Novogradnja v Krajinskem parku Že podnaslov sestavka pove, za kaj pri obravnavani investiciji gre. Vendar »novogradnje« na tej lokaciji niso dovoljene. Niti stavb, niti »gradbeno-inženirskih objektov« (cest in podobnega). Nerazumljivo je, kako je mogoče, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdajal soglasje za novogradnjo, saj tudi varovalni Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (U.L. št. 78/2015) novogradenj na lokaciji ne dovoljuje. Nadzor nad izvajanjem odloka (36. člen) opravljajo pristojni inšpektorji v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, in drugimi predpisi.

V krajinskem parku ni dovoljeno (10. člen Odloka, 2. odstavek) po 3. točki: izvajati posegov, dejavnosti in ravnanj, ki bi lahko spremenila za krajinski park značilne krajinske strukture, po 16. točki: graditi novih gozdnih prometnic, razen če rekonstrukcija obstoječih gozdnih prometnic ni izvedljiva, in za namene izkoriščanja gozda ni mogoče urediti pripravljenih gozdnih vlak, v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove, ter s predhodnim soglasjem ZRSVN, po 22. točki: graditi, postavljati ali urejati novih objektov, razen na obstoječih stavbnih zemljiščih v skladu z veljavnim prostorskim aktom v času uveljavitve tega odloka in na novih stavbnih zemljiščih, določenih v novih prostorskih aktih, za namene varstva, upravljanja, obiskovanja in doživljanja krajinskega parka ter za namene urejanja naravnega spomenika Tivoli v skladu s cilji krajinskega parka, vse podrobno opredeljeno v Načrtu upravljanja.

Nadalje OPN MOL – ID, ki je veljavni prostorski akt občine za urejanje obravnavane lokacije, določa Urbanistične pogoje: V obstoječih objektih so dopustne samo dejavnosti za potrebe Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

Rekonstrukcija in sprememba namembnosti obstoječih objektov sta dopustni samo v primeru, da se objekti po posegu namenijo za izvajanje dejavnosti Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (informacijska točka/pisarna, prostor za razstave in predavanja ipd.).

Torej na lokaciji novogradnje niso dovoljene.

Izgovor investitorja, da opravlja na starih stavbah »vzdrževalna dela«, je hudo zavajanje. Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18) opredeljuje, kaj se lahko uvrsti v »vzdrževalna dela«.

Vzhodno ležeča stavba, št. stavbe 3342 v katastru, je opredeljena v evidencah GURS kot »ruševina«, zato »vzdrževalna dela« niso mogoča, rekonstrukcija, ki bi dovoljevala nadgradnjo, izvedbo strehe itd. tudi ne, investitor si je dovolil prav to.

Gre za nedovoljeno novogradnjo v Krajinskem parku, vsem ogorčenim sprehajalcem (ki jih je veliko) na očeh, mestnim, državnim gradbenim, kulturno varstvenim in naravovarstvenim inšpektorjem pa očitno ne.

Sploh ne drži, kar so »potrdili na Mestni občini Ljubljana in pri upravljavcu parka Javnem podjetju Voka Snaga, da gre za zakonito gradnjo večstanovanjskega in pripadajočih objektov«.

Za »vzdrževalna dela«, kar naj bi »obnova objektov« bila, investitor ne potrebuje gradbenega dovoljenja in s tem uradnih načrtov, torej dela vse postavitve konstrukcijskih elementov in drugega »na pamet«, ali na podlagi »nezakonitih načrtov«, projektanta, ki je s tem kršil zakone? 

Odziv Zavoda RS za varstvo narave na članek z naslovom Luksuz na Rožniku:

Na Zavodu RS za varstvo narave si že 20 let prizadevamo, da bi posege na Drenikovem vrhu, ki je del zavarovanega območja narave Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ustavili. V okviru naše pristojnosti smo naredili vse, kar smo lahko in smo dolžni narediti, vendar lastnika ne ustavijo negativna mnenja, zavrnjena soglasja in odločbe. Tudi inšpekcijske službe razen posameznih poskusov ne. Lastnik na Drenikovem vrhu s posegi, ki jih izvaja, vsekakor krši zakonodajo, saj zanje nima ustreznih dovoljenj. O tem je gospa Martina Lipnik v svojem pismu povedala vse. 

Papir vse prenese - NLZOH ni edini javni zdravstveni zavod, ki mu je država dodelila izvajanje medicinske mikrobiološke dejavnosti.

V naši državi je organizirana na IMI (Inštitut za mikrobiologijo Ljubljana), v 3 bolnišnicah(Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik,v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, v bolnišnici »dr. Franca Derganca« Šempeter pri N. Gorici), na NLZOH (Nacionalni laboratorij za okolje in hrano) in v okviru transfuzijske medicine.

Vsi imamo dovoljenje za delo s strani Ministrstva za zdravje. V bolnišnicah deluje 20 % vseh kliničnih mikrobiologov. V bolnišnici Slovenj Gradec opravimo letno 77 000 mikrobioloških preiskav.

V Evropi in v svetu je klinična mikrobiologija z mikrobiološkimi laboratoriji v največjem delu del bolnišnic.

Ni je mogoče združevati z okoljem in hrano, ni je možno združevati z veterino, to je z drugimi besedami povedano, da pride pod okrilje NLZOH. Seveda pa je potrebna za državo 1 referenčna ustanova, vlogo katere pa že sedaj dobro igra Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani.

Klinične mikrobiologije kot medicinske stroke ni mogoče centralizirati. Klinični mikrobiolog mora delovati v bolnišnici, bolnišnici nič ne pomeni, če je ta oseba samo na papirju v »okrilju« NLZOH, v resnici pa bi bil v laboratoriju vodja npr. biolog, veterinar, ali analitik, kot je že sedanja praksa v nekaterih laboratorijih NLZOH. Klinični mikrobiolog mora delovati blizu pacienta, po eni strani, da oceni klinično pomembnost mikrobiološkega vzorca za bolnika, da sodeluje s klinikom pri zdravljenju bolnika in načrtovanju preiskav in da se vključi v vse strokovne time, ki ga potrebujejo.

Država naj prisluhne stroki - kliničnim mikrobiologom bolnišnic, infektologom, klinikom in potrebi bolnikov in naj v prihodnosti dodeli klinično mikrobiologijo Inštitutu za mikrobiologijo in bolnišnicam, kamor klinična mikrobiologija spada in ne obratno k Nacionalnemu laboratoriju za okolje in hrano, preiskave okolja in hrane pa naj pripadajo NLZOH, v okviru katerega se naj izvaja sanitarna mikrobiologija. Tako je najbolj logično in optimalno.

Država potrebuje mrežo bolnišničnih kliničnih mikrobioloških laboratorijev, obstoječi že sedaj izkazujejo svojo strokovnost, fleksibilnost in istočasno bistveno prispevajo k preprečevanju bolnišničnih okužb v bolnišnicah. Ta namera o kliničnih mikrobioloških laboratorijih v bolnišnicah je bila prisotna na Ministrstvu za zdravje že leta 2013. Ravno tako je jasno, da bodo samo bolnišnice znale najbolje izkoristiti strokovne, kadrovske in finančne resurse.

Napredna molekularna tehnologija hitrih preiskav s področja okužb , ki se je razvila v zadnjih letih, je namenjena ravno bolnikom v bolnišnici, da lahko zdravnik pravočasno pristopi k ustreznemu zdravljenju, kar direktno vpliva na potek in izid zdravljenja. S centralnimi laboratoriji si tu bolnišnice ne morejo veliko pomagati. Centralni laboratorij ne more nuditi hitre molekularne diagnostike za najbolj kritično bolne v času, ki ga zdravnik potrebuje. Za najmanj 15 bolnikov na dan je v naši bolnišnici hitra molekularna diagnostika ključna za uspešno zdravljenje in varno namestitev.

Če bi bila bolnišnica v času Covid -19 odvisna od NLZOH, bi na rezultate testov čakali več kot 24 ur (trenutno je čakalna doba tudi do 48 ur za Koroško). Bolnišnice nimajo dovolj kapacitet za varno obravnavo bolnikov v času čakanja na izvid. Pa ker je bila že izpostavljena cena hitrega molekularnega testa na Covid-19 (109,5 evra), ki ga zaračuna NLZOH, je treba izpostaviti, da je zaradi tehnične dovršenosti, laboratorijskega dela s pripravami vred pri tem testu le 5 minut. Ali to pomeni, da je samo delo vredno 55 evrov?

Kaj naj potem poreče medicinska sestra o vrednotenju svojega dela ali pa zdravnik? 

Kot redni bralec Mladine sem z zanimanjem prebral prispevek Jureta Trampuša z naslovom Molitev za zdravo pamet. Zahvaljujem se za simpatično pobudo, naj molim za zdravo pamet vseh. Tudi sam sem razmišljal v tej smeri in sprejel odločitev, da bo v Starem Velenju odslej sveta maša za zdravo pamet vsak mesec. Popolnoma namreč soglašam z Juretom Trampušem, da zdrave pameti ni nikoli preveč. Pravzaprav mislim, da je je v naši družbi odločno premalo. Ne glede na politično, versko, narodno ali kakršno koli drugo pripadnost, da se razumemo. Nekoč je bilo običajno, da so ljudje redno molili za zdravo pamet. Danes tega skorajda ni več. Kar bi po moje morali spremeniti. Zdrava pamet je namreč pogoj za strpnost, spoštovanje in dialog. Česar danes nimamo ravno v izobilju. No, pri sveti maši pred županskimi volitvami v Velenju smo seveda molili za zdravo pamet vseh. Saj jo vsi potrebujemo.

Ker pa se mi zdi, da si je Jure Trampuš ustvaril nekoliko napačno predstavo o dogodku, na katerem ga ni bilo, se mi zdi prav, da ga pojasnim. Eden od naših župljanov mi je predlagal, da bi pri eni od svetih maš pred županskimi volitvami te vključili v molitev. Predlog sem z veseljem sprejel. Nekaj nedelj pred tem smo imeli sveto mašo za pokojnega župana Bojana Kontiča. Molitveni namen – za zdravo pamet pred volitvami – sem oblikoval sam, zaradi že navedenih razlogov in ker se mi zdi, da so ravno volitve čas, ko lahko najbolj občutimo odsotnost zdrave pameti. Pri sveti maši nismo »gostili« županskega kandidata, ampak smo bili vsi skupaj gostje Njega, ki nas uči ljubezni in spoštovanja do vseh.

Ne glede na politično, versko, narodno ali kakršno koli  drugo pripadnost. Županskega kandidata Darka Koželja sem v cerkvi med sveto mašo opazil zadaj, med drugimi verniki. Po končani sveti maši sem se v zakristiji srečal z nekaj župljani, nato pa se odpravil pred cerkev izpraznit nabiralnik s telefonskimi številkami navzočih in pogledat, če že prihaja družina, s katero sem bil dogovorjen za krst otroka. Tam sem srečal in pozdravil tudi županskega kandidata ter sprejel predlog enega od navzočih, da se skupaj fotografiramo. In tako je nastala fotografija, ki je nekatere spravila v slabo voljo. Kot je pred časom druge spravila v slabo voljo fotografija, na kateri je bil p. Branko Cestnik z Gregorjem Golobičem. Z županskim kandidatom Darkom Koželjem sem bil doslej fotografiran samo enkrat. Že večkrat pa sem bil fotografiran z drugim županskim kandidatom, Petrom Dermolom, kot tudi pokojnim županom Bojanom Kontičem in Srečkom Mehom, ki je bil župan pred njim (vsi trije iz stranke SD). Sicer se z njimi res nisem nikoli srečal pred cerkvijo, ne bi pa imel nič proti. Bil bi jih vesel, kot sem bil vesel županskega kandidata Darka Koželja, ki ga štejem za našega župljana, saj stanuje v naši župniji. In kot bom vesel tudi Jureta Trampuša, če ga bo pot kdaj pripeljala v Staro Velenje. Pa ni treba v ali pred cerkev. Lahko greva na kavo.

V navedenem članku ste na začetku zapisali ,,V Sloveniji posebne manjšinske pravice uživata le madžarska in italijanska narodna skupnost. Proces priznanja vsaj nekaterih manjšinskih pravic drugim, po številu precej večjim narodnim skupnostim, kot so recimo Hrvati, Srbi in Bošnjaki, pa tudi Albanci in Romi, se vleče že četrt stoletja’’. Ne vem, kako se vam je zgodilo, da ste s tega seznama ,,pozabili’’ na pripadnike črnogorskega naroda, ki jih je v Sloveniji po različnih ocenah od štiri do šest tisoč. Če upoštevamo, da v Sloveniji živi praktično četrta generacija Črnogorcev po rodu, je ta številka lahko večja. Za nepoučene bi omenil, da je črnogorski jezik bil priznan s strani Kongresne knjižnice v Washingtonu in mu je bila dodeljena koda CNR ISO 639. Tako je svetovalni odbor ISO-ja za kodifikacijo jezika ne le priznal obstoj črnogorskega jezika, temveč je tudi potrdil, da ni različica srbskega jezika.

Malo zgodovine. Kmetijske in rokodelske novice iz leta 1844 so v 5. št. na strani 20., v rubriki ,,Urno, kaj je noviga’’ zapisale, ,,da je tega dne ob 8 zvečer na Planini pri Rakeku v gostilni, ... Pri črnem orlu’’ bil Njegoš, na potovanju iz Trsta na Dunaj in da je na vsa vprašanja odgovarjal ,,v črnogorskem jeziku’’. Tudi spraševal je ljudi, ,,če poznajo Kopitarja’’.

Spodaj podpisani je tudi avtor prvega dvosmernega slovensko črnogorskega in obratno slovarja, ki je izšel 2015.

To je del dejstev in vsakršno izpuščanje pripadnikov črnogorskega naroda, ko gre za določene pravice, je nesprejemljivo. 

Za javnost so bile natisnjene in objavljene štiri dokumentirane knjige o trgovini z orožjem v obdobju osamosvajanja Slovenije in ob vojnah v nekdanji Jugoslaviji. Avtorji teh knjig so pri tem tvegali celo svoje življenje, ker so z dokumenti iz arhiva dokazali velika kriminalna dejanja tudi osebam, ki so sodelovale pri osamosvajanju Slovenije in ob tem postali pomembni slovenski politiki. Med njimi so bili, nekateri so še vedno tudi v vladah Republike Slovenije. Ob takih ugotovitvah se postavljajo zanimiva in resna vprašanja, ki zahtevajo jasne odgovore.

V dokumentih o trgovini z orožjem so takratni akterji navedeni z imenom in priimkom ter funkcijo, ki so jo opravljali v tistem času, vendar se nihče od njih ni javno odzval na ugotovitve v teh dokumentih in tudi ne po objavljenih knjigah.

Če navedbe v dokumentih ne bi bile resnične in ne verodostojne, bi strokovna in splošna javnost upravičeno pričakovala, da se bodo obdolženi poslužili tožb po pravnih postopkih in s pravnimi sredstvi proti avtorjem, da bi se s tem oprali krivde. Vendar o tem ni bilo nikoli nobene informacije.

Pri tem ostaja še vedno nepojasnjeno dejstvo, zakaj nobena politična stranka in nobena nevladna organizacija ni zahtevala pojasnila, zakaj ni bilo nobenih ukrepov za kazniva dejanja? Kako je to mogoče v pravni državi, za kar bi se upravičeno sklicevali?

Upravičeno bi pričakovali, da bi zahtevale obravnavo na pristojnih organih in službah za pregon kriminala vsaj nevladne organizacije, ki se deklarirajo za dediče borbe proti nacizmu in fašizmu ter za pravično družbo, kot je Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, TIGR organizacija odporniškega gibanja proti fašizmu. To je še posebno aktualno ob vedno bolj grobem ponarejanju zgodovine druge svetovne vojne in ob sedanjem blatenju partizanske osvobodilne vojske. Ob tem so nekatere politične stranke vedno bolj leglo nacionalizma in krutega neoliberalizma.

Zakaj je tako?

So za tak odnos do kriminalnih dejanj kriva nesposobna tožilstva, ker sama že v preteklih desetletjih niso začela s postopki, čeprav so za to dokumenti z dokazi?

Se tožilstva in sodstvo zaradi političnega vpliva, ki ga imajo nekdanji akterji v trgovini z orožjem, ne upajo izpostaviti, da bi začeli postopke?

So kriva nezainteresirana ali nesposobna vodstva organizacij, ki na proslavah častijo spomine na pravično borbo proti nacizmu in fašizmu ter zastopajo številno članstvo?

V naši državi je tisoč petsto odvetnikov, ki za plačilo prevzamejo obveznosti za zastopanje strank pred tožilstvi in sodišči. Zakaj jih nobena od zainteresiranih organizacij ne najame?

So bile vse vlade v zadnjih treh desetletjih v prikritem in tihem sporazumu z vsakokratno opozicijo, da ne bodo sodno preganjali kriminala pri trgovini z orožjem?

Je razkol med našimi državljani namerno podžigan in dneva v dan tudi zato, da nismo več pozorni do vseh zlorab, vključno pri trgovini z orožjem?

So bile vse vlade in tudi njihove opozicijske stranke zapletene v razprodajo državne lastnine, v bančne luknje, davčne utaje, kraje in v korupcijo, da so lahko varno in skrivaj delale naprej? Mednarodne organizacije ugotavljajo, da je naša država po korupciji proti vrhu v EU. Po trgovini z orožjem ob vojnah na Balkanu, so bile korupcije odkrite tudi pri nabavah orožja za potrebe naše vojske (afera Patria), nato so sledile korupcijske afere v zdravstvu (operacijske mize). V letu 2020 so sledili dokazani sporni korupcijski posli pri nabavah zaščitnih mask in respiratorjev. Zakaj so vse to prekrili ukrepi vlade proti virusu covid-19? Zakaj je oblast ob vseh nujnih ukrepih proti okužbam odkrito nastopila tudi proti druženju na javnih protestih?

Zakaj se vse naše vlade ukvarjajo samo s sprotnimi problemi in ukrepi, ob tem pa naša država nima strategije trajnostnega in policentričnega razvoja za nobeno področje, čeprav je od tega odvisna naša sedanjost in še bodočnost vseh naslednjih rodov?

Vlade imajo rade pandemijo. Rade jih imajo iz istega razloga kot imajo rade vojno. Dajejo možnost, da uvedejo nadzor nad prebivalstvom, ki ga to sicer nikoli ne bi sprejelo – z ustvarjanjem institucij in mehanizmov za dirigiranje in uvajanje poslušnosti. (Robert F. Kennedy ml., 29. avgusta 2020)

Igrane in resnične zarote so samo za slepe trote! 

Kostrivnice do pred kratkim nisem poznal. Po slikah na spletu sodeč gre za prijeten kraj v okolici Rogaške Slatine, kjer sem že bil kot otrok – iskat smo šli stare starše, ki so preživeli nekaj dni v toplicah. Očitno se ljudje v okolici trudijo v te kraje pritegniti tudi novo prebivalstvo, saj se trenutno gradi nova stanovanja. Ko sem v teh dneh bolj kot ne po naključju izvedel za Kostrivnico, sem v članku Nazaj v temo v spletni izdaji Mladine prebral, da imajo v Kostrivnici tudi društvo. Samo po sebi nič posebnega – kot veliko drugih manjših in večjih slovenskih krajev. V enem izmed društev sem bil pred leti tudi sam aktiven član. Lepo nam je bilo, bili smo pridni in skupaj preživeli veliko lepih trenutkov. Gotovo je tako tudi v društvu v Kostrivnici. No, vsaj za nekatere med njimi … Mladinsko društvo Kostrivnica ima namreč eno veliko težavo. Društvo je del Mladinskega sveta Rogaška Slatina, katerega predstavn_ice so v enem izmed družbenih omrežij nedavno izrazile podporo LGBTIQA+ skupnosti. Natančnega ozadja sicer ne poznam, vendar je to načeloma pozitivno dejanje, posebno če za njim stoji kako konkretno prizadevanje, dejavnost. Mladinski svet je domnevno prejel javna sredstva za svoje aktivnosti, s katerimi pa se – sodeč po uradnem (?) komunikacijskem kanalu Mladinskega društva Kostrivnica na taistem družbenem omrežju – kostrivniško članstvo ne strinja v celoti. Po lastni navedbi v spletni objavi ga moti „nesprejemljiva promocija idej, ki niso v skladu z večinskimi družbenimi normami in z večinskim stališčem mladih v [njihovem] kraju.“ In nadalje: „Temam, aktivnostim in dogodkom, ki delijo ljudi, se mora Mladinski svet Rogaška Slatina izogibati […]“. In to je težava kostrivniškega društva ter s tem težava slovenske družbe na splošno.

Naj ponazorim z zaenkrat še namišljenim primerom, ki naj namišljen tudi ostane. Preselimo se v Državni zbor, v katerem med devetdesetimi poslanci sedita predstavnika dveh manjšin – italijanske in madžarske. Kolikor vem, vse poslanske skupine prejemajo javna sredstva za svoje parlamentarno delovanje, tudi oba predstavnika narodnih manjšin. Gotovo omenjena predstavnika, in to povsem legitimno, včasih ne podpirata večinskega stališča pri določenih temah, o katerih se razpravlja v slovenskem parlamentu, ali jima kdaj pa kdaj celo (upravičeno) nasprotujeta.

Ravno tako to počno druge poslan_ke, kot državljan in zagovornik demokratične družbe pričakujem, da karseda argumentirano in spoštljivo drug do drugega ter do nas sodržav_ljank. Zaradi njihovih stališč – ponavljam, pričakujem, da so ta dobro utemeljena in temeljijo na preverjenih dejstvih – se jim ne kar na vrat na nos odtegne javnih sredstev. Pa čeprav gre pri stališčih pogosto za takšna, ki niso v skladu z „večinskimi družbenimi normami“ – ena izmed temeljnih norm demokratične družbe je norma, da se drug do drugega pogovarjamo spoštljivo. Ali pa da spoštujemo človekove pravice vseh ljudi. Tudi tistih, ki so med drugim lezbijke, geji, trans, biseksualne ...

In to je drugi del težave – kostrivniške in slovenske. Biti npr. lezbijka ali transspolna oseba ni ideja, ki bi jo bilo potrebno promovirati. „Promocija“ je tržno usmerjeno prepričevanje potencialnih strank za nakup določenega izdelka ali storitve. Biti gej ni „na naprodaj“, je del osebnosti, je del človeka. To ni izbira. Izbira je, če v trgovini stojiš pred polico in se odločaš, ali boš kupil dražje ali cenejše mleko, tistega v svetli, ali pa onega v temnejši embalaži. Če si lezbijka, si tega ne izbereš, ampak si – tako kot je nekdo črnolasec, debelušast ali dolgonog. Ljudje smo in to različni. Različnost ni nekaj, kar bi nekdo uvozil iz tujine, različnost je ena izmed značilnosti družbe, tudi „slovenske“. Problematično v slovenski družbi je le to, da se o različnosti in drugačnosti ne govori jasno, temveč se ju kot mačka okoli vrele kaše zgolj nedoločno opisuje, se o njej trosi govorice, tudi neresnice.

Pomemben gradnik demokratične družbe je poleg različnosti njenih posamez_nic tudi sposobnost preseganja nasprotij med njimi. To je tretji del kostrivniške in slovenske težave. Pričakovanje, v tem primeru Mladinskega društva Kostrivnica, da se nadrejena organizacija izogiba temam, aktivnostim in dogodkom, ki „delijo ljudi“, v demokratični družbi preprosto ne vzdrži. Demokratična družba ne sme pristati na načelo trenutne všečnosti, na poenostavljanja družbene realnosti, na zatiskanje oči pred različnostjo njenih posamez_nic. LGBTIQA+ skupnost ni ohlapna fraza, ni marketinška poteza, ampak smo ljudje, ki se moramo vsakodnevno spopadati z očitki, da težimo s svojimi lastnimi problemi, medtem ko je na svetu dosti drugih „pravih“ problemov (trenutno to vlogo v medijih zavzema pandemija), čeprav gre za osnovne človekove pravice, o katerih se ne sme  pogajati – te morajo biti zagotovljene vsem. LGBTIQA+ skupnost smo ljudje, ki se prav tako kot mnogi drugi vsak dan vozimo v službe, v Sloveniji ali drugod, prevažamo delavno in drugo prebivalstvo v vlakih, avtobusih, zalivamo in obiramo sadje v nasadih, da stranke v trgovinah lahko „izbirajo“, smo učitelj_i in igral_ke, zdravn_ce in prodajal_ci, pesni_ce in uradni_ce, kolesar_ke in odbojkar_ji, smo veliki in majhni, čakamo v vrstah za zdravniške preglede, vodimo manjše in večje projekte, lokalne in mednarodne organizacije, čistimo poslanske klopi in tiskamo knjige, gradimo ceste in negujemo starostni_ce, iščemo službo in vodimo radijske oddaje, se izobražujemo na daljavo ali organiziramo čistilne akcije; plavamo, pišemo, pečemo, jemo, seksamo, se ločujemo in smo zaljubljeni, se veselimo in jočemo, spimo in umiramo.

Izjave, kakršna je ta Mladinskega društva Kostrivnica, je žaljiva in ignorira dejanska družbena razmerja v Sloveniji. Vsem član_icam tega društva in drugim, ki se ne strinjajo z izjavo, želim s tem besedilom pokazati, da se je potrebno postaviti zase in za pravice sodržav_ljank, ker drugače pristajamo na nespoštljiv način sobivanja. Prav tako to velja za vse, ki jim v Sloveniji in drugod ni vseeno za nedotakljivost človekovega življenja, ki je še vedno – naj tako tudi ostane – zapisana v temeljni listini slovenske državnosti.

Poimenovanja za osebe v tem članku namenoma zapisujem s podčrtajem, da na ta način opozorim na dejstvo, da svet, tudi v Sloveniji, ni črn in bel, ter da so besedila v slovenščini tudi z ne- ali z manj ustaljenimi jezikovnimi sredstvi z nekaj truda na bralski strani prav tako berljiva in razumljiva. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku z naslovom Hojsova parcela zapisal, da je eden od štirih kupcev večjega zemljišča bil tudi Tadej Peter Dovšak. Zapisali smo, da je Dovšak bil nekoč predstojnik očesne klinike v Ljubljani. Predstojnik ljubljanske očesne klinike je dejansko bil njegov oče Peter Dovšak. Vsem prizadetim se opravičujem. 

Ena od Mladininih novinark, ime ni bistveno, je s svojim načinom pisanja in postavljanjem vprašanj ustregla oblastnikom, ki si v naši državi, ne glede na strankarsko pripadnost, želijo odriniti na obrobje »mrtvo« kulturo, ki jo enačijo s kulturno dediščino. Če površno pisanje ob tem med seboj spre ustvarjalce, poustvarjalce, kulturnike v javnih zavodih, prekarne delavce in še koga, toliko bolje.

Pisci vprašanj (cit. Je zato lažje neproporcionalno finančno podpirati mrtvo kulturno dediščino, …) ne poznajo niti osnovne definicije dediščine, niti uveljavljanja nesnovne dediščine in njenih vrednot. Iz romantizma 19. stoletja popreproščijo, da gre za neke propadajoče ruševine, ki so zaviralo napredka. Generacije (ali njihovi predstavniki), ki se imajo za »ustvarjalce«, niso brale niti Victorja Hugoja. Kot ekstrakt samovšečkov so v romanu Notre Dame (nespretno prevedeno v Notredamski zvonar) zaznali zgolj prelepo Rominjo Esmeraldo in grbavega Quasimoda. Ne opazijo, da je pisatelj postavil spomenik katedrali. Ne zaznajo, da se svet zgrozi, ko ta simbol mesta in Evrope gori. Ne vedo, da zaprt objekt ne pomeni samo manj verskih obredov. Turistična industrija ima zaradi zaprtja te gotske dediščine vsaj 14 milijonov obiskovalcev manj na leto v cerkvi in posledično v bistrojih okoli nje, v prodajalnah spominkov, v hotelih in še kje.

Kulturna dediščina v Sloveniji je tiho, saj materialna ne uporablja daru govora, konservatorji pa s(m)o pri promociji skrajno nespretni. Prezrto je evropsko leto dediščine leta 2018 in iz njega povzete evropske deklaracije, pa Dnevi evropske kulturne dediščine, kjer smo s svojimi dejavnostmi »evropski prvaki«.

Gospodarski sektorji ne znajo promovirati UNESCO spomenikov, spomenikov z znakom evropske dediščine, celo simbolov, kakršna sta Blejski otok ali Aljažev stolp. Pozabljamo na nesnovno dediščino Loškega pasijona, obhodov kurentov ali klekljanih čipk. Površna pisanja spregledajo, da je kulturna dediščina kulinarika od Valentina Vodnika do promocije potice in terana. Niti slovenskih novinarjev ne bi bilo, če ne bi nadgrajevali dediščine izražanja v slovenščini in vseh njenih dialektih.

Površnost spregledanih zgledov se zato stopnjuje. Kljub slavljenju Ilirskih provinc in frankofonske svobodomiselnosti se skuša večina vračati v bolj materinsko krilo Marije Terezije. V slovenskem parlamentu pozicija ter opozicija ne znata prebrati dokumenta Plan de relance (načrt okrevanja). Objavljen je bil 3. septembra 2020. Francija ve, kaj je kulturna in evropska identiteta. Njen načrt v kriznem obdobju je, da bo v kulturo, v vse njene segmente, DODATNO vložila 2.000.000.000 €. Tistih 614 milijonov €, ki so jih površno omenili v slovenskem parlamentu, je samo načrtovani vložek v prenovo kulturnih spomenikov (cerkva, gradov v državni lasti, arhivov, arheoloških lokacij). Dodatno načrtujejo 334 M € za podporo muzejev. V načrtu so prav tako podpore za ustvarjalce, za časnike (140 M €), za knjige (53 M €). Francija ima 67 milijonov prebivalcev, Slovenija 2. Koliko bi morali slediti temu hitremu vlaku zahodne Evrope, naj vsak izračuna sam. Slovenske medijske hiše bi lahko na ta kulturni Tour de France preusmerile nekaj novinarskih ekip, ki bi redno poročale o kulturnih projektih v državi, kjer ustvarjajo Vinko Globokar, Evgen Bavčar in Brina Svit, kjer so se plemenitili Jurij Šubic, Ivana Kobilca, Veno Pilon in Zoran Mušič, kjer berejo knjige Borisa Pahorja in Cette nuit je l’ai vue Draga Jančarja. 

Organiziran je bil tako, kot že nekoč. Mogoče so udeleženci desanta sedaj bolj »poštirkani«, in si še niso nadeli formalnega naslova, so pa že nekakšen politični naslednik nekdanjega Kominforma. Priključila se mu je celo dežela, ki prej nikoli ni hotela, da bi bila del držav pod rigidnimi ukazi iz enega komandnega centra. Nekdanji je sicer zamenjan z drugim, javno manj vidnim oligarhom, ki mu gre močna EU čedalje bolj na živce. Sekretarji novega Kominforma pa postopoma uveljavljajo v svojih državah skoraj identične ukrepe. Za odločanje ne potrebujejo pooblastil, sklepov demokratičnih inštitucij, pač pa prav tisto, kar smo še pred nedavnim, sploh pa po letu 1970 obsojali kot enoumje in zato nesprejemljivo za neko zdravo progresivnost.

Imajo pa smolo, saj je v njihove načrte vdrl Covid-19 in jim postavil skoraj nepremostljive ovire za njihove načrte. Virus pa je odporen in ne upošteva želja in ukazov vlade, niti vsak dan novih, spremenjenih ukrepov. Ne vpliva samo na zdravstveno stanje prebivalstva, ampak na vse državne sisteme od izobraževanja, zdravstva, gospodarstva, informacijskih sistemov, itd. Vlada noče razumeti, da se takšno stanje države ne more urediti z diktatorskim delovanjem, pač pa samo in izključno z ukrepi, ki jih prebivalstvo razume in sprejema. To pa je samo na demokratičen in splošno razumljiv način. Vladajoča strankokracija tega ne razume, če bi, bi se že odrekla nestrokovnemu delovanju vlade in bi jo poslala v zgodovino. 

Vsak dan lahko opazujemo in poslušamo, kako Janša s svojo stranko oziroma somišljeniki ruši vse pridobitve demokracije in normalnega življenja v tej ubogi Sloveniji. Že tako je na tleh, izčrpana od tajkunov in ostalih (b)(g)angsterjev, sedaj pa še politično drsimo vsak dan bolj v neofašizem. Še malo, pa bomo tam, kjer se začne tipična policijska država, ki jo Hojs že pridno sestavlja, in zavladal nam bo popoln avtokratizem, če se ne bo zgodil kakšen čudež. Postali smo slabši od vsake zaostale republike, kulturni nivo naših politikantov je na ničli, seveda ne more biti na višjem nivoju, če sam Janša obklada zaslužne in mednarodno priznane profesorje, književnike, igralce in ostale umetnike z abotneži, izmečki, podganami, kurbami itd.itd. – njegov repertoar psovk je neomejen! In to počne takoimenovani državnik, ki za sabo vleče svojo verujočo množico in ta množica vidi v njem rešitelja (pred kom pa??) in slepo naseda na vsako njegovo finto – seveda, take rabi on! Takšne ljudi se da uspešno komandirati. Naj bo raja nekulturna, nevzgojena, nešolana, neinteligentna! On bi rad celo Slovenijo spremenil v ’vrt’ poslušnosti in izpolnjevanja ukazov – to bi bila seveda idealna množica zanj.

Zato apeliram na opozicijske stranke s svojimi šefi na čelu, zlasti Marjana Šarca, Luka Mesca in Tanjo Fajon, da se vsaj zdaj združijo in poenotijo svoja načela in programe, ter da nehajo nagajati eden drugemu s svojimi partikularnimi težnjami! Ali res ne morejo iz svoje kože in kažejo svoj prirojeni gen (pod)povprečnega Slovenca v stilu: crkne naj edina sosedova koza. Dajte se že enkrat poenotiti – na kocki je usoda Slovenije! Če boste napravili dober in enoten program, boste pridobili veliko novih volivcev. Jasno, brez dobre propagande tudi ne bo šlo! Kar poglejte, kaj dela janšistična stranka in od kod se financira za svojo propagando!

Drugi apel velja profesorjem srednjih in visokih šol. Znano je, da je naša mladina močno apolitična in da jo malo ali bolj malo zanima, kaj bo z njo v prihodnosti glede poklicev, služb, stanovanj itd. Mislim, da bi bilo močno potrebno že v šoli aktivirati našo mladino, da bi šli volit na pragu polnoletnosti. Volilna abstinenca je največji problem, pri tem pa igra veliko vlogo tudi mladina. Torej naslednjič vsi na volitve za demokratično Slovenijo!

Napisal ’starček’ pri 83ih letih, ki je psihofizično še popolnoma svež, zlasti pa misli s svojo glavo. 

Slovensko podeželje se sooča s kopico strukturnih težav, ki se jih vlade (tako leve kot desne) niso nikoli zares lotile. Sam živim tako v statistični regiji (Koroška) kot v občini, kjer je stopnja brezposelnosti višja od državnega povprečja, kjer je povprečna mesečna plača 50€ nižja od slovenskega povprečja (in okoli 140€ nižja od povprečne plače v osrednjeslovenski regiji), kjer imamo zgolj 380 stanovanj na 1000 prebivalcev (po podatkih SURS-a je to najmanj med vsemi slovenskimi regijami). Poleg tega živim v enem izmed 18 volilnih okrajev v Sloveniji (več kot petina vseh volilnih okrajev), ki nima svojega predstavnika v parlamentu – kar pomeni, da nimamo poslanske pisarne, kjer bi lahko izražali našo podporo ali nasprotovanje državnim politikam.

Tako me je še toliko bolj presenetil članek, objavljen v 34. Mladini z naslovom »Dve Sloveniji«, kjer avtor pripisuje vzrok za nezadovoljstvo podeželja desničarskemu hujskaštvu in pomanjkanju kulturnega kapitala. Seveda je res, da stranke kot je SDS veselo izkoriščajo podeželsko nezadovoljstvo z osrednjo oblastjo, kar pa ne pomeni, da nezadovoljstvo na podeželju nima realne podlage. V osrednjeslovenski regiji povprečna plača znaša 1184,59€, medtem ko nobena od ostalih statističnih regij ne doseže niti mejnika 1100€, podeželje ima izrazito slabše prometne povezave kot mesta, sooča pa se tudi z izgubo delovnih mest, staranjem prebivalstva in krčenjem javnih storitev (zapiranjem dežurnih služb v zdravstvenih domovih, zapiranjem policijskih postaj, ipd.). Avtor članka šele v zadnjem odstavku prizna, da so nekatera občutja prebivalcev podeželja vredna posluha, a v večini članka lahko beremo relativizacije stila ’saj ni tako slabo’. Ampak dejstvo je, da je na podeželju občutno slabše kakor v urbanih predelih Slovenije, kar v kombinaciji s pomanjkanjem kanalov za izražanje nezadovoljstva (npr. poslancev iz lokalnega okolja) vodi v splošni občutek nezadovoljstva in zapostavljenosti. In kaj avtor predlaga kot zdravilo? Knjige, muzeje in gledališke predstave. Zagotovo obstajajo argumenti, ki povezujejo politično prepričanje in radikalizem s kulturnim kapitalom posameznika (četudi obstajajo bolj relevantni dejavniki kot število prebranih knjig), ampak avtor se nikoli ne vpraša, zakaj podeželski prebivalci nimajo toliko dostopa do kulturnih vsebin. Odgovor je relativno preprost – pomanjkanje kvalitetnih lokalnih izvedb (lokalna kulturna društva životarijo s sredstvi iz občinskih proračunov, ki so tako ali tako manj obsežni kot proračuni mestnih občin, država pa namenja bore malo za razvoj kulturne scene na podeželju) in oddaljenosti kvalitetne kulturne ponudbe v mestih.

Poleg relativizacij strukturnih razlik med podeželjem in mestom v oči bode tudi karikatura podeželja, prisotna v članku. Za avtorja je podeželje narodnostno homogeno, baza desnega političnega pola pa so predvsem kmetje. A dejstvo je, da podeželje ni nič manj raznoliko kot urbani deli države – število priseljencev je resda manjše kot v mestih, a tudi na podeželju se najde precejšnje število ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik in Albanije, kmetje pa predstavljajo manjšino tudi na podeželju, kjer velika večina ljudi dela v manjših ali večjih podjetjih, javni upravi, kot samostojni podjetniki ali obrtniki. Dejstvo, da tudi na podeželju prebivajo priseljenci, pomeni, da se nestrpnost do manjšin, ki je bolj izrazita na obrobnih predelih Slovenije, ne more rešiti preprosto z več stika s pripadniki drugih narodnosti, ampak se je potrebno več posvetiti integraciji priseljencev v lokalno okolje. Dober prikaz odnosa osrednje oblasti do podeželja pa je tudi obravnava prebežnikov, saj podeželje dobi večino problemov, povezanih z njimi (od uničenih polj, bodeče žice in občasnih incidentov do utopljenih prebežnikov v Kolpi), medtem ko mesta situacije sploh ne občutijo. Tako me ne čudi pretirano, da imajo mnogi podeželski prebivalci negativen odnos tako do prebežnikov, kot do strank, ki zagovarjajo sprejem prebežnikov – preprosto jih skrbi, da bodo sami nosili posledice takšnih odločitev. Spomnimo se, proti nastanitvi prebežnikov se ni protestiralo samo v Kidričevem, ampak tudi v Kranju, Postojni, Ljubljani in Velenju. Nestrpnost ni unikatna podeželju.

In na podeželju niso zgolj kmetje tisti, ki v primerjavi z urbanimi deli Slovenije, volijo v desno, ampak tudi delavci (tako intelektualni kot tovarniški), samostojni podjetniki, mladi. Karikature podeželja, kakršne se pojavljajo v članku, pa koristijo samo desnici, saj s podpihovanjem takšnih razlik (avtor med drugim navrže, da ljudje na podeželju hitro posežejo po nasilju, brez kakršnekoli raziskave, ki bi podprla njegovo tezo) levosredinske in leve stranke ostajajo odrezane od podeželskega volilnega telesa, čeprav ima to ogromen potencial prav za te stranke, v kolikor bi se odločile resno nagovarjati razvojne probleme slovenskega podeželja. Dokler pa levi pol ne spremeni svojega pristopa do podeželja, bo to še vedno disproporcionalno podpiralo desne in desnosredinske stranke. Žal je članek »Dve Sloveniji« korak v napačno smer.

Bliža se prvi šolski dan … ali pa tudi ne. Vsi z grozo v očeh čakamo, kateri scenarij bodo ubrali odločevalci. Bo pravi odgovor A, B, C ali D?!

Šolniki so te dni na sestankih strokovnih timov ali aktivov in rdeča nit se suče zgolj okoli priporočil in predpisov, ki do sedaj nikoli niso imeli odprtih vrat v hrame otroškega smeha in mladostniških hrepenenj. Včasih so bili to predpisi, ki so viseli na stenah laboratorijev in operacijskih dvoran, ali pa še celo tam niso bili tako precizno opremljeni s slikopisi. Zdaj morajo biti vsi prostori v hišah učenja opremljeni z navodili, zaradi katerih se pobožno nadeja, da bodo preprečili prenos okužbe.

Sprašujem se, ali jih sploh še kdo bere, sploh opazi ali ljudje hodijo mimo njih kot vozijo mimo prometnih znakov, ki jih vsak dan srečujejo na poti do svoje službe? Mar niso navodila o kihanju in kašljanju v rokav, skrbnem umivanju rok ter uporabi papirnatih robčkov nekaj, s čimer se srečajo otroci že v predšolskem obdobju? Mar ni vse to stvar splošne higiene, ki jo gojimo tudi odrasli?!

Modrikasti plakati po hodnikih stremijo vame kot onesnaževalci pozitivne energije prostora in me v mislih odnašajo na vzdušje na urgentnem bloku, ki sem mu bila nekajkrat priča. Hrepenim po (upam) skorajšnjem otroškem vrišču v šolski stavbi, ki bi preusmerilo in preglasilo moje asociacije. Sprašujem se, ali bi morali na stene WC kabin nalepiti letake o uporabi WC papirja po opravljeni veliki potrebi in jih tudi slikovno opremiti?

Ob tem razmišljanju me preletijo spomini na dogajanja februarja 2020. Učenci po slovenskih šolah so zbolevali za stavo, širile so se šale o zmagovalnih šolah, ki so imele še vedno prisotno tretjino učencev. V nekaterih šolah je v oddelkih ostalo le po nekaj otrok. Smo bili takrat tako zelo pomirjeni z besedo sezonska gripa, da nismo oglaševali razkužil?

Šole po državi trenutno načrtujejo svoje delo in omejujejo vse svoje dobre prakse, ki so bile predvsem v korist psihodinamiki otroškega in mladostniškega razvoja ter odraščanja.

Otroci se med odmori ne bodo smeli gibati po šoli. Učitelji ne bodo poučevali v svojih razredih, polnih didaktičnih pripomočkov (zemljevidi, plakati, mat. telesa, glasbila, likovni pripomočki, makete …), ampak bodo s polnimi rokami prehajali iz razreda v razred in morda zaradi poenostavitev začeli svoje slikovite materiale puščati v omarah.

Na nekaterih šolah bodo otroci glavne odmore, ki so jih morda prej preživljali v gibanju in druženju, presedeli izolirani znotraj svoje razredne skupnosti. Pod velikim vprašajem so udeležbe na gledaliških in drugih kulturnih prireditvah.

Vse opisano neizogibno vodi v še zmanjšano gibalno udejstvovanje otrok, spomnimo pa, da že več let ozaveščamo, da so bili že nekaj generacij nazaj zasedeni in da imajo v povprečju previsok ITM.

Bodo znali poleg prstov, ki tipkajo, drsajo in vodijo miško, uporabljati še kateri drugi del svojega telesa? Smo res tako hitro pozabili, kako poglaviten pomen ima za nevrološki razvoj otrok zadostna količina in primerna oblika gibanja? Se zavedamo, kako globoke vezi in socialna učenja, se ustvarjajo znotraj na videz praznega časa med odmori – ko so se otroci prisiljeni srečevati z mlajšimi in starejšimi ter z njimi primorani navezovati stik, voditi pogovore ali reševati konflikte? Vse to v spontanem in navidezno nenadzorovanem sobivanju, ki se zdaj spreminja v izolirnico, omejeno na dodeljenih 20 do 25 oseb. Bomo spregledali, da se naši otroci spreminjajo v neodzivna, neempatična in socialno neinteraktivna bitja?

Ali ogledi kulturnih prireditev obstajajo res samo zaradi realizacij zastavljenih ciljev na papirju ali z njimi stremimo k vzgoji omikanih in kritično razmišljujočih oseb? Ali se zavedamo, da obstaja precejšen odstotek učencev, ki se s kulturo sreča samo in edino po šolski poti?

Zaradi mnogih odpovedi delovnih razmerij, ki so jih v teh časih dobili starši, zaradi nestabilnosti in negotovosti v gospodarstvu ter zaposlovanju, šole staršem prihajajo naproti tako, da bodo šolske izlete omejevale na bližnje peš-točke, da jih ne bodo obremenjevale za stroške prevoza. Je prav, da otroci prehodijo samo domače pločnike in gozdne poti ali je pomembno, da spoznavajo svojo domovino?

Trenutna realnost je polna nepredvidljivosti in nestalnosti, ki pri ljudeh izziva tesnobnost, občutke strahu in morda nezaupanja. Takšna stanja pehajo starše ali skrbnike v različna čustvena odzivanja, ki vsakodnevno vplivajo in tudi spreminjajo klimo v družinah. Prestrašeni, obupani, pretreseni, tesnobni, nezaupljivi, jezni, zgroženi starši vibrirajo s frekvencami, ki v otrocih povzročajo zrcalen odboj. In le-ti nimajo vsi možnosti, da bi zvečer z občutkom varnosti in pripadnosti zaprli oči v svoji domači postelji.

Koliko od nas, šolskih delavcev, nas te dni razmišlja, da smo v šoli zaradi otrok – da smo samo mi tisti, ki jim lahko omogočimo prijetno sobivanje in osebnostno rast, če se tudi sami počutimo umirjene in varne?

Slovenske šole, ki so do sedaj med svoje prednostne naloge zapisovale bralno pismenost, odnosno higieno, aktivno učenje, gibalnost, imajo danes, za novo šolsko leto, skoraj po večini na prvi točki prednostnih nalog računalniško opismenjenost. Kar čez noč je osemurno buljenje v ekran postalo legalno potrjeno (in celo pričakovano) s strani vzgojno izobraževalnih inštitucij, ki so morda še v preteklem šolskem letu za starše (ponekod tudi učence), pripravljale strokovna predavanja o škodljivosti prekomerne uporabe tehnologije in pasteh na spletu.

Včasih dobim občutek, da se je kolo časa sunkovito zavrtelo v spirali in ustavilo tik pred prepadom, kjer dober učitelj pomeni samo učitelja, ki zna do potankosti uporabljati IKT, pripravljati delo na daljavo preko najbolj novih ter učinkovitih programov, aplikacij in še česa. Vse v imenu slogana »Preko IKT do otroka«. In da so s tega kolesa v brezno popadali učitelji, ki jim več od tehnologije pomeni otrok kot razvijajoče se bitje. Ki jim več kot lasten predmet, pomeni otrok, ki v učilnici strmi v prazno in znajo v njegovih očeh uzreti neizjokane solze. Učitelji, ki raje gledajo svoje učence iz mesa in krvi kot pa v ekran, kjer s pomočjo klikov in potrjene udeležbe na spletnih pogovorih zvišujejo svojo samopodobo zaradi navidezno uspelih učnih ur.

V zadnjem času z območja celotne države dobivam primere dobre prakse ob izumljanju različnih iger in pripomočkov preko spleta kot najnovejši in najboljši trend. S hrepenenjem in tihim pričakovanjem po kolegialni pohvali. Razmišljam in sprašujem se, kam je tako hitro, skorajda čez noč, odplavala naša strokovna presoja in kritičnost, da to odraža le našo pedagoško nemoč in dokazuje, da lažje (in raje) delamo z mrtvimi ekrani kot mladimi bitji, tako polnimi življenja.

Je to mar zato, ker je takšen način dela navidezno bolje evidentiran in lažje merljiv, saj so razvojni premiki in uspehi pri nekaterih otrocih včasih zelo trdoživo zasidrani v vzorcih, ki jim sami nismo kos. Ali pa se ob neuspehu otroka neuspešne počutimo sami, ob poslanem gradivu pa dobimo samozadosten občutek nadpovprečne uspešnosti?

Moodle, Teams, Zoom … me v resnici ne ganejo. Zanimajo me Miha, Tilen in Zoja. Zanima me, kaj vse se dogaja v njihovih malih glavicah, zaradi česa se razveselijo in če zajočejo, če so žalostni. Z njimi sem samo, če sem tam, ob njih. Za njih obstajam, če lahko potrkajo na moja vrata, vstopijo in govorijo z menoj. Ob meni.

Ob ponudbah za različna strokovna izobraževanja, strokovna srečanja in konference, ki jih te dni dobivam v svoj nabiralnik, ni nikjer izpuščena dobrohotna opomba, da se srečanje v primeru novih omejitev lahko izvede tudi na daljavo preko spleta.

Hvala lepa.

Takšna srečanja me ne zanimajo. Ker ravno druženje z različnimi ljudmi – strokovnjaki s posameznih področij – me delajo človeško in obstoječo. Ker se lahko nasmehnem nekomu, ki se prisede poleg mene. Ker z naključnim predavateljem za nekaj sekund naveževa očesni stik in v svojih glavah razmišljava, od kje se poznava. In ker mi morda v gneči kdo stopi na nogo in poleg opravičila dobim zanimiv recept ali nasvet za delo na vrtu. Ker se me morda usmili neznanec in mi pomaga nesti torbo do avta, jaz pa mu povem naslov dobre knjige.

In ker me vse to dela tako zelo živo in človeško, ne morem mižati in molčati ob tem, da bi načrtno to spet odvzeli otrokom. 

V prejšnji številki Mladine smo v prispevku z naslovom »Višegrajske metode« napačno zapisali priimek osumljenega za umor pokojnega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Ne gre za Milka Novića ampak za Milka Noviča. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo. 

Oživljena prizadevanja za ureditev akumulacijskega jezera v Brkinih, ki bi poleti napajalo Obalo, žal niso brez posledic za okolje. Akumulacijsko jezero naj bi dobili z zajezitvijo enega od potokov, ki se sredi Vremske doline v občini Pivka najprej združita in nato izlivata v reko Reko – gre za potok Suhorca ali Padež. Vendar ima to težke posledice za Škocjanske jame. Pomena ohranitve naravne in kulturne dediščine, obljube mednarodnim institucijam in celotnemu človeštvu, da bomo biser svetovnih razsežnosti Škocjanske jame varovali, namreč ne moremo in ne smemo zmanjševati. Škocjanske jame so mednarodnega pomena, saj imajo kar tri pomembna mednarodna priznanja: svetovna dediščina, podzemno mokrišče Ramsar in tudi Kraško biosferno območje. Podobnih lokacij z vsemi tremi nominacijami je na celem zemeljskem obličju le še 24.

V isti sapi, ko govorimo o zeleni Sloveniji in njenih lepotah, se spravljamo na največje bisere slovenskega ponosa in jih ogrožamo s projekti, ki niso dovolj premišljeni. Ob ugotovitvah, da imamo v Sloveniji dovolj vode, ki bi bila primerna za vodooskrbo, težko razumem dejstvo, da se mora posegati ravno na vplivno območje svetovne dediščine, podzemnega mokrišča in biosfernega območja obenem. Torej Slovenskega bisera biserov svetovnih razsežnosti.

Kaj predstavlja Svetovna dediščina, kaj Ramsar, kaj je Unesco in kaj mokrišče in zakaj Škocjanske jame ?

Konvencija predstavlja medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, njihovih funkcij.

Države podpisnice so se zavezale, da bodo: • uvrščale mokrišča na Seznam mokrišč mednarodnega pomena in ohranjale ter vzdrževale njihovo ekološko ravnovesje. Reka je največja slovenska ponikalnica, ki teče v Škocjanske jame, ki so v okviru Regijskega parka Škocjanske jame zavarovane že od 1986. leta kot svetovna naravna dediščina, ang. World Heritage Site. Vsi elementi svetovne dediščine so neodtuljivo povezani in predstavljajo celoto različnih ekosistemov in okolij, ki jih je potrebno varovati in zagotavljati njihovo funkcioniranje (ohranjati delovanje in procese) za prihodnje rodove in dobrobit VSEGA človeštva. Hidrološka dinamika Reke njenih sušnih obdobij in poplav je del naravnih sistemov, ki se ne smejo spreminjati. Samo na naraven način (brez kakršnihkoli dodajanj ali odvzemanj) se lahko vzdržuje ekološko ravnovesje. Tu imam v mislih tako nadzemne kot tudi podzemne, ki segajo vse do izvirov Timave in gostijo vrsto pomembnih živali, zavarovanih na nivoju EU skozi t.i. Naturo 2000. Nobene obljube o vzdrževanju poletnega hidrološkega minimuma ob istočasnem odvzemanju 500 l / sekundo za vodovod tu niso na mestu, saj bi na ta način zelo posegli v naravne procese! In naj bo to razumljivo. Vzporejanje z Molo in Klivnikom nikakor ne vzdrži, saj sta omenjeni akumulaciji pretočni in je vodna bilanca nevtralna (vse kar priteče, tudi odteče naprej). • vključevale ohranitev mokrišč v nacionalne razvojne programe in načrtovale celostno upravljanje povodij ob spoštovanju načela trajnostne rabe (angleško: Wise use). Gre za t.i. kraški vodonosnik ali podtalnico krasa, ki jo v svojem velikem delu napaja ravno Reka. Dinamika krasa je še zelo malo poznana, a dejstva kažejo, da se viški vode zadržujejo lahko v podzemlju (kot v rezervoarju) tudi več 100 let. Zato na pamet govoriti,  da zmanjšan dotok vanj ne bi vplival, ni strokovno, ni dopustno in ni etično ter še manj logično. Ekološki pogoji v podzemlju se ravno s spremembo količin ali spremembo kvalitete vode lahko katastrofalno spremenijo. Konec koncev nekaj milijonov kubikov vode »manjka« v celotnem podzemlju Krasa lahko katastrofalno vpliva tudi na vodooskrbo, ki jo zagotavlja Kraški vodovod. • podpirale razvojno politiko ohranjanja mokrišč na svojem ozemlju z razglašanjem zavarovanih območij in podpirale strokovno usposabljanje raziskovalcev in upravljalcev mokrišč. Ali je kdo kdaj vprašal strokovnjake Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ki so najbolj kompetentni strokovnjaki za poznavanje razmer in dinamike v podzemlju o vplivih hidrološko gradbenih strokovnih ocen zajezitve na podzemlje in njeno preživetje??? • sodelovale z drugimi pogodbenicami na področju mejnih mokrišč in hidroloških sistemov in v skupnih razvojnih projektih na mokriščih. Nujno je potrebno omeniti pomen čezmejnega značaja Reke (reka, ki teče podzemno v Italijo), zato je potrebno ponovno preučiti vse druge variante, (Brestovica, Malni, Kubed, Mola in Klivnik ...), vključno s preučitvijo novih možnosti (razsoljevanje morske vode, Tržaški vodovod, …) saj je projekt na občutljivem vplivnem območju mednarodno pomembnih vrednot za celotno človeštvo in mednarodnih sporazumov z Italijo ter kar na pamet in horuk, najbrž ni sprejemljiv. Pogodbenice se med seboj posvetujejo o izvajanju obveznosti, ki izhajajo iz konvencije, zlasti kadar se mokrišče razteza čez ozemlja dveh ali več pogodbenic ali kadar si pogodbenice delijo vodni sistem. Prav tako si prizadevajo uskladiti in podpreti sedanjo in prihodnje politične usmeritve in predpise za ohranjanje mokrišč ter njihovega rastlinstva in živalstva. Ali je to storjeno?

Kljub temu mednarodnemu sporazumu pa so danes mokrišča na seznamu najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji. Vse konvencije veljajo neomejen čas. 1. Obstoječa varianta je med najmanj ustreznimi za ohranjanje naravne dediščine v Parku Škocjanske jame in ni sprejemljiva oz. je ogrožujoča za izvajanje mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. 2. Možnosti hipne porušitve jezu, ki so teoretične, a posledice take porušitve za območje nizvodno od akumulacije bi bile katastrofalne za ljudi in naravno Svetovno dediščino Škocjanskih jam z okolico. 3. Tako člani strokovnega in sveta zavoda Parka Škocjanske jame, Slovenija in uprava parka odločno odklanjajo to rešitev. Umetno povzročeno znižanje pretoka vode skozi jame (naj še enkrat poudarim, da so obljube o »bogatenju« Reke ob sušah pesek v oči in nimajo veze s tem, da se bodo ogromne količine vode odvzmale in »odpeljale« drugam) bi lahko povzročilo nenadomestljivo škodo zavarovanemu jamskemu sistemu, kar se po konvencijah preprosto ne sme zgoditi. Tako načrtovan projekt ni sprejemljiv in ogroža vse standarde in zahteve mednarodnih organizacij, ki nadzirajo izvajanje konvencij. V primeru izgradnje jezu so pod vprašajem vsi ekosistemi, zavarovane in ogrožene vrste ( s poudarkom na jamskih živalih) in Natura 2000 vrste ter ogrožujoče praznjenje vodonosnika Krasa, ki zagotavlja pitno vodo na Krasu in širše. Govori se o velikosti jezera dimenzij Bohinjskega jezera! Dejstvo o Suhorki, ki pa je seveda iz pogleda gradbenih strokovnjakov, ki bi jih morali poslušati, »zanemarljivo majhno«, kar se tiče njihovega edino merodajnega »strokovnega« mnenja o vplivih na naravo in podzemlje seveda!!! 4. Pri investiciji, v katero bo Slovenija (ob napovedanem sodelovanju sredstev iz EU) vložila velika sredstva, je pristop k projektu popolnoma zgrešen: niti z eno besedo niso omenjeni ukrepi o nujnosti varčevanja in razumne rabe vode (v Sloveniji se premalo poudarja ponovna uporaba vode, saj uporabljamo za namene splakovanja, zalivanja vrtov, zelenic in parkov ter za večji del industrijske vode in celo za golf igrišča prečiščeno pitno vodo, itd) - po mojem mnenju bi morali pred kakršnim koli projektiranjem novih zajetij pitne vode sprejeti celovit projekt (v tem primeru vsaj za slovensko Istro in zaledno kraško območje), s katerim bi zagotovili varčevanje s pitno vodo in razumno rabo vode. Nujno je potrebna analiza porabe vode na obali, kjer se pitna voda uporablja za »zalivanje« premoga v Luki Koper, nogometnih in ostalih igrišč in zelenic ipd. Šele ko se bo s pitno vodo začelo gospodariti racionalno, bo čas, da se govori o pomanjkanju. Prav v tem primeru, ko se namerava poseči v tako občutljiv ekosistem, kot je zaledje Škocjanskih jam, nimamo moralne pravice, dokler ne bomo izčrpali vse ostale možnosti za oskrbo prebivalstva s kvalitetno pitno vodo (torej varčevanje in druge variante, ki jih je več ter ne uničujejo WH). 5. Koristi tega posega pa so menda jasne in vsem znane; denar, več denarja in še več denarja za samostojen obalni vodovod. Če bi namreč morali plačevati vodo drugim npr. povezanim vodovodom, ki bi to vodo lahko zagotovili, bi manj zaslužili in ne bili poslovno uspešni. Kot, da mora oskrba z vodo zagotavljati nujno kapitalsko maksimalen dobiček. Mar niso to javna podjetja, ki naj bi delala za javno korist? Pa še ugotovitev iz študije o akumulaciji iz leta 2008, ki ji ni para. Res je, nenormalno bo upadel nakup vode v plastenkah. 6. Omilitveni ukrepi v naravovarstvu je strokovni izraz za ukrepe, ki bi čimbolj zmanjšali negativni vpliv nekega posega na naravo samo. To pa zagotovo niso niti ceste niti obljubljena infrastruktura. Nemogoče bi bilo omiliti vse naštete posledice. Ter to, da iz porečja odvzemaš milijone kubikov vode in jo poleti vrneš nekaj kubikov, po zdravi kmečki pameti seveda ni omilitveni niti kakršenkoli drug ukrep, ki bi zagotavljal preživetje ekosistemom.

Za konec pa to. Vsaka stroka kuha svojo »juho«. Na vas je, da presodite, katera je prava in katera bo nasitila, ohranila in zadovoljila več narave ali ljudi. Predvsem pa je dejstvo, da je kar nekaj boljših variant za več uporabnikov ter cenejšo investicijo, ki jih podpirajo tudi kraški župani. 

Na Vas se obračam z dobršno mero zaskrbljenosti, da naš medijski prostor morda res zapada v revitalizacijo avtoritarnih sistemov. Eden zadnjih zame in za demokratično miselnost spornih člankov (»Bojevati se z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo«) je objavila Mladina. V uvodu pisec g. Jager zapiše: „Katoliška otroška revija s stripom o Lojzetu Grozdetu vzgaja nove rodove borcev proti komunizmu.“ Članek v nadaljevanju obravnava strip o Alojziju Grozdetu v reviji Mavrica in obe plati njegove življenjske zgodbe. Ne glede na to, kakšna resnica Grozdetove življenjske zgodbe je, se mi zdi za revijo v demokratični ureditvi, pa na splošno za vek, ko bi ljudje že morali biti zmožni ostro zavreči vsakršno avtoritarnost, boj proti komunizmu cinično obsoditi.

Ne razumite me napak, ne problematiziram avtorjeve raziskave domnevne problematike podajanja zgodbe mladi generaciji, o tem se seveda lahko in moramo pogovarjati. Moti me le to, da avtor problematizira boj proti komunizmu. Mar ni naloga v demokraciji živečih, sploh pa medijev, da smo zmožni obsoditi tako komunizem, kot njegova brata nacizem in fašizem? Ne bi morala biti „borba“ proti tem zlem sistemom zvezda vodnica človeštva, da dosežemo točko, ko bomo zmožni sprejemati različnost, sobivati, spoštovati zasebnost ipd. Tako pa se zdi, kot da se počasi stremi k nekakšni revitalizaciji tistega, iz česar smo leta 1991 zavestno in enotno izšli, takšni zapisi pa se pojavljajo celo v uvodu revij. Si tega res želimo? Bomo čez čas brali o „vzgoji novih borcev proti nacizmu/fašizmu“ in to problematizirali? Upam, da tega dne ne doživimo! 

V skladu s 26. členom Zakona o medijih (ZMed) - Pravica do popravka objavljenega obvestila - prosimo za pripravo in objavo enakovrednega prispevka s prikazom nasprotujočih dejstev, saj je bil v Mladini dne 31. 7. 2020 objavljen zapis avtorice Pie Nikolič, naslovljen ’’Zataknjena’’.

Avtorica besedila že uvodoma navaja neresnice, ko zapiše, da si je državna sekretarka ponovno privoščila javni fiasko, že drugi po aferi ’’odgovorila-sem-na-več-kot-50-elektronskih-dopisov-v-70-dneh’’. Pojasnjujemo, da je državna sekretarka v stavkih, na katere se sklicuje avtorica Pia Nikolič, dejala, da je v času korona krize osebno odgovorila na več kot 50 zasebnih elektronskih dopisov oziroma vprašanj samozaposlenih kulturnic in kulturnikov, kar pomeni, da v to korespondenco nikakor ni všteta vsa preostala elektronska pošta, na katero kot državna sekretarka od prvega dne od začetka mandata odgovarja dnevno in ažurno.

Na vsa vprašanja, naslovljena na dr. Ignacijo Fridl Jarc, slednja odgovarja skrbno, strokovno in argumentirano, zato je navedek: ’’Sekretarka Ignacija Fridl Jarc z zagovarjanjem mnenj iz nekega davno minulega obdobja škodi današnji kulturni produkciji,’’ neresničen, skrajno zavajajoč in manipulativen.

Tudi besedilo ob ogledu predstave Psiho je v svojem bistvu promoviralo in spodbujalo zanimanje  za uprizoritveno umetnost in promocijski projekt Mi smo #odprti za kulturo. Ob njem si je državna sekretarka zastavljala vprašanje o vlogi umetnosti v današnjem času. To je vprašanje, ki mora zanimati slehernega kulturnika vsak trenutek, zato nikakor ne more biti »iz nekega davno minulega obdobja«.

S svojim sprašujočim razmišljanjem je kvečjemu druge nagovorila in ozaveščala o ustvarjalni moči umetnosti, nikakor pa škodovala kulturni produkciji. Svojo funkcijo dr. Ignacija Fridl Jarc opravlja profesionalno, strokovno in odgovorno.

Avtorica članka je napačno navedla tudi ime nagrade Društva slovenskih pisateljev za literarno kritiko kot Sitarjevo nagrado. Državna sekretarka je prejemnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko.

V duhu demokratične medijske pluralnosti nas žalostijo netočnosti in skoncentriranost na iskanje konfliktov, namesto osredotočenosti na konkretna prizadevanja za promocijo kulture v širši javnosti, ustvarjalno delo in dialog. 

Nedavno je ameriško vodstvo sporočilo, da bo iz Nemčije premestilo 12.000 vojakov. Evropski politiki in svetovni mediji so priložnost izkoristili za prepričevanje javnosti, da so ameriške enote tam zato, da branijo Nemčijo. Demokratski poslanec R. Mendez je celo zapisal, da v Kremlju odpirajo šampanjce in da je Trump ogrozil ameriška prizadevanja, da preprečijo rusko agresijo v Evropi.

To je seveda groba popačitev dejanskega stanja. Premestitev ameriških enot je z vojaškega stališča brezpredmetna. Kot je zapisal ameriški analitik Davis, se vojaška premoč Nata nad Rusijo ne bi bistveno zmanjšala niti, če bi iz Evrope umaknili vse ameriške enote. Ameriške okupacijske enote torej niso odvračevalni dejavnik. (Kar, mimogrede, pomeni tudi, da Natova operacija v Pribaltiki, v kateri za 4,6 mio € letno sodeluje tudi SV, ni drugega kot draga reklamna poteza!) A to še ni vse. Razbliniti je treba sam mit o ogroženosti Nemčije in »Evrope«, ki naj bi zahtevala »odvračanje« in vse, kar gre zraven (sankcije proti Rusiji, ameriška oporišča v tujini, enormne vojaške izdatke ZDA in zahodnih velesil, pa tudi njihovih satelitov). Nato ni namenjen obrambi Nemčije (»Evrope«, Slovenije itn.), ampak privilegiranega položaja ZDA v svetu. Ko so ga ustanovili (ustanovna članica je bila tudi klerofašistična Portugalska pod Salazarjem), je njegov prvi sekretar lord Ismay njegovo vlogo opredelil takole: »Keep the Russians out, the Americans in, and the Germans down.« (Obdržati Ruse zunaj, Američane notri in Nemce na tleh.) V tem je nekaj resnice. ZDA so si z raznimi zavezništvi podredile druge velesile in njihove (nekdanje) imperije. Nastal je sedanji kolektivni imperializem: ameriška premoč nad vsemi zavezniki skupaj je tako velika, da ne morejo nastati imperialistične zveze, kakršne so povzročile prvo in drugo svetovno vojno.

To onemogoča vojne med imperialisti, ne zmanjšuje pa pritiska na preostali svet. Do leta 1991 je bila glavna tarča tega pritiska SZ, ideološka krinka (izgovor) zanj pa domnevna agresivnost SZ. Toda SZ ni bila agresivna: držala se je dogovora v Jalti, odrekla podporo grški revoluciji, umaknila enote iz Koreje in Mandžurije. Konec koncev je bil Varšavski pakt ustanovljen šele šest let po ustanovitvi Nata, in ko je Varšavski pakt razpadel, Nata niso razpustili. To posredno dokazuje, da Nato ni namenjen odvračanju agresije, ki je ni bilo, ampak ohranjanju podrejenosti vsega »drugega in tretjega sveta«, kjer živi velika večina svetovnega prebivalstva. Ameriški vojaški načrtovalci so se tega zavedali: »Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. […]. Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost.« (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948) In za to v resnici tudi gre: ohraniti nepravično ureditev, ustaviti vsako državo, ki bi ogrozila privilegiran položaj starih velesil. Čudno pa je, da se za to ženejo tudi politični razredi držav, kot je Slovenija (Hrvaška, Črna gora, Albanija …), ki niso udeležene pri teh privilegijih, ampak so tudi same zapostavljene. Članstvo v Natu namreč ni niti za prst zmanjšalo zaostanka »Nove Evrope« v osebnem in družbenem standardu in ga seveda tudi ne bo. Nasprotno, za članstvo »naših« voditeljev v tem »klubu« (tj. pravico, da dvigujejo roke za odločitve, ki jih sprejemajo velesile) plačujemo visoko ceno: z denarjem, ki bi ga lahko uporabili za blaginjo in razvoj, se vzdržujejo velike stalne sestave vojske; plačujejo »mirovne« operacije v tujini; kupuje ameriška in zahodnoevropska oborožitev. Samo še tega se nam manjka, da bi morali plačevati še namestitev ameriških vojakov! Zato je treba obuditi staro geslo: »Ne Nato, mir nam dajte!«

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost odločevalcem sporoča, da je dovolj. Javno zdravstvo je vedno bolj nedostopno in zaradi ukrepov v zvezi s korona virusom nezadostno – zahtevamo krepitev javne sociale in zdravstva, ki vsem omogoča enako dostopnost, varnost in kakovost potrebnih storitev na načelih solidarnosti in svobodne izbire. Javnosti še vedno ni znano, kje in koliko postelj bo država zagotovila v negovalnih/COVID bolnišnicah, kamor bodo DSO-ji lahko namestili okužene in bolne stanovalce in tako zagotovili izolacijo in zaustavitev širjenja okužb v DSO; rdeče cone v DSO-jih niso rešitev za okužene stanovalce. Hrastnik se ne sme ponoviti – ponovno umirajo starejši v DSO-jih, zato je treba nemudoma sprejeti nove kadrovske normative v oskrbi in zdravstveni negi v socialno-varstvenih zavodih, ne glede na nedokončana usklajevanja normativov na drugih strokovnih področjih zdravstvene nege. Ministrstvo za zdravje naj odredi sistemski nadzor nad zdravljenjem obolelih in umrlih za COVID – 19 v času epidemije v domovih starejših.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve naj nemudoma zagotovi sredstva za dokončanje enote Doma starejših Center Roza kocke na Regentovi v Ljubljani, Vrtojbe in Osilnice. Ministrstvo za zdravje naj nemudoma pripravi in omogoči široko javno razpravo o osnutku zakona o dolgotrajni oskrbi; vsi obljubljeni roki so namreč že pretekli. Domovi starejših naj uredijo obiske ob spoštovanju vseh varovalnih ukrepov na human in stanovalcem ter njihovim bližnjim prijazen način; zapiranje domov za obiske je nesprejemljivo še posebej, če v domu ali neposredni okolici ni okužb; praksa kaže, da praviloma okužbe v domove ne prinašajo obiskovalci. Zahtevamo ničelno toleranco do vsakršne diskriminacije na podlagi starosti na vseh področjih življenja.

S spoštovanjem.

Aplikacija za sledenje po telefonu okuženim bo prostovoljna? Ja, mesec ali dva, potem pa bo Velikemu vodji zadišalo, da lahko sledi komurkoli in vsem in bo postala obvezna. Z dekretom. Zato bom takrat z macolo razbil svoj telefon, da se bo razletel na koščke. Potem se bo moral Veliki vodja vrniti k starinskemu sistemu iz dobrih starih udbovskih časov, ki jim je zvesto služil (dokler ga niso odslovili) in uvesti špiclje. Moj špicelj bo lahko ležal na predpražniku pred mojimi vrati, razen kadar bova skupaj v bifeju. Upam, da mu bojo šefi kupili mogočen usnjen plašč, v spomin na lepe stare čase prejšnjega režima, ki ga Veliki in seveda ljubljeni vodja vrača v naše kraje in naš čas, ker je to edini sistem, ki ga razume. 

Spoštovani,

v skladu s 26. členom Zakona o medijih (ZMed) - Pravica do popravka objavljenega obvestila - prosimo za pripravo in objavo enakovrednega prispevka s prikazom nasprotujočih dejstev, saj je bil v Mladini dne 24. julija 2020 objavljen intervju z g. Juretom Novakom, v katerem je omenjeni med drugim dejal: ’’Državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc pravi: ’’V teh težkih časih nas mora umetnost razvedriti.’’ Če verjamete ali ne, vse besede, ki jih navajam, so bile izrečene v zadnjih treh oziroma štirih mesecih.’’ Državna sekretarka dr. Ignacija Fridl Jarc nikoli ni izrekla teh besed, saj ne le profesionalno, temveč tudi osebno verjame, da mora umetnost nenehno odpirati globlja vprašanja o človeku. Prav tako je intervjuvani v istem intervjuju dejal, da si je državna sekretarka ’’ravno te dni dovolila nekaj popolnoma nesprejemljivega: na profilu ministrstva za kulturo na Facebooku je objavila kritiko predstave, ki si jo je ogledala na odprtem odru. Očitno se za kaj takšnega čuti pristojno, ker je pred 20 leti delovala kot kritičarka. Zapisala je, da mora imeti umetnost moralno noto, ker sicer vodi v družbo, v kateri je vse dovoljeno. Tukaj torej dobesedno govorimo o pojmu degenerirane, izrojene umetnosti in o pojmu izrojene družbe.’’ Državna sekretarka dr. Ignacija Fridl Jarc ob ogledu predstave Psiho ni, kot so ji očitala tri gledališka društva, presegla svojih kompetenc in pristojnosti, saj vsa kritiška in kritična strokovna javnost ve, da nekajvrstična izjava ob ogledu gledališke predstave nikdar ni in ne more biti označena za gledališko kritiko ali oceno. Prav tako so tudi predhodni funkcionarji na ministrstvu za kulturo v svojih govorih, nagovorih in izjavah reflektirali aktualne umetniške dogodke, ki so se jih udeležili, pa tega doslej gledališki ustvarjalci niso javno problematizirali. V svojem zapisu nikoli in nikdar ni zapisala, da mora imeti umetnost moralno noto, še manj da bi kjer koli govorila o degenerirani, izrojeni umetnosti in družbi.  Njen zapis se dobesedno glasi: ’’Veseli smo, da Metelkova ploščad preživlja čase Covida-19 tako odprta za kulturo.

Slovenska variacija na Psiho mi je odstrla vpogled v imenitno gledališko interpretacijo Domna Valiča, obenem pa s svojo linearno dramaturgijo odprla vprašanje sporočilnosti, vrednotenja in tudi vrednosti dramskih besedil, ki gledalca zgolj še nagovarjajo, ne pa več opozarjajo na osebnostne in družbene zdrse. V kakšni meri ta odsotnost avtorske kritičnosti in zgolj popisovanja patološkega stanja posameznika pušča gledalca praznega, blokira njegovo lastno osebno in družbeno kritičnost in tako vzpostavlja nevarno območje vsega dovoljenega?’’ Iz citata je jasno, da stavkov in ocen, ki ji jih pripisuje Jure Novak, v njenem zapisu ni. Sekretarka piše, kakšna družbena vprašanja se ji ob ogledu predstave zastavljajo, ne kaj in kakšna morata biti umetnost in družba. Njegovi citati in interpretacije so najmanj žaljivi in zlonomerni in izpričujejo njegovo lastno razumevanje umetnosti in družbe, nikakor pa strokovnih in osebnih stališč dr. Ignacije Fridl Jarc. Ker državna sekretarka ni imela možnosti, da se v vašem mediju odzove na zahtevo po umiku ali, še več!, spremembi besedila, kar je od nje javno terjal ZDUS, pričakujemo objavo navedenih dejstev. Naj ob tem še poudarimo, da je ministrstvo za kulturo takoj po sproženih očitkih o koliziji interesov s svoje spletne strani in družbenih medijev umaknilo zapis Mi smo #odprti za kulturo, s tem pa najširši javnosti poslalo jasno sporočilo, da ne želimo spodbujati umetno ustvarjenih konfliktov, temveč krepiti dialog, saj edino ta vzpodbuja umetniško ustvarjalnost in interpretativno pluralnost, kakršne je bila kot pozitivno ovrednotena s strani drugih medijev deležna tudi izjava dr. Ignacije Fridl Jarc.

S prijaznimi pozdravi, 

Spoštovani,

v Mladini je bil 24. julija 2020 objavljen prispevek z naslovom Neformalni izgon Eritrejcev. Zaradi objektivne obveščenosti javnosti vam pošiljamo odgovor Ministrstva za notranje zadeve in na podlagi 42. člena Zakona o medijih prosimo za čim prejšnjo objavo.

V Ministrstvu za notranje zadeve zavračamo trditve, da gre pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito prosilcev iz Eritreje za „neformalni izgon Eritrejcev“. V ministrstvu v vsakem primeru prošnje za mednarodno zaščito obravnavamo individualno in pri tem upoštevamo ter presojamo vse osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca. Dolžnost vsakega prosilca za mednarodno zaščito je, da v postopku čim bolj izčrpno in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Vsi prosilci so pozvani k predložitvi vse dokumentacije in vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če jih imajo.

Poudarjamo, da večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve in da to samo po sebi še ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V takem primeru presojamo, ali je prosilec v postopku podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tem primeru se utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, in sicer tako, da se najprej presoja t. i. notranja skladnost prosilčevih izjav, to pomeni njihova medsebojna skladnost, verodostojnost in verjetnost. Nato se presoja tudi t. i. zunanja skladnost, v sklopu katere se izjave posameznega prosilca, ki so v postopku ocenjene kot skladne in verodostojne, primerjajo z aktualnimi, relevantnimi, verodostojnimi in dostopnimi informacijami o izvorni državi. Informacije o izvorni državi morajo torej biti povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja.

Opredelitev mednarodne zaščite, preganjanja, resne škode, lastnosti preganjanja in njegovi subjekti ter subjekti zaščite ter obravnava in utemeljevanje razlogov za priznanje mednarodne zaščite in procesna pravila postopka so del zakonodaje EU (Kvalifikacijska in Postopkovna direktiva), prenesene v Zakon o mednarodni zaščiti. Upoštevajo se uveljavljeni mednarodni standardi vodenja postopkov in v vsakem individualnem postopku se upoštevajo vse relevantne okoliščine primera kot celota. Vsakršne drugačne navedbe so zlonamerne in škodljive, do zaposlenih v ministrstvu pa tudi krivične in žaljive.

Pojasnjujemo tudi, da podatek o odstotku priznanja mednarodne zaščite za določeno izvorno državo ne vpliva na odločitev o konkretnem primeru, saj se vsaka prošnja obravnava individualno. Od januarja 2020 je bilo zavrnjenih 18 prošenj eritrejskih državljanov, v štirih primerih pa je bil prosilcem priznan status begunca. 17 prosilcev je zoper odločitev ministrstva vložilo tožbo. Po zadnjih podatkih je Upravno sodišče štiri tožbe zavrnilo in potrdilo odločitev ministrstva, štiri tožbe pa zavrglo. Trenutno je na Upravnem sodišču v odločanju še devet zadev.

V predmetni zadevi Eritrejcev ministrstvo ocenjuje, da gre za naklepno pripravo diskreditacije policije in ministrstva s strani nekaterih novinarjev in nevladnih organizacij.

Lep pozdrav.

Skladno z Zakonom o medijih podajamo popravek na objavljeni članek v Mladini z dne 17.7.2020 z naslovom „Nevarni kraki rdeče zvezde“ avtorice Pie Nikolič.

Iz objavljenega članka namreč izhaja, da naj bi Upravna enota Ljubljana vnaprej zahtevala seznam glasbenih vložkov, ki naj bi bili izvedeni med prireditvijo. Ponovno pojasnjujemo, da je UE Ljubljana od organizatorja javne prireditve zahtevala zgolj natančen program oziroma kdo, poleg Svetlane Makarovič, bo na navedeni javni prireditvi nastopil. V nobenem primeru ni bil od organizatorja zahtevan seznam predvajanih skladb. Navedeno izhaja tudi iz spisovne dokumentacije, ki se vodi za omenjeno javno prireditev.

Prav tako ne drži navedba novinarke, da na njeno vprašanje, ki se je nanašalo na seznam skladb, nismo odgovorili, saj smo odgovor poslali pravočasno oziroma še pred objavo članka.

S spoštovanjem.

Vse poteze premiera Janeza Janše kažejo na to, da se mu neznansko mudi spreminjati v državi vse po dolgem in počez, še posebej pa medijsko krajino. V najkrajšem času hoče zagotoviti, da bo imel vse, popolnoma vse, pod kontrolo. Na živce mu gre marsikaj, saj vse ne gre po njegovih željah. Protesti vsak petek imajo velik odmev v Evropi. Tudi njegovo mednarodno pajdašenje z nekdanjimi vzhodnimi sovjetskimi sateliti mu ne gre od rok, v Bruslju pa sploh ne. Težave ima tudi z zahtevami pomembnejših držav EU, da finančne pomoči ne morejo dobiti članice, ki ne zagotavljajo evropskega pravnega reda. Vse to in še marsikaj vpliva na to, da se predsednik vlade s stranko SDS najbolj boji predčasnih volitev.

Stranke v opoziciji se ves čas zavzemajo za čim prejšnje predčasne volitve in vseskozi se vse vrti okoli te edine skupne točke. Pa vendar se je prav zaradi težav SDS doma in v tujini položaj popolnoma spremenil. Zavzeti bi se morali za redne volitve čez dve leti in omogočiti ne samo glasovanje o nezaupnici, ampak postaviti tudi kandidata za novega predsednika vlade. In to iz povsem enostavnih razlogov.

DeSUS ima čedalje večje težave s svojim članstvom. Lomastenje predsednika vlade z ideološkimi, finančnimi in drugimi ekscesi povzroča čedalje večje negodovanje in odpore. Ožje vodstvo stranke s poslanci vred pa se oprijema možnosti, da bi se le dogovorili za izpeljavo njihovih programov. Zmota, SDS zanimajo povsem drugi problemi, ne pa programi že tako in tako ostarele stranke.

Kar se pa SMC tiče: že nekaj let je jasno, da so se popolnoma izgubili in za revitalizacijo stranke nimajo nobenih pogojev. Po svojem brizantnem nastanku so imeli nekaj časa, da bi demokratizirali sistem odločanja, pa tega niso hoteli ali znali. Čas jih je povozil že, ko so vodili vlado, sedaj pa razen poslanskih plač lahko dobijo le še kakšen drobiž od predsednika vlade, ki so ga postavili za oblastnika.

Opozicija se sicer boji janševizacije družbenega sistema, pa se kljub temu ne morejo otresti svojih starih navad, ko so nastopali kot petelinčki na domačem gnojišču in s tem odprli pot za uvajanje totalitarističnega sistema. Mogoče bi se lahko vrnili za pogajalsko mizo in vzpostavili novo vlado s podobnimi razporeditvami resorjev in drugih položajev, kot so bile pred (samo)zrušitvijo. Pozabiti bi morali za naslednji dve leti na politično soliranje, izsiljevanja, kar je bilo značilno za manjšinsko vlado. To bi morala upoštevati tudi Levica.

Poslanci, ki sedaj omogočajo lomastenje po državi, bi s tem dobili dvoletno možnost, da se postavijo na lastne noge in spet omogočijo razvoj demokratičnih procesov.

Naj prevlada pamet namesto egoizma! 

Rada preberem uvodnike Grega Repovža. Velikokrat mi povedo kaj novega, me česa naučijo, stvari, odnose ter dogajanja osvetlijo še z druge strani, in največkrat se z njimi strinjam. Se bom tudi tokrat, sem si rekla, ko sem se zdrznila ob naslovu: Poslanci ne smejo biti talci? Kateri poslanci? Čigavi talci? Zakaj talci?

Za začetek ne morem soglašati z dvema trditvama. Prva je ta, da se z izvolitvijo poslancev na volitvah demokracija dejansko zgodi. Mar se res? Lahko izvolimo ljudi, ki jih želimo, jim zaupamo ali so si to prisvojile in ne spustijo iz rok politične stranke? V pravi demokraciji bi jih lahko tudi odpoklicali, če bi nas »razočarali« tako, kot so nas zdaj. Druga trditev je ta, da sta stranki SMC in DeSUS v brezizhodnem položaju. Pa nista. Če bi poslanci res ravnali, glasovali po svoji vesti in lastne koristi podredili skupnim, jih ne bi zasužnjila nobena strankarska računica in noben še tako avtokratski predsednik vlade. Vsak trenutek bi Janšo lahko tudi zapustili.

Berem naprej. Novinar Repovž izhaja iz predpostavke, da verjetno drži, da so šli poslanci strank DeSUS in SMC v koalicijo z Janšo, ker bi sicer izgubili položaj, službo ter ostali brez dohodkov, kar »je tudi človeško« (ta njihova odločitev). (Vsako človekovo ravnanje si lahko razložimo, ga razumemo, drugo vprašanje pa je, če z njim soglašamo in ga lahko sprejmemo, na primer, kot državotvornega.) Ujeti naj bi bili v eksistenčne strahove. V taki situaciji ne morejo avtonomno odločati, to pomeni, da bi Janši rekli »ne«, čeprav so ravno to obljubili volilcem, (in kar bi bil dokaz njihove poštenosti, odgovornosti ter zanesljivosti, dodajam jaz). Izguba dohodkov naj bi pretehtala in Repovž bi jih »opolnomočil« z denarjem. Avtonomnost se torej ne meri z etičnimi in moralnimi kriteriji, ampak z evri.

Nato zvem, da gre za sistemski problem, Janša pa ga izkorišča in ima poslance za svoje talce. Sistemski »problem« bi Repovž enostavno pravno rešil s »finančno avtonomijo«, kar pomeni, da bi poslanci dobivali, če se ne bi zaposlili po predčasnih volitvah, nadomestila dohodkov toliko časa, dokler bi trajal njihov celotni mandat. Bi bila to previsoka cena? Meni se zdi predvsem nepotrebna cena, ki lahko meji tudi na podkupovanje ali na licitacijo, »kdo bo dal več«. Nekateri poslanci že zdaj trgujejo in prodajajo svoje glasove, pa imajo zagotovljeno poslansko plačo, in vedno se lahko pojavi kašen Janša, ki jim bo ponudil več, kot bi jim dala omenjena pravna rešitev. Tako je, če je moralnost odvisna predvsem od evrov.

Ali so poslanci res take žrtve slovenskega ustavnega sistema, ker odločajo o koncu mandata in hkrati s tem o »izgubi« dohodkov (v resnici jih še nekaj mesecev ne izgubijo)? So Janševi talci in se zato sprenevedajo ter kar zamenjajo prejšnje trditve, poglede in stališča? Če že govorimo o talcih, so po mojem mnenju prej talci svoje pomembnosti, prestiža, moči in pričakovanj, da jim a priori pripada veliko več kot navadnim državljanom. In v resnici imajo ogromno privilegijev. Ko se potegujejo za poslansko funkcijo, poznajo rizik, da se lahko mandat predčasno konča. In ne, po koncu mandata, rednega ali predčasnega, niso nobeni reveži brez dohodkov. Še 6 (do 12) mesecev dobivajo 80% poslanske plače. Si v tem času res ne morejo najti zaposlitve? Po drugi strani pa marsikoga čaka prejšnja ali pa upokojitev (nekatere člane stranke DeSUS).

Sem nerealna in še vedno živim v svetu starih že odsluženih vrednot, ko menim, da je posebno v teh kriznih časih, ko državljani izgubljajo zaposlitve čez noč ali jih sploh nimajo, ko si Janševi ministri brez sramu izplačujejo povprečno 8% višje plače, ko pozicijski poslanci potrjujejo zakone, ki nas vodijo v hude zadolžitve, nepotrebno poslancem višati še privilegije z upanjem, da bodo potem bolj moralni? Človek pa je avtonomen ali upogljiv, zvest ali izdajalec, pošten ali pač ni pošten. Pravi talci Janševe vlade smo državljani in naša Slovenija. 

Vse, kar sem prebral od dr. Bernarda Nežmaha, me je prepričalo, da je prepričan okoljevarstvenik. Opazil sem pa tudi, da sta v njegovem miselnem sistemu vgrajena program, ki ocenjuje vse, kar se dogaja v »Jankovičevi« Ljubljani negativno, in program, ki relativizira vsako kritiko na račun Janše in njegovih sopotnikov.

Spomnim se začetke uvajanja Biciklja v Ljubljani. Nežmah je ugotovil, da je to proč vržen denar, ker iz tega ne bo nič. Kljub temu, da je sam vnet kolesar, mu njegov »program« ni dovolil izreči dobre želje pri njegovem uveljavljanju. No, tudi brez Nežmahovih dobrih želja se je Bicikelj lepo razvil in je priljubljen tako pri domačih kot pri tujih obiskovalcih Ljubljane. Podobno skeptičen je bil Nežmah tudi pri uvajanju Urbane. Kljub njegovi kritiki je postopoma postala priljubljena in vsestransko uporabna. Nežmah svetuje drugim medijem, naj si tudi pozneje kdaj ogledajo delovanje določenih projektov. Kaj pa, če bi se sam držal tega nasveta?

Kar se P+R parkirišča v Stanežičah tiče, bi bilo čudno, če bi se že napolnilo. Saj je tudi tisto pri Dolgem mostu potrebovalo kar nekaj časa, da se je napolnilo. Navade ljudi se pač počasi spreminjajo. Razen tega je trenutno osebni avtomobil bolj prijazen kot avtobus zaradi varnosti pred okužbo. Tudi vlada uporabnike osebnih avtomobilov razvaja z nizkimi cenami goriv. Z zniževanjem trošarin ji je bolj pomembno nabiranje glasov pri naslednjih volitvah, kot pa vse večji primanjkljaj v proračunu (saj ni problem najemanje kreditov za pokritje primanjkljaja, problem bo šele takrat, ko jih bo treba odplačati) in kot je prizadevanje za zniževanje onesnaževanja zraka v Ljubljani ter izpolnjevanje naših zavez pri zniževanju toplogrednih plinov.

Ali dr. Bernard Nežmah ne bi, kot prepričan okoljevarstvenik, bolj afirmativno obravnaval okoljevarstvene projekte in projekte, ki racionalizirajo različne družbene dejavnosti in s tem izboljšujejo naše okolje? 

Fašizem je politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če ga dobro prepoznamo. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.

Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi političnoekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno. Države kapitalizma pa se je upravljalo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državno lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij ...).

Od treh obravnavanih sistemov je bil zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih najbolj problematičen fašizem, še predvsem pa je splošno skrb vzbujala njegova agresivnost, ki jo je usmerjal na sosedne države. Ta se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato), večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.

Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.

Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961 v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem te: laž in nepoštenost kot način zadovoljevanja pohlepa postajata vse bolj normalni orodji političnega delovanja, močno sta oslabeli demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba je za večino vse bolj nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva, to pa govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resne težave sistemske narave. Zaznavamo jih tudi v Sloveniji, najbolj pa se odražajo v slabem upravljanju države, kar večini močno poslabšuje kakovost življenja.

Gornjih težav pa za sedaj ne pozna kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.

Za obvladovanje težav oziroma že kar krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita vsaj dve možnosti. Ena, za kapital kar sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske - pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Po vsebini gre nedvomno za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.

Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s »fašizacijo« saniramo po drugi od dveh možnosti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zaradi uresničitve te usmeritve potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.

Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.

Nedavno je bila na RTV oddaja Razdvojeni. Šlo je za spopad dveh interpretacij zgodovine. Predpostavka je bila, da se spopadata Zgodovina 1 in Zgodovina 2, kjer Zgodovina 1, izhajajoča iz časa socializma, brani partizane, Zgodovina 2, pa želi spravo, torej brani domobrance.

Pa vendar to ne drži. Spopad v izjemno pomembni oddaji je potekal med Zgodovino 2 in Zgodovino 3. Naj pojasnim. Slovenija je proti koncu dvajsetega stoletja postopoma postajala vse bolj meščanska, individualistična in terciarna družba potrošnikov. Ideal družbe je postal biti bogat, torej kultura kot taka ni mogla sočustvovati s partizanskimi razlastitvami in nasiljem nad premožnimi. Z osamosvojitvijo je odpadla socialna dimenzija partizanov kot borcev za revne proti bogatim. Ostala je apolitična lupina, selektivno izbran korpus partizanskih dosežkov, ki so zreducirani na obrambo nacionalnega interesa z ubranitvijo slovenske samostojnosti, kulture in jezika ter rojstvom herojskega „zgodovinskega naroda“.

Jugoslavija je v tej paradigmi označena za vlak, ki se premika s hitrostjo zadnjega vagona. To je manipulacija, ki se je še v Jugoslaviji pojavljala pod imenom “Kosovo izkorišča Slovenijo”. Selektivno je upoštevana samo ena raven, redistribucija na republiškem nivoju, izpuščena pa je strukturna raven, kjer je Slovenija izkoriščala nerazvite predele skozi zakon vrednosti. To implicitno ustvarja viktimizacijo, iz katere izhaja dihotomija med žrtvijo Slovenijo in krivcem nerazvitimi republikami.

Kot študent zgodovine sem bil priča, kako je na predavanju sodobne slovenske zgodovine profesor, vodilni slovenski zgodovinar, verjetno v želji, da bi poudaril, kako različno razviti so bili razni deli Jugoslavije, na platno projiciral sliko treh popolnoma razcapanih bosanskih kmetov. Po predavalnici se je razleglo pritajeno hahljanje, kar je profesor pospremil z nasmeškom. Jug je v obeh primerih primitiven in zaostal, Slovenijo samo zavira. To je Zgodovina 2.

Poglejmo še en primer. Komunistična oziroma socialistična Evropa je v osemdesetih dosegla največjo enakopravnost žensk v zgodovini do leta 2005 (Carmichael et al., 2014). Če ugotovitve te raziskave OECD rahlo ekstrapoliramo, ugotovimo, da sta Zahodna Evropa in bivše evropske kolonije (Amerika, Kanada, Avstralija), kot dve najrazvitejši in najprogresivnejši regiji na svetu, šele leta 2015 po indeksu enakosti med spoloma ujeli vrednost, ki jo je Vzhodna Evropa dosegla v osemdesetih letih. Socializem je bil 30 let pred Zahodom kar se tiče ženske emancipacije.

Ampak tega ne boste izvedeli od Zgodovine 2. Ženska emancipacija v Sloveniji v univerzitetnem učbeniku sodobne zgodovine recimo dobi kratek odstavek, približno tretjino strani, poln relativizacij, nepopolnih podatkov in karikiranja socialistične emancipacije žensk z absurdnimi, stereotipskimi formulacijami kot je ta, da so nosilke enakopravnosti svet dojemale z „ognjem svetega zanosa“. O največjem dosežku socializma ne duha ne sluha. Poglavje „Obračun z nasprotniki“ medtem dobi 15 strani poglobljene analize.

Danes ženska v Sloveniji z isto stopnjo izobrazbe, istimi leti izkušenj, pri istem delodajalcu, v istem poklicu, na istem delovnem mestu kot moški zasluži 18-20% manj (Penner et al., 2012). In ta številka raste. Davek na spol je petina plače. Zgodovina 2 se razumljivo rajši izogne govoriti o tem, da je bila Jugoslavija naprednejša, kar se tega tiče, saj je to v nasprotnem primeru subverzivna kritika osamosvojitve in tiste družbe, v imenu katere piše.

Primerov je nešteto. Jugoslavija je v Zgodovini 2 ekonomsko zaostala, v neprestane krize zapletena, komaj delujoča avtoritarna ječa in seveda k prepričljivosti takšne razlage njeni dosežki ne pripomorejo. Zgodovina 2 je centristična in nacionalistična teleologija kapitalistične samostojne Slovenije in nima nič opraviti s socializmom.

Vrnimo se k pogovoru na nacionalki. Zdaj, ko vemo, kdo je bil na eni strani, poglejmo še drugo stran. Spoznajte Zgodovino 3. Zgodovina 3 je pseudo-znanstvena teleologija nastajajoče fašistične družbe. Je intelektualni ekvivalent grimsovke, da sneg na Kredarici pomeni, da ni globalnega segrevanja.

Italijanski fašisti so morili slovenske civiliste v samoobrambi, partizani so bili večji nasprotnik Slovencev kot okupatorji, domači fašisti, ki so prisegli Hitlerju, so v resnici držali figo v žepu, domobranci pa so bili pravi Slovenci, ki so namesto služenja v nemški ali “sovjetski vojski” izbrali služenje v „slovenski vojski”. Na nek način so to stari argumenti, ki pa v današnji klimi sovpadajo z anti-intelektualizmom, ki smo mu priča v javnem diskurzu.

Jože Možina, gost oddaje in avtor nekaterih prej opisanih neslanosti, doživlja renesanso. Njegova knjiga bo šla v peti ponatis, po oddaji pa se je hvalil z novimi naročili. V Ljubljani knjige ni mogoče najti v knjižnici, ker so vse izposojene. Ljudje hlastajo po reviziji. Možina je bil nedavno povzdignjen v družinskega prijatelja Janše, ko je dobil intervju z njegovo ženo. Janša se zaveda, da ga potrebuje, da nam napiše novo Zgodovino. Možina postaja eden od ključnih ideologov janšizma.

Za vsako od treh Zgodovin stoji ena od treh Slovenij. Nobena Zgodovina ni „uradna“ v tem smislu, da jo piše nekdo od zgoraj, ljudje pa sprejemajo. Če karkoli, potem je obratno. To je vedela Hannah Arendt. Propaganda ni polaganje idej v prebivalstvo, temveč črpanje idej iz njega, je zapisala. Zgodovina 2 je nadomestila Zgodovino 1, ko je nastala drugačna družba, ki je gledala iz novega zornega kota. Razlaga nastane po potrebi. Zdaj postajamo Slovenija 3. Slovenija, ki ji Zgodovina 2 ni več všeč.

Poglejte, zaključek oddaje je bil, da kolaboracija ni v redu, prav tako pa ne partizani. Ena stran je ubranila oborožen upor proti okupatorju, druga pa je prikazala dovolj žrtev, da je partizane prikazala v slabi luči. To pomeni, da je logični zaključek debate ta, da rabimo v Zgodovini 3 poudariti tiste, ki ustrezajo tema dvema kriterijema. In to so primorski antifašisti.

Ustanovno dejanje Zgodovine 3 je nedavna odločitev vlade, da ne obeležuje več 27. aprila, temveč 13. maj kot dan upora proti okupatorju. Uradno Slovenija več ne priznava partizanov za nosilce upora proti okupatorju, ampak primorske tigrovce. Primorski antifašizem je popoln bypass, ki ga desnica potrebuje, da izloči partizane iz nacionalnega interesa in jim vzame še tisto vlogo patriotizma, ki jim jo priznava Zgodovina 2. Primorski antifašizem, prvi antifašizem v Evropi, je bil namreč v svoji prvotni obliki primarno „narodnosten“ in ne komunističen (to je bil le delno in predvsem kasneje). Češ, poglejte, možno se je bilo upreti in hkrati biti domoljub. Šah mat. Ne rabimo več partizanov, če imamo lahko oborožen upor brez dodanih nadležnih idej o enakopravnosti.

Če je bilo v Sloveniji 2 torej subverzivno govoriti o „radikalnih“ pridobitvah socializma, lahko sklepamo, da bo v Sloveniji 3 subverzivno govoriti o kakršnih koli pridobitvah socializma. Korozivna postaja sama omemba enakopravnosti, utelešena v partizanih, saj nastopa princip hierarhije. Dobrodošli v Sloveniji 3. 

Mesec dni ni minilo od začetka veljave vladinega preklica epidemije, pa infektologinja Beovićeva pesimistično razmišlja, da je drugi val korone lahko že pred vrati. Vsak dan se pojavljajo nove okužbe, tako da terenski epidemiologi, ki jih je tudi sicer premalo, še komaj obvladujejo situacijo. Kot razumem, ne morejo več slediti vsem stikom z okuženimi. Jim bo pri tem pomagala »obvezna sledilna aplikacija«? Ali, nasprotno, bomo z njo izgubili pravice in svoboščine ter postali digitalni sužnji, kot mnoge izjemno skrbi?

Kako je Janša sam stopil na mesto epidemiologov NIJZ in ministra za zdravstvo, je bilo že veliko napisanega. Tudi o tem, koliko epidemiologov je zamenjal s »svojimi« strokovnjaki, pa še o neprimerni komunikaciji Jelka Kacina in nekaterih drugih, o prekomernih ukrepih ter o največji sramoti te vlade, o aferi pri nabavi zaščitne opreme, a vlada se še vedno trka po prsih, razglaša svoje »svetovne« uspehe, namesto da bi odstopila. Ploskajo ji njeni pristaši, taki in drugačni vojni dobičkarji ter zmanipulirani in prestrašeni ljudje.

Janševo obvladovanje epidemije je postalo »politična vojna« s korono (virus SARS-CoV-2), stroko pa so potisnili v stran. Mnenje strokovne svetovalne skupine, ki jo vodi omenjena infektologinja, vlada upošteva le, kadar ji to odgovarja, saj so oni (Janša, nekateri ministri in vladni govorec) največji »izvedenci«. (Sprašujem se, koliko časa lahko zdravnik prenaša tak odnos in kaj ga zadržuje, da vztraja v njem.) Odprli so meje s Hrvaško, čeprav so strokovnjaki pred tem svarili, in odgovornost za drugi val bo (bi) morala nositi vlada z Janšo na čelu. Stanje je slabše, kot je bilo v marcu, ko je še vladal Šarec in mu je Janša grozil s kazensko ovadbo, a so meje odprte in epidemija preklicana. Sprašujem, kdo bo pa zdaj ovadil Janeza Janšo? Saj lahko razumemo, da so pomembne tudi različne gospodarske panoge, turizem, šolstvo, kultura ..., da »zamrznitev« vsega prinaša posledice, ampak isto velja za vsako vlado, tudi za Šarčevo. Narcisizem, veličinske blodnje, poniževanje in sovražnost sedanjih protagonistov so se ujeli v lastno zanko. Se strinjate?

Zdaj gre (v večini primerov) za vnose virusa iz tujine preko prekmalu ali preveč odprtih mej in ni bila kriva prevelika sproščenost državljanov doma, čeprav nam nekateri to skušajo naprtiti. In niso krivi protesti, ki jih vlada hoče na vsak način zatreti: z zastraševanjem, s provokacijami svojih desnih skrajnežev, da bi izzvali konflikte, z diskreditacijo mirnih protestnikov itd. Notranji minister ima spet v mislih prepoved zbiranja. Katero število mu bo všeč? 200,100, 50, 0? In spet doživimo enak način odločanja: dopoldne zvemo, da ne bo sprememb, popoldne omejitev na 50. Ampak nič hudega ni, če kršiš prepoved, Pahor, Hojs in Tonin so nam pokazali rešitev. Samo lepo se opravičiš in vse je v redu, brez plačila kazni.

Kakšne ukrepe še lahko pričakujemo? Verjetno ne bodo ponovno prekomerno posegli v svobodo gibanja in nas zaprli v občine, US je glede tega gotovo na naši strani. Bodo poostrili prehod na Hrvaško? Nekateri že leta ponavljajo, da Hrvati držijo Janšo v šahu zaradi trgovine z orožjem in da zanje naredi vse, tudi če gre v našo škodo. Jim zdaj res kljub njihovi slabi epidemiološki situaciji rešuje turizem? Po drugi strani tudi Slovenci radi preživljamo poletje na hrvaški obali in marsikdo se boji morebitne zapore mej ali karantene, težko se je odpovedati načrtom in ugodju. A Kacin tolaži: »To ne pomeni, da vam bom odsvetoval pot na Hrvaško. Vsak državljan ima zagotovljene ustavne pravice, sam se mora odločiti, kam in kako bo potoval …« A res? Mislim, da bi morali tožiti državo, ker je kršila naše ustavne pravice in nas zaprla v občine.

Ampak korona je še vedno ali spet med nami. Sama (kot tudi sicer) prisegam na higieno in na mantro: umivajmo si roke, razkužujmo roke ter posamezne predmete, ne dotikajmo se obraza in bolni ostanimo doma. 

V večini pogovorov in zapisov o leseni gradnji je argument, zakaj ne gradimo več iz lesa, višja cena gradnje. Ob tem bi želel izpostaviti, da je lahko gradnja lesenih stavb za končne kupce že danes občutno nižja, kot je klasična betonsko-opečno-stiroporna. Potrebno je le malo stopiti iz škatle (out of the box): prvič, graditi je treba skupnostne objekte in drugič, izkoriščati je treba spodbude okoljskih sredstev EU. Najbolj učinkovito bi bilo, če se tega lotijo javni stanovanjski skladi. V Šarčevi vladi je bil v sodelovanju z Ekološkim skladom objavljen razpis za trajnostno gradnjo javno-zasebnih objektov posebnega pomena, ki je omogočal pridobitev celo več kot 50% nepovratne subvencije. Razpis je bil umaknjen, ker nanj ni prispel noben ustrezen projekt. Morda je nova vlada tudi zaradi tega zmanjšala spodbude za leseno trajnostno gradnjo na simboličen maksimum 100 evrov za kvadratni meter uporabne površine. Predsednica Evropske komisije je za naslednje proračunsko obdobje napovedala bilijonska sredstva za spodbujanje trajnostnih okoljskih projektov in morda bodo na MOP razpis ponovili, če bo dovolj politične modrosti in sposobnosti. Gradnja skupnostnih objektov na način, da je stanovanjski sklad nosilec projekta, je daleč najlažji in najbolj učinkovit način, s katerim bi se praktično izvajala t.i. zadružna gradnja, o kateri se veliko govori in je bilo na papirju že veliko zapisanega, pa zadruge ne zaživijo tako, kot bi lahko.

Če je nosilec gradnje stanovanjski sklad, je veliko preprosteje organizirati pravni del investicije in financiranje. Obenem je vse skupaj veliko bolj varno za prodajalca zemljišča, za solastnike in izvajalce. Naloga stanovanjskega sklada je le, da za svoje občane opravi delo, ki bi ga sicer morala zadruga. S takim pristopom bi stanovanjski skladi končno tudi presegli prostor svoje škatle, v kateri so zdaj ujeti, ko ne znajo modela, katerega glavni problem je, kako preseči nasprotje med čim nižjim financiranjem gradnje in najemninami, ki naj bi bile hkrati dovolj nizke za ljudi in dovolj visoke za pokrivanje investicije. Da ne govorimo o tem, kako škodljivo je za ljudi, naravo in skupno ekonomijo prepričanje, da je najcenejši način gradnje ta, da je treba zgraditi čim več kvadratov za čim manj denarja. Najhušja posledica te logike je degradacija prostora, individualizacija bivanja, izolacija ljudi, družin in s tem vedno večja dehumanizacija družbe, kar stane veliko, veliko več, kot bi nas stalo, če hitro uporabimo pamet in izkoristimo ekološke spodbude, dokler se kritična masa lesene gradnje ne premakne tako daleč, da bo gradnja z lesom postala cenejša tudi brez spodbud.

Zakaj ne zaživimo tako, kot so še ne tako dolgo nazaj živeli naši dedki in babice? V skupnosti in sožitju generacij? In z malo več soli v glavi?