Vse poteze premiera Janeza Janše kažejo na to, da se mu neznansko mudi spreminjati v državi vse po dolgem in počez, še posebej pa medijsko krajino. V najkrajšem času hoče zagotoviti, da bo imel vse, popolnoma vse, pod kontrolo. Na živce mu gre marsikaj, saj vse ne gre po njegovih željah. Protesti vsak petek imajo velik odmev v Evropi. Tudi njegovo mednarodno pajdašenje z nekdanjimi vzhodnimi sovjetskimi sateliti mu ne gre od rok, v Bruslju pa sploh ne. Težave ima tudi z zahtevami pomembnejših držav EU, da finančne pomoči ne morejo dobiti članice, ki ne zagotavljajo evropskega pravnega reda. Vse to in še marsikaj vpliva na to, da se predsednik vlade s stranko SDS najbolj boji predčasnih volitev.

Stranke v opoziciji se ves čas zavzemajo za čim prejšnje predčasne volitve in vseskozi se vse vrti okoli te edine skupne točke. Pa vendar se je prav zaradi težav SDS doma in v tujini položaj popolnoma spremenil. Zavzeti bi se morali za redne volitve čez dve leti in omogočiti ne samo glasovanje o nezaupnici, ampak postaviti tudi kandidata za novega predsednika vlade. In to iz povsem enostavnih razlogov.

DeSUS ima čedalje večje težave s svojim članstvom. Lomastenje predsednika vlade z ideološkimi, finančnimi in drugimi ekscesi povzroča čedalje večje negodovanje in odpore. Ožje vodstvo stranke s poslanci vred pa se oprijema možnosti, da bi se le dogovorili za izpeljavo njihovih programov. Zmota, SDS zanimajo povsem drugi problemi, ne pa programi že tako in tako ostarele stranke.

Kar se pa SMC tiče: že nekaj let je jasno, da so se popolnoma izgubili in za revitalizacijo stranke nimajo nobenih pogojev. Po svojem brizantnem nastanku so imeli nekaj časa, da bi demokratizirali sistem odločanja, pa tega niso hoteli ali znali. Čas jih je povozil že, ko so vodili vlado, sedaj pa razen poslanskih plač lahko dobijo le še kakšen drobiž od predsednika vlade, ki so ga postavili za oblastnika.

Opozicija se sicer boji janševizacije družbenega sistema, pa se kljub temu ne morejo otresti svojih starih navad, ko so nastopali kot petelinčki na domačem gnojišču in s tem odprli pot za uvajanje totalitarističnega sistema. Mogoče bi se lahko vrnili za pogajalsko mizo in vzpostavili novo vlado s podobnimi razporeditvami resorjev in drugih položajev, kot so bile pred (samo)zrušitvijo. Pozabiti bi morali za naslednji dve leti na politično soliranje, izsiljevanja, kar je bilo značilno za manjšinsko vlado. To bi morala upoštevati tudi Levica.

Poslanci, ki sedaj omogočajo lomastenje po državi, bi s tem dobili dvoletno možnost, da se postavijo na lastne noge in spet omogočijo razvoj demokratičnih procesov.

Naj prevlada pamet namesto egoizma! 

Rada preberem uvodnike Grega Repovža. Velikokrat mi povedo kaj novega, me česa naučijo, stvari, odnose ter dogajanja osvetlijo še z druge strani, in največkrat se z njimi strinjam. Se bom tudi tokrat, sem si rekla, ko sem se zdrznila ob naslovu: Poslanci ne smejo biti talci? Kateri poslanci? Čigavi talci? Zakaj talci?

Za začetek ne morem soglašati z dvema trditvama. Prva je ta, da se z izvolitvijo poslancev na volitvah demokracija dejansko zgodi. Mar se res? Lahko izvolimo ljudi, ki jih želimo, jim zaupamo ali so si to prisvojile in ne spustijo iz rok politične stranke? V pravi demokraciji bi jih lahko tudi odpoklicali, če bi nas »razočarali« tako, kot so nas zdaj. Druga trditev je ta, da sta stranki SMC in DeSUS v brezizhodnem položaju. Pa nista. Če bi poslanci res ravnali, glasovali po svoji vesti in lastne koristi podredili skupnim, jih ne bi zasužnjila nobena strankarska računica in noben še tako avtokratski predsednik vlade. Vsak trenutek bi Janšo lahko tudi zapustili.

Berem naprej. Novinar Repovž izhaja iz predpostavke, da verjetno drži, da so šli poslanci strank DeSUS in SMC v koalicijo z Janšo, ker bi sicer izgubili položaj, službo ter ostali brez dohodkov, kar »je tudi človeško« (ta njihova odločitev). (Vsako človekovo ravnanje si lahko razložimo, ga razumemo, drugo vprašanje pa je, če z njim soglašamo in ga lahko sprejmemo, na primer, kot državotvornega.) Ujeti naj bi bili v eksistenčne strahove. V taki situaciji ne morejo avtonomno odločati, to pomeni, da bi Janši rekli »ne«, čeprav so ravno to obljubili volilcem, (in kar bi bil dokaz njihove poštenosti, odgovornosti ter zanesljivosti, dodajam jaz). Izguba dohodkov naj bi pretehtala in Repovž bi jih »opolnomočil« z denarjem. Avtonomnost se torej ne meri z etičnimi in moralnimi kriteriji, ampak z evri.

Nato zvem, da gre za sistemski problem, Janša pa ga izkorišča in ima poslance za svoje talce. Sistemski »problem« bi Repovž enostavno pravno rešil s »finančno avtonomijo«, kar pomeni, da bi poslanci dobivali, če se ne bi zaposlili po predčasnih volitvah, nadomestila dohodkov toliko časa, dokler bi trajal njihov celotni mandat. Bi bila to previsoka cena? Meni se zdi predvsem nepotrebna cena, ki lahko meji tudi na podkupovanje ali na licitacijo, »kdo bo dal več«. Nekateri poslanci že zdaj trgujejo in prodajajo svoje glasove, pa imajo zagotovljeno poslansko plačo, in vedno se lahko pojavi kašen Janša, ki jim bo ponudil več, kot bi jim dala omenjena pravna rešitev. Tako je, če je moralnost odvisna predvsem od evrov.

Ali so poslanci res take žrtve slovenskega ustavnega sistema, ker odločajo o koncu mandata in hkrati s tem o »izgubi« dohodkov (v resnici jih še nekaj mesecev ne izgubijo)? So Janševi talci in se zato sprenevedajo ter kar zamenjajo prejšnje trditve, poglede in stališča? Če že govorimo o talcih, so po mojem mnenju prej talci svoje pomembnosti, prestiža, moči in pričakovanj, da jim a priori pripada veliko več kot navadnim državljanom. In v resnici imajo ogromno privilegijev. Ko se potegujejo za poslansko funkcijo, poznajo rizik, da se lahko mandat predčasno konča. In ne, po koncu mandata, rednega ali predčasnega, niso nobeni reveži brez dohodkov. Še 6 (do 12) mesecev dobivajo 80% poslanske plače. Si v tem času res ne morejo najti zaposlitve? Po drugi strani pa marsikoga čaka prejšnja ali pa upokojitev (nekatere člane stranke DeSUS).

Sem nerealna in še vedno živim v svetu starih že odsluženih vrednot, ko menim, da je posebno v teh kriznih časih, ko državljani izgubljajo zaposlitve čez noč ali jih sploh nimajo, ko si Janševi ministri brez sramu izplačujejo povprečno 8% višje plače, ko pozicijski poslanci potrjujejo zakone, ki nas vodijo v hude zadolžitve, nepotrebno poslancem višati še privilegije z upanjem, da bodo potem bolj moralni? Človek pa je avtonomen ali upogljiv, zvest ali izdajalec, pošten ali pač ni pošten. Pravi talci Janševe vlade smo državljani in naša Slovenija. 

Vse, kar sem prebral od dr. Bernarda Nežmaha, me je prepričalo, da je prepričan okoljevarstvenik. Opazil sem pa tudi, da sta v njegovem miselnem sistemu vgrajena program, ki ocenjuje vse, kar se dogaja v »Jankovičevi« Ljubljani negativno, in program, ki relativizira vsako kritiko na račun Janše in njegovih sopotnikov.

Spomnim se začetke uvajanja Biciklja v Ljubljani. Nežmah je ugotovil, da je to proč vržen denar, ker iz tega ne bo nič. Kljub temu, da je sam vnet kolesar, mu njegov »program« ni dovolil izreči dobre želje pri njegovem uveljavljanju. No, tudi brez Nežmahovih dobrih želja se je Bicikelj lepo razvil in je priljubljen tako pri domačih kot pri tujih obiskovalcih Ljubljane. Podobno skeptičen je bil Nežmah tudi pri uvajanju Urbane. Kljub njegovi kritiki je postopoma postala priljubljena in vsestransko uporabna. Nežmah svetuje drugim medijem, naj si tudi pozneje kdaj ogledajo delovanje določenih projektov. Kaj pa, če bi se sam držal tega nasveta?

Kar se P+R parkirišča v Stanežičah tiče, bi bilo čudno, če bi se že napolnilo. Saj je tudi tisto pri Dolgem mostu potrebovalo kar nekaj časa, da se je napolnilo. Navade ljudi se pač počasi spreminjajo. Razen tega je trenutno osebni avtomobil bolj prijazen kot avtobus zaradi varnosti pred okužbo. Tudi vlada uporabnike osebnih avtomobilov razvaja z nizkimi cenami goriv. Z zniževanjem trošarin ji je bolj pomembno nabiranje glasov pri naslednjih volitvah, kot pa vse večji primanjkljaj v proračunu (saj ni problem najemanje kreditov za pokritje primanjkljaja, problem bo šele takrat, ko jih bo treba odplačati) in kot je prizadevanje za zniževanje onesnaževanja zraka v Ljubljani ter izpolnjevanje naših zavez pri zniževanju toplogrednih plinov.

Ali dr. Bernard Nežmah ne bi, kot prepričan okoljevarstvenik, bolj afirmativno obravnaval okoljevarstvene projekte in projekte, ki racionalizirajo različne družbene dejavnosti in s tem izboljšujejo naše okolje? 

Fašizem je politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če ga dobro prepoznamo. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.

Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi političnoekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno. Države kapitalizma pa se je upravljalo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državno lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij ...).

Od treh obravnavanih sistemov je bil zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih najbolj problematičen fašizem, še predvsem pa je splošno skrb vzbujala njegova agresivnost, ki jo je usmerjal na sosedne države. Ta se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato), večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.

Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.

Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961 v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem te: laž in nepoštenost kot način zadovoljevanja pohlepa postajata vse bolj normalni orodji političnega delovanja, močno sta oslabeli demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba je za večino vse bolj nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva, to pa govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resne težave sistemske narave. Zaznavamo jih tudi v Sloveniji, najbolj pa se odražajo v slabem upravljanju države, kar večini močno poslabšuje kakovost življenja.

Gornjih težav pa za sedaj ne pozna kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.

Za obvladovanje težav oziroma že kar krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita vsaj dve možnosti. Ena, za kapital kar sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske - pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Po vsebini gre nedvomno za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.

Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s »fašizacijo« saniramo po drugi od dveh možnosti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zaradi uresničitve te usmeritve potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.

Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.

Nedavno je bila na RTV oddaja Razdvojeni. Šlo je za spopad dveh interpretacij zgodovine. Predpostavka je bila, da se spopadata Zgodovina 1 in Zgodovina 2, kjer Zgodovina 1, izhajajoča iz časa socializma, brani partizane, Zgodovina 2, pa želi spravo, torej brani domobrance.

Pa vendar to ne drži. Spopad v izjemno pomembni oddaji je potekal med Zgodovino 2 in Zgodovino 3. Naj pojasnim. Slovenija je proti koncu dvajsetega stoletja postopoma postajala vse bolj meščanska, individualistična in terciarna družba potrošnikov. Ideal družbe je postal biti bogat, torej kultura kot taka ni mogla sočustvovati s partizanskimi razlastitvami in nasiljem nad premožnimi. Z osamosvojitvijo je odpadla socialna dimenzija partizanov kot borcev za revne proti bogatim. Ostala je apolitična lupina, selektivno izbran korpus partizanskih dosežkov, ki so zreducirani na obrambo nacionalnega interesa z ubranitvijo slovenske samostojnosti, kulture in jezika ter rojstvom herojskega „zgodovinskega naroda“.

Jugoslavija je v tej paradigmi označena za vlak, ki se premika s hitrostjo zadnjega vagona. To je manipulacija, ki se je še v Jugoslaviji pojavljala pod imenom “Kosovo izkorišča Slovenijo”. Selektivno je upoštevana samo ena raven, redistribucija na republiškem nivoju, izpuščena pa je strukturna raven, kjer je Slovenija izkoriščala nerazvite predele skozi zakon vrednosti. To implicitno ustvarja viktimizacijo, iz katere izhaja dihotomija med žrtvijo Slovenijo in krivcem nerazvitimi republikami.

Kot študent zgodovine sem bil priča, kako je na predavanju sodobne slovenske zgodovine profesor, vodilni slovenski zgodovinar, verjetno v želji, da bi poudaril, kako različno razviti so bili razni deli Jugoslavije, na platno projiciral sliko treh popolnoma razcapanih bosanskih kmetov. Po predavalnici se je razleglo pritajeno hahljanje, kar je profesor pospremil z nasmeškom. Jug je v obeh primerih primitiven in zaostal, Slovenijo samo zavira. To je Zgodovina 2.

Poglejmo še en primer. Komunistična oziroma socialistična Evropa je v osemdesetih dosegla največjo enakopravnost žensk v zgodovini do leta 2005 (Carmichael et al., 2014). Če ugotovitve te raziskave OECD rahlo ekstrapoliramo, ugotovimo, da sta Zahodna Evropa in bivše evropske kolonije (Amerika, Kanada, Avstralija), kot dve najrazvitejši in najprogresivnejši regiji na svetu, šele leta 2015 po indeksu enakosti med spoloma ujeli vrednost, ki jo je Vzhodna Evropa dosegla v osemdesetih letih. Socializem je bil 30 let pred Zahodom kar se tiče ženske emancipacije.

Ampak tega ne boste izvedeli od Zgodovine 2. Ženska emancipacija v Sloveniji v univerzitetnem učbeniku sodobne zgodovine recimo dobi kratek odstavek, približno tretjino strani, poln relativizacij, nepopolnih podatkov in karikiranja socialistične emancipacije žensk z absurdnimi, stereotipskimi formulacijami kot je ta, da so nosilke enakopravnosti svet dojemale z „ognjem svetega zanosa“. O največjem dosežku socializma ne duha ne sluha. Poglavje „Obračun z nasprotniki“ medtem dobi 15 strani poglobljene analize.

Danes ženska v Sloveniji z isto stopnjo izobrazbe, istimi leti izkušenj, pri istem delodajalcu, v istem poklicu, na istem delovnem mestu kot moški zasluži 18-20% manj (Penner et al., 2012). In ta številka raste. Davek na spol je petina plače. Zgodovina 2 se razumljivo rajši izogne govoriti o tem, da je bila Jugoslavija naprednejša, kar se tega tiče, saj je to v nasprotnem primeru subverzivna kritika osamosvojitve in tiste družbe, v imenu katere piše.

Primerov je nešteto. Jugoslavija je v Zgodovini 2 ekonomsko zaostala, v neprestane krize zapletena, komaj delujoča avtoritarna ječa in seveda k prepričljivosti takšne razlage njeni dosežki ne pripomorejo. Zgodovina 2 je centristična in nacionalistična teleologija kapitalistične samostojne Slovenije in nima nič opraviti s socializmom.

Vrnimo se k pogovoru na nacionalki. Zdaj, ko vemo, kdo je bil na eni strani, poglejmo še drugo stran. Spoznajte Zgodovino 3. Zgodovina 3 je pseudo-znanstvena teleologija nastajajoče fašistične družbe. Je intelektualni ekvivalent grimsovke, da sneg na Kredarici pomeni, da ni globalnega segrevanja.

Italijanski fašisti so morili slovenske civiliste v samoobrambi, partizani so bili večji nasprotnik Slovencev kot okupatorji, domači fašisti, ki so prisegli Hitlerju, so v resnici držali figo v žepu, domobranci pa so bili pravi Slovenci, ki so namesto služenja v nemški ali “sovjetski vojski” izbrali služenje v „slovenski vojski”. Na nek način so to stari argumenti, ki pa v današnji klimi sovpadajo z anti-intelektualizmom, ki smo mu priča v javnem diskurzu.

Jože Možina, gost oddaje in avtor nekaterih prej opisanih neslanosti, doživlja renesanso. Njegova knjiga bo šla v peti ponatis, po oddaji pa se je hvalil z novimi naročili. V Ljubljani knjige ni mogoče najti v knjižnici, ker so vse izposojene. Ljudje hlastajo po reviziji. Možina je bil nedavno povzdignjen v družinskega prijatelja Janše, ko je dobil intervju z njegovo ženo. Janša se zaveda, da ga potrebuje, da nam napiše novo Zgodovino. Možina postaja eden od ključnih ideologov janšizma.

Za vsako od treh Zgodovin stoji ena od treh Slovenij. Nobena Zgodovina ni „uradna“ v tem smislu, da jo piše nekdo od zgoraj, ljudje pa sprejemajo. Če karkoli, potem je obratno. To je vedela Hannah Arendt. Propaganda ni polaganje idej v prebivalstvo, temveč črpanje idej iz njega, je zapisala. Zgodovina 2 je nadomestila Zgodovino 1, ko je nastala drugačna družba, ki je gledala iz novega zornega kota. Razlaga nastane po potrebi. Zdaj postajamo Slovenija 3. Slovenija, ki ji Zgodovina 2 ni več všeč.

Poglejte, zaključek oddaje je bil, da kolaboracija ni v redu, prav tako pa ne partizani. Ena stran je ubranila oborožen upor proti okupatorju, druga pa je prikazala dovolj žrtev, da je partizane prikazala v slabi luči. To pomeni, da je logični zaključek debate ta, da rabimo v Zgodovini 3 poudariti tiste, ki ustrezajo tema dvema kriterijema. In to so primorski antifašisti.

Ustanovno dejanje Zgodovine 3 je nedavna odločitev vlade, da ne obeležuje več 27. aprila, temveč 13. maj kot dan upora proti okupatorju. Uradno Slovenija več ne priznava partizanov za nosilce upora proti okupatorju, ampak primorske tigrovce. Primorski antifašizem je popoln bypass, ki ga desnica potrebuje, da izloči partizane iz nacionalnega interesa in jim vzame še tisto vlogo patriotizma, ki jim jo priznava Zgodovina 2. Primorski antifašizem, prvi antifašizem v Evropi, je bil namreč v svoji prvotni obliki primarno „narodnosten“ in ne komunističen (to je bil le delno in predvsem kasneje). Češ, poglejte, možno se je bilo upreti in hkrati biti domoljub. Šah mat. Ne rabimo več partizanov, če imamo lahko oborožen upor brez dodanih nadležnih idej o enakopravnosti.

Če je bilo v Sloveniji 2 torej subverzivno govoriti o „radikalnih“ pridobitvah socializma, lahko sklepamo, da bo v Sloveniji 3 subverzivno govoriti o kakršnih koli pridobitvah socializma. Korozivna postaja sama omemba enakopravnosti, utelešena v partizanih, saj nastopa princip hierarhije. Dobrodošli v Sloveniji 3. 

Mesec dni ni minilo od začetka veljave vladinega preklica epidemije, pa infektologinja Beovićeva pesimistično razmišlja, da je drugi val korone lahko že pred vrati. Vsak dan se pojavljajo nove okužbe, tako da terenski epidemiologi, ki jih je tudi sicer premalo, še komaj obvladujejo situacijo. Kot razumem, ne morejo več slediti vsem stikom z okuženimi. Jim bo pri tem pomagala »obvezna sledilna aplikacija«? Ali, nasprotno, bomo z njo izgubili pravice in svoboščine ter postali digitalni sužnji, kot mnoge izjemno skrbi?

Kako je Janša sam stopil na mesto epidemiologov NIJZ in ministra za zdravstvo, je bilo že veliko napisanega. Tudi o tem, koliko epidemiologov je zamenjal s »svojimi« strokovnjaki, pa še o neprimerni komunikaciji Jelka Kacina in nekaterih drugih, o prekomernih ukrepih ter o največji sramoti te vlade, o aferi pri nabavi zaščitne opreme, a vlada se še vedno trka po prsih, razglaša svoje »svetovne« uspehe, namesto da bi odstopila. Ploskajo ji njeni pristaši, taki in drugačni vojni dobičkarji ter zmanipulirani in prestrašeni ljudje.

Janševo obvladovanje epidemije je postalo »politična vojna« s korono (virus SARS-CoV-2), stroko pa so potisnili v stran. Mnenje strokovne svetovalne skupine, ki jo vodi omenjena infektologinja, vlada upošteva le, kadar ji to odgovarja, saj so oni (Janša, nekateri ministri in vladni govorec) največji »izvedenci«. (Sprašujem se, koliko časa lahko zdravnik prenaša tak odnos in kaj ga zadržuje, da vztraja v njem.) Odprli so meje s Hrvaško, čeprav so strokovnjaki pred tem svarili, in odgovornost za drugi val bo (bi) morala nositi vlada z Janšo na čelu. Stanje je slabše, kot je bilo v marcu, ko je še vladal Šarec in mu je Janša grozil s kazensko ovadbo, a so meje odprte in epidemija preklicana. Sprašujem, kdo bo pa zdaj ovadil Janeza Janšo? Saj lahko razumemo, da so pomembne tudi različne gospodarske panoge, turizem, šolstvo, kultura ..., da »zamrznitev« vsega prinaša posledice, ampak isto velja za vsako vlado, tudi za Šarčevo. Narcisizem, veličinske blodnje, poniževanje in sovražnost sedanjih protagonistov so se ujeli v lastno zanko. Se strinjate?

Zdaj gre (v večini primerov) za vnose virusa iz tujine preko prekmalu ali preveč odprtih mej in ni bila kriva prevelika sproščenost državljanov doma, čeprav nam nekateri to skušajo naprtiti. In niso krivi protesti, ki jih vlada hoče na vsak način zatreti: z zastraševanjem, s provokacijami svojih desnih skrajnežev, da bi izzvali konflikte, z diskreditacijo mirnih protestnikov itd. Notranji minister ima spet v mislih prepoved zbiranja. Katero število mu bo všeč? 200,100, 50, 0? In spet doživimo enak način odločanja: dopoldne zvemo, da ne bo sprememb, popoldne omejitev na 50. Ampak nič hudega ni, če kršiš prepoved, Pahor, Hojs in Tonin so nam pokazali rešitev. Samo lepo se opravičiš in vse je v redu, brez plačila kazni.

Kakšne ukrepe še lahko pričakujemo? Verjetno ne bodo ponovno prekomerno posegli v svobodo gibanja in nas zaprli v občine, US je glede tega gotovo na naši strani. Bodo poostrili prehod na Hrvaško? Nekateri že leta ponavljajo, da Hrvati držijo Janšo v šahu zaradi trgovine z orožjem in da zanje naredi vse, tudi če gre v našo škodo. Jim zdaj res kljub njihovi slabi epidemiološki situaciji rešuje turizem? Po drugi strani tudi Slovenci radi preživljamo poletje na hrvaški obali in marsikdo se boji morebitne zapore mej ali karantene, težko se je odpovedati načrtom in ugodju. A Kacin tolaži: »To ne pomeni, da vam bom odsvetoval pot na Hrvaško. Vsak državljan ima zagotovljene ustavne pravice, sam se mora odločiti, kam in kako bo potoval …« A res? Mislim, da bi morali tožiti državo, ker je kršila naše ustavne pravice in nas zaprla v občine.

Ampak korona je še vedno ali spet med nami. Sama (kot tudi sicer) prisegam na higieno in na mantro: umivajmo si roke, razkužujmo roke ter posamezne predmete, ne dotikajmo se obraza in bolni ostanimo doma. 

V večini pogovorov in zapisov o leseni gradnji je argument, zakaj ne gradimo več iz lesa, višja cena gradnje. Ob tem bi želel izpostaviti, da je lahko gradnja lesenih stavb za končne kupce že danes občutno nižja, kot je klasična betonsko-opečno-stiroporna. Potrebno je le malo stopiti iz škatle (out of the box): prvič, graditi je treba skupnostne objekte in drugič, izkoriščati je treba spodbude okoljskih sredstev EU. Najbolj učinkovito bi bilo, če se tega lotijo javni stanovanjski skladi. V Šarčevi vladi je bil v sodelovanju z Ekološkim skladom objavljen razpis za trajnostno gradnjo javno-zasebnih objektov posebnega pomena, ki je omogočal pridobitev celo več kot 50% nepovratne subvencije. Razpis je bil umaknjen, ker nanj ni prispel noben ustrezen projekt. Morda je nova vlada tudi zaradi tega zmanjšala spodbude za leseno trajnostno gradnjo na simboličen maksimum 100 evrov za kvadratni meter uporabne površine. Predsednica Evropske komisije je za naslednje proračunsko obdobje napovedala bilijonska sredstva za spodbujanje trajnostnih okoljskih projektov in morda bodo na MOP razpis ponovili, če bo dovolj politične modrosti in sposobnosti. Gradnja skupnostnih objektov na način, da je stanovanjski sklad nosilec projekta, je daleč najlažji in najbolj učinkovit način, s katerim bi se praktično izvajala t.i. zadružna gradnja, o kateri se veliko govori in je bilo na papirju že veliko zapisanega, pa zadruge ne zaživijo tako, kot bi lahko.

Če je nosilec gradnje stanovanjski sklad, je veliko preprosteje organizirati pravni del investicije in financiranje. Obenem je vse skupaj veliko bolj varno za prodajalca zemljišča, za solastnike in izvajalce. Naloga stanovanjskega sklada je le, da za svoje občane opravi delo, ki bi ga sicer morala zadruga. S takim pristopom bi stanovanjski skladi končno tudi presegli prostor svoje škatle, v kateri so zdaj ujeti, ko ne znajo modela, katerega glavni problem je, kako preseči nasprotje med čim nižjim financiranjem gradnje in najemninami, ki naj bi bile hkrati dovolj nizke za ljudi in dovolj visoke za pokrivanje investicije. Da ne govorimo o tem, kako škodljivo je za ljudi, naravo in skupno ekonomijo prepričanje, da je najcenejši način gradnje ta, da je treba zgraditi čim več kvadratov za čim manj denarja. Najhušja posledica te logike je degradacija prostora, individualizacija bivanja, izolacija ljudi, družin in s tem vedno večja dehumanizacija družbe, kar stane veliko, veliko več, kot bi nas stalo, če hitro uporabimo pamet in izkoristimo ekološke spodbude, dokler se kritična masa lesene gradnje ne premakne tako daleč, da bo gradnja z lesom postala cenejša tudi brez spodbud.

Zakaj ne zaživimo tako, kot so še ne tako dolgo nazaj živeli naši dedki in babice? V skupnosti in sožitju generacij? In z malo več soli v glavi? 

Bernard Nežmah je tokrat v svojem značilnem slogu med drugim pisal tudi o “uničenju” čudovitega nasada japonskih češenj, ki so na poti gradnji nove stavbe Nacionalnega inštitut za biologijo (NIB). Kot mnogokrat je zaradi površnosti in značilne kvazi dušebrižnosti glede posegov v naravo ter njemu tako ljubega hkratnega relativiziranja okoljskih rabot desničarske vlade, udaril popolnoma mimo. Ker pa tako pisanje ustvarja javno mnenje, mi dovolite, da pojasnim nekaj okoliščin v zvezi z nesrečnimi češnjami, njihovo zasaditvijo in ohranitvijo.

Kot častni član NIB in nekdanji predstojnik Oddelka za biologijo, BF, ki je imel leta 2000 čast posaditi prvo japonsko češnjo z njeno cesarsko visokostjo princeso Sajako in takratnim ministrom za okolje Janezom Podobnikom, imam do teh češenj poseben odnos in dobro vem, kakšen pomen imajo za Japonce in njihovo kulturo. Kljub temu pa je potrebno povedati sledeče: od 300 darovanih češenj jih je bilo na lokaciji ob Večni poti vzdolž nekdanjega objekta predvidenega vhoda v novi botanični vrt (ki je kasneje večinoma pripadel NIB) zasajenih le 71 (kje so preostale, ne vem). Vem pa, da je bilo v dvajsetih letih kar nekaj od prvotnih češenj zamenjanih oz. nadomeščenih z novimi drevesi, ker so prvotna zaradi različnih vzrokov propadla. Med drugim, žal, tudi tista prva češnja, ki sva jo zasadila s princeso. Japonske češnje namreč niso avtohtona drevesa, občutljiva so za številne, zlasti glivične okužbe in zato niso ravno dolgoživa. To je pred leti ugotovila tudi ekipa strokovnjakov iz Gozdarskega Inštituta, ki so jo zaradi načrtovanja novega poslopja NIB pooblastili, da ugotovi, kakšno je zdravstveno stanje češenj in kaj bi lahko storili, da bi ob gradnji kar minimalno posegli v obstoječi nasad. Povedati moramo, da so bile že v začetku češnje zasajene na dokaj neprimerni lokaciji, saj so tla tu že deloma barjanska, kar pa ni najbolje za to vrsto. V času gradnje novih fakultet (Fakultete za računalništvo in informatiko ter Fakultete za kemijo) so bile izpostavljene tudi močno povečanemu prometu težke gradbene mehanizacije. Takrat se nihče ni vprašal, ali bo to in tudi kasnejši popolnoma neprimeren dostop do novih fakultet do češenj prijazen ali ne. Zdaj, ob načrtovani gradnji novega poslopja NIB (oz. Biotehnološkega stičišča), pa so češnje postale velik problem. Češnjev nasad bi morala po Nežmahovem mnenju zaradi “nezaslišanega posega v naravo” vzeti v bran celo kolesarska vstaja, namesto da protestira proti skrajno spornim odločitvam Janševe vlade. Resnici na ljubo je brez odvečnih sentimentov potrebno poudariti, da japonske češnje niso avtohtona drevesa, da rastejo na zanje dokaj neprimerni lokaciji, da niso nikakršna narava, ampak umeten nasad, njihova čudovitost pa je v najboljšem primeru omejena na teden dni v letu, ko cvetijo, drugače pa so to precej neugledna drevesa, ki jih ne moremo niti obrezovati niti oblikovati. Kot rečeno, so tudi nagnjena k številnim boleznim in imajo relativno kratko življenjsko dobo.

Ker pa nedvomno so darilo Japonske Sloveniji, si zaradi spoštovanja do tega darila in japonskega odnosa do teh dreves, zaslužijo spoštljivo ravnanje, za kar si prizadeva tudi investitor. Obtoževanje, da biologi (kar se je že pojavilo v javnosti) ne skrbimo za drevesa, ki smo jih sami posadili in da do njih nimamo pravega odnosa, je neresnična. NIB je v javnem sporočilu medijem že sporočil, da bo med gradnjo novega poslopja, za katerega ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, storil vse, da bo nasad japonskih češenj ohranil oz. vanj posegel le toliko, kolikor je za gradnjo nujno potrebno. Prav tako bo tudi poskrbel za ustrezno nadomestilo dreves, če res ne bo šlo drugače. Poleg tega je, vsaj kolikor je meni znano, že prišlo do dogovora z Japonci in njihovega strinjanja s predlaganimi rešitvami. Niti NIB niti Oddelek za biologijo, BF, ki je uradni skrbnik nasada, oba pa s številnimi naravovarstvenimi projekti skrbita za ohranjanje naravnih habitatov in vrst v Sloveniji, japonskim češnjam gotovo ne želita škodovati. Žal pa pred dvajsetimi leti nismo mogli predvideti, da bo novogradnja NIB delno posegla tudi v nasad japonskih češenj in zahtevala nekatere rešitve, ki morda danes niso vsem po volji, so pa zaradi nenadomestljive lokacije bodočega Biotehnološkega stičišča neizogibne.

Sem ena tistih z malo večjo kilometrino in se čudim tistim, ki pristajajo na današnje razmere. Rojena sem bila v nemškem zaporu, kjer so mamo obdržali do osvoboditve. Nemci so ženske peljali na Turjak, a so jih sredi poti spustili, češ, da bi jih tam domobranci poklali. To gotovo zaznamuje moje današnje gledanje. Po vojni smo otroci odraščali kar brezskrbno, skromno in brez velikih socialnih razlik. Tudi če so bili „svinčeni“ časi, smo šli vedno na bolje. Verjetno mora vsak narod prehoditi pot odraščanja in ozaveščanja. Takrat mi ni bilo nič narobe, če smo špricali šolo, ko smo mahali Titu in kakšnemu gostu. Bili smo po vsem svetu priznana država. In ne vem, zakaj bi jo danes tako blatili.

V osnovni šoli smo se poslavljali od sošolca Petrička, ki je šel za očetom v Argentino. Nihče ni rekel žal besede in mi je bilo šele pozneje jasno, za kaj je šlo. Nismo bili vzgajani v sovraštvu, kakor se zdaj to poglablja. Še zdaj ne vem, zakaj, razen zato, da si nekateri kujejo politične točke in pljuvajo v lastno skledo.

Seveda imamo vsi dvojna merila (po Musku). Takrat smo stali za Janšo na Kongresnem trgu s točno določenim namenom: da se vojska ne vtika v civiliste in za svobodo tiska. Ko je prišel na oblast, pa je z enim zamahom to prekršil. Ne moreš mu tudi verjeti, ko po TV mladi J. govori čisto nekaj drugega, kot zdaj (o Merljaku, na primer), da o njegovi preteklosti ne govorimo. Očitno so najhujši konvertiti. Zelo dobro pa se je naučil vladanja v partiji. Sama ločim Partijo od ideje komunizma, tako kot vero od Cerkve. Na žalost ljudje tudi lepe ideje spridimo. In kapitalizem je sprostil vso pogoltnost ljudi. Nihče pa ne prizna, da so za uspešno premagovanje pandemije zaslužne predvsem javne bolnice, ki so še relikt prejšnjega sistema, ne pa vlada, ki si zdaj pripenja vse zasluge.

Zdaj saj vem, od kod Janši te primerjave protestov z nacizmom in miloševizmom, kar me je pa sploh pognalo na cesto. Pa nihče drug me ni v to prisilil.

Profesor dr. Rastko Močnik je v hitrem prebiranju kolumne Politično prekupčevanje zgrešil vsebinsko poanto in se preizkuša v heretičnosti svojega in ne mojega miselnega diskurza. Nikjer se ne zavzemam za privatizacijo pokojninskega sistema, temveč opozarjam na tri možne stebre njegove reforme. Drugega in tretjega smo spregledali in v ničemer ne ogrožata prvega, prej nasprotno, če bi cenjeni kolega bolje preučil ekonomiko teh procesov. To velja tako za kapitalske naložbe pokojninskih skladov kot tudi individualne pokojninske račune, ki so orodje in ne orožje, zato problem neenakosti in negotovosti ne tiči v njih samih, temveč v politikah, ki jih oklepajo. Demografska, ekonomska in politična podoba jutrišnjega dni je preresna reč, da bi jo zajeli v nekaj površnih sodbah z obeh strani, zato se svojih odrekam. Odpravljati nekonsistentnost s prisiljeno konsistentnostjo je morda sociološki ne pa tudi politično ekonomski diskurz. In ker zemlja ni ravna, se na levo stran pride tudi z desne, pa tudi obratno. 

Profesor dr. Bogomir Kovač se zavzema za privatizacijo pokojninskega sistema (Politično prekupčevanje, Mladina, 12. 6. 2020). Že dolgo je znano, da »individualna dolgoročna varčevanja« in »individualni pokojninski računi« koristijo peščici najbogatejših, vsem drugim pa grozijo z revno in negotovo starostjo.

Profesor Kovač se zavzema za »naložbene pokojninske sklade«. Že dolgo je znano, da je vdor ameriških pokojninskih investicijskih skladov v zahodno Evropo uničil tamkajšnji »razredni kompromis«, podredil upravljanje podjetij pridobitništvu lastnikov, vpeljal nove oblike despotizma na delovnem mestu in negotove oblike zaposlovanja ter odpravil socialno državo.

Univerzitetni ekonomist vidi v podaljševanju življenjske dobe »slab demografski trend«. Računa, koliko »nas« stanejo »tisti nad 65 let«, in napoveduje, da je zaradi »tistih« »fiskalna kriza države neizbežna«.

Redko se zgodi, da skrajno desno vlado napadejo s še bolj skrajno desnega stališča. Mladininemu kolumnistu se je posrečilo. 

V 21. številki letošnje Mladine je dr. Bogomir Kovač v članku ’Kot leta 2009?’ napisal: »Torej obstaja resna nevarnost, da sedanja vlada ne bo ublažila krize, temveč jo bo celo poglobila. Tako kot so to storile tri slovenske vlade v obdobju 2009-2013 in zdi se, da Janša povsod rad ponavlja stare napake.« Kar se tiče socialdemokratske koalicijske vlade 2008-2012 je z ukrepi za sanacijo finančnega sistema, s fiskalno ekspanzijo in v tem okviru tudi aktivno razvojno politiko (spodbujanje uvajanja novih tehnologij) dosegla rast bruto domačega produkta v 2010 in 2011. Obseg bančnih kreditov gospodarstvu (t.i. »nefinančne družbe«) je med najglobljim delom finančne krize naraščal in začel upadati šele v povezavi z omejevalnimi ukrepi Banke Slovenije julija 2010. Zaradi izrazito aktivne vloge slovenske države pri vzpostavljanju ravnotežja in pogojev za začetek na izvozu temelječe gospodarske rasti lahko ukrepe socialdemokratske koalicijske vlade 2008 do 2012 štejemo za heterodoksno ekonomsko politiko (Dani Rodrik, Reforma trgovinske in industrijske politike, 1995).

Omejevalno fiskalno politiko koalicijske vlade Slovenske demokratske stranke 2012-2013, z Zakonom o uravnoteženju javnih financ ter posledično novo recesijo 2012 in 2013, lahko zaradi očitne predpostavke, da se bo trg s prilagajanjem (nižanjem) cen uravnotežil pri polni zaposlenosti, štejemo za ortodoksno ekonomsko politiko (Jan-Babtiste Say, Traktat o politični ekonomiji, 1803).

Koalicijska vlada Pozitivne Slovenije 2013-2014 ni uvedla novega zakona o uravnoteženju javnih financ, sicer bi slovensko recesijo spiralno poglobila. Med delovanjem te vlade se je začela na povečevanju izvoza temelječa stabilna gospodarska rast, ki jo je končala šele kriza povezana s pandemijo covid-19. Pač pa se je Slovenija v 2013 soočila z dobro organiziranim in vplivnim mednarodnim omrežjem (Niall Ferguson, Trg in stolp, 2017), ki je izsililo razprodajo določenih podjetij in praktično vseh bank.

Poglejmo na prestrukturiranje slovenskega gospodarstva z vidika faktorjev endogene gospodarske rasti (Robert Evenson, Larry Westphal, Tehnološke spremembe in tehnološka strategija, 1995). Gre predvsem za izobrazbo ter za razvojno in raziskovalno delo, lahko pa jim dodamo še storitve, povezane z razvojem. Če se ozremo na desetletje 2008-2018, vidimo, da se je v Sloveniji ob nekoliko višji skupni zaposlenosti 2018 kot 2008, število delovno aktivnih z višjo ali visoko izobrazbo povečalo za 107 tisoč ali za 53%. V teh desetih letih so se neopredmetena sredstva oziroma vrednost proizvodov intelektualne lastnine, merjeno v evrih, povečala za 23%. Ob realno 8% večjem bruto domačem produktu se je dodana vrednost informacijskih in komunikacijskih dejavnosti realno povečala za 16%, dodana vrednost strokovnih znanstvenih in tehničnih dejavnosti pa za 31%. Rezultati so vidni v spreminjanju strukture proizvodnje. Podatke o industrijski produkciji glede na tehnološko zahtevnost imamo le od 2010 dalje. Od tega leta pa do 2019 se je slovenska industrijska proizvodnja povečala za 34%, proizvodnja visoko tehnološko zahtevnih izdelkov za 80%, proizvodnja nizko tehnološko zahtevnih izdelkov pa za 10% (Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SiStat, 2020). 

Ker je neresnic in polresnic v članku z zgornjim naslovom precej, poleg tega pe niti mi kot lastniki niti naši gostje niso smatrali prenove za ponesrečeno, podajam kot lastnik svoj pogled.

Z Netflixa so me lani poklicali neko sredo konec marca, da iščejo nadomestno lokacijo za snemanje oddaje o prenovi restavracij, ker jim je prvotna lokacija (Restavracija Ribca na tržnici) padla v vodo zaradi varovanja Plečnikove dediščine. Po nekajminutnem razgovoru se mi je stvar zazdela zanimiva, na hitro sem preveril in pogooglal kanadsko podjetje Marble media, ki je skrbelo za produkcijo ter slovenski del produkcije (podjetje BAS production). Ker sem slednje poznal že od prej, smo se dogovorili, da naslednji dan podpišemo pogodbo o snemanju. Naša obveza je bila, da jim zaupamo prenovo in da nimamo vpliva na potek obnove. So pa po pogovoru z nami kot lastniki skušali začutiti, kakšne so naše želje in to potem aplicirati na prostor in jedilnik. Njihov finančni vložek je bil 10.000 kanadskih dolarjev. Poleg tega so delno pokrili tudi stroške plač zaposlenih, za tisti čas, ko je bila gostilna zaprta (5 dni).

V pretekli številki sem v članku z naslovom Kultura v številkah zmotno zapisala, da je v Sloveniji v kreativnem in kulturnem sektorju zaposlenih 7 odstotkov. Vendar pa je 7 odstotkov zaposlenih v kreativni ekonomiji in ne v KKS. V Kulturnem in kreativnem sektorju je zaposlenih nekaj čez 4 odstotke zaposlenih, ostali pa delajo izven kreativnega in kulturnega sektorja v kreativnih poklicih, med katere sodijo na primer grafični in produktni oblikovalci, copywrighterji, pr-ovci in sorodni poklici. Avtorjem raziskave se za napako opravičujem. 

V članku »Vlada je namenoma kupila 200 milijonov neustreznih zaščitnih mask«, ki ste ga na spletnem portalu www.mladina.si objavili 13. 6. 2020, so bili objavljeni številni neresnični podatki, ki zavoljo korektne obveščenosti javnosti zahteva objavo naših pojasnil.

Članek se nanaša na pogodbo, ki jo je Zavod RS za blagovne rezerve (v nadaljevanju: Zavod) 3.4.2020 sklenil s podjetjem Hmezad TMT d. o. o.. Gre za pogodbo o dobavi 22 in ne 200 milijonov zaščitnih mask za splošno rabo. Pogodba je bila sklenjena v obdobju, ko smo beležili že preko 700 okuženih, zaščitne opreme pa je primanjkovalo. Odločitev države, da gre v enega večjih nakupov mask, namenjenih splošni populaciji, je bila zato več kot utemeljena.

Pri oddaji naročila se je podpisnikom na obeh straneh – tako pri naročniku kot dobavitelju – zgodila napaka, ki pa na izvedbo naročila ni in tudi ne bi mogla vplivati. Po pogodbi bi morale imeti maske CE in ISO certifikat, kar pa se je izkazalo za nepotrebno, saj maske, ki so namenjene splošni populaciji, potrebujejo zgolj ISO certifikat. Za odpravo te napake je Zavod z dobaviteljem sklenil aneks k pogodbi (prvega od dveh), za kar je pridobil tudi ustrezno pravno mnenje.

Podjetje Hmezad TMT d. o. o. je 9. aprila 2020 zaradi težav pri dobavi mask zaprosilo za spremembo dobavnega roka naročila. Z dodatkom št. 1., sklenjenim 14. aprila 2020, je Zavod ugodil podaljšanju roka dobave do 30. aprila 2020. Maske so bile dobavljene v dveh delih, datum dobave za 1.000.000 kosov mask je bil 16. aprila 2020, za dodatnih 1.000.000 kosov mask pa 23. aprila 2020. Ta sprememba je bila predmet dodatnih pogajanj z dobaviteljem in drugega aneksa, v katerem je Zavod 22. maja 2020 dosegel znižanje prvotne cene za posamezno masko iz 0,56 na 0,52 evrov na kos oz. 0,49 evrov na kos v primeru uveljavljanja izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev za vse še nedobavljene maske. Na sestanku pred podpisom dodatka št. 2. je bilo dogovorjeno, da za dobavljeno blago in blago, ki je bilo že ocarinjeno, Hmezad TMT d. o. o. ne bo zahteval izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev. Za preostalo blago pa bo Zavod predložil izjavo za znižanje plačila uvoznih dajatev.

»Namige, da gre pri tem poslu za favoriziranje dotičnega podjetja, težko komentiram, saj je pogodba bila sklenjena za časa direktorja Zavoda, g. Antona Zakrajška. Lahko pa povem, da gre v primeru podjetja Hmezad TMT d. o. o. za dolgoletnega dobavitelja Zavoda«, je povedal Tomi Rumpf, v.d. direktorja Zavoda. Nadalje pojasnjuje, da se je, zaradi že omenjenih sprememb okoliščin pri realizaciji pogodbe, osebno zavzel za dodatna pogajanja z dobaviteljem pri katerih je dosegel znižanje cene tega posla za kar 800.000,00 evrov. »Prvotna cena za 22 milijonov zaščitnih mask je znašala 12.320.000 evrov, znižali pa smo jo na 11.520.000,00 evrov (brez DDV). V primeru uveljavljanja izjave o oprostitvi plačila uvoznih dajatev se bo še dodatno znižala in sicer na 10.920.000,00 (brez DDV). Na podlagi naše zahteve potekajo s podjetjem tudi pogajanja za izdajo dobropisov za znižanje cene na 0,49 evrov na kos (brez DDV)«, je še dodal v.d. direktorja Zavoda.

Umeščanje posla s podjetjem Hmezad TMT d. o. o. v kontekst, kot ga omenja novinar, je torej v celoti neresničen. Zavod je omenjene maske naročil izključno in samo z namenom zagotavljanja zadostne zaščitne opreme za slovenske državljanke in državljane. Nihče si ne želi, da bi jih morali uporabiti kmalu in v znatnem obsegu, a če nam novi koronavirus ne bo prizanesel, bomo nanj tudi po zaslugi teh mask bolje pripravljeni.

Prav tako ne držijo navedbe, da država v nekakšni »tajnosti« skriva ogromne zaloge neuporabne zaščitne opreme. Vsa oprema, ki jo Zavod hrani, ustreza zahtevanim standardom.

V članku z gornjim naslovom se sicer povsem strinjam z oceno, da so trije vrhovni sodniki (v petčlanskem senatu) s tem, ko so obsodbo Janše zaradi žalitve novinarke spremenili v njeno nasprotje, »postavili na glavo celotno domačo in evropsko sodno prakso« v takih zadevah – nikakor pa ne z mnenjem, da je bilo s tem vrhovno sodišče »ugrabljeno«. Komu ugrabljeno? »Nam« ali »našim«, ki smo ga do nedavnega obvladovali – zdaj pa je v njem že toliko »desničarjev« ali »konservativcev«, da se v kakšnem senatu lahko znajdejo že v večini in potem odločijo »po svoje«? Podlaga takim pogledom na sodstvo pri nas je skrajno naivna predpostavka, da so nam doslej, dokler niso prišli zraven tudi »desničarji«, sodili »normalni«, politično neopredeljeni sodniki in to zgolj strogo po pravu, nič po politiki. Zakaj je ta predpostavka skrajno naivna (pri kom pa lahko seveda tudi namerno zavajajoča), tu nimam prostora pojasnjevati, pa upam, da tudi treba ni.

A ta očitek »ugrabljenosti« je pravzaprav le v naslovu članka, v besedilu vsaj izrecno ni izražen. Da so v demokratični, pluralni družbi tudi sodniki različno politično usmerjeni, je menda jasno – in to seveda lahko vpliva tudi na vsebino sodnih odločitev. Včasih nedopustno (kot pristranskost nasproti »svojim«), včasih pa dopustno in normalno: kadar zakon nalaga razsojanje po kriterijih, katerih razumevanje je odvisno tudi od sodnikovih osebnih nazorov. Kdaj gre za prvo in kdaj za drugo? Pravo ni matematika, enoznačnih odgovorov tu ni – in v težjih primerih lahko zato šele ustavno ali evropsko sodišče izreče zadnjo razsodbo.

Za kaj od tega dvojega je šlo pri sporni sodbi vrhovnega sodišča? Zame je tu precej znakov, da je šlo za politično pristranskost – ne v tem smislu, da bi Janši naklonjeni sodniki kar brez argumentov razsodili njemu v prid, marveč zato, ker so pri tem (po moji presoji) povsem očitno napačno uporabili kriterije, ki jih je za presojo takih sporov razvilo evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Toda tako mislim jaz, a dopustiti je vendarle treba tudi možnost, da pa so oni iskreno prepričani, da so jih uporabili prav – in počakajmo še presojo ustavnega sodišča in potem morda še ESČP.

Zato v tem in drugih podobnih primerih podpiram tudi ostro kritiko sodnih presoj, ki jih je možno razumeti kot politično pristranske – vendar pa naj ta kritika ne bi šla tako daleč, da bi kritiziranim sodnikom odrekala pravico do njihove lastne, lahko tudi nazorsko opredeljene interpretacije veljavnih pravnih norm (tukaj: tistih o svobodi govora in tistih o žalitvah). O tem, ali je ta njihova interpretacija pravilna ali ne, bo namreč moralo povedati svoje še ustavno sodišče – in potem morda še ESČP. Če bo tam spoznana za napačno (kot pričakujem), bo to mnogo učinkovitejše »zdravilo« zoper nevarnost ponavljanja takih presoj, pa naj je bila ta »samo« strokovno napačna ali morda tudi zavestno pristranska.

In na koncu tisto, kar pa me je v tem članku najbolj zmotilo – hudo zgrešena zaključna misel: »Politizacija vrhovnega sodišča je nekaj, na kar niti pomisliti ne bi smeli, saj ne gre za ustavno sodišče, ki v določenih primerih sprejema pravno vrednostne sodbe, pač pa za vrh rednega sodstva in s tem tretje in edine apolitične veje oblasti.« Trideset let je trajalo, preden so se pri nas vsaj novinarji in politiki (mnogi pisci pisem bralcev še vedno ne!) sprijaznili s tem, da ob odločanju ustavnega sodišča v sporih, kjer gre za ustavno in zakonsko opredeljene vrednote, ustavni sodniki v to odločanje neizbežno in povsem legitimno vnašajo tudi svoj nazorski odnos do teh vrednot (pravna država, socialna država, človekovo dostojanstvo, pravica do življenja, svoboda govora itd. itd.) – toda, da bi enako smeli in morali odločati tudi vrhovni (in sploh vsi) sodniki, to je pa tudi njim pretežko razumeti? Pa čeprav naše ustavno sodišče že vseh teh trideset let vedno znova poudarja, da se »sojenje po ustavi« ne sme začeti šele na ustavnem sodišču, ampak da se tam včasih (kadar zadeva sploh pride do tja) samo konča – in da so tudi ustavnopravne elemente spornega primera dolžna obravnavati in do njih zavzeti stališče že najnižja sodišča, še posebej pa vrhovno sodišče! Vključno z vrednostnimi presojami, ki jih v to sodniki (levo, desno ali kakorkoli usmerjeni) vnašajo – tudi če se tega nekateri od njih niti ne zavedajo.

V članku dr. Aleša Črniča z naslovom Kdo je tukaj patriot?, ki je bil v Mladini in na spletni strani mladina.si objavljen 5. 6. 2020, avtor med vladnimi menjavami vodstvenih kadrov nekaterih državnih organov navaja tudi Komisijo za preprečevanje korupcije. Zaradi zagotavljanja objektivne in vsestranske obveščenosti javnosti pojasnjujemo, da je Komisija za preprečevanje korupcije samostojen in neodvisen državni organ, v katerem funkcionarje komisije (predsednika in njegova namestnika) imenuje predsednik republike (in ne vlada, kot je mogoče sklepati iz članka). Dr. Robert Šumi je mandat predsednika Komisije za preprečevanje korupcije nastopil 1. 4. 2020, po izteku mandata prejšnjega predsednika. Ukaz o imenovanju dr. Šumija na to mesto pa je predsednik republike Borut Pahor podpisal že 6. 2. 2020.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana ga. Nadja Džanković Cirar.

Po branju vašega pisma (Mladina št. 22, str. 4), v katerem odgovarjate na navedbe v članku ’Odpisani z dekretom’ (Mladina št. 20, str. 34) so se mi na osnovi primerjave navedb v vašem pismu z mojim laičnim razumevanjem dogajanja v zvezi z domovi za ostarele med COVID-19 epidemijo porodila določena vprašanja. ’Dogajanje’ v domovih za ostarele je že od samega začetka epidemije močno vplivalo na strategije ukrepanja posameznih držav pred širjenjem okužbe s COVID-19 (z dolgoročnimi družbenimi ter ekonomskimi posledicami), pri čemer Slovenija ni (bila) nobena izjema.

Podobe tragičnega dogajanja ter število preminulih oseb v italijanskih domovih za ostarele iz pred-epidemiološkega obdobja so namreč odločilno vplivale na začetno slovensko javno mnenje o resnosti (oz. smrtonosnosti) novega Korona virusa. Tudi po ’razmahu’ epidemije na naših tleh je imelo na oblikovanje javnega mnenja največji vpliv dogajanje v domovih za ostarele - tokrat v slovenskih domovih za ostarele. Praktično so bili vsi zabeleženi primeri umrlih zaradi COVID-19 (do trenutka, ko je vlada RS na novinarskih konferencah prenehala z objavljanjem podatkov o preminulih zaradi COVID-19) varovanci domov za starostnike. Že po prvih žrtvah zaradi COVID-19 se je celotna slovenska javnost strinjala, da so edina slovenska žarišča epidemije domovi za ostarele ter da je potrebno nemudoma uvesti ukrepe za preprečitev širjenja virusa COVID-19 znotraj domov za ostarele in zagotoviti optimalno zdravstveno nego že obolelih s COVID-19. Razmere v slovenskih domovih za starostnike so bile celo tako nevzdržne (na kar so vlado RS opozarjala tudi vodstva domov za ostarele), da je ’Zbornica zdravstvene in babiške nege’ javno pozivala celo osebe brez zdravniške ali zdravstvene izobrazbe za prostovoljno delo v domovih za ostarele. Celotna slovenska javnost se je strinjala, da je potrebno zaščititi pred COVID-19 vsakega posameznika, vključno osebe, ki se jim je zaradi siceršnjega zdravstvenega stanja življenje iztekalo (svetost vsakega dne vsakega posamezika), v luči česar je bila relativizacija števila preminulih starostnikov zaradi COVID-19 glede na siceršnjo umrljivost starostnikov (cca. 5.300 letno) etično nedopustna.

Na osnovi podatkov o dnevnem in skupnem številu preminulih zaradi COVID-19 je vlada RS oblikovala zaščitne ukrepe, javnost pa jih sprejemala kot smiselne. Brez upoštevanja števila preminulih oskrbovancev domov za ostarele bi bile številke bistveno nižje (in s tem znižana tudi smrtonosnost COVID-19), zaradi česar bi javnost bolj kritično presojala/sprejemala ukrepe (bi zahtevala od vlade RS dodatna pojasnila glede sorazmernosti/ciljnosti ukrepov). Moči vpliva strukture preminulih na javnost se je očitno zavedala tudi sama vlada RS, saj tekom večine trajanja epidemije javnosti ni obveščala, koliko od dnevno in skupno preminulih oseb v RS je bilo oskrbovancev domov za ostarele. Podatki z dne 31.5.2020 kažejo, da je bilo 82 izmed 108 preminulih zaradi COVID-19 oskrbovancev domov za ostarele.

Ga. Džanković Cirar, prosim vas za odgovore na sledeča vprašanja glede nekaterih navedb v vašem pismu: 1. Na osnovi česa trdite (in kdaj ste to ugotovili), da 82 umrlih oskrbovancev domov za starejše ni umrlo zaradi COVID-19, ko pa so na uradni strani MZ RS še vedno upoštevani kot umrli zaradi COVID-19? 2. Kako si razlagate letošnje ( jan-april) 20% (oz. cca 400 oseb) povečanje števila preminulih oskrbovancev v domovih za starostnike glede na pretekla leta? 3. Ali imate še kakšen argument (poleg navedbe, da je število (82) preminulih oskrbovancev zaradi COVID-19 v kontekstu letne naravne smrtnosti) za vašo trditev, da domovi za starejše niso bili žarišča epidemije? 4. Glede na vašo trditev, da je 82 preminulih dokaz (ker je njihovo število v kontekstu splošne letne smrtnosti), da so bili ukrepi za zaščito oskrbovancev pred okužbo s COVID-19 učinkoviti, vas sprašujem v katerem primeru (število preminulih oseb oz. % letne smrtnosti) bi jih prepoznali za neučinkovite? 

Navedbe v članku glede omejevanja dostopa do bolnišnične obravnave oskrbovancem v socialnovarstvenih zavodih so neresnične in zavajajoče ter po nepotrebnem ustvarjajo stisko pri državljanih Republike Slovenije, zlasti oskrbovancih v socialnovarstvenih zavodih, njihovih svojcih, pa tudi pri zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so v času trajanja epidemije na različnih ravneh zdravstvene dejavnosti in v socialnovarstvenih. Kot je razvidno iz dokumentov ministrstva za zdravje vsi protokoli usmerjajo v zagotavljanje bolnišnične obravnave pri uporabnikih, ki bolnišnično obravnavo potrebujejo. Ob navedenem velja poudariti tudi vlogo domov za starejše, ki je skladno z 8. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US in 73/19) tudi zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti v delu zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije za njihove uporabnike. Uporabnikom v socialnovarstvenih zavodih je za razliko od starejših državljanov, ki s primerljivimi potrebami živijo doma, v socialnovarstvenih zavodih omogočen dostop do kontinuirane zdravstvene nege in oskrbe, v kolikor jo potrebujejo in ta se jim je skladno z obstoječimi predpisi zagotavljala v socialnovarstvenih zavodih, če so jo potrebovali in v kolikor bolnišnično zdravljenje ni bilo indicirano.

Zaradi zavedanja ranljivosti starejše populacije, v povezavi z morebitno okužbo s COVID-19, ministrstvo za zdravje še prav posebno pozornost in skrb namenja socialnovarstvenim zavodom, tudi domovom za starejše, saj ti skrbijo za velik delež starejše populacije v Republiki Sloveniji, ki v povezavi z okužbo s COVID-19, zaradi starosti in pridruženih kroničnih bolezni spada v eno najbolj ranljivih skupin prebivalstva. S ciljem podpore socialnovarstvenim zavodom pri izvajanju vseh preventivnih aktivnosti preprečevanja in obvladovanja okužbe s COVID-19, kakor tudi načrtovanja in zagotavljanja potrebne zdravstvene oskrbe v primeru izbruha epidemije COVID-19 v socialnovarstvenih zavodih, je bilo za socialnovarstvene zavode, njihove zaposlene, pa tudi uporabnike in svojce uporabnikov, pripravljeno večje število navodil in strokovnih smernic. Imenovani so bili koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, koordinatorji za področje zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih in svetovalci za izvajanje paliativne oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, za posamezno regijo. Ministrstvo za zdravje je dne 17. 3. 2020 na socialnovarstvene zavode naslovilo dopis št. 1612- 4/2018/158 z naslovom Navodilo v povezavi SARS-CoV-2 (COVID-19), dostopen na spletni strani ministrstva: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/Koronavirus/Domovi-za-starejse-insocialno-varstveni-zavodi.pdf, kateremu je priložen algoritem iz katerega je razvidno, da se uporabniki v socialnovarstvenih zavodih, ki zaradi okužbe s COVID-19, potrebujejo bolnišnično obravnavo, napotujejo v bolnišnico. V skladu s svojim poslanstvom se Ministrstvo za zdravje vseskozi zavzema za enakopraven dostop in obravnavo vseh državljanov Republike Slovenije pri zdravstveni obravnavi, kar vključuje tudi dostopnost do bolnišnične obravnave pod enakimi pogoji – ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17) je bila uporabnikom v socialnovarstvenih zavodih, kot posebej ranljivi skupini prebivalstva, namenjena dodatna aktivna skrb, kar je razvidno iz ukrepov in aktivnosti, ki jih je Ministrstvo za zdravje namenjalo populaciji uporabnikov v socialnovarstvenih zavodih. Ne glede na to, da avtor članka ne opredeli, za katero obdobje navaja podatek o številu hospitalizacij oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov, pri katerih je bila prisotna okužba s COVID-19, podatek, ki ga avtor navaja, ni resničen (tudi upoštevajoč korelacijo podatkov števila okuženih in števila hospitaliziranih). V Sloveniji je bila okužba s COVID-19 do vključno 16.5.2020 potrjena pri 322 oskrbovancih v socialnovarstvenih zavodih. Do vključno 16. 5. 2020 je umrlo 82 oskrbovancev SVZ, pri katerih je bila potrjena okužba s COVID-19, v bolnišnico jih je bilo napotenih 53, in pri 175 je bilo laboratorijsko že potrjeno, da okužba ni več prisotna. Ob navedenem velja izpostaviti, da so bile osebe, ki so umrle, osebe s pridruženimi kroničnimi boleznimi, pri čemer je interpretacija, da so umrle zaradi COVID-19, neutemeljena. Z namenom razumevanja in ustrezne umestitve podatkov, dodajamo še podatek, da je v letu 2016 v domovih za starejše umrlo 5.195 oskrbovancev, v letu 2017 5.466 oskrbovancev, v letu 2018 5.255 oskrbovancev in v letu 2019 5.197 oskrbovancev.

Po podatkih, s katerimi razpolaga ministrstvo, je v obdobju januar – april 2020 v domovih za starejše umrlo 2.173 oskrbovancev. V kontekstu naravne smrtnosti je upoštevajoč navedene podatke, zelo težko domove za starejše imenovati žarišče epidemije, ampak nasprotno sklepati, da se je z aktivnimi, strokovno podprtimi odločitvami v Sloveniji populacijo uporabnikov v SVZ učinkovito zaščitilo pred okužbo s COVID-19. V članku avtor navaja, da je ministrstvo iz vrst zdravnikov imenovalo posebne koordinacijske skupine, ki so za vsako regijsko skupino posebej preverjale stanje po domovih za starejše in usklajevale ukrepe ob epidemiji. Na tej podlagi naj bi bil po navedbah avtorja, pripravljen celostni načrt za razvrščanje starostnikov po vsej državi. Navedba avtorja je neresnična in neutemeljena. V mesecu marcu in aprilu je bila oblikovana mreža koordinatorjev, sestavljena iz: 1. koordinatorjev za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom so: - prerazporejanje in usklajevanje dela zdravnikov specialistov, specializantov in sekundarijev vseh specialnosti v ptujski regiji, ki niso vključeni v izvajanje službe nujne medicinske pomoči, delovanje COVID-19 ambulant ali izvajanje ambulantne dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, z namenom zagotovitve zdravstvene oskrbe v socialnovarstvenih zavodih v javni mreži.

V zagotavljanje potrebnih kadrov se vključuje tudi vse koncesionarje in zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti, - prerazporejanje in usklajevanje dela ostalega zdravstvenega kadra v ptujski regiji za zagotovitev zdravstvene oskrbe, vključno z zdravstveno nego, - koordinacija pri vzpostavljanju sodelovanja med izvajalci zdravstvene dejavnosti in ostalimi ključnimi deležniki (npr. civilna zaščita) v regiji. 2. koordinatorjev za področje zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom so: - koordinacija zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih v regiji, v sodelovanju s koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, imenovanimi s sklepom ministra za zdravje, - edukacija zdravstvenih delavcev in sodelavcev v povezavi s pravilno uporabo osebne varovalne opreme in načrtovanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo in okužbe s COVID-19, - sodelovanje s koordinatorji za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih, imenovanimi s sklepom ministra za zdravje, pri načrtovanju vključevanja poklicnih skupin na področju zdravstvene nege, študentov in prostovoljcev, za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege in oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, - sodelovanje z odgovornimi osebami socialnovarstvenih zavodov. 3. svetovalcev za izvajanje paliativne oskrbe v socialno varstvenih zavodih, katerih naloge, določene s sklepom, so: - svetovanje koordinatorjem izvajanja zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih in zdravnikom, ki delajo v socialno varstvenih zavodih pri vpeljavi paliativnega pristopa v obravnavi uporabnikov z napredovalo, kronično, neozdravljivo boleznijo v socialno varstvenih zavodih, ob okužbi z virusom COVID-19, - svetovanje zdravnikom, ki delajo v socialnovarstvenih zavodih in dežurnim zdravnikom pri zahtevnejšem obvladovanju simptomov na področju dihal v času okužbe in poslabšanju simptomov osnovne bolezni vsled okužbe ali zaradi njenega napredovanja, - svetovanje zdravnikom dežurne službe pri zahtevnejšem obvladovanju simptomov na področju dihal v času okužbe in poslabšanju simptomov osnovne bolezni vsled okužbe ali zaradi njenega napredovanja pri pacientih, ki živijo v domačem okolju, - koordinacija pri vzpostavljanju sodelovanja med izvajalci zdravstvene dejavnosti in ostalimi ključnimi deležniki (npr. civilna zaščita) v regiji.

Namen oblikovanja koordinacijske mreže je v čim višji podpori socialnovarstvenim zavodom za učinkovito, kakovostno in varno skrb za oskrbovance, pa tudi za zaposlene v socialnovarstvenih zavodih, kar vključuje tudi izvedbo potrebnih ukrepov preventive prenosa okužbe, edukacijo zaposlenih in iskanje ustreznih rešitev, prilagojenih individualno glede na specifične potrebe zavoda. Avtor v članku vseskozi napačno navaja tudi, da so bili v koordinacijsko mrežo zajeti le domovi za starejše, kar ne drži. Ministrstvo je namreč v mrežo zajelo vse socialnovarstvene zavode in vzgojno-izobraževalne zavode, ki skladno z 8. členom ZZDej izvajajo tudi osnovno zdravstveno dejavnost za svoje oskrbovance. 

v reviji Mladina 15.5.2020 kot intervju Vasje Jagra z dr. Dušanom Kebrom z naslovom “V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico” je med drugimi trditvami objavljeno, da naša bolnišnica „ni hotela sprejeti štirideset starostnikov iz hudo prizadetega doma v Ljutomeru.” Ni res, da bolnišnica ni hotela sprejeti starejših iz doma v Ljutomeru.

V bolnišnici je bilo na dogovorjeni dan vse pripravljeno za sprejem 40 varovancev iz DSO. Pripravljeno je bilo osebje, oprema, dogovorjen način dela z vsemi podrobnostmi. Dodatno so bila narejena še vsa potrebna gradbena dela. V bolnišnico bi premestili asimptomatske varovance, ki so sicer pozitivni na test, ampak ne bi potrebovali zdravljenja, temveč le domsko oskrbo. Hkrati smo za to število varovancev zmanjšali možnosti zdravljenja internističnim bolnikom, ki bi morali dobiti pomoč v drugih bolnišnicah. Edini strah, ki je dejansko bil prisoten in so nanj zaposleni opozorili, je bil strah pred tem, da izgubimo regionalno bolnišnico, saj bi vsaj del bolnišnice postal negovalni COVID oddelek, kot edini v Sloveniji in to ravno v času, ko smo začeli zaganjati osnovno medicinsko dejavnost. Oddelek varovancev iz DSO z večposteljnimi (4) sobami bi bil nad otroškim oddelkom, z enim stopniščem, enim dvigalom, eno prostorsko omejeno kuhinjo za celotno bolnišnico, eno kadrovsko podhranjeno sanitarno službo … itd.

Na sugestijo o morebitnem seznamu bolnikov, pri katerih je zdravljenje v bolnišnici neutemeljeno, je dr. Keber odgovoril „če je tak seznam obstajal, je vodstvo bolnišnice (Splošne bolnišnice Ptuj) morda zanj vedelo ali celo sodelovalo pri njegovem nastanku (...).“ Ni res. V bolnišnici Ptuj nismo vedeli in še vedno ne vemo, ne vodstvo in tudi ne zdravniki, da naj bi obstajali seznami “odpisanih varovancev” ali kogarkoli drugega, pri katerih zdravljenje naj ne bi bilo utemeljeno.

Koordinacija v DSO Ljutomer je bila pod okriljem SB Murska Sobota, iz bolnišnice Ptuj smo prispevali le zdravstvene delavce za zagotavljanje oskrbe v DSO. V SB Ptuj je bila namera seliti »zdrave« varovance, ki so pozitivni in ne »odpisanih«.

Lepo pozdravljeni! 

Spoštovani, ob prispevku Sredstvo ustrahovanja v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi »Tviteraš« (II Ips 75/2019) želim dodati še nekaj kritičnih pomislekov.

Odločba spregleda, da je bila novinarka na prvem mestu tista, ki je izvrševala svobodo političnega govora, s tem ko je načela razpravo o pomembni družbeni temi. Ta svoboda seveda ne pripada samo (opozicijskim) politikom, zato imamo pred sabo očiten konflikt med oblastjo in civilno družbo – tisto njeno institucijo, ki je poklicana, da nadzira prvo. Ni treba izdatno razlagati, katera od njiju je šibkejša in si zasluži posebno varstvo.

Drži nadaljnja premisa sodbe, da na Twitter-ju vlada posebna, čustvom podvržena subkultura izražanja, kar pa ne pomeni, da bo občinstvo bolj lahkotno razumelo objave politika, ki uporablja kanale družbenih medijev kot sredstvo strateške politične komunikacije. Kvečjemu obratno, mobilizacija sledilcev, ki se počutijo kot skupnost, zoper napadeno osebo bo zaradi občutka, »da ni nobenih ovir«, še večja (kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru).

Sodišču je mogoče očitati umetno ločevanje vsebine od oblike, kjer pravi, da je povprečni sledilec izjavo razumel zgolj tako, da izraža dvom v novinarkino profesionalno nepristranskost. Na dlani je, da gre za politični statment, zapakiran v žalitev z izključnim namenom, da bi se okrepil njegov učinek. Nikakor ni nepomembno, da politik izkorišča prispodobo s prostitucijo v razmerju do osebe ženskega spola, kar daje izjavi veliko bolj ponižujočo konotacijo, kot če bi bila uporabljena do moškega.

V pluralni družbi ni nič narobe, če se o vsem ne strinjamo; če v razpravi frči perje. Demokratični standardi te razprave, ki so bili v Strasbourgu pojasnjeni v neštetih primerih, so jasni: lahko si žaljiv, vendar moraš imeti za to zadostno dejansko osnovo. S kakšnimi spoznanji je razpolagal politik, da se je odzval, kot se je? Zazebe me ob misli, da ima lahko poslej vsak ne samo svoje mnenje, ampak tudi svoja dejstva. S sodbo je presekana tista minimalna družbena vez, ki preprečuje, da se izgubimo vsak v svoje vesolje fikcije, domnev in prepričanj – to so dejstva.

S spoštovanjem.

V zakonu o varstvu pred diskriminacijo med drugim piše, da je pri nas vsak posameznik obvarovan pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju.

Ta zakon tudi zavezuje državne organe, pa lokalne skupnosti, predvsem pa nosilce javnih pooblastil, da pred vsakršno diskriminacijo ščitijo vse posameznike ter pravne in fizične osebe.

Posebni zakoni pa govorijo še o tem, kako se vsakršna diskriminacija lahko kaznuje, in sicer naj bi ti za takšne prekrške kršitelji lahko plačali celo do 30 tisoč evrov.

V tem zakonu, ki temelji na zakonih EU, tudi piše, da sta eni najhujših diskriminacij tisti, ki hujskata k spolnemu razlikovanju in k sovraštvu!

Sedaj pa neprijetno vprašanje: kaj pa, če se najvišji državni predstavniki, ki naj bi se borili proti vsakršnemu razlikovanju, saj tudi za to, kot za nasilje, velja ničelna toleranca, vedejo diskriminatorno? Kaj, če se v komunikaciji z javnostjo (beri: z novinarji in predvsem novinarkami) vedejo vzvišeno, naduto, hujskaško, žaljivo itd. in so pri tem še močno dvolični. In ko sem to že nič kolikokrat videla, slišala in prebrala, sem si rekla: dost mam! Sedi in napiši pismo bralke. Si upokojena novinarka, ki še dela in ti nič ne morejo.

Pred dnevni se je namreč Alenka Jeraj, SDS poslanka, ki novinarje rada in pogosto imenuje kar leva banda, v Državnem zboru skoraj razjokala od prizadetosti, ko se je zgražala nad žaljivim pisanjem drugih čivkačev, torej tistih, ki niso v »njeni« stranki!? In potem si je drznila celo reči, da oni, torej SDSovci, s tviti nikoli nikogar ne žalijo, ne hujskajo itd.?! Oni se pač ne gredo sovražnega govora, saj vedo, da je to kaznivo dejanje. In je še dodala, da se zato lahko dobi osem let zapora.

Najhuje šele pride. Nekaj dni pred tem pa je sodišče Janeza Janšo, predsednika vlade in predsednika omenjene stranke, oprostilo, čeprav je v enem od svojih številnih čivkov zapisal, da je Mojca Pašek Šetinc, moja kolegica in urednica RTV, odslužena prostitutka, ki se prodaja za 30 ali 40 evrov. Sodišče je presodilo, da sodi ta čivknjena izjava, ki še za gostilniški šank ni dobra, med svobodno izražanje?! To je, vsaj za moj okus, katastrofalna razsodba. Država, ki dopušča takšne žalitve, ni več moja Slovenija.

Hočem reči: svoboda govora in različno usmerjeni mediji: Da.

Ne pa žaljivo, lažnivo, primitivno in hujskaško pisanje! S knjigo nad knjigo in z argumentom nad argument, to je kulturno izražanje, ki sodi v 21. stoletje.

Ob tem se, kot mnogi državljani in predvsem državljanke, ki smo tudi davkoplačevalke in volivke, sprašujem, kaj o teh stalnih žalitvah, ki jih producira predvsem premier, a tudi drugi vidni predstavniki te stranke, meni predsednik države, kaj Varuh človekovih pravic in kaj Urad za enake možnosti? V njih so namreč zaposleni dobro plačani birokrati, ki pa so, kot kaže, vsi po vrsti slepi in gluhi.

Očitno vsi pristajajo na to, da imamo vsi državljani pravice, le oblastniki jih imajo več. Bomo še naprej kar tiho ob takšnih in še številnih drugih žalitvah? Recimo ob tem, da člani SDS vsakega drugače mislečega označijo za komunajzarja, levaka, levega ekstremista, parazitskega levičarja, Murglaša, kaviar socialista, vse novinarje, ki ne pišejo po njihovi meri, pa imenujejo kar presstitute, ki bevskajo, itd.

Kaj reči za konec? Če se ne bomo uprli temu čedalje bolj neokusnemu in primitivnemu besedišču ter hujskaškemu izražanju na spletu in v nekaterih strankarskih medijih, bomo pristali v Orwellovi Živalski farmi, kjer so sicer vse živali enakopravne in enakovredne, ampak svinje daleč najbolj. 

To spoznanje srhljivo odmeva v ljudeh. Posebno v tistih, ki imajo v domovih za starejše svoje domače, in tistih, ki še sami čakajo v dolgih vrstah za sprejem. Ne upam si niti pomisliti, kaj to pomeni za vse hčerke, sinove, vnukinje in vnuke, ki so jim svojci v času epidemije umrli. Verjetno se poleg žalosti soočajo še z jezo: na krute odločevalce, na situacijo v domovih, na virus, na usodo, na boga … Ne vem, če jim kaj pomaga tolažba, da so se na ministrstvu za zdravje (za vsak slučaj) samo pripravljali na »italijanski scenarij«, kjer so (menda) morali postavljati mejo za intenzivno pomoč (respiratorji) veliko niže na starostni lestvici. Ne, pri nas pač ni bilo italijanskega scenarija, intenzivni oddelki pa so bili samo eno tretjino zasedeni.

Vlada in njeni ubogljivi poslanci za vse krivijo Šarca, mu žugajo s kazensko odgovornostjo in se na vsakem koraku hvalijo z uspešnostjo svojih ukrepov. Nekaj časa so celo lažno pretiravali, da smo imeli najnižjo smrtnost na milijon prebivalcev med vsemi državami. Znano je, da je med umrlimi 80 odstotkov starostnikov in da so le redki umrli v bolnišnici. Zdaj vladajoči poudarjajo, da smo prvi preklicali epidemijo, kar ob ignoriranju stroke ni ravno dosežek za zlato medaljo. Lahko se celo izkaže za nespametno dejanje. Ves čas so tudi opozarjali, naj pazimo na »svoje dedke in babice«. In smo jih pazili. In so nas pazili. Svojo ljubezen ali dolžnost smo (so) radodarno delili.

Kaj pa glavni odločevalci, vlada Janeza Janše, ministrstvo za zdravje Tomaža Gantarja? Kaj so oni naredili za naše dedke in babice? Domove za starejše so pustili na cedilu z njihovo kadrovsko podhranjenostjo in nezmožnostjo, da bi ločili bolne od zdravih, veliko klicev na pomoč so preslišali. Zdaj še zvemo, da so naredili sezname za odpis. Suhoparne, nečloveške sezname ljudi, obsojene na smrtno obsodbo. Ali če se izrazim bolj strokovno, pripravili so sezname za »pasivno evtanazijo«.

Glede aktivne evtanazije, kjer si neozdravljivo bolni želijo skrajšati muke, obstaja veliko dilem, in veliko je (upravičenega?) strahu zaradi možnosti zlorabe. Pri pasivni evtanaziji gre očitno vse laže. Posebno, če nihče, ne bolniki, ne svojci, o ničemer ne odločajo. Ker za to niti ne vedo. Bo kdo za to prevzel odgovornost? Politično in strokovno? 

Iz različnih strokovnih virov lahko povzamemo, da sodba nemškega ustavnega sodišča, ki odloča o evropskih monetarnih instrumentih, še ni popolnoma prodrla v vsesplošno zavest. Nje se tresoče zavedajo le kanclerka Merkel, francoski predsednik Macron, Evropska komisija in Evropska centralna banka (ECB).

Sodba ustavnega sodišča pravi, da je dosedanji odkup Evropske centralne banke (ECB) državnih obveznic članic evrskega območja (odkup javnega dolga) očitno protipraven. Pravi, da je odločitev Evropskega sodišča o tem odkupu napačna in da tudi program ECB-ja o odkupu državnih obveznic nasprotuje nemškemu pravnemu redu in je v nasprotju z nemško ustavo. To pomeni, da Nemčija tega ne sme več podpirati, ker če bi nadaljevala, bi kršila nemško ustavo in zakonodajo.

Možno je sklepati, da bo omenjena sodba povzročila velike probleme v evrskem območju in Evropski uniji (EU) in Evropejci še niso celovito dojeli obsega te odločitve. Nemčija, tako po sodbi, ne more biti del strukture morebitnih korona-obveznic in evro-obveznic. Ne more sodelovati v morebitnem skupnostnem skladu za zavarovanje dolgov v evrskem območju in morebitnem skupnostnem skladu za oživitev EU gospodarstva. Nemško ustavno sodišče je obrazložilo, da ustanavljanje takih fondov in njihovo financiranje je oblika fiskalnega transferja in se ne more nadaljevati. Pravi tudi, da je kvantitativno sproščanje (QE), ki ga je izvajala ECB, protipravno glede na nemško zakonodajo. Ravno tako nemški davkoplačevalci ne morejo stalno financirati Evropski mehanizem za stabilnost (EMS).

Kako naj bi se evrsko območje in EU izognila posledicam te določitve? Možnost bi bila v spremembi evropskih pogodb, vendar bi le-te bile v koliziji z orto-liberalnimi določbami sodbe nemškega ustavnega sodišča. Lahko se bo zgodilo, da bo nemška kanclerka prezrla sodbo in bo dopustila, da bo ECB sprovajala, kar je bilo odločeno, in bo spregledala, kaj bo ECB financirala (vključno s QE-jem). S tem pa bo kršila sodbo nemškega ustavnega sodišča in je samo še vprašanje časa, preden bo nekdo v Nemčiji začel s pravdnimi postopki. Sodbe nemškega ustavnega sodišča so za Nemce močno zavezujoče.

Sodba nemškega ustavnega sodišča zna biti ključni žebelj v krsto razpada evrskega območja in EU. Nemčija je odločilni dejavnik in njeno bodoče prispevanje in dovoljevanje, da se tiska denar za potrebe članic, se ne bo moglo nadaljevati v nedogled.

Vprašanje je, ali je možna pritožba na sodbo nemškega ustavnega sodišča. Pritožba ni možna, niti na Evropsko sodišče, ker je nemško ustavno sodišče suvereno. To pomeni, da sta si nemško ustavno sodišče in Evropsko sodišče v svojih sodbah enakovredni, vendar so sodbe nemškega ustavnega sodišča za Nemčijo obvezujoče. In ker je Nemčija najmočnejša članica, bo najbrž prevladovala v celem evrskem območju in v EU. 

V prispevku »Jelka Godec, vodja nabave« z dne 8.5.2020, objavljenem v tedniku Mladina in na spletni strani mladina.si, je bila navedena neresnična in zavajajoče navedba o mojem poslovnem delovanju.

V prispevku trdite, da »elektronsko sporočilo se je nanašalo na respiratorje, ki jih je državi neuspešno ponujal podjetnik Žiga Vavpotič«.

Sam se ne ukvarjam s prodajo medicinske opreme, tako da državi nisem ponujal ničesar. Zdela pa se mi je državljanska dolžnost, ne dobra volja ali želja po samopromociji ali poslovnih priložnostih, da izkoristim vse svoje potenciale, poslovne povezave in osebne stike za pomoč in tudi donacije in da v najtežjih časih poskrbim (popolnoma pro bono), da bo država imela čim več ponudbe, na podlagi katere se bodo potem odločili pristojni, kaj bodo kupovali. Tako je respiratorje ponujal državi nekdo drug (kar bi novinar lahko preveril), v elektronski pošti pa sem se znašel, ker sem posredoval ustrezne naslove, kam mora ponudba biti poslana. To ni bil edini tak primer, saj sem pomagal najti vsaj 5 različnih ponudnikov. Zavedam se, da takšni ljudje danes izpademo največji bedaki, ampak če bi se moral odločati še enkrat, bi ravnal popolnoma enako. O tem, kakšna bi bila debata, če bi se v Sloveniji zgodil italijanski scenarij, pa prepuščam razmišljanje tistim, ki v tej državi še zmorejo misliti z lastno glavo. 

Nisem opazil, da bi Macron v Franciji v času velikih demonstracij rumenih jopičev, ki so bile mnogo bolj divje kot naši kolesarji, zmerjal svoje državljane. Ni jih imenoval kavijar socialisti ali zombiji, tudi francoskih novinark ni žalil z odsluženimi prostitutkami. Drugačna vzgoja, pač.

Naš premier je prejemal vzgojo in izobrazbo pri Angelci Likovič in Stanetu Dolancu, doktorat pa so mu podelili njegovi v Prištini. Tudi njegov umetniški doseg je temu podoben, seže nekam med Koseskega, Toneta Kuntnerja in Romana Končarja. Z lastnimi izdelki. Vsakdo je pač tam, kamor seže in kamor spada. Med Grosuplje in Kumrovec. Ne glede na to, kje zdaj stanuje. In kje uraduje. 

V predaprilski Jugoslaviji so delavci čuvali svoja vodstva pred žandarji, danes pa varujejo policisti koalicijo - izvoljence ljudstva - pred kolesarji! 

V prejšnji številki Mladine sem v intervjuju z dr. Miroslavom Petrovcem pomotoma zapisal, da je on vodja nacionalne raziskave o razširjenosti covid-19. Dr. Petrovec je na uradni spletni strani projekta naveden kot vodja skupine, kot vodja raziskave in odgovorni raziskovalec pa je naveden dr. Mario Poljak. Za napako se opravičujem. 

Spoštovani poslanci in poslanke, ki ste včeraj kljub vsem pozivom, razlagam in argumentom glasovali za sprejetje amandmaja k Zakonu o ohranjanju narave!

Bodimo jasni:

Pokazali ste, da vam ni mar za duha Ustave RS, ki podaja naslednji vodili: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.Država skrbi za zdravo življenjsko okolje« (72. člen) in »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo« (74. člen). Ali menite, da je to v ustavi zapisano zaradi lepšega?

Pokazali ste, da vam ni mar, da je Slovenija podpisnica Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Ali so po vašem takšne skrbno premišljene mednarodne zaveze »štos«, ob katerem lahko le odmahnete z roko?

Pokazali ste, da vam ni mar načel dobrega gospodarjenja, po katerih se ne uniči trajne dobrine za zgolj kratkoročen profit. Ali mislite, da bo sveta konec ob vaši smrti in da niste ničesar dolžni tistim, ki pridejo za vami?

Pokazali ste, da vam ni mar odgovornega gospodarjenja s skupnim dobrim, saj ste interes skupnosti, ki vas je pooblastila, da sedite v državnem zboru, zanemarili za interes nekaj redkih, ki imajo v rokah kapital. Ali res mislite, da je možno profitabilno gospodarstvo v uničenem okolju?

Pokazali ste celo, kakšna ironija, da je domoljubna pesem »Najlepša si« vašega predsednika vlade, v kateri med drugim opeva lepote slovenske narave, navadna farsa in pesek v oči. Kajti kakšno domoljubje je to, ki brezobzirno uničuje skupni dom in onemogoča tiste, ki bi ga radi zaščitili?

In končno, čeprav je vašo odločitev lahko vodila samo preračunljivost in ne načela, ste pokazali tudi, da vaša preračunljivost ne seže niti do naslednjih volitev – kajti ali res mislite, da vam bomo to potezo volilke in volilci oprostili?

Zgrožen sem nad ravnanjem policije, ki je popisala udeležence mirnih manifestacij v Ljubljani in Mariboru, ki so bile v sredo, 22. aprila, in v ponedeljek, 27. aprila. Kot je razvidno s fotografij, ki ste jih objavili v Mladini, so udeleženci upoštevali zahtevano varnostno razdaljo ter niso zdravstveno ogrožali nikogar. Dvomim, da bodo državni organi dejansko izdali predloge za prekrškovne postopke. Če bi se to vendarle zgodilo, zelo rad prispevam v »solidarnostni sklad« za poplačilo teh kazni.