V članku Kamniška zveza (z dne 29.11.2019) je avtor članka Borut Mekina v zvezi s prodajo družbe Menina in s tem povezanimi odgovornimi osebami na DUTB zapisal neresnično navedbo, ki daje javnosti izkrivljen pogled na delovanje DUTB, zato je nujno prikazati nasprotno dejstvo.

Avtor članka je med drugim zapisal: »Po naših informacijah je bil namreč pri njih za primer pristojen njihov uslužbenec Matej Jančar ...« Navedeno ne drži. Matej Jančar ni bil nikoli pristojen za upravljanje navedenega primera in tudi ni sodeloval v procesu prodaje delnic družbe Menina. Matej Jančar je namreč v DUTB zadolžen za upravljanje terjatev, medtem ko družbo Menina DUTB kot kapitalsko naložbo upravlja druga organizacijska enota, ki je zadolžena za upravljanje kapitalskih naložb. 

Spoštovani, iz omenjenega članka lahko bralec razume, da dr. Nolimal govori v imenu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Res je, da je dr. Nolimal zaposlen na NIJZ-ju, vendar ne na področju prepovedanih drog, zato omenjeni ni pristojen za kritično predstavljanje stališč NIJZ-ja glede zdravilnih učinkov CBD-ja. 

Meje vodovarstvenih pasov virov pitne vode so določene predvsem na osnovi mikrobioloških kriterijev. Pričakujemo, da bakterije ne bodo preživele 60 dni v podtalnici, in tako določimo ožji vodovarstveni pas. Kar se tiče ostalih onesnaženj, je zgodba nekoliko drugačna. Vse, kar spustimo v okolje in podtalnico, nekam gre. Vemo, da je onesnaženje s 6-valentnim kromom pred več kot 30 leti prišlo iz obrata zahodno od Celovške ceste. Danes omenjeno onesnaženje lahko zasledimo po celotnem polju in v skoraj v vseh vodnjakih vodarn Kleče in Hrastje. Enostavno kakovost podtalnice Ljubljanskega polja varujemo na celotnem območju polja, vključno s porečjem Save po reki navzgor. Dejstvo je tudi, da onesnaženja s kromom niso ugotovili v rednem monitoringu kakovosti pitne vode, temveč v tehnološkem obratu Iskre v Stegnah. Tovarniški obrat za proizvodnjo računalniških komponent z izredno nevarnimi onesnaževali je bil sicer politično vrinjen v prvi varstveni pas brez posebnih pomislekov. Pri preverjanju tehnološkega postopka proizvodnje je bil v odpadni vodi ugotovljen krom. Nadaljnja preiskava je pokazala, da je krom prišel v obrat z vodo iz vodovodnega omrežja. Začele so se intenzivne preiskave in sanacija. Če laboratorijskih preiskav v obratu Iskre ne bi bilo, bi večina onesnaženja šla skozi omrežje za oskrbo z vodo JP VO-KA brez posebnih pretresov.

Trasa kanala CO po Celovški cesti ni nič manj nevarna od obstoječe trase. Vodovarstveni pasovi, tudi prvi vodovarstveni pas, mrgolijo od gradenj in v vsakem primeru je samo vprašanje časa, kdaj in v kolikšni meri bodo onesnaženja zajela celotno podtalnico in bomo pričeli z ustreznimi postopki čiščenja vode tudi v Ljubljani. Pri tem imajo nekaj masla na glavi vse pretekle vlade in uprave mesta Ljubljane.

Najbolj nevarni del trase kanala CO je že zgrajen. Vprašanje je, kateri posebni tehnični standardi za gradnjo v vodovarstvenih pasovih so pri tem upoštevani: švicarski, japonski, češki, nemški ipd. Kljub velikemu številu vodovarstvenih pasov v Sloveniji nimamo posebnih tehničnih predpisov za izvajanje gradnje objektov na teh območjih.

Po zakonu o vodah iz leta 2002 predpise o zaščiti virov pitne vode sprejema vlada. Pred tem so bile za to odgovorne občine. Pravniško gledano so sedaj vodni viri pravno zaščiteni na višji ravni, dejansko pa je celotni sistem varovanja vodnih virov razpadel. Odgovornost za varovanje je prevzela Vlada, odločanje o posegih in ukrepih je pa v rokah lokalne skupnosti, ki pa za varovanje vodnih virov svojih prebivalcev ne nosi formalne odgovornosti. Računsko sodišče je s tehničnega stališča sicer izdelalo laično poročilo »Revizijsko poročilo učinkovitosti dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode«, ki v javnosti ni zbudilo posebnega zanimanja. Iz poročila sledi, da je v 17 letih vlada sprejela odloke za varovanje 12 vodnih virov. Z odlokom vlade je več sto vodnih virov varovano na osnovi občinskih predpisov, sprejetih pred uveljavitvijo zakona o vodah. Nismo še sprejeli nobenega standarda, po katerem bi se ob sili razmer lahko z gradnjo objektov posegalo v vodovarstvena območja.

Gradnja kanala CO se izvaja tako, kot da bi šlo za priglasitev del ali pa še to ne. Vlada je glede morebitnega predpisa, ki ga je sprejela, modro tiho, inšpekcijske službe so v mišjih luknjah, Računsko sodišče se tudi ne oglaša, MOP bo sprejel odločitev čez eno leto po ekspertizi, ki jo bodo izdelali zunanji eksperti. Obstaja še edino možnost sodne obravnave, ko bo po sedmih letih sprejeta odločitev, ki bi bila lahko sprejeta ob politični volji v 24 urah. Žal, živimo v državi, kjer je za ptiče, žabe, medvede ali volkove bolje poskrbljeno kot pa za ljudi.

Spoštovani, komentar Gregorja Repovža o izgradnji novega zapora v Ljubljani z naslovom »Denar je«, ki je bil v Mladini objavljen 22. novembra 2019, vsebuje napačne informacije, zato prosimo za objavo našega odgovora.

Podatek o ocenjeni vrednosti novogradnje zapora je bil v zadnjem obdobju pogosto javno izpostavljen na način, ki ga predstavlja pričujoč komentar, tj. v kontekstu sprejema proračuna in prioritet države. Podaja se primerjava o tem, ali je bolj nujna investicija izgradnje novega zapora ali novih domov za starejše.

Nanizati želimo nekaj glavnih argumentov, zakaj je izgradnja novega moškega zapora v Ljubljani potrebna: Trenutno so slovenski zapori skupno zasedeni 111 %, ljubljanski zapor je denimo zaseden 141 %. Prezasedenost zaporov je prisotna že daljše obdobje, zato ocenjujemo, da bi dolgoročno lahko težavo rešili le z realizacijo izgradnje novega zapora, s katero pa bomo reševali tudi prezasedene lokacije drugih moških zaporov.

Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) že vrsto let spremlja zavezo naše države, da bo v Ljubljani zagotovila nov zapor. Republika Slovenija je morala zaradi neustreznih bivalnih razmer v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ) že izplačati tudi visoke zneske odškodnin. Prav tako širitev in dolgoročna ohranitev moškega zapora na Povšetovi ulici v Ljubljani ni možna, ker veljavni prostorski akti Mestne občine Ljubljana predvidevajo preselitev zaporov na drugo lokacijo, medtem ko se na obstoječi lokaciji predvideva nova namembnost prostora. Poleg prezasedenega in nefunkcionalnega objekta, ki ni bil grajen za potrebe zapora in bi potreboval celovito energetsko prenovo, je trenutna lokacija zapora v Ljubljani neustrezna tudi z varnostnega vidika. Slabi prostorski pogoji pa ne vplivajo samo na zaprte osebe, ampak tudi na delovne pogoje naših zaposlenih.

Ministrstvo za pravosodje je v letu 2015 iz navedenih razlogov aktivno pristopilo k projektu Reševanja prostorske problematike ZPKZ Ljubljana.

Trditev glede financiranja projekta je v prispevku popolnoma napačna. Projekt izgradnje novega zapora v Ljubljani nikoli ni bil vključen med projekte Slovenije, za katere je bilo načrtovano financiranje iz kohezijskih sredstev Evropske unije in so financirani na način, kot ga je opisal avtor (75 % evropskih sredstev, 25 % slovenska udeležba). Če bi si pisec komentarja pridobil več informacij o načinu financiranja s tem evropskim virom, bi razpolagal z informacijo, da Slovenija evropskih kohezijskih sredstev ne pridobiva za investicijo v izgradnjo zaporov. Zapisano trditev, da je ocenjena vrednost izgradnje zapora izdelana »z množenjem in deljenjem vrlih uradnikov ministrstva za pravosodje«, pa ocenjujemo kot neprimerno in žaljivo.

V mandatu ministra Klemenčiča se je sicer omenjalo možnost pridobitve evropskih sredstev za ta projekt, a v tem primeru ni šlo za nepovratna sredstva, zato so se aktivnosti za pridobitev tega vira financiranja ustavile in se kot edini vir financiranja trenutno načrtujejo sredstva proračuna RS.

Ministrstvo za pravosodje ima za omenjeni projekt izdelano projektno nalogo (leta 2016), ki je bila podlaga za izpeljavo arhitekturno krajinskega natečaja za izbiro strokovno najprimernejše rešitve izdelovalca projektne dokumentacije (leta 2017). Ocenjena vrednost izgradnje novega zapora na lokaciji Dobrunje temelji na oceni, ki je bila podana s strani strokovnjakov (projektantov) ob izdelavi idejnega projekta v mesecu juniju 2019. Po terminskem planu investicije v izgradnjo ustreznih prostorskih kapacitet za zaprte osebe načrtujemo, da bomo z gradnjo začeli v letu 2021 in da bo projekt končan v letu 2024.

Glede na navedene podatke, ki bi jih posredovali tudi gospodu Repovžu, če bi nas zanje zaprosil, smo prepričani, da gre za utemeljeno in strokovno vodeno investicijo. Primerjava te investicije z investicijami v izgradnjo nujno potrebnih domov za starejše pa je dejansko »nevarna in populistična«, kar priznava tudi avtor sam.

S spoštovanjem. 

Spoštovani, v zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom „Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti“ in karikaturo z duhovitim komentarjem „Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem“.

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, „To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak, da še več socializma ni rešitev“.

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem, ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov. 

Spoštovana Stanka Prodnik oziroma uredništvo Mladine, kot namestnica urednice v času, ko ste se obregnili ob prispevek Maše Levičnik v oddaji Kultura na RTVSLO, se čutim dolžno, da se odzovem na vaše pisanje.

V članku z naslovom »V hramu razsvetljenstva si lahko prostor kupi tudi škodljiv šarlatan« ste zapisali, da je novinarka izpustila priložnost, da bi kritično ovrednotila oz. izpostavila nedvomno problematično umestitev Romana Vodeba v program Slovenskega knjižnega sejma. Ob tem tudi razumem, da ste ob uvodu, ki se je nanašal na dediščino razsvetljenstva, pričakovali nadaljevanje v kritičnem tonu, saj gre za pričakovan vsebinski zasuk. Toda moram vas opozoriti, da je Kultura na RTVSLO, kot ste zapisali, resna oddaja, ki svojega predmeta obravnave in svojih gledalcev ne podcenjuje, zato je v času, ki je bil novinarki na voljo (tj. približno minuta), do predmeta obravnave in gledalcev nedvomno podcenjujoče, če bi omenjeni čas za predstavitev bogatega programa Slovenskega knjižnega sejma degradirali na afero z g. Vodebom. Glede na to, da se pri pripravi informativnih oddaj usklajujemo z ostalimi redakcijami, smo tudi vedeli, da bo to vprašanje ob odprtju knjižnega sejma umeščeno v oddajo Dnevnik in še isti dan v razpravo znotraj oddaje Odmevi, kjer je na voljo več časa. Seveda pa je bil protest na dan sporne predstavitve knjige predstavljen tudi v oddaji Dnevnik, kjer je o tem odgovarjal tudi g. Kafol. V tem smislu lahko ocenim, da se je RTVLO v svojih oddajah opredelila do omenjene afere, ali je to storila v zadostni meri ali ne, boste v vsakem primeru odločili sami.

Kar se tiče Uredništva oddaj o kulturi lahko zapišem, da smo se od omenjene afere zavestno distancirali, saj je bila pokrita v dnevno informativnih oddajah, hkrati pa menimo, da je tovrstne, kot imenujete, šarlatane, ob številnih uglednih gostih in pomembnih tematikah knjižnega sejma, potrebno zreducirati na minimum, saj jim v nasprotnem primeru (kot je izpostavil tudi g. Kovač) morda celo delamo uslugo. To velja tudi za vodstvo knjižnega sejma, za katerega si lahko celo mislimo, da s tem, ko ponovno umešča kontroverzno osebnost v svoj program, skuša na perfiden način zbujati medijsko pozornost.

Za konec naj dodam, da o tem, kdo se, ko iz širokega nabora tematik na knjižnem sejmu izpostavlja izključno ali predvsem omenjenega šarlatana, spušča na nivo senzacionalizma, ne bom razglabljala, pa bi lahko. Od vas, ki tako radi nastavljate ogledalo drugim, pa bi pričakovala več samorefleksije.

V duhu razsvetljenstva vas lepo pozdravljam.

Vsak večer me nekdo iz TV ekrana grozeče opominja, da v zadnjih 20-ih letih država ni zgradila nobenega doma za ostarele. In po možnosti še dodaja, kako grozno je število čakajočih. In se ob vseh teh informacijah vsakokrat spet sprašujem: kdo je ta država? Nismo mi država? Je država nekdo, ki v rokah drži ogromno malho z denarjem, ki nima dna in je vedno na razpolago? Ali občine nismo država? Ali obstaja država brez državljanov, ki so v našem primeru organizirane v občine? Celo 220 jih imamo, čeprav nas je le 2 milijona. Sprašujem se še naprej. Ali živim v občini, ki ni v tej državi? Ker ta občina, ki se imenuje Trzin, je pred 10-mi leti zgradila dom za svoje ostarele občane. In v njem domujem že 4. leto. In se sprašujem še naprej: ali je ta občina res bila edina izjema, ki je v teh letih ugotovila, kaj potrebujejo njeni občani?

Ali ni občina osnovna celica svojih občanov? Ali ni občina tisto mesto, kjer njeni prebivalci skupaj z odgovornimi tudi ugotovijo, kaj za svoje bivanje od rojstva do smrti potrebujejo, da bi lahko živeli in se čim bolje počutili? Tudi v starosti in z morebitnimi zdravstvenimi težavami, ki bi jih omejevali v normalnem življenju.

Pričakujemo, in smo prepričani, če bo država zgradila vse te nove domove, bodo rešeni vsi problemi ostarelih. Kakšna iluzija!

Predvsem si zatiskamo oči, da ne bo dovolj tistih, ki bi skrbeli in oskrbovali te naše ostarele v novih številnih domovih. Od negovalk, zdravstvenih delavcev, do kuharjev. Pomanjkanje delavcev je pereče že sedaj. In marsikatera kritika o načinu delu v marsikaterem domu je posledica tega pomanjkanja delavcev.

Zamislite si: ob sobotnem in nedeljskem 13-urnem delovniku skrbijo dopoldan štirje, popoldan samo trije – od negovalk do zdravstvenega delavca – za 57 oskrbovancev.

Ob vseh teh razpravah o gradnji domov ne razmišljamo o tem najbolj žgočem problemu, ki sicer počasi, a nezadržno prihaja. Pomanjkanje kadra je velik problem. Kje dobiti usposobljene posameznike – negovalke in zdravstvene delavce, kuharje, …, ki bodo pripravljeni delati s posebno skupino

ljudi, torej s starejšimi, z njihovimi zdravstvenimi ter psihičnimi težavami vred. Delo, ki zahteva poleg strokovnega znanja poseben, razumevajoč človeški odnos.

A mladi se danes drenjajo pred univerzami, v študentskih domovih ni dovolj prostora zanje. Te gneče pa ne vidimo pred strokovnimi šolami, ki usposabljajo za delo s starajočo se populacijo. Še več: že usposobljeni odhajajo na delo v druge države, ki jih lahko boljše plačajo. Njihovo usposabljanje te države ni nič stalo. Pri čemer pa je njihov nacionalni dohodek veliko višji, ker imajo bolj razvito gospodarstvo. To je problem, s katerim se na ravni Evropske Unije nihče ne ukvarja, čeprav ta odliv doma usposobljenih kadrov prizadeva vse revnejše, obrobne države Evrope.

Ob vseh razpravah o naših željah, koliko zdravstva, koliko sociale, kulture in šolstva po možnosti zastonj si lahko ob naši gospodarski razvitosti lahko privoščimo, o tem razmišljamo veliko premalo. Radi bi imeli vse, kar imajo razviti okrog nas, a tudi tam ni vse zastonj.

Že z več pobudami in dejavnostjo bi kot občani v lastnih občinah že ogromno postorili. Razpoložljiva sredstva pa bolj racionalno porabili.

Pri varstvu starejših govorimo samo o novih domovih. Kaj pa izven zavodske dejavnosti? Pomoč na domu, ki je bila organizirana v zadnjih petnajstih letih, bi lahko bolje razvili. 20 urna tedenska pomoč se je izkazala za premajhen obseg pomoči. Dodali bi lahko še zdravstveno oskrbo. Kaj pa dnevno varstvo ostarelih? Marsikatere oblike izvenzavodske dejavnosti bi lahko olajšale ostarelim bivanje v domačem okolju in odložile nujo zavodske oskrbe.

Seveda bi morali biti pobudniki teh sprememb vodilni ljudje v občinah. Oni so tudi tisti, ki bi morali biti organizatorji vseh teh možnih oblik dejavnosti. In končno: kje so vse humanitarne organizacije, ki bi lahko usposabljale kadre za marsikatero izven zavodsko dejavnost?

Nič ni narobe s podelitvijo koncesij za gradnjo domov, ki bi lahko dopolnile javne zavode. Samo morali bi postaviti pogoj: nadstandardno bivanje. Enoposteljne sobe, skoraj hotelska izbira hrane in še marsikaj. Zagotovo so med nami namreč že sedaj upokojenci, ki bi si s svojimi prihranki in dohodki lahko privoščili boljši standard na jesen življenja in ne bi vsega imetja zapuščali že pred odhodom v dom svojim najbližjim, ki nato milostno skrbijo zanje. 

Slovenija je tudi družba starejših. Več kot 600.000 nas je. Vsi imamo pravico do dostojnega življenja in vsi smo volivci.

Poslanke in poslanci ste sprejeli proračun, v katerem ste namenili veliko manj kot pol odstotka za gradnjo novih, nujno potrebnih domov za starejše.

Pravite, da se zavedate, da je nujno treba nameniti več denarja za dolgotrajno oskrbo in s tem tudi za pomoč starejšim na domu ter za gradnjo novih kapacitet v stanovanjskih skupnostih ali domovih starejših. Se tega res zavedate? Odločili ste drugače!

Kar nekaj investicij, vezanih na namestitve starejših, ki ne zmorejo več živeti doma ali nimajo drugih možnosti, čaka na dokončanje. Torej so načrti, so idejni projekti za dokončanje, a denarja niste zagotovili. Domova v Osilnici in Vrtojbi čakata na 10 milijonov, da bosta polno zaživela. A to sta le kaplji v morje potreb po domskih namestitvah, saj danes na prosto mesto v državi čaka 11.000 ljudi! Prostega mesta ni niti enega!

Pa ste z dvigom rok za državni proračun starejšim odločno rekli ne!

Rekli pa ste da za nov zapor v Dobrunjah za 68 milijonov, da za nova oklepna vozila in vse drugo, kar je skrito v več kot desetih milijardah proračuna.

S ploskanjem ste rekli da za obnovo pogorelih planinskih koč. Prav je tako. Le starejši si želimo, da bi rekli da tudi za nujne investicije za starejše, ki žal ne moremo več občudovati lepote narave v planinah, ko čakamo več let na prosto mesto v domu ali na pomoč doma.

Če bi hoteli vsaj za silo zmanjšati armado čakajočih na dom starejših, bi morali vsako leto (prihodnjih deset let!) zgraditi 5 domov starejših!

Kar si, mimogrede, veliko izmed nas ne more plačati, ker so pokojnine tako mizerno nizke. Pa ste rekli da izrednemu povišanju pokojnin za 6,5 evra. Tri hlebce kruha! Je to vse? Ta poteza si res zasluži ploskanje.

Se bodo tudi vam plače uskladile vsem enako za 6,5 evrov?

Kolikokrat ste bili, ministrica Klampferjeva, pri finančnem ministru, da potrebujete več denarja, če je finančni minister v Odmevih (22. 11. 2019) rekel, da ve, da je denarja za starejše premalo in ga bo sicer res treba zagotoviti, a za to skrbi Ministrstvo za zdravje?!

Ponavljamo, ker se sedanja Vlada ne zaveda, da je tretjina volivcev starejših, ki pričakuje drugačno politiko in drugačen proračun, zahtevamo, da se nemudoma oblikuje Ministrstvo za starejše, ki bo znalo zagovarjati upravičene potrebe vseh starejših v Sloveniji. Takoj in v tej vladi!

Zakaj, predsednik vlade, skličete izredno sejo zaradi potopa Adrie, ob tem da še niste sklicali izredne seje Vlade na temo problematike starejših? S tem dokazujete, da niste dorasli vladanju, ste neobčutljivi za človeško trpljenje, saj ste prezrli potrebe ene tretjine prebivalstva Slovenije – najbolj ranljivih. To je neke vrste genocid nad starejšimi.

Državne svetnice in svetniki, prosimo, izglasujte VETO na nesocialni in diskriminatoren proračun, ki ne upošteva potreb starejših in njihovih bližnjih. Ljudi, ki so vpeti v agonijo starejših, je trikrat, štirikrat več, saj morate šteti zraven njihove bližnje.

Kako boste ponovno glasovali poslanci DeSUS-a? Je vaš predsednik zadovoljen, da ima dovolj denarja za vojsko, za starejše pa ga ne potrebujemo? Izvolili so ga upokojenci, ker jim je veliko obljubljal. Podprite kandidatko za novo predsednico DeSUS-a, ki bo morda bolj učinkovito zastopala interese starejših. Dosedanji predsednik je dokazal, da jih ne!

In kako boste ob ponovnem glasovanju glasovali poslanci SAB, ki ste se pred volitvami tako odločno zavzemali za upokojence in vse starejše?

Vsi prebivalci Slovenije, ki se ne strinjate s takšnim proračunom, pojdite v najbližjo poslansko pisarno katerekoli stranke v svojem kraju. Povejte, da starejši ne smemo biti pozabljeni v naši socialni državi. Zahtevajte, da vas poslušajo in glasujejo za upoštevanje vaših potreb! Hvala Levici za amandma za gradnjo domov za starejše, ki ga žal ni podprla koalicija, niti ne celotna opozicija, čeprav tudi v SDS pravijo, da starejši potrebujejo več denarja v proračunu in so uspeli pridobiti drobtinico za dolgotrajno oskrbo.

Poslanci in poslanke, pred vami je popravni izpit. Vprašajte svojo volilno bazo, kako glasovati! Pri tem ne pozabite na množico starejših!

S spoštovanjem.

Renomirana publicistka in novinarka Alenka Puhar je v članku z naslovom »Avtogol za dobro vago« , objavljenem v Delu z dne 8. novembra 1997, med drugim opisala tudi neenakost strank v takratnih denacionalizacijskih postopkih, ko so bili ljudje, ki so do takrat živeli in delali v teh nepremičninah, kar naenkrat obsojeni na status »nestranke« v postopkih. Vzdušje netransparentnosti, ki je prevevalo »ves sistem, ki se je ukvarjal z denacionalizacijo«,je Puharjeva takrat opisala kot pokrajino, podobno minskemu polju in svetu, »v katerem je izredno pomembno, kdo koga in kje pozna in s čim se lahko oddolži … kjer pomeni dostop do vlog in njihove vsebine tako rekoč fantastično bogastvo. Mamljiv, kočljiv, za razvoj klientelizma in korupcije kot ustvarjen svet«.

In kako je dobri dve desetletji kasneje?

Kakor da ljudje, politične stranke in institucije ne bi imeli zgodovinskega spomina! A če je pri posameznikih spomin prilagojen sprotnosti in selektivnosti, enako ne bi smelo veljati za politične stranke, zlasti če so že dolgo na sceni. Nikakor pa amnezija ni dovoljena državnim institucijam, ki morajo delovati po ustavnih določbah in zakonih po načelu nediskriminacije ter v skladu s pravilom »pacta sund servanda«.

Državno ministrstvo za okolje in prostor RS je najelo privatni Institut za civilno in gospodarsko pravo ter privatni Institut za nepremičnine za izdelavo izhodišč predloga novega stanovanjskega zakona, ki naj bi med drugim uzakonil prehod s sedanje neprofitne najemnine na stroškovno, pravzaprav regulirano tržno najemnino. Druge deležnike so preprosto ignorirali. Zato je predlog novega stanovanjskega zakona izrazito pristranski ter strokovno-socialno šibak. Ne upošteva niti 67. člena veljavne ustave, ki določa, da se z zakonom določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Izrazito favorizira močnejšo stran, ki jo predstavljajo lastniki in nepremičninski lobi, ki so bili pobudniki in soustvarjalci predvidenih zakonodajnih sprememb. Deklarirana pravica državljanov, da sodelujejo pri nastajanju zakonodaje, ki jih prizadeva, ni bila spoštovana. Zaradi kompleksnosti in občutljivosti področja bi ministrstvo moralo v svojo delovno skupino vključiti priznane strokovnjake za sociološke in socialne vidike stanovanjske problematike, ki menijo, da bi bilo bolj pravilno gledati na stanovanjsko vprašanje tako kot na javno zdravstvo in šolstvo, s stališča temeljnih človekovih pravic posameznika. To je tudi smisel ustavne določbe o tem, da so v naši državi enakovredne ekonomska, socialna in ekološka funkcija lastnine.

S stroškovno najemnino naj bi pomagali graditi nova stanovanja? Za lase privlečena logika tiči v obrazložitvi sprememb izračunavanja t.im. stroškovne najemnine in stanovanjskega dodatka, ki ju je ministrstvo za okolje zgradilo na študiji zgoraj omenjenega privatnega Instituta za nepremičnine. Za to, da v naši državi primanjkuje novih neprofitnih/subvencioniranih javnih stanovanj, naj bi po mnenju istih avtorjev bile torej krive prav prenizke neprofitne najemnine za približno 10.000 tovrstnih stanovanj? To je nesmisel, saj se je treba spomniti le na republiški stanovanjski sklad, ustanovljen leta 1991, ki se je napajal iz kupnin za dotedanja družbena stanovanja in ki je svoje neprofitno poslanstvo zamenjal za profitno dejavnost, namesto da bi v skladu z 78. členom ustave država ustvarjal realne možnosti za to, da bi si državljani lahko pridobili primerno stanovanje.

Predlog novega zakona ne zagotavlja sistemskih virov financiranja za javno stanovanjsko gradnjo in če se prično težave že pri brezplačnem prenosu treh zemljišč s slabe banke v javni stanovanjski sklad, potem lahko sklepamo, kje se začne in neha resnična politična volja. Novo stanovanjsko gradnjo naj bi po napovedih nekaterih načrtovalcev financirali z razliko med neprofitno in stroškovno najemnino. Nonsens! Zakaj se Slovenija pri ureditvi gradnje in najema javnih stanovanj v celoti ne zgleduje po dobri praksi stanovanjskega sklada mesta Dunaj, ki jo zelo dobro pozna, je posebno vprašanje. A za kvadratni meter stroškovne najemnine brez stroškov obratovanja kani po novem zaračunavati enak znesek (7 evrov) kot je v veljavi v prestolnici sosednje države skupaj s stroški obratovanja in ob tem, da ima Avstrija najmanj dvakrat višji dohodek na prebivalca!

Glavni namen predloga novega zakona je torej sprememba sedanje neprofitne najemnine v stroškovno, pri katere izračunu naj bi upoštevali še celo vrsto dodatnih elementov, med drugim tudi lokacijo in nadstandardno velikost stanovanja, pa tudi uvajanje novega načina pogojev, poleg finančno-socialnega nadzora upravičencev do stroškovnega najema. Tak način še posebej prizadeva nekdanje imetnike stanovanjske pravice, tako tiste, ki so živeli v družbenih stanovanjih, ki jih niso odkupili v času »Jazbinškove privatizacije«, kot tudi tiste, ki niso imeli pravice do odkupa stanovanja, v katerem so živeli. Oboji so postali upravičenci do trajnega najema z neprofitno najemnino. Novela stanovanjskega zakona iz leta 2003, ki je določila kriterije za najem javnih stanovanj z neprofitno najemnino, je uredila nove neprofitne najeme, ki so nastali po njenem sprejetju.

Po načrtih sedanjih snovalcev zakona naj bi bil vsem najemnikom, ki zaradi svojega socialnega položaja plačila po novem stroškovne najemnine ne bi zmogli, na voljo tako imenovani »socialni korektiv« v obliki subvencioniranega stanovanjskega dodatka. Korektiv močno spominja na logiko famoznega dodatka za delovno aktivnost, saj s seboj nosi imanentno nevarnost nepredvidljivosti in samovolje zbirokratizirane obravnave državljanov. Ob tem se postavlja vprašanje, ali hočemo biti socialna država ali le pravna država? Ustava določa enakovrednost pravne in socialne dimenzije.

Pa še »svete krave« v denacionaliziranih stanovanjih!

Predlog novega stanovanjskega zakona pa hoče pomesti pod preprogo tudi pravico do trajnega najema z neprofitno najemnino za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih. Treba je poznati zgodovino in razloge, ki so botrovali kompromisu, s katerim je zakonodajalec hotel doseči, da bi bil »volk sit in koza cela«, a z njim ni zadovoljil niti lastnikov, ki so na ta način dobili nazaj svojo lastnino z zakonitim bremenom, niti nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice. Zakonodajalec se je leta 1991 zavedal, da so slednji imeli zakonito urejeno stanovanjsko vprašanje, a jih je s tem, ko je posegel v njihove pridobljene pravice, zavestno postavil v slabši položaj. In ravno zato jim je kot nadomestilo za kršitve ustavne pravice do enake obravnave nosilcev stanovanjske pravice priznal posebni status.

Imeli so sicer možnost časovno zelo omejene nadomestne privatizacija, a finančna konstrukcija, ob izrazito podcenjenem ovrednotenju vlaganj najemnikov v ta stanovanja, še zdaleč ni zadostovala za nakup drugega, vsaj približno enakovrednega stanovanja. Uradni podatek, da je država v nadomestno privatizacijo stanovanj nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice zaradi ZDEN prispevala skupni znesek 12 milijonov evrov, gre torej v isti prilog kot razvpita obrestna odškodnina ljubljanski nadškofiji za neuporabo vrnjenih gozdov, ki naj bi po dostopnih javnih podatkih skupaj znašala 30 milijonov. A prva skrb države mora biti po ustavi namenjena dobrobiti njenih državljanov.

Republika Slovenija je z negativno diskriminacijo najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih kršila določbe Evropske socialne istine. To izhaja iz odločbe, ki jo je leta 2009 sprejel Odbor za socialne zadeve pri Svetu Evrope in s katero je državi Sloveniji zaradi neustreznih zakonskih rešitev v zvezi s položajem omenjenih najemnikov naložil odpravo zagrešenih nepravilnosti ter redno poročanje. Država tega ne uresničuje in sedaj njihov položaj nesorazmerno poslabšuje.

Tudi v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Berger-Krall in ostali proti Sloveniji (2014) je sodišče ugotovilo, da je bila istim najemnikom v času privatizacije in denacionalizacije storjena krivica, vendar zato, ker je država v javnem interesu uredila njihov položaj s trajnim najemnim razmerjem in z neprofitno najemnino, niso bile kršene človekove pravice iz Evropske konvencije za človekove pravice. To pomeni, da položaja, ki ga je sodišče ocenilo za primernega, država ne sme spreminjati na slabše. Institut pravice do najemnine, ki ni določena po tržnih oziroma stroškovnih kriterijih, poznajo tudi države utečenih demokracij, od ZDA do Velike Britanije.

Položaj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih se je doslej že večkrat poslabšal z naknadnimi zakonskimi spremembami, predvsem pa s pravno prakso ustavnega in vrhovnega sodišča. Najbolj daljnosežna sprememba na slabše se je zgodila, ko je vrhovno sodišče v nasprotju z izrečno določbo stanovanjskega zakona v konkretni pravdni zadevi presodilo, da družinski člani, ki so na dan uveljavitve zakona o denacionalizaciji stanovali z imetnikom stanovanjske pravice, po smrti le-tega ne obdržijo pravice do neprofitne najemnine. Ustavno sodišče je kasneje to pravno prakso vrhovnega sodišča potrdilo. V obeh primerih, tako na vrhovnem sodišču kot na ustavnem sodišču, je bil sodnik poročevalec Jan Zobec, čeprav bi se zaradi načela nepristranosti moral kot ustavni sodnik v zadevi, v kateri je prej sodeloval kot vrhovni sodnik, praviloma izločiti. Poleg tega je ustavno sodišče kot najvišja pravosodna oblast s to odločbo dejansko spremenila veljavno določbo stanovanjskega zakona, za kar je v demokratičnih državah, kamor spada tudi Slovenija, pristojen edino parlament.

V nasprotju s položajem najemnikov pa se je s postopnimi spremembami in dopolnitvami zakona o denacionalizaciji ves čas izboljševal pravni in dejanski položaj denacionalizacijskih upravičencev. Velja tudi spomniti, da so le-ti, tako kot vsi imetniki stanovanjske pravice na družbenih stanovanjih, imeli prav tako pravico do odkupa po stanovanjskem zakonu, ne glede na to, ali so kasneje postali denacionalizacijski upravičenci. In ne nazadnje, privatizacijska nuja je bila leta 1991 tako huda, da se je »Jazbinškov« stanovanjski zakon skliceval na še ne sprejeti zakon o denacionalizaciji, ki je določil nemožnost odkupa nacionaliziranih stanovanj, kar je protiustavno dejanje par excellence. Država zaradi poprave nekdanjih krivic, ki so nastale po vojni z zakonom o denacionalizaciji v prejšnji državi, ne more ustvarjati novih krivic, to je civilizacijsko pravno načelo.

Ureditev predloga novega slovenskega zakona pa ima s tem, ko ignorira pridobljene pravice in zatečeno stanje omenjenih najemnikov, katerih status bi lahko potrdila v prehodnih določbah podobno kot je to storila za vlagatelje preurejenih podstrešij, tudi močan prizvok finančnega kaznovanja ter socialnega nadziranja, saj naj bi hočeš-nočeš pregnala nekdanje imetnike stanovanjske pravice iz stanovanj, ki naj bi bila po uravnilovki zanje prevelika. A ne gre za »zaščitene svete krave« kot te najemnike zlonamerno označujejo nekateri, ki se sklicujejo na načelo pravičnosti in pozabljajo, da to načelo, skupaj z načelom, da je sklenjene pogodbe potrebno spoštovati, velja tudi za drugo stran. Če je namreč zakon o denacionalizaciji od vsega začetka nedotakljiv, bi moralo zaradi uravnoteženosti in sorazmernosti veljati enako tudi za ureditev, ki je zaščitila položaj najemnikov, ki so bili prizadeti z njegovim sprejetjem. 

Prispevek z zgornjim naslovom avtorja Zorana Kusa (geografa, sociologa in strokovnjaka za podnebno krizo, sicer pa zaposlenega na Ministrstvu za okolje in prostor) vsebuje številne netočne, napačne in zavajajoče trditve in podatke glede vloge jedrske energije pri današnji in prihodnji oskrbi z energijo ter za uresničitev prehoda v nizkoogljično energetiko in nizkoogljično družbo.

Ker se na vse netočne in napačne trditve iz prispevka g. Kusa zaradi prostorskih omejitev tiskane revije ne moremo odzvati, v nadaljevanju jedrnato navajamo le izbrane, po naši presoji za slovenski prostor bistvene, predvsem pa strokovno utemeljene podatke, podprte s kredibilnimi viri. Osredotočamo se na vidike zanesljivosti in varnosti oskrbe z električno energijo iz jedrskih elektrarn ter njeno ceno in vlogo pri zmanjševanju podnebnih sprememb. Pripravili pa smo tudi daljše gradivo, v katerem zaporedoma po posameznih tematskih sklopih obravnavamo tudi druge netočne, napačne in/ali zavajajoče trditve g. Kusa, in ga objavili na naših spletnih straneh www.gen-energija.si.

Oskrba z energijo in vloga jedrske energije pri tem sta preveč pomembni temi, da bi ju lahko prepustili površnim, zavajajočim in nestrokovnim obravnavam; pri tem je še posebej zaskrbljujoče, kadar take obravnave prihajajo iz uradnih virov oziroma od predstavnikov države, zadolženih za ukrepanje na področju podnebnih sprememb.

Jedrska elektrarna med obratovanjem ne povzroča izpustov CO2 ter drugih toplogrednih plinov in prašnih delcev v ozračje. V primerjavi z drugimi viri energije ima poleg ohranjanja čistega zraka pozitivne učinke na zdravje in okolje tudi zaradi minimalnega prostorskega odtisa in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Jedrska elektrarna zagotavlja visoko zanesljivo oskrbo z električno energijo ne glede na vremenske razmere, menjavo dneva in noči ter letne čase. Faktor razpoložljivosti jedrske elektrarne je 92 %, medtem ko za sončne elektrarne znaša okoli 12 % in za vetrne do 25 %. V primerjavi z drugimi tehnologijami zagotavlja zanesljivo proizvodnjo velikih količin pasovne, po potrebi tudi fleksibilne električne energije. Jedrska elektrarna potrebuje za obratovanje zelo majhne količine goriva in se zaradi nizkih stroškov goriva in visoke zanesljivosti njegove dobave uvršča med domače vire.

Cena električne energije iz jedrske elektrarne je konkurenčna, predvidljiva in stabilna. Cena električne energije iz NEK je na ravni € 30-35 na MWh, kar je primerljivo s ceno elektrike iz hidroelektrarn na Dravi, ki je najnižja v Sloveniji (povzeto po letnih poročilih družb). Dolgoročno obratovanje jedrskih elektrarn prinaša dodatno znižanje cene proizvedene električne energije, kar velja tudi v primeru podaljšanja obratovanja NEK za 20 let. Podaljšanje obratovanja jedrskih elektrarn je najhitrejši in stroškovno najbolj učinkovit način zagotavljanja zanesljive oskrbe z nizkoogljično električno energijo, kar potrjujejo tudi najnovejše mednarodne primerjalne analize (IEA OECD, maj 2019, »Nuclear Power in Clean Energy System«).

Cena in število jedrskih novogradenj: Kar zadeva jedrske novogradnje, je cena jedrskih objektov odvisna od pričakovanj lastnika glede donosnosti, od virov finančnih sredstev, od enostavnosti postopkov pridobivanja dovoljenj, serijske gradnje in standardizacije tehnologij. Investicija v novo jedrsko elektrarno se ob upoštevanju stroškov financiranja in pričakovane donosnosti na lasten kapital povrne prej kot v 20 letih, pri čemer takšen objekt zagotavlja zanesljivo oskrbo z nizkoogljično električno energijo vsaj 60 let.

Tudi zato so številne napredne in razvojno naravnane države svoje nizkoogljične energetske mešanice prihodnosti zasnovale na uporabi jedrske energije. V letih 2015 in 2016 so na svetovni ravni vsako leto na omrežje priklopili po 10 novih elektrarn, v zadnjih dveh letih so uspešno zaključili 13 projektov in samo v prvi polovici leta 2019 na omrežje priključili več kot 5000 MW moči novih jedrskih zmogljivosti, lani skupno več kot 10.000 MW. Svetovna proizvodnja iz jedrskih elektrarn po letu 2012 nenehno narašča (WNA, World Nuclear Performance Report 2019, avgust 2019).

Slovenija potrebuje JEK 2: V Sloveniji drugi blok jedrske elektrarne v Krškem potrebujemo, ker:
• že nekaj let zapored v povprečju na letni ravni uvažamo med 16 in 20 odstotkov vse porabljene električne energije; smo torej uvozno visoko odvisna država, v določenih kritičnih obdobjih ta odvisnost naraste tudi do 50 % (SURS, 2018);
• dejanskitrendiinnapovedikažejorastporabeelektričneenergije,kise v Sloveniji, Evropi in svetu povečuje tudi na račun opuščanja oz. nadomeščanja fosilnih goriv z učinkovitejšo rabo energije, t. j. s pospešeno elektrifikacijo vseh področij človekovega delovanja (mobilnost, ogrevanje in hlajenje itd.);
• jepostavitevnovegablokatemeljinfrastrukturnegaingospodarskega razvoja ter družbene blaginje Slovenije in bi neposredno povečala slovenski BDP za 4 do 6 odstotkov (Deloitte, april 2019, »Economic and Social Impact Report«);
• je jedrska elektrarna ob predpostavki opuščanja fosilnih virov dolgoročno edina stabilna podporna točka v elektroenergetskem sistemu in hkrati omogoča večje vključevanje obnovljivih virov v sistem.

Prednosti nizkoogljične Slovenije: Pomembna prednost Slovenije je, da jedrska energija v naši energetski mešanici predstavlja okoli polovico vse nizkoogljične električne energije in skupaj z obnovljivimi viri, zlasti vodno energijo, omogoča, da se že danes uvrščamo med države z nižjimi emisijami CO2 na proizvedeno kWh. Tudi v prihodnosti bomo lahko zastavljene zahtevne podnebne in energetske cilje dosegali le z realno in ekonomsko uravnoteženo kombinacijo vseh razpoložljivih nizkoogljičnih tehnologij. Kot omenjeno že uvodoma, smo daljše gradivo s podrobnejšimi pojasnili in utemeljenimi podatki po posameznih vsebinskih sklopih, v katerih se v prispevku g. Kusa pojavljajo napačne ali zavajajoče informacije, objavili na naših spletnih straneh www.gen-energija.si – v Medijskem središču, zavihek Javna stališča. Sklicujemo se tudi na pozicijski dokument »Jedrska energija – nizkoogljična energija prihodnosti. Dejstva in stališča Skupine GEN do stanja in razvoja jedrske energetike v Sloveniji«, dostopen na spletni strani Skupine GEN: www. gen-energija.si. 

V članku z naslovom “V čigavem interesu deluje Arso?”, ki je bil objavljen dne 11. 10. 2019 v reviji Mladina, na str. 30, so bili objavljeni napačni in neresnični podatki o delovanju in posledicah delovanja Salonita Anhovo, d.d.

Ne drži, da je Salonit Anhovo, d.d. na ARSO podal vlogo za povečanje sosežiga letne količine odpadkov. Postopek, ki poteka, je šele prijava nameravanih sprememb IED naprave (cementarne), ki je združena s predhodnim postopkom. To je šele predpostopek, pred samim postopkom spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ki ničesar ne dovoljuje, ampak razjasnjuje in določa nadaljnje postopke ter potrebnost presoje o vplivih na okolje.

Ne drži, da se poskuša Salonit Anhovo, d.d. presoji vplivov na okolje izogniti tako, da na ARSO postopno priglaša spremembe. V postopku prijave sprememb, združene s predhodnim postopkom, so bili vsi postopki nameravanih sprememb združeni, dodatno so bili opisani tudi kumulativni vplivi vseh sprememb na okolje.

V članku ni navedena pomembna informacija, t.j. da Urad za kemikalije, ki je sicer predlagal ponovni inšpekcijski pregled dovoljenja, tudi meni, da presoja o vplivih na okolje ni potrebna. Kombinirana inšpekcija (okolje in druge inšpekcije) IED okoljevarstvenega dovoljenja in delovanja naprave skladno s tem dovoljenjem je bila izvedena na željo MOP letos februarja.

Ne drži, da se Salonit Anhovo, d.d. otepa presoje vplivov na okolje. Presoja vplivov na okolje je bila izvedena že v preteklosti, in sicer za kapacitete proizvodnje, ki jih Salonit Anhovo, d.d. še vedno ne dosega. Pri nameravanem povečanju letne količine odpadkov za sosežig gre le za povečanje količine nenevarnih odpadkov. V primeru nameravanih sprememb zakonski pragovi, ob katerih bi bilo potrebno opraviti ponovno presojo vplivov na okolja, niso doseženi, zato Salonit Anhovo, d.d. meni, da ponovna presoja vplivov na okolje ni potrebna.

V članku niso celovito predstavljene vse mejne vrednosti, ki veljajo za sežigalnice in cementarne. Ob primerjavi predmetnih podatkov je razvidno, da je večina mejnih vrednosti za sežigalnice in cementarne enaka.

S spoštovanjem.

Odzivam se na dva članka, objavljena v 45. številki letošnje Mladine, iz katerih bi bralke in bralci lahko sodili, da je bila socialdemokratska koalicijska vlada od novembra 2008 do februarja 2012 na fiskalnem področju neaktivna (Preobrat ali predstava za javnost?) in da je še posebej zanemarila socialno politiko (Socialna politika ni ekonomska politika).

Podatki statističnega urada Republike Slovenije (SURS / Podatkovna baza SiStat / Ekonomsko področje / Računi države / Temeljni agregati sektorja država, Slovenija, letno / 11. november 2019) kažejo, da so bili v 2011 izdatki sektorja država skoraj za 1,8 milijarde evrov (10 odstotkov) večji kot v 2008 in da so med 2008 in 2011 naraščali po 3,3 odstotka letno. Prihodki sektorja država so bili v 2011 za 168 milijonov evrov (za 1 odstotek) manjši kot v 2008. V letu 2009 so upadli za 770 milijonov evrov (za 5 odstotkov) in se nato od 2009 do 2011 na letni ravni povečali za dobrih 600 milijonov evrov (za 4 odstotke). Javnofinančni primanjkljaj se je v času vodenja ekonomske politike socialdemokratske koalicijske vlade povečal z dobre pol milijarde evrov ali 1,4 odstotka našega bruto domačega produkta v 2008 na skoraj 2,5 milijarde evrov ali 6,7 odstotka slovenskega bruto domačega produkta v 2011. V tem obdobju je nekdanjo politiko drsečega deviznega tečaja pri spodbujanju povečevanja konkurenčnosti in s tem državnega vpliva na rast izvoza nadomestila politika spodbujanja investicij v raziskave in razvoj. Na narodnogospodarski ravni so se te investicije v 2011 dvignile na 894 milijonov evrov, kar je predstavljalo 2,4 odstotka bruto domačega produkta (SURS/ Podatkovna baza SiStat / Ekonomsko področje / Raziskovanje in razvoj, znanost in tehnologija, / Zaključene časovne serije / Izdatki za raziskovalno – razvojno dejavnost, zaključene časovne serije / Bruto domači izdatki za RRD po sektorjih izvedbe in virih financiranja, (v 1000 EUR), Slovenija, letni podatki do 2016 / 11. november 2019). Država je investicije v raziskave in razvoj spodbujala s financiranjem raziskovalne dejavnosti univerz in znanstvenih inštitutov, s subvencijami in davčnimi olajšavami za podjetja, pa tudi s selektivnimi krediti Slovenske izvozne in razvojne banke. Vse naštete oblike spodbud so povečevale javnofinančni primanjkljaj.

V okviru protikrizne politike socialdemokratske koalicijske vlade so se izdatki slovenske države za socialno zaščito med 2008 in 2011 na letni ravni povečali za 1,1 milijarde evrov ali za dobrih 14 odstotkov. Pri tem so se izdatki za zdravstveno varstvo povečali za 179 milijonov evrov ali za 7 odstotkov, izdatki za starostno in invalidsko varstvo za 565 milijonov evrov ali 16 odstotkov ter ostali izdatki socialne zaščite (nezaposleni, družinsko varstvo, nastanitve, druge oblike socialne izključenosti) za 357 milijonov evrov ali za 23 odstotkov (SURS / Podatkovna baza SiStat / Demografsko in socialno področje / Socialna zaščita / Izdatki in viri financiranja programov socialne zaščite / Izdatki za socialne prejemke socialne zaščite, (mio EUR), Slovenija, letno / 11. november 2019).

Kaj je torej povzročilo padec socialdemokratske koalicijske vlade, krizo dvojnega dna, podarjanje slovenskih podjetij in bank (v privatni in državni lasti)? Odgovor ni preprost. Mislim, da ne sodi na področje ekonomije. 

Spoštovani novinar Marjan Horvat!

Povsem se strinjam z vami, da je treba dati prostor čim bolj različnim oblikam gledališča, vendar zatiranje določenih gledaliških praks in izrivanje njihovega občinstva vidim na drugi strani kot vi. Kot avtor besedila za predstavo Baal sem se namreč počutil zelo neprijetno, ko sem od članov ansambla večkrat slišal, kako je umetniški vodja SMG z mojim tekstom nezadovoljen in da se mu zdi mizoginističen. Vesel bi bil, če bi to povedal meni, a se mu to očitno ni zdelo vredno. Da je globoko nezadovoljen s predstavo Baal, ki je imela uspeh pri publiki in bila povabljena na zagrebške Gavelline večere, sem se lahko osebno prepričal šele, ko sem na spletni strani Radia Študent poslušal, kako jo je 12. septembra letos kritiziral in se posmehoval njenim avtorjem. Kot vem, je prav prezirljiv odnos umetniškega vodje SMG do pluralnosti različnih gledaliških praks znotraj tega teatra pripeljal do izjav Vita Tauferja in Darija Varge v Delu, na kar se mi zdi pomembno opozoriti, ker vi pišete, da opozarjajo „poznavalci, da je v ozadju napada na vodstvo SMG nekakšna kulturno-novinarska sprega.“ Ker ste v članku kot argument v obrambo sedanjega vodstva SMG ponovno citirali zloglasno oceno že pokojne komisije Ministrstva za kulturo, bi želel povedati, da sam nimam težav s političnim gledališčem, vendar mislim, da se moramo pri govorjenju o njem zmeraj vprašati o političnem učinku takih predstav, ne pa se potem, ko se izkaže, da nekatere gledališke provokacije najbolj koristijo skrajni desnici, sklicevati na umetnost in trende v sodobnem gledališču. Pri tem seveda nikakor ne mislim na predstavo 6 in dobro vem, da ima SMG veliko izvrstnih predstav ter družbeno zelo koristno obgledališko debatno dejavnost. A bi bilo prav, če bi se znali pogovarjati tudi o težavah, na katere opozarja članek v Delu, in na očitke Tauferja in Varge odgovoriti s protiargumenti. 

Komentar Zorana Kusa v Mladini št. 42 o stanju in pomenu jedrske industrije v svetu in Sloveniji navaja povsem napačne in neobjektivne podatke.

Podatki Svetovnega jedrskega združenja kažejo, da količina električne energije, proizvedene v jedrskih elektrarnah, iz leta v leto narašča (WNA, »World Nuclear Performance Report 2019«, avgust 2019: https://world-nuclear.org/ our-association/publications/online-reports/world-nuclear-performance-report.aspx). Na svetovni ravni že sedem let zapored beležimo rast proizvodnje, trend se nadaljuje tudi v letošnje, osmo leto. Tudi število uspešno zaključenih jedrskih novogradenj je v zadnjih petih letih preseglo število jedrskih elektrarn, ki so jih v istem času trajno zaustavili. Rezultat tega je, da se skupno število delujočih jedrskih elektrarn povečuje (vir: IAEA, ZN, »Power Reactor Information System«: https://pris.iaea.org/pris/).

Res je sicer, da je delež jedrske energije na globalni ravni v primerjavi z devetdesetimi leti, ko so jedrske elektrarne skupno prispevale več kot 18 % vse elektrike, upadel. Danes ta delež znaša nekoliko nad 10 % (IEA, maj 2019, »Nuclear Power in Clean Energy System«: https://webstore.iea. org/nuclear-power-in-a-clean-energy-system). Vendar je ta padec posledica skokovitega povečanja globalne porabe elektrike, in ne zmanjšanega obsega proizvodnje elektrike iz jedrskih elektrarn. Dejstvo je tudi, da povečanje svetovne potrebe po električni energiji pokrivamo predvsem s proizvodnjo iz fosilnih goriv. To pa je skupen neuspeh tako obnovljivih virov energije (OVE) kot jedrske energije, saj količina električne energije, proizvedene iz fosilnih virov, zlasti premoga in plina, raste hitreje kot električna energija iz nizkoogljičnih virov (OVE in jedrska) skupaj.

Za temeljito, globoko razogljičenje proizvodnje električne energije bo potrebno bistveno poseči v obstoječ elektroenergetski sistem in vanj hitro vključiti čim več novih brezogljičnih virov. Takšen poseg ne bo poceni, saj je za tako zanesljivo in varno oskrbo z energijo, kot jo imamo danes, potrebno ob vključitvi več spremenljivih OVE (sonce in veter) v sistem poleg stroškov proizvodnje upoštevati tudi sistemske stroške za zanesljivost, stroške prenosa in skladiščenja energije ter tudi širše okoljske in družbene stroške. Z uporabo jedrske energije in OVE v energetski mešanici je takšen sistem preizkušeno dosegljiv in ekonomičen. Po študijah OECD bodo skupni stroški brezogljičnega sistema z uporabo jedrske energije v energetski mešanici za 48% nižji kot pa v primeru elektroenergetskega sistema brez uporabe jedrske energije (OECD, 2019, »The Costs of Decarbonisation«: https://www.oecd-nea.org/ndd/ pubs/2019/7299-system-costs.pdf).

Razogljičenje družbe ne bo poceni, vendar je z uporabo jedrske energije cenejše. Breme bomo morali razdeliti pošteno in pravično ter poskrbeti predvsem za tiste državljane, ki se že sedaj soočajo z energetsko revščino. Energija mora ostati dostopna vsem družbenim kategorijam. Pri tem pa moramo upoštevati tudi, da je energetika temeljna strateška panoga in kot takšna spodbuja ali pa zavira konkurenčnost gospodarstva, gospodarski in posredno družbeni razvoj ter življenjski standard vseh državljanov. 

Spoštovani direktor Doma Danice Vogrinec Maribor.

Z velikim zanimanjem sem prebral vaš prispevek v Mladini. Kakorkoli se lahko zelo strinjam z vašim zapisom, pa vas moram vseeno prijazno spomniti, da je ena izmed oblik partnerstva državnega ( javnega) in zasebnega, ob katerem se vam obrača v želodcu - tudi čiščenje preko »zunanjega izvajalca«, katerega se, kolikor vidim iz javno dostopnih podatkov, še vedno poslužujete.

Zato en sila preprost poziv, naslovljen na vas kot direktorja Doma Danice Vogrinec – direktno zaposlite čistilke. Saj se oba strinjava, da je tako imenovano partnerstvo javno – zasebno (katerega ena izmed oblik je navsezadnje tudi »out-sourcing«) teren za pretvorbo javnega interesa v zasebni dobiček, kajne? Navsezadnje pa – čemu segmentacija delavcev v Domu Danice Vogrinec na »zaposlene« in »zunanje«? 

Spoštovani.

V članku »Cerkev dobila milijone, a ji še ni dovolj«, objavljenem v 44. številki tednika Mladina, se mi je v podpisu k fotografiji pomotoma zapisalo »pokojni ljubljanski nadškof Alojz Uran …«. Prav bi seveda bilo »nekdanji ljubljanski nadškof Alojz Uran …«. Za napako se gospodu Uranu iskreno opravičujem. 

Zoran Kus z alarmantnimi podatki oziroma z argumenti na nivoju samouresničujočih prerokb nasprotuje jedrski energiji. Da bi minimiziral vlogo obstoječih jedrskih elektrarn, navaja njihov delež v celotni porabi energije in se sklicuje na upadanje njihovega deleža v proizvodnji elektrike. V resnici je proizvodnja jedrskih elektrarn še vedno za tretjino večja od proizvodnje elektrike iz volatilnih obnovljivih virov (veter, sonce) in v absolutnem smislu tudi ne upada, le proizvodnja iz drugih virov, predvsem fosilnih, hitreje narašča in se zato relativni delež jedrske energije zmanjšuje. Če to ilustriram s konkretnimi številkami: leta 1996 (ki ga omenja Zoran Kus) je poraba jedrske energije preračunano znašala 545 milijonov ton naftnega ekvivalenta (Mtoe), leta 2018 pa 611 Mtoe. V istem obdobju je poraba premoga narasla od 2279 na 3772 Mtoe, nafte od 3381 Mtoe na 4529 Mtoe in plina od 1906 na 3309 Mtoe. Posledica je dramatično povečanje virov izpustov ogljikovega dioksida, ki pa „strokovnjaka za podnebno krizo“ očitno precej manj skrbi kot pa večji poudarek jedrski energiji, ki ne povzroča podnebnih sprememb.

Če resno mislimo z bojem proti podnebnim spremembam, je zadeva pravzaprav zelo preprosta. Na voljo imamo le tri možne rešitve: jedrsko energijo, obnovljive vire in zmanjšanje porabe energije.

Če začnem kar pri zadnji – vsekakor je učinkovita raba energije dobrodošla in zaželena, toda neko drastično zmanjšanje njene porabe je praktično nemogoče. Poraba energije je namreč neločljivo povezana z ustvarjanjem bdp oziroma družbenim blagostanjem. Njeno omejevanje oziroma ukrepi, ki otežujejo dostopnost energije, hitro pripeljejo do družbenih kriz in nemirov. O tem nam pričajo tako pojav rumenih jopičev v Franciji kot nedavna „revolucija“ v Ekvadorju in trenutne demonstracije v Čilu. Povsod je bil neposredni vzrok za ljudski revolt povišanje cen pogonskega goriva oziroma javnega prevoza. Zato je precej iluzorno pričakovati, da bodo ljudje pripravljeni sprejeti občutnejše zmanjšanje porabe energije; realno moramo predvsem pogledati, s čim lahko nadomestimo to velikansko porabo fosilnih goriv.

Obnovljivi viri so nedvomno dobra rešitev; problem je v tem, da se vedno pojavi še nek „ampak“. Obnovljive vire lahko v grobem razdelimo v dve skupini – na hidroelektrarne in na volatilne vire (veter, sonce). Hidropotencial je, vsaj v razvitem svetu, v glavnem že v celoti izkoriščen ali pa zaradi posebnih okoliščin (varovanje narave) ni na voljo (v Sloveniji npr. Soča in Mura). Hidroelektrarne imajo akumulacije, s katerimi lahko uravnavajo proizvodnjo oziroma sledijo porabi, zato se zlahka vključijo v elektroenergetski sistem. Nasprotno pa vetrne in sončne elektrarne proizvajajo elektriko zgolj takrat, ko piha veter oziroma sije sonce. Oboje zelo niha preko dneva in tudi preko letnih časov. Dokler proizvodnja iz volatilnih virov znaša nekaj procentov celotne proizvodnje, njihova nihanja razmeroma zlahka kompenzirajo ostali, konvencionalni viri. Če pa njihov delež zraste preko 30 – 40 %, se položaj precej zakomplicira in v elektroenergetski sistem je potrebno, poleg marsičesa drugega, dodati tudi rezervne vire in hranilnike energije. Rezervni viri so lahko zgolj na fosilna goriva (zaradi zmanjšanja katerih smo sploh želeli povečati delež obnovljivih virov) ali pa jedrski. Hranilnike energije najlažje ilustriramo na primeru Tesline baterije, ki so jo nedavno postavili na Jesenicah. Njena cena je bila 15 milijonov EUR, njena kapaciteta pa 22 MWh, kar predstavlja količino elektrike, kot jo v Sloveniji porabimo v slabi minuti. Če bi glavnina proizvodnje elektrike slonela na volatilnih obnovljivih virih, bi morali shraniti za približno tri do štiri tedne elektrike (da bi bila na voljo preko jesenskega in zimskega obdobja, ko so dnevi kratki in sonca malo), kar pomeni okoli 30.000 takih baterij in investicijo v višini reda velikosti 450 milijard EUR ...

Tako ostane še jedrska energija, ki je kapitalsko zahtevna in prinaša določena tveganja. Toda tudi nobena druga vrsta energije ni zastonj oziroma cenejša od jedrske energije (vključno z obremenitvijo okolja); prav tako pri vseh ostalih virih energije obstaja možnost nesreč in škodljivih vplivov na okolje, ki so primerljivi oziroma večji kot pri jedrskih elektrarnah. Ena glavnih prednosti jedrskih elektrarn je, da so razmeroma velike enote, ki zavzamejo zelo malo prostora. Kot dokazujejo 70. leta prejšnjega stoletja, ko so v obdobju slabih 10 let dokončali polovico sedaj delujočih elektrarn, bi bilo možno tudi danes v kratkem času bistveno povečati delež jedrske energije in s tem opazno prispevati k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Zgled za tako politiko je npr. Francija, ki tri četrtine svoje elektrike pridobi v jedrskih elektrarnah. Čeprav je njeno prebivalstvo le za 20 % manjše od Nemčije, francoski izpusti toplogrednih plinov znašajo le polovico nemških. Povedati je potrebno tudi, da jedrska energija ni uporabna izključno za proizvodnjo elektrike, temveč tudi za daljinsko ogrevanje, razsoljevanje morske vode, proizvodnjo procesne toplote, proizvodnjo vodika in še kaj.

Optimalen pristop k reševanju podnebne krize je verjetno kombinacija vseh naštetih dejavnikov: učinkovita raba energije, obnovljivi viri energije do nekega obvladljivega deleža, vsaj polovični delež (ob predpostavki, da bi se povsem poslovili od fosilnih goriv) pa jedrska energija.

Naj na koncu komentiram še nekatere strokovno in logično precej problematične trditve Zorana Kusa. Navajanje podatka, da 75 odstotkov toplogrednih plinov nastane izven proizvodnje elektrike, je izjemno zavajajoče. Ta podatek (če je sploh resničen) je predvsem posledica dejstva, da je elektrika edina oblika energije, pri kateri v pomembnem deležu sploh izkoriščamo brezogljične vire primarne energije. Pri vseh ostalih (promet, ogrevanje stavb, procesna toplota) odločno prevladujejo fosilna goriva (in nekaj malega lesne biomase za ogrevanje). Edini način za zmanjšanje ogljičnega odtisa prometa in ogrevanja je njuna elektrifikacija (električni avtomobili, toplotne črpalke), torej bomo potrebovali še več elektrike. Precej cinično je tudi omalovaževanje, češ četudi bi postavili en reaktor na teden, bi to prispevalo le za devet odstotkov doseganja ciljev. Zakaj pa ni zraven podatka, koliko sončnih kolektorjev ali vetrnic bi morali postaviti za doseganje istega cilja? In, ali ni eden glavnih lajtmotivov okoljevarstvenikov, vsak še tako majhen prispevek, vsaka slamica je pomembna? Prav tako je povsem neosnovana trditev, da naj bi jedrska industrija „na vsakem koraku“ proizvajala toplogredne pline. Le-ti nastajajo izključno pri proizvodnji cementa in železa, vendar sta ta dva materiala potrebna za prav vsak industrijski objekt, prav vsako zgradbo, celotna količina (kaj šele delež za gradnjo jedrske elektrarne) je bistveno manjša od izpustov zaradi fosilnih goriv, zato je to res navadno dlakocepstvo. Zoran Kus tudi na veliko dela zaključke na podlagi napovedi, kaj bo čez dvajset let. Sam se dobro spomnim „znanstvenih“ napovedi iz 70. in 80. let, da bo do leta 2000 nafte zmanjkalo. Spomnim se tudi napovedi iz istega obdobja, da bo Jugoslavija zgradila 20 jedrskih elektrarn ... Namesto govorice želja (wishful thinking) in ekstrapolacij preteklih trendov na naslednjih 20 let bi jaz vendarle stavil na tisto, kar je realno dosegljivo v sedanjem trenutku.

Ob navajanju zamud in podražitev pri gradnji 4 elektrarn na Finskem, v Franciji in v ZDA je potrebno povedati, da so drugod po svetu v zadnjem desetletju dokončali 63 jedrskih elektrarn, med njimi večino v predvidenih časovnih in finančnih okvirih. Dobra polovica novozgrajenih elektrarn odpade na Kitajsko, kjer so brez večjih problemov dokončali tudi po dva reaktorja AP1000 in EPR, ki v ZDA in Evropi povzročata toliko preglavic. Prekoračil bi okvir tega odziva, če bi želel natančneje analizirati vzroke za te razlike.

Nesreče v jedrskih elektrarnah so priročen argument nasprotnikov in tudi pri njih bi za poglobljen odgovor potreboval precej več prostora. Naj navedem le, da so narejene resne znanstvene študije (npr. švicarski inštitut PSI) s primerjavo tveganj pri posameznih tehnologijah pridobivanja elektrike in v vseh študijah se je jedrska energija izkazala kot ena bolj varnih. Jedrsko energijo lahko v marsikaterem pogledu primerjamo z letalsko industrijo: zelo podobni sta si pri zagotavljanju kakovosti, učenju iz napak, usposabljanju kadrov in še kaj. Podobni sta si tudi pri dojemanju tveganja: na leto se v povprečju zgodita ena ali dve letalski nesreči, ki povzročita nekaj sto smrtnih žrtev in o katerih na naslovnicah poročajo vsi mediji po celem svetu. V avtomobilskih prometnih nesrečah je letno med 1,3 in 1,5 milijona smrtnih žrtev in mediji poročajo zgolj o tistih, ki so se zgodile lokalno, pa še to je dostikrat le drobna notica v črni kroniki. Posledično dojemamo letenje kot mnogo bolj nevarno kot vožnjo z avtom, čeprav dejstva kažejo ravno nasprotno.

V obdobje, ki sva ga z g. Kusom vzela za primerjavo s stanjem leta 2018, sega tudi podpis Kjotskega protokola (decembra 1997). Od tedaj je „borba“ proti podnebnim spremembam na vrhu politične agende. Pogajalci so potovali v Rio, pa na Bali, pa v Pariz, verjetno še marsikam. Težko je reči, kaj je rezultat njihove „borbe“, neizprosno dejstvo je, da se je v istem času poraba fosilnih goriv povečala za skoraj dvakrat toliko kot znaša celotna proizvodnja obnovljivih virov in jedrske energije skupaj in da so se za polovico povečali izpusti CO2. Glede na to, da našega glavnega pogajalca za podnebne spremembe najbolj skrbi, kako zatreti enega od dveh najpomembnejših virov, s katerim bi lahko nadomestili fosilna goriva, me tak rezultat niti najmanj ne čudi. 

V članku „Skriti privilegiranci“, objavljenem v 43. številki tednika Mladina, v katerem sem med drugim pisal o 23 poslancih in poslankah s službenimi stanovanji, sem napačno zapisal, da eden izmed njih, Vojko Starović iz SAB, živi v Grosupljem. Kot so me opozorili v njegovi stranki, je bil poslanec sicer izvoljen v volilni enoti Ljubljana Bežigrad, vendar že več let živi v Portorožu; za neljubo napako se Vojku Staroviću in stranki SAB opravičujem. 

Dejstva so dejstva – dokumentirana Glede na tako imenovana »dejstva« o denarnem toku med družbama Grep in Bazo Dante, ki so jih s krogci in puščicami novinarji nacionalne televizije v oddaji Tarča, z dne 3. 10. 2019, prikazali na podlagi zapisa tožilke Blanke Žgajnar v obtožnici, navajam dokumentirana dejstva: 1. dne 15. 4. 2011 je Grep Bazi Dante posodil 500.000 evrov, kar za tožilko Blanko Žgajnar ni sporno; tudi v oddaji Tarča tega ne problematizirajo; 2. dne 26. 8. 2011 je Grep Bazi Dante posodil drugih 500.000 evrov, s katerimi je Baza Dante družbi Electa plačala račune za nakup nepremičnin.

Družba Electa mi je nato na podlagi asignacijske pogodbe, torej zakonitega dokumenta, vrnila 100.000 evrov. To je za tožilko koruptivno dejanje oz. pranje denarja, kar so skušali dokazati tudi novinarji v oddaji Tarča.

Obe posojili je Baza Dante, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v znesku 1.041.700 evrov, vrnila Grepu dne 24. 1. 2012. Na podlagi navedenih pogodb in dejstev trdim, da tu ne gre niti za korupcijo niti za pranje denarja, saj 100.000 evrov ne more kar nekje ostati, tudi pri županu ne, saj je glavnica v celoti vrnjena.

Sledi vprašanje za rešitev finančne situacije RTV-ja na osnovi »dejstev«, ki so jih predstavili v Tarči: Predlagam, da uredništvo Tarče zgoraj omenjeni izračun preizkusi v praksi in direktorju Igorju Kaduncu predlaga naslednje: • RTV si sposodi 500.000 evrov, vrne 500.000 evrov, pri tem pa uredništvu Tarče ostane 100.000 evrov za program. Če to večkrat ponovijo, so rešili finančno stanje RTV-ja. • Če se ta model izkaže za uspešnega, čeprav trdim, da je to nemogoče, bom vrnil vseh 13 nagrad, ki sem jih kot največkrat nagrajen direktor prejel, pa tudi diplomo Ekonomske fakultete. • Uredništvo Tarče pa bi, skupaj s tožilko Blanko Žgajnar, najverjetneje postalo kandidat za najvišjo svetovno nagrado v ekonomiji. 

Komentar Poceni sanje, draga resničnost (Mladina, 18.10.2019) se kljub znatni dolžini ne more pohvaliti z objektivnim prikazom stanja. Avtor mag. Zoran Kus je bil v času gradnje TEŠ-6 državni sekretar na Ministrstvu za okolje, torej problematiko pozna. Pa je vseeno pozabil navesti naslednje: 1. Vodilni problem proizvodnje električne energije je nezmožnost njenega hranjenja. Povedano preprosto: če se pogovarjamo o količinah, potrebnih za oskrbo države, nimamo načina, da bi elektriko, proizvedeno opoldne, prihranili do večera, saj s črpalno elektrarno Avče lahko do 15 ur zagotavljamo le do 90 W na prebivalca Slovenije. Nakup Teslinih baterij za enodnevno hranjenje vseh slovenskih energetskih potreb bi po trenutnih cenah stal kakih 100 milijard evrov, seveda pa take kapacitete za ves svet sploh niso dobavljive. 2. Tako je elektrika, proizvedena s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami, dobrodošla, kadar je. Večino časa pa je noč, je oblačno ali ne piha. Če bi večino elektrike proizvajali le na ta način, bi morali v takih obdobjih ustaviti industrijo in se (zopet) navaditi na odklope gospodinjstev.

3. Jedrske elektrarne proizvajajo elektriko stabilno, z minimalno rabo prostora in praktično brez sprotnega vpliva na okolje. 4. Če avtor stroške jedrskih elektrarn poganja v nebo, bi moral zaradi objektivnosti isto narediti tudi z drugimi viri: za termoelektrarnami, denimo, ostanejo milijoni ton pepela, ki je radioaktiven in vsebuje kemične strupe, ki nikoli ne razpadejo, zato pa zastrupljajo okolje še stoletja. V Šoštanju letno pokurijo kake 3,3 milijone ton lignita in v zrak spustijo približno 4 milijone ton ogljikovega dioksida. Okolje s precejšnjo rabo prostora in umazanimi tehnologijami gradnje in razgradnje obremenjujejo tudi obnovljivi viri.

5. Jedrski odpadki so seveda nevarni, vendar jih je po količini zelo malo. Krško tako letno proizvede 18 ton visoko radioaktivnih odpadkov v obliki gorivnih palic (ki pa jih še nima smisla zakopati, saj imajo ceno kot vir še neizrabljenega goriva). Obenem je radioaktivne odpadke mogoče izslediti s preprostim Geigerjevim števcem. Kemičnih strupov iz termoelektrarn in industrije se bojimo mnogo manj, saj jih je pogosto mogoče zaznati le z dragimi analizami. Očitno delujemo po principu, da če se nečesa ne zavedamo, tega ni. Posledično so varnostni ukrepi, ki jih zahtevamo v jedrskih elektrarnah, povsem neprimerljivi z drugo energetiko ali industrijo. 6. Po podatkih Statističnega zavoda za leto 2018 v Sloveniji nafta, premog in naravni plin predstavljajo 61% energetske proizvodnje, jedrska energija prispeva 22%, obnovljivi viri, med katere štejejo tudi hidroelektrarne, pa 17%. Povedano drugače, na prebivalca Slovenije trošimo 4 kW, več kot pol teh energetskih virov pa moramo zaradi okoljske krize v 10-15 letih zamenjati. Pri tem je nafto v cestnem prometu v veliki meri mogoče zamenjati z elektriko: omenimo električna osebna vozila, prehod na železnico, tovornjaki bi po avtocestah lahko vozili na elektriko kot nekdaj trolejbusi. Če imamo dovolj elektrike, se da proizvajati tudi sintetični metan, ki pa je zaenkrat še zelo drag. Letalski promet, ki se je nedavno zelo razmahnil, bo verjetno nujno precej omejiti. Torej bo hitre dostave in potovanj med daljnimi deželami kmalu precej manj. 7. Razmisliti bi bilo potrebno o ceni za največje industrijske porabnike, kot je Talum. To podjetje, katerega večinski lastnik je Elektro Slovenija, je v letu 2015 porabilo 30% elektrike, ki jo letno proizvede kurjenje premoga v Šoštanju. 8. Varčevanje prebivalstva je koristno, vendar ne zadostuje. Nujna in zelo dobrodošla je tudi večja raba sončne energije z elektrarnami na strehah, vendar ostaja problem neenakomernosti dobave pa tudi količine, saj bi za vse energetske potrebe Slovenije s sončnimi celicami morali pokriti kakih 400 kvadratnih kilometrov.

9. Če ne želimo tvegati pregretja planeta in širitve območij, neprimernih za poselitev, posledično pa konfliktov in samouničenja človeštva, je smiselno povečati proizvodnjo elektrike v jedrskih elektrarnah. Na Švedskem so denimo v letih med 1974 in 1986 zgradili za blizu 1 kW na prebivalca novih jedrskih elektrarn. 10. Jedrske elektrarne seveda stanejo, vendar ni treba, da toliko, kot trdi gospod Kus. Kolega prof. dr. Martin Čopič je ocenil (Delova Sobotna priloga, 4. maj 2019), da bi zadostoval davek 100 evrov na tono ogljikovega dioksida (tak davek v Franciji je trenutno blizu 40 evrov, po letu 2022 pa naj bi se zvišal na 80 evrov na tono). Posledično bi se bencin in dizel na črpalki podražila za okoli 30 centov na liter. Torej italijanske cene, ki so visoke, vendar ne pretirane, če se tako izognemo katastrofi. Argument, da morajo najprej nekaj narediti druge države, je žal podoben izgovarjanju zmikavta, da kradejo tudi drugi. Seveda pa bo planet Zemlja in del življenja na njem v vsakem primeru preživel, vendar na njem morda že kmalu ne bo več ljudi.

Spoštovani gospod Borut Mekina.

Z zanimanjem sem prebral vaš intervju z gospodom Janezom Kocijančičem, ki je bil objavljen v 41. številki Mladine. V navedenem prispevku je nekaj netočnih navedb in pomanjkljivo pojasnjenih dejstev o Adrii Airways. Verjamem, da nenamerno. Kot bivši predsednik uprave (1993-2001) in bivši predsednik nadzornega sveta (2001-2004) naj navedem nekatera nasprotna in dopolnilna dejstva k navedbam gospoda Janeza Kocijančiča.

Gospod Janez Kocijančič je izjavil: „V enajstih letih, ko sem sam vodil Adrio, je imela, razen v letih osamosvojitve dobiček“. Dejstvo je, da je Adria realno, izraženo v konvertibilnih tujih valutah, začela poslovati z izgubo že leta 1989. Bilanca, izražena v jugoslovanskih dinarjih, je leta 1989 izkazovala minimalni dobiček predvsem zaradi izredno visokega, 68% deleža tečajnih razlik v celotnem prihodku v razmerah tedanje Jugoslovanske hiperinflacije. Začetek negativnega poslovanja Adrie sovpada z nakupom in začetkom odplačevanja kreditov za letala Airbus A 320 in pripadajoče nadomestne motorje, dele in orodja. Ta tip letal je bil za tedanji trg in prihodke Adrie predrag. Člani tedanjega vodstva Peter Grašek, Zmago Skobir, Marija Rotar, Bojan Sodnik in Damjan Franetič smo zato leta 1990 glavnemu direktorju gospodu Janezu Kocijančiču predstavili elaborat z izračuni in projekcijami stopnjevanja negativnih trendov poslovanja v bodočih letih in sočasno predlagali ukrepe za poslovno in finančno sanacijo, ki so vključevali tudi prodajo vseh letal A 320 in pripadajočih nadomestnih motorjev, delov in orodij.

Gospod Janez Kocijančič je izjavil: „Potem je Peter Grašek s svojo skupino podjetje spet stabiliziral.“ Leta 1993, ko je gospod Kocijančič zaključil funkcijo glavnega direktorja, je imela Adria več kot 200 mio DEM neodplačanih kreditov, ki jih ni bila sposobno redno in v celoti odplačevati. Flota je bila sestavljena iz trinajstih letal, štirih različnih tipov: Airbus A 320, Mc Donell Douglas MD 82 in DC9-30 ter De Havilland of Canada DASH -7. Vsak tip letal je zahteval posebne, za ta tip licencirane pilote, inženirje, mehanike, nadomestne motorje, nadomestne dele in orodja, kar je znatno podražilo operacijo. Ta flota letal je bila prevelika in neprimerna za tedanji slovenski trg letalskih prevozov. V Adrii, ki je bila gospodarska družba, Peter Grašek ni imel „svoje skupine“, kot navaja gospod Kocijančič, temveč sem bil leta 1993 imenovan za predsednika uprave te gospodarske družbe in imel to srečo in veselje delati z odličnimi in podjetju predanimi sodelavci. Adriin kolektiv je kljub navedenim razmeram in skromnim plačam, svojim potnikom ves čas zagotavljal varno, nemoteno letenje v rednem in čarterskem prometu po konkurenčnih cenah. Konstruktivno sodelovanje z vsemi poslovnimi partnerji, upniki ter oblastnimi institucijami v Sloveniji ter tujini je v tistem času preprečilo uresničitev že pripravljenega stečajnega scenarija. Adria se je sanirala v okviru mandata Agencije za sanacijo bank in hranilnic, ki je sanirala Ljubljansko Banko. Ta banka je bila garant vseh Adriinih kreditov za nakup letal. Tuje banke, ki so kreditirale te nakupe, bi v primeru stečaja Adrie lahko zahtevale takojšnje predčasno odplačilo vseh kreditnih obveznosti od Ljubljanske banke. Po prenosu lastništva Adrie na ASBH, se je Adria celovito finančno ter poslovno prestrukturirala in ne »stabilizirala«, kot navaja gospod Kocijančič. Ob tem je zadržala lastništvo celotne flote letal, sredstev za vzdrževanje letal, nepremičnin ter slotov na vseh letališčih. S svojimi prihodki je redno poravnavala vse svoje obveznosti.

Preprečitev stečaja in uspešno finančno ter poslovno prestrukturiranje Adrie so omogočili predvsem sklep Izvršnega sveta RS z dne 5.7.1991 o moratoriju na vlaganje prijav SDK za uvedbo stečajnega postopka po Zakonu o finančnem poslovanju, odločba sveta Banke Slovenije z dne 2.1.1993 o sanaciji Ljubljanske Banke preko Agencije za Sanacijo Bank in Hranilnic in konstruktivno, kredibilno in disciplinirano sodelovanje Adrie z ASBH ter sektorjem za upravljanje problematičnih naložb Ljubljanske Banke in vsemi upniki ter poslovnimi partnerji v Sloveniji in tujini.

Adria je v teh letih imela 80% - 90% delež prometa na Aerodromu Ljubljana, ki mu je kot največji kupec – tako kot Petrolu – ves čas redno plačevala vse storitve ter obema zaradi visokih cen zagotavljala zelo dobičkonosno poslovanje. Adria je nato poslovala z dobičkom nepretrgoma od leta 1997 do vključno 2004.

Gospod Janez Kocijančič je izjavil: „Prva velika napaka je bila prodaja letal. Bilo bi veliko ceneje če bi Adria svoja letala obdržala, tako pa smo denar metali skozi okno. Če najemaš preko lizinga poleg vrednosti letala plačuješ tudi stroške in dobiček lizinški hiši. Prvi začetki razprodaje so bili že v času Petra Graška v devetdesetih, ko jih je v to prisilila Agencija za sanacijo bank in hranilnic. Letala so prodajali in porabili večji del denarja zato, da bi pokrili Adriino izgubo“. Dejstvo je, da v celotnem obdobju od leta 1993 do 2005 Adria ni sklepala „sale - and - lease back poslov“ letal (prodaje in najema nazaj istih letal), ki jih kot napako omenja gospod Kocijančič. Take posle so v Adriji začeli sklepati po letu 2005. V času mojega mandata ni bilo „prvih začetkov razprodaj“, kot navaja gospod Kocijančič. Zaradi preprečitve insolventnosti ter stečaja, je bila Adria prisiljena začeti s prodajo letal Airbus A-320 v zelo neugodnem času. V letih 1991 do 1994 je bilo obdobje velike krize svetovnega letalstva, med in po Zalivski vojni, ko je znašala kumulativna izguba svetovnega letalstva več kot 4,8 milijarde USD in posledično ni bilo velikega povpraševanja za nakup novih ali rabljenih letal. Letala A-320, ki jih je imela Adria, so bila opremljena z motorji IAE V 2500 A1, ki pri večini možnih kupcev niso bili zaželena izbira, vendar je Adria kljub temu našla kupce v Siriji in Vietnamu, vendar je prodajo onemogočil tedanji embargo ZDA nad tovrstnimi transakcijami z letalskima družbama Syrian Airlines in Vietnam Airlines. V tem obdobju je bilo nekaj več povpraševanja za cenejša letala MD-80 in DC-9. Šele v obdobju od 1994 do 1998 je Adria uspela prodati poslovno odvečno kapaciteto letal Mc Donelll Douglas MD 82, zaradi zastarelosti in prehrupnih motorjev ter nedopustno visokih emisij izpušnih plinov zastarela in v EU neuporabna letala Mc Donell Douglas DC 9, ter za Adriino letenje nekonkurenčna, počasna letala De Havilland of Canada Dash 7. Denar bi Adria „metala skozi okno“, kot navaja gospod Janez Kocijančič, če vodstvo ne bi tako ukrepalo in bi obdržalo poslovno odvečna in neučinkovita letala, zaradi česar bi ustvarjala nepotrebno finančno izgubo. Vse navedene prodaje so bile izvršene pod tržnimi pogoji pod nadzorom in s soglasjem lastnika ASBH, vlade RS, Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, vseh upnikov v Sloveniji in tujini, Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje in bank. Kupnina od prodaje letal ni bila porabljena za pokrivanje Adriine izgube, kot navaja gospod Kocijančič, temveč je bila kupnina porabljena za delno odplačilo kreditov upnikom ter v manjšem delu za predujem za nakup štirih novih sodobnih letal Bombardier CRJ 200. Navedeni ukrepi v kombinaciji s konverzijo dela terjatev ASBH v lastništvo Adrie so zagotovili vzdržno stopnjo zadolženosti, ki jo je Adria v naslednjih letih redno servisirala. Pomembno optimizacijo in pocenitev operacije je prispevalo zmanjšanje števila tipov letal s štirih na dva tipa in zmanjšanje števila letal s trinajst na sedem.

Gospod Janez Kocijančič je izjavil: „Druga velika napaka pa je bila storjena, ko je Adria po sili razmer ob osamosvojitvi postala predvsem redni regionalni prevoznik“. Dejstvo je, da je do vstopa Slovenije v Evropsko Unijo 1.5.2004 Adria, kot slovenski letalski prevoznik imela prometne pravice za redne in čarterske lete, izključno na linijah med Slovenijo in drugimi državami. Adria tedaj ni imela pravic letenja med drugimi državami. Take pravice je Adria dobila šele po vstopu Slovenije v EU 1.5.2004. V EU za letalske prevoznike s sedežem v eni od držav članic EU velja polna svoboda letenja v vseh možnih kombinacijah brez omejitev (EU Open Sky Policy). Odločitev, da je Adria izbrala poslovni model rednega mednarodnega prevoznika, v kombinaciji z občasnimi čarterskimi leti med Slovenijo in drugimi državami, je bila pravilna. Adriin poslovni model rednega in čarterskega mednarodnega letalskega prevoznika, nadgrajen s sodelovanjem z velikimi letalskimi družbami kot so bile PAN AM, Lufthansa, Air France, Austrian, Swissair, je zagotavljal optimalni izkoristek flote ter maksimiranje prihodkov in rentabilnost. Poleg potnikov, ki so na Adriinih letih potovali v in iz Slovenije, je Adria pomemben del potnikov pridobivala z letališč bivše Jugoslavije. Ti tranzitni potniki so s prestopanjem na Aerodromu Ljubljana z Adrio potovali na druga evropska letališča in od tam so prestopali na lete drugih letalskih prevoznikov naprej na bolj oddaljena letališča. Sočasno je Adria poleg rednega mednarodnega prometa v času manjšega obsega rednega prometa izvajala tudi pomemben obseg čarterskih letov predvsem turistov v in iz Slovenije. Tedanja pravna ureditev Adrii ni dopuščala čarterskih letov iz časa jugoslovanskih časov, med hrvaškimi in črnogorskimi jadranskimi letališči in nemškimi, britanskimi, francoskimi ter skandinavskimi letališči, na katere je verjetno mislil gospod Kocijančič. Edina možnost letenja znotraj drugih držav in med drugimi državami je bilo oddajanje v najem letal s posadkami letalskim družbam teh držav. To je Adria v obdobjih manjšega obsega drugega letenja tudi izvajala, vendar je to bil manj donosen posel od lastne operacije rednega in čarterskega letenja. Adria je leta 1996 proučila možnost uvedbe poslovnega modela nizko cenovnega letalskega prevoznika, ki po podatkih ICAO leta 2018 v Evropi predstavlja že 36% tržni delež regionalnih letalskih prevozov. Zaradi manjše ekonomije obsega in višje strukture cen storitev ter goriva na Aerodromu Ljubljana, kjer je imela Adria pretežen del teh stroškov, v primerjavi z nizko cenovnimi prevozniki kot sta Ryanair in Easyjet, Adria ni izpolnjevala glavnega pogoja za uspešnega „nizko cenovnega“ prevoznika t.j. da ni bila dovolj „nizko stroškovni“ prevoznik. Razvoj letalske industrije v EU potrjuje pravilnost usmeritve Adrie v rednega mednarodnega prevoznika, saj CAPA Center for Aviation v letnem poročilu za leto 2017 navaja, da se je med leti 2005 in 2016 tržni delež klasičnih čarterskih letalskih prevoznikov v Evropi zmanjšal za več kot 50%. Zmanjšal se je zaradi stečajev in preusmeritve klasičnih čarterskih prevoznikov v redne prevoznike ter zaradi nizko cenovnih prevoznikov, ki prevzemajo iz leta v leto večji delež prometa čarterskih in rednih letalskih prevoznikov.

S spoštovanjem.

Spoštovani, zahteva stranke Levica, da se do konca leta sprejme njen predlog zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenosu obveznosti in pravic iz tega zavarovanja na enotno obvezno zdravstveno zavarovanje je močno vznemirila politiko, zlasti pogojevanje podpore vladnemu predlogu proračuna za naslednji 2 leti z izpolnitvijo te zahteve. Ne glede na to, da takšen oster ultimativen predlog izraža interes Levice za njeno politično uveljavljanje, je vendar razumljiv. Namreč, ukinitev ali popravke sedanjega dopolnilnega zavarovanja že dolgo časa neuspešno obljublja več strank in vlad. Sedanja vlada se bo zaradi jasnega dogovora z Levico in verjetno negativnega odnosa javnosti do kršiteljev tega dogovora le težko izognila reševanju tega dolgoletnega problema. Očitno pa je, da ji predlog Levice ni pogodu, zato želi zadevo čim bolj odložiti in pripraviti svoj predlog, ki bi v najmanjši možni meri spreminjal sedanje stanje. Razlogi so naslednji: Velik materialni interes zavarovalnic za ohranitvijo DZZ pogojuje njihovo močno angažiranje za objavo številnih »strokovnih« prispevkov, ki opravičujejo to zavarovanje in angažiranje pri uveljavljanju drugih stimulativnih oblik prepričevanja zlasti tistih posameznikov in institucij, ki so pomembni pri odločanju.

Za posameznike, ki pripravljajo predloge ali odločajo in imajo praviloma nadpovprečne dohodke, je sedanja ureditev, ki vse zavarovance obremenjuje v enakem znesku, ugodna. Po načelu »bog je najprej sebi ustvaril brado« radi pozabijo na solidarnost tudi tisti, ki imajo sicer polna usta o skrbi za malega človeka. Zdravje pa je vendar dobrina, ki jo naj zaradi etičnosti v največji možni meri zagotovimo vsem državljanom. Ugodno zdravstveno stanje dviguje tudi splošno kvaliteto življenja vsemu prebivalstvu. Zato je edino pravilno, da premagamo egoizem in da vsi v skladu s svojimi dohodki solidarno v enakem odstotku prispevamo k reševanju te pomembne splošne družbene potrebe.

Pomemben razlog za neodločnost pri reševanju solidarnostnega sistema financiranja zdravstvenega varstva so tudi nekatere nejasne in sporne trditve, ki vnašajo negotovost pri opredeljevanju koristnosti ali škodljivosti posameznih predlogov. Tako se neprestano poudarja, da bi ukinitev DZZ bistveno povečala prispevne stopnje (davčne obveznosti), ki so že sedaj previsoke, kar se nikakor ne sme dopustiti. Kar pozablja se, da bi ta nova obveznost samo nadomestila sicer na papirju prostovoljno, v resnici pa že uveljavljeno obveznost, ki se ji praktično ni mogoče izogniti. Tudi mnogi drugi argumenti proti odpravi tega zavarovanja so privlečeni za lase. Recimo, ogrožena je stabilnost financiranja zdravstva v primeru zmanjševanja gospodarske aktivnosti države (to je problem, ki v primeru krize lahko prizadene vse oblike javne porabe, v kakšni meri bi to prizadelo zdravstvo, je odvisno predvsem od takratne ocene njegove pomembnosti in uveljavljene fiskalne politike, načeloma pa so obvezni prispevki še vedno bistveno stabilnejši od prostovoljnih). Tudi recimo mnenje, da bi se s predlagano spremembo zmanjšala konkurenčnost in nadzor nad porabo zdravstvenega denarja ali mnenje da samo ta sprememba ne bo izboljšala zdravstva in zmanjšala čakalnih vrst ter da je potrebno istočasno ali prej rešiti druge probleme v zdravstvu, niso resni argumenti. Nadzor nad porabo javnih sredstev se lahko z združitvijo zavarovanj kvečjemu izboljša, prihranek pri obratovalnih stroških zagotavlja ne manj, ampak vsaj nekoliko več sredstev za reševanje težav našega zdravstva, po razrešitvi tega problema bi se lahko tudi močneje osredotočili na reševanje drugih problemov zdravstva, da pa bi lahko konkurenca med ponudniki DZZ znižala finančno breme zavarovancev, je čista iluzija.

Odpor proti predlogu Levice pa temelji tudi na upravičenih pomislekih vlade in drugih strank o sprejemljivosti posameznih predlaganih rešitev. Verjetno zaradi premajhne izkušenosti in želje po ugajanju nekaterim političnim skupinam je stranka brez posebne potrebe zapletla financiranje zdravstva po odpravi dopolnilnega zavarovanja. Najenostavneje in najučinkoviteje je, da se uvede obvezni (dodatni zdravstveni) prispevek ne v enakem znesku, ampak v enakem odstotku na vse neto dohodkovne prejemke prebivalstva. To pomeni, da bi zavarovanci sami v celoti zagotovili popolno pokritje izpada sredstev iz DZZ brez obremenitev proračuna. Razlika bi bila samo v tem, da bodo tisti z nižjimi prejemki plačevali manj, tisti z višjimi pa več kot sedaj. S tem odpade pomislek, da bo sprememba povzročila zmanjšanje sredstev v zdravstveni blagajni ali v proračunu. Tudi ni posebne potrebe, da bi s tem prispevkom bremenili delodajalce in ustvarjali bojazen zaradi povečanih stroškov dela (čeprav vsi prispevki in davki ne glede na to, kje in kdo jih plačuje, v končni fazi predvsem zmanjšujejo oziroma obremenjujejo individualni standard prebivalstva v korist skupne potrošnje in je to predvsem stvar splošne družbene opredelitve in ne toliko delodajalcev, za katere bi moral biti glavni interes predvsem vzpostavljanje primernih družbenih in posamičnih odnosov v delitvi dohodka na plače in dobiček).

Če želi Levica uspešno uveljaviti zahtevo za ukinitev DZZ, pa bo tudi sama morala korigirati svoje zahteve glede financiranja zdravstva. Nobene prave potrebe ni, da z ukinjanjem obveznosti za nekatere skupine zavarovancev ali s prenašanjem obveznosti na proračun dodatno ogrožamo že tako finančno deficitarno zdravstveno blagajno. Najbolje bi bilo obremenitev upokojencev in javnih uslužbe nce v izvesti s kompenzacijami ob predvidenih uskladitvah pokojnin ali plač (pokojnine, plače javnih uslužbencev in druga nesorazmerja naj se vedno obravnavajo v svojih tematskih sklopih, ne pa v okviru zdravstvene ali kakšne druge problematike). Nenavadno je tudi, da Levica, v nasprotju s siceršnjim običajnim zavzemanjem socialnih strank za višjo javno porabo, predlaga zmanjševanje prispevkov. Levica bi torej morala pokazati določeno fleksibilnost glede rokov urejanja te problematike in osredotočiti svoj pritisk le na uveljavitev enotnega in cenejšega sistema financiranja zdravstva ter zagotovitev večje družbene solidarnosti, kar je trenutno najpomembnejše. S tem bi dokazala, da je kompetentna politična stranka pripravljena na kvalitetne kompromise. Politične stranke, ki bi nasprotovale takšni rešitvi, pa bi se, ne glede na raznorazne pomisleke, vendar jasno razkrile javnosti kot zagovornice interesov zavarovalnic ali zavarovancev z nadpovprečnimi dohodki obenem pa tudi kot neverodostojni partnerji, ki postavljajo lastne nad družbene interese države. 

K zanimivemu razmišljanju o oblikovanju »evropske vlade« je le potrebno dodati nekaj pripomb. Mislim, da je Janez Lenarčič s samozavestnim nastopom in znanjem, ne pa zaradi «več sreče«, dobil ugodno oceno na zaslišanju za komisarja. V vsakem primeru predstavlja njegov nastop gotovo pozitiven kamenček k ugodni sliki Slovenije v okviru EU. Z delovanjem v skladu z načeli, ki jih je predstavil, in hitrimi odzivi na pojavljanje problemov z njegovega delovnega področja, si ne bo ustvaril samo politično moč, ampak izboljšal tudi ugled EU v svetu, ki sedaj slovi kot počasna birokratska institucija. Tudi, denimo, Janez Potočnik je z uradniške funkcije kandidiral za komisarja in pri zaslišanju za prvi mandat celo doživel ironično pripombo, da se bo moral še marsikaj naučiti. Pri zaslišanju za drugi mandat je bil na zaslišanju sprejet brez pripomb in si s svojim delovanjem v EU ustvaril v mednarodnem okolju takšen ugled, da nadaljuje svoje delo v mednarodnem okolju. Ali to imenujete kot politično moč ali strokovno sposobnost, da so pripravljeni sprejemati v svetu tvoje nasvete, je popolnoma vseeno. Pomembno je, da ni tako pomembno, s kakšne funkcije prihajaš na položaj komisarja v Evropsko komisijo, kot to, koliko si uspešen pri svojem delu in kako znaš uveljavljati svoja stališča.

Črnogledost glede položaja Slovenije v evropski politiki je dejansko čudna. Za naš položaj smo popolnoma odgovorni sami. Poglejmo samo primer Alenke Bratušek, kateri je bilo celo ponujeno podpredsedniško mesto. Namesto da bi jo podprli in ji pomagali pri pripravah na zaslišanje, so ljubi Slovenci napravili vse, da je propadla. Ne bom ocenjeval njenega znanja, lahko pa zanesljivo trdim, da se hitro uči in je zelo agilna, za razliko od mnogih drugih slovenskih politikov. Miniranja pri kandidaturi za evropskega funkcionarja pa ni doživela samo Alenka Bratušek, ampak tudi še nekateri drugi. Ena od strank se je profesionalno usposobila za uničevanje možnosti njim nesimpatičnih kandidatov. Takšni pamfleti ustvarjajo čudno sliko o Sloveniji v evropski javnosti.

Avtor prispevka pravilno ugotavlja, da gre v EU, pa tudi sicer v svetu, za igro moči in zavezništev. Tako je bilo že za časa Avstro-Ogrske, ko so slovenski poslanci v dunajskem parlamentu bili prepoznavni in znali doseči koristi za takratno kranjsko, med drugim izgradnjo železniških prog. Tudi interese Slovenije so slovenski poslanci znali uveljavljati v beograjski skupščini. Kaj so pa slovenski poslanci dosegli v korist Slovenije v Evropskem parlamentu? Predvsem je znano to, da so enotno nastopili samo glede proglasitve svetovnega dneva čebel. Da tudi v novem sklicu ne bo boljše, nakazuje to, da se novo izvoljeni poslanci iz SDS niso udeležili koordinacijskega sestanka pri predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Zanimivo je tudi to, da v Sloveniji nikoli ni bilo dogovora, katera delovna telesa v evropskem parlamentu so za Slovenijo najbolj zanimiva, pač pa jih poslanci izbirajo po svojih nagnjenjih. Med vsemi slovenskimi poslanci ni niti enega gospodarskega strokovnjaka, ki bi vlekel za ušesa birokrate Evropske komisije. Potem se pa čudimo diktatu EU Komisije pri sanaciji bank.

Gotovo največ k ugledu Slovenije in varovanju slovenskih koristi lahko in morajo prispevati predstavniki slovenske vlade v telesih Evropske komisije. Doslej se je glede tega izkazal samo nekdanji finančni minister Dušan Mramor, ki je dosegel s svojim znanjem in vztrajnim prepričevanjem, da so spremenili neustrezen model spremljanja gospodarskih gibanj in odstopili od ukrepov, ki so jih zahtevali od Slovenije, da preprečimo pregrevanje gospodarstva, ki ga ni bilo in bi bilo samo v škodo gospodarskega razvoja. Zakaj drugi predstavniki ne zagovarjajo slovenskih stališč enako vztrajno, bi kazalo malo bolj natančno raziskati: kaj je posledica pomanjkljivega znanja, kaj je pa preprosto nepripravljenost za večji angažma, ki zahteva velike napore. Do sedaj še nikomur doma niso navili ušes, ker je preprosto izjavil, da se nič ni dalo narediti.

Avtor prispevka ima seveda prav, ko predlaga, da bi se slovenski organi morali drugače lotiti uveljavljanja slovenskih interesov in sicer s povezovanjem s tistimi, ki imajo podobne interese. Tako se bo Slovenija lahko bolj uveljavila v igri moči in interesov. 

Mladinin pamfletist B. Nežmah v 40. številki Mladine prav neokusno (omen est nomen: žmah je narečno okus) obračunava z Marjanom Šarcem, predsednikom vlade, pravzaprav z njegovo govorjeno (brano) angleščino med nastopom v Združenih narodih. Ves je v skrbi za slovensko dijaštvo, ki mu je bilo kar iz palače OZN signalizirano, da lahko celo s srednješolsko dvojko iz elegance obvladovanja govorjene podobe tujega jezika prilezeš na premierski položaj.

Zgodba bi znala biti zabavna, če ne bi pamfletar v besedilu, kjer rabi materinščino (!), postavil na ogled svoje jezikovno neznanje. Predvidevam, da je šel tekst tudi skozi lektorjeve (!) roke in samo zgroženo se lahko sprašujem, kakšno je bilo šele izvorno stanje pisne nežmahovščine (pred jezikovno popravljanico).

Česa B. N. ne obvlada? - predložne rabe: … imeti pač kaj za povedati - rabe določne/nedoločne oblike: … lahko jo jemljemo za simpatični lik - rabe števila: konec koncev tudi športne evforije … je gesta iskanja – sklanjanje (pregibanje) besednih vrst: z Medvedjevim (prav seveda –om) - stavčne strukture, oblikovanja povedi, rabe ločil, končnih in nekončnih: zadnja poved predzadnjega odstavka Torej – Šarec s svojo angleščino za dvojko, največ trojko po nežmahovski meri odpustkov postane predsednik vlade, Nežmah z materinščino za kilavo dvojko, tudi skozi prste ne za trojko, pa Mladinin kolumnist/pamfletar.

Sporočilo dijakom je jasno. S Šarčevo angleščino in Nežmahovo slovenščino do zvezd. 

Spoštovani, Upokojenci so v Sloveniji edina skupina prebivalcev, za katero še vedno veljajo zloglasni varčevalni ukrepi o uravnoteženju javnih financ. Po nekaterih izračunih se je v letih, ko so se pokojnine le delno usklajevale z rastjo plač in življenjskih stroškov, ali pa sploh ne, privarčevalo milijardo evrov.

Pa poglejmo nekaj preverljivih statističnih podatkov: Razmerje med pokojnino in neto plačo je bilo leta 1992: 78%, leta 2008: 67%, leta 2018: pa zgolj 57%. Pokojnine so v zadnjih desetih letih realno, po kupni moči, padle za 3%, dočim so plače realno porasle za 6%. Ker se pri nas radi primerjamo z EU, predvsem pa z Avstrijo, ki ima enak Bismarckov pokojninski model kot mi, poglejmo nekaj primerjav: Delež pokojnin v BDP: EU: 12,6%, Avstrija: 14,5%, Slovenija: 9,8% Povprečna pokojnina Avstrija: 1800 EUR (80% neto plače), Slovenija 620 EUR (57% neto plače).

Vzrok takšnemu trendu padanja pokojnin je v politiki vseh dosedanjih vlad, ki dajejo prednost kapitalu pred ljudmi. To je pač tipičen neoliberalni sindrom ali pa kar ideologija, ki pri nas prevladuje od devetdesetih let dalje, a o tem kdaj drugič.

Slovenija je pred dvajsetimi leti pokojninski sistem oklestila na račun gospodarstva, tako smo tedaj z argumentom, da visoki prispevki za pokojninsko zavarovanje ogrožajo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, začeli te prispevke nižati. Leta 1996 smo 15,42% prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so jo do tedaj plačevali delodajalci, znižali na 8,85%. Na inštitutu EIPF so tedaj izračunali, da je približno tretjina te olajšave, ki je bila izvorno odvzeta pokojninskemu sistemu, šla za višje plače menedžerjev oziroma uprav.

Je že res, da so nizke pokojnine v Sloveniji posledica velikega deleža nizkih plač. Je pa tudi res, da danes Slovenija za pokojnine namenja v relativnem smislu precej manj kot Avstrija in EU, s katerimi se radi primerjamo.

Lahko bi navedel še množico podatkov o zapostavljanju upokojencev v Sloveniji, vendar se postavlja vprašanje, kdo sploh zastopa upokojensko populacijo pri nas. DESUS se je kot politična stranka, ki naj bi že po imenu zastopala upokojence, pokazala kot izdajalec interesov le-teh. V obdobju, ko je od leta 2005 vodenje DESUS prevzel Erjavec, so pokojnine v razmerju do plač dobesedno strmoglavile. Naslednja organizacija, ki naj bi zastopala upokojence je ZDUS, ki ga vodi Sušnik, bivši politik in predsednik Državnega sveta. Tudi ta organizacija ne dvigne glasu in se gre bolj notranji kulturni boj, za socialni položaj upokojencev pa nimajo časa.

Pri vsem skupaj je žalostno, da je upokojencev preko 620 tisoč, to je skoraj tretjina prebivalcev Slovenije, ki je očitno zapostavljena in prepuščena samemu sebi. Mogoče pa je prišel čas, ko se moramo upokojenci sami organizirati in dvigniti glas na ulicah in trgih, kot to delajo tudi drugi, od sindikatov naprej.

Upokojenska problematika je seveda širša, od oskrbovanja starejših, demografskega sklada, zdravstvenega varstva itd., vendar se o tem samo razpravlja, trenutna vlada pa do sedaj ni predstavila niti osnutka od osnutka predloga rešitev.

Upam, da se nam ne dogaja podobna zgodba, kot jo je popisal Cankar v Hlapcu Jerneju: »Tako sem delal štirideset let in Bog je obilno blagoslovil moje delo. Pa je umrl stari Sitar, pa je prišel sin njegov, negodnik, in je rekel, v prešerni pijanosti je rekel: Jernej, zdaj poveži culo in pojdi, zakaj, Jernej, zdaj sem jaz gospodar; zdaj si dodelal, zdaj si star in nadležen, ne maram te več; ni več kota zate v domu, ki si ga sam postavil in ga varoval vsega hudega, ni več zate kruha, ki si ga sam pridelal; le vzemi popotno palico pa pojdi, kamor ti je pot! Tako je rekel: je razsodil sam zoper pravico in postavo, da je jablan tistega, ki jo je otresel, ne tistega, ki jo je zasadil. Jaz pa sem se napotil iskat pravice, ki jo je Bog poslal na svet in ki je človeška sila ne more razdreti. Razsodite!« 

Spoštovani gospod Zoran Kus, z zanimanjem smo prebrali vašo kolumno Je „zelena rast“ sploh mogoča?, ki je bila objavljena v zadnji Mladini (št. 38). Prvič se je zgodilo, da je vidnejši predstavnik slovenske vladne administracije javno spregovoril o nezdružljivosti gospodarske rasti in okoljske trajnosti in s tem postavili pod vprašaj ekonomsko dogmo, v katero oblikovalci politik ne smejo podvomiti. S tem ste pokazali izjemen moralni pogum, zato izražamo polno podporo vašim prizadevanjem za oblikovanje ambiciozne podnebne politike Slovenije. Čeprav se zavedamo, da je to v trenutnih razmerah malo verjetno, upamo tudi, da bodo znanstvena dognanja in empirične dokaze, ki ste jih prepričljivo nanizali v svoji kolumni, upoštevala tudi resorna ministrstva pri oblikovanju dolgoročne podnebne strategije, pri čemer imajo poleg ministrstva za okolje in prostor, ki je pristojno za podnebne spremembe, pomembno vlogo zlasti ministrstvo za finance, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V svoji kolumni tudi korektno povzamete ozadje nastanka novega političnega besednjaka, ki se odraža v krilaticah, kot so „trajnostna rast“, „vključujoča rast“, „pametna rast“, zelena rast“, „krožno gospodarstvo“, „zeleno gospodarstvo“... in med katerimi vedno bolj izstopata krožno gospodarstvo in zelena rast. Da je slednja postala del dominantnega političnega in ekonomskega diskurza v EU in njenih članicah je nedvomno najbolj zaslužna OECD, vendar je za polno razumevanje in, v naslednjem koraku, tudi dekonstrukcijo tega koncepta treba razumeti, od kod izvira in s kakšnim namenom se uporablja.

Zelena rast je bila sprejeta kot strategija za oblikovanje nove razvojne paradigme na 5. ministrski konferenci za razvoj in okolje v Aziji in Pacifiku (Ministerial Conference on Environment and Development in Asia and the Pacific) leta 2005 v Seulu, na kateri so tudi lansirali Iniciativo za okoljsko trajnostno gospodarsko rast (zeleno rast) (https://sustainabledevelopment.un.org/index.php?menu=1447). To, da je zelena rast ustoličena ravno v Seulu, ni naključje, saj je bila Južna Koreja glavna promotorka tega koncepta znotraj OECD, Association of Southeast Nations in Združenih narodov. Leta 2008 je korejska administracija pod vodstvom takratnega predsednika Leeja sprejela zeleno rast kot svojo novo vizijo razvoja, leto kasneje pa je sprejela Nacionalno strategijo do leta 2050 in petletni akcijski načrt za zeleno rast 2009-2013 z obetavnim naslovom Pot do naše prihodnosti: Zelena rast (https://www. greengrowthknowledge.org/national-documents/republic-korea-road-our-future-green-growth-national-strategy-and-five-year-plan). S tem dejanjem se je Južna Koreja želela uveljaviti kot globalna voditeljica na področju zelene rasti in v letih, ki so sledila, smo lahko poslušali hvalospeve o „čudežu na reki Han“, OECD pa je svojim članicam J. Korejo postavljala kot zgled pri oblikovanju okvirja politik za zeleno rast (https://www.oecd.org/korea/greengrowthinactionkorea.htm). Vendar so sanje, da je nasprotje med gospodarsko rastjo in okoljsko trajnostjo možno preseči, kmalu umrle. Tega ni priznal samo Global Green Growth Institute (GGGI) iz Seula v svojem poročilu iz leta 2015 (https://gggi.org/report/koreas-green-growth-experienceprocess-outcomes-and-lessons-learned/), temveč tudi sama južnokorejska vlada, s tem ko je zeleno rast v drugem petletnem akcijskem načrtu 2014-2019 nadomestila z novo paradigmo „ustvarjalnega gospodarstva“. Tako se je nekdanja predsednica Park Geun-hye v inavguracijskem govoru leta 2013 zavezala, da bo „nova administracija spodbudila novo dobo upanja, ki temelji na oživljajočem se gospodarstvu, sreči naših ljudi in razcvetu naše kulture. Za začetek bo oživitev gospodarstva poganjalo ustvarjalno gospodarstvo in ekonomska demokratizacija“ (https:// en.yna.co.kr/view/AEN20130225001500315).

Ampak opustitev izraza „zelena rast“ ni bila ovira pri tem, da Južna Koreja tega modela ne bi še naprej prodajala državam v razvoju in hitro rastočim gospodarstvom kot učinkovito strategijo za zmanjšanje revščine in socialne vključenosti ter zagotavljanje okoljske trajnosti ob hkratni gospodarski rasti.

Kot rečeno že zgoraj, je za uveljavitev koncepta „zelene rasti“ v EU in njenih članicah najbolj zaslužna OECD, ki je v zeleni rasti prepoznala priložnost za ponovno obuditev gospodarske rasti, ki je strmoglavila v gospodarstvih razvitega severa v času finančne in gospodarske krize. Sredi kaosa, ki ga je sam ustvaril, se je neoliberalni režim globalnega gospodarstva soočil še s krizo legitimnosti, za katero pa ni imel rešitve. V tem kontekstu je diskurz zelene rasti dominantnemu gospodarskemu sistemu zagotovil spoštljivo krinko, pod katero je skril svoj ostudni obraz, in mu omogočil, da se je lahko ponovno prerodil. Tako smo lahko po ugrabitvi koncepta trajnostnega razvoja, ki je malo po malo postal sopomenka za trajno gospodarsko rast, priče ugrabitve samega Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah za ponovno oživitev gospodarske rasti. Kako sicer drugače razumeti besede generalnega sekretarja OECD Ángela Gurríe iz predgovora k publikaciji Investing in Climate, Investing in Growth (2017): „Vlade po vsem svetu si prizadevajo ponovno oživiti rast svojih gospodarstev, hkrati pa zmanjšujejo vse večje neenakosti. Hkrati si močno prizadevajo za uresničevanje podnebnih ciljev, dogovorjenih s strani globalne skupnosti s Pariškim sporazumom. Ti izzivi se med seboj ne izključujejo. Imamo edinstveno priložnost za združevanje agend za podnebje in gospodarsko rast ter kratkoročno ustvarjanje vključujuče gospodarske rasti, obenem pa zagotavljamo, da bomo dosegli dolgoročne podnebne cilje“.

Pred enim letom je skupina znanstvenikov in znanstvenic v pozivu „Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti!“ zapisala: „Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo“, vendar se „politične elite vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji“. Še več, politični voditelji in voditeljice že poskušajo cepiti koncept zelene rasti na novi zeleni dogovor za Evropo (New Green Deal for Europe – NGDE), kljub temu da koalicija za NGDE med desetimi ukrepi za delovanje, ki nas usmerjajo k doseganju podnebnih ciljev, med drugim predlaga opustitev dogme o neskončni rasti (https://www.gndforeurope. com/10-pillars-of-the-green-new-deal-for-europe). In primerov nam ni treba iskati prav daleč; ravno pred nekaj dnevi se je predsednik vlade Marjan Šarec kot član skupine Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) „Novi voditelji za Evropo“ udeležil posebnega vrha o trajnostnem razvoju v New Yorku, kjer je govoril na panelu „Nov zeleni dogovor za Evropo - Evropa, kot globalni vodja na področju podnebnih sprememb in zelene rasti“ (https://www.gov.si/ novice/2019-09-23-predsednik-vlade-na-podnebnem-vrhu-in-razpravi-wef-o-trajnostnem-razvoju-ki-bo-prednostna-naloga-predsedovanja-slovenije-svetu-eu/). Glede na to da se predsednik vlade zelo rad sklicuje na zdrav razum, bo verjetno razumel, kaj je želel povedati Kenneth Boulding, eden najzgodnejših ekološko občutljivih ekonomistov, ki je že v 50ih letih prejšnjega stoletja dejal: „Da bi verjel v neomejeno rast na končnem planetu, moraš biti bodisi norec bodisi ekonomist!“ Za konec želimo poudariti, da se v gibanju za odrast zavedamo, da morajo preobrazbo v ogljično nevtralno, post-rastno gospodarstvo in družbo spremljati tudi ukrepi za spodbujanje tehnološke učinkovitosti in rešitve, ki bodo ustavile uničevanje ekosistemov in razgradnjo javnih družbenih podsistemov. Vendar je pri uvajanju novih, ti. „zelenih tehnologij“ treba ravnati previdno, saj kot ugotavlja European Environmental Bureau v svojem poročilu „Decoupling Debunked: Evidence and arguments against green growth as a sole strategy for sustainability“: „Tehnološke rešitve za en okoljski problem lahko ustvarijo nove in/ali poslabšajo druge. Na primer, proizvodnja zasebnih električnih vozil pritiska na vire litija, bakra in kobalta; proizvodnja biogoriva vzbuja zaskrbljenost glede rabe zemljišč; medtem ko proizvodnja jedrske energije ustvarja jedrska tveganja in poraja utemeljene pomisleke glede odlaganja jedrskih odpadkov“ (https://eeb. org/library/decoupling-debunked/). Posledično, oblikovalci politik se morajo otresti fantazij, da nas bo odrešila čudežna tehnologija, zlasti pa morajo politike, usmerjene v tehnološko učinkovitost, uravnotežiti s politikami za doseganje (materialne) zadostnosti. Z drugimi besedami, spopadanje s posledicami okoljskega zloma zahteva neposredno zmanjšanje obsega gospodarske proizvodnje in porabe v najbogatejših državah, med katere spada tudi Slovenija. Seveda pa se zavedamo, da ta preobrazba ne bo preprosta in bo zahtevala visoko stopnjo zrelosti in odgovornosti vsakega med nami. 

Spoštovani.

Prispevek se konča s protirusko poanto, ki ne odraža stanja v svetu, ampak ideologijo »evroatlantskega« vojaško-industrijskega kompleksa. Učinek njegove sedanje protiruske kampanje je enak kot vedno: upravičuje zapravljanje za oboroževanje in vojskovanje, hkrati pa preusmerja pozornost od vzrokov za zaostrovanje neenakosti v EU-ju. Ker je naloga kritičnih občil razkrinkavanje, ne pa širjenje vladajoče ideologije, bi rad opozoril na naslednja dejstva: (1) Trumpov »najboljši prijatelj« ni Putin, ampak voditelji EU z Ursulo von der Leyen vred. Ti sicer občasno kritizirajo Trumpove izjave, a hkrati zvesto podpirajo ameriški imperializem. Ursula von der Leyen je dolgoletna (vojaška) ministrica v Nemčiji, državi z največjimi oporišči ZDA v Evropi, kjer hranijo tudi jedrske bombe. S svojo vlado ni naredila nič, da bi preprečila odstop ZDA od prepovedi jedrskih raket srednjega dosega. Prav tako ni nasprotovala postavitvi protiraketnega ščita, ki je bistveno povečal vojaško premoč ZDA. Namesto tega je po Trumpovem zgledu za predsednika Venezuele priznala neizvoljenega ameriškega agenta Guaidoja. (2) Zahodni mediji ustvarjajo vtis, da je Trump spremenil ameriško politiko do Rusije. Toda ZDA so prav pod Trumpom večkrat zaostrile sankcije, odstopile od prepovedi raket srednjega dosega, razširile protiraketni ščit in začele modernizacijo jedrskega arzenala. Trump nadaljuje obkoljevanje Rusije in Kitajske, tj. staro politiko ZDA, ki poskušajo privilegirani položaj svojega kapitala v svetu ohraniti z vojaškimi sredstvi. (3) Prav nemški politični razred je v EU-ju vsilil ordoliberalno politiko. Ta je povzročila dolžniško krizo v EU in drugo recesijo, ki je drugod ni bilo, še posebej pa je prizadela države, kot je Slovenija. Ta politika je rešila francosko-nemške banke, jamstvo za grški dolg pa prenesla na vse članice EU-ja, s čimer je ustvarila umetno nasprotje med evropskimi ljudstvi. In prav ta politika je izsilila razprodajo državnih podjetij in podržavljenih bank v Sloveniji.

Taka »Evropa« je za delovne ljudi v EU in Sloveniji neskončno bolj škodljiva od kakršnega koli Putina. 

V skladu z Zakonom o medijih zahtevamo popravek navedbe v članku z naslovom Plačane žaljivke, ki ste ga objavili dne 13. 9. 2019 na spletu in v tiskani izdaji Mladine št. 37, stran 15.

V njem je avtor zapisal: Andrejo Slameršek je intervju z žaljivimi obtožbami zmotil do te mere, da se je odločila zahtevati popravek. Čakalo jo je presenečenje. Odgovorni urednik Posavskega obzornika ji je sporočil, da gre za plačan intervju, za oglas, ki ne spada pod uredniško pristojnost in tako tudi nima pravice do popravka. Andreja Slameršek ni imela druge možnosti, kot da se zaradi zapisov pritoži na oglaševalsko razsodišče.

To namreč ne drži. Gospe Slamerškovi (da smo komunicirali z njo, smo izvedeli iz drugih medijskih objav, saj se pod dopise, ki jih je pošiljala nam, ni nikoli podpisala), smo v prvem odgovoru na njeno zahtevo po objavi popravka potrdili prejem dopisa, pri tem pa smo ji res pojasnili, kar navajate v članku (da je bil naročen članek, na katerega se nanaša popravek, objavljen v posebnem okvirju, z drugačnim fontom kot novinarski članki in z logotipom podjetja namesto podpisa, s čimer je po našem mnenju dovolj jasno, da ne gre za avtorski članek), nismo pa zavrnili objave. Prikaz nasprotnih dejstev, kot ga je naslovila, smo namreč objavili v prvi možni izdaji časopisa, to je v številki 13, 27. 6. 2019, o čemer se lahko prepričate tudi na tej povezavi: https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2019/1319. 

Spoštovani, nimam dovolj prostora, da bi podrobneje odgovoril na vse pripombe, ki sta jih v svojih pismih zapisala g. Bregar in g. Mezgec in ki si odgovor zaslužijo, zato odgovarjam na kratko. Naslednji seznam (nikakor ne popoln) predstavlja nekaj napak v modelih IPCC, ter več vprašanj, ki jih pri IPCC bodisi popolnoma zanemarjajo kot nepomembna, bodisi jim ne pripisujejo prave teže.

1) V odprtem ozračju učinek tople grede fizikalno ni mogoč. To je vedel že Fourier, ki je jasno zapisal: „ ... če ogrevanemu zraku preprečimo, da se dviga in širi, potem ...“. A Svante Arrhenius je to narobe razumel in na tej napaki, ter na Langleyevi napačni oceni sevalne temperature Lune, zasnoval sicer večkrat kritizirano (Knut Ångström in drugi) teorijo, da podvojitev vsebnosti CO2 v ozračju prispeva 8°C. V 70tih letih so to idejo obudili, leta 1997 pa postavili na drugačne osnove in od takrat naj bi celotni toplogredni učinek (CO2 s povratno zanko prek vodne pare) znašal okoli 3-3,5°C.
2) CO2 sicer res ogreva ozračje, vendar je suhi učinek le okoli 1-1.2°C za vsako podvojitev vsebnosti. Vodna para pa zaradi tvorbe oblakov ima neto ohlajevalni učinek. Že 2% povečane oblačnosti ima nasprotni učinek kot podvojitev vsebnosti CO2. Glej graf na http://climate4you.com/ v rubriki Climate+Clouds.
3) IPCC predpostavlja, da izpuščeni CO2 ostane v ozračju najmanj 130 let. Toda meritve vsebnosti radioizotopa ogljika C-14, ki se je zaradi jedrskih eksplozij v ozračju od 1945 do 1963 podvojila (Wiki!), po dogovoru o prenehanju takih poskusov leta 1963 kažejo, da naravni procesi absorbirajo presežek CO2 na polovično vrednost že v 15 letih. Upoštevanje dinamike sezonskih nihanj vsebnosti CO2 (za dobrih 6ppm) pa nakazuje, da so ti procesi še precej hitrejši, vsa svetovna literatura s tega področja navaja rezidenčne čase med 3 in 9 let. Glej moj članek v zadnji septembrski številki revije Življenje in tehnika, ki izide te dni, pa še drugi del v oktobrski številki.
4) Pri oceni rasti vsebnosti CO2 v ozračju IPCC sledi modelu Jamesa Hansena (1988), ki ob primerjavi kumulativnih človeških izpustov in letnega prirastka CO2 v ozračju ugotavlja, da približno 56% človeških izpustov ponikne v rastline, tla in površje oceanov že v istem letu, preostalih 44% pa naj bi ostalo v ozračju vsaj 130 let. To je fizikalno nesmiselno, narava ne more razlikovati molekule CO2 iz človeških izpustov od tistih iz naravnih virov, ponori zajemajo iz celotne količine CO2 v ozračju in ne le od tistih dodanih. Hansenov model je napačen, to tudi potrjujejo meritve, omenjene v točki 3).
5) Med letoma 1975 in 2000 je globalna temperatura naraščala za 0,15°C na desetletje, skladno z vsebnostjo CO2, ki je naraščala od 12 do 18 ppm na desetletje. A po letu 2000 se je rast satelitsko izmerjenih temperatur ustavila (znotraj merilne napake, +/-0.25°C), med tem ko je vsebnost CO2 še naprej naraščala za 18ppm na desetletje. Kar je prej zgledalo kot dokaj zanesljiva korelacija, se je podrlo: očitno CO2 ni ne edini ne najmočnejši dejavnik, ki kontrolira temperaturo ozračja. Za podatke glej
6) Klimatski računalniški modeli IPCC obravnavajo temperaturo ozračja kot funkcijo sevalnega ravnovesja Sonca pri kratkih valovnih dolžinah in Zemlje pri dolgih valovnih dolžinah, kar je le delno prav. A zaradi neupoštevanja adiabatnega ogrevanja pripisujejo toplogrednemu učinku ozračja pretirano velik vpliv. Posledično jim vsi računalniški modeli napovedujejo naraščanje temperature 2-8× hitreje, kot kažejo satelitske meritve in meritve z meteorološkimi baloni. Še najbližje realnim razmeram prideta dva računalniška modela, razvita v Rusiji!
7) Sevalno ravnovesje Zemlje, izmerjeno s sateliti, bi po IPCC moralo naraščati sorazmerno rasti vsebnosti CO2 v ozračju, a se v resnici ne spreminja, razen sezonskih nihanj ne kaže nobenega dolgoročnega trenda.
8) V modelu sevalnega ravnovesja Zemlje je sevanje toplogrednih plinov proti tlom 6× preveliko. Namreč molekula CO2, ki zajame foton in ga nato izseva, tega lahko izseva v kateri koli prostorski smeri, ne zgolj proti tlom. Prostorski kot proti tlom je približno 1/6 celotnega prostorskega kota. Ker pa je povprečna prosta pot fotonov pri valovnih dolžinah 14-16µm, kjer CO2 absorbira, okoli 22m pri tleh in z višino zaradi redkejšega zraka hitro narašča, se sevanje hitro razprši in ne more nazaj ogrevati tla.
9) Če bi veljal model tople grede, kot ga zagovarjajo pri IPCC, bi se moralo ozračje ogrevati najhitreje nad ekvatorialnim pasom na višinah med 5 in 8 km. Za to obstajajo dobri fizikalni razlogi, a za pojasnjevanje bi porabil preveč prostora. V resnici pa meritve s sateliti in meteorološkimi baloni tega ne kažejo, hitrost ogrevanja ozračja enakomerno pada z višino. Drži pa, da se polarna območja ogrevajo nekoliko hitreje (a spet ne tako hitro, kot predvidevajo modeli IPCC).
10) Matematična funkcija, ki po modelih IPCC predstavlja učinek tople grede na temperaturo, hitro divergira v neskončnost. Zato pri IPCC govorijo o točki prevesa, po kateri ni več poti nazaj. V resnici pa bi to zahtevalo neskončno veliko energije, ta pa je končna. V realnosti ima ta matematična funkcija razmeroma nizek maksimum, ki se potem prevesi v negativno območje. To pomeni, da ogrevanje Zemlje nad neko temperaturo ni več možno. V zvezi s tem se pogosto omenja primer Venere, katere ozračje vsebuje 96% CO2, površinska temperatura pa je okoli 460°C. Toda ta temperatura je skoraj enaka po celotnem planetu od pola do pola, ter na dnevni in nočni strani, Venera pa se vrti počasneje od svoje orbitalne periode in bi se na nočni strani morala ohladiti, še zlasti ker so njeni oblaki zelo odsevni in do tal pride le 2% sončne svetlobe. Očitno je glavni razlog visoke temperature adiabatno ogrevanje (površinski pritisk je 92× večji kot na Zemlji), ne pa učinek tople grede.
11)V modelih IPCC se vpliv sprememb sončnega sevanja upošteva minimalno (0,1%), kar sicer res izmerijo tudi sateliti. Čeprav je 70% te spremembe v UV območju in zato vpliva pretežno na stratosferski ozon, ta sprememba ni zadostna, da bi pojasnila ogrevanje ozračja od leta 1950 naprej. Toda IPCC pri Soncu ne upošteva, da se med visoko aktivnostjo Sonca močno poveča število koronarnih izbruhov plazme, ki močno vplivajo na stratosfero. To pa spremlja tudi izredno močno povečanje sevanja v območju X žarkov (do 100.000×). Obratno, v času nizke sončne aktivnosti sončevo magnetno polje močno oslabi in ne odklanja več kozmičnih delcev visoke energije. Ti ob trkih z molekulami zraka ionizirajo ozračje in tako ustvarijo več kondenzacijskih jeder, ter pripomorejo izdatnejši tvorbi oblakov (CERN CLOUD Experiment, H. Svensmark). Ta pojav sicer ni odločilen, pripomore pa k ohlajanju ozračja, a tega tudi modeli IPCC ne upoštevajo. Kot sem seznanjen, se na tem področju v naslednjem poročilu (AR6), ki je tik pred izidom, obetajo nekatere manjše spremembe. 12) V modelih IPCC ne upoštevajo niti preprostega dejstva, da je termična kapaciteta vode 1118× večja kot pri ozračju, zaradi česar se oceani ogrevajo zelo počasi (površinski časovni zamik je običajno 5 mesecev, globinski pa celo do več stoletij, 300-800 let). Morski tokovi in vetrovi pa močno vplivajo na nekatera nihanja površinske temperature (pojav El Niño, Atlantska multidekadna oscilacija, itd.). Zato je velika verjetnost, da je vsaj del modernega ogrevanja zakasnjena posledica preteklih sprememb. Vemo, da smo v srednjem veku imeli po letu 1000 zelo toplo obdobje, po letu 1650 pa malo ledeno dobo, nato pa spet toplo med leti 1930-1940, ohlajanje do leta 1975, ko se je govorilo o ponovnem povratku ledene dobe, nato pa 20 letno ogrevanje in sedanjo že 20 letno »pavzo« v ogrevanju. Bodi zaenkrat dovolj, ob priliki pa lahko povem še mnogo več. 

Popravek V članku »Varčevanje pri revežih« se nam je dogodila nepotrebna napaka. Navedli smo, da je Petra Meterc v parlamentu prebrala svojo zgodbo o tem, kako je zanjo pomemben otroški dodatek. A ne gre za njeno osebno zgodbo, pač pa za izjavo druge matere samohranilke.

Za napako se bralcem in prizadetim opravičujemo.