Spoštovani, odmev pravnice Veronike Cukrov me je močno razočaral, toliko, da moram tudi sam prispevati k tej debati.

Najbolj me je zmotilo ponavljanje možnosti zlorabe. Če bomo to kar naprej vlačili (oprostite izrazu) na dan, bomo še dolgo, dolgo stopicali na mestu. Podpisana pravnica je pač »otrok« pravne izobrazbe in kot je v tej »razpravi« vidno, le-ta zaostaja za ozaveščenostjo dela družbe. Kajpak se ob pisanju o trpljenju neozdravljivo bolnih sam po sebi vsiljuje manko več pronicljivosti, če že hočemo družbi kaj doprinesti. Pravo, kolikor ga razumem, je za funkcioniranje družbe sicer tudi koristno (predvsem pa služi interesom oblasti), v tem primeru pa je arhaična zavora.

Ne morem pristati na to, da mi država ne dopusti, da tik pred zaključkom življenja ne morem z njim razumno (doklej to še zmorem) razpolagati. Je težko razumeti (kaže da), da ko ne morem več hoditi, ne morem več izločati brez pomoči (visoko cenim te ljudi, ki tu pomagajo!), vse me boli, ne vidim več izhoda, da mi medicina pomaga? Pravo (etika zdravstva in Cerkve!) je tu zaostalo za preprostim razumom, ki se zaveda, da je prišel pač kraj in da ne želi trpeti (avtorica nekaj razpreda o trpljenju kot sestavini življenja – kakšna modrost!?). Človek je sicer del narave, hkrati pa se je od nje že davno zelo odmaknil. Odmik je že sama medicina, pa se to (več) ne problematizira. Napredek, inovacije (družbene v tem primeru) se pri sodobnikih zelo težko prebijajo. Se mar nismo nič naučili iz preteklih zavrnitev pametnejših, življenje pa jim je potem le izreklo priznanje. In so takratni »etiki« danes predmet posmeha in celo obsojanja! Sam že ne bi rad bil med njimi.

Posebej razumno stališče ima zastopnica pacientovih pravic. Ko si pacient ne more pomagati niti toliko, da bi sam prekinil življenje, ali še hujše, niti prositi za pomoč/odrešitev ne zmore več, je edino nujno, da mu pomaga zdravnik. To je še vedno bolj na mestu, bolj primerno, kot pa rezanje žil, ali konzumiranje tablet, kar pa se povrhu vse kalvarije lahko še ponesreči (eni bi govorili o sreči).

Čudi me, da predstavniki medicine tu v glavnem molčijo, če pa že, pa so spet tu zlorabe. (Dr. Radana matrajo že leta in leta. Sklepam da so ga, zdravega človeka, povsem onesposobili. Lahko bi ga že enkrat pustili pri miru. Kje je pa tu etika? Je zamižala ali preprosto še spi?) Edino, na kar se zanašam, so mediji. Taki, ki imajo poleg vsega ostalega še pogum, da uporabljajo lastno glavo. 

V Mladini z dne 11.01.2019 je bil objavljen članek »Pravica umreti« avtorja Staša Zgonika, v katerem so predstavljeni razlogi za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Najprej bi rada izpostavila, da je prav, da se o tem pogovarjamo, vendar pa je zmotno prepričanje, ki ga je izpostavila Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, da naj pacienti ne bi bili zmožni samostojno odločati o svojem življenju; pravo dopušča samomor, in tudi primer akademika dr. Janka Pleterskega, ki so ga oživljali po očitnem poskusu samomora, je po mojem mnenju sporen s pravnega vidika. Vprašanje državne pomoči (ker dejansko gre pri evtanaziji lahko zgolj za državno pomoč, ne zasebno) pri nečem tako občutljivem, kot je samomor, je sporno, in odprto za zlorabe, četudi morda statistika tega ne pokaže. Posameznik, ki je ujet v težke bolezni, pa naj bodo te psihične ali fizične narave, je zelo dovzeten za katastrofiranje, obup, vdanje v usodo in podpis obrazca za evtanazijo. Vztrajnost v takšni situaciji je ena izmed najlepših človeških vrednot; menim celo, da je vsako življenje zaznamovano z določeno mero trpljenja. Če bi bilo trpljenje naš kriterij za to, ali se odločimo za končanje življenja, ali ne, nas ne bi ostalo prav veliko. Menim, da je nagon po preživetju pomemben del človeške narave ter bi tako moral biti tudi vrednota, ki jo spodbujamo kot družba, tako sekularni kot verujoči deli nje. Želja po smrti je anomalija, in prav zato tako kontroverzna kot to zgroženo opisuje članek.

Prav tako se mi zdi zanimiv premik od pojmovanja evtanazije kot primerne za tiste, ki doživljajo neznosno fizično trpljenje, ki ga ne znamo odpraviti, na ukrep, primeren za tiste, ki se preprosto ne želijo starati, zboleti ter postati »razvalina življenja«. Konec koncev gre pri staranju ter posledični bolezni za povsem normalen del človeškega življenja, katerega moramo olajšati, ne pa preprosto odpraviti.

Sporno v članku se mi je zdelo tudi opisovanje argumentov za evtanazijo otrok, predvsem poudarjanje trpljenja njihovih družin (kar pomeni, da ni trpljenje in samoodločba otrok v prvem planu debate, temveč so v njem starši) ter izjava očeta punčke s hudo genetsko okvaro, ki trdi, da bi evtanazija staršem, kot je on, omogočila nadaljevanje življenja ter imeti drugega otroka, ki bo sposoben živeti. Ne razumem, zakaj naj bi otrok (v članku so kot primerni za evtanazijo opisani tisti z »izjemno okrnjenim življenjem«, torej ne nujno tisti, ki neznosno trpijo) bil sposoben privoliti k svoji smrti, čeprav naj sicer ne bi bil niti sposoben sam se odločiti, kdaj je čas za spanje ter ali sme piti kokakolo. Otroka, ki je hudo bolan, je v primeru trpljenja družine (za katerega seveda verjamem, da je neznosno, ter občudujem vse družine, ki se spopadajo s takšno situacijo) mogoče prepustiti v več trajnih vrst tuje oskrbe, glede katerih lahko staršem pomaga Center za socialno delo. Arogantno pa je dejati, da ima starš nad otrokom tako avtonomijo, da se lahko v primeru, če ta ni zdrav, odloči za otrokovo smrt.

Evtanazijo se kot že rečeno predstavlja kot spoštovanje avtonomije posameznika; v resnici pa ta cilja na veliko ranljivih družbenih skupin, na oslabele, ostarele, mentalno bolne ter očitno tudi na otroke. Ne pravim, da ne bi smela biti v izjemnih okoliščinah dovoljena, pravim le, da gre za kočljivo vprašanje, ki mora biti, če že, urejeno restriktivno. 

Ko sem prebrala članek »Neetični tožilec« (Mladina, 4. januar), sem se spraševala, ali je naš generalni državni tožilec Šketa neodvisen ali ni. Se je res zaradi politike (NSi) obrnil na komisijo za etiko in integriteto, rekoč, da se bo o nadaljnjih korakih glede vrhovnega državnega tožilca Kozina odločil , ko bo prejel njeno mnenje? V zadnji številki Mladine sem z zadovoljstvom prebrala »odmev« gospe Erike Repovž, svetovalke za odnose z javnostmi pri Vrhovnem tožilstvu RS, da mnenje NSi ni imelo nobenega vpliva, in s tem utrdila moje (naše) zaupanje v neodvisnost te institucije. Mnenje komisije je prišlo in Šketa se je na veliko zgražanje desnice odločil, da ne bo sprožil nobenih konsekvenc. SDS pa si želi Kozinčeve »glave«. Vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec je na vlado naslovil poslansko vprašanje, ali je Kozina še primeren za vrhovnega državnega tožilca. Mogoče se ga hočejo znebiti, ker preveč dobro pozna »tajkune«, velike gospodarske kriminalne zgodbe in dejstvo, da so bile » v te brezsramne in rušilne posle vpletene vse glavne družbene strukture«?

Še vedno pa se sprašujem, ali je vrhovni državni tožilec Jože Kozina res kršil priporočila in kodeks tožilske etike in škodoval nepristranskosti in ugledu, kot se je izrekla komisija za etiko. Moj laični pogled na to je drugačen. Kaj je izjavil na državnozborski komisiji? »…da je zelo zadovoljen, da je v Državnem zboru tudi stranka Levica, ki bo delavcem in delu vrnila pravi pomen.« Dejal je tudi, da bo treba podjetnikom odvzeti moč, jih ustrezno obdavčiti, »ne pa poslušati jokanja, da bodo šli v tujino; naj gredo«. Poudaril je, da smo v Sloveniji dosegli dno, kar zadeva pravice delavcev. Te besede je izrekal na državnozborski komisiji, ni opravljal tožilskega dela, niti ni sprejemal poklicnih odločitev. Že slišim, da je vseeno in da mora kljub temu paziti na svoje izjave. Po mojem mnenju se je vendar samo zavzel za človekove pravice in svoboščine ter dostojanstvo delavcev. Ni kazal naklonjenosti Levici kot stranki, ampak naklonjenost in upanje, da bo za delavce bolje. Končno! Samo predstavljam si lahko, s čim vse se je pri svojem tožilskem delu že srečal. Je zato res pristranski? Njegova reakcija zame predstavlja odraz neke osnovne (od marsikoga že skoraj pozabljene in opuščene) etike in morale, pomeni večji in ne manjši ugled. Vse drugo se mi zdi bolj izkrivljeno dojemanje situacije in »črkobralsko« tolmačenje kodeksa etike. Raje pa se zadržim in ne bom razpredala o resnični pristranskosti, odvisnosti, ali povezanosti nekaterih tožilcev ter sodnikov s političnimi strankami v preteklosti in tudi v sedanjosti. Obsojam licemernost in dvoličnost desnih. 

Politično zgodovino španske države so zaznamovali avtokratski režimi kot je bila Frankova diktatura, z močnimi elementi španskega nacionalizma in sovražnim odnosom do drugih kultur na ozemlju. Demokratizacija, ki je sledila smrti diktatorja (1975), je hkrati sprožila proces decentralizacije ozemlja, skupaj s strukturnimi spremembami, povezanimi s španskim vstopom v Evropsko unijo leta 1985. Pod strukturo demokratične države pa so vseeno, vse do danes, preživeli nekateri protidemokratični temelji diktature, na primer v več delih sodnega sistema.

Katalonija je, iz stališča ločene entitete, vseeno sodelovala pri gradnji bolj demokratične, moderne in plurinacionalne Španije. Ko je na začetku 21. stoletja zahtevala priznanje svoje nacionalnosti in stopnjevanje procesa decentralizacije, je španska država začela kampanjo sovražnosti, ki pa je povzročila rast števila podpornikov gibanja za neodvisnost do ravni, ki jih vidimo danes. Demonstracije v Barceloni, ki potekajo od leta 2010, so med najbolj množičnimi v Evropski uniji v zadnjih desetletjih. Katalonski politični voditelji že leta pozivajo k dogovoru o referendumu, a Španija ne kaže nikakršne pripravljenosti za vzpostavitev dialoga in iskanje demokratičnih rešitev na te zahteve.

Enostranski referendum o neodvisnosti, ki ga je organizirala vlada Katalonije oktobra 2017, je bil sredstvo pritiska na španske oblasti, ki niso sprejele pogajanj. Kljub policijskemu nasilju je bil izid glasovanja ugoden za podpornike neodvisnosti. Potem ko so državne oblasti ponovno zavrnile pozive k pogajanjem, je katalonski parlament izglasoval deklaracijo o neodvisnosti, ki pa nima pravne veljave. V odgovor na ta dejanja so bila sprožena pridržanja članov vlade Katalonije, ki še niso bili v izgnanstvu, dela katalonskega parlamenta in vodij dveh večjih civilno-družbenih organizacij. Že več kot eno leto ostajajo v priporu, obtoženi dejanj upora z nasilnimi dejanji, ki jih v nobenem primeru niso zagrešili.

V začetku novembra je državno tožilstvo zahtevalo kazni do 25 let zapora za obtožene politike, aktiviste in policiste, skupaj 210 let zaporne kazni. Sojenje se bo pričelo v januarju, kar pomeni, da je čas, da se Evropa odzove in Španijo usmeri nazaj na pot demokracije in političnega dialoga. 

Spoštovani odgovorni urednik gospod Grega Repovž, v članku z naslovom: Neetični tožilec, objavljenim v Mladini, dne 4. januarja 2019, ste bralcem posredovali napačno informacijo, da je Generalni državni tožilec RS Drago Šketa postopek pred Komisijo za etiko in integriteto glede javno izraženega mnenja vrhovnega državnega tožilca mag. Jožeta Kozine dne 28.9. 2018 na 1.seji Odbora za pravosodje, sprožil po tem, ko mu je to »predlagala« politična stranka NSi, kar ne drži. Kot izhaja iz preverljivih podatkov iz naše dokumentacije, smo predlog NSi za uvedbo disciplinskega postopka proti vrhovnemu državnemu tožilcu Jožetu Kozini prejeli 4.10. 2018, Komisija za etiko in integriteto pa je zaprosilo za obravnavo primera prejela dan prej, dne 3. 10. 2018.

Ker z napačnim podatkom zavajate javnost in jo navajate k napačnemu sklepanju, da je na odločitev generalnega državnega tožilca vplivalo mnenje določene politične stranke, vas prosimo, da na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih objavite popravek napačne informacije.

Od ustanovitve Komisije za etiko in integriteto, septembra leta 2015, je v primerih, ko gre za morebitno sporno javno izražanje mnenja državnega tožilca, obravnava pred Komisijo, ki je bila ustanovljena prav v takšne namene, običajna praksa. Ravnanje Generalnega državnega tožilca RS Draga Škete v primeru vrhovnega državnega tožilca mag. Jožeta Kozine od nje v ničemer ne odstopa.

Lep pozdrav.

V reviji Mladina, dne 4.1.2019, je bilo podjetju Outfit7 Limited v članku z naslovom “Veliki brat vas opazuje” očitano več neresničnih dejstev.

1. Outfit7 Limited ne zbira in ne posreduje občutljivih osebnih podatkov svojih uporabnikov. Njihove mobilne igre so varne in certificirane s strani zunanjih neodvisnih podjetij. Vsi podatki uporabnikov so skrbno varovani v skladu z veljavnimi zakoni, vključno s COPPA in GDPR.

Podjetje sodeluje z več zunanjimi ponudniki storitev, s katerimi ima sklenjene pogodbe, ki vsebujejo stroge pogoje glede zbiranja in varovanja osebnih podatkov uporabnikov. Nikomur od njih ni dovoljeno zbiranje identifikacijske številke telefona ali prstnega odtisa naprave, kot je napačno navedeno v članku.

2. Podjetje številke IMEI ne uporablja že več kot dve leti, kar je celo pred Uredbo EU o varstvu podatkov (GDPR) in tako uporabnikom ves čas zagotavlja varno uporabo vseh svojih mobilnih iger.

3. Prodaja podjetja je bila transparentna, zapisani očitki v članku pa so povsem neutemeljeni in neresnični. Vrednost podjetja nikoli ni temeljila na podatkovnih tokovih, ampak na uspehu blagovne znamke Talking Tom and Friends. Outfit7 Limited zagotavlja varno uporabniško izkušnjo na vseh svojih mobilnih igrah in tako bo ostalo tudi v prihodnje.

Ko preberemo tako odličen in dobro pripravljen intervju, kot je tokratni B. Mekine z ministrom za zdravje, se zdijo pred kratkim napisane kritike ’’vagonarjev’’ (če uporabim njihovo izrazoslovje) z GZS še bolj za lase privlečene. Menim, da niti ni bil potreben komentar na komično pisanje g. Hribar Miliča, saj se dobro razumejo vloge v družbi, ki jih igramo. Pomen medijev je seveda daleč nad kakršnimikoli ekonomskimi opredelitvami. Gledanje na celotno življenje skozi neke specifične ekonomske parametre, popolnoma brez upoštevanja etike, je pravzaprav neke vrste duševna bolezen in pomemben vzrok antisocialnega obnašanja. Kot družba bi morali predvsem odklopiti vagon s prenapetimi neoliberalci, ki zastrupljajo družbo, prav ta vagon je tisti, ki je daleč najtežji za vse.

Prodorni novinar Mekina vztraja pri vrnitvi največje posamične provizije nazaj v zdravstvo (zavarovalniške), a minister Fakin se do neke mere izmika. Če manjka prav zdaj recimo 60 mio. EUR za zdravstvo, tudi za famozne čakalne dobe, zakaj se potem čaka s tem v celoti pripravljenim in usklajenim zakonom, koga čakamo? Medtem lobisti zavarovalnic delajo s polno paro. Seveda to ne izključuje katerihkoli drugih ukrepov. Bomo videli, kaj bo minister Fakin izbral: popularnost pri neverodostojnih medijih, ’’prijateljstvo’’ treh večjih zavarovalnic, ki služijo na račun zdravstvene blagajne in njihov (močan) vpliv na poročanje medijev, ali resnično in neposredno korist za bolnike in zdravstvene delavce. Menim, da bomo šele s časovno distanco ugotovili, kako pogumna in neomajna je bila njegova predhodnica, z nagrado SZO za tobačno zakonodajo slavljena ministrica, ki pa so jo žal mnogi pustili na cedilu, tudi novinarji. Lobiji, ki jih je B. Mekina tako jasno razkril, žal obvladujejo številne medije. Najbolj me je zaskrbelo pri izjavi ministra Fakina, ko citira direktorja Izolske bolnišnice, da se boji, da bi zmanjkalo bolnikov (v smislu izkoriščenosti aparatur)?! Menim, da imamo zdravstveni sistem in ministra za zdravje za to, da smo zdravi, so zaradi ljudi, in ne le za to, da so aparature izkoriščene, to je sekundarnega pomena. Princip Svetovne zdravstvene organizacije pravi: ’’potrebno je preprečiti, kar se da preprečiti, in zdraviti, kar je moč zdraviti.’’ Zato še nekaj predlogov za ministra: pri programu o KNB 25x 25 naj podrobno preveri, kako smo z dejanskim izpolnjevanjem ciljev, bomo res zmanjšali umiranje za KNB za 25%? Ter programe DPOR, DPOSB, resolucijo o duševnih boleznih, srčno-žilnih … smo res tako dobri, kot pisci teh programov redno kar sami sebe ocenjujejo?

Tukaj je morebitna neučink o vit ost mnogo bolj zaskrbljujoča kot organizacija in učinkovitost v samih bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Recimo državnega programa preprečevanja in obvladovanja pljučnih bolezni še vedno sploh nimamo, čeprav je kroničnih pljučnih bolnikov nad 100.000! Zdaj vam pa izdam še logičen razlog, da tega programa sploh ni, kot tudi še vedno ne strateškega dokumenta o družbi brez tobaka: s takim programom neposredno trčimo na določene industrije, ki velik delež bolezni neposredno povzročajo: pri pljučnih boleznih je povezava največja, glavni povzročitelj bolezni in smrti je tobačna industrija (pa tudi največjega deleža in najmanj 17 rakov, pomembnega vzroka SŽB – infarktov in kapi, itd.). Ob tem vsakodnevno še vedno prodajajo to trdo drogo mladoletnim in še vedno se jih reklamira, kljub zakonski prepovedi! Vloga sladkih pijač je zelo velika pri debelosti in sladkorni bolezni, srčno-žilnih zapletih. Minister Fakin sicer jasno spregovori o bistvenih povišanjih cen tobačnih izdelkov (na 10 Eur), alkoholnih, sladkanih pijač. To je pozitivno, a v praksi smo žal deset- letja priče sprenevedanju na ministrstvu za finance in mikroskopskim dvigom cen tobačnih izdelkov (le po 10 centov), kar omogoča še reklamiranje cen in redno poročanje STA o ’’prihodku trošarin v proračun’’, pri čemer vedno(!) zamolčijo 4x večji strošek. Prihodnost je mnogo bolj v regulaciji izdelkov, ki so namenoma narejeni za zasvajanje, v prvi vrsti so tukaj cigarete (FDA bo znižala vsebnost nikotina na nivoje, da ne bodo več zasvojile in to je dejanski konec cigaret v ZDA), pogovarjati bi se morali o znižanju dodanih sladkorjev v pijače, ne le o trošarinah – meja bo mnogo nižja od 100 g/L in podobno. Končno bo treba te zlonamerne industrije poklicati na odgovornost in poravnati bodo morali stroške, ki so jih ves ta čas prelagali na vse. Najbolj perfidno so prelagali odgovornost na vsakega posameznika, na vse tiste neštete žrtve s KOPB, raki ... Vsi tisti strokovnjaki (za vse ne more biti odgovoren le minister), ki pogosto nastopajo v javnosti, in se vedno znova sprenevedajo glede tega, pa niso resnični zdravstveni delavci, ampak le koristoljubni izdajalci bolnikov in zdravja; tudi njih bo treba kmalu poimensko razkriti. 

Težko je v nekaj besedah strniti zgodovino naroda, ki je v 18. stoletju ostal brez svoje državnosti in bil nato sistematično zatiran s strani države, ki ga je stoletja skušala raznaroditi. Vseeno predlagam sledeči povzetek, izhajajoč iz biografskih podatkov o katalonskih predsednikih vlade, od obnovitve avtonomne vlade leta 1931, ko je bila ustanovljena Republika (zahvaljujoč v dobri meri katalonskemu nacionalizmu, ki je igral pomemben del pri odstavitvi burbonske monarhije) pa vse do danes: Od devetih predsednikov vlade v tem obdobju, jih je bilo pet primorano dalj časa živeti v izgnanstvu, dva sta bila zaradi svojih demokratičnih idej zaprta, osem jih je bilo izpostavljenih takšni ali drugačni upravni represiji in eden, potem ko ga je Gestapo predal Francu, je bil usmrčen v okupirani Franciji (in za to se španska država nikoli ni opravičila niti ni obsodila procesa, polnega nepravilnosti). Samo en predsednik vlade, José Montilla (2006-2010), edini, ki je deloval v skladu z navodili iz Madrida, je ostal nedotaknjen ... vsaj do zdaj.

Zatiranje predsednikov vlade kot demokratičnih predstavnikov ni nič drugega kot sistematično zatiranje 7,5 milijonskega katalonskega ljudstva. Španija se le ni toliko spremenila od časov Vojvode Albe. 

Najprej pohvala Mladini in njenemu novinarju, ker sta dregnila v osje gnezdo, v ocenjevanje šolske športne vzgoje (Skoči, pet!, 30. nov. 2018). O tem vprašanju je bilo v zadnjih tridesetih letih že veliko napisanega. Vrsta področnih strokovnjakov se je zavzemala za humanizacijo tega šolskega predmeta, ta pa se pokaže v prvi vrsti v načinu ocenjevanja. Žal ideologi šolske športne vzgoje in pristojna šolska oblast še kar naprej trmasto vztrajajo pri petštevilčnem ocenjevanju tega predmeta. Največkrat ocenjevanje tega predmeta zagovarjajo zgolj zaradi tega, ker v šoli ocenjujejo tudi druge predmete. Takšno stališče je formalistično, birokratsko in daleč od vsestranske strokovne osvetlitve vprašanja. Športna vzgoja je namreč posebno vzgojno-izobraževalno področje, ki terja posebno vzgojno strategijo. Del te pa je tudi ocenjevanje. Pričujoči odziv se nanaša predvsem na osnovno šolo. Žal uredniška omejitev prostora ne dopušča poglobljene osvetlitve tega vprašanja.

Zagovorniki humanejše šolske športne vzgoje menijo, da je ocenjevanje tega predmeta krivično, ker so človekove gibalne sposobnosti (hitrost, moč, gibalna natančnost, gibalna skladnost, ravnotežje) v veliki meri prirojene (nekatere celo 80 do 90 odstotkov) in zato v populaciji normalno razpršene v obliki Gaussove krivulje. Nekateri učenci so torej že po naravi gibalno spretnejši in sposobnejši, drugi so manj nadarjeni in manj uspešni. Hkrati je raven (prirojenih) gibalnih sposobnosti podlaga za bolj ali manj uspešno obvladovanje različnih gibalnih/športnih spretnosti in veščin, ki jih predpisuje učni načrt. Zato se pri ocenjevanju šolske športne vzgoje ni mogoče izogniti ocenjevanju gibalnih sposobnosti, ki so (nekatere bolj, druge manj) podedovane. Ocenjevanje podedovanih lastnosti pa je krivično, nehumano. Učinkovitost šolskega vzgojno-izobraževalnega dela je odvisna tudi od učinkovitosti razrednega učitelja ali športnega pedagoga. Dokler je ta izjemno učinkovit v vseh pogledih, je dobro. Teoretično pa je po teoriji normalne distribucije in po neposrednih izkušnjah izjemno učinkovitih učiteljev okoli 30 odstotkov. Ali ni krivično, da je učenčeva ocena kontaminirana (onesnažena) z neučinkovitostjo razrednega učitelja ali športnega pedagoga? Znano je tudi, da je uspešnost učencev v različnih športnih veščinah odvisna od (športnega) življenjskega sloga njihovih staršev in od naklonjenosti staršev temu področju, ki svojim otrokom omogočijo različne zunajšolske športne dejavnosti (drsanje, smučanje, plavanje), ki vplivajo na razvoj gibalnih sposobnosti. Ali ni krivično, da učence z oceno nagradimo ali kaznujemo za stališča njihovih staršev?

Enaka vprašanja seveda zadevajo tudi druge učne predmete, toda med športno vzgojo in drugimi predmeti je bistvena razlika. Ocene iz drugih učnih predmetov imajo administrativno-normativno-selektivno vlogo in odločajo o sprejemu na neko višjo šolo, zato ocenjevanje pri teh predmetih MORA BITI. Ocena iz športne vzgoje nima administrativno-normativno-selektivne vloge, zato NI NUJNA, NI POTREBNA. Vrednostno klasificiranje učencev na podlagi prirojenih telesnih lastnosti pa je tudi nehumano in nepedagoško.

Enačenje športne vzgoje z drugimi učnimi predmeti ni dopustno tudi zaradi tega, ker se vzgojno-izobraževalni cilji različnih šolskih predmetov med seboj razlikujejo. Med učnimi predmeti in šolsko športno vzgojo je bistvena razlika, ki temelji na različnih vzgojno-izobraževalnih smotrih. Eden temeljnih vzgojno-izobraževalnih smotrov šolske športne vzgoje pravi: Mlade ljudi je treba izobraziti in vzgojiti, da bodo šport sprejeli kot vrednoto in bodo zato bogatili svoj prosti čas s športnimi vsebinami tudi v poznejših starostnih obdobjih. Takšen vzgojno-izobraževalni smoter temelji na spoznanju o negativnih posledicah sodobnega načina življenja. Zato šolska športna vzgoja želi izoblikovati pozitiven odnos do telesnega gibanja pri SLEHERNEM mladem človeku. NOBEN učenec ne bi smel dobiti odpora do športa, če želimo, da bo tudi pozneje svoj prosti čas bogatil s športnimi vsebinami. In slab(š)a ocena iz športne vzgoje zagotovo ne oblikuje pozitivnega odnosa do športa … Ocena resda nekoga lahko prisili k dejavnosti (kar nekateri učitelji s pridom uporabljajo), nikakor pa ne k oblikovanju pozitivnega odnosa do športa. Prav slednje pa je temeljni namen športne vzgoje. Če torej šolska ocena ne prispeva k uresničevanju temeljnega vzgojno-izobraževalnega  smotra, potem je odvečna, nepotrebna, nesmiselna.

Ideologi ocenjevanja športne vzgoje menijo, da bi z ukinitvijo ocenjevanja bili prizadeti uspešnejši učenci, ker pač z oceno ne bi bili nagrajeni. Žal je to le ena plat medalje. Vrednostno razvrščanje je resda všeč tistim, ki se znajdejo v vrhu neke vrednostne lestvice, manj pa je zaželeno oziroma celo nezaželeno pri učencih, ki so v spodnjem delu vrednostne lestvice ali celo na dnu. Z vrednostnim razvrščanjem so torej lahko prizadeti gibalno manj uspešni učenci. Treba se je torej vprašati, kdaj naredimo večjo škodo: ali takrat, kadar uspešnih učencev ne nagradimo, ali takrat, kadar manj uspešne stigmatiziramo in v njih rojevamo odpor do športa. S stališča temeljnega vzgojno-izobraževalnega smotra šolske športne vzgoje je veliko večja škoda, če slabše učence s stigmatiziranjem odvračamo od športa, kot če najboljših z oceno ne nagradimo. Mogoče je tudi domnevati, da imajo gibalno uspešnejši učenci že tako in tako pozitiven odnos do športa in ga zaradi neocenjevanja tega predmeta tudi ne bodo izgubili.

Iz psihologije vemo, da si ocenjevanja in kategoriziranja na katerem koli področju želijo predvsem zelo uspešni, neuspešni pa si vrednostnega razvrščanja ne želijo. Vrednostno razvrščanje neuspešnih negativno učinkuje na njihovo samozavest in na oblikovanje njihove pozitivne samopodobe. Napad na učenčevo samopodobo po mnenju psihologov moteče učinkuje tudi na njegovo splošno zorenje. Predvsem pa stigmatiziranje učenca ne spodbuja k dejavnosti, v kateri je slabo ocenjen. Nekoga z oceno označiti za manj sposobnega ali nesposobnega je največji napad na občutljivega mladostnika in njegovo osebnost. Kako naj si potem obetamo, da bo imel prizadeti pozitiven odnos do športa? Učenec, ki je s slab(š)o oceno zaznamovan (stigmatiziran), se športa izogiba, na urah se opravičuje, manjka na urah, prinaša zdravniška opravičila, skratka, športa ne mara. Najbrž ga tudi pozneje v življenju ne bo maral. To pa je v protislovju s temeljnim vzgojno-izobraževalnim smotrom šolske športne vzgoje.

Pri sodobni humani športni vzgoji je storilnostni dosežek še najmanj pomemben. Pomembnejše je raznovrstno obvladanje različnih športnih veščin (osnove plavanja, osnove različnih športnih iger, osnove smučanja ipd.), najpomembnejše pa so doživljajske razsežnosti ’gibalne igre’ ter razumsko in čustveno oblikovanje odnosa do športnega življenjskega sloga. Žal najpomembnejšega tudi dobra ocena ne more pokazati. Tudi s tega zornega kota se drugi učni predmeti bistveno razlikujejo od športne vzgoje.

Sklep. Na podlagi izsledkov različnih raziskovalnih (diplomskih) nalog, ki so proučevale vprašanje ocenjevanja šolske športne vzgoje, se vendarle zdi smiselno nekakšno vrednotenje uspešnosti učencev pri tem predmetu. Smiselna je tristopenjska besedna ocena manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, kakršna je že bila uveljavljena do uvedbe devetletke. Takšna ocena je imela svojo strokovno podlago, ker so jo zagovarjali vsi nekdanji svetovalci za športno vzgojo pri Zavodu za šolstvo RS. Primerno bi bilo tudi dvostopenjsko besedno ocenjevanje manj uspešno in zelo uspešno. Dvostopenjsko ali tristopenjsko besedno ocenjevanje je kompromis med zagovorniki in nasprotniki petstopenjskega številčnega ocenjevanja tega predmeta. Dvostopenjska ali tristopenjska besedna ocena tudi ne stigmatizira manj uspešnih učencev: vsi so namreč uspešni (nekateri resda manj, drugi bolj). Takšna klasifikacija učencev je zagotovo bolj humana od petstopenjske številčne klasifikacije. Obvezna besedna ocena iz tega predmeta tudi zagotavlja udeležbo učencev na urah šolske športne vzgoje. Če bi pa te bile sorazmerno ’prijetne’ in brez groženj z ocenjevanjem pa tudi razloga ne bi imeli, da te ure ’špricajo’.

Štirje politični zaporniki in borci za neodvisnost Katalonije že 17 dni gladovno stavkajo. Eden izmed njih je zaradi zdravstvenih težav moral biti premeščen v bolnišnico. Vsi štirje so že več kot leto dni v priporu in so se odločili za gladovno stavko, da bi od Ustavnega sodišča - najvišjega sodišča v Španiji - zahtevali, da preneha odlašati z odgovorom na njihove zahteve po sodni zaščiti. V skladu s špansko zakonodajo je odziv na takšno zahtevo potrebno podati v roku največ 30. dni, v tem primeru pa je od prvih zahtev minilo že več kot eno leto! Ustavno sodišče tako zavlačuje z odgovorom, da bi preprečilo, da se na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu naslovi zahteva za oceno, ali je prišlo do kršitve pravic teh zapornikov.

Španski sodni sistem se nahaja v krizi legitimnosti, kar je nakazal tudi Evropski svet, ki je ocenil, da gre za problem neodvisnosti in ločenosti vej oblasti, saj so člani visokih sodišč imenovani s strani dveh največjih strank. Namesto da bi se na gibanje za neodvisnost Katalonije odzvala v okviru politike, španska vlada za to uporablja sodni sistem, ki je predstavljen kot neodvisen, a v resnici le uresničuje nacionalistične težnje glavnih dveh strank. Borcem za neodvisnost tako grozi do 25 let zapora za zločine, ki se niso zgodili.

Razglasitev neodvisnosti, ki jo je izglasoval katalonski parlament v oktobru 2017, je bila namenjena pritiskanju na špansko vlado, da se o teh zahtevah začne pogajati. Osamosvojitev se na koncu ni zgodila, poleg tega pa ni bilo nikakršnega nasilja, tako da ta dejanja ne morejo biti obravnavana kot upor oziroma pozivanje k uporu. To je potrdilo tudi mednarodno sodstvo v odzivu na zahteve po izročitvi separatistov, ki so poiskali zatočišče v Evropi, saj so vedeli, da v Španiji tvegajo nepravično sodno obravnavo.

Španija še naprej onemogoča izvajanje pravice do samoodločbe Katalonije in več kot dva milijona borcev za neodvisnost bo še naprej vztrajalo v svojih zahtevah. Samo izvedba referenduma lahko zagovornike na obeh straneh pripravi do tega, da sprejmejo odločitev, ki jo bo izreklo katalonsko ljudstvo in samo referendum lahko prinese stabilnost. 

Primarni pediatri se pridružujemo apelom gorenjskih, mariborskih in celjskih kolegic in kolegov družinske medicine in jih v njihovih zahtevah po odpravi nepotrebnih administrativnih obremenitev iz naših ambulant povsem podpiramo. Primarni pediatri skrbimo za petino državljanov Slovenije. Naše poslanstvo je primarna preventiva, torej ohranjanje zdravja otrok in mladostnikov ter zgodnje odkrivanje znakov bolezni, tako da jih lahko pozdravimo brez posledic. Žal pa otroci in mladostniki, ki so na papirju naše največje bogastvo, v vsakdanjem življenju postajajo žrtve vse bolj neurejenih razmer. Te se kažejo na številnih področjih družbe – v zdravstvu, izobraževanju, (ne)zaposlenosti njihovih staršev in za razvito državo nedopustno velikem deležu revnih. Njihove in njihovih staršev stiske se odražajo v naraščanju tako telesnih kot duševnih bolezni pri njih in tako večajo naše vsakdanje obremenitve.

Opozarjamo vas, da smo tudi primarni pediatri prekomerno obremenjeni. V primarni zdravstveni službi za otroke in šolarje je pediatričnih programov premalo in so neenakomerno razporejeni. Ugotavljamo hudo pomanjkanje primarnih pediatrov. Starostna struktura zdravnic in zdravnikov, ki smo nosilci zdravstvenega varstva otrok in mladostnikov, je skrb zbujajoča, saj je tretjina slovenskih pediatrov in šolskih zdravnikov starejša od 60 let. Marsikje pa celotno skrb za otroke in mladostnike izvajajo (celo kolegi) pediatri stari 70 let in več. Zanimanje mladih specialistov pediatrije za delo v ambulanti na primarnem nivoju izrazito upada tudi zaradi naraščajoče nepotrebne administrativne obremenitve, ki nas odvrača od neposrednega dela z otroki in njihovimi starši in nam onemogoča izkoristiti naše znanje najbolj vseobsegajoče stroke medicine.

Hkrati opozarjamo na dolgoletni mačehovski odnos Ministrstva za zdravje, ZZZS, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih državnih ustanov, katerih naloga je skrb za zdravje najšibkejšega dela populacije - otrok in mladostnikov. Pediatri smo začudeni, ker je ZZZS ob dejstvu, da je namenil dodatnih 25 milijonov evrov letno za izvajanje preventive v ambulantah družinske medicine (Delo, sobota 15.12.2018), pozabil na preventivo otrok in mladostnikov na primarnem nivoju, saj v zadnjih letih skorajda ni vlagal sredstev v izboljšanje le-te. Vsekakor pozdravljamo finančno stimulacijo preventive pri odraslih, vendar opozarjamo, da tudi preventiva otrok in mladostnikov na primarnem nivoju potrebuje prenovo, ki v zadnjih dvajsetih letih (razen zagotovitve nekaterih novih cepiv) ni bila izvedena. Dobra preventiva otrok in mladostnikov je namreč izjemnega pomena, saj se njene pozitivne posledice bolj zdravih otrok kažejo tudi kasneje v odrasli dobi z manjšo in kasnejšo obolevnostjo. Stroka je namreč leta 2016 že tretjič pripravila prenovljen preventivni program, katerega pa Ministrstvo za zdravje ponovno ni uspelo uveljaviti. Pediatri smo tako prisiljeni izvajati preventivo po principih in pravilniku, ki je bil ob osamosvojitvi povzet po starem jugoslovanskem zakonu o zdravstveni dejavnosti. Povrhu vsega pa se nam zelo zaskrbljujoče zdi dejstvo, da nikogar v državi ne moti, da kljub doslednemu izvajanju preventivnih pregledov s strani pediatrov in šolskih zdravnikov na državni ravni praktično ne beležimo podatkov o zdravstvenem stanju otrok in mladostnikov. Vse to kaže na namerno ignoriranje podatkov o zdravstvenem stanju otrok in ob tem se vprašamo, ali država deluje po principu »Česar ne veš, ne boli«.

Pediatri ZZZS in drugim odgovornim institucijam sporočamo, da v svojih ambulantah vsak dan zaznavamo številne javno-zdravstvene probleme otrok in mladostnikov, ki bi jih ob pravočasni prepoznavi na državni ravni lahko reševali sistemsko. Denarni vložki v zdravje otrok in mladostnikov so bistveno manjši, kot jih zahteva zdravljenje kroničnih bolezni in izvajanje sekundarne preventive pri odraslih, obolelih zaradi bolezni, ki bi jih lahko preprečili z doslednim izvajanjem preventive v mladosti. Poleg zagotovitve manjkajočega števila pediatričnih programov in pediatrov ter takojšnje razbremenitve zdravnikov in medicinskih sester nepotrebnega administrativnega balasta je nujno, da državne inštitucije nemudoma zagotovijo učinkovito analizo zdravstvenega stanja otrok in mladostnikov, ki bo osnova za načrtovanje in izvajanje primarne preventive za ohranitev zdravja otrok.

Kot odvetniki otrok in mladostnikov, ki nimajo pravice voliti in biti voljeni, apeliramo na državne inštitucije, da povzamejo takojšnje ukrepe za izboljšanje dostopnosti primarnih pediatrov vsem otrokom in mladostnikom in s tem uresničitev njihove pravice do zdravja kot najpomembnejše dobrine človeka. V nasprotnem primeru se bojimo, da ne bomo mogli več zagotavljati znanstveno dokazanih uspehov naše stroke, po katerih se želijo zgledovati pediatri v tujini. 

V članku je opisan primer okoljsko problematičnega umeščanja v prostor na območju Ljubljane, ki lahko ogrozi vodne vire glavnega mesta. Gre za zbirni kanal, s projektno oznako C0, za fekalne odplake s širšega zaledja Ljubljane, ki jih načrtovalci vodijo preko vodovarstvenega območja, v bližini vodnega zajetja Kleče. Proti temu je zadnje čase v javnosti objavljeno veliko ugovorov, predvsem iz bojazni, da kakršna koli kanalizacija za fekalne odplake takega obsega preko vodovarstvenega območja nikakor ne bi smela potekati. Ugovori odločujočih pri projektu so, da je načrtovanje te gradnje staro, in torej »verodostojno«, opravičevanje župana pa, da je načrt bil potrjen še pred obdobjem njegovega županovanja. Tudi pisec prispevka omenja, da naj bi bil načrt (oziroma vsaj ideja?) star že 40 let.

Starost načrtovanja tega posega v prostor naj bi opravičevala namero in načrtovanje do dandanašnjih dni.

Vendar ni tako.

Ko smo se pridružili Evropski uniji, smo prevzeli vso takrat veljavno evropsko zakonodajo v svoj pravni red (oziroma smo bili to dolžni storiti), med drugim še posebno spoštovanje (in v našem prostoru uveljavljanje), okoljevarstvenih direktiv, varstva človekovih pravic do zdravega okolja, in drugih. Obveznosti s tem v zvezi so nam narekovale (in nam še vedno), da vse še neuresničene stare načrte ponovno preverimo in pretehtamo, ali so skladne z zahtevami iz direktiv.

Tega ne počnemo dovolj natančno in profesionalno, kar nam je očitala že večkrat s svojimi opomini Komisija EU za okolje, zadnjič za primer Tretje razvojne osi (ta med drugim popolnoma izključuje okoljsko in trajnostno nujno vzporedno uporabo železniških povezav!?). S postopkom proti Sloveniji ni nadaljevala, ker je Slovenija v svoj pravni red dodala nekaj zakonskih določb, ki omogočajo več pravic ogroženemu prebivalstvu. Stari primeri pa ostajajo še vedno z različnih vidikov v neskladju z EU Direktivami, kar je izhodišče za nadaljnja pritoževanja na sodiščih, ali končno ponovno na EU Komisijo – po nepotrebnem, in v sramoto države.

Kanal C0 je star projekt, ki je bil leta 2010 vnesen kot že predvidena prostorska ureditev v takrat novi OPN MOL – ID.

OPN MOL je bil po zahtevah Zakona o varstvu okolja (ki v naš pravni red uvaja EU Direktive s področja varstva okolja) preverjen po postopku Celovite presoje vplivov na okolje (CPVO), vendar se za ta postopek predpisano Okoljsko poročilo večinoma s starimi, še veljavnimi projekti, privzetimi v nov OPN, očitno ni ukvarjalo. Tako je med drugim izpuščeno presojanje ustreznosti predvidene lege kanala C0 na vodovarstvenem območju, tudi analiza možnih nesreč, posledic, in omilitvenih ukrepov. Predvsem pa niso bile presojane možne alternative postavitev tako problematičnega posega v prostor, pač pa je vse »prepuščeno« izvajanju Uredbe o zaščiti vodovarstvenega območja Ljubljane. Za traso kanala C0 tudi z OPN ni predpisana izdelava Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), kar pomeni, da naj določila OPN že zadoščajo kot pravna podlaga za izdelavo projekta za gradbeno dovoljenje. To bi bilo skladno z do nedavnega veljavno prostorsko zakonodajo samo v primeru, da je celotna trasa kanala C0 obdelana v OPN tako natančno (tudi na parcelo točno), kot bi jo sicer obravnaval OPPN. Zaradi vseh nedoslednosti ARSO v postopku obravnave projekta za gradbeno dovoljenje ni predpisal drugega, kot izdelavo Poročila o vplivih na okolje, kar je precej manj, kot CPVO, predvsem se pa ne ukvarja z alternativnimi rešitvami in trasiranjem, kar bi moralo biti obdelano že v okoljsko ovrednotenih »strokovnih podlagah« za OPN. Vsekakor ostaja odprto vprašanje dovoljevanja gradnje take vrste objektov v vodovarstvenem območju po pogojih Uredbe o zaščiti le-tega (strogo za razne vrste stavb, dejavnosti in uporabe zemljišč, za objekte komunalne infrastrukture pa ne?).

Očitno vsebino raznih uredb in aktov pripravljajo strokovnjaki, izvajajo jo pa strokovno slabo podkovani uradniki?

Takih »okostnjakov v omari« imamo v Sloveniji, in po občinah, še kar nekaj, izpostavimo lahko vsekakor trasiranje in funkcionalne rešitve za II. Tir Divača – Koper, ki je dobil potrjeno svojo rešitev z Državnim Lokacijskim načrtom že leta 2005, tudi brez predhodnega proučevanja alternativnih možnosti s (kasnejšimi) CPVO postopki, pač pa poenostavljeno, celo s tem, da so bile ukinjene nekatere omejitve za naravovarstveni režim vodotoka Glinščica z okolico.

Vsi taki in podobni »grehi« otežujejo pridobivanje sredstev iz kohezijskih skladov, oziroma taka sredstva postavljajo pod vprašaj. 

Spoštovani g. Samo Hribar Milič!
Hvala za vaš odziv na uvodnik z zgornjim naslovom. V njem ste se prepoznali ter v odgovoru na očeh javnosti pokazali vse, kar sem izpostavil: vzvišenost in nezmožnost normalnega sporazumevanja. Pozoren bralec je lahko opazil, da v uradnem odzivu v imenu ugledne institucije ne uporabite niti formalnih nagovorov, osnov bontona. Malce ste zmanipulirali podatke o Mladini, izpustili panogo (primerjave delate povprek, da dosežete bolj dramatičen učinek), primerjali Mladinine rezultate s kategorijo »mediji v mestu« (le kaj bi to bilo) … A ne mislim vam ugovarjati, ker je vaš opis medijske krajine v bistvu točen. Tisk je v velikih težavah, odgovora na tehnološke spremembe ne najde panoga v celoti (v svetovnem merilu), naklade polzijo navzdol. Naklada Mladini sicer nazaduje počasneje kot primerljivim medijem, a to ni dobra tolažba. Drži, da so plače na Mladini nižje od povprečja v panogi. Ne samo to: vsak evro trikrat obrnemo, zato vemo, kako naporno je tako poslovati. Lahko bi imeli bistveno boljše rezultate, če bi začeli delati bolj rumeno, če bi tako kot marsikateri drug medij dopustili hibridno oglaševanje (ki je sicer nezakonito), če bi avtorjem plačevali le prek avtorskih pogodb … A se držimo načel, ki jih zagovarjamo tudi v svojih člankih. Vse, kar ste navedli, g. Hribar Milič, in kar sem dodal sam, je javno znano in dostopno. Obstaja bistvena razlika. V nasprotju z vami ne kažemo s prstom na državo, ne govorimo, da so davki previsoki, ne dajemo zaposlenih v nič, ne govorimo o bogatih revežih, temveč se zavzemamo za uzakonitev višje minimalne plače, za dobro delovno zakonodajo, za uvedbo višjih prispevkov za zdravstvo, ki bodo solidarni, ne govorimo, da je za naše težave kriv javni sektor, itd. Verjamem, da vas je članek prizadel. Govori o tem, da aroganca sedanjega vodstva GZS – ki jo tako nazorno razkrije tudi vaš odgovor – škoduje menedžerjem in gospodarstvu. S pozdravi in dobrimi željami v prihajajočem letu, 

Spoštovani, v zadnji Mladini (14. 12. 2018) je bilo objavljeno pismo gospe Eke Vogelnik. Gre za pismo, ki naj bi bilo odziv na izvrsten novembrski članek Vesne Teržan pod zgornjim naslovom, ki je bil posvečen Ajši Pengov, lutkovni umetnici, ki je pomembno zaznamovala razvoj lutkarstva v Sloveniji (in Bosni) v prejšnjem stoletju.

Avtorici članka in Mladini se zahvaljujemo za naklonjenost in prostor, ki sta ga izkazali lutkarstvu in ga razumemo kot kompliment ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Pismo gospe Vogelnik se vsebinsko ne navezuje na članek, niti ga ne moremo razumeti kot dobronamerni prispevek ob jubileju LGL. Avtorica pisma trdi, da ustvarjamo predstave brez lutk, naš festival pa primerja s pogrebom. Gledališču očita prehitro upokojevanje posameznih javnih uslužbencev, prepričana je, da se v LGL ne zavedamo dovolj, da so najuspešnejše predstave za otroke marionetne in trdi, da nam je nekaj novih le ona postavila na oder.

Žalosti nas, da se gospa Vogelnik ne veseli napredka, ki ga z uspehi v zadnjem desetletju beleži naše gledališče. Tako bienalni festival sodobnih lutkovnih umetnosti LUTKE kot gledališče sta namreč zasidrala Ljubljano na evropskem lutkovnem zemljevidu, kot enega osrednjih centrov sodobnega lutkarstva. V gledališču poleg razvoja stroke in uprizoritvenih praks skrbimo tudi za lutkovno dediščino in smo tudi na tem področju izjemno uspešni – v letošnjem novembru smo za projekt Lutkovnega muzeja prejeli posebno nagrado žirije Children in Museums Award v prestižni svetovni konkurenci. Zavedamo se, da mednarodnih priznanj ne bi bilo brez močne podlage, ki nam jo nudi okolje z bogato tradicijo, omikanostjo in privrženostjo. A gledališče ne počiva na preteklih zaslugah, temveč vlaga v ponudbo doma in na gostovanjih ogromne napore, v zadnjem desetletju smo praktično podvojili število prireditev in obiskovalcev (132.225 v l. 2017), na področju mednarodnih gostovanj pa izkazujemo celo petkratno preseganje rezultatov. Obenem skrbimo, da se izboljšuje tudi standard uprizoritvene kakovosti, v zadnjih desetih letih so predstave LGL prejele več kot 50 nagrad na različnih festivalih, od tega 14 glavnih.

Naj za konec odstremo še senco iz festivala, ki je razočaral gospo Vogelnik.

Programska usmeritev festivala, kakršno smo izoblikovali v zadnjem desetletju, se je izkazala za zmagovalno, tako pri domači in tuji stroki (prek 30 tujih delegatov) kot tudi pri publiki. Večina festivalskih predstav je vnaprej razprodanih, na letošnji, en dan krajši izvedbi, smo beležili 3.371 obiskovalcev, v okviru festivala pa smo izvedli tudi dve mojstrski delavnici, ki sta bili polno zasedeni. Dodatno vrednost festivala prinašajo tuji selektorji, ki videne predstave vabijo po festivalih širom Evrope, gre za poseben (večleten) odmev našega festivala, ki ustvarja posebno privlačnost festivala tudi za izvajalce. Kritičarka Nika Arhar je za MMC RTV Slovenija označila letošnji festival takole: “V našem prostoru edinstven festival ponuja dragocen vpogled v inovativne prakse lutkovnih raziskovanj in z zanimivimi nekonvencionalnimi, pa tudi nekaterimi bolj klasičnimi pristopi uspešno zavrača predsodek, da je lutkovno gledališče namenjeno pretežno odraščajočemu občinstvu.”.

V LGL se zavezujemo celovito izpolnjevati naše poslanstvo, ki zaobjema vse tehnike uprizarjanja in ima poseben poudarek na odraščajoči publiki, obenem pa obljubljamo še, da nas uspehi ne bodo uspavali! 

Spoštovani, ker se v zadnjem času v slovenskem medijskem prostoru in na socialnih omrežjih pojavljajo vprašanja v zvezi z izvedbo Slovenskega knjižnega sejma (SKS), v katerih mrgoli netočnih namigovanj na osnovi nerealnih predpostavk, podajamo organizatorji naslednje pojasnilo: SKS je naša najstarejša knjižna prireditev– njegov začetek sega v leto 1972 – in hkrati največja, saj ga v petih dneh obišče skoraj štirideset tisoč obiskovalcev, osem tisoč otrok in mladih, sodeluje več kot sto razstavljavcev, skoraj tisoč sodelujočih na več kot tristotih spremljajočih dogodkih. Pri organizaciji in izvedbi sodeluje več kot sto ljudi, ki prispevajo več kot tisoč petsto ur svojega dela. V svoji dolgoletni zgodovini je doživel veliko sprememb. Prvi štirje sejmi so bili na Gospodarskem razstavišču (GR), vsi naslednji pa v Cankarjevem domu (CD). Do leta 2003 so založbe v Veliki sprejemni dvorani (VSD) svoje knjige le razstavljale, niso pa jih mogle prodajati. Pred osmimi leti je bila ukinjena vstopnina, leto pozneje pa je bilo odprto tudi Drugo preddverje (P-2).

S časom se je spreminjalo tudi financiranje: do leta 1991 je sejem sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije, nato do 1993 Ministrstvo za kulturo in Ljubljanska kulturna skupnost (»za zagotavljanje širše kulturne zasnove SKS«). Po letu 1993 sejem ni prejemal nobenih javnih sredstev, zadnja štiri leta pa Javna agencija za knjigo RS namenja 10.000 € za izvedbo literarnega dela sejemskega programa, kar predstavlja pribl. 4 % celotnega sejemskega proračuna. MOL ali pokrovitelji dogodka finančno ne podpirajo. Nam najbližja in najbolj poznana knjižna sejma v Zagrebu (Interliber) in Pulju (Sa(n)jam knjige) prejemata od štiri- do desetkrat več javnih sredstev.

SKS je eden od množice projektov, ki jih vsako leto najprej za svoje člane (na sejmu imajo 23-odstotni popust pri najemu prostora) organizira Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK), ki je bila tudi edina ustanoviteljica in je izključna lastnica blagovne znamke (URSI, reg. št. 201070050). Finančna plat SKS je v pristojnosti 10-članskega, voljenega, Upravnega Odbora ZKZK, s štiriletnim mandatom, sestavljenega iz predstavnikov malih, srednjih in velikih založb, vsebinsko-programski del pa v celoti oblikuje 7-članski ožji oz. 16-članski širši, imenovan vsako leto na novo, Upravni odbor SKS.

Od leta 1981 nastaja sejem v partnerskem sodelovanju s Kongresno-komercialnim programom Cankarjevega doma; ta za dogodek, ki ni del Kulturno-umetniškega programa, ne prejema nobenih javnih sredstev. SKS je torej komercialni projekt, ki se 96-odstotno financira s prihodki od zakupljenih razstavnih prostorov, opreme in drugih storitev. Z ustvarjenim prihodkom se pokrivajo stroški sejma, ki nastajajo z organizacijo programa in izvedbo sejma. Ker sta oba soorganizatorja neprofitni organizaciji in ne poslujeta po Zakonu o gospodarskih družbah, nimata zasebnih lastnikov, ustvarjanje finančnega presežka ni temeljni predpogoj za organizacijo dogodka, kot bi to bilo v primeru, če bi bil SKS zasebni poslovni subjekt oz. podjetje. Ocenjujemo, da bi v tem primeru, na osnovi analize cen primerljivih sejmov doma in v tujini ter pridobljenih ponudb, morala biti cena najema vsaj za 70 % višja. Udeležba na SKS je avtonomna poslovna odločitev vsakega razstavljavca, tako kot morebitna udeležba na drugih knjižnih ali neknjižnih prireditvah pri nas ali v tujini. Kar nekaj založb sodeluje na sejmu neprekinjeno od vsega začetka, že 36 let.

Partnerstvo dveh neprofitnih organizacij je tako v našem prostoru dragocena izjema, ki omogoča, da imamo sejem brez vstopnine, z najnižjo ceno m2 sejemskega prostora daleč naokoli. Sejem omogoča razstavljavcem šest različnih cen najema, odvisno od lokacije in članskega statusa. Najnižja, vstopna cena je 67 €, pa do najvišje, 122 €/m2. Za primerjavo: Zagreb 58 €, Vilna 69 €, Krakov 109 €, Praga 110 €, Dunaj 160 €, Frankfurt pribl. 400 €. Podrobnejši podatki o stroškovni plati SKS, drugih splošnih sejmov pri nas ter primerljivih knjižnih sejmov po svetu so kadarkoli na voljo na sedežu ZKZK. Tudi o delitvi sredstev, popustih, pogajalskih razmerjih, cenah priklopa na električno omrežje za potrebe na razstavnem prostoru, vpisov v katalog razstavljavcev, pogojih postavljanja in podiranja, rezultatih anket iz prejšnjih let, narejenih med razstavljavci … SKS pozna tudi mehanizme, s katerimi prihaja nasproti določenim bolj ranljivim skupinam, ki so v založništvu. Z Bazarjem malih založnikov je ob minimalnem prispevku (od 120 do 160 € za celotno trajanje sejma) omogočeno sodelovanje samozaložnikom ali manjšim založbam.

Organizatorji se zavedamo, da kljub vsako leto večjemu številu razstavljavcev, obiskovalcev, prodanih knjig, velikemu zanimanju za večje razstavne prostore, za več terminov na sejemskih odrih … obstaja še veliko neizkoriščenih možnosti, ki jih lahko prepoznamo in izkoristimo le v strokovnem, strpnem dialogu vseh deležnikov. Tudi iskanje novih poslovnih modelov, prilagajanje komunikacijskih poti, ustvarjanje novih, vabljivih področij … za čim več udeležencev v knjižni verigi zahteva usklajeno timsko delo, prežeto z zavestjo, da so skupni dolgoročni cilji obiskovalcev in razstavljavcev pomembnejši od kratkoročnih, posamičnih. Prepričani smo, da v medijskem dopisovanju, prek pisem bralcev ali na socialnih omrežjih, tega ni mogoče zadovoljiti, zato to obliko komuniciranja uporabljamo zadnjič.

S pozdravi in povabilom k sodelovanju.

Dovolite kratek odziv na članek Petra Petrovčiča: »Je Merc določil pravo mero?«, št.: 49, 7.11.2018 Naj najprej odgovorim na naslov: Je, da, točno in natančno je Merc določil pravo mero, edino pravo mero!« Oglašam pa se zgolj zaradi trditev, ki jih je v članku zapisal novinar Peter Petrovčič, da je bila OŠ Prule vodena bolj po domače, kar naj bi kazali izsledki šolskega inšpektorja. Za mnoge moje odločitve naj bi ne bilo moč najti nobenih pisnih sledi.

Očitno so navedbe novinarja povzete samo po pričevanju inšpektorja Kostanjevca ali pa vzete iz njegovega poročila o pregledu. Zato je novinarjevo sklepanje, da naj bi se na šoli dogajale stvari po domače zmotna, njegovo moraliziranje pa izvedeno iz napačnih osnov, prazna. Članek pa napisan na zelo prozorni tendencioznosti.

To, da se mi očita nestrokovno vodenje šole, nespoštovanja pravil, ki jih določa šolska zakonodaja itd., je pač videnje šolskega inšpektorja in novinarja (ki sta oba očitno zelo usposobljena za takšne sodbe). Na vsak zapisnik inšpektorja po obisku na šoli sem napisal ugovor, ki priča o tem, da je bil inšpektor popolnoma strokovno nekompetenten in da je v zapisnikih potvarjal resnično stanje na šoli.

Pisnega ugovora na delo inšpektorja Kostanjevca očitno na Inšpektoratu nihče ni resno jemal, saj odgovora ali soočenja z inšpektorjem nisem doživel (izvedenskega mnenja o vsem skupaj pa tudi ni od nikoder).

Iz ugovorov na poročilo navajam samo nekaj trditev (ne silite pa me, da celoto objavim kje drugje, obsegajo več kot 10 strani!), ki sem ga poslal na inšpektorat:

1. Izredni inšpekcijski pregled je potekal od konca avgusta 2013 do konca aprila 2014, kar je nedopustno dolgo časovno obdobje – 8 (osem) mesecev.

2. Inšpektorjeve ugotovitve in sklepi so povsem napačni, kar je razvidno iz dokumentacije, ki je bila predložena. Tako dokumentacija o rednih sestankih učiteljskih zborov, konferenc in ostalih sejah sveta zavoda in sveta staršev izhaja jasna skrb vseh zaposlenih za varno in vzpodbudno okolje za učence in učenke. Prav tako je iz zapisnikov jasno, koliko skrbi je bilo posvečeno vsakemu od učencev in učenk, ki so bili udeleženi v dogodkih.

3. Očitki učiteljicam in svetovalni delavki so krivični: storjeno je bilo vse, kar je bilo možno. Inšpektor je v svoji razlagi dokumentov namerno prezrl celo vrsto dejstev, ki potrjujejo pravilno delovanje šole in učiteljic, delo v razredu in delo s starši, delo učiteljskega zbora oddelkov itd. Vso dokumentacijo, ki jo je imel na voljo v svojih ukrepih, odredbah in opozorilih, vsa dejstva mirno spregleda in se zapiše, kakor da šola ni imela sestankov, ni obveščala staršev, ni ščitila interesov učencev in učenk itd.

4. Dejstvo, ki je iz ugotovitev vidno in zapisnika in odredb, priporočil in izreka, pa je, da je inšpektor Kostanjevec uporabil neke splošne vzorce o tem, kaj je vse narobe in da je namerno spregledal, kaj vse v zapisnikih piše, kaj je šola storila. Njegove trditve o tem, kaj mora šola narediti in česa naj bi ne naredila, iz zapisnikov konferenc, sestankov s starši in uradnih zaznamkov o dogodkih, ne izhajajo iz dejstev.

Ali drugače povedano: inšpektor Janez Kostanjevec je v svojem poročilu lagal, lagal je tudi v prijavi na tožilstvo.

Pa še to: novinarjeva trditev, ki je zapisana poudarjeno: »Tudi tokrat nesrečno zgodbo o nasilju ned otroki politična desnica izrablja za nabiranje političnih točk«, se lahko nadaljuje : »Tudi zlonamerno, lažno, tendenciozno in nekompetentno pisanje novinarja Petra Petrovčiča je dodaten in močan argument desnice za zlorabo tega primera.« 

Zadnje dni smo v medijih lahko brali o primeru gospoda Merca, sedaj že upokojenega ravnatelja OŠ Prule. Novica vsekakor ni ostala neopažena, med ljudi je vnesla nemalo čustvenih odzivov, predvsem pa, kar je bolj pomembno, upravičeno zaskrbljenost. Upam si trditi, da predvsem zaskrbljenost nad obstoječo zakonodajo. Menim, da je napočil kritičen trenutek, da šolske oblasti pošteno zavihajo rokave in se posvetijo tej pereči problematiki. Na pristojnem ministrstvu so predolgo molčali.

Prulski primer ni edini primer te vrste, je pa, žal, eden redkih, ki je, zaradi medijske izpostavljenosti, zbudil pozornost med ljudmi. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna, kar je pomembna civilizacijska pridobitev. Vendar pa zaposleni v šolah, ter mnogi starši, že nekaj let opozarjamo, da je zakonodaja, povezana s to pridobitvijo, pomanjkljiva. In to na več področjih. Področje, ki je slabo urejeno in ki je z zgoraj omenjenim problemom najbolj stopilo v ospredje, je zagotavljanje varnosti in pravice do mirnega in varnega pouka v šolah. Tako učencev kot učiteljev.

Če citiram pravnico Nino Ano Jäger (Delo, dne 1. 12. 2018), ki je tudi javno podprla ravnanje gospoda Merca, imamo »slabo pisano zakonodajo s pravnimi prazninami«. Na šolah se nam dogaja, da učenci kršijo pravila, včasih z majhnimi, drugič s hujšimi posledicami, vendar postopki, ki so na voljo šolam v takšnih primerih, pogosto nimajo želenih učinkov. Predvsem, kadar se jim upirajo pretirano zaščitniški starši, ki pri tem niso pripravljeni razmišljati o pravicah žrtev. Pogosto poslušam ogorčene starše, katerih otroci so žrtve nasilnih, žaljivih sošolcev, ki (upravičeno) ne razumejo, zakaj šola ne naredi več za zaščito njihovih otrok. Učitelji smo lahko (neupravičeno) označeni kot brezbrižni ali neobčutljivi.

V primeru gospoda Merca je bilo, tako na Odmevih kot v drugih medijih (med drugim tudi v Delu, dne 1. 12. 2018), povedano, da na MIZŠ konkretnega primera ne komentirajo, vendar obenem sporočajo, da »mora v Sloveniji obstajati ničelna toleranca do nasilja. Šola mora takoj, ko zazna nasilje med vrstniki, ukrepati tako, da zaščiti otroka, ki je žrtev nasilja«. Sprašujem se, ali ministrstvo nima več nikakršnega stika z realnostjo oz. se ne zaveda, da to pogosto enostavno ne deluje. Šola lahko izreče vzgojni opomin. Vendar kako naj zaščiti žrtev ali žrtve (pri tem je potrebno poudariti, da ne gre nujno za spolno nadlegovanje, ampak za vse oblike fizičnega ali psihičnega nasilja tako nad vrstniki kot učitelji), če se kršitelj požvižga na takšen ukrep ali pa ima za seboj agresivne in preveč zaščitniške starše, ki se ob izreku opomina zapičijo v vsako alinejo ali celo podajo prijavo na inšpekcijo zato, da odvrnejo pozornost od prekrška in postavljajo pod vprašaj izrek opomina? Verjetno ni odveč zapisati, da se slabše situirani ali manj izobraženi starši, pa tudi sicer starši žrtev, praviloma ne bodo izpostavljali z grožnjami, da nas bodo prijavili inšpekciji in dali v medije. To pogosto počnejo starši otrok, ki na šolah povzročajo največ težav. Ti starši namreč nehajo biti starši, ki bi morali biti zaskrbljeni nad vedenjem svojega otroka, ampak postanejo njegovi pravni zastopniki, ki ga bodo branili (do bridkega konca).

In žrtve? Kje so one v tej zgodbi? Na tem mestu je nujno poudariti, da že dolgo ne moremo več govoriti le o nasilju med vrstniki, ampak tudi o nasilju (predvsem verbalnem) nad učitelji. Če pogledamo zgornjo izjavo MIZŠ, postane jasno, da te problematike sploh ne zaznavajo ali pa menijo, da se jih ne tiče. Zanima me, kje so pravice učiteljev do mirnega pouka, do dostojanstva, kadar imajo opravka z verbalno agresivnimi in nevzgojenimi otroki. Ali pa moramo to kar sprejeti kot del službe?

MIZŠ zagovarja ničelno toleranco do nasilja. Pa jo res? Dejstvo je, da obstoječi ukrepi pogosto niso učinkoviti, zato se samo pogumni, kot je bil gospod Merc, odločijo po zdravi kmečki pameti in otrokom prepovejo vstop v šolo zato, da zaščitijo žrtve. In pristanejo na sodišču. Dejstvo je, da je pravica do obiskovanja pouka v osnovni šoli v Sloveniji nad vsemi ostalimi pravicami. Pravica enega, dveh, prevlada nad pravicami ostalih učencev, da spremljajo pouk v varnem okolju. Vsak lahko ugotovi, da takšno stanje ni normalno. Napočil je čas, da se Zakon o osnovni šoli na tem področju uskladi z Zakonoma o gimnaziji in poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki predvidevata prepoved pri pouku za dijake, ki kakor koli ogrožajo druge. Predvsem pa bi morali bolj konkretno začeti govoriti o 15. členu ustave, ki predvideva, da lahko »v ustavno ali zakonsko pravico posameznika posežeš, če ta s svojim dejanjem ogroža uresničevanje pravic drugega«.

Kot učiteljica z večletnimi izkušnjami ugotavljam, da v mnogih primerih velja: konfliktni in problematični otroci so zelo pogosto posledica točno takšnih staršev. Vendar tega problema učitelji sami ne bomo rešili. Nesprejemljivo se mi zdi, da se MIZŠ in pristojni minister nista na ta primer takoj odločno odzvala. Kaj s tem sporočata slovenski javnosti? Da je obstoječa zakonodaja ustrezna? Da imajo nekateri več pravic kot ostali? Slovenska osnovna šola nujno potrebuje konkretno spremembo obstoječe zakonodaje, ki bo učiteljem omogočala, da v normalnem okolju opravljajo svoje primarno poslanstvo, učencem pa, da se počutijo varno. 

7. 12. 2018 je Grega Repovž v Uvodniku tednika Mladina izpostavil, da imamo opravka z menedžersko krizo, ki se kaže v njihovi družbeni neotesanosti, vzvišenosti, nezmožnosti sporazumevanja z delojemalci, nizki produktivnosti, krčenju plač in odpovedovanju kolektivnih pogodb, Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) pa, da že desetletje vodijo neomikani in grobi ljudje brez vizije in sposobnosti širšega razmisleka. Ocena je ostra in žaljiva do menedžerjev in tudi do posameznikov na gospodarski zbornici, predvsem pa ne ponuja nobenih konkretnih argumentov. Moč svoje osti naslanja na eno izjavo, ki jo Mladina že nekaj časa secira, iztrgano iz konteksta, ignorirajoč vse argumente v zvezi z rastjo minimalnih plač in dodatnimi pojasnili same izjave. Ampak, o tem kdaj drugič. Tokrat poglejmo, kako zmotne in neosnovane so Repovževe ocene. 1. V Sloveniji smo imeli in imamo visoko razvit socialni dialog v gospodarstvu. Smo med nekaj državami v EU, ki ima najmanj štrajkov in eno največjih pokritosti zaposlenih s kolektivnimi pogodbami. Imamo 22 veljavnih panožnih kolektivnih pogodb, večina med njimi z razširjeno veljavnostjo, kar pomeni, da veljajo za vse zaposlene v panogi. Pri oblikovanju in sklepanju kolektivnih pogodb se razvijajo tudi konfliktne situacije in kratkotrajna pat razmerja, ko se zdi, da ni rešitve, vendar pa je do sedaj na koncu še vedno prevladal razum in odgovornost ter je bil sklenjen kompromis. Od kje Repovžu osnova za trditev o resnem nazadovanju socialnega dialoga, ve le on sam, ampak v času največje krize slovenskega gospodarstva so sistem kolektivnih pogodb in socialni dialog lahko ohranili le menedžerji, ki so bili sposobni empatije in sodelovanja in ki so ohranili, ne pa izgubili intelektualni potencial. 2. Repovž tudi ocenjuje, da se omejenost menedžerske elite kaže v nizki produktivnosti slovenskega gospodarstva. In za to ne navede nobenega argumenta. Mogoče izhaja iz Mladininega poslovnega modela, ki je iz nekdaj uspešne blagovne znamke pripeljal družbo na rob uspešnega poslovanja. Dodana vrednost na Mladini je v 10 letih upadla za 23 %, prihodki na zaposlenega za 66 %, znižali so stroške dela, tako, da so plače na Mladini za 15 % do 40 % nižje kot pri konkurenčnih medijih v mestu in v njihovem tržnem segmentu. Če se bodo plače v Sloveniji res povečale za 8 %, bo Mladina zašla v globoke rdeče številke.

Na drugi strani pa je slovensko gospodarstvo po letih krize že nekaj let v velikem vzponu. Ne le rast BDP, imamo rast dodane vrednosti, plač, zaposlenosti in izvoza. Nekateri politiki so nespretno in netaktno očitali slovenskemu gospodarstvu, tako kot Repovž, da temeljijo poslovanje na nizkih stroških dela. Dejansko pa so lani 20 milijard evrov izvoza ustvarila podjetja, ki imajo dodano vrednost na zaposlenega večjo kot 60.000 evrov. Kot vemo, je povprečna dodana vrednost v Sloveniji 43.000 evrov, na Mladini pa 35.000 evrov. Repovž je prespal zadnja leta razvoja in povzdiguje nekdanje čase, ko je bil celoten slovenski izvoz za tretjino manjši kot je danes le izvoz visoko produktivnih podjetij. Ali pa misli, da se gospodarska rast in izvoz dogaja kar sam od sebe. Res pa je, da imamo v Sloveniji še vedno veliko podjetij, ki, tako kot Mladina, vse kar ustvarijo, namenijo za plače in jim za razvoj ne ostane dovolj. Ampak tudi ta imajo, tako kot Mladina, na trgu izjemno konkurenco in tehnološke izzive, žal pa imamo v državi premalo razvojnih ukrepov, s katerimi bi tem podjetjem pomagali, da se izvijejo iz krize. Ob razpravah o povečanju minimalne plače smo ugotovili, da je v podjetjih, ki ustvarijo manj kot 18.000 evrov dodane vrednosti, še vedno preko 50.000 zaposlenih. Predlagatelji spremembe minimalne plače tega dejstva niti poznali niso, kaj šele, da bi predlagali ukrepe, s katerimi bi ublažili nenadno povečanje mase plač. Zgoraj smo videli, da niti Mladina ne bi prenesla povečanja plač, kako pa naj bi ga podjetja, ki že sedaj vse, kar zaslužijo, namenijo za sicer uborne plače. Pa naj dajo več, bi rekla Antoinetta po Repovžu, ampak, spregledano je bilo tudi, da mnoga izmed teh podjetij delajo za javne naročnike, državne in druge organe, ki oddajajo posle tistemu z najnižjo ponudbo (ki včasih ne pokrije niti stroškov minimalne plače – ki seveda ni 806 evrov, temveč preko 1.100). In da so v gostinstvu, storitvah, trgovini, skratka, pretežno na domačem trgu, kjer je kupna moč omejena, konkurenca pa zelo velika.

Seveda se tudi na GZS zavedamo, da se vsi delodajalci ne držijo kolektivnih pogodb in zakonov. Da imamo še vedno preveč dela na črno, da nekateri izkoriščajo zaposlene in tudi, da so marsikje zaposleni premalo vključeni v participacijo pri dobrih rezultatih podjetij. Vendar pa posploševanje na podlagi posameznih primerov ni ne korektno ne profesionalno. Očitki, da nimamo premisleka, svojih think tankov, razvojnih vizij, potrjujejo oceno, da je Repovž kar precej neinformiran. Da je pozabil na Vrhe gospodarstva, na katerih smo predstavili Razvojno partnerstvo treh generacij, Digitalno agendo, Manifest industrijske politike Slovenija 5.0, Strategijo internacionalizacije ter Formulo uspeha za gospodarsko odličnost. Da ne pozna aktivnosti v okviru Inovativne Slovenije, pametne specializacije in krožnega gospodarstva. In še bi našli primere, ki dokazujejo, da se zavedamo razvojnih izzivov in tudi naših slabosti. Med katerimi je tudi prenizka dodana vrednost, ki pa je ne bomo dvignili z lovom na čarovnice in še manj z dodatnim obremenjevanjem gospodarstva. Napredovali bomo le, če bomo presegli klišeje o črno beli delitvi na kapital in delo ter spoznali, da gre za delitev med razvojem in nerazvojem, in kako se bomo kot družba, podjetje, tudi Mladina, uspeli znajti v procesu vse hitrejšega tehnološkega in socioekonomskega spreminjanja. Blatenje menedžerjev s posploševanji in netočnimi podatki pa kaže na jalove argumente in preživel poslovni model, ki se na koncu odraža tudi v vse slabšem poslovnem rezultatu, ki ga ustvarja Mladina. 

Prispevek Vesne Teržan o slovenskem lutkarstvu bi rada dopolnila z nekaj svojimi razmisleki.

Ko sem pred mesecem dni obnavljala lutkovno predstavo v Mariboru, sem na omarici bivalnice zagledala programsko knjižico za letošnji Mednarodni lutkovni festival v Ljubljani. Turobna knjižica, brez radoživih lutk je spominjala bolj na lutkovni pogreb kot na njihov festival. In res so izbrane predstave redke obiskovalce precej razočarale, ena pa je celo odpadla, ker ni bilo dovolj zainteresiranih gledalcev.

Trend sodobnih lutkovnih predstav brez lutk, ki sledijo postmodernim likovnim tokovom prihaja tudi k nam. V češkem in slovaškem lutkarstvu je povzročil krizo, saj so klasična lutkarska znanja šla z ostarelimi mojstri v pozabo. Čehi sami so spoznali, da je češka lutkarija postala prazna, namenjena le še sama sebi.

Lutka je lutkovni inštrument, na katerega lutkar igra. Lahko je zahtevna kot je med glasbili violina ali pa enostavna kot piščalka. Lutke so nastale iz mitoloških potreb in strahov ljudi in se razvile do svoje končne podobe. Ko odrasli lutk niso več potrebovali, so se selile k otrokom, ki še vedno verjamejo vanje in danes polnijo lutkovna gledališča.

Pred 70 leti so naše lutkarstvo zaupali Jožetu Pengovu, ki se ga je lotil zelo resno. Razdelil ga je na gostovalne ročne lutke in na marionete, ki so se naselile na marionetnem odru na Levstikovem trgu. Okoli sebe je zbral dobre sodelavce: lutkovnega tehnologa Cirila Jagodica, oblikovalki glavic: Ajšo Pengov in Maro Kraljevo, animatorje in recitatorje. Z njimi se je rodila Ljubljanska marionetna šola, ki je ponesla glas o naših lutkah po svetu.

S selitvijo lutkovnega gledališča na Krekov trg, v dvorano z velikim odrom, so se odra polastili igralci, režirati so začeli ugledni gledališki režiserji, lutke pa so postale le rekviziti igralcev. Z vsemi je pometla Sapramiška Svetlane Makarovič (1986), ki je nastala mimogrede, z ostarelo ekipo Pengovovih lutkarjev. Kljub takratnemu posmehovanju igralcev, je bila Sapramiška pri otrocih vedno bolj priljubljena in je postala ob Žogici Marogici Jana Malika (1951) in Zvezdici zaspanki Frana Milčinskega Ježka (1955) vedno razprodana klasika LGLja.

Prav je, da se Lutkovno gledališče Ljubjana (LGL) preizkuša tudi s predstavami za starejše otroke in odrasle, saj so take predstave dobrodošli trening za režiserje in animatorje, pa tudi za gostovanja na lutkovnih festivalih, kjer so najuspešnejše predstave, ki doma ne najdejo gledalcev.

Doma je treba poskrbeti v prvi vrsti za otroke, saj je to zanje prva gledališka izkušnja. Predstave naj bodo v različnih tehnologijah, vendar so za otroke še vedno najuspešnejše tiste z marionetnimi lutkami. V LGL se tega ne zavedajo dovolj in vse ostaja le pri obnavljanju starih marionetnih predstav. Nekaj novih sem jim le jaz postavila na oder. Žal je gledališče prehitro upokojilo gospoda Ritmaniča, ki ga je uvedel v lutkovno tehnologijo Pengovov legendarni tehnolog Jagodič. Bojim se, da bo tako tudi pri nas, kot na Češkem, lutkovna tehnologija počasi šla v pozabo.

Pridružujem se proslavi 70. letnice naših lutk z razstavo svojih marionet, ki je imela v Galeriji Kresija v Ljubljani rekordno število obiskovalcev in potuje po Sloveniji. Pripravljam tudi priročnik o lutkah, ki bo, upam, zbral in ohranil vse, kar se je o lutkah do sedaj pri nas nabralo.

Med slovenskimi osebnostmi 20. stoletja vsekakor izstopa Rudolf Maister. 30. oktobra 1918 je Mariborski (nemški) občinski svet razglasil mesto z okolico za del Nemške Avstrije. Maister je nemudoma prevzel v mestu vojaško oblast; slovenski Narodni svet za Štajersko pa ga je podprl in mu podelil generalski čin. Prevzel je vojaško poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko ter pripravil vključitev v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Večinsko, nemško govoreče prebivalstvo Maribora je 3. novembra ustanovilo Schutzwehr / Zeleno gardo. Maister je v nekaj tednih zbral okrog 4.000 prostovoljcev, ki so 23. novembra razorožili gardo in vzpostavili v Mariboru de iure in de facto delovanje slovenskega Narodnega sveta za Štajersko.

Kratek povzetek je potreben, da si osvežimo spomin na razmere in dogajanja v Mariboru novembra 1918 ter na tragične dogodke dva meseca pozneje, ki so spodbudili časnik Mladino, da je objavila o tem prispevek. Morda bi vse skupaj spregledal, če ne bi bilo udarnega naslova uredništva in sklepa dr. Gašpariča: Krvava nedelja ni dogodek, ki bi ga načrtno zamolčali, je pa v javnosti manj znana. Slovenci pač vztrajno mitiziramo Maistra, čeprav je resnica malo drugačna - bil je dober, ne pa nujno genialen vojak, ki je bil v pravem trenutku na pravem mestu.

Zgrozil sem se nad naslovom »krvave roke očeta naroda«. Kako zlahka oblatimo in odrekamo zasluge? Se je mogoče izvleči iz vojne, ne da bi tako ali drugače spodrsnilo. Težko. Vse skupaj me je prizadelo, zato sem pobrskal po spominu in skopih ostankih očetovega arhiva, enega številnih, ki so bili (upam), citiram: takrat v pravem trenutku na pravem mestu.

Iz porumenelega izvoda Marburger Zeitung, ki je izšel 24/25 januarja 1942, sem razbral, da gre za »Marburger Bluttag«, Krvavi ponedeljek in ne Krvavo nedeljo, kot je pomotoma pisalo v Mladini. 27. januarja 1919 se je general Maister v Narodnem domu sestal z ameriško vojaško delegacijo, da bi določili mejo (in pripadnost Maribora Sloveniji). Bil je delovni dan, potekal je šolski pouk. Pod geslom »Alle auf die Straße. Wir wollen zeigen daß Marburg deutsch ist« so se zbrali meščani, da bi z množičnostjo prepričali Američane, da so del avstrijske skupnosti.

Po pričevanju piscev je policijski komisar Senekowitz (dr. Ivan Senekovič, op. pisca) z grozečim mahanjem s pištolo pred Mestno hišo vznemiril zborovalce; maloštevilna in prestrašena straža je streljala. V nasprotju z dr. Gašparičem, krivdo za tragičen konec zborovanja težko naprtim generalu Maistru, ki je v nemirnih mesecih po razorožitvi Schutzwehra in razgretem ozračju upravičeno postavil stražo pred Mestno hišo, sam pa vodil diplomatske razgovore v Narodnem domu.

Krvavim rokam in napakam se v vojni težko izogneš, pa četudi si na pravi strani. A to, kar se je domislil zgodovinar in objavila Mladina, ni sprejemljivo. Razgreta množica bi 27. januarja 1919 po vsej verjetnosti vdrla v Mestno hišo, jo opustošila in morda bi usoda Maribora šla drugo pot. Spomnimo se, da smo junija 1991 zastražili vse pomembnejše objekte državnosti. In kaj bi se zgodilo s slovenskim parlamentom, ki so ga še nedavno kamenjali razboriteži in huligani, če ne bi bilo ograje in policistov. 

Spoštovani, v imenu zainteresirane javnosti z namenom širše debate in izboljšanja obstoječega stanja prireditelje Slovenskega knjižnega sejma (SKS) po tem, ko v komunikaciji na socialnem omrežju nisem prejela odgovorov, še javno sprašujem: 1) Kdo določa ceno za kvadratni meter stojnice na SKS in zakaj je slednja, ob upoštevanju aktualnih parametrov na slovenskem založniškem trgu in slovenske knjigotrške realnosti, 122 €/m2 (z DDV 148,84 €)? Čemu Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK) v primeru, če ceno določa Cankarjev dom (CD), ne izpogaja boljših pogojev in drastično nižjih cen za svoje članice_ ter vse ostale sodelujoče na sejmu? 2) Vsota sredstev najetih površin za stojnice, izračunana po podatkih, dostopnih na spletni strani SKS, znaša za 1279 m2 156.038 € (z DDV 190.366,36 €), v kar niso vključeni Bazar malih založnikov v drugem preddverju (28 x 180 € = 5.060 €, z DDV 6.168,80 €), stojnica Ljubljane, mesta literature ter stojnica države gostje (skupno 57,5 m2 = 7.015 €, z DDV 8.558,30 €), kar skupno znaša 168.113 € (z DDV 205.093,46 €). Lahko ta izračun potrdite oz. po potrebi korigirate? 3) Kako natančno so ta sredstva razdeljena? Kdo prejme kakšno vsoto in za kaj natančno se porabi? 4) Po nekaterih navedbah obstajajo na SKS popusti za določene razstavljavce_. Lahko javno potrdite oz. ovržete te navedbe? Če obstajajo, po kakšnih kriterijih se podeljujejo ter kdo, v kakšnem obsegu ter zakaj jih je deležen? 5) Kakšno konkretno je pri organizaciji SKS razmerje med ZKZK in CD? Kakšna so pogajalska razmerja in kdo konkretno odloča o čem? 6) Zakaj je nujni predpogoj za udeležbo na SKS vpis v (elektronski) katalog razstavljavcev_ in zakaj ta vpis stane 110 € + DDV = 134,20 €? 7) Kdo določa cene električnih in internetnih priključkov na sejmu, čemu je za 6 dni trajanja sejma dopuščena tarifa električnega priključka na razstavljavca_ 70,76 € v predplačilu (do 1. 11.) oz. 86,47 € po 2. 11. ter zakaj oboje ni brezplačno vključeno v ceno najema prostora za stojnico? 8) Zakaj ZKZK dopušča tako drastično slabšanje pogojev postavljanja in podiranja stojnic, ki so absolutno podrejeni programu CD in so za posamezne prostorske nivoje različni, kar je diskriminatorno, in za svoje članice_ in ostale sodelujoče ob omenjenih cenah/m2 stojnic ne izpogaja sprejemljivih osnovnih delovnih pogojev?

Vnaprej se zahvaljujem za vse odgovore.

S spoštovanjem.

Spoštovani, pišemo vam glede članka z naslovom »Popolna družina« avtorja Izaka Koširja, ki je bil 30. novembra objavljen v Mladini št. 48 in njeni spletni izdaji.

V založbi Rokus Klett se skupaj z avtorji zavedamo občutljivosti teme, izpostavljene v omenjenem članku in se opravičujemo vsem, ki smo jih nehote prizadeli. Gre za uporabo izraza, ki je bil v času nastajanja vsebin v rabi, v najnovejših gradivih pa tega izraza ne uporabljamo več.

Učbenike in druga gradiva pripravljamo v sodelovanju z avtorji, ki so strokovnjaki na svojih področjih, zasnovani pa so v skladu z veljavnimi učnimi načrti in na sodobnih didaktičnih pristopih. Tako je bilo tudi v primeru gradiva Lili in Bine 2. Kot navedeno, so avtorice v času nastajanja gradiv zanj uporabile takrat uveljavljeno klasifikacijo družin, ki je vključevala izraz “popolna družina”. Poimenovanja smo do danes posodobili, kar je že vidno v gradivih, objavljenih na spletu. Prav tako smo stara poimenovanja posodobili v tiskanih gradivih, vendar pa se zaradi starih ponatisov ali zaradi gradiv v učbeniških skladih, ki se menjavajo le na nekaj let, še vedno lahko pojavi verzija gradiva s tovrstno klasifikacijo.

Strinjamo se, da izraz »popolna družina« danes ni primeren, saj s sabo lahko prinaša vrednostno sodbo. Z vso odgovornostjo lahko zatrdimo, da takšno pojmovanje ni bilo v nikakršni meri mišljeno kot diskriminatorno do katerekoli oblike družine in ni bilo uporabljeno z namenom razvrednotenja ostalih tipov družin. Tako so v gradivu vse oblike družin obravnavane enakovredno.

Zavedamo se odgovornosti, ki jo nosimo kot izdajatelj učbenikov in drugih učnih pripomočkov, saj z njimi ne samo izobražujemo otroke in mladostnike, ampak jih tudi vzgajamo. Uporabnike naših gradiv želimo opremiti z znanjem, s katerim bodo postali samostojni, samozavestni in odgovorni gradniki odprte in vključujoče družbe.

Spoštovani gospod Šauperl. Kljub polstoletnemu bivanju v Ljubljani se še vedno čutim tudi Štajerca. Tudi zato Štajercev nimam za omejene. Že večkrat sem bil tudi v Dupleku in zdi se mi lep kraj. Seveda pa je majhen. To ne pomeni, da so ljudje iz majhnih krajev majhni. Majhni pa so tisti, ki hodijo v majhne kraje zato, da bi bili videti večji. Samo to sem hotel povedati, ko sem v kolumni o naši politiki, ki se v tujih prestolnicah praviloma čuti majhno, manjvrednostne občutke pa si rada zdravi z v glavnem praznimi, ritualnimi obiski po domačih »provincah«, postavil Sp. Duplek v naslov.

Pa smo le dočakali dan, ko bomo poleg Tepanjčanov tudi Američane nadmodrili! Širni svet ve, da smo jim najprej poslali osnove ustave, nato smo jim poslali prvo damo, sedaj pa jim bomo poslali še učitelje (najbolje tiste, ki spoštujejo pravilo: če ne znam, bom pa druge učil). Tako bo kolonializem pouka angleščine v naših vrtcih in šolah s pošiljanjem naših učiteljev v ameriške šole uspešno zaključen. Vmes smo že poslali tisoče mladih strokovnjakov, ki so prav tako šli praviloma v angleško govoreče države, saj je edini pogoj univerzitetna izobrazba in dobro (govorno, bralno, pisno) znanje angleščine. V Ameriko smo poslali tudi predsednika naše države, ki menda govori angleščino celo z izbornim naglasom. Tam pa je pri ženi ameriškega predsednika očitno pretiraval z ustrežljivostjo in besedo love (vzeto iz besede Slovenija), pa ga je ameriški predsednik, kot kaže slika, ročno odstavil na drugo stran.

Doma smo se voljno podredili politično, vojaško, ekonomsko, v kulturi in v šolstvu. Vse to voljno plačujemo in tako skromno prispevamo za njihov vsakoletni dobiček – samo iz naslova nadvlade v kulturi in šolstvu dobijo menda vsako leto preko dvesto milijard dolarjev. V zameno smo dobili njihov kapitalizem in v kratkem času tujcem ter nekaterim domačim Brutalcem razprodali premoženje. Po razprodaji premoženja in mladih ljudi z znanjem bomo končno imeli mir v Butalah. Mirno bomo živeli kot viničarji, hlapci, dninarji, svobodni umetniki in imeli na pretek prostega časa za pisanje domoljubnih pesmi. Spet bo zvenela domača pesem: jurka, šmarnica, klinton, te ojača kot beton; spet se bomo posvetili spravi in bogati preteklosti namesto revni prihodnosti; spet bomo imeli modre župane in žugajoče župnike; spet se bo vedelo, kdo je Tepanjčan in kdo Butalec; spet bomo lovili menda Turke, a tokrat na rezilno žico, ne pa na robide; spet bomo pametovali po krčmah … in bodite prepričani - zmagali bomo mi, ne pamet. In glejte prve modrosti: ne potrebujemo njihovega atomskega dežnika, ker lahko poženemo v zrak našo atomsko elektrarno in bomo imeli naš domači dežnik; ne bomo kupili njihovega orožja, ker nam ga bodo pošiljali naši učitelji iz Amerike, kjer bodo učitelji oboroženi ; poslali jim bomo še naše učitelje angleščine, saj v Ameriki ena petina prebivalcev ne zna angleško. Učitelje slovenščine pa pošljimo na tečaj kitajščine in bomo tako nadmodrili pamet, Tepanjčane, Američane in še Kitajce. Zgodovina bo pomnila ter slavo pela nam Butalcem! 

Pozdravljeni, v članku „Pravica ali grožnja“ g. Črnič sprašuje, kaj je laična šola: tista, ki izhaja iz tega, da smo vsi enaki ali tista, ki upošteva različnost učencev?

Dejstvo je, da smo različni po tistem, kar nam je dala narava: barvi kože, psihičnih, fizičnih zmogljivostih, inteligenci, ipd ... različno obnašanje, verovanje, oblačenje ipd pa nam je, na en ali drug način, privzgojeno.

Laična šola, ki naj bi prispevala k boljši jutrišnji družbi, bi morala izhajati iz naravnih sposobnosti posameznika, saj le na ta način vsak od sebe, da sebi in družbi to, kar zmore! V laični šoli se upošteva, da so učenci različni po naravi, enaki pa po obveznostih in pravicah v šoli (pravilih oblačenja, nošenja simbolov itd.). Če v šoli upoštevamo privzgojene, „umetne“ razlike med učenci, kdo bo „arbiter“, ki bo določal, katere razlike so sprejemljive, katere pa ne? (Iz preteklosti vemo, da je to tisti, ki je na oblasti in ima od tega koristi.) Letos je v neki vasi na Primorskem viselo obvestilo župnika, naj žene hodijo spodobno oblečene v cerkev. V isti vasi divjajo najstniki po cesti in vaških poteh, vsi po vrsti, brez čelade - to ni bilo vredno obvestila staršem!? V času fašizma so v tej vasi osnovnošolci morali nositi fašistične uniforme ... Ustvarjanje poslušnega človeka se začne z narekovanjem pravil oblačenja (nošenjem uniforme, simbolov ...), potem pa se preide na druga pravila.

Ali je gospa, ki pravi, da je srečna, ko hodi pokrita od glave do pete (tudi pri 30. stopinjah) bolj svobodna kot tisti, ki zaradi fizične, verske, ekonomske, socialne prisile, nosi enaka oblačila?

Večina ljudi pri sebi ne loči umetno ustvarjene potrebe od naravnih, medtem ko jim umetne potrebe tujcev povzročajo nelagodje. Populistične stranke to dejstvo izkoriščajo. Tiste stranke, ki so pa kritične, do umetnih potreb, navad, simbolov ipd. prebivalcev v lastni državi ,v Evropi, so pa hkrati nekritične do ustvarjenih, umetnih potreb ljudi, ki prihajajo v Evropo, puščajo veter v jadra populistom!

V današnjem razvitem svetu (kjer ima pomembno vlogo poleg „ tradicionalnih“ umetnih potreb tudi moda in potrošništvo) velja, kar pravi Chomski: „Zunanja svoboda, notranja nesvoboda“!

V laični šoli mora biti jasno, kaj so naravne potrebe in kaj so umetno ustvarjene potrebe (ki so ustvarjene zato, da prinašajo koristi le tistim, ki jih ustvarjajo).

Lep pozdrav.

Spoštovani, Jugozahodno od Trojan se je razpaslo, da kadar hočete predstaviti Slovenca-Butalca, uporabite nek rovtarski naglas ali pojme, kot je „Sp. Duplek“. 1) v Sloveniji obstaja 45 priznanih (menda ja enakovrednih!) narečij, 2) (vam smešno ime) Duplek - morda zaradi duplin v peščenjaku ob Dravi, zaradi pojma „duplirati“ ali „ducat“ iz Rimskih časov (od tu je svetobarbarski kamen, s katerim je zgrajenega polovica Ptuja od Rimljanov sem) tudi zaradi priznanih splavarjev - naj za vas bo nekaj več kot le prispodoba za omejence, 3) bližnji Ptuj bo star 1950 let! - za onkrajtrojance pa so ti krajani kar-pač-že; Duplek je sosed Ptuja!, 4) grad Vurberk je bil odločilen branik v ponavljajočih se turških vdorih, 5) ste brali Partljičevo knjigo o Dupleku?, 5) ko boste onstran Trojan a) v govorjenju uporabljali tudi drugi slovnični sklon, b) nehali med dva soglasnika vrivati samoglasnik, c) se nehali izražati kot „ ... 2 milijona Slovencev in pol ...“, č) nehali v stavkih postavljati glagol na koncu, ... tedaj vam bomo morda blagohotno dovolili, da se nas kdaj tudi šaljivo spomnite!

Pričujoča kolumna utemeljeno pravi „... živi naša politika ... v debelem omotu nezanimanja, servilnosti in nerefleksije ...“. Za razlago naše politike naj avtor v naslovu uporabi kaj duhovito drugega, ne da na zdaj že ustaljen način prikaže Slovenca-omejenca kot (zgolj) Štajerca.

Spoštovani, pomembna je akcija, bolj kot drža.

Ali je že drža rešila kakšen problem? Za razliko od Slovenije Islandija nima dolga, niti dolžniškega razvoja. Islandska politika je socialna in ljudska. Sociala v Islandiji nima statusa „pomoči“, oziroma pogojne zaveze. Sociala je v Islandiji brezpogojna kategorija (brez pogojevana z osebnim premoženjem oziroma z dolžnostjo iskati „aktivno-nepasivno“ zaposlitev). Zaposlovanje je vselej interes kapitalistov, če smo zvesti Marxu ali Engelsu.

Islandske stranke so si glede sociale za ljudi enotne. Tam denar nima odločujočega vpliva na družbeno življenje, niti ni prva vrednota, kot je to v Sloveniji. Delo in drža Slovencev sta neločljivo povezana z denarjem. Slovenija je interesantna za tujce - tuje investitorje - zgolj kot ponudnik zastonjske infrastrukture, kot potrošnik cenenih brezkoristnih plastično-kovinskih izdelkov in kot vir naravnih surovin - les, voda, prst, delovni človek - suženj.

Rešitev ni v preprosti drži, ker je sleherna rešitev v Sloveniji dialektične narave - po nemški klasični filozofiji. Ali izstopiti iz članstva ali utihniti. Aktualno vprašanje kako izstopiti in se ob_drža_ ti?, pa ostaja brez epiloga. 

Spoštovani, ob branju zanimivega teksta z gornjim naslovom sem opazil molk o osebnih dokumentih. Za življenje v Evropi so osebni dokumenti nepogrešljivi, zanje pa je nujno potrebna slika obraza. V članku se poimensko navajata dve gospe: gospa Pašić Bišić nosi hidžab, gospa Dervišević pa si zakriva obraz, saj nosi nikab. A med njima je velika razlika.

Gospa Pašić Bišić si je lahko pridobila vse osebne dokumente: verjetno ima osebno izkaznico, potni list, vozniško dovoljenje, zato nima težav ne z odpiranjem računa v banki, ne v vožnji avtomobila, ne v potovanju čez schengensko mejo ali pri letalskem prevozu, mirno se tudi lahko obrne na policijo za pomoč. Pri hidžabu je lahko problem le v toleranci, morda še v kakem poklicu. Za hidžab velja isto kot za obvezni turban Sikhov: dopuščen je povsod tam, kjer ne ovira opravljanja poklica.

Ko se je gospa Dervišević odločila za nikab, se je morala vsemu temu odpovedati, saj si ni mogla brez razkritja obraza pridobiti nobenega osebnega dokumenta in se torej z njim ne more izkazati. Celo če ima tak dokument iz časa, ko še ni nosila nikaba, se zakrita z njim ne more izkazati. Zakrivanje obraza otežuje tudi njen odnos do policije, ne more računati na takojšnje zaupanje policistov, saj so kriminalne osebe dovolj zvite, da se ne glede na svoj spol za zakrinkanje zlahka poslužijo tudi nikaba.

Pri nikabu gre za kršitev splošne norme, da si gledamo v obraz. Naj ta lokalna posebnost nekaterih muslimanskih skupnosti ostane pri njih, dokler je ne bodo same opustile. V Evropi pa je nikab na javnem mestu nesprejemljiv. Samoprevaram o „dostojanstvu“ nosilk ni mogoče nasesti, če upoštevamo, da so se odpovedale osebnim dokumentom in vsemu, kar je nanje vezano, tudi nakazilom denarja na račun in javni varnosti. Tu pač ne gre več za vprašanje tolerance, temveč za humano prepoved iz empatije. 

Zoran Janković, župan Ljubljane, je v intervjuju, ki ga je dal Mladininemu novinarju Borutu Mekini, na novinarjevo pripombo, da »V Ljubljani imamo eno neprofitno stanovanje na približno 70 prebivalcev … in da turističnega navala ne uravnotežujemo tako, da neprivilegirani ne bi bili prikrajšani«, odgovori, da »smo v Sloveniji prvi na svetu po številu lastniških stanovanj. Vsak si želi kupiti stanovanje in ga ne želi najemati«. Obe trditvi sta netočni, saj tako kot Slovenija ni prva na svetu po številu lastniških stanovanj (že znotraj EU nas po tem prekašajo Romunija, Hrvaška, Madžarska, Litva, Latvija), kot tudi ne po deležu prebivalstva, ki živi v lastniških stanovanjih. In sicer, leta 2015 je v EU-28 v lastniških stanovanjih živelo skoraj 70% prebivalstva, v Sloveniji pa dobrih 76% (vir: Eurostat). Druga trditev pa (predvidevam) izhaja iz splošnega prepričanja, da želi večina Slovencev_k živeti v lastnem domu oziroma stanovanju, ki je podkrepljeno tudi z različnimi anketami, ki so pokazale, da želi v lastni hiši živeti v povprečju 90% anketirancev_k.

Vendar, tisto, zaradi česar ta izjava zahteva ugovor, ni netočnost oziroma izkrivljanje dejstev, temveč tisto, kar pravzaprav razkriva srž političnega diskurza, ki dominira v vseh politično-gospodarskih strukturah, in sicer vsakič, ko v javni razpravi beseda nanese na stanovanjsko politiko. Ta narativ, ki mu lahko rečemo »bodi-lastnik-svojega-doma«, okrog katere je strukturirana celotna stanovanjska politika, pa gre nekako tako: varčuj, kupi si svoj dom (»dvorec«) in potem, ko ga odplačaš, bo postal tvoja lastnina, s katero boš lahko ustvarjal dobiček. Ravno to je župan Janković verjetno imel v mislih, ko je dejal, da imajo lastniki nepremičnin v središču Ljubljane od razmaha turizma višje dobičke. Pač, kot pravi, »nekoč so stanovanja oddajali študentom ali družinam, danes jih lahko turistom po višji ceni«. Očitno župan Janković ne vidi problema v tem, da so najemniki_ce postali kolateralne žrtve turistične gentrifikacije Ljubljane, kar pa ni v sozvočju z županovo mantro, da je Ljubljana najlepše mesto, česar ne pozabi omeniti niti v tem intervjuju. Namreč, če ima neko mesto ambicijo postati najlepše mesto (na svetu), bi moralo biti vsevključujoče, ne pa da razvoj turizma gradi na ugajanju gentrificirani manjšini in sistematičnemu izrivanju alternativnih oblik bivanja in delovanja občanov_k, ki si prizadevajo za preobrazbo družbe onkraj neskončne (kapitalistične) rasti in potrošništva.

Tisto, česar župan Janković ne vidi oziroma noče videti (pa ne samo on, temveč celoten politični establishment), je, da gre pri zgodbi o sanjah slehernika_ce po lastnem stanovanju za zlorabo osnovne potrebe ljudi po varnem, skromnem, kakovostnem in dostopnem stanovanju s strani gradbenega sektorja, bank, nepremičninskega trga in z njimi povezanih oglaševalskih agencij. Zato tudi ne preseneča odločenost ljubljanske občinske uprave, z njo pa seveda župana Jankovića, da se Rog, eden redkih odprtih skupnostnih prostorov, iztrga njegovim sedanjim uporabnikom_cam in se ga žrtvuje nenasitnim apetitom kapitala. Najbolj žalostno pa je, da tudi po dvanajstih letih županovanja Zoran Janković občane_ke Ljubljane še vedno nagovarja zgolj z „asfaltom, zidaki in betonom“ (če si izposodim izjavo Janje Božič Marolt, navedene v tej Mladini). Namreč, v vmesnem času se nam je zgodila finančna in gospodarska kriza, sedaj pa živimo v permanentni socialni in ekološki krizi, ki od odločevalcev in odločevalk v urbanih okoljih namesto širjenja zahtevata krčenje celotnih urbanih območij, pravično redistribucijo dostopa do stanovanj, ki bodo trajnostna in trajna, in spodbujanje aktivnega vključevanja občanov_k v sprejemanje odločitev. Zato pa, župan Janković, mesto Ljubljana še kako potrebuje druge zglede.

Spoštovani, že dolga leta sva redna gosta Lendavskih toplic. Hotel Lipa nas vdano pričakuje ob termalnem kopališču in velikem lipovem parku. Voda s parafinom ima blagodejne učinke na telo, dobrovoljni gostitelji pa kljub slabim plačam poskrbijo za dobro vzdušje. Uživava ob pogledu na Lendavske gorice, ki jih krasi trta, nanizana v skoraj pravilne geometrijske like. Ob sprehodih med njimi sva lahko do nedavnega srečevala zidanico pisatelja Miška Kranjca. Zdaj se je, žal, porušila, ker se niso znali dogovoriti za plačilo obnove. Na vrhu goric se kot veliko prepleteno štorkljino gnezdo daleč naokrog (po štirih državah) bahavo ozira razgledni stolp. Bilo je veliko kritik na njegov račun, preden so ga zgradili. Zdaj pa je »Vinarium« postal izredno priljubljena zanimivost. Na drugi strani toplic se raztezajo širne prekmurske ravnice, ki netijo občutke miru, odprtosti in svobode. Rada prihajava v ta posebni kotiček naše dežele. Med domačini ni bilo težko najti pravih prijateljev, ki se radi večkrat pohvalijo, da govorijo najbolj pravilno slovenščino v državi. Mislim, da imajo celo prav. Po mestecu odzvanja tudi madžarščina, zdi se, da vedno bolj glasno in pogosto. Normalno, bomo rekli, če gledamo od daleč, saj tu prebiva madžarska manjšina.

Vendar je za večinske prebivalce Slovence (in še za marsikoga drugega, ki tega jezika ne zna), moteče, če na različnih prireditvah in razstavah govorijo (in pojejo) samo po madžarsko (brez vsakega prevoda). Menijo, da madžarščina izriva slovenščino »tudi po mestu, kjer so napisi najprej v madžarščini, spodaj pa v slovenščini«. Zdi se jim, da »Lendava počasi prehaja v roke ne slovenskih, temveč Madžarov iz Madžarske, ki so pokupili veliko objektov in nepremičnin, tudi nogometni klub«. Poleti pa je odjeknila novica, da bo Finančni holding Sava Madžarom, kot najboljšemu ponudniku, prodala še Terme Lendava. (Tudi Terme Banovci?) Kupnino naj bi porabili za vlaganje v svoje druge objekte in poplačilo upnikov. Prodajajo kljub temu, da je (prejšnja) vlada z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom na čelu uvrstila Savo Turizem med strateške državne naložbe, ki niso na prodaj. Termalni turizem je namreč ena od strategij slovenske turistične ponudbe.

Kot gotovo veste, se tuje naložbe z Madžarske pri nas kar vrstijo. Zato se v ljudeh porajajo različni strahovi: gre za madžarsko »okupacijo«? Bodo Madžari lahko sploh dobri lastniki? ...

Jesen je. Zaposleni v Termah (ponižno, vdano?) molčijo. Ne vedo, kaj bo prineslo naslednje leto. Zaskrbljeni so za svojo usodo. Lendavčani postajajo apatični. Če le morejo, si poiščejo službo v drugih slovenskih mestih ali v Avstriji. Bližajo se županske volitve. Bo zmagal kandidat SDS-a, ki bo, predvidevajo, prijatelju Orbanu še bolj na široko »odprl vrata«? Madžarska manjšina pa je, tako pravijo, izjemno zadovoljna z Orbanovo zamejsko politiko.