Prepričan sem, da morajo biti sodbe sodišč takšne, da jih razume tudi pravni laik. Pri razveljavitvi te sodbe pa ni prav nič jasno, saj je vrhovno sodišče s svojim pravdorekom poskrbelo za nešteto pravnih vprašanj, ki bi se jim morala posvetiti celotna sodna oblast.

Leon Rupnik je bil obsojen pred vojaškim sodiščem in prerogative, procesni postopki pred vojaškimi sodišči so drugačni od drugih sodišč, kar ni pojasnjeno. Z razveljavitvijo sodbe je vrhovno sodišče dalo napotek za novo sojenje na okrožnem sodišču. Kaj je zdaj to, saj sojenje mrtvemu človeku ni možno.

Iz razsodbe je vidno, da sodišče ni tehtalo med težo procesnih napak vojaškega sodišča in dokazi kaznivih dejanj in priznanjem obtoženca. Torej ni uporabilo načela pravičnosti. Ob 75. letnici osvoboditve največjega morišča Judov in drugih žrtev iz skoraj vse Evrope je takšna razveljavitev sodbe kot nekakšno darilo prizadevanjem pristašev nacizma, fašizma in njihovih podpornikov za relativizacijo pretekle zgodovine. Kar precej državnih ustanov s sodno oblastjo vred je, ki bi morali takoj začeti s postopki za razveljavitev te sodne odločbe, tudi zaradi tega, da se takšen primer ne bi spet ponovil.

Na koncu še nekaj, malo obešenjaškega: kaj pa če bi sedaj okrožno sodišče presodilo, da zaradi pravičnosti in nezmožnosti obnove novega sojenja obvelja sodba vojaškega sodišča?

Ker se za direktorstvo gospe Badovinčeve borijo njeni podrejeni, kolegi direktorji in novinarka v Mladini, želim posredovati še stališče ene od prekarnih delavk v kulturi do dolgotrajnih direktorskih mandatov v javnih zavodih. Do upokojitve sem bila samozaposlena v kulturi, torej podvržena prekarnemu delu. Ko sem diplomirala na ALU sem naivno verjela, da bom možnosti za delo dobila, če bom za uporabnike svojega dela kvalitetno delala. Pa to v naši ljubi Sloveniji ni čisto tako. Če sem želela ohraniti samostojno držo, sem morala kar spretno krmariti med različnimi ustanovami in njihovimi uredniki in direktorji, ki so mi omogočali delo. Z Moderno galerijo nisem sicer imela nič, ker sem se omejila na otroško kulturo, gospe Badovinac pa tudi nisem zaupala. Z neustrezno razstavno politiko je izgubila ekskluzivno Malo galerijo, ki bi lahko postala komunikacijsko okno Moderne galerije z ljubljanskim občinstvom z malimi tematskimi razstavami likovnih del iz njenih bogatih depojev.

Naj opišem najbolj drastičen primer, ki se mi je zgodil na TVS. Po srečnem naključju sem avtorsko naredila TV marionetni lutkovni film Makalonca in ga poslala na Sorošev Arts-Link natečaj v New York. Med mnogimi sem bila izbrana in dobila možnost enomesečnega raziskovanja lutkarske Amerike. Po vrnitvi sem šla takoj na TVS in začela redaktorici OTP, s katero sem naredila Makalonco, navdušeno razlagati, kaj vse lahko v njenem programu naredim. Prekinila me je: »Ne Eka, ti pa že ne boš delala na televiziji.« Osupla sem odšla domov. Čez eno leto je prišlo do menjave, za novega urednika je prišel uveljavljeni pisatelj in pesnik. Uvedel je moji dve otroški lutkovni seriji: nagrajeno Bisergoro in Pozabljene knjige naših babic. S TVS smo se razšli, ker je cenjeni urednik skrival cenik televizije in so me kljub uspešnosti obeh serij plačevali polovično.

Uredniki in direktorji, ki imajo stalne dobre plače nam, prekarnim delavcem v kulturi, omogočajo delo v javnem sektorju in določajo velikost plačila glede na svoje simpatije. Zato je za nas življenjskega pomena, da se po dveh mandatih zamenjajo. Verjamem, da niso vsi direktorji slabi, pomembno pa je, da se menjajo. Da je lahko Badovinčeva za dobro plačo ostala direktorica dveh galerij od 1993, kaže na slabo delo Ministrstva za kulturo in skrajni čas je, da jo nekdo nov zamenja. Vsako leto svojim študentom in študentkam dam pogoj za izpit tudi obisk neke ljubljanske razstave. Moderna galerija me je razočarala s prejšnjim U3, kjer je bilo polno nedelujočih avtomatov in je šla večina denarja za brezkoristne ogromne mape po stenah galerije. Obisk Galerije sodobnih umetnosti na Metelkovi pa mi je pustil vtis nastlanega prostora s papirčki in migetajočimi računalniškimi ekrani. Zato sem študentke in študente letos poslala na stalno razstavo Zorana Mušiča v Narodno galerijo.

Za konec naj opišem še svojo sedanjo stisko. Ker sem v nemilosti pri vodstvu Ljubljanskega lutkovnega gledališča, že pet let tam ni zame dela. Verjetno sem ena redkih, če ne edina, ki pri nas obvlada marionete, na katerih je zraslo evropsko lutkarstvo pa tudi Ljubljanska marionetna šola J. Pengova. Moje predstave v LGL-ju so dobro obiskane in dolgožive (predstavo Kdo je napravil Vidku srajčico igrajo od leta 2006). Moja lanskoletna lutkovna predstava Ščeper in Mba, ki sem jo naredila za LGM, je njihova otroška žirija izbrala za najboljšo v lanski sezoni, bila pa je tudi sprejeta na letošnji festival Zlata paličica. Ob njeni uprizoritvi v Ljubljani je bila dvorana polna. Skratka, še sem v formi in upam, da bom dočakala zamenjavo vodstva LGL-ja še preden me bo konec. 

V članku »Prekarni direktorji«, objavljenem v tedniku Mladina dne 31.1.2020, je bila zapisana trditev, da je bil g. Staš Ravter imenovan na mesto vršilca dolžnosti ravnatelja SNG Opera in balet Ljubljana brez podpore zaposlenih in kljub večinskemu negativnemu mnenju sveta zavoda. Trditev je v celoti neresnična. Ne zaposleni in ne svet zavoda niso podali negativnega mnenja, saj o tem niso razpravljali. 

Ob razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika Kar naprej se vpletam (ali me vpletejo) v toliko polemik o težkih pravnih vprašanjih, da to včasih resno ovira moje obveznosti pri obrambi pravic »navadnih« ljudi – zato sem pri polemikah o tudi zame škandalozni razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika hotel molčati in si misliti svoje. Zadevo s(m)o namreč pravniki že nepopravljivo zavozili, zato sem si rekel: naj nam raje drugi povedo, kar nam gre. In so nam že. Ko se je zdaj – z odličnim prispevkom v Mladini – oglasil tudi moj zelo spoštovani učitelj prava dr. Bavcon (ki ga desnica skrajno krivično napada), pa bi nepravnike vendarle rad opozoril, naj ne razumejo napačno njegovih besed, da je ta zadeva »vredna ustavne presoje«. Tudi po mojem mnenju bi si jo še kako zaslužila, a do nje žal ne bo moglo priti.

Seveda gre tudi tu, kakor pred leti ob znameniti razsodbi o novi »Titovi cesti« v Ljubljani, za problem kršitve človeškega dostojanstva – a v tistem primeru je nekdo, ki se je čutil prizadetega, vložil pobudo zoper mestni predpis o novem poimenovanju neke ceste (predpise ali splošne pravne akte lahko izpodbija vsak, ki ima za to pravni interes), zoper sodbo v individualni zadevi pa je možna le ustavna pritožba nekoga od udeležencev v sodnem postopku, katerega ustavne pravice bi bile s sodbo lahko prizadete. Tožilčeve ne morejo biti, ker jih tožilec kot državni organ sploh nima in zato ustavne pritožbe sploh ne more vložiti, žrtve Rupnikovih kaznivih dejanj pa niso bile udeleženke v sodnem postopku, ne takrat ne danes. Stvar se je torej kot pravna zadeva nepreklicno in žal nepopravljivo končala na vrhovnem sodišču – kot tema za naše moralno in zgodovinsko vrednotenje pa seveda ne. In tudi kot tema za strokovno kritiko te sodbe vrhovnega sodišča seveda ne – le spremeniti je ni več mogoče.

Odgovornost vrhovnih sodnikov, ki so jo sprejeli, je velikanska, tako rekoč zgodovinska – za splošno in za pravno zgodovino. Nadvse žalostna je za vrhovno sodišče tudi obupno nizka strokovna raven argumentacije. V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev zelo jasna (in s tem prepričljiva vsaj za njene podpornike in za »nevtralce«), ne pa táko argumentacijsko skrpucalo, nepregledna mešanica ne le med seboj nasprotujočih si trditev, ampak enih in drugih še slabo in nejasno utemeljenih, kar s skrajnim začudenjem lahko beremo zdaj. In to v sodbi, ki prejšnjo, 70 let staro sodbo, razveljavlja prav zaradi preslabe obrazloženosti!

Če gre za posledico ( javnosti skrite) morebitne razcepljenosti med petimi člani senata, to ni nikakršno opravičilo – v tem primeru bi večina, ki je sodbo na koncu izglasovala, morala pač napisati jasno obrazložitev, ne pa izdati zmedene sodbe, ki ne njim ne vrhovnemu sodišču tudi v tem (čisto strokovno-formalnem pogledu) ne more biti v čast. Če bi si vzeli potreben čas, bi vmes lahko minilo še tistih borih enajst dni, kolikor jih je še ostalo do dne, ko je spremenjeni zakon preglasovanim vrhovnim sodnikom končno dovolil, da v ločenih mnenjih tudi javno povedo, kar jim 8. oktobra (sodba nosi ta datum) še ni bilo dovoljeno.

Na ključno protislovje je jasno pokazal že prof. Bavcon: v sodbi se kar naprej ponavlja izrecna ugotovitev, da »je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti takšna, da jim ni mogoče pritrditi«, proti temu pa je v eni sami (35.) točki zapisano, da »temeljne postopkovne garancije obsojencu niso dosegale tedanjih procesnih standardov« (obrobna opomba: garancije niso dosegale standardov!?), ker bi bilo »sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih«. Zraven pa piše le, da »sodba ne obsega presoje zagovora obsojenca in dokazov in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja« – in v 34. točki, da niso obrazložena »dejanja, v sodbi opisana pod točkami 1, 3, delno tudi 7, 9 in 10«. To je v bistvu vsa obrazložitev, zakaj je bila sodba razveljavljena! V vseh sledečih poglavjih (B-4 do B-6) so nato v točkah 36–82 podrobneje obravnavani (vendar skoraj vsi zavrnjeni!) drugi očitki iz zahteve – ne ta, zaradi katerega je bila v 35. točki (in ponovljeno v zaključni 84. točki) sodba razveljavljena.

Velika večina očitkov iz zahteve je bila torej zavrnjena – sodba je bila razveljavljena samo zato, ker za pet od skupaj desetih obtožencu očitanih dejanj ni bila obrazložena tako, kot bi morala biti. Toda za preostalih pet je vendarle bila – in to prav za najpomembnejše med njimi (točke 4, 5, 6, 8, delno tudi 7 – organiziranje in usmerjanje kolaboracije pod Italijani in pod Nemci). In to sodišču ni zadostovalo za zavrnitev zahteve?

Navedba v 75. točki, kaj bo še treba »ugotavljati pred sodiščem prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o zadevi«, je komaj verjetno pravniško spr e ne veda -nje, saj vrhovni sodniki zelo dobro vedo, da mrtvemu ponovno soditi sploh ni mogoče. V tem položaju bi vrhovno sodišče moralo upoštevati smisel zakona, ki je omogočil izjemno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper sojenja izpred 70 let – to je razveljavitev morebitnih takratnih očitno krivičnih sodb, ne pa odpravljanje pomanjkljivosti v sodbah, ki so bile v bistvu utemeljene. Že za nižja sodišča to ne bi smelo predstavljati pretežkega problema, da o vrhovnem sploh ne govorimo. 

Častni meščani Ljubljane so nas presenetili s pismom podpore ljubljanskemu županu.

Vajeni smo že promptnih odgovorov mestnih vojščakov na vsak pomislek o ne najboljšem vodenju mesta, v katerih nas vsakič sproti ne pozabijo opomniti na stotine projektov, ki jih je mesto speljalo v dobrobit svojih meščanov in kako Ljubljana, pod navdihujočim vodstvom gospoda župana, postaja eno najlepših mest na svetu. Goreča podpora spoštovanih razumnikov pa je res presenetljiva, saj bi jih morali vsi napadi na delo mestnih oblasti, ki jih omenjajo, vsaj navdati z dvomom, da morda le ni vse tako lepo, kot se zdi. Prepričan sem namreč, da se tudi oni ne strinjajo z vsem, kar se v mestu dogaja. Morda bi bila bolj kot nekritična podpora smiselna dobrohotna kritika.

Ne gre oporekati opaznemu razvoju, ki ga je doživela Ljubljana v obdobju županovanja Zorana Jankovića, pa vendar se moramo vprašati, ali ni skrb za mesto in njegov razvoj nekaj, za kar bi po definiciji morala skrbeti vsaka mestna oblast. Mogoče je navdušenje bolj posledica tega, da le nismo vajeni profesionalnega dela uradnikov, ki naj bi predano in vestno opravljali svoje delo.

Kar v Ljubljani moti, je predvsem način upravljanja mesta. Župan namreč mesto vodi kot veliko družinsko podjetje, s trdo roko absolutnega vladarja, ki ne dopušča ugovorov. Absolutna večina v mestnem svetu mu namreč omogoča, da vsak projekt spelje tako, kot si ga je zamislil. S strahovlado po principu »kdor ni z nami, je proti nam« si je absolutno podredil vse načelnike mestnih služb in vse, ki so kakor koli odvisni od mestnega financiranja.

In žal vse odločitve nikakor niso dobre in v korist mesta in meščanov. V mislih imam predvsem odločitve, vezane na prostorska vprašanja, ki jih bolje poznam, mislim pa si, da so težave podobne tudi na drugih področjih.

Mesto se namreč vedno, kljub deklarativni socialni usmerjenosti, dosledno, izrazito neoliberalno odloči podpreti ideje in želje tistih, ki imajo denar. Tako se nam dogaja urbanizem brez jasne dolgoročne vizije razvoja. Imamo pa urbanizem pobud, ki svoje vizije sproti prilagaja željam kapitala. Vse skupaj žal nekritično legitimira popustljivi in prilagodljivi podžupan, mestni urbanist, profesor Koželj.

Težav je res veliko in kljub mnogim argumentiranim ugovorom in civilnim iniciativam mesto trdno vztraja na svojih odločitvah. Tako imenovano zgoščevanje pozidave v Rožni dolini, južnem Bežigradu in stari Šiški, sporna novogradnja ob Erjavčevi ulici, predvideno uničenje kulturnega spomenika državnega pomena - Plečnikovega stadiona, predvidene nove fakultete na travnikih in poljih v bližini živalskega vrta, selitev SŠOF, zgodovinskega arhiva in dijaškega doma iz Baragovega semenišča ter tudi s tem povezana gentrifikacija mestnega središča, gradnja povezovalnega kanala čez vodonosnik, očitno brez prave presoje vplivov na okolje, barantanje z zemljišči ob centru Soča, privatizacije in pozidave javnih zelenih površin, ki so bile izvorno konstitutivni del stanovanjskih naselij in katerih status po osamosvojitvi ni bil primerno urejen, sramotno stanje železniške in avtobusne postaje … je le nekaj najbolj perečih težav, ki kažejo na to, da mesto ne deluje v dobrobit večine svojih prebivalcev in da njegovo ravnanje ni vedno legitimno, čeprav je na videz legalno (včasih pa, kot kaže, tudi to ne).

Nenavaden je tudi odnos mesta in države. Mesto se namreč obnaša kot da projekti, ki koristijo državi, ne koristijo tudi njemu in želi od države čim več iztržiti, ne glede na to, da mu status glavnega mesta zagotavlja obilo sredstev, ki jih druga mesta niso deležna.

Ne smemo torej povsem nekritično verjeti samohvali mestnih oblasti in prav bi bilo, da na prihodnjih lokalnih volitvah izvolimo mestni svet, ki bo imel možnost nadzorovanja in korigiranja županovega ravnanja.

Mislim sicer, da se bo podobno kot na državnem nivoju, v tem primeru, žal, užaljeno odpovedal vladanju. 

V članku z naslovom Zaklonilnik ali zaklonišče, ki govori o bogatenju besednega zaklada, smo zapisali, da do zaključka redakcije nismo prejeli odgovora Slovenske vojske. Žal nam jo je zagodel naš strežnik za elektronsko pošto in smo odgovor spregledali. V njem so nam iz oddelka za odnose z javnostmi Slovenske vojske sporočili, da so besedo zaklonilnik našli v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ta beseda pa po njihovem mnenju najbolj ustreza dejanskim razmeram v Iraku. Za spregledano pošto se opravičujemo.

Ob razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika

Kar naprej se vpletam (ali me vpletejo) v toliko polemik o težkih pravnih vprašanjih, da to včasih resno ovira moje obveznosti pri obrambi pravic »navadnih« ljudi – zato sem pri polemikah o tudi zame škandalozni razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika hotel molčati in si misliti svoje. Zadevo s(m)o namreč pravniki že nepopravljivo zavozili in sem si mislil: naj nam zdaj raje drugi povedo, kar nam gre. In so nam že. Ko se je zdaj – z zame odličnim prispevkom v Mladini - oglasil tudi moj zelo spoštovani (in od desnice skrajno krivično napadani) učitelj prava dr. Bavcon, bi pa vendarle rad nepravnike opozoril, naj ne razumejo napačno njegovih besed, da je ta zadeva »vredna ustavne presoje«. Bi jo tudi po mojem mnenju še kako zaslužila, a do nje žal ne bo moglo priti.

Seveda gre tudi tu, tako kot pred leti pri znameniti razsodbi o novi »Titovi cesti« v Ljubljani, za problem kršitve človeškega dostojanstva – toda tam je nekdo, ki se je s tem čutil prizadetega, vložil pobudo zoper mestni predpis o takem novem poimenovanju neke ceste (in predpise ali splošne pravne akte lahko izpodbija vsak, ki ima za to pravni interes), zoper sodbo v individualni zadevi pa je možna le ustavna pritožba nekoga od udeležencev v tistem sodnem postopku, katerega ustavne pravice bi bile s sodbo lahko prizadete. Tožilčeve ne morejo biti, ker jih tožilec kot državni organ sploh nima in zato ustavne pritožbe sploh ne more vložiti, žrtve Rupnikovih kaznivih dejanj pa niso bile udeleženke v tistem sodnem postopku, ne takrat ne danes. Ta zadeva se je torej kot pravna zadeva nepreklicno in žal nepopravljivo končala na vrhovnem sodišču - kot tema za naše moralno in zgodovinsko vrednotenje pa seveda ne. In tudi kot tema za strokovno kritiko te sodbe vrhovnega sodišča seveda ne – le spremeniti je ni več mogoče.

Odgovornost vrhovnih sodnikov, ki so jo sprejeli, je velikanska. Zgodovinska, tako rekoč – za splošno in za pravno zgodovino. Toda nadvse žalostna je za vrhovno sodišče tudi obupno nizka strokovna raven argumentacije. V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev sodbe zelo jasna (in s tem prepričljiva vsaj za njene podpornike in za »nevtralce«), ne pa táko argumentacijsko skrpucalo, taka nepregledna mešanica ne le med seboj nasprotujočih si trditev, ampak enih in drugih še slabo in nejasno utemeljenih, kot to s skrajnim začudenjem zdaj lahko beremo v tej sodbi. In to v sodbi, ki neko 70 let staro sodbo razveljavlja prav zaradi njene preslabe obrazloženosti!

Če je to posledica (javnosti skrite) morebitne razcepljenosti med petimi člani senata, to ni nikakršno opravičilo – v tem primeru bi večina, ki je sodbo na koncu izglasovala, morala pač napisati svojo jasno obrazložitev, ne pa izdati tako konfuzno sodbo, ki ne njim ne vrhovnemu sodišču tudi v tem (čisto strokovno-formalnem pogledu) ne more biti v čast. Če bi si vzeli potrebni čas za to, bi vmes lahko tudi minilo še tistih borih enajst dni, ki so še manjkali do dne, ko je spremenjeni zakon preglasovanim vrhovnim sodnikom končno dovolil to v ločenih mnenjih tudi javno povedati, kar jim 8. oktobra (sodba nosi ta datum) še ni bilo dovoljeno.

Na njeno ključno protislovje je jasno pokazal že prof. Bavcon: v sodbi se kar naprej ponavlja izrecna ugotovitev, da »je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti takšna, da jim ni mogoče pritrditi«, proti temu pa je v eni sami (35.) točki zapisano, da pa »temeljne postopkovne garancije obsojencu niso dosegale tedanjih procesnih standardov« (obrobna opomba: garancije niso dosegale standardov!?), ker bi bilo »sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih«. Zraven pa piše le, da »sodba ne obsega presoje zagovora obsojenca in dokazov in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja« - in v 34. točki, da niso obrazložena »dejanja, v sodbi opisana pod točkami 1, 3, delno tudi 7, 9 in 10«. To je v bistvu vsa obrazložitev, zakaj je bila sodba razveljavljena! V vseh naslednjih poglavjih (B-4 do B-6) so nato v točkah 36-82 podrobneje obravnavani (vendar skoraj vsi zavrnjeni!) drugi očitki iz zahteve – ne ta, zaradi katerega je bila v 35. točki (in ponovljeno v zaključni 84. točki) sodba razveljavljena.

Velika večina očitkov iz zahteve je bila torej zavrnjena – sodba je bila razveljavljena samo zato, ker za pet od skupaj desetih obtožencu očitanih dejanj sodba ni bila obrazložena tako, kot bi morala biti. Toda za preostalih pet je vendarle bila – in to prav za tiste najbolj pomembne med njimi (točke 4, 5, 6, 8, delno tudi 7 – organiziranje in usmerjanje kolaboracije pod Italijani in pod Nemci). In to sodišču ni zadoščalo za zavrnitev zahteve?

Navedba v 75. točki, kaj da bo tu še »potrebno ugotavljati pred sodiščem prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o zadevi«, je komaj verjetno pravniško sprenevedanje, saj vrhovni sodniki zelo dobro vedo, da mrtvemu ponovno soditi sploh ni mogoče. V tem položaju bi vrhovno sodišče moralo upoštevati smisel zakona, ki je omogočil izjemno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper sojenja izpred 70 let – to je razveljavitev morebitnih takratnih očitno krivičnih sodb, ne pa odpravljanje pomanjkljivosti v sodbah, ki pa so bile v bistvu utemeljene. Že za nižja sodišča to ne bi smelo predstavljati pretežkega problema, da o vrhovnem sodišču sploh ne govorimo.

Mnogo hujši madež na naši vesti, na vesti te države in njenih oblasti, prejšnjih in sedanjih, je sicer strašni zločin državno organiziranih povojnih pobojev in njegova nekaznovanost, toda s tem zadnjim ponesrečenim poskusom nekakšne sodne napol-rehabilitacije medvojne kolaboracije z nacizmom pa je ta država svoj ugled doma in v svetu samo še dodatno hudo prizadela.

Nürnberški lijak*: Revizija sodbe ali zgodovine?

Naše vrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo, ki jo je izreklo Vojaško sodišče generalu Leonu Rupniku, „prezidentu“ Ljubljanske pokrajine. V sodbi, ki ima enajst točk, je sprejelo šest točk, razveljavilo pa pet, ki da niso dobro utemeljene. S tako „očiščeno“ sodbo naj se zdaj ukvarja okrožno sodišče. To je črkobralsko in nelogično. Okrožno sodišče nima orodij za to. Če so se že spustili v to vratolomnost, so bili dolžni stvar dokončati in izreči sodbo v „očiščeni“ verziji. Tako bi se sami soočili z nesprejemljivostjo svoje odločitve.

Rupnik je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo in na zaplembo premoženja. Sodba je bila izvršena v obeh delih. Zakonodaja je tedaj poznala dve različni smrtni kazni: z obešenjem in z ustrelitvijo. Druga je bila milejša. In tako je bil Hacin obsojen na obešenje, Rupnik pa na ustrelitev. Sodba je bila izrečena v času sojenj v Nürnbergu. Tam pa so izrekali samo eno vrsto smrtne kazni.

Na nürnberškem pravnem redu slonijo vsa poznejša sojenja za zločine proti človeštvu: v Haagu za zločine ob razpadu Jugoslavije, pozneje za zločine v Afriki itn. Toda podlaga nürnberškega sojenja bi naše črkobralce pognala v obup, saj bi „morali“ razveljaviti vsa sojenja in jih vrniti na prvo stopnjo. V Nürnbergu se namreč ni sodilo po zakonih, ki so veljali v Nemčiji ob storitvi inkriminiranih dejanj, temveč po novo postavljenih pravnih normah, izpeljanih iz etike, saj je bilo mnogo najbolj grozljivih dejanj zoper človečnost pokritih z nemško zakonodajo. Nürnberg je bil precedens, njegove principe je potem sprejela mednarodna skupnost. Sodišče je bilo strogo: na smrt z obešenjem (sramotno smrt) je bil obsojen tudi Julius Streicher, urednik glasila Der Stürmer (po naše „Jurišnik“), ki je strupeno hujskalo proti Judom in proti vsem oporečnikom. Nič mu ni pomagalo, da od leta 1940 dalje ni bil več v vodstvu nacistične stranke. Naše vrhovno sodišče bi njegovo obsodbo zagotovo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo. Saj je razveljavilo sodbo Rupniku, ki je slonela na tudi za črkobralce nespornem temelju jugoslovanske zakonodaje; nürnberška sodba pa je zgrajena na precedensu: na zakonih, ki imajo trajno etično veljavo, a v času storjenih dejanj niso imeli pravne forme. Ta „konstrukt“ bi naše vrhovno sodišče kajpak zlahka zavrglo in Streicherjevim potomcem zagotovilo tako prej zaplenjeno veliko premoženje kot odškodnino od države za krivično smrt. Mar ne?

Z razveljavitvijo sodbe generalu Leonu Rupniku je naše vrhovno sodišče pač stopilo iz pravnega reda, ki ga je vzpostavil Nürnberg. Ker pa je naša ustava utemeljena na nürnberških sodbah in na konvencijah, ki na njih temeljijo, vključno z deklaracijo o človekovih pravicah, bi rahločutno ustavno sodišče najbrž zaznalo protiustavnost takšne sodbe in bi jo razveljavilo. V ustavni pretres bi vzelo tudi, ali je mogoče nižjemu sodišču naložiti nekaj, za kar nima orodij in je torej neizvršljivo; lahko le pospravi odpadke in zavrže tudi tisti del sodbe, ki mu vrhovno sodišče ne oporeka.

Kot predmet zgodovine pa ostaja Leon Rupnik tak, kot ga poznamo. Ideje, ki jih je širil Julius Streicher, lahko preberemo že v Rupnikovem govoru jugoslovanskim oficirjem v Kragujevcu leta 1938: zaničevanje parlamenta („brbljaonice“ ali v prevodu iz leta 1944 „čvekališča“), antisemitizem v povezavi tako z „boljševiško nevarnostjo“ kot s „plutokracijo“, ideje fašističnega „novega reda“. Oficirje avstroogrske armade je zadnji cesar (Karel) odvezal prisege, a kasnejše prisege Jugoslaviji Rupnika ni odvezal nihče, zato je njegovo služenje okupatorju seveda veleizdaja, njegova vloga nemške marionete pa pomoč pri izvrševanju nacističnih zločinov. Z obravnavano razveljavitvijo se pa kaže v zanimivi luči drug predmet zgodovine, namreč vrhovno sodišče. * Po naslovu stare knjige „Nürnberger Trichter“ povzeta oznaka za kratek in jasen poduk. 

V odsotnosti so po Zakonu o vojski in mornarici (ZVM), z uredbo Dj. br 118, dne 28. Nov. 41, degradirali generala L. Rupnika in ga razglasili za vojnega begunca – dezerterja. S tem so ga tudi obsodili na smrt, kajti Vojaški kazenski zakonik vojske Kr. Jugoslavije (VKZ) člen 61 tretji odstavek za častnike, ki samovoljno prestopijo k sovražniku ali se mu vdajo se mora v vsakem primeru kaznovati s smrtjo. Glavni zakon, razen VKZ so poznali vsi državni uradniki, saj so morali opraviti državni izpit, omenjeni zakoni, so prepovedovali vsako ravnanje v nasprotju z zakoni kr. Jugoslavije, v to kategorijo so spadali tudi duhovniki in častniki, izpuščeni iz ujetništva. VKZ so poznali vsi podčastniki in častniki, poleg vojaških oseb je veljal tudi za državljane, prebivalstvo okupiranega ozemlja in vojne ujetnike.

Vojaška sodišča so v primeru vojne ali upora sodila tudi po drugih zakonih, to velja predvsem za Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, bolj znan kot Zakon o zaščiti države, ki je zajemal področje veleizdaje. Tako VKZ člen 36, točka 4, s smrtno kaznijo ali dosmrtno robijo se kaznuje vsak, ki razširja sovražne pozive ali razglase z namero, da bi sovražniku v čemerkoli pomagal. Nova oblast je Britancem predložila dokumente o vojnih zločinih L. Rupnika in škofa G. Rožmana, na osnovi dokazov in tehtanja so Britanci odločili, da oba po britanskih standardih ustrezata pojmu vojni zločinec, vendar so za škofa za vsak primer vprašali še Američane, ki se niso strinjali. Tako obramba, tožilec in sodniki v sodbi citirajo zakone kraljevine Jugoslavije in KZ kr. Jugoslavije in Zakonik o kazenskem postopanju, ki so veljali le za redna kazenska sodišča in to v miru. Vojna se konča s podpisom mirovne konference ali objavo v Uradnem listu. Poleg tega je Uredba o vojnih sodiščih iz leta 1944 veljala vse do 10. 01. 1949.

V pravni državi do izreka sodbe z uporabo napačnih zakonov verjetno sploh ne bi prišlo oziroma bi bila razveljavljena. Tako pa pravilo, da če sodijo naši, je to vrhunec pravičnosti, če pa sodijo našim, potem je to zločin, proti pravu in …, velja že nekako 30 let. 

Večkrat sem v zadnjem času zasledila, da bo TV Slovenija časovno omejila dostopnost svojih oddaj (arhiv na spletu) le na en teden, potem pa bi bile shranjene v arhivu in dostopne samo na izrecno željo/zahtevo. Ta novica me je sprva neprijetno presenetila. Menila sem, da so to nepotrjeni trači, vendar glede na članek v zadnji Mladini očitno temu ni tako. Sama nenehno uporabljam ta arhiv in tudi druge opozarjam nanj, saj se v njem nahaja neverjetno bogastvo raznovrstnih vsebin.

Oddaje pokrivajo vsa področja našega življenja tako humanističnega, družboslovnega in naravoslovnega kot tudi prostočasnih vsebin. Odpirajo marsikatero vprašanje, razpravo in nas ozaveščajo. Sedanji arhiv omogoča, da o določeni temi razmisliš, in čez čas oddajo ponovno gledaš/poslušaš. Lahko tudi čez nekaj mesecev. Marsikomu, ki mi reče, da TV Slovenija ne potrebujemo, odgovorim, naj si ogleda ta arhiv, pa potem pove, ali jo potrebujemo ali ne.

Zato bi rada izvedela, kaj TV Slovenija s tem omejevanjem vsebin pridobi, saj gledalci in poslušalci izgubimo zelo veliko. 

Med zgolj tremi imenovanimi založbami, ki da »slovijo« po nerodnih prevodih, se je v omenjenem članku na naše veliko začudenje znašla tudi Založba Zala. Verjamemo, da je bila naključno izbrana kritika konkretnega prevoda mišljena dobronamerno, vseeno pa zapis krni podobo in ugled Založbe Zala. Zato navajamo nekaj dejstev. Zala obstaja od leta 2010, v vseh skoraj 10 letih je izdala približno 100 prevodnih del (COBISS jih našteje več, ker je nekaj naslovov v različnih izdajah, od trdo vezanih, broširanih do elektronskih) in nekaj izvirnih del. Zala ne uporablja ne modela hiperprodukcije ne poslovnega modela prodaje knjig izključno knjižnicam in tiskanja knjig po naročilu. Knjige Založbe Zala so vsako leto ocenjene z ocenami prav dobro in odlično v Priročnikih za branje kakovostnih mladinskih knjig Pionirske, MKL (https://www. mklj.si/prirocnik/item/451), prav tako jih je kar lepo število, običajno več kot polovica naslovov letno, dobitnic zlatih hrušk. Prevodni roman Barjanski otrok je leta 2014 prejel celo priznanje zlata hruška in je bil uvrščen na ugledni mednarodni Častni seznam IBBY.

Za Zalo prevajajo pri nas in v svetu uveljavljeni in spoštovani prevajalci (ena dobitnica Sovretove nagrade, več nominirancev za Sovretovo nagrado in drugi). Založniški program je skrbno pretehtan in temelji na resnično kakovostnih in mednarodno nagrajenih knjigah. Številne Zaline izdaje so deležne tujih subvencij, ki jih podeljujejo na podlagi strogih prevajalskih standardov in preverjanja kakovosti prevodov tuje nacionalne ustanove (irski Literature Ireland, NORLA, Traduki, Švedski svet za umetnost, katalonski Inštitut Ramon ipd.). Izdali smo tudi prva prevoda iz ferščine, ki ju je delno subvencionirala ferska ustanova FarLit. Po Zalinih izdajah je nastalo več predstav v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v Mini teatru.

Organizirali smo obiske uglednih tujih avtorjev, nazadnje, in to zelo odmevno, Roddyja Doyla (doslej edinega Bookerjevega nagrajenca, ki je obiskal Slovenijo) novembra 2018. Istega leta smo s pomočjo naše sekcije IBBY gostili v svetu uveljavljeno avtorico in ilustratorko Antje Damm. Po njeni slikanici (izdali smo jo prav v Zali, prevedla jo je Tina Mahkota že leta 2015) bo to leto zaživela predstava na odru LGL-ja. Prav posebej veseli in ponosni pa smo, da bo knjiga, naša prva »Mušnica«, Feliksov kovček Dunje Jogan, ki je leta 2017 izšla pri Zali, februarja 2020 izšla pri angleški založbi Tiny Owl in je že prejela nagrado PEN Translates Award.

Zaradi vsega naštetega se nam zdi neprimerno, da je bila Založba Zala omenjena v tem članku. Prav tako se nam zdi neprimerno, da je avtorica članka navedla, vsaj zdi se, neraziskane trditve na osnovi objav na družabnih omrežjih, kot je Facebook. Če pa je navedeno raziskala, so njene trditve toliko manj razumljive.

Vrhovno sodišče je kolovodjo zločinske kolaboracije z okupatorjem Leona Rupnika rehabilitiralo. Presenečenje? Nikakor ne. Je le vrh scenarija zagovornikov in potomcev domobranstva. Čakali in dočakali so primerno klimo, ne samo pri nas, tudi v Evropi, in dotičnim sodnikom takšne odločitve ni bilo težko sprejeti.

Rupnik je rehabilitiran in to kljub nedvomnim dokazom o njegovem tesnem sodelovanju s smrtnim sovražnikom Slovenskega naroda. Še leta 1944 je v govoru izjavil, citiram: “Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Evropo pa mora pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija.“ Mislim, da je vsak komentar odveč.

Ja res je, papir vse prenese, tudi takšno sprevračanje zgodovinskih dejstev. Je pa tudi res, da Rupnikovega protinarodovega delovanja ne morejo izprati vsi sodniki tega sveta. Skrajna desnica slavi, kje ste levičarji, zagovorniki NOB-a? Se zavedamo tega, da bo mogoče že jutri, na nekem vogalu sredi Ljubljane pisalo: „Ulica generala Rupnika“.

Bomo tudi to mirno dopustili? 

Zelo podpiram prizadevanja stranke Levica v parlamentu. Zato me moti, da se mi zdi, da njihov način uveljavljanja stališč ni najbolj produktiven. Sam mislim, da je odstop od pogodbe o sodelovanju napaka. Mislim, da lahko več dosežejo, če so »zraven«, kot da so v opoziciji. Vendar bi se ob dogovoru za obnovitev dogovora o sodelovanju morali jasno dogovoriti, da jih mora koalicija pri zadevah skupnega sodelovanja obravnavati kot koalicijskega partnerja. To pomeni, da so povabljeni na koalicijska usklajevanja. Predsednik vlade bi se že lahko navadil, da se je s koalicijskimi partnerji treba predhodno več pogovarjati, ne pa, da se šele pozneje angažira pri pomirjanju nesoglasij.

Drugo, mislim, da je neproduktivno uveljavljanje svojih stališč z ultimati. S tem pri vladajoči koaliciji povzročajo nejevoljo in ne odpirajo večje pripravljenosti za sprejemanje stališč Levice. Namesto tega bi morali s tiho diplomacijo iskati zaveznike. Za dogovorjeno rešitev bi predlagal dajanje soglasja tudi, če ni čisto v skladu z Vašimi stališči, pač pa bi ob tem javno povedali, katere dele računate, da bo potrebno v prihodnosti izboljšati.

Razumljiva je nejevolja z reševanjem financiranja stanovanjske gradnje. Glede tega se je potrebno boriti za sistemsko rešitev, ker stalna odvisnost od proračuna je zelo slaba rešitev. Mogočo rešitev vidim, da se del sredstev nepremičninskega davka nameni za stanovanjsko izgradnjo. Potrebno je ugotoviti, kaj so resnični razlogi, da je predsednik vlade proglasil, da ga v tem mandatu ne bo. Dejstvo je, da bo vsakokrat kakšna stvar ostala nedorečena, toda večina stvari je že rešenih. Primer: ko so opravili popis nepremičnin za ta davek, so ugotovili, da od mnogih nepremičnin sedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo plačano, pa je vseeno to fukcioniralo leta. Tudi ta novi davek se bo lahko dopolnjeval s stvarmi, ki se bodo pokazale v praksi neustrezne ali pomanjkljive. Brez preizkusa v praksi bo to ostala pravljica brez konca. 

Precejšnjo pozornost javnosti je vzbudil nedavni javni aroganten napad enega ustavnega sodnika na drugega s samovšečnim omalovaževanjem drugih ustavnih sodnikov ter bedasto zmerjanje našega Ustavnega sodišča(US) z mafijo celo s predlogom kazenskega pregona. To je žalostni indikator nizke kulture in primitivizma posameznikov tudi v naših najvišjih organih oblasti, vendar pa to le nima večjega družbenega pomena za samo delovanje US. Resnični problem US je vsebinski. US je namreč praviloma zadnja instanca pri odločanju o spornih zadevah (nad njim je kot pravijo le še sinje nebo), zato je njegova pomembnost pri reševanju družbenih konfliktov zelo velika. Opredelitev, kaj je kršitev naše ustave ali mednarodnih določil o človekovih pravicah, kaj pa to vendar še ni, je v pristojnosti samega US. To dopušča široko interpretacijo pravic US in mu v veliki meri omogoča, da se odloča politično, torej tako kot je po njegovi oceni pravilno ali pravično.

Člani US razumljivo želijo te svoje dokaj neomejene pravice v čim večji meri izkoristiti za oblikovanje in uveljavljanje odločitev v skladu z njihovimi osebnimi prepričanji in interesi, kar omogoča tudi zlorabe. Za ponazoritev tega problema navajam nekaj primerov: Nedavna odločitev US o financiranju zasebnega šolstva. Čeprav je na prvi pogled logično, da zasebna šola, ki zagotavlja enako družbeno priznano stopnjo izobrazbe, dobi zato tudi enako plačilo kot javna šola, zadeva vendar ni tako preprosta. Namreč, država mora in tudi omogoča vsemu prebivalstvu enake možnosti izobraževanja v javnih šolah. To ne pomeni, da država ne bi smela financirati tudi zasebnih šol, vendar o oblikah in višini financiranja takšnih specifičnih oblik izobraževanja, ki jih eventualno želi del prebivalstva, lahko odločajo le pristojni državni organi predvsem na podlagi ocene ali širša družbena koristnost takšnih šol ali oz. zelo širok interes opravičujejo dodatne stroške. Eventualno slabše financiranje zasebnih šol zato ni nobeno kratenje enakopravnosti učencev v teh šolah (ker imajo vsi možnost šolanja v brezplačni javni šoli), ampak nasprotno boniteta tem učencem, ki jim olajšuje realizacijo njihovih specifičnih želja. Nenavadno je, pa tudi v popolnem nasprotju z evropsko prakso, da si lahko US, s svojo interpretacijo enakosti pred zakonom, kar prilasti pristojnosti drugih državnih organov in v bistvu zlorabi funkcijo zaščitnika ustave za uveljavljanje svojih družbeno ekonomskih stališč. Ali to pomeni, da mora država na tudi celi vrsti zasebnih obstoječih in potencialnih visokošolskih ustanov z dvomljivo družbeno koristnostjo zagotoviti enako financiranje kot javnim šolam, ali naj ta pravica velja tudi za vse ostale dovoljene zasebne družbene dejavnosti, ali to pomeni, da država sploh ne bi smela dopuščati delovanja novih zasebnih ustanov, če jih ni pripravljena financirati enakovredno s podobnimi javnimi. Absurdno.

Tudi odločitev US o pravici do ustanovitve občine Ankaran (v nasprotju s sklepom državnega zbora) predstavlja prisvojitev pristojnosti državnega zbora in zlorabo njegovih pristojnosti. Res je, da je državni zbor že prej odobril oblikovanje več občin z mnogo manjšim številom prebivalcev kot pri občini Ankaran, kar nakazuje na neenakopravno obravnavo te občine, vendar pa se pozablja, da je tudi Ankaran majhna občina, ki ni izpolnjevala cenzusa najmanj 5000 prebivalcev. Državni zbor je pristojen, da ob upoštevanju ostalih argumentov dopusti izjemo, ni pa nujno. Če so v državnem zboru pretehtali, da argumenti za oblikovanje nove majhne občine, ki razdvaja integriteto pristanišča na dve občini, niso dovolj tehtni, je potrebno to spoštovati. US nikakor ne bi smelo kratiti zakonske pravice državnega zbora, da po svoji presoji odloča o teh izjemah.

Tudi odprava sodb rednih sodišč me bega. Seveda je jasno, da je glede na našo ustavno-zakonodajno ureditev potrebno odločitve US spoštovati in pika, kot pravi bivši ustavni sodnik Krivic. Je pa vendar dilema, komu bolj verjeti, ali strokovno usposobljenemu rednemu tristopenjskemu sodnemu sistemu ali na podlagi očitnih strankarskih interesov in kompromisov izvoljenemu US. Pri tem najbolj bodejo v oči dokončne odločitve v korist pritožnikov, ki še imajo možnost pritožbe na evropsko sodišče za človekove pravice. Če pride do neskladja med rednim sodstvom in US (gre praviloma za zahtevne sodne primere), bi bilo najbolj pošteno, da o njih odločajo kompetentni evropski sodniki in s tem uveljavijo splošno prakso za podobne primere v vsej Evropi ter odpravijo dvome o pravičnosti sodbe. V javnosti je predvsem močno odmevalo sojenje Ivanu Janši, ki je bilo najbolj problematično iz dveh razlogov. Prvo, njegova začasna odprava zapora z obrazložitvijo, da je predsednik največje opozicijske stranke, kaže na to, da imamo poleg enakopravnih tudi bolj enakopravne državljane, kar se najbolj ne sklada z našo ustavo. Drugo, odprava sodbe in povrnitev primera v ponovno sojenje ob znanem dejstvu, da bo primer zastaral, pomeni, da je US s svojo odločitvijo dejansko preprečilo dokončanje sodnega postopka, kar kaže na političnost te odločitve.

Med več spornimi zadevami, povezanimi z lastninsko preobrazbo države v 90-tih letih je ena najbolj problematičnih odločitev US, da odvzem zemljišč kmetijskim podjetjem, kot je to določil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ni v nasprotju z ustavo. Ne gre samo za to, da je to podržavljanje zemljišč oteževalo ali celo onemogočalo poslovanje podjetjem, ki so bila takrat, čeprav z majhnimi površinami, prevladujoči tržni ponudnik kmetijskih pridelkov in so plačevala najmanj 6-krat višje davke tako na hektar zemljišč kot na zaposlenega kot zasebni kmetovalci, z ekonomskega stališča nerazumljiva neumnost, ampak je bilo to tudi v popolnem nasprotju z ustavo. Namreč ustava jasno določa, da je podržavljanje sredstev mogoče izvesti le, če za to obstoja opredeljen širši družbeni interes. Ker le ta ni bil izkazan, se US v tem primeru ni izkazalo kot zaščitnik ustave, ampak celo kot njen kršitelj.

To so le nekateri značilni primeri neustreznega odločanja US. Poudariti pa je vendar potrebno, da je večina odločitev US korektna in koristna za preprečevanje kršitev človekovih pravic in ustave. US potrebujemo, preprečiti bi bilo potrebno le njegovo zlorabljanje za politične in druge interese. Razbremeniti pa bi ga bilo tudi za zadeve, ki so za spoštovanje človekovih pravic in ustave nebistvene. To bi lahko dosegli z uveljavitvijo naslednjih predlogov: 1. Sprejeti predlog bivšega ustavnega sodnika Krivica, da se vedno imenuje le parno število ustavnih sodnikov, kajti možno preglasovanje s samo enim glasom večine pomeni močno razdvojeno mnenje in je za pomembne družbene odločitve problematično. 2. Sodnike se nikakor ne sme izbirati po njihovi nazorski pripadnosti. Nasprotno, izbirati je potrebno sodnike, ki zaradi svojih strokovnih kvalitet in moralne neoporečnosti niso pripravljeni krniti svojega ugleda s sprejemanjem nenačelnih, ožje interesno obarvanih kompromisarskih odločitev in pri katerih njihova nazorska opredelitev in zlasti strankarska naklonjenost ni izpostavljeno poudarjena. Za ustavne sodnike se torej ne bi smelo imenovati bivše funkcionarje posameznih strank, niti posameznike, ki zavzeto javno kažejo izrazito naklonjenost in podporo posameznim strankam ali ekstremnim širše družbeno nesprejemljivim stališčem ter moralno in zakonsko spornim dejanjem. 3. Predsednik republike sme predlagati državnemu zboru (DZ) kandidate za US le s soglasjem sodnega sveta, ki naj jamči za strokovno kvaliteto kandidatov. Pri izbiranju kandidatov ni dovoljeno kakršnokoli usklajevanje s političnimi strankami. Namesto kandidatov, ki niso dobili podpore DZ, predlaga predsednik republike druge kandidate. Če tudi po tretjem glasovanju še niso izvoljeni vsi potrebni sodniki, se za manjkajoče (ga) sodnike (a) izbere tiste (ga),ki so na teh glasovanjih prejeli največ glasov. Glasovanje v DZ naj bo javno in poslanci izpostavljeni strokovnemu in širšemu javnemu pritisku, da izvolijo predlagane moralno in strokovno čim bolj kompetentne kandidate. 4. Odločitve v korist pritožnikov, nezadovoljnih s sodbo rednih sodišč, morajo biti soglasne, če ima pritožnik še možnost pritožbe na evropsko sodišče.

Uveljavitev podanih predlogov bi nedvomno izboljšala kvaliteto dela US in preprečila ali vsaj bistveno zmanjšala obseg njegovih problematičnih razsodb. 

Spoštovani, v Društvu novinarjev Slovenije zahtevamo demanti izjave: „Kot so nam pojasnili na Društvu novinarjev Slovenije (DNS), v tem primeru ni kršen novinarski kodeks, saj je avtor razkril, da je med podpisniki peticije. Torej ni ničesar prikrival.“ Izjava je bila 27. 12. 2019 objavljena v prispevku z naslovom ’Ali je novinarja mogoče ločiti od njegovega prispevka?’ Društvo novinarjev Slovenije ni sprejelo nobenega uradnega stališča v tem primeru in se ni izrekalo o domnevni kršitvi Kodeksa novinarjev Slovenije. Kršitve kodeksa na podlagi pritožbe ugotavlja Novinarsko častno razsodišče.

Novinar je zlorabil in iz konteksta iztrgal izjavo iz „off the record“ osebnega pogovora, v katerem mu je bilo jasno rečeno, da ne gre za stališče društva.

Hvala in lep pozdrav.

V Mladini številka 52 se v pamfletu z naslovom ’Življenje ali smrt?’ Bernard Nežmah čudi, ker ima v javnomnenjskih anketah SDS tako visoko podporo, da zasede prvo ali drugo mesto med strankami, Janez Janša pa je uvrščen na dnu priljubljenosti politikov. Nato zapiše: Racio tega ne more pojasniti, razen če predpostavlja, da so volivci SDS tako ali tako shizofreniki.

Pa poglejmo.

Anketiranci politike ocenjujejo z ocenami ena do pet. SDS ima stabilno, približno dvajsetodstotno podporo. Vsak peti vprašani je torej janševec, ki svojemu idolu da čisto petico. Štirje od petih niso janševci, zato Janezi Ivanu dajo toliko kot si zasluži, cvek ali kvečjemu dvojko. Denimo, da mu trije dajo enico in eden dvojko. 5+2+1+1+1=10. Povprečje je čista dvojka, kar kvečjemu zadošča za dno lestvice priljubljenosti politikov, včasih pa tudi za izpad z nje.

Vaš stavek Racio tega ne more pojasniti... se mora torej glasiti Z janšizmom okužen racio tega ne more pojasniti.

Tisto s shizofrenijo pa lahko izpustimo, mar ne? 

V 49. številki Mladine je bil 6. decembra 2019 objavljen članek Lare Paukovič z naslovom Nič žepnic za knjižnico, v katerem direktor Knjižnice Velenje, Vlado Vrbič, razlaga nenavadno in sramotno odločitev založbe Učila International, d.o.o., Tržič, o prekinitvi prodaje svojih mehko vezanih knjig knjižnicam: »Člani Knjižnice Velenje, ki bi si želeli prebrati katero izmed knjig, nedavno izdanih pri založbi Učila, bodo presenečeni, ko na policah teh del ne bodo našli. Knjižnica Velenje se je znašla v sporu z založbo, ker je zaradi varčevanja s sredstvi želela nekatere knjige kupiti v mehki vezavi. A po začetnih nakupih se je zalomilo, saj je založnik ugotovil, da je nevarno, da to stori večina knjižnic in bo dobiček manjši. Tako se je odločil, da nam žepnic ne bo prodajal, čemur smo se uprli in se znašli na seznamu blokiranih knjižnic.« V Glosini Sindikalni konferenci splošnih knjižnic sodimo, da se je potrebno odločno upreti tovrstnemu nasilju založbe Učila. Ponižujoče je, da lahko katerakoli založba izsiljuje knjižnico. Menimo, da bi se morale knjižnice združiti in pritisniti na založbo, naj takoj preneha z blokiranjem – v nasprotnem primeru lahko knjižnice blokirajo založbo. Prepričani smo v rešitev težave po nekaj dneh, saj si Učila tega preprosto ne morejo privoščiti, kajti kupci na trgu ne bodo kupovali njihovih trdo vezanih knjig za 35 €. Nesmisli o avtorskih pravicah in trajnosti trde vezave, ki jih je gospod Mrvar izrekel za Mladino, so brezpredmetni.

Problemov s to založbo nima samo Knjižnica Velenje. Gospod Mrvar izsiljuje vse slovenske knjižnice. Založba Učila, nekoč večjega zaupanja vredna, zdaj bogato molze slovenski proračun z vse nižjo kakovostjo izdelkov. Žal je v Sloveniji, znotraj obstoječe pravne ureditve, to možno. Čeprav so knjige, ki jih večinoma ponuja ta založba, skoraj brez kulturne vrednosti, so privlačne splošnemu bralstvu. Na nesrečo pa smo se v knjižnicah prisiljeni truditi za dovolj visoke statistike, ki nam nato prinesejo dovolj sredstev, ter smo obenem zavezani k smotrni porabi javnega denarja pri nabavi gradiva. Ponudba te založbe, v kateri prevladujejo t.i. ljubiči, večinoma slabo prevedeni in še slabše lektorirani, predvsem zaradi razširjenosti branja tovrstnih knjig na poletnih plažah, k tem statistikam veliko doprinese. Tako je založba postala pomemben igralec v slovenskem založništvu.

Prepričani smo, da bi morali slovenski knjižničarji razmisliti, kaj počnemo, kaj hočemo in kaj je za knjižnice in naše uporabnike primerno in pomembno. Založba Učila bi v nekaj mesecih zlahka izgubila trg trdo vezanih knjig in bi bila prisiljena razmisliti, po kolikšni ceni bo prodajala mehko vezane knjige. Vse je odvisno od nas. Nihče drug ne bo reševal tega namesto nas.

Bojimo se, da bo nazadnje prišlo do kakšnega slabega kompromisa z gospodom Mrvarjem, zares premaknilo pa se ne bo nič. Zato se spodobi in je pravično, da knjižnice pokažemo moč in dostojanstvo. V Sindikalni konferenci splošnih knjižnic pozivamo direktorice in direktorje ter knjižničarke in knjižničarje k strnitvi vrst in k uporu zoper tovrstna izsiljevanja! 

Spoštovani.

Uvodnik v Mladini z dne 20. decembra urednika Grege Repovža, ki nas popelje tudi do prispevka Boruta Mekine na isto temo, daje kar nekaj iztočnic za razmišljanja o načinu in posledicah vstopanja kitajskih investitorjev na trg EU. Z osnovnimi razmišljanji obeh avtorjev v primeru Gorenja se je v množici prispevkov na to temo pri nas in v Evropi mogoče strinjati, pri tem pa je le potrebno opozoriti na nekaj dejstev, ki so v Gorenju pripeljala do takega izhoda.

Gorenje je v svoji zgodovini šlo skozi različna zelo turbulentna obdobja razvoja, ki niso tipična za njegovo konkurenco predvsem na razvitem zahodu. Poleg razpada države SFRJ , v kateri je na relativno zaščitenem trgu vzcvetelo in se vztrajno pripravljalo na odprto tržno bitko tudi na zahodu, so Gorenje v boju teple tudi napačne poslovne odločitve, ki so mu jemale moč v razvoju osnovne dejavnosti t.j. proizvodnji gospodinjskih aparatov. Skoraj desetletje je trajala sanacija posledic propada investicije Gorenja v nemškega proizvajalca elektronike Körting konec sedemdesetih prejšnjega stoletja. Tu se, brez angažiranja takratne slovenske politike in gospodarstva ter odrekanja delavcev Gorenja, ne bi izšlo. Sledilo je obdobje blokad na jugoslovanskem trgu, ki se je končalo z razpadom države. Z izjemnimi napori vodstva, v socialnem partnerstvu z zaposlenimi je Gorenju v devetdesetih uspel preboj na mednarodno tržišče, ko mu je domači trg predstavljal le še pet odstotkov prihodkov. Investicije v razvoj produktov, kadrov in prodajno mrežo v tujini, so končno pripeljale do pozitivnih finančnih rezultatov, da se je Gorenje v začetku novega tisočletja po kategorijah finančne stabilnosti, kapitalske ustreznosti in dobičkonosnosti zelo približalo konkurenci. Te trditve je mogoče preveriti v revidiranih letnih poročilih za to obdobje. Zelo pomembno v tem času je bilo tudi raznovrstno sodelovanje z vodilnimi evropskimi proizvajalci bele tehnike Bosch-Siemens in Miele.

Žal so po mojem trdnem prepričanju sledile napačne poslovne odločitve vodstva in seveda tudi predstavnikov lastnikov v nadzornem svetu. Verjetno bi bila marsikatera odločitev bolj pretehtana, v kolikor bi se nadzorni svet Gorenja v mednarodni sestavi in z zvenečimi domačimi imeni, predstavniki državnih lastnikov, tako globoko spuščal v poslovne odločitve in strategijo vodstva, kot je to najnovejši primer v Petrolu.

Gorenje je vse bolj postajalo konglomerat in s širjenjem dejavnosti na področje energetike, okolja, gradbeništva itd, povečevalo kompleksnost upravljanja in vodenja, obremenjevalo finančni potencial ter preusmerjalo pozornost od osnovnega postulata. Tem aktivnostim so se pridružile nekatere problematične odločitve o predragih nakupih podjetij s področja bele tehnike v tujini, ki so poleg investicij v selitev dela proizvodnje v Srbijo, še dodatno porušile finančno stabilnost z velikim trendom povečevanja zadolženosti na pragu finančne krize. Istočasno pa se niso izkoristile možnosti investiranja v projekte v državah , kjer je bilo Gorenje cenovno dobro stoječe in bi v solastništvu ali pa s proizvodno kooperacijo z lokalnimi proizvajalci še dodatno utrdilo svoj položaj in zmanjšalo valutna tveganja. Problematika vodenja podjetij v tujini, kadrovanje in prodajne strategije na posameznih tržiščih , kakor tudi neobvladovanje in propad divizije Notranja oprema, vse to je zelo verjetno tudi prispevalo k razpletu.

Iskanje izhoda je rezultiralo v neuspešnem “sodelovanju” s Panasonicom ter pripeljalo do kitajske zgodbe, ki je preprečila druge scenarije. V celoti se strinjam z izjavo nekdanjega predsednika uprave Jožeta Staniča, izrečeno vašemu novinarju na to temo.

Na koncu naj opozorim na morebiten dodaten problem v vsej zgodbi pri uveljavljanju Gorenja v EU pod novim lastništvom. To bi znalo biti dejstvo, da se je eden od največjih in najbolj kompleksnih kitajskih proizvajalcev gospodinjskih aparatov Haier ( med drugim je tudi konkuriral za nakup Gorenja, pa po nekaterih informacijah ni bil zanj pripravljen toliko plačati kot družba Hisense), kmalu za tem odločil kupiti italijanskega proizvajalca bele tehnike Candy.

Lep pozdrav.

Spoštovani gospod Lorenci, župana Zorana Jankovića lahko marate ali pač ne, to je vaša pravica, a ko mu očitate, da v Ljubljani ne deluje v skupno dobro ter da ne daje prednosti javnemu interesu, predvsem pa da se ni lotil velikih mestnih problemov, s tem hote ali nehote žalite delo ekipe več kot 12 tisoč sodelavk in sodelavcev, ki smo pod vodstvom tega župana v preteklih 13 letih za večjo kakovost življenja uspešno izvedli več kot 2.200 projektov. Za predstavitev vseh je na tem mestu žal premalo prostora, zato smo na vaš naslov poslali knjigo Ljubljana Zate s pregledom narejenega v obdobju 2007-2017, ob tem pa dovolite le nekaj informacij, ki vam morda v prihodnje pridejo prav: Od skupno 1626 cest in ulic v Ljubljani smo jih v preteklih 13 letih prenovili skoraj 870 (v skupni dolžini več kot 150 kilometrov), vzpostavili več kot 10 hektarjev veliko območje za pešce v mestnem središču, prvi t.i. skupni prostor na Slovenski cesti, 5 območij za parkiranje P+R na mestnih vpadnicah ter sklenili notranji mestni obroč s Fabianijevim mostom, na katerega je mesto pred tem čakalo celo stoletje. 

Prenovili ali na novo zgradili smo 13 mostov čez Ljubljanico ter tako skrajšali poti po mestu. Področju kulture namenjamo kar 11 odstotkov mestnega proračuna, v Ljubljani se letno zvrsti približno 14 tisoč kulturnih dogodkov, od tega jih je 70 odstotkov brezplačnih. Celostno smo prenovili Plečnikovo hišo, Švicarijo, in Art center, vzpostavili Oder pod zvezdami, nov Lutkovni muzej, nove muzejske depoje v Tehnološkem parku. Prevzeli in prenovili smo hostel Celica, celovito obnovili Ljubljanski grad in mu dodali mnoge nove vsebine. V okviru programa Ljubljana moje mesto smo sofinancirali obnovo približno 180 stavbnih lupin. Od letošnjega leta je prenovljen Konservatorij za balet in glasbo Ljubljana, odprli smo zavetišče za živali v Gmajnicah, izvaja se prenova Cukrarne, kjer bo zaživela naša največja galerija. Več kot 100 hektarjev degradiranih površin smo spremenili v nove parke in rekreativne površine za vse generacije – med njimi Severni park, Šmartinski park, RIC Sava, Park Muste itn., vzpostavili smo javne sadovnjake in uredili več kot 760 vrtičkov na 7 lokacijah. Za neozdravljivo bolne smo vzpostavili Zavod Ljubhospic, ki je zaenkrat edini v Sloveniji, več kot 40 milijonov evrov namenili za prenove enot Zdravstvenega doma Ljubljana – pravkar se zaključuje gradnja prizidka v ZD Bežigrad, prenavljamo in odpiramo nove enote Lekarne Ljubljana. Z gradnjo ali nakupi smo povečali lastni najemni neprofitni stanovanjski fond za več kot 1.500 stanovanjskih enot. Za naše najmlajše v vrtcih in osnovnih šolah smo samo v letošnjem letu namenili 113 milijonov evrov, v preteklih 13 letih pa kar 1,07 milijarde evrov, prenove in obsežne sanacije smo izvedli v 23 vrtcih in 48 šolah, ob tem med drugim zgradili 6 novih enot vrtcev, novi športni dvorani Vižmarje Brod in Črnuče, vzpostavili Družinski center Mala ulica, zagotovili nove prostore za JZ Cene Štupar …

Zgradili smo nov Gimnastični center Ljubljana, prenovili in nadgradili vsebine v kopališču Kolezija, Mladinski golf center Stanežiče, prenovili strelišče na Rudniku, vzpostavili Koloparke (Šiška, Bežigrad, Fužine). Zgradili smo največji kohezijski projekt v državi – sodoben Regionalni center za ravnanje z odpadki in postali evropska prestolnica z najvišjim deležem ločeno zbranih odpadkov v gospodinjstvih. Več kot 9500 običajnih zabojnikov smo nadomestili s podzemnimi zbiralnicami odpadkov. Pred 13 leti je bilo v Ljubljani na kanalizacijsko omrežje priključenih 68 odstotkov gospodinjstev, danes 88 odstotkov. Z dokončanjem projekta C0 leta 2021 bomo dosegli 98-odstotno priključenost. Redno obnavljamo pokopališko infrastrukturo, zadnje večje pridobitve so posodobitve pokopališč na Žalah, v Sostrem in Polju. V izvedenih javno-zasebnih partnerstvih je naša nedvomna prioriteta javni interes, kar si lahko v praksi ogledate tako v nogometni dvorani v Štepanjskem naselju, v dvorani za odbojko na mivki v Črnučah, v športni dvorani in na nogometnem stadionu Stožice, v četrtnem centru Zalog, v prenovljenem Starem letališču v Mostah in tudi pri projektu BicikeLJ, ki ga Ljubljančani ocenjujejo kot najboljšega, registriranih je že več kot 160.000 uporabnikov, ki so doslej zabeležili že več kot 6,8 milijona (od tega 99,9 odstotka brezplačnih) izposoj. Ljubljana je poleg skoraj 100 prejetih mednarodnih in nacionalnih nagrad ter priznanj tudi nosilka uglednega naslova Zelena prestolnica Evrope in je Unescova prestolnica literature.

Iskreno opravičilo sodelavkam in sodelavcem MOL, ker smo v tem sestavku navedli le nekatere izvedene projekte. Za visoko kakovost življenja v Ljubljani je nedvomno pomemben celoten mozaik tako velikih kot manjših projektov, programov in aktivnosti. Zato smo za strokovno, skrbno in predano delo hvaležni vsem članom in članicam t.i. velike mestne družine.

Ob tem je žal potrebno dodati, da v Mestni občini Ljubljana še vedno pričakujemo izvedbo že dolgo napovedanih in prepotrebnih državnih projektov v slovenskem glavnem mestu - predvsem nujno celostno prenovo osrednje železniške in avtobusne postaje, novo stavbo NUK II, Umetniške akademije na Roški itd.

Spoštovani gospod Lorenci, upamo, da boste potem, ko se boste seznanili z vsebino knjige, ki vam jo pošiljamo, lažje razumeli in z nami delili oceno, da je mesto vidno napredovalo na vseh področjih in da gre razvoj v pravo smer. 

Ne spuščamo se v celoten zapis z naslovom Ljubljana: zate!, ki ga je g. Jože Mermal namenil Staremu ljubljanskemu letališču (SLL), zanima me odstavek, v katerem se spreneveda in govori o nečem, kar to ni. Že naslov projekta »Staro ljubljansko letališče« je zavajajoč, kajti od SLL sta ostali stavbi, katerih zunanjost in delček vsebine spominja na nekaj, kar je nekoč bilo v bližini letališče - prometno, vojaško, kasneje še letališče vojaške trenažne eskadrilje in vse do konca športno letališče AK Ljubljana. Vse to je bilo na prostoru, ki ga Jože Mermal označuje kot »degradirani prostor v spomeniškem varstvu.« Kaj bi ta besedna zveza sploh lahko pomenila?

Desetletja nikogar ni zanimal nekdanji letališki stolp, poslopje terminala, kot se danes imenujejo letališke stavbe, pa je bilo skladišče. Stavbi sta bili že dolgo ločeni od nekdanje vzletne steze. Nikomur ni padlo na pamet, da bi terminal ali kontrolni stolp, o katerem govorimo, prepustil Aeroklubu Ljubljana. Danes vemo, zakaj! Aeroklub so nagnali s travnika, v zameno so mu dali neuporabno zemljišče na ljubljanskem barju. Seveda je za omenjeno zemljišče ob Ižanski cesti in za teflonsko podlago, kot jo ima ljubljanska obvoznica na tem območju in naj bi bila temelj vzletne steze, nekdo plačal. Člani aerokluba so v svoji naivnosti skušali urejati zaraščeno površino prihodnjega letališča na Barju, a vse je bila igra, kako se odkrižati aerokluba, skupaj s pravljico o utrjevanju vzletne steze z elektrofiltrskim pepelom z dvorišča ljubljanske toplarne.

No, pojavile so se govorice, da je bilo za novo lokacija (športnega) letališča namenjenega baje precej denarja. Žal pa ni javnega dokumenta, ki bi to potrjeval ali razkril, za kakšen denar sta BTC oz. MOL pridobila tisti degradirani prostor (v spomeniškem varstvu). Seveda ne gre samo za omenjeni dve stavbi, ampak za veliko zeleno površino, neznanske vrednosti in koliko denarja je bilo, če sploh kaj, namenjenega za nadomestno letališče AK Ljubljana. Kar solze lahko pritečejo bralcu, ko gospod Jože Mermal zagotavlja, da v tem partnerstvu zasebni partner ne bo zaslužil praktično nič. Od tega športnega letališča imata BTC in mesto Ljubljana velike koristi in prav zato bi bilo higiensko, da bi nekoč lahko vzeli v roke dokument, ki pojasnjuje veliko preobrazbo družbenega v zasebno, v kateri je bil AK Ljubljana majhna smet. Jadralce, ki so se prek aerokluba umestili v Adrio, klub ni več zanimal, žal so bili tudi upravniki AK Ljubljana, predvsem pa njegovi predsedniki, ljudje brez ideje in hrbtenice, če uporabim ta blaga izraza. Po tem, ko so si razdelili veliko ozemlje nekdanjega letališča, AK Ljubljana nikogar več ni zanimal.

Toliko o ureditvi SLL na južnem robu BTC, ki je pridobil, kot zatrjuje Mermal, novo kakovost za okolje in o tem, da bodo nekaj pridobili celo učenci in obiskovalci muzeja zgodovine ljubljanskega letališča. Ne vem sicer, katere učence ima v mislih gospod Mermal? Ljubljanski učenci in dijaki bi lahko pridobili samo na pravem letališču, ki je tu nekoč bilo, to pa, da bi jih zanimala nostalgija za letalstvom v obliki starih fotografij, ne verjamem. Res, mladi bi lahko pridobili živo izkušnjo v zraku in z letenjem. Na travniku v Polju jih je bilo vselej veliko. To možnost so mladim, v najlepšem mestu na svetu, odvzeli. A to spada bolj v zgodovino muzeja tajkunskih igric, ki ga najbrž nikoli ne bo. 

Matej Pirc, glavni izvršni direktor DUTB, je v odzivu na naš članek v prejšnji Mladini zapisal, da Matej Jančar nikoli ni bil pristojen za upravljanje z DUTB-jevim lastniškim deležem podjetja Menina in tudi ni sodeloval v procesu prodaje družbe Menina: »Matej Jančar je namreč v DUTB zadolžen za upravljanje terjatev, medtem ko družbo Menina DUTB kot kapitalsko naložbo upravlja druga organizacijska enota, ki je zadolžena za upravljanje kapitalskih naložb.« Gospoda Pirca bi rad sedaj javno prosil, naj nas popravi, kje se motimo: Torej, v letnih poročilih družbe Menina lahko preberemo, da je bil Matej Jančar od leta 2012 član nadzornega sveta družbe Menina, od leta 2013 naprej pa je bil tudi predsednik nadzornega sveta. Na tej funkciji je v družbi Menina kot predstavnik delničarjev. Tako piše v letnih poročilih družbe. Gospod Pirc, a je v teh letnih poročilih napaka?

Če ni napaka, je ali ni gospod Jančar v nadzornem svetu Menine predstavljal delež, ki ga ima oziroma ga je v Menini imela DUTB? In če je v nadzornem svetu predstavljal kapitalski delež DUTB, kako se je potem lahko izločil, ko je DUTB ta delež prodajala? To nas res zanima. Ali recimo zadnji dve leti ni hodil na seje nadzornega sveta? Je bil v DUTB zaklenjen v nekakšni varni sobi, medtem ko se je s primerom ukvarjala »druga organizacijska enota«?

Bralcem bi se rad opravičil, da moramo na ta način gospoda Pirca spraševati po informacijah, v pojasnilo dodajamo, da DUTB na naša novinarska vprašanja žal ni hotela odgovarjati. Na naše konkretno vprašanje glede Mateja Jančarja nam je recimo DUTB odpisala, da sprašujemo »po podatku interne narave, ki ga ne komentiramo.« Lep pozdrav.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo z velikim nelagodjem spremljali dogodke, povezane s stoletnico Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena kmalu po tem, ko je general Maister Sloveniji priključil pomemben del njenega sedanjega ozemlja. Za Slovenijo kot državo sta oba dogodka zgodovinsko odločilna. Toda v demokratičnih državah vladajo institucionalne razmejitve, ki med drugim zagotavljajo avtonomijo civilnim ustanovam. Ideja o avtonomiji civilne sfere sega že v čas rimske republike in pomeni eno temeljnih civilizacijskih pridobitev.

Poleg tega Ustava Republike Slovenije univerzi zagotavlja poseben položaj tudi v smislu univerzitetne avtonomije. Slovenske javne univerze definira kot »državne«, vendar obenem poudarja, da so avtonomne, kar tradicionalno pomeni zaščito znanosti in poučevanja pred zunanjimi političnimi pritiski.

Sodelovanje vojske (četudi samo častne čete) na univerzitetnih prireditvah je bilo nepredstavljivo v času »prve« Jugoslavije, nato celo v času okupacije, v času socialistične Jugoslavije, v neodvisni Sloveniji pa samo do trenutka, ko sta rektor in predsednik republike začutila potrebo, da se v zgodovino zapišeta z odvečnim in tragikomičnim vojaško-akademskim spektaklom. Brezpredmetno se zdi ugibanje, ali je bila v ozadju predvsem nerazgledanost organizatorjev prvega dela proslave, ali pa morda tudi spontani refleksi totalitarne estetike. Ista dilema se je zdela brezpredmetna že ob (na srečo neuspešnem) poskusu uveljavitve novega »podjetniškega« znaka univerze, pospremljenega z gesloma »Uprizarjamo Lepoto, Ustvarjamo Ljudstvo«.

Določila o eksteritorialnosti, kar pomeni tudi prepoved vstopanja uniformiranih oseb v prostore univerz, so zgodovinsko povezana tudi z izkušnjo nedemokratičnih režimov. Skrajna in neposredna oblika takega vmešavanja je vdor uniformiranih oseb s političnimi pooblastili na univerzitetne prireditve; znameniti primeri so znani iz časa nacistične Nemčije. Take primerjave so nedvomno pretirane, saj je bila ljubljanska proslava kvečjemu operetni eksces in dokaz za čedalje večjo perifernost naše države. Toda grozeče znamenje te perifernosti je ravno pomanjkanje splošne razgledanosti in političnega takta pri dveh ključnih akterjih, rektorju osrednje univerze in predsedniku države. Načelo eksteritorialnosti ima konkretno ozemeljsko, a tudi simbolno razsežnost, še posebno v demokratičnih časih, ko naj bi s posebno občutljivostjo gojili in razvijali avtonomijo civilne sfere. Razmejitev ne zadeva samo teritorija univerz, ampak tudi »ozemlje« njihovega dela ter njihovo dejansko in simbolno vlogo. Zato nasprotujemo grobi simbolni zlorabi Slovenske vojske in Univerze v Ljubljani, ki jo univerza povrhu še ta hip reklamira na svoji spletni strani. Opravičila za salutiranje rektorju na odru Cankarjevega doma ali drugje ni, še najmanj pa ga je mogoče iskati v zahtevah protokola.

Danes so razumevanja avtonomije različna. Številna univerzitetna in fakultetna vodstva so prepričana, da avtonomija lahko pomeni samovlado in nenadzorovano razpolaganje z javnim denarjem. Čeprav jih očitno ne moti npr. prisotnost  vojske na proslavi, jih nadvse moti javni nadzor nad poslovanjem in pravila plačnega sistema, ki omejujejo pridobitniške priložnosti posameznikov. Toda ko gre za državne univerze, avtonomija nujno vključuje tudi odgovornost do skupnosti. Predvsem pa jo je treba razumeti kot zagotovilo, da bo delovanje univerz simbolno in dejansko neodvisno od politike.

Zato ob zadnjem dogodku odločno protestiramo proti političnim manipulacijam z vojsko in univerzo. Delitev odgovornosti med rektorjem in predsednikom nas ne zanima, saj sta predstavo, v kateri sta nastopila, zrežirala skupaj. Politično in univerzitetno oblast pozivamo, naj namesto prirejanja vodvilskih fars univerzo in njeno skupnost zaščitita pred pohlepom posameznikov in skupin, odgovornih za to, da univerza namesto temeljnega poslanstva, ki prinaša dolgoročne ekonomske in kulturne koristi, čedalje bolj postavlja v ospredje dejavnosti, ki posameznikom prinašajo hiter dobiček. Ni naključje, da vzporedno s tem, ko se univerza izneverja svoji temeljni družbeni vlogi, strmo pada tudi njen javni ugled. 

Zdaj, ko smo doživeli proslavo stoletnice Univerze pod budnim očesom slovenske vojske na velikem odru Cankarjeveg doma, si lahko, ali pa celo moramo, obetati vojsko še na Prešernovi proslavi in podelitvi Prešernovih nagrad februrja 2020. Ne dvomim, da bo ukaz za to prišel k predsedniku države Pahorju z istega naslova, kot je prišel ukaz, da mora biti vojska na proslavi stoletnice Univerze - iz generalštaba na Trstenjakovi ulici v Ljubljani. Predsednik države uboga ukaze, ki pridejo s tega naslova. In prav je tako! Naj k temu še skromno predlagam, da na odru Prešernove proslave sodeluje tudi uniformirani postroj posebne domovinske vojske SDS s poligona v Kočevski Reki, ki ga Pahor rad obiskuje in mu izkazuje posebne državniške časti.

Ne predstavljam si, da med prihajajočo Prešernovo proslavo in podelitvijo Prešernovih nagrad ne bi med Iro Ratej, pedsednico Odbora, in Borutom Pahorjem, predsednikom države, stal v skoraj črno uniformo oblečen mogočen general (ali kaplar, na to se ne spoznam), kot smo ga videli na fotografiji (tisti, ki nismo bili tam) ob stoletnici Univerze. Znanost in umetnost sta v naši državi dvojčka s podobno usodo, zato si zaslužita enako častno obravnavo. 

V članku Kamniška zveza (z dne 29.11.2019) je avtor članka Borut Mekina v zvezi s prodajo družbe Menina in s tem povezanimi odgovornimi osebami na DUTB zapisal neresnično navedbo, ki daje javnosti izkrivljen pogled na delovanje DUTB, zato je nujno prikazati nasprotno dejstvo.

Avtor članka je med drugim zapisal: »Po naših informacijah je bil namreč pri njih za primer pristojen njihov uslužbenec Matej Jančar ...« Navedeno ne drži. Matej Jančar ni bil nikoli pristojen za upravljanje navedenega primera in tudi ni sodeloval v procesu prodaje delnic družbe Menina. Matej Jančar je namreč v DUTB zadolžen za upravljanje terjatev, medtem ko družbo Menina DUTB kot kapitalsko naložbo upravlja druga organizacijska enota, ki je zadolžena za upravljanje kapitalskih naložb. 

Spoštovani, iz omenjenega članka lahko bralec razume, da dr. Nolimal govori v imenu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Res je, da je dr. Nolimal zaposlen na NIJZ-ju, vendar ne na področju prepovedanih drog, zato omenjeni ni pristojen za kritično predstavljanje stališč NIJZ-ja glede zdravilnih učinkov CBD-ja. 

Meje vodovarstvenih pasov virov pitne vode so določene predvsem na osnovi mikrobioloških kriterijev. Pričakujemo, da bakterije ne bodo preživele 60 dni v podtalnici, in tako določimo ožji vodovarstveni pas. Kar se tiče ostalih onesnaženj, je zgodba nekoliko drugačna. Vse, kar spustimo v okolje in podtalnico, nekam gre. Vemo, da je onesnaženje s 6-valentnim kromom pred več kot 30 leti prišlo iz obrata zahodno od Celovške ceste. Danes omenjeno onesnaženje lahko zasledimo po celotnem polju in v skoraj v vseh vodnjakih vodarn Kleče in Hrastje. Enostavno kakovost podtalnice Ljubljanskega polja varujemo na celotnem območju polja, vključno s porečjem Save po reki navzgor. Dejstvo je tudi, da onesnaženja s kromom niso ugotovili v rednem monitoringu kakovosti pitne vode, temveč v tehnološkem obratu Iskre v Stegnah. Tovarniški obrat za proizvodnjo računalniških komponent z izredno nevarnimi onesnaževali je bil sicer politično vrinjen v prvi varstveni pas brez posebnih pomislekov. Pri preverjanju tehnološkega postopka proizvodnje je bil v odpadni vodi ugotovljen krom. Nadaljnja preiskava je pokazala, da je krom prišel v obrat z vodo iz vodovodnega omrežja. Začele so se intenzivne preiskave in sanacija. Če laboratorijskih preiskav v obratu Iskre ne bi bilo, bi večina onesnaženja šla skozi omrežje za oskrbo z vodo JP VO-KA brez posebnih pretresov.

Trasa kanala CO po Celovški cesti ni nič manj nevarna od obstoječe trase. Vodovarstveni pasovi, tudi prvi vodovarstveni pas, mrgolijo od gradenj in v vsakem primeru je samo vprašanje časa, kdaj in v kolikšni meri bodo onesnaženja zajela celotno podtalnico in bomo pričeli z ustreznimi postopki čiščenja vode tudi v Ljubljani. Pri tem imajo nekaj masla na glavi vse pretekle vlade in uprave mesta Ljubljane.

Najbolj nevarni del trase kanala CO je že zgrajen. Vprašanje je, kateri posebni tehnični standardi za gradnjo v vodovarstvenih pasovih so pri tem upoštevani: švicarski, japonski, češki, nemški ipd. Kljub velikemu številu vodovarstvenih pasov v Sloveniji nimamo posebnih tehničnih predpisov za izvajanje gradnje objektov na teh območjih.

Po zakonu o vodah iz leta 2002 predpise o zaščiti virov pitne vode sprejema vlada. Pred tem so bile za to odgovorne občine. Pravniško gledano so sedaj vodni viri pravno zaščiteni na višji ravni, dejansko pa je celotni sistem varovanja vodnih virov razpadel. Odgovornost za varovanje je prevzela Vlada, odločanje o posegih in ukrepih je pa v rokah lokalne skupnosti, ki pa za varovanje vodnih virov svojih prebivalcev ne nosi formalne odgovornosti. Računsko sodišče je s tehničnega stališča sicer izdelalo laično poročilo »Revizijsko poročilo učinkovitosti dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode«, ki v javnosti ni zbudilo posebnega zanimanja. Iz poročila sledi, da je v 17 letih vlada sprejela odloke za varovanje 12 vodnih virov. Z odlokom vlade je več sto vodnih virov varovano na osnovi občinskih predpisov, sprejetih pred uveljavitvijo zakona o vodah. Nismo še sprejeli nobenega standarda, po katerem bi se ob sili razmer lahko z gradnjo objektov posegalo v vodovarstvena območja.

Gradnja kanala CO se izvaja tako, kot da bi šlo za priglasitev del ali pa še to ne. Vlada je glede morebitnega predpisa, ki ga je sprejela, modro tiho, inšpekcijske službe so v mišjih luknjah, Računsko sodišče se tudi ne oglaša, MOP bo sprejel odločitev čez eno leto po ekspertizi, ki jo bodo izdelali zunanji eksperti. Obstaja še edino možnost sodne obravnave, ko bo po sedmih letih sprejeta odločitev, ki bi bila lahko sprejeta ob politični volji v 24 urah. Žal, živimo v državi, kjer je za ptiče, žabe, medvede ali volkove bolje poskrbljeno kot pa za ljudi.

Spoštovani, komentar Gregorja Repovža o izgradnji novega zapora v Ljubljani z naslovom »Denar je«, ki je bil v Mladini objavljen 22. novembra 2019, vsebuje napačne informacije, zato prosimo za objavo našega odgovora.

Podatek o ocenjeni vrednosti novogradnje zapora je bil v zadnjem obdobju pogosto javno izpostavljen na način, ki ga predstavlja pričujoč komentar, tj. v kontekstu sprejema proračuna in prioritet države. Podaja se primerjava o tem, ali je bolj nujna investicija izgradnje novega zapora ali novih domov za starejše.

Nanizati želimo nekaj glavnih argumentov, zakaj je izgradnja novega moškega zapora v Ljubljani potrebna: Trenutno so slovenski zapori skupno zasedeni 111 %, ljubljanski zapor je denimo zaseden 141 %. Prezasedenost zaporov je prisotna že daljše obdobje, zato ocenjujemo, da bi dolgoročno lahko težavo rešili le z realizacijo izgradnje novega zapora, s katero pa bomo reševali tudi prezasedene lokacije drugih moških zaporov.

Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) že vrsto let spremlja zavezo naše države, da bo v Ljubljani zagotovila nov zapor. Republika Slovenija je morala zaradi neustreznih bivalnih razmer v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ) že izplačati tudi visoke zneske odškodnin. Prav tako širitev in dolgoročna ohranitev moškega zapora na Povšetovi ulici v Ljubljani ni možna, ker veljavni prostorski akti Mestne občine Ljubljana predvidevajo preselitev zaporov na drugo lokacijo, medtem ko se na obstoječi lokaciji predvideva nova namembnost prostora. Poleg prezasedenega in nefunkcionalnega objekta, ki ni bil grajen za potrebe zapora in bi potreboval celovito energetsko prenovo, je trenutna lokacija zapora v Ljubljani neustrezna tudi z varnostnega vidika. Slabi prostorski pogoji pa ne vplivajo samo na zaprte osebe, ampak tudi na delovne pogoje naših zaposlenih.

Ministrstvo za pravosodje je v letu 2015 iz navedenih razlogov aktivno pristopilo k projektu Reševanja prostorske problematike ZPKZ Ljubljana.

Trditev glede financiranja projekta je v prispevku popolnoma napačna. Projekt izgradnje novega zapora v Ljubljani nikoli ni bil vključen med projekte Slovenije, za katere je bilo načrtovano financiranje iz kohezijskih sredstev Evropske unije in so financirani na način, kot ga je opisal avtor (75 % evropskih sredstev, 25 % slovenska udeležba). Če bi si pisec komentarja pridobil več informacij o načinu financiranja s tem evropskim virom, bi razpolagal z informacijo, da Slovenija evropskih kohezijskih sredstev ne pridobiva za investicijo v izgradnjo zaporov. Zapisano trditev, da je ocenjena vrednost izgradnje zapora izdelana »z množenjem in deljenjem vrlih uradnikov ministrstva za pravosodje«, pa ocenjujemo kot neprimerno in žaljivo.

V mandatu ministra Klemenčiča se je sicer omenjalo možnost pridobitve evropskih sredstev za ta projekt, a v tem primeru ni šlo za nepovratna sredstva, zato so se aktivnosti za pridobitev tega vira financiranja ustavile in se kot edini vir financiranja trenutno načrtujejo sredstva proračuna RS.

Ministrstvo za pravosodje ima za omenjeni projekt izdelano projektno nalogo (leta 2016), ki je bila podlaga za izpeljavo arhitekturno krajinskega natečaja za izbiro strokovno najprimernejše rešitve izdelovalca projektne dokumentacije (leta 2017). Ocenjena vrednost izgradnje novega zapora na lokaciji Dobrunje temelji na oceni, ki je bila podana s strani strokovnjakov (projektantov) ob izdelavi idejnega projekta v mesecu juniju 2019. Po terminskem planu investicije v izgradnjo ustreznih prostorskih kapacitet za zaprte osebe načrtujemo, da bomo z gradnjo začeli v letu 2021 in da bo projekt končan v letu 2024.

Glede na navedene podatke, ki bi jih posredovali tudi gospodu Repovžu, če bi nas zanje zaprosil, smo prepričani, da gre za utemeljeno in strokovno vodeno investicijo. Primerjava te investicije z investicijami v izgradnjo nujno potrebnih domov za starejše pa je dejansko »nevarna in populistična«, kar priznava tudi avtor sam.

S spoštovanjem. 

Spoštovani, v zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom „Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti“ in karikaturo z duhovitim komentarjem „Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem“.

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, „To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak, da še več socializma ni rešitev“.

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem, ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov. 

Spoštovana Stanka Prodnik oziroma uredništvo Mladine, kot namestnica urednice v času, ko ste se obregnili ob prispevek Maše Levičnik v oddaji Kultura na RTVSLO, se čutim dolžno, da se odzovem na vaše pisanje.

V članku z naslovom »V hramu razsvetljenstva si lahko prostor kupi tudi škodljiv šarlatan« ste zapisali, da je novinarka izpustila priložnost, da bi kritično ovrednotila oz. izpostavila nedvomno problematično umestitev Romana Vodeba v program Slovenskega knjižnega sejma. Ob tem tudi razumem, da ste ob uvodu, ki se je nanašal na dediščino razsvetljenstva, pričakovali nadaljevanje v kritičnem tonu, saj gre za pričakovan vsebinski zasuk. Toda moram vas opozoriti, da je Kultura na RTVSLO, kot ste zapisali, resna oddaja, ki svojega predmeta obravnave in svojih gledalcev ne podcenjuje, zato je v času, ki je bil novinarki na voljo (tj. približno minuta), do predmeta obravnave in gledalcev nedvomno podcenjujoče, če bi omenjeni čas za predstavitev bogatega programa Slovenskega knjižnega sejma degradirali na afero z g. Vodebom. Glede na to, da se pri pripravi informativnih oddaj usklajujemo z ostalimi redakcijami, smo tudi vedeli, da bo to vprašanje ob odprtju knjižnega sejma umeščeno v oddajo Dnevnik in še isti dan v razpravo znotraj oddaje Odmevi, kjer je na voljo več časa. Seveda pa je bil protest na dan sporne predstavitve knjige predstavljen tudi v oddaji Dnevnik, kjer je o tem odgovarjal tudi g. Kafol. V tem smislu lahko ocenim, da se je RTVLO v svojih oddajah opredelila do omenjene afere, ali je to storila v zadostni meri ali ne, boste v vsakem primeru odločili sami.

Kar se tiče Uredništva oddaj o kulturi lahko zapišem, da smo se od omenjene afere zavestno distancirali, saj je bila pokrita v dnevno informativnih oddajah, hkrati pa menimo, da je tovrstne, kot imenujete, šarlatane, ob številnih uglednih gostih in pomembnih tematikah knjižnega sejma, potrebno zreducirati na minimum, saj jim v nasprotnem primeru (kot je izpostavil tudi g. Kovač) morda celo delamo uslugo. To velja tudi za vodstvo knjižnega sejma, za katerega si lahko celo mislimo, da s tem, ko ponovno umešča kontroverzno osebnost v svoj program, skuša na perfiden način zbujati medijsko pozornost.

Za konec naj dodam, da o tem, kdo se, ko iz širokega nabora tematik na knjižnem sejmu izpostavlja izključno ali predvsem omenjenega šarlatana, spušča na nivo senzacionalizma, ne bom razglabljala, pa bi lahko. Od vas, ki tako radi nastavljate ogledalo drugim, pa bi pričakovala več samorefleksije.

V duhu razsvetljenstva vas lepo pozdravljam.

Vsak večer me nekdo iz TV ekrana grozeče opominja, da v zadnjih 20-ih letih država ni zgradila nobenega doma za ostarele. In po možnosti še dodaja, kako grozno je število čakajočih. In se ob vseh teh informacijah vsakokrat spet sprašujem: kdo je ta država? Nismo mi država? Je država nekdo, ki v rokah drži ogromno malho z denarjem, ki nima dna in je vedno na razpolago? Ali občine nismo država? Ali obstaja država brez državljanov, ki so v našem primeru organizirane v občine? Celo 220 jih imamo, čeprav nas je le 2 milijona. Sprašujem se še naprej. Ali živim v občini, ki ni v tej državi? Ker ta občina, ki se imenuje Trzin, je pred 10-mi leti zgradila dom za svoje ostarele občane. In v njem domujem že 4. leto. In se sprašujem še naprej: ali je ta občina res bila edina izjema, ki je v teh letih ugotovila, kaj potrebujejo njeni občani?

Ali ni občina osnovna celica svojih občanov? Ali ni občina tisto mesto, kjer njeni prebivalci skupaj z odgovornimi tudi ugotovijo, kaj za svoje bivanje od rojstva do smrti potrebujejo, da bi lahko živeli in se čim bolje počutili? Tudi v starosti in z morebitnimi zdravstvenimi težavami, ki bi jih omejevali v normalnem življenju.

Pričakujemo, in smo prepričani, če bo država zgradila vse te nove domove, bodo rešeni vsi problemi ostarelih. Kakšna iluzija!

Predvsem si zatiskamo oči, da ne bo dovolj tistih, ki bi skrbeli in oskrbovali te naše ostarele v novih številnih domovih. Od negovalk, zdravstvenih delavcev, do kuharjev. Pomanjkanje delavcev je pereče že sedaj. In marsikatera kritika o načinu delu v marsikaterem domu je posledica tega pomanjkanja delavcev.

Zamislite si: ob sobotnem in nedeljskem 13-urnem delovniku skrbijo dopoldan štirje, popoldan samo trije – od negovalk do zdravstvenega delavca – za 57 oskrbovancev.

Ob vseh teh razpravah o gradnji domov ne razmišljamo o tem najbolj žgočem problemu, ki sicer počasi, a nezadržno prihaja. Pomanjkanje kadra je velik problem. Kje dobiti usposobljene posameznike – negovalke in zdravstvene delavce, kuharje, …, ki bodo pripravljeni delati s posebno skupino

ljudi, torej s starejšimi, z njihovimi zdravstvenimi ter psihičnimi težavami vred. Delo, ki zahteva poleg strokovnega znanja poseben, razumevajoč človeški odnos.

A mladi se danes drenjajo pred univerzami, v študentskih domovih ni dovolj prostora zanje. Te gneče pa ne vidimo pred strokovnimi šolami, ki usposabljajo za delo s starajočo se populacijo. Še več: že usposobljeni odhajajo na delo v druge države, ki jih lahko boljše plačajo. Njihovo usposabljanje te države ni nič stalo. Pri čemer pa je njihov nacionalni dohodek veliko višji, ker imajo bolj razvito gospodarstvo. To je problem, s katerim se na ravni Evropske Unije nihče ne ukvarja, čeprav ta odliv doma usposobljenih kadrov prizadeva vse revnejše, obrobne države Evrope.

Ob vseh razpravah o naših željah, koliko zdravstva, koliko sociale, kulture in šolstva po možnosti zastonj si lahko ob naši gospodarski razvitosti lahko privoščimo, o tem razmišljamo veliko premalo. Radi bi imeli vse, kar imajo razviti okrog nas, a tudi tam ni vse zastonj.

Že z več pobudami in dejavnostjo bi kot občani v lastnih občinah že ogromno postorili. Razpoložljiva sredstva pa bolj racionalno porabili.

Pri varstvu starejših govorimo samo o novih domovih. Kaj pa izven zavodske dejavnosti? Pomoč na domu, ki je bila organizirana v zadnjih petnajstih letih, bi lahko bolje razvili. 20 urna tedenska pomoč se je izkazala za premajhen obseg pomoči. Dodali bi lahko še zdravstveno oskrbo. Kaj pa dnevno varstvo ostarelih? Marsikatere oblike izvenzavodske dejavnosti bi lahko olajšale ostarelim bivanje v domačem okolju in odložile nujo zavodske oskrbe.

Seveda bi morali biti pobudniki teh sprememb vodilni ljudje v občinah. Oni so tudi tisti, ki bi morali biti organizatorji vseh teh možnih oblik dejavnosti. In končno: kje so vse humanitarne organizacije, ki bi lahko usposabljale kadre za marsikatero izven zavodsko dejavnost?

Nič ni narobe s podelitvijo koncesij za gradnjo domov, ki bi lahko dopolnile javne zavode. Samo morali bi postaviti pogoj: nadstandardno bivanje. Enoposteljne sobe, skoraj hotelska izbira hrane in še marsikaj. Zagotovo so med nami namreč že sedaj upokojenci, ki bi si s svojimi prihranki in dohodki lahko privoščili boljši standard na jesen življenja in ne bi vsega imetja zapuščali že pred odhodom v dom svojim najbližjim, ki nato milostno skrbijo zanje.