Spoštovani, vesel sem, da Mladina vztrajno podpira ukinitev prostovoljnega zavarovanja, kar pa se zaradi znanih odločevalcev in hinavcev vedno znova odmika in problematizira, čeprav gre dejansko za enostavno in nujno potrebno rešitev. Zakaj?

Razlogov je več.

Najprej zato, ker se ob predlogu Levice išče razloge »proti«, namesto priprave predlogov za odpravo tistih vsebinskih »rešitev«, ki v predlogu »ne pijejo vode«. Levica je tako pripravila »izvirno« rešitev vprašanja, kdo naj ne bi več plačeval tega zavarovanja po vključitvi v obvezni del, hkrati pa ignorirala praktično dodelan predlog solidarnega odstotka (2,2%) dr. Dušana Kebra, ki bi ga plačevali vsi dosedanji plačniki enotne-nesolidarne premije – iz neto vsakršnega dohodka. Tako bi denimo plačevali od 500€ le 10,1€, od povprečne plače (zaokroženo) 35€, oni nad pa: 60,6€ od 3000, 110€ od 5.000 in 220€ od 10.000 neto dohodkov!!! Za revne pomeni 25€ manj (na mesec) kruh za družino v desetih dneh, 75€ več pa onim s 5000€ ali več, zgolj nedeljsko kosilo doma, namesto v kakšni elitni restavraciji! Tako bi vsi dosedanji plačniki enake premije, ki imajo neto dohodke pod 1700 evrov, plačevali manj, oni z višjimi dohodki pa seveda zlahka več!

Zato, ker ne bi s tako rešitvijo niti za cent »dodatno obremenili stroškov dela«, delodajalci (z gospodarsko zbornico na čelu) ne bi imeli nobenega razloga več za nasprotovanje.

Zato, ker minister za finance s tako »vzdržno« rešitvijo nima nič in ji ne bi smel nasprotovati.

Zato, ker tako imenovana »stroka« s tem nima nič, razen če želi odkrivati toplo vodo, ki naj bi jo pilo vse »neuko« ljudstvo, ki si želi zgolj uresničevanje ustavne določbe o socialni državi.

Zato, ker si predsednik vlade položaja ne zasluži, če potrebuje za enostavno rešitev vrsto ministrov, ki stvari zaradi zaščite bogatih, ki bi plačevali nekaj več, ne podpirajo in »potrebujejo še leto dni razmisleka« - o kristalno jasni stvari!

Zato, ker zavarovalničarji govorijo neumnosti o posledicah ukinitve, v resnici pa bi si, ob ukinitvi tega zavarovanja, morali bajne plače »zaslužiti« na bistveno težji način, kot je ta, da lahko porabijo letno cca 60 milijonov evrov za svoje stroške. Iz naših žepov, brez slehernega truda.

Zato, ker neke stranke (na primer NSi) ponujajo naravnost »globokoumne« rešitve s še več konkurence v zavarovalništvu in tržno – profitno ter zasebno zdravstvo za tiste z denarjem. Večina državljank in državljanov dovolj denarja pač nima in bo zato na slabšem, saj pravljica o posledičnem skrajševanju čakalnih dob ne vzdrži kritike. Dokaz je v skoraj povsem zasebnem zobozdravstvu, kjer so čakalne vrste vse daljše, storitve v sprejemljivem času pa v glavnem za tiste, ki lahko plačajo vsakršno ceno, ki seveda raste.

Zato, ker DeSUS, ki bi moral ukinitev podpreti že davno, ne pomaga, se prilizuje ministru, se spreneveda in s svojim takratnim ministrom ni naredil nič. Sedaj celo podpira (neskončno) odlašanje!

Zato, ker zdravstvene pravice, v socialni državi, niso »tržno blago« in ne smejo na trg, kjer več in prej dobi tisti, ki lahko več plača.

Zato, ker bi o tej zadevi moralo odločati ljudstvo, za svoj denar, v svojem interesu, najbolje na referendumu.

Zato, ker vidim v nasprotnikih solidarne rešitve tega vprašanja zgolj osebe, ki ne znajo, ne želijo ali nočejo doumeti, da so kot odločevalci – zastopniki vsega ljudstva, kar terja od njih sprejeti odločitve, dobre za veliko večino in ne v korist nekaj deset tisoč bogatih.

Skratka: Zahteva Levice, da se uresniči ukinitev, je dobra, legitimna in z vsebinskimi popravki izvedljiva še to jesen, razen če se je minister za zdravje podal na področje, o katerem ve premalo, in rešitev (prave) stroke-izračunov dr. Dušana Kebra in drugih, ne želi uporabiti ... svojih pa (še) nima.

Članek ’Boj za duše’, ki se ukvarja s stanjem na področju psihoterapije v Sloveniji, sem prebral z zakasnitvijo, čemur je botroval počitniški poletni čas.

Kot predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) sem bil član delovne skupine za normiranje področja psihoterapije v Sloveniji. SKZP, v katero je včlanjeno devet društev različnih psihoterapevtskih modalitet, predstavlja in zastopa predvsem interese psihoterapije kot drugega poklica in neakademsko pot izobraževanja, v članku pa ni niti omenjena.

Čeprav je v članku kar nekaj navedb, s katerimi bi lahko polemiziral, se bom osredotočil na tisto, ki se mi zdi najbolj bistvena. V mislih imam pojasnilo ministrstva za zdravje, da bo: „ … priprava izhodišč za področje dejavnosti psihoterapije in svetovanja nedvomno terjala še nekaj časa, saj je iz delovnega gradiva delovne skupine, ki je delovala v letu 2018, razvidno, da se stališča in pogledi različnih strok še vedno razlikujejo in so si medsebojno nasprotujoči“.

V podrobnosti dogajanja na delovni skupini se ne bom spuščal, želim pa opozoriti, da je bilo marsikaj vendarle narejenega, kljub nenehnemu obstruiranju njenega delovanja s strani članov, ki prihajajo iz zdravstva.

Ker smo s predstavniki kolegija treh fakultet uspeli najti skupni jezik (izhodišče SKZP so namreč profesionalni standardi Evropske zveze za psihoterapijo, ki so s kvantitativnega vidika skoraj identični s standardi, ki jih v članku navaja predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in psihosocialno svetovanje Irena Kosovel), smo v SKZP svoje moči z njimi povezali tako, da smo skupaj oblikovali veliko kvalitetnega gradiva, ki je nujna podlaga za sprejemanje zakona. To gradivo smo predali vodji delovne skupine in se tako držali dogovora, ki smo ga v delovni skupini sklenili na zadnjem, četrtem sestanku.

Ministrstvo za zdravje zato v svojem pojasnilu zamolči pomemben del delovnega gradiva delovne skupine. Med drugim tisti del, ki je povezan prav z vzpostavljanjem jasnih kriterijev, na neobstoj katerih je bil po navedbi psihiatrinje Vesne Švab ob svojem obisku opozorjen predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije.

Kot glavni in najbolj bistveni prispevek SKZP k temu gradivu in k vzpostavljanju jasnih kriterijev psihoterapije kot samostojnega poklica želim izpostaviti kvalitativni vidik Standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije. Glavni avtor tega dela standardov je dr. Rudi Kotnik, izredni profesor na mariborski filozofski fakulteti in med drugim avtor znanstvene monografije Nova paradigma v izobraževanju: je manj lahko več?, ki vsebuje tudi poglavje o psihoterapevtskih standardih izobraževanja.

Kvalitativni vidik standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti so splošne in specifične zahteve psihoterapevtske kompetentnosti glede znanja, razumevanja, sposobnosti in naravnanosti. Iz standardov dejavnosti so izpeljani standardi izobraževanja, v katerih je definirano, kaj naj psihoterapevti po končanem izobraževanju obvladajo. Na ta način spodbujajo transparentnost izobraževanj.

Vključitev takšnih standardov v normiranje področja psihoterapije bi bila svojevrsten slovenski precedens, saj kolikor mi je poznano, nobena od evropskih zakonodaj s področja psihoterapije tega še ne vključuje. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Pomembneje je, da bi državljane z njihovo pomočjo ščitili pred škodljivim ravnanjem, hkrati pa bi na področju psihoterapije spodbujali tudi kvalitetne storitve. Takšni standardi namreč omogočajo transparentnost izobraževanja, kar preprosto pomeni, da znotraj heterogene stroke vsaj približno lahko računamo na enako usposobljenost diplomantov. Ob tem je ključnega pomena, da služijo dejanskim potrebam stroke in ne birokratskim potrebam. Zato so Standardi poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije iz delovnega gradiva za zakon zasnovani tako, da ohranjajo holizem in spoštujejo specifiko psihoterapevtskih pristopov.

Kar me je najbolj zbodlo v omenjenem članku, je vsebovano že v samem naslovu. Sintagma ’boj za duše’ implicira boj za ideološko prevlado (v ideološki namen je žal lahko instrumentaliziran tudi pojem znanstvenosti). Prav tako implicira polarizacijo. Oboje, kot nam je znano iz slovenskih zgodovinskih izkušenj in sedanjosti, deluje v smeri zanikanja pluralnosti in raznolikosti, pa naj gre za politiko ali psihoterapevtsko stroko.

In je v službi nadvlade tako parcialnih političnih in ekonomskih interesov kot tudi elitizma. Omenjeni članek takšno naravnanost še dodatno spodbuja, kar se mi zdi škoda. Škoda predvsem za ljudi, ki so v stiskah.

Moje upanje je, da bi v slovenski psihoterapevtski stroki vendarle zmogli korak naprej in si z združenimi močmi, na način dialoga, prizadevali za dosego čim boljših strokovnih rešitev normiranja področja psihoterapije. Obstoječi predlog Standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije bi lahko bil dobra podlaga za to. Temeljni poudarek namreč iz vstopnih pogojev v izobraževanje za psihoterapevte, kar je bila ena od glavnih srčik spora doslej, prenaša na izstopne pogoje – na to, kaj naj bi psihoterapevt ob zaključenem usposabljanju obvladal. Na ta način predstavlja potencialno osnovo za bolj konstruktivno komunikacijo med različnimi deležniki na področju psihoterapije.

In da se ne bi zaradi nejasnosti spet prelivalo črnilo: po prvi izobrazbi sem profesor francoščine in angleščine. Za psihoterapijo kot drugi poklic sem se dolga leta izobraževal na različnih inštitutih. Sem nosilec certifikata odličnosti inštituta GATLA iz ZDA, diplomiral sem na britanskem inštitutu za geštalt terapijo GPTI in pridobil Evropsko diplomo iz psihoterapije, ki jo podeljuje Evropska zveza za psihoterapijo. 

V odzivu g. Margana na moje pismo bralcev v prejšnji številki revije Mladina je vrsta novih izjav in trditev. Ampak najprej komentar na domnevno podtikanje izjav. Kot pavšalno izjavo smatram npr. trditev brez dokazov, da se strokovnjaki IPCC motijo o času zadrževanja CO2 v atmosferi. To je zelo jasna trditev, ki si zasluži obravnavo v najboljših strokovnih revijah. Z argumenti. Tudi trditev »Z ekološkega stališča je CO2 povsem neškodljiv ...« je zelo pavšalna. Bralec članka, ki ga citira g. Margan, bo tudi našel opozorilo avtorjev, da je lahko pozitivni učinek dodatnega CO2 na rastline prehoden in da so lahko negativni vplivi zaradi klimatskih sprememb (npr. višje temperature, padavine) bistveno večji. Stvari niso nikoli črno-bele. Ozon v mestih je škodljiv, v višinah nas ščiti pred UV žarki, SO2 je del nevarnega smoga, v atmosferi ima hladilni učinek, in vodna para v oblakih ima zelo različen učinek na segrevanje ozračja glede na tip in višino oblaka.

V zadnjem odzivu g. Margan IPCC jasno obtoži izbiranja znanstvenih študij skladno z nekimi političnimi cilji in ne na podlagi strokovnosti. Nadaljuje z izjavo, da v IPCC povzetke za politiko (Summary for Policymakers) pišejo »politični aktivisti«. Ko sem na spletu našel seznam avtorjev tega prispevka, so bili navedeni raziskovalci iz vrste mednarodnih raziskovalnih ustanov, na slikah pa niso bili videti hudo aktivistični, čeprav nisem raziskal njihovega strokovnega in političnega ozadja. Nekako ne najdem povezave s političnim aktivizmom.

G. Margan citira tudi izjavo nekdanjega sopredsednika delovne skupine 3 IPCC, dr. O. Endenhoferja, ki naj bi dokazala politično motiviranost IPCC. Kljub temeljitemu brskanju po spletu nisem našel nobenega intervjuja dr. Endenhoferja iz septembra 2010, sem pa našel intervju iz novembra 2010 v Neue Zuercher Zeitung. Navedeni citat je kos odgovora na vprašanje novinarja, prevedeno iz nemščine. Besedno je citat relativno dosleden, vendar popolnoma vzet iz konteksta in pomensko precej drugačen. Dr. Endenhofer pri besedi »We« ni definiral UN-IPCC (kar je dodal citatu g. Margan), temveč je predpostavljal vse ustvarjalce klimatske politike. Manjka zelo pomembno vprašanje novinarja: »In fact, this is an expropriation of the countries with the natural resources. This leads to a very different development than the one that has been initiated with development policy.« Odgovor: »We are effectively redistributing world wealth through climate policy...«. [ vsi prevodi Google translate, op.p] Slovenski prevod g. Margana je bolj zavajujoč, kjer je besedo »de facto« pomensko neustrezno zamenjala beseda »skušamo«. Manjka pa tudi zelo pomemben del odgovora: »This has almost nothing to do with environmental policy, with problems such as forest dying or ozone hole [podčrtal VB].« Dr. Endenhofer je želel povedati (kot razumem jaz na podlagi celotnega besedila), da z usmerjanjem proč od fosilnih goriv dejansko prerazporejamo premoženje na svetu, od lastnikov redkih virov fosilnih goriv do lastnikov naprav za energetsko samooskrbo (»prosumers«). In to nima več veliko zveze z okoljsko politiko in s klasičnim pojmom okoljevarstva, npr. ozonsko luknjo in izsekavanjem gozdov. A preberite si raje sami celoten intervju, ki je prosto dostopen na spletu.

Nikjer nisem napisal, da Petrol kot pomemben dobavitelj fosilnih goriv dobiva omembe vredne subvencije države, in v letnem poročilu sem naletel samo na omembo manjših subvencij za ekološko sanacijo posameznih objektov. V študiji OECD iz leta 2018 je jasno navedeno, da je večina subvencij usmerjena v subvencioniranje stroška goriva za državljane nekaterih držav (npr. Iran, Indonezija), večinoma z namenom umirjanja socialnih napetosti. Če vzamemo primer revnega prebivalca v slabo izolirani hiši: država lahko subvencionira gorivo za ogrevanje, lahko pa subvencionira izdelavo toplotne izolacije hiše. Že na srednji rok je strošek za državo enak, za revnega prebivalca tudi, samo manj goriva porabimo. V študiji OECD tudi niso zajete skrite subvencije v obliki podpor nerentabilnim termoelektrarnam, ki pa morajo delovati zaradi stabilnosti elektroenergetskega sistema. Mogoče bi lahko raziskali tudi alternativne načine zagotavljanja stabilnosti?

Strokovnjaki ne trdijo, da je CO2 edini krivec za antropogeno globalno segrevanje, zato se obravnava tudi ostale toplogredne pline, npr. metan, in se izpuste pogosto piše v CO2eq (ekvivalentna koncentracija CO2, ki bi povzročila enak učinek kot določena količina raznovrstnih toplogrednih plinov). Tudi vodna para ni nobena skrivnost za klimatologe, pozitivna povratna zanka pa je ključni del vseh strokovnih analiz, saj lahko v tako kompleksnih sistemih relativno majhne začetne spremembe vodijo v velike učinke. In res, napačne predpostavke ali variacija v vhodnih podatkih lahko pomembno spremeni dolgoročne napovedi.

Toda čeprav sem poskušal podrobno prebrati zanimivo razpravo dr. Curry, ki jo je navedel g. Margan, nisem našel direktne povezave s stabilizacijskim učinkom vodne pare. To so omenjali le nekateri komentatorji članka, kjer pa ni razvidna strokovna kredibilnost avtorjev, v nasprotju z nedvomnimi referencami dr. Curryjeve. V omenjeni študiji dr. Curry poskuša kritično pogledati verjetnost ekstremnih scenarijev ravnovesne temperature (segretja ozračja). Oceni, da so v IPCC precenili verjetnosti uresničenja scenarijev segretja +4,5°C ali več v primeru podvojitve koncentracije CO2eq v ozračju, vendar ne zavrača osnovnih predpostavk ali vpliva antropogenega segrevanja. Pravzaprav je bilo osvežujoče brati kritični, a vseeno zelo strokovni pogled na problematiko in res pogrešam normalizacijo strokovne razprave.

G. Margan navaja tudi nekaj podatkov, ki potrebujejo popravek. Organizacija Nature Conservancy nima 5,9 milijarde USD letnih prihodkov, temveč prihodki obsegajo »le« 800 mio USD, ostalo je premoženje (»assets«). Pri navedbi stroška financiranja ukrepov proti podnebnim spremembam v ZDA za obdobje 1989 do 2009 ni čisto jasno, ali je mišljeno dobrih 79 milijard USD ali 79 tisoč milijard USD. V prvem primeru to predstavlja 0,04% BDP ZDA za to obdobje in v povprečju 4 milijarde USD na leto, kar je skalirano na Slovenijo ekvivalentno sredstvom našega EKO sklada. Glede na številko sklepam, da gre za sredstva, namenjena Enivronmental Protection Agency. Res nič ekstremnega, za vojsko ZDA je predviden več kot 100x večji znesek. Če pa je g. Margan mislil 79 tisoč milijard USD, to predstavlja 38% BDP ZDA za to obdobje in je popolnoma nerealna številka. Navedena je tudi številka 1500 milijard USD za globalno financiranje takšnih ukrepov v letu 2016. Kljub iskanju nisem uspel priti do te številke, najbližja ocena je bila 500 milijard USD, ki vsebuje tudi vse investicije v obnovljive vire (hidro, vetrne ...), od tega je bilo več kot polovica zasebnih investitorjev. Da se jim splača ...

Ko smo že pri ZDA, Al Gore je izjavil marsikaj, tudi neumnega ali hudo pretiranega. Ampak izjava o taljenju polarnega ledu do leta 2015 je precej vzeta iz konteksta. Govora je bilo o poletnem obsegu ledu. Leta 2017 je (okrepljenemu) ruskemu tankerju uspel prvi prehod čez arktično morje brez pomoči ledolomilcev.

G. Margan mi v besedilu pripiše, da imam »nenavadno stališče« do znanosti, in sicer da naj bi bili splošno sprejeti znanstveni dosežki stvar avtoritete?!? Čeprav v svojem besedilu jasno napišem, da »... je načelo konsenza in preverjanja ter sprejemanja podatkov in preračunov pomemben del znanstvenega dela.« [podčrtal VB], še enkrat poudarjam moje prepričanje, da vsaka trditev zahteva dokaz. Za konec bi ponovil zlato pravilo v znanosti, ki ga je proslavil dr. Carl Sagan: »Izjemne trditve zahtevajo izjemne dokaze«.

S tem zaključujem diskusijo s svoje strani, čeprav je precej zanimivo in poučno iskati osnovne vire za posamezne izjemne trditve in ugotavljati, kje pride do razkoraka v zaključkih. 

Kako pomembni so za razsvetljevanje širše javnosti neodvisni raziskovalci, ki mimo institucij (t. i. uradne) znanosti razkrivajo neukemu ljudstvu prave resnice, se je lepo pokazalo v pismih bralcev vaše revije (Mladina št. 33 in št. 35, Premog, gorivo prihodnosti) v prispevkih g. Erika Margana. Gospod »gromoglasno medijsko kampanjo proti CO2 in grožnje s podnebnimi spremembami« odpravi z levo roko in nekaj na hitro narejenimi računi in številkami. Z njim se nikakor ne strinjam.

Mogoče »argumentacija« g. Margana o stvareh, o katerih piše, laičnega bralca fascinira in ga prepriča o znanstveni teži zapisanega – saj veste, nekaj učenih trditev in številk, citirani spletni naslovi hudih znanstvenih (ali malo manj …) institucij in doktorskih imen. Ne skrbite, ne mislim vas utrujati s spodbijanjem njegovih trditev. Če imate čas in vas zanima verodostojnost njegovih trditev, pojdite na referenčno spletno proti-stran za take tipe, kot je g. Margan. To spletno stran ureja John Cook (https://skepticalscience.com), notri najdete prav vsako temo, s katero opletajo zanikovalci podnebnih sprememb, delno je prevedena tudi v slovenščino (ARSO). Ampak le za vzorec. Zgoraj omenjeni J. Cook je pred leti spravil v javnost analizo člankov in objav iz revij, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami in ugotovil, da je kar 97 % znanstvenih objav takih, ki pritrjujejo tezi o človekovem vplivu na podnebne spremembe (predvsem zaradi CO2). Ta visoka številka je trn v peti podnebnim zanikovalcem, na različne načine se trudijo, da bi to vrednost znižali in konsenz podnebnih znanstvenikov razvodeneli. Recimo, v statistiko skušajo spraviti nasprotna mnenja in spletne objave avtorjev, ki se s podnebnimi problemi ne ukvarjajo profesionalno, torej ne-eksperti (to so izobraženci različnih profilov – inženirji, fiziki, ekonomisti, zdravniki … hja, tudi geologi). Zanikovalci radi hvalijo in izpostavljajo tistih nekaj imen iz preostalih 3 % statistike. Poseben pogum pa je izkazal g. Margan – zleze kar v nasprotnikov (Cook-ov) brlog in iz njega privleče seznam 7900 (!) neopredeljenih, ki so bili iz omenjene statistike izločeni – tako rekoč »izbrisani«. No, zadnja revizija analize (Cook in sodelavci, 2016, se dobi na spletu) pa 97 % znanstveni konsenz krepko potrdi. Ah, pa še Al Gore, z njim imajo podnebni zanikovalci še največ veselja. Gorove ohlapno-politične izjave in podnebna svarila zanikovalci najprej povzdignejo na raven strogih znanstvenih resnic in se potem z njimi tepejo. Lep primer je njegovo svarilo o možnosti hitrega dviga morske gladine zaradi pospešenega taljenja ledu (predvsem Grenlandija) in ker sedaj Florida še ni 2 metra pod vodo – hop, kaj je zdaj resnica?! Sem si pa na spletu ogledal novo Gorovo vilo, ki po Marganovem leži tik ob morju – ni res, vila je na brežini kar precej nad morjem, ima pa krasen pogled na Pacifik (in Gora ni stala 2 milijona dolarjev, ampak kar 9).

O klimatskih modelih. Z njimi je veliko dela in težav. Podnebni vplivi (CO2, metan, črni ogljik, saje, oblaki-vodna para, dušikovi in žveplovi oksidi, ozon, biotski faktorji … itd.) so v modelih parametrizirani in to je stvar strokovne debate. Rezultati modelov se zato razlikujejo, ampak napovedi za prihodnost so kljub temu zelo strašljive – in to res ne namerno, in res ne gre za zaroto tisočev znanstvenikov. Težavno je že pridobivanje podatkov (merjenja), še bolj pa ugotavljanje soodvisnosti in povezav/zank med omenjenimi faktorji. Klimatski modeli tako doživljajo popravke in izboljšave. G. Margan pa si vseeno upa namigniti, da strokovni sodelavci odbora IPCC in kar nekaj inštitutov in univerz po svetu, ki se ukvarjajo z računalniškim modeliranjem podnebnih sprememb, še ni dojelo, da je odvisnost temperature ozračja od povečane koncentracije CO2 v ozračju logaritemska – bojda se še niso otresli premo-sorazmernega razmišljanja, ki smo ga vajeni pri nakupovanju krompirja na tržnici. Glavno delo zanikovalcev podnebnih sprememb je popoldansko brskanje po dotičnih revijah in spletnih virih in vsako nedoslednost, nejasnost, tudi napako, ki jo odkrijejo, čim hitreje razbobnajo po medijih. Potem, ko se sicer kako problematično strokovno vprašanje razreši in razjasni, jih to seveda ne zanima več – in že prežijo na nove zaplete in zagate. To je vsa njihova znanstvena proti-argumentacija! Vsa zanikovalska srenja ni sposobna skrpati skupaj niti enega resnega klimatskega modela, ki bi pritrjeval njihovim trditvam! Ne obstaja niti ena znanstvena revija, ki bi jo lahko imeli za »svojo«, se pa odlično počutijo v spletni mlakuži.

Dobro, živimo v odprti družbi, vsakdo ima lahko svoje mnenje, tudi zanikovalci podnebnih sprememb. Ampak, lahko imaš mnenje o gledališki predstavi, o obleki našega predsednika, o barvi zidnih tapet ..., toda ne moreš imeti mnenja o nekem dejstvu, v tem primeru je argumentacija smešnica. Zato zaradi znanja in vedenja, ki ga imamo o stvareh in pojavih, lahko mnenja ljubiteljev CO2, pa recimo mnenja vernikov v nepotrebnost cepljenja …, mirno označimo za – smešnice.

Še zadnja misel. Kaj žene ljudi brez vsake ustrezne formalne izobrazbe (t. i. „neodvisne raziskovalce“), kot je to npr. g. Erik Margan (pa se hitro spomnim še g. Alkalaja, pa g. Komata, pa tudi g. B.M.Z......), da solijo pamet vsej vesoljni javnosti? Prej kot v samohotno potrebo po razsvetljevanju družbe bi morda razloge za njihovo oglašanje iskal v njihovem osebnem psihološkem profilu – hudi potrebi po nastopanju, narcisizmu, morda je po sredi kaka kompenzacija neizpolnjenih intelektualističnih hotenj ..., kdo bi vedel. 

Spoštovani Grega Repovž, vaš prispevek z zgornjim naslovom je sijajen, še posebno zato, ker se s „stvarjo“ nihče ne ukvarja, čeprav bi se vsaj odločevalci morali.

Sam se kot zdravnik družinske medicine vsa leta ukvarjal s skrbjo za starejše, pretežno bolne ljudi, delal pa sem, ob vsem, tudi še več let v domu starejših v Sežani manj pa tudi v Trebnjem. Država je z lastno gradnjo vsaj v nekem obsegu omogočala (cenovno) dostopnost domske oskrbe starejšim, neprofitno!

Tragedija se je dejansko začela s prenehanjem gradnje domov za starejše iz sredstev proračuna RS. Pobudo so v praznem prostoru prevzeli zasebniki, željni prej dobička (s pomočjo države, ki je pri večini kasnejših gradenj sodelovala s svojim vložkom), kot pa resne skrbi za bodoče stanovalce.

Oskrbnina za stanovalce se je v takih domovih zvišala vsaj za tretjino, v povsem zasebnih pa celo do 100%.

V približno 10 letih postanejo taki domovi (sicer s koncesijo) v 100% lasti sodelujočega zasebnika, ki pa v nadaljevanju služi lepe denarce na račun oskrbovancev. Višji stroški so marsikoga prisilili zapustiti ustrezno in varno zatočišče (sami ali plačilno nesposobni svojci), kar pa ni nikogar skrbelo, ker je mest vedno bolj primanjkovalo.

Država pa nič.

Nazadnje bo morala država financirati prodane banke, če naj zaščiti svoje varčevalce, pa tudi zasebne domove, ker bo pritisk javnosti in realnih potreb vse večji.

Zato je vaš prispevek z vidika problema dragocen, potreben in poučen, saj odločevalci (pretežno v letih, ko na svojo kasnejšo stisko, ki jih utegne zadeti, sploh ne pomislijo) lahko končno storijo korake v pravo smer. Bolje pozno, kot nikoli!

S spoštovanjem.

Spoštovani, Kot kaže je g. dr. Bregar prezrl jasno zapisano, da je potrebno omejiti in močno znižati tiste zares nevarne produkte izgorevanja, ki povzročajo hujšo ekološko škodo in vplivajo na kvaliteto zraka.

Zapisal sem tudi, da teh ciljev ne bo mogoče doseči z davkom na izpuste CO2. Z ekološkega stališča je CO2 povsem neškodljiv, celo koristen za hitrejšo rast rastlin, kot ugotavlja NASA: https://www.nasa.gov/feature/goddard/2016/ carbon-dioxide-fertilization-greening-earth.

V tem smislu je treba razumeti tudi mojo trditev, da je nesmiselno omejevati izpuste CO2, ker tudi če ne naredimo nič, ne presežemo priporočenih ciljev (G. dr. Bregar mi podtika „pavšalno zanikanje ključnih ugotovitev znanstvenikov (ki sodelujejo pri nastajanju poročil IPCC) in namigovanje o njihovem sodelovanju v zaroti“. Tega v svojem zapisu nisem nikjer navedel. Drži pa, da je IPCC politično telo, ki koordinira aktivnosti na medvladni ravni. In ko zbira prispevke za svoja poročila, pač izbere tiste, ki ustrezajo politično zastavljenim ciljem. Večina znanstvenih prispevkov je sicer narejenih korektno, vendar a priori privzemajo, da temeljna domneva o vplivu CO2 na klimo velja, o njej se sploh ne sprašujejo, jemljejo jo le kot izhodišče za nadaljnje analize. A v povzetkih za politiko (Summary for Policymakers), ki jih pišejo politični aktivisti, pogosto najdemo ekstremne trditve, ali „dejstva, ki jim ni mogoče oporekati“, ali napihnjena „dejstva“, ali celo zapišejo trditve, ki jih v znanstvenih prispevkih ni. Znani so primeri, ko so avtorji zahtevali ustrezne popravke, ali celo umik svojih prispevkov in imen s seznama in nekateri so to morali doseči po sodni poti. Konsenz??

O politični motivaciji priča tudi zelo odkrita izjava dr. Ottmarja Endenhoferja, sopredsednika Delovne skupine 3, v interviewu 13.9.2010: „We (UN-IPCC) redistribute de facto the world’s wealth by climate policy... One has to free onesel from the illusion that international climate policy is environmental policy. This has almost nothing to do with environmental policy anymore“ („Dejansko skušamo prerazdeliti svetovno bogastvo prek klimatske politike … Treba se je znebiti utvare, da je mednarodna klimatska politika okoljevarstvena politika. To nima več skoraj nič skupnega z okoljevarstveno politiko...“). Morda bi pomoč bogatejših revnejšim državam bila še smiselna, če ne bi z zvišanjem cen energentov in vsiljevanjem obnovljivih virov energije revnejšim močno podražili in upočasnili njihov razvoj!

Sklicevanje na konsenz je sploh na trhlih nogah. Medijsko najbolj odmevna je bila analiza, ki so jo izvedli John Cook in sodelavci, (Quantifying the consensus on anthropogenic global warming in the scientific literature, J. Cook, et al.; Environ. Res. Lett. 8, 2013, 024024). Analizirali so več kot 11.000 povzetkov znanstvenih objav in ugotovili 97% konsenz. A se je izkazalo, da so iz analize izločili več kot 7900 neopredeljenih, upoštevali pa le tiste, ki so se opredelili za ali proti. Vendar so „97% znanstvenikov se strinja...“ navajali vsi mediji in politiki in kljub očitnemu statističnemu ponaredku to nekritično navajajo še danes.

Ampak pojdimo raje k znanosti. G. dr. Bregar s sklicevanjem na znanstveni konsenz razkriva, da ima - kljub doktorskemu nazivu - do znanosti precej nenavadno stališče: zanj so splošno sprejeti znanstveni dosežki stvar avtoritete!? Res imamo obstoječa znanstvena dognanja za veljavna, a le dokler ni primerov, ki se s tem ne skladajo! Takrat začnemo iskati bodisi ustrezne popravke, bodisi drugačne teorije; stara dognanja pa uporabljamo le za posebne primere v omejenih okoliščinah, ne pa splošno. V klimatologiji smo v letih 1977-1998 še lahko verjeli, da CO2 vpliva na klimo, saj sta globalna temperatura in koncentracija CO2 v tistem obdobju naraščala sorazmerno. A po letu 2000 narašča CO2 še naprej približno 2 ppmv na leto, med tem ko se je temperatura ustalila znotraj območja merilne napake, +/-0,25°C (če izvzamemo par krajših skokov zaradi pojava El Niño leta 1998, 2010 in 2016).

Res je, kar pravi g. dr. Bregar, da računalniški klimatski modeli napovedujejo dvig od 2 do 4°C do konca stoletja (odvisno od različnih scenarijev omejevanja izpustov CO2), toda ne kot izključno posledico CO2. IPCC izrecno navaja, da se ob podvojitvi koncentracije CO2 globalna temperatura ozračja poviša za 1-1,2°C, a to pojasni le 1/3 rasti temperature do leta 2000. Preostali 2/3 pripisujejo delovanju pozitivne povratne zanke prek vodne pare: več toplote pomeni več izparevanja, kar dodatno zviša temperaturo, zaradi česar oceani izpustijo več CO2, in tako naokrog. Toda vodna para lahko kondenzira v oblake, kar prepreči sončnemu sevanju da ogreva tla in s tem tudi ozračje. Satelitske meritve opravljene v zadnjem desetletju kažejo, da že 2% spremembe v oblačnem pokrovu ima po velikosti enak a po predznaku obraten učinek kakor CO2. Danes večina raziskovalcev meni, da ima vodna para stabilizacijski učinek na temperaturo. V računalniških modelih so prvotno upoštevali faktor občutljivosti 3,5. Z izidom AR5 so to znižali na 2,5. Ameriška znanstvenica Judith Curry pa je izračunala, da je ta faktor lahko največ 1,5 (https://judithcurry.com/2019/04/01/ whats-the-worst-case-climate-sensitivity/).

To pa še zdaleč niso edini argumenti proti domnevi o človeškem vplivu na klimo, še več jih je v zapisu »CO2 ni kriv!« na naslovu http://www-f9. ijs.si/~margan/CO2/ in v navedenih referencah.

Še odgovor na očitke o podkupljenosti nasprotnikov trditve o pretežno človeškem vplivu na klimo s strani ponudnikov fosilnih goriv. Sam se s klimatskimi vprašanji ukvarjam v prostem času, za to nisem nikoli prejel niti centa in tudi v prihodnje ne bom, ker bi me takoj diskreditirali. Javno pa se oglašam zato, ker mi ni vseeno kako se v medijih obravnava stanovske kolege zaradi izražanja svojega strokovnega mnenja, to je bil osnovni razlog mojega prvega oglašanja. Prav tako mi ni vseeno kakšna bo prihodnja energetska strategija Slovenije, saj bo od tega odvisna naša gospodarska uspešnost, posledično tudi življenjski standard prebivalstva in nenazadnje obseg financiranja znanosti in tehnološkega razvoja.

Seveda tudi ponudniki fosilnih goriv in z njimi povezane gospodarske družbe prejemajo nekaj državnih subvencij za svoje delovanje, a to nikakor ni podarjen denar. Samo za primer, Petrol mora vzdrževati mrežo črpalk za gorivo po celi državi, tudi tam kjer je prometa premalo da bi to bilo ekonomsko upravičeno. Gre torej za skupni interes. In podobnih stroškov je še veliko. Torej je povsem neupravičeno očitati korupcijo kar povprek glede na ves denarni pretok. Po taki logiki bi lahko tudi idrijskemu Kolektorju, s katerim je g. dr. Bregar povezan, ter drugim družbam, ki se ukvarjajo z zelenimi tehnologijami očitali koruptivnost! Je TO smiselno?

A kljub temu poglejmo nekaj številk. Kritiki običajno citirajo članek Roberta J. Brulleja iz leta 2013, po katerem naj bi v letih 2003-2010 „zanikovalskim“ organizacijam bilo podarjenih 559 milijonov USD. Te organizacije se ne ukvarjajo le z zanikanjem človeškega vpliva na klimo, a uporabimo enak kriterij na drugi strani. Organizacija Nature Conservancy (znana po sloganu Nature First!) je samo v letu 2015 od 5,9 milijarde USD prikazanih prihodkov v davčni napovedi na ime donacij prejela 729 milijonov USD. Po uradnih podatkih je v ZDA samo državno financiranje ukrepov proti podnebnim spremembam v letih 1989-2009 stalo davkoplačevalce 79,069 milijard USD. Globalno financiranje teh ukrepov pa je v letu 2016 doseglo 1500 milijard USD (preračunano okoli 3,7 milijarde EUR na dan!).

In ko smo že pri vedeževalcih, jaz bi stavil na nobelovca Ala Gorea kljub temu da se do sedaj nobena od njegovih groženj ni uresničila, tudi ne tista o taljenju polarnega ledu in dvigu morske gladine za 6 čevljev (~2m) do leta 2015: Gore je pred leti kupil več kot 2 milijona USD vredno posestvo lučaj od morske obale. Očitno ve kaj dela. 

V Mladini št. 33 je bilo objavljeno pismo bralca g. Erika Margana, kjer je pisec najprej komentiral prvotni članek z naslovom »Premog, gorivo prihodnosti«, nadaljuje z razglabljanjem o principu delovanja znanosti in zaključi s kategorično zavrnitvijo grožnje globalnega segrevanja ter nesmiselnostjo ukrepanja v smeri obnovljivih virov. Kot je g. Margan že napisal, bi strokovna zavrnitev njegovih pavšalnih razlag in izjav (npr. izjava »Tudi če predpostavimo, da enkrat izpuščen CO2 ostane v ozračju 130 let ali več (kot domnevajo pri IPCC , kar je mimogrede napačno)....«) zahtevala ne samo daljši članek, ampak bolj verjetno knjigo. Ker pa se je navezal v pismu na načela delovanja v znanosti, bi tu opozoril, da sicer znanost temelji na preverljivih dejstvih, vendar zaradi obsežnosti področij posameznik ne more več strokovno obvladati vsega potrebnega znanja in je načelo konsenza in preverjanja ter sprejemanja podatkov in preračunov pomemben del znanstvenega dela. IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change) je strokovno telo Združenih narodov, kjer sodeluje 195 držav in tisoče znanstvenikov (več informacij na www.ipcc.ch). Pri preučevanju učinkov CO2 in efekta globalnega segrevanja sodeluje na tisoče znanstvenikov zelo različnih profilov, ki delajo na svojih strokovnih področjih in skupaj sestavljajo sliko dogajanja in možnih scenarijev.

S pavšalnim zanikanjem ključnih ugotovitev teh znanstvenikov in namigovanjem na prikrivanje pridemo v področje prepričanja, da tisoče znanstvenikov sodeluje v zaroti, da nas prestrašijo z »zanemarljivim« globalnim segrevanjem. Pri takšnih grožnjah se osebno vedno najprej primem za denarnico, zato se splača pogledati kdo in kaj lahko dobi ali izgubi z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov. Po podatkih International Energy Agency (IEA) je nabavna cena fosilnih goriv, ki jih porabimo letno, je na svetovnem trgu več kot 1000 milijard $ še preden jih predelamo v gorivo ali elektriko. Glavne države proizvajalke fosilnih goriv so tudi velike izvoznice in zelo odvisne od tega izvoza (Savdska Arabija, Katar, Rusija, Avstralija...). V letu 2018 je bilo cca 300 milijard $ investicij v obnovljive vire, od katerih je bilo 2/3 na Kitajskem, v EU in ZDA, ki so tudi porabnice teh investicij. Po drugi strani je bilo tudi 130 milijard $ investiranih v premog, nafto in plin. Skupno se fosilna goriva borijo za skoraj 4x večji letni kos kolača kot obnovljivi viri. Kdo več izgubi in komu je v interesu podpirati teorije zarote glede globalnega segrevanja?

Samo na kratko še o dejstvih: Po podatkih IEA ima Kitajska sicer 4x več prebivalstva kot ZDA, a 3x nižjo porabo energije na prebivalca, medtem ko ima Indija celo 10x nižjo porabo energije na prebivalca. V končni porabi energije Kitajska porabi le 30% več energije kot ZDA kljub 4x več prebivalstva, Indija porabi celo le dobro tretjino končne rabe energije ZDA. Obe državi se pospešeno elektrificirata, medtem ko smo se v razvitejših državah že 50 ali 100 let nazaj. Kljub primerljivemu številu prebivalcev v državah OECD in na Kitajskem je Kitajska od leta 1975 do sedaj skupno porabila 3x manj energije v končni rabi kot države OECD (vir podatki IEA). In k dvigu deleža CO2 v atmosferi iz predindustrijskega nivoja na sedanjih 415ppm so cca. 2/3 prispevale razvite države (večinoma) Zahoda. Posledično je prav, da so te države tudi prve pri zmanjševanju.

Indija in Kitajska res načrtujeta še večje število termoelektrarn na premog, vendar temu sledi tudi pospešeno investiranje v obnovljive vire in zapiranje starejših in neučinkovitih termoelektrarn (vir Global Energy Monitor, EndCoal.org). Previdene nove kapacitete v termoelektranah na premog na leto so 2-3x nižje kot v obdobju do leta 2015, generalno pa je potrebno zamenjati cca. 60% termoelektrarn na premog starejšega tipa z nizko učinkovitostjo. Premog (žal) zaenkrat ostaja, brez pritiska na politiko pa bo enako kot naš TEŠ6 deloval ekonomsko nerentabilno še desetletja. Za primer, pokrivanje samo vsakoletne izgube TEŠ6 nas davkoplačevalce stane več kot vsa letno razdeljena nepovratna sredstva EKO Sklada.

Logaritemska odvisnost vpliva CO2 na segrevanje površine Zemlje je dejstvo, ki je upoštevano v vseh modelih IPCC. Podvojitev koncentracije CO2 iz predindustrijskih 280ppm na napovedanih 560ppm v primeru neukrepanja naj bi po najnatančnejših možnih napovedih IPCC prinesla +3°C segrevanja. To je leta 2100 lahko tudi +4°C ali pa samo +2°C, ker je sistem zelo kompleksen in so raziskovalci v modelih lahko spregledali kakšen dejavnik, ki bo oslabil ali ojačal vpliv CO2. Osebno pa si ne želim niti predstavljati sveta pri +4°C segretju in bi raje vsaj iz previdnosti poskušal aktivno zmanjšati izpuste CO2. Še posebno, ker po meni znanih podatkih in v nasprotju z mnenjem g. Margana kaže, da bo prehod na obnovljive vire na daljši rok stroškovno učinkovit.

Še najbolje pa je povprašati glede tveganj v prihodnosti nekoga, ki si služi denar z napovedovanjem prihodnosti. Če preskočimo vedeževalce in se raje osredotočimo na zavarovalničarje: predsednika uprav dveh največjih zavarovalnic na svetu, AXA in Allianz SE, sta neodvisno izjavila, da je globalno segrevanje ena največjih groženj sodobnemu svetu in da +4°C sveta ni mogoče zavarovati. Zato oni stavijo na dekarbonizacijo.

Sem čakal, da se bo kdo oglasil in povedal, da je sicer morda res, da velika večina analiz nakazuje, da naj bi bilo »delo preveč obremenjeno z davki in prispevki«, kar je povedal finančni minister Andrej Bertoncelj v intervjuju za Mladino. Vendar nikakor tega ne pravijo vse analize, niti to po mojem vedenju, ne zdrži resne kritike. Bine Kordež je na svojem blogu zelo argumentirano pojasnil, da gre za mit (»Višja obdavčitev plač v Sloveniji je samo mit« blog 21.2.2019). In hudo je, če se napačni mit neodgovorno širi med ljudmi (še huje med novinarji)! To povzroča izjemno škodo, nemotiviranost med ljudmi. Verjetno ima prav, ko pravi, da večina študij kaže na osnove za takšno trditev. Ampak ali ni njegova, oziroma naloga njegovih sodelavcev, da kritično pregledajo, kako se te analize delane? Oziroma, če misli, da se Kordež moti, ne navede, kje. Zakaj jih ne zadolži, da preverijo ali »vse analize« upoštevajo dve oziroma tri pomembne specifiki, relikviji samoupravnega socializma. Gre za povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano. Če bi to svojim ljudem naročil, bi dobil podatek, da bi lahko podjetja izplača zaposlenim povsem neobdavčeno mesečno do 123 € za prehrano in da, če bi vzeli mesečno vozovnico za vožnjo po Ljubljani, dodatno 37 € za povrnitev prevoza na delo. Seveda pa se veliko ljudi vozi veliko dlje. Če vzamemo v izračun, da je znašala povprečna bruto plača v Sloveniji marca 1.752,34 €, neto izplačilo pa 1.128,15 €, znaša to 64,4%. Če bruto plači kot neto plači dodamo omenjenih 160 €, pa se delež izplačila poviša za 3 odstotne točke.

Poviša na 67,4%. To pa sploh ni tako slabo. Zaradi korektnosti je potrebno povedati, da mora tudi podjetje plačati prispevke v višini 16,1%, tako da je izplačilo neto glede na skupni strošek podjetja 55,5%, upoštevaje omenjena povsem neobdavčena izplačila pa se to poveča na zglednih 58,7 %.

Vendar pa to ni vse! V drugih državah običajno ne poznajo tretje relikvije, to je regresa. Podjetja lahko povsem neobdavčeno izplačajo zaposlenim regres v višini povprečne plače (recimo 1.700 €), kar je na mesec 142 €. Ko prištejemo še to specifično ugodnost ugotovimo, da zaposleni dobi izplačano kar 69,6 % bruto plače z dodatki, oziroma 61,2 % stroška delodajalca.

Ob tem pa sem imel tudi toliko mednarodnih izkušenj, da vem, da je pri resnih primerjavah upoštevati še nekaj zadev.

Recimo koliko »pokritja« ti da recimo zdravstveno zavarovanje. Z doplačilom zdravstvenega zavarovanja (ki se bo ravno podražil na nekaj več kot 30 €) zaposleni dobi praktično polno kritje. Če seveda odmislimo, problematiko vrst in doplačila v zobozdravstvu. Ali dobi takšno pokritje v drugih državah? Vem, da morajo na Hrvaškem precej stvari doplačevati (izdaja zdravila na recept, za pregled…). Da je se recimo v Švici povračilo začne šele po tem, ko sam pokriješ veliko stroškov. Da so recimo pri dopolnilnem zavarovanju v Italiji zneski za naše pokritje bistveno višje… Torej bi morali, ko se stvari primerjajo, vedeti, kaj je dejansko primerljivo.

Enako je pri stroških, ki jih plačujemo pri nas za otroško varstvo. Lahko bi bila stopnja pri nas nižja (sedaj po 0,1% oz. skupaj 0,2 %) ali pa je sploh ne bi bilo, vendar ali bi lahko potem imeli tako staršem prijazno ureditev porodniških?

Prav tako je jasno, da se mora pri vseh primerjavah upoštevati pogosto povsem drugačni pokojninski sistem. V zelo veliko državah morajo podjetja in posamezniki nalagajo denar za (dopolnilno) pokojninsko zavarovanje… Tudi o obdavčitvi z dohodnino bi se dalo precej povedati, kajti ni isto ali govorimo o absolutnih zneskih ali relativnih (recimo upoštevaje tudi povprečja in «kupno moč«).

Morda se motim, vendar sem prepričan, da so obdavčitve dela pri nas za to, kar s temi prispevki nudimo zaposlenim, med nižjimi v Evropi. Si zamišljate, kako bolje bi bilo to sprejeto pri zaposlenih in državljanih nasploh? Zaradi tega predlagam MF, da se loti izdelavo takšne primerjalne analize. To tedaj pa predlagam ministru, da se vzdrži ponavljanja »mita« delodajalcev, da bi bilo pri nas delo bolj obdavčeno kot drugje. V nedeljo zvečer sem poslušal tudi Janeza Rakuščka, ki je lepo povedal, da smo na veliki večini primerjalnih lestvic Slovenci slabi le zaradi tega, ker smo neupravičeno preveč kritični sami do sebe. Prepričan sem, da vsaj 95% ljudi res verjame v mit o previsokih davkih v Sloveniji. 

V petek dopoldne me je poklical predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Hudomušno me je opomnil, da smo naredili napako. Imel je prav, v članku »Kdo je nova zvezda desnice?« smo po pomoti namesto njegove objavili fotografijo Boštjana Gorjupa, predsednika Gospodarske zbornice Slovenije. »Malo ste me pomladili,« je dejal Kovšca. Glede teksta, njegove vsebine, predsednik državnega sveta razen tega, da je »levičarski«, ni imel nobenih resnih pripomb. Je pa zato Kovšca še isti dan spregovoril za Novo24TV, kjer je »ekskluzivno eno za drugo ovrgel žaljive in neresnične navedbe Mladine ter napovedal vročo jesen«.

Alojzu Kovšci in Boštjanu Gorjupu se zaradi napačne fotografije opravičujem. 

V Mladini št. 32 (9.8.2019) je bil objavljen prispevek Žane Erznožnik z naslovom: Premog, gorivo prihodnosti /Kdo pripravlja nacionalni energetski in podnebni načrt in kaj je s tem narobe.

V drugem odstavku prispevka novinarka zapiše: „Da je [evropska] komisija za vodjo projekta izbrala inštitut s 70-letno tradicijo, ki že dolgo izvaja raziskovalne in razvojne projekte na ravni države in EU, ni nenavadno. Je pa nenavadno, da pri tem ni zahtevala, da se podjetje distancira od mnenj enega svojih vodilnih uslužbencev.“ V tem odstavku sta sporni dve zadevi, za katere se čudim, da so ušle pozornosti sicer zelo izkušenega uredništva.

Najprej, evropska komisija se dobro zaveda meja svojih pristojnosti in ji niti na kraj pameti ne pride, da bi se kakorkoli vmešavala v notranje zadeve ene od držav članic. To se preprosto ne spodobi, pa tudi v pravnem redu medsebojnih odnosov ni nobenega pravnega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izsiljevati zamenjavo nestrinjajočega se člana ali zahtevati kakršno koli spremembo stališč države članice. Mimogrede, do nedavno je sicer v EU bilo zaželeno sprejemanje odločitev s soglasjem vseh sodelujočih, vendar je soglasje bilo potrebno doseči v demokratični razpravi ob soočanju argumentov za in proti. Vsekakor pa zaradi nedoseganja soglasja nobena članica ni utrpela nobenih sankcij. Po novem se sicer o večini skupnih zadev glasuje, vendar je v nekaterih pomembnih strateških odločitvah še vedno zaželeno soglasje. Sankcije pa je mogoče uveljaviti le v primeru, ko neka članica ne izpolnjuje ali ne izvaja tistih določil skupnega pravnega reda, h katerim se je sama s svojim podpisom zavezala.

In drugič, taka odkrita zahteva po izključitvi kaže, da v našem medijskem prostoru še vedno nismo dokončno razčistili, kaj je demokracija in kako naj bi demokratični sistem deloval. Izključevanje nekoga, ki se v nečem ne strinja s sicer prevladujočim mnenjem, je bila redna praksa v nekih drugih sistemih in v nekih drugih časih, za katere smo upali, da so daleč za nami.

Žal se podobne zahteve po izključevanju nestrinjajočih pojavljajo prepogosto v našem medijskem prostoru in prihajajo s strani vseh političnih barv. In najbolj pogosto se pojavljajo ravno v povezavi s stališči do okoljske problematike in s to povezanimi političnimi ukrepi. Zadnje čase pogosto slišimo izjave kot so „znanost je dorečena“, ali „razprav je konec, sedaj potrebujemo akcijo“, ali celo „imate pravico do lastnega mnenja, nimate pa pravice do lastnih dejstev“. S tem se nikakor ni mogoče strinjati. Znanost ni nikoli dorečena, vedno je mogoče dosedanjo znanstveno paradigmo razveljaviti ali vsaj nadgraditi z odkritjem novega dejstva, ki se ne sklada z do takrat znanimi dejstvi. Tako v politiki kot v religiji se tako situacijo doživlja kot katastrofo, ker pogosto pomeni propad sistema; v znanosti pa je to normalen in celo nujen del znanstvene metode. Brez nenehnega preverjanja dosedanjih znanstvenih dosežkov ni mogoče pričakovati znanstvenega napredka. Zato so tovrstne izjave neprimerne in nesprejemljive.

In kaj je tako nesprejemljivega izjavil g. Valenčič, kar je vredno začudenja, da evropska komisija ni zahtevala, da se EIMV distancira od mnenja svojega uslužbenca? V nadaljevanju novinarka navaja več njegovih izjav, od katerih je verjetno najbolj značilna tista v naslednjem odstavku: „Leon Valenčič, vodja oddelka, na katerem se ukvarjajo z dolgoročnim načrtovanjem energetskih sistemov (!), sodeč po navedbah iz letošnjega intervjuja v Financah, meni, da so »cilji EU o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida čista norost in absolutno neizvedljivi«. Prepričan je, da je »premog gorivo prihodnosti za proizvodnjo elektrike« in da prihodnosti brez kurjenja premoga ne bo. Nasprotuje sončnim in vetrnim elektrarnam, ker naj bi bile z vidika gospodarnosti nesmiselne in umazane v primerjavi s termo- in hidroelektrarnami.“ Verjamem, da je novinarka, tako kot najbrž večina prebivalstva, resnično zaskrbljena zaradi zaničevanja izpustov ogljikovega dioksida vpričo gromoglasne medijske kampanje proti CO2 in groženj s podnebnimi spremembami, ki naj bi jih ta plin povzročal. Tudi sam bi ob vsem tem hrupu postal zaskrbljen, če ne bi vedel nekaterih dejstev, ki trditve propagandne mašinerije močno relativizirajo. Eno najpomembnejših dejstev je, da je temperaturna odvisnost ozračja od koncentracije CO2 logaritemska funkcija (in ne linearna!). Laboratorijski poskusi in znanstvene raziskave, ki jih v svojih poročilih navaja Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), jasno kažejo, da se ob vsaki podvojitvi koncentracije CO2 povprečna temperatura ozračja zviša za okoli 1-1,2°C. Količina CO2 v ozračju znaša okoli 3000 milijard ton, oziroma okoli 410 volumskih delcev na milijon (ppmv). Celotni človeški izpusti CO2 so leta 2018 narastli na okoli 33 milijard ton letno, predvsem zahvaljujoč hitremu gospodarskemu razvoju Kitajske od leta 2000 naprej. Od tega malo več kot polovico absorbirajo oceani in rastline, torej ostane okoli 16 milijard ton. Tudi če predpostavimo, da enkrat izpuščen CO2 ostane v ozračju 130 let ali več (kot domnevajo pri IPCC, kar je mimogrede napačno), ter predpostavimo še naprej enake izpuste kot so danes, bi se do leta 2100 nabralo za okoli 80×16 = 1280 milijard ton. To pomeni, da bi se količina CO2 v ozračju povečala na 4280 milijard ton, oziroma okoli 590ppmv. Torej koncentracije CO2 ne bi niti podvojili, zato bo dvig temperature avtomatično ostal znotraj od IPCC-ja nedavno priporočenih +1.5°C, tudi če za zmanjšanje izpustov ne naredimo nič.

Tukaj žal ne moremo polemizirati še z vsemi ostalimi stališči, ki jih evropska komisija privzema kot podlago za svoje politične ukrepe. Časopisni prostor je skopo odmerjen in tudi Mladina pač ni prostor za strogo znanstvene razprave in dokazovanja teh ali onih dejstev, čeprav ne bi bilo odveč, ko bi znanosti uredništvo odprlo več prostora. Do osipa bralstva zagotovo ne bi prišlo, nasprotno, verjetno bi pritegnili še del bralcev, ki jih sedaj časopis ne doseže. Omenim naj le, da smo se po nepotrebnem spravili na CO2, ki je nujen za življenje rastlin, nujen za proizvodnjo kisika ter fotosintezo sladkorja, ki ni le energetsko pomembna molekula vseh živih bitij, pač pa tudi kot hrbtenica drži skupaj genomske baze molekul DNK. Hkrati pa smo povsem zanemarili vse druge resnično škodljive snovi, ki nastajajo pri izgorevanju (SO2, NOx, saje, ciklične aromate, kot je dioksin, in druge, ter težke kovine in celo radioaktivne elemente, ki so prisotni v pepelu izgorelega premoga). Zato so tudi politični ukrepi za zmanjšanje izpustov CO2 napačno zastavljeni in bodo naredili več škode kot koristi. Še posebej nesmiselni se zdijo ti ukrepi, če primerjamo Slovenijo s Kitajsko in Indijo, ki vsak teden spravita v pogon eno novo elektrarno na premog podobno TEŠ6, a jima je po Pariškem dogovoru dovoljeno, da o zmanjševanju izpustov začneta razmišljati šele po letu 2030.

Zato moram povedati, da podpiram kritična stališča g. Valenčiča, ki jih navaja novinarka v svojem prispevku – razen morda enega: v nasprotju z g. Valenčičem verjamem, da je ukrepe, ki jih načrtuje evropska komisija, mogoče izpeljati, morda le ne v tako kratko zastavljenem roku. Vendar bo cena, ki jo bomo zato plačali, velikanska. Zmanjšala se bo zanesljivost oskrbe z energijo, cene energije se bodo močno zvišale, zmanjšala se bo industrijska proizvodnja in podražil se bo promet, rezultat pa bo rast cen vseh izdelkov in storitev ter visoka inflacija in vsesplošni razvojni zastoj. In nisem prepričan, da bodo politiki zadovoljni z reakcijo ljudstva. Ljudstvo pa se bo še enkrat moralo naučiti, da evolucija daje trajnostno gledano boljše rezultate kot revolucija.

V razmislek na koncu še to: ljudje, bralci in novinarji, premislimo, ali si res želimo časov, ko bosta znanje in razum posameznikov, vrhunskih strokovnjakov morala utihniti in se umakniti usmerjanim množičnim čustvom, načrtnemu socialnemu inženiringu in piarovskemu novinarstvu pod plaščem ’soglasne znanosti’? Ali je ’soglasna znanost’ res še znanost ali pa že nekaj povsem drugega v navezi s politiko in biznisom? 

Neznanemu avtorju Anonimnemu avtorju ali avtorici, ki se je pod tekst z naslovom Krivica v Zagrebu podpisal/a kot Stanka Prodnik, bi želela povedati, da se s povodom za tekst, češ da bi bilo prav, da bi RTV Slovenija ohranil dopisništvo v Zagrebu, strinjam, a je tekst žal, na svojo škodo, podkrepil ali podkrepila z drugim delom.

Dopisništvo v Zagrebu bi bilo več kot dobrodošlo, vezi je veliko lažje plesti na terenu, s tem imam kot nekdanja dopisnica z Zahodnega Balkana precej izkušenj. Vedno si lahko na kraju dogajanja. A vseeno. Poročanje o obisku Ursule von der Leyen naj bi bilo po mnenju anonimneža površno in plitko. Tako je pisec podkrepil svojo prvotno trditev. TV Slovenija naj bi se odzval plitko, nacionalistično, v smislu, zakaj je vendar von der Leynova odšla k Hrvatom … In tako naprej. Do posebej žaljivega dela o avtorici prispevkov in vklopov iz Zagreba, meni torej, ki da je tam zgolj poročala, saj da kaj drugega niti ne zmore, ker v državi, v katero je prišla poročat, nima svojih virov. Mar res? Čigave pa ima? Od kod avtorju žaljivega teksta podatki o virih drugih novinarjev?

Sama sicer javnemu kritiziranju drugih nasprotujem, še posebno, ko govorimo o stroki. A tokrat lahko neznanega avtorja tudi jaz kaj poučim ali povprašam. Recimo, kje je v poročanju slišal, videl, kakor koli zaznal nacionalizem in vprašanje, zakaj k Hrvatom? Kaj je plitkega v objavi izjave, da je Hrvaška zgled, če je bila izrečena? Kako si človek, ki ni bil na terenu, predstavlja delo na terenu? Kako iz izjav, danih pred samimi pogovori, na tiskovni konferenci brez vprašanj, kar je bilo izrecno povedano v prispevku, narediti kaj več od prispevka? Od kod anonimnemu avtorju ali avtorici ideja o tem, da je TV Slovenija poročal, da obisk von der Leynove, ki je na širši evropski turneji, pomeni, da ni na strani mednarodnega prava in arbitražne odločbe? Kje, v katerem delu je avtor to zaznal ali slišal? Da, von der Leynova je v Zagrebu dejala, da bo, ko bo Hrvaška pripravljena na vstop v schengenski prostor, skušala doseči soglasje vseh. In, glede na to, da je hrvaško notranje ministrstvo pred njenim prihodom plasiralo novico, da so pripravljeni, je bilo logično pokomentirati ta del. In povedati, da iz Unije o tem vesti še ni – niti potrdila. In povedati, da Slovenija zahteva dvoje – poleg tehnične pripravljenosti tudi spoštovanje vladavine prava. In, da, to pomeni arbitražne odločbe. Kaj je narobe s tem? Kaj v tem ni novinarsko? Kaj je v tem plitkega in nacionalističnega? Razen morda vtisa, ki ga je dobil avtor, in je primerljiv z vtisom Brune Esih o škodljivosti globalnega sporazuma o migracijah.

In še biserni zaključek. Na misiji se je von der Leynova srečala z voditelji treh držav: Poljske, Hrvaške in Madžarske. Torej z vladami populističnih držav, pravi anonimni avtor ali avtorica. Slovenije ni na seznamu teh problematičnih držav, zaključuje.

Na misiji se je von der Leynova najprej srečala s francoskim predsednikom, potem s poljskim premierjem in potem z Andrejem Plenkovićem, ki si je, kot smo tudi povedali med plitkim poročanjem iz Zagreba (pa nekajkrat prej), sam želel kakšno vidno funkcijo v Evropski komisiji. A vseeno, Hrvaška bo naslednja predsedovala Uniji. Res je, da je bila ob nasprotovanju Timmermansu ob boku višegrajski skupini. A, spomnimo še na eno plitko in nacionalistično poročanje iz Zagreba – tudi Manfred Weber, vodilni kandidat Evropske ljudske stranke, je bil tik pred evropskimi volitvami prav tam, celo skupaj s kanclerko Angelo Merkel. In med plitkim poročanjem je prav naša kamera zaznala Thompsonove stihe na volilnem zborovanju. In nanje opozorila javnost.

Anonimnež si torej ni izbral pravega primera za naštete očitke in omalovaževanje poročevalke. Ali pa je bil dalj časa odsoten – vsaj pred televizijskimi ekrani. Ali pa … morda je tudi sam populist. 

Vezano na vaš članek »Plavanje v hangarju«, avtorja Bernarda Nežmaha, objavljen v Mladini dne 02.08.2019, ugotavljamo napačno navedena dejstva o projektu Ilirija, zato kot projektantska skupina Elea iC podajamo pojasnilo in prosimo za objavo pravih dejstev: Plavalni center Ilirija, ki ga trenutno projektiramo, bo sodobno plavalno središče z osrednjim pokritim olimpijskim bazenom. Projekt je v širšem javnem interesu, saj bo z izgradnjo vzpostavljeno sodobno urejeno plavalno središče. Gre za gradnjo pokritega olimpijskega bazena s tribunami, v celoti skladno z mednarodnimi standardi za tovrstne športne objekte in prireditve. V sklopu Plavalnega centra bo urejen tudi vadbeni bazen dimenzij 20 m x 25 m, tri manjše športne vadbene dvorane ter prostori za spremljajoče športne aktivnosti.

Celoten kompleks je torej namenjen meščanom in športnikom, zaradi tega bo jugozahodna steklena stena v poletnem času široko odprta in omogočala uporabo velikih zunanjih travnih površin, zunanjih športnih rekvizitov ali zgolj ležanja na travi in v senci dreves.

Center je zasnovan zelo transparentno in odprto. Skupaj s kvalitetnim prezračevanjem bo plavalni center prepričal tudi najbolj zahtevne uporabnike, ki se bodo gibali v zelo prijaznih, arhitekturno in inženirsko dovršenih prostorih ali na prostem.

Količina podzemnih parkirnih mest izpolnjuje minimalne, vendar dopustne standarde za tovrstne objekte – mednarodne športne prireditve.

Bloudkov vhodni objekt bo ohranjen in v skladu roke palete plavalno športnih aktivnosti in s arhitekturno zasnovo ogromna pridobitev za mesto Ljubljana. 

Bernard Nežmah v kolumni Plavanje v hangarju, ki je bila v časniku Mladina objavljena 2. avgusta 2019, med drugim omenja tudi urejanje vrtičkov na Brodu ter plaže na Savi; zaradi objektivnega obveščanja bralcev vam v nadaljevanju podajamo dodatne informacije o obeh temah.

Da je zemljišče, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana in za katerega uporabniki niso imeli sklenjenih zakupnih pogodb, namenjeno za vrtičkarstvo, je razvidno iz Občinskega prostorskega načrta. Ta je bil javno razgrnjen in je bilo nanj možno podati pripombe.

Zemljišča, ki so namenjena lokalni samooskrbi, opremljamo z vodovodom, lopami za orodje, prostori za druženje in izobraževanje vrtičkarjev, in, kot kažejo dosedanje izkušnje, so uporabniki z urejenimi območji zelo zadovoljni. Prav tako smo uporabnikom omogočili, da do septembra pospravijo večji del pridelka, saj bi z deli lahko pričeli že prej. Kljub temu, da kolumnist Nežmah zapiše, da bomo na Mestni občini Ljubljana »zelo rodovitno zemljo, ki so jo vrtnarji kultivirali s kompostom, odpeljali, namesto nje pa da bodo pripeljali še »boljšo«,« sporočamo, da bomo zemljino na lokaciji ohranili. 14 vrtičkov bo namenjenih gibalno oviranim, dodatno bomo zasadili sadna drevesa in grmovnice, namestili igrala za otroke ter pitnik.

Gospod Nežmah v kolumni tudi zapiše, naj »mestna oblast raje kultivira zaraščena in opuščena območja«, pri čemer spregleda, da smo v zadnjih 12 letih na predhodno degradiranih ali prezrtih območjih uredili več kot 100 hektarjev novih zelenih površin.

Prav tako kolumnist Nežmah navaja, da je »v vodo padel projekt plaže ob Savi blizu črnuškega mosta«. To nikakor ne drži. Ko smo se lotili ureditve plaže Sava, smo se povsem zavedali moči vode. To območje je v lasti MOL, zaradi intenzivnega odnašanja brežine pa je območje postalo nevarno tako za pešce kot tudi številne kolesarje. Zato smo se prioritetno lotili projekta njegove sanacije, ob tem pa uredili še plažo kot prostor za sončenje in uživanje v naravi ter intervencijski dostop za gasilce.

Ker je lokacija znotraj varovanega režima Nature 2000, smo Zavod RS za varstvo narave, skladno s pristojnostmi, zaprosili za naravovarstvene smernice. ZRSVN je predlagal rešitev v obliki dvojne kašte oziroma kranjske stene. Trajnejših in obstojnejših materialov niso dovolili. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se vsako leto pred poletno sezono doda manjkajoči savski prod, ki ga bo voda med letom odnesla. To smo letos spomladi tudi storili, primer sanacije brežine z ureditvijo kranjske stene pa je bil prepoznan kot odličen primer dobre trajnostne prakse, ki so si ga ogledali številni domači in tuji strokovnjaki. 

Opozorilo o nepravilnosti članka v Mladini V članku »Plavanje v hangarju« je navedenih par napačnih dejstev glede projekta Ilirija.

V članku piše, da plavalna stroka ni imela nič besede oziroma jih ni nobeden nič vprašal, kar ne drži.

Projekt je bil v osnovi postavljen pred več kot desetimi leti, in je pri njem z arhitekti sodeloval Dr. Dimitrij Mancevič. Dr. Mancevič je bil največji plavalni strokovnjak kadarkoli v Sloveniji, tako da so bili že takrat postavljeni programski okvirji in je bilo definirano, kaj mora kompleks vsebovati, da zadosti standardom visokega nivoja omogočanja tako treniranja kot tudi izvedbe tekmovanja ranga evropskega prvenstva v 25 m bazenih.

V letu 2018 so v MOL ponovno vzpostavili proces priprave projekta, pri čemer sem se priključil v začetku letošnjega leta k aktivnemu sodelovanju v programski skupini za pripravo projekta, in sicer za področje aktualizacije programskih usmeritev in standardov za 25 m in 50 m plavalni bazen, prav tako pa dobro sodelujemo pri optimizaciji organizacije ob-bazenskih prostorov in površin. Sam sem se osredotočil predvsem na to, da bodo v projektu zagotovljeni pogoji, ki jih potrebujejo tekmovalci ter mlajše selekcije. Poleg tega smo k diskusiji o potrebah na področju plavalne infrastrukture povabili strokovnjake petih največjih Ljubljanskih klubov. Projekt, ki je trenutno še v fazi projektiranja, je bil predstavnikom klubov tudi predstavljen.

Plavalni kompleks bo omogočal treninge na najvišji ravni v državi. Veliko pomanjkanje plavalnih površin je predvsem v času hladnejših mesecev september-maj, ko zunanji bazeni ne delujejo. Tako se bodo zelo izboljšali pogoji za treniranje tako plavalcev, kot ostalih rekreativnih plavalcev. Kompleks bo pomenil zelo velik preskok glede na trenutno stanje, saj bodo končno vzpostavljeni pogoji za resno delo tekmovalcev ter znatno izboljšani rekreativni pogoji za plavanje prebivalcev in obiskovalcev mesta Ljubljane. 

Popravek V članku v prejšnji številki Mladine z naslovom Volk proti drežniški kozi sem zapisal, da gre pri napadih volkov na edino slovensko avtohtono vrsto koz za konflikt med dvema zaščitenima vrstama. Ta trditev ni točna. Drežniška koza namreč kljub temu, da je z manj kot 700 osebki kritično ogrožena vrsta, ni uvrščena na seznam zaščitenih vrst. Volkovi na drugi strani danes nikakor niso kritično ogrožena vrsta, so pa že od leta 1993 uvrščeni na seznam zaščitenih vrst. 

Lara Paukovič se v članku Knjižnice in knjigarne: sovražnice ali zaveznice, sprašuje, ali knjižnice pozitivno ali negativno vplivajo na prodajo knjig in pri tem trdi, da je raziskava Knjiga in bralci 5 pokazala pozitivno povezanost nakupovanja in izposoje knjig, češ da je med obiskovalci knjižnic tudi največ kupcev knjig.

Tak sklep je nekoliko preveč rokohitrski. Natančnejši pogled v svetovne bralne, knjižnične in založniške statistike namreč pokaže, da med knjižničnimi izposojami in razvitostjo bralnih navad ni enoznačne povezave. Notoričen zgled za to sta Slovenija in Norveška: na Norveškem si na prebivalca izposodijo pol manj knjig kot v Sloveniji, kupijo pa jih petkrat več. Da bi bile stvari še hujše, na Norveškem ljudje v prostem času berejo trikrat več kot v Sloveniji, več kot 80% norveških staršev pa skoraj vsak dan bere svojim otrokom, medtem ko je takih v Sloveniji le slaba tretjina. Če bi torej na povezave med bralnimi navadami, knjižnično izposojo in prodajo knjig sklepali le iz norveškega zgleda, bi slej ko prej lahko zapisali, da je dobra prodaja knjig temeljni kazalnik razvitih bralnih navad ter da sta prodaja knjig in knjižnična izposoja pozitivno povezani, saj je med kupci knjig tudi največ obiskovalcev knjižnic. Takih »obrnjenih« zgledov kot sta slovenski in norveški, bi v svetovnih založniških, knjižničnih in bralnih statistikah našli še nekaj. Mimogrede, ob takih bralno-nakupovalnih navadah kot jih imajo na Norveškem, bi večina slovenskih založnikov živela odlično, subvencije pa bi bile manj pomembne kot danes.

Ob tem ostaja ključno vprašanje, zakaj so taki podatki pomembni. Odgovora nanj ne gre iskati pri knjižničarjih, založnikih in avtorjih, ampak v odgovoru na vprašanje, ali je branje besedil v knjižnem formatu še pomembno. Če ni, je namreč ves denar, ki ga družba kanalizira v knjižno verigo, vržen stran. Tudi pri iskanju odgovora na to vprašanje se velja zazreti v mednarodno okolje: raziskava PIAAC, ki so jo izvedli v 31 državah, je pokazala, da so tisti sodobni odrasli s srednješolsko izobrazbo, ki so v mladosti odraščali v družinah z domačimi knjižnicami, dosegli enako stopnjo bralne, IKT in matematične pismenosti kot tisti odrasli, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, a odraščali v družinah, ki so premogle le nekaj ali nič knjig. Povedano drugače, bralna kultura lahko, kar zadeva pismenost, tako rekoč nadomesti eno stopnjo izobrazbe. Upadanje prodaje in izposoje knjig ter pešanje bralnih navad lahko zato razumemo tudi kot indikatorje naraščajočega poneumljanja slovenske družbe.

Tega problema se seveda ne da rešiti (le) z državno skrbjo za knjižnice, avtorje in založnike, še manj pa je to vprašanje, ki zadeva le avtorje, založnike in knjižničarje. Še več: prava tragedija je, da ta problem vznikne le v redkih javnih razpravah o knjigi, ki so za povrh preveč sindikalistično naravnane, da bi jih širša družba jemala resno. Tisto ključno in osrednje vprašanje po mojem namreč je, kje v izobraževalni in družinski socializaciji nam spodleti, da vzgajamo vedno več nebralcev in da zato tvegamo, da postajamo vedno bolj nepismena družba.

Odgovor na to vprašanje pa seveda presega obseg takega pisma v časopisu.

Univerza v Ljubljani kot največja slovenska visokošolska in znanstveno-raziskovalna inštitucija v letošnjem letu 2019 praznuje stoletnico obstoja. Veljalo bi omeniti tudi leto 1619, ko so jezuiti začeli s posameznimi višješolskimi kurzi (studia superiora). Danes je na njej vpisanih skoraj 40.000 študentov, zaposluje pa več kot 5800 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov in strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. 100. obletnico letos praznuje tudi Univerza v Poznanu na Poljskem.

Univerza v Ljubljani je kakovostna univerza. Moti pa me, da se vodstvo univerze in senat v tem slavnostnem letu ne ukvarja z izboljševanjem kakovosti izobraževanja in raziskovanja, ampak se posveča banalnim izzivom kot je npr. korenita sprememba univerzitetne grafične podobe. Če bo ta predlog sprejet, bo za sabo potegnil ogromno povsem nepotrebnih opravil, ki vrh vsega ne bodo poceni. Zamenjati bo treba vse papirje, diplomske listine, zastave, table, napise, nazive v knjigah, smerokaze itn. Verjetno pa nekatere moti le „rdeč“ tepih pod obrisom stavbe rektorata v sedanjem „logu“, ki pa je dejansko oranžen.

Verjetno bi se morala univerza bolj ukvarjati s svojo dejansko podobo. Okoli 15. avgusta 2019 bo neodvisna kitajska ustanova objavila lestvico svetovnih univerz (www. shanghairanking.com) za leto 2019. Ta razvrščanja predvsem raziskovalnih univerz so najbolj poznana v svetu in lestvice se objavljajo že od 2003. leta naprej. Tudi kriteriji razvrščanja se niso od takrat bistveno spreminjali. Univerza v Ljubljani je bila od 2007. leta naprej vedno uvrščena med 401. in 500. mestom na svetu. Če pa sledimo trendu ( http://www.shanghairanking.com/World-University-Rankings/ University-of-Ljubljana.html), se nam lahko zgodi, da bomo letos izpadli iz niza 500 univerz na svetu. Upajmo, da se to ne bo zgodilo. 26. junija 2019 je zgornja kitajska ustanova razvrstila svetovne univerze po 54 znanstvenih področjih v okviru Naravoslovnih ved, Medicinskih ved, Ved o življenju, Družbenih ved in Inženirstva. (http://www.shanghairanking.com/ Shanghairanking-Subject-Rankings/index. html). Med prvih 500 v posameznih področjih se je Univerza v Ljubljani (UL) uvrstila 33 krat, Univerza v Mariboru (UM) 7 krat in Univerza na Primorskem (UP) 1 krat. In še najvišja dosežena mesta po področjih: Menedžment v turizmu (UL) med 51.-75. mestom; med 100. in 200. mestom pa Matematika (UL), Kmetijstvo (UL), Veterina (UL), Javna uprava (UL, UM) in Živilstvo in tehnologija (UL).

Mogoče samo v razmislek. Če bi v Sloveniji zmogli premagati vrtičkarstvo in bi združili npr. Univerzo v Ljubljani, Institut J. Stefana, Kemijski inštitut in Biološki inštitut v eno raziskovalno univerzo, bi s tem dejanjem naredili ogromno za slovensko znanost in šolstvo. Večina raziskovalcev na teh inštitutih je tako ali tako bilo habilitiranih na ljubljanski univerzi. Privarčevali bi tudi mnogo denarja in dvignili rating slovenske univerze.

In mogoče nad pričujočimi razvrščanji univerz mnogi samo zamahnejo z roko - vendar naši bodoči študenti precej časa namenijo tem lestvicam in se potem ustrezno odločijo. 

Minister Andrej Bertoncelj je v intervjuju kar trikrat omenil boj proti »socialnim goljufijam«. Ker napoveduje, da bo s tem ukrepom zakrpal proračunski izpad zaradi povišanja plač tistim, ki spadajo v najvišje plačilne razrede, me zanima, kaj to sploh pomeni. Vse, kar doslej vemo o »socialnih goljufijah«, je tole: ko so jih začeli omenjati predstavniki ministrstva za delo (družino itd.), smo dobili zmanjšanje socialnih pravic, rubljenje dediščin potomcem pokojnih socialnih upravičencev in razsulo na centrih za socialno delo zaradi enotnih evidenc in reform. Vse to v imenu preprečevanja »socialnih goljufij« in aktiviranja prejemnikov socialnih pomoči – ti so edini sloj, za katerega se predpostavlja, da so raje doma v revščini kot pa da bi delali in so zato kolektivno sumljivi (če pa ste iz SDH in za 11.000 evrov sedite doma, seveda ne spadate v to kategorijo, saj niste revni).

A zgleda, da kljub desetletni viktimizaciji in udaru na pravice najrevnejših, »socialnih goljufov« ni nič manj, sintagma je še vedno v igri, po Bertonclju sodeč čedalje bolj. Kot pravi finančni minister, naj bi s preganjanjem teh »socialnih goljufov« celo zamašili predvideno proračunsko luknjo v višini 160 milijonov. Pri tem nobeno ministrstvo in noben minister ni nikoli pojasnil, kaj »socialne goljufije« sploh pomenijo, koliko da jih je, kakšna je domnevna finančna škoda in za kakšen obseg naj bi šlo. Nihče od tistih, ki se ukvarjamo s socialno politiko in nihče od onih, ki delajo na centrih za socialno delo, ni nikoli - kljub zahtevam - dobil nikakršne razlage o teh famoznih »socialnih goljufijah«.

Ko bralec na hitro preleti intervju, lahko dobi napačen vtis, da minister ne ve, kaj govori. Po eni strani se pritožuje, da se preveč »pogovarjamo o razdeljevanju«, hkrati pa navija za povišanje plač najbolje plačanim skupinam (vključno s samim sabo) - kako gre to skupaj? Seveda gre. Minister je hotel reči prav to, kar je povedal: pri zviševanju dohodkov najbogatejšim se nehajmo pogovarjati o razdeljevanju. In ker je kar trikrat omenil boj proti »socialnim goljufijam«, ima gotovo tudi kakšno idejo o tem, kaj naj bi to pomenilo. Čas bi že bil, da nam jo nekdo pojasni. 

Grega Repovž se je lotil zanimive teme, kako Plačano delo vpliva na naše življenje in življenjsko okolje. Sprememba obstoječega vzorca bo zelo zahtevna in ni pričakovati, da bi se lahko zgodila kaj kmalu. Saj se še bolj enostavne stvari spreminjajo zelo počasi in postopoma. Krive temu so naše obstoječe navade prebivalcev, navade delodajalcev in navade političnih strank, da pri svojem ravnanju dajejo prednost strankarskim pred javnim interesom. Zato me veliko bolj zanima, kako zmanjšati nepotrebno plačano in neplačano delo in s tem zmanjšati njegov slab vpliv na okolje.

Denimo, razne poti so tudi delo, plačano ali neplačano. Pot v službo lahko močno vpliva na okolje. Za ilustracijo si samo oglejmo prometne konice ter množico parkiranih avtomobilov pred nekaterimi podjetji in ustanovami. Včasih so nekatera velika podjetja vozila svoje delavce z lastnimi avtobusi ali pa so zaposleni uporabljali javni promet. Z razvojem motorizacije se je to spremenilo in podjetja raje plačujejo zaposlenim uporabo lastnega vozila in gradijo velika parkirišča ter s tem spodbujajo in omogočajo sedanje ekonomsko neracionalne in za okolje škodljive navade. Kljub visoki stopnji digitalizacije poslovnih procesov se skoraj ne uporablja delo na domu. S tem bi privarčevali poti v službo in lahko bolj racionalno uporabili poslovne prostore itd.

V prejšnji državi se je posvečala velika pozornost policentričnemu razvoju in s tem približanje delovnih mest prebivališčem, na kar se je v novi državi, zlasti v prvih letih, precej pozabilo. Priča smo zapiranju bančnih, poštnih in drugih uradov, kar bo povečalo dodatno podaljšanje poti uporabnikov. Kar so doslej opravili peš, bodo v bodoče morali opraviti s prevoznim sredstvom. Skrb za reševanje teh novih problemov je na lokalnih skupnostih, ki so pa nemočne pred ekonomskimi izračuni nosilcev teh dejavnosti. Če ne želimo preprečiti praznjenja podeželja in povečevanja socialnih problemov zaradi staranja prebivalstva, se bo v reševanje teh problemov morala vključiti tudi država.

Naša oblast bi morala biti vzor za racionalno in okolju prijazno ravnanje. Toda ni. Omenil bi samo največji nesmisel. Kadar imajo koalicijske stranke ali vlada na dnevnem redu kakšno posebej pomembno zadevo, se umaknejo na Brdo pri Kranju, kamor se vsak minister pripelje s svojim avtomobilom. Na Brdu so zato, da lahko nemoteno delajo, kot da si miru ne bi mogli zagotoviti tudi v Ljubljani. Zanimivo je, da jih ne moti izgubljeni čas za pot na Brdo in nazaj, niti večji stroški, ki s tem nastanejo, da ne omenim onesnaževanje zraka zaradi izpustov te množice avtomobilov.

Zanimivo je tudi, da so moji otroci hodili peš v bližnje šole. Sedaj, ko hodijo vnuki v iste šole, jih vozijo na začetku starši z avtomobilom, pozneje pa šolski kombi. S to prakso so dosegli, da so otroci v slabši telesni kondiciji, velikokrat porabijo premalo kalorij in se zato nagibajo k preveliki telesni teži. Razen tega to prevažanje omejuje druženje otrok izven šole in zavira razvoj samozavesti.

Seveda imamo prebivalci, kot porabniki, s svojo izbiro, pestro paleto možnosti za zmanjševanje negativnega vpliva na okolje. 

Od najboljših terjamo popolnost. Dr. Nežmah je doktor družboslovnih znanosti in uveljavljen novinar. Če od koga, potem od takšnih izobražencev terjamo vzorčno pisanje.

Če se je dr. Nežmah odločil brcati mrtvega konja in piše filipike zoper nekdanji družbenopolitični sistem, naj jih piše, le natančen naj bo pri tem opravilu. In naj piše o socializmu. Kajti komunizma ni bilo. Komunizem je bil le utopičen sistem, ki je bil šele predviden tam nekje v daljni bodočnosti.

Pri napačni uporabi pojmov dr. Nežmah ni osamljen. A to ga ne sme opravičevati. Terminološka natančnost je v njegovem poklicu in ob njegovi izobrazbi nujno potrebna. Sicer mu ne moremo verjeti, tudi ko piše o zelo verjetnih stvareh. O tesni povezanosti politike z onesnaževalci okolja. 

V članku „Boj za duše“, ki je bil objavljen v prejšnji številki Mladine, sem zapisal, da izobraževanja psihologov izvaja Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; ti kadri nato lahko na Medicinski fakulteti izvajajo specializacijo za klinične psihologe, ki so usposobljeni za izvajanje psihoterapije. Poleg ljubljanske pa psihologe po dvostopenjskem bolonjskem sistemu izobražuje tudi mariborska Fakulteta za filozofijo, na kateri deluje oddelek za psihologijo pod vodstvom doc. dr. Bojana Musila; profesorjem omenjenega oddelka in vsem, ki sem jih z nehoteno izključitvijo iz prvotnega članka prizadel, se opravičujem. 

Spoštovani minister Simon Zajc, v intervjuju za Mladino (št. 27) ste med drugim naslovili vprašanje gospodarske rasti v luči transformacije s ciljem doseganja ogljične nevtralnosti do leta 2050. V vaših nasprotujočih se odgovorih ste (nehote) razgalili nesposobnost dominantne politike, da bi se odločno spopadla s podnebno krizo in v ta namen sprejela nujno potrebne politike. Tako je iz vaših odgovorov po eni strani razvidno, da se zavedate resnosti krize, v kateri se nahajamo in da se zavedate, da nenehna gospodarska rast na planetu z omejenimi viri ni mogoča. Hkrati pa vaši odgovori kažejo na to, kako zelo ste ujeti v prevladujočo paradigmo gospodarskega modela, temelječega na rasti, ki ga podpira prepričanje, da že s tehnološkim razvojem lahko dosežemo nujno zmanjšanje emisij. Posledično, vaš intervju vliva nemogoče upanje, da je mogoče podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti ublažiti, ne da bi prebivalci bogatega dela sveta, kamor spada tudi Slovenija, radikalno spremenili svoj življenjski slog.

Tako ste na novinarjevo vprašanje, ali je na omejenem planetu z omejenimi viri možna neskončna rast proizvodnje in prodaje, najprej zatrdili: „Ne. Jasno je, da bo treba iti po poti trajnostnega gospodarstva, da bo treba ostajati v mejah zmožnosti planeta“. Takoj za tem pa ste - na bolj konkretno vprašanje, ali bi podprli ukrepe za načrtno omejevanje gospodarske rasti – izrazili osebno prepričanje, da „to ne bo potrebno, če bomo ustrezno spremenili način delovanja gospodarstva. In to zajema vse segmente, od pridelave hrane do industrijske politike.“ Da je kompromise med rastjo in ozelenitvijo možno uspešno preseči, dodatno utemeljujete s tehnološkim napredkom, s tem ko pravite: „IPCC sicer trdi, da je razogljičenje možno že z obstoječimi tehnologijami, sam pa pričakujem, da bo prav tehnološki napredek tisti, ki bo dal odločilni prispevek k razogljičenju v zadnjih petih letih pred letom 2050“. Uvajanje tehnoloških rešitev, ki prispevajo k zmanjšanju emisij in ki izboljšujejo energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov, je nedvomno nujno potrebno. Vendar pretirano zanašanje na tehnološki napredek ostaja le pobožna želja, saj je treba upoštevati, da se povečanje učinkovitosti, ki izhaja iz tehnoloških inovacij, lahko prelije v neželene spodbude za večjo porabo (gre za t.i. Jevonsov paradoks oziroma povratni učinek). Zato morata tehnološke rešitve spremljati tako ustrezna davčna in monetarna politika, ki bosta krepili ekološke davke, omejili rast neenakosti in spodbudili pravično redistribucijo dohodka in ustvarjenega bogastva, kot tudi občutno zmanjšanje potrošnje izdelkov in storitev z visokim ogljičnim odtisom. Če za primer vzamemo meso, potrebno zmanjšanje uživanja mesa zahteva 80 odstotni upad do leta 2050.

Da sta gospodarska rast in razogljičenje nezdružljivi, kažejo vse relevantne, neodvisne študije, ki temeljijo na zgodovinskih trendih in projekcijah na podlagi modelov. Študije so enotne, da: prvič, ne obstajajo empirično podprti dokazi, da lahko dosežemo absolutno ločevanje (angl. decoupling) med rabo virov na globalni ravni in nadaljnjo gospodarsko rastjo; in drugič, zelo malo verjetno je, da bo absolutno ločevanje emisij doseženo dovolj hitro, da se prepreči globalno segrevanje nad 1,5°C oziroma 2°C, celo v najbolj optimističnih pogojih. Tako ena izmed novejših raziskav ugotavlja, da je za ciljno vrednost do 2°C zmanjševanje emisij možno samo, če je globalna gospodarska rast nižja od 0,45%. Vendar, če želimo zasledovati cilj do 1,5°C, je zmanjševanje emisij empirično izvedljivo le v scenariju odrasti.

Glede na to da velike upe polagate v krožno gospodarstvo, je treba vedeti, da bi izboljšanje oziroma povečevanje krožnosti nedvomno lahko zmanjšalo ekološki vpliv snovnega pretoka, vendar pa podatki kažejo, da zgolj transformacija v krožno gospodarstvo ne bo zadostovala, saj ima le majhen delež celotnega pretoka krožni potencial. Tako Circularity Gap Report 2019 pravi, da je skupna količina snovi, ki je trenutno v uporabi (tj. gospodarske zaloge) 10-krat višja od letne potrošnje snovi za enkratno uporabo. To pomeni, da moramo hkrati začeti uvajati strategije, ki bodo na eni strani zagotovile, da so te zaloge čim dlje v kakovostni funkciji, hkrati pa bomo morali razvijati nove rešitve, da bomo dosegli bistveno ločitev rabe virov in pritiska na okolje od rasti BDP (dostopno na https://docs.wixstatic.com/ugd/ad6e59_ba1e4d16c64f44fa94fbd8708eae8e34.pdf).

Minister, od vas pričakujemo, da bo ministrstvo za okolje pri oblikovanju ukrepov za dosego podnebnih ciljev, zlasti pa Zakona o podnebni politiki, zasledovalo previdnostni pristop in da bo podnebno politiko utemeljilo na znanstvenih dognanjih in robustnih empiričnih dokazih. Zlasti pa bi vaše ministrstvo, kot nosilni resor pri oblikovanju podnebnih ukrepov, moralo preseči ujetost v rastizem (angl. growthism) kot gospodarsko dogmo, v katero ne smemo podvomiti. Rasti ali ne rasti, to ni več vprašanje. Ključno vprašanje našega časa je, kako bomo oblikovali alternativne načine za ločitev družbene blaginje in razvoja od rasti. Trajnostna odrast, ki zagovarja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje s ciljem ohranjanja blaginje ljudi in izboljšanja ekoloških pogojev in pravičnosti na planetu, se uvršča med najbolj prepričljive alternativne modele gospodarske blaginje. Kot takega ga je prepoznala tudi Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in storitvah ekosistemov (IPBES) v svojem poročilu iz maja 2019 (Global Assessment Report, dostopno na https://www.ipbes.net/global-assessment-report-biodiversity-ecosystem-services). Od vas in ministrstva, ki ga vodite, upravičeno pričakujemo, da boste predloge ukrepov, ki smo jih izoblikovali v okviru gibanja za odrast, vključili tudi pri snovanju ambiciozne nacionalne politike, ki bo omogočila stabilen prehod v družbo onkraj rasti. Več o gibanju odrasti in predlogih gibanja lahko najdete na https://www.degrowth.info/en/ in https://degrowth.org/. 

Največkrat ne preberem celotnih pamfletov Bernarda Nežmaha, ker enostavno ne zdržim do konca. Tokrat pa sem ga, saj je že začetek pokazal, da bo v članku veliko gradiva za analiziranje načina njegovega razmišljanja in argumentacije. Razumem, da je vsakotedensko pisanje kolumn in pamfletov težaško delo, saj ni vedno primernih tem za zapolnitev ene strani. To pa ne more biti opravičilo za neokusno razpravljanje. Ker pa, kot je zapisal avtor, lahko ima vsakdo svoje mnenje, ga imam tudi jaz, zato braz slabe vesti zapišem, da je pamflet priznanega komentatorja, tipičen primer „gostilniške argumentacije“, nabit z močno emocionalno nabitimi besedami. Avtor lahko razmišlja po svoje. Če pa ima vsaj trohice spoštovanja do človeškega življenja, nima pravice spomenika talcem umestiti med „nekaj spomenikov v čast partijskemu režimu“. Če smo natančnejši, spomenikov niso „pobarvali“, ampak oskrunili. Mora pa te res mučiti „nenavadno čustvena vnema“, da to primerjaš s posilstvom. — Ivan Ocepek, Prevalje

Slovenci smo blage duše milozvočnega jezika, in celo kletvice, ki jih tu in tam – neradi, le v hudi sili -, uporabljamo, je prineslo z barbarskega Balkana. Lastnih tako rekoč nimamo; če smo na koga jezni, mu požugamo s prstom, rekoč: »Ti, ti! Lump!« Če smo hudo razkačeni, rečemo »Bes te plentaj!« Nihče ne ve, kaj to pomeni, a je žalitev huda, da ji ni para.

Ko se je torej pojavil problem viška zveri v podobi volkov in medvedov, in ko je neka medvedja mati prestrašila staro mater človeške vrste, so še bolj povzdignili glas oni, ki so zavzeto zahtevali »odvzem iz narave« nekaj sto človeku nevarnih živalskih primerkov. To je seveda prav: v tej državi nihče ne sme biti zaščiten kot medved, še medved ne!

Pobijalo se jih ne bo, morilo še manj (saj nismo barbari!), odvzelo se jih bo iz narave in bodo vse koze in ovce cele, da jih bomo lahko spekli na ražnju. Kaj se bo zgodilo z »odvzetimi«, nihče ne poroča.

Mene zanima še jezikovna plat fenomena - elegantnega izražanja, ki mu ni para na svetu! Slovenci smo lahko luč »civiliziranega sveta«!

Kje vse lahko »hasnujemo«?

Vzemimo osmrtnice. Ne bomo več pisali: »Po dolgi bolezni je mnogo prezgodaj umrl naš dragi dedek in pradedek Franci Prednik … Žalujoči vnuki Žan, Liam in Tilen, pravnuki Mai, Tai in Kai.« Ne, zdaj se bo pisalo: »Po večletnem nelagodnem počutju, ki mu ni bilo najti vzroka, je bil po krivici in tik pred svojo stoletnico nepričakovano vzet iz narave naš nadvse ljubljeni Franček Prednik …« Tudi zavarovalnice bi profitirale: »Upravičenec do zavarovalnine je po odvzemu zavarovanca iz narave njegov dedič, spodaj podpisani Liam Prednik.« In šele kletvice!

Nobena, in res nobena, ki bo svojega moža zalotila na drugi, ne bo rekla: »Ubila te bom, kurbir prekleti!« Ne, zdaj bo dahnila: »Odvzela te bom iz narave, Bogu nevšečni spolni delavec!« In za vse to so zaslužni medvedi in volkovi! 

Naslov članka me spominja na desničarje, saj je pohlevnost eden od pomembnih atributov kateheze. To se je nam pripetilo z ustanovitvijo SDH, vlada ne bo odgovorna za razprodaje premoženja državljanov in DUTB, zavožene kredite ne bodo reševale banke same, ki imajo vso infrastrukturo, pač pa neka organizacija z nejasno odgovornostjo. Iz takšnih jajc se ne more izvaliti kaj drugega kot klopotci. Rezultati so že takšni!

Na žalost imamo na vrhu države politike, ki spominjajo na manekene, igralce in učitelje. Kar je najhuje, izberejo si svetovalce, ki so jim na moč podobni, če pa slučajno svetujejo kaj dobrega, pa se sami ustrašijo in ne prevzamejo nobene odgovornosti za svoje ravnanje. To se na žalost ponavlja v nedogled, sedaj s prodajo Abanke.

Slovenski prebivalci in podjetja iz Slovenije imajo v bankah, ki jih nadzoruje Banka Slovenije, okoli 22 mlrd evrov depozitov v različnih oblikah. NKBM je sedaj kupila Abanko in s tem dobila še dodaten delež depozitov. Končni lastnik obeh bank pa ni kakšna banka, temveč finančni sklad begajočega (fluktuirnega) kapitala. Država se je s prodajo obeh bank takšnemu kupcu finančno zelo izpostavila. S kapitalom (depoziti) razpolaga tuj sklad, ki bo denar obračal po svojih in ne po slovenskih interesih. Njegova odgovornost je skoraj nična, odgovornost za depozite varčevalcev pa večinsko preložena na državo. Za takšen položaj je neposredno odgovorna vlada s predsednikom na čelu, ker je izpostavila državo prevelikim tveganjem. Ni opravičila! 

Spoštovani!

Kot nacionalni sodelavec Svetovne zdravstvene organizacije za področje obvladovanja rabe tobaka bi se rad zahvalil za izvrsten in udaren članek o lobiranjih med poslanci v zvezi z novelo zakona o obvladovanju rabe tobaka, ki sta ga pripravila vaša novinarja Borut Mekina in Jure Trampuš.

Ta članek je bil izjemno pomemben pri dokončni zavrnitvi novele, za kar sem vam zares hvaležen. Pri obvladovanju rabe tobaka, ko imamo zelo močnega nasprotnika v finančno mogočni tobačni industriji, ste nam mediji na ta način v izredno pomoč.

Želim vam uspešno delo še naprej. 

Ko mi bo jedrski strokovnjak dr. Andrej Stritar pojasnil, kateri komunizem je kriv za nesreči na Otoku treh milj in v Fukušimi, bom spremenil svoje mnenje tako o komunizmu kot o človeški naravi.

Klanjanje navzgor in pritiskanje navzdol ni izum komunizma, še vedno ga prakticirajo na Japonskem in gotovo še kje, kjer se zgrozijo ob omembi komunizma, in tudi Stalin je svoje znanje in svoj značaj oblikoval v semenišču.

Vse jedrske nesreče doslej so bile posledice človeške narave, te pa ne bo spremenil ne komunizem in ne kapitalizem.

Ker je resnična umetna inteligenca domena znanstvene fantastike in bo tako ostalo še dolgo, se podobnim nesrečam na vseh področjih človekove dejavnosti žal tudi v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Problem je nerešljiv iz naslednjega razloga: Vsega upravljanja nikakor ne moremo in tudi nočemo prepustiti algoritmom. Nobenega računalniškega programa namreč ni mogoče testirati za vse možne okoliščine, zato je treba za vsak primer imeti ’rdeči gumb’, da lahko v dogajanje poseže človek. Če pa se lahko v ključnem trenutku v dogajanje vmeša človek, je sistem takrat pač prepuščen na milost in nemilost človeškim napakam.

V takih primerih je namreč treba ukrepati ne le hitro, temveč tudi pravilno. Ko človek sreča leva, nič dosti ne premišljuje, temveč steče na vso moč. Žal danes večini ljudi ne grozijo levi, temveč okvare jedrskih elektrarn in avtomobili. Za te nevarnosti pa nam evolucija še ni uspela vgraditi primernega hitrega in pravilnega odziva.

Z nečim pa se s strokovnjakom globoko strinjam, le posplošil bi njegovo misel. Današnja civilizacija je z vsemi svojimi pridobitvami tako ranljiva, da kar kliče po tem, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj hudega. Preproste stvari so robustne in odporne proti motnjam, sofisticirane stvari pa vsaka malenkost vrže iz tira. Inženirji vemo: ’Vse, kar lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo, in to na najslabši možni način’, kot pravi razširjeni prvi Murphyjev zakon. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku z naslovom Hitri vlaki v počasni Sloveniji? po nesreči zapisal, da je gradnja proge hitre železnice med Milanom in Torinom stala 2,5 milijona evrov. Znesek bi moral biti v milijardah. Za napako se opravičujem.

Dokler bo na svetu vsaj en svoboden človek, ki se bori za svobodo, bo še mogoče ubraniti svobodo. Kljub bizarni, neverjetni odsotnosti podobnega poročanja vseh drugih medijev o pritiskih tobačnih kartelov na poslance in na tobačno zakonodajo, ki rešuje življenja, še vedno zadošča, da imamo vsaj en pošten medij (v tem primeru Mladino) in nekaj pogumnih novinarjev. A vprašati se moramo, ali je tobačni lobi prodrl (če odmislimo ostale) celo v RTV Slovenijo in na STA – ki naj bi posredovala pomembne informacije za javnost, pa o tej temi praktično molčita? Številni drugi mediji tej temi celo niso namenili niti ene novice. Kje so ostala tudi mnenja društev bolnikov, npr. onkoloških bolnikov, pljučnih bolnikov, ustanov, kot je UK Golnik, kje sta mnenji Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva? Saj se bo tudi brez njih ta groteska ustavila, ostro odlaganju enotne embalaže nasprotujejo na Ministrstvu za zdravje, na Nacionalnem Inštitutu za javno zdravje, Onkološkem Inštitutu Ljubljana, na Zvezi društev za boj proti raku, v veliki mreži številnih nevladnih organizacij na področju zasvojenosti, a tudi molk in pasivnost preostalih je žalostno dejstvo.

Kljub lobiranju, izsiljevanju in vnebovpijoči korupciji v medijih, je pobuda 37 poslancev (za reševanje agonije smrtonosne tobačne industrije) – obsojena na neuspeh. Razkritja v Mladini, poznavanje 75-letne zgodovine delovanja tobačnih kartelov, kar temeljito razkriva knjiga Zlati holokavst, njihovega zarotniškega in mafijskega delovanja (leta 2006 so bili obsojeni po proti-mafijski zakonodaji RICO Act) in sprožena preiskava KPK kažejo, da se takim nedvomno koruptivnim praksam v parlamentu le čas izteka. Tako namerno(!) smrtonosen izdelek, kot je današnja cigareta, pač nima pravice do oglaševanja – zato bo od leta 2020 naprodaj v enotni embalaži. Vabim vse deležnike, predvsem vse zdravstvene delavce in poštene novinarje, kar jih še je, da res zelo jasno in glasno izrazijo svoje mnenje – zdaj je pravi čas za to- in enkrat za vselej preprečijo tako smrtonosno korupcijo v parlamentu. In seveda vse poslance, da v imenu ljudstva izberejo življenje brez bolezni in svobodo brez zasvojenosti, ne pa le lastnih (finančnih) in drugih koristi, kar so jim očitno ponujali lobisti - za volivce in vse prihodnje generacije pa prinašajo zasvojenost, bolezen in smrt. Izbira še nikoli ni bila tako jasna in enostavna. 

Koalicija NVO na področju preprečevanja zasvojenosti predlaga Državnemu zboru RS oziroma Odboru DZ za zdravstvo, da začasno umakne predlog zakona iz razprave, dokler KPK ne odloči v postopku preverjanja korupcijskih tveganj glede morebitnih povezav podpisnikov predloga in tobačne industrije. Skupina 38 poslancev s prvopodpisanim Jernejem Vrtovcem (NSi) je v parlamentarni postopek (po hitrem postopku) vložila predlog Zakona o spremembah zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI).

Poslanci predlagajo zamik ukrepa enotne embalaže s 1. januarja 2020 na 1. januar 2023, kar utemeljujejo z argumenti, da je »Slovenija ena izmed redkih držav na svetu s takšnim ukrepom«, ki »ni predviden v Evropski direktivi o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov (2014)«, in da je hkrati »vprašljiv tudi vpliv omenjenega ukrepa na zmanjšanje porabe tobaka in s tem na javno zdravje«. Dejstvo je, da so omenjeni argumenti predlagateljev izrazito sporni in netočni, in po vsej verjetnosti prihajajo s strani tobačne industrije in njenih lobistov, ki skušajo povsod po svetu s prikritim lobiranjem in pogosto tudi korupcijo zamakniti vsakršen ukrep, ki je naperjen proti njim in njihovim dobičkom. Navidezna podpora večjim vlaganjem države v preventivo je po prepričanju koalicije NVO zgolj »dimna bomba« za preusmerjanje pozornosti stran od ključnega predlaganega ukrepa – tj. zamik uvedbe enotne embalaže.