Spoštovani.

Vprašanja otrok sem v času epidemije spremljala zelo pozorno. Najprej me je presenetila objava pobude za zaprtje šol, ki sta jo kot skupno izjavo zapisala premier in njegova soproga zdravnica že povsem na začetku razglasa epidemije. Sama bi namreč o takem ukrepu razmišljala zagotovo kot o povsem zadnjem.

Kot članica Sekcije za primarno pediatrijo in Sekcije za šolsko, adolescentno in študentsko medicino sem bila sooblikovalka Božičnonovoletne poslanice, ki sta jo obe sekciji, ob njiju pa tudi Združenje za pediatrijo pri SZD, poslali javnosti in odločevalcem tik pred prazniki. Poslanici je bila priložena Rotterdamska deklaracija z naslovom “Zdravi otroci in mladostniki, zdrava družba” in s podnaslovom “O stresu v zgodnjem življenjskem obdobju in kako ga prepoznamo in preprečimo”.

Z veseljem pa sem bila v tem tednu vključena še v pripravo strokovnih priporočil, ki sta jih za izvajanje varovalnih ukrepov v šolah pripravili Sekcija za primarno pediatrijo in Sekcija za infektologijo. Namenjena so otrokom, staršem in ravnateljem, s tem pa tudi učiteljem. Pobuda za zasnovo priporočil je nastala ob zavedanju, da so takšna priporočila nujno potrebna, če želimo, da bodo v šole in domov otroci hodili čim bolj varno, prav tako pa bodo v šolo in domov lahko hodili tudi zaposleni. Iniciativo za zbiranje podpisov zaposlenih v javno financiranih vzgojno-izobraževalnih organizacijah vidim kot izraz obupa zaposlenih, ker v tem dolgem času zaprtja šol od pristojnih inštitucij niso dobili zares trdnih in uporabnih navodil. Vsaj take so moje informacije. In iskreno upam, da bodo zgoraj navedena priporočila razrešila marsikatero stisko in dvom in tako pomagala otrokom, staršem in zaposlenim v šolah.

Šolstvo in zdravstvo imata v Sloveniji tradicijo dobrega sodelovanja. Moč te vezi v veliki meri izvira iz medsebojnega zaupanja. In prav zaupanje bo zagotovilo največje možnosti za bodoče varno odpiranje šol. 

Borut Mekina je v svojem članku o dr. Mateju Lahovniku dokaj dobro povzel njegovo delovanje v slovenskem javnem prostoru. Argumentirano ga je prikazal kot zelo prilagodljivega (oportunističnega) človeka, ki samega sebe zelo ceni kot ekonomista. Pa doktorat gor ali dol, posledice njegovih politekonomskih odločitev nas bodo teple še dolga desetletja.

Gre namreč za Lahovnikovo najbolj tragično odločitev za celo Slovenijo, to je TEŠ 6. Kot gospodarski minister v Pahorjevi vladi je vztrajal pri gradnji tega fatalno zgrešenega projekta in mu dal zeleno luč. Danes, šele nekaj let od zagona te termoelektrarne, pa že govorimo o njenem zaprtju. Lahovnika se ta mega finančna afera sploh ni prijela, trenutno je celo najvplivnejši ekonomist v Janševi vladi. Nekateri bi za takega ekonomista kot je dr. Lahovnik, rekli, da bi potreboval orožni list, ker je nevaren za svojo okolico.

Tudi delovanje sedanje Lahovnikove gospodarske strokovne komisije je zaznamovano z dokaj nedoslednimi ukrepi pomoči, ki ne dosežejo ogroženih subjektov. Javno objavljene analize kažejo, da smo na tem področju reševanja gospodarskih subjektov eni najmanj učinkovitih v Evropi. To svetovalno skupino so že na začetku zapustili nekateri relevantni ekonomisti, kot sta Dušan Mramor in Marko Jaklič, ki sta navzven dajala legitimnost celi skupini. Ostali pa so ekonomisti Igor Masten, Sašo Polanec in Ivan Simič, ki so znani že iz obdobja prve Janševe vlade, ki nas je pahnila v finančno krizo leta 2008. Tudi po zaslugi teh treh navedenih.

Zaradi vsega tega lahko s strahom gledamo, kakšne bodo finančne in ekonomske posledice po koncu korona krize. 

Spoštovani.

Zavračamo pavšalna namigovanja, da Vlada RS ne upošteva strokovnih meril in usposobljenosti kandidatov ter da znižuje standarde in onemogoča normalno poslovanje. Takšna neutemeljena namigovanja bi lahko marsikdo razumel kot zlonamerna podtikanja. Vlada RS in Ministrstvo za kulturo sta ravnala povsem v skladu z veljavno zakonodajo. Ustanovitelj Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju: JSKD) je država. V skladu z Zakonom o JSKD direktorja imenuje vlada na predlog nadzornega sveta sklada za dobo štirih let na podlagi javnega natečaja, ki ga izvede nadzorni svet javnega sklada. Akt o ustanovitvi JSKD določa, da nadzorni svet izvede javni natečaj za imenovanje direktorja ter predlaga ustanovitelju njegovo imenovanje, direktorja pa imenuje vlada na predlog nadzornega sveta sklada za dobo štirih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Ministrstvo za kulturo predlog nadzornega sveta le tehnično pripravi za obravnavo na vladi.

Vlada je v skladu z zakonom, ki ji podeljuje diskrecijsko pravico, predlaganemu kandidatu poslala obvestilo o izidu natečaja, s katerim ga je seznanila, da se na javnem natečaju za zasedbo delovnega mesta direktorja JSKD ne izbere nihče od prijavljenih kandidatov ter da se bo javni natečaj za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega sklada ponovil. Vlada je Nadzornemu svetu JSKD naložila, da čim prej, najpozneje pa v roku 14 dni, ponovi postopek javnega natečaja za delovno mesto direktorja JSKD. Funkcijo direktorja JSKD bo po pooblastilu od 1. januarja 2021 do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem natečaju, opravljala članica nadzornega sveta Metka Šošterič, ki je poznavalka področja, vendar najdlje do 31. decembra 2021. Poudarjamo, da bo vlada direktorja JSKD imenovala v skladu z zakonom in z upoštevanjem strokovnih meril.

Prijazen pozdrav.

Vsa umetnostna elita – stroka trobi zdaj v isti rog, zedinjena, enotna, v oblastni želji po izmišljenem primatu umetnostnih »resnic«, v zrcaljenju v istem ogledalu. Torej: najprej odpor, upor elite, to najprej. Nekdo, ki se ne strinja, ki mu zadeva ni po godu. To razumem. A celotna stroka? Res – v resnici – še želijo zadržati svoj in Z. Badovinac »vzorčni« prestol? Res hočejo, v vodenju sorodne Hiše, zadržati zdaj nekoga, ki – za pet mandatov – vodi svojo, skorajda zasebno potovanje v-dom-in-svet in si želi s to ozko progo spet zagotoviti svoj primat nad likovno in vizualno sceno? Brez pravega pokrivanja in uveljavljanja pojavov in smeri v sodobni ustvarjalnosti, ki je dejansko bolj razvejana in kvalitetna, kot to pokažejo v MG.

Govori se o »politični«, zasebni odločitvi ministrske izbire. Če ni zagovor stroke in strokovnih institucij, ki hoče in želi le zadržati privilegije v umetnostni presoji, najbolj politično dejanje?

Nad vse so se zgrnile »mračne sile«. – Vsakdo, pravijo, »iz branže društva«, pa res ne, kot pravi pisec članka in z njim umetnostna elita in A. Smrekar? A Zdenka Badovinac? Ne, Zdenka, Zdenka pa res ne? ZB je nagrajena z Zabelovo nagrado 2020, v zagovoru, v zapisu ob podelitvi: za »likovno kulturo in za teorijo«, se pravi za njen prispevek v teoriji? Kot vem in mi je znano, ZB v zadnjih desetletjih ni napisala niti ene teoretične razprave? In za »kulturo« so očitno nagradili zdaj osebo, ki je v svoji vladavini v MG osebno in kar se da odločno zavračala določene in vedno temeljne in zvočne likovne zvrsti: slikarstvo v prvi vrsti, kiparstvo, čisto risbo.

Rekli smo kiparstvo? Seveda ne v smislu in pomenu Pogačnikovih »postavitev« v prostoru in del skupine VSSD, predvsem njegovega vodilnega »kiparja«? – Kultura je seveda le ohlapna, »spolzka« stvar, pod njo lahko razumemo vse možne sprege. Da pa več desetletij zapiraš galerijo pred likovno zvrstjo, ki danes znova pridobiva izgubljeno, a vodilno moč, na vseh nivojih in celinah, je seveda preje nekulturno, zgodovinsko dejstvo. Vsekakor je zasluga ZB umetnostna iz/postavitev zahodno-vzhodnega »divana«, a skrb za nacionalno stalno zbirko v MG je katastrofalna. Kot da ne obstaja – več – umetnost v XXI. stoletju? Seveda: ker je to obdobje novega slikarstva. Vsekakor je najava Zabelove nagrade 2020 vsekakor Delovo »politično« dejanje. Obratno bo to obdobje zadnjih desetletij v bodočnosti veljalo kot doba »zastranitve« MG.

Nihče, se pravi prav nihče ni (ne)zamenljiv, niti minister V. Simoniti niti Z. Badovinac, ki zanjo trdijo, v tem istem članku, da je Moderna galerija pod njenim vodstvom edina institucija, ki zna in zmore ovrednotiti sodobno likovno produkcijo in medijske prostore? S kakšno in katero teorijo, se sprašujem? Sodobna ni le vizualna, medijska, prostorska, video stvaritev, brez prave umetniške invencije in velike ideje. Sodobna je tudi figuralna in vse bolj vzorčna likovna umetnost, ki pa v MG v zadnji dobi ni bila v ospredju. Sodobne intermedijske pobude in zagovori nastajajo tudi drugod, v Kapelici in Kibli, v Mb, Ce in NG z večplastnim, internacionalnim medijskim konceptom.

In govorijo, da se bodo z novim vodjo MG izgubile »osebne« mednarodne vezi in povezave s ključnimi osebami in institucijami, kar je zasluga ZB. V resnici se ne bodo izgubile in izpuhtele. Prešle bodo na novo vodstvo in na strokovnjake v MG, ki so nesluten kapital, tako v pripravah na razstave kot v povezavi s tujo umetnostno elito. (Tudi ZB je nekje začela, pred več kot dvajsetimi leti je nasledila Z. Kržišnika, z bogato dediščino vodenja MG. Tudi ona, ZB, je takrat začela s točke nič, brez znanja in mednarodnih vezi.) Nikar se ne slepimo, nič ne bo drugače. Umetniški nivo MG ne bo (pro)padel. Mednarodne vezi in srečanja ne bodo izpuhteli. Nek »novi« vodja MG jih bo, z njenimi kuratorji, akumulirane, koristno uporabil kot svoje in bodoče »znanje«. Naj zdaj ima še možnost nekdo drugi, s potrebnim znanjem: nova zvezda repatica. Seznanjen z najnovejšimi slikovnimi tokovi v umetnosti sodobnega (kot mundus) umetniškega in umetnega (kot artis) slikovnega ozvezdja. Ki bi z izbrano strokovno komisijo in skupino poznavalcev vodil in na novo spet obudil vse tiste likovne smeri/pojave, ki so prav danes še in zopet aktualne. Na koncu bo izbran Nekdo, ki bo

skušal zajeti celotno umetnostno scenografijo. Ki bo kot »novi« človek »starega« sveta pokrival in vzpodbujal k razstavljanju vse ključne in potencialne kandidate. Samo, da ne bo znova/ spet nekdo, ki svoj program gradi le na vizualnih artefaktih. Direktor MG mora biti predvsem koordinator: med zahtevami prostora, med možnostmi in pa željami. Kuratorji pa izvajalci. — Andrej Medved, muzejski svetnik, Koper

Spoštovani g. Repovž.

Zahvaljujem se vam za odličen članek Spet brezglavo in nepremišljeno v Mladini št. 52. V članku ste sistematično in kritično predstavili, kako se v Evropi spopadajo s šolanjem v tem času in kako to poteka pri nas.

Kot pedagoginja z več kot 30 letnim stažem v OŠ s prilagojenim programom vem, da so učenci nezanemarljiv vir okužb. Že od marca naprej se s kolegicami čudimo in smo ogorčene, ker ni nihče niti nakazal, kako uspešno zaščititi tudi učitelje in posledično tudi njihove domače in ne le učence in njihove svojce.

Po mojih letih delovanja v šolstvu boste razbrali, da že sama spadam v ogroženo skupino. Ves čas dela v razredu sem nosila masko in dodatno še vizir, ki sem si ga kupila sama. S strani odločevalcev smo učitelji dobivali zmedena navodila v zvezi z nošenjem mask v razredu, primerno medsebojno razdaljo, ki smo jim težko sledili, izvajali in verjeli. K sreči sem do tega trenutka, poučevanja v šoli in poučevanja na daljavo, uspela ostati zdrava (sreča ali pamet, ne vem) tudi tako, da sem spoštovala vse ukrepe in kontakte skrčila le na 2 domači osebi. Ostaja pa strah, da bo zdravje težko ohraniti, če se 4. 1. 2021 vračamo k pouku v šoli ob pogojih in ukrepih, ki so trenutno v veljavi ali napovedani.

Ko smo s strani šole na pobudo Ministrstva za izobraževanje in šport dobili vprašanje, ali učitelji pristajamo na testiranje, sem odgovorila, da pristajam na testiranje in izrazila mnenje, da je to smiselno le, če se hkrati izvaja tudi testiranje učencev. Učitelji vemo, da je trenutno kar nekaj učencev na počitnicah v državah bivše Jugoslavije in se vračajo v Slovenijo tik pred začetkom šole.

Pričakovala bi, da bosta NIJZ in SVIZ bolj strokovno in sistematično pristopila k vprašanju varnosti in zaščite učencev in učiteljev na osnovi uveljavljenih praks v tujini, ki ste jih obširno prikazali v vašem članku. Najmanj kar pričakujem, da bo sprejet ukrep, da se testirajo tudi učenci ali vsaj odredi obvezno nošenje mask v razredu v času pouka tudi za učence že od 1. razreda dalje.

Še enkrat hvala, da ste v članku pokazali vaše razumevanje za stiske učiteljev in nam predstavili vrsto praks in informacij, do katerih sami težko pridemo. Vaš članek sem z največjim veseljem v branje priporočila kolegicam.

Želim vam še mnogo dobrih člankov ter zdravo in mirno leto 2021.

Lepo pozdravljeni.

Priznam, k branju Nežmahovih pamfletov se težko spravim. Včasih pa se vseeno česa lotim in vedno znova spoznam, da moraš biti kot Mladinin bralec vsaj malo mazohist, da prebereš njegov pamflet do konca. Zadnji njegov umotvor »Metalci svetlobe in prižigalci teme« pa sem uspel prebrati do konca. Pravzaprav sem ga moral, kajti tokrat je res presegel samega sebe in bilo bi škoda, če bi odnehal že po nekaj stavkih. Nežmah je eden tistih, sicer redkih, recimo temu razumnikov, ki za velikega vodjo in njegova dejanja vedno najdejo opravičilo. Morda bi sem lahko prišteli še kakšnega Rupla, ki tudi ne zamudi nobene priložnosti za izkazovanje neomejene zvestobe. Ampak Rupel je pač Rupel, dr. Bernard Nežmah pa je novinar, ki mu tega res ni treba. Lahko bi se zgledoval ravno po francoskem novinarju tednika L’Express, ki je napisal o Janši očitno neodvisen in verodostojen prispevek, ne glede na Nežmahove sugestije. Mož je očitno precej dobro ocenil situacijo in Janšo postavil točno tja, kamor spada, med evropske avtokrate in čivkaške zasvojence.

Nežmahove strokovne analize o razlogih za obsedenost Janeza Janše s tvitanjem pač ni kupil in Nežmah je zdaj presenečen in užaljen. Še dobro, da Nežmah o deželi, o kateri piše, ve ogromno, kako bi namreč izgledali njegovi spisi, če o tej deželi ne bi vedel nič, kakor pravi za francoskega novinarja. Je pa očitno situacija taka, da Francoz ve, o čem piše, Nežmah pa na nek način sicer tudi, a ob tem hote potvarja dejstva. Ampak, to smo že vzeli, namreč toliko slabše za dejstva. Ena bolj bosih v njegovem pamfletu je npr. ta, da Nova 24 nima zadostnega dosega, da bi Janša z njeno pomočjo lahko širil svoje ideja in mu tako ne preostane drugega kot da tvita. Saj ni res pa je, ali nas imate bralce Mladine za popolne bedake ali kaj? Taka argumentacija je preprosto nedostojna za resnega novinarja in tudi občasnega političnega analitika.

V nadaljevanju pisanja Nežmah šteje minute in celo sekunde. Koliko je kdo dobil, tri, štiri, 10 minut. Prvi premier Lojze Peterle, človek, ki je po Nežmahu sopotnik in hkrati antagonist (?) Janeža Janše in mu je uspelo ustvariti slovensko državo (do zdaj sem mislil, da jih oz. nas je bilo vendarle nekoliko več), je npr. na nacionalki dobil od 11 minut le dobre 3 minute. Časomerilec Nežmah je to vse natančno izmeril, čeprav nismo izvedeli, koliko je dobil Šarec, pa tudi ne koliko novinar, ki je oddajo vodil. In tako ubogi zaslužni ustanovitelj države Slovenije ni mogel pojasniti, kakšna krivica se dogaja Janezu Janši, ki je med drugim drugi edini ustanovitelj te države.

Naslednji, ki je deležen Nežmahove zaščite in časomerilske veščine, je Matej Lahovnik, gospodarski svetovalec vlade in tudi eden od očetov proslulega projekta TEŠ 6. Nežmah, ki je med drugim tudi ljubiteljski ekolog in borec za zaščito okolja, seveda praviloma le, kadar tega ogroža ljubljanski župan ali kdo drug bolj levične usmeritve, tokrat to spregleda. Zelo natančno pa izmeri, da je imel Lahovnik le 11 s časa za predstavitev argumentacije zakonskega predloga, ki bi nevladnim organizacijam odtegnil financiranje. Le te pa so imele po Nežmahovi štoparici kar 2 minuti in 29 s časa za pritožbe in protiargumente. Kot zapiše Nežmah 13 enot kritike na eno enoto vsebine. Ali to pomeni, da kritika ni bila vsebinska oz. ni premogla vsebine? Kakorkoli, za tak zakon je še 11 s preveč, ker česa takega v zakonu sploh ne bi smelo biti. Oh in ah, kakšen je res ta podli medijski svet, ki tako grdo ravna z zaslužnimi in zaslužkarji? Avtor se v svoji strašni stiski celo sprašuje: »Avtor si celo ti postal paranoik?« Dragi dr. Nežmah, odgovor je vsekakor pritrdilen.

In tako pridemo do zadnjega dela pamfleta, kjer avtor izkaže tudi neverjetno skrb za naše mlade smučarske skakalce, za njihovo pravico do ugovora in nasprotovanja in jih primerja z Ivanom Galetom, žvižgačem iz blagovnih rezerv. To je sicer značilna Nežmahova manira, primerjati neprimerljivo. Ampak dovolite tudi meni eno tako primerjavo. Nežmah kot grešnega kozla v smučarski aferi najde Ljuba Jasniča in citira njegov slavospev Titu ob njegovem rojstnem dnevu, daljnega leta 1973. Iz nekega časovno zelo odmaknjenega zapisa iz nekih drugih časov Nežmah zaključi, da nekoč Titov mladinec, mladim skakalcem v jeziku partijske diktature prepoveduje, da bi svobodno izražali svojo kritiko itd. Prav in morda celo res. Ampak nazaj k primerjavi.

Obstaja še en bivši komunistični (Titov) mladinec, oni iz začetka te zgodbe, ki je nekoč hodil po poteh Avnoja, danes pa nam v jeziku najmračnejše partijske diktature vsem zapoveduje in tvita, kaj smemo in česa ne. In da bi bila mera polna, ima neskončno zalogo idej, le, po Nežmahu, mu jih mediji nočejo vseskozi objavljati in njemu osebno ter njemu pokornim ne namenjajo zadostne minutaže. Zato mora pač tvitati. Živel naš maršal Tvito, on je moder in pozna vse odgovore. Le čas mu dajte in medije, pa nas bo popeljal v svetlo prihodnost. p.s. Mladina je pluralen medij in Nežmahova pisanja so njen, čeprav težko berljiv del. A za svobodno besedo je Nežmah pomemben in nepogrešljiv. Seveda pa bom prijetno presenečen, ko bo tudi v Demokraciji moč prebrati kaj takega kot so odlične Miheljakove kolumne v Mladini.

Ko sem prebral odličen intervju z gospo Spomenko Hribar, sem se ponovno spraševal, zakaj je očitno mnogim prebivalcem Slovenije škodljivo delovanje Janeza Janše za prebivalce in državo Slovenijo, ne opazita pa tega tisti dve koalicijski stranki, ki mu to omogočata. Zdravko Počivalšek je navdušen nad učinkovitostjo te vlade, čeprav ni storila ničesar, kar bi dolgoročno prispevalo k uspešnemu razvoju države in njenemu ugledu v svetu. Dejansko je ravno nasprotno. Naj ga, kot gospodarskega ministra spomnim, da so po njegovem naročilu izdelali odličen program za povečanje uspešnosti gospodarstva in družbe, na podlagi katerega bi vlada morala sprejeti akcijski načrt z nosilci in roki izvršitve. Vlada tega ni storila kljub njeni domnevni učinkovitosti. Še bolj presenetljiv pogled na stanje pri nas ima Matej Tonin. Na televiziji se je pohvalil, da je Janeza Janšo PROSIL, naj za nekaj časa preneha s tvitanjem, ker bosta s tem opozicija in kritična javnost izgubili povode za kritiko. Tonin je spregledal, najbrž zaradi velikega navdušenja, da so zopet enkrat vladna stranka, da niso glavni problem tviti, ampak konkretno početje Janše in njegove SDS.

Že vse od prvega ekscesa, ko so Janševi poslali poročilo o stanju medijev v Sloveniji v EU, so nezadovoljni s tem poročilom, koalicijski partnerji javno obljubljali, da bodo na vladi razčistili samovoljno delovanje in preprečili, da se to ne bo ponavljalo. Do tega razčiščevanja ni nikoli prišlo in tudi ne pri vseh naslednjih ekscesih. Tako se je poleg koalicijske vlade dejansko oblikovala še vlada samo iz članov SDS, ki neodvisno od koalicijskih partnerjev uveljavlja svojo strankarsko politiko. S tem Janša jasno kaže, koliko spoštuje svoje koalicijske partnerje. Predvsem jih uporablja samo za kuliso, za katero nemoteno izvaja svojo politiko. Seveda to kuliso predstavljajo tudi tisti, ki so podpisali poseben dogovor o sodelovanju z vlado. S tem so dali Janši legitimacijo politika, ki je pripravljen in zainteresiran za široko sodelovanje.

Kar se tiče pisma predsednika vlade Janeza Janše tujim državnikom, se seveda čudim, da evropsko javnost opozarja na svoj zapor. S tem je tujini osvežil spomin, da je bil zaprt zaradi korupcije. Da to v tujini dobro vedo, je za dokaz pismo, ki ga je Janša prejel od svetovalca bodočega predsednika ZDA Bidna. Zato se sedaj marsikdo v tujini verjetno ponovno sprašuje, kaj Janša sploh še dela v politiki, saj se v sodobnih demokratičnih državah politiki s takšnimi sumi umaknejo iz javnosti. To še posebno zato, ker so afero Patrija spremljali tudi v tujini, saj je naša policija sprejela telegram o sumu korupcije, ki se je čudežno zgubil. Notranji minister in generalni direktor policije sta bila v tem času iz vrst SDS. Pri nas so začeli preiskavo o tem šele po tem, ko je OECD zavrnila naše članstvo, ker nismo začeli preiskave o sumu korupcije v zvezi z nakupom Patrij. Če se spomnimo na to, potem nas ne more presenečati »telovadba« s preiskovalnimi organi sedanjega Ministrstva za notranje zadeve.

Draga Zdravko Počivalšek in Matej Tonin, vidva z vajinima strankama vsemu temu »držita svečo«. Ali za to, da sta na oblasti, ne plačujeta previsoke cene? 

Spoštovani, v vaši spletni in tiskani izdaji Mladine št. 52 smo zasledili novinarski prispevek vaše novinarke Pie Nikolič z naslovom: Božična čestitka proti splavu. Avtorica novinarskega prispevka se na koncu sprašuje: »In pa: kaj vse je občina kupila od Zavoda Živim, da je za to plačala kar 1381,56 evrov? 552 lesenih angelov? Jerci Korče se zdi, da »občina ne razume, kaj je s tem financirala«.« Radi bi pojasnili, da je v omenjenem prispevku zavajajoče navedeno, da so bila sredstva v višini 1.381,56 evrov porabljena za nakup prazničnih okraskov. Zapisano ne drži. Zavod Živim se je prijavil na Javni razpis za dodelitev sredstev na področju humanitarne dejavnosti 2020 in iz tega naslova prejel sredstva. O tem je odločala Komisija, v kateri so predstavniki političnih strank, ne občinske uprave. Vljudno vas prosimo, da članek ustrezno dopolnite s pojasnili, ki smo vam jih posredovali.

S prijaznimi pozdravi.

Trije prijatelji se peljejo v vlaku po čudoviti deželi, ko skozi okno opazijo ovco.

Strojnik pravi: »Poglejta! V tej deželi so vse ovce črne.« Fizik ga popravi: »Seveda lahko rečemo le, da je v tej deželi ena ovca črna.« Matematik doda: »Vse, kar lahko povemo, je, da je ena ovca na eni strani črna!« Z zgornjim opisom matematikove »previdnosti« običajno odklonim presojanje o nacionalnem spopadu z novim virusom. S tistim, ki nas je očitno nadigral v vseh elementih igre. V ozračju dobro posejane sovražnosti med nami ga bo težko premagati. Posebej s pozicije moči, ki se zdi silovito oddaljena od opevanih in od pričakovanih altruizma in vzajemnosti pri ljudstvu. Za del t. i. stroke, ki išče krivce po svoji meri, ki hitro obsoja, ki si drzne kategorično soditi o ljudeh, ne o njihovih idejah, ki v pocestno represijo spreminja utemeljevanje svojih teorij, je molk edini odgovor. Ker, kot je rekel že Tesla: «Znanost, ki kriči, očitno nima česa povedati.« Da gre drugače, da je matematika hladna, a prepričljiva kraljica brez biča, je dokazal mladi kolega Žiga Zaplotnik. Tako kot za svojo fakulteto navdušuje naše dijake, je razsvetljeval širno občinstvo. S podatki, v katere pravilnost in kakovost se sicer ne bom spuščal (kot vladni govorec sredi avgusta z oporekanjem Hrvaški). Tako sem bil podučen, da je inovativna metoda proučevanja vsebnosti virusa v odplakah pokazala dokazljiv trend rasti mnogo pred PCR testi (ti pač kažejo na to z zamikom). Kar implicira to, da je bila tista prava znanost spregledana, preslišana. Kasneje je dr. Beovićeva pikro pripomnila, »da bi modelarji lahko bili bolj glasni«, oblastniki pa naj bi odgovornost za lastne odločitve valili kar na pritiske ljudstva. Na iste pritiske torej, na katere spomladi ni bilo reakcije.

Lahko razumem oblastnike, ki se trudijo poiskati podsisteme, krive za domnevno eksplozijo okužbe. A izjava predsednika vlade, da nas je »kaotično snemanje in natikanje mask v šolah zaradi zunanjih pritiskov »koštalo« tretjino okužb«, pač potrebuje nekaj utemeljitev«. Ali pa demanti. Žiga je namreč v DZ govoril o manj kot dveh stikih na dan v šolah in več kot 6 – ih na delovnih mestih. Pa tudi o tem, da je v prvem valu delalo od doma 70 % ljudi, zdaj jih enak delež vztraja na delovnem mestu. In da je to očitna težava, če dva meseca po izključitvi demoniziranega faktorja delež okuženih ne stagnira. Tudi glava epidemiologov dr. Fafangel je potrdil, da šolstvo ni grožnja, ampak le kolateralna škoda splošne okuženosti. Stanje z maskami je bilo pri otrocih v matičnih razredih zaradi vladnih odlokov res nelogično in kaotično, a na licih učiteljev so bile zapovedane. Vseh učiteljev! Kako torej razložiti, da se je število aktivno okuženih srednješolskih učiteljev v tem času celo manjšalo (in že 12. 11. komaj preseglo 10)? Kako razložiti, da je bilo v času drugega šolskega lockdowna manj kot 10% aktivno okuženih prebivalcev šolske mladine (od 5. do 24. leta) in šolskih delavcev? Kako razložiti mojim dijakom, da bodo kot ena najmanj okuženih demografskih skupin »nagrajeni« s šestimi tedni pouka v živo od 15. 3. do konca koledarskega leta?

Tako kot sem zaman čakal na javno pojasnilo, zakaj se spomladi izključno 15 – 17 letniki niso več vrnili do konca šolskega leta, sem ostal vedoželjen tudi po ministričinem nastopu. Prikaz relativnih deležev aktivno okuženih osnovnošolskih in vrtčevskih učiteljev prav nič ne pove o rasteh v drugih demografskih skupinah. Pove pa marsikaj o šolski rabi politične statistike, ki kot bikini pomembne reči skrije, nepomembne pa razkrije. Nam neukim nedoumljivo, za odločevalce pa praktično. Ni jim treba sesti niti na vlak za ugotovitev, da so vse ovce v tej deželi – črne.

Festival Ljubljana je ob organizaciji letošnjega poletnega festivala dokazal, da je mogoče organizirati kulturne dogodke, na katerih se zbere večje število ljudi, kljub grožnji okužbe.

Zaposleni Festivala Ljubljana smo, za razliko od mnogih, jemali grožnjo novega virusa resno že v februarju 2020, saj je naš odnos do naših obiskovalcev kolikor je le mogoče odgovoren, ne le v zvezi z zdravstveno ogroženostjo. Le zato, ker smo COVID-19 vzeli skrajno resno že zelo zgodaj, smo lahko kot edini v Evropi izpeljali celoten festivalski program v takšnem obsegu, v zadovoljstvo obiskovalcev in tudi v ponos Ljubljani in Sloveniji.

Zaradi dolgotrajnih priprav, ki so temeljile na nasvetih in usmeritvah Vladne strokovne skupine za boj proti COVID-19, dogodkov nismo organizirali ne le na najvišji kulturni, ampak tudi zdravstveni ravni. Naše ekipe so se izurile tako v teoriji kot v praksi, za kar se Strokovni skupini še enkrat zahvaljujem. Festival ob 70-ih prireditvah, skoraj 2.500 nastopajočih iz 25-ih držav ter ob skoraj 20.000 obiskovalcih ni zabeležil nobenega zdravstvenega incidenta.

Prav zaradi izkušenj in izpričane odgovornosti, ki dokazuje, da smo sposobni izpeljevati umetniške dogodke tudi v zdravstveno zaostreni situaciji, smo z vso pozornostjo že nekaj mesecev v pripravi Zimskega festivala. Prepričani smo, da ga ob upoštevanju razkuževanja, dosledne uporabe mask in zadostne distance lahko podobno uspešno kot poletnega tudi izpeljemo. Zato nas je odločitev Vlade, da dovoli sproščanje v delu storitev gospodarstva ne pa tudi v prireditvenem delu, zelo negativno presenetila.

Odločitve ne razumemo, saj v primerjavi s trgovinami, kamor kupci pridejo in gredo za organizatorja prodaje dobesedno anonimno, v primeru organizacije dogodkov vemo, kdo se je nahajal na prireditvenem prostoru. To pomeni, da tudi v primeru malo verjetnega prenosa okužbe zaradi prej omenjenih ukrepov z nakupom vstopnice omogočamo sledljivost vseh, ki bi se potencialno lahko okužili. Ob tem smo že načrtovali tudi uporabo hitrih testov, medtem ko aplikacijo Ostani zdrav podpiramo in promoviramo kolikor je pač mogoče.

Kultura očitno nima tako močnega glasu pri odločitvah vlade kot gospodarstvo, smo pa prepričani, da dogodki, kakršne organizira Festival Ljubljana, močno prispevajo k mentalnemu zdravju in optimizmu državljanov Slovenije, ki v teh časih še toliko bolj potrebujejo motivacijo za spoprijemanje z mnogoterimi preprekami, ki jih postavlja epidemija. Kultura ni prestiž, temveč je osnovna človeška potreba.

Zato pozivamo vlado, da ponovno premisli o omogočanju organizacije dogodkov, na katerih občinstvo sedi in je mogoče nadpovprečno dobro poskrbeti za zdravje obiskovalcev, nastopajočih in organizatorjev.

V imenu sodelavcev in umetnikov Festivala Ljubljana.

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu so 11.12.2020 slovesno osvetlili božično drevo, ki ga je Vatikanu podarila Slovenija. Tega dogodka se je udeležil tudi zunanji minister Logar, ki se je skupaj z ministrom Podgorškom in drugimi državnimi predstavniki udeležil še maše za domovino, ki jo je vodil mariborski nadškof Cvikl, in sprejema pri papežu Frančišku.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov … Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti in nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti?

Na sprejemu pri papežu je minister Logar dejal, da je slovensko božično drevo v središču krščanstva sporočilo miru. Posek mogočnega 30 metrov visokega in več ton težkega drevesa je sporočilo miru? Ali se je minister šalil? Ali je ubijanje živih bitij, kar posek božičnega drevesa vsekakor je, del miru? Uničevanje narave kot del miru? Pa za hlapčevsko dobrikanje papežu ni bilo ubito samo eno drevo, temveč še približno manjših 40 dreves, ki jih je Slovenija podarila Vatikanu poleg smreke, ki stoji na Trgu sv. Petra. Kakšna je to država, ki za dobrikanje neki osebi uničuje živa bitja, in kakšen je to tisti, ki takšna darila sprejme?

Iz besed ministra Logarja je bilo razbrati, da Slovenija smatra Vatikan za središče krščanstva. Ali je lahko središče krščanstva kraj, kjer ima sedež organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam. Cerkev namreč ne priznava pravice do življenja, saj zagovarja vojne in za mnoge moralne prekrške predvideva smrtno kazen, poleg tega pa ne priznava niti svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celoviti izstopiti iz cerkve … Organizaciji, ki praktično dnevno krši človekove pravice, so se pri maši in na sprejemu pri papežu »priklonili« predstavniki slovenske države. Žalostno.

»Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je sam papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Jasno je, da Vatikan ni središče krščanstva, pravzaprav Vatikan s krščanstvom nima nič skupnega, kajti Jezus je bil pacifist, ljudem je priznaval svobodno voljo, ni ustanovil nobene cerkve, postavil nobenega duhovnika … V slovenski delegaciji na sprejemu pri papežu sta bila tudi klerika Rode in Cvikl. Zanimivo je, da je Cvikl papežu prinesel pozdrav slovenske vlade. Slovenska vlada pozdravlja papeža preko klerika in ne zunanjega ministra? Ali je bil klerik Cvikl predstavnik slovenske vlade, čeprav je vlada kot državni organ po ustavi ločena od klera?

Na avdienci pri papežu je klerik Cvikl tudi dejal, da božično drevo prihaja z ozemlja, prepojenega s krvjo mučencev po drugi svetovni vojni.

Zakaj je Cvikl spet kot lajna omenil poboje po drugi svetovni vojni? Ali hoče cerkev še bolj poglobiti razkol in sovraštvo v Sloveniji? Ali cerkvi ne gre za spravo? Če da, zakaj potem stalno omenja te poboje? Če drevo, ki je raslo na ozemlju pobojev, nosi s sabo sporočilo upanja in miru, kot je to dejal Cvikl, pa je vprašanje, ali tudi njegovo omenjanje pobojev nosi sporočilo miru. 

V petek, 11. decembra, zvečer sem si šel malo pretegnit noge do Parlamenta, da vidim, kaj se dogaja s protesti. Spet je bilo policistov veliko več kot protestnikov in policijskih avtomobilov več kot protestniških. Spet so navdušeno ustavljali, popisovali in kaznovali te uboge ljudi v njihovih majhnih starih avtomobilih za vse mogoče prekrške in zločine. Policist iz marice je držal razvpiti 'rdeči enoprostorec' Jaše Jenulla na pločniku vsaj pol ure samo zato, ker se mu je – po ukazu njegovih novih nadrejenih – tako zahotelo. In sem pomislil, kaj vse je pripravljena početi ta kvizlinška sodrga, da se prikupi svojemu madžarskemu Vodji. In kako je postala Ljubljana v letu 2020 že za kakšen odtenek podobna Ljubljani v letih 1941–1945.

Potem sem se šel sprehodit še dol po Čopovi do Prešerca. Veselo vzdušje, družbice petih, sedmih, desetih ljudi so se skoraj prerivale med sabo, nekateri v maskah, drugi brez, maska je pač nadloga. Policistov in drugih, ki bi, tako kot na protestih, »skrbeli za spoštovanje epidemioloških ukrepov«, ni bilo nikjer (tako kot jih ni niti v soboto in nedeljo). Pa sem si dol na Prešercu dal misliti o teh dveh Ljubljanah, ki sem ju ravnokar obiskal: o eni, v kateri se virus brez zadržkov širi, in o drugi, v kateri je virus tako dobrodošel izgovor za ubijanje demokracije. Naprej pa raje nisem razmišljal. 

V osnovi rešujemo spore na dva načina: zgrda in zlepa. Vzgib po prvem začutimo prej, vsajen je globoko v nas, udejanja se v fizičnem svetu in tvori del naravnega reda, ki pravi, da zmaga močnejši. Upremo se mu lahko le s priučenim naporom, vendar so koristi odrekanja uporabi sile brezmejne na področju človekovega duha. Obvarujejo skupnostne vezi, ki so temelj našega preživetja in največja primerjalna prednost naše vrste. Žrtev – odpoved materialnim dobrinam in fizični prevladi – je bila vedno cena za pridobitev naklonjenosti boga.

Tisočletja oblastniške krutosti bi nam morala vzbuditi nezaupanje v obljube, da bo moč rešila naše probleme. Razsvetljenski misleci so ponudili rešitev, naj položimo vero v besedo – ne od Boga poslano, ampak dogovorjeno med nami; osamosvojeno besedo, ki se ne bo upogibala volji tega ali onega. Do nje ne pristopamo z mečem ali zvijačo, pred njo slečemo oklep in jo nagovorimo z razumom in srcem. V tem je bistvo ustavne demokracije.

Pri vzgoji otrok naj bi ločili med njihovo željo in potrebo. Čeprav je pogosto neprijetno in sprejeto z odporom, morajo starši dati prednost otrokovim potrebam. Nič drugače ni s pravno državo. Z bolečino se soočamo z rezultati, ki jih beseda – pravo daje v nasprotju s tem, kar je volja večine: uničenje prisluhov v kazenskih postopkih zaradi prekoračenja roka, nedotakljivost arhivov ECB, razlaga zakona, ki omejuje dostopnost informacij o sodnih postopkih ... Pa vendar, si sploh lahko zamislimo, kakšne možnosti se odpirajo, če pristanemo na to, da bo volja oblasti določala, kar je »vsem jasno, da je prav«. Se opravičujem – ni treba naprezati domišljije, zadošča spremljati novice. Formalistično označena odločitev US, da sklepi vlade o protikriznih ukrepih niso veljali, ker niso bili pravilno objavljeni, je v resnici zelo pogumna.

Če besede ne upoštevamo v celoti in tako kot piše – navkljub razmeram in temu, da so bili sklepi javni – kako naj se zanesemo, da bo veljala, ko jo bomo sami rabili? 

Stranki SMC in DeSUS sta pred volitvami obljubljali, da ne bodo nikoli šli v nobeno koalicijo z SDS, ki bi jo vodil Janez Janša. No, in ravno to se je zgodilo. Danes se zgolj po devetih mesecih že kažejo rezultati tega sodelovanja, ko se vsakodnevno zmanjšujejo in napadajo osnovne demokratične pravice in norme. Brez njihovih glasov to ne bi bilo mogoče. Poleg tega se Slovenija druži z najbolj nedemokratičnimi režimi v Evropi in svetu. Zato sta ti dve stranki polno odgovorni za vse, kar ta vlada počne svojim državljanom, ki jih deli na naše in vaše. Slovenija še nikoli ni bila tako razdeljena.

Ta vladna koalicija je Slovenijo pripeljala na seznam držav, kjer so v letu 2020 državljanske svoboščine najbolj nazadovale, ugotavlja poročilo mednarodne organizacije CIVICUS. Nekoč smo želeli, da bi Slovenija postala druga Švica, danes pa ugotavljamo, da je postala druga Amerika. Vsi ti »dosežki« pa ne bi bili možni brez aktivnega sodelovanja strank SMC in DeSUS v tej nedemokratični vladi.

Ti ljudje so zaradi osebnega pohlepa tudi uničili svoje stranke. Zaradi nekaj malega »penezev« so izdali vsa proklamirana načela in predvolilne obljube. Tega jim ljudje in državljani ne bomo nikoli oprostili. Tudi njihove stranke moramo na naslednjih volitvah ignorirati, saj si ne zaslužijo, da še kdajkoli pridejo v parlament. SMC in DeSUS so postali slovenski simbol izdajalcev za vse večne čase, kot nekoč Vidkun Quisling, norveški premier, ki je zaradi kolaboracije s Hitlerjem postal sinonim za izdajalca, danes poimenovanem po njem »kvizling«. Ti ljudje in stranke bodo v našem kolektivnem spominu ostali kot slovenski kvizlingi.

Nauk te zgodbe pa naj bo, da naj se državljani množično udeležijo naslednjih volitev in s svojim glasom prispevajo k ponovnemu povratku Slovenije v demokracijo. Vsaka neudeležba na volitvah pomeni praktično glas za SDS, katerih pristaši se volitev disciplinirano udeležujejo, saj je njihov vodja za njih božanstvo. 

Slovenija nosi zastavo v žalostni statistiki v umrljivosti za covid-19 med vsemi državami evropske zveze glede na število prebivalcev. Zakaj v naši državi različni zelo strogi ukrepi 'ne primejo'? Veliko modrovanja je že bilo o tem, sama pa izpostavljam naslednje: menim da zato, ker imamo vlado, ki nam že od vsega začetka le žuga, grozi s kaznimi, nas omalovažuje, deluje s pozicije moči, med nas bruha sovraštvo, nas nenormalno razdeljuje, saj če ne misliš tako kot vodja največje vladne stranke, si takoj ožigosan; iz govorjenja 'vladnikov ' veje« cinizem, čeprav je njihovo delovanje popolnoma nesistematično; med nas pošiljajo negativizem, ki nas duši.

Vsak dober vodja ve, da je za uspeh v njegovi delovni skupini najprej potrebno medsebojno zaupanje, dobri in spoštljivi odnosi, upoštevanje, da tudi sogovornik kaj ve, da tudi on lahko prispeva k skupnemu napredovanju. Vsega tega in še marsičesa trenutna oblastna garnitura ne premore niti v majhnem procentu, ampak samo slepo sledijo predsedniku največje vladne stranke, Janezu Janši. Imamo podobne ukrepe kot marsikje v Evropi, marsikje so celo bolj liberalni, a imajo boljšo zdravstveno podobo kot Slovenija. Ampak v mnogih evropskih državah vladne strukture svoje državljane spodbujajo, jih spoštljivo nagovarjajo, delujejo usklajeno in sistematično, ne žugajo z ogromnimi zneski za morebitno kršenje ukrepov, skratka, zaupajo svojim državljanom in oni zaupajo vladi ter se držijo priporočil.

Sprašujem se tudi, če bodo ministri in drugi pomembneži, ki v zaprtih prostorih in tudi zunaj ne nosijo mask, ali jih ne nosijo pravilno, morda le-te niso iz 'primernega blaga' itd. plačali visoke kazni kot jih moramo 'navadni' državljani? Verjetno ne, ker menijo, da jim tako ali tako nihče nič ne more. In karavana gre dalje. 

Žalostno in nerazumsko je, da nekateri pograbijo neresnične podatke, jih nepravilno povežejo in iz njih napletejo sestavke, ki sploh ne držijo. Še hujši korak je, ko si take sestavke drznejo objaviti na spletnih omrežjih, kjer jih brez kritičnih premislekov vzame za svete množica brez kakršnegakoli predznanja iz molekularne biologije, ki bi jim lahko pomagalo uvideti, da gre za navajanje neresničnih dejstev. Zdi se mi škoda cenjenega časa strokovnjakov, kot sta dr. Roman Jerala in dr. Alojz Ihan, ki skušata s pojasnili pomiriti nastalo zmedo in škodo v prid cepivu proti SARS-CoV-2. Jasno je, da je objavljanje takih nesmislov, kot jih je objavil dr. med. Stanko Pušenjak na Facebooku, v komentarju o tem, kako naj bi cepivo proti SARS-CoV-2 povzročilo neplodnost pri ženskah, sramotno in nekoristno tako za stroko kot za širšo javnost. Dolžnost Razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije je, da taka početja ustrezno opomni/kaznuje, saj je širjenje zavajajočih informacij in delovanje v nasprotju s stroko nedopustno. Samo na hitro napisano opravičilo v tem primeru po mojem mnenju pač ne zadošča.

Dvigniti bi morali raven lastnega presojanja, kaj objaviti in kaj ne na socialnih omrežjih, saj smo ljudje vendar razumska bitja, sposobna presoje, posebej pa je kot tak smatran nekdo, ki je doštudiral medicino. Vsi smo deležni branja lažnih novic in vsi bi se morali zavedati, da je potrebno biti pri uporabi socialnih omrežij, ki so polna lažnih dejstev in teorij zarot, izjemno previden in kritičen. Le tako lahko omejimo nasedanje lažem in korakom nazaj, namesto naprej pri razumevanju naravoslovja, in to v času, ko je znanost najbolj napredovala.

Želim si, da bi bilo v prihodnje manj lažnih in zavajajočih objav ter podpiranja teorij zarot. Le-te ne naredijo nič dobrega, ampak ljudem samo polnijo glave z neresnicami in dvomi v najbolj osnovna, dobro poznana in z zanesljivimi dokazi potrjena molekularnobiološka in medicinska dejstva, o katerih ne bi več smeli dvomiti, niti se o njih prespraševati, temveč jih ponotranjiti in upoštevati. Če bi večina tako ravnala, bi imeli raziskovalci in strokovnjaki, ki že tako garajo, manj dela z razlaganjem in prepričevanjem javnosti in nerazgledanih poznavalcev o stvareh, ki bi morale biti samoumevne, kot na primer, da nošenje mask v zaprtih prostorih pomaga pri zmanjševanju širjenja kapljičnih delcev in s tem širjenju mikrobov (spomnimo, da zdravstveni delavci med posegi tudi nosijo masko, da ne širijo mikrobov po prostoru in tako ne ogrožajo zdravja bolnikov) ter da se je potrebno cepiti po redni shemi, da se prepreči izbruh hudih bolezni. Konec koncev gre tako pri preventivnem zdravstvenem ravnanju kot pri objavljanju izključno resničnih in preverjenih dejstev za delovanje v skupno dobro, k čemur moramo stremeti in za kar se moramo boriti. 

“Na splošnih volitvah sem bil devetkrat izvoljen, bil sem slovenski in evropski poslanec, predsednik parlamenta, predsednik vlade, že drugi mandat sem predsednik republike” ste povedali na enem od zadnjih intervjujev. “Prizadevam si, da sem predsednik vseh, da sem predstavnik skupnosti, ki je znotraj raznolika, razklana, ne želim razdvajati, temveč graditi mostove, sem steber stabilnosti.” Aha, steber stabilnosti, vendar brez želje, da bi bil moralna avtoriteta. Kako gre to skupaj? G. predsednik, če še niste opazili, se vam država, ki jo vodite in ste njen steber stabilnosti, ruši pred očmi. Rušijo se demokratični standardi, rušijo se temeljni postulati pravne države in institucije, ki jih morajo ti postulati uresničevati in braniti. Skoraj popolnoma se je zrušil ugled “male” Slovenije iz časov, ko je postajala polnopravna članica Združenih narodov, Evropske unije in Nata ter niza drugih svetovnih in evropskih združenj in organizacij. In kdo je (so) rušitelj(-i)? Že v nekaj intervjujih ste bili vprašani, da kot moralna avtoriteta ali pa steber stabilnosti poveste ime in priimek ali imena in priimke ter politične opcije, ki to počnejo pred očmi domače, evropske in svetovne javnosti. Pa saj to vas ne bi stalo nič, za to vas ne bi nihče tožil, pa še mandat se vam počasi izteka in vam ni potrebo biti tiho, da bi bili ponovno izvoljeni. V petek, 4. decembra, vam je, in vsem, ki so bili na sprejemu ob 30. obletnici odločitve za plebiscit, v vaši “ovalni dvorani”, to direktno povedala gospa Spomenka Hribar. Predsednik vlade Janez Janša, kot utelešenje rušilne organizacije SDS, je bil poleg vas, na dosegu roke.

V enem od intervjujev ste izjavili, da ste doživeli preblisk orgazmičnih razsežnosti, ko ste se z italijanskim predsednikom g. Matarello prijela s toplimi rokami in ste začutili, kako je možno z enim samim stikom rok odpreti pot novi prihodnosti naših (slovenskih) in njegovih (italijanskih) otrok. Ja, lepo, briljantno, za prihodnost otrok gre. Niste pa ga, gospod predsednik, vprašali: kdaj boste vi in vaša lepa država priznali in se (vsaj) opravičili za vsa grozodejstva, ki so jih vaši predhodniki izvajali nad, - gospod predsednik, vašimi rojaki Primorci in drugimi Slovenci v preteklosti, šikaniranju slovenske manjšine v Italiji pa tudi sedaj še ni konec. To toliko kot medklic. V predsedniški palači ste imeli 1. decembra idealno priložnost, da bi že z imenom in priimkom imenovanega rušitelja Slovenije kot države, ga prijeli za roko in mu potihem šepnili ali povedali na glas v prisotnosti slovenske elite: Janez, kremplje stran od STA in RTV SLO, kremplje stran od policije, NPU, tožilstva in celotne pravosodne veje oblasti, kremplje stran od Slovenske vojske (katere vrhovni poveljnik ste), kremplje stran od kulturnih, izobraževalnih in znanstvenih institucij, kremplje stran od civilno družbenih gibanj in organizacij ter skupin in posameznikov, ki se (vedno) ne strinjajo s tvojimi ravnanji in potezami, dovolj potiskanja Slovenije v nove povezave z diktatorskimi režimi po (vzhodni) Evropi … Veliko bi mu še lahko povedali.

Pa se ni zgodilo nič, pa tako lepa priložnost je bila. Bliskanje reflektorjev, tv kamere, pred očmi prisotne elite in cele slovenske javnosti, ki vas vztrajno nagrajuje s titulo najpriljubljenejšega politika v naši lepi državi. HALO! Potem pa vaš zaključni nagovor: Spoštovani prijatelji, združimo sile, poenotimo se, pred nami je veliki sovražnik Covid-19, premagali ga bomo le s skupnimi močmi, ljubeznijo in prijaznostjo! Ali res ? Rušitelj pa naprej, novim rušenjem naproti. Do kod še, gospod predsednik, vas sprašujemo, kaj in kdo bo naslednja ruševina? V enem od intervjujev ste rekli: “Opažam vse več političnega vedenja, ki mu za kompromise ni mar. Ki mu ni mar za dogovore, temveč le za utrjevanje svojih prepričanj pred privrženci. Ne nagovarja “tekmecev”, temveč jih zgolj ožigosa kot sovražnike, se z njimi ukvarja le toliko, kolikor se lahko nad njimi surovo in žaljivo izživlja, obenem pa s tem krepi kondicijo svoje volilne baze.” Kdo se tako vede, gospod predsednik? Na podlagi vaših opažanj to očitno dobro veste. Povejte še nam, pa čeprav tudi mi to že vemo. 

Za zagotovitev objektivne obveščenosti javnosti in v skladu z 42. členom Zakona o medijih vam pošiljamo v objavo naslednja pojasnila Policijske uprave Ljubljana v povezavi s člankom »Svoboda po madžarsko«, ki je bil objavljen v Mladini, št. 49.

Policisti so v konkretnem primeru ugotavljali identiteto oseb zaradi kršitev odlokov, izdanih na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, saj na javnem kraju nista nosila maske, tako da bi bile zakrite dihalne poti na obrazu, in kršila odlok, ki prepoveduje uživanje hrane na javnem kraju. V postopku je ena izmed oseb dala policistu lažne podatke. Med postopkom, v katerem so policisti preverjali resničnost podatkov, sta obe osebi zbežali in nista upoštevali ukazov policistov, naj se ustavita. Osebi je nato druga skupina policistov prijela v bližini. V nadaljnjem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za mladoletnega in polnoletnega brata. Polnoletniku je bil zaradi kršitev določil 1. odstavka 22. člena Zakona o javnem redu in miru, 14. točke 1. odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih in 1. odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici izdan plačilni nalog. Zoper mladoletnika bo zaradi kršitev določil 14. točke 1. odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih in določil 1. odstavka 22. člena Zakona o javnem redu in miru podan obdolžilni predlog na pristojno sodišče.

Poudarjamo, da so policisti sprva imeli namen osebi zgolj opozoriti na nošnjo maske in uživanje hrane na javnem prostoru in izvesti identifikacijski postopek. V nadaljevanju pa so zaradi opisanega ravnanja oseb policisti izvedli prekrškovna postopka, ki sta trajala zgolj nujno potreben čas, da se je ugotovila identiteta oseb in da je bil izdan in vročen plačilni nalog.

Glede ravnanja in ukrepov ob neprijavljenih shodih smo po koncu varovanja shodov obveščali javnost. Glede shoda v petek, 27. 11. 2020, pa je bil javnosti 29. 11. 2020 ob 17.44 podan tudi odziv Policijske uprave Ljubljana, ki je bil poslan vsem medijem.

Dodajamo še, da se predvsem na družbenih omrežjih pojavljajo posamezne lažne in zavajajoče informacije o določenih postopkih ljubljanskih policistov, ki niso odraz dejanskega dogajanja na kraju. Med njimi je bila, da so policisti z globo neupravičeno kaznovali gospo, ki je bila v drugi občini zaradi domnevnega razgovora za delo. Policisti so ugotovili, da si je razlog izmislila, tokrat že drugič. Kljub temu, da so policisti v postopkih strpni, vljudni in korektni, so vseeno večkrat tarča različnih oblik napadov, verbalnih groženj, žaljivk in obtoževanj. Policisti si želimo, da bi tudi posamezniki, ki so izrazito proti veljavnim ukrepom, ravnali odgovorno in da bi svojo svobodo izražanja uveljavljali na način, ki ne ogroža zdravja, varnosti, reda in miru, in ne presega dostojne komunikacije. Vsekakor pa je zoper vsak prekrškovni ukrep policije možno pravno varstvo kjer se utemeljenost izrečene kazni presoja v nadaljnjem prekrškovnem postopku. Prav tako lahko osebe, ki so bile v policijskem postopku vložijo pritožbo zoper delo policije, v kolikor se ne strinjajo z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. V pritožbenem postopku se nato ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporabe policijskih pooblastil.

Na splošno lahko pojasnimo, da ljubljanski policisti v večini tovrstnih zaznanih kršitvah izrekajo opozorila. V preteklem mesecu je bilo zaradi kršitev odlokov izdanih na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih na območju celotne uprave izrečenih 1.838 opozoril, v 1.059 primerih pa je bila izrečena kazen. V tem času smo prejeli preko 500 prijav občanov o kršitvah, ostale pa so policisti zaznali sami. Na območju centra Ljubljane je bilo v novembru izvedenih 279 ukrepov s tega področja dela, v začetku tega meseca pa 53.

Lepo pozdravljeni, 

S strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skladno z Zakonom o medijih objavljamo popravek komentarja urednika Grege Repovža naslovljenega »Kazenska odgovornost« z dne 13. 11. 2020, ki temelji na napačnih in pomanjkljivih dejstvih. Sistem izdajanja odločb o karanteni je v pristojnosti Ministrstva za zdravje, ki je pristojno in odgovorno tudi za določitev uporabe hitrih testov in ostala zdravstvena vprašanja v socialno-varstvenih zavodih. MDDSZ domovom za starejše občane nudi vso potrebno pomoč. Izdelani so vsi protokoli, zagotovljena so sredstva za zaposlovanje dodatnih kadrov, za zaščitno opremo, za vzpostavljanje zunanjih rdečih con.

Zagotovljene so zakonske in finančne možnosti za nagrajevanje zaposlenih. Dogajanje v domovih MDDSZ spremlja aktivno ves čas in se na njihove potrebe ažurno odziva.

S spoštovanjem.

»S strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) skladno z Zakonom o medijih objavljamo nasprotna dejstva, ki bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem članku ’’Rdeče cone, slepe pege’’ dne 13. 11. 2020. MDDSZ domovom za starejše občane nudi vso potrebno pomoč. Izdelani so vsi protokoli, zagotovljena so sredstva za zaposlovanje dodatnih kadrov, za zaščitno opremo, za vzpostavljanje zunanjih rdečih con. Zagotovljene so zakonske in finančne možnosti za nagrajevanje zaposlenih.

Dogajanje v domovih spremljamo aktivno ves čas in se na njihove potrebe ažurno odzivamo.«

S spoštovanjem.

Pred dnevi sem se odločil, da kupim tednik Demokracija. Čeprav daleč od simpatizerja desne politične opcije, me od časa do časa premaga radovednost in prelistam čtivo z najrazličnejšimi agendami; imej prijatelje blizu a nasprotnike še bližje, spoznaj različne plati medalje. tako nekako.

Čeprav je tednik znan po svoji kontroverznosti in skrajno desnih stališčih. To ni skrivnost, kot pove urednik revije Jože Biščak sam. V preteklosti je bila revija že prijavljena zaradi naslovnice, ki je odkrito spodbujala sovraštvo .vendarle nisem pričakoval , da se v njem lahko nahaja zapis, ki je nič manj kot čistokrvni nacizem, ki kot, da bi vstal iz groba z enako retorika apelira k očiščenju človeštva v prid velike bele rase...Jezus je bil bel..z razlogom. Ni bil črnec ali Kitajec nam pove avtor članka. Manjvredne rase je potrebno odstraniti kot človek odstrani plevel za dobro letino.

Članek sem objavil na Facebooku v upanju, da bo kdo z mano delil ogorčenje, pa tudi strah, ki se ob taki situaciji porodi, zlasti ker prikliče v spomin sence polpretekle zgodovine, ki jo že tako dolgo neuspešo poizkušamo pustiti za seboj v političnem, mnogi pa tudi v družinskem prostoru. Poleg tega sem podal prijavo na policijsko postajo v upanju, da bodo organi pregona prepoznali nujnost obravnave in se odzvali kljub preštevilnim kontrolam, ki jih zadnje čase izvajajo na cestah.

Zadeva je eskalirala z nesluteno hitrostjo. Vesel sem bil preštevilnih odzivov in obsodb na družbenih omrežjih kot v medijih, ki kažejo, da nam kljub temu da drsimo v negotovo prihodnost, številnim ni vseeno. Ne bomo dopustili, da se ponovno razpase genocidna sovražna retorika. Historia Magistra vitae...zgodovina je mati učenosti. S trdo roko nas je dolgo učila in menda do sedaj že nekaj naučila...Upam.

Prijetno sem bil presenečen tudi nad odzivom policije, ki je primer vzela skrajno resno in korektno. Verjamem, da tudi v časih ko se razmere zaostrujejo in zaupanje v policijo v javnosti zaradi njenih akcij na protestih pada, lahko najdemo svetle točke, ki dokazujejo da možje v modrem še vedno izvajajo svoje poslanstvo. Preposto je težko verjeti, da počasi a vztrajno drsimo v nekakšno novo normalnost. Stvari ki so bile še nedolgo nazaj nesprejemljive, postajajo del našega vsakdana. Če ne potegnemo črte tu in zdaj, se utegne zgoditi, da bo priložost ponovne normalizacije ali zgolj ohranitve statusa quo izpuhtela.

Zelo vesel bom, če bi v našem politično medijskem prostoru, kot v pesmi Scorpionsov lahko zavel Wind of Change, veter sprememb. Bolj kot kadarkoli prej, namesto sovražnosti prav zdaj potrebujemo sprejemanje, bolj kot kadarkoli prej namesto obujanja stare preživete retorike hujskaštva in populizma, potrebujemo normalizacijo, na kateri bomo lahko gradili prihodnost. Bojim se, da bo možna zgolj, če se skupaj postavimo po robu politiki ter govoru sovraštva in razdora, preden se le ta postavi po robu nam.

Državni zbor je sprejel zakon o zagotavljanju sredstev za vojaške naložbe, za kar bo v več letih namenjenih 780 milijonov evrov, in sklep, da je referendum o tem zakonu nedopusten. Zanimivo je, da vladajoča politika noče omogočiti ljudstvu, da se izjasni o spornem zakonu. Ali ji gre ljudstvo na živce? Česa jo je strah? Ali se boji, da bo na referendumu pogorela? Ali čuti, da so ji štete ure? Ali nima v Sloveniji po 3. členu ustave oblast ljudstvo? In tisti, ki ima oblast, te v tem konkretnem primeru ne more izvajati! Ali še ima potem oblast? Če je nima, ali ni to v nasprotju z ustavo? Vladajoča politika, ki naj bi bila del ljudstva, se vedno bolj postavlja nad ljudstvo in mu krade oblast.

Ker naj bi bila vladajoča politika del ljudstva, je tudi vprašanje, ali mogoče ljudstvo samo sebi odreka oblast. V vsakem primeru pa je poniževalno, da vladajoči odrekajo ljudstvu možnost referenduma! Če ima oblast ljudstvo, potem se lahko izreče o vsaki temi!

Vladajoči pravijo, da je za obrambo Slovenije nujno potrebno okrepiti vojsko. Toda, ali lahko vojska sploh obrani Slovenijo in njeno ljudstvo, če pride do napada? Vprašanje, saj so že vse sosede vojaško močnejše in bi se verjetno bolj ali manj sprehodile do Ljubljane. In to ne glede na to, če se bo slovenska vojska okrepila s 780 milijoni – pravzaprav se bodo za največ te vsote okrepili trgovci s smrtjo. Obramba Slovenije z vojsko bi v bistvu pomenila zelo hud udarec za ljudstvo, saj bi umrlo mnogo ljudi, veliko bi jih bilo poškodovanih, otroci bi ostali brez staršev, naselja bi bila uničena in podobno. Obramba z vojsko bi torej Sloveniji in njenemu ljudstvu prinesla strašen pekel. Tudi če bi bila obramba uspešna, vojska ne bi obranila ljudstva, del njega so namreč tudi uničeni, temveč samo vladajoče in njihovo nasilno ideologijo. Če pa se Slovenija ne bi branila z vojsko, pa do vsega tega ne bi prišlo, saj vojne ne bi bilo. »Raj« bi trajal naprej. Res pa je, da bi se potem zamenjala oblast v Sloveniji in vladajoči ne bi bili več vladajoči. In tega je vladajoče strah. Njih ne zanima usoda ljudi, ki bi bili v vojni ubiti, ranjeni …, njih zanima samo lastna usoda. Oblast ima ljudi (ljudstvo) samo kot sredstvo za ohranjanje lastne vladavine. Ljudje so samo »topovska hrana« in nič drugega. Hoteti vladati je eno najbolj negativnih lastnosti človeka in je v zgodovini prineslo na kupe vojn ter milijone in milijone mrtvih ter ranjenih ljudi in živali, sirot, uničenih mest in narave. Vojska je namenjena obrambi vladajočih ter nasilne ideologije in ne ljudi oz. ljudstva.

Pri vsem tem bi bilo treba omeniti tudi zanimivo vlogo ministra Tonina in njegove stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati. Kot že ime pove, gre za stranko, ki se imenuje krščanska. Iz tega bi bilo sklepati, da sledi tistemu, po katerem se imenuje, torej Kristusu. Ta pa je dejal, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, ljubite svoje sovražnike in delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Jezus je bil proti vojski in vojni. Kako pa deluje NSi? Ravno nasprotno. Podpira sporni zakon in vojsko, ki je namenjena ubijanju in je proti Božji zapovedi Ne ubijaj.

Njen predsednik je celo obrambni minister, kar pomeni, da je izrecno proti Jezusovemu pacifizmu. Če se nekdo imenuje po drugem, deluje pa v nasprotju z njim, ali ni to prevara? Ali ne gre za zlorabo imena Jezusa, Kristusa? Ali se je papež, ki se ima za namestnika Kristusa, odzval na takšno bogoskrunstvo? Če ni, ali ga potem odobrava? 

Pamflet g. Bernarda Nežmaha je eden redkih, ki opozarja na povsem konkreten, a že povsem pozabljen primer lokalnih volitev 18. novembra 2018. Po 2 letih neodločanja namreč zadeva še vedno nima sodnega epiloga. Neodločanje najvišjih sodnih instanc pa kaže na katastrofalno sliko opravilne nesposobnosti vrhovnega slovenskega sodstva. V trikotniku Upravno sodišče nasproti Ustavnemu sodišču in Državnemu zboru je pravna država z vladavino prava v celoti izpuhtela.

Da je burleska v resnici še večja, pa kaže ravnanje Ustavnega sodišča, ki mi sklepa o zavržbi sploh ni vročilo (ne po običajni, ne po e-pošti) in sem za zavržbo in zaključek postopka izvedel šele posredno iz odgovora sekretarja dr. Nerada na pamflet v Mladini.

Ustavnemu sodišču predlagam, da sanira zadevo in, podobno kot je to storilo že leta 2018 glede referenduma o 2TIRu, izda ureditveno odločbo, ki pristojnim organom naloži ponovitev volitev in način njihove izvedbe.

Za razumevanje tega spora povzemam bistvo storjenih kršitev:

 1. Uvoz volivcev iz drugih občin in republik bivše SFRJ

2. Popolna uzurpacija občinskega glasila Ljubljana

3. Zloraba otrok v volilni kampanji

4. Zloraba vere v zasebne politične namene

5. Druge zlorabe, ki so dokazljive in dokazane.

Vladavina prava je dobrina vseh državljanov, ne privilegij privilegiranih in garant nedotakljivosti nedotakljivih. Pri čemer je vsakomur jasno, da je v demokraciji volilna goljufija predmet kazenskega pregona kršiteljev, pa tudi sodnikov, ki dopuščajo izkrivljanje volje volivcev.

Hvala dr. Bernardu Nežmahu za Pamflet, ki je opozoril na pravosodni škandal, ki pa je zaradi ignorance mene kot stranke v postopku še toliko večji. Očitno si US izmišlja pravila sproti, po svoje in po potrebi. 

Ali bralce sploh zanimajo volitve v zdravniški zbornici? Ali bodo rekli, da je to izključno zadeva zdravnikov in zobozdravnikov in da se jih to pravzaprav ne tiče? Pa ni ravno tako. Ni nepomembno, kdo bo pomagal kreirati zdravstveno politiko. V prvem krogu je sedanja predsednica Zdenka Čebašek Travnik dobila malo manj glasov kot drugo uvrščena zdravnica Tanja Petkovič in je zato izpadla iz nadaljnje »tekme«, največ glasov pa so namenili Bojani Beović, infektologinji, ki jo pogosto srečamo v medijih v vlogi vodje strokovne svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje.

V statutu ZZS je sicer napisano „samo“, da funkcija predsednika zbornice ni združljiva s funkcijami v organih političnih strank in da mora kandidat za predsednika zbornice ob kandidaturi vložiti izjavo, da izpolnjuje ta pogoj. Bojana Beović je formalno res izstopila iz SDS, a bi si vseeno želeli na takem položaju osebo, ki vsaj vzbuja vtis politične nevtralnosti, Bojana Beović pa vzbuja dvome. Vedno se rada odzove, kadar jo pokliče Janša, predsednik njene nedavne stranke. On že ve, zakaj jo potrebuje, kot ve, zakaj je za direktorja NIJZ postavil Milana Kreka.

Pa je ta njihova naveza, kamor prištevam še ministra Gantarja, vsaj uspešna pri boju z epidemijo? Ljudje množično umirajo. Vsak dan. Največ v Evropi. Zato sprašujem, ali so zdravnikom in zobozdravnikom tako zelo pomembni privilegiji, ki jih Beovićeva napoveduje v svojem programu, da jo bodo za vse nepotrebne smrti še nagradili s funkcijo predsednice zbornice, namesto da bi jo skupaj z drugimi odločujočimi poklicali na odgovornost? 

»Spoštovani Andraž Stevanovski, zahvaljujem se vam za vaš poduk o filmu Izbrisana in pogledu na tematiko, ki jo obravnava. A izbrisani niso bili fikcija, zato je prikazovanje tega dogajanja kot fikcija neustrezno. Sicer ne nasprotujem vašemu mnenju, nikakor pa se ne strinjam, da bi bilo karkoli cenzurirano. Namreč, če bi cenzura obstajala, potemtakem filma niti ne bi bilo (kaj pomeni cenzura mehkega etničnega čiščenja, o kateri govorite, ne razumem). Vsekakor pa se kljub svoji funkciji ministra za notranje zadeve ne bom odrekel pravici, da povem svoje (osebno) mnenje o slovenskem filmu.

Sam poznam vsaj štiri »izbrisane« (svoje tedanje sodelavce, športne kolege), ki so mi v tistih letih povedali, da zadev ne bodo uredili, saj ne verjamejo v novo državo, predvsem pa, da bi potem lahko imeli težave z lastnino, ki so jo imeli na območju tedanje države.

Prepričan sem, da večina Slovencev tega filma ne bi gledala (številni ga tako ali tako ne bodo videli, saj vaših „umetniških“ izdelkov ne gledajo) kot fikcijo (tako kot me o tem podučujete vi), ampak enako kot jaz, to je, da gre za manipulacijo resničnega stanja v tistih časih. Seveda pa svoje pohvale o filmu lahko tudi vi izrazite na twitterju.

S spoštovanjem.

Kot petarda je v slovenskem prostoru odjeknilo novo pismo slovenskega premiera evropskim voditeljem. Samo vsebino pisma je skoraj nesmiselno komentirati, tudi zato, ker se bodo z njo izdatno ukvarjali prav vsi k temu poklicani. Vrstijo se notranjepolitični odzivi, domača in tuja novinarska mnenja, kolumnistične sodbe, spletni izlivi državljanov. Prav nihče pa si zares ne postavlja nekega drugega vprašanja: zakaj, vragu, ravno pismo??

Določen tuj medij ugotavlja, da naš predsednik vlade rad piše pisma. Domača scena je že sprijaznjena, novo premierjevo pismo (pač). Kot da je to danes nekaj še kar razumljivega, ali vsaj povsem običajna karakterna posebnost pri določenih evropskih državnikih. Kot da tudi drugi voditelji držav v samotnem večeru včasih oslinijo svinčnik oziroma zaženejo Word in svoji notranji Besedi pustijo, da dobi krila in se prelije na papir. Naslednje jutro izdelek lično vložijo v trideset kuvert, jih oslinijo, zapečatijo in razpošljejo v trideset nabiralnikov svojih državniških kolegov.

Žal se sam ne morem spomniti prav nobenega drugega aktualnega primera opisanega početja. Kadar hoče sodobni voditelj nekaj sporočiti javnosti, izda uradno tiskovno izjavo. Pripravi se mu termin za televizijski nagovor. Skliče  novinarsko konferenco. Morda se dogovori za objavo v pomembnem časopisu in tako naprej. Kadar, po drugi strani, želi kaj pomembnega posebej sporočiti svojemu državniškemu kolegu, naroči tajnici, naj zavrti telefon. Ali pa sekretarju, da se dogovori za obisk ali srečanje.

Človek piše pisma, odkar se je domislil primernih znakov (abecede) in odkril dovolj obstojno sredstvo prenosa (sprva med drugim vosek, živalske kože; kasneje papir, danes elektroni). Človek piše pisma z raznimi nameni. Pisma (ne glede na medij) so lahko izredno učinkovita: vaša pisna odpoved bo verjetno povzročila skoraj takojšnjo izgubo službe. Drugič so pisma zelo intimen pogovor prijateljev ali ljubimcev. Javna pisma so včasih iskanje sogovornikov, drugič poziv k širšemu delovanju (É. Zola). Posebnost (vsaj) slovenskega družbenega prostora pa je pismo kot izraz nemoči. Pismo kot tožba. Včasih že tudi obtožba ali celo »tožarjenje«, saj za nastalo nemoč seveda ne moremo biti krivi sami. Po navadi so krivi drugi, kriv je svet. Goethe napiše celo roman iz takšnih pisem, roman s predvidljivo žalostnim koncem.

Janez Janša tako v svojem pisemskem početju nikakor ni osamljen, samo najbolj izpostavljen Slovenec. Vladne tiskovne konference (kot Orbán) ne more kar tako sklicati, ker se koalicijski partnerji ne pridružujejo njegovim notranjim tegobam. Vprašanje je tudi, koliko evropskih voditeljev bo še dvignilo telefon, klicati prav vsakega in čakati na liniji pa zna biti dolgotrajno početje. Papir pa po drugi strani prenese vse. Za razliko od našega predsednika vlade bo na drugi strani verjetno nekdo vsaj odprl kuverto.

Pisma pišejo tudi drugi. SAZU piše državnemu zboru in predsedniku republike. Kulturniki redno pišejo resornemu ministru. Boris Vezjak napiše po več pisem na dan. Marko Potrč nam sedaj piše kar s Švedske. Sicer pa to pri nas ni nič kaj novega! Neca Falk piše iz internata domov na deželo. Tulio Furlanič je napisal narobe in mu je bilo nato žal. Včasih smo pisali na Dunaj, cesarju. Kasneje smo pisali Hrvatom, glede meje.

Tudi sam pišem pismo. In tukaj se moje pisanje tudi končuje. 

V današnji številki Mladine lahko v kolumni g. Nežmaha preberemo, da „Ustavno in Upravno sodišče po dveh letih še nista odločili  o pritožbi županskih in svetniških kandidatov, ki so vložili tožbe zoper volilni izid v Ljubljani in Mengšu zaradi zlorabe občinskih glasil v prid županu oz. zaradi suma uvoza volivcev, prijavljenih na fiktivnih naslovih. … Reč je sicer podobna burleski, saj Ustavno sodišče naloži Upravnemu, da naj najprej ono odloči, Upravno pa Ustavnemu, da naj predhodno presodi o protiustavnostih, in potem nobeno od njiju ne odloča.“ Prijazno bi vas napotil na odločitve Ustavnega sodišča, ki je o vseh volilnih zadevah glede lokalnih volitev v okviru svojih pristojnosti že odločilo: Zadeva Kovačič, Zadeva Šmarješke Toplice, Zadeva Zahteva upravnega sodišča.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani dr. Milček Komelj.

Opravičujem se vam zaradi zapisa v članku »«Za izhod iz pandemije in avtokracije«, objavljenem v Mladini št. 47, da se na vprašanja, ki sem vam jih poslala, do zaključka redakcije niste odzvali. Vaš odgovor sem prek elektronske pošte namreč nehote spregledala sama.

Opravičujem se tudi bralcem Mladine, ki so zaradi te objave dobili napačen vtis o odzivnosti dr. Komelja. V nadaljevanju objavljam obe vprašanji in odgovora dr. Komelja. 1. Za Reporter ste se odzvali na izjavo Komisije za človekove pravice SAZU, rekoč, da je komisija s tem presegla svoje pristojnosti. Se vam zdi, da ni šlo za odgovornost intelektualne srenje, ki naj bi vseskozi postavljala ogledalo dogajanju v družbi? »Izobraženci imajo vsekakor pravico in odgovornost, da se odzivajo na aktualno stanje v družbi in ga komentirajo. Z vso pravico to v svojem imenu počno tudi številni člani SAZU, ki imajo tudi zaradi svojega članstva morda še bolj široko odprta vrata v medijski prostor. Nikakor pa ni primerno in dostojno, da posamezni član ali delovno telo posega v dnevnopolitično dogajanje v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU je bila v vsej dosedanji zgodovini zavezana svojemu statusu najvišje nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove in svojemu poslanstvu, da deluje zunaj dnevne politike in vselej povezovalno. To načelno stališče Akademije je razglasil tudi novi predsednik akad. Peter Štih in je vodilo tudi za sicer avtonomno delo posameznih delovnih teles. V tem se je Komisija za človekove pravice postavila nad poslanstvo Akademije in to središčno srce slovenske države nečastno izrabila kot agitacijo za rušenje trenutne vlade brez analitično dokazljivih argumentov.« 2. Se vam zdi, da ste s samostojno izjavo za Reporter morda ravnali enako samostojno kot Komisija in s tem nenamerno zagovarjali celoten SAZU?

»Novinarju Reporterja (in ne le njemu) sem odgovarjal, ker sem bil, komaj sem izvedel za izjavo in jo lahko prebral, že povprašan, kaj se je vendar zgodilo z Akademijo. Pojasnil sem napačno dojeto informacijo, ki se je še pozneje pojavljala v javnih občilih, da izjava na javnost naslavlja stališče celotne Akademije, in s tem pojasnilom skušal zavestno zaščititi ugled Akademije pred javno sramoto. Pojasnil pa sem tudi svoje osebno stališče do politično pristranske izjave, ki je docela neprimerna, še posebej v času, ko je država sredi najhujše zdravstvene krize in ljudje umirajo. Namerno sem zagovarjal poslanstvo naše najvišje znanstvene in umetnostne ustanove. Vsekakor pa bi bil pravi naslov za vprašanja, s katerimi so se novinarji obračali name, predsednik SAZU.« S spoštovanjem, 

Spoštovani gospod minister, prof. dr. Vasko Simoniti, od marca, ko ste nastopili mandat, je področje kulture močno prizadela epidemija koronavirusa, dodatno pa ste ga prizadeli tudi z odločitvami na Ministrstvu za kulturo, ki ogrožajo živo kulturo, kulturno dediščino, strokovnost in avtonomnost delovanja organov odločanja in kulturnih ustanov. 1. Ogrožanje delavk in delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi Zaradi zavlačevanja pri obravnavanju vlog za status samozaposlenih v kulturi ogrožate eksistenco številnih prekarnih delavk in delavcev v kulturi. Ti so v času epidemije že tako v težkem položaju in brez zagotovila prihodkov, zato bi kot kulturni minister morali skrbeti zanje nadvse zavzeto in odgovorno. Z neizplačevanjem pogodbenih obveznosti ter dolgotrajnimi postopki izdajanja pogodb ogrožate kulturno in umetniško produkcijo, delovanje in obstoj številnih kulturnih organizacij in spet posledično tudi eksistenco sodelujočih. V nizu škodljivih potez, ki ste jih sprejeli, je tudi poziv nevladnim organizacijam z Metelkove 6 k izselitvi. Gre za organizacije, ki zasedajo prostore na navedenem naslovu legalno in legitimno, ter delujejo v javnem interesu in pomembno prispevajo k slovenski kulturi, umetnosti, raziskovanju in izobraževanju. Številne v svojih prostorih skrbijo tudi za specializirane knjižnice in hranijo dragocene arhive, ki so pomemben del naše kulturne dediščine. 2. Neupoštevanje stroke in strokovnosti Zaradi sprememb, ki jih uvajate v Pravilnik o strokovnih komisijah Ministrstva za kulturo, zmanjšujete avtonomnost in strokovnost teh komisij ter s tem ogrožate vrhunskost in demokratičnost kulturne in umetniške produkcije. Nižanje števila članov komisij na 3–5 (s trenutnih 5–7), vključevanje predstavnikov ministrstva (do dva predstavnika ministrstva, kar v primeru 3-članske komisije pomeni večino glasov) ter oblikovanje komisij ne na osnovi javnega razpisa, pač pa na povabilo ministra, ne zagotavljajo učinkovitejšega in strokovnejšega dela komisij, temveč predvsem odpirajo možnosti za politične odločitve.

Podobno lahko ugotavljamo ob nedavnih postopkih izbora direktorjev nacionalnih kulturnih institucij (MAO, MG, SEM, NMS). Z neupoštevanjem strokovnih kriterijev, delovnih referenc in s spremembami ustanovitvenih aktov nacionalnih kulturnih institucij, kar vse olajšuje kadrovanje politično sprejemljivejših kandidatov, ogrožate kakovostno in mednarodno vpeto delovanje številnim javnim zavodom ter povzročate naši državi resno ekonomsko in simbolno škodo. 3. Neodgovorno gospodarjenje in Muzej osamosvojitve Slovenije Z odločitvijo za ustanovitev Muzeja osamosvojitve Slovenije, za kar je vlada v predlogu proračuna za leto 2022 prerazporedila sredstva v proračunu kulturnega resorja, ogrožate delovanje obstoječih kulturnih programov. Ustanavljanje Muzeja osamosvojitve Slovenije, ob tem da nekateri podobni muzeji, na primer Muzej novejše zgodovine Slovenije, že pokrivajo ta del zgodovine in da je kulturni resor v proračunu za 2022 že utrpel nižanje sredstev, razumemo kot ideološki projekt v korist trenutne vladajoče garniture in ne dejanja, ki bi bilo v korist izboljšanja položaja kulture v Sloveniji, kar od vas kot skrbnika kulturnega resorja pričakujemo.

Podpisani odločno nasprotujemo tovrstnemu delovanju, ki izvaja kulturi škodljive poteze ter ogroža same nosilce kulturne in umetniške dejavnosti – od samozaposlenih, prek nevladnih organizacij do javnih zavodov. Zato vas pozivamo, da prisluhnete strokovnjakom in zainteresirani javnosti ter začnete končno delovati dialoško, konstruktivno in v dobro področja, ki ga predstavljate in ste zanj odgovorni.

Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovensko etnološko in antropološko združenje KULA, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, DKAS – Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Landezine – društvo za promocijo krajinske arhitekture, Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, SED – Slovensko etnološko društvo, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana, Forum Ljubljana, Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Inštitut za kulturne in spominske študije, ZRC SAZU, GLOSA – Sindikat kulture in narave Slovenije, Društvo Asociacija, Oddelek za kulturologijo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, SUZD – Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, UGM – Umetnostna galerija Maribor, Fundacija Brumen, Skupnost muzejev Slovenije, SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, ICOM Slovenija, Mednarodni muzejski svet, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, IPoP – Inštitut za politike prostora, Oddelek za muzikologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovensko muzikološko društvo, ZKDS – Zveza kulturnih društev Slovenije, CONA – Zavod za procesiranje sodobne umetnosti, Združenje Aufhebung, KUD Anarhiv, Culturemaker, Zavod za razvoj in vodenje kulturnih projektov, Projekt Atol, DGKTS – Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ZDUS – Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Maska, Zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Umetniško društvo Nomad Dance Academy Slovenija, Društvo za sodobni ples Slovenije, Katedra za analitsko sociologijo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Filozofski inštitut, ZRC SAZU, AGRFT – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Univerza v Ljubljani, Društvo Ljudmila, Ustanova Fundacija Sonda in GT22, Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, Moderna galerija, Ljubljana, DAL – Društvo arhitektov Ljubljana, Kulturnoumetniško društvo Moment, Glasbeno društvo Saksofonija, Pionirski dom – Center za kulturo mladih, Ljubljana, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, DSFTP – Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, …

(celoten seznam vseh podpisnikov dostopen na spletni strani peticije)

»V 24 urah moram priti do cilja in se bom lahko vpisal v elitni klub izbrancev. Meni je ostala na razpolago do 24-ih ur še nekoliko manj kot ena ura. Kljub 23 urni poti, ki je bila za mano, kljub precejšnji izmučenosti, sem vedel, sem upal, da sem lahko prej kot v 24-ih urah na cilju. Trenutno so bili za to največja ovira krvavi žulji na obeh nogah, ki sem jih dobil v dežju čez smrekovško pogorje. Zato sem sezul čevlje ter v samih nogavicah začel teči proti izhodiščni točki svojega pohoda. Po 23-ih urah hoje sem tekel skoraj eno uro. Ne vem, od kje sem jemal moč. A je šlo. Toda na cilj sem pritekel slabih pet minut prepozno. Nisem se vpisal v knjigo, čeprav mi časa ni meril nihče drug kot le jaz sam. Nisem postal član kluba. Drugo leto bom poskusil znova«.

Tako se konča pripovedovanje, prava napeta zgodba neuspešnega poskusa pri premagovanju zahtevne poti. K-24 (klub 24 ali Koroška 24) je koroški hribovski izziv. Naloga je naslednja: v 24 urah prehodiš (ali pretečeš) okoli 85 km z višinsko razliko okoli 4500m po petih koroških planinah (Uršlja gora, Smrekovec, Raduha, Olševa, Peca). Kdor v tem uspe, postane član kluba K-24. Aktivnost ni športnega značaja, saj te nihče ne kontrolira, temelji na i planinski etiki: če rečeš da si to opravil, tvoja beseda šteje. Doslej se je v 21 letih v klub uspelo vpisati okoli 450 ljudi iz Slovenije in tujine.

A vrnimo se nazaj. Pet minut prepozno! Po vseh mukah, ponoči, podnevi, po dežju, v megli, 24 ur naporov na meji človeških zmogljivosti in potem zmanjka pet minut. Ni si težko predstavljati, kako huda je lahko skomina, da bi človek rekel, pa saj pet minut v primerjavi s 1440 minutami, pa res ni nič. Po vseh naporih, ki so za mano, pa res imam vso pravico, da teh slabih pet minut preprosto spregledam.

In ravno na tej točki se lomi. Ravno ta zapeljiva skušnjava je tista, ki loči poštenost od nepoštenosti, resnico od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo človečnost od zlagane. In ljudje smo vsak dan, vedno znova in znova, v situaciji, ko nas življenje postavlja v takšne oz. podobne odločitve. Ne vedno tako odločilne, včasih pa seveda še bistveno bolj pomembne. Čeprav so odločitve po vsebini lahko pomembno različne, je njihova etična komponenta vedno enaka. Vedno stojimo pred »dilemo«, ali lahko v svojem lastnem interesu resnico malo sebi prikrojimo ali ne. Vsaj malo, čisto malo, saj s tem ne bo nihče prizadet. Pa saj tudi nihče ne bo videl, da sem bil malo, čisto malo nepošten. Videl in vedel bom le jaz. Ampak v končni fazi je ravno to, kar vidim jaz, sam, najbolj pomembno in obvezujoče, za mojo mirno vest. Ampak v družbi, kjer se moramo stalno potrjevati, je tisto, kar v sebi vidim jaz, vedno bolj manj pomembno. Če hočem biti navzven potrjen in priznan, je pomembna fasada, moja vest pri tem ne šteje, preprosto za njo ni prostora, pravzaprav mi je celo v napoto. Pa tako mogoče, če imajo takšen vzorec, razmišljajo že otroci, pa naprej kot mladostniki in nazadnje kot odrasle osebe, doma, v družbi, na delovnem mestu. Pa potem iz tistega čisto malo to raste in se razvija in to postane naš vsakdan, v vseh porah našega življenja. Postane normalno. Pa če samo pogledamo v politiko … lažne obljube, lažna prepričevanja, lažna dejstva … so kar nekakšen standard, ki nas bolj malo prizadene ali preseneti, kot, da bi bilo to normalno. Ne, pa ni.

Vedno za tem stoji nepoštenost, neetičnost, neresnica, ki nas bi morala prizadeti, ki jo bi morali obsoditi, ki bi morala biti izločena. Pa smo kar tiho. Neetičnost pa se širi naprej, vse bolj. Pa smo danes v naši politiki, v naši realnosti, vsakdanjosti, na eni strani v situaciji, da že enostavno ne vemo, kaj je res in kaj je laž, in na drugi strani smo postali že kar imuni na takšno shizoidno situacijo. Laž in neetičnost pa se kopičita. Vsak dan bolj živimo v zlagani družbi. V družbi, kjer je pomemben močan glas, zunanja fasada, všečne izjave in vse manj resnica, poštenost, etičnost. In to gre naprej in naprej kot ogenj v vetru, po principu vzgleda: ja zakaj pa jaz ne bi, če lahko sosed, zakaj pa jaz ne bi, če lahko politiki. Le ti nam bi morali biti en sam velik vzgled kristalno čiste poštenosti in etičnosti, saj so vendar predstavniki države, naše skupne svetinje. Pa niso. V današnji politiki je toliko laži, sprenevedanja, blefiranja, nezakonitosti, nepoštenosti, da je človeka kar strah. Strah živeti v takšni družbi, ko ne veš, komu in kaj v najvišjih državnih strukturah sploh še lahko verjameš. To pa ima za posledico nelagodnost, nezaupanje in nezadovoljstvo. In Slovenci smo ravno zaradi tega vse bolj in bolj nezadovoljni državljani.

Tako in zaradi tega je naša etičnost vsak dan na novem preskusu in če hočemo ostati pošteni do samih sebe, nas nobeno neetično dejanje okoli nas ne sme vreči iz tira in prepričanja, da le poštenost šteje. In samo od nas je odvisno, koliko bomo etična načela kršili, koliko bomo drugim dopuščali, da jih kršijo. Koliko bomo, ali ne bomo, visoko etični ljudje, z mirno vestjo, da si tudi tistih slabih pet minut do cilja nismo prigoljufali. In takrat se bomo počutili moralno vzvišeni nad lažmi in nepoštenostjo. Ker le etičnost šteje! In vzgled etičnosti mora postati standard naših življenj, ne pa znak naivnosti in slabosti, kar danes žal je.