Ovce,
človek ne bi mogel verjeti, da se to res dogaja, če ga ne bi oblast ves čas posiljevala z novimi in novimi odloki. Ti so poleg takšnih, ki so logični glede na obstoječo situacijo, tudi taki, da si jih tudi najbolj neumen butalski župan ne bi mogel izmisliti.

Med njimi sta najbolj bizarna dva. Prvi je tisti, ki je »najbolj ogrožene skupine« prisilil, da hodijo po nakupih v dveh dnevnih terminih: od osmih do desetih zjutraj in eno uro pred koncem zaprtja trgovin. Vidimo, da naši Butalci niso opazili, da s tem ukrepom prisilijo »najbolj ogrožene skupine«, da se njihovo zadrževanje v trgovinah skoncentrira na 3 ure, in se s tem poveča (kljub raznim več ali manj efektivnim maskam) verjetnost okužb. Še bolj kretenska uredba pa je, da bodo morali tisti, ki so starejši od 65 let, ko bodo prišli v trgovine v njihovem »uradnem času«, pokazati osebne dokumente. Pri tem pa se lahko vprašamo, kdo bo to preverjal, saj je državljan po Zakonu o osebni izkaznici le na zahtevo uradne osebe, ki je po zakonu za to pooblaščena, obvezan dati izkaznico na vpogled za preverjanje istovetnosti.

Ali se to pooblastilo širi na varnostnike?

Da omejevanje socialnih stikov deluje, se je izkazalo že pri mnogih državah na svetu in tudi pri nas, vendar je na podlagi izjav nekaterih županov na Obali in na Gorenjskem vlada dodala še dodatno butalsko določbo, da se lahko gibljemo le v okviru naše občine, z nekaterimi izjemami, če določene storitve ni mogoče najti v lastni občini. Takšne zahteve turističnih županov so le izpolnitev njihovih želja, da naj Slovenci ne hodimo v njihov kraj (recimo Bled), ker je itak že preveč turistov. Za to, da se bo spoštoval tudi ta ukrep, je, po časopisnih vesteh, vlada porabila vse razpoložljive policiste, tudi s tem, da jih je potegnila od meje.

Toda, pozor, tu se skriva zajec v grmu: policisti preverjajo po cestah spoštovanje te abotne uredbe, migranti zato lažje pridejo v Slovenijo, zato bo treba na mejo poslati vojsko, kljub nasprotovanju policijskih sindikatov.

K vsem tem zadevam pa še vztrajanje na elektronskem lociranju ljudi, ki so v karanteni doma, kar je po mnenju mnogih, in tudi Informacijske pooblaščenke, to prvi korak k policijski državi.

Kot vse kaže poskuša naša oblast uporabiti metode, znane iz zgodbe o žabi, ki so jo dali kuhat v mrzlo vodo, ki se je počasi segrevala, tako da sploh ni opazila, kdaj se je skuhala.

Izmišljujejo si absurdne zahteve in testirajo, kdaj bodo tako daleč, da bodo res lahko začeli striči ovce.

Vendar pazite, mnogo ljudi je le opazilo! 

Spoštovani, v tem času, ki ga živimo, nekaj zagotovo drži. Poseben krizni čas je takšen, da razgali vse najslabše plati ljudi na vseh ravneh. Težko verjameš, se prepričuješ, da ne vidiš, ne slišiš in ne bereš prav, upaš, da to niso novice iz Slovenije. Pa so! Ob fotografiji, ko zdravstveno osebje pred ptujsko bolnišnico protestira in noče sprejeti v zdravljenje obolelih starostnikov, se lahko le zgroziš. So to res zdravniki, ki so prisegli, da bodo reševali življenja in po vseh svojih močeh pomagali obolelim? Je mar to tisto, čemur pravijo skrb za ranljive skupine? Že ves čas krize se sistematično krši najosnovnejše človekove pravice oskrbovancev v domovih in vsej starejši populaciji. Uvedel se je pravi geto sistem. In ob vsem tem še minister za zdravje, Tomaž Gantar, ki kot da sploh ne razume, kaj je naloga in poslanstvo zdravnikov in kaj je funkcija zdravstvenih ustanov.

So nenadoma domovi za ostarele postali zdravstvene ustanove in bolnišnice? Vsi dobro vemo, da je večina obolelih iz domov za starostnike in da so praktično vse, do sedaj zabeležene smrti v domovih za starostnike. Kot kaže, pa očitno ni najmanjšega namena, da bi se stvar spremenila. Ob vsem videnem in vsem, kar vemo, se vsiljuje grozljiva misel, da gre za čiščenje populacije.

Kdor ima srce in malo zdrave pameti, se mora pošteno zamisliti, kaj se dogaja v naši deželi, in moralo bi ga biti hudo sram, predvsem pa zelo strah. Nevarno je v teh časih, v naši državi, biti star. 

V prispevku »Išče se plac za špil«, objavljenem v tiskani in spletni izdaji Mladine (27. marca 2020), so bili podani neresnični, zavajajoči in neutemeljeni očitki na račun delovanja Mestne občine Novo mesto na področju mladinskih programov in glasbene scene.

Ne drži trditev avtorice prispevka, da je občina uporabnike Narodnega doma »leta 2018 izselila pod pretvezo, da je treba popraviti streho.« Preprečitev nadaljnje nelegalne rabe in bivanja tedanjih uporabnikov je bila posledica odločbe gradbene inšpekcije o takojšnjem zapečatenju objekta zaradi dotrajanosti in pravnomočnega sklepa sodišča.

Prav tako ne drži trditev avtorice, da pri zagotavljanju mladinskega klubskega središča »za zdaj ostaja pri zamislih«. Kot smo že pred objavo prispevka v naših odgovorih pojasnili avtorici, je ureditev bodočih mladinskih klubskih prostorov v teku. Mestna občina Novo mesto je, skladno z zakonodajo, javno objavila namero o oddaji za to namenjenih prostorov na Rozmanovi ulici 21 v brezplačno uporabo, v letu 2019 smo zagotovili potrebno projektno dokumentacijo in izvedli razpis za izvajalca del, aprila letos pa je stekla tudi izvedba gradbenih del za temeljito prenovo prostorov. Pogodba z izbranim najemnikom je usklajena in je v fazi podpisa. Predvidevamo, da bi se izvajanje dejavnosti lahko pričelo v letošnjem letu.

Zavajajoči so tudi očitki avtorice o nenavadnem razumevanju občine, o tem, kdo so mladi, ki ga je avtorica utemeljila s »pričevanji in fotografijami« Mladinskega centra Oton, ki deluje pod okriljem Zavoda Novo mesto. Mladinski center Oton je namenjen razvijanju mladinskih programov, pri čemer povezuje različne akterje na mladinskem področju. Prednostno je namenjen mladim med 15. in 29. letom, vrata pa so odprta tudi drugim starostnim skupinam.

Neresnična je tudi izjava sogovornika, da na Glavnem trgu ni koncertov, saj je bilo z obsežno prenovo, zaključeno spomladi 2019, mestno jedro namenjeno tudi takim vsebinam in jih redno gosti. Na slavnostnem odprtju so med drugim nastopile legendarne glasbene zasedbe Dan D, DMP, Rudolfovo, Generator in Županova torta. Mestna občina Novo mesto si razvoj (klubske) glasbene scene prizadeva podpirati s povečanjem nabora primernih prostorov za vaje in nastope (prenova Narodnega doma, ki bo namenjen širši javnosti, mladinski kulturni klubski prostori), sofinanciranjem glasbenih ustvarjalcev in dogodkov prek vsakoletnega javnega poziva, ukrepov za oživljanje mestnega jedra in rednim angažiranjem novomeških ustvarjalcev, ki so zadnja leta paradni konji tudi slovenske glasbene scene in je nanje izjemno ponosna.

Lep pozdrav.

Samostan je bil znanilec institucionalnega prostora v zgodnjem srednjem veku z značilnostmi, kot so discipliniranje, hierarhija, nadzor, kazen, predvsem, pa pravila. Za njem se pojavijo dvori, katerih značilnost so bile predvsem ceremonije, prav tako pa kaže na nekatere značilnosti institucij, ki jih poznamo še danes. Kasneje uvedba špitala, do prelomnega dogodka velikega zapiranja v 17. stoletju, ko so zapirali prebivalce v splošne bolnice, (hôpitaux généraux) pa do rojstva totalne institucije. V špitalu so se znašli tisti, ki niso nikomur pripadali, splošna ustanova pa je imela značilnost azila, za tiste, ki so postopali po mestu. Nastanitev ljudi v ustanovo je imelo pomen, da oblasti pospravijo mestne trge in ulice z namenom, da se vzpostavi red in mir v mestu. Gobavišča pa so predstavljala izobčenje, kar je bilo značilno tudi za nekatere ustanove v zgodnjem srednjem veku. Totalna institucija odpravi izobčenje in gre bolj za izključitev posameznikov iz skupnosti. Gre za postavljanje meja. Ljudje so lahko ostali v mestu, ampak so bili izključeni iz skupnosti. Oblike discipliniranja so omogočale ohranjanje reda, od zgodnjega srednjega veka, pa do današnjih totalnih institucij, kot so psihiatrični azili, bolnišnice, zapori. Ljudje v teh institucijah so bili povezani z zunanjim svetom, medtem ko so bili v srednjem veku zaprti za grajskimi zidovi. Povsod je obstajalo nadzorovanje in kaznovanje. V sodobni totalni ustanovi so kazni in privilegiji povezani z zunanjim svetom, v srednjem veku pa so bili z notranjim, kot opisuje Foucault Goffman in drugi.

V 21. stoletju v času informacijske dobe, natančneje v času koronavirusne krize, se kažejo nekateri premiki glede obvladovanja posameznikov, s strani oblasti in stroke, ki so okuženi s koronavirusom. V srednjem veku je pomenilo biti doma, biti tudi v družbi. Danes postaja dom, kot prostor zasebnosti, oblika institucije. Ljudi, ki so okuženi ali pa čakajo na odgovor testnih preiskav zaradi okužbe, zdravstveno osebje napoti domov, v domačo karanteno. Iz socialnovarstvenih zavodov svojcem svoje varovance napotujejo ali pa ponujajo možnost, kot rešitev za odhod domov. Ko ustanove, ki so veljale za socialnoskrbstvene, ne zmorejo več, predlagajo, oziroma priporočajo, da naj svojci svoje sorodnike, ki so jih zaupali v institucije, vzamejo domov. Od srednjega veka, pa kasneje od 17. stoletja naprej, ko je bil ustanovljen špital in gobavišča, so danes vidni zametki premikov. Dasiravno so bili ukrepi v zgodovini bolj ali manj trajne narave, se trenutno zdi, da so ukrepi, priporočila ali prošnje začasne narave, v času okužbe. Pa bo res tako in kaj se bo spremenilo?

Priča smo dogodkom, ki jih niso nikoli doživeli tudi tisti, ki so najstarejši med nami. Kaže, da je čas bolezni Covid-19 čas, ki že zaznamuje spremembe in tudi kaže na premike in transformacije, kot se nakazuje tudi pri institucionalnih oblikah bivanja. Zanimivo je, da so na primer v Vuhanu na Kitajskem, ljudem trkali na vrata, da bi jih testirali in jih spravili ven iz stanovanj, kjer so se skrivali, pri nas, pa ravno obratno. Dom je postal prostor za karanteno. Danes tehnologija omogoča nadzor brez fizične prisotnosti nadzornika. S strani oblasti se že nakazuje nadzor nad posameznikom preko zasebnega telefona. Oblast v ukrep prisili posameznika ali pa ga postavi pred kvazi izbiro za prostovoljno privolitev v nadzor, v zasebnost. Dom torej postaja institucija, kar pomeni, da ostaja posameznik brez intime, podvržen nadzorovanju in kaznovanju. Hendikepirani in ostareli, ki so nastanjeni v socialnovarstevnih ustanovah, oziroma njihovi svojci so marsikje v Sloveniji postavljeni pred »kvazi« izbiro, ali bodo vzeli svojega sorodnika domov in ga negovali 24 ur dnevno. Iz potrebe po pomoči institucionalnega varstva so ljudje svojce nastanili v ustanove, sedaj pa ostajajo sami s seboj s pomoči potrebnimi svojci. Doma! Dom postaja ustanova za izvajanje storitev, ki bi jih naj javna sociala in zdravstvo omogočala, zagotavljala skrb in nego. Zdi se, kot da prihaja do nekakšne spontane deinstitucionalizacije, v povečanem obsegu, zaradi nevzdržnosti sistema, premalo zdravstvenega in negovalnega osebja, nemoči ustanov. Po eni strani, to pomeni priložnost za razvoj novih oblik bivanja, kajti iz prepoznanih potreb se rodijo novi izzivi. Po drugi strani pa je katastrofalno, ko smo vse bolj priča situacijam na področju skrbi za nemočne, ko država dobesedno odvrže skrb za nemočne na sorodnice in sorodnike, v domače okolje – Domov! Tako se država osvobodi bremena, ki ga prenese na svojce. Oblast se reši stroškov, problemov in ljudi. Problem za državo je rešen, na pleča posameznikov pa se zvali gmota, ki je ne morejo nositi. Ženske se zopet potiska v vlogo skrbnic in pomočnic na domu. Delo od doma, ki ni vrednoteno, je neplačano ali pa je zelo slabo plačano. In nenazadnje premiki, ki se dogajajo znotraj socialnovarstvenih panog, pomenijo nadzor nad delom in poseg v intimo. Dom postaja na nek način kot ’odpadni’ prostor za vse tisto, kar sistem ne zmore in kar naj bi obvladoval v socialni državi. Ob izbruhu koronavirusne krize se problemi, ki so že obstajali, le potencirajo, privreli so na dan. Od srednjega veka pa do danes so marginalne posameznike zapirali v ustanove-uvedli sistem nadzorovanja in kaznovanja. Danes pa postaja dom vse bolj zanimiv, kot prostor, kamor poseže oblast z nadzorovanjem in kaznovanjem. Je to namig-smernica za prihodnost ali le izziv za transformacijo?

Vlada je zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 z odlokom (29.3.2020) do nadaljnjega prepovedala dostop, gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah ter prepovedala gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča (z nekaj izjemami). Na ta način je posegla v svobodo gibanja in zbiranja ter ju omejila. V zvezi s tem se pojavlja vprašanje, ali je omenjeni odlok v skladu z ustavo in zakonom?

Po 32. in 42. členu ustave je mogoče svobodo gibanja in mirnega zbiranja omejiti z zakonom, vendar samo, če je to med drugim potrebno zaradi širitve nalezljivih bolezni. Tudi 87. člen ustave določa, da se obveznosti oseb določijo z zakonom. Ali ne izhaja iz tega, da bi moral omejitve glede dostopa, gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih in površinah ter prepoved gibanja izven občine prebivališča, vse to kot omejitev dveh temeljnih ustavnih pravic, in sicer svobode gibanja in mirnega zbiranja, določiti zakon? Ali takšen zakon obstaja? Obstaja sicer Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 39. členu govori o določenih omejitvah gibanja in zbiranja, toda do omejitev ni prišlo na podlagi tega zakona, temveč odloka vlade. Važen je namreč konkreten poseg v pravice in ta se je zgodil z odlokom in ne z zakonom. Omenjeni zakon samo na splošno govori o omejitvah in s tem o posegih v pravice, toda šele odlok vlade je uvedel konkretne ukrepe, ki dejansko pomenijo omejitve omenjenih ustavnih pravic. Ali je torej v ustavi podana pravna podlaga za sporni odlok, in če ne, zakaj je bil potem izdan? Ali ni ustava za poseg v svobodo gibanja in zbiranja pooblastila samo zakona?

Ali gre za protiustavni poseg v pravice ljudi? Pa pri tem sploh ni bil upoštevan 16. člen ustave, ki dopušča omejitve obeh navedenih pravic samo v vojnem ali izrednem stanju.

Vprašanje je tudi, če se odmisli problematika 16., 32., 42. in 87. člena ustave, ali je vlada sploh imela zakonsko podlago za izdajo spornega odloka. Kajti 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih je za odreditev omejitvenih ukrepov pooblastil ministra za zdravje in ne vlade. Ali se ni tega v bistvu zavedala tudi sama vlada, saj je v glavi spornega odloka navedla besedno zvezo »v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih« in ne »na podlagi 2. in 3. točke …«, kar je običajno? Zakaj je vlada to storila? Ali ni »ukradla« pristojnosti ministru in če je, zakaj? Ali je lahko takšen odlok zakonit? Ali ni vlada s takšno potezo ignorirala volje državnega zbora, ki je za sprejem te materije pooblastil ministra in ne vlade? Ali se ni vlada nespoštljivo obnašala do parlamenta, ki sicer predstavlja ljudstvo? In na podlagi takšnega predpisa se izrekajo kazni in neki župan je celo omejil svobodo zbiranja na zasebnih površinah.

Odlok vlade pa je sporen tudi zaradi tega, ker bi moral za dosego cilja, torej zajezitve in obvladovanja epidemije, v smislu načela sorazmernosti uporabiti blažja sredstva in šele nato, če ta ne bi bila uspešna, manj blažja. Ali ne pomeni to to, da bi vlada morala najprej predpisati npr. obvezno uporabo zaščitnih mask in druge zaščitne ukrepe na vseh odprtih javnih površinah ter odprtih in zaprtih javnih krajih, in šele nato, če na takšen način ne bi bilo mogoče obvladovati epidemije, sprejeti strožji ukrep in z njim omejiti svobodo gibanja in zbiranja. Zakaj tega ni storila, če so npr. zaščitne maske bistveno boljša zaščita kot pa neuporaba le-teh? Država je nekaj časa celo odsvetovala uporabo zaščitnih mask v javnosti, kar je nekaj neverjetnega. Še v spornem odloku ni predpisala obvezne uporabe zaščitnih mask na odprtih javnih krajih in površinah, temveč samo na nekaterih zaprtih javnih krajih, kar je tudi čudno. Koliko ljudi se je zaradi tega dodatno okužilo in umrlo ter koliko gospodarske škode je bilo dodatno povzročene? Ali se državi od začetka ni šlo zato, da bi preprečila okužbe splošne populacije s koronavirusom?

Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do varnosti. Rezultat te ustavne določbe sta tudi določbi v 4. členu ZNB: »Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi,« in 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa, da ima vsakdo «pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.« Vsakdo ima torej pravico, da ga država zaščiti pred okužbo s koronavirusom in to že od začetka, ko se je pojavil ta virus. Da pa bi lahko država realizirala to svojo dolžnost, bi morala takoj na začetku ljudem dostaviti zaščitna sredstva, npr. zaščitne maske. In to tiste, ki zanesljivo ščitijo pred okužbo, saj imajo ljudje pravico do najvišje možne stopnje zdravja. Država tega ni storila. Zakaj ne? Ali je razlog, da zaščitnih mask in drugih zaščitnih sredstev že na začetku ni bilo dovolj? Ali je kakšen drug razlog? Zakaj pristojni državni organ ni poskrbel, da bi bila skladišča polna zaščitne opreme za vse in to najboljše? Saj se je vedelo, da bo prej ali slej prišlo do velike virusne epidemije, kajti strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo na to! Po previdnostnem načelu bi v skladiščih blagovnih rezerv moralo biti od vsega začetka toliko zaščitne opreme, da bi zadostovala za daljši boj s koronavirusom. Skladišča pa so bila v bistvu prazna! Ali je država namerno ignorirala svoje obveznosti v zvezi z zaščito ljudi? Ali ni država s tem ogrozila zdravja mnogih ljudi? In ne samo ogrozila, kajti mnogi ljudje so zboleli in močno trpeli, nekateri pa celo umrli!

Sicer pa: Zakaj bi bile sploh potrebne omejitve gibanja in zbiranja, če bi ljudje nosili zaščitne maske, ki ščitijo pred okužbo? 

V članku z naslovom „Zakaj tako s starostniki?“, objavljenem v prejšnji številki Mladine, sem med drugim problematiziral dejstvo, da država za boj proti epidemiji covid-19 ne angažira zasebnih koncesionarjev, ki so sicer vključeni v javno mrežo in za svoje storitve v manj stresnih časih prejemajo denar iz javne zdravstvene blagajne. Med primere takšnih koncesionarjev sem zmotno uvrstil tudi zasebno specialistično kliniko Dvorec Lanovž; iz slednje so nas obvestili, da podjetje „nima dodeljene koncesije in iz javne mreže ne pridobiva denarnih sredstev“. Posebej so opozorili na pohvale vredno dejstvo, da je „Specialistična klinika Dvorec Lanovž na Ministrstvo za zdravje, kakor tudi na najvišje vladne organe, dne 23. 3 2020, napotila ponudbo za sodelovanje v javno dobro, s katero smo ponudili naše prostore, opremo in naše zdravstveno osebje za potrebe zdravljenja bolnikov s COVID-19 oz. bolnikov, ki jim v izrednih razmerah ne morejo zagotoviti oskrbe v javnih ustanovah.“ Kliniki Dvorec Lanovž se zato za svojo zmoto opravičujem. 

Množina in intenzivnost družbenega dogajanja v tem trenutku je v vsakem primeru ekstremna, to je čutiti na vsakem koraku, v vseh medijih in ne nazadnje v delovanju nove vlade, ki bi rada prišla v zgodovino po posebnih dosežkih. Nimam namena ponavljati mnogih kvalitetnih razmišljanj o težavah tega trenutka s strani kompetentnih novinarjev, strokovnjakov in tudi laične javnosti, ki nam preko pisem bralcev sporoča, kaj vse gre narobe v tej ljubi državi, kjer strankarska politika nadomešča stroko in odloča namesto nje.

Si predstavljate resen, uigran nogometni klub z vso logistiko, z vsemi podporniki in vso organizacijo, kjer se zadnji vezni igralec (že trideset let igra za klub) odloči, da bo s pomočjo levega branilca in desnega krila (oba imata samo še dobro leto pogodbo brez možnosti podaljšanja) in vratarja (ki sploh ni hotel biti vratar) prevzel usodo kluba v svoje roke. Ni mu mar, kaj mislijo o njegovi akciji ostali igralci, ne briga ga, kaj mislijo navijači ... »Vodja« zamenja tudi klubskega zdravnika, maserja, trenerja za taktiko, kondicijo itd ...

Seveda si ne predstavljate, ker se to v resnem klubu pač ne more zgoditi. Če ne drug, bi reagirali navijači, podporniki in zahtevali red. V klubu bi se zgodilo tako! V državi pa ... no, tam je pač vse drugače ...

Zdaj pa nazaj v našo stvarnost. Zgodilo se je (spet se lahko zgodi samo nam, Slovencem), da nam oblast ugrabi nekdo, ki je že dvakrat dokazano slabo gospodaril s klubom (pardon, državo). Poigrajmo se s številkami: stranka SDS ima 30.000 članov, to je sicer veliko podjetje, a brez kapitala. Članstvo predstavlja odstotek in pol slovenskega prebivalstva - in ta dober odstotek si lasti pravico terorizirati vsaj 80% Slovencev. Da bo lažje razumeti - »vodja« se je odločil, da bo s svojimi tremi pomočniki prevzel vajeti kluba (države) v svoje roke, pa čeprav za to ni dobil mandata - ne od vodstva kluba, ne od navijačev in podpornikov kluba.

K pisanju me je pripravilo dejstvo, da se dogajajo v teh izrednih razmerah tudi vse tiste stvari, ki bi jih razumni politik odložil na čas normalizacije razmer. Tega ta vlada pod vodstvom JJ nima v planu, odgovarjajo ji izredne razmere za realizacijo vseh kadrovskih in finančnih »čiščenj«. Vsako upanje, da bi lahko Slovenija normalno zadihala pod to vlado, je prazno, zato bo očitno virus tisti, ki bo vzpostavil pogoje za prenovo države, ki obupno potrebuje na krmilu kompetentno strokovno ekipo in ne skupine sebičnih in samoljubnih posameznikov, ki prezirajo vsakogar, ki zna več od njih. To še posebej velja za prvega med njimi!

V tolažbo, in to veliko, pa mi je, da se je v tej krizi izkazalo, kako prav imamo vsi tisti, ki zagovarjamo javno zdravstvo in državno premoženje, ki je osnova za funkcioniranje vsake države. Zato bo zanimivo (upam, da ne tragično) opazovati, kako bo ta ekipa reševala težka vprašanja krize in prerazporejala (naš) krizni denar. Prve težave so že vidne in očitne ...

Ključno vprašanje je samo, koliko pripravljenosti je v 80 odstotkih normalne Slovenije, da se pripravi na velike spremembe v družbi, do katerih bo neizogibno prišlo. 

Virus korona je tu. Pa naj je vzrok zanj maščevanje narave za dolgoletno človekovo skrunjenje; ali so ga po teorijah zarot (nekateri vanje slepo verjamejo) hote zasejali, da bi kapitalizem očistili nepotrebnih »zajedavcev«; ali je po nesreči pobegnil iz laboratorija; ali pa je samo preskočil z netopirjev na novega gostitelja, nič ni več pomembno, tukaj je.

V meni, v tebi, med nami. Neviden in zastrašujoč obvladuje naša življenja. Podarili smo mu bližino svojih dragih, odpovedali smo se velikemu kosu svobode. Nekaterim vliva hud strah, drugi se mu skoraj posmehujejo, kot da ne vedo, kje je tista prava mera. Pa nas znova in znova nanjo opozarjajo kolone lesenih krst v sosedni državi, čisto enakih, čisto brezosebnih. Tolažimo se, da bo pri nas drugače, saj upoštevamo vsa navodila, vse zapovedi, prostovoljno. Ubogamo avtoritarnega vodjo, on že ve, in če bomo pridni, nas ne bo doletelo nič hudega. Le kaj bo »tisti znani slovenski infektolog« od daleč, iz Berlina, prerokoval in risal katastrofalne podobe, saj ne pozna naše situacije.

Skrbne matere izumljajo vsak dan nove načine, da bi umirile živahne malčke; družinski člani se soočajo s svojimi odtujenimi odnosi in jih lepijo na novo; zaljubljene najstnice ure in ure visijo na telefonih; otroci kupujejo hrano in jo hvaležno nosijo staršem pred vrata; samotni sprehajalci si samo od daleč pomahajo v pozdrav. Obnemogli starčki v tesnih sobicah prosijo, da bi se čas zanje hitreje vrtel, posamezni pa, kako žalostno, umirajo brez naše tolažilne prisotnosti. Negotovost, bolezen, trpljenje zaznamujejo korono 19.

Borimo se z njo, vsak po svojih močeh in po svojih dolžnostih. Tisti v prvih vrstah so najbolj pogumni, najbolj prizadevni, najbolj utrujeni in najbolj vredni hvaležnosti. Vsi vemo, kdo so. Skrbijo, da ostanemo zdravi, nam lajšajo bolezni, omogočajo oskrbo z živili, s pošto, denarjem, higieno itd. Pravijo, da se posebno v hudih časih pokaže, kaj kdo nosi v sebi in ti ljudje gotovo premorejo veliko odgovornosti, znanja, solidarnosti, sodelovanja, požrtvovalnosti, sočutja, pomoči in dobrote. Nekatere druge preplavlja panika, da bi najraje zaprli morebitne bolnike čim dalj od sebe, na robove naselij, ker tam jih ne bodo ogrožali. Kot da se zgodovina ponavlja. (Kužni duševni bolniki, narkomani, begunci, itd.) Ne zavedajo se, da bi s tem izobčili sebe. Morda še ne danes, jutri pa morda že.

Tretji nam vladajo in nas vračajo v leto 1991. Čeprav smo njihove nespodobnosti že zdavnaj razkrili, se predsednik države in drugi podporniki delajo, da tega ne vidijo. Veliki vodja, največji rešitelj, bi rad v imenu korone deloval brez nadzora in omejitev. Samo to je zanj plodna drža opozicije, za njegove vernike pa, da smo v tem krutem času tiho ter ga pustimo čisto pri miru. Medtem sam brez sramu širi avtokracijo in nas še vedno razdvaja. Čeprav ni čas za analize, še vedno kar naprej obtožuje Šarca in strokovno ekipo, ker niso zaprli meja ter zapovedali dvotedenske izolacije za »zdrave« smučarje. Odmev se glasi: meje so še vedno odprte, sedanje opuščanje testiranja vseh obolelih z respiratornimi obolenji pa lahko pomeni nekontrolirano širjenje korone med prebivalstvom, testov je menda dovolj in laboratorijev tudi. Poleg tega ljudje hodijo na delo kljub temu, da zdaj že vemo, da se kužnost pojavi pred bolezenskimi znaki.

Marsikdo bi se še lahko pogledal v ogledalo. Vsi, ki so razgrajevali javno zdravstvo, ki niso izšolali dovolj zdravnikov, ki so dovolili, da nam je zdravstveni kader »pobegnil« drugam; vsi, ki so zanemarili samooskrbo, izpraznili take in drugačne rezerve, ki v preteklosti niso priskrbeli dovolj zaščitne opreme in potrebnih aparatur; tisti, ki niso izdelali učinkovitega državnega načrta za krizno komuniciranje; tisti, ki so šli zadovoljevat svoje užitke v rizična okolja itd. In nenazadnje tudi mi, ki smo kar naenkrat vsi po vrsti postali strokovnjaki za viruse, epidemije in obsojanje. 

Enkrat na začetku februarja, ko smo še bežno spremljali okužbe s koronavirusom tam daleč na Kitajskem v Wuhanu, ko si nihče na Zahodu niti mislil ni, da bo neka lokalna epidemija, tako kot mnoge prej v dobrem mesecu dni zajela praktično vso zemeljsko oblo in jo prisilila v karanteno, kot še nobena prej v sodobni zgodovini človeštva, sem pisal in se spraševal, ali vojsko v Sloveniji res potrebujemo. Zagovarjal sem tezo, da je ne, ker da je nepotreben strošek in slabo uporabna v obliki kakršno imamo ob izzivih, ki jih nam prinaša čas.

Sredi pandemije s Covidom-19 vlada kliče parlament in javnost k aktivaciji vojske s pooblastili policije, ker da je nujna za boljše varovanje južne meje (s Hrvaško) pred pričakovanimi vdori nezakonitih migrantov, potencialnih prenašalcev novih okužb. V tem trenutku – pojasnjuje notranji minister, Hojs – je v mestih in notranjosti države ne potrebujemo. V tem trenutku je ne potrebujemo?!Kaj pa jutri? Morda ob kakem izbruhu narodove jeze? Ker se tudi to lahko zgodi, če bo oblast ob ukazovanju domnevnega pravilnega vedenja za zajezitev pandemije počela tudi stvari, ki z njo nimajo veze in ki razkrivajo neke druge, ne kolektivne interese. In nekaj se v tem smislu tudi že dogaja: vrsta hitropoteznih, nepojasnjenih kadrovskih menjav, utišanje uprave za javna plačila in onemogočanje dela komisije za preprečevanje korupcije, delno utišanje tudi medijskega nadzora nad početji vlade.

A vrnimo se k policijskim pooblastilom, ki naj bi jih z aktivacijo razvpitega 37.a člena zakona o obrambi državni zbor z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev dodelil vojski. Tudi če zaupamo predlagatelju te poteze, notranjemu ministru, verjamemo v njegovo dobronamernost in v zagotovila, da bodo vojaki in vojakinje le nadomeščali policijo in ji tako pomagali pri obvladovanju nezakonitih prehodov meje, se moramo vprašati, ali niso pooblastila vezana tudi na znanje, na usposobljenost, na kvalifikacijo, ki jih poklic, ki jih prevzema in izvaja, ima? Policisti, ki so za ta poklic posebej izšolani, morajo po zakonu o delu v policiji za izvajanje policijskih pooblastil opraviti še poseben izpit. Pripadnicam in pripadnikom vojske tega ni treba?

Takoj mi pride na misel primerjava z zdravstvom, ki je naša prva obrambna linija proti pandemiji. Si predstavljamo, da bi zdravniku splošne medicine podelili pooblastila travmatologa ali infektologa, ker sta slednja trenutno najbolj obremenjena? Morda pretiravam, a pooblaščanje nekoga za nekaj, kar ni na njegovem spisku del in nalog, ne gre. Tudi če ostanemo le pri policiji in vojski. Bi policistu dali rokovat z minometom ali oklepnikom, ne da bi ga prej za to usposobili?

In če že hočemo z vojsko okrepiti vrste policije tako za nadzor meja kot za kakršno koli drugo potrebo varovanja življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kriminala, nadzora in urejanja prometa, ter občega zagotavljanja miru in reda, pričnimo z njeno reformo, z njenim preoblikovanjem v skladu z izzivi do naše varnosti in znosnega življenja, ki so pred nami. Mislim na dramo, ki jo živimo te dni skupaj z ostalim svetom in ki se utegne ponoviti, tudi ko bi jo zadušili, morda že prihodnje leto z novim, mutirajočim in neobvladljivim virusom. Mislim tudi na ekstremna vremenska in druga naravna dogajanja kot posledico podnebnih sprememb.

Že to, kar se nam dogaja zadnje tri tedne, kliče po korenitih spremembah in prilagoditvah naših življenjskih modelov in standardov, tako na osebni kot na kolektivni ravni – govorim o nujnosti nove družbene in razvojne agende. Začnimo pri vojski, če jo že hočemo na meji. 

Spoštovani, v članku o gospodarskih posledicah epidemije sem zapisal, da v Slovenski izvozni in razvojni banki (SID) še ne vedo, kakšne obresti bodo ponudili. Zapis ni bil povsem natančen, zaradi česar objavljamo celoten odgovor banke: »Cene razpoložljivih kreditov so odvisne od številnih dejavnikov in njihovih kombinacij (bonitete podjetja, višine kredita, ročnosti, danih zavarovanj, državnih pomoči de minimis, idr.), zato vam približnih cen ne moremo posredovati, v večini primerov pa bodo nižje od tržnih cen.« 

V 11. številki Mladine (13. 3. 2020) je Bernard Nežmah v kolumni z naslovom Virus uničenja mladinskega letovišča, v kateri piše tudi o napovedani prodaji počitniškega doma Mestne občine Ljubljana v Poreču, med drugim zapisal: “Stranka Levica, ki sistematično napada že idejo zasebnih šol, ki se financirajo iz proračuna, je zdaj nema, kaj šele da bi napovedala proteste pred magistratom ob nakani ljubljanskega župana, da proda in eliminira mladinski počitniški dom.” V Levici zahtevamo popravek zapisane navedbe. 9. marca 2020 smo namreč na MOL naslovili predlog za umik točke z dnevnega reda in zahtevo za sklic seje Odbora za predšolsko vzgojo in izobraževanje Mestnega sveta MOL na temo prodaje počitniškega doma. Seja odbora je bila nato sklicana, predsednico pa smo prosili, naj nanjo povabi tudi predstavnike upravljavca doma, tj. Zavoda za rekreacijo in letovanje otrok, ter

Zveze prijateljev mladine Slovenije in njenih ljubljanskih enot, ki organizirajo letovanje otrok v tem počitniškem domu. Še preden smo prejeli odgovor na prošnjo, je bila zaradi razglasitve epidemije v državi seja odpovedana.

Hkrati smo na spletni strani stranke in družbenih omrežjih objavili izjavo proti napovedani prodaji. Isti dan je bila izjava z uradnega naslova ljubljanskega odbora stranke ljubljana@levica.si posredovana tudi medijem, med drugim tudi na naslov vašega uredništva desk@mladina.si.

Tako novinar kot uredništvo bi morala pred objavo kolumne preveriti resničnost vseh navedb v njej, namesto da širita neresnice. Zato zahtevamo, da se v naslednji številki Mladine objavi celotna izjava Levice proti predvideni prodaji in popravek neresničnih navedb. Pričakujemo tudi takojšnji popravek napačnih navedb na spletni strani Mladine.

Dr. Bernard Nežmah v svojem pamfletu (Mladina, 13. marec 2020, str. 16) omenja ’profesorje telovadbe’. Očitno doktor filozofije, vsestranski komentator in pisec različnih besedil z mojo stroko in vedo ni na tekočem. Šolskega predmeta z imenom ’telovadba’ nimamo že najmanj pol stoletja. Zamenjal ga je predmet ’telesna vzgoja’, ta pa je leta 1996 z zakonom dobil ime ’športna vzgoja’. Učiteljem, ki ta predmet poučujejo, neoporečno pravimo ’športni pedagogi’. Če imajo visokošolsko diplomo pedagoške smeri, imajo naziv ’profesor’. Težko je verjeti, da je doktorja znanosti kar za pol stoletja povozil čas. Res pa je tudi, da se ne more na vse spoznati. V športni stroki izraz ’telovadba’ (namesto športna vzgoja) štejemo za žaljivko. Od priznanih piscev in visokošolskih učiteljev katere koli stroke pričakujem tudi terminološko odličnost. Tovrstna šlamparija kaže tudi na neprimeren odnos do moje stroke in vede. Natančnost ni ravno vrlina različnih razumnikov.

Seveda me moti tudi to, da doktor znanosti in visokošolski profesor lahkotno posplošuje nekatera dejstva. Nekateri športni pedagogi (po Nežmahovo: ’profesorji telovadbe’) menda pripovedujejo ’temne zgodbe’ o fizičnih sposobnostih svojih šolarjev. In nekaj ’temnih zgodb’ doktor znanosti preprosto posploši, čeprav se v znanosti natančno ve, kdaj so posplošitve dopustne. Posplošeno in objektivno informacijo o fizičnih sposobnostih slovenskih šolarjev je mogoče dobiti le na podlagi znanstvene obravnave tako imenovanega športno vzgojnega kartona, ki ga šole uporabljajo že najmanj štiri desetletja, empirične podatke pa analizira Fakulteta za šport in ugotovitve javno objavlja v poljudnem in strokovnem tisku. Dr. Nežmah o objektivnih in utemeljeno posplošenih izsledkih ne ve nič. Za pamflet (sramotilni spis) seveda zadostuje nekaj ustnih sporočil posameznih športnih pedagogov, ne pa tudi za verodostojno pisno informacijo bralcev. Da je nasploh lahkotno posploševanje posameznih primerov stalna metoda Nežmahovega pisanja, ne more biti opravičilo.

Očitno Nežmahovemu mnenju o nezadostnih fizičnih sposobnostih manjka tudi poglobljen logični premislek. Nekaj športnih pedagogov menda tarna o slabi fizični pripravljenosti svojih učencev. Ja, kdo pa je pristojen in odgovoren za ustrezen telesni (psihofizični) razvoj šolarjev? Športni pedagog! Športni pedagog, ki tarna o slabi psihofizični pripravljenosti svojih učencev, pač ni opravil svojega poslanstva. Zato je tarnanje o ’slabih’ učencih predvsem samokritika, ne pa splošno veljavno dejstvo.

Kar zadeva prodajo mladinskega doma v Poreču, ki jo napoveduje ljubljanski župan, pa v celoti podpišem misli dr. Nežmaha. 

Spoštovani odgovorni urednik g. Grega Repovž, na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih vas vljudno prosim, da objavite popravek navedb v članku: Posilstvo kot družbeno sprejeta norma?, ki je bil objavljen v tedniku Mladina, 13. 3. 2020 in v katerem je napačno zapisano, da »odpor proti spremembi zakonodaje tako prihaja zgolj s strani tožilstva, kjer pa je že tradicionalno največ odpora do sprememb kazenske zakonodaje.« Zgornja trditev ne drži. Nasprotno, vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je članica delovne skupine pri ministrstvu za pravosodje in se aktivno zavzema za spremembo zakonodaje na tem področju. Glede ostalih navedb s tem v zvezi pa pojasnjujemo, da model soglasja vključuje oba modela, »ja pomeni ja«, kot tudi »ne pomeni ne«. Za objavo popravka se vam prijazno zahvaljujem.

Lep pozdrav, 

Del besedila dr. Boža Repeta: ... »To vlogo danes odlično igra Borut Pahor. Nekdaj menda socialdemokrat in vnet zagovornik ’francosko-nemškega’ vlaka (torej demokracij, ki zavračata sodelovanje s skrajnimi strankami), je daljnovidno ugotovil, da novi veter spet piha z vzhoda. In da zato, kot v dobrih starih časih, na oblasti potrebujemo ’močno osebnost’« ... je posebej pomenljiv.

Predsednik države, ki naj bi bil vsaj nevtralen, je favoriziral, se trudil in prispeval spraviti na oblast načelnika SDS, klenega »Princa teme«, človeka, ki si je vzdevek po lucidnem navdihu dr. Drnovška pridobil zaradi mahinacij z orožjem »v imenu države«, prilaščanjem pristojnosti (Depala vas), z grožnjo »labodjega speva« novinarjem, s podmiznim mešetarjenjem za prevzem nadzora osrednjega časopisa. Vzdevek potrjujejo še afera Patria, žalitve novinark, sodnikov in drugače mislečih, nazadnje poskus financiranja volilne kampanje s ’posojilom’ iz R. Srbske. Računi rabot ’močne osebnosti’ pa ostajajo neporavnani. Ima pač vražjo srečo z razvejano podporo konvertitov in upogljivih povzpetnikov. Če ti ne zadoščajo, ko mu gre za nohte, se posluži scenarija »spontanega dogajanja ulice« in ustrahovanja, ki spominja na prakso nacifašizma.

Odlične reference za vodilno politično funkcijo, kajne?

Tako smo soočeni s predsednikom vlade, ki ima toliko masla na glavi kot nihče izmed politikov po osamosvojitvi - navsezadnje je res »največji«. ’Vsevključujoči’ predsednik države ima del zaslug, da smo zdaj prisiljeni »jesti« žaltavo maslo, ki nam zastruplja želodec in perspektivo. 

Seveda je upravičena skrb, kako se bo tretja Janševa vlada spopadla z negativnimi vplivi korona virusa na gospodarstvo. Izkušnje iz preteklosti ne vplivajo optimizma, ker Janša ni navajen spoštovati opozoril stroke in upoštevati vpliva mednarodnega okolja na pogoje gospodarskega razvoja pri nas. Naj spomnim na nekaj primerov. Ko je Janša, ob asistenci DeSUS-a in sindikatov, s pomočjo referenduma, rušil zakone Pahorjeve vlade, ni upošteval opozorila strokovnjakov, da bodo to mednarodni finančni trgi slabo sprejeli in podražili naše zadolževanje v tujini. To se je tudi zgodilo in močno prispevalo k tisti milijardi obresti za najete kredite, ki smo jih kar nekaj let plačevali iz proračuna. Te obresti so bile ovira za rast plač in pokojnin ter zavora za večji obseg nujnih javnih investicij (za gradnjo domov za ostarele, stanovanjsko izgradnjo, modernizacijo zdravstva itd.).

V zadnji tretjini prve Janševe vlade so nekateri strokovnjaki začeli opozarjati, da se gospodarstvo preveč zadolžuje in zaradi tega pregreva. Zato so predlagali ustrezno ukrepanje. Vlada se je samo navduševala nad hitro rastjo BDP in, očitno, stavila zgolj na naslednje volitve, ne pa poskrbela za zdravo rast gospodarstva. Posledica tega so kasneje nastali slabi krediti in vsi problemi, ki so nastali v zvezi s sanacijo bank. Mimogrede, druga Janševa vlada bi lahko dokapitalizirala državne banke, ko Evropska komisija še ni narekovala pogojev dokapitalizacij, tako kot so ravnale druge države, pa tega ni storila. Tako smo padli v kremplje evropskih birokratov, ki so s svojimi zahtevami osiromašili naše gospodarstvo in prebivalstvo.

Potem ko je vodstvo vlade že prevzela Alenka Bratušek, je Janša še vedno razglašal, da je za Slovenijo edina rešitev prihod trojke. Spet se ni oziral na to, kako sprejemajo besede bivšega predsednika vlade v mednarodnem okolju in v Evropski komisiji. Pomembno je bilo samo otežiti delo vladi Alenke Bratušek. Prerokoval je nadaljevanje negativnih gospodarskih gibanj. Zato, da bi bil pri sejanju pesimizma čim bolj učinkovit, je celo izjavil, da se bo umaknil iz politike, če bo gospodarska rast pozitivna. Pa je bila pozitivna!

Ali bo nova vlada bolj upoštevala sugestije strokovnjakov in možne odzive mednarodnega okolja na delovanje vlade in na izjave predsednika vlade ter posameznih njenih ministrov? Dajmo se presenetiti! 

V aktualni številki Mladine (13. 3. 2020) je Bernard Nežmah v kolumni z naslovom Virus uničenja mladinskega letovišča, v kateri piše tudi o napovedani prodaji počitniškega doma Mestne občine Ljubljana v Poreču, med drugim zapisal: “Stranka Levica, ki sistematično napada že idejo zasebnih šol, ki se financirajo iz proračuna, je zdaj nema, kaj šele da bi napovedala proteste pred magistratom ob nakani ljubljanskega župana, da proda in eliminira mladinski počitniški dom.”

V Levici zahtevamo popravek zapisane navedbe. 9. marca 2020 smo namreč na MOL naslovili predlog za umik točke z dnevnega reda in zahtevo za sklic seje Odbora za predšolsko vzgojo in izobraževanje Mestnega sveta MOL na temo prodaje počitniškega doma. Seja odbora je bila nato sklicana, predsednico pa smo prosili, naj nanjo povabi tudi predstavnike upravljavca doma, tj. Zavoda za rekreacijo in letovanje otrok, ter Zveze prijateljev mladine Slovenije in njenih ljubljanskih enot, ki organizirajo letovanje otrok v tem počitniškem domu. Še preden smo prejeli odgovor na prošnjo, je bila zaradi razglasitve epidemije v državi seja odpovedana.

V kolumni Ustvarjalci vampirjev (Mladina 10, 6.3.2020) Bernard Nežmah prevzame manipulacijo NOVE24TV, ki mi je podtaknila avtorstvo teksta Jožeta Biščaka, ki sem ga citirala v nagovoru na protestu Proti koaliciji sovraštva in ki je nedvomno ogaben primer sovražnega govora. Citirani Biščakov tekst mi je pripisal že Luka Svetina v prvem poročanju v večernih novicah na NOVA24 TV 28.2.2020. 29.2. je NOVA24TV v nepodpisanem članku »Temna stran protestov proti sovraštvu …« v rubriki Črna kronika (sic!) zapisala: »… O našem mediju in stranki SDS je z lista papirja brala takole: ’Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene hudobne podgane se zaganjajo v vse, ki jim niso pogodu, lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali.’« in sklenila: »Takšna retorika je seveda skrajno sovražna in vzbuja empatijo med protestniki v sovražnem ozračju, ki lahko hitro eskalira …«. 1.3.2020 je Aleksander Rant na portalu NOVA24 TV v članku »Sovraštvo obstaja, danes vsaj vemo, kdo ga širi« uporabil še drugi del v mojem nagovoru citiranega Biščakovega teksta: »Kres je na začetku shoda zakurila kar kolumnistka mariborskega Večera, Svetlana Slapšak, ki je dejala, da je treba nasprotnike levice brezpogojno uničiti. ’Janšo in njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellističen način. Resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla.’ je povedala Slapšakova. Torej, vse, ki niso z nami, je treba uničiti – dokončno. Tako so govorili nacisti v Nemčiji, preden so izvedli kristalno noč in v koncentracijska taborišča odpeljali na milijone Judov in drugih.« Članek je bil v obliki reportaže objavljen tudi na televiziji NOVA24, preveden je v klavrno angleščino in deljen po internetu.

Kolumna Jožeta Biščaka Arhitekti zla (NOVA24 TV 22. 2.2020) se v citiranem delu nanaša na »mašinerijo medijskega mainstreama« in sem ga navedla kot ilustracijo sovražnega govora in kot resnico o laži Janševe izjave, da so njihova vrata odprta vsem. Zadnji odstavek kolumne nosi podnaslov ”Ne izbirajo sredstev za demoniziranje Janše« in se glasi: »Entropija je njihova strast, življenjsko poslanstvo. Tega niti ne skrivajo več. Zdi se celo, da prav hrepenijo in se veselijo, da razgradijo še tisto nekaj malega, kar je zdravega ostalo v slovenski družbi. Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene in hudobne podgane se zaganjajo na vse, ki jim niso pogodu. Lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali. Če bo treba, bodo uničili državo. Pri tem ne izbirajo sredstev. Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla.” Nagovor sem objavila na svoji spletni strani 28.2., o manipulaciji NOVE24 TV sem poročala na svoji strani 29.2. in 2.3., Protestival je objavil vizualni komentar, ki sem ga prav tako prenesla na svoji fb strani, moj tekst, ki manipulacijo celovito dokumentira, pa je bil objavljen na spletni Mladini 3.3. In vendar je Bernard Nežmah 6.3. v tiskani Mladini zapisal: »… ena izmed govornic je na njem prostodušno izrekala, da so Janševi mediji zadnje dni pobesneli kot povampirjene podgane.« Komentarju, ki sledi, ni mogoče oporekati, le da zadeva avtorja teh besed Jožeta Biščaka in ne mene, ki sem ga citirala: »Pesniška govorica je kajpak znana po široki rabi metafor, toda novinarje označiti za pobesnele in povampirjene podgane? Tu je konec dialoga, to je le sramotenje, s katerim ni mogoče niti polemizirati. Novinarji niso več ljudje niti ne metaforične podgane, temveč kar povampirjena bitja. Besednjak popolne anihilacije …«

Naj sklenem:
1. Bernard Nežmah ni poslušal v živo ali bral mojega nagovora, sicer bi ga bržkone najprej zbodla moja dokaj sarkastična parafraza njegovega teksta iz prejšnje kolumne v Mladini
2. Bernard Nežmah ni poslušal v živo ali bral mojega nagovora, sicer se mu takšna blamaža glede citiranega Biščakovega teksta ne bi zgodila
3. Bernard Nežmah posluša in bere NOVA24TV, iz njihove propagandne manipulacije je pobral laž o mojem sovražnem govoru
4. Bernard Nežmah ne bere portala NOVA24TV ravno pozorno, sicer bi prepoznal tekst tam objavljenega Biščakovega komentarja 5. Bernard Nežmah ne bere Mladine (spletne Mladine), v kateri objavlja, sicer bi opazil moj tekst o tej manipulaciji
6. Skratka, Bernard Nežmah ne bere, vsaj ne o zadevah, o katerih piše 
7. Če pa Bernard Nežmah vendarle bere, potem sledi, da zavaja zavestno oz. se ne more upreti skušnjavi, da ponovi prikladno laž, četudi je bila že večkrat razkrinkana; s tem se umešča na sam rep medijskih lažnivcev in proizvajalcev sovražnega govora pri nas
8. Zaradi vsega tega je kolumna Bernarda Nežmaha zmazek, ki komaj za silo služi denunciranju tistih, ki niso po volji, oz. tiste, ki ni po volji: enako kot drugi navedeni teksti je prežeta z zlobo, lažnim ogorčenjem in sovraštvom in zato lahko računa na ustrezno nagrado z ustreznega mesta. Škoda, saj starost ponuja toliko možnosti za tehtne premisleke in ustvarjanje.

Z druge strani je kolumna Bernarda Nežmaha dragocena, ker zaokrožuje serijo prispevkov na desnem političnem polu, ki tekst urednika Demokracije Jožeta Biščaka, objavljen na portalu NOVA24TV, precizno in z ustreznimi komentarji opredelijo kot sovražni govor. Pri tem ni pomembno, da avtorji bodisi zaradi površnosti in nekompetentnosti ali kot zavestno manipulacijo tekst pripisujejo meni. Avtorstvo je jasno, kolumna Jožeta Biščaka je še vedno dostopna na portalu. Pomembno je, da ga vsi prispevki prepoznajo kot sovražnega in nedopustnega. Preglejmo še enkrat objavljene ocene oz. obsodbe teksta: »Takšna retorika je seveda skrajno sovražna in vzbuja empatijo med protestniki v sovražnem ozračju, ki lahko hitro eskalira …« (neimenovani avtor, NOVA24TV 29.2.); »Torej, vse, ki niso z nami, je treba uničiti – dokončno. Tako so govorili nacisti v Nemčiji, preden so izvedli kristalno noč in v koncentracijska taborišča odpeljali na milijone Judov in drugih.« (Aleksander Rant, NOVA24TV 1.3.); »… Tu je konec dialoga, to je le sramotenje, s katerim ni mogoče niti polemizirati. Novinarji niso več ljudje niti ne metaforične podgane, temveč kar povampirjena bitja. Besednjak popolne anihilacije …« (Bernard Nežmah, Mladina 6.3.). Ocene so povsem skladne z mojimi ocenami produkcije medijskega konglomerata NOVA24TV, Aleksander Rant izpostavi tudi vzporednico z nacističnimi mediji oz. goebbelsovsko propagando, na kar že dlje časa opozarjam v svojih kolumnah v Večeru.

Celoten tekst mojega nagovora na shodu 28.2. se glasi:

»Spoštovane, spoštovani, Prebrala bom citat iz današnje kolumne Bernarda Nežmaha v Mladini: ”Pogledi, da so denimo mediji blizu SDS vir zla, spregledajo dejstvo, da Nova24TV in njen spletni portal preprosto zasedata prosto mesto, da poročata o dogodkih, ki jih osrednji dnevni mediji ignorirajo, in prinašata poglede, ki jih medijski mainstream zapostavlja.” Bernard Nežmah ima prav. Obstajalo je prazno mesto, ne samo v Sloveniji, ampak v celi Evropi, ki ga je po zgodovinskem porazu za sabo pustila goebbelsovska propaganda, najbolj ubijalsko uspešna propaganda vseh časov in vzorec za mnoge modele propagande. Imenovati jo danes ”greznica” je understatement, saj je metoda te propagande nenehno proizvajanje laži, diskvalifikacij in falsifikatov, nenehno širjenje števila in vrst sovražnikov in s tem vzpostavljanje strahu, panike pa izvajanje preventivnega maščevanja. Bernard Nežmah ima prav tudi per negationem: ignoriranje takšne propagande oz. odsotnost reakcij s strani osrednjih medijev, javnosti in civilne družbe je proizvedlo stanje, v katerem poslanci ignorirajo njene grozeče družbene posledice. In še v nečem ima Bernard Nežmah prav, tokrat posredno: dinamizem medijskega stroja nujno generira razpoke in luknje, skozi katere prihaja na plan resnica, ki jo imenujem resnica o laži. Primer: Janša, oz laž: ”Naša vrata so odprta / pripravljeni smo se pogovarjati z vsemi.” Janšin medij, oz. resnica o laži: ”Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene in hudobne podgane se zaganjajo na vse, ki jim niso pogodu. Lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali. Če bo treba, bodo uničili državo. Pri tem ne izbirajo sredstev. Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla.” Pa še ena, sveža, današnja resnica o laži: Nekateri novinarji/novinarke so obsodili to srečanje, češ da sodelujoči to počnejo, da bi ubranili svoje nezaslužene položaje in privilegije. Dejansko so se novinarji s tem uklonili svojim sicer utemeljenim strahovom, da bodo izgubili svoje položaje in so se odločili za obrambno strategijo – glavo dol, rep gor, živel novi gospodar. Torej isto strategijo, ki so se je poslužili poslanci, ki jih danes naslavljamo. Ni nujno, ni koristno, ni razumno, da se oklepate svoje resnice o laži, za to niste bili izvoljeni. In ni prepozno, da se osvobodite, za to ste bili izvoljeni!«

. . .

In še zaključek: s svojim prispevkom Bernard Nežmah javnosti pravzaprav sporoča, da je povsem vseeno, kaj kdo dejansko piše ali govori: presoja pritiče eni vrhovni instanci, ki se ji tudi sam uklanja. Bomo iz te zgodbe izvlekli kakšen poduk, ali pa bomo dopustili, da opisani postopki NOVE24TV (in Bernarda Nežmaha) prevladajo kot nova normalnost slovenske medijske scene? 

Spoštovani!

V članku o g. Počivalšku je napačno napisano, da je služil vojaški rok v podoficirski šoli v Bileći. Pravilno je v Šoli za rezervne častnike pehote! Šola rezervnih oficirjev pehote (originalen naziv) je pričela z delom 1. oktobra 1956. Šola je bila proglašena za najboljšo šolo Kopenske Vojske JLA, najboljšo šolo JLA ter s strani predstavnikov armad NATO in Varšavskega pakta za najboljšo šolo pehote v svetovnem merilu. Več o Društvu Bilečanci Slovenija na www.bilecaslo.si 

V zapisu z naslovom "Direktorja frankfurtskega knjižnega sejma lahko naslednjič peljemo tudi na kebab", objavljenem na portalu Mladina.si z dne 6. 3. 2020, je bilo zapisano, kot citiram: "Pri tem je najbolj perverzno, da je svetnik sveta JAK, Staš Ravter, direktor SNG Opere in baleta Ljubljana, sam strategijo sprejel šele januarja letos, pri meni pa to navaja kot razlog za razrešitev". Ta trditev je v celoti neresnična. Staš Ravter je strategijo za obdobje 2020-2024 sprejel s soglasjem Sveta z dne 7. 1. 2020, kar je zanesljivo pred iztekom veljavnosti prejšnjega strateškega načrta.

Članek Boruta Mekine pod tem naslovom nam dobro opiše posledice, ki se dajo razbrati iz koalicijske pogodbe nove vlade, sama pa dodajam še bežen pogled na njeno predvideno ekipo.

Glavna razloga za potrditev skrajnega desničarja Ivana Janeza Janšo sta bila dva. Imenujeta se denar (od 75 000 evrov do 100 000 evrov, ki jih bodo zaslužili do konca mandata) in predsedovanje EU. Pa saj ni treba javnosti prav nič razlagati, je bil osoren gospodarski minister Počivalšek. Tudi niso izdali volilcev, pravi. Kdo pa jim je omogočil, da sedijo v državnem zboru? Pa jim ne bi, če bi vedeli, s kom se bodo spentljali. Zakon, da bi volilci lahko svoje predstavnike, ki skrbijo samo zase in ne zanje, odpoklicali, zgleda, da res ne bo nikoli sprejet.

Poglejmo, kaj jim je pravzaprav uspelo ustvariti. Ali vidite kje kakšne reforme, zaradi katerih je skrajna desnica neprestano kritizirala predsednika Šarca, češ, da jih Slovenija nujno potrebuje in da je zdaj ravno pravi čas zanje? Ni jih. To je še dodaten dokaz, da jim je šlo zgolj za rušenje vlade. Je vsaj njihovo sanjsko moštvo vredno zaupanja? Moški in ena sama ženska? Kje so ostale ženske kvote? Seveda, v gospodinjstvu, za štedilnikom, saj samo tja sodijo.

Pa malo »premerimo« bodoče ministre. Vsaj nekatere. SDS: Andreja Širclja smo si zapomnili (tudi) po sumu, da naj bi kot prvi vodja slabe banke pomagal (prek Švedske) oropati državno premoženje. Njegovo početje je kar klicalo vzporednice s Patrio. Kaj vse bi lahko šele počel kot finančni minister? Naprej. Se spominjate protestov filharmonikov proti samovolji Damjana Damjanoviča? Tisti, ki so vam zaradi tega odpadli koncerti, se jih gotovo. Zdaj pa naj bi Damjanovič zasedel še odgovornejši položaj in vodil ministrstvo za kulturo? Zvonko Černač je skupaj z Žanom Mahničem zlorabil komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS) in skupaj z njim grozil direktorici policije glede njene prihodnosti. Kot notranji minister bo imel priložnost, da bo to in še druge grožnje uresničil. Poleg tega je zakuhal afero ob shodu proti koaliciji sovraštva. V vsaki evropski državi bi moral oditi iz politike, on pa hoče biti minister za notranje zadeve.

DeSUS: Tomaž Gantar je v vladi Alenke Bratušek odstopil kot minister za zdravje, ker ni zmogel (zaradi morebitne odvisnosti od lobijev?) urediti zdravstva. Nato je pridno miniral prizadevanja svojih naslednikov. Kdo stavi, da bo zdaj uspešen? Morda pri rušenju javnega zdravstva. Janšisti so za Aleksandro Pivec trdili, da laže in ponareja, da je koruptivna, a jih zdaj nič ne moti, če bo ostala ministrica. (Čas je že, da bi volilci zvedeli resnico o njeni vlogi pri projektu Script.) SMC: Zdravko Počivalšek bo za nagrado ostal gospodarski minister. Po nekaterih vedenjskih vzorcih in neoliberalnih pogledih se dobro ujema s »princem teme«. (Princ teme so (po Drnovšku) Janšo imenovali nekateri njegovi poslanci v tistih časih, ko je bila stranka SMC še vsaj malo etična in moralna.) Verjamete, da je lahko pravosodni minister nekdo, ki zaradi lastnih interesov po kameleonsko menja stališča, kot jih Igor Zorčič? Čisto na moralnem dnu, kot vse skupaj označi Ljudmila Novak, pa bo pristal Miro Cerar, če bo privolil in postal predsednik parlamenta.

NSi: Matej Tonin (po SDS Kučanov sin) bo prevzel vlogo svoje »priljubljene tarče«, Karla Erjavca. To ne bo ravno obliž na njegovo ambicioznost, za stranko pa ne zagotovilo, da bo naslednjič prišla v državni zbor. Zmrdovali so se in niso hoteli v Šarčevo vlado, ker ne bi mogli dovolj uresničiti svojega programa, a zdaj ga bodo še veliko manj. Kdor visoko leta …, bi rekel Marjan.

Soglašam, da se je potrebno pogovarjati, dogovarjati, v sodelovanju sprejemati prave načrte ter se dokopati do ciljev v dobro države in njenih ljudi. Vendar so za to potrebni pravi, zanesljivi in demokratični partnerji, ne pa Janša z SDS.

V svojem govoru v parlamentu pred glasovanjem o mandatarju je Janša dejal, da je Slovenija osma država na svetu po deležu starejših prebivalcev in da to ogroža nadaljnji razvoj.

Ta izjava je zavajajoča iz več vidikov: Delež starejših prebivalcev lahko pomeni tudi visoko pričakovano starost prebivalstva, kar je odraz visoke razvitosti države in zdravega načina življenja, zdravega okolja itd. To so dobri pokazatelji za vsako državo.

Velik delež starejših pa je lahko posledica nizke natalitete, kar pa predstavlja problem. To pomeni, da mladi nimajo motivov in pogojev za ustvarjanje družine, bodisi zaradi nezanesljivih zaposlitev, nizkih plač, stanovanjske problematike itd. Lahko pa je zaradi navedenih razlogov prišlo tudi do izseljevanja mladih v tujino, kjer imajo boljše pogoje za življenje. To se npr. dogaja v naši soseščini, na Hrvaškem, kjer beležijo upad prebivalstva za 5 odstotkov. Slovenija ima v zadnjih letih prirastek prebivalstva in nas je že preko 2 milijona.

Janša je navedel, da je Slovenija osma država na svetu po deležu starejših prebivalcev, pri tem pa ni navedel vira, od kod izhaja ta podatek. Če pogledamo uradni vir, kar Eurostat nedvomno je, vidimo, da je v Sloveniji leta 2018 delež starejših od 65 let: 19,4 odstotka, povprečje v Evropi pa je 19,7 odstotka. Iz tega se lepo vidi, da Janša zavaja in zopet vnaša paniko na lažnih podatkih.

Velik delež starejših je torej lahko tudi pridobitev sodobne civilizacije, vendar so zato na razpolago sodobne tehnologije, ki povečajo produktivnost in s tem zapolnijo ta nova razmerja v strukturi prebivalstva.

Bojim pa se, da Janša s svojo retoriko ponovno straši in poskuša ustvarjati izredne razmere, ki dopuščajo tudi izredne ukrepe, verjetno ne prisilne, so pa dokaj priročni razni ekonomski ukrepi, ki so pri njem bili že videni v preteklosti, kar bomo plačevačli še naslednja desetletja.

Koronavirus se je iz Kitajske hitro razširil v številne države, saj še nikoli v zgodovini niso tako številni ljudje in tako na hitro pretaknili vse konce in kraje našega planeta. Samo novice in laži se širijo še hitreje od tega virusa, zato so še trezni ljudje vsi zbegani, ko o tem berejo, poslušajo in gledajo na ekranih. Po podatkih o okuženih, ozdravelih in umrlih bi sicer lahko še naprej delali, se družili in nato mirno spali, vendar so v nasprotju s trezno presojo tudi panični ukrepi oblasti v nekaterih državah, ki zaustavljajo dosedanje življenjske potrebe in razvade ljudi, saj so v bolnicah uredili posebne prostore, drugod postavljajo šotore za okužene … Vse vojne hudobije, stiske večine ljudi, klimatske spremembe in še marsikaj, je bilo pozabljeno.

V Sloveniji še vedno ni potrjen noben primer okužbe s koronavirusom, seveda pa temu ne bomo ušli, vendar so drugi in mnogo bolj nevarni morilci že dolgo med nami. V EU smo pri vrhu po rakastih obolenjih, kar je zaradi rakotvornih snovi v zraku zaradi sežiganja odpadkov, azbesta, termoelektrarne, prometa v mestih in ob prometnicah. Na poljih intenzivne pridelave hrane kmetje porabijo kar tisoč ton pesticidov na leto, v sadovnjakih in vrtovih ogromno herbicidov, na polja in pašnike polijejo neznane količine gnojevke z vsemi primesmi pri farmski vzreji živali … Samo zaradi kajenja vsak dan v Sloveniji umre od 10 do 12 ljudi, kar je na leto 4.000 do 5. 000 ljudi! Zaradi koronavirusa je po poročanju 3. marca doslej umrlo na vsem planetu 3. 100 ljudi. Vse to vedo v tobačni industriji, v zdravstvu in oblast, vendar nihče ne dela panike, čeprav bi morali takoj prepovedati proizvodnjo in prodajo tobaka, zasvojence s tobakom bi morali pa izolirati, za začetek kar v pripravljenih prostorih za okužene s koronavirusom.

V zadnjem času se skoraj vse vrti pri nas in v svetu samo še zaradi tega virusa, ki smo ga s tem kar okronali za kralja vseh vrst virusov na planetu. Zato bi bilo primerno koronavirus preimenovati kar v okronani virus.

Novinar Staš Zgonik v sicer korektnem in poglobljenem članku, ki poskuša upoštevati vse vidike ravnanja s smetmi oz. odpadki v Sloveniji, posreduje nekatere trditve, ki zahtevajo dodatno pojasnilo. Kot strokovno referenco Zgonik citira dr. Andreja Senegačnika s Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Ta omenja bistven napredek pri tehnologiji čiščenja dimnih plinov v zadnjih desetletjih: »V najbolj znani dunajski sežigalnici je začetna stopnja čiščenja dimnih plinov vrečasti filter s predhodnim dodatkom aktivnih snovi; apna, aktivnega oglja. Temu sledi dvostopenjski pralnik dimnih plinov. Na koncu pa sta še naprava za odstranjevanje dušikovih oksidov in končna fina filtracija.« Ko primerja dunajsko sežigalnico z anhovsko sosežigalnico, Senegačnik ugotavlja, da so cementarne skoraj idealno okolje za sežig odpadkov, saj »se večina škodljivih snovi, vključno s težkimi kovinami, namreč veže na mehko žgano apno, ki je predstopnja pridobivanja cementa.« Ob tem pa priznava, da tudi tukaj nekaj škodljivih snovi uide v zrak. Nepoučenemu bralcu se sam od sebe ponuja sklep, da so sosežigalnice bolj primerne za odstranjevanje gorljivih odpadkov kot sežigalnice. V čem je kleč?

V tem, da ima edina slovenska cementarna dovoljenje za sosežig preko 100.000 ton odpadkov na leto, od tega 15.000 ton nevarnih. In to tudi počne, saj se ji to zelo izplača. V eni uri lahko spustijo v zrak več sto tisoč kubičnih dimnih plinov, kar tudi počnejo. Če eno uro pomnožimo s številom ur obratovanja rotacijske peči za proizvodnjo klinkerja na leto, so to gromozanske številke. Tudi če so v tej količini dimnih plinov le majhni odstotki zdravju nevarnih škodljivih snovi, vključno s potencialno kancerogenimi (težke kovine, različni oksidi, dioksini in furani), smo lahko resnično zaskrbljeni. Če ob tem upoštevamo še dejstva, da se je v tem obratu skoraj osemdeset let uporabljal zdravju izjemno nevarni azbest (v ladjedelnici v Tržiču so ga npr. prenehali uporabljati dvajset let prej), ki povzroča azbestozo in posledično pljučni rak ali še bolj nevaren rak pljučne mrene (mezoteliom), da so ljudje v tej dolini smrti zaradi uporabe azbesta umirali, umirajo in tudi še bodo umirali in da nihče ne ve, kako vplivajo na oslabljeno zdravje prebivalcev izpusti nevarnih snovi, ki iz zraka prehajajo v vodo in zemljo, bi morali srednjo Soško dolino opredeliti za okoljsko degradirano območje oz. vzpostaviti ničelno toleranco do vsakršnega dodatnega onesnaževanja z nevarnimi snovmi. 

Spoštovani, po dolgem času se vam kot dolgoletni naročnik zopet oglašam v Pisma bralcev. Povod je vaša številka 6 z dne 7. februarja 20 in z naslovom ’Za narodov blagor’.

Odličen članek, ki pove praktično vse o naši politiki in gnilih politik(ant)ih. Še posebno pa izstopajo trije prispevki: Sramota dr. Vogrinca, Janševa tovarna laži dr. Slapšakove in Zgodovinski vzorec dr. Repeta. Dovolite mi še nekaj mojih misli.

Iz vsega tega izhaja, da se po Šarčevem odstopu vsi borijo za biti ali ne biti, za svoje privilegije, stolčke, visoke plače za nič ali malo dela, nobene odgovornosti itd. In Janša že triumfira, kako bo zopet postal rešitelj in voditelj naroda, ki ga tako ’visoko ceni’. Kako je to mogoče, da se ta konvertit z neštetimi aferami še vedno drži pri koritu, je za mene velika uganka. Pri vsem tem njegovem ščuvanju, hujskanju, obrekovanju, podtikanjih, škodoželjnosti, maščevalnosti in obračunavanju z drugače mislečimi in usmerjenimi (vseeno kam). Kako je to mogoče, da ni v državi organa, ki bi mu to preprečil? Ste ga videli in slišali v soboto, kako je vabil k sodelovanju vse stranke, obenem pa pozival tiste, ki so še vedno v hosti (vemo, koga je mislil), da že po 75 letih pridejo iz nje!? Saj to ni normalno in ta človek je dobesedno obseden s tistimi, katerim je nekoč sam pripadal!

Nisem ne dr. znanosti, ne psiholog, ne psihiater, ne antropolog, ne sociolog, imam pa zdravo kmečko pamet in pri svojih 82 letih razmišljam s svojo glavo.

Kako je to mogoče, da ta kvazi rešitelj računa še na tretji mandat, ko je dva že popolnoma zavozil. Prvega z najemanjem miljardnih kreditov, drugega pa še s hujšim in stokrat prekletim ZUJFom, ko je poskušal malo popraviti prvo napako s pretiranim varčevanjem. Preko noči se je na cesti znašla množica zaposlenih, postali so odvečna roba pač v stilu neoliberalizma – nezaposlenost se je zelo povečala. Ukinjati je začel socialo, javno zdravstvo (posledice poznamo), javno šolstvo in ga spreminjal v privatno (čisto v ameriškem stilu), odtegnil sredstva za raziskovanje in znanost. Kultura je postala nepotrebna in zasmehovana, samo neki privesek in pijavka, ki ’cuza’ javne denarje itd.itd.

In on bi se zopet rad ponudil za novega firerja, kot pred 85 leti Dolfe v Nemčiji. Kaj je sledilo, je tudi znano.

Tudi nisem noben profet oz. jasnovidec, ampak čutim, da bo ponovil destrukcijo Slovenije v še večjem in hujšem obsegu, če pride na oblast. Človek, ki je ’prešmelcan’ z lažnimi tviti in mu ni nobena stvar sveta ali normalna (demokracija). Storil bo vse in z vsemi sredstvi, samo da pride na oblast. Učenec hoče na vsak način prekositi učitelja (beri Orbana) in zaradi sle po oblasti postati še hujši od njega. V tem primeru se nam slabo piše, ker se bo Slovenija začela pogrezati v fašistoidno močvirje.

Ravno tako ne morem razumeti njegovih častilcev in pristašev ter sodelavcev, kako mu sledijo čisto po črednem nagonu, brez lastne pameti in razmišljanja. Ne vem, ali so toliko bedasti, zafrustrirani, ali pa računajo pri tem na kakšen udoben stolček. Lahko pa bi se že zavedali, da ta maščevalni in nehvaležni tip vsakega, ki ga poskuša do(pre)rasti ali pa misli, da mu bo postal enakovreden in nevaren, vsakega takega nemilostno sune v ... Vsak dobi svojo brco.

Mogoče to uničevanje ne bo šlo tako hitro kot pri ZUJFu, bo pa verjetno še bolj uničujoče, če ga nihče ne bi ustavil na tej razdiralni poti. Vse za narodov blagor! Tistih njegovih 12 – 14% častilcev in volilcev pa še noče uvideti, kam pes taco moli! Ubogi slovenski narod, ki je že res čisto zmeden. Kandidatov ritoliznikov je pri nas vedno dosti, samo zdrave pameti ni. Pri omejeni širini v glavi ti pač ne pomaga deset fakultet in pet doktoratov.

Prebudi se že končno slovenski narod, drugače boš ostal v očeh bivših gospodarjev zopet odlična baza za konjarje, kočijaže in železničarje. Znano je, da so bili Slovenci zelo iskani in primerni za te poklice – ne rabiš se preveč naprezati z možgani in globoko razmišljati. Sprašujem se, ali ima (pod)povprečni Slovenec vcepljen gen hlapčevstva in omejene pameti?

Lep pozdrav.

Če že kdo, nam je Janša ugrabil državo, ker se že 30 let ukvarjamo z njim in z njegovim delovanjem- s korupcijo, lažmi, sovražnim govorom, vnašanjem nemira in razkola med državljani itd. Verjetno se bo res zapisal v zgodovino, vprašanje pa je, s kakšnim predznakom. Njegovi odtisi samooklicanega »domoljuba« (in »domoljubja« SDS) se globoko odražajo na mednarodnem področju. Gotovo se še spominjate, kako sta se dogovarjala s hrvaškim Ivom Sanaderjem za incidente v Piranskem zalivu. Hrvati so s Sanaderjevim delovanjem vsaj znali opraviti. Gotovo tudi veste, kako se SDS ves čas zavzema proti uveljavitvi arbitraže in piha z južnimi sosedi v isti rog. S problematiziranjem antifašističnega odpora, (če njihovemu početju pripišem samo ta blagohotni pomen), nam ob italijanski pozabi fašističnih zločinov kopljejo lastni grob.

O prijateljstvu z Orbanom, o podpori, ki mu jo Janševi poslanci nudijo v evropskem parlamentu, ter sredstvih, ki jih Orban nakazuje za njihove medije (in stranko), je že veliko napisanega in izrečenega. Predsednik vlade v odhajanju Šarec ni izrekel samo tega, kar se v javnosti že dolgo govori, ampak je njegove besede potrdila tudi raziskava novinarjev na portalu necenzurirano.si (mimogrede: njihovo delovanje so »nekateri« hoteli onemogočiti). Odkrili so dokumente, ki potrjujejo, da medijska podjetja, ki so jih ustanovili veljaki SDS (tudi Janša, Aleš Hojs itd.) resnično že več let prejemajo madžarska finančna sredstva. (To razkritje novinarja Cirmana je v bistvu staro vsaj eno ali dve leti.) Nacionalni preiskovalni urad je potrdil, da vodi predkazenski postopek v zvezi s tem financiranjem. Čeprav Janša in SDS vse to zanikata, s svojim reagiranjem nehote priznavata krivdo. Namesto da bi očitke ovrgli, napadajo in poskušajo ustrahovati z napovedmi tožb najprej zoper Marjana Šarca, potem novinarje omenjenega portala ter poslanca LMŠ. Pozornost in krivdo hočejo preusmeriti v (navideznega) »žvižgača«, spornost svojega nezakonitega financiranja pa zanikati ali vsaj zamegliti. Slovenska zakonodaja strogo prepoveduje financiranje političnih strank iz tujine, ker bi plačniki lahko od politikov zahtevali delovanje v nasprotju z interesi Slovenije. Zato sprašujem vas, stranke, ki se dogovarjate: v čigavo dobro boste vladali? Janša že zdaj streže Orbanu. Na žalost poslanci SMC, DeSUS in NSi še naprej barantajo z njim, naša usoda, ki je v njihovih rokah, pa naj bi bila odvisna od »velikosti« izplena.

Tudi RTV Slovenija neprikrito lobira za Janševo vlado. V Odmeve vabi podpisnike pisma določenih »vidnih slovenskih intelektualcev« (nekateri so ali so bili člani SDS, drugi njeni simpatizerji, tretji neoliberalni ekonomisti, veliki podjetniki …), ki stranke pozivajo k sestavi vlade in svarijo pred predčasnimi volitvami. Vse za narodov blagor? Ne, prepričana sem, da za svoje koristi. Intelektualce, na primer iz Alternativne akademije, ki svarijo pred Janševo vlado, pa ignorirajo. Bomo res dali še tisti košček samostojnosti, suverenosti in socialne države, ki ga še premoremo? 

Ni mogoče na kratko pojasniti kompleksnih razlogov, zakaj slovensko politiko trenutno preplavlja osupljiva nenačelnost in uveljavljanje partikularne koristi s praznimi pojasnili o »občem dobrem«. Izkoriščanje prehodnih pozicij moči za uveljavljanje kratkoročnih ciljev in pridobivanje privilegijev za vsako ceno je v vsakdanjem razumevanju politike nujno potrebno zaznati kot nemoralnost, kajti to tudi je. Ironija slovenskih družbenih in političnih procesov nam pove, da so se ti procesi začeli odvijati po slovenskih vstajah (2012–2013) s promocijo politike, ki je samo sebe uspešno razglasila za »moralno-etično«, zdaj pa bo prva v celoti zavrgla svoja načela.

Če bi trenutna slovenska politična dogajanja po odstopu Marjana Šarca označevale samo moralne dileme in problemi različnih ravni korupcije, še ne bi bilo treba biti plan zvona. Na ozadju razpada osnovnih etičnih standardov in politične načelnosti zlasti pri strankah, ki so se voljne hlapčevsko podrediti skrajno desničarski formaciji SDS v zameno za meglene obljube o dokončanju »projektov« in »realizaciji programov«, se kaže perspektiva hudega poškodovanja demokracije in verjetno še česa veliko hujšega.

Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desnosredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.

Če je razpad prej omenjene politične morale vsem razumljivo poimenovanje nevarnih trenutnih igric v Sloveniji, pa verjamemo, da se na ravni širše družbe le ohranja nekaj več načelnosti kot na ravni politike. Seveda zgolj ogorčenost in zgroženost ob tajnih dogovorih med strankami SDS, SMC, NSi in DeSUS, ki lahko hitro postane podlaga politični pasivnosti, ne bo dovolj. Treba je razumeti materialne interese radikalnih političnih skupin in njihovih oligarhično povezanih mešetarskih partnerjev v sferah financ in tako imenovanega gospodarstva, ki v Sloveniji in drugod po Evropi in Ameriki presojajo, da je prišel njihov trenutek za eno od novih ponovitev zavajanja volivcev in za podreditev družbe avtoritarni oblasti, ki na koncu ne obvladuje več niti same sebe. Opozarjamo na zgled nemške krščanske demokracije, ki je ob prvem prestopku povezovanja s skrajno desnico v Turingiji odločno rekla »NE«!

Pozivamo vse dejavnike v politični sferi, ki lahko vplivajo na obvarovanje občutljive slovenske demokracije, da podoben »NE« v trenutkih, ko so se našle stranke, ki bi zaradi osebnih koristi paktirale z Janšo, izrečejo tudi v Sloveniji.

Dilema, o kateri danes govorijo nekateri politiki, ali izredne volitve ali nova vlada ob isti sestavi DZ, je za nas lažna dilema. Ko se je zaradi nenačelnosti in vztrajanja na partikularnih interesih iztekla operativnost dosedanje vlade in sedanjega Državnega zbora, je postalo jasno, da so potrebne nove volitve.

Razpredanje nekaterih poslancev pretekle koalicije, kako so dobili mandat za 4 leta in kako zdaj iščejo najugodnejšo rešitev za Slovenijo v oblikovanju nove vlade, je pritlehno in zavajajoče. Ankete javnega mnenja so z dvotretjinsko večino, ki je ta DZ skoraj nikoli ni zmogel, jasno pokazale odločenost volivcev, da so edina poštena opcija nove volitve DZ.

Zato SINTEZA-KCD poziva vse poslance sedanjega sklica DZ, da sprejmejo tako jasno izraženo voljo volivcev in ne poskušajo izgubljati časa in zaupanja državljanov z ustanavljanjem nekakšne »preživitvene« vlade, temveč z odločno moralno držo postorijo tisto, kar je še treba storiti pred razpisom novih volitev. Med temi nalogami je sprejem spremembe Zakona o volitvah v DZ (uvedba prednostnega glasu) z določbo, da ta popravek velja že za te volitve, gotovo med najpomembnejšimi.

V primeru neupoštevanja teh dejstev SINTEZI-KCD in drugim subjektom civilne družbe ne ostane drugega, kot da ob naslednjih volitvah.

V naši domovini je nevarno biti star. Najmanj pol milijona nas je, tudi gospa Helena. Država pravi, da preveč. Že zdavnaj se nam je odpovedala, se v resnici nehala brigati za nas, socialne politike se ne gre več, odmerja slabe pokojnine, razmišlja, kako bi nas izselila iz lastnih stanovanj, ki so po njenem mnenju prevelika, in nas strpala v mišje luknje, ne gradi javnih zavodov, negovalnih bolnišnic, niti zagovornika starejših nam ne privošči. Prostor je že zdavnaj prepustila zasebniku z veliko empatijo do dobička, čeprav se vsake toliko pretvarja, da to ni res.

Ampak mi smo tu in nameravamo še nekaj časa ostati. Z vsemi, čeprav opešanimi močmi, sporočamo tistim, ki viharijo po Šubičevi 2, naj se z nami ne šalijo. Od tam se zadnje dni večkrat sliši, da bodo dali vse od sebe, da je zakon o dolgotrajni oskrbi spisan, da so standardi in normativi pripravljeni. Veliko politikov ta hip poudarja globoko skrb za starejše. Le kdo bi verjel? Mogoče so to le besede nekoga, ki ga je malo sram svojega nespodobnega obnašanja do prednikov, ali pa spet pridobivanje časa za nove izgovore in nove mamljive položaje? Politiki se norčujete, saj že dvajset let zamegljujete pogled in varate z lepimi besedami pred vsakimi volitvami. Čakamo. Do takrat pa bo več kot deset tisoč ljudi želelo posteljo v domu, ki se ponudi šele, ko nekdo umre. Tisti, ki živijo zunaj, bodo še naprej kupovali hrano, ki ji je potekel rok trajanja, brskali po smetnjakih ali spali v hlevu. Prav tako bo še naprej težko nam, ki že bivamo v domovih, saj je naš vsakdan ena sama žalost. Na tisoče nas je, prepuščenih obstoječemu sistemu. Obravnavni smo kot številke, nihče nima minute za stisk roke, na menjavo plenice pa se moramo postaviti v čakalno vrsto. Samo upamo lahko, da nas ne bodo razprodali, saj smo iz prezrtega postali tržno blago. Lahko pa rečemo, da država mirno opazuje prodajo ljudi. Nekaj domov ima že novega lastnika, ki pa ne govori slovensko.

To je politika, barbarska politika, pa tako dober pedigre imamo, menda! 

V članku z naslovom “Sodišče: Natalija Polenec se vrača na direktorsko mesto”, objavljenem na spletni strani tednika Mladina, z dnem, 10. februarja 2020, je novinarka Pia Nikolič zapisala:

"Gre za enega od primerov, na podlagi katerih se je SD, ki trenutno skrbi za ministrstvo za kulturo, očitalo strankarsko kadrovanje. Barbara Juršič naj namreč ne bi imela izpolnjenih vseh pogojev za mesto direktorice muzeja, ukvarjala naj bi se predvsem s prevajalstvom, ki pa z muzejsko dejavnostjo nima prav veliko skupnega. Vendar pa ima po naših informacijah Juršič zato zelo dobre stike z omenjeno stranko. Iz vrst stranke SD, ki ji te dni očitajo kadrovanje na kulturnih institucijah, po naših informacijah prihaja tudi tast nove direktorice muzeja Barbare Juršič Franc Lobnik, ki je celo nekdanji kandidat za ministra. Barbara Juršič je namreč partnerica Matjaža Lobnika, njegovega sina, s katerim imata tudi produkcijsko-prevajalsko podjetje Piktorama."

To ne drži!

"Barbara Juršič ni in nikoli ni bila članica SD, prav tako ne držijo navedbe novinarke, da ima gospa Juršič zelo dobre stike s stranko SD. Na centrali stranke gospe Barbare Juršič ne poznamo. Prav tako nam niso znane njene sorodstvene povezave, tudi ne s Francem Lobnikom, ki prav tako ni član Socialnih demokratov in v tej zvezi ni bil v kontaktu ne s stranko SD in ne z ministrom mag. Zoranom Pozničem.

Imenovanje direktorjev javnih zavodov je v pristojnosti ministra za kulturo, ki zanje tudi odgovarja. Zato so očitki vaše novinarke, da gre v omenjem primeru za strankarsko kadrovanje, neresnični."

mag. Dejan Levanič,
glavni tajnik SD

Oglašam se, kot del tistega ljudstva, ki ga je senat vrhovnega sodišča s sodbo VS I Ips 3425/2014, s katero je bila razveljavljena pravnomočna sodba zoper Leona Rupnika, zlorabil. K pisanju me je dokončno spodbudilo pismo mag. Matevža Krivica, objavljeno v Mladini št. 5 z dne 31.1.2020.

V izreku sodbe, njenem edinem izvršljivem delu, je vrhovno sodišče zapisalo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba zoper L.R. se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

V zadnji, 84. točki te sodbe je zapisano, da je vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnica zahteve (pooblaščenka vlagatelja) utemeljeno uveljavlja kršitev zakona po drugi točki prvega odstavka 420. člena ZKP (Zakon o kazenskem postopku), ter je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je izpodbijano sodbo za obsojenega L.R. (Leona Rupnika) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

V 420. členu ZKP je določeno, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je za utemeljeno štelo navajanje vložnice o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ta pa določa, da je bistvena kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Kot je zapisal mag. Krivic, ponovno sojenje mrtvemu po zakonu ni mogoče, zato izreka sodbe, kot ga je zapisalo vrhovno sodišče, ki vrača zadevo zoper mrtvega obsojenca sodišču nižje stopnje v novo sojenje, ni mogoče izvršiti. ZKP določa še, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno (drugi odstavek 371. člena ZKP), kar je nedvomno storilo vrhovno sodišče v sodbi, s katero je razveljavilo sodbo zoper L. Rupnika, saj ni upoštevalo, da gre za mrtvo osebo.

Težko si zamislim, da senat 5 vrhovnih sodnikov ne pozna vsebine zakona, po katerem odloča, da je pomotoma zapisal edini izrek sodbe v obliki, za katero je vedel in je moral vedeti, da ni izvršljiva, in bo Okrožno sodišče posledično sodbo zavrglo, pravnega sredstva zoper to odločitev pa ne bo več mogoče uveljavljati.

Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP. Ta pa pravi, da v primeru, če vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve: - ali spremeni pravnomočno odločbo; - ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; - ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

Vedoč, da ponovno sojenje ni več mogoče, je imel senat vrhovnega sodišča možnost, da s sodbo spremeni pravnomočno odločbo, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. Od treh možnih odločitev je senat izbral edino, ki je po zakonu, za konkretni primer neizvedljiva. Ob tem ni naredil niti premisleka o tem, zakaj je potrebno sodbo iz leta 1946 razveljaviti v celoti, saj je ugotovilo bistvene kršitve le deloma, in bi lahko sodbo razveljavilo samo v delih, kjer je bila kršitev ugotovljena. Odločitev je bilo sodišče po zakonu dolžno obrazložiti, sicer je podana bistvena kršitev postopka po 371. členu ZKP. Ni se mogoče slepiti, za to in takšno odločitvijo stoji namen, zli namen.

Vprašanje, na katerega mora ljudstvo prejeti odgovor, je, kdo je v primeru, ko najvišje sodišče v državi ni sposobno zagotavljati zakonitosti v svojih sodbah, pristojen, da takšno početje ustavi in prepreči uveljavitev nezakonitosti, do katerih s tem prihaja.

Tu ne gre več samo za sodno vejo oblasti, sodišča so vezana na zakone, ki jih pripravlja izvršna in sprejme zakonodajna veja oblasti. V letih, kar se takšne malicioznosti vrstijo, izvršna oblast ni ugotovila, da je sistem naluknjan, da ne zagotavlja niti zakonitosti v sprejetih sodbah, da nastaja celo mednarodno odmevna škoda. Ali naj to ljudstvo sprejme, ali naj bo ta praksa do naslednjega primera samo predmet javnega zgražanja za en ali dva tedna, stanje pa ostaja nespremenjeno? Ne strinjam se z mag. Krivicem, da nam preostaneta samo še moralno in zgodovinsko vrednotenje, ljudstvo je dolžno od vseh treh vej oblasti zahtevati in doseči, da anomalijo, ki je sodna veja ni zmožna in voljna sanirati, izvršilna in zakonodajna veja oblasti nemudoma popravita tako, da bo mogoče tudi sodbo vrhovnega sodišča zaradi razlogov bistvenih kršitev postopka razveljaviti in onemogočiti njene učinke. Navedeno velja vključno s sodbo VS I Ips 3425/2014, ki jo je vrhovno sodišče 8.10.2019 sprejelo v zadevi Leona Rupnika.