Bernard Nežmah je tokrat v svojem značilnem slogu med drugim pisal tudi o “uničenju” čudovitega nasada japonskih češenj, ki so na poti gradnji nove stavbe Nacionalnega inštitut za biologijo (NIB). Kot mnogokrat je zaradi površnosti in značilne kvazi dušebrižnosti glede posegov v naravo ter njemu tako ljubega hkratnega relativiziranja okoljskih rabot desničarske vlade, udaril popolnoma mimo. Ker pa tako pisanje ustvarja javno mnenje, mi dovolite, da pojasnim nekaj okoliščin v zvezi z nesrečnimi češnjami, njihovo zasaditvijo in ohranitvijo.

Kot častni član NIB in nekdanji predstojnik Oddelka za biologijo, BF, ki je imel leta 2000 čast posaditi prvo japonsko češnjo z njeno cesarsko visokostjo princeso Sajako in takratnim ministrom za okolje Janezom Podobnikom, imam do teh češenj poseben odnos in dobro vem, kakšen pomen imajo za Japonce in njihovo kulturo. Kljub temu pa je potrebno povedati sledeče: od 300 darovanih češenj jih je bilo na lokaciji ob Večni poti vzdolž nekdanjega objekta predvidenega vhoda v novi botanični vrt (ki je kasneje večinoma pripadel NIB) zasajenih le 71 (kje so preostale, ne vem). Vem pa, da je bilo v dvajsetih letih kar nekaj od prvotnih češenj zamenjanih oz. nadomeščenih z novimi drevesi, ker so prvotna zaradi različnih vzrokov propadla. Med drugim, žal, tudi tista prva češnja, ki sva jo zasadila s princeso. Japonske češnje namreč niso avtohtona drevesa, občutljiva so za številne, zlasti glivične okužbe in zato niso ravno dolgoživa. To je pred leti ugotovila tudi ekipa strokovnjakov iz Gozdarskega Inštituta, ki so jo zaradi načrtovanja novega poslopja NIB pooblastili, da ugotovi, kakšno je zdravstveno stanje češenj in kaj bi lahko storili, da bi ob gradnji kar minimalno posegli v obstoječi nasad. Povedati moramo, da so bile že v začetku češnje zasajene na dokaj neprimerni lokaciji, saj so tla tu že deloma barjanska, kar pa ni najbolje za to vrsto. V času gradnje novih fakultet (Fakultete za računalništvo in informatiko ter Fakultete za kemijo) so bile izpostavljene tudi močno povečanemu prometu težke gradbene mehanizacije. Takrat se nihče ni vprašal, ali bo to in tudi kasnejši popolnoma neprimeren dostop do novih fakultet do češenj prijazen ali ne. Zdaj, ob načrtovani gradnji novega poslopja NIB (oz. Biotehnološkega stičišča), pa so češnje postale velik problem. Češnjev nasad bi morala po Nežmahovem mnenju zaradi “nezaslišanega posega v naravo” vzeti v bran celo kolesarska vstaja, namesto da protestira proti skrajno spornim odločitvam Janševe vlade. Resnici na ljubo je brez odvečnih sentimentov potrebno poudariti, da japonske češnje niso avtohtona drevesa, da rastejo na zanje dokaj neprimerni lokaciji, da niso nikakršna narava, ampak umeten nasad, njihova čudovitost pa je v najboljšem primeru omejena na teden dni v letu, ko cvetijo, drugače pa so to precej neugledna drevesa, ki jih ne moremo niti obrezovati niti oblikovati. Kot rečeno, so tudi nagnjena k številnim boleznim in imajo relativno kratko življenjsko dobo.

Ker pa nedvomno so darilo Japonske Sloveniji, si zaradi spoštovanja do tega darila in japonskega odnosa do teh dreves, zaslužijo spoštljivo ravnanje, za kar si prizadeva tudi investitor. Obtoževanje, da biologi (kar se je že pojavilo v javnosti) ne skrbimo za drevesa, ki smo jih sami posadili in da do njih nimamo pravega odnosa, je neresnična. NIB je v javnem sporočilu medijem že sporočil, da bo med gradnjo novega poslopja, za katerega ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, storil vse, da bo nasad japonskih češenj ohranil oz. vanj posegel le toliko, kolikor je za gradnjo nujno potrebno. Prav tako bo tudi poskrbel za ustrezno nadomestilo dreves, če res ne bo šlo drugače. Poleg tega je, vsaj kolikor je meni znano, že prišlo do dogovora z Japonci in njihovega strinjanja s predlaganimi rešitvami. Niti NIB niti Oddelek za biologijo, BF, ki je uradni skrbnik nasada, oba pa s številnimi naravovarstvenimi projekti skrbita za ohranjanje naravnih habitatov in vrst v Sloveniji, japonskim češnjam gotovo ne želita škodovati. Žal pa pred dvajsetimi leti nismo mogli predvideti, da bo novogradnja NIB delno posegla tudi v nasad japonskih češenj in zahtevala nekatere rešitve, ki morda danes niso vsem po volji, so pa zaradi nenadomestljive lokacije bodočega Biotehnološkega stičišča neizogibne.

Sem ena tistih z malo večjo kilometrino in se čudim tistim, ki pristajajo na današnje razmere. Rojena sem bila v nemškem zaporu, kjer so mamo obdržali do osvoboditve. Nemci so ženske peljali na Turjak, a so jih sredi poti spustili, češ, da bi jih tam domobranci poklali. To gotovo zaznamuje moje današnje gledanje. Po vojni smo otroci odraščali kar brezskrbno, skromno in brez velikih socialnih razlik. Tudi če so bili „svinčeni“ časi, smo šli vedno na bolje. Verjetno mora vsak narod prehoditi pot odraščanja in ozaveščanja. Takrat mi ni bilo nič narobe, če smo špricali šolo, ko smo mahali Titu in kakšnemu gostu. Bili smo po vsem svetu priznana država. In ne vem, zakaj bi jo danes tako blatili.

V osnovni šoli smo se poslavljali od sošolca Petrička, ki je šel za očetom v Argentino. Nihče ni rekel žal besede in mi je bilo šele pozneje jasno, za kaj je šlo. Nismo bili vzgajani v sovraštvu, kakor se zdaj to poglablja. Še zdaj ne vem, zakaj, razen zato, da si nekateri kujejo politične točke in pljuvajo v lastno skledo.

Seveda imamo vsi dvojna merila (po Musku). Takrat smo stali za Janšo na Kongresnem trgu s točno določenim namenom: da se vojska ne vtika v civiliste in za svobodo tiska. Ko je prišel na oblast, pa je z enim zamahom to prekršil. Ne moreš mu tudi verjeti, ko po TV mladi J. govori čisto nekaj drugega, kot zdaj (o Merljaku, na primer), da o njegovi preteklosti ne govorimo. Očitno so najhujši konvertiti. Zelo dobro pa se je naučil vladanja v partiji. Sama ločim Partijo od ideje komunizma, tako kot vero od Cerkve. Na žalost ljudje tudi lepe ideje spridimo. In kapitalizem je sprostil vso pogoltnost ljudi. Nihče pa ne prizna, da so za uspešno premagovanje pandemije zaslužne predvsem javne bolnice, ki so še relikt prejšnjega sistema, ne pa vlada, ki si zdaj pripenja vse zasluge.

Zdaj saj vem, od kod Janši te primerjave protestov z nacizmom in miloševizmom, kar me je pa sploh pognalo na cesto. Pa nihče drug me ni v to prisilil.

Profesor dr. Rastko Močnik je v hitrem prebiranju kolumne Politično prekupčevanje zgrešil vsebinsko poanto in se preizkuša v heretičnosti svojega in ne mojega miselnega diskurza. Nikjer se ne zavzemam za privatizacijo pokojninskega sistema, temveč opozarjam na tri možne stebre njegove reforme. Drugega in tretjega smo spregledali in v ničemer ne ogrožata prvega, prej nasprotno, če bi cenjeni kolega bolje preučil ekonomiko teh procesov. To velja tako za kapitalske naložbe pokojninskih skladov kot tudi individualne pokojninske račune, ki so orodje in ne orožje, zato problem neenakosti in negotovosti ne tiči v njih samih, temveč v politikah, ki jih oklepajo. Demografska, ekonomska in politična podoba jutrišnjega dni je preresna reč, da bi jo zajeli v nekaj površnih sodbah z obeh strani, zato se svojih odrekam. Odpravljati nekonsistentnost s prisiljeno konsistentnostjo je morda sociološki ne pa tudi politično ekonomski diskurz. In ker zemlja ni ravna, se na levo stran pride tudi z desne, pa tudi obratno. 

Profesor dr. Bogomir Kovač se zavzema za privatizacijo pokojninskega sistema (Politično prekupčevanje, Mladina, 12. 6. 2020). Že dolgo je znano, da »individualna dolgoročna varčevanja« in »individualni pokojninski računi« koristijo peščici najbogatejših, vsem drugim pa grozijo z revno in negotovo starostjo.

Profesor Kovač se zavzema za »naložbene pokojninske sklade«. Že dolgo je znano, da je vdor ameriških pokojninskih investicijskih skladov v zahodno Evropo uničil tamkajšnji »razredni kompromis«, podredil upravljanje podjetij pridobitništvu lastnikov, vpeljal nove oblike despotizma na delovnem mestu in negotove oblike zaposlovanja ter odpravil socialno državo.

Univerzitetni ekonomist vidi v podaljševanju življenjske dobe »slab demografski trend«. Računa, koliko »nas« stanejo »tisti nad 65 let«, in napoveduje, da je zaradi »tistih« »fiskalna kriza države neizbežna«.

Redko se zgodi, da skrajno desno vlado napadejo s še bolj skrajno desnega stališča. Mladininemu kolumnistu se je posrečilo. 

V 21. številki letošnje Mladine je dr. Bogomir Kovač v članku ’Kot leta 2009?’ napisal: »Torej obstaja resna nevarnost, da sedanja vlada ne bo ublažila krize, temveč jo bo celo poglobila. Tako kot so to storile tri slovenske vlade v obdobju 2009-2013 in zdi se, da Janša povsod rad ponavlja stare napake.« Kar se tiče socialdemokratske koalicijske vlade 2008-2012 je z ukrepi za sanacijo finančnega sistema, s fiskalno ekspanzijo in v tem okviru tudi aktivno razvojno politiko (spodbujanje uvajanja novih tehnologij) dosegla rast bruto domačega produkta v 2010 in 2011. Obseg bančnih kreditov gospodarstvu (t.i. »nefinančne družbe«) je med najglobljim delom finančne krize naraščal in začel upadati šele v povezavi z omejevalnimi ukrepi Banke Slovenije julija 2010. Zaradi izrazito aktivne vloge slovenske države pri vzpostavljanju ravnotežja in pogojev za začetek na izvozu temelječe gospodarske rasti lahko ukrepe socialdemokratske koalicijske vlade 2008 do 2012 štejemo za heterodoksno ekonomsko politiko (Dani Rodrik, Reforma trgovinske in industrijske politike, 1995).

Omejevalno fiskalno politiko koalicijske vlade Slovenske demokratske stranke 2012-2013, z Zakonom o uravnoteženju javnih financ ter posledično novo recesijo 2012 in 2013, lahko zaradi očitne predpostavke, da se bo trg s prilagajanjem (nižanjem) cen uravnotežil pri polni zaposlenosti, štejemo za ortodoksno ekonomsko politiko (Jan-Babtiste Say, Traktat o politični ekonomiji, 1803).

Koalicijska vlada Pozitivne Slovenije 2013-2014 ni uvedla novega zakona o uravnoteženju javnih financ, sicer bi slovensko recesijo spiralno poglobila. Med delovanjem te vlade se je začela na povečevanju izvoza temelječa stabilna gospodarska rast, ki jo je končala šele kriza povezana s pandemijo covid-19. Pač pa se je Slovenija v 2013 soočila z dobro organiziranim in vplivnim mednarodnim omrežjem (Niall Ferguson, Trg in stolp, 2017), ki je izsililo razprodajo določenih podjetij in praktično vseh bank.

Poglejmo na prestrukturiranje slovenskega gospodarstva z vidika faktorjev endogene gospodarske rasti (Robert Evenson, Larry Westphal, Tehnološke spremembe in tehnološka strategija, 1995). Gre predvsem za izobrazbo ter za razvojno in raziskovalno delo, lahko pa jim dodamo še storitve, povezane z razvojem. Če se ozremo na desetletje 2008-2018, vidimo, da se je v Sloveniji ob nekoliko višji skupni zaposlenosti 2018 kot 2008, število delovno aktivnih z višjo ali visoko izobrazbo povečalo za 107 tisoč ali za 53%. V teh desetih letih so se neopredmetena sredstva oziroma vrednost proizvodov intelektualne lastnine, merjeno v evrih, povečala za 23%. Ob realno 8% večjem bruto domačem produktu se je dodana vrednost informacijskih in komunikacijskih dejavnosti realno povečala za 16%, dodana vrednost strokovnih znanstvenih in tehničnih dejavnosti pa za 31%. Rezultati so vidni v spreminjanju strukture proizvodnje. Podatke o industrijski produkciji glede na tehnološko zahtevnost imamo le od 2010 dalje. Od tega leta pa do 2019 se je slovenska industrijska proizvodnja povečala za 34%, proizvodnja visoko tehnološko zahtevnih izdelkov za 80%, proizvodnja nizko tehnološko zahtevnih izdelkov pa za 10% (Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SiStat, 2020). 

Ker je neresnic in polresnic v članku z zgornjim naslovom precej, poleg tega pe niti mi kot lastniki niti naši gostje niso smatrali prenove za ponesrečeno, podajam kot lastnik svoj pogled.

Z Netflixa so me lani poklicali neko sredo konec marca, da iščejo nadomestno lokacijo za snemanje oddaje o prenovi restavracij, ker jim je prvotna lokacija (Restavracija Ribca na tržnici) padla v vodo zaradi varovanja Plečnikove dediščine. Po nekajminutnem razgovoru se mi je stvar zazdela zanimiva, na hitro sem preveril in pogooglal kanadsko podjetje Marble media, ki je skrbelo za produkcijo ter slovenski del produkcije (podjetje BAS production). Ker sem slednje poznal že od prej, smo se dogovorili, da naslednji dan podpišemo pogodbo o snemanju. Naša obveza je bila, da jim zaupamo prenovo in da nimamo vpliva na potek obnove. So pa po pogovoru z nami kot lastniki skušali začutiti, kakšne so naše želje in to potem aplicirati na prostor in jedilnik. Njihov finančni vložek je bil 10.000 kanadskih dolarjev. Poleg tega so delno pokrili tudi stroške plač zaposlenih, za tisti čas, ko je bila gostilna zaprta (5 dni).

V pretekli številki sem v članku z naslovom Kultura v številkah zmotno zapisala, da je v Sloveniji v kreativnem in kulturnem sektorju zaposlenih 7 odstotkov. Vendar pa je 7 odstotkov zaposlenih v kreativni ekonomiji in ne v KKS. V Kulturnem in kreativnem sektorju je zaposlenih nekaj čez 4 odstotke zaposlenih, ostali pa delajo izven kreativnega in kulturnega sektorja v kreativnih poklicih, med katere sodijo na primer grafični in produktni oblikovalci, copywrighterji, pr-ovci in sorodni poklici. Avtorjem raziskave se za napako opravičujem. 

V članku »Vlada je namenoma kupila 200 milijonov neustreznih zaščitnih mask«, ki ste ga na spletnem portalu www.mladina.si objavili 13. 6. 2020, so bili objavljeni številni neresnični podatki, ki zavoljo korektne obveščenosti javnosti zahteva objavo naših pojasnil.

Članek se nanaša na pogodbo, ki jo je Zavod RS za blagovne rezerve (v nadaljevanju: Zavod) 3.4.2020 sklenil s podjetjem Hmezad TMT d. o. o.. Gre za pogodbo o dobavi 22 in ne 200 milijonov zaščitnih mask za splošno rabo. Pogodba je bila sklenjena v obdobju, ko smo beležili že preko 700 okuženih, zaščitne opreme pa je primanjkovalo. Odločitev države, da gre v enega večjih nakupov mask, namenjenih splošni populaciji, je bila zato več kot utemeljena.

Pri oddaji naročila se je podpisnikom na obeh straneh – tako pri naročniku kot dobavitelju – zgodila napaka, ki pa na izvedbo naročila ni in tudi ne bi mogla vplivati. Po pogodbi bi morale imeti maske CE in ISO certifikat, kar pa se je izkazalo za nepotrebno, saj maske, ki so namenjene splošni populaciji, potrebujejo zgolj ISO certifikat. Za odpravo te napake je Zavod z dobaviteljem sklenil aneks k pogodbi (prvega od dveh), za kar je pridobil tudi ustrezno pravno mnenje.

Podjetje Hmezad TMT d. o. o. je 9. aprila 2020 zaradi težav pri dobavi mask zaprosilo za spremembo dobavnega roka naročila. Z dodatkom št. 1., sklenjenim 14. aprila 2020, je Zavod ugodil podaljšanju roka dobave do 30. aprila 2020. Maske so bile dobavljene v dveh delih, datum dobave za 1.000.000 kosov mask je bil 16. aprila 2020, za dodatnih 1.000.000 kosov mask pa 23. aprila 2020. Ta sprememba je bila predmet dodatnih pogajanj z dobaviteljem in drugega aneksa, v katerem je Zavod 22. maja 2020 dosegel znižanje prvotne cene za posamezno masko iz 0,56 na 0,52 evrov na kos oz. 0,49 evrov na kos v primeru uveljavljanja izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev za vse še nedobavljene maske. Na sestanku pred podpisom dodatka št. 2. je bilo dogovorjeno, da za dobavljeno blago in blago, ki je bilo že ocarinjeno, Hmezad TMT d. o. o. ne bo zahteval izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev. Za preostalo blago pa bo Zavod predložil izjavo za znižanje plačila uvoznih dajatev.

»Namige, da gre pri tem poslu za favoriziranje dotičnega podjetja, težko komentiram, saj je pogodba bila sklenjena za časa direktorja Zavoda, g. Antona Zakrajška. Lahko pa povem, da gre v primeru podjetja Hmezad TMT d. o. o. za dolgoletnega dobavitelja Zavoda«, je povedal Tomi Rumpf, v.d. direktorja Zavoda. Nadalje pojasnjuje, da se je, zaradi že omenjenih sprememb okoliščin pri realizaciji pogodbe, osebno zavzel za dodatna pogajanja z dobaviteljem pri katerih je dosegel znižanje cene tega posla za kar 800.000,00 evrov. »Prvotna cena za 22 milijonov zaščitnih mask je znašala 12.320.000 evrov, znižali pa smo jo na 11.520.000,00 evrov (brez DDV). V primeru uveljavljanja izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev se bo še dodatno znižala in sicer na 10.920.000,00 (brez DDV). Na podlagi naše zahteve potekajo s podjetjem tudi pogajanja za izdajo dobropisov za znižanje cene na 0,49 evrov na kos (brez DDV)«, je še dodal v.d. direktorja Zavoda.

Umeščanje posla s podjetjem Hmezad TMT d. o. o. v kontekst, kot ga omenja novinar, je torej v celoti neresničen. Zavod je omenjene maske naročil izključno in samo z namenom zagotavljanja zadostne zaščitne opreme za slovenske državljanke in državljane. Nihče si ne želi, da bi jih morali uporabiti kmalu in v znatnem obsegu, a če nam novi koronavirus ne bo prizanesel, bomo nanj tudi po zaslugi teh mask bolje pripravljeni.

Prav tako ne držijo navedbe, da država v nekakšni »tajnosti« skriva ogromne zaloge neuporabne zaščitne opreme. Vsa oprema, ki jo Zavod hrani, ustreza zahtevanim standardom.

V članku z gornjim naslovom se sicer povsem strinjam z oceno, da so trije vrhovni sodniki (v petčlanskem senatu) s tem, ko so obsodbo Janše zaradi žalitve novinarke spremenili v njeno nasprotje, »postavili na glavo celotno domačo in evropsko sodno prakso« v takih zadevah – nikakor pa ne z mnenjem, da je bilo s tem vrhovno sodišče »ugrabljeno«. Komu ugrabljeno? »Nam« ali »našim«, ki smo ga do nedavnega obvladovali – zdaj pa je v njem že toliko »desničarjev« ali »konservativcev«, da se v kakšnem senatu lahko znajdejo že v večini in potem odločijo »po svoje«? Podlaga takim pogledom na sodstvo pri nas je skrajno naivna predpostavka, da so nam doslej, dokler niso prišli zraven tudi »desničarji«, sodili »normalni«, politično neopredeljeni sodniki in to zgolj strogo po pravu, nič po politiki. Zakaj je ta predpostavka skrajno naivna (pri kom pa lahko seveda tudi namerno zavajajoča), tu nimam prostora pojasnjevati, pa upam, da tudi treba ni.

A ta očitek »ugrabljenosti« je pravzaprav le v naslovu članka, v besedilu vsaj izrecno ni izražen. Da so v demokratični, pluralni družbi tudi sodniki različno politično usmerjeni, je menda jasno – in to seveda lahko vpliva tudi na vsebino sodnih odločitev. Včasih nedopustno (kot pristranskost nasproti »svojim«), včasih pa dopustno in normalno: kadar zakon nalaga razsojanje po kriterijih, katerih razumevanje je odvisno tudi od sodnikovih osebnih nazorov. Kdaj gre za prvo in kdaj za drugo? Pravo ni matematika, enoznačnih odgovorov tu ni – in v težjih primerih lahko zato šele ustavno ali evropsko sodišče izreče zadnjo razsodbo.

Za kaj od tega dvojega je šlo pri sporni sodbi vrhovnega sodišča? Zame je tu precej znakov, da je šlo za politično pristranskost – ne v tem smislu, da bi Janši naklonjeni sodniki kar brez argumentov razsodili njemu v prid, marveč zato, ker so pri tem (po moji presoji) povsem očitno napačno uporabili kriterije, ki jih je za presojo takih sporov razvilo evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Toda tako mislim jaz, a dopustiti je vendarle treba tudi možnost, da pa so oni iskreno prepričani, da so jih uporabili prav – in počakajmo še presojo ustavnega sodišča in potem morda še ESČP.

Zato v tem in drugih podobnih primerih podpiram tudi ostro kritiko sodnih presoj, ki jih je možno razumeti kot politično pristranske – vendar pa naj ta kritika ne bi šla tako daleč, da bi kritiziranim sodnikom odrekala pravico do njihove lastne, lahko tudi nazorsko opredeljene interpretacije veljavnih pravnih norm (tukaj: tistih o svobodi govora in tistih o žalitvah). O tem, ali je ta njihova interpretacija pravilna ali ne, bo namreč moralo povedati svoje še ustavno sodišče – in potem morda še ESČP. Če bo tam spoznana za napačno (kot pričakujem), bo to mnogo učinkovitejše »zdravilo« zoper nevarnost ponavljanja takih presoj, pa naj je bila ta »samo« strokovno napačna ali morda tudi zavestno pristranska.

In na koncu tisto, kar pa me je v tem članku najbolj zmotilo – hudo zgrešena zaključna misel: »Politizacija vrhovnega sodišča je nekaj, na kar niti pomisliti ne bi smeli, saj ne gre za ustavno sodišče, ki v določenih primerih sprejema pravno vrednostne sodbe, pač pa za vrh rednega sodstva in s tem tretje in edine apolitične veje oblasti.« Trideset let je trajalo, preden so se pri nas vsaj novinarji in politiki (mnogi pisci pisem bralcev še vedno ne!) sprijaznili s tem, da ob odločanju ustavnega sodišča v sporih, kjer gre za ustavno in zakonsko opredeljene vrednote, ustavni sodniki v to odločanje neizbežno in povsem legitimno vnašajo tudi svoj nazorski odnos do teh vrednot (pravna država, socialna država, človekovo dostojanstvo, pravica do življenja, svoboda govora itd. itd.) – toda, da bi enako smeli in morali odločati tudi vrhovni (in sploh vsi) sodniki, to je pa tudi njim pretežko razumeti? Pa čeprav naše ustavno sodišče že vseh teh trideset let vedno znova poudarja, da se »sojenje po ustavi« ne sme začeti šele na ustavnem sodišču, ampak da se tam včasih (kadar zadeva sploh pride do tja) samo konča – in da so tudi ustavnopravne elemente spornega primera dolžna obravnavati in do njih zavzeti stališče že najnižja sodišča, še posebej pa vrhovno sodišče! Vključno z vrednostnimi presojami, ki jih v to sodniki (levo, desno ali kakorkoli usmerjeni) vnašajo – tudi če se tega nekateri od njih niti ne zavedajo.

V članku dr. Aleša Črniča z naslovom Kdo je tukaj patriot?, ki je bil v Mladini in na spletni strani mladina.si objavljen 5. 6. 2020, avtor med vladnimi menjavami vodstvenih kadrov nekaterih državnih organov navaja tudi Komisijo za preprečevanje korupcije. Zaradi zagotavljanja objektivne in vsestranske obveščenosti javnosti pojasnjujemo, da je Komisija za preprečevanje korupcije samostojen in neodvisen državni organ, v katerem funkcionarje komisije (predsednika in njegova namestnika) imenuje predsednik republike (in ne vlada, kot je mogoče sklepati iz članka). Dr. Robert Šumi je mandat predsednika Komisije za preprečevanje korupcije nastopil 1. 4. 2020, po izteku mandata prejšnjega predsednika. Ukaz o imenovanju dr. Šumija na to mesto pa je predsednik republike Borut Pahor podpisal že 6. 2. 2020.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana ga. Nadja Džanković Cirar.

Po branju vašega pisma (Mladina št. 22, str. 4), v katerem odgovarjate na navedbe v članku ’Odpisani z dekretom’ (Mladina št. 20, str. 34) so se mi na osnovi primerjave navedb v vašem pismu z mojim laičnim razumevanjem dogajanja v zvezi z domovi za ostarele med COVID-19 epidemijo porodila določena vprašanja. ’Dogajanje’ v domovih za ostarele je že od samega začetka epidemije močno vplivalo na strategije ukrepanja posameznih držav pred širjenjem okužbe s COVID-19 (z dolgoročnimi družbenimi ter ekonomskimi posledicami), pri čemer Slovenija ni (bila) nobena izjema.

Podobe tragičnega dogajanja ter število preminulih oseb v italijanskih domovih za ostarele iz pred-epidemiološkega obdobja so namreč odločilno vplivale na začetno slovensko javno mnenje o resnosti (oz. smrtonosnosti) novega Korona virusa. Tudi po ’razmahu’ epidemije na naših tleh je imelo na oblikovanje javnega mnenja največji vpliv dogajanje v domovih za ostarele - tokrat v slovenskih domovih za ostarele. Praktično so bili vsi zabeleženi primeri umrlih zaradi COVID-19 (do trenutka, ko je vlada RS na novinarskih konferencah prenehala z objavljanjem podatkov o preminulih zaradi COVID-19) varovanci domov za starostnike. Že po prvih žrtvah zaradi COVID-19 se je celotna slovenska javnost strinjala, da so edina slovenska žarišča epidemije domovi za ostarele ter da je potrebno nemudoma uvesti ukrepe za preprečitev širjenja virusa COVID-19 znotraj domov za ostarele in zagotoviti optimalno zdravstveno nego že obolelih s COVID-19. Razmere v slovenskih domovih za starostnike so bile celo tako nevzdržne (na kar so vlado RS opozarjala tudi vodstva domov za ostarele), da je ’Zbornica zdravstvene in babiške nege’ javno pozivala celo osebe brez zdravniške ali zdravstvene izobrazbe za prostovoljno delo v domovih za ostarele. Celotna slovenska javnost se je strinjala, da je potrebno zaščititi pred COVID-19 vsakega posameznika, vključno osebe, ki se jim je zaradi siceršnjega zdravstvenega stanja življenje iztekalo (svetost vsakega dne vsakega posamezika), v luči česar je bila relativizacija števila preminulih starostnikov zaradi COVID-19 glede na siceršnjo umrljivost starostnikov (cca. 5.300 letno) etično nedopustna.

Na osnovi podatkov o dnevnem in skupnem številu preminulih zaradi COVID-19 je vlada RS oblikovala zaščitne ukrepe, javnost pa jih sprejemala kot smiselne. Brez upoštevanja števila preminulih oskrbovancev domov za ostarele bi bile številke bistveno nižje (in s tem znižana tudi smrtonosnost COVID-19), zaradi česar bi javnost bolj kritično presojala/sprejemala ukrepe (bi zahtevala od vlade RS dodatna pojasnila glede sorazmernosti/ciljnosti ukrepov). Moči vpliva strukture preminulih na javnost se je očitno zavedala tudi sama vlada RS, saj tekom večine trajanja epidemije javnosti ni obveščala, koliko od dnevno in skupno preminulih oseb v RS je bilo oskrbovancev domov za ostarele. Podatki z dne 31.5.2020 kažejo, da je bilo 82 izmed 108 preminulih zaradi COVID-19 oskrbovancev domov za ostarele.

Ga. Džanković Cirar, prosim vas za odgovore na sledeča vprašanja glede nekaterih navedb v vašem pismu: 1. Na osnovi česa trdite (in kdaj ste to ugotovili), da 82 umrlih oskrbovancev domov za starejše ni umrlo zaradi COVID-19, ko pa so na uradni strani MZ RS še vedno upoštevani kot umrli zaradi COVID-19? 2. Kako si razlagate letošnje ( jan-april) 20% (oz. cca 400 oseb) povečanje števila preminulih oskrbovancev v domovih za starostnike glede na pretekla leta? 3. Ali imate še kakšen argument (poleg navedbe, da je število (82) preminulih oskrbovancev zaradi COVID-19 v kontekstu letne naravne smrtnosti) za vašo trditev, da domovi za starejše niso bili žarišča epidemije? 4. Glede na vašo trditev, da je 82 preminulih dokaz (ker je njihovo število v kontekstu splošne letne smrtnosti), da so bili ukrepi za zaščito oskrbovancev pred okužbo s COVID-19 učinkoviti, vas sprašujem v katerem primeru (število preminulih oseb oz. % letne smrtnosti) bi jih prepoznali za neučinkovite? 

Navedbe v članku glede omejevanja dostopa do bolnišnične obravnave oskrbovancem v socialnovarstvenih zavodih so neresnične in zavajajoče ter po nepotrebnem ustvarjajo stisko pri državljanih Republike Slovenije, zlasti oskrbovancih v socialnovarstvenih zavodih, njihovih svojcih, pa tudi pri zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so v času trajanja epidemije na različnih ravneh zdravstvene dejavnosti in v socialnovarstvenih. Kot je razvidno iz dokumentov ministrstva za zdravje vsi protokoli usmerjajo v zagotavljanje bolnišnične obravnave pri uporabnikih, ki bolnišnično obravnavo potrebujejo. Ob navedenem velja poudariti tudi vlogo domov za starejše, ki je skladno z 8. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US in 73/19) tudi zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti v delu zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije za njihove uporabnike. Uporabnikom v socialnovarstvenih zavodih je za razliko od starejših državljanov, ki s primerljivimi potrebami živijo doma, v socialnovarstvenih zavodih omogočen dostop do kontinuirane zdravstvene nege in oskrbe, v kolikor jo potrebujejo in ta se jim je skladno z obstoječimi predpisi zagotavljala v socialnovarstvenih zavodih, če so jo potrebovali in v kolikor bolnišnično zdravljenje ni bilo indicirano.

Zaradi zavedanja ranljivosti starejše populacije, v povezavi z morebitno okužbo s COVID-19, ministrstvo za zdravje še prav posebno pozornost in skrb namenja socialnovarstvenim zavodom, tudi domovom za starejše, saj ti skrbijo za velik delež starejše populacije v Republiki Sloveniji, ki v povezavi z okužbo s COVID-19, zaradi starosti in pridruženih kroničnih bolezni spada v eno najbolj ranljivih skupin prebivalstva. S ciljem podpore socialnovarstvenim zavodom pri izvajanju vseh preventivnih aktivnosti preprečevanja in obvladovanja okužbe s COVID-19, kakor tudi načrtovanja in zagotavljanja potrebne zdravstvene oskrbe v primeru izbruha epidemije COVID-19 v socialnovarstvenih zavodih, je bilo za socialnovarstvene zavode, njihove zaposlene, pa tudi uporabnike in svojce uporabnikov, pripravljeno večje število navodil in strokovnih smernic. Imenovani so bili koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, koordinatorji za področje zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih in svetovalci za izvajanje paliativne oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, za posamezno regijo. Ministrstvo za zdravje je dne 17. 3. 2020 na socialnovarstvene zavode naslovilo dopis št. 1612- 4/2018/158 z naslovom Navodilo v povezavi SARS-CoV-2 (COVID-19), dostopen na spletni strani ministrstva: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/Koronavirus/Domovi-za-starejse-insocialno-varstveni-zavodi.pdf, kateremu je priložen algoritem iz katerega je razvidno, da se uporabniki v socialnovarstvenih zavodih, ki zaradi okužbe s COVID-19, potrebujejo bolnišnično obravnavo, napotujejo v bolnišnico. V skladu s svojim poslanstvom se Ministrstvo za zdravje vseskozi zavzema za enakopraven dostop in obravnavo vseh državljanov Republike Slovenije pri zdravstveni obravnavi, kar vključuje tudi dostopnost do bolnišnične obravnave pod enakimi pogoji – ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17) je bila uporabnikom v socialnovarstvenih zavodih, kot posebej ranljivi skupini prebivalstva, namenjena dodatna aktivna skrb, kar je razvidno iz ukrepov in aktivnosti, ki jih je Ministrstvo za zdravje namenjalo populaciji uporabnikov v socialnovarstvenih zavodih. Ne glede na to, da avtor članka ne opredeli, za katero obdobje navaja podatek o številu hospitalizacij oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov, pri katerih je bila prisotna okužba s COVID-19, podatek, ki ga avtor navaja, ni resničen (tudi upoštevajoč korelacijo podatkov števila okuženih in števila hospitaliziranih). V Sloveniji je bila okužba s COVID-19 do vključno 16.5.2020 potrjena pri 322 oskrbovancih v socialnovarstvenih zavodih. Do vključno 16. 5. 2020 je umrlo 82 oskrbovancev SVZ, pri katerih je bila potrjena okužba s COVID-19, v bolnišnico jih je bilo napotenih 53, in pri 175 je bilo laboratorijsko že potrjeno, da okužba ni več prisotna. Ob navedenem velja izpostaviti, da so bile osebe, ki so umrle, osebe s pridruženimi kroničnimi boleznimi, pri čemer je interpretacija, da so umrle zaradi COVID-19, neutemeljena. Z namenom razumevanja in ustrezne umestitve podatkov, dodajamo še podatek, da je v letu 2016 v domovih za starejše umrlo 5.195 oskrbovancev, v letu 2017 5.466 oskrbovancev, v letu 2018 5.255 oskrbovancev in v letu 2019 5.197 oskrbovancev.

Po podatkih, s katerimi razpolaga ministrstvo, je v obdobju januar – april 2020 v domovih za starejše umrlo 2.173 oskrbovancev. V kontekstu naravne smrtnosti je upoštevajoč navedene podatke, zelo težko domove za starejše imenovati žarišče epidemije, ampak nasprotno sklepati, da se je z aktivnimi, strokovno podprtimi odločitvami v Sloveniji populacijo uporabnikov v SVZ učinkovito zaščitilo pred okužbo s COVID-19. V članku avtor navaja, da je ministrstvo iz vrst zdravnikov imenovalo posebne koordinacijske skupine, ki so za vsako regijsko skupino posebej preverjale stanje po domovih za starejše in usklajevale ukrepe ob epidemiji. Na tej podlagi naj bi bil po navedbah avtorja, pripravljen celostni načrt za razvrščanje starostnikov po vsej državi. Navedba avtorja je neresnična in neutemeljena. V mesecu marcu in aprilu je bila oblikovana mreža koordinatorjev, sestavljena iz: 1. koordinatorjev za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom so: - prerazporejanje in usklajevanje dela zdravnikov specialistov, specializantov in sekundarijev vseh specialnosti v ptujski regiji, ki niso vključeni v izvajanje službe nujne medicinske pomoči, delovanje COVID-19 ambulant ali izvajanje ambulantne dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, z namenom zagotovitve zdravstvene oskrbe v socialnovarstvenih zavodih v javni mreži.

V zagotavljanje potrebnih kadrov se vključuje tudi vse koncesionarje in zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti, - prerazporejanje in usklajevanje dela ostalega zdravstvenega kadra v ptujski regiji za zagotovitev zdravstvene oskrbe, vključno z zdravstveno nego, - koordinacija pri vzpostavljanju sodelovanja med izvajalci zdravstvene dejavnosti in ostalimi ključnimi deležniki (npr. civilna zaščita) v regiji. 2. koordinatorjev za področje zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom so: - koordinacija zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih v regiji, v sodelovanju s koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, imenovanimi s sklepom ministra za zdravje, - edukacija zdravstvenih delavcev in sodelavcev v povezavi s pravilno uporabo osebne varovalne opreme in načrtovanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo in okužbe s COVID-19, - sodelovanje s koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, imenovanimi s sklepom ministra za zdravje, pri načrtovanju vključevanja poklicnih skupin na področju zdravstvene nege, študentov in prostovoljcev, za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, - sodelovanje z odgovornimi osebami socialnovarstvenih zavodov. 3. svetovalcev za izvajanje paliativne oskrbe v socialno varstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom, so: - svetovanje koordinatorjem izvajanja zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih in zdravnikom, ki delajo v socialno varstvenih zavodih pri vpeljavi paliativnega pristopa v obravnavi uporabnikov z napredovalo, kronično, neozdravljivo boleznijo v socialno varstvenih zavodih, ob okužbi z virusom COVID-19, - svetovanje zdravnikom, ki delajo v socialnovarstvenih zavodih in dežurnim zdravnikom pri zahtevnejšem obvladovanju simptomov na področju dihal v času okužbe in poslabšanju simptomov osnovne bolezni vsled okužbe ali zaradi njenega napredovanja, - svetovanje zdravnikom dežurne službe pri zahtevnejšem obvladovanju simptomov na področju dihal v času okužbe in poslabšanju simptomov osnovne bolezni vsled okužbe ali zaradi njenega napredovanja pri pacientih, ki živijo v domačem okolju, - koordinacija pri vzpostavljanju sodelovanja med izvajalci zdravstvene dejavnosti in ostalimi ključnimi deležniki (npr. civilna zaščita) v regiji.

Namen oblikovanja koordinacijske mreže je v čim višji podpori socialnovarstvenim zavodom za učinkovito, kakovostno in varno skrb za oskrbovance, pa tudi za zaposlene v socialnovarstvenih zavodih, kar vključuje tudi izvedbo potrebnih ukrepov preventive prenosa okužbe, edukacijo zaposlenih in iskanje ustreznih rešitev, prilagojenih individualno glede na specifične potrebe zavoda. Avtor v članku vseskozi napačno navaja tudi, da so bili v koordinacijsko mrežo zajeti le domovi za starejše, kar ne drži. Ministrstvo je namreč v mrežo zajelo vse socialnovarstvene zavode in vzgojno-izobraževalne zavode, ki skladno z 8. členom ZZDej izvajajo tudi osnovno zdravstveno dejavnost za svoje oskrbovance. 

v reviji Mladina 15.5.2020 kot intervju Vasje Jagra z dr. Dušanom Kebrom z naslovom “V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico” je med drugimi trditvami objavljeno, da naša bolnišnica „ni hotela sprejeti štirideset starostnikov iz hudo prizadetega doma v Ljutomeru.” Ni res, da bolnišnica ni hotela sprejeti starejših iz doma v Ljutomeru.

V bolnišnici je bilo na dogovorjeni dan vse pripravljeno za sprejem 40 varovancev iz DSO. Pripravljeno je bilo osebje, oprema, dogovorjen način dela z vsemi podrobnostmi. Dodatno so bila narejena še vsa potrebna gradbena dela. V bolnišnico bi premestili asimptomatske varovance, ki so sicer pozitivni na test, ampak ne bi potrebovali zdravljenja, temveč le domsko oskrbo. Hkrati smo za to število varovancev zmanjšali možnosti zdravljenja internističnim bolnikom, ki bi morali dobiti pomoč v drugih bolnišnicah. Edini strah, ki je dejansko bil prisoten in so nanj zaposleni opozorili, je bil strah pred tem, da izgubimo regionalno bolnišnico, saj bi vsaj del bolnišnice postal negovalni COVID oddelek, kot edini v Sloveniji in to ravno v času, ko smo začeli zaganjati osnovno medicinsko dejavnost. Oddelek varovancev iz DSO z večposteljnimi (4) sobami bi bil nad otroškim oddelkom, z enim stopniščem, enim dvigalom, eno prostorsko omejeno kuhinjo za celotno bolnišnico, eno kadrovsko podhranjeno sanitarno službo … itd.

Na sugestijo o morebitnem seznamu bolnikov, pri katerih je zdravljenje v bolnišnici neutemeljeno, je dr. Keber odgovoril „če je tak seznam obstajal, je vodstvo bolnišnice (Splošne bolnišnice Ptuj) morda zanj vedelo ali celo sodelovalo pri njegovem nastanku (...).“ Ni res. V bolnišnici Ptuj nismo vedeli in še vedno ne vemo, ne vodstvo in tudi ne zdravniki, da naj bi obstajali seznami “odpisanih varovancev” ali kogarkoli drugega, pri katerih zdravljenje naj ne bi bilo utemeljeno.

Koordinacija v DSO Ljutomer je bila pod okriljem SB Murska Sobota, iz bolnišnice Ptuj smo prispevali le zdravstvene delavce za zagotavljanje oskrbe v DSO. V SB Ptuj je bila namera seliti »zdrave« varovance, ki so pozitivni in ne »odpisanih«.

Lepo pozdravljeni! 

Spoštovani, ob prispevku Sredstvo ustrahovanja v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi »Tviteraš« (II Ips 75/2019) želim dodati še nekaj kritičnih pomislekov.

Odločba spregleda, da je bila novinarka na prvem mestu tista, ki je izvrševala svobodo političnega govora, s tem ko je načela razpravo o pomembni družbeni temi. Ta svoboda seveda ne pripada samo (opozicijskim) politikom, zato imamo pred sabo očiten konflikt med oblastjo in civilno družbo – tisto njeno institucijo, ki je poklicana, da nadzira prvo. Ni treba izdatno razlagati, katera od njiju je šibkejša in si zasluži posebno varstvo.

Drži nadaljnja premisa sodbe, da na Twitter-ju vlada posebna, čustvom podvržena subkultura izražanja, kar pa ne pomeni, da bo občinstvo bolj lahkotno razumelo objave politika, ki uporablja kanale družbenih medijev kot sredstvo strateške politične komunikacije. Kvečjemu obratno, mobilizacija sledilcev, ki se počutijo kot skupnost, zoper napadeno osebo bo zaradi občutka, »da ni nobenih ovir«, še večja (kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru).

Sodišču je mogoče očitati umetno ločevanje vsebine od oblike, kjer pravi, da je povprečni sledilec izjavo razumel zgolj tako, da izraža dvom v novinarkino profesionalno nepristranskost. Na dlani je, da gre za politični statment, zapakiran v žalitev z izključnim namenom, da bi se okrepil njegov učinek. Nikakor ni nepomembno, da politik izkorišča prispodobo s prostitucijo v razmerju do osebe ženskega spola, kar daje izjavi veliko bolj ponižujočo konotacijo, kot če bi bila uporabljena do moškega.

V pluralni družbi ni nič narobe, če se o vsem ne strinjamo; če v razpravi frči perje. Demokratični standardi te razprave, ki so bili v Strasbourgu pojasnjeni v neštetih primerih, so jasni: lahko si žaljiv, vendar moraš imeti za to zadostno dejansko osnovo. S kakšnimi spoznanji je razpolagal politik, da se je odzval, kot se je? Zazebe me ob misli, da ima lahko poslej vsak ne samo svoje mnenje, ampak tudi svoja dejstva. S sodbo je presekana tista minimalna družbena vez, ki preprečuje, da se izgubimo vsak v svoje vesolje fikcije, domnev in prepričanj – to so dejstva.

S spoštovanjem.

V zakonu o varstvu pred diskriminacijo med drugim piše, da je pri nas vsak posameznik obvarovan pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju.

Ta zakon tudi zavezuje državne organe, pa lokalne skupnosti, predvsem pa nosilce javnih pooblastil, da pred vsakršno diskriminacijo ščitijo vse posameznike ter pravne in fizične osebe.

Posebni zakoni pa govorijo še o tem, kako se vsakršna diskriminacija lahko kaznuje, in sicer naj bi ti za takšne prekrške kršitelji lahko plačali celo do 30 tisoč evrov.

V tem zakonu, ki temelji na zakonih EU, tudi piše, da sta eni najhujših diskriminacij tisti, ki hujskata k spolnemu razlikovanju in k sovraštvu!

Sedaj pa neprijetno vprašanje: kaj pa, če se najvišji državni predstavniki, ki naj bi se borili proti vsakršnemu razlikovanju, saj tudi za to, kot za nasilje, velja ničelna toleranca, vedejo diskriminatorno? Kaj, če se v komunikaciji z javnostjo (beri: z novinarji in predvsem novinarkami) vedejo vzvišeno, naduto, hujskaško, žaljivo itd. in so pri tem še močno dvolični. In ko sem to že nič kolikokrat videla, slišala in prebrala, sem si rekla: dost mam! Sedi in napiši pismo bralke. Si upokojena novinarka, ki še dela in ti nič ne morejo.

Pred dnevni se je namreč Alenka Jeraj, SDS poslanka, ki novinarje rada in pogosto imenuje kar leva banda, v Državnem zboru skoraj razjokala od prizadetosti, ko se je zgražala nad žaljivim pisanjem drugih čivkačev, torej tistih, ki niso v »njeni« stranki!? In potem si je drznila celo reči, da oni, torej SDSovci, s tviti nikoli nikogar ne žalijo, ne hujskajo itd.?! Oni se pač ne gredo sovražnega govora, saj vedo, da je to kaznivo dejanje. In je še dodala, da se zato lahko dobi osem let zapora.

Najhuje šele pride. Nekaj dni pred tem pa je sodišče Janeza Janšo, predsednika vlade in predsednika omenjene stranke, oprostilo, čeprav je v enem od svojih številnih čivkov zapisal, da je Mojca Pašek Šetinc, moja kolegica in urednica RTV, odslužena prostitutka, ki se prodaja za 30 ali 40 evrov. Sodišče je presodilo, da sodi ta čivknjena izjava, ki še za gostilniški šank ni dobra, med svobodno izražanje?! To je, vsaj za moj okus, katastrofalna razsodba. Država, ki dopušča takšne žalitve, ni več moja Slovenija.

Hočem reči: svoboda govora in različno usmerjeni mediji: Da.

Ne pa žaljivo, lažnivo, primitivno in hujskaško pisanje! S knjigo nad knjigo in z argumentom nad argument, to je kulturno izražanje, ki sodi v 21. stoletje.

Ob tem se, kot mnogi državljani in predvsem državljanke, ki smo tudi davkoplačevalke in volivke, sprašujem, kaj o teh stalnih žalitvah, ki jih producira predvsem premier, a tudi drugi vidni predstavniki te stranke, meni predsednik države, kaj Varuh človekovih pravic in kaj Urad za enake možnosti? V njih so namreč zaposleni dobro plačani birokrati, ki pa so, kot kaže, vsi po vrsti slepi in gluhi.

Očitno vsi pristajajo na to, da imamo vsi državljani pravice, le oblastniki jih imajo več. Bomo še naprej kar tiho ob takšnih in še številnih drugih žalitvah? Recimo ob tem, da člani SDS vsakega drugače mislečega označijo za komunajzarja, levaka, levega ekstremista, parazitskega levičarja, Murglaša, kaviar socialista, vse novinarje, ki ne pišejo po njihovi meri, pa imenujejo kar presstitute, ki bevskajo, itd.

Kaj reči za konec? Če se ne bomo uprli temu čedalje bolj neokusnemu in primitivnemu besedišču ter hujskaškemu izražanju na spletu in v nekaterih strankarskih medijih, bomo pristali v Orwellovi Živalski farmi, kjer so sicer vse živali enakopravne in enakovredne, ampak svinje daleč najbolj. 

To spoznanje srhljivo odmeva v ljudeh. Posebno v tistih, ki imajo v domovih za starejše svoje domače, in tistih, ki še sami čakajo v dolgih vrstah za sprejem. Ne upam si niti pomisliti, kaj to pomeni za vse hčerke, sinove, vnukinje in vnuke, ki so jim svojci v času epidemije umrli. Verjetno se poleg žalosti soočajo še z jezo: na krute odločevalce, na situacijo v domovih, na virus, na usodo, na boga … Ne vem, če jim kaj pomaga tolažba, da so se na ministrstvu za zdravje (za vsak slučaj) samo pripravljali na »italijanski scenarij«, kjer so (menda) morali postavljati mejo za intenzivno pomoč (respiratorji) veliko niže na starostni lestvici. Ne, pri nas pač ni bilo italijanskega scenarija, intenzivni oddelki pa so bili samo eno tretjino zasedeni.

Vlada in njeni ubogljivi poslanci za vse krivijo Šarca, mu žugajo s kazensko odgovornostjo in se na vsakem koraku hvalijo z uspešnostjo svojih ukrepov. Nekaj časa so celo lažno pretiravali, da smo imeli najnižjo smrtnost na milijon prebivalcev med vsemi državami. Znano je, da je med umrlimi 80 odstotkov starostnikov in da so le redki umrli v bolnišnici. Zdaj vladajoči poudarjajo, da smo prvi preklicali epidemijo, kar ob ignoriranju stroke ni ravno dosežek za zlato medaljo. Lahko se celo izkaže za nespametno dejanje. Ves čas so tudi opozarjali, naj pazimo na »svoje dedke in babice«. In smo jih pazili. In so nas pazili. Svojo ljubezen ali dolžnost smo (so) radodarno delili.

Kaj pa glavni odločevalci, vlada Janeza Janše, ministrstvo za zdravje Tomaža Gantarja? Kaj so oni naredili za naše dedke in babice? Domove za starejše so pustili na cedilu z njihovo kadrovsko podhranjenostjo in nezmožnostjo, da bi ločili bolne od zdravih, veliko klicev na pomoč so preslišali. Zdaj še zvemo, da so naredili sezname za odpis. Suhoparne, nečloveške sezname ljudi, obsojene na smrtno obsodbo. Ali če se izrazim bolj strokovno, pripravili so sezname za »pasivno evtanazijo«.

Glede aktivne evtanazije, kjer si neozdravljivo bolni želijo skrajšati muke, obstaja veliko dilem, in veliko je (upravičenega?) strahu zaradi možnosti zlorabe. Pri pasivni evtanaziji gre očitno vse laže. Posebno, če nihče, ne bolniki, ne svojci, o ničemer ne odločajo. Ker za to niti ne vedo. Bo kdo za to prevzel odgovornost? Politično in strokovno? 

Iz različnih strokovnih virov lahko povzamemo, da sodba nemškega ustavnega sodišča, ki odloča o evropskih monetarnih instrumentih, še ni popolnoma prodrla v vsesplošno zavest. Nje se tresoče zavedajo le kanclerka Merkel, francoski predsednik Macron, Evropska komisija in Evropska centralna banka (ECB).

Sodba ustavnega sodišča pravi, da je dosedanji odkup Evropske centralne banke (ECB) državnih obveznic članic evrskega območja (odkup javnega dolga) očitno protipraven. Pravi, da je odločitev Evropskega sodišča o tem odkupu napačna in da tudi program ECB-ja o odkupu državnih obveznic nasprotuje nemškemu pravnemu redu in je v nasprotju z nemško ustavo. To pomeni, da Nemčija tega ne sme več podpirati, ker če bi nadaljevala, bi kršila nemško ustavo in zakonodajo.

Možno je sklepati, da bo omenjena sodba povzročila velike probleme v evrskem območju in Evropski uniji (EU) in Evropejci še niso celovito dojeli obsega te odločitve. Nemčija, tako po sodbi, ne more biti del strukture morebitnih korona-obveznic in evro-obveznic. Ne more sodelovati v morebitnem skupnostnem skladu za zavarovanje dolgov v evrskem območju in morebitnem skupnostnem skladu za oživitev EU gospodarstva. Nemško ustavno sodišče je obrazložilo, da ustanavljanje takih fondov in njihovo financiranje je oblika fiskalnega transferja in se ne more nadaljevati. Pravi tudi, da je kvantitativno sproščanje (QE), ki ga je izvajala ECB, protipravno glede na nemško zakonodajo. Ravno tako nemški davkoplačevalci ne morejo stalno financirati Evropski mehanizem za stabilnost (EMS).

Kako naj bi se evrsko območje in EU izognila posledicam te določitve? Možnost bi bila v spremembi evropskih pogodb, vendar bi le-te bile v koliziji z orto-liberalnimi določbami sodbe nemškega ustavnega sodišča. Lahko se bo zgodilo, da bo nemška kanclerka prezrla sodbo in bo dopustila, da bo ECB sprovajala, kar je bilo odločeno, in bo spregledala, kaj bo ECB financirala (vključno s QE-jem). S tem pa bo kršila sodbo nemškega ustavnega sodišča in je samo še vprašanje časa, preden bo nekdo v Nemčiji začel s pravdnimi postopki. Sodbe nemškega ustavnega sodišča so za Nemce močno zavezujoče.

Sodba nemškega ustavnega sodišča zna biti ključni žebelj v krsto razpada evrskega območja in EU. Nemčija je odločilni dejavnik in njeno bodoče prispevanje in dovoljevanje, da se tiska denar za potrebe članic, se ne bo moglo nadaljevati v nedogled.

Vprašanje je, ali je možna pritožba na sodbo nemškega ustavnega sodišča. Pritožba ni možna, niti na Evropsko sodišče, ker je nemško ustavno sodišče suvereno. To pomeni, da sta si nemško ustavno sodišče in Evropsko sodišče v svojih sodbah enakovredni, vendar so sodbe nemškega ustavnega sodišča za Nemčijo obvezujoče. In ker je Nemčija najmočnejša članica, bo najbrž prevladovala v celem evrskem območju in v EU. 

V prispevku »Jelka Godec, vodja nabave« z dne 8.5.2020, objavljenem v tedniku Mladina in na spletni strani mladina.si, je bila navedena neresnična in zavajajoče navedba o mojem poslovnem delovanju.

V prispevku trdite, da »elektronsko sporočilo se je nanašalo na respiratorje, ki jih je državi neuspešno ponujal podjetnik Žiga Vavpotič«.

Sam se ne ukvarjam s prodajo medicinske opreme, tako da državi nisem ponujal ničesar. Zdela pa se mi je državljanska dolžnost, ne dobra volja ali želja po samopromociji ali poslovnih priložnostih, da izkoristim vse svoje potenciale, poslovne povezave in osebne stike za pomoč in tudi donacije in da v najtežjih časih poskrbim (popolnoma pro bono), da bo država imela čim več ponudbe, na podlagi katere se bodo potem odločili pristojni, kaj bodo kupovali. Tako je respiratorje ponujal državi nekdo drug (kar bi novinar lahko preveril), v elektronski pošti pa sem se znašel, ker sem posredoval ustrezne naslove, kam mora ponudba biti poslana. To ni bil edini tak primer, saj sem pomagal najti vsaj 5 različnih ponudnikov. Zavedam se, da takšni ljudje danes izpademo največji bedaki, ampak če bi se moral odločati še enkrat, bi ravnal popolnoma enako. O tem, kakšna bi bila debata, če bi se v Sloveniji zgodil italijanski scenarij, pa prepuščam razmišljanje tistim, ki v tej državi še zmorejo misliti z lastno glavo. 

Nisem opazil, da bi Macron v Franciji v času velikih demonstracij rumenih jopičev, ki so bile mnogo bolj divje kot naši kolesarji, zmerjal svoje državljane. Ni jih imenoval kavijar socialisti ali zombiji, tudi francoskih novinark ni žalil z odsluženimi prostitutkami. Drugačna vzgoja, pač.

Naš premier je prejemal vzgojo in izobrazbo pri Angelci Likovič in Stanetu Dolancu, doktorat pa so mu podelili njegovi v Prištini. Tudi njegov umetniški doseg je temu podoben, seže nekam med Koseskega, Toneta Kuntnerja in Romana Končarja. Z lastnimi izdelki. Vsakdo je pač tam, kamor seže in kamor spada. Med Grosuplje in Kumrovec. Ne glede na to, kje zdaj stanuje. In kje uraduje. 

V predaprilski Jugoslaviji so delavci čuvali svoja vodstva pred žandarji, danes pa varujejo policisti koalicijo - izvoljence ljudstva - pred kolesarji! 

V prejšnji številki Mladine sem v intervjuju z dr. Miroslavom Petrovcem pomotoma zapisal, da je on vodja nacionalne raziskave o razširjenosti covid-19. Dr. Petrovec je na uradni spletni strani projekta naveden kot vodja skupine, kot vodja raziskave in odgovorni raziskovalec pa je naveden dr. Mario Poljak. Za napako se opravičujem. 

Spoštovani poslanci in poslanke, ki ste včeraj kljub vsem pozivom, razlagam in argumentom glasovali za sprejetje amandmaja k Zakonu o ohranjanju narave!

Bodimo jasni:

Pokazali ste, da vam ni mar za duha Ustave RS, ki podaja naslednji vodili: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.Država skrbi za zdravo življenjsko okolje« (72. člen) in »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo« (74. člen). Ali menite, da je to v ustavi zapisano zaradi lepšega?

Pokazali ste, da vam ni mar, da je Slovenija podpisnica Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Ali so po vašem takšne skrbno premišljene mednarodne zaveze »štos«, ob katerem lahko le odmahnete z roko?

Pokazali ste, da vam ni mar načel dobrega gospodarjenja, po katerih se ne uniči trajne dobrine za zgolj kratkoročen profit. Ali mislite, da bo sveta konec ob vaši smrti in da niste ničesar dolžni tistim, ki pridejo za vami?

Pokazali ste, da vam ni mar odgovornega gospodarjenja s skupnim dobrim, saj ste interes skupnosti, ki vas je pooblastila, da sedite v državnem zboru, zanemarili za interes nekaj redkih, ki imajo v rokah kapital. Ali res mislite, da je možno profitabilno gospodarstvo v uničenem okolju?

Pokazali ste celo, kakšna ironija, da je domoljubna pesem »Najlepša si« vašega predsednika vlade, v kateri med drugim opeva lepote slovenske narave, navadna farsa in pesek v oči. Kajti kakšno domoljubje je to, ki brezobzirno uničuje skupni dom in onemogoča tiste, ki bi ga radi zaščitili?

In končno, čeprav je vašo odločitev lahko vodila samo preračunljivost in ne načela, ste pokazali tudi, da vaša preračunljivost ne seže niti do naslednjih volitev – kajti ali res mislite, da vam bomo to potezo volilke in volilci oprostili?

Zgrožen sem nad ravnanjem policije, ki je popisala udeležence mirnih manifestacij v Ljubljani in Mariboru, ki so bile v sredo, 22. aprila, in v ponedeljek, 27. aprila. Kot je razvidno s fotografij, ki ste jih objavili v Mladini, so udeleženci upoštevali zahtevano varnostno razdaljo ter niso zdravstveno ogrožali nikogar. Dvomim, da bodo državni organi dejansko izdali predloge za prekrškovne postopke. Če bi se to vendarle zgodilo, zelo rad prispevam v »solidarnostni sklad« za poplačilo teh kazni. 

V zadnji Mladini (30. aprila) je izšel zapis z naslovom »Izbris grafita – cenzura politične satire ali upravičena odstranitev nacistične simbolike?« V alternativi, ki jo ponuja naslov članka, se kaže popolnoma strinjati z oceno mariborskega župana, ki je dal odstraniti napis z Janševo sliko, da »v mestu Maribor nikoli ne bo dopuščal simbolov nacizma in fašizma«. 

Kot odgovor in pojasnilo na odstranitev grafita na območju pekarne v Mariboru, je med drugim Policijska uprava Maribor (PUM) navedla, da so policisti sami dejanje evidentirali kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Oglasil se je tudi mariborski župan, kot predsedujoči mestnega varnostnega sveta, da »sporni grafit operira z nacistično simboliko, ki je tako v mestu Maribor, kakor drugod po svetu nedopustna«.

Seveda pa je večini, brez velikega naprezanja jasno, da z grafitom, ki ponazarja osebo podobno premierju Janezu Janši z iztegnjeno desnico pred telesom, ter spremljajočim napisom »Smrt narodu, svoboda fašizmu«, ustvarjalci niso imeli namena poveličevati fašizem in nacizem, temveč ravno obratno. Z umetniškim grafitom in duhovitim oz. sarkastičnim dovtipom so opozorili na pojav razraščanja idej in političnega delovanja pri nas, ki je podoben oz. koketira s fašizmom in nacizmom.

Res, tudi fašizem in nacizem se (sta se) prezentirala skozi različne simbole in sta uporabljala veliko različne ikonografije v svojih nastopih za impresioniranje množic in s tozadevnim izražanjem domoljubja, za manipuliranje z njimi. Vendar moramo biti predvsem pozorni na govor in dejanja, ki so značilna za fašizem in nacizem:
- Kdor ni z nami, je proti nam;
 - Močna medijska propaganda z enostavnimi gesli in nenehnim iskanjem sovražnikov;
- Laži, manipulacije in potvarjanja;
- Sprejemanje zakonodaje po hitrih postopkih, po možnosti s suspenzom parlamenta;
- Nepotizem in klientelizem; - Korupcija in zloraba oblasti v času kriz in strahu, ki le te spremljajo;
- Menjava kadrov v vseh institucijah v državi in namestitvi lastnih poslušnih kadrov;
- Poveličevanje vojne, vojaškega besednjaka;
- Dodeljevanje povečanih pooblastil policiji in vojski v miroljubnem času;
- Ustanavljanje ali podpora delovanju paravojaških formacij;
- Ločevanje ljudi po veri, rasi, barvi kože, spolni usmeritvi, politični usmeritvi;
- Podrejanje vseh vej javnega življenja in napadi na nevladne organizacije;
- Napadi na novinarje in občila, ki pišejo v nasprotju z vladajočo agendo;
- Strašenje prebivalstva in kaznovanja le tega pri »kršenju njihovih odlokov«.

Če se župan Maribora na čelu mestnega varnostnega sveta in PUM res želita zoperstaviti pojavom fašizma v naši družbi (državi), naj bodo pozorni na znake in delo, ki prezentira fašizem in nacizem. In če župan resno misli z izjavo, da nikoli in nikdar ne bo dopuščal, da bi v mestu Maribor imeli simboli nacizma in fašizma, ki so naše mesto še posebej negativno zaznamovali, kakršenkoli prostor, potem bo moral pozornost preusmeriti drugam in med drugim tudi počistiti ogromno znakov, ki krasijo mestne zidove in stene stavb.

Ne vem, ali je nevednost ali nemarnost vzrok za napačno interpretacijo opisanega grafita, gotovo pa je, da ta korekten, oziroma spravljiv jezik s politiko, katero ta grafit naslavlja, pomaga to politiko bogato hraniti in vseskozi držati pri življenju.

Kljub vsem nasprotnim zaklinjanjem.

S spoštovanjem.

V prejšnji Mladini smo v članku z naslovom Jelka Godec ujeta s prsti v marmeladi pravilno zapisali, da je nekdanja SDS-ova borka proti preplačilu zdravstvenega materiala posredovala za sporne maske z gumico, vendar smo ob članku objavili napačno sliko maske z gumico. Objavili smo preluknjano masko z rdečo, kuhinjsko gumico, dejansko pa je Godčeva posredovala za maske, ki imajo belo gumico prišito. Material za eno masko je po naših informacijah proizvajalec teh mask podjetju prodal po ceni 0,0524 EUR, podjetje, za katero je Godčeva posredovala, to je Zaščita Lukač, pa je po podatkih zavoda za blagovne rezerve te maske državi prodala po ceni 0,80 EUR.

Da smo objavili napačno sliko maske, so nas opozorili iz same družbe Zaščita Lukač. Vztrajajo, da družba Zaščita Lukač posla nikakor ni dobila zaradi namiga poslanke Jelke Godec, naj se z njimi sklene pogodba. Sami naj bi na številne elektronske naslove pošiljali ponudbo, saj v tistem času niso imeli jasne informacije o tem, kdo pregleduje ponudbe in kam naj jo pošljejo. Ker smo v članku zapisali, da je Jelka Godec 26. marca posredovala, 30. marca pa je bil denar že nakazan, so iz podjetja še sporočili še, da 30. marca podjetje Zaščita Lukač d.o.o. ni prejelo nakazila, ampak so tedaj opravili prvo dobavo, plačilo zanjo pa so prejeli 8 dni kasneje. Za napako se opravičujemo. 

Covid 19 je močno posegel v celotni šolski sistem. V trenutku je vse obstalo. Zmedeni so bili učenci, dijaki, njihovi starši, zmedeni so bili učitelji, ravnatelji ... Dijaki 4. letnikov so čez noč ostali brez predavanj svojih profesorjev, njihovih nasvetov in skupne priprave za maturo v svojih razredih. Poleg vsakodnevnega informiranja o tem, koliko ljudi je umrlo, v medijih poslušamo tudi nedorečene zgodbe o maturi. O tem, da matura bo, da mora biti, in sicer v enaki obliki (enakem obsegu) kot prejšnja leta - kot da se nič ni zgodilo. Vsi dogodki se prilagajajo novim okoliščinam, z izjemo mature.

Sam sem zaposlen na srednji šoli. Že 25 let sem fizično prisoten na maturi, pisni in ustni. Veliko izjav pristojnih za izvedbo mature ne morem razumeti. Letos vse skupaj doživljam tudi kot oče maturanta in menim naslednje:
• Ker so srednje šole zaprle vrata 13. marca, se dijaki 4. letnikov niso mogli (in se ne morejo) pripraviti na maturo na način, kot vse generacije pred njimi, zato matura ne more potekati v enakem obsegu.
 • Zelo redki zdravniki - strokovnjaki, ki nas nenehno opozarjajo na različna tveganja (kar je prav), bi presodili, da je potek mature, v obliki kot jo poznamo, varen (nujno bi bilo upoštevati njihovo mnenje).
 • Izjave predstavnikov, direktorjev ... RIC-a (Zupanc), ministrstva, kaj je pravično, smiselno, najbolje, najbolj pošteno ... za dijake 4. letnikov so nerealne, celo žaljive. Letošnje generacije maturantov ni in ne bo mogoče primerjati s prejšnjimi in prihodnjimi generacijami. (Argument ministrstva, da je maturo treba izvesti v enakem obsegu kot doslej, prav zaradi omenjene primerjave, je prazen!) Pomembno je le, kaj je varno za dijake, njihove družine ter učitelje, ki so prisotni na maturi.
 • Zelo radi se zgledujemo po razvitih evropskih državah, ko pa je govor o maturi, ne sledimo zgledu Avstrije, Francije, Danske, Švedske, Norveške ... Pri nas se informacije o maturi ves čas spreminjajo, z odločitvami se odlaša, s tem pa se dijake še bolj bega.
• Šolska ministrica bi morala dijake podpirati, jim prisluhniti (saj gre zanje), ne pa pošiljati v medije nepreverjene informacije o tem, da večina maturantov podpira izvedbo mature v dosedanji obliki. Gre za zdravje, psihično in fizično, približno 15.000 mladih ljudi, ne za papir (že natisnjene pole)!
• Podajanje znanja na daljavo je poleg ekonomskega, socialnega stanja posamezne družine, odvisno tudi od tehnoloških spretnosti posameznega učitelja (to ni pri vseh enako in ustrezno). Pogoji so torej za dijake zelo različni.
• Matura že v normalnih pogojih predstavlja stres za večino dijakov, tudi zaradi dinamike izvajanja. Letos je precej dijakov že sedaj v zelo stresni situaciji (strah, stiske, prekinjeni socialni stiki) in brezglavo vztrajanje posameznikov pri klasični izvedbi mature bi na tej generaciji lahko pustilo veliko negativnih posledic.
• Opiram se na mnenje strokovnjaka, da delo na daljavo v kakovosti posredovanja glede na širino snovi nikakor ne more doseči nivoja neposrednega izobraževanja v šoli. So to enaki pogoji kot so jih imele prejšnje generacije maturantov!?
 • Ena zadnjih „bistroumnosti“, da bi dijaki 4. letnikov šli k pouku 4. maja (priprave na maturo), mi odpira vprašanje: Tudi za dijake 1., 2. in 3. letnikov bi bila vrnitev v šolske klopi zelo koristna, pa verjetno zaradi njihove varnosti to ne bo mogoče. Kaj je z varnostjo dijakov 4. letnikov in njihovimi družinami, zanje slogan „ostani doma“ - predvsem pa zdrav, ne velja?!
 • Ministrica ima še malo možnosti, da opravi svoj zrelostni izpit in pomaga mladim, da čim bolj zdravi odidejo na svojo nadaljnjo pot. Zame so oni z mirnim protestom, odkrito prošnjo, življenjskimi argumenti ... svoj zrelostni izpit že opravili - z odliko! Ostali pa?!

Predlagam soočenje različnih strokovnjakov (medicinske, psihološke stroke), učiteljev, dijakov in predstavnikov ministrstva oziroma RIC-a. Odločitev o načinu izvedbe mature ne bi smela biti prepuščena le izrazito pristranskim „strokovnjakom“ Državne komisije za splošno maturo, RIC-a, ...

Oglašam se v zvezi letošnje mature 4. letnikov. V tako neugodnem času so se znašli ti otroci in  nihče nima posluha za te mlade ljudi, ki so že itak prikrajšani za vse lepote svojega časa. Nimajo maturantskih plesov, ne morejo se družiti s svojimi vrstniki. So na pragu v novo poglavje svojega življenja, tako poklicnega kot osebnega. Pa tako malo bi bilo potrebno za boljše počutje ob tem času. Prepuščeni so sami sebi, brez učiteljev, pogovorov, vprašanj v zvezi mature. Lahko bi zrahljali zahteve pri izpitih, če so uspešno končali razred, imajo tudi določeno znanje in ni potrebe jih še sedaj mučiti s tolikimi zahtevami.

Ministrstvo, poglejte malo okoli sebe – malo čez mejo, kako je pri njih in nedopustno je, kaj je izjavila ministrica za šolstvo _ neotesano, da so pole že natisnjene. Pa kaj jim je? Toliko denarja zmečejo v nič, vključno s korupcijo pa da ne bi imeli za nove pole – sramota. Vse okrog nas vre in ni daleč dan, ko bo ljudem vsega dovolj – takrat bo prepozno.

Razočarana sem nad vsem, kar se dogaja pri nas v zadnjem času. Izkoriščajo te težke čase, če je res ta corona vsega kriva – mislim, da je to vse pretiravano in napihnjeno, da držijo ljudi v strahu. 

Slovenska politika je glede energetike anarhična in razcepljena in enako velja za stroko: so za novo nuklearko, za hidroelektrarne, vetrne, sončne in veliko jih je tudi proti, tudi proti čemur koli. Naredili so TEŠ 6 na premog in komaj je začela obratovati, že razmišljajo o zaprtju (izpusti, stroški s premogom, itd.). Imamo energetsko politiko razsuto po dokumentih in v realizaciji … brez pameti, celo energetski lobiji ne vedo več, kaj bi. Mogoče bi najraje videli še kakšno »šestico« na uvoženi premog, ali pa pregrešno drago novo nuklearko. V obeh primerih bi bilo cvenka za vse še več, kot ga je bilo za TEŠ.

Skoraj vsa proizvodnja električne energije in njena distribucija je v lasti države in med seboj tekmujejo proizvajalci iz Nek, s proizvajalci na Savi, na Soči,itd., enako je z distributerskimi podjetji. Gospodarijo, kakor vedo in znajo. Sreča, da se ni še pojavil kakšen »nov nacionalni interesent«, ki bi vsa podjetja združil, vložil dodatne milijone in potem prodal vse HE za polovično ceno kakšnemu tujemu finančniku, podobno kot se obeta nekaterim turističnim podjetjem.

Najprej so ljubitelji okolja onemogočili investicijo v zadrževalni jez pri Radovljici, zatem je zmagal sulec v srednji Savi, češnja na tortici je bila pa zaustavitev gradnje HE Mokrice. Vmes se je opletalo še z Muro in dobili smo dokument, da se ne bo z njo nič naredilo. Pa se je že! Talnica v Prekmurju se iz leta v leto znižuje in kmetje imajo težave s sušo.

Na Završnici je bila okoli leta 1902 postavljena HE z dvema turbinama, izdelanima v Ljubljani. Vrteli sta se v nedogled. Po prvi svetovni vojni je začela delovati prva HE na Dravi – Fala. Stoletnica deluje in najbrž bi bil izračun povprečne cene kilovatne ure cenejši kot je sedaj iz NEK Krško, ko še dolgo ne bomo imeli vsaj približnih izračunov, koliko bodo zanamce obremenjevali stroški z razgradnjo in njenimi odpadki.

Z zaustavitvijo gradnje HE Mokrice se je najbrž zaustavila izgradnja celotne verige HE in s tem izraba celotnega energetskega potenciala Save. Z ohranitvijo okolja, vsaj na sedanjem nivoju pa ne bi smelo biti problemov. Ne gre zanemariti tudi drugih efektov kot so domače znanje, gradbeništvo, uvozno- izvozni efekti, mogoče spet turbine iz Ljubljane, itd. Nova nuklearka naj se pa gradi kasneje, po izteku življenjskega obdobja NEK.

Vse to kaže, da imamo z gospodarjenjem in z naložbami v gospodarsko infrastrukturo številne sistemske probleme, med njimi še posebej glede ohranitve-izboljšanja življenjskega okolja. Skoraj vsaka ljubiteljska skupina ornitologov, ihtiologov, kmetov, itd. lahko zaustavi investicijo velikega gospodarskega pomena. Zato je zadnji čas, da se za presojo takšnih naložb z zakonom določijo inštitucije, ki pred začetkom naložbe presodijo njihove vplive na okolje. Vendar ne z zaustavitvijo vsake namere ali že investicije v izvedbi, ampak s konkretnimi predlogi za izboljšanja naložbe v korist okolja. Najlažje je uveljavljati prepovedi. 

Pri poslih o uvozu mask mnogi trdijo, da so želeli pomagati državi v stiski ne pa svojemu podjetju ali podjetju sorodnika. No nekateri pa želijo pomagati Bogu.

Ne samo v srednjem veku - tudi danes obstajajo oblastniki, ki želijo pomagati Bogu. V srednjem veku je namreč obstajalo stališče, da so kralji dobili oblast od Boga in zato niso dolžni za svoja dejanja odgovarjati parlamentu (narodu), ampak le Bogu-saj izvajajo voljo Boga! Tudi v Otomanskem cesarstvu je bilo enako, saj je sultan nosil naziv »Senca Boga na Zemlji«. (Mimogrede, tudi teroristi trdijo, da izvajajo voljo Boga).

Za veliko noč se je oglasil tudi predsednik Vlade, ki se je v svojem govoru skliceval na »Boga«, »Gospoda«, ki naj bi nam stal ob strani v času koronavirusa. Predsednik Vlade nam s tem sporoča , da ima ob strani Boga (in Cerkev), torej vse, kar bo delal, bo delal z »božjo pomočjo«, izvajal bo njegovo voljo, ko bo kot predsednik Vlade odločal o našem denarju.

Ko bomo davkoplačevalci pričakovali, da nam »Država« za plačane davke povrne »državne« storitve med drugim v obliki zdravstvene oskrbe, nege v domovih za ostarele, zagotavljanju gospodarskih pogojev pa se bojim , da bomo dobili odgovor »(Pomagaj si sam in) Bog ti bo pomagal«! Ker naš vladar (tako kot nekdanji absolutistični vladarji) pomaga in odgovarja le Bogu, mi pomagamo vladarju (brez našega denarja ni vladanja), nam bo pa pomagal Bog!

Nekateri oblastniki nas želijo prepričati, da ne rabimo zdravnikov, znanstvenikov, raziskovalcev, strokovnjakov, ampak samo »božjo pomoč«. Zakaj potem Bog pomaga virusom, da mutirajo in kot nakazujejo raziskave, zaradi segrevanja Zemlje, postajajo nevarne za človeštvo tudi nekatere vrste gljiv ... in do danes je na Zemlji izumrlo že kar 90 odstotkov vrst nekdanjih živih bitij? Brez napora znanstvenikov se ve, kdo bo zmagal-preteklost nam je to že nekajkrat pokazala!

Lep pozdrav.