Da ne zgubljam prostora v tem zapisu: »reformo« zdravstvene dejavnosti terjajo tisti, ki želijo dokončno pokopati javno zdravstvo in javni interes v njem! Reforma ni potrebna, potrebno je le odpraviti anomalije, privatizacijo, odklone potrebnega ravnanja, korupcijo, zagotoviti red in zaostriti odgovornost vodilnih.

Kot zdravnik splošne medicine, specialist, sem delal v osnovnem zdravstvu skoraj 36 let. Od tega 27 let kot direktor ali pomočnik direktorja za strokovne zadeve. Osnovni cilj je bil vseskozi usmerjen v interes onih v čakalnici. Da bi lahko ta cilj dosegali pa je bilo treba predvsem naslednje: - Ugotoviti, da so vsi zaposleni v zdravstvenem domu potrebni - Da je treba misliti na materialni položaj vseh, ne samo zdravnikov - Da za vse velja red in spoštovanje delovnega časa - Da je treba vsem zagotoviti potrebno strokovno izobraževanje - Da je treba vse opravljeno delo ustrezno nagraditi - Da se delovne obveznosti, na posameznem nivoju, pravično razdelijo med vse, (zdravniki, sestre, teren, dežurstva, delo med vikendi in prazniki) - Da se postopno, a neizbežno, nabavi potrebna oprema, za nujno medicinsko oskrbo in zagotovi varen ter hiter prevoz do sekundarne ravni - Da se ohranja timsko delo in uspešno delo tretira kot rezultat vseh - Da se nagradi bolj delavne - Da je treba vsem zdravnikom zagotoviti ustrezno stanovanje in potrebno specializacijo - In še bolje: zaposlovati zdravnike iz domačega okolja-na dolgi rok.

Vse našteto smo počeli in počne zdravstveni dom še danes. Kaj delajo drugi – drugod pa bi kazalo pogledati prav od blizu.

V letu 1996 smo se pogovarjali o zasebnem delu v osnovni zdravstveni dejavnosti. Moje stališče je bilo: »da je smiselno začeti zasebno delo le, če naj bi ob nespremenjenem odnosu do bolnikov in načinu dela (strokovnega), lahko znotraj koncesije, formalno prijavil višjo bruto plačo, kot sem jo prejemal v zdravstvenem domu«! Za nižji formalni dohodek se namreč zasebno delo ne »izplača«, saj potegne za sabo skrbi, ki jih do tedaj zdravnik ni imel in je bilo za »vse« poskrbljeno znotraj zavoda.

Po zelo natančnem ugotavljanju stroškov, obveznosti in odgovornosti, se je pokazalo, da je mogoče »zaslužiti« več le s spremembo strokovnega dela, uradno nižjo »plačo«(da se prihrani dohodnina in zmanjšajo prispevki), da se manj pošilja v laboratorij, da se izbira paciente, da se opusti vsaj del nujne zdravstvene vzgoje, zmanjša izobraževalne stroške na nujno potrebne (zapovedan obseg) itd. Ko je vodstvo ZD s tem seznanilo vse zdravnike, do danes (v tem zavodu) nihče ni odšel med zasebnike-koncesionarje, saj bi z odhodom v koncesionarstvo priznali, da za ceno višjih dohodkov pristaja na znane in dokazane odklone v delovanju stroke, namenske porabe sredstev, pridobljenih v okviru koncesije, siromašenje pokojninske in zdravstvene blagajne (večina koncesionarjev plačuje komaj pol toliko dohodnine in prispevkov kot zaposleni v javnem zavodu), s čimer tvegajo dolgoročno socialno varnost zase in za svoje podrejene, ki bi ob zgodnji invalidnosti prejemali pač pol manj pokojnine kot jim zagotavlja zdravstveni zavod znotraj danih razmer.

Na žalost je Zdravniška zbornica vsa leta tiho ali naglas podpirala privatizacijo, zanemarila dejstvo, da je od vsakokratnega položaja osnovne zdravstvene službe odvisno dolgoročno delovanje sekundarne in terciarne ravni. Velika večina čakalnih vrst je namreč posledica preobremenitve zdravstvenih timov v osnovni dejavnosti in privatizacije, izpeljane brez resnih premislekov, najmanj ob: - Odklonih glede kadrov (ve se, kaj mora zagotavlajati zdravstveni dom), ustrezna izobrazba in njen nivo pa se je pri nekaterih kocesionarjih ignoriral, ob enakih sredstvih ... - Težavah na področju zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva-dežurstva - Opuščanju dispanzerske motode dela, ki so nam jo zavidale najrazvitejše države - Vrednotenju dela v osnovni zdravstveni dejavnosti, kjer so še danes plače specialistov družinske medicine nižje od onih v bolnišnicah in še bi lahko našteval ...

Kaj storiti?

Takoj povečati plače v osnovni zdravstveni dejavnosti in priznati dodatke v oddaljenih krajih, kar je bila praksa v zgodnjih sedemdesetih letih (v Vitanju je bila plača zdravnika 25% višja, v Kozjem pa 40 % višja kot v Ljubljani). Sam sem takrat služboval v Zrečah ... in preživel velike snegove in vsakodnevne peš poti k pacientom, ko ni bilo ne cest ne terencev. Tam in danes so nekateri še vedno ...

Zdravniki v osnovnem zdravstvu delajo v najtežjih vremenskih razmerah, na samotnih poteh, pogosto osamljeni v hudih preizkušnjah na področju urgentne medicine, ponekod slabše opremljeni in s strani vodilnih, v okvirih danih možnosti, morda premalo upoštevani in nagrajeni. Kje vzeti?

Caa 60 milijonov je na razpolago v ukinitvi »prostovoljnega zavarovanja«, ki sedaj poniknejo v žepih zavarovalniškega lobija treh zavarovalnic. Preostali potrebni denar pa čaka vsaj povprečno obdavčitev dobičkov in kapitala (v primerjavi z državami EU), kjer sedaj k peščici državljanov ponikne cca ena milijarda, razen pohlepu, nikomur koristnega denarja ...

Na vseh nivojih je potrebno zaostriti odgovornost vodilnih, ki so ali osebno ali posredno vpleteni v naraščajočo korupcijo, ki pogoltne velik del sredstev, s katerimi bi lahko poplačali več timov in več nujnih storitev, vključno z zaposlenimi.

Ukiniti je treba koncesije (soglašam z zapisom dr. Demšarja). Sam mislim: kdor želi obogateti s samoplačniki, naj se tega loti. Drugi naj zagotavljajo nujno in solidarno delovanje javnega zdravstva tako, da ne bodo materialno prizadeti, kar je v naših razmerah ob strpnem dialogu in misli na sočloveka mogoče in nujno doseči tudi v dogovoru z državo, ki ne sme popustiti neoliberalni miselnosti dela politike in stroke!

Tisti, ki želijo obogateti na račun bolnih soljudi, naj čim prej gredo s trebuhom za kruhom, tudi v tujino, s čimer sedaj nekateri, celo skupinsko izsiljujejo državo in politiko, ki naj bi bila kriva za vse odklone, ki smo jim priča. Če so zdravniki odločujoči v sistemu zdravstva, čudi njihova pozaba na položaj vseh drugih in nepogrešljivih sodelavcev!

Pri tem je zanimivo, da imenovani ne ponudijo uresničljivih rešitev in svoj interes branijo tudi na račun drugih. K sreči je večina še vedno zavezana svoji temeljni opredelitvi, da bodo znotraj zdravništva storili vse, da ohranimo človečnost, solidarnost in nepristransko pomoč onim, ki to od vseh nas utemeljeno in upravičeno pričakujejo. Hvala jim!

Kar zadeva politiko, je ta, največ škode in nezakonitih odklonov v zdravstvu na sploh, povzročila v času vlade Janeza Janše, ko so se razbohotile »dvoživke« in nepremišljene koncesije. Na primer: nekemu kirurgu, ki ni imel ne opreme, ne vnaprej zagotovljenih prostorov (operacijske), ne ekipe ... je bilo danih kup milijonov tedanjih tolarjev, kar sem sam razumel kot nerazumno razmetavanje javnih sredstev za ustrezno korist posamezniku in temu odločno nasprotoval.

Z vidika ustavnih določb pa naj omenim še absurdno odločitev ustavnega sodišča, da priznava zdravstvu »svobodno gospodarsko pobudo« in seveda s tem porabo javnih sredstev za dobiček zasebnikov ... žebelj v krsto stvari. Ali niso prebrali Ustave ali »vedo, kaj delajo«, kar je še slabše. 

Zeleni mostovi v Sloveniji. Prispevek gospoda magistra Janeza Černača v pismih vsebuje skrb zbujajoče podatke o statistiki smrtnih žrtev iz prometa med živalmi od leta 2011 in 2015. Avtor tudi ugotavlja, da v Sloveniji ni nobenega zelenega mostu in da jih celo ni v nobenem projektu. Moramo si avtorjeve številke o registriranih pokončanih živalih v samo petih letih še enkrat predočiti: 26.498 srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov, 36 damjakov, 17 muflonov, 4.517 lisic, 2.238 jazbecev, 2.638 poljskih zajcev, 1.970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in en ris. O številnih malih živalih kot žrtvah prometa niti ni podatkov.

Kako je ob teh številkah mogoče, da naše solidno plačane inštitucije in še bolje plačani politiki že ob gradnji avtocest in niti vse do današnjega dne niso zgradili niti enega zelenega mostu? Hrvaška ima 11 zelenih mostov!

Kje so se skrivali vsa dolga leta izgradnje avtocest Zavod RS za varstvo narave, Zavod za gozdove Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo, vlade in nenazadnje poslanci in politične stranke, ki se sicer hvalijo z vsem mogočim?

Ampak, zanimivo, vsi pa vehementno podpirajo vsakoletni odstrel medveda in volka. In kar naprej načrtujejo tudi povožene živali.

Še več, lepo je, da so uspeli pridobiti evropska sredstva za proučevanje divjih zveri, še posebej medveda. Vendar kot že avtor mag. Černač ugotavlja, zelenih mostov tam ne boste našli. Omenjeni pa so na hrvaških straneh projekta DinAlpBear (izteče se junija 2019), v katerem sodeluje tudi Hrvaška. Pri nas pa spet nič tudi v novem projektu Carnivora Dinarica, ki se je začel septembra 2018 in bo trajal do konca februarja 2021 v vrednosti 2.347.340,64 €, z naslovom »Čezmejno sodelovanje in ekosistemske storitve za dolgoročno ohranjanje populacij velikih zveri v severnih Dinaridih«.

Pri tem je treba povzeti vsebino projekta, ki razgalja ogromno razliko med teorijo in prakso: ’’Osnovni namen projekta: izboljšanje varstvenega stanja velikih zveri - evrazijskega risa, volka in medveda - na območjih Natura 2000 Javorniki -Snežnik in Notranjski trikotnik v Sloveniji ter območju »Gorski kotar i Sjeverna Lika« na Hrvaškem. Gre za sklenjeno čezmejno gozdno območje, edinstveno v Srednji Evropi, kjer je v istem prostoru prisotno še okoli 20 risov, 60 volkov in 700 medvedov. Ohranjanje njihove dolgoročne prisotnosti je izjemnega pomena za varovanje biodiverzitete in ekosistemov čezmejnega prostora Slovenije in Hrvaške, glede na dobro povezanost in prehodnost tega prostora pa je prav meddržavno sodelovanje pri tem ključnega pomena.’’ Trdimo lahko, da velike zveri ne poznajo naše geografske delitve območij in zaradi naše delitve ne bodo pomišljale, da ne bi hotele na primer čez avtocesto Ljubljana – Koper in Nova Gorica, niti ne čez železnico. In kako naj projekt izboljšuje varstveno stanje velikih zveri brez zelenih mostov?

Pričakujem odgovore pristojnih! 

Novinarju Juretu Trampušu se je v članku Internacionala sovraštva, v katerem razkriva mednarodne povezave slovenskega gibanja Generacija identitete, zlasti z avstrijskimi identitarci, zapisala izjava, ki je za levo-liberalni medij skrajno nenavadna. In sicer, novinar ugotavlja, da ima gibanje v Sloveniji tri podružnice: v Ljubljani, Mariboru in Velenju, ob slednjem pa se obregne: „Kar je ironično, saj brez priseljevanja tujcev (poud. J.D.) tega rudarskega mesta ne bi bilo“. Glede na to da tudi sama sodim med velenjske „tujce“, saj sem v tem rudarskem mestu, iz katerega prihaja tudi novinar Trampuš, odraščala kot pripadnica t.i. druge generacije v 80. in 90. letih, me je nekritična uporaba te kategorije s strani Mladininega novinarja kot ideološko nevtralne izzvala k temu, da opozorim, da je uporaba kategorije „tujci“ za državljane_ke nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo priselili iz drugih republik pred 25. junijem 1991, ne samo pravno-formalno napačna, temveč je predvsem v službi reprodukcije ideološkega konstrukta o vzpostavitvi slovenskega „državljanskega telesa“ (če uporabim MNZ-jevski diskurz) v začetku 90ih let.

Ideološka funkcija tega diskurza je bila in še vedno je retroaktivno „potujčenje“ prebivalcev, ki smo leta ali desetletja živeli v Sloveniji kot polnopravni državljani_ke, vendar smo - v času preobrazbe iz večkulturne in večetnične federacije v enonacionalno državo, utemeljeno kot skupnost etničnih Slovencev - postali odvečni. Takratna slovenska oblast je proces potujčenja v začetku 90. let izvedla izjemno subtilno; in sicer tako, da nam je benevolentno„dala priložnost“, da v šestih mesecih zaprosimo za slovensko državljanstvo, skladno s 40. členom Zakona o državljanstvu. Torej, da bi postali slovenski državljani_ke, smo najprej morali postati tujci_ke; logično, kajne? Seveda, to da je ta „priložnost“ bila dana samo tistim državljanom_kam drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki smo v Sloveniji imeli STALNO prebivališče na dan 23. decembra 1990, je bilo povsem „naravno“, iz česar je izhajala tudi „samoumevna“ zahteva, da morajo vsi tisti, ki stalnega prebivališča niso imeli oziroma so imeli le ZAČASNO prebivališče v Sloveniji, urediti status tujca, skladno z Zakonom o tujcih. Skrajni ukrep takšne demografske politike pa je nedvomno bil izbris državljanov_k drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, iz registra stalnega prebivalstva 26. februarja 1992. (Mladina je bila ena redkih izjem, ki je že v 90. letih kritično pisala in opozarjala na grozljive posledice množične in sistematične kršitve človekovih pravic, ki jih je povzročil izbris, zaradi česar sem Mladininim urednikom in novinarjem_kam globoko hvaležna.) Izbris je predstavljal skrajen ukrep, ki ni puščal nobenega dvoma glede (ne)zaželenosti neslovenskega prebivalstva v novi državi, vendar še zdaleč ni bil edini.

Če se omejim le na Velenje, ker dobro poznam socio-ekonomski in kulturni kontekst tega mesta na začetku 90. let, lahko povem, da so oblastne strukture vzporedno s pravno-formalnim potujčenjem, uporabljale tudi „blažje“ pristope, ki so se odvijali v ekonomski sferi, kot npr. odpuščanje delavcev_k, ki so živeli v samskih domovih, zaradi česar niso imeli stalnega bivališča, na podlagi katerega bi lahko zaprosili za slovensko državljanstvo. Eden takih primerov je obravnavalo celo Evropsko sodišče za človekove pravice, gre pa za primer Kuduzović proti Sloveniji; ESČP je sicer zavrnilo vsebinsko obravnavo navajanih kršitev, vendar Kuduzović predstavlja eklatanten primer izključujoče demografske politike tistega časa (glej http://echr. ketse.com/doc/60723.00-en-20050317/view/). Verjetno najbolj „radodaren“ pristop pa je bil tisti, ki ga je izvajal (takratni) Rudnik lignita Velenje, ki je v letih 1990-1992 zaposlenim rudarjem ponujal 24 osebnih dohodkov v zameno za sporazumno odpoved delovnega razmerja za obdobje dveh let in vrnitev družbenega stanovanja delodajalcu, tj. RLV. Javna skrivnost je bila, da je bila „ponudba“ namenjena le rudarjem iz drugih republik. Koliko rudarjev - bodisi samskih bodisi z družinami - se je takrat odločilo za „vrnitev“ v matično republiko oziroma za remigracijo, če uporabim Trampušev izraz, smo lahko le ugibali; ocene so se gibale med sto in dvesto družin, verjetno pa bi bila ta številka bistveno višja, če teh prostovoljnih preseljevanj „tja, od koder so prišli“ ne bi ustavile jugoslovanske vojne v 90. letih, zlasti v Bosni in Hercegovini. Velenjski lokalni kontekst sem priklicala zato, da bi pokazala, da gibanje Generacija identitete ne prinaša nekaj bistveno novega v slovenski družbeni in politični prostor in da so ključni elementi njegove ideološke strukture, ki je globoko etnicistična in rasistična, kot pravilno ugotavlja tudi novinar, pravzaprav vgrajeni v same temelje slovenske državnosti. Zato je vlečenje vzporednic z nacističnimi eksperimenti, kakršen je bil poskus preselitve Judov iz rajha na Madagaskar, do neke mere pretenciozno, zlasti pa je škodljivo, ker nas utrjuje v prepričanju, da gre le za marginalen družbeni pojav. 

V kolumni z dne 5.4.2019 avtor nekaj prostora nameni projektu Postopkovna pravičnost, ki ga za vse osebe, ki stopijo v stik s slovenskimi sodišči, pripravlja Vrhovno sodišče RS. Veseli nas, da je avtor v besedilu prepoznal pomembnost omenjenih aktivnosti. Ne drži pa podatek, da je Vrhovno sodišče za spletno stran namenilo skoraj dvesto tisoč evrov. Vrednost spletnega mesta nasodiscu. si, o katerem je govora, je namreč 36.441 EUR.

Znesek 193.236 EUR se nanaša na celoten projekt Postopkovne pravičnosti, ki je financiran z evropskimi sredstvi. Pri pripravi projekta, katerega namen je približati delo sodišč državljanom in jim omogočiti boljše razumevanje sodnih postopkov, je Vrhovno sodišče izhajalo iz zavedanja, da samo ne more poznati vseh težav in dilem, s katerimi se srečujejo uporabniki sodnih storitev, zato jih je v skladu z načeli oblikovanja storitev z različnimi metodami vključilo v raziskavo. Izvedena je bila vrsta delavnic z različnimi skupinami deležnikov (sodniki, sodno osebje, odvetniki, tožilci, izvedenci, tolmači, itd.), opravljeni so bili poglobljeni intervjuji z ljudmi z neposredno izkušnjo na sodišču, na različnih mikrolokacijah na sodiščih se je opazovalo uporabnike naših storitev, pregledalo se je številne spletne strani in forume, od sodišč se je pridobilo podatke o vsakodnevnih aktivnostih z zunanjimi obiskovalci. Natančni podatki o izvedenih raziskavah in udeležencih, ki služijo kot podlaga za vse nadaljnje aktivnosti za prihodnja štiri leta, so bili predstavljeni v 220 strani obsegajoči analizi, ki vključuje tudi primere dobrih praks iz tujine in predloge rešitev za analizirane težave.

Za navedeni znesek je torej sodišče poleg spletne strani nasodiscu.si prejelo že omenjeno obsežno analizo, oblikovanje in vsebinsko pripravo 19 brošur, načrt z označenimi dostopi do vseh sodnih stavb v Ljubljani, animacijo O slovenskem sodnem sistemu ter animacijo Na sodišču kot priča. Pri vsem naštetem je izvajalec sodeloval tudi pri prilagoditvi strokovnega gradiva (pravnega jezika) v enostaven in razumljiv jezik. Na pripravi vsebin spletne strani je več ljudi delalo več mesecev, zato navedbe, da bi lahko tako vsebino pripravili za nekaj sto evrov, pomenijo nerazumevanje kompleksnega dela, ki je bilo potrebno za pripravo vseh vsebin.

Izvajalec je pripravil tudi priročnik za sistem označevanja sodnih prostorov in poti do njih, načrta izvedbe sistema označevanja na dveh pilotskih sodnih stavbah, predloge za vzpostavitev novega sistema prijaznejših in preglednejših sodnih pisanj ter priročnik za kontrolo uspešnosti delovanja predlaganega sistema.

Gre torej za širši in dolgoročnejši projekt, ki še ni zaključen. Vrednost spletne strani pa, kot že navedeno, predstavlja le majhen del vrednosti celotnega projekta. Verjamemo, da bodo državljani prepoznali uporabnost pripravljenih vsebin. 

Pozdravljeni, Oglašam se vam, da bi se vam zahvalil za vaš prispevek k svobodi govora, ko ste na naslovnici Mladine objavili karikaturo z Viktorjem Orbanom. Hvala za drzen odgovor madžarski veleposlanici, ki se je skupaj s celotno madžarsko vlado milo povedano odvadila demokratičnih odnosov. Kritično razmišljanje v moji domovini izumira in čeprav vašega tednika ne poznam (o tej izdaji sem bral na še vedno neodvisnem madžarskem novičarskem spletišču 444.hu), si želim, da bi na Madžarskem imeli več takšnih medijev.

Z najboljšimi željami.

Čestitke za karikaturo Orbana in čestitke tudi za »opravičilo« avtorja, ki ne bi moglo biti bolj posrečeno sestavljeno! Skrajno ogorčen sem, da njegova (Orbanova) klečeplaznica, tako imenovana veleposlanica in ta ne-entiteta ZAHTEVA, naj država Slovenija ukroti Mladino kot v najžlahtnejši tradiciji najtemnejših komunističnih časov. Očitno so izgubili stik z resničnostjo in menijo, da lahko ukazujejo drugi državi. No, skrajni čas je že bil, da ta madžarski diktator dobi svoje, morda suspendiranje njegove tolpe iz Evropske ljudske stranke s 190 glasovi za in tremi proti še ni bilo dovolj. Rad bi poudaril, da je veliko Madžarov, ki podpirajo Slovenijo in se jim globoko gnusi manipulativno vmešavanje Orbana in njegovih pajdašev v slovenske zadeve, da bi svojemu somišljeniku v Sloveniji pomagali na oblast. Vesel sem, ker vidim, da jim ne uspeva. Zdaj smo mi na vrsti, da jim na evropskih volitvah 26. maja letos zadamo povračilni udarec (upam, da to niso samo pobožne želje).

Z lepimi pozdravi.

Spoštovani!

Čestitam vam za prispevke v zadnjih treh številkah, ki se nanašajo na predsednika Madžarske Orbana. Še posebej čestitke g. Lavriču za izviren odgovor veleposlanici Madžarske v 14. številki.

Žalosti me, da nisem zasledil nobene reakcije naših politikov na sliko, ki ste jo objavili v 14. št. Mladine v rubriki »mladina mit«, na kateri je veleposlanica Madžarske posneta pred sliko Velike Madžarske za madžarski program RTV SLO. Torej ga. veleposlanica meni, da je Prekmurje zopet Madžarsko. Pa ne samo Prekmurje, tudi ozemlja še štirih držav članic EU! Torej ga. veleposlanica ni v ničemer drugačna kot je g. Tajani, ki si lasti Istro pa še kaj! V NATU smo baje zaradi kolektivne varnosti! A res? Ogroženi pa smo od treh držav članic NATA in EU, ki imajo ozemeljske pretenzije do naše države. Zato – NATO - ne hvala!

Želim vam še naprej uspešnega dela in ostanite takšni, kot ste že desetletja!

S spoštovanjem in lepimi pozdravi! 

Odziv Madžarske veleposlanice Edit Szilágyiné Bátorfi na vašo naslovnico in kasnejše pismo Slovenskemu zunanjemu ministrstvu me spominja na neke druge čase, na čase, ko se je podobno odzvala JLA pa še kdo drug. Danes je leto 2019, tega res nisem pričakoval, a kaj ko gre za Madžarsko in njeno vlado, kako je tam, tudi vemo, vse v rokah vlade Viktorja Orbána. Tu v Republiki Sloveniji ima svoje medije, to so Demokracija, Nova24TV in številni lokalni mediji blizu SDS-ja. Burno pa je bilo konec tedna na MMC-ju RTV Slovenija, skoraj 900 komentarjev – nekateri tako „čudni“, kot da so dežurali na „štabu“ SDS-ja na Trstenjakovi. 

Velecenjena madam veleposlanica republike Madžarske, prejmite moje iskreno in globoko opravičilo za nesramno in popolnoma neresnično upodobitev vašega predsednika gospoda Orbana na naslovnici Mladine, ki je pri vas upravičeno povzročila zgražanje in žalost.

Po vašem prizadetem pismu sem šel vase in sprevidel svojo zmoto. Vem, da povzročenega gorja ne morem izbrisati, a naj v svoj zagovor vendarle pojasnim, da sem tudi sam le nedolžna žrtev objektivnih okoliščin. Dovolite, da s prstom pokažem na prave krivce za neljubi škandal. To so: - najprej, seveda, dolgoletni komunistični izobraževalni sistem, ki mi je spral možgane in mi otopil čut za nacijo in vero - nadalje so krivi šlampasti in nepazljivi nadrejeni v uredništvu Mladine, ki bi me morali bolje nadzirati in pravočasno ustaviti, saj vedo, da sem neodgovoren in naiven v političnih rečeh in da mislim, da se kar vse sme - in nenazadnje je kriv naš permisivni pravosodni sistem, ki ne sankcionira ostro in nemudoma takih družbenih odklonov.

Rotim vas, madam, da vseeno ne obupate nad nami, ampak nam še naprej dobrohotno pomagate z nasveti in dobronamerno kritiko, da bomo tudi mi dosegli zgledno stanje objektivnosti in enoglasnosti, kakršnega ste vzpostavili v madžarskih medijih, pa da bomo nekoč tudi pri nas zaživeli vladavino reda in miru, nacionalne čistosti in krščanske ljubezni do vseh ljudi za žično ograjo, kot jo zapoveduje vaš blagi in pravični ljubljeni vodja V. Orban.

S spoštovanjem,
T. Lavrič, hišni karikaturist

Konec marca 2019 se je papež Frančišek mudil v Maroku. V okviru svojega obiska je govoril o različnih stvareh, med drugim je omenjal migrante, krivoverstvo, versko svobodo ter širjenje cerkve.

V zvezi z migranti je dejal, da so ti v središču srca cerkve. Če je to res, zakaj potem v Vatikanu, ki je v bistvu središče cerkvenega srca, ni nobenega migranta? Zakaj ni papež v prostore svetega sedeža naselil migrantov, saj je tam veliko praznega prostora, če so ti res v središču srca cerkve? Očitno so eno besede, drugo pa dejanja!

Svoboda vesti in verska svoboda – ki se ne omejuje samo na svobodo bogočastja, ampak mora vsakemu omogočati, da živi v skladu z lastnim verskim prepričanjem –, sta neločljivo povezani s človeškim dostojanstvom, je dejal papež. Kako je s tem v katoliški cerkvi? Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo člani cerkve? Prisilno postanejo »last« cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi – tega pa zastopa cerkev. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more izstopiti, saj cerkev celovitih izstopov ne pozna.

Kje je tu verska svoboda, če cerkev katoliškim staršem grozi z izobčenjem, če ne bodo dali novorojenčka čim prej krstiti? Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Papeževe besede so eno, njegova dejanja pa drugo! Kaj pa je potem bistvo papeževih besed o verski svobodi? Papež priznava versko svobodo samo nekatolikom za prestop v katolištvo, ne priznava pa te svobode katolikom za izstop ali za prestop v drugo versko skupnost. Podpiranje verske svobode je torej samo cerkveno interesno sredstvo za povečanje njene moči in bogastva ter ne vrednota sama po sebi. Je pa tudi podlaga za prozelitizem, o njem je papež govoril, ko je rekel, da se cerkev ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo. Ali novorojenčki postanejo katoliki zaradi cerkvene privlačnosti ali zaradi prisile oz. cerkvenih groženj katoliškim staršem? Praktično celotno cerkveno članstvo je »nastalo« s krstom dojenčkov. Kje je tu cerkvena privlačnost? Dejstvo je, da papež priznava versko svobodo samo zaradi spreobračanja nekatolikov v katolike! Da je cerkev številčnejša! Ali ne gre za dvoličnost? Ali ni papež mojster zavajanja?

Papež je tudi dejal, da je cerkev smrtno kazen za krivoverce iz katekizma umaknila že pred 300 leti. Papež uči biblijske besede: Kdor daruje bogovom, razen GOSPODU samemu, bodi iztrebljen! (2 Mz 22,19) Del cerkvenega nauka je tudi: Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega in kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične …, bodi izobčen. (Citata sta iz knjige Vera cerkve) Krivoverci so torej po besedah cerkvenega boga zapisani smrti, saj iztrebljenje oz. izobčenje pomeni smrt. V cerkvenem nauku torej še vedno obstaja smrtna kazen za krivoverce. 

Slovenija ima v svetovnem merilu izjemno bogato in pestro naravo predvsem zato, ker je na takem geostrateškem položaju, saj leži na stičišču panonskega, alpskega, dinarskega in mediteranskega sveta. Na naši državi s komaj 0, 004 odstotka površine planeta živi več kot en odstotek vseh znanih živih bitij na našem planetu. Bogastvo biodiverzitete se kaže v tem, da je bilo že pred leti pri nas določenih več kot petindvajset tisoč vrst živečih bitij, med katerimi je vsaj devetnajst tisoč živalskih vrst. Endemičnih vrst je vsaj osemsto petdeset, od tega jih več kot tristo živi v našem kraškem podzemlju. Tako bogata naravna dediščina obvezuje nas in še vse bodoče rodove, da jo varujemo in ohranjamo. Začnimo pri lastni glavi in pred svojim pragom!

Zavedati se moramo, da je vsako življenje prepleteno in odvisno od vseh številnih osebkov v rastlinskih in živalskih združbah, ki se združujejo v ekološke sisteme in se spreminjajo v prostoru in času. Vse se spreminja, samo zakoni narave so večni. Pred vsem svetom in pred nami so nujne spremembe, da bo človeštvo preživelo v tretjem tisočletju. Ni dovolj samo sprejemati in razglašati resolucije, zakone in etične norme, pač pa jih moramo spoštovati in uresničevati! Ogrožen je tudi Pariški sporazum o podnebnih spremembah z vsemi grozečimi posledicami za naravo, okolje in ljudi. Podnebne spremembe že povzročajo ujme, več vročinskih valov, suš in poplav ter orkanske viharje. V Sloveniji se temperature zvišujejo še hitreje od svetovnega povprečja, saj se je pri nas spodnja plast ozračja segrela v zadnjih petdesetih letih za dve stopinji, v Evropi pa za eno stopinjo.

Gozdovi imajo izjemno pomembne javne funkcije zaradi blaženja vremenskih ekstremov, zagotavljanja vodnih virov pitne vode, čiščenja zraka, ohranjanja in bogatenja ter varovanja zemlje za pridelavo hrane. Gozdovi pokrivajo 60 % Slovenije in zagotavljajo pogoje za življenje vseh vrst prosto živečih divjih živali, od mravlje do medveda. Ob grožnjah zaradi klimatskih sprememb so javne funkcije gozdov in gozdnate krajine samo še toliko bolj pomembne od lesa in zasebnih interesov 460. 000 lastnikov gozdov. Močno so se spremenile razmere tudi na področju rabe kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane zaradi zahtev po načelu maksimalnih donosov, kar dosežejo tudi s prekomerno porabo pesticidov, herbicidov ter s polivanjem zemljišč z gnojevko z vsemi škodljivimi primesmi iz farmske vzreje prašičev in govedi, kar uničuje naravo in zdravje ljudi.

Že pred tremi desetletji so bila po sklepu vlade gojitvena lovišča določena za preoblikovanje v zavarovana območja v rangu regijskih parkov, ki bi imela pred lovom prednostne naloge na področju izobraževanja, raziskovalnega dela ter dela z javnostmi na področju varstva in ohranjanja narave ter trajnostnega razvoja. V državnih prostorskih dokumentih je bilo na primer že določeno, da se območje gojitvenih lovišč na Kočevskem zaokroži v regijski park Kočevsko – Kolpa. Projekt je bil v celoti pripravljen že leta 1995. Strokovne podlage so bile ponovno preverjene na podlagi direktive EU za območja Natura 2000, vendar oblast teh območij še vedno ni zavarovala.

Našo majhno državo z dragoceno naravno dediščino smo razrezali in razkosali na majhne in zaprte prostore z avtocestami in drugimi prometnicami, ki preprečujejo divjadi in drugim vrstam živali dnevne prehode po stečinah in po sezonskih ter selitvenih poteh, kar siromaši gensko pestrost predvsem divjadi in velikih zveri. V svetu so že dolgo znane in uveljavljene rešitve za proste prehode preko prometnic z zelenimi mostovi, vendar pri nas tega še ni niti v projektih, čeprav so registrirane izgube velike. Samo v obdobju od leta 2011 do leta 2015 je promet pokončal 26.498 kosov srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov,36 damjakov, 17 muflonov, 4. 517 lisic, 2. 238 jazbecev, 2. 638 poljskih zajcev, 1. 970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in enega risa. O malih živalih, ki so žrtve prometa ob rednih in sezonskih poteh, ni niti podatkov.

Na podlagi teh ugotovitev so nujne spremembe, ki bi nam in bodočim rodovom zagotavljale trajnostno rabo narave, varnost in trajnost življenja. Gozdarstvo mora biti zavarovano pred zasebnimi interesi, zato naj bo v resorju za okolje in prostor, saj so tudi območja Natura 2000 in potencialni regijski parki določeni na najbolj ohranjenih gozdovih, ki so armatura za ohranjanje in varstvo narave in okolja. Samo gospodarjenje s posekanim lesom in predelava lesa naj bo v resorju za gospodarstvo. Sonaravna pridelava hrane je osnovni pogoj za zdravje ljudi in narave, zato je nujna temeljita prenova kmetijske politike. V resorju za infrastrukturo naj čimprej izdelajo načrte in vodijo izgradnjo zelenih mostov preko prometnic s pomočjo sredstev iz EU.

Vsi smo odgovorni za nujne spremembe, zato bodimo vsi Greta, ne glede na svoja leta! 

Spoštovani gospod odgovorni urednik!

O Vašem tedniku je mogoče reči marsikaj, le tega ne, da si prizadeva krepiti prijateljstvo med narodi. Glede na določila zakona o medijih bi človek pričakoval, da bo tudi Vaš tednik prostor, kjer se bo javnost lahko seznanila z resničnimi dejstvi in različnimi mnenji. Žal za Vaše članke o Madžarski po mojih izkušnjah to ne drži.

Skrajnega obžalovanja vredno je, da svojim bralcem o moji domovini in njeni vladi slikate neresnično sliko. Ne preseneča me, da si ne prizadevate preveriti resničnosti dejstev, o katerih poročate, temveč se Vam zdi ustrezno objavljati informacije, prevzete od drugih medijev, ki jih v svojih poročilih popačite oz. umeščate v neprimeren kontekst. V preteklem času ste o izobraževanju na Madžarskem, o madžarski delovni zakonodaji, madžarskih naložbah v Prekmurju, programu za razvoj prekmurskega gospodarstva in na splošno o stanju na Madžarskem večkrat zapisali popačene trditve, s čimer ste negativno vplivali na slovensko javno mnenje. Zanima me, kaj želite s tem doseči? Vzbujati sovraštvo? Je s tem namenom dovoljeno čisto vse?

Naslovnica Vaše četrtkove izdaje je prestopila vse meje, je nezaslišana in obenem obžalovanja vredna. Protestiram proti načinu, na katerega ste upodobili predsednika Vlade Madžarske. Nezaslišano in nesprejemljivo je, da predsednika vlade države, ki je zaveznica Slovenije v EU in v Natu, enačite s pripadniki mračnih sil preteklosti! Madžarska vlada se odločno zavzema za varstvo pravic judovske skupnosti na Madžarskem. Madžarska judovska skupnost nikakor ni ogrožena, se ne sooča z antisemitskimi napadi, temveč uspeva in cveti. Madžarska vlada ima ničelno toleranco do antisemitizma in je kot prva uvedla dan spomina na madžarske žrtve holokavsta. Vse to so dejstva, ki jih je mogoče preveriti. Zato je popačenje resnice, kakršno je prikazano na naslovnici Vašega tednika, še posebno hudo in nedopustno, tudi v času volilne kampanje.

Madžarska je od razglasitve slovenske neodvisnosti živela v miru in sožitju s Slovenijo, si prizadevala za dobre odnose med državama in za krepitev zaupanja med ljudmi. Žaljivi članki in naslovnice Vašega tednika, kakršna je bila četrtkova, vse to rušijo. Le čemu to koristi? Zagotovo ne Evropi. Pozivam Vas, da v imenu odgovornega novinarstva prenehate z negativno kampanjo, usmerjeno proti Madžarski, saj z njo žalite na milijone ljudi!

S spoštovanjem.

V širni slovenski politični javnosti, sploh pa v Državnem zboru, se nadaljuje slepomišenje okoli tega, zakaj premier Marjan Šarec ni sprejel povabila Antonia Tajanija in šel nagovorit Evropski parlament (EP).

Spomnimo: Predsednik Evropskega parlamenta je skupaj z italijanskim notranjim ministrom Matteom Salvinijem na obmejni Bazovici na proslavi italijanskega dneva spomina na beg optantov (gre pa za uveljavitve sklepov mirovne konference po 2. svetovni vojni) hujskaško kričal: »Živela italijanska Istra! Živela italijanska Dalmacija!« Na Hrvaškem so se dokaj enotno dvignili v ogorčen protest proti hujskanju k spreminjanju povojnih meja. Pri nas so bile reakcije bolj dvoumne. Predsednik republike Borut Pahor je hitro našel priložnost in šel pozdravit Tajanija,

nas pa tolažil, češ da mu je izročil izvod poročila skupne komisije zgodovinarjev, ki je pred leti po naročilu zunanjih ministrov sestavila kompromisni pogled na stoletje slovensko-italijanske skupne zgodovine. Ki ga Rim zdaj noče priznati in ki bi ga Tajani kot Berlusconijev minister tako ali tako moral zelo dobro poznati.

Naši poslanci v Evropskem parlamentu so ravnali zelo različno: medtem ko je Lojze Peterle našel pogum in – skupaj s poslanci levega krila - obsodil izpad svojega poslanskega »brata« iz Evropske ljudske stranke Tajanija, pa so trije evroposlanci SDS po ukazu iz centrale iste EPP in iz domačega štaba poskušali kar minimizirati Tajanijeve izjave o italijanski Istri in Dalmaciji. Cvetober vsega je pri tem zunanji minister Miro Cerar, ki je oznanil slovenski javnosti, da je dobil od Tajanija nekakšno pisno opravičilo in da je zdaj vsa zgodba urejena.

Ampak za načelnega in pokončnega moža Marjana Šarca kot predsednika vlade ta stvar ne more biti kar tako urejena. Tajani svojih izjav ni preklical, še več, isti Tajani med tem tudi drugje izraža svoje profašistične ideje, ko govori, da je tudi Mussolini naredil kaj dobrega.

In zato si Marjan Šarec zasluži, da mu patriotsko zaploskamo, ko se je svetohlinskemu Tajaniju zahvalil za (v bistvu nesramno) vabilo in dejal, da bo šel nagovorit evroposlance novega sklica. Torej ko tam ne bo več predsedoval italijanski (neo)fašist. Bravo, Šarec! 

Naivno sem mislil, da sta interesa vzhodnega in zahodnega kapitala istovetna: ustvarjati njihovim lastnikom optimalni donos z upoštevanjem vedno bolj pomembnih okoljskih standardov. Pa me je sedanja slovenska izkušnja v Prekmurju poučila, da temu vendar ni tako: na zračni razdalji cca 70 km, od severneje ležečih Petišovcev proti jugozahodu v Rogaško Slatino sta dve kompletno različni, okoljsko odgovorni praksi; severno: vodonosnikom mineralne vode v globini več kot 2,0 km grozi izjemno nevarni hidravličnii »fracking«, (prenesen iz neposeljene arktične Kanade!); južno pa izviri iste vode v zdraviliške namene in s tem tudi za prosperiteto kraja Rogaška!

S tem pa se zgodba ne konča: v Petišovcih je investitor iz pričakovano »osveščenega« Združenega kraljestva, iz katerega je prišel zanje, kot pomoč Ambasadi, še lobirat sam zunanji minister ZK, mr. Hunt, (ki pa mu zun. minister RS Cerar ni upal pokazati vrat …!

Iz veliko bolj »primitivnega Putinovega« vzhoda pa prihaja dr. Bocojev, ki že več let investira v hotele v Rogaški Slatini, (in celo sam tam stalno biva!), kjer uspešno turistično privablja številne petične paciente. Iz istega »vzhodnega« pola je tudi kupec vrelcev Radenske, češka Kofola, ki so šele pod novim kupcem postali zgodba o prodornem uspehu z novimi produkti.

Ali bo predvideni novi minister za okolje g. Simon Zajc v tem primeru, podobno kot njegov predhodnik, g. Jure Leben, enako ozaveščen »stopil v njegove čevlje«, pa zavisi tudi od okoljevarstvene zavesti in prakse celotne vlade!

O različnosti vrednot obeh strani neba pa je pokojni poljski satirik J. Lec že davno in lucidno zapisal: » Ex Oriente lux, ex Occidente luxus!«* *Prevod: » Z vzhoda luč, z zahoda luksuz!« 

Pred kratkim mi je pisanje o dogodkih, povezanih z drugo svetovno vojno (2SV), ponovno obudilo moj najbolj boleč spomin in sprožilo potrebo, da ga izlijem na papir. Moja teta in njena hčerkica sta bili v taborišču Jasenovac zverinsko umorjeni. Poznavanje dogajanj v Jasenovcu lahko pripomore, da se grozote 2SV ne bood več ponovile.

Del Hrvatov je pred in med 2SV verjelo v zmago Hitlerja in se zato odločilo ustanoviti Nezavisnu državu Hrvatsku (NDH). Moj stric se je pred vojno poročil s Hrvatico. V Karlovcu je bil preizkusni vojaški pilot. Z nekaterimi somišljeniki so z letali odleteli iz letalske baze NDH na osvobojeno ozemlje. Stričeva žena z dojenčkom se je tik pred tem zatekla v ilegalno življenje pri raznih družinah na Hrvaškem. Tajna služba NDH jo je žal izsledila in zaprla v Jasenovac. V teh zaporih so mučili in pobijali vse (tudi hrvaške) pripadnike in simpatizerje narodno osvobodilne borbe (NOB). Po vojni je stric v Jasenovcu našel fotografijo svoje razmrcvarjene žene z odrezano glavico njune hčerkice v njenem razparanem trebuhu; okoli nje pa v zmagoslavnih držah nekaj njenih morilcev. Stric je imel strašne travme. Med vojno sem imel dovolj poguma, da sem se kot deček vključil v odporniško organizacijo gibanja NOB. Nikoli pa nisem zbral dovolj poguma, da bi s stricem odšel v Jasenovac in si tam ogledal že opisano grozno fotografijo.

V več naših javnih občilih sem slišal in prebral o obžalovanju potomcev po vojni pobitih ustašev v Pliberku, ker so Avstrijci prepovedali letošnjo organizacijo komemoracij ob obletnici teh dogodkov. Obsodbam te prepovedi so se pridružili tudi nekateri hrvaški politiki in državniki. Videli smo tudi posnetke dogodkov na lanskoletni slovesnosti. Izjave govorcev, vzkliki in ustaški pozdravi udeležencev so razumljiv vzrok za letošnjo prepoved. Podobno je bilo obžalovanju, da se je vojna končala s propadom in skoraj popolnim uničenjem nacizma.

V Avstriji je zakonsko prepovedano izražanje podpore in odobravanja medvojni nacistični ideologiji. Hrvaška vlada doslej ni čutila potrebe po podobnem zakonu. Lanskoletna dogajanja pa bi lahko bila vzpodbuda za razmislek, da bo morda potrebno, da s podobno zakonodajo tudi Hrvaška sledi Nemčiji in sodobnim načelom EU, ki si želi zagotoviti mir.

P.S.: Žal o okrutnostih ne znam pisati prizanesljivo. Morda pa tudi ne bi bilo prav in smiselno. 

Dne 6. 3. 2019 sem prejel „Bodečo nežo“ za izjavo, ki je bila objavljena na spletnem portalu svet24.si, 29. 6. 2018: »Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh«.

Ker je bila izjava vzeta iz konteksta in se z njo ne strinjam, sem jo kmalu po objavi pojasnil v strokovnih krogih. A ker je iz podeljene »Bodeče neže« razvidno, da moja obrazložitev ni bila sprejeta oziroma razumljena, izjavo preklicujem, saj z njo ne soglašam, ker ni v skladu niti z mojo poklicno niti z mojo osebno etiko, kakor tudi ne z mojim več kot polstoletnim angažmajem za humanizacijo medčloveških odnosov.

Razumem odpor mnogih, ki z menoj ne soglašajo in se opravičujem vsem, ki jih je moja izjava intimno prizadela. Zahvaljujem se tistim, ki so mi osebno ali pisno izrekli razumevanje za neljub spodrsljaj.

Z globokim spoštovanjem do obeh omenjenih skupin in slovenske javnosti. 

V nekaterih medijih smo zasledili, da je bila podeljena „bodeča neža“ za seksistično izjavo preteklega leta Viliju Ščuki, upokojenemu zdravniku šolske medicine, psihoterapevtu in predavatelju. Podeljevalci so navedli, da naj bi g. Ščuka enačil žrtve spolnega nasilja s storilci. Ker Vilija Ščuko dobro poznamo zaradi intenzivnega sodelovanja v njegovem projektu Brez megle v glavi, želimo predstaviti njega in njegovo delo v realnem kontekstu. Popolnoma zavračamo interpretacijo podeljevalcev, saj smo pri Viliju Ščuki preverili, kaj je rekel, komu, kdaj in v zvezi s čim, zato trdimo, da je »citat« konstrukt.

K odzivu so nas poleg navedb podeljevalcev spodbudile tudi objave posameznikov na socialnih omrežjih pod informacijo o podelitvi bodeče neže, ki so v zapisih izražali gnev in celo sovraštvo. Podelitev bodeče neže Viliju Ščuki je poskus oblatenja njega in s tem njegovega življenjskega dela, zato čutimo odgovornost, da javnosti predstavimo informacije, s katerimi si lahko vsak oblikuje realno sliko.

Vili Ščuka je kot zdravnik in terapevt v svoji dolgoletni praksi pri delu z otroki in mladimi, še posebej z ranljivimi, opazil, kako pomembno vlogo imajo pri oblikovanju osebnosti različni dejavniki družinskega in vrstniškega okolja, pa tudi vzgojitelji, učitelji in drugi pedagoški delavci. Zato se je aktivno podal izven sten svoje ordinacije v prostor, kjer otroci in mladi preživijo največ časa – v šolo. Svoje znanje o razvoju zdrave osebnosti je vrsto let posredoval otrokom in mladim skozi mnoge delavnice, staršem in pedagoškim delavcem, ki so z mladimi najtesneje povezani, pa je namenil raznovrstna predavanja in seminarje.

Na podlagi izkušenj sodelovanja s šolami se mu je porodila ideja, da bi v intenzivnem projektu povezal pedagoške delavce, ki so pripravljeni z dodatnim angažiranjem prevetriti svojo prakso in vanjo vnesti nov, drugačen pristop, ki otroke in mlade aktivno spodbuja k osebnostnemu razvoju. Gradnja občutka varnosti, razvijanje pripadnosti (družini, prijateljem, skupnosti, narodu, človeštvu), razvoj lastne identitete, vrednot, ozaveščanje lastnega čustvovanja in obvladovanje čustvenega odzivanja na stresne dogodke, iskanje smiselnosti vlaganja napora v učenja, v zdravje, v dobre odnose … Vsebine vseh 50 delavnic, ki smo jih v njegovem štiriletnem projektu izvedli z več kot 200 učenci na osnovnih in srednjih šolah, se v tem pismu ne da zaobjeti.

Rezultati ob koncu izvajanja delavnic pa so z anketami, ki so jih izpolnili mladi udeleženci, potrdili to, kar smo izvajalci vseskozi opažali že sami: šolarji so se odzvali z boljšim učnim uspehom, z razumevanjem dejstva, da je za učenje potreben napor, z zavedanjem, da lahko sami obvladujejo močna čustva, od jeze do strahu in žalosti, da jim prizadevanje za dobre medsebojne odnose prinaša zadovoljstvo in sprejetost tako v vrstniški skupini kot širše, da je ozaveščanje notranjega psihičnega doživljanja nujno za ohranjanje ravnovesja v različnih preizkušnjah, da so s sprejetjem odgovornosti za svoje besede in dejanja sprejeli tudi resnično svobodo – svobodo, ki temelji na zavedanju sebe in drugih.

Vse to Vili Ščuka podrobno predstavlja v knjigi Šolar na poti do sebe, ki je na voljo v že 4. natisu (!). Navajamo komentar, objavljen na spletu kot mnenje kupca: »Vrhunska knjiga. Še posebno me je osupnila širina avtorjevih obzorij. Razlage so podane zelo jasno in dovolj poljudno. Moja je vsa počečkana in popisana, saj je prišlo do interakcije med knjigo in mano. Priporočam jo vsem kolegom pedagogom in staršem, ki se zavedajo pomembnosti svojega poslanstva.« Kljub odličnim rezultatom projekta Vili Ščuka na ravni resornega ministrstva ni našel sogovornika, ki bi v njegovem (in našem) delu prepoznal pravo vrednost. Zato se projekt ni mogel razširiti na vse slovenske šole in zato so koristi ostale omejene na skupino v pilotni štiriletni izvedbi. Najblažji izraz, s katerim lahko ocenimo to situacijo, je: škoda. Vsi, ki smo v projektu sodelovali, smo iskreno obžalovali nezanimanje odločevalcev za resnično uspešno prakso (ki je bila, mimogrede, zaradi entuziazma Vilija Ščuke udejanjena skoraj brez javnih sredstev). Najbolj je bil ob tem seveda prizadet Vili Ščuka sam. Grenak odziv na gluha ušesa resornega ministrstva je njegova knjiga Država v megli, v kateri je poleg rezultatov pilotnega projekta predstavljeno tudi neuspešno prizadevanje za to, da bi v Sloveniji vsi šolarji dobili uporabno opremo za življenje oziroma, v jeziku sodobne pedagogike, ustrezno »razvite kompetence za življenje v sodobni družbi«.

Izziv je seveda resničen in velik, preživetje v potrošniški džungli nikakor ni preprosto, še posebej, če naj bi posameznik živel kakovostno, ohranjal svojo identiteto, deloval avtonomno, ozaveščeno, v stiku s svojimi potrebami in potrebami drugih, še posebej šibkejših, in se nanje odzival z empatijo. Ob tem naj bi se aktivno vključeval v družbeno dogajanje in delo ter se stalno učil iz relevantnih virov, ki jih zna s kritičnim razmislekom tudi ustrezno izbrati. Zanimivo je, da se po Sloveniji (in tudi v drugih državah) vse pogosteje porajajo pobude za drugačno šolo, za šolo, kjer niso cilj ocene in točke, ampak je cilj razvoj učenca samega v zdravo, odgovorno, čutečo in razmišljajočo osebnost, ki ostaja odprta za učenje na svoji celotni življenjski poti. Projekt, o katerem pišemo, je ponudil odgovor v našem prostoru, a ga niti oblast niti širša javnost nista podprli. Zakaj? O tem lahko le ugibamo. Svojevrstno sporočilo pa je prav bodeča neža, ki poskuša zanikati oziroma problematizirati to, o čemer pišemo.

Slutimo, da je bodeča neža s spremljajočo obrazložitvijo posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke. »Citatu« lahko namreč verjamejo le ljudje, ki nikoli niso poslušali njegovega predavanja, ki niso brali njegovih knjig, ki niso bili deležni njegove pomoči kot pacienti, ki niso doživeli njegove podpore v duševni stiski. Gotovo ne vedo za njegovo reševanje mnogih mladih (z motnjami hranjenja, zasvojenih, učno neuspešnih, sprtih s svojimi starši ali vrstniki, samomorilnih …). In najbrž ne vedo, da je mnogim pomagal popolnoma brezplačno, da je svoj čas posvečal ljudem v stiski tudi takrat, ko mnoge institucije nimajo odprtih vrat za osebe v krizi.

Pridružujemo se prizadevanjem za dosledno odpravljanje vseh vrst nasilja, fizičnega, psihičnega, besednega, ekonomskega in spolnega, in naše pismo je tudi poskus odpravljanja posledic javnega napada na strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje.

Spoštovani sosed Bernard, v tvoj osmomarčevski pamflet se ti je prikradlo nekaj netočnosti. Lahko bi ti jih nanizala kar čez domači plot, ko pelješ psa na sprehod, a ker je Mladina verodostojna revija, želim, da tudi bralci »slišijo« za popravke. Torej: Feri Žerdin (tudi nekdanji novinar Mladine) je bil član skupinice, ki je za brucovanje prekmurskih študentov februarja leta 1963 v dveh nočeh spisala študentski časopis Bruc. Ta je bil že naslednje jutro zaplenjen. Feri ni bil v preiskovalnem priporu, kot navajaš. Priprta sta bila Branko Šömen in Rudi Ringbauer. Feri verjetno ni ostal na prostosti zato, ker bi bil manjši grešnik od drugih dveh, temveč zato, da so enega od trojice lahko nadzorovali, s kom se druži. To vem, ker se je družil z menoj in sva imela za seboj večkrat nekoliko nerodno »spremstvo«. Ne vem, če se je prav Feri spraševal o smislu Titove štafete, ker avtorji prispevkov niso podpisani. Tudi (neodgovorno) uredništvo je bilo skupno.

Da bi moral Feri postati urednik Dela? Mislim, da si tega niti najmanj ne bi želel. Da je bil zaradi tega obstranec? Mislim, da ni bil. Po Mladini je bil novinar zelo branega TT-ja, ITD-ja, pozneje Teleksa. In tudi urednik je postal. A pozneje, ko ga je to delo zanimalo. Bil je urednik gospodarske revije, ne politične, do smrti. Rudi je postal odvetnik, Branko je napisal več filmskih scenarijev, izdal vrsto romanov in pesniških zbirk. Nihče od njih ni bil obstranec. Da bi se kdaj počutil kot žrtev režima? Tudi to ne. Fantje so bili res nekoliko objestni, vendar so se zavedali, da kritična satira ni zaželena. Pa so Bruca vseeno napolnili z njo. In dobro se je bral, Bruc. Pa tudi sodnik ga ni vrgel z univerze. Vrgli pa so jih iz študentskega doma. Glavnemu uredniku Mitji Gorjupu je priznaval sposobnost in politično spretnost. Z duhovitostjo pa se je res znal hitro odzvati.

Sem pa vesela, da si obudil spomin na Ferija. Pomeni, da ga tudi ti še malo pogrešaš. 

Z zanimanjem prebiram pamflete Bernarda Nežmaha v Mladini, četudi mi niso vedno v veselje. Spoštujem njegov, včasih malo nenavaden pogum, kadar se upira večinskim ocenam aktualnih dogodkov. Teže mi je prebirati kakšne njegove ocene o naši preteklosti.

Zmotilo me je njegovo pisanje o Mitji Gorjupu, glavnemu uredniku Dela v času, ko je kot enajstletnik kolega Nežmah še drgnil klopi v osnovni šoli. Nežmahu ne gre v račun, da o »aparatčiku« (preden je postal glavni urednik Dela, je bil, diplomirani pravnik, predsednik Zveze socialistične mladine), nečaku Mitje Ribičiča, v Delu njegovi (bivši) kolegi še danes pišejo spoštljivo: Gorjup da je povzročil tektonski premik v slovenskem in jugoslovanskem novinarstvu in seveda tudi v slovenski in jugoslovanski politiki. Negativno ocenjevanje naše preteklosti in pomembnih ljudi v njej je pri nas postalo nekaj običajnega; žal pogosto temelji na sprevračanju resničnih dogodkov in razmer. Škoda se mi zdi, da je Nežmah (bivši urednik Mladine) spregledal oz. zanemaril pomembna dejstva, ki govorijo o pravi podobi in pomenu (mladega in prezgodaj umrlega) Mitje Gorjupa za slovensko novinarstvo. Njegovi sodobniki, ki ga še danes hvalijo, niso podlegli prepogosti navadi, da bi z duhovičenjem o preteklosti želeli postati naknadni heroji ali vnazajšnje žrtve. Iskreno mi je žal, da se je kolega Nežmah s površnim zapisom o Mitji Gorjupu pridružil tistim, ki resnična dejstva naše zgodovine pleskajo s površnimi barvami dnevnih potreb. 

V tekstu z zgornjim naslovom (Mladina 8.3.2019) je bilo zapisano, da je tožilstvo odstopilo od obtožbe zoper p. Strehovca, ki mu je očitalo sovražni govor zoper več javnosti znanih oseb, ki so se izrekle za pravico do splava.

Do vsebinske presoje spornega zapisa na spletni strani v lasti Zavoda Kul, katerega direktor je Strehovec, tako ni prišlo, saj ni bilo jasno, kdo je članek napisal in koga tako preganjati. Avtor spornega članka naj bi po Strehovčevih besedah bil Tine Belin, kar pa je samo psevdonim, saj pravi avtor ne želi biti razkrit.

Po katoliškem nauku so katoliki dolžni govoriti resnico. Zato bi T. Strehovec moral na sodišču govoriti resnico, ne glede na to, da mu državni pravni red omogoča, da lahko kot obdolženec molči ali se celo laže. Torej, glede na svojo vero bi moral povedati, še posebej, ker je duhovnik, kdo je Tine Belin. Ali je to on sam ali pa kdo drug, pri čemer bi v tem primeru moral povedati pravo ime Tineta Belina. Seveda tudi za avtorja, ki se skriva pod Tinetom Belinom velja enako: ker je po katoliškem nauku dolžan govoriti resnico, se ne sme skrivati za psevdonimom. Ni namreč dvomiti, da se pod psevdonimom skriva katolik. Če bi torej oba delovala po katoliškem nauku, bi lahko sodišče vsebinsko odločilo, ali pomeni sporni tekst spodbujanje sovraštva ali ne. Zato  je vprašanje, ali je »jamranje« duhovnika Strehovca po koncu postopka, da obžaluje, da je tožilstvo umaknilo predlog in da je pričakoval vsebinsko razsodbo, iskreno ali pa navaden piar. Kajti ali ni bil on tisti, ki je s svojim ravnanjem onemogočil vsebinsko presojo spornega teksta? Ali pomeni njegov molk glede avtorstva tiho priznanje, da je on avtor spornega teksta, kar pa noče priznati javno? »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega«, je dejal Jezus.(Mt 5,37) Molk je torej od hudega, je zlo. Kaj v tem kontekstu pomeni molk p. Strehovca o tem, kdo je Tine Belin? In v kontekstu Božje zapovedi Ne pričaj po krivem oz. Ne laži! Je omenjeni duhovnik ravnal v smislu omenjene zapovedi? Molk v tem pogledu ni resnica, temveč laž. Duhovnika Strehovca je podprla Slovenska škofovska konferenca. Ali so škofje s tem podprli resnico ali laž? Ali so podprli sovražni ali ljubezenski govor? P. Strehovca so podprli tudi mnogi drugi katoliki, v njegovo podporo so celo spisali peticijo, ki jo je podpisalo več kot 10.000 ljudi. Ali p. Strehovca podpira veliko vernikov, če je katolikov v Sloveniji več kot en milijon?

P. Strehovec se bori, tako pravi, proti splavu in za pravice nerojenih otrok. Če se nekdo bori za življenja nerojenih otrok, potem bi bilo pričakovati, da se bori tudi za življenja rojenih otrok in odraslih. Je proti ubijanju ljudi in tako tudi proti vojnam. Ali se p. Strehovec bori proti vojnam? Ni videti! Zato je vprašanje, ali je njegova borba proti splavu iskrena ali pa je zadaj samo korist katoliške cerkve. Ta si namreč z mnogimi pred splavom rešenimi otroki, ki jih nato krsti, na lahek način veča članstvo in se nato hvali, koliko članov ima. In te pred splavom rešene otroke kasneje mirne duše žrtvuje v svojih »pravičnih vojnah«. Borba proti splavu v resnici torej ni borba za življenje nerojenih otrok, temveč način za večanje cerkvenega vpliva in moči.

Po koncu postopka je dr. Strehovec razglasil zmago svobode govora. Ali ima on svobodo govora, če je podrejen škofu in papežu ter mora zato plesati, tako kot igrata njegova nadrejena? Katoliki po cerkvenem nauku namreč nimajo svobode, saj so jo oddali cerkvi! 

Vihar okoli škandaloznega revanšističnega cirkusa, ki so si ga (spet) privoščili večno včerajšnji na italijanski strani meje, se je vsaj malce polegel. Torej je čas za razmislek o nas samih.

Po italijansko se takšni spektakli odvijajo z morjem praporov, tudi že zdavnaj neobstoječih realnosti in njihovih organizacij. Vidimo, kako trdovratno se znajo organizirati tisti, ki so vojno izgubili in ki bi jo radi vseeno dobili. Se pravi postfašisti.

Pa mi? Nič se ne znamo organizirati!

Med desettisoči rojakov, ki so v dvajsetih letih bežali pred nasiljem fašistov, je bilo ogromno izobražene in napredne inteligence. Njihov prispevek k razvoju matičnega naroda je neizmerljiv. Po slovenskih (in tudi drugih jugoslovanskih) mestih in vaseh so zapustili potomce; včasih se je celo zgodilo, da so s seboj prinesili tudi poitalijančene priimke.

Po vsem svetu gojijo žlahtne tradicije rojaštva. V Ljubljani najdemo vsaj ducat društev Belokranjcev, Prekmurcev, Prlekov… - nimamo pa nobenega društva, ki bi povezalo potomce tistih naših rojakov, ki so bežali pred fašizmom. In so se v matični Sloveniji naprej borili proti krvavemu fašizmu.

Mar ne bi bilo edino normalno, da bi mi Slovenci na isti Bazovici vsako prvo soboto v septembru pokazali, da se tudi mi znamo organizirati in da nismo pozabili grozot fašističnega (ne bomo rekli pavšalno: italijanskega) nasilja!?

Zato bi pozval potomce prvih slovenskih antifašistov, da se končno vendarle organizirajo (sam pač po poreklu ne spadam mednje), da oblikujejo mogočno vseslovensko antifašistično fronto in da organizirajo vseslovenski pohod na Bazovico. Vsako prvo soboto v septembru. In za geselno ime te organizacije predlagam kar simbolno slovensko ime: Bazovica.

Seveda se bomo množično pridružili tej fronti tudi vsi mi, ki smo ogorčeni nad početjem italijanskega postfašizma, ki pa nismo ravno potomci primorskih beguncev.

Pa še to: Nekoč so ti begunci pred fašizmom v Kranju postavili spominsko obeležje. Mar ne bi tudi to dejstvo bilo simbolna spodbuda za to, da se sedež morebitne zveze (primorskih) antifašistov naseli prav v Kranj? 

Spoštovani g. Pajntar!

V svojem odzivu na članek z zgornjim naslovom ste vprašali: »Zakaj bi morali zgodovinske probleme nekega posameznega naroda brez razmisleka prenašati v naš prostor?« (Spregledali ste, da se članek nanaša na raso, ne na narod.) Zgodovinski problemi črncev so tako globoki in obsežni, da se dotikajo malodane vseh Zemljanov. Od časov brezmejno nasilne evropske kolonizacije Afrike so črnci drugorazredni ljudje in državljani širom sveta, tudi v svojih afriških domovinah in v Sloveniji. Kar vprašajte prvega temnopoltega domačina, ki ga srečate, ali se v Sloveniji počuti enakovrednega belcem! Tudi izletniška izkušnja temnopoltih turistov po »Sloveniji, moji deželi« ni primerljiva z izletniško izkušnjo belopoltih. Zgodovinski problemi črncev so že lep čas del našega prostora, in s tem so tudi naši problemi.

Zanimajo vas tudi razlogi, »če kakšnega črnca v Sloveniji moti, če se za pusta preoblečem (v črnca) in grem lahko prvič v življenju z roko skozi skodrane lase.« Te razloge ste podali že sami: »Če se v masko vživimo in jo tudi igramo, dobimo vpogled v neko kulturo oz. osebnost, v katero smo napravljeni in to je nekaj dobrega, nekaj kar zbližuje in odpira svet.« Nedvomno! A kateri pustni zamaskiranec to stori? Koliko pustnih črncev ve o zgodovini suženjstva več, kot so mimogrede pobrali v šoli, na televiziji in morda še iz kakšne knjige? Koliko si jih je zmožnih predstavljati sodobni črnski vsakdan v ZDA ali JAR? Koliko jih s črnci sočustvuje? … »Sama po sebi ni nobena maska nespoštljiva,« pravite. Če se torej našemim v paznika v koncentracijskem taborišču in vi v skorajšnjega upepeljenca, pa se za to pripraviva, vživiva in dobro odigrava, je torej vse v redu? … Upam, da vam je zdaj jasno, zakaj se »samo po sebi razume, da se ne spodobi« biti našemljen v črnskega batlerja ali pestunjo sužnjelastniških gospodarjev.

S spoštovanjem! 

Spričo poplave vedno novih razkritij o spolnih zlorabah otrok, ki se dogajajo v verskih ustanovah, je jasno, da je o tem potrebno čim več govoriti in razmišljati o preventivi teh gnusnih zločinov. Ne nazadnje so o tem nedavno premlevali v Vatikanu. Pričakovano brez konkretnih zavez. Tudi v zadnji številki Mladine je bil objavljen odličen prispevek na to temo. Zdi pa se mi, da je v zvezi s spolnostjo v Cerkvi marsikaj razumljeno narobe. O homoseksualnosti med duhovniki se večinoma piše kot o neki razvratnosti. Menim, da to ni prav. Homoseksualnost je le redkejša oblika normalne spolnosti, saj prevladuje njen heteroseksualni vzorec. Predvsem je kriva Cerkev, da je bila homoseksualnost dolga stoletja razumljena kot strašen greh, ki zasluži le vse najslabše. Saj je bila homoseksualnost v Evropi še v drugi polovici prejšnjega stoletja kazniva! Ni čudno, da je med nami, “straight” ljudmi, o homoseksualnosti toliko napačnih predstav ter krivičnih predsodkov. Verjetno bo potrebno še kar nekaj časa ter obilice naporov, da bomo sprejeli homoseksualne osebe za povsem normalne, nam enake. Zdrave! Za začetek “terapije”bi morda vzeli v roke knjigo “Less”, prejemnico lanske Pulitzerjeve nagrade. Ali pa kakšno knjigo D. Galguta.

Da se vrnem k duhovnikom. Menim, da ne smemo obsojati njihove homoseksualne nagnjenosti ali celo tovrstne spolne prakse. Seveda le, dokler je ta spolnost med dvema ali več duhovniki ali drugimi odraslimi osebami konsenzualna. Dalo se je prebrati, da tovrstna spolna praksa menda ni tuja cerkvenim dostojanstvenikom v Vatikanu, ki naj bi jih celo obiskovali moški prostituti iz Rima. Pa tudi s tem, dokler seveda gre le za sporazumne kontakte, ni nič zelo narobe.

Narobe pa je enačiti homoseksualce s pedofili. Zelo narobe in žal kako prevalentno! Homoseksualci niso tudi pedofili in pedofili niso obenem homoseksualci nič bolj pogosto, kot so pogosti pedofili med heteroseksualnimi moškimi. Homoseksualnost ni predstopnja pedofilije.

Cerkev je in še ščiti pedofile. Morda je zato znotraj cerkvenih ustanov toliko pedofilov. Ali pa so posredi drugi razlogi. Ne vem. To bi morala Cerkev preučiti sama. Prepričan pa sem, da ne bi odprava celibata prav v ničemer odpravila problem pedofilije. Zunaj cerkve se pedofili v večini primerov skrivajo za fasado srečno poročenega moškega s številnimi otroki. Ne nazadnje - pa se o tem govori zelo malo - so spolne zlorabe otrok med protestantskimi duhovniki, ki so seveda poročeni, tudi pogoste. Poroka ne ščiti pred pedofilijo. Dokler Cerkev ne bo naredila reda med svojimi pedofili, jih razkrila ter ustrezno obravnavala, bodo otroci, katerih starši še vedno zaupajo cerkvi, žrtve spolnih napadov duhovnikov. Vemo s kakšnimi tragičnimi, neizbrisljivimi travmami. Meni je bilo nepojmljivo, da bi svoji hčerki izpostavljal tako hudemu tveganju. Na srečo sem ateist in nisem imel teh problemov.

Cerkev pa naj končno dovoli normalno spolno življenje hetero ali homoseksualnim duhovnikom. To bo omogočilo, da bo življenje duhovnikov prijaznejše. In bolje bodo razumeli življenjske probleme, s katerimi se soočajo njihovi farani.

Ponavljam: odprava celibata ne bo v ničemer pripomogla k zmanjšanju spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Potrebni bodo drugi ukrepi. Kakšni, ne vem. A so nujni, saj ni verjeti, da bo spolnih zlorab otrok v Cerkvi nenadoma konec. Do tedaj pa: starši, pamet v roke! 

Pust s šemljenjem je zabaven in sproščujoč praznik, ki pa v sebi nosi tudi nekaj globjega. Za en dan se namreč vsakdo lahko spremeni v nekaj oz. nekoga drugega in na svet pogleda z novimi očmi. Sama po sebi ni nobena maska nespoštljiva. Povsem normalno je, da smo našemljeni v znano osebnost, npr. Ronald Regan, Bob Marley, princesa Diana ali pa v neko splošno tujo skupino ali narod npr. japonski samuraj, francoski mušketir, grenlandski eskim. Vsekakor če se v masko vživimo in jo tudi igramo, dobimo vpogled v neko kulturo oz. osebnost, v katero smo napravljeni in to je nekaj dobrega, nekaj kar zbližuje in odpira svet.

Seveda pa je v neki drugi kulturi, ki je kot vsaka obremenjena s svojo preteklostjo, ta pogled lahko drugačen. V družbi, kjer črni ljudje niso imeli statusa osebe, ampak lastnine in tudi kasneje, ko so bili izločeni iz dela družbenega življenja samo zaradi rase, to gotovo povzroča bolečine. Celo samo prevzemanje vlog v filmu ne bi bilo sporno, če bi originalna rasa v tistem času lahko igrala. Kot moški na primer izredno cenim igro Linde Hunt v filmu Leto nevarnega življenja, kjer igra moškega. Vendar če bi bil v tistem času moškim nastop v igranih filmih prepovedan oz. onemogočen, bi me ta ista vloga izredno žalila.

V Sloveniji ni bilo suženjstva. Črnci niso bili šikanirani, predvem zaradi dejstva da je bilo stikov izredno malo. Največ, kar vidimo iz zgodovine, je, da smo jih vtaknili v kakšen grb. Podobno kot so v drugih mestih tja vtaknili pravljične živali. Ali pa smo jim v narodni pesmi Lepe Vida zamerili, da so nam zapeljali mlado mamico. Vsekakor smo imeli premalo stikov, da bi lahko sploh prišlo do hudih zlorab ene rase nad drugo.

Težko mi je razumeti, zakaj bi morali zgodovinske probleme nekega posameznega naroda brez razmisleka prenašati v naš prostor. Veliko je narodov in vsak ima kakšno utemeljeno posebnost, zakaj se nekaj ne spodobi. Brez smisla bi bilo, da bi vsako tako posebnost, ki v Sloveniji nima enake utemeljenosti, prevzemali. Zares me zanima, če kakšnega črnca v Sloveniji moti, če se za pusta preoblečem in grem lahko prvič v življenju z roko skozi skodrane lase. Upam, da ne. Bi me pa zanimali razlogi, če kakšnega moti. Ker nisem nespoštljiv niti neobčutljiv.

Sam članek žal poda bolj uboren argument, ki bi ga lahko strnil v „samo po sebi se razume, da se to ne spodobi“. Običajno so s temi argumenti pospremljene tiste ideje, ki jih zgodovina zavrže. 

Približujejo se volitve za Evropski parlament. Stranke v Sloveniji in v drugih državah članicah Evropske unije (EU) predstavljajo svoje liste kandidatov in vse bolj je intenzivna propaganda, naj se državljani udeležimo teh volitev.

Na osnovi na primer 3. člena Maastrichtske pogodbe naj bi Evropski parlament, med drugim, spodbujal skladen in uravnotežen razvoj gospodarskih dejavnosti, trajnostno rast ob spoštovanju okolja, visoko stopnjo konvergence ekonomskih učinkov, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, zvišanje rasti in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.

Kakšna je moč Evropskega parlamenta? Delitev oblasti (zakonodajne in izvršilne) v EU je med Evropskim svetom, v katerem sedijo predstavniki vlad in držav in ki ga ne smemo zamenjati s Svetom Evropske unije, ki se kameleonsko sestavlja v različnih zasedbah (zunanjih ministrov, ministrov za kmetijstvo, finančnih ministrov itd.) ter Evropsko komisijo, ki edina lahko predlaga normativne akte. Te sprejema Svet v svoji vsakokratni sestavi, Evropski parlament pa pri tem zgolj sodeluje. Poslanci, ki sedijo v Evropskem parlamentu in ki so edini pridobili ljudsko legitimnost, imajo le omejeno moč odločanja, predvsem pa ne morejo predlagati in sprejeti nobenih svojih normativnih aktov. Tako so si vlade držav EU, ki izbirajo svoje komisarje, vzele pravico, da v Bruslju igrajo zakonodajno vejo oblasti. V EU je povsem nedvoumno kršeno načelo delitve oblasti, kar bi bilo pri katerikoli članici Unije nepredstavljivo in protiustavno.

Naj vzamemo spet 3. člen Maastrichtske pogodbe, ki istočasno določa neinflatorni razvoj, tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco in stabilnost cen. Vidimo, da omenjene določbe, bistveno vplivajo na vsakdanje življenje ljudstev, članic EU. Neinflatorni razvoj in stabilnost cen pomeni zaščito kapitala, da ne bi v času zgubljal na svoji vrednosti. Omenjena dva cilja prinašata visoko stopnjo nezaposlenosti, varčevalne ukrepe in omejitve vlaganj v gospodarski razvoj posameznih članic, posebno tistih, ki imajo precenjen evro glede na njihov gospodarski potencial. Tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco pa v okolju EU članic pomeni, da si močnejša gospodarstva prisvajajo dele šibkejših gospodarstev tudi do meje pojavljanja prekritih kolonialističnih odnosov v evroobmočju.

Obup državljanov v EU so začutile stranke, ki kandidirajo za Evropski parlament. Na eni strani so glasnice »več EU«, ki jo je treba nadgraditi, na drugi strani pa so zagovorniki suverenih držav, ki obljubljajo spremembo odnosov znotraj EU. Pri slednjih se postavlja vprašanje, ali imajo verodostojne programe in rokovnike, da bi v prvi vrsti ublažili pritisk EU aparata (če ima EU parlament omejeno moč) in v nadaljevanju postavili državljane članic EU (z imenom in priimkom) pred nadvlado anonimnega kapitala, ki v ozadju vleče niti EU strukture. 

Spoštovani, za zagotovitev objektivnejše obveščenosti javnosti in v skladu z 42. členom Zakona o medijih zahtevamo, da objavite naslednji odgovor policije v povezavi s člankom, ki je bil 7. februarja 2019 objavljen v tedniku Mladina in na spletni strani z naslovom »Tajno sledenje neosumljenim«.

Policija izvaja prikrite preiskovalne ukrepe na podlagi izdanih sodnih odredb in dovoljenj državnih tožilcev, s katerimi pridobiva dokaze le zoper osumljene osebe. IMSI lovilca, katera slovenska policija ne uporablja od 2012 naprej, omogočata le pridobivanje podatkov za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva ter številke za elektronsko komuniciranje in ne snemanja telefonskih pogovorov. Prav tako ne načrtujemo nakupa novih IMSI lovilcev, dokler njegova uporaba in nadzor nad uporabo ne bosta urejena v zakonodaji.

Policija si namreč že dolga leta prizadeva za normativno ureditev uporabe IMSI lovilca, podobno, kot imajo to urejeno druge evropske policije. Ta bi omogočila učinkovito odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev ter zavarovanje dokazov in na drugi strani tudi nadzor nad uporabo naprave ter zagotavljala sledljivost obdelave vseh pridobljenih podatkov.

Izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov je eno od najbolj nadzorovanih področij, saj vrsta organov nadzoruje delo policije v tej zvezi. Zato ni nikakršnih dvomov pri naših namerah glede IMSI lovilca, kot tudi ne pri zakoniti in strokovni obravnavi ilegalnih migrantov na državni meji s Hrvaško.

S spoštovanjem.

Spoštovani, v članku avtorica Vesna Teržan opisuje problematiko vodenja investicij s strani ministrstva za gospodarstvo in turizem (MGRT), konkretno paviljona na Svetovni razstavi EXPO 2020 v Dubaju.

Obravnava neprimernost postopka za »javno naročilo« izdelave idejne zasnove za paviljon. Na ta postopek so se dokaj množično in javno pritožili arhitekti in njihova predstavništva (ZAPS). Poglaviten očitek je nesprejemljivo kratek čas za pripravo želenega gradiva, pa tudi neskladnost postopka z veljavnimi pravili za te vrste dejavnosti. »Ideje« v arhitekturi naj bi se namreč iskalo z »javnimi natečaji«, ki imajo svoja pravila, avtorska varovanja, in so tudi delno nagrajeni.

Vse to je MGRT v svojem postopku obšlo.

Avtorica očita neprimernemu pristopu tudi to, da na tak način ministrstvo in vlada onemogočata primerno reprezentativnost države na mednarodnih dogodkih, ki so širšega gospodarskega, pa predvsem tudi promocijskega pomena za državo.

Posebej zaskrbljujoče je pri vsem dejstvo, da tak postopek vodi prav ministrstvo, ki ima v svojem okrilju delovanja tudi »turizem«, »turistični razvoj dežele«, in v okviru njega še posebej »kulturni turizem«. Le kaj si pod »kulturnim turizmom« predstavlja, če ena najbolj vizualno vpadljivih oblik kulture neke dežele, kot so njen gradbeni fond, krajinsko oblikovanje, in podobno, niso vključeni v skrb za njeno »kulturo«? Lepoto oblikovanja stavb in drugih objektov so gojili in še gojijo narodi in države skozi tisočletja, in se s tem »postavljali« v javnosti in medsebojno. Za to so zaslužni avtorji s svojimi strokovnimi in avtorskimi stvaritvami, kar bi morala spoštovati vsaka kulturno razvita država.

Brez »arhitekture« ni kulture na področju investiranja, tako vse-vplivno področje, kot so investicije, pa ob skrbi za kulturo ne more ostati spregledano!

V Sloveniji smo z muko uveljavili dokument »arhitekturna politika«, potem ko nas je prehitela večina drugih evropskih držav, avgusta 2017, z naslovom »Arhitektura za ljudi«. Osnutek tega dokumenta, katerega temelj je Nacionalni program za kulturo 2014–2017, je pripravila strokovna komisija, veljati pa je začel, ko ga je sprejela vlada. Nastal je v okviru Ministrstva za kulturo (MK), ki pa je do njegovih vsebin očitno indiferentno – saj tak »propust«, kot si ga je dovolilo MGRT, ne bi smel iti neopaženo mimo soglasja MK, posebno potem, ko so javno s protestom nastopili »nosilci kulture« s področja arhitekturnega ustvarjanja.

Dokument »Arhitektura za ljudi« bi se moral realizirati preko delovanja vseh vladnih resorjev, biti primerno vgrajen v področne zakone ter realiziran v primerno vodenih postopkih.

Akcija MGRT od tega daleč odstopa.

Očitno s tem »odstopa« tudi od svojega koncepta »kulturnega turizma«, država pa od »kulturnega razvoja«. »Usmeritev« samovolje in arogance je MGRT, skupaj s celotno takratno vlado, postavilo že z uvedbo LEX MAGNA, in posledično z vsemogočnim političnim odločanjem po novem ZUreP-2 in GZ.

Italijanske vojaške enote so 11. aprila 1941 prestopile Rapalsko mejo in zasedle del ozemlja nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji, vključno z glavnim mestom banovine Ljubljano. Dobrodošlico so jim izrekli predstavniki Narodnega sveta, ki jih je vodil dr. Marko Natlačen. Poleg dobrodošlice vojaškim enotam so poslali tudi zahvalno pismo Mussoliniju in italijanskemu kralju.

Z dekretom italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. je bila 3. maja 1941 ustanovljena Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana) kot nova pokrajina v Kraljevini Italiji. Vojaški poveljnik pokrajine je postal italijanski general Mario Robotti, visoki komisar pa Emilio Grazioli. V Ljubljanski pokrajini je okupator ustanovil pomožne vojaške enote MVAC, ki jih je vodil nekdanji ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen.

Ko je 22. junija 1941 Osvobodilna fronta razglasila oborožen boj proti okupatorju in so se začeli vrstiti napadi na okupatorsko italijansko vojsko in njihove domače pomagače, je začel okupator z nasiljem proti slovenskemu prebivalstvu. Med drugim so začeli s streljanjem talcev v Gramozni jami pri Žalah v Ljubljani. Od 7. februarja 1942 do 10. julija 1943 so na tem mestu ustrelili več kot 185 talcev, ljudi slovenske narodnosti, ki jim niso sodili, kaj šele dokazali kakršno koli krivdo.

Dne 13. oktobra 1942 je Varnostno obveščevalna služba OF izvedla atentat na dr. Natlačena. V njegovi hiši na Zrinjskega ulici (danes je to Ulica talcev) v Ljubljani ga je ustrelil narodni heroj Franc Stadler – Pepe. Še istega dne so italijanski vojaki po ukazu generala Maria Robottija v bližini Natlačenove hiše ustrelili 24 talcev, večinoma nič hudega slutečih mimoidočih, katerih edina skupna značilnost je bila, da so bili Slovenci.

General Robotti je bil po vojni v Jugoslaviji razglašen za vojnega zločinca. V povojni Republiki Italiji je mirno živel do konca svojih dni, tako kot še mnogo drugih vojnih zločincev italijanske narodnosti, ki so svoje zločinsko delo opravljali izven meja Italije. Republika Italija ni sodila nobenemu od njih. 

Zoper moj članek, v katerem sem primerjal napovedi ministra Zdravka Počivalška, da bo Magna zaposlila 3 tisoč delavcev v tovarni v Hočah, z dejstvom 200 aktualno zaposlenih, kar pomeni, da njegove besede držijo v 7 odstotkih, je protestiral sam minister. – In kaj je povedal? Sklicuje se na vlogo, ki jo je Magna naslovila na ARSO in v kateri navaja namero zaposlitve 3.384 delavcev. Odlično, in kakšna zaveza realnosti je pisanje vloge????? Celo zakon o Magni, ki ga je pred leti sprejel parlament, je temeljil na tisoč zaposlenih, ki jih zdaj ni od nikoder, zakon pa, ne da bi zardel od zadrege, še naprej velja.

O poslovnih planih Magne Steyr je zato bolj kot našemu ministru smiselno prisluhniti njenemu direktorju. In gospod Günther Apfalter je pred časom v pogovoru za časnik »Delo« o končnem številu zaposlenih, potem ko bo zgrajena lakirnica s 400 delavci, odgovoril: “Ne morem povedati, koliko ljudi bomo zaposlovali.“ Mi pa naj verjamemo Počivalšku bolj kot Apfalterju? 

Ministrstvo za kulturo je pripravo in izvedbo projekta Center za kreativnost (CzK) zaupalo Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na podlagi izkušenj z zagotavljanjem podpore ustvarjalcem skozi Bienale oblikovanja, in uspešnega vodenja velikih mednarodnih projektov. MAO projekta ne izvaja zaradi zagotavljanja dodatnih sredstev, saj je za dodatna sredstva sposoben poskrbeti sam. Leta 2015 je muzej pri Evropski komisiji tako pridobil projekt Future Architecture, s katerim koordinira podporo za partnerje in ustvarjalce na področju arhitekture za celotno Evropo. Prav uspešno vodenje te platforme je bilo eden od vzrokov za to, da je bil MAO izbran za vodenje projekta CzK, ki na podoben način zagotavlja podporo podjetjem in podjetniško usmerjenim ustvarjalcem v Sloveniji.

Projekt CzK se izvaja na podjetniški osi Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, njegov specifični cilj pa je spodbujanje nastajanja in delovanja podjetij.

S Centrom za kreativnost država nadgrajuje institucionalni sistem s trajno dodatno funkcijo zagotavljanja podpore podjetniškim ambicijam ustvarjalcev in projektov ter internacionalizaciji slovenskega kulturnega in kreativnega sektorja. Evropsko financiranje CzK se bo leta 2022 končalo, CzK pa bo tudi po tem izvajal podporne aktivnosti na podlagi zaznanih potreb in pridobljenih izkušenj v teku projekta.

Projekt CzK je zasnovan s ciljem doseganja učinkov za tiste skupine, ki jih projekt posebej naslavlja. Tako je skoraj 90 % od 11 milijonov evrov namenjenih izvajanju programov Platforme CzK v izvedbi MAO in subvencijam za ustvarjalce in podjetnike v izvedbi Ministrstva za kulturo, le desetina te vsote pa je namenjena stroškom zagona in režijskim stroškom (plače zaposlenih, ureditev prostorov, nakup opreme, pisarniški material, tehnična, finančna in pravna podpora zunanjih izvajalcev).V letu 2018 je Platforma CzK v izvedbi MAO tako vzpostavila mrežo več kot 15 partnerskih organizacij in koprodukcij ter v svoje programe vključila 59 podjetij in 3.400 udeležencev iz kreativnega sektorja, ki so se udeležili več kot 50 izobraževalnih dogodkov, mentorstev, razstav, predstavitev, mreženj doma in v tujini in svetovanj. Zato so nepravilna navajanja, da gre nerazumen del proračuna Centra za njegov »pogon«.

Organ upravljanja (Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko - SVRK) je namreč v projektu omejil število zaposlitev na največ 5 oseb. Pri zaposlovanju je MAO dolžan slediti potrjenemu kadrovskemu načrtu CzK. Število zaposlenih glede na obseg izvedenega programa je v MAO izjemno nizko in pod povprečjem primerljivih javnih zavodov v kulturi. Zato pri izvajanju projekta MAO najema tudi zunanje izvajalce. Ti izvajalci so za določene aktivnosti ključnega pomena, za nekatera specializirana dela, pa je najem zunanjih izvajalcev bolj smotrn.

Zaradi nadzora nad celotnim obdobjem trajanja projekta je MAO postal zavezanec za izvajanje javnih naročil po ZJN-3. Vrednost del in storitev, ki jih bo v okviru projekta Platforma CzK oddal zunanjim izvajalcem, se sešteva, pogosto za celotno petletno obdobje trajanja projekta tj. do leta 2022.

Za zagotovitev transparentnosti in nadzora poslovanja javnega zavoda MAO in izvajanja projekta CzK je vodstvo MAO v sodelovanju z ministrstvom ter na priporočila in zahteve sveta javnega zavoda že v letu 2017 sprejelo več ukrepov. Izdelan je bil natančen postopek sprejemanja odločitev o izbiri izvajalcev za vsa javna naročila, sprejet je bil Pravilnik o delu projektnega sveta CzK in imenovan pooblaščenec za navzkrižje interesov.

Opisane ukrepe je MAO uvedel, ker je namenska poraba evropskih sredstev v skladu s pogodbo o izvajanju projekta CzK strogo nadzorovana v okviru rednega finančnega in vsebinskega poročanja o porabi sredstev. Poraba v okviru projekta se nadzira in potrjuje na ravni posredniškega organa (Ministrstvo za kulturo), organa upravljanja (Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko - SVRK) in revizijskega organa (Ministrstvo za finance in Evropska unija). Posredniški organ izvaja preverjanja originalne dokumentacije in rezultatov projekta na kraju samem.

Postopek odločanja o oddaji javnih naročil v MAO se vodi na treh ravneh: na ravni razpisne komisije, direktorja in sveta javnega zavoda. O vsakem javnem naročilu odloča devet oseb, trije člani razpisne komisije, direktor MAO in 5 članov sveta javnega zavoda MAO. V primeru preskromnega odziva na javno naročilo ali zaradi drugih razlogov lahko direktor ali svet MAO zahtevata razveljavitev postopka in njegovo ponovitev z drugačnimi pogoji. S sklepom je svet MAO zaradi odziva le enega ponudnika razveljavil postopek oddaje del za izvajanje PR storitev, zaradi česar je bil razpis ponovljen s poenostavljenimi razpisnimi kriteriji. Za zagotovitev širše udeležbe in števila ponudb je bilo javno naročilo za PR objavljeno na spletnih straneh Marketing Magazina. O razpisu je bilo obveščeno Društvo za marketing Slovenije, razpis pa je bil objavljen na spletni strani MAO in na portalu za javna naročila.

V okviru projekta CzK je svet MAO potrdil sestavo projektnega sveta, katerega funkcija je vsebinske narave in ni uraden organ javnega zavoda. Svet MAO je v času konstituiranja projektnega sveta sprejel „Pravilnik o delu projektnega sveta CzK“ in v 12. členu določil, da so člani projektnega sveta ob prejemu gradiv za obravnavo dolžni posredovati izjavo o navzkrižju interesov ter morebitno navzkrižje interesov v povezavi z dnevnim redom seje sporočiti skrbniku navzkrižja interesov. Skrbnik v primeru navzkrižja interesov obvesti predsednika projektnega sveta in direktorja MAO o izločitvi članov projektnega sveta s seje.

Na podlagi sprejetih ukrepov lahko zatrdimo, da je poslovanje javnega zavoda MAO transparentno, vsa potrebna dokumentacija v povezavi s projektom CzK, partnerji in izvajanjem javnih naročil pa je objavljena na portalu javnih naročil, na spletnih straneh MAO in CzK ter v spletnih novicah muzeja.