanje in v Pravo in Pravico. Po Bidnu, ki zmaguje na vseh ravneh ter bistveno spreminja to »obsedno«: trumpovsko obsedno stanje. Kaj? Kdo? Kako bo nadomestil novo, prenovljeno demokratičnost, ki se je s Trumpom izgubila, in novo demokratsko strankarsko zavezo, ki zdaj spreminja prah in blato in pogorišče nekdanje vladavine v zlato in v spremembe, ki bodo le za kratek čas, a vendar bistveno(?) preoblikovale družbo ter politično ekonomijo?

Bo spet, ponovno vladala samozadostna družbena pogodba, kjer bo prav vsak posameznik »odločal« po nekakšni višji Volji predsedniške oblastne sprege za Enega versus celotnega svetovnega pre-mirja? Premirje v smislu nebrzdane nadvlade ZDA nad celotnim svetovnim kapitalom? Bo res kolo, kolesje, vrtiljak osnovne oblastniške sprege v celoti zapopadla svet in pa odsotno (ne)politično in ekonomsko sceno v smislu (novega) totalitarizma in nebrzdane, posameznikove politične nadvlade in razčlovečene in tope Volje do Moči? Volja do Moči je nietzschejanska Volja, vsem nam (ne)znana volja posameznikove, se pravi trumpovske odvratne Volje po oblasti, nadvladi nad ljudmi in nad »rečmi«, ki zdaj določajo človeške zmote in človeško željo po osebni in socialni osvoboditvi, Volje po svobodi in osebni sreči. Kdo bo po Bidnu lahko še uresničil in udejanjil Voljo, ki že drsi v pozabo in kratko Doživetje? Da, prav gotovo bo po Bidnu vsekakor, znova in ponovno Trump, čigar osnovna Želja preživetja je prav dokončna zmaga na predsedniških volitvah: dokončna zmaga »pravovernih« na volitvah čez kratka štiri leta. 

V članku o aretaciji Bojana Belne je prišlo do napačnega navajanja v zvezi z davčnimi utajami v mariborskem lokalu Luft. Najemnik lokala takrat ni bil zaradi domnevne trgovine z ljudmi aretirani šentiljski občinski svetnik SDS Bojan Belna, ampak njegov sin, Bojan Belna mlajši.

Za napako se opravičujem.

Pismo, ki je pred vami, je nastalo iz opažanj in refleksij o času, v katerem živimo. Napisali smo ga podpisani profesorice in profesorji Gimnazije Bežigrad in z njim naslavljamo širšo javnost. Verjamemo, da je prišel čas, da ponovno premislimo o svojem poslanstvu, prav tako pa se želimo kritično odzvati na aktualne družbene razmere, ki zbujajo skrb, saj so po našem opažanju ogrožene nekatere temeljne vrednote, za katere so se zavzemale tudi mnoge generacije pred nami.

Najprej nekaj besed o tem, kako razumemo pomen šolanja v demokratični družbi ter vlogo in mesto učiteljic in učiteljev v njej.

Sodobna šola je zgrajena na načelih humanizma in razsvetljenstva. Učiteljev poklic, ki temelji na teh načelih, je ohranjati tisto najboljše, kar izhaja iz te tradicije: sledenje razumu kot najvišji avtoriteti, ohranjanje človekovega dostojanstva in skrb za skupno dobro. Zaradi tega učitelj ni samo nekdo, ki posreduje znanje, temveč ima tudi etično poslanstvo. To pomeni, da si mora v svojem delu prizadevati, da bi zastopal obče vrednote, kot so družbena pravičnost, solidarnost, skrb za soljudi in naravno okolje, sočutje in miroljubno sobivanje, resnicoljubnost in poštenost. Kot odgovorni in kritično razmišljujoči smo učiteljice in učitelji tudi poklicno zavezani oblikovanju in širjenju kulture razuma in soustvarjanju pogojev za dobro oziroma dostojno življenje slehernega človeka.

Dolžnost učiteljic in učiteljev, ki zastopamo prej omenjene humanistične in razsvetljenske ideale, je odzvati se in zastopati glas razuma in kritičnega mišljenja – še posebno tam, kjer sta prisotna nerazum(nost) in propaganda. Zato ne bi smeli ostati tiho, med drugim tudi zato ne, ker je eden od pomembnih pedagoških ciljev kritično mišljenje – koliko verodostojnosti nam v nasprotnem primeru sploh še ostane, če sami ne prakticiramo kritičnega mišljenja javno (na glas) o temah, ki nas vse zadevajo? Ne bi smeli ostati tiho, še posebno tedaj ne, ko se tepta človekovo dostojanstvo, z ljudmi pa se ravna kot z neuko rajo, ki si ne zasluži drugega kot grožnje in poniževanje. Pismo, ki ga berete, je nastalo kot izpolnjevanje te dolžnosti.

Omenjene vrednote so danes ogrožene – ne toliko zaradi zdravstvene krize (pandemija je namreč marsikje te vrednote celo okrepila in mnogi ljudje so v teh razmerah pokazali tisto najboljše), kot zaradi politične in duhovne krize. V družbi primanjkuje demokratičnega dialoga, razraščata se nestrpnost in izključevanje vsakega, ki misli drugače kot tisti, ki imajo v rokah vzvode oblasti. Gre za simbolno nasilje, ki sloni na oblastniški ignoranci in preziru do vseh, ki niso del političnih in ekonomskih elit. To simbolno nasilje ni uperjeno samo zoper določene posameznike in skupine ljudi, ki ne pristajajo na kulturo molka in se ne udinjajo avtoritarnim gospodarjem, temveč zoper samo demokracijo. Ena od ključnih demokratičnih vrednot, ki je pravica do nestrinjanja z vladajočimi, je med najbolj ogroženimi. Namesto s spoštljivim dialogom in iskanjem rešitev, s katerimi bi se poskušali čim bolj približati ideji vključujoče in pravične družbe, se vladajoči odzivajo predvsem z ignoranco, pokroviteljstvom, posmehom in represijo. Zadnji takšen primer je kaznovanje dijakov, ki so se zbrali na mirnem protestu, s katerim niso ogrožali nikogar.

Krize so sestavni del življenja in so vedno opozorilo, da se veča razkorak med tem, kar hočemo, kar zmoremo in kar v resnici počnemo. Pri tem ne smemo pozabiti: kriza je priložnost, da si odgovorimo na vprašanji, v kakšnem družbenem okolju želimo opravljati poslanstvo učitelja in kako lahko tako okolje soustvarjamo.

V šoli za življenje so poleg kvalitetnega znanja enako pomembne veščine, kot so veščina reševanja praktičnih problemov, veščina komunikacije in interpretacije, veščina kritičnega razmišljanja, veščina samorefleksije in nenazadnje tudi socialne veščine, ki so mnogokrat prezrte. Zato svoje poslanstvo učitelja želimo opravljati v okolju, kjer bosta učitelj in dijak v spoštljivem odnosu vodila sproščen dialog, poslušala in slišala drug drugega. V okolju, kjer bodo dijaki čutili, da so sprejeti, imajo pravico do drugačnega mnenja, ki ga bodo znali zagovarjati. V okolju, kjer bo prevladala moč argumenta in ne argument moči. V okolju, kjer bo znanje še vedno vrednota in bo dijakom dano razviti svoje potenciale. V okolju, kjer bodo dijaki razumeli in sprejeli drugačnost. V okolju, kjer empatija ne bo tuje občutje. V okolju, kjer bomo učitelji s svojo držo vzor mladim.

Skrbi nas, da se v aktualnem družbenem okolju razraščajo tem vrednotam nasprotne težnje, zaradi katerih se naš poklic srečuje s težkimi izzivi. Če pa bi te težnje postale prevladujoče, bi naša prizadevanja postala resno ogrožena, saj ne smemo pozabiti, da v današnjem sistemu kvalitetno javno šolanje ni nekaj samoumevnega. Javno šolstvo je dobrina, ki jo je potrebno ohranjati, to pa je mogoče samo, če ustvarjamo takšno družbeno okolje, v katerem bodo imele prej naštete vrednote svoje trdno mesto.

Pismo zatorej zaključujemo v upanju, da nam bo uspelo nagovoriti širše občestvo, ki bo v naših besedah prepoznalo dobronamernost in prispevek k oblikovanju demokratične kulture. Napisali smo ga, ker smo kot državljanke in državljani dolžni sooblikovati pogoje za demokratično življenje občestva, v katerem živimo. Z njim pa želimo tudi pokazati, da svoje poslanstvo jemljemo resno in obenem nagovarjamo kolegice in kolege iz drugih institucij, da se oglasijo in tudi sami postanejo to, kar bi morali biti učitelji že ves čas: kritični glas družbe.

Bojana Dvoržak, Marko Štempihar, Jani Kovačič, Gašper Pernek, Božena Veber Rasiewicz, Katja Lah Majkić, Bojan Hladnik, Vesna Kern, Viktor Klampfer, Aleksandra Žerjav, Katja Kvas, Vilko Domajnko, Viljenka Škorjanec Šnuderl, Anže Zupanec, Savina Zwitter, Ana Pavlič, Tomaž Tomažin, Katarina Krapež, Alenka Budihna, Tanja Mastnak, Marjeta Vidmar, Anja Pirc, Andreja Piškur Vodopivec, Mateja Špacapan, Gregor Anželj, Sabina Usenik, Andrej Šuštaršič, Snežna Kožuh Mravljak, Marjeta Hočevar, Tamara Bosnič, Gregor Križ, Alenka Krejan, Karmen Krašna Otrin, Feodora Lužovec Kuburović, Peter Gabrovec, Barbara Vencelj, Hilda Hašaj Tegelj, Marjana Brenčič Jenko, Mojca Lebar, Samo Krušič, Nada Harb, Maja Petričić Štritof, Špela Frantar, Marija Dominko Gabor, Manica Habjanič Gaberšek, Marjana Ivančič, Karin Jerman, Metka Škornik, Marja Gričar, Špela Ševerkar, Savina Brcar, Samo Koler, Tanja Gabriel, Nataša Junež

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skladno z Zakonom o medijih objavlja popravek članka novinarja Vasje Jagra, naslovljenega ’’Zlata leta, dober posel’’, z dne 12. 3. 2021, ki temelji na napačnih in pomanjkljivih dejstvih.

Nikakor ne drži, da na ministrstvu krepimo javno mrežo domov za starejše občane le s podeljevanjem koncesij oziroma »krepitvijo položaja zasebnikov«. Vsakršni očitki, da se s podeljevanjem koncesij na tem področju spodkopava krepitev javne mreže, spregledajo dejstvo, da se koncesije za institucionalno varstvo starejših v Sloveniji podeljujejo od leta 2000 dalje. V tem obdobju je bilo podeljenih koncesij za več kot 5.000 mest. Tudi trditev novinarja, da bo »s koncesijami za nove postelje v domovih za starejše njegov resor zasebnikom plačal okoli 60 milijonov evrov«, je popolnoma neresnična. MDDSZ izbranim koncesionarjem namreč ne bo zagotovilo nikakršnih sredstev.

Ne drži, da je »početje Cigler Kralja do zadnje potankosti usklajeno z željami lobija zasebnih zdravstvenih zavarovalnic«. Na ministrstvu pospešeno krepimo vse razpoložljive možnosti za čimprejšnjo zagotovitev novih prostorskih kapacitet za starejše. Celostno ureditev področja oskrbe starejših je namreč mogoče doseči le s hkratnim zasledovanjem ciljev na treh področjih, in sicer z zagotavljanjem proračunskih sredstev, podeljevanjem koncesij in črpanjem EU sredstev. V naslednjih dveh letih za področje oskrbe starejših tako namenjamo petkrat več sredstev, kot jih je bilo temu namenjenih po letu 2008. Ob tem poudarjamo, da proračuna za leto 2021 in 2022 za gradnjo novih domov predvidevata 30 milijonov evrov proračunskih sredstev.

Ne drži tudi trditev novinarja Vasje Jagra, da ministrstvo ni naredilo ničesar, da bi kadrovsko okrepilo javne zavode. Ravno nasprotno, V PKP4 smo zagotovili 26 milijonov evrov za dodatne kadre samo v domovih za starejše. Iz tega naslova je bilo v januarju 2021 zaposlenih 649 dodatnih kadrov. V obdobju od 22. 8. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo 113 udeležencev povprečno mesečno udeleženih v programih javnih del, 15.237 delovnih ur je bilo opravljeno iz naslova začasnega in občasnega dela, opravljenih pa je bilo tudi 252.005 delovnih ur s strani dijakov in študentov. Vsi ti stroški so kriti neposredno iz proračuna, kar pomeni, da ti stroški ne bremenijo stanovalcev socialnovarstvenih zavodov. Zavračamo vsakršne trditve novinarja, da je minister v začetku spodkopal predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Ravno nasprotno, minister in MDDSZ sta aktivno sodelovala pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi s ciljem čimprejšnjega sprejema zakona. Edini cilj MDDSZ je, da bo Slovenija s storitvami enakomerno pokrita in da ljudje takoj, ko nastane potreba, dostopajo do potrebne in željene oskrbe, ne pa da so leta na čakalni listi.« S spoštovanjem.

Ne dolgo nazaj je skoraj iz vsakega medija pogledal »zgovorni molk« na obrazu Lilijane Kozlovič, ki je malo namigoval na Janeza Janšo, veliko več pa je povedal o njenem vodenju ministrstva za pravosodje in o njeni vlogi v vladi. Bil je odgovor na vprašanje, kdaj bo vlada končno potrdila dva evropska delegirana tožilca in naše javne, ki na to že predolgo čakajo. Evropska tožilca bi morala biti imenovana že do prvega marca, pa vlada te točke ne da in ne da na sejo. Vzrok tiči v tem, da Janši zaradi čisto osebnih razlogov predlagani tožilci niso »všeč«, krivi pa ministričino »šibko vodenje pravosodnega resorja«. Kozlovičeva naj bi »vladi posredovala predlog, da se imenujejo na evropske funkcije tožilci, ki ne znajo tujega jezika,« pravi. Ministričina odgovornost je res velika, ampak za to, ker ni poskrbela, da bi postopki stekli, ker dopušča politični vpliv na tožilstvo in kar molči.

Poslušala sem zadnjo nujno sejo odbora za pravosodje. Pravosodna ministrica Kozlovič je običajno prisotna, tokrat pa je ni bilo, čeprav so razpravljali o pomembni noveli zakona o tožilcih. Zakonodajnopravna služba DZ, vrhovni državni tožilec, predsednica državnotožilskega sveta in opozicija so nasprotovali zaostritvi pogojev, ki so bili podtaknjeni v zakon, in sicer, da morajo delegirani evropski tožilci za to funkcijo obvladati C1 mednarodno stopnjo znanja angleščine in ne več B2, kot to velja pri ostalih evropskih državah, in ki zadostuje. Opozarjali so, da ne izbirajo jezikoslovcev, ampak strokovne tožilce. Večino časa itak delujejo v Ljubljani, obstajajo pa tudi prevajalci. Ob tem me zanima, katero mednarodno stopnjo znanja angleščine bi moral obvladati predsednik vlade. Če sodim po Janezu Janši, bi bila dovolj že A1. To mi potrjujejo njegovi tviti. Čeprav obsegajo samo nekaj preprostih stavkov, v njih mrgoli napak, če hudih žalitev danes ne omenjam.

Opozicija domneva, da so bili ti pogoji spisano »ad personam«, Janševa manipulacija, da se znebi neljubih tožilcev. Sekretar se je izmotaval, da člena ne bosta veljala za nazaj, a ker postopek še ni končan, je retroaktivnost zelo možna. Koalicijski poslanci so vseeno enoglasno novelo zakona potrdili, saj drugega od njih sploh ne moremo pričakovati. Janša protiustavno pritiska nanje, da ne smejo glasovati po svoji vesti in jim grozi: »Koalicijske stranke smo v vladi in DZ prevzele odgovornosti glede na število poslanskih glasov, ki vladi zagotavljajo parlamentarno večino. Ob spremenjenih podporah se bo spremenil tudi delež pravic in odgovornosti.« Srh me spreleti ob spoznanju, da lahko en obramboslovec obvladuje vso stroko, oziroma celo Slovenijo, z izdatno asistenco podredljivih, amoralnih sodelavcev, ki ščitijo lastne interese. 

Pri opremljanju intervjuja novinarja Luke Volka z aktivistko Zano Blažič Fabjan nam jo je zagodel hitroprstni uredniški škrat. Intervjuvanka je namreč izjavila: »Že leta 2016, ko je del rogovske skupnosti sestankoval z županom, naj bi bil ta rekel, da njega begunska skupnost v Rogu ne moti, ampak naj se z njimi raje dela za obvoznico.« Ob opremljanju smo ta pogojni stavek spremenili v trditev »Župan je hotel, da so begunci zunaj obvoznice«. Za napako se opravičujemo. 

So stvari, ki se v demokraciji ne bi smele nikoli zgoditi, da bi še lahko verjeli, da živimo v demokratični državi. Kaznovanje mariborskih dijakov, ki so po petih mesecih šolanja na daljavo na Trgu svobode z mirnim shodom pod motom »Hočemo šolo« ob doslednem upoštevanju varnostnih protikoronskih ukrepov zgolj izkazovali svojo demokratično pravico do javnega izražanja mnenj, je tista tanka črta, ki je ne bi smeli nikoli prestopiti.

In vendar je policija, ki deluje po nareku trenutne oblasti, brezsramno prestopila rubikon. Čeprav bi lahko v tem – tako kot v drugih primerih – ravnala predvsem v skladu s svojim osnovnim poslanstvom – to je zaščita in varovanje –, se je raje odločila za represijo. Še posebno z mladimi in mladoletnimi bi morali policisti opravljati svoje naloge sorazmerno in predvsem človeško, prizanesljivo, etično in moralno. Pa so se raje prenarejali, da zgolj opravljajo naloge, povezane z zaščito pred širjenjem bolezni in da jemljejo zgolj podatke, mladoletnim tudi o njihovih starših. Nič jim niso povedali o globah in prekrških. Tam, na Trgu svobode! Čeprav so popisali le tiste, ki so nosili transparente in govorili v megafone!

Zakaj lagati, ko pa je resnica že tako očitna, da tudi represivnim organom ne dopušča več nikakršnega sprenevedanja in mimikrije? Živimo v skupni državi in smo soodvisni drug od drugega. Zakaj se torej oni, ki služijo totalitarni oblasti, tako vztrajno zatekajo k laži? Zakaj policija tako brezsramno ščiti delodajalce, ki se za kršenje svojih velikokrat slaboumnih in celo protiustavnih odredb lahko zgolj opravičijo ali pa še to ne? Zakaj ne kaznuje tudi njih?

Od mariborskih dogodkov naprej nam ne pomaga nikakršno sprenevedanje več. Najmanj pahorjansko, češ da moramo nujno znova vzpostaviti družbeni dialog, da moramo stopiti skupaj, spet strniti vrste, premagati razcepljenost … in podobne predsednikove floskule. S kom se moramo spraviti? S policijsko državo, ki nam jo vsiljuje vlada in ji predsednik države že prav po šemasto sekundira? Z represijo, ki kaznuje in oglobi vsakogar, ki na kakršen koli način podvomi o njej?! Z oblastjo, ki zavestno znižuje demokratične standarde na vseh družbenih ravneh in resno ogroža človekove in socialne pravice in svobodo.

Šolska ministrica, ki se ji je po tednih odsotnosti kot po čudežu vrnil glas, si ne upa postaviti v bran niti tistim, ki bi jih že po službeni dolžnosti morala razumeti in zagovarjati. Mariborske dijake z zlagano dušebrižniško moralo po zgledu svojega vrhovnega arbitra zgolj »popedagogizira« v slogu, da je tudi kaznovanje pač stvar odraščanja. Če vodilni na vrhu Ministrstva za šolstvo ne znajo v pedagoškem, psihološkem, kaj šele v filozofskem smislu utemeljiti, zakaj je konkretno kaznovanje dijakov sporno, s tem priznavajo, da o izobraževanju ne vedo nič. Če dijakov ne znajo zagovarjati pred Ministrstvom za notranje zadeve, naj odidejo. Nemudoma.

Navkljub prizadevanjem presvetlih ministrov, predsednikov in vseh njihovih podanikov so mariborski dijaki postali simbol upora zoper spolitizirano zlagano moralo, zoper pritlehnost in intelektualno šibkost, malomarnost, zoper škodoželjnost … simbol upora in svobode. Hkrati pa zadnje opozorilo vsem drugim, da gredo lahko stvari samo še na slabše.

Oblast je, kot je zapisano v Ustavi RS, še vedno v rokah ljudstva. Ljudstvo bo tudi odločilo, kdaj bo temu brezdušnemu in že celo v mednarodnem smislu sramotnemu stanju, tej s škodoželjnostjo in negativizmom prečivkani stvarnosti naredilo konec. To sedanji oblastniki seveda vedo, zato vse močneje in odkriteje stiskajo obroče nasilja okoli državljanov, ki jim niso lojalni in izražajo nestrinjanje z njimi. Zato tako hitijo s spreminjanjem slovenske družbene stvarnosti, zato tako čez noč in rokohitrsko spreminjajo zakone, odredbe, sprejemajo protikoronske pakete, v katere podtikajo nedemokratične, družbeno vprašljive in socialno škodljive odredbe ter zakonske akte. Zato predsednik vlade tako vztrajno histerizira slovensko družbo. Ker ve, da vsak režim enkrat pade? Po potrebi dvakrat?

Upajmo, da najvišji ne misli/-jo iti tako daleč kot v trumpovski Ameriki, kjer je predsednik, da bi potešil svoje iracionalne želje po oblasti, v hram demokracije poslal razjarjene množice, ki so njegov poziv razumele kot poziv k rušenju in prelivanju krvi. 

Od leta 1947 znanstveniki, med njimi Nobelovi nagrajenci, na simbolni uri sodnega dne prikazujejo čas pred uro pogubnega uničenja. Leta 1947 je ura kazala sedem minut do polnoči, letos pa ta ura drugo leto zapored kaže sto sekund do polnoči. Premika na bolje ni zaradi mnogih groženj, tudi zaradi podnebnih sprememb.

Sploh ni treba snemati grozljivk, dovolj je že ogled kakega dokumentarnega filma, pa lahko vidimo grozljivko z razpenjenim morjem, ki zaradi spremenjenih podnebnih razmer golta obalo, z njo pa domovanja ljudi, ali pa vidimo širjenje puščav ali pa … Dovolj apokalipse! Treba je spremeniti ravnanja, da bodo kazalce te ure lahko pomaknili čim bolj nazaj, čim dlje od ure pogube (pa ne zaradi ure, temveč zaradi nas, naših otrok, vnukov, naših zanamcev).

Res je, da smo zamudili dragocen čas, da bi preprečili podnebne spremembe, vendar zato ni treba obupati in še naprej drveti v propad. Tudi če smo zamudili, da bi se povprečna temperatura na našem planetu dvignila za 1,5 stopinje, še vedno lahko storimo vsaj to, da segrevanje ustavimo pri dvigu povprečne temperature za 2oC. Bolje pri dveh stopinjah, kot pa še več. Ta podatek o dvigu povprečne temperature za 1,5 ali 2 stopinji se večine ljudi sploh ne dotakne, saj jim je všeč, če se pozimi manj pokuri, ker ni tako  mrzlo, poleti pa pomagajo klima naprave. Toda pretopli januarji in februarji povzročijo prehitro brstenje, kasnejše zmrzali pa potem uničujejo pridelek. Zelo hitro smo lahko lačni, če ne bo pridelka. Tudi poletja ne bodo več lepa, če se bomo morali skrivati pred vročino v zaprtih klimatiziranih prostorih, namesto da bi uživali na prostem. Ali pa bo vedno znova treba sanirati, kar bodo uničili viharji.

Spodbudno je, da so med tistimi, ki se zavedajo nevarnosti globalnega segrevanja, znova ZDA. Novoizvoljeni ameriški predsednik je med prvimi svojimi dejanji ustavil aktivnosti izgradnje naftovoda, s čimer je poslal jasno sporočilo, da nadaljnji razvoj ne sme temeljiti na preživelih fosilnih virih, temveč je potrebna preusmeritev v obnovljive vire energije. Tudi pri nas bi moralo biti tako. Pri zagovarjanju gradnje novega prenosnega plinovoda ni dovolj izgovarjanje, da je zemeljski plin najčistejši fosilni vir, temveč se je treba zavedati, da to ni obnovljivi vir energije in da njegova raba prispeva k večanju količin toplogrednega CO2. Tisti, ki krojijo nadaljnji razvoj (ali pa namesto njega propad), imajo največjo moč, da ga usmerijo v pravo smer. Nikar spet izbrati slabih, preživetih rešitev, kakršna je na primer odločitev za gradnjo bloka 6 Termoelektrarne Šoštanj. Namesto fosilnih virov je treba izkoriščati obnovljive vire lokalnega okolja: sonce, veter, geotermalno energijo, plimovanje, valovanje, vodne tokove, z zeleno pridobljeno energijo pa tudi proizvajati zeleni vodik. Da ne bo naša država plačevala kazni zaradi nedoseganja zavez o zmanjševanju CO2, je boljše pristopiti tudi k trenutno dražjim rešitvam, ki pa bodo na daljši rok prave rešitve, pa tudi cenejše, saj samo s plačevanjem kazni ne dosežeš napredka.

Mlada podnebna aktivistka Greta Thunberg pravi: »Na voljo imamo vsa dejstva in rešitve. Le zbuditi se moramo in spremeniti.«. Nekateri so se zbudili in nam dajejo pozitivne zglede. Na primer: grški otok Tilos je s kombinacijo vetrne in sončne energije prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju (energijo lahko tudi skladiščijo v baterijah, ki jih je mogoče reciklirati, pa še izvažajo jo na sosednje otoke). V oddaji z Davidom Attenboroughom pa smo lahko slišali o nadaljnjih vizijah izrabe obnovljivih virov energije, ki se nanašajo na izrabo energije ob tektonskih prelomnicah, ob vulkanih. Če bo človeštvo delovalo s skupnim ciljem čim prejšnje zaustavitve segrevanja našega planeta, potem še obstaja upanje. Zato pa je treba čim prej ustvariti čim več dobrih zgledov, ki bodo vzor, da je trajnostni razvoj mogoč z energetskim preobratom v postogljično družbo. Strokovnjakinja, zaslužna za izvedbo energetskega projekta na Tilosu, svetuje pri mnogih projektih zelene energije po vsem svetu, na primer v Senegalu. Bodimo odprti za nove rešitve tudi pri nas. Ne vztrajajmo pri preživetih rešitvah. Iz TEŠ 6 bi se že morali nekaj naučiti.

Najprej čestitke za mnoge zanimive prispevke. Žal pa se s prispevkom v Mladini 26.2.2021 (Nazaj v socializem) v precejšnji meri ne morem strinjati. Menim, da že sam naslov zveni zavajajoče, precej pa je tudi primerjav, ki ne upoštevajo različnih kontekstov. Socializem je zajemal ogromno neumnosti, povsem pozabiti na pozitivne strani, pa ni najbolj prepričljivo. Naj omenim nekaj poudarkov iz kolumne N*toka (Ukradena zgodovina, Mladina 25.9.2020): »bolj ko desnici uspeva slikati Jugoslavijo kot en velik gulag, partijo pa kot krdelo krvoločnih avtokratov, manj legitimnosti imajo levičarji.« S pristajanjem na enostavno enačbo »komunizem = totalitarizem« in siljenjem, da je treba enako gledati na vsak totalitarizem, pridemo do tega, da se povsem zamegli končni rezultat nacizma in komunizma (borbo velikega dela sveta proti nacizmu in konec velike Nemčije v ruševinah, hkrati pa kaj je bilo v socializmu pozitivnega). »In ker tudi levica sprejema premiso o absolutni zavoženosti vsega , kar so storili njeni predhodniki, nima na kaj biti ponosna«. Tako tudi mnogi levičarji govorijo o Janši kot »o poslednjem partijcu«, »pridnem učencu komunizma«, »posnemovalcu Tita«.

To so nesmisli, ki še dodatno zamegljujejo razumevanje nekega obdobja. Tu se povsem pozabi na kontekst, v katerem se neki družbeni pojavi dogajajo. Menim, da je to razliko o zeitgeistu zelo dobro zadel Jani Virk (intervju Nedelo, 20.2.2021), ko primerja osemdeseta leta z današnjim časom: ..(osemdeseta) »Zanimiva se mi zdijo kot prostor odpiranja v zaprti družbi«, torej »v marsičem nasprotje tega, kar imamo danes … Prostor zapiranja v odprti družbi.« Opravka imamo torej s popolnoma drugačnim kontekstom. Tehnike vladanja so sicer lahko podobne (partijske ali pa iz časov Rimljanov »deli in vladaj«), vendar to ne pomeni vračanja niti v čas Rimljanov, niti v čas socializma. Vsak, ki si želi praktično ponazoritev, kakšne so razlike v kontekstu, naj si pozorno ogleda posnetke z Roške (kako reagira takratna milica, vhod v zapor pa pred množico stražita dva! vojaka). Te prizore naj primerja z današnjimi protesti in robocopi. Tako si bo lažje predstavljal, v kakšnem času živimo danes.

Zato zaključni stavek »In da bi nas lažje odpeljal v socializem« ne drži. Žal, kakor za koga. Socializem, Woodstock, država blaginje, protesti leta 1968 in podobni pojavi prejšnjega stoletja spadajo v področje »bilo je nekoč«. Ponoviti se ne morejo. Je pa na široko odprta pot v prekarnost, pospešeno bogatenje čim ožjega kroga ljudi, v vse večji nadzor, sprego kapitala in avtokratov. »Kitajski socializem postaja prevladujoč politični kapitalizem« (Bogomir Kovač, Agenda prihodnosti, Mladina 29.1.2021). Tu pa je današnja oblast mogoče celo avantgardna. 

V soboto, 27. 2., sem vložil zahtevo za sodno varstvo pred plačilnim nalogom zaradi kršitev določil 14. točke 1. odstavka 57. člena ZNB.

Popisali so me 12. 2., med protestnim Poslovnim sestankom na Trgu Republike. Proti koncu protesta so me začeli zasledovati 3 policisti. Vse, kar so mi povedali, je bilo: »Udeležili ste se prepovedanega shoda. Plačilni nalog pride po pošti.« Tako mi zagovor ni bil omogočen, zato se moram, da se lahko zagovarjam, odpovedati polovički.

Sledeč zapis je bil po delih vključen v samo zahtevo, zdaj bi ga pa rad objavil čim bolj javno. Namreč, skrbi me učinek osamitve, ki ga proizvaja represija. Ko izrazimo protestne zahteve, se povežemo v širši glas. Ko prejmemo plačilni nalog smo sami. Nočem, da kazni zatrejo naš širši glas, zato se bom upiral javno in glasno.

Ne morem in ne smem zanikati, da protestiram proti tej vladi. Da imam politično mnenje in svoj političen cilj. Da poskušam ta cilj doseči. Pravica do političnega mnenja in do izražanja tega mnenja, do poskusov doseganja nekega političnega cilja, je sam temelj naše družbe. Je temelj, ki tej družbi daje dinamiko, možnost spremembe in s tem, seveda, možnost napredka.

Seveda mi to nalaga tudi dolžnost, da svoje politično mnenje izražam odgovorno in se, takisto, zanj borim na odgovoren način. V kontekstu današnjega dne, torej epidemije, mi ta dolžnost nalaga varno ravnanje do sebe in drugih. Držanje varnostne razdalje, minimiziranje medosebnih stikov in nošenje maske. Vse te dolžnosti sem tekom svojega protesta izvajal. Nisem se zadrževal, ampak sem se sprehajal z varnostno razdaljo do drugih in masko. Politično sem torej deloval v mnogo bolj varnem okolju kot je delovno mesto, kot je nakupovalni center, kot so šole. Torej težko verjamem, da sem obtožen zaradi ogrožanja javnega zdravja. Zakaj uporabljamo epidemijo za preganjanje protestnikov in hkrati dopuščamo, da večina dela v nevarnih pogojih?

V proizvodnji delo od doma ni možno, hkrati skoraj vsak teden slišimo poročanja o neprimernih pogojih dela. Zakaj ni vlada poskusila omejiti epidemije na delovnih mestih? To so storile nekatere druge države in se s tem ali povsem ali vsaj deloma izognile drugemu valu.

Zakaj dopuščamo dolge vrste za testiranja? Se mar v vrsti ne širijo virusi? Ali pa dolge vrste pred odprtimi trgovinami? Zakaj, nenazadnje, niso policisti, ki so me popisali, bili dolžni vzdrževati varnostno razdaljo? Niti med sabo, niti do mene?

Zakaj preganjajo nas, 30 morebitnih udeležencev protesta, če je bilo pred parlamentom verjetno zbranih več policistov kot protestnikov, in to z manjšo varnostno razdaljo med seboj?

S stališča omejevanja epidemije si tega ne znam razložiti. Če pa ukrepe analiziram kot ukrepe vlade, ki se poskuša znebiti vsakršne opozicije, pa si jih žal lahko razložim. V zadnjem času sem bil priča stalnim obstrukcijam s strani vlade v parlamentu. Razpihovanju sovraštva v javnosti, tako v medijih (kot do medijev) kot na spletu. Sovraštva tako do manjšin, do migrantov, kot preprosto do ljudi, z drugačno politično vizijo od vlade. Priča sem bil porastu skrajno desnih skupin. Nenavadno mi je, da te niso bile preganjane na takšen način. Nenavadno mi je, da niso bile tako kritizirane kot zdravstvena grožnja. Nenavadno mi je, da so bili kaznovani taksisti v lastnih vozilih med protestom.

Priča sem bil tudi privilegijem političnih elit. Medtem, ko propadajo gostinci, je gospod Počivalšek užival na poslovnem sestanku v lokalu, ki so ga odprli posebej zanj. Medtem, ko je naše vsakdanje gibanje omejevano, sem moral poslušati o gospodu Hojsu na hrvaški meji.

So to dejanja ljudi, ki jih epidemija skrbi in ki jo poskušajo preprečiti? Ali so, po drugi strani, to morda jasni znaki, da pravila veljajo za rajo in opozicijo, ne pa za vlado?

Moje dejanje je bilo politično in tako je nujno politično obarvan tudi postopek proti njemu. Ampak moramo se vprašati, če ne gre tu zgolj za zastraševanje? Za poskus utišanja vsake kritike? Za uničenje tega dinamičnega temelja naše družbe? In ne zgolj za pregon političnega dejanja zaradi epidemiološkega stanja.

Vsa ta nadležna vprašanja, vsi ti pomisleki, v meni vzbujajo sum. Sum, da nisem obtožen prekrška proti javnemu zdravju, a da sem obtožen političnega delovanja. In to me skrbi. Skrbi me, da se vlada z epidemijo ne spopada dovolj zavzeto. Da ji je prioriteta obračunavanje ne z epidemijo temveč s kritiko.

Ta sum mi je še potrdila izjava predstavnika policije, da je zbiranje do 10 ljudi dovoljeno, razen z namenom protesta. Ob misli, da je moj sum utemeljen, mi ledeni kri v žilah. Ne razumem več demokracije, v kateri  živim. Ne razumem, kako smo lahko prišli do tega v družbi, ki jo ljubim. Vse moje politično delovanje, vsak moj protest in vsaka moja izjava so namreč posvečeni njej. In zato nimam druge možnosti, kot da razumem ta pregon kot napad vlade, ki ga je uzakonila, nanjo.

V kratkem, ne morem požreti polovičke. Ne morem dati prav temu pregonu. Priznam, da imam politično mnenje. Priznam, da ga izražam. Ne morem pa priznati, da nisem ravnal varno. Ne morem se strinjati z ukrepom, s katerim me preganjajo. In zato sem vložil to zahtevo za sodno varstvo. Ne, ker nisem protestiral, ampak zato, ker mislim, da nisem preganjan zaradi ogrožanja javnega zdravja. Temveč, da sem preganjan, ker sem kritičen.

Vprašanje za današnji dan torej ni, če sem protestiral ali ne, temveč je, če je pregon zgolj zaradi tega upravičen. Sam menim, da ni.

Menim, da Odlok o omejitvi gibanja in zbiranja stoji na zelo trhlih tleh, saj vlada ni opravila presoje sorazmernosti ukrepa. Ustavno sodišče je jasno povedalo, da je potrebno opraviti presojo sorazmernosti ukrepov, ki zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni posegajo v svobodo gibanja. Po mojem mnenju pa vlada pred sprejemom odloka tega ni storila.

Menim tudi, da vlada namerno sprejema takšne zakone in jih namerno tudi izvaja. Namen njih ni obramba pred epidemijo, niti iskanje pravice, niti postavljanje poštenih kriterijev za to iskanje. Namen je zgolj zastraševanje vsakršne, ni važno kako majhne in varne, opozicije.

In zato upam, da bo sodišče jasno pokazalo, da je še upanje za temelje naše družbe. Ampak tudi če tega ne bo, nam bo vsem v vsakem primeru sodila zgodovina.

Spoštovani g. minister dr. Poklukar, k vaši izvolitvi najprej iskrene čestitke, toliko bolj, ker se s svojimi dejanji in zavzetimi stališči za to izjemno zahtevno vlogo kažete kot zaupanja vreden mož. Prav zato, ker mi vzbujate upanje in zaupanje, pa mi dovolite, da vam in vašim sodelavcem v imenu vseh, ki smo potencialni bolniki ali smo to že, zastavim nekaj vprašanj v razmislek.

Glede na to, da gre za problem zaupanja v cepivo, od katerega si je večina prebivalcev SLO obetala, da bo po letu dni mučnih osamitev in odpovedovanj končno lahko svobodneje zadihala, dvome pa sproža zdaj nedorečenost, ki prihaja celo iz zdravniških vrst, je v zvezi z vnosom afriškega seva virusa v državo nujno pojasniti: Kdaj točno je bil s Pfizerjevim cepivom cepljen konkreten zdravnik, ki je sredi neurejene epidemije Covid-a 19 z obema spremljajočima osebama iz SLO odpotoval v Namibijo na lov, a zdaj ob povratku, cepivu navkljub, kot tudi oba spremljevalca, izkazuje znake bolezni? Je šlo za prejeta dva odmerka? Je od prejema minilo 14 dni zaščitnega vedenja, kot ga priporoča proizvajalec, ali pa so vsi trije šli na pot že prej? Sploh pa, po kakem ključu sta bila cepljena ostala udeleženca safarija? In ne nazadnje, kdo jim je sredi neurejene epidemične slike doma, ko so se v SLO komaj začeli kazati spodbudni znaki, a so bili še vedno v veljavi varnostni ukrepi prepovedi gibanja med občinami in policijska ura, zaradi katerih so se v primeru kršitev izrekale izjemno visoke denarne kazni, dovolil odhod v rdečo cono z afriškim sevom, sploh pa neposredno vrnitev na delovno mesto, toliko bolj, ko pa je slišati predstojnico ZZ, da aplicirano cepivo naj ne bi bila zaščita pred tem virusom? Vrsta vprašanj torej, ki naj se jih ne pometa pod preprogo. Toliko bolj, ker se ne ve, kakšne bodo posledice vnosa.

Vprašanje je smiselno, ker bi naj bilo glede na izjave n.pr. nemških vrhunskih strokovnjakov v javnih medijih prav to cepivo dovolj učinkovita zaščita tudi pred t.im. afriškim sevom. Vedno je sicer možna kakšna izjema, a tokrat ne gre za eno, pač pa za kar tri, tri ne le okužene, pač pa za hkrati obolele osebe. Zato ima naša javnost ob informaciji o uvoženem, težje obvladljivem sevu, dobiti še pojasnila in si imeti možnost oblikovati samozaščitne pozicijo. Toliko bolj, ker je virus še vedno povezan z mnogimi neznankami, vzbuja v ljudeh anksioznost, sploh pa je večina od vseh mučnih zaščitnih ukrepov in odrekanja že krepko nejevoljna.

Končno so taka, ne prav enoznačna sporočila, da cepivo torej ne pomaga, tudi voda na mlin dvomljivcem, ki bodo sicer vedno obstajali, a jih je zaradi poteka cepljenja, možnosti širjenja govoric in z njimi tudi teorij zarote, vsak dan več. Od tega pa je odvisno, ali, kdaj, kako bomo uspeli kot skupnost virus in njegove mutante, končno obvladati in doseči, da se v naša življenja vrne normalnost.

Seveda pa vsa zgodba o zdravnikovi lovski strasti v Afriki med epidemijo v SLO in širše, v vsem evropskem prostoru, razkriva še kaj več. V njej odsevajo tudi vse zablode slovenskega zdravstva zadnjih desetletij. In vse bolj se vidi, da jih bo, če sploh kdaj, zelo težko popraviti. Ker je vsak, ki se mu je zdelo, da osamosvojitev predstavlja Eldorado za njegove poglede in želje, posegel v ta gotovo najbolj občutljiv družbeni sistem, ki mu pravimo zdravstveni sistem. In to storil toliko bolj brezobzirno in nepremišljeno, kolikor hujša je bila njegova nevednost, stopnja samo-zaverovanosti in pomanjkanje dobrih manir. Verjetno se bo treba enkrat ustaviti in se v prid vseh vprašati, ali ima naša mala, navsezadnje komaj dva-milijonska SLO na razpolago res toliko človeških in drugih virov, da si lahko privošči za vsakim vogalom odpirati nove in nove klinike in ambulante. Ker eno so želje in apetiti, drugo pa je realnost. Eno je posameznik in drugo je skupnost. Če smo se že odločili, da bomo z njo sami upravljali in ne bomo skregani drug z drugim prihajali na plano vsak iz svoje Potočke zijalke, toliko bolj. Imamo za to dovolj kadra? Ga brez vgrajenih regulacijskih mehanizmov sploh lahko imamo kdaj dovolj?

Ali ni to tako kot s km avtocest, več, ko jih zgradiš, večji je promet, večje so potrebe po še več in več. Bomo kader zato še naprej trgali iz javnih institucij, kot v tem primeru, ko se je zdravnik, zaposlen v javni zdravstveni instituciji, iz SV dela SLO vozil in opravljal svoje storitve na vseh drugih koncih dežele – od Bleda, Rožne doline, Celja, Dobrne, Laškega, Rogaške Slatine, tudi Zagreba in tudi v samem mestu na več straneh, medtem ko se je v matični ustanovi čakalna doba tistih revežev, ki niso mogli slediti tem tokovom, raztegovala tako rekoč v nedogled? E, tu smo zdaj. Zdravnikov bo v takem kaosu interesov, kjer odloča o redu in neredu tisti najbolj nasilen v gruči, vedno premalo in čakalnim dobam tako tudi nikoli ne bo konca. Ne more biti drugače. Vse drugo so pravljice za nevedne in naivne. Pa nikar se slepiti, da je tudi drugod tako, vse narobe. Ker to ni res. Samo domišljenost bolnišničnega kompleksa univerzitetne klinike AKH (Allgemeines Krankenhaus der Stadt Wien) na Dunaju, kjer živi približno toliko prebivalcev, kot v vsej naši SLO skupaj, si je treba pogledati, kako s svojim kompetentnim osebjem na vseh ravneh odločanja funkcionira sistem navznoter in navzven, prav dobro uglašen tudi s soseščino zasebnih ustanov v neposredni bližini. Pa si seveda tudi kdaj skromno priznati, da nismo najbolj pametni na vsem svetu in da se kvaliteta življenja, ne gradi skozi napuh in denar, pač pa z osebno rastjo in nenehnim učenjem.

In, za konec, pa to naj ne bo moraliziranje, ampak temeljna človeška vest in odgovornost: Mora biti del zdravnikove potrebe »živeti polno«, kot pravi, tudi obsesija po ubijanju? Sploh, ker se je odločil, da bo opravljal in živel po načelih Hipokratove prisege? Ubijanje živali za visoke zneske, tam nekje v Afriki? Zaradi takih in podobnih grehov je nekdanji španski kralj Juan Carlos v svojem okolju izgubil vso svojo integriteto, in se nazadnje pred zgražanjem in besom javnosti moral za vedno umakniti na tuje. Svojim nedvomno tudi dobrim potezam in nekdanjim zaslugam navkljub.

Veliko odločne načelnosti in poštenja vaših sodelavcev, vam želim, s spoštovanjem.

Bernard Nežmah pod gornjim naslovom piše tudi, da je kazenska tožba sodnice Urške Klakočar Zupančič zoper Vinka Gorenaka po njegovem (Nežmahovem) mnenju »posebej bizaren primer kršenja človekovih pravic«. A ga je njegova siceršnja sposobnost logičnega argumentiranja tu zapustila, saj ne pojasni, zakaj naj ta gospa tega ne bi smela storiti – to naj bi bilo celo kršenje človekovih pravic!?

Nelogično je pomešal dve vprašanji: prvo, ali se je ta sodnica smela v zaprti skupini na FB (torej v zasebni, ne javni komunikaciji) negativno izraziti o Janši, in drugo, ali je Vinko Gorenak smel, ko mu je to nekdo prinesel na nos, to javno objaviti in ali ga je ta sodnica smela zaradi tega kazensko tožiti. Na prvo (po mojem mnenju zahtevno, težko) pravno vprašanje, o katerem bo šele odločalo disciplinsko sodišče pri Sodnem svetu, je Nežmah že podal svoj kategorični odgovor: da »FB, četudi v zaprti skupini, ni stvar intimne zasebnosti, ampak spada med družbena omrežja«, da »vsebine FB niso kraj osebne intime«. Zato sodničin poskus zaščite zasebnosti s tožbo zoper kršitelja Nežmah odklanja in označi kot »posebej bizaren primer kršenja človekovih pravic«. Seveda ima vso pravico na tisto prvo vprašanje sam odgovoriti tako, kakor misli (v čem zame pravno napačno, bom pojasnil kasneje) – a tudi, če bo disciplinsko sodišče o tem enakega mnenja (zoper kar bodo potem najbrž uporabljena nadaljnja pravna sredstva), to nima nikakršne logične zveze z drugim vprašanjem oziroma z označevanjem njene pravne obrambe njene zasebnosti, kakor jo sama razume, za »kršenje človekovih pravic«. Čigavih pa?

Razen seveda za tistega, ki misli, da mora biti nekdo, ki se znajde pred disciplinskim sodiščem svoje stroke, lepo ponižno tiho z upanjem na usmiljenje – in da se ne spodobi, da bi za obrambo svojih pravic naredil tudi kaj bolj odločnega. Toda Nežmaha nikakor ne štejem med tako misleče ljudi – tu mu očitam le nelogičnost, nepremišljenost teh prehitro zapisanih očitkov. Kakšen bo na koncu verjetno dolgotrajnih pravnih postopkov končni pravni odgovor na prvo vprašanje, še ne vemo – toda odgovor na drugo vprašanje (ali je dovoljeno zapise na zaprtih skupinah FB javno razširjati) od tega ni odvisen in ga ima ta sodnica prav gotovo pravico od sodišča zahtevati.

In zdaj še k Nežmahovemu odgovoru na prvo vprašanje. Ima seveda prav, da objava na »FB, četudi v zaprti skupini, ni stvar intimne zasebnosti« (poudarjam: intimne) – toda pri zasebnem izražanju sodničinih političnih mnenj vendar ne gre za »intimno« zasebnost, ampak za enega od širših krogov človekove zasebnosti. Sodna praksa (tudi na ESČP) pri presoji dopustnosti medijskih posegov v zasebnost »javnih oseb«, kamor sodijo tudi sodniki, namreč poudarja pomembnost razlikovanja več krogov zasebnosti teh oseb, od najožjega, najbolj varovanega kroga »intimne« zasebnosti do manj varovanih širših krogov zasebnosti. Zahtevno pravno vprašanje, ki je zdaj pred disciplinskim sodiščem (in kasneje morda še kje višje), je torej vprašanje, ali je sodnikova zasebnost varovana tudi pri izražanju političnih mnenj v zaprtem krogu na FB ali ne. Sam mislim, da bi morala biti – in dodatne argumente za to še zbiram. Temeljni pa je vsaj zame ta: za sodniško nepristranskost (in tudi za njen videz) so bolj nevarni sodniki, ki svoja politična mnenja skrivajo, kot tisti, ki jih v svojih zasebnih stikih ne skrivajo, a so jih potem pri sojenju sposobni povsem odmisliti in sodijo vsem enako.

V konkretnem spornem primeru pa tudi ni nepomembno, da gre za okrajno sodnico, ki je doslej uspešno vodila oddelek za etažno lastnino – in ne npr. za vrhovnega ali ustavnega sodnika, ki odločata tudi v zelo politično ali ideološko »nabitih« zadevah. In vemo, da povsem javno razglašanje Janše za »največjo osebnost slovenske zgodovine« enemu od kandidatov ni preprečilo postati ustavni sodnik. Za »videz nepristranskosti« sodnika pa je najbrž vseeno, ali si o vodilnem politiku misli (in govori) vse najlepše ali vse najslabše. 

La revolution culturelle de Vasko Simoniti Vse se zdi mogoče, vse je še v igri. Podoba VS kot vloga ministra za kulturo se zdi enkratna, v določenem pomenu eno-značna in prestižna. A kaj se v resnici kaže v »okviru« Simonitijeve stranke in njenih odločitev? Da. SDS zdaj vlada, po vseh pogojih in merilih, tudi že in še v kulturi. Zaničevanje in spust na najnižjo možno raven: dejanski zlom meril in vsakokratnih dejstev. A dejstva, ki jih VS ignorira, so nad ministerjivimi (po)oblastili in poslanstvom.

Pustimo zdaj Zdenko Badovinac v legi mednarodnih uspehov, pustimo zdaj vnemar še tudi Vaskovo »pritlehnost« v ocenjevanju sodobnega in aktualnega slikarstva ter avantgardnosti modernega vrhunskega ali pozabljenega ustvarjalnega izraza, ki ga VS v resnici ne razume in ga zato postavlja v margino, v ozadje. In zato v nemoč: nemožnost preživetja. Pustimo floskule, nemarnost v neznanju, poznavanju kulturniških problemov in njihove raz(od)rešitve. A kaj naj, poleg sodb, ki so dejansko »ništrc«, še/že posnamemo iz Vaskovih prepričanj in iz »načelnosti«, ki že meji na katastrofo? V smislu vse-zavračanja in mučne razbremenitve, resnične nemoči ob praznjenju kulturne in nekulturne ustvarjalne scene.

A kaj ostane? Se vprašamo? Kaj nam minister v resnici nudi in ponuja? Da: ukinitve, nešteto omejitev in brez(d)no kulturniške navlake. Ki že mineva in se pogreza: kot hišice iz kart ali kot domine iz nemih kock, ki padajo, kot pada ponujena roka v mišolovko. In nenapisan list v prekletstvo lažnega in vzvišenega, za-nemelega preroka. Iz naše nemoči in iz obupa.

Kaj nam nemara hoče VS (do)povedati: o čem nas seznaniti v svojih marnjah in svobodomiselnih nastopih, ki že krojijo in uničujejo prav vsako sporočilo? Za zdajšnje, prejšnje in zanamce? Ki nam sledijo v ravni poravnani vrsti? Do kdaj naj še poslušamo njegov izkrivljen govor in ne-govor? Smo mu prisluhnili, ga razumeli? Smo ga poslušali v zanemelosti njegovega obraza? 

Po spremljanju novic, iz katerih sem znova zvedel o zniževanju demokratičnih standardov, zniževanju verodostojnosti, dostojanstvenosti, …, sem začutil gnev, rezultat katerega je naslednji zapis.

Čista demokracija je rezultat zaupanja množice, da lahko varno preda zastopstvo odločanja o vseh ravneh svojega življenja v roke svojih predstavnikov – na podlagi zaupanja v poštenje. Ko pa se demokracija tako pokvari, da postane zlitje pojmov demos + kratiti, dobimo demokracijo volovske vprege. To je demokracija, ki si volitve razlaga kot štetje volov, vpreženih v svoj voz, v voz iluzij, slepil in naivnosti. Volitve postanejo čas, ko voli oziroma vole štejejo. Čeprav voli kot živali, razen v medosebnem naslavljanju, izginjajo, naj spomnim, da so voli živali, ki so jim odrezali ponos, da so bolj primerni za vleko voz. 

V zapisu novinarja Boruta Mekine z naslovom ’Koalicija za register etnične identitete’ na strani 10 ste navedli: ’’Vladajoča koalicija je namreč 4. februarja na parlamentarnem odboru za notranje zadeve, ob obravnavi sprememb zakona o prijavi stalnega prebivališča, s katerim želijo urediti fiktivne prijave prebivališč, sprejela tudi sporni amandma stranke SNS.’’ In nadalje: ’’To interpretacijo so poleg poslancev SNS podprli še poslanci SDS, N.Si in SMC.’’ Te navedbe oziroma trditve so napačne, saj v stranki SMC amandmaja SNS nismo podprli.

S spoštovanjem.

Trditev, da je Evropska komisija s slovenskim načrtom porabe evropskih milijard nezadovoljna, ne drži.

Evropska komisija ni obravnavala še nobenega od načrtov za okrevanje držav članic, torej tudi slovenskega ne, ker jih do uveljavitve Uredbe o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost ni mogoče posredovati v formalno proceduro.

Tako kot pri ostalih programih evropske kohezijske politike, kjer se operativni programi pred formalno vložitvijo v potrditev usklajujejo na delovni ravni z uradniki Evropske komisije, je tudi slovenski Načrt za okrevanje in odpornost, tako kot ostalih 17 načrtov, ki so vsebinsko celoviti, podvržen podobnim postopkom.

Vsa prizadevanja uradnikov tako na evropski kot na nacionalnih ravneh gredo v tem vmesnem časovnem obdobju v smeri priprave dobrih načrtov, ki bodo omogočili najboljšo podporo za izhod iz krize.

S spoštovanjem.

Ob zadnjih dogodkih v Sloveniji se mi poraja vprašanje, kje je naša ljuba Slovenija po tridesetih letih samostojnosti. Sem aktivni soustvarjalec samostojne države in veteran vojne za Slovenijo.

V zadnjem času se v javnosti pojavljajo različni predlogi, kako rešiti položaj v Sloveniji. Večni strankarski politiki ustanavljajo gibanje za zedinjenje Slovenije z namenom, da si povrnejo izgubljene privilegije, kot so jih imeli, ko so bili v parlamentu ali na oblasti. V teh ljudeh ni niti trohice samokritičnosti, da bi se vprašali, kaj so storili dobrega za slovenski narod do sedaj. Obnašajo se kot so se upokojeni direktorji, ki so ob osamosvojitvi ustanovili stranko DeSUS, z namenom, da so si podaljšali privilegije in vpliv v družbi. Stranka je bila v vseh vladah po osamosvojitvi. Sodelovali so v vseh spremembah upokojenske zakonodaje in pristali, da se je odmera pokojnine iz 80% osnove iz socialističnih časov v kapitalizmu znižala pod 60% in na podaljšano obdobje odmere po progresivni lestvici od 10 let postopoma na celotno delovno dobo. Njihove pokojnine so bile itak odmerjene v maksimalnem možnem znesku. Zakaj bi se vznemirjali, če bo delavec z minimalno plačo ob upokojitvi padel v revščino. Zadnji nateg je bil v predvolilni obljubi o minimalni pokojnini 1000,00€.

Nadalje. Nobeden parlament ni bil sposoben urediti volilne zakonodaje, kjer bi bilo ime poslanca garancija za program na volitvah in odgovornost le volilni bazi, ne pa stranki. Citiram dr. Matejo Kožuh Novak: » Politične stranke, ki harajo po parlamentu že trideset let, so tako zmaličile sedanji volilni zakon, da predsednik stranke pri vsakih volitvah spravi v parlament svoje bližnje sodelavce.« Prav tako ni bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi starejših občanov, ki bi zagotovil socialno varnost najbolj ranljivih.

Sedaj pa se pojavi še drugo pismo slovenskih intelektualcev, ki ravno tako pozivajo k umiritvi strasti in poenotenju slovenskega političnega in družbenega prostora.

Kot veteran se vprašam, kje so bili vsi ti zveneči akademski naslovi, ki so se sedaj zganili in predlagajo svoj način reševanja trenutnih razmer, v katerih smo se znašli s to vlado. Kje so bili po letu 1991, ko se je v Sloveniji sprejemala usodna zakonodaja o lastninjenju, kazenska zakonodaja in ostali zakoni, ki vplivajo na organizacijo normalnega življenja državljanov? Redki so bili tisti akademiki, ki so se oglasili s pismi in povedali svoje stališče.

Sedaj, ko pa vidijo, da je vrag vzel šalo, pa se ponujajo kot rešitelji. Hvala!

Zakonodaja o vračanju premoženja je oropala tisoče slovenskih delavcev njihovih prispevkov, ki so jih vložili v objekte s samoprispevki ali pa kot odpoved določenega dela dohodka. Kolaboranti in Rimo katoliška cerkev so dobili vrnjeno vse premoženje, cvetoče gospodarske družbe pa so pokupili tujci in danes lepo služijo. Govori se, da je država slab gospodar, drži, vendar je razlog lahko samo v nesposobnih vladah, ministrih in administraciji, ki s tem premoženjem upravljajo.

Za osvežitev spomina se vrnimo v april leta 1941. Tedaj je slovenska inteligenca skupaj z duhovniki spoznala kritičen trenutek obstoja naroda in v mesecu dni ustanovila OF. Intelektualci so zapustili udobje domačega ognjišča in se pridružili, delavcem, kmečkim fantom in dekletom v obrambi ozemlja in naroda, ki sta ga Hitler in Mussolini želela izbrisati z zemljevida evropskih narodov. Veterani smo v pripravah za osamosvojitev dali domovini na razpolago svoja življenja kot naši predniki v partizanih. Smo nepolitična organizacija vendar vedite gospodje politiki: »Državo, ki smo jo priborili, ne bomo predali brez boja.« 

Katalonsko gibanje za neodvisnost je že tretjič zapored zmagalo z absolutno večino na volitvah v Kataloniji. Dobilo je odmevnih 74 sedežev, za večino jih je potrebovalo 68 (na prejšnjih volitvah je zmagalo s 70-imi sedeži). Tokrat je doseglo tudi z 51,22% glasov, torej večino med volivci. Volitve so bile predvidene prihodnje leto, vendar so bile prestavljene, saj so španska sodišča zrušila katalonskega predsednika Joaquima Torro, ker ni ubogal volilnega odbora, ki mu je odredil, naj s fasade vladne palače odstrani transparent, ki je kritiziral zapor katalonskih politikov. Predsednik je to zahtevo zavrnil, saj gre za svobodo izražanja, špansko pravosodje pa je menilo, da je nespoštovanje odredbe zadostno za odstavitev predsednika katalonskega Generalitata in tako je izzvalo predčasne volitve. Poleg tega se je začasni katalonski izvršni direktor, poslušajoč strokovnjake o pandemiji, odločil, da bo volitve preložil za pet mesecev, dokler se tretji val Covida ne umiri, vendar je pravica spet vdrla in prisilila, da je za datum volitev ohranila 14. februar.

Ista pravica, ki zadržuje 9 katalonskih politikov in aktivistov v zaporu, je izdala naloge za preiskavo in aretacijo sedmih izgnanih katalonskih politikov, kar sta nemški in belgijski sodnik zavrnila, ker se jim obtožbe ne zdijo upravičene ali ker so razumeli, da nimajo jamstev poštenega sojenja v Španiji. Ista pravica, ki je poslala nalog za aretacijo glasbenika Valtonyca iz Mallorce, izgnanega v Belgiji, ker je pel proti španskemu kralju, in ki bo v zapor nemudoma spravila še enega katalonskega glasbenika Pabla Hasela, ker je prav tako pel proti kralju. V tem kontekstu in s celotnim državnim aparatom in španskim tiskom proti gibanju za neodvisnost, je neodvisnost spet zmagala z absolutno večino, ki je večja kot kdaj koli prej in z več kot 50% glasov. Nasproti gibanja za neodvisnost imamo nekdanjega socialističnega španskega ministra za zdravje med pandemijo, ki je ob vsej podpori države in tiska uspel biti zmagovalna stranka, vendar izenačena s prvo stranko gibanja za neodvisnost. Nasproti osamosvojitvenemu gibanju je tudi skrajno desna španska stranka Vox, ki je v katalonski parlament vdrla z 11-imi sedeži.

S temi obeti španska država in Evropska unija ne moreta zanikati pravice do samoodločbe katalonske družbe, kar mora biti izražena na referendumu z demokratičnimi jamstvi, transparentnostjo in brez umazanih iger. Nazadnje demokracija pomeni, da se državljani odločajo z izražanjem svoje volje na voliščih, in ne kršenje te volje z zakoni, ki naj bi služili ravno za zagotavljanje okvira, ki spoštuje tisto, kar si družbe želijo.