Spoštovani, v članku o mariborski razstavi, posvečeni eni prvih slovenskih fotografinj, Zori Plešnar, je žal nastala napaka pri navajanju njene izjave. Občudujoče sem zapisala, kako poetično je opisala svoje popotniške izkušnje. Gospa Plešnar pa me je pisno opozorila, da je v tej izjavi navedla prvi dve vrstici nam vsem znane Kosovelove pesmi Potovanje: In tu in tam. Le bežno potovanje.

Drevo in stolp. In hiša. Gora. Hrib.

Kot žalost mrzla. Kakor tihe sanje.

Odhajaš. Truden in težak utrip.

Tako se v celoti glasi prva kitica te pesmi Srečka Kosovela, ki se nadaljuje: Postaja. Restavracija. In listje se siplje raz kostanje preko miz.

In tista dama. Tiha je in sama.

Pogled. Rjavo listje. Bežen vtis.

Tujina: kot jesen in kot neznanka vsa bežna, mrzla. Tu pri nas toplo.

Leteče listje. Proti Karavankam.

Tunel: v poltemi sije nje oko.

Opravičujem se bralkam in bralcem revije Mladina in gospe Plešnar. 

Zoran Stančič, vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, se je odzval na objavi Boruta Mekine in Grege Repovža v 18. številki Mladine. Razumem, da brani krivo komisijo, vendar njegovi argumenti ne držijo. Evropska komisija je res sprejela Sporočilo, ki naj bi veljalo od 1. avgusta 2013 dalje. Vendar v 90. točki Sporočila piše, da bodo priglasitve, ki jih je Komisija evidentirala pred tem datumom, pregledane po merilih, ki so se uporabljala v času priglasitve. Za NLB je bilo to januarja 2013, za NKBM junija 2013; Banka Celje, Abanka in Gorenjska banka pa do takrat in tudi kasneje državne pomoči sploh niso rabile in ne priglasile. Sodišče EU je julija 2016 ugotovilo, da država članica pred dodelitvijo državne pomoči ni zavezana naložiti bankam v težavah, da podrejene instrumente spremenijo v lastniški kapital, jih odpišejo ali zagotovijo, da v celoti prispevajo h kritju izgub. Sporočilo za članice ni obvezno, smernica (direktiva) je bila sprejeta šele leto dni pozneje.

Stresne teste ni izvajal samo Oliver Wyman iz Bermudskih otokov, temveč tudi podjetje Roland Berger. Njuni oceni kapitalskega primanjkljaja po neugodnem scenariju sta se razlikovali za 1,5 milijarde evrov, upoštevali so tistega z večjim minusom. Nepremičnin niso vrednotili lokalni cenilci, temveč prav tako od Evropske komisije določena podjetja CBRE, Jones Lang Lasalle, Cushman & Wakefield in Colliers, resda ob sodelovanju romunskih študentov in kar iz mimo nepremičnine vozečega avtomobila, brez upoštevanja podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije.

Predpostavke o možnih bodočih makroekonomskih gibanjih so bile napačne. Tako so npr. predvidevali v letih 2013-2015 še tretjo zaporedno recesijo v višini -9,5 odstotka BDP (bruto družbenega proizvoda), z verjetnostjo samo 1 odstotek, dejansko pa je bila v tem obdobju dosežena rast BDP v višini +4,8 odstotka. Država lahko preigrava različne scenarije razvoja, vendar ne more na osnovi špekulativnega padanja BDP razlaščati lastnikov bank. Lahko predvidi ukrepe, ki jih bo izvedla v primeru realizacije posameznega scenarija, vendar šele takrat, ko bo do njega prišlo. Poleg tega je bilo koncem leta 2013 iz statističnih podatkov že jasno, da je slovensko (in evropsko) gospodarstvo rastlo od 2. četrtletja naprej in ne šele od leta 2014 dalje. Donos na slovenske 10-letne obveznice se je zniževal od avgusta 2013 naprej.

Tudi predpostavke pregleda kakovosti sredstev (AQR) in stresnih testov za leto 2014 so bile nerealne: napovedi, do kolikšne spremembe količnika prvovrstnega temeljnega kapitala bank (CET1) bi prišlo ob uresničitvi neugodnega scenarija v vsakem od treh let obdobja 2014-2016 glede na mediano vrednosti vseh preizkušenih bank, so dale za Slovenijo -14, 6 odstotka, za Grčijo -10,2 odstotka in za Ciper -8,1 odstotka. Pri spremembi količnika CET1 v tem obdobju po prispevku neugodnega scenarija in po prispevku dodatno ugotovljenih slabih terjatev je bila Slovenija daleč najbolj kritično vrednotena. Take predpostavke so določili prav zato, da bi dokazali pravilnost cenitev kapitalskega primanjkljaja v letu 2013.

Odbor Evropskega parlamenta za gospodarstvo je junija 2018 objavil študijo z naslovom »Podrejeni dolg in njegova samo-uvrstitev: zavajajoče prodajanje finančnih proizvodov«, v kateri ugotavlja, da je bila obravnava v Sloveniji izredno in nesorazmerno stroga. Bruseljski inštitut Bruegel je leta 2014 objavil rezultate primerjalne analize za 15 slabih bank v 13 državah, po katerih je Slovenija dala slabi banki (Družbi za upravljanje terjatev bank, DUTB) največji, 71-odstotni popust za »slabe terjatve« bank in za nameček še vsa zavarovanja zanje – razlika je bila odtujena bankam in njihovim lastnikom. Po analizah The Euro Plus Monitor o konkurenčnosti držav EU je bila Slovenija leta 2013 najbolj odporna država EU proti finančnim šokom, ker je imela visok presežek izvoza, nizko zadolženost države in nizek javni dolg in majhen delež kapitala bank v BDP.

Pravilnost ovadbe NPU dokazuje tudi ozadje »ropa stoletja«, kot je sanacija bank pogosto poimenovana. Delo je že aprila 2013 pisalo, da bo Slovenija ’tarča klasičnega špekulantskega dirigiranega napada na državo’. Mediji in strokovnjaki so veliko pisali o ’finančnih morskih psih’, ki so se lotili tudi Slovenije. Med njimi je tudi ameriška banka Goldman Sachs, »banka, ki vodi svet«. Predsednik ECB Mario Draghi, ki se je trudil preprečiti preiskave kriminalistov v Banki Slovenije, je nekdanji uslužbenec Goldman Sachsa. Isto velja za vrsto vodij Deutsche Bank, ki je svetovala pri prodaji NLB. Zato ni čudno, da je bila prodana za tako nizko ceno. Razpon cen je bil 51,5-66,0 €, vendar so se vse pravne osebe iz tujine odločile za najnižjo ceno - očitno je šlo za kartelni dogovor. Cena na borzi je do sedaj zrasla na 62,8 € - za 22 %! Sinteza (koalicija civilne družbe) je prav zato vložila ovadbo zoper vodstvo SDH. Predsednik Evropske komisije v času ’sanacije bank’, Jose Manuel Barroso, je sedaj svetovalec banke Goldman Sachs in ne-izvršni direktor njene mednarodne podružnice. Goldman Sachs je deveti največji lastnik sklada Apollo Global Management, ki je dobil v dar našo NKBM.

Svet Banke Slovenije (BS) je v začetku decembra 2013 sprejel odločitev o dokapitalizaciji NLB, NKBM in Abanke, ki ni vključevala izbrisa delnic in podrejenih obveznic. Šele na osnovi pritiskov takratnega guvernerja Jazbeca, ki se je skliceval na »visoko raven odločanja« (»high level decision«), je Svet BS to svojo odločitev spremenil ter se odločil za izbris delnic in podrejenih obveznic. Za svoje usluge velekapitalu je dobil nekdanji guverner in vodja ’sanacije’ bank nagrado, saj ga je Evropska komisija imenovala za direktorja Enotnega odbora EU za reševanje bank. Služba je zanj ugodna, ne samo zaradi visoke plače, temveč tudi zaradi imunitete pred slovenskimi organi pregona. Od Banke Slovenije je dobil še 75 800 evrov bruto odpravnine, čeprav je odšel na lastno željo. 

Spoštovani, Mladina št. 20 je objavila članek Marjana Horvata o tržaški proslavi obletnice D’Annunzieve okupacije Reke. Na koncu članka se avtor sprašuje, kako bodo Rečani ocenili napovedano tržaško dogajanje, zlasti še v luči Tajanijevega izpada v Bazovici. Kot Rečanka, ki že več kot 20 let živi v Trstu, se čutim nagovorjena in se zato oglašam.

Italijansko zgodovinopisje je D’Annunzievo okupacijo Reke vse do 70. let tolmačilo pretežno z levičarskih stališč kot predhodnico fašizma. Tedaj pa je zgodovinar Renzo De Felice rehabilitiral del D’Annunzievega podviga kot razburljivo, pisano, anarhično pustolovščino norih mladeničev, ki naj bi v drugi fazi okupacije napeljal svojega pesnika-preroka (a obenem pesnika-vojaškega poveljnika) k zasuku v levo. Pri tem se je oprl predvsem na Ustavo reškega namestništva, ki se tudi v vašem članku navaja kot znanilka naprednih idej enakosti – narodne, spolne, verske. A v tej zvezi velja opozoriti, da pozna ta Ustava dve različici: izvirni osnutek mladega Alcesteja De Ambrisa, ki dejansko temelji na republikanskih idejah, zatem pa še D’Annunzievo predelavo, ki je hkrati njeno dokončno besedilo in te ideje odeva v sublimno retoriko, ki jih spotoma kvasi in naravnava v izrazito imperialistično in diktatorsko smer. Sicer pa tudi tako predelane Ustave D’Annunzio ni želel uveljaviti in je z njeno objavo zavlačeval mesece.

Ni dvoma, da so se nori mladeniči ogrevali za najrazličnejše ideje v razponu od skrajno levih do skrajno desnih, o čemer priča tudi njihova poznejša življenjska pot. In vendar je v njihovem krogu tedaj prevladovala „kultura poraženih“ s koncem prve svetovne vojne: zamaknjenost, ki se je napajala pri njihovi mladosti, zavračanje mirnodobne normalizacije, proti-parlamentarizem in militarizem, zavračanje demokracije in diplomatskih rešitev, sovraštvo do bank in držav – ob tem še rahli antisemitizem. Nekaj, kar je torej bilo dokaj blizu fašizma iz leta 1919, ki ga sodobno zgodovinopisje prav tako poskuša prikazovati kot nekakšen „blagi“ fašizem v primerjavi z onim zločestim, ki naj bi po neki čudežni preobrazbi iz njega vzniknil komaj nekaj mescev pozneje (pa saj je sam Mussolini izšel iz socialističnih vrst, mar ne?) Živopisna pričevanja mladeničev o mesecih, ki so jih preživeli na Reki, so hranila in še vedno napajajo domišljijo mnogih – zgodovinarjev, nostalgikov, umetnikov. Od njih izvirata opredelitev okupacije kot nenehnega „proslavljanja“ in usodna vzporednica, ki zanjo nosi odgovornost De Felice, s pariškim majem 1968, ki jo navaja tudi vaš članek. Usodna, pravim, ker menim, da je povzročila nemalo škode pri ocenjevanju reškega dogajanja, a se njena strupenost kaže prav v današnjem času, ko res ne manjka uporniške srbečice zoper državne in politične sisteme.

Kdor se navdušuje nad takšno pripovedjo, pozablja, da je D’Annunzio v isti sapi grmel z grobo imperialistično retoriko, v kateri je Slovane prezirljivo zmerjal, ter da so ga že po nekaj mesecih bili siti tudi tisti meščani, ki so ga bili navdušeno pričakali. Ko je nekaj mesecev po vdoru v mesto izpeljal referendum in so se na njem meščani izrekli proti njemu, je referendum enostavno preklical – in to je vse, kar je še mogoče reči k neposredni demokraciji, o kateri je sanjaril De Ambris.

Nalašč se tu ne mudim pri preganjanju reških Hrvatov. Čeprav je ozračje bilo dejansko značilno za kolonialne podvige, ne gre (zgolj) za to, da so bili reški Hrvatje za časa okupacije preganjani. Gre za to, da pomeni D’Annunzieva okupacija začetek konca večkulturnega tkiva mesta; da so se morali v tistem trenutku opredeljevati tudi tisti, ki so sebe imeli za deležnike tako slovanske kot italijanske omike in da je navsezadnje vsa ta predstava zlorabila mesto za svoje prizorišče. Kar pa zadeva napredne državljanske pravice (denimo, pravico do razporoke), so bile Rečanom in Rečankam znane še iz ogrske zakonodaje.

Z ozirom na to, da sta žrtvi fascinacije s to bojda neogibno zgodovinsko epizodo tudi Janez Janša (alias Davide Grassi) s svojim projektom „Il porto dell’amore“ iz leta 2009, a tudi Jela Krečič, ki je o projektu navdušeno pisala kot o „poeziji na oblasti“, bi resnično rada vedela, kako se s tem umetniškim projektom, pri katerem se z namišljenega svetilnika v reškem pristanišču berejo paragrafi Ustave, sklada sledeči odlomek: „Rimski ritem, usodni ritem izvršitve, mora prignati spet do stopanja po konzulskih cestah oni drugi, nemirni rod, ki si domišlja, da lahko briše mogočne sledove in ponareja slavno zgodovino. Na latinskih tleh, na prsti, ki jo je zrahljal rimski lemež, bo latinski stvariteljski duh prej ali slej prekvasil oni drugi rod.“ (Ustava reškega namestništva, člen 50). 

V odzivu na članek o ravnanju slovenske policije pri obravnavi prosilcev za azil na meji tiskovni predstavniki notranjega ministrstva zagotavljajo, da je vse v redu, da policija, država z begunci ravnata zakonito in humano oziroma: »V Sloveniji namreč nikomur ne odrekamo pravice do mednarodne zaščite in vsem omogočamo dostop do postopka mednarodne zaščite skladno z nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami.« Mi smo trdili in trdimo še naprej, da bi o tem morali presojati zunanji nadzorni mehanizmi, ne policija sama in njeno politično vodstvo. Sploh, ker uradni policijski podatki ne potrjujejo omenjenih zagotovil. Kažejo, da se pravica do mednarodne zaščite dejansko vedno bolj odreka, in to že na meji. Leta 2017 je slovenska policija na Hrvaško vrnila 39 odstotkov »nezakonitih prebežnikov«, kot jim pravijo. Leta 2018 so jih vrnili 51 odstotkov. Letos (v prvih petih mesecih) pa, kot navajajo prav v svojem odzivu, že kar 57 odstotkov vseh, ki so prestopili mejo.

Vse to so torej begunci, potencialni prosilci za azil, ki se ob soočenju s slovensko policijo prostovoljno odločijo, da prošnje za azil NE bodo vložili. Velika večina se jih tako prostovoljno odloči kljub temu, da Slovenija še naprej brez izjem sprejema vse prošnje za azil in da se po vložitvi prošnje v Sloveniji lahko prosto gibajo in posledično lahko tudi nadaljujejo pot v druge evropske države (kar jim očitajo na notranjem ministrstvu in policiji kot zlorabo sistema azilnega prava)? Raje, kot da v Sloveniji vložijo prošnjo za azil in si tu ali v kaki drugi državi v Evropi potem poskušajo ustvariti novo življenje, izberejo življenje skrivanja po gozdovih, plavanja po rekah, prebijanja skozi rezilne žice, prenašanja policijskega nasilja, življenja v nevrednih razmerah na poti med slovensko mejo na Hrvaško in potem v begunskih kampih v BiH? Vedno znova in znova? Tega si želijo? Morda. Morda pa bi bilo vseeno dobro neodvisno preveriti trditve policije, da si begunci, z redkimi izjemami, sploh ne želijo azila.

S spoštovanjem.

Generalna policijska uprava pri vseh doslej izpostavljenih konkretnih primerih domnevnih kršitev pravic tujcev pri izvajanju nadzorov nad delom policistov ni zaznala nepravilnosti (odvzem denarnih sredstev, poškodovanje tuje lastnine, izvajanje nasilja ...), izkazalo pa se je, da nekateri tujci niso znali najbolje opredeliti datuma obravnave, nekateri tudi ne, s strani katere policije so bili deležni domnevnega nasilja ali nepravilnosti.

Policija je bila v povezavi z izpostavljenimi očitki večkrat nadzirana s strani zunanjih institucij in nevladnih organizacij. Nevladne organizacije, s katerimi sodeluje, posredno in neposredno spremljajo njeno delo s tujci. Spremljanje postopkov je opravil Urad visokega komisarja ZN za begunce za Srednjo Evropo (UNHCR), s katerim ima policija sklenjen dogovor. UNHCR je v letu 2018 spremljal postopke na osmih policijskih postajah. Pri tem so ugotovili, da so postopki slovenskih policistov z migranti v skladu z mednarodnimi standardi. V okviru izvajanja in implementacije evropskih direktiv ima policija s Slovensko karitas podpisano pogodbo o spremljanju postopkov vračanja tujcev, s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij pogodbo o pravnem svetovanju tujcem v postopku vračanja, z Mednarodno organizacijo za migracije pa sporazum o sodelovanju pri prostovoljnem vračanju.

Tudi predstavniki Varuha človekovih pravic so lani večkrat obiskali policijske postaje, kjer so preverjali navedbe določenih nevladnih organizacij in novinarjev o domnevnem kršenju pravic migrantov glede možnosti dostopa do postopkov mednarodne zaščite. Policija je pri obiskih Varuha ves čas konstruktivno sodelovala, sproti nudila vso zahtevano dokumentacijo in odgovarjala na dodatne zahteve glede konkretnih primerov. Obiski so bili večinoma opravljeni poleti 2018, njegovo poročilo pa ne navaja, da bi bile pri tem ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje.

Slovenska policija v celoti spoštuje človekove pravice, ki temeljijo na mednarodnih konvencijah ter evropski in nacionalni zakonodaji. To vključuje tudi pravico do mednarodne zaščite, kar nedvomno izkazujejo podatki o podanih namerah za vlogo za mednarodno zaščito, ki jih je sprejela policija. Od skupne številke državljanov tretjih držav, ki so v letu 2019 (do 12. maja) nedovoljeno vstopili v Slovenijo (3364 oseb), jih je 1452 v policijskih postopkih izrazilo namero za podajo vloge za mednarodno zaščito. Te osebe so bile predane pristojnim azilnim organom v nadaljnji postopek. Na današnji dan je tako v Sloveniji 384 prosilcev za mednarodno zaščito in 41 oseb, ki čakajo na podajo prošnje. To je podatek, ki govori sam zase. Podatki pritrjujejo tezi, da ilegalni migranti zlorabljajo institut mednarodne zaščite, saj po oddani nameri ne ostanejo v Sloveniji.

Ne drži torej, da je Slovenija prenehala sprejemati prošnje za azil, kot napačno navajate. Dejstvo je, da v Ministrstvu za notranje zadeve letos v povprečju mesečno sprejmemo skoraj 300 prošenj za mednarodno zaščito. V prvih štirih mesecih je bilo tako vloženih 1111 prošenj, lani pa v celem letu 2875 prošenj za mednarodno zaščito. Zato je vaša navedba o oblastni odločitvi, »da bo onemogočila vlaganje prošenj za azil« povsem napačna in brez kakršnekoli podlage. Zapisati, da »Slovenija od maja lani, z redkimi izjemami, ne sprejema prošenj za azil«, je torej popolnoma neverodostojno. Nenazadnje so ažurni podatki o vloženih prošnjah za mednarodno zaščito že vrsto let javno objavljeni na spletni strani ministrstva in tako zlahka dostopni celotni javnosti, tudi novinarjem in vašim bralcem.

Na podlagi svojih neresničnih trditev novinar nato izpelje sklepe, ki prav tako ne držijo. Pojasnjujemo, da v Ministrstvu za notranje zadeve vsako prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Sloveniji, obravnavamo v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti, ki je skladen z veljavno zakonodajo EU in mednarodnimi konvencijami. V vsakem primeru prošnjo za mednarodno zaščito obravnavamo individualno, pri tem upoštevamo in presojamo vse osebne okoliščine konkretnega prosilca. Vsem prosilcem zagotavljamo informiranje in pravno svetovanje, prevajanje v jezik, ki ga razumejo, in tudi brezplačno pravno pomoč v postopku mednarodne zaščite. Vsak prosilec za mednarodno zaščito ima tako zagotovljene vse pravice, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje in mednarodnih konvencij.

Nadalje je nenavadna navedba, da »prosilcev za azil ni v neobstoječih sprejemnih centrih«. Že večkrat smo pojasnili, da so sprejemno-registracijski centri dodatni prostori policije, v katerih bi policisti opravljali policijske postopke s tujci, ki nezakonito prestopijo državno mejo. Torej niti niso namenjeni nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Prosilci so namreč nastanjeni v azilnem domu, njegovih izpostavah ali na zasebnem naslovu, kar je splošno znano, in bi pričakovali, da bi novinar, če o tem piše, to tudi vedel. »Begunce je v gozdove pognala slovenska azilna politika« je tudi presenetljiva zaključna trditev, ki prav tako ne zdrži ustrezne presoje. V Sloveniji namreč nikomur ne odrekamo pravice do mednarodne zaščite in vsem omogočamo dostop do postopka mednarodne zaščite skladno z nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Prosilci za mednarodno zaščito se seveda lahko prosto gibajo po celotnem ozemlju Republike Slovenije. Treba pa je vedeti, da je bilo samo letos ustavljenih že 816 postopkov mednarodne zaščite zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

Slovenija in njene institucije torej zakonito obravnavajo migrante, ki nezakonito prestopijo našo državno mejo.

Lep pozdrav.

Violeta Tomić je bila deležna številnih kritik, ker na vprašanje »Ali bi morala Rusija vrniti Krim?« ni odgovorila z enoznačnim »Da«, tj. ker ni ponovila uradnega stališča ZDA in EU. Sam pa mislim, da je razmišljala v pravi smeri. Zakaj?

Združitev Krima z Rusko federacijo (RF) brez sporazuma z Ukrajino (a na srečo brez bojev) upravičeno skrbi prebivalstvo Ukrajine in drugih držav. Mednarodno pravo resda služi ohranjanju privilegijev zahodnih velesil v svetu, a vsebuje tudi varovalke proti vojni in podrejanju. Te varovalke so pomembne.

Vendar se ne moremo pretvarjati, da je bila združitev Krima z RF neizzvan dogodek. Upoštevati je treba, da je bila odziv na zaostreno kampanjo zahodnih velesil proti vsemu, kar ogroža njihove privilegije v svetu. Glavna tarča Zahoda je prav RF, ki po Jelcinovem odstopu ni več dovolila, da bi zahodni kapital neovirano izkoriščal rusko delovno silo in naravna bogastva, kot to počne v tretjem svetu. ZDA so razširile NATO do meja RF, odstopile od sporazuma o prepovedi protibalističnih raket (2002) in začele graditi protiraketni ščit, zato da bi še povečale vojaško premoč nad RF.

Hkrati so vložile 5 mrd $ v krepitev »proevropskih sil«, ki so v Ukrajini izvedle oranžni in majdanski prevrat. Skupaj z EU so pomagale na oblast skrajnim neoliberalnim in nacionalističnim silam, ki so ogrozile dobrobit in varnost prebivalcev Krima in vse Ukrajine, državo pa podredile NATU. Krim se je z RF združil ob začetku državljanske vojne, brez bojev, ob večinski podpori na referendumu, ki so ga organizirale krimske oblasti. Prebivalci Krima so lahko postali polnopravni državljani RF. (Zato Krima ne moremo primerjati s Palestino, kjer Izrael vlada z nasiljem, proti volji neenakopravnega prebivalstva.) Rešitev krimskega vprašanja torej ni »vrnitev« Krima Ukrajini, ampak sporazum med njo in RF o novi meji, kompenzacijah in jamstvih za manjšine. To rešitev de facto že upošteva sporazum o reintegraciji ozemelj (Minsk II), ki Krima ne zajema. Jasno pa je, da blaginje in trdnega miru ne bo, vse dokler bo v Rusiji in Ukrajini kapitalizem. Če se bo Ukrajina priključila EU, bo z ostalo Vzhodno Evropo bazen poceni delovne sile, ki jo zahodni kapital skupaj z naravnimi bogastvi izkorišča v domovini ali kot gastarbajterje, ki jih vidimo na naših cestah.

Slovenskim oblastem ni treba priznati združitve Krima z RF, lahko pa podpirajo sporazumevanje med njo in Ukrajino. Zato bi morale opustiti sankcije in rusofobijo. Prebivalce in organizacije s Krima naj obravnavajo kot druge ruske prebivalce in organizacije, tako kot, recimo, ne ovirajo tajvanskih, čeprav Slovenija ni priznala Tajvana. Za stališče levice pa je odločilno vprašanje to, katere sile v svetu podrejajo vse dežele kapitalistični globalizaciji, razpihujejo mračnjaštvo in vojne v tretjem svetu ter ovirajo gradnjo socializma, kjer koli se pojavi. Ruske federacije ni med njimi! 

Spoštovani gospod Zoran Stančič, pri Mladini o bančni sanaciji iz leta 2013 pišemo že leta. O tej temi smo govorili z nešteto strokovnjaki, prebrali smo na kilograme poročil in porabili ure – ne, dneve! – za pogovore z udeleženimi ali prizadetimi. Začelo se je z molkom vseh odgovornih celo glede stroškov samih stresnih testov, ampak nekako smo se tudi mi, novinarji, podobno kot na primer revizorji računskega sodišča pa kriminalisti, parlamentarci iz preiskovalne komisije ali sodniki, počasi prebili skozi informacijsko blokado. In potem se vi, po kakšnih petih letih javne razprave, kot predstavnik evropske komisije, ki je pri tem molku sodelovala, oglasite z rokohitrskim mnenjem, da pri Mladini spet »obujamo izmišljene teorije zarote«!

Gospod Stančič, kar ste zapisali v svojem odzivu, je bila zgodba, ki so ji morda nekateri še verjeli decembra 2013. Ampak po tistem decembru se je zgodilo že marsikaj. Če recimo začnemo pri vaši prvi trditvi, da so dejstva jasna, saj naj bi »smernice EU glede dodelitev državne pomoči bankam Evropska komisija sprejela julija 2013, začela so veljati 1. 8. 2013 in se od takrat dalje konsistentno uporabljala pri priglasitvah državne pomoči v 22 državah EU«. Ja, to je trditev iz decembra 2013 in morda še iz leta 2014. Ampak vmes smo imeli sodne postopke, ki so šli vse do sodišča EU, kjer je leta 2015 celo vaša komisija priznala, da t. i. Sporočilo o bančništvu, ki ga omenjate, ni obvezujoč dokument. Tako ste sami sporočili sodišču: »Komisija meni, da Sporočilo o bančništvu držav članic ne zavezuje.« Nadaljujete, da naj bi se ta nova pravila »konsistentno uporabljala …«, in omenjate, da naj bi stresni testi leta 2014 pokazali isto. Ne bomo ponavljali, kaj so tako rekoč vsi uveljavljeni slovenski ekonomisti napisali o stresnih testih iz leta 2014. Ker pa ste iz evropske komisije, lahko preberete poročilo evropskega parlamenta iz junija 2018 Subordinated Debt and Self-placement, kjer boste na 52 straneh naleteli na kopico argumentov in primerov, z barvitimi preglednicami vred, ki kažejo, da se ta pravila po državah niso konsistentno uporabljala.

A če res verjamete, kar ste zapisali, vam v premislek ponujamo še tole primerjavo: če je Slovenija državno pomoč priglasila januarja 2013, zakaj so zanjo ta nova pravila iz 1. avgusta 2013 (retroaktivno) veljala, niso pa za avstrijsko Hypo banko, v primeru katere je Avstrija državno pomoč dokončno priglasila 27. avgusta 2013? Ker je Avstrija pač Avstrija? (Tukaj parafraziramo Junckerja o Franciji …) Vrhunec sprenevedanja je vaša trditev na koncu odziva, češ da je donosnost slovenskih obveznic začela padati šele, ko so bili objavljeni rezultati pregleda kakovosti sredstev in stresnih testov, ko naj bi se zaupanje vrnilo. To je spet trditev, ki smo ji verjeli do sredine leta 2014, ko smo se zavedali EU-zavez. Torej, državo smo zaradi teh stresnih testov dodatno zadolžili za vsaj tri milijarde. Ta denar smo vložili v banke in pri tem z zujfom porezali socialno državo. Denar smo v banke vrgli, da bi te začele poganjati gospodarstvo. In veste, kaj se je potem zgodilo? Nič. Posojil podjetjem je bilo še naprej vse manj, ker je vaša evropska komisija kot pogoj za pomoč bankam tem omejila dajanje posojil in poslovanje. Gospodarska rast se je za čuda vrnila, ampak gotovo ne zaradi dokapitalizacije bank in ukrepov, ki jih je zahtevala evropska komisija. Veste, kdaj se je vrnila? Ne po stresnih testih leta 2013. NLB je že v tretjem četrtletju leta 2011 imela 35 milijonov evrov dobička (brez upoštevanja slabitev). In že leta 2012 je izvoz začel rasti. 

Spoštovani, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji gospod Zoran Stančič je na 4. strani letošnje 19. številke Mladine komentiral višino donosa na slovensko državno obveznico v času drugega dela slovenske krize dvojnega dna. Višino donosa desetletne obveznice slovenske države, kakršna bi bila, če bi zanjo veljali splošni faktorji presoje tveganja kupcev državnih obveznic, sem skupaj s kolegoma ocenil v članku »Kreditno tveganje in zahtevan donos na državne obveznice po nastopu finančne krize 2009 – 2014« (Križanič F., Oplotnik Ž., Kolšek V., Gospodarska gibanja, št. 480, avgust 2015, EIPF, Ljubljana, str. 32-46). V ekonometričnem modelu smo za 23 držav sveta s skoraj štirimi milijardami prebivalstva zahtevan donos na državne obveznice pojasnili z makroekonomskimi rezultati (ali tudi spremenljivkami ekonomske politike, kot so obrestne mere centralne banke) danega narodnega gospodarstva. Višji kot je zahtevan donos na državne obveznice, večje je po oceni potencialnih investitorjev tveganje pri nakupu teh obveznic. Na zmanjšanje donosa državnih obveznic vplivajo rast bruto domačega produkta (BDP), izboljšanje tekočega računa plačilne bilance, znižanje inflacije, rast vrednosti borznega tečaja (le gospodarsko razvite države), upad obrestnih mer centralne banke ter izboljšanje javnofinančnega ravnotežja.

Povprečen zahtevan (in na trgu realiziran) donos slovenske desetletne obveznice je znašal 4,9 odstotka v 2009, 4,4 odstotka v 2010, 4,3 odstotka v 2011 ter po 6 odstotkov v 2012 in 2013. V 2014 je upadel na 3,3 odstotka. Na rast zahtevanega donosa slovenske državne obveznice sta od 2009 dalje vplivala javnofinančni primanjkljaj ter nihanje realnega BDP, medtem ko sta na zmanjševanje zahtevanega donosa analizirane obveznice vplivala rast presežka na tekočem računu slovenske plačilne bilance ter upadanje obrestnih mer Evropske centralne banke. Simulacija rezultatov modela kaže, da je bil leta 2013 glede na faktorje tveganja donos slovenske desetletne obveznice previsok za 2,5 odstotne točke. Že takrat bi moral znašati povprečno 3,5 odstotka. V 2013 je imela Slovenija 6,3 odstotka BDP presežka na tekočem računu plačilne bilance in v narodnem gospodarstvu s tako velikimi neto prihranki (prihranki, ki presegajo investicije) za kupce državnih obveznic ne more biti posebej velikega tveganja. To se je konec koncev s prodajo sicer triletne obveznice (1,5 milijarde evrov) novembra 2013, z zahtevanim 4,7 odstotnim donosom, tudi pokazalo.

Zahtevan povprečen 6% donos na slovensko desetletno državno obveznico je bil v letu 2013 posledica psiholoških faktorjev oziroma stigmatizacije Slovenije. Sledilo je postavljanje zahtev po hitri prodaji različnih podjetij in bank, kar je, upoštevajoč dosežene cene, dobilo povsem iracionalne razsežnosti. 

Problem na področju družinske medicine je nastajal zadnjih 20 let.

Vse dosedanje vlade so imele možnost rešiti problem. Prav vsakemu ministru sem pisala in ga opozarjala, da se bo sistem v prihodnosti razsul, pa se niti eden ni lotil problematike.

Pri nas se je to zgodilo z neplanskimi odstotnostmi. Ves čas smo aktivno iskali zdravnike, ki pa jih na žalost ni. Na to sem opozarjala že od leta 2006 (katera in kakšna vlada je takrat bila, mi je čisto vseeno ).

Mislim, da niti z eno besedo nisem podpirala privatništva. Mogoče samo podatek: na področju ZD Kranj sta zgolj 2 koncesionarki -ena družinska in ena šolska zdravnica.

Naši zdravniki se žrtvujejo za izboljšanje razmer na področju družinske medicine. Pa niti ne zase, temveč želijo urediti razmere za mlajše, sami pa vedo, da registrirani bolniki ostanejo pri njih. Zdravniki, ki so dali odpoved, so in še vedno mislijo resno. Starejši zdravniki z vztrajanjem postavljajo na kocko vsa svoja napredovanja. Nazaj jih lahko zaposlimo le kot začetnike, če se jim samo za en dan prekine delovno razmerje. Izjemoma jim lahko dodamo 5 plačilnih razredov ob tem, da mora to potrditi MZ in župan. Sami si lahko izračunate, na kakšno mesto padejo? Med njimi so tudi takšni, ki so 4 leta pred upokojitvijo … Zagotovili so mi, da se vrnejo nazaj k nam, če bodo sprejete njihove zahteve.

Dolga leta smo morali na naši območni enoti Kranj opredeljevati bolnike nad normativ. To lahko preverite na strani ZZZS, ki je javno dostopna. Ne samo, da so nas v to prisiljevali, ampak so nam tudi vsako leto dvignili stopnico in je nikoli nismo mogli doseči. Že z zaprtjem ZD za registracijo novih smo bili s tem zavestno izpostavljeni finančni kazni (to je od januarja 2019). Kot odgovoren vodja sem bila to prisiljena izvesti v izogib večje zbolevnosti med zdravniki. (Ravno zaradi tega so 4 hudo zboleli.) Da pa so naši zdravniki dobro delali, kaže raziskava NIJZ, da se je zdravstveno stanje prebivalcev na področju Kranja izboljšalo, kljub manjšemu številu zdravnikov na prebivalca.

Na žalost zdravniki iz drugih regij samo čakajo in niso glasni, čeprav imajo popolnoma enake razmere. V večini delajo preko zmožnosti. To že ni več varno in kakovostno. Kdo bo stal za njimi, ko bodo naredili napako? Novinarji zagotovo ne. Sistem? Ministrstvo za zdravje?

Končno nas je enkrat vlada vzela zares in se lotila vsaj reševanja problema. Rezultati in ukrepi se bodo seveda šele pokazali in upam, da se bodo odvijali v pravo smer. Z odstopom vlade bi bili postavljeni ne samo na začetek , ampak nazaj in bi prav zares ostalo 50.000 ljudi brez zdravnika.

Mislim, da prav nobenemu izvoljenemu poslancu ne bi bilo v čast, da se to zgodi. Kdo bo ob tem nosil krivdo?

Zavzemam se, da se reši problem in da bodo zdravniki vsaj imeli luč na koncu tunela.

Mogoče še poziv, končno enkrat stopite skupaj ne glede na stranko in se odgovorno lotite problema, predvsem zavoljo ljudi. 

V teh petdesetih letih je bil Radio Študent nedvomno eden od najširših kadrovskih bazenov ljudi, ki so kasneje prešli v javno domeno: novinarjev, publicistov, politikov, javnih osebnosti. Malce žalostno pa je, da po teh taistih petdesetih letih ni nikogar, ki bi dal malo kompleksnejšo oceno tega fenomena, ki bi recimo presegla tisto, kar je bila sicer dominanta jubileja in jubilejnih zapisov - da gre za nekakšno eksotično žival drugačnosti.

Govorilo pa se je zato o nekakšni hermetični glasbeni vsebini RŠ v drugi polovici sedemdesetih (dokler ni scene odrešil punk), skoraj nič pa se ni govorilo in pisalo o govornem programu začetka osemdesetih, ki je pričel odločno odpirati polje demokratičnosti, angažmaja civilne družbe in pluralnosti mnenj: Nihče ni omenjal široke civilne kampanje (z začetka osemdesetih) proti usmerjenemu izobraževanju, ki je na koncu rezultirala v eno prvih velikih zmag civilne družbe nad monolitom partijske oblasti.

Tista „hermetična“ predpunkovska glasba je v drugi polovici sedemdesetih postavila ljubljanski jazz festival za enega osrednjih festivalov v Evropi, redna koncertna dejavnost v kinu Union (slab ducat koncertov letno), začetna leta produkcije založbe ECM in tedaj sodobna ameriška avantgardna jazz scena, so prav tako Ljubljano spreminjali v center. Kolikokrat lahko še govorimo o tem, da je bila Ljubljana center – česarkoli?

Vsi so pozabili na gala koncert „Ljubljana je zaspana“ v popolnoma polni Hali Tivoli, koncem sedemdesetih, ki je s pomočjo domače rock scene vzpostavil množično kulturo kot politično izjavo, ali pa na koncert solidarnosti (začetek osemdesetih) s poljsko Solidarnostjo (kar je bila edina javna manifestacija s podporo Solidarnosti v socialističnem bloku), ki je rock glasbo izpostavil kot (disidentsko) politično stališče.

Od nekod pa se je priplazila nekakšna urbana legenda, da je ob Titovi smrti RŠ za teden dni prenehal oddajati. Nobeden od takratne posadke se tega ne spomni, se pa spomnimo, da smo v naprej posneli tri ure instrumentalne glasbe, na začetku pa je Ivan Lotrič s svojim mrtvaškim glasom rekel: „umrl je naš Tito“. Res pa smo trak preventivno zaklenili v sef, da ga kakšen šaljivec ne bi prehitro spustil v program. Politični kontekst tistega časa je bil takšen, da če bi RŠ prenehal oddajati za en teden, vprašanje kdaj (če sploh) bi prišel nazaj. Na vsakodnevne tegobe pa je bil vsekakor dobro pripravljen. Organizacijsko je bil delovna organizacija, ki jo je bilo dosti težje ukiniti kot kako študentsko društvo ali TOZD. Ideološko je (na pobudo takratnega odgovornega urednika Jožeta Vogrinca) RŠ formiral svojo osnovno celico ZKS, ki je ob vsakem „programskem zdrsu“ sprejela ustrezne sklepe, „da se to ne bi ponavljalo“ in o tem obvestila ustrezne partijske instance (od občinske partije do univerzitetne- slednja je bila tedaj najbolj dogmatska). Osnovno organizacijo ZKS pa je takrat lahko razpustil le CK ZKS.

Kakorkoli že, verjetno najžlahtnejši poduk zgodovine Radia Študent pa je dejstvo, da proces demokratizacije in odpiranja javnih prostorov v Sloveniji ni bil vsota nekih posamičnih zborovanj, deklaracij, temveč je bil proces, ki je tekel in se gradil debelo desetletje. 

16. in 18. številka Mladine sta znova obudili izmišljene teorije zarote, po katerih naj bi Evropska komisija zaradi neznanih razlogov Sloveniji želela škodovati v procesu sanacije bank leta 2013. Dejstva so jasna: posodobljena pravila oz. smernice EU glede dodelitev državne pomoči bankam je Evropska komisija sprejela julija 2013, začela so veljati 1. 8. 2013 in se od takrat dalje konsistentno uporabljala pri priglasitvah državne pomoči v 22 državah EU. Vpeljane so bile strožje zahteve o delitvi bremen s poglavitnim ciljem zmanjšanja posledic za davkoplačevalce. Pravila so uvedla kriterij, da morajo delničarji in imetniki podrejenih obveznic pri sanaciji bank prispevati toliko, kot je mogoče, še preden so banki dodeljena javna sredstva. Količina davkoplačevalskega denarja mora torej biti minimalna oz. čim nižja. Nova pravila so kot rečeno zagotovila usklajen pristop po vsej EU, saj so bile prej prakse glede delitve bremen pri reševanju bank v državah članicah različne, zaradi česar je ob razlikah v dojemanju tveganja s strani vlagateljev prišlo do razhajanj in napetosti na enotnem trgu. Veljavnost sporočila Komisije o državnih pomočeh v bančnem sektorju je julija 2016 potrdilo tudi Sodišče EU in zagotovilo, da je Evropska komisija upravičeno vzpostavila načelo delitve bremen kot ključen pogoj za dodelitev državne pomoči, saj bi drugačno ravnanje lahko povzročilo izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

Slovenija je torej skladno s temi pravili predvidela delitev bremena in Evropski komisiji decembra 2013 priglasila končni znesek državne pomoči za NLB, NKBM in A banko. Ta znesek je pripravila na podlagi zunanjega pregleda aktive bank in stresnih testov jeseni 2013. Pregled kakovosti sredstev (AQR) sta izvedla Deloitte in EY, stresne teste pa Oliver Wyman. Vrednotenja zavarovanj so opravili nekateri lokalni cenilci. Metodologije za AQR in izvajanje stresnih testov v slovenskih bankah ni določila Evropska komisija, temveč svetovalci Deloitte, EY in Oliver Wyman v sodelovanju z Banko Slovenije. Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Evropska bančna agencija (EBA) so bile le opazovalke v tem procesu. Lahko so zgolj predložile pripombe, ki pa so bile namenjene zagotavljanju skladnosti postopka s celovitim pregledom evropskih bank (AQR in stresni testi), ki sta ga ECB in EBA izvedli leta 2014 v vseh državah članicah. Evropske institucije so zgolj zagotovile usklajevanje kriterijev, saj bi sicer lahko prihodnji celoviti pregled leta 2014 razkril znatni kapitalski primanjkljaj ali oslabitve, ki bi bile spregledane leta 2013 (v AQR leta 2014 so bile nato kljub usklajevanju še vedno ugotovljene dodatne oslabitve, vendar ne bistvene). Edini konkretni prispevek Evropske komisije leta 2013 je bil tako osnovni scenarij za stresni test, ki je temeljil neposredno na takratnih javnih gospodarskih napovedih Komisije, medtem ko je ECB izdelala neugodni scenarij stresnega testa.

Celovitega pregleda bank, ki sta ga ECB in EBA izvedli leta 2014 v vseh državah članicah, torej ne smemo enačiti s stresnimi testi iz leta 2013 v Sloveniji. Vseevropsko stresno testiranje in AQR leta 2014 sta v kontekstu bančne unije predstavljala dva kritična stebra celovite ocene finančnega zdravja 130 bank v evrskem območju (vključno z Litvo) in pomembno dopolnila priprave na popolno delovanje enotnega mehanizma nadzora novembra 2014. Vseevropsko stresno testiranje leta 2014 je bilo zasnovano in izvedeno v tesnem sodelovanju med EBA, ECB in pristojnimi nacionalnimi organi. EBA je zagotovila skupen niz orodij, skupno metodologijo z notranje skladnim in relevantnim scenarijem ter nizom predlog, ki so jih medsebojno uskladili vsi vključeni deležniki. Same teste so učinkovito izvedli ustrezni pristojni nadzorniki. EBA je zbirala podatke o končnih rezultatih. ECB je tesno sodelovala z EBA glede metodologije stresnega testa ter z Evropskim odborom za sistemska tveganja, ki je pripravil neugodni scenarij stresnega testa. Osnovni scenarij je pripravila Evropska komisija. Namen pregleda kakovosti sredstev bank leta 2014 je bil izboljšati preglednost izpostavljenosti bank, vključno z ustreznostjo ocene vrednosti sredstev in vrednotenja zavarovanj ter povezanih določb. ECB je objavila priročnik o metodologiji za 2. fazo (fazo izvrševanja) AQR, ki je bil v pomoč pristojnim nacionalnim organom in njihovi podpori tretjim strankam pri izvrševanju.

V zvezi s sanacijo slovenskih bank velja poudariti tudi, da prav tako ni res, da naj bi se recesija oz. gospodarska kriza v Sloveniji končala marca 2013. Donosnost slovenskih 10-letnih državnih obveznic je na primer znašala skoraj 5 % do oktobra 2013, nižati pa se je začela šele, ko so bili objavljeni rezultati pregleda kakovosti sredstev (AQR) in stresnih testov in se je zaupanje povrnilo.

Obenem je 16. številka Mladine ponovno objavila zmotno prepričanje, da je prodajo slovenskih bank zahteval posamezni uradnik znotraj Evropske komisije. Komisija odločitve sprejema na nivoju kolegija komisarjev. Omenjeni direktor v generalnem direktoratu za ekonomske in finančne zadeve, pristojen za Slovenijo, je deloval po pravilih Evropske komisije in nobena država na njegovo delo ni imela nobenega vpliva.

Spoštovani g. Boris A. Novak, začudeno sem prebral vaš odziv na članek naše novinarke Lare Paukovič z naslovom I feel Slovenia. Nemudoma sem šel zaskrbljeno brat ta članek, objavljen že konec marca; nisem imel namreč v spominu, da bi kolegica Lara v njem navedla karkoli, kar bi lahko kogarkoli prizadelo, ali da bi v njem videl kakšno posmehovanje. Verjamem, da je na podoben način vaše pismo kot jaz prebral marsikateri bralec Mladine. Da si je torej mislil, tukaj so ga pa res nekaj polomili.

Ponovno sem prebral ta Larin članek. In nato še enkrat. Pa še vedno nisem razumel, od kod se je nabrala vsa vaša grenkoba. In da bo bralcem lažje, ga v celoti vnovič objavljam: Naslov: I feel Slovenia Podnaslov: Zakrnela slovenščina in provincialna družba Avtorica: Lara Paukovič Med pomembnejšimi nalogami Slovenske akademije znanosti in umetnosti je skrb za slovenski jezik – vendar Komisija za slovenski jezik v javnosti z njegovim stanjem ni zadovoljna. Na tiskovni konferenci so njeni predstavniki omenili nekaj dejavnikov, zaradi katerih bi slovenščina lahko začela izgubljati osrednje mesto v domači jezikovni krajini. Že lani so opozorili, da je vse več javnih napisov, imen lokalov ipd. v tujih jezikih, zlasti v angleščini.

Toda ali naj bi to res bila težava? Navsezadnje angleški izrazi preoblikujejo tudi pogovorni jezik in obstajajo pojmi, za katere nimamo slovenskih enobesednih ustreznic, na primer selfie (sicer neposrečeno preveden kot sebek), wanderlust ali razmerja on-off, zato pač zanje uporabimo izvirni izraz.

Dr. Mojca Krevel, profesorica na Oddelku za anglistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, meni, da je udomačevanje tujih – zdaj večinoma angleških – izrazov del razvoja jezika. »Posvajanje izrazov iz drugih jezikov slovenščine ne siromaši, ampak jo bogati. Zagotavlja ji možnost izražanja tistega, za kar še nima ustreznega izrazja. Jezik je živa stvar in se vseskozi spreminja, hkrati pa se prilagaja rabi in razmeram v družbi, ne obratno. Jezikovni purizem ima v praksi nasproten učinek – če se ljudje ne morejo sproščeno izražati v svojem jeziku, si bodo pač pomagali z drugimi jeziki.« Bolj kot »vdiranje« angleških besed v vsakdanjojezikovno rabo je kritično razvrednotenje slovenščine v znanosti. Vendar to – po besedah Mojce Krevel, ki se z omembo tega področja kot problematičnega strinja – ni povezano z vlogo angleščine v družbi, pač pa s sistemom vrednotenja znanstvenih dosežkov in financiranja znanosti.

Znanstveni članki v slovenščini so pri točkovanju diskriminirani. Ni težava v tem, da se visoko ovrednotijo prispevki slovenskih raziskovalcev v mednarodnih znanstvenih revijah, ampak razvrednotenje člankov tistih, ki zaradi narave svojega dela objavljajo samo v slovenščini, je dejal izredni član komisije Boris A. Novak in poudaril, da utegne zaradi nekritičnega požiranja in bruhanja slabo prebavljene angleščine slovenščino zajeti proces zakrnevanja, slovensko kulturo pa proces provincializacije. »Prevladujoča raba angleščine v znanosti siromaši poznavanje znanstvenih dosežkov in nabor znanstvene terminologije,« pritrjuje Mojca Krevel in pojasni še, da objave v slovenščini pri habilitiranju v znanstvene nazive ne štejejo kot pomembna dela, pa četudi gre za objave v revijah, ki so indeksirane v najvišje vrednotenih bazah. »Hkrati takšnih znanstvenih revij v Sloveniji ni ravno veliko, to pomeni, da so raziskovalci za pridobivanje točk in sredstev za svoje delo prisiljeni objavljati v tujih revijah.« Komisija je imela pripombe še na to, da nekateri operacijski sistemi, na primer Applov, niso na voljo v slovenščini. Tudi Mojca Krevel meni, da bi kakovostne slovenske različice morale biti na voljo. Poudarek je na kakovostne – slab prevod tu naredi več škode kot koristi. »Razlog, da marsikdo raje uporablja angleške različice, so prav katastrofalni prevodi.« (konec članka) Gospod Boris A. Novak, ta zapis vas je tako razburil, da ste nas označili za male packe in veleizdajalce, članek pa za paglavski napad? Dolgo sem razmišljal, ali naj ostro odgovorim na vaše žaljivke. Na koncu sem se odločil, da si bom raje mislil, da ste imeli slab dan.

S spoštovanjem.

Ojej, kakšen vihar, spoštovani gospod Boris A. Novak.

Ko ujezim s karikaturo kakšnega dr. Grimsa ali madžarsko veleposlanico, ki si to zasluži, mi je v veselje, a skoraj ni vredno besed. Ko pa se včasih izkaže, da so tudi ljudje, ki jih visoko cenim, bolestno samoljubni in ne prenesejo ali, še huje, celo sploh ne razumejo pravilno šale na svoj račun, me to žalosti. In samo zato hočem stvar razjasniti, čeprav nekoliko v zadregi, da je to sploh potrebno.

Poglejva si torej še enkrat sličico, ki vas je tako razburila, da me zmerjate s packom, pljuvačem, plagiatorjem in nacistom.

Ne razumem. Pa ravno ta risba (kot tudi pripadajoči tekst) je za rubriko Rolanje po sceni prav neznačilno mila in dobrodušna, da bolj ne bi mogla biti. Tako prijazno zbadanje lahko ujezi le najobčutljivejše cvetke.

No ja, mogoče sem vam v ustvarjalnem žaru res narisal preveliko kumaro ali preredke laske, za kar se na tem mestu slovesno opravičujem in javno objavljam popravek: Gospod Boris A. Novak je v resnici zal in postaven moški, ima ljubek majhen nosek in bujno pričesko in karikatura mu dela strašno krivico.

Pri najboljši volji pa ne vem, kje ste našli tu protijudovsko zaroto in nacistično propagando, prosim lepo! Denarce radi štejejo tudi Slovenci. No, mogoče ste vi izjema.

Pa brez zamere, 

P. S. V uredništvu natolcujejo, da se tak večvrednostni kompleks rad pojavi, ko zaslužni umetnik prejme najvišje nacionalno priznanje, Prešernovo nagrado. Ker pa sem tudi sam član tega kluba nesmrtnikov, take pritlehne namige zavistnežev seveda z gnusom zavračam!

P. P. S. Sicer pa se glede jezika strinjam z vami.

Ker so se vam v zadnji številki v prispevku, ki ste mi ga posvetili, prikradle določene škodljive neresnice, bo potrebno na ustrezen način objaviti popravek.

Naj začnem od konca. Nikdar nisem trdil, da je Milan Štrukelj v zadevi Patria odločal po volji iluminatov. Osebno menim, da je sporne besede izrekel v šali, a so takšne oblike humorja za sodnika neprimerne, narekujejo reakcijo sodnih organov. Prepričati se je potrebno, ali je tu res prišlo do nedovoljenega sojenja ali le do nedovoljene šale. Opozoril sem, da se zoper določene sodnike mehanizmi prisile uporabljajo brez utemeljitve, zoper nekatere pa v nobenem primeru.

Kar zadeva mojo „ekscentričnost“ zanikam, da bi bil kdaj ekscentričen, sem resen sodnik. Vendar se je iz podatkov spisa obd. Noviča nakazovala resna možnost, da tajkunske elite prehajajo iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije, morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju. V spisu je kaj malo okoliščin, da je Milko Novič umoril Janka Jamnika, pa so torej dejanski morilci na svobodi; sledil je poskus likvidacije Plavca, lahko da je v planu še kakšen umor. Z „ekscentričnim“ nastopom mi je uspelo alarmirati javnost in pristojne državne organe, kar mi z običajnimi besedami morda ne bi uspelo. A bi bil slab sodnik in človek, če ne bi opozoril na možnosti novih pobojev.

Nazadnje je odveč bojazen, da disciplinski postopek ne bo izveden. Do sedaj sta bila izvedena dva, tretji poteka, zagotovo bo stekel tudi četrti v zvezi z „žaljenjem“ Blanke Žgajnar. Zadeva je namreč nemudoma odstopljena etični komisiji, ki je predverje disciplinskih postopkov.

Vendar se trenutno sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; če bo komisija dojela globino mojih zdravstvenih težav bom upokojen in odstranjen iz sodstva že jeseni.

Vaši „normalni“ sodniki so mi z nenehnimi bestialnimi pritiski popolnoma uničili zdravje v meri, da več nisem ne za soditi ne za živeti. Imejte jih. 

V tem uvodniku, pa tudi v članku »Pritiski na sodnike«, je sicer jasno razviden napor obeh avtorjev, da ne bi bilo njuno »opozarjanje na njegovo (Radonjićevo) neobičajno sojenje takoj razumljeno kot diskreditacija«, in opazna je njuna previdnost pri obravnavi te delikatne teme. Celo prevelika, bodo najbrž rekli kakšni »ostrejši« bralci – jaz pa bi ob tem rad opozoril na »sistematično« spregledovano drugo plat tega vsekakor zelo nenavadnega dogajanja.

Bom kar citiral, kar sem o tem že pred dnevi zapisal v korespondenci z nekom, ki misli, da je nepopravljivo škodo ugledu sodstva naredil predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, češ da je na Radonjićev »izpad« reagiral mnogo preblago. Moje ravno nasprotno gledanje na to sem mu pojasnil tako, kot sledi v naslednjem odstavku. »Če je kdo naredil ugledu sodstva nepopravljivo škodo, so jo akterji in dejanja, ki jih navaja Radonjić (tudi če jim on morda pripisuje namene, ki jih morda niso imeli in jih je narobe razumel – toda ta problematična dejanja nasproti njemu so nesporno bila) – in ne Radonjićeva reakcija na vse to. Ovrednotena bo s strani za to pristojnih organov v ustreznih postopkih, ko (in če) bodo izvedeni (pod budnim očesom javnosti, ki jih bo seveda zdaj še toliko bolj z zanimanjem spremljala in lahko tudi kritizirala) – isto pa velja za tu najpomembnejšo zadevo Novič. Preberite si tudi Radonjićev članek v Pravni praksi 18. aprila Dvojna merila disciplinskega tožilca. Tisto, kar mene (ki stanje v našem sodstvu najbrž poznam bolje kot vi) tu res vedno huje skrbi, je tisto javnosti neznano sivo ali črno polje, ki se skriva (oziroma počasi razkriva) zdaj tudi pri zadevi Novič – tudi tista mentaliteta političnega oportunizma, izvirajoča iz strokovne nesposobnosti in moralne netrdnosti nekaterih (tudi najvišjih) sodnikov. Slednje še precej bolj kot iz zadev Patria in Novič poznam iz cele vrste svojih zadev (izbrisani, azilanti, drugi tujci), kjer sem naravnost škandalozne odločitve vrhovnega in včasih tudi ustavnega sodišča javno že večkrat najostreje kritiziral – toda odziv je bil (s kakšno redko izjemo) nemočen (ali prezirljiv?) molk. In se po vsem tem ne čudim, da je zdaj Radonjić reagiral tako, kot je reagiral. Pretirano (napačno?) ali ne – toda tisočkrat hujši problem našega sodstva so nekateri dobro prilagojeni (in prilagodljivi) sodniki kot en morda ’neprilagojeni’ in svojeglavi Radonjić.

Da o prejšnjem nestrokovnem ’izživljanju’ nad Novičem niti ne govorim – kaj s tem mislim, je razvidno iz mojih šestih pravnih mnenj o tej zadevi.« Da gornje ne bi izpadlo, kot da izključujem nujnost, da se potem, ko se Radonjiću omogoči dokončati začeto sojenje (spisati še obrazložitev sodbe), temeljito raziščejo tudi njegove obtožbe o pritiskih nanj, pa bom o tem citiral še iz svojega prejšnjega pisma v isti korespondenci. »Ali je bilo pri tem sojenju kaj narobe, se bo odločalo (po zaslugi Pogačnikove modre intervencije) po spisani in izdani sodbi – in to najmanj v dveh postopkih: v pritožbenem postopku zoper sodbo, pa še v že odprtem in morda še drugih možnih postopkih zoper Radonjića (ali njega zoper koga drugega). Kot sem napisal že včeraj: obe sporni zadevi je Pogačnik utiril tja, kamor spadata – ven iz medijskih (izrazito pristranskih) obračunavanj. Seveda mediji smejo (in morajo) o sojenjih tako poročati kot jih tudi komentirati – Pogačnik je vsej javnosti samo povedal, kako (po kakšnih zakonitih poteh) bosta obe sporni zadevi (Novič in Radonjić) v nadaljevanju obravnavani. Edino, o čemer je on s tem že odločil, je vprašanje, ali je Radonjić zagrešil kaj tako izjemno hudega, da bi ga bilo treba (ali bi bilo to sploh možno, niti ne vem) odstraniti iz sodnega senata v položaju, ko je senat sojenje končal in sodbo že razglasil, čakamo pa še na njeno pisno utemeljitev. Pogačnikov odgovor na to vprašanje je bil odločen: ne! Toda postopek še ni končan – ne tisti proti Noviču ne tisti proti Radonjiću. In je s tem medijsko navijanje - vsaj te prve dni – kar učinkovito umiril.« Glede nadaljevanja bom pa citiral dr. Mateja Avblja, ki je Financah napisal takole: »Javnost ima pravico izvedeti, ali si ni morda sodnik vsega skupaj izmislil ali pa je zadevo subjektivno tako napihnil, da je ušla iz vseh okvirov normalnosti. Če gre za karkoli od navedenega, tak posameznik ne more biti sodnik. Če pa ne gre za nič od navedenega, mora … sodni svet čim prej sprejeti nujne in sistemske ukrepe.« Ne pa, kot se skupaj z Avbljem bojim tudi jaz, da bi, recimo, Radonjića blagohotno »pomilostili« kot čudaka (ali blago opomnili ali kaznovali) – tiste realne dogodke (in s tem probleme), na katere je opozoril, pa še enkrat potlačili pod preprogo. Kdor misli, da si je Radonjić vse to izmislil, ima po mojem mnenju hujše težave z dojemanjem bližnje realnosti kot morda Radonjić s prepričanjem o »iluminatih«. Kot tudi tisti mediji, ki pri Noviču kar naprej poudarjajo, da je politično pri SDS – kot da ima to kakšno zvezo z vprašanjem, kdo je v resnici umoril Jamnika.

Ko vidim krivico, diskriminacijo ali nepošten sodni postopek, če je le mogoče, pomagam. Običajno neodplačno. Temu posvetim na stotine neprespanih noči. Ne zanima me politična pripadnost tistega, ki me za pomoč prosi. Tako sem sem pisal pritožbe Združeni levici, Slogi, Zelenim, invalidom, slepim, revnim, kandidatom list Andreja Fištravca in Franca Kanglerja in tudi njihovim nasprotnikom. Da bi volivci in kandidati dobili možnost, da pred sodiščem ustno predstavijo svoje stališče ali da dosežejo glasovanje skladno z mednarodnimi demokratičnimi standardi, sem pomagal mednarodnim organizacijam OVSE, EU, UNDP, Svet Evrope in Greco v petnajstih državah.

Ko pa se zavzemam za to isto in pri tem žrtev ni Združena levica, Sloga, Zeleni, invalid, slepi, revni, ampak Vili Kovačič, takrat pa se oglasi prof. dr. Vlado Miheljak in napiše, da smetim Ustavno sodišče. Ubogi študenti, ko je profesor tako izključujoč. 

Z zamudo mi je prišla v roke 13. številka letošnje Mladine z dne 29. 3. 2019, v kateri je objavljen članek Lare Paukovič z naslovom I feel Slovenia in podnaslovom Zakrnela slovenščina in provincialna družba, moja fotografija pa je opremljena s komentarjem Pesnik Boris A. Novak, predsednik zaskrbljene Komisije za slovenski jezik. Članek se nanaša na tiskovno konferenco Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU z dne 22. 3. 2019, osredotoča pa se na Izjavo zoper razvrednotenje slovenskega znanstvenega jezika, ki jo je na moj predlog komisija sprejela z večino glasov. V članku je nekaj netočnosti, ki so pa malenkost v primerjavi z ironičnim tonom članka, ki ga intonira predvsem naslov I feel Slovenia. To kičasto geslo komercialnega slovenskega turizma mi je skrajno zoprno. Ta naslov, pod katerim je moja fotografija, me posmehljivo prikazuje kot nacionalista.

Jaz - nacionalist?! Hahaha! Odraščal sem v Beogradu, med vojnami v prvi polovici devetdesetih let sem v imenu Mednarodnega PEN-a organiziral humanitarno pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje iz obleganega Sarajeva, boril sem se za pravice izbrisanih, kar vse je, kot vemo, značilno za slovenske nacionaliste. Prevajam iz desetih jezikov, svoje pesmi tudi v angleščino, kjer so objavljene v več knjigah, kar vse je nedvomno znamenje mojega provincializma.

Obtožbi o nacionalizmu in provincializmu sta torej smešni. A prav zato, ker nisem nacionalistični provincialec, lahko z vso avtoriteto izrečem kritiko na račun nesnažnega protežiranja angleščine kot izključnega znanstvenega jezika in nenehnih poskusov uvajanja angleščine v učni proces naših univerz. Ne more biti nobenega dvoma, da je funkcioniranje v angleščini conditio sine que non za sodobno znanost, ne le pri nas, temveč povsod po svetu - vendar pa zanemarjanja in celo prezira do slovenskega znanstvenega jezika ni mogoče označiti drugače kot IZDAJSTVO ZNANSTVENIKOV. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti. In ne bo znal misliti!

Veliko je odvisno od usode tega jezika. Zdaj je skrajni čas, da se odločimo, ali hočemo živeti kot državljani sveta ali kot cenena delovna sila svetovnih bank, ki bo na ulici govorila klavrno in revno računalniško anglospakedravščino, doma pa hlipala v pohabljeni slovenščini. Inkasanti in politikanti, mešetarji in kramarji, ki razprodajajo in izdajajo slovenski jezik, nas peljejo v p. m. zgodovine. Žal so se tem veleizdajalcem pridružile tudi male packe iz Mladine.

Jaz pa, ki nisem nacionalist, pišem pesmi v tem lepem, prelepem slovenskem jeziku – in zato tega jezika ne dam. Sem vnuk in nečak treh borcev za severno mejo – in zato razkošnih pokrajin tega jezika ne dam. Sem potomec petih patriotov, partizanov in ilegalcev, ki so umirali na najbolj strašne načine, ko so branili to subalpsko deželico in ta veliki jezik – in zato tega jezika ne dam.

Ni prvič in prav gotovo ne zadnjič, da se mi Mladina podlo posmehuje. Naj v dolgi seriji pljunkov malih pack iz Mladine omenim le večkrat objavljeno karikaturo »mojstra« Lavriča, ki me je pred dobrim letom, v času prejema velike Prešernove nagrade za pesniški opus, prikazal kot Juda, ki prešteva denarce. Lavričeva karikatura ni nič drugega kot plagiat antisemitske nacistične propagande iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada si je slavljeni »družbenokritični umetnik« gotovo ustvaril avtoportret v rjavi srajci.

Zakaj torej ta dva in mnogi drugi paglavski napadi Mladine name skozi leta? Ker jaz živim tisto, kar male packe iz Mladine le blefirajo. 

V zanimivem in vsebinsko bogatem pogovoru z direktorjem Kmetijskega inštituta sem pogrešal besedo o našem kmetijstvu in sortnem oziroma pasemskem izboru multinacionalk. Sem spada tudi vprašanje, katera „zaščitna“ sredstva so predpisana, ker izbrane sorte rastlin brez teh dodatkov preprosto ne uspevajo. Toliko o vrzeli v pogovoru.

Pa še nekaj besed o glifosatu. Razprava o rakotvornosti še poteka, na strani ameriških sodišč so bile prisojene zelo velike odškodnine, tako da menedžerje v nemškem Bayerju zelo boli glava, saj so s težkimi milijardami kupili Monsanto. Toda v senci razprav o rakotvornosti ostaja druga, zelo pomembna plat zadeve. Glifosat je namreč motilec regulacije. Nanesti ga je treba na liste, povzroči pa preobilno rast zelenih delov, ki jim korenine ne morejo slediti, zato rastlina usahne. Monsanto je vzgojil sorte kulturnih rastlin, ki so za tega motilca neobčutljive. Kdor ima kaj pojma o biologiji, pa ve, da so regulacijski mehanizmi živali in rastlin biokemično podobni, da torej motilec rastlinske regulacije prav lahko moti tudi kako živalsko regulacijo. Žitna polja škropijo s sredstvi, ki delajo žitne bilke krajše, kar je zelo ugodno za strojno žetev; toda ta sredstva povzročajo neplodnost pri konjih. Kakšne učinke ima glifosat pri ljudeh, se še ne ve, a morda povečuje sprejemljivost za raka in za to ni treba iskati vzroka v dodatkih, ki jih ima Roundup ob glifosatu. Pa tudi spremembe biokemije rastlin, ki so jih naredili odporne na glifosat, so spremembe naše hrane. Kako smo lahko prepričani, da so nam neškodljive? Sklepam, da bo vaš intervjuvanec kmalu spremenil svoje danes še pozitivno mnenje o glifosatu. 

V Mladini je bil 19. 4. 2019 objavljen intervju z direktorjem Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), dr. Andrejem Simončičem.

V redu je, da se direktor KIS zaveda, da je nesmiselno krmiti rejne živali s poljščinami. Vsaj zdi se tako, da se tega zaveda. Z vidika prehranske varnosti in z vidika racionalnega ravnanja z državnim denarjem bi bilo odlično, če bi krmljenje rejnih živali s poljščinami postopoma prepovedali. Le približno tretjina poljščin, namenjenih krmi živali, se pretvori v živila živalskega izvora, približno dve tretjini pa živinorejci izgubijo zaradi intrinzične neučinkovitosti reje toplokrvnih živali - kar pomeni, da približno dve tretjini subvencij za pridelovalce krme za rejne živali neizogibno roma v „smeti“.

Slabo pa je, da je direktor KIS proti ’’omejevanju živinoreje na splošno’’. Zakaj mi to nasprotovanje ni logično? Predpostavimo, da se dogovorimo, da krmljenje rejnih živali s poljščinami postopoma začnemo prepovedovati. Če ohranimo le živino, krmljeno izključno ali skoraj izključno s travo, in take vrste živinoreje ne povečamo, se celoten živinorejski sektor močno, močno zmanjša - zagotovo za več kot 3-krat, a še bolj verjetno bi zmanjšanje bilo okoli 10-kratno. Živila živalskega izvora, ki izvirajo iz živali, krmljenih izključno ali skoraj izključno s travo, trenutno na globalnem nivoju k preskrbi s hrano doprinesejo le približno 3 % živalskih beljakovin in le približno 1 % skupnih beljakovin. Če sodimo po svetovnih podatkih, bi se torej ob prepovedi krmljenja rejnih živali s poljščinami celoten živinorejski sektor drastično zmanjšal.

Seveda verjetno direktor KIS predvideva, da bi izključno ali skoraj izključno „travnat“ način reje živali lahko v prihodnosti postal pogostejši, kot je trenutno, kar je res, ampak definitivno pa ni mogoče samo s tem načinom ohraniti takšnega vnosa beljakovin živalskega izvora, kot je današnji. Daleč od tega. Že trenutnega povprečnega globalnega vnosa živalskih beljakovin ni mogoče vzdrževati brez izkoriščanja živali, krmljenih s poljščinami, kaj šele povprečnega slovenskega/evropskega vnosa živalskih beljakovin, ki je močno nad globalnim povprečjem. Zato je z vidika prehranske varnosti nesmiselno vzdrževati tako visoko pridelavo in vnos živalskih beljakovin. Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko. V razvitih državah je na razpolago približno 50-60 gramov beljakovin živalskega izvora na prebivalca na dan; v scenariju, kjer bi živina bila krmljena izključno s travo, pa bi bilo na razpolago lahko maksimalno samo okoli 7-18 gramov beljakovin živalskega izvora na prebivalca na dan. Celoten živinorejski sektor bo torej definitivno treba močno omejiti in to se bo zgodilo ne glede na to, ali se izključno „travnata“ živinoreja poveča ali ne.

Kar pa se tiče direktorjevega poskusa ignoriranja vpliva živinoreje na okolje: Živinoreja pomembno prispeva k preseganju vseh že preseženih varnih mej zmogljivosti našega planeta, hkrati pa zaradi potratnosti krmljenja rejnih živali s poljščinami ogroža prehransko varnost. Direktor pa je okoljski odtis živinoreje ocenil le z vidika podnebnih sprememb in še to napačno - saj so slovenske kmetijske emisije mnogo nižje od prehranskega ogljičnega odtisa Slovencev in posledično zavajajoče. In poleg tega je že v starih slovenskih podnebnih smernicah zapisano, da mora v Sloveniji kmetijski sektor do leta 2050 približno razpoloviti emisije, v prihajajočih strožjih smernicah pa je za pričakovati še bolj ambiciozne zahteve. V starih smernicah namreč še ni bilo govora o neto ničelnih emisijah iz vseh sektorjev in ni bilo govora o podnebni pravičnosti. Kot nadpovprečno sposobna razvita država z visokimi zgodovinskimi emisijami in visokimi trenutnimi emisijami moramo intenzivno reagirati cca. 10-20 let prej od globalnega povprečja, kar v praksi pomeni: takoj zdaj.

Lep pozdrav.

V rubriki Pisma je bil 19. aprila objavljen odgovor odgovorne urednice madžarskega manjšinskega tednika Népújság, Jutke M. Király, na članek z naslovom Orbán razklal slovenske Madžare. Ker je odgovorna urednica zamolčala pomembne informacije v zvezi z rednimi mesečnimi pisanji politika Ferenca Horvátha v časopisu Népújság, je potrebna razlaga.

V Népújságu je od začetka leta 2015 izhajala mesečna rubrika dnevnik predsednika Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti (PMSNS). Predsednik PMSNS v mandatnem obdobju 2014-2018 je bil, in to v polnem delovnem času, Ferenc Horváth. Skratka, predsednik politične organizacije, ki je ustanoviteljica tednika Népújság, je imel svojo redno mesečno rubriko v edinem manjšinskem časopisu.

Po zmagi na državnozborskih volitvah leta 2018 ima politik Ferenc Horváth še naprej svojo redno mesečno rubriko v časopisu Népújság, po novem kot poslanec. Pri tem pa ni vedno jasno, kdaj piše o svojih političnih opravilih kot poslanec in kdaj kot predsednik PMSNS. 

V članku z zgornjim naslovom (Mladina, 19.4.2019, str. 26) je napisanih nekaj netočnih dejstev v zvezi s poslovanjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), na podlagi katerih avtor bralca napelje na zaključek, da so razlogi za »upor in zahteve po privatizaciji« družinskih zdravnikov ter za druge težave v zdravstvu v tem, da tudi ZZZS (poleg Ministrstva za zdravje) “ni bolje opravljal svojih nalog”.

Strinjamo se z oceno, da je stanje v družinski medicini resno in da je potrebno ukrepati na različnih ravneh, da bi izboljšali pogoje dela in kakovost obravnave pacientov pri družinskih zdravnikih. Dejstvo je, da je v Sloveniji število zdravnikov nizko v primerjavi z drugimi državami EU, še posebej izstopa primarna raven. Vsi v zdravstvu tudi vemo, kdo je (in je bil) v državi odgovoren za javno zdravstveno mrežo, za načrtovanje in izvajanje specializacij. ZZZS na tem področju ni imel in nima nobenih pooblastil. Sedanje stanje je posledica slabo opravljenega dela na tem področju in delno tudi skromnih sredstev za zdravstvo v času javno-finančne krize 2009-2013. Prepričani smo, da aktualno stisko lahko rešujemo s povečanjem števila zdravniških timov, različnimi spodbudami za zaposlovanje družinskih zdravnikov, prenosom določenih nalog na druge zdravstvene sodelavce in z razbremenitvijo na področju administracije. ZZZS je v tem segmentu s predstavniki družinske medicine zaznal vrsto priložnosti, ki jih že izvajamo, nekatere pa terjajo spremembo aktov na različnih nivojih, tudi v Državnem zboru, ker terjajo spremembo zakonodaje, na primer ureditev na področju povračila potnih stroškov do najbližjega izvajalca. Pravkar pripravljamo uvedbo elektronskega bolniškega lista, ki bo zmanjšal tudi število obiskov v ambulantah družinske medicine. Pripravili smo tudi obsežen seznam več kot 18 administrativnih poenostavitev, ki smo jih identificirali skupaj s Koordinativnim telesom družinske medicine, ki ga še dopolnjujemo s predlogi iz različnih okolij.

Prav tako ne drži navedba, da ZZZS ne določa in posodablja standardov in normativov zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako so npr. standardi in normativi za financiranje ambulant družinske medicine zelo jasno opredeljeni, težava pa je v tem, da bi jih želeli nekateri zmanjšati v letošnjem letu za 22% (na 1.895 glavarinskih količnikov), kar zahteva dodatnih 292 družinskih zdravnikov, ki pa jih ni na trgu dela. ZZZS samostojno ali v sodelovanju z drugimi deležniki v sistemu opredeli standarde in normative zlasti v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, letnem Splošnem dogovoru in Sklepu o načrtovanju, beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev. Omenjeni dokumenti so bili namreč v letu 2018 spremenjeni natanko 8-krat in so tudi javno dostopni na spletni strani. 15.6.2018 pa se je Skupščina ZZZS seznanila tudi z dokumentom ZZZS »Načrt posodabljanja standardov in normativov zdravstvenih storitev«, ki ga posredujemo tudi avtorju zgoraj navedenega članka, saj na ta način zavračamo njegovo navedbo, da »vse do danes teh standardov nismo dobili«. Res pa je, da ZZZS ni pristojen za opredelitev vseh standardov in normativov v zdravstvu ter da je potrebno le-te sprejeti in posodabljati zlasti na ravni Državnega zbora RS (dolgoročni nacionalni program zdravstvenega varstva), Ministrstva za zdravje (oblikovanje mreže javne zdravstvene službe) in delodajalcev (bolnišnice, zdravstveni domovi…). 

Predsednik PMSNS in hkrati poslanec madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru, Ferenc Horváth, je za tednik Mladina dne 12. 4. 2019 (stran 27) v članku z naslovom »Orbán razklal slovenske Madžare« izjavil (citat): »Horváth nam je v odgovoru večkrat poudaril, da naj bi Kovács kot vodja izpostave INV v Lendavi v zadnjih letih na različne načine poskušal diskreditirati tako našo skupnost kot tudi ostale zavode, ki delujejo v korist madžarske narodne skupnosti.« Ostro zavračam podtikanja Ferenca Horvátha, da naj bi kot sodelavec delodajalca, Inštituta za narodnostna vprašanja, pošiljal na (citat Ferenca Horvátha) »različne naslove, tako posameznikom, kot članom našega sveta, državnim organom in drugim funkcionarjem« prijave in dopise. Nikoli kot sodelavec INV ali kot vodja Enote INV v Lendavi nisem posredoval nobene prijave, nobenega dopisa. Svojo državljansko dolžnost sem na podlagi pravnih predpisov Republike Slovenije opravljal kot kritični državljan madžarske narodne skupnosti ali pa kot s strani madžarskih volivcev izvoljeni član (svetnik) Madžarske samoupravne narodne skupnosti Občine Dobrovnik - Dobronak.

Tednik madžarske narodne skupnosti v Sloveniji Népújság nikomur ne onemogoča pravice do odgovora, popravka ali pojasnila. Uredništvo je vselej bilo in je odprto za pobude, mnenja in odzive bralcev oziroma civilne družbe in zagotavlja prostor tudi nenaročenim prispevkom, pismom bralcev. Ne drži, da lahko „od politikov svoja stališča objavlja le predsednik madžarske skupnosti, torej Horváth in uradni poslanec madžarske manjšine v slovenskem parlamentu”, kot je na osnovi enostranske informacije - brez tega, da bi se o zadevi informirali tudi v uredništvu Népújságá - zapisano v članku. V Obvestilu bralcem, ki ga netočno in zavajujoče označujete za ”nezakonito in neustavno” smo zapisali, da zaradi tendence, ki se je izoblikovala (z odzivi na članke s strani članov narodnostnih svetov poskusi vsiljevanja in reguliranja vsebine časopisa), v prihodnje ne objavljamo nenaročenih prispevkov v politične organe izvoljenih predstavnikov v takšnih političnih temah, za katere so politikom na voljo drugi forumi (seje, tiskovne konference itd.). Sodišče obvestila ni razveljavilo.

Pojasnilo zahteve tudi objava kolumen: v Népújságu od leta 2008 izhaja redna mesečna rubrika Parlamentarni dnevnik, ki jo vedno piše aktualni poslanec madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Je del letnega programskega načrta časopisa, ki ga na podlagi statuta Zavoda za informativno dejavnost madžarske narodnosti (založnik tednika Népújság) sprejema Svet zavoda. Ferenc Horváth je na državnozborskih volitvah leta 2018 izvoljen poslanec DZ RS in vsled tega piše v rubriko, ne pa prosto publicira v časopisu, kot navajate. 

Da ne zgubljam prostora v tem zapisu: »reformo« zdravstvene dejavnosti terjajo tisti, ki želijo dokončno pokopati javno zdravstvo in javni interes v njem! Reforma ni potrebna, potrebno je le odpraviti anomalije, privatizacijo, odklone potrebnega ravnanja, korupcijo, zagotoviti red in zaostriti odgovornost vodilnih.

Kot zdravnik splošne medicine, specialist, sem delal v osnovnem zdravstvu skoraj 36 let. Od tega 27 let kot direktor ali pomočnik direktorja za strokovne zadeve. Osnovni cilj je bil vseskozi usmerjen v interes onih v čakalnici. Da bi lahko ta cilj dosegali pa je bilo treba predvsem naslednje: - Ugotoviti, da so vsi zaposleni v zdravstvenem domu potrebni - Da je treba misliti na materialni položaj vseh, ne samo zdravnikov - Da za vse velja red in spoštovanje delovnega časa - Da je treba vsem zagotoviti potrebno strokovno izobraževanje - Da je treba vse opravljeno delo ustrezno nagraditi - Da se delovne obveznosti, na posameznem nivoju, pravično razdelijo med vse, (zdravniki, sestre, teren, dežurstva, delo med vikendi in prazniki) - Da se postopno, a neizbežno, nabavi potrebna oprema, za nujno medicinsko oskrbo in zagotovi varen ter hiter prevoz do sekundarne ravni - Da se ohranja timsko delo in uspešno delo tretira kot rezultat vseh - Da se nagradi bolj delavne - Da je treba vsem zdravnikom zagotoviti ustrezno stanovanje in potrebno specializacijo - In še bolje: zaposlovati zdravnike iz domačega okolja-na dolgi rok.

Vse našteto smo počeli in počne zdravstveni dom še danes. Kaj delajo drugi – drugod pa bi kazalo pogledati prav od blizu.

V letu 1996 smo se pogovarjali o zasebnem delu v osnovni zdravstveni dejavnosti. Moje stališče je bilo: »da je smiselno začeti zasebno delo le, če naj bi ob nespremenjenem odnosu do bolnikov in načinu dela (strokovnega), lahko znotraj koncesije, formalno prijavil višjo bruto plačo, kot sem jo prejemal v zdravstvenem domu«! Za nižji formalni dohodek se namreč zasebno delo ne »izplača«, saj potegne za sabo skrbi, ki jih do tedaj zdravnik ni imel in je bilo za »vse« poskrbljeno znotraj zavoda.

Po zelo natančnem ugotavljanju stroškov, obveznosti in odgovornosti, se je pokazalo, da je mogoče »zaslužiti« več le s spremembo strokovnega dela, uradno nižjo »plačo«(da se prihrani dohodnina in zmanjšajo prispevki), da se manj pošilja v laboratorij, da se izbira paciente, da se opusti vsaj del nujne zdravstvene vzgoje, zmanjša izobraževalne stroške na nujno potrebne (zapovedan obseg) itd. Ko je vodstvo ZD s tem seznanilo vse zdravnike, do danes (v tem zavodu) nihče ni odšel med zasebnike-koncesionarje, saj bi z odhodom v koncesionarstvo priznali, da za ceno višjih dohodkov pristaja na znane in dokazane odklone v delovanju stroke, namenske porabe sredstev, pridobljenih v okviru koncesije, siromašenje pokojninske in zdravstvene blagajne (večina koncesionarjev plačuje komaj pol toliko dohodnine in prispevkov kot zaposleni v javnem zavodu), s čimer tvegajo dolgoročno socialno varnost zase in za svoje podrejene, ki bi ob zgodnji invalidnosti prejemali pač pol manj pokojnine kot jim zagotavlja zdravstveni zavod znotraj danih razmer.

Na žalost je Zdravniška zbornica vsa leta tiho ali naglas podpirala privatizacijo, zanemarila dejstvo, da je od vsakokratnega položaja osnovne zdravstvene službe odvisno dolgoročno delovanje sekundarne in terciarne ravni. Velika večina čakalnih vrst je namreč posledica preobremenitve zdravstvenih timov v osnovni dejavnosti in privatizacije, izpeljane brez resnih premislekov, najmanj ob: - Odklonih glede kadrov (ve se, kaj mora zagotavlajati zdravstveni dom), ustrezna izobrazba in njen nivo pa se je pri nekaterih kocesionarjih ignoriral, ob enakih sredstvih ... - Težavah na področju zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva-dežurstva - Opuščanju dispanzerske motode dela, ki so nam jo zavidale najrazvitejše države - Vrednotenju dela v osnovni zdravstveni dejavnosti, kjer so še danes plače specialistov družinske medicine nižje od onih v bolnišnicah in še bi lahko našteval ...

Kaj storiti?

Takoj povečati plače v osnovni zdravstveni dejavnosti in priznati dodatke v oddaljenih krajih, kar je bila praksa v zgodnjih sedemdesetih letih (v Vitanju je bila plača zdravnika 25% višja, v Kozjem pa 40 % višja kot v Ljubljani). Sam sem takrat služboval v Zrečah ... in preživel velike snegove in vsakodnevne peš poti k pacientom, ko ni bilo ne cest ne terencev. Tam in danes so nekateri še vedno ...

Zdravniki v osnovnem zdravstvu delajo v najtežjih vremenskih razmerah, na samotnih poteh, pogosto osamljeni v hudih preizkušnjah na področju urgentne medicine, ponekod slabše opremljeni in s strani vodilnih, v okvirih danih možnosti, morda premalo upoštevani in nagrajeni. Kje vzeti?

Caa 60 milijonov je na razpolago v ukinitvi »prostovoljnega zavarovanja«, ki sedaj poniknejo v žepih zavarovalniškega lobija treh zavarovalnic. Preostali potrebni denar pa čaka vsaj povprečno obdavčitev dobičkov in kapitala (v primerjavi z državami EU), kjer sedaj k peščici državljanov ponikne cca ena milijarda, razen pohlepu, nikomur koristnega denarja ...

Na vseh nivojih je potrebno zaostriti odgovornost vodilnih, ki so ali osebno ali posredno vpleteni v naraščajočo korupcijo, ki pogoltne velik del sredstev, s katerimi bi lahko poplačali več timov in več nujnih storitev, vključno z zaposlenimi.

Ukiniti je treba koncesije (soglašam z zapisom dr. Demšarja). Sam mislim: kdor želi obogateti s samoplačniki, naj se tega loti. Drugi naj zagotavljajo nujno in solidarno delovanje javnega zdravstva tako, da ne bodo materialno prizadeti, kar je v naših razmerah ob strpnem dialogu in misli na sočloveka mogoče in nujno doseči tudi v dogovoru z državo, ki ne sme popustiti neoliberalni miselnosti dela politike in stroke!

Tisti, ki želijo obogateti na račun bolnih soljudi, naj čim prej gredo s trebuhom za kruhom, tudi v tujino, s čimer sedaj nekateri, celo skupinsko izsiljujejo državo in politiko, ki naj bi bila kriva za vse odklone, ki smo jim priča. Če so zdravniki odločujoči v sistemu zdravstva, čudi njihova pozaba na položaj vseh drugih in nepogrešljivih sodelavcev!

Pri tem je zanimivo, da imenovani ne ponudijo uresničljivih rešitev in svoj interes branijo tudi na račun drugih. K sreči je večina še vedno zavezana svoji temeljni opredelitvi, da bodo znotraj zdravništva storili vse, da ohranimo človečnost, solidarnost in nepristransko pomoč onim, ki to od vseh nas utemeljeno in upravičeno pričakujejo. Hvala jim!

Kar zadeva politiko, je ta, največ škode in nezakonitih odklonov v zdravstvu na sploh, povzročila v času vlade Janeza Janše, ko so se razbohotile »dvoživke« in nepremišljene koncesije. Na primer: nekemu kirurgu, ki ni imel ne opreme, ne vnaprej zagotovljenih prostorov (operacijske), ne ekipe ... je bilo danih kup milijonov tedanjih tolarjev, kar sem sam razumel kot nerazumno razmetavanje javnih sredstev za ustrezno korist posamezniku in temu odločno nasprotoval.

Z vidika ustavnih določb pa naj omenim še absurdno odločitev ustavnega sodišča, da priznava zdravstvu »svobodno gospodarsko pobudo« in seveda s tem porabo javnih sredstev za dobiček zasebnikov ... žebelj v krsto stvari. Ali niso prebrali Ustave ali »vedo, kaj delajo«, kar je še slabše. 

Zeleni mostovi v Sloveniji. Prispevek gospoda magistra Janeza Černača v pismih vsebuje skrb zbujajoče podatke o statistiki smrtnih žrtev iz prometa med živalmi od leta 2011 in 2015. Avtor tudi ugotavlja, da v Sloveniji ni nobenega zelenega mostu in da jih celo ni v nobenem projektu. Moramo si avtorjeve številke o registriranih pokončanih živalih v samo petih letih še enkrat predočiti: 26.498 srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov, 36 damjakov, 17 muflonov, 4.517 lisic, 2.238 jazbecev, 2.638 poljskih zajcev, 1.970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in en ris. O številnih malih živalih kot žrtvah prometa niti ni podatkov.

Kako je ob teh številkah mogoče, da naše solidno plačane inštitucije in še bolje plačani politiki že ob gradnji avtocest in niti vse do današnjega dne niso zgradili niti enega zelenega mostu? Hrvaška ima 11 zelenih mostov!

Kje so se skrivali vsa dolga leta izgradnje avtocest Zavod RS za varstvo narave, Zavod za gozdove Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo, vlade in nenazadnje poslanci in politične stranke, ki se sicer hvalijo z vsem mogočim?

Ampak, zanimivo, vsi pa vehementno podpirajo vsakoletni odstrel medveda in volka. In kar naprej načrtujejo tudi povožene živali.

Še več, lepo je, da so uspeli pridobiti evropska sredstva za proučevanje divjih zveri, še posebej medveda. Vendar kot že avtor mag. Černač ugotavlja, zelenih mostov tam ne boste našli. Omenjeni pa so na hrvaških straneh projekta DinAlpBear (izteče se junija 2019), v katerem sodeluje tudi Hrvaška. Pri nas pa spet nič tudi v novem projektu Carnivora Dinarica, ki se je začel septembra 2018 in bo trajal do konca februarja 2021 v vrednosti 2.347.340,64 €, z naslovom »Čezmejno sodelovanje in ekosistemske storitve za dolgoročno ohranjanje populacij velikih zveri v severnih Dinaridih«.

Pri tem je treba povzeti vsebino projekta, ki razgalja ogromno razliko med teorijo in prakso: ’’Osnovni namen projekta: izboljšanje varstvenega stanja velikih zveri - evrazijskega risa, volka in medveda - na območjih Natura 2000 Javorniki -Snežnik in Notranjski trikotnik v Sloveniji ter območju »Gorski kotar i Sjeverna Lika« na Hrvaškem. Gre za sklenjeno čezmejno gozdno območje, edinstveno v Srednji Evropi, kjer je v istem prostoru prisotno še okoli 20 risov, 60 volkov in 700 medvedov. Ohranjanje njihove dolgoročne prisotnosti je izjemnega pomena za varovanje biodiverzitete in ekosistemov čezmejnega prostora Slovenije in Hrvaške, glede na dobro povezanost in prehodnost tega prostora pa je prav meddržavno sodelovanje pri tem ključnega pomena.’’ Trdimo lahko, da velike zveri ne poznajo naše geografske delitve območij in zaradi naše delitve ne bodo pomišljale, da ne bi hotele na primer čez avtocesto Ljubljana – Koper in Nova Gorica, niti ne čez železnico. In kako naj projekt izboljšuje varstveno stanje velikih zveri brez zelenih mostov?

Pričakujem odgovore pristojnih! 

Novinarju Juretu Trampušu se je v članku Internacionala sovraštva, v katerem razkriva mednarodne povezave slovenskega gibanja Generacija identitete, zlasti z avstrijskimi identitarci, zapisala izjava, ki je za levo-liberalni medij skrajno nenavadna. In sicer, novinar ugotavlja, da ima gibanje v Sloveniji tri podružnice: v Ljubljani, Mariboru in Velenju, ob slednjem pa se obregne: „Kar je ironično, saj brez priseljevanja tujcev (poud. J.D.) tega rudarskega mesta ne bi bilo“. Glede na to da tudi sama sodim med velenjske „tujce“, saj sem v tem rudarskem mestu, iz katerega prihaja tudi novinar Trampuš, odraščala kot pripadnica t.i. druge generacije v 80. in 90. letih, me je nekritična uporaba te kategorije s strani Mladininega novinarja kot ideološko nevtralne izzvala k temu, da opozorim, da je uporaba kategorije „tujci“ za državljane_ke nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo priselili iz drugih republik pred 25. junijem 1991, ne samo pravno-formalno napačna, temveč je predvsem v službi reprodukcije ideološkega konstrukta o vzpostavitvi slovenskega „državljanskega telesa“ (če uporabim MNZ-jevski diskurz) v začetku 90ih let.

Ideološka funkcija tega diskurza je bila in še vedno je retroaktivno „potujčenje“ prebivalcev, ki smo leta ali desetletja živeli v Sloveniji kot polnopravni državljani_ke, vendar smo - v času preobrazbe iz večkulturne in večetnične federacije v enonacionalno državo, utemeljeno kot skupnost etničnih Slovencev - postali odvečni. Takratna slovenska oblast je proces potujčenja v začetku 90. let izvedla izjemno subtilno; in sicer tako, da nam je benevolentno„dala priložnost“, da v šestih mesecih zaprosimo za slovensko državljanstvo, skladno s 40. členom Zakona o državljanstvu. Torej, da bi postali slovenski državljani_ke, smo najprej morali postati tujci_ke; logično, kajne? Seveda, to da je ta „priložnost“ bila dana samo tistim državljanom_kam drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki smo v Sloveniji imeli STALNO prebivališče na dan 23. decembra 1990, je bilo povsem „naravno“, iz česar je izhajala tudi „samoumevna“ zahteva, da morajo vsi tisti, ki stalnega prebivališča niso imeli oziroma so imeli le ZAČASNO prebivališče v Sloveniji, urediti status tujca, skladno z Zakonom o tujcih. Skrajni ukrep takšne demografske politike pa je nedvomno bil izbris državljanov_k drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, iz registra stalnega prebivalstva 26. februarja 1992. (Mladina je bila ena redkih izjem, ki je že v 90. letih kritično pisala in opozarjala na grozljive posledice množične in sistematične kršitve človekovih pravic, ki jih je povzročil izbris, zaradi česar sem Mladininim urednikom in novinarjem_kam globoko hvaležna.) Izbris je predstavljal skrajen ukrep, ki ni puščal nobenega dvoma glede (ne)zaželenosti neslovenskega prebivalstva v novi državi, vendar še zdaleč ni bil edini.

Če se omejim le na Velenje, ker dobro poznam socio-ekonomski in kulturni kontekst tega mesta na začetku 90. let, lahko povem, da so oblastne strukture vzporedno s pravno-formalnim potujčenjem, uporabljale tudi „blažje“ pristope, ki so se odvijali v ekonomski sferi, kot npr. odpuščanje delavcev_k, ki so živeli v samskih domovih, zaradi česar niso imeli stalnega bivališča, na podlagi katerega bi lahko zaprosili za slovensko državljanstvo. Eden takih primerov je obravnavalo celo Evropsko sodišče za človekove pravice, gre pa za primer Kuduzović proti Sloveniji; ESČP je sicer zavrnilo vsebinsko obravnavo navajanih kršitev, vendar Kuduzović predstavlja eklatanten primer izključujoče demografske politike tistega časa (glej http://echr. ketse.com/doc/60723.00-en-20050317/view/). Verjetno najbolj „radodaren“ pristop pa je bil tisti, ki ga je izvajal (takratni) Rudnik lignita Velenje, ki je v letih 1990-1992 zaposlenim rudarjem ponujal 24 osebnih dohodkov v zameno za sporazumno odpoved delovnega razmerja za obdobje dveh let in vrnitev družbenega stanovanja delodajalcu, tj. RLV. Javna skrivnost je bila, da je bila „ponudba“ namenjena le rudarjem iz drugih republik. Koliko rudarjev - bodisi samskih bodisi z družinami - se je takrat odločilo za „vrnitev“ v matično republiko oziroma za remigracijo, če uporabim Trampušev izraz, smo lahko le ugibali; ocene so se gibale med sto in dvesto družin, verjetno pa bi bila ta številka bistveno višja, če teh prostovoljnih preseljevanj „tja, od koder so prišli“ ne bi ustavile jugoslovanske vojne v 90. letih, zlasti v Bosni in Hercegovini. Velenjski lokalni kontekst sem priklicala zato, da bi pokazala, da gibanje Generacija identitete ne prinaša nekaj bistveno novega v slovenski družbeni in politični prostor in da so ključni elementi njegove ideološke strukture, ki je globoko etnicistična in rasistična, kot pravilno ugotavlja tudi novinar, pravzaprav vgrajeni v same temelje slovenske državnosti. Zato je vlečenje vzporednic z nacističnimi eksperimenti, kakršen je bil poskus preselitve Judov iz rajha na Madagaskar, do neke mere pretenciozno, zlasti pa je škodljivo, ker nas utrjuje v prepričanju, da gre le za marginalen družbeni pojav. 

V kolumni z dne 5.4.2019 avtor nekaj prostora nameni projektu Postopkovna pravičnost, ki ga za vse osebe, ki stopijo v stik s slovenskimi sodišči, pripravlja Vrhovno sodišče RS. Veseli nas, da je avtor v besedilu prepoznal pomembnost omenjenih aktivnosti. Ne drži pa podatek, da je Vrhovno sodišče za spletno stran namenilo skoraj dvesto tisoč evrov. Vrednost spletnega mesta nasodiscu. si, o katerem je govora, je namreč 36.441 EUR.

Znesek 193.236 EUR se nanaša na celoten projekt Postopkovne pravičnosti, ki je financiran z evropskimi sredstvi. Pri pripravi projekta, katerega namen je približati delo sodišč državljanom in jim omogočiti boljše razumevanje sodnih postopkov, je Vrhovno sodišče izhajalo iz zavedanja, da samo ne more poznati vseh težav in dilem, s katerimi se srečujejo uporabniki sodnih storitev, zato jih je v skladu z načeli oblikovanja storitev z različnimi metodami vključilo v raziskavo. Izvedena je bila vrsta delavnic z različnimi skupinami deležnikov (sodniki, sodno osebje, odvetniki, tožilci, izvedenci, tolmači, itd.), opravljeni so bili poglobljeni intervjuji z ljudmi z neposredno izkušnjo na sodišču, na različnih mikrolokacijah na sodiščih se je opazovalo uporabnike naših storitev, pregledalo se je številne spletne strani in forume, od sodišč se je pridobilo podatke o vsakodnevnih aktivnostih z zunanjimi obiskovalci. Natančni podatki o izvedenih raziskavah in udeležencih, ki služijo kot podlaga za vse nadaljnje aktivnosti za prihodnja štiri leta, so bili predstavljeni v 220 strani obsegajoči analizi, ki vključuje tudi primere dobrih praks iz tujine in predloge rešitev za analizirane težave.

Za navedeni znesek je torej sodišče poleg spletne strani nasodiscu.si prejelo že omenjeno obsežno analizo, oblikovanje in vsebinsko pripravo 19 brošur, načrt z označenimi dostopi do vseh sodnih stavb v Ljubljani, animacijo O slovenskem sodnem sistemu ter animacijo Na sodišču kot priča. Pri vsem naštetem je izvajalec sodeloval tudi pri prilagoditvi strokovnega gradiva (pravnega jezika) v enostaven in razumljiv jezik. Na pripravi vsebin spletne strani je več ljudi delalo več mesecev, zato navedbe, da bi lahko tako vsebino pripravili za nekaj sto evrov, pomenijo nerazumevanje kompleksnega dela, ki je bilo potrebno za pripravo vseh vsebin.

Izvajalec je pripravil tudi priročnik za sistem označevanja sodnih prostorov in poti do njih, načrta izvedbe sistema označevanja na dveh pilotskih sodnih stavbah, predloge za vzpostavitev novega sistema prijaznejših in preglednejših sodnih pisanj ter priročnik za kontrolo uspešnosti delovanja predlaganega sistema.

Gre torej za širši in dolgoročnejši projekt, ki še ni zaključen. Vrednost spletne strani pa, kot že navedeno, predstavlja le majhen del vrednosti celotnega projekta. Verjamemo, da bodo državljani prepoznali uporabnost pripravljenih vsebin. 

Pozdravljeni, Oglašam se vam, da bi se vam zahvalil za vaš prispevek k svobodi govora, ko ste na naslovnici Mladine objavili karikaturo z Viktorjem Orbanom. Hvala za drzen odgovor madžarski veleposlanici, ki se je skupaj s celotno madžarsko vlado milo povedano odvadila demokratičnih odnosov. Kritično razmišljanje v moji domovini izumira in čeprav vašega tednika ne poznam (o tej izdaji sem bral na še vedno neodvisnem madžarskem novičarskem spletišču 444.hu), si želim, da bi na Madžarskem imeli več takšnih medijev.

Z najboljšimi željami.

Čestitke za karikaturo Orbana in čestitke tudi za »opravičilo« avtorja, ki ne bi moglo biti bolj posrečeno sestavljeno! Skrajno ogorčen sem, da njegova (Orbanova) klečeplaznica, tako imenovana veleposlanica in ta ne-entiteta ZAHTEVA, naj država Slovenija ukroti Mladino kot v najžlahtnejši tradiciji najtemnejših komunističnih časov. Očitno so izgubili stik z resničnostjo in menijo, da lahko ukazujejo drugi državi. No, skrajni čas je že bil, da ta madžarski diktator dobi svoje, morda suspendiranje njegove tolpe iz Evropske ljudske stranke s 190 glasovi za in tremi proti še ni bilo dovolj. Rad bi poudaril, da je veliko Madžarov, ki podpirajo Slovenijo in se jim globoko gnusi manipulativno vmešavanje Orbana in njegovih pajdašev v slovenske zadeve, da bi svojemu somišljeniku v Sloveniji pomagali na oblast. Vesel sem, ker vidim, da jim ne uspeva. Zdaj smo mi na vrsti, da jim na evropskih volitvah 26. maja letos zadamo povračilni udarec (upam, da to niso samo pobožne želje).

Z lepimi pozdravi.

Spoštovani!

Čestitam vam za prispevke v zadnjih treh številkah, ki se nanašajo na predsednika Madžarske Orbana. Še posebej čestitke g. Lavriču za izviren odgovor veleposlanici Madžarske v 14. številki.

Žalosti me, da nisem zasledil nobene reakcije naših politikov na sliko, ki ste jo objavili v 14. št. Mladine v rubriki »mladina mit«, na kateri je veleposlanica Madžarske posneta pred sliko Velike Madžarske za madžarski program RTV SLO. Torej ga. veleposlanica meni, da je Prekmurje zopet Madžarsko. Pa ne samo Prekmurje, tudi ozemlja še štirih držav članic EU! Torej ga. veleposlanica ni v ničemer drugačna kot je g. Tajani, ki si lasti Istro pa še kaj! V NATU smo baje zaradi kolektivne varnosti! A res? Ogroženi pa smo od treh držav članic NATA in EU, ki imajo ozemeljske pretenzije do naše države. Zato – NATO - ne hvala!

Želim vam še naprej uspešnega dela in ostanite takšni, kot ste že desetletja!

S spoštovanjem in lepimi pozdravi!