Sem čakal, da se bo kdo oglasil in povedal, da je sicer morda res, da velika večina analiz nakazuje, da naj bi bilo »delo preveč obremenjeno z davki in prispevki«, kar je povedal finančni minister Andrej Bertoncelj v intervjuju za Mladino. Vendar nikakor tega ne pravijo vse analize, niti to po mojem vedenju, ne zdrži resne kritike. Bine Kordež je na svojem blogu zelo argumentirano pojasnil, da gre za mit (»Višja obdavčitev plač v Sloveniji je samo mit« blog 21.2.2019). In hudo je, če se napačni mit neodgovorno širi med ljudmi (še huje med novinarji)! To povzroča izjemno škodo, nemotiviranost med ljudmi. Verjetno ima prav, ko pravi, da večina študij kaže na osnove za takšno trditev. Ampak ali ni njegova, oziroma naloga njegovih sodelavcev, da kritično pregledajo, kako se te analize delane? Oziroma, če misli, da se Kordež moti, ne navede, kje. Zakaj jih ne zadolži, da preverijo ali »vse analize« upoštevajo dve oziroma tri pomembne specifiki, relikviji samoupravnega socializma. Gre za povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano. Če bi to svojim ljudem naročil, bi dobil podatek, da bi lahko podjetja izplača zaposlenim povsem neobdavčeno mesečno do 123 € za prehrano in da, če bi vzeli mesečno vozovnico za vožnjo po Ljubljani, dodatno 37 € za povrnitev prevoza na delo. Seveda pa se veliko ljudi vozi veliko dlje. Če vzamemo v izračun, da je znašala povprečna bruto plača v Sloveniji marca 1.752,34 €, neto izplačilo pa 1.128,15 €, znaša to 64,4%. Če bruto plači kot neto plači dodamo omenjenih 160 €, pa se delež izplačila poviša za 3 odstotne točke.

Poviša na 67,4%. To pa sploh ni tako slabo. Zaradi korektnosti je potrebno povedati, da mora tudi podjetje plačati prispevke v višini 16,1%, tako da je izplačilo neto glede na skupni strošek podjetja 55,5%, upoštevaje omenjena povsem neobdavčena izplačila pa se to poveča na zglednih 58,7 %.

Vendar pa to ni vse! V drugih državah običajno ne poznajo tretje relikvije, to je regresa. Podjetja lahko povsem neobdavčeno izplačajo zaposlenim regres v višini povprečne plače (recimo 1.700 €), kar je na mesec 142 €. Ko prištejemo še to specifično ugodnost ugotovimo, da zaposleni dobi izplačano kar 69,6 % bruto plače z dodatki, oziroma 61,2 % stroška delodajalca.

Ob tem pa sem imel tudi toliko mednarodnih izkušenj, da vem, da je pri resnih primerjavah upoštevati še nekaj zadev.

Recimo koliko »pokritja« ti da recimo zdravstveno zavarovanje. Z doplačilom zdravstvenega zavarovanja (ki se bo ravno podražil na nekaj več kot 30 €) zaposleni dobi praktično polno kritje. Če seveda odmislimo, problematiko vrst in doplačila v zobozdravstvu. Ali dobi takšno pokritje v drugih državah? Vem, da morajo na Hrvaškem precej stvari doplačevati (izdaja zdravila na recept, za pregled…). Da je se recimo v Švici povračilo začne šele po tem, ko sam pokriješ veliko stroškov. Da so recimo pri dopolnilnem zavarovanju v Italiji zneski za naše pokritje bistveno višje… Torej bi morali, ko se stvari primerjajo, vedeti, kaj je dejansko primerljivo.

Enako je pri stroških, ki jih plačujemo pri nas za otroško varstvo. Lahko bi bila stopnja pri nas nižja (sedaj po 0,1% oz. skupaj 0,2 %) ali pa je sploh ne bi bilo, vendar ali bi lahko potem imeli tako staršem prijazno ureditev porodniških?

Prav tako je jasno, da se mora pri vseh primerjavah upoštevati pogosto povsem drugačni pokojninski sistem. V zelo veliko državah morajo podjetja in posamezniki nalagajo denar za (dopolnilno) pokojninsko zavarovanje… Tudi o obdavčitvi z dohodnino bi se dalo precej povedati, kajti ni isto ali govorimo o absolutnih zneskih ali relativnih (recimo upoštevaje tudi povprečja in «kupno moč«).

Morda se motim, vendar sem prepričan, da so obdavčitve dela pri nas za to, kar s temi prispevki nudimo zaposlenim, med nižjimi v Evropi. Si zamišljate, kako bolje bi bilo to sprejeto pri zaposlenih in državljanih nasploh? Zaradi tega predlagam MF, da se loti izdelavo takšne primerjalne analize. To tedaj pa predlagam ministru, da se vzdrži ponavljanja »mita« delodajalcev, da bi bilo pri nas delo bolj obdavčeno kot drugje. V nedeljo zvečer sem poslušal tudi Janeza Rakuščka, ki je lepo povedal, da smo na veliki večini primerjalnih lestvic Slovenci slabi le zaradi tega, ker smo neupravičeno preveč kritični sami do sebe. Prepričan sem, da vsaj 95% ljudi res verjame v mit o previsokih davkih v Sloveniji. 

V petek dopoldne me je poklical predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Hudomušno me je opomnil, da smo naredili napako. Imel je prav, v članku »Kdo je nova zvezda desnice?« smo po pomoti namesto njegove objavili fotografijo Boštjana Gorjupa, predsednika Gospodarske zbornice Slovenije. »Malo ste me pomladili,« je dejal Kovšca. Glede teksta, njegove vsebine, predsednik državnega sveta razen tega, da je »levičarski«, ni imel nobenih resnih pripomb. Je pa zato Kovšca še isti dan spregovoril za Novo24TV, kjer je »ekskluzivno eno za drugo ovrgel žaljive in neresnične navedbe Mladine ter napovedal vročo jesen«.

Alojzu Kovšci in Boštjanu Gorjupu se zaradi napačne fotografije opravičujem. 

V Mladini št. 32 (9.8.2019) je bil objavljen prispevek Žane Erznožnik z naslovom: Premog, gorivo prihodnosti /Kdo pripravlja nacionalni energetski in podnebni načrt in kaj je s tem narobe.

V drugem odstavku prispevka novinarka zapiše: „Da je [evropska] komisija za vodjo projekta izbrala inštitut s 70-letno tradicijo, ki že dolgo izvaja raziskovalne in razvojne projekte na ravni države in EU, ni nenavadno. Je pa nenavadno, da pri tem ni zahtevala, da se podjetje distancira od mnenj enega svojih vodilnih uslužbencev.“ V tem odstavku sta sporni dve zadevi, za katere se čudim, da so ušle pozornosti sicer zelo izkušenega uredništva.

Najprej, evropska komisija se dobro zaveda meja svojih pristojnosti in ji niti na kraj pameti ne pride, da bi se kakorkoli vmešavala v notranje zadeve ene od držav članic. To se preprosto ne spodobi, pa tudi v pravnem redu medsebojnih odnosov ni nobenega pravnega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izsiljevati zamenjavo nestrinjajočega se člana ali zahtevati kakršno koli spremembo stališč države članice. Mimogrede, do nedavno je sicer v EU bilo zaželeno sprejemanje odločitev s soglasjem vseh sodelujočih, vendar je soglasje bilo potrebno doseči v demokratični razpravi ob soočanju argumentov za in proti. Vsekakor pa zaradi nedoseganja soglasja nobena članica ni utrpela nobenih sankcij. Po novem se sicer o večini skupnih zadev glasuje, vendar je v nekaterih pomembnih strateških odločitvah še vedno zaželeno soglasje. Sankcije pa je mogoče uveljaviti le v primeru, ko neka članica ne izpolnjuje ali ne izvaja tistih določil skupnega pravnega reda, h katerim se je sama s svojim podpisom zavezala.

In drugič, taka odkrita zahteva po izključitvi kaže, da v našem medijskem prostoru še vedno nismo dokončno razčistili, kaj je demokracija in kako naj bi demokratični sistem deloval. Izključevanje nekoga, ki se v nečem ne strinja s sicer prevladujočim mnenjem, je bila redna praksa v nekih drugih sistemih in v nekih drugih časih, za katere smo upali, da so daleč za nami.

Žal se podobne zahteve po izključevanju nestrinjajočih pojavljajo prepogosto v našem medijskem prostoru in prihajajo s strani vseh političnih barv. In najbolj pogosto se pojavljajo ravno v povezavi s stališči do okoljske problematike in s to povezanimi političnimi ukrepi. Zadnje čase pogosto slišimo izjave kot so „znanost je dorečena“, ali „razprav je konec, sedaj potrebujemo akcijo“, ali celo „imate pravico do lastnega mnenja, nimate pa pravice do lastnih dejstev“. S tem se nikakor ni mogoče strinjati. Znanost ni nikoli dorečena, vedno je mogoče dosedanjo znanstveno paradigmo razveljaviti ali vsaj nadgraditi z odkritjem novega dejstva, ki se ne sklada z do takrat znanimi dejstvi. Tako v politiki kot v religiji se tako situacijo doživlja kot katastrofo, ker pogosto pomeni propad sistema; v znanosti pa je to normalen in celo nujen del znanstvene metode. Brez nenehnega preverjanja dosedanjih znanstvenih dosežkov ni mogoče pričakovati znanstvenega napredka. Zato so tovrstne izjave neprimerne in nesprejemljive.

In kaj je tako nesprejemljivega izjavil g. Valenčič, kar je vredno začudenja, da evropska komisija ni zahtevala, da se EIMV distancira od mnenja svojega uslužbenca? V nadaljevanju novinarka navaja več njegovih izjav, od katerih je verjetno najbolj značilna tista v naslednjem odstavku: „Leon Valenčič, vodja oddelka, na katerem se ukvarjajo z dolgoročnim načrtovanjem energetskih sistemov (!), sodeč po navedbah iz letošnjega intervjuja v Financah, meni, da so »cilji EU o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida čista norost in absolutno neizvedljivi«. Prepričan je, da je »premog gorivo prihodnosti za proizvodnjo elektrike« in da prihodnosti brez kurjenja premoga ne bo. Nasprotuje sončnim in vetrnim elektrarnam, ker naj bi bile z vidika gospodarnosti nesmiselne in umazane v primerjavi s termo- in hidroelektrarnami.“ Verjamem, da je novinarka, tako kot najbrž večina prebivalstva, resnično zaskrbljena zaradi zaničevanja izpustov ogljikovega dioksida vpričo gromoglasne medijske kampanje proti CO2 in groženj s podnebnimi spremembami, ki naj bi jih ta plin povzročal. Tudi sam bi ob vsem tem hrupu postal zaskrbljen, če ne bi vedel nekaterih dejstev, ki trditve propagandne mašinerije močno relativizirajo. Eno najpomembnejših dejstev je, da je temperaturna odvisnost ozračja od koncentracije CO2 logaritemska funkcija (in ne linearna!). Laboratorijski poskusi in znanstvene raziskave, ki jih v svojih poročilih navaja Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), jasno kažejo, da se ob vsaki podvojitvi koncentracije CO2 povprečna temperatura ozračja zviša za okoli 1-1,2°C. Količina CO2 v ozračju znaša okoli 3000 milijard ton, oziroma okoli 410 volumskih delcev na milijon (ppmv). Celotni človeški izpusti CO2 so leta 2018 narastli na okoli 33 milijard ton letno, predvsem zahvaljujoč hitremu gospodarskemu razvoju Kitajske od leta 2000 naprej. Od tega malo več kot polovico absorbirajo oceani in rastline, torej ostane okoli 16 milijard ton. Tudi če predpostavimo, da enkrat izpuščen CO2 ostane v ozračju 130 let ali več (kot domnevajo pri IPCC, kar je mimogrede napačno), ter predpostavimo še naprej enake izpuste kot so danes, bi se do leta 2100 nabralo za okoli 80×16 = 1280 milijard ton. To pomeni, da bi se količina CO2 v ozračju povečala na 4280 milijard ton, oziroma okoli 590ppmv. Torej koncentracije CO2 ne bi niti podvojili, zato bo dvig temperature avtomatično ostal znotraj od IPCC-ja nedavno priporočenih +1.5°C, tudi če za zmanjšanje izpustov ne naredimo nič.

Tukaj žal ne moremo polemizirati še z vsemi ostalimi stališči, ki jih evropska komisija privzema kot podlago za svoje politične ukrepe. Časopisni prostor je skopo odmerjen in tudi Mladina pač ni prostor za strogo znanstvene razprave in dokazovanja teh ali onih dejstev, čeprav ne bi bilo odveč, ko bi znanosti uredništvo odprlo več prostora. Do osipa bralstva zagotovo ne bi prišlo, nasprotno, verjetno bi pritegnili še del bralcev, ki jih sedaj časopis ne doseže. Omenim naj le, da smo se po nepotrebnem spravili na CO2, ki je nujen za življenje rastlin, nujen za proizvodnjo kisika ter fotosintezo sladkorja, ki ni le energetsko pomembna molekula vseh živih bitij, pač pa tudi kot hrbtenica drži skupaj genomske baze molekul DNK. Hkrati pa smo povsem zanemarili vse druge resnično škodljive snovi, ki nastajajo pri izgorevanju (SO2, NOx, saje, ciklične aromate, kot je dioksin, in druge, ter težke kovine in celo radioaktivne elemente, ki so prisotni v pepelu izgorelega premoga). Zato so tudi politični ukrepi za zmanjšanje izpustov CO2 napačno zastavljeni in bodo naredili več škode kot koristi. Še posebej nesmiselni se zdijo ti ukrepi, če primerjamo Slovenijo s Kitajsko in Indijo, ki vsak teden spravita v pogon eno novo elektrarno na premog podobno TEŠ6, a jima je po Pariškem dogovoru dovoljeno, da o zmanjševanju izpustov začneta razmišljati šele po letu 2030.

Zato moram povedati, da podpiram kritična stališča g. Valenčiča, ki jih navaja novinarka v svojem prispevku – razen morda enega: v nasprotju z g. Valenčičem verjamem, da je ukrepe, ki jih načrtuje evropska komisija, mogoče izpeljati, morda le ne v tako kratko zastavljenem roku. Vendar bo cena, ki jo bomo zato plačali, velikanska. Zmanjšala se bo zanesljivost oskrbe z energijo, cene energije se bodo močno zvišale, zmanjšala se bo industrijska proizvodnja in podražil se bo promet, rezultat pa bo rast cen vseh izdelkov in storitev ter visoka inflacija in vsesplošni razvojni zastoj. In nisem prepričan, da bodo politiki zadovoljni z reakcijo ljudstva. Ljudstvo pa se bo še enkrat moralo naučiti, da evolucija daje trajnostno gledano boljše rezultate kot revolucija.

V razmislek na koncu še to: ljudje, bralci in novinarji, premislimo, ali si res želimo časov, ko bosta znanje in razum posameznikov, vrhunskih strokovnjakov morala utihniti in se umakniti usmerjanim množičnim čustvom, načrtnemu socialnemu inženiringu in piarovskemu novinarstvu pod plaščem ’soglasne znanosti’? Ali je ’soglasna znanost’ res še znanost ali pa že nekaj povsem drugega v navezi s politiko in biznisom? 

Neznanemu avtorju Anonimnemu avtorju ali avtorici, ki se je pod tekst z naslovom Krivica v Zagrebu podpisal/a kot Stanka Prodnik, bi želela povedati, da se s povodom za tekst, češ da bi bilo prav, da bi RTV Slovenija ohranil dopisništvo v Zagrebu, strinjam, a je tekst žal, na svojo škodo, podkrepil ali podkrepila z drugim delom.

Dopisništvo v Zagrebu bi bilo več kot dobrodošlo, vezi je veliko lažje plesti na terenu, s tem imam kot nekdanja dopisnica z Zahodnega Balkana precej izkušenj. Vedno si lahko na kraju dogajanja. A vseeno. Poročanje o obisku Ursule von der Leyen naj bi bilo po mnenju anonimneža površno in plitko. Tako je pisec podkrepil svojo prvotno trditev. TV Slovenija naj bi se odzval plitko, nacionalistično, v smislu, zakaj je vendar von der Leynova odšla k Hrvatom … In tako naprej. Do posebej žaljivega dela o avtorici prispevkov in vklopov iz Zagreba, meni torej, ki da je tam zgolj poročala, saj da kaj drugega niti ne zmore, ker v državi, v katero je prišla poročat, nima svojih virov. Mar res? Čigave pa ima? Od kod avtorju žaljivega teksta podatki o virih drugih novinarjev?

Sama sicer javnemu kritiziranju drugih nasprotujem, še posebno, ko govorimo o stroki. A tokrat lahko neznanega avtorja tudi jaz kaj poučim ali povprašam. Recimo, kje je v poročanju slišal, videl, kakor koli zaznal nacionalizem in vprašanje, zakaj k Hrvatom? Kaj je plitkega v objavi izjave, da je Hrvaška zgled, če je bila izrečena? Kako si človek, ki ni bil na terenu, predstavlja delo na terenu? Kako iz izjav, danih pred samimi pogovori, na tiskovni konferenci brez vprašanj, kar je bilo izrecno povedano v prispevku, narediti kaj več od prispevka? Od kod anonimnemu avtorju ali avtorici ideja o tem, da je TV Slovenija poročal, da obisk von der Leynove, ki je na širši evropski turneji, pomeni, da ni na strani mednarodnega prava in arbitražne odločbe? Kje, v katerem delu je avtor to zaznal ali slišal? Da, von der Leynova je v Zagrebu dejala, da bo, ko bo Hrvaška pripravljena na vstop v schengenski prostor, skušala doseči soglasje vseh. In, glede na to, da je hrvaško notranje ministrstvo pred njenim prihodom plasiralo novico, da so pripravljeni, je bilo logično pokomentirati ta del. In povedati, da iz Unije o tem vesti še ni – niti potrdila. In povedati, da Slovenija zahteva dvoje – poleg tehnične pripravljenosti tudi spoštovanje vladavine prava. In, da, to pomeni arbitražne odločbe. Kaj je narobe s tem? Kaj v tem ni novinarsko? Kaj je v tem plitkega in nacionalističnega? Razen morda vtisa, ki ga je dobil avtor, in je primerljiv z vtisom Brune Esih o škodljivosti globalnega sporazuma o migracijah.

In še biserni zaključek. Na misiji se je von der Leynova srečala z voditelji treh držav: Poljske, Hrvaške in Madžarske. Torej z vladami populističnih držav, pravi anonimni avtor ali avtorica. Slovenije ni na seznamu teh problematičnih držav, zaključuje.

Na misiji se je von der Leynova najprej srečala s francoskim predsednikom, potem s poljskim premierjem in potem z Andrejem Plenkovićem, ki si je, kot smo tudi povedali med plitkim poročanjem iz Zagreba (pa nekajkrat prej), sam želel kakšno vidno funkcijo v Evropski komisiji. A vseeno, Hrvaška bo naslednja predsedovala Uniji. Res je, da je bila ob nasprotovanju Timmermansu ob boku višegrajski skupini. A, spomnimo še na eno plitko in nacionalistično poročanje iz Zagreba – tudi Manfred Weber, vodilni kandidat Evropske ljudske stranke, je bil tik pred evropskimi volitvami prav tam, celo skupaj s kanclerko Angelo Merkel. In med plitkim poročanjem je prav naša kamera zaznala Thompsonove stihe na volilnem zborovanju. In nanje opozorila javnost.

Anonimnež si torej ni izbral pravega primera za naštete očitke in omalovaževanje poročevalke. Ali pa je bil dalj časa odsoten – vsaj pred televizijskimi ekrani. Ali pa … morda je tudi sam populist. 

Vezano na vaš članek »Plavanje v hangarju«, avtorja Bernarda Nežmaha, objavljen v Mladini dne 02.08.2019, ugotavljamo napačno navedena dejstva o projektu Ilirija, zato kot projektantska skupina Elea iC podajamo pojasnilo in prosimo za objavo pravih dejstev: Plavalni center Ilirija, ki ga trenutno projektiramo, bo sodobno plavalno središče z osrednjim pokritim olimpijskim bazenom. Projekt je v širšem javnem interesu, saj bo z izgradnjo vzpostavljeno sodobno urejeno plavalno središče. Gre za gradnjo pokritega olimpijskega bazena s tribunami, v celoti skladno z mednarodnimi standardi za tovrstne športne objekte in prireditve. V sklopu Plavalnega centra bo urejen tudi vadbeni bazen dimenzij 20 m x 25 m, tri manjše športne vadbene dvorane ter prostori za spremljajoče športne aktivnosti.

Celoten kompleks je torej namenjen meščanom in športnikom, zaradi tega bo jugozahodna steklena stena v poletnem času široko odprta in omogočala uporabo velikih zunanjih travnih površin, zunanjih športnih rekvizitov ali zgolj ležanja na travi in v senci dreves.

Center je zasnovan zelo transparentno in odprto. Skupaj s kvalitetnim prezračevanjem bo plavalni center prepričal tudi najbolj zahtevne uporabnike, ki se bodo gibali v zelo prijaznih, arhitekturno in inženirsko dovršenih prostorih ali na prostem.

Količina podzemnih parkirnih mest izpolnjuje minimalne, vendar dopustne standarde za tovrstne objekte – mednarodne športne prireditve.

Bloudkov vhodni objekt bo ohranjen in v skladu roke palete plavalno športnih aktivnosti in s arhitekturno zasnovo ogromna pridobitev za mesto Ljubljana. 

Bernard Nežmah v kolumni Plavanje v hangarju, ki je bila v časniku Mladina objavljena 2. avgusta 2019, med drugim omenja tudi urejanje vrtičkov na Brodu ter plaže na Savi; zaradi objektivnega obveščanja bralcev vam v nadaljevanju podajamo dodatne informacije o obeh temah.

Da je zemljišče, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana in za katerega uporabniki niso imeli sklenjenih zakupnih pogodb, namenjeno za vrtičkarstvo, je razvidno iz Občinskega prostorskega načrta. Ta je bil javno razgrnjen in je bilo nanj možno podati pripombe.

Zemljišča, ki so namenjena lokalni samooskrbi, opremljamo z vodovodom, lopami za orodje, prostori za druženje in izobraževanje vrtičkarjev, in, kot kažejo dosedanje izkušnje, so uporabniki z urejenimi območji zelo zadovoljni. Prav tako smo uporabnikom omogočili, da do septembra pospravijo večji del pridelka, saj bi z deli lahko pričeli že prej. Kljub temu, da kolumnist Nežmah zapiše, da bomo na Mestni občini Ljubljana »zelo rodovitno zemljo, ki so jo vrtnarji kultivirali s kompostom, odpeljali, namesto nje pa da bodo pripeljali še »boljšo«,« sporočamo, da bomo zemljino na lokaciji ohranili. 14 vrtičkov bo namenjenih gibalno oviranim, dodatno bomo zasadili sadna drevesa in grmovnice, namestili igrala za otroke ter pitnik.

Gospod Nežmah v kolumni tudi zapiše, naj »mestna oblast raje kultivira zaraščena in opuščena območja«, pri čemer spregleda, da smo v zadnjih 12 letih na predhodno degradiranih ali prezrtih območjih uredili več kot 100 hektarjev novih zelenih površin.

Prav tako kolumnist Nežmah navaja, da je »v vodo padel projekt plaže ob Savi blizu črnuškega mosta«. To nikakor ne drži. Ko smo se lotili ureditve plaže Sava, smo se povsem zavedali moči vode. To območje je v lasti MOL, zaradi intenzivnega odnašanja brežine pa je območje postalo nevarno tako za pešce kot tudi številne kolesarje. Zato smo se prioritetno lotili projekta njegove sanacije, ob tem pa uredili še plažo kot prostor za sončenje in uživanje v naravi ter intervencijski dostop za gasilce.

Ker je lokacija znotraj varovanega režima Nature 2000, smo Zavod RS za varstvo narave, skladno s pristojnostmi, zaprosili za naravovarstvene smernice. ZRSVN je predlagal rešitev v obliki dvojne kašte oziroma kranjske stene. Trajnejših in obstojnejših materialov niso dovolili. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se vsako leto pred poletno sezono doda manjkajoči savski prod, ki ga bo voda med letom odnesla. To smo letos spomladi tudi storili, primer sanacije brežine z ureditvijo kranjske stene pa je bil prepoznan kot odličen primer dobre trajnostne prakse, ki so si ga ogledali številni domači in tuji strokovnjaki. 

Opozorilo o nepravilnosti članka v Mladini V članku »Plavanje v hangarju« je navedenih par napačnih dejstev glede projekta Ilirija.

V članku piše, da plavalna stroka ni imela nič besede oziroma jih ni nobeden nič vprašal, kar ne drži.

Projekt je bil v osnovi postavljen pred več kot desetimi leti, in je pri njem z arhitekti sodeloval Dr. Dimitrij Mancevič. Dr. Mancevič je bil največji plavalni strokovnjak kadarkoli v Sloveniji, tako da so bili že takrat postavljeni programski okvirji in je bilo definirano, kaj mora kompleks vsebovati, da zadosti standardom visokega nivoja omogočanja tako treniranja kot tudi izvedbe tekmovanja ranga evropskega prvenstva v 25 m bazenih.

V letu 2018 so v MOL ponovno vzpostavili proces priprave projekta, pri čemer sem se priključil v začetku letošnjega leta k aktivnemu sodelovanju v programski skupini za pripravo projekta, in sicer za področje aktualizacije programskih usmeritev in standardov za 25 m in 50 m plavalni bazen, prav tako pa dobro sodelujemo pri optimizaciji organizacije ob-bazenskih prostorov in površin. Sam sem se osredotočil predvsem na to, da bodo v projektu zagotovljeni pogoji, ki jih potrebujejo tekmovalci ter mlajše selekcije. Poleg tega smo k diskusiji o potrebah na področju plavalne infrastrukture povabili strokovnjake petih največjih Ljubljanskih klubov. Projekt, ki je trenutno še v fazi projektiranja, je bil predstavnikom klubov tudi predstavljen.

Plavalni kompleks bo omogočal treninge na najvišji ravni v državi. Veliko pomanjkanje plavalnih površin je predvsem v času hladnejših mesecev september-maj, ko zunanji bazeni ne delujejo. Tako se bodo zelo izboljšali pogoji za treniranje tako plavalcev, kot ostalih rekreativnih plavalcev. Kompleks bo pomenil zelo velik preskok glede na trenutno stanje, saj bodo končno vzpostavljeni pogoji za resno delo tekmovalcev ter znatno izboljšani rekreativni pogoji za plavanje prebivalcev in obiskovalcev mesta Ljubljane. 

Popravek V članku v prejšnji številki Mladine z naslovom Volk proti drežniški kozi sem zapisal, da gre pri napadih volkov na edino slovensko avtohtono vrsto koz za konflikt med dvema zaščitenima vrstama. Ta trditev ni točna. Drežniška koza namreč kljub temu, da je z manj kot 700 osebki kritično ogrožena vrsta, ni uvrščena na seznam zaščitenih vrst. Volkovi na drugi strani danes nikakor niso kritično ogrožena vrsta, so pa že od leta 1993 uvrščeni na seznam zaščitenih vrst. 

Lara Paukovič se v članku Knjižnice in knjigarne: sovražnice ali zaveznice, sprašuje, ali knjižnice pozitivno ali negativno vplivajo na prodajo knjig in pri tem trdi, da je raziskava Knjiga in bralci 5 pokazala pozitivno povezanost nakupovanja in izposoje knjig, češ da je med obiskovalci knjižnic tudi največ kupcev knjig.

Tak sklep je nekoliko preveč rokohitrski. Natančnejši pogled v svetovne bralne, knjižnične in založniške statistike namreč pokaže, da med knjižničnimi izposojami in razvitostjo bralnih navad ni enoznačne povezave. Notoričen zgled za to sta Slovenija in Norveška: na Norveškem si na prebivalca izposodijo pol manj knjig kot v Sloveniji, kupijo pa jih petkrat več. Da bi bile stvari še hujše, na Norveškem ljudje v prostem času berejo trikrat več kot v Sloveniji, več kot 80% norveških staršev pa skoraj vsak dan bere svojim otrokom, medtem ko je takih v Sloveniji le slaba tretjina. Če bi torej na povezave med bralnimi navadami, knjižnično izposojo in prodajo knjig sklepali le iz norveškega zgleda, bi slej ko prej lahko zapisali, da je dobra prodaja knjig temeljni kazalnik razvitih bralnih navad ter da sta prodaja knjig in knjižnična izposoja pozitivno povezani, saj je med kupci knjig tudi največ obiskovalcev knjižnic. Takih »obrnjenih« zgledov kot sta slovenski in norveški, bi v svetovnih založniških, knjižničnih in bralnih statistikah našli še nekaj. Mimogrede, ob takih bralno-nakupovalnih navadah kot jih imajo na Norveškem, bi večina slovenskih založnikov živela odlično, subvencije pa bi bile manj pomembne kot danes.

Ob tem ostaja ključno vprašanje, zakaj so taki podatki pomembni. Odgovora nanj ne gre iskati pri knjižničarjih, založnikih in avtorjih, ampak v odgovoru na vprašanje, ali je branje besedil v knjižnem formatu še pomembno. Če ni, je namreč ves denar, ki ga družba kanalizira v knjižno verigo, vržen stran. Tudi pri iskanju odgovora na to vprašanje se velja zazreti v mednarodno okolje: raziskava PIAAC, ki so jo izvedli v 31 državah, je pokazala, da so tisti sodobni odrasli s srednješolsko izobrazbo, ki so v mladosti odraščali v družinah z domačimi knjižnicami, dosegli enako stopnjo bralne, IKT in matematične pismenosti kot tisti odrasli, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, a odraščali v družinah, ki so premogle le nekaj ali nič knjig. Povedano drugače, bralna kultura lahko, kar zadeva pismenost, tako rekoč nadomesti eno stopnjo izobrazbe. Upadanje prodaje in izposoje knjig ter pešanje bralnih navad lahko zato razumemo tudi kot indikatorje naraščajočega poneumljanja slovenske družbe.

Tega problema se seveda ne da rešiti (le) z državno skrbjo za knjižnice, avtorje in založnike, še manj pa je to vprašanje, ki zadeva le avtorje, založnike in knjižničarje. Še več: prava tragedija je, da ta problem vznikne le v redkih javnih razpravah o knjigi, ki so za povrh preveč sindikalistično naravnane, da bi jih širša družba jemala resno. Tisto ključno in osrednje vprašanje po mojem namreč je, kje v izobraževalni in družinski socializaciji nam spodleti, da vzgajamo vedno več nebralcev in da zato tvegamo, da postajamo vedno bolj nepismena družba.

Odgovor na to vprašanje pa seveda presega obseg takega pisma v časopisu.

Univerza v Ljubljani kot največja slovenska visokošolska in znanstveno-raziskovalna inštitucija v letošnjem letu 2019 praznuje stoletnico obstoja. Veljalo bi omeniti tudi leto 1619, ko so jezuiti začeli s posameznimi višješolskimi kurzi (studia superiora). Danes je na njej vpisanih skoraj 40.000 študentov, zaposluje pa več kot 5800 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov in strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. 100. obletnico letos praznuje tudi Univerza v Poznanu na Poljskem.

Univerza v Ljubljani je kakovostna univerza. Moti pa me, da se vodstvo univerze in senat v tem slavnostnem letu ne ukvarja z izboljševanjem kakovosti izobraževanja in raziskovanja, ampak se posveča banalnim izzivom kot je npr. korenita sprememba univerzitetne grafične podobe. Če bo ta predlog sprejet, bo za sabo potegnil ogromno povsem nepotrebnih opravil, ki vrh vsega ne bodo poceni. Zamenjati bo treba vse papirje, diplomske listine, zastave, table, napise, nazive v knjigah, smerokaze itn. Verjetno pa nekatere moti le „rdeč“ tepih pod obrisom stavbe rektorata v sedanjem „logu“, ki pa je dejansko oranžen.

Verjetno bi se morala univerza bolj ukvarjati s svojo dejansko podobo. Okoli 15. avgusta 2019 bo neodvisna kitajska ustanova objavila lestvico svetovnih univerz (www. shanghairanking.com) za leto 2019. Ta razvrščanja predvsem raziskovalnih univerz so najbolj poznana v svetu in lestvice se objavljajo že od 2003. leta naprej. Tudi kriteriji razvrščanja se niso od takrat bistveno spreminjali. Univerza v Ljubljani je bila od 2007. leta naprej vedno uvrščena med 401. in 500. mestom na svetu. Če pa sledimo trendu ( http://www.shanghairanking.com/World-University-Rankings/ University-of-Ljubljana.html), se nam lahko zgodi, da bomo letos izpadli iz niza 500 univerz na svetu. Upajmo, da se to ne bo zgodilo. 26. junija 2019 je zgornja kitajska ustanova razvrstila svetovne univerze po 54 znanstvenih področjih v okviru Naravoslovnih ved, Medicinskih ved, Ved o življenju, Družbenih ved in Inženirstva. (http://www.shanghairanking.com/ Shanghairanking-Subject-Rankings/index. html). Med prvih 500 v posameznih področjih se je Univerza v Ljubljani (UL) uvrstila 33 krat, Univerza v Mariboru (UM) 7 krat in Univerza na Primorskem (UP) 1 krat. In še najvišja dosežena mesta po področjih: Menedžment v turizmu (UL) med 51.-75. mestom; med 100. in 200. mestom pa Matematika (UL), Kmetijstvo (UL), Veterina (UL), Javna uprava (UL, UM) in Živilstvo in tehnologija (UL).

Mogoče samo v razmislek. Če bi v Sloveniji zmogli premagati vrtičkarstvo in bi združili npr. Univerzo v Ljubljani, Institut J. Stefana, Kemijski inštitut in Biološki inštitut v eno raziskovalno univerzo, bi s tem dejanjem naredili ogromno za slovensko znanost in šolstvo. Večina raziskovalcev na teh inštitutih je tako ali tako bilo habilitiranih na ljubljanski univerzi. Privarčevali bi tudi mnogo denarja in dvignili rating slovenske univerze.

In mogoče nad pričujočimi razvrščanji univerz mnogi samo zamahnejo z roko - vendar naši bodoči študenti precej časa namenijo tem lestvicam in se potem ustrezno odločijo. 

Minister Andrej Bertoncelj je v intervjuju kar trikrat omenil boj proti »socialnim goljufijam«. Ker napoveduje, da bo s tem ukrepom zakrpal proračunski izpad zaradi povišanja plač tistim, ki spadajo v najvišje plačilne razrede, me zanima, kaj to sploh pomeni. Vse, kar doslej vemo o »socialnih goljufijah«, je tole: ko so jih začeli omenjati predstavniki ministrstva za delo (družino itd.), smo dobili zmanjšanje socialnih pravic, rubljenje dediščin potomcem pokojnih socialnih upravičencev in razsulo na centrih za socialno delo zaradi enotnih evidenc in reform. Vse to v imenu preprečevanja »socialnih goljufij« in aktiviranja prejemnikov socialnih pomoči – ti so edini sloj, za katerega se predpostavlja, da so raje doma v revščini kot pa da bi delali in so zato kolektivno sumljivi (če pa ste iz SDH in za 11.000 evrov sedite doma, seveda ne spadate v to kategorijo, saj niste revni).

A zgleda, da kljub desetletni viktimizaciji in udaru na pravice najrevnejših, »socialnih goljufov« ni nič manj, sintagma je še vedno v igri, po Bertonclju sodeč čedalje bolj. Kot pravi finančni minister, naj bi s preganjanjem teh »socialnih goljufov« celo zamašili predvideno proračunsko luknjo v višini 160 milijonov. Pri tem nobeno ministrstvo in noben minister ni nikoli pojasnil, kaj »socialne goljufije« sploh pomenijo, koliko da jih je, kakšna je domnevna finančna škoda in za kakšen obseg naj bi šlo. Nihče od tistih, ki se ukvarjamo s socialno politiko in nihče od onih, ki delajo na centrih za socialno delo, ni nikoli - kljub zahtevam - dobil nikakršne razlage o teh famoznih »socialnih goljufijah«.

Ko bralec na hitro preleti intervju, lahko dobi napačen vtis, da minister ne ve, kaj govori. Po eni strani se pritožuje, da se preveč »pogovarjamo o razdeljevanju«, hkrati pa navija za povišanje plač najbolje plačanim skupinam (vključno s samim sabo) - kako gre to skupaj? Seveda gre. Minister je hotel reči prav to, kar je povedal: pri zviševanju dohodkov najbogatejšim se nehajmo pogovarjati o razdeljevanju. In ker je kar trikrat omenil boj proti »socialnim goljufijam«, ima gotovo tudi kakšno idejo o tem, kaj naj bi to pomenilo. Čas bi že bil, da nam jo nekdo pojasni. 

Grega Repovž se je lotil zanimive teme, kako Plačano delo vpliva na naše življenje in življenjsko okolje. Sprememba obstoječega vzorca bo zelo zahtevna in ni pričakovati, da bi se lahko zgodila kaj kmalu. Saj se še bolj enostavne stvari spreminjajo zelo počasi in postopoma. Krive temu so naše obstoječe navade prebivalcev, navade delodajalcev in navade političnih strank, da pri svojem ravnanju dajejo prednost strankarskim pred javnim interesom. Zato me veliko bolj zanima, kako zmanjšati nepotrebno plačano in neplačano delo in s tem zmanjšati njegov slab vpliv na okolje.

Denimo, razne poti so tudi delo, plačano ali neplačano. Pot v službo lahko močno vpliva na okolje. Za ilustracijo si samo oglejmo prometne konice ter množico parkiranih avtomobilov pred nekaterimi podjetji in ustanovami. Včasih so nekatera velika podjetja vozila svoje delavce z lastnimi avtobusi ali pa so zaposleni uporabljali javni promet. Z razvojem motorizacije se je to spremenilo in podjetja raje plačujejo zaposlenim uporabo lastnega vozila in gradijo velika parkirišča ter s tem spodbujajo in omogočajo sedanje ekonomsko neracionalne in za okolje škodljive navade. Kljub visoki stopnji digitalizacije poslovnih procesov se skoraj ne uporablja delo na domu. S tem bi privarčevali poti v službo in lahko bolj racionalno uporabili poslovne prostore itd.

V prejšnji državi se je posvečala velika pozornost policentričnemu razvoju in s tem približanje delovnih mest prebivališčem, na kar se je v novi državi, zlasti v prvih letih, precej pozabilo. Priča smo zapiranju bančnih, poštnih in drugih uradov, kar bo povečalo dodatno podaljšanje poti uporabnikov. Kar so doslej opravili peš, bodo v bodoče morali opraviti s prevoznim sredstvom. Skrb za reševanje teh novih problemov je na lokalnih skupnostih, ki so pa nemočne pred ekonomskimi izračuni nosilcev teh dejavnosti. Če ne želimo preprečiti praznjenja podeželja in povečevanja socialnih problemov zaradi staranja prebivalstva, se bo v reševanje teh problemov morala vključiti tudi država.

Naša oblast bi morala biti vzor za racionalno in okolju prijazno ravnanje. Toda ni. Omenil bi samo največji nesmisel. Kadar imajo koalicijske stranke ali vlada na dnevnem redu kakšno posebej pomembno zadevo, se umaknejo na Brdo pri Kranju, kamor se vsak minister pripelje s svojim avtomobilom. Na Brdu so zato, da lahko nemoteno delajo, kot da si miru ne bi mogli zagotoviti tudi v Ljubljani. Zanimivo je, da jih ne moti izgubljeni čas za pot na Brdo in nazaj, niti večji stroški, ki s tem nastanejo, da ne omenim onesnaževanje zraka zaradi izpustov te množice avtomobilov.

Zanimivo je tudi, da so moji otroci hodili peš v bližnje šole. Sedaj, ko hodijo vnuki v iste šole, jih vozijo na začetku starši z avtomobilom, pozneje pa šolski kombi. S to prakso so dosegli, da so otroci v slabši telesni kondiciji, velikokrat porabijo premalo kalorij in se zato nagibajo k preveliki telesni teži. Razen tega to prevažanje omejuje druženje otrok izven šole in zavira razvoj samozavesti.

Seveda imamo prebivalci, kot porabniki, s svojo izbiro, pestro paleto možnosti za zmanjševanje negativnega vpliva na okolje. 

Od najboljših terjamo popolnost. Dr. Nežmah je doktor družboslovnih znanosti in uveljavljen novinar. Če od koga, potem od takšnih izobražencev terjamo vzorčno pisanje.

Če se je dr. Nežmah odločil brcati mrtvega konja in piše filipike zoper nekdanji družbenopolitični sistem, naj jih piše, le natančen naj bo pri tem opravilu. In naj piše o socializmu. Kajti komunizma ni bilo. Komunizem je bil le utopičen sistem, ki je bil šele predviden tam nekje v daljni bodočnosti.

Pri napačni uporabi pojmov dr. Nežmah ni osamljen. A to ga ne sme opravičevati. Terminološka natančnost je v njegovem poklicu in ob njegovi izobrazbi nujno potrebna. Sicer mu ne moremo verjeti, tudi ko piše o zelo verjetnih stvareh. O tesni povezanosti politike z onesnaževalci okolja. 

V članku „Boj za duše“, ki je bil objavljen v prejšnji številki Mladine, sem zapisal, da izobraževanja psihologov izvaja Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; ti kadri nato lahko na Medicinski fakulteti izvajajo specializacijo za klinične psihologe, ki so usposobljeni za izvajanje psihoterapije. Poleg ljubljanske pa psihologe po dvostopenjskem bolonjskem sistemu izobražuje tudi mariborska Fakulteta za filozofijo, na kateri deluje oddelek za psihologijo pod vodstvom doc. dr. Bojana Musila; profesorjem omenjenega oddelka in vsem, ki sem jih z nehoteno izključitvijo iz prvotnega članka prizadel, se opravičujem. 

Spoštovani minister Simon Zajc, v intervjuju za Mladino (št. 27) ste med drugim naslovili vprašanje gospodarske rasti v luči transformacije s ciljem doseganja ogljične nevtralnosti do leta 2050. V vaših nasprotujočih se odgovorih ste (nehote) razgalili nesposobnost dominantne politike, da bi se odločno spopadla s podnebno krizo in v ta namen sprejela nujno potrebne politike. Tako je iz vaših odgovorov po eni strani razvidno, da se zavedate resnosti krize, v kateri se nahajamo in da se zavedate, da nenehna gospodarska rast na planetu z omejenimi viri ni mogoča. Hkrati pa vaši odgovori kažejo na to, kako zelo ste ujeti v prevladujočo paradigmo gospodarskega modela, temelječega na rasti, ki ga podpira prepričanje, da že s tehnološkim razvojem lahko dosežemo nujno zmanjšanje emisij. Posledično, vaš intervju vliva nemogoče upanje, da je mogoče podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti ublažiti, ne da bi prebivalci bogatega dela sveta, kamor spada tudi Slovenija, radikalno spremenili svoj življenjski slog.

Tako ste na novinarjevo vprašanje, ali je na omejenem planetu z omejenimi viri možna neskončna rast proizvodnje in prodaje, najprej zatrdili: „Ne. Jasno je, da bo treba iti po poti trajnostnega gospodarstva, da bo treba ostajati v mejah zmožnosti planeta“. Takoj za tem pa ste - na bolj konkretno vprašanje, ali bi podprli ukrepe za načrtno omejevanje gospodarske rasti – izrazili osebno prepričanje, da „to ne bo potrebno, če bomo ustrezno spremenili način delovanja gospodarstva. In to zajema vse segmente, od pridelave hrane do industrijske politike.“ Da je kompromise med rastjo in ozelenitvijo možno uspešno preseči, dodatno utemeljujete s tehnološkim napredkom, s tem ko pravite: „IPCC sicer trdi, da je razogljičenje možno že z obstoječimi tehnologijami, sam pa pričakujem, da bo prav tehnološki napredek tisti, ki bo dal odločilni prispevek k razogljičenju v zadnjih petih letih pred letom 2050“. Uvajanje tehnoloških rešitev, ki prispevajo k zmanjšanju emisij in ki izboljšujejo energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov, je nedvomno nujno potrebno. Vendar pretirano zanašanje na tehnološki napredek ostaja le pobožna želja, saj je treba upoštevati, da se povečanje učinkovitosti, ki izhaja iz tehnoloških inovacij, lahko prelije v neželene spodbude za večjo porabo (gre za t.i. Jevonsov paradoks oziroma povratni učinek). Zato morata tehnološke rešitve spremljati tako ustrezna davčna in monetarna politika, ki bosta krepili ekološke davke, omejili rast neenakosti in spodbudili pravično redistribucijo dohodka in ustvarjenega bogastva, kot tudi občutno zmanjšanje potrošnje izdelkov in storitev z visokim ogljičnim odtisom. Če za primer vzamemo meso, potrebno zmanjšanje uživanja mesa zahteva 80 odstotni upad do leta 2050.

Da sta gospodarska rast in razogljičenje nezdružljivi, kažejo vse relevantne, neodvisne študije, ki temeljijo na zgodovinskih trendih in projekcijah na podlagi modelov. Študije so enotne, da: prvič, ne obstajajo empirično podprti dokazi, da lahko dosežemo absolutno ločevanje (angl. decoupling) med rabo virov na globalni ravni in nadaljnjo gospodarsko rastjo; in drugič, zelo malo verjetno je, da bo absolutno ločevanje emisij doseženo dovolj hitro, da se prepreči globalno segrevanje nad 1,5°C oziroma 2°C, celo v najbolj optimističnih pogojih. Tako ena izmed novejših raziskav ugotavlja, da je za ciljno vrednost do 2°C zmanjševanje emisij možno samo, če je globalna gospodarska rast nižja od 0,45%. Vendar, če želimo zasledovati cilj do 1,5°C, je zmanjševanje emisij empirično izvedljivo le v scenariju odrasti.

Glede na to da velike upe polagate v krožno gospodarstvo, je treba vedeti, da bi izboljšanje oziroma povečevanje krožnosti nedvomno lahko zmanjšalo ekološki vpliv snovnega pretoka, vendar pa podatki kažejo, da zgolj transformacija v krožno gospodarstvo ne bo zadostovala, saj ima le majhen delež celotnega pretoka krožni potencial. Tako Circularity Gap Report 2019 pravi, da je skupna količina snovi, ki je trenutno v uporabi (tj. gospodarske zaloge) 10-krat višja od letne potrošnje snovi za enkratno uporabo. To pomeni, da moramo hkrati začeti uvajati strategije, ki bodo na eni strani zagotovile, da so te zaloge čim dlje v kakovostni funkciji, hkrati pa bomo morali razvijati nove rešitve, da bomo dosegli bistveno ločitev rabe virov in pritiska na okolje od rasti BDP (dostopno na https://docs.wixstatic.com/ugd/ad6e59_ba1e4d16c64f44fa94fbd8708eae8e34.pdf).

Minister, od vas pričakujemo, da bo ministrstvo za okolje pri oblikovanju ukrepov za dosego podnebnih ciljev, zlasti pa Zakona o podnebni politiki, zasledovalo previdnostni pristop in da bo podnebno politiko utemeljilo na znanstvenih dognanjih in robustnih empiričnih dokazih. Zlasti pa bi vaše ministrstvo, kot nosilni resor pri oblikovanju podnebnih ukrepov, moralo preseči ujetost v rastizem (angl. growthism) kot gospodarsko dogmo, v katero ne smemo podvomiti. Rasti ali ne rasti, to ni več vprašanje. Ključno vprašanje našega časa je, kako bomo oblikovali alternativne načine za ločitev družbene blaginje in razvoja od rasti. Trajnostna odrast, ki zagovarja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje s ciljem ohranjanja blaginje ljudi in izboljšanja ekoloških pogojev in pravičnosti na planetu, se uvršča med najbolj prepričljive alternativne modele gospodarske blaginje. Kot takega ga je prepoznala tudi Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in storitvah ekosistemov (IPBES) v svojem poročilu iz maja 2019 (Global Assessment Report, dostopno na https://www.ipbes.net/global-assessment-report-biodiversity-ecosystem-services). Od vas in ministrstva, ki ga vodite, upravičeno pričakujemo, da boste predloge ukrepov, ki smo jih izoblikovali v okviru gibanja za odrast, vključili tudi pri snovanju ambiciozne nacionalne politike, ki bo omogočila stabilen prehod v družbo onkraj rasti. Več o gibanju odrasti in predlogih gibanja lahko najdete na https://www.degrowth.info/en/ in https://degrowth.org/. 

Največkrat ne preberem celotnih pamfletov Bernarda Nežmaha, ker enostavno ne zdržim do konca. Tokrat pa sem ga, saj je že začetek pokazal, da bo v članku veliko gradiva za analiziranje načina njegovega razmišljanja in argumentacije. Razumem, da je vsakotedensko pisanje kolumn in pamfletov težaško delo, saj ni vedno primernih tem za zapolnitev ene strani. To pa ne more biti opravičilo za neokusno razpravljanje. Ker pa, kot je zapisal avtor, lahko ima vsakdo svoje mnenje, ga imam tudi jaz, zato braz slabe vesti zapišem, da je pamflet priznanega komentatorja, tipičen primer „gostilniške argumentacije“, nabit z močno emocionalno nabitimi besedami. Avtor lahko razmišlja po svoje. Če pa ima vsaj trohice spoštovanja do človeškega življenja, nima pravice spomenika talcem umestiti med „nekaj spomenikov v čast partijskemu režimu“. Če smo natančnejši, spomenikov niso „pobarvali“, ampak oskrunili. Mora pa te res mučiti „nenavadno čustvena vnema“, da to primerjaš s posilstvom. — Ivan Ocepek, Prevalje

Slovenci smo blage duše milozvočnega jezika, in celo kletvice, ki jih tu in tam – neradi, le v hudi sili -, uporabljamo, je prineslo z barbarskega Balkana. Lastnih tako rekoč nimamo; če smo na koga jezni, mu požugamo s prstom, rekoč: »Ti, ti! Lump!« Če smo hudo razkačeni, rečemo »Bes te plentaj!« Nihče ne ve, kaj to pomeni, a je žalitev huda, da ji ni para.

Ko se je torej pojavil problem viška zveri v podobi volkov in medvedov, in ko je neka medvedja mati prestrašila staro mater človeške vrste, so še bolj povzdignili glas oni, ki so zavzeto zahtevali »odvzem iz narave« nekaj sto človeku nevarnih živalskih primerkov. To je seveda prav: v tej državi nihče ne sme biti zaščiten kot medved, še medved ne!

Pobijalo se jih ne bo, morilo še manj (saj nismo barbari!), odvzelo se jih bo iz narave in bodo vse koze in ovce cele, da jih bomo lahko spekli na ražnju. Kaj se bo zgodilo z »odvzetimi«, nihče ne poroča.

Mene zanima še jezikovna plat fenomena - elegantnega izražanja, ki mu ni para na svetu! Slovenci smo lahko luč »civiliziranega sveta«!

Kje vse lahko »hasnujemo«?

Vzemimo osmrtnice. Ne bomo več pisali: »Po dolgi bolezni je mnogo prezgodaj umrl naš dragi dedek in pradedek Franci Prednik … Žalujoči vnuki Žan, Liam in Tilen, pravnuki Mai, Tai in Kai.« Ne, zdaj se bo pisalo: »Po večletnem nelagodnem počutju, ki mu ni bilo najti vzroka, je bil po krivici in tik pred svojo stoletnico nepričakovano vzet iz narave naš nadvse ljubljeni Franček Prednik …« Tudi zavarovalnice bi profitirale: »Upravičenec do zavarovalnine je po odvzemu zavarovanca iz narave njegov dedič, spodaj podpisani Liam Prednik.« In šele kletvice!

Nobena, in res nobena, ki bo svojega moža zalotila na drugi, ne bo rekla: »Ubila te bom, kurbir prekleti!« Ne, zdaj bo dahnila: »Odvzela te bom iz narave, Bogu nevšečni spolni delavec!« In za vse to so zaslužni medvedi in volkovi! 

Naslov članka me spominja na desničarje, saj je pohlevnost eden od pomembnih atributov kateheze. To se je nam pripetilo z ustanovitvijo SDH, vlada ne bo odgovorna za razprodaje premoženja državljanov in DUTB, zavožene kredite ne bodo reševale banke same, ki imajo vso infrastrukturo, pač pa neka organizacija z nejasno odgovornostjo. Iz takšnih jajc se ne more izvaliti kaj drugega kot klopotci. Rezultati so že takšni!

Na žalost imamo na vrhu države politike, ki spominjajo na manekene, igralce in učitelje. Kar je najhuje, izberejo si svetovalce, ki so jim na moč podobni, če pa slučajno svetujejo kaj dobrega, pa se sami ustrašijo in ne prevzamejo nobene odgovornosti za svoje ravnanje. To se na žalost ponavlja v nedogled, sedaj s prodajo Abanke.

Slovenski prebivalci in podjetja iz Slovenije imajo v bankah, ki jih nadzoruje Banka Slovenije, okoli 22 mlrd evrov depozitov v različnih oblikah. NKBM je sedaj kupila Abanko in s tem dobila še dodaten delež depozitov. Končni lastnik obeh bank pa ni kakšna banka, temveč finančni sklad begajočega (fluktuirnega) kapitala. Država se je s prodajo obeh bank takšnemu kupcu finančno zelo izpostavila. S kapitalom (depoziti) razpolaga tuj sklad, ki bo denar obračal po svojih in ne po slovenskih interesih. Njegova odgovornost je skoraj nična, odgovornost za depozite varčevalcev pa večinsko preložena na državo. Za takšen položaj je neposredno odgovorna vlada s predsednikom na čelu, ker je izpostavila državo prevelikim tveganjem. Ni opravičila! 

Spoštovani!

Kot nacionalni sodelavec Svetovne zdravstvene organizacije za področje obvladovanja rabe tobaka bi se rad zahvalil za izvrsten in udaren članek o lobiranjih med poslanci v zvezi z novelo zakona o obvladovanju rabe tobaka, ki sta ga pripravila vaša novinarja Borut Mekina in Jure Trampuš.

Ta članek je bil izjemno pomemben pri dokončni zavrnitvi novele, za kar sem vam zares hvaležen. Pri obvladovanju rabe tobaka, ko imamo zelo močnega nasprotnika v finančno mogočni tobačni industriji, ste nam mediji na ta način v izredno pomoč.

Želim vam uspešno delo še naprej. 

Ko mi bo jedrski strokovnjak dr. Andrej Stritar pojasnil, kateri komunizem je kriv za nesreči na Otoku treh milj in v Fukušimi, bom spremenil svoje mnenje tako o komunizmu kot o človeški naravi.

Klanjanje navzgor in pritiskanje navzdol ni izum komunizma, še vedno ga prakticirajo na Japonskem in gotovo še kje, kjer se zgrozijo ob omembi komunizma, in tudi Stalin je svoje znanje in svoj značaj oblikoval v semenišču.

Vse jedrske nesreče doslej so bile posledice človeške narave, te pa ne bo spremenil ne komunizem in ne kapitalizem.

Ker je resnična umetna inteligenca domena znanstvene fantastike in bo tako ostalo še dolgo, se podobnim nesrečam na vseh področjih človekove dejavnosti žal tudi v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Problem je nerešljiv iz naslednjega razloga: Vsega upravljanja nikakor ne moremo in tudi nočemo prepustiti algoritmom. Nobenega računalniškega programa namreč ni mogoče testirati za vse možne okoliščine, zato je treba za vsak primer imeti ’rdeči gumb’, da lahko v dogajanje poseže človek. Če pa se lahko v ključnem trenutku v dogajanje vmeša človek, je sistem takrat pač prepuščen na milost in nemilost človeškim napakam.

V takih primerih je namreč treba ukrepati ne le hitro, temveč tudi pravilno. Ko človek sreča leva, nič dosti ne premišljuje, temveč steče na vso moč. Žal danes večini ljudi ne grozijo levi, temveč okvare jedrskih elektrarn in avtomobili. Za te nevarnosti pa nam evolucija še ni uspela vgraditi primernega hitrega in pravilnega odziva.

Z nečim pa se s strokovnjakom globoko strinjam, le posplošil bi njegovo misel. Današnja civilizacija je z vsemi svojimi pridobitvami tako ranljiva, da kar kliče po tem, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj hudega. Preproste stvari so robustne in odporne proti motnjam, sofisticirane stvari pa vsaka malenkost vrže iz tira. Inženirji vemo: ’Vse, kar lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo, in to na najslabši možni način’, kot pravi razširjeni prvi Murphyjev zakon. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku z naslovom Hitri vlaki v počasni Sloveniji? po nesreči zapisal, da je gradnja proge hitre železnice med Milanom in Torinom stala 2,5 milijona evrov. Znesek bi moral biti v milijardah. Za napako se opravičujem.

Dokler bo na svetu vsaj en svoboden človek, ki se bori za svobodo, bo še mogoče ubraniti svobodo. Kljub bizarni, neverjetni odsotnosti podobnega poročanja vseh drugih medijev o pritiskih tobačnih kartelov na poslance in na tobačno zakonodajo, ki rešuje življenja, še vedno zadošča, da imamo vsaj en pošten medij (v tem primeru Mladino) in nekaj pogumnih novinarjev. A vprašati se moramo, ali je tobačni lobi prodrl (če odmislimo ostale) celo v RTV Slovenijo in na STA – ki naj bi posredovala pomembne informacije za javnost, pa o tej temi praktično molčita? Številni drugi mediji tej temi celo niso namenili niti ene novice. Kje so ostala tudi mnenja društev bolnikov, npr. onkoloških bolnikov, pljučnih bolnikov, ustanov, kot je UK Golnik, kje sta mnenji Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva? Saj se bo tudi brez njih ta groteska ustavila, ostro odlaganju enotne embalaže nasprotujejo na Ministrstvu za zdravje, na Nacionalnem Inštitutu za javno zdravje, Onkološkem Inštitutu Ljubljana, na Zvezi društev za boj proti raku, v veliki mreži številnih nevladnih organizacij na področju zasvojenosti, a tudi molk in pasivnost preostalih je žalostno dejstvo.

Kljub lobiranju, izsiljevanju in vnebovpijoči korupciji v medijih, je pobuda 37 poslancev (za reševanje agonije smrtonosne tobačne industrije) – obsojena na neuspeh. Razkritja v Mladini, poznavanje 75-letne zgodovine delovanja tobačnih kartelov, kar temeljito razkriva knjiga Zlati holokavst, njihovega zarotniškega in mafijskega delovanja (leta 2006 so bili obsojeni po proti-mafijski zakonodaji RICO Act) in sprožena preiskava KPK kažejo, da se takim nedvomno koruptivnim praksam v parlamentu le čas izteka. Tako namerno(!) smrtonosen izdelek, kot je današnja cigareta, pač nima pravice do oglaševanja – zato bo od leta 2020 naprodaj v enotni embalaži. Vabim vse deležnike, predvsem vse zdravstvene delavce in poštene novinarje, kar jih še je, da res zelo jasno in glasno izrazijo svoje mnenje – zdaj je pravi čas za to- in enkrat za vselej preprečijo tako smrtonosno korupcijo v parlamentu. In seveda vse poslance, da v imenu ljudstva izberejo življenje brez bolezni in svobodo brez zasvojenosti, ne pa le lastnih (finančnih) in drugih koristi, kar so jim očitno ponujali lobisti - za volivce in vse prihodnje generacije pa prinašajo zasvojenost, bolezen in smrt. Izbira še nikoli ni bila tako jasna in enostavna. 

Koalicija NVO na področju preprečevanja zasvojenosti predlaga Državnemu zboru RS oziroma Odboru DZ za zdravstvo, da začasno umakne predlog zakona iz razprave, dokler KPK ne odloči v postopku preverjanja korupcijskih tveganj glede morebitnih povezav podpisnikov predloga in tobačne industrije. Skupina 38 poslancev s prvopodpisanim Jernejem Vrtovcem (NSi) je v parlamentarni postopek (po hitrem postopku) vložila predlog Zakona o spremembah zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI).

Poslanci predlagajo zamik ukrepa enotne embalaže s 1. januarja 2020 na 1. januar 2023, kar utemeljujejo z argumenti, da je »Slovenija ena izmed redkih držav na svetu s takšnim ukrepom«, ki »ni predviden v Evropski direktivi o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov (2014)«, in da je hkrati »vprašljiv tudi vpliv omenjenega ukrepa na zmanjšanje porabe tobaka in s tem na javno zdravje«. Dejstvo je, da so omenjeni argumenti predlagateljev izrazito sporni in netočni, in po vsej verjetnosti prihajajo s strani tobačne industrije in njenih lobistov, ki skušajo povsod po svetu s prikritim lobiranjem in pogosto tudi korupcijo zamakniti vsakršen ukrep, ki je naperjen proti njim in njihovim dobičkom. Navidezna podpora večjim vlaganjem države v preventivo je po prepričanju koalicije NVO zgolj »dimna bomba« za preusmerjanje pozornosti stran od ključnega predlaganega ukrepa – tj. zamik uvedbe enotne embalaže. 

Tako kot Marcel Štefančič, jr. in še milijoni drugih po svetu sem si tudi jaz ogledal serijo Černobil. Kot jedrski strokovnjak sem se s to nesrečo ukvarjal od prvega dne, ko smo zvedeli zanjo. Kasneje smo strokovnjaki po vsem svetu skušali razumeti vse njene podrobnosti in predvsem razloge, zaradi katerih je do nje prišlo. Po ogledu serije lahko pritrdim, da je narejena zelo dobro in primerno prikazuje vse grozote tega dogodka. Nekaj strokovnih nedoslednosti in dramaturških dodatkov ne pokvari celotnega vtisa, vse skupaj pa naredi zelo gledljivo tudi za široko publiko.

Najbolj všeč mi je bil zadnji del, ko razložijo vzroke, zakaj je do nesreče prišlo. Tehnične in fizikalne podrobnosti so pravilno in poljudno opisane tako, kot jih poznamo strokovnjaki vsega sveta. O njih predavamo novim generacijam kot primer, kaj se ne bi smelo zgoditi. Menim pa, da so avtorji dovolj močno poudarili glavni razlog za to nesrečo – napake ljudi! Dejstvo je, da se tisto noč v elektrarni ni nič pokvarilo, nobena naprava ni odpovedala, nikakršnega zunanjega naravnega pojava ni bilo, ki bi vplival na objekt! Samo ljudje so delali neumnosti!

Napak pa niso delali samo nesrečni operaterji v komandni sobi. Oni so bili prisiljeni v svoja dejanja, saj so jim nadrejeni tako zaukazali. Vodilo nadrejenih pa ni bila trezna presoja ob skrbnem upoštevanju vseh naravnih zakonitosti in stroke, pač pa predvsem pokorščina pred onimi nad njimi. Serija je lepo prikazala, kako je takšno stanje duha prevevalo celotno družbo vse tja gor do generalnega sekretarja partije. Take razmere pa so tako rekoč klicale po tem, da se nekje zgodi nekaj hudega.

Si predstavljate, da bi moral pilot letala vprašati svojega nadrejenega, ta pa svojega direktorja, ta pa politike nad njim, če naj se vrne na letališče, ker mu je odpovedal eden od štirih motorjev! Ali pa da bi voznik avtobusa moral nadaljevati vožnjo kljub temu, da mu odpovedujejo zavore!

In prav nekaj takega se je dogajalo v Černobilu. Celotna družba v Sovjetski zvezi je bila organizirana tako, da varnost ni bila na prvem mestu. Prav družbeni sistem je omogočil, da je do te nesreče prišlo.

V članku gospoda Štefančiča sem razbral njegovo močno kritiko pretiranega obsojanja socializma v tej ameriški seriji. Seveda od Američanov ne pričakujemo kaj drugega kot kritiko socializma. Nikakor nisem oboževalec sodobnega kapitalizma in tudi ne mislim, da so bili stari socialistični časi odlična družbena ureditev, ampak se mi vendarle zdi, da so v tej seriji čisto primerno ostro obsodili takratni družbeni sistem. Stanje duha v takratni družbi je bil temeljni vzrok, da je do te nesreče prišlo. Zavračanje stroke, zavračanje zdrave kmečke pameti zaradi nekakšnih višjih interesov vodi v pogubo. (Se pa globoko strinjam z gospodom Štefančičem, da se zelo podobni pogledi na svet danes pojavljajo tudi na oni strani Atlantika! Pa še marsikje drugje.) Sam sem svoja predavanja o tej nesreči praviloma zaključil, da je bila to »kronska stvaritev komunizma«. Negativna, seveda! Zato sem z zadovoljstvom slišal stavek na koncu serije, ko so citirali Gorbačova, da je bila ta nesreča eden od vzrokov za konec Sovjetske zveze. 

Sobivanje različnih ljudi in nasprotnih interesov je bilo skozi vso zgodovino težavno. Sedaj smo zakuhali še spore na lokalni, državni in mednarodni ravni zaradi konflikta interesov pri sobivanju med ljudmi in velikimi zvermi, ker naj bi se zaradi zveri siromašilo in praznilo podeželje, saj zveri ropajo kmete ter ogrožajo življenja ljudi, še posebno otroke na poti v šolo. Zato se je oblast odločila za interventni odstrel 200 medvedov in 11 volkov, kar naj bi vrnilo mrtvaški mir pri sobivanju dobrih ljudi po starih vrednotah na podeželju ter razvoj in srečo v družinah. Dejstva govorijo drugače, in to je slabo za dejstva.

V Sloveniji umre vedno več ljudi zaradi drog, samo lani jih je umrlo 47. V prometnih nesrečah jih umre do 50 na leto, številni pa ostanejo invalidi za vse življenje. V lanskem letu je bilo zaradi nesreč v gorah 540 intervencij Gorske reševalne službe Slovenije, število umrlih v gorah pa je do 50 na leto. Na dan umre pri nas samo zaradi kajenja 12 do 14 ljudi, na leto pa več tisoč. K tem tragičnem dogodkom lahko prištejemo še nesreče jadralnih padalcev, naklepne umore in še kaj. Odkar se v naših deželah beležijo izredni dogodki (do sedanjih dnevnih obvestil), ni znan niti en sam primer, da bi volk napadel človeka. Vse prosto živeče divje živali se bojijo človeka, samo skrbna mati medvedka spodi ali celo napade, če presodi, da ogroža njene mladiče. V gozdovih so za ljudi najbolj nevarni strupene gobe in klopi, ki prenašajo klopni meningitis in boreliozo, v zadnjem času pa še motoristi in vozniki štirikolesnikov.

Vsi ljudje v mestih in po vaseh zaklepajo svoje hiše in celo namestijo video nadzor, poleg tega nekateri svoje dragocenosti in denar shranijo v svoj trezor, da tako varujejo svoje premoženje. Svoje avtomobile in kolesa zaklepajo na parkiriščih in celo na svojih dvoriščih. Lastniki in najemniki kmetijskih zemljišč pa svojih domačih živali ne varujejo na paši in ne na prostem ob hlevih z varnimi ograjami, s pastirji in psi, čeprav je to na osrednjem območju za ohranjanje velikih zveri in na območjih določenih za zavarovana območja v rangu regijskih parkov. Tisočletja so svoje črede varovali s pastirji in psi pasem bernski, belgijski, kraški ovčar, šarplaninec in azijske pasme psov. Sedanje težave v odnosih med ljudmi in zvermi so samo konflikti med razumom in norostjo! 

Na okrogli mizi v organizaciji Srebrne katedre (upokojenih) profesorjev Pravne fakultete so gostujoči panelisti (ministrica za pravosodje Andreja Katič, vrhovni državni tožilec Drago Šketa, evropski poslanec dr. Igor Šoltes), študenti in predstavniki civilnodružbenih gibanj (VZMD, Sinteza) razpravljali o napovedani tožbi Evropske komisije, ki očita Sloveniji ravnanje, nasprotno načelu lojalnega sodelovanja in neupravičen zaseg dokumentov, ki naj bi bili del arhiva Evropske centralne banke. Enotni smo si bili, da tožba ni sprejemljiva in smo zato pozvali Evropsko komisijo, da je ne vloži. Posnetek okrogle mize si lahko ogledate na: https://www.youtube.com/watch?v=embBmeprnyo.

Pred evropskimi volitvami sem opozoril prvega podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa, ko je bil na obisku na Pravni fakulteti, na stališča Sodišča EU o tem, da so države članice dolžne zagotoviti učinkovit pregon kaznivih dejanj, ki ogrožajo finance EU in ga vprašal, ali bo Evropska komisija res poskušala s tožbo doseči tako široko razlago privilegijev ECB in njenih arhivov, da bo onemogočila Sloveniji, da bi učinkovito preganjala tovrstna kazniva dejanja. G. Timmermans je obljubil pisni odgovor.

Odgovor še čakam. En odgovor je sicer prišel, namreč vložitev tožbe proti Sloveniji. Po tem, ko je ovadba v zvezi z reševanjem bančne luknje prišla v javnost, postaja še bolj aktualno vprašanje: bo Evropska komisija v novi sestavi tožbo umaknila in se s tem izognila očitku, da se zavzema za učinkovit pregon kriminala samo, če so ogrožena sredstva EU, ne pa tudi, ko gre za sredstva države članice in njenih prebivalcev? 

Imajo skupno značilnost, ki razkriva katastrofalno kršenje Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz), požegnano od požarne inšpekcije, ki spada pod ministrstvo za obrambo (Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami - IRSVNDN). Prvi krivec so seveda direktorji dobičkonosnih podjetij, ki zbirajo in predelujejo stotine ton odpadkov, tudi nevarnih in tudi gorljivih.

Skupna značilnost je bila, da ko je zagorelo, ni bilo nikogar, ki bi takoj pogasil prvi plamen oziroma bil sposoben pravilno ukrepati. Malomaren in ignorantski odnos direktorjev teh podjetij in tudi požarne inšpekcije, ki so igrali igro na srečo s stotinami ton močno gorljivih materialov, je kazniv po kazenskem zakoniku (26.člen KZ-1). Pri tem je vseeno, kakšen je bil vzrok za te obsežne in strupene požare. Samovžig ali pa podtaknjen ogenj. Prisoten gasilec ali oseba oziroma dve za večje količine gorljivih snovi na kupih, ki je usposobljena za gašenje začetnih požarov, bi v vseh primerih preprečil hud razmah požarov.

Stotine ton gorljivih odpadkov je treba stražiti noč in dan, tako, kot črede drobnice ali goveda pred volkovi in medvedi. Ali, kot se stražijo vojaški objekti ali pa drugi objekti, kjer imamo nočno dnevne izmene kar dveh varnostnikov za večje javne in druge ustanove, ki pa nimajo stotine ton gorljivih odpadkov.

Pa še to, objekti z velikimi količinami gorljivih odpadkov bi morali biti opremljeni s sirenami, da bi v primerih požarov opozorili prebivalstvo, da se pravočasno umakne zaradi strupenih produktov požara. Kemis je ni imel in ljudje so se nadihali dioksinov in drugih strupov, predno je kdorkoli od poklicanih začel ukrepati. Tudi Uprava za zaščito in reševanje v obrambnem ministrstvu je padla na izpitu tako v Kemisu kot pri drugih velikih požarih.

Spomnimo se, že pred leti smo imeli hude požare odpadnih avtomobilskih gum. Pa se država ali konkretneje ministrstvo za obrambo, kamor požari spadajo, ni nič naučila iz tega. Je kak minister za obrambo odstopil zaradi požarov? Še vedno igrajo na srečo. In seveda, če ni tožnika, ni sodnika. Če sodstvo ne dela, gre karavana s požari naprej.

Kemis je dal zgled. Nobena odgovorna oseba ni bila kaznovana. Kar so takoj dojeli tudi direktorji drugih podjetij s stotinami ton gorljivih odpadkov in dobili smo nove požare. Je v tem računica? Za prevzem odpadkov so dobili lep denar. Za sežig v tujini pa bi morali tudi lepo plačati. Če pa se je zgodil požar, jim je ta denar ostal. Sanacija Kemisa naj bi stala 6,5 milijona evrov, zavarovalnica jim je pokrila 5,5 milijona stroškov (Dnevnik, Delo, 1.2.2019).

Če pa bi imeli zaposlena dva dežurna gasilca po zaključku delovnega časa (ob 15 uri), bi jih to stalo bistveno, bistveno manj in še požara ne bi bilo.

Kar je še zastrašujoče, je to, da državni organi (policija, inšpekcije, ministrstva, sodstvo, nacionalni inštitut za javno zdravje - NIJZ, vlada navsezadnje) izjavljajo, da je vse v redu, kot da požara ni bilo in ni nihče kriv. Takorekoč nas skušajo prepričati, da je požar takih izmer skladen z našo zakonodajo, saj so vsi ’’papirji’’ v redu. In NIJZ napiše v primeru Kemisa, da dolgoročnih posledic za zdravje prebivalcev ne bo. So zvedeli od vedeževalke? Seveda, kdo pa bo dokazal čez 10 let, da je zbolel zaradi vdihanih dioksinov in drugih strupov ob požaru v Kemisu. Cinično … Kakorkoli, požari velikih izmer so doma v ministrstvu za obrambo. Proti njim očitno nimajo obrambe … 

Dobrih namenov pač ne prikrivaš z večerjo za trdno zaprtimi vrati, izza katerih pride v javnost le jedilnik za pomembneže. Nisem vedel, da je pobuda treh morij tako široka, da sega celo do velike Amerike. Postavlja se vprašanje, kdo je pravzaprav pobudnik tega srečanja, s katerim se kiti (in se bo še nekaj časa, zagotovo!) naš predsednik Borut Pahor. Zame je udeležba Amerike na tem srečanju odkrito vmešavanje v evropske zadeve z neprikritim interesom po prodaji svojih tehnologij in energentov. Manjkal je samo še predsednik Trump s svojo (osvobajajočo) retoriko in že smo v situaciji, ko nam nekdo (spet) govori: “Naredite mi to deželo zopet ...!” Kdo je dal mandat našemu predsedniku, da organizira prodajno konferenco moje domovine? Za tak korak bi pa že rabil mandat ljudstva - ali pa je ljudstvo tukaj zato, da se politiki igrajo igro “zemljo krast”.

Samo v razmislek, čeprav vemo, kako je z glasom ljudstva - predaleč je od predsedniške palače, da bi bilo slišano, do tja nikoli ne bo tekla informacijska avtocesta. 

Spoštovani, služba za odnose z javnostmi Ministrstva za notranje zadeve se je v predpretekli številki Mladine odzvala na očitane nepravilnosti v delovanju Slovenske policije, ki jih omenja v članku novinar Mladine Peter Petrovčič. V svojem odzivu, podobno kot v številnih drugih primerih, MNZ zanika nelegalno delovanje Policije v postopkih s tujci na meji in odgovarja, da so ti postopki tudi ustrezno nadzorovani. Poročilo Civilne iniciative InfoKolpa, na katerega se sklicuje tudi novinar in je bilo javno objavljeno sredi letošnjega maja, ponovno opozarja, da obstaja resen sum sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic v vodenju azilnih postopkov s strani Slovenske policije na južni meji. Samo dejstvo, da je delež izraženih namer za azil glede na število obravnav zaradi “ilegalnega” prehoda meje na policijski postaji Črnomelj padel z 98% v maju na 3% v juniju lansko leto, priča o usklajenem delovanju, ki upravičuje sum o obstoju navodila, ki presega pooblastila delovanja policistov. Pri tem je nujno opozoriti, da se delež števila vrnjenih oseb glede na število prehodov meje povečuje tudi v letošnjem letu (ob 3.043 prehodih je bilo 1827 oseb vrnjenih na Hrvaško do konca aprila letos). To opravičuje sum o množičnih malverzacijah o postopkih na meji. Prav tako ne držijo navedbe, da te postopke nadzoruje katera od zunanjih instanc. Slovenska Karitas in Pravno-informacijski center namreč sodelujeta v postopkih vračanj oseb, katerih bivanje v Sloveniji je nelegalno in šele po posredovanju Centra za tujce, to pa ne zadeva postopkov izročitev oseb zaradi ilegalnega prehoda meje, ki jih množično izvaja Slovenska Policija. Prav tako se MNZ sklicuje, da je UNHCR potrdil ustrezno delovanje policije z obiskom policijskih postaj, vendar je vredno opozoriti, da so ti obiski potekali napovedano in zgolj 26. in 27. septembra 2018. 

Služba za odnose z javnostmi MNZ prav tako navaja, da Varuh pri svojem obisku policijskih postaj ni ugotovil nepravilnosti, kar ne drži. V vmesnem poročilu Varuh namreč navaja, da je bilo več oseb izročenih na Hrvaško navkljub zapisu v uradnem zaznamku ali zapisniku postopka, kjer so kot razlog za zapustitev države navedene grožnje ali vojno stanje. Četudi MNZ in Slovenska policija brez utemeljitve vztrajata, da v postopkih na meji ni nepravilnosti in da se spoštuje pravica do postopka za mednarodno zaščito, policija nikakor ne spoštuje načela zaščite pred mučenjem. Navkljub zabeleženemu sistematičnemu in množičnemu nasilju hrvaške policije v obliki pretepanj, uničevanja lastnine in kraje denarja je Slovenija na Hrvaško v lanskem letu iz mejnih policijskih postajah uradno vrnila 4.653 oseb, velika večina od njih je bila dodatno izpostavljena nevarnosti mučenja in izgona v Bosno in Hercegovino, za kar pa odgovornost leži na strani slovenskih organov. Z načrti o vzpostavitvi sprejemno-registracijskih centrov, v katere bi imela dostop zgolj vojska in policija, in mešanih patruljah na slovensko-italijanski meji Slovenija aktivno sodeluje pri vzpostavljanju represivnega režima eksternalizacije evropskih meja, ki množice ljudi v iskanju možnosti preživetja spravlja v smrtno nevarne razmere. 

Spoštovani, ko dobim v roke Mladino, vedno začnem na začetku. Najprej preberem sporočilne uvodnike Grega Repovža. V zadnji številki se je lotil volilnega neuspeha Levice in na začetku zapisal, da je razlogov za to več. Potem je izključil »stalnico«, (to je: vzvišen in poniževalen odnos do Levice, ki ga, manj ali več, gojijo skoraj vse druge stranke; vsi mediji po vrsti; in od medijev čislane organizacije, ki predstavljajo kapital), in naenkrat so izginili vsi zunanji razlogi. Ostala je samo še slaba ponudba: lista kandidatov za evropske poslance z nosilko liste Violeto Tomić na čelu. Ona naj bi bila najbolj odgovorna za poraz zaradi svoje nesimpatične javne podobe in grobe komunikacije. S tem ji je naložil hudo breme.

Ima Repovž prav? Sklicuje se na pretežen del volilcev Levice. Je res možno, da je seznanjen z njihovimi stališči? Po mojem mnenju v tem pretirava.

Člani Levice (gotovo tudi njeni volilci) so bili po razglasitvi rezultatov volitev vidno razočarani.

Luka Mesec je lahko samo izjavil, da bodo proučili razloge za tak izid. Bo njihova analiza potrdila Repovževo?

Tisti, ki večkrat spremljamo nastope Violete Tomić v DZ in v njegovih delovnih telesih, lahko vidimo, da je njena retorika večkrat ostra, brez dlake na jeziku, vendar ne odbijajoča, in vedno je argumentirana. Ni bilo posebno presenečenje, da je postala nosilka liste. Tudi zato ne, ker Levica ne razpolaga z veliko v javnosti prepoznavnih obrazov. (Poleg nje in Mesca, so še Vatovec, Kordiš, Trček in morda še njeni novi poslanci.) Bi bil rezultat drugačen, če bi bil nosilec liste kdo drug? Tega odgovora ne bomo nikoli poznali. Dobila pa je veliko več preferenčnih glasov, kot jih je Mesec. (Seveda je to lahko samo odraz upoštevanja volilcev, da si on ne želi v Bruselj.) Spogledujem se z mislijo, da razlogi za neuspeh niso samo ti, ki jih je predstavil Repovž, ampak so večplastni. Tičijo lahko tudi drugje. Na primer v preračunljivosti »levih« volilcev. »Za vsak slučaj« so dali svoj glas strankama SD in LMŠ, da bi jima zagotovili dva (po anketah negotova) evropska poslanca. Marsikdo je nihal med Levico in Šoltesom, se odločil zanj, in tako se je preusmerilo kar nekaj glasov. Potem so gotovo še drugi razlogi. Ne zdi se mi pošteno kar tako naložiti vso krivdo na Violetina pleča.

Kakorkoli, treba bo nadaljevati z delom. Zaradi evropskih volitev ni Levica nič manj pomemben in verodostojen partner vladnim strankam, kot nekateri natolcujejo v svoji skrbi ali škodoželjnosti.