Odziv Madžarske veleposlanice Edit Szilágyiné Bátorfi na vašo naslovnico in kasnejše pismo Slovenskemu zunanjemu ministrstvu me spominja na neke druge čase, na čase, ko se je podobno odzvala JLA pa še kdo drug. Danes je leto 2019, tega res nisem pričakoval, a kaj ko gre za Madžarsko in njeno vlado, kako je tam, tudi vemo, vse v rokah vlade Viktorja Orbána. Tu v Republiki Sloveniji ima svoje medije, to so Demokracija, Nova24TV in številni lokalni mediji blizu SDS-ja. Burno pa je bilo konec tedna na MMC-ju RTV Slovenija, skoraj 900 komentarjev – nekateri tako „čudni“, kot da so dežurali na „štabu“ SDS-ja na Trstenjakovi. 

Velecenjena madam veleposlanica republike Madžarske, prejmite moje iskreno in globoko opravičilo za nesramno in popolnoma neresnično upodobitev vašega predsednika gospoda Orbana na naslovnici Mladine, ki je pri vas upravičeno povzročila zgražanje in žalost.

Po vašem prizadetem pismu sem šel vase in sprevidel svojo zmoto. Vem, da povzročenega gorja ne morem izbrisati, a naj v svoj zagovor vendarle pojasnim, da sem tudi sam le nedolžna žrtev objektivnih okoliščin. Dovolite, da s prstom pokažem na prave krivce za neljubi škandal. To so: - najprej, seveda, dolgoletni komunistični izobraževalni sistem, ki mi je spral možgane in mi otopil čut za nacijo in vero - nadalje so krivi šlampasti in nepazljivi nadrejeni v uredništvu Mladine, ki bi me morali bolje nadzirati in pravočasno ustaviti, saj vedo, da sem neodgovoren in naiven v političnih rečeh in da mislim, da se kar vse sme - in nenazadnje je kriv naš permisivni pravosodni sistem, ki ne sankcionira ostro in nemudoma takih družbenih odklonov.

Rotim vas, madam, da vseeno ne obupate nad nami, ampak nam še naprej dobrohotno pomagate z nasveti in dobronamerno kritiko, da bomo tudi mi dosegli zgledno stanje objektivnosti in enoglasnosti, kakršnega ste vzpostavili v madžarskih medijih, pa da bomo nekoč tudi pri nas zaživeli vladavino reda in miru, nacionalne čistosti in krščanske ljubezni do vseh ljudi za žično ograjo, kot jo zapoveduje vaš blagi in pravični ljubljeni vodja V. Orban.

S spoštovanjem,
T. Lavrič, hišni karikaturist

Konec marca 2019 se je papež Frančišek mudil v Maroku. V okviru svojega obiska je govoril o različnih stvareh, med drugim je omenjal migrante, krivoverstvo, versko svobodo ter širjenje cerkve.

V zvezi z migranti je dejal, da so ti v središču srca cerkve. Če je to res, zakaj potem v Vatikanu, ki je v bistvu središče cerkvenega srca, ni nobenega migranta? Zakaj ni papež v prostore svetega sedeža naselil migrantov, saj je tam veliko praznega prostora, če so ti res v središču srca cerkve? Očitno so eno besede, drugo pa dejanja!

Svoboda vesti in verska svoboda – ki se ne omejuje samo na svobodo bogočastja, ampak mora vsakemu omogočati, da živi v skladu z lastnim verskim prepričanjem –, sta neločljivo povezani s človeškim dostojanstvom, je dejal papež. Kako je s tem v katoliški cerkvi? Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo člani cerkve? Prisilno postanejo »last« cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi – tega pa zastopa cerkev. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more izstopiti, saj cerkev celovitih izstopov ne pozna.

Kje je tu verska svoboda, če cerkev katoliškim staršem grozi z izobčenjem, če ne bodo dali novorojenčka čim prej krstiti? Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Papeževe besede so eno, njegova dejanja pa drugo! Kaj pa je potem bistvo papeževih besed o verski svobodi? Papež priznava versko svobodo samo nekatolikom za prestop v katolištvo, ne priznava pa te svobode katolikom za izstop ali za prestop v drugo versko skupnost. Podpiranje verske svobode je torej samo cerkveno interesno sredstvo za povečanje njene moči in bogastva ter ne vrednota sama po sebi. Je pa tudi podlaga za prozelitizem, o njem je papež govoril, ko je rekel, da se cerkev ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo. Ali novorojenčki postanejo katoliki zaradi cerkvene privlačnosti ali zaradi prisile oz. cerkvenih groženj katoliškim staršem? Praktično celotno cerkveno članstvo je »nastalo« s krstom dojenčkov. Kje je tu cerkvena privlačnost? Dejstvo je, da papež priznava versko svobodo samo zaradi spreobračanja nekatolikov v katolike! Da je cerkev številčnejša! Ali ne gre za dvoličnost? Ali ni papež mojster zavajanja?

Papež je tudi dejal, da je cerkev smrtno kazen za krivoverce iz katekizma umaknila že pred 300 leti. Papež uči biblijske besede: Kdor daruje bogovom, razen GOSPODU samemu, bodi iztrebljen! (2 Mz 22,19) Del cerkvenega nauka je tudi: Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega in kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične …, bodi izobčen. (Citata sta iz knjige Vera cerkve) Krivoverci so torej po besedah cerkvenega boga zapisani smrti, saj iztrebljenje oz. izobčenje pomeni smrt. V cerkvenem nauku torej še vedno obstaja smrtna kazen za krivoverce. 

Slovenija ima v svetovnem merilu izjemno bogato in pestro naravo predvsem zato, ker je na takem geostrateškem položaju, saj leži na stičišču panonskega, alpskega, dinarskega in mediteranskega sveta. Na naši državi s komaj 0, 004 odstotka površine planeta živi več kot en odstotek vseh znanih živih bitij na našem planetu. Bogastvo biodiverzitete se kaže v tem, da je bilo že pred leti pri nas določenih več kot petindvajset tisoč vrst živečih bitij, med katerimi je vsaj devetnajst tisoč živalskih vrst. Endemičnih vrst je vsaj osemsto petdeset, od tega jih več kot tristo živi v našem kraškem podzemlju. Tako bogata naravna dediščina obvezuje nas in še vse bodoče rodove, da jo varujemo in ohranjamo. Začnimo pri lastni glavi in pred svojim pragom!

Zavedati se moramo, da je vsako življenje prepleteno in odvisno od vseh številnih osebkov v rastlinskih in živalskih združbah, ki se združujejo v ekološke sisteme in se spreminjajo v prostoru in času. Vse se spreminja, samo zakoni narave so večni. Pred vsem svetom in pred nami so nujne spremembe, da bo človeštvo preživelo v tretjem tisočletju. Ni dovolj samo sprejemati in razglašati resolucije, zakone in etične norme, pač pa jih moramo spoštovati in uresničevati! Ogrožen je tudi Pariški sporazum o podnebnih spremembah z vsemi grozečimi posledicami za naravo, okolje in ljudi. Podnebne spremembe že povzročajo ujme, več vročinskih valov, suš in poplav ter orkanske viharje. V Sloveniji se temperature zvišujejo še hitreje od svetovnega povprečja, saj se je pri nas spodnja plast ozračja segrela v zadnjih petdesetih letih za dve stopinji, v Evropi pa za eno stopinjo.

Gozdovi imajo izjemno pomembne javne funkcije zaradi blaženja vremenskih ekstremov, zagotavljanja vodnih virov pitne vode, čiščenja zraka, ohranjanja in bogatenja ter varovanja zemlje za pridelavo hrane. Gozdovi pokrivajo 60 % Slovenije in zagotavljajo pogoje za življenje vseh vrst prosto živečih divjih živali, od mravlje do medveda. Ob grožnjah zaradi klimatskih sprememb so javne funkcije gozdov in gozdnate krajine samo še toliko bolj pomembne od lesa in zasebnih interesov 460. 000 lastnikov gozdov. Močno so se spremenile razmere tudi na področju rabe kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane zaradi zahtev po načelu maksimalnih donosov, kar dosežejo tudi s prekomerno porabo pesticidov, herbicidov ter s polivanjem zemljišč z gnojevko z vsemi škodljivimi primesmi iz farmske vzreje prašičev in govedi, kar uničuje naravo in zdravje ljudi.

Že pred tremi desetletji so bila po sklepu vlade gojitvena lovišča določena za preoblikovanje v zavarovana območja v rangu regijskih parkov, ki bi imela pred lovom prednostne naloge na področju izobraževanja, raziskovalnega dela ter dela z javnostmi na področju varstva in ohranjanja narave ter trajnostnega razvoja. V državnih prostorskih dokumentih je bilo na primer že določeno, da se območje gojitvenih lovišč na Kočevskem zaokroži v regijski park Kočevsko – Kolpa. Projekt je bil v celoti pripravljen že leta 1995. Strokovne podlage so bile ponovno preverjene na podlagi direktive EU za območja Natura 2000, vendar oblast teh območij še vedno ni zavarovala.

Našo majhno državo z dragoceno naravno dediščino smo razrezali in razkosali na majhne in zaprte prostore z avtocestami in drugimi prometnicami, ki preprečujejo divjadi in drugim vrstam živali dnevne prehode po stečinah in po sezonskih ter selitvenih poteh, kar siromaši gensko pestrost predvsem divjadi in velikih zveri. V svetu so že dolgo znane in uveljavljene rešitve za proste prehode preko prometnic z zelenimi mostovi, vendar pri nas tega še ni niti v projektih, čeprav so registrirane izgube velike. Samo v obdobju od leta 2011 do leta 2015 je promet pokončal 26.498 kosov srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov,36 damjakov, 17 muflonov, 4. 517 lisic, 2. 238 jazbecev, 2. 638 poljskih zajcev, 1. 970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in enega risa. O malih živalih, ki so žrtve prometa ob rednih in sezonskih poteh, ni niti podatkov.

Na podlagi teh ugotovitev so nujne spremembe, ki bi nam in bodočim rodovom zagotavljale trajnostno rabo narave, varnost in trajnost življenja. Gozdarstvo mora biti zavarovano pred zasebnimi interesi, zato naj bo v resorju za okolje in prostor, saj so tudi območja Natura 2000 in potencialni regijski parki določeni na najbolj ohranjenih gozdovih, ki so armatura za ohranjanje in varstvo narave in okolja. Samo gospodarjenje s posekanim lesom in predelava lesa naj bo v resorju za gospodarstvo. Sonaravna pridelava hrane je osnovni pogoj za zdravje ljudi in narave, zato je nujna temeljita prenova kmetijske politike. V resorju za infrastrukturo naj čimprej izdelajo načrte in vodijo izgradnjo zelenih mostov preko prometnic s pomočjo sredstev iz EU.

Vsi smo odgovorni za nujne spremembe, zato bodimo vsi Greta, ne glede na svoja leta! 

Spoštovani gospod odgovorni urednik!

O Vašem tedniku je mogoče reči marsikaj, le tega ne, da si prizadeva krepiti prijateljstvo med narodi. Glede na določila zakona o medijih bi človek pričakoval, da bo tudi Vaš tednik prostor, kjer se bo javnost lahko seznanila z resničnimi dejstvi in različnimi mnenji. Žal za Vaše članke o Madžarski po mojih izkušnjah to ne drži.

Skrajnega obžalovanja vredno je, da svojim bralcem o moji domovini in njeni vladi slikate neresnično sliko. Ne preseneča me, da si ne prizadevate preveriti resničnosti dejstev, o katerih poročate, temveč se Vam zdi ustrezno objavljati informacije, prevzete od drugih medijev, ki jih v svojih poročilih popačite oz. umeščate v neprimeren kontekst. V preteklem času ste o izobraževanju na Madžarskem, o madžarski delovni zakonodaji, madžarskih naložbah v Prekmurju, programu za razvoj prekmurskega gospodarstva in na splošno o stanju na Madžarskem večkrat zapisali popačene trditve, s čimer ste negativno vplivali na slovensko javno mnenje. Zanima me, kaj želite s tem doseči? Vzbujati sovraštvo? Je s tem namenom dovoljeno čisto vse?

Naslovnica Vaše četrtkove izdaje je prestopila vse meje, je nezaslišana in obenem obžalovanja vredna. Protestiram proti načinu, na katerega ste upodobili predsednika Vlade Madžarske. Nezaslišano in nesprejemljivo je, da predsednika vlade države, ki je zaveznica Slovenije v EU in v Natu, enačite s pripadniki mračnih sil preteklosti! Madžarska vlada se odločno zavzema za varstvo pravic judovske skupnosti na Madžarskem. Madžarska judovska skupnost nikakor ni ogrožena, se ne sooča z antisemitskimi napadi, temveč uspeva in cveti. Madžarska vlada ima ničelno toleranco do antisemitizma in je kot prva uvedla dan spomina na madžarske žrtve holokavsta. Vse to so dejstva, ki jih je mogoče preveriti. Zato je popačenje resnice, kakršno je prikazano na naslovnici Vašega tednika, še posebno hudo in nedopustno, tudi v času volilne kampanje.

Madžarska je od razglasitve slovenske neodvisnosti živela v miru in sožitju s Slovenijo, si prizadevala za dobre odnose med državama in za krepitev zaupanja med ljudmi. Žaljivi članki in naslovnice Vašega tednika, kakršna je bila četrtkova, vse to rušijo. Le čemu to koristi? Zagotovo ne Evropi. Pozivam Vas, da v imenu odgovornega novinarstva prenehate z negativno kampanjo, usmerjeno proti Madžarski, saj z njo žalite na milijone ljudi!

S spoštovanjem.

V širni slovenski politični javnosti, sploh pa v Državnem zboru, se nadaljuje slepomišenje okoli tega, zakaj premier Marjan Šarec ni sprejel povabila Antonia Tajanija in šel nagovorit Evropski parlament (EP).

Spomnimo: Predsednik Evropskega parlamenta je skupaj z italijanskim notranjim ministrom Matteom Salvinijem na obmejni Bazovici na proslavi italijanskega dneva spomina na beg optantov (gre pa za uveljavitve sklepov mirovne konference po 2. svetovni vojni) hujskaško kričal: »Živela italijanska Istra! Živela italijanska Dalmacija!« Na Hrvaškem so se dokaj enotno dvignili v ogorčen protest proti hujskanju k spreminjanju povojnih meja. Pri nas so bile reakcije bolj dvoumne. Predsednik republike Borut Pahor je hitro našel priložnost in šel pozdravit Tajanija,

nas pa tolažil, češ da mu je izročil izvod poročila skupne komisije zgodovinarjev, ki je pred leti po naročilu zunanjih ministrov sestavila kompromisni pogled na stoletje slovensko-italijanske skupne zgodovine. Ki ga Rim zdaj noče priznati in ki bi ga Tajani kot Berlusconijev minister tako ali tako moral zelo dobro poznati.

Naši poslanci v Evropskem parlamentu so ravnali zelo različno: medtem ko je Lojze Peterle našel pogum in – skupaj s poslanci levega krila - obsodil izpad svojega poslanskega »brata« iz Evropske ljudske stranke Tajanija, pa so trije evroposlanci SDS po ukazu iz centrale iste EPP in iz domačega štaba poskušali kar minimizirati Tajanijeve izjave o italijanski Istri in Dalmaciji. Cvetober vsega je pri tem zunanji minister Miro Cerar, ki je oznanil slovenski javnosti, da je dobil od Tajanija nekakšno pisno opravičilo in da je zdaj vsa zgodba urejena.

Ampak za načelnega in pokončnega moža Marjana Šarca kot predsednika vlade ta stvar ne more biti kar tako urejena. Tajani svojih izjav ni preklical, še več, isti Tajani med tem tudi drugje izraža svoje profašistične ideje, ko govori, da je tudi Mussolini naredil kaj dobrega.

In zato si Marjan Šarec zasluži, da mu patriotsko zaploskamo, ko se je svetohlinskemu Tajaniju zahvalil za (v bistvu nesramno) vabilo in dejal, da bo šel nagovorit evroposlance novega sklica. Torej ko tam ne bo več predsedoval italijanski (neo)fašist. Bravo, Šarec! 

Naivno sem mislil, da sta interesa vzhodnega in zahodnega kapitala istovetna: ustvarjati njihovim lastnikom optimalni donos z upoštevanjem vedno bolj pomembnih okoljskih standardov. Pa me je sedanja slovenska izkušnja v Prekmurju poučila, da temu vendar ni tako: na zračni razdalji cca 70 km, od severneje ležečih Petišovcev proti jugozahodu v Rogaško Slatino sta dve kompletno različni, okoljsko odgovorni praksi; severno: vodonosnikom mineralne vode v globini več kot 2,0 km grozi izjemno nevarni hidravličnii »fracking«, (prenesen iz neposeljene arktične Kanade!); južno pa izviri iste vode v zdraviliške namene in s tem tudi za prosperiteto kraja Rogaška!

S tem pa se zgodba ne konča: v Petišovcih je investitor iz pričakovano »osveščenega« Združenega kraljestva, iz katerega je prišel zanje, kot pomoč Ambasadi, še lobirat sam zunanji minister ZK, mr. Hunt, (ki pa mu zun. minister RS Cerar ni upal pokazati vrat …!

Iz veliko bolj »primitivnega Putinovega« vzhoda pa prihaja dr. Bocojev, ki že več let investira v hotele v Rogaški Slatini, (in celo sam tam stalno biva!), kjer uspešno turistično privablja številne petične paciente. Iz istega »vzhodnega« pola je tudi kupec vrelcev Radenske, češka Kofola, ki so šele pod novim kupcem postali zgodba o prodornem uspehu z novimi produkti.

Ali bo predvideni novi minister za okolje g. Simon Zajc v tem primeru, podobno kot njegov predhodnik, g. Jure Leben, enako ozaveščen »stopil v njegove čevlje«, pa zavisi tudi od okoljevarstvene zavesti in prakse celotne vlade!

O različnosti vrednot obeh strani neba pa je pokojni poljski satirik J. Lec že davno in lucidno zapisal: » Ex Oriente lux, ex Occidente luxus!«* *Prevod: » Z vzhoda luč, z zahoda luksuz!« 

Pred kratkim mi je pisanje o dogodkih, povezanih z drugo svetovno vojno (2SV), ponovno obudilo moj najbolj boleč spomin in sprožilo potrebo, da ga izlijem na papir. Moja teta in njena hčerkica sta bili v taborišču Jasenovac zverinsko umorjeni. Poznavanje dogajanj v Jasenovcu lahko pripomore, da se grozote 2SV ne bood več ponovile.

Del Hrvatov je pred in med 2SV verjelo v zmago Hitlerja in se zato odločilo ustanoviti Nezavisnu državu Hrvatsku (NDH). Moj stric se je pred vojno poročil s Hrvatico. V Karlovcu je bil preizkusni vojaški pilot. Z nekaterimi somišljeniki so z letali odleteli iz letalske baze NDH na osvobojeno ozemlje. Stričeva žena z dojenčkom se je tik pred tem zatekla v ilegalno življenje pri raznih družinah na Hrvaškem. Tajna služba NDH jo je žal izsledila in zaprla v Jasenovac. V teh zaporih so mučili in pobijali vse (tudi hrvaške) pripadnike in simpatizerje narodno osvobodilne borbe (NOB). Po vojni je stric v Jasenovcu našel fotografijo svoje razmrcvarjene žene z odrezano glavico njune hčerkice v njenem razparanem trebuhu; okoli nje pa v zmagoslavnih držah nekaj njenih morilcev. Stric je imel strašne travme. Med vojno sem imel dovolj poguma, da sem se kot deček vključil v odporniško organizacijo gibanja NOB. Nikoli pa nisem zbral dovolj poguma, da bi s stricem odšel v Jasenovac in si tam ogledal že opisano grozno fotografijo.

V več naših javnih občilih sem slišal in prebral o obžalovanju potomcev po vojni pobitih ustašev v Pliberku, ker so Avstrijci prepovedali letošnjo organizacijo komemoracij ob obletnici teh dogodkov. Obsodbam te prepovedi so se pridružili tudi nekateri hrvaški politiki in državniki. Videli smo tudi posnetke dogodkov na lanskoletni slovesnosti. Izjave govorcev, vzkliki in ustaški pozdravi udeležencev so razumljiv vzrok za letošnjo prepoved. Podobno je bilo obžalovanju, da se je vojna končala s propadom in skoraj popolnim uničenjem nacizma.

V Avstriji je zakonsko prepovedano izražanje podpore in odobravanja medvojni nacistični ideologiji. Hrvaška vlada doslej ni čutila potrebe po podobnem zakonu. Lanskoletna dogajanja pa bi lahko bila vzpodbuda za razmislek, da bo morda potrebno, da s podobno zakonodajo tudi Hrvaška sledi Nemčiji in sodobnim načelom EU, ki si želi zagotoviti mir.

P.S.: Žal o okrutnostih ne znam pisati prizanesljivo. Morda pa tudi ne bi bilo prav in smiselno. 

Dne 6. 3. 2019 sem prejel „Bodečo nežo“ za izjavo, ki je bila objavljena na spletnem portalu svet24.si, 29. 6. 2018: »Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh«.

Ker je bila izjava vzeta iz konteksta in se z njo ne strinjam, sem jo kmalu po objavi pojasnil v strokovnih krogih. A ker je iz podeljene »Bodeče neže« razvidno, da moja obrazložitev ni bila sprejeta oziroma razumljena, izjavo preklicujem, saj z njo ne soglašam, ker ni v skladu niti z mojo poklicno niti z mojo osebno etiko, kakor tudi ne z mojim več kot polstoletnim angažmajem za humanizacijo medčloveških odnosov.

Razumem odpor mnogih, ki z menoj ne soglašajo in se opravičujem vsem, ki jih je moja izjava intimno prizadela. Zahvaljujem se tistim, ki so mi osebno ali pisno izrekli razumevanje za neljub spodrsljaj.

Z globokim spoštovanjem do obeh omenjenih skupin in slovenske javnosti. 

V nekaterih medijih smo zasledili, da je bila podeljena „bodeča neža“ za seksistično izjavo preteklega leta Viliju Ščuki, upokojenemu zdravniku šolske medicine, psihoterapevtu in predavatelju. Podeljevalci so navedli, da naj bi g. Ščuka enačil žrtve spolnega nasilja s storilci. Ker Vilija Ščuko dobro poznamo zaradi intenzivnega sodelovanja v njegovem projektu Brez megle v glavi, želimo predstaviti njega in njegovo delo v realnem kontekstu. Popolnoma zavračamo interpretacijo podeljevalcev, saj smo pri Viliju Ščuki preverili, kaj je rekel, komu, kdaj in v zvezi s čim, zato trdimo, da je »citat« konstrukt.

K odzivu so nas poleg navedb podeljevalcev spodbudile tudi objave posameznikov na socialnih omrežjih pod informacijo o podelitvi bodeče neže, ki so v zapisih izražali gnev in celo sovraštvo. Podelitev bodeče neže Viliju Ščuki je poskus oblatenja njega in s tem njegovega življenjskega dela, zato čutimo odgovornost, da javnosti predstavimo informacije, s katerimi si lahko vsak oblikuje realno sliko.

Vili Ščuka je kot zdravnik in terapevt v svoji dolgoletni praksi pri delu z otroki in mladimi, še posebej z ranljivimi, opazil, kako pomembno vlogo imajo pri oblikovanju osebnosti različni dejavniki družinskega in vrstniškega okolja, pa tudi vzgojitelji, učitelji in drugi pedagoški delavci. Zato se je aktivno podal izven sten svoje ordinacije v prostor, kjer otroci in mladi preživijo največ časa – v šolo. Svoje znanje o razvoju zdrave osebnosti je vrsto let posredoval otrokom in mladim skozi mnoge delavnice, staršem in pedagoškim delavcem, ki so z mladimi najtesneje povezani, pa je namenil raznovrstna predavanja in seminarje.

Na podlagi izkušenj sodelovanja s šolami se mu je porodila ideja, da bi v intenzivnem projektu povezal pedagoške delavce, ki so pripravljeni z dodatnim angažiranjem prevetriti svojo prakso in vanjo vnesti nov, drugačen pristop, ki otroke in mlade aktivno spodbuja k osebnostnemu razvoju. Gradnja občutka varnosti, razvijanje pripadnosti (družini, prijateljem, skupnosti, narodu, človeštvu), razvoj lastne identitete, vrednot, ozaveščanje lastnega čustvovanja in obvladovanje čustvenega odzivanja na stresne dogodke, iskanje smiselnosti vlaganja napora v učenja, v zdravje, v dobre odnose … Vsebine vseh 50 delavnic, ki smo jih v njegovem štiriletnem projektu izvedli z več kot 200 učenci na osnovnih in srednjih šolah, se v tem pismu ne da zaobjeti.

Rezultati ob koncu izvajanja delavnic pa so z anketami, ki so jih izpolnili mladi udeleženci, potrdili to, kar smo izvajalci vseskozi opažali že sami: šolarji so se odzvali z boljšim učnim uspehom, z razumevanjem dejstva, da je za učenje potreben napor, z zavedanjem, da lahko sami obvladujejo močna čustva, od jeze do strahu in žalosti, da jim prizadevanje za dobre medsebojne odnose prinaša zadovoljstvo in sprejetost tako v vrstniški skupini kot širše, da je ozaveščanje notranjega psihičnega doživljanja nujno za ohranjanje ravnovesja v različnih preizkušnjah, da so s sprejetjem odgovornosti za svoje besede in dejanja sprejeli tudi resnično svobodo – svobodo, ki temelji na zavedanju sebe in drugih.

Vse to Vili Ščuka podrobno predstavlja v knjigi Šolar na poti do sebe, ki je na voljo v že 4. natisu (!). Navajamo komentar, objavljen na spletu kot mnenje kupca: »Vrhunska knjiga. Še posebno me je osupnila širina avtorjevih obzorij. Razlage so podane zelo jasno in dovolj poljudno. Moja je vsa počečkana in popisana, saj je prišlo do interakcije med knjigo in mano. Priporočam jo vsem kolegom pedagogom in staršem, ki se zavedajo pomembnosti svojega poslanstva.« Kljub odličnim rezultatom projekta Vili Ščuka na ravni resornega ministrstva ni našel sogovornika, ki bi v njegovem (in našem) delu prepoznal pravo vrednost. Zato se projekt ni mogel razširiti na vse slovenske šole in zato so koristi ostale omejene na skupino v pilotni štiriletni izvedbi. Najblažji izraz, s katerim lahko ocenimo to situacijo, je: škoda. Vsi, ki smo v projektu sodelovali, smo iskreno obžalovali nezanimanje odločevalcev za resnično uspešno prakso (ki je bila, mimogrede, zaradi entuziazma Vilija Ščuke udejanjena skoraj brez javnih sredstev). Najbolj je bil ob tem seveda prizadet Vili Ščuka sam. Grenak odziv na gluha ušesa resornega ministrstva je njegova knjiga Država v megli, v kateri je poleg rezultatov pilotnega projekta predstavljeno tudi neuspešno prizadevanje za to, da bi v Sloveniji vsi šolarji dobili uporabno opremo za življenje oziroma, v jeziku sodobne pedagogike, ustrezno »razvite kompetence za življenje v sodobni družbi«.

Izziv je seveda resničen in velik, preživetje v potrošniški džungli nikakor ni preprosto, še posebej, če naj bi posameznik živel kakovostno, ohranjal svojo identiteto, deloval avtonomno, ozaveščeno, v stiku s svojimi potrebami in potrebami drugih, še posebej šibkejših, in se nanje odzival z empatijo. Ob tem naj bi se aktivno vključeval v družbeno dogajanje in delo ter se stalno učil iz relevantnih virov, ki jih zna s kritičnim razmislekom tudi ustrezno izbrati. Zanimivo je, da se po Sloveniji (in tudi v drugih državah) vse pogosteje porajajo pobude za drugačno šolo, za šolo, kjer niso cilj ocene in točke, ampak je cilj razvoj učenca samega v zdravo, odgovorno, čutečo in razmišljajočo osebnost, ki ostaja odprta za učenje na svoji celotni življenjski poti. Projekt, o katerem pišemo, je ponudil odgovor v našem prostoru, a ga niti oblast niti širša javnost nista podprli. Zakaj? O tem lahko le ugibamo. Svojevrstno sporočilo pa je prav bodeča neža, ki poskuša zanikati oziroma problematizirati to, o čemer pišemo.

Slutimo, da je bodeča neža s spremljajočo obrazložitvijo posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke. »Citatu« lahko namreč verjamejo le ljudje, ki nikoli niso poslušali njegovega predavanja, ki niso brali njegovih knjig, ki niso bili deležni njegove pomoči kot pacienti, ki niso doživeli njegove podpore v duševni stiski. Gotovo ne vedo za njegovo reševanje mnogih mladih (z motnjami hranjenja, zasvojenih, učno neuspešnih, sprtih s svojimi starši ali vrstniki, samomorilnih …). In najbrž ne vedo, da je mnogim pomagal popolnoma brezplačno, da je svoj čas posvečal ljudem v stiski tudi takrat, ko mnoge institucije nimajo odprtih vrat za osebe v krizi.

Pridružujemo se prizadevanjem za dosledno odpravljanje vseh vrst nasilja, fizičnega, psihičnega, besednega, ekonomskega in spolnega, in naše pismo je tudi poskus odpravljanja posledic javnega napada na strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje.

Spoštovani sosed Bernard, v tvoj osmomarčevski pamflet se ti je prikradlo nekaj netočnosti. Lahko bi ti jih nanizala kar čez domači plot, ko pelješ psa na sprehod, a ker je Mladina verodostojna revija, želim, da tudi bralci »slišijo« za popravke. Torej: Feri Žerdin (tudi nekdanji novinar Mladine) je bil član skupinice, ki je za brucovanje prekmurskih študentov februarja leta 1963 v dveh nočeh spisala študentski časopis Bruc. Ta je bil že naslednje jutro zaplenjen. Feri ni bil v preiskovalnem priporu, kot navajaš. Priprta sta bila Branko Šömen in Rudi Ringbauer. Feri verjetno ni ostal na prostosti zato, ker bi bil manjši grešnik od drugih dveh, temveč zato, da so enega od trojice lahko nadzorovali, s kom se druži. To vem, ker se je družil z menoj in sva imela za seboj večkrat nekoliko nerodno »spremstvo«. Ne vem, če se je prav Feri spraševal o smislu Titove štafete, ker avtorji prispevkov niso podpisani. Tudi (neodgovorno) uredništvo je bilo skupno.

Da bi moral Feri postati urednik Dela? Mislim, da si tega niti najmanj ne bi želel. Da je bil zaradi tega obstranec? Mislim, da ni bil. Po Mladini je bil novinar zelo branega TT-ja, ITD-ja, pozneje Teleksa. In tudi urednik je postal. A pozneje, ko ga je to delo zanimalo. Bil je urednik gospodarske revije, ne politične, do smrti. Rudi je postal odvetnik, Branko je napisal več filmskih scenarijev, izdal vrsto romanov in pesniških zbirk. Nihče od njih ni bil obstranec. Da bi se kdaj počutil kot žrtev režima? Tudi to ne. Fantje so bili res nekoliko objestni, vendar so se zavedali, da kritična satira ni zaželena. Pa so Bruca vseeno napolnili z njo. In dobro se je bral, Bruc. Pa tudi sodnik ga ni vrgel z univerze. Vrgli pa so jih iz študentskega doma. Glavnemu uredniku Mitji Gorjupu je priznaval sposobnost in politično spretnost. Z duhovitostjo pa se je res znal hitro odzvati.

Sem pa vesela, da si obudil spomin na Ferija. Pomeni, da ga tudi ti še malo pogrešaš. 

Z zanimanjem prebiram pamflete Bernarda Nežmaha v Mladini, četudi mi niso vedno v veselje. Spoštujem njegov, včasih malo nenavaden pogum, kadar se upira večinskim ocenam aktualnih dogodkov. Teže mi je prebirati kakšne njegove ocene o naši preteklosti.

Zmotilo me je njegovo pisanje o Mitji Gorjupu, glavnemu uredniku Dela v času, ko je kot enajstletnik kolega Nežmah še drgnil klopi v osnovni šoli. Nežmahu ne gre v račun, da o »aparatčiku« (preden je postal glavni urednik Dela, je bil, diplomirani pravnik, predsednik Zveze socialistične mladine), nečaku Mitje Ribičiča, v Delu njegovi (bivši) kolegi še danes pišejo spoštljivo: Gorjup da je povzročil tektonski premik v slovenskem in jugoslovanskem novinarstvu in seveda tudi v slovenski in jugoslovanski politiki. Negativno ocenjevanje naše preteklosti in pomembnih ljudi v njej je pri nas postalo nekaj običajnega; žal pogosto temelji na sprevračanju resničnih dogodkov in razmer. Škoda se mi zdi, da je Nežmah (bivši urednik Mladine) spregledal oz. zanemaril pomembna dejstva, ki govorijo o pravi podobi in pomenu (mladega in prezgodaj umrlega) Mitje Gorjupa za slovensko novinarstvo. Njegovi sodobniki, ki ga še danes hvalijo, niso podlegli prepogosti navadi, da bi z duhovičenjem o preteklosti želeli postati naknadni heroji ali vnazajšnje žrtve. Iskreno mi je žal, da se je kolega Nežmah s površnim zapisom o Mitji Gorjupu pridružil tistim, ki resnična dejstva naše zgodovine pleskajo s površnimi barvami dnevnih potreb. 

V tekstu z zgornjim naslovom (Mladina 8.3.2019) je bilo zapisano, da je tožilstvo odstopilo od obtožbe zoper p. Strehovca, ki mu je očitalo sovražni govor zoper več javnosti znanih oseb, ki so se izrekle za pravico do splava.

Do vsebinske presoje spornega zapisa na spletni strani v lasti Zavoda Kul, katerega direktor je Strehovec, tako ni prišlo, saj ni bilo jasno, kdo je članek napisal in koga tako preganjati. Avtor spornega članka naj bi po Strehovčevih besedah bil Tine Belin, kar pa je samo psevdonim, saj pravi avtor ne želi biti razkrit.

Po katoliškem nauku so katoliki dolžni govoriti resnico. Zato bi T. Strehovec moral na sodišču govoriti resnico, ne glede na to, da mu državni pravni red omogoča, da lahko kot obdolženec molči ali se celo laže. Torej, glede na svojo vero bi moral povedati, še posebej, ker je duhovnik, kdo je Tine Belin. Ali je to on sam ali pa kdo drug, pri čemer bi v tem primeru moral povedati pravo ime Tineta Belina. Seveda tudi za avtorja, ki se skriva pod Tinetom Belinom velja enako: ker je po katoliškem nauku dolžan govoriti resnico, se ne sme skrivati za psevdonimom. Ni namreč dvomiti, da se pod psevdonimom skriva katolik. Če bi torej oba delovala po katoliškem nauku, bi lahko sodišče vsebinsko odločilo, ali pomeni sporni tekst spodbujanje sovraštva ali ne. Zato  je vprašanje, ali je »jamranje« duhovnika Strehovca po koncu postopka, da obžaluje, da je tožilstvo umaknilo predlog in da je pričakoval vsebinsko razsodbo, iskreno ali pa navaden piar. Kajti ali ni bil on tisti, ki je s svojim ravnanjem onemogočil vsebinsko presojo spornega teksta? Ali pomeni njegov molk glede avtorstva tiho priznanje, da je on avtor spornega teksta, kar pa noče priznati javno? »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega«, je dejal Jezus.(Mt 5,37) Molk je torej od hudega, je zlo. Kaj v tem kontekstu pomeni molk p. Strehovca o tem, kdo je Tine Belin? In v kontekstu Božje zapovedi Ne pričaj po krivem oz. Ne laži! Je omenjeni duhovnik ravnal v smislu omenjene zapovedi? Molk v tem pogledu ni resnica, temveč laž. Duhovnika Strehovca je podprla Slovenska škofovska konferenca. Ali so škofje s tem podprli resnico ali laž? Ali so podprli sovražni ali ljubezenski govor? P. Strehovca so podprli tudi mnogi drugi katoliki, v njegovo podporo so celo spisali peticijo, ki jo je podpisalo več kot 10.000 ljudi. Ali p. Strehovca podpira veliko vernikov, če je katolikov v Sloveniji več kot en milijon?

P. Strehovec se bori, tako pravi, proti splavu in za pravice nerojenih otrok. Če se nekdo bori za življenja nerojenih otrok, potem bi bilo pričakovati, da se bori tudi za življenja rojenih otrok in odraslih. Je proti ubijanju ljudi in tako tudi proti vojnam. Ali se p. Strehovec bori proti vojnam? Ni videti! Zato je vprašanje, ali je njegova borba proti splavu iskrena ali pa je zadaj samo korist katoliške cerkve. Ta si namreč z mnogimi pred splavom rešenimi otroki, ki jih nato krsti, na lahek način veča članstvo in se nato hvali, koliko članov ima. In te pred splavom rešene otroke kasneje mirne duše žrtvuje v svojih »pravičnih vojnah«. Borba proti splavu v resnici torej ni borba za življenje nerojenih otrok, temveč način za večanje cerkvenega vpliva in moči.

Po koncu postopka je dr. Strehovec razglasil zmago svobode govora. Ali ima on svobodo govora, če je podrejen škofu in papežu ter mora zato plesati, tako kot igrata njegova nadrejena? Katoliki po cerkvenem nauku namreč nimajo svobode, saj so jo oddali cerkvi! 

Vihar okoli škandaloznega revanšističnega cirkusa, ki so si ga (spet) privoščili večno včerajšnji na italijanski strani meje, se je vsaj malce polegel. Torej je čas za razmislek o nas samih.

Po italijansko se takšni spektakli odvijajo z morjem praporov, tudi že zdavnaj neobstoječih realnosti in njihovih organizacij. Vidimo, kako trdovratno se znajo organizirati tisti, ki so vojno izgubili in ki bi jo radi vseeno dobili. Se pravi postfašisti.

Pa mi? Nič se ne znamo organizirati!

Med desettisoči rojakov, ki so v dvajsetih letih bežali pred nasiljem fašistov, je bilo ogromno izobražene in napredne inteligence. Njihov prispevek k razvoju matičnega naroda je neizmerljiv. Po slovenskih (in tudi drugih jugoslovanskih) mestih in vaseh so zapustili potomce; včasih se je celo zgodilo, da so s seboj prinesili tudi poitalijančene priimke.

Po vsem svetu gojijo žlahtne tradicije rojaštva. V Ljubljani najdemo vsaj ducat društev Belokranjcev, Prekmurcev, Prlekov… - nimamo pa nobenega društva, ki bi povezalo potomce tistih naših rojakov, ki so bežali pred fašizmom. In so se v matični Sloveniji naprej borili proti krvavemu fašizmu.

Mar ne bi bilo edino normalno, da bi mi Slovenci na isti Bazovici vsako prvo soboto v septembru pokazali, da se tudi mi znamo organizirati in da nismo pozabili grozot fašističnega (ne bomo rekli pavšalno: italijanskega) nasilja!?

Zato bi pozval potomce prvih slovenskih antifašistov, da se končno vendarle organizirajo (sam pač po poreklu ne spadam mednje), da oblikujejo mogočno vseslovensko antifašistično fronto in da organizirajo vseslovenski pohod na Bazovico. Vsako prvo soboto v septembru. In za geselno ime te organizacije predlagam kar simbolno slovensko ime: Bazovica.

Seveda se bomo množično pridružili tej fronti tudi vsi mi, ki smo ogorčeni nad početjem italijanskega postfašizma, ki pa nismo ravno potomci primorskih beguncev.

Pa še to: Nekoč so ti begunci pred fašizmom v Kranju postavili spominsko obeležje. Mar ne bi tudi to dejstvo bilo simbolna spodbuda za to, da se sedež morebitne zveze (primorskih) antifašistov naseli prav v Kranj? 

Spoštovani g. Pajntar!

V svojem odzivu na članek z zgornjim naslovom ste vprašali: »Zakaj bi morali zgodovinske probleme nekega posameznega naroda brez razmisleka prenašati v naš prostor?« (Spregledali ste, da se članek nanaša na raso, ne na narod.) Zgodovinski problemi črncev so tako globoki in obsežni, da se dotikajo malodane vseh Zemljanov. Od časov brezmejno nasilne evropske kolonizacije Afrike so črnci drugorazredni ljudje in državljani širom sveta, tudi v svojih afriških domovinah in v Sloveniji. Kar vprašajte prvega temnopoltega domačina, ki ga srečate, ali se v Sloveniji počuti enakovrednega belcem! Tudi izletniška izkušnja temnopoltih turistov po »Sloveniji, moji deželi« ni primerljiva z izletniško izkušnjo belopoltih. Zgodovinski problemi črncev so že lep čas del našega prostora, in s tem so tudi naši problemi.

Zanimajo vas tudi razlogi, »če kakšnega črnca v Sloveniji moti, če se za pusta preoblečem (v črnca) in grem lahko prvič v življenju z roko skozi skodrane lase.« Te razloge ste podali že sami: »Če se v masko vživimo in jo tudi igramo, dobimo vpogled v neko kulturo oz. osebnost, v katero smo napravljeni in to je nekaj dobrega, nekaj kar zbližuje in odpira svet.« Nedvomno! A kateri pustni zamaskiranec to stori? Koliko pustnih črncev ve o zgodovini suženjstva več, kot so mimogrede pobrali v šoli, na televiziji in morda še iz kakšne knjige? Koliko si jih je zmožnih predstavljati sodobni črnski vsakdan v ZDA ali JAR? Koliko jih s črnci sočustvuje? … »Sama po sebi ni nobena maska nespoštljiva,« pravite. Če se torej našemim v paznika v koncentracijskem taborišču in vi v skorajšnjega upepeljenca, pa se za to pripraviva, vživiva in dobro odigrava, je torej vse v redu? … Upam, da vam je zdaj jasno, zakaj se »samo po sebi razume, da se ne spodobi« biti našemljen v črnskega batlerja ali pestunjo sužnjelastniških gospodarjev.

S spoštovanjem! 

Spričo poplave vedno novih razkritij o spolnih zlorabah otrok, ki se dogajajo v verskih ustanovah, je jasno, da je o tem potrebno čim več govoriti in razmišljati o preventivi teh gnusnih zločinov. Ne nazadnje so o tem nedavno premlevali v Vatikanu. Pričakovano brez konkretnih zavez. Tudi v zadnji številki Mladine je bil objavljen odličen prispevek na to temo. Zdi pa se mi, da je v zvezi s spolnostjo v Cerkvi marsikaj razumljeno narobe. O homoseksualnosti med duhovniki se večinoma piše kot o neki razvratnosti. Menim, da to ni prav. Homoseksualnost je le redkejša oblika normalne spolnosti, saj prevladuje njen heteroseksualni vzorec. Predvsem je kriva Cerkev, da je bila homoseksualnost dolga stoletja razumljena kot strašen greh, ki zasluži le vse najslabše. Saj je bila homoseksualnost v Evropi še v drugi polovici prejšnjega stoletja kazniva! Ni čudno, da je med nami, “straight” ljudmi, o homoseksualnosti toliko napačnih predstav ter krivičnih predsodkov. Verjetno bo potrebno še kar nekaj časa ter obilice naporov, da bomo sprejeli homoseksualne osebe za povsem normalne, nam enake. Zdrave! Za začetek “terapije”bi morda vzeli v roke knjigo “Less”, prejemnico lanske Pulitzerjeve nagrade. Ali pa kakšno knjigo D. Galguta.

Da se vrnem k duhovnikom. Menim, da ne smemo obsojati njihove homoseksualne nagnjenosti ali celo tovrstne spolne prakse. Seveda le, dokler je ta spolnost med dvema ali več duhovniki ali drugimi odraslimi osebami konsenzualna. Dalo se je prebrati, da tovrstna spolna praksa menda ni tuja cerkvenim dostojanstvenikom v Vatikanu, ki naj bi jih celo obiskovali moški prostituti iz Rima. Pa tudi s tem, dokler seveda gre le za sporazumne kontakte, ni nič zelo narobe.

Narobe pa je enačiti homoseksualce s pedofili. Zelo narobe in žal kako prevalentno! Homoseksualci niso tudi pedofili in pedofili niso obenem homoseksualci nič bolj pogosto, kot so pogosti pedofili med heteroseksualnimi moškimi. Homoseksualnost ni predstopnja pedofilije.

Cerkev je in še ščiti pedofile. Morda je zato znotraj cerkvenih ustanov toliko pedofilov. Ali pa so posredi drugi razlogi. Ne vem. To bi morala Cerkev preučiti sama. Prepričan pa sem, da ne bi odprava celibata prav v ničemer odpravila problem pedofilije. Zunaj cerkve se pedofili v večini primerov skrivajo za fasado srečno poročenega moškega s številnimi otroki. Ne nazadnje - pa se o tem govori zelo malo - so spolne zlorabe otrok med protestantskimi duhovniki, ki so seveda poročeni, tudi pogoste. Poroka ne ščiti pred pedofilijo. Dokler Cerkev ne bo naredila reda med svojimi pedofili, jih razkrila ter ustrezno obravnavala, bodo otroci, katerih starši še vedno zaupajo cerkvi, žrtve spolnih napadov duhovnikov. Vemo s kakšnimi tragičnimi, neizbrisljivimi travmami. Meni je bilo nepojmljivo, da bi svoji hčerki izpostavljal tako hudemu tveganju. Na srečo sem ateist in nisem imel teh problemov.

Cerkev pa naj končno dovoli normalno spolno življenje hetero ali homoseksualnim duhovnikom. To bo omogočilo, da bo življenje duhovnikov prijaznejše. In bolje bodo razumeli življenjske probleme, s katerimi se soočajo njihovi farani.

Ponavljam: odprava celibata ne bo v ničemer pripomogla k zmanjšanju spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Potrebni bodo drugi ukrepi. Kakšni, ne vem. A so nujni, saj ni verjeti, da bo spolnih zlorab otrok v Cerkvi nenadoma konec. Do tedaj pa: starši, pamet v roke! 

Pust s šemljenjem je zabaven in sproščujoč praznik, ki pa v sebi nosi tudi nekaj globjega. Za en dan se namreč vsakdo lahko spremeni v nekaj oz. nekoga drugega in na svet pogleda z novimi očmi. Sama po sebi ni nobena maska nespoštljiva. Povsem normalno je, da smo našemljeni v znano osebnost, npr. Ronald Regan, Bob Marley, princesa Diana ali pa v neko splošno tujo skupino ali narod npr. japonski samuraj, francoski mušketir, grenlandski eskim. Vsekakor če se v masko vživimo in jo tudi igramo, dobimo vpogled v neko kulturo oz. osebnost, v katero smo napravljeni in to je nekaj dobrega, nekaj kar zbližuje in odpira svet.

Seveda pa je v neki drugi kulturi, ki je kot vsaka obremenjena s svojo preteklostjo, ta pogled lahko drugačen. V družbi, kjer črni ljudje niso imeli statusa osebe, ampak lastnine in tudi kasneje, ko so bili izločeni iz dela družbenega življenja samo zaradi rase, to gotovo povzroča bolečine. Celo samo prevzemanje vlog v filmu ne bi bilo sporno, če bi originalna rasa v tistem času lahko igrala. Kot moški na primer izredno cenim igro Linde Hunt v filmu Leto nevarnega življenja, kjer igra moškega. Vendar če bi bil v tistem času moškim nastop v igranih filmih prepovedan oz. onemogočen, bi me ta ista vloga izredno žalila.

V Sloveniji ni bilo suženjstva. Črnci niso bili šikanirani, predvem zaradi dejstva da je bilo stikov izredno malo. Največ, kar vidimo iz zgodovine, je, da smo jih vtaknili v kakšen grb. Podobno kot so v drugih mestih tja vtaknili pravljične živali. Ali pa smo jim v narodni pesmi Lepe Vida zamerili, da so nam zapeljali mlado mamico. Vsekakor smo imeli premalo stikov, da bi lahko sploh prišlo do hudih zlorab ene rase nad drugo.

Težko mi je razumeti, zakaj bi morali zgodovinske probleme nekega posameznega naroda brez razmisleka prenašati v naš prostor. Veliko je narodov in vsak ima kakšno utemeljeno posebnost, zakaj se nekaj ne spodobi. Brez smisla bi bilo, da bi vsako tako posebnost, ki v Sloveniji nima enake utemeljenosti, prevzemali. Zares me zanima, če kakšnega črnca v Sloveniji moti, če se za pusta preoblečem in grem lahko prvič v življenju z roko skozi skodrane lase. Upam, da ne. Bi me pa zanimali razlogi, če kakšnega moti. Ker nisem nespoštljiv niti neobčutljiv.

Sam članek žal poda bolj uboren argument, ki bi ga lahko strnil v „samo po sebi se razume, da se to ne spodobi“. Običajno so s temi argumenti pospremljene tiste ideje, ki jih zgodovina zavrže. 

Približujejo se volitve za Evropski parlament. Stranke v Sloveniji in v drugih državah članicah Evropske unije (EU) predstavljajo svoje liste kandidatov in vse bolj je intenzivna propaganda, naj se državljani udeležimo teh volitev.

Na osnovi na primer 3. člena Maastrichtske pogodbe naj bi Evropski parlament, med drugim, spodbujal skladen in uravnotežen razvoj gospodarskih dejavnosti, trajnostno rast ob spoštovanju okolja, visoko stopnjo konvergence ekonomskih učinkov, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, zvišanje rasti in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.

Kakšna je moč Evropskega parlamenta? Delitev oblasti (zakonodajne in izvršilne) v EU je med Evropskim svetom, v katerem sedijo predstavniki vlad in držav in ki ga ne smemo zamenjati s Svetom Evropske unije, ki se kameleonsko sestavlja v različnih zasedbah (zunanjih ministrov, ministrov za kmetijstvo, finančnih ministrov itd.) ter Evropsko komisijo, ki edina lahko predlaga normativne akte. Te sprejema Svet v svoji vsakokratni sestavi, Evropski parlament pa pri tem zgolj sodeluje. Poslanci, ki sedijo v Evropskem parlamentu in ki so edini pridobili ljudsko legitimnost, imajo le omejeno moč odločanja, predvsem pa ne morejo predlagati in sprejeti nobenih svojih normativnih aktov. Tako so si vlade držav EU, ki izbirajo svoje komisarje, vzele pravico, da v Bruslju igrajo zakonodajno vejo oblasti. V EU je povsem nedvoumno kršeno načelo delitve oblasti, kar bi bilo pri katerikoli članici Unije nepredstavljivo in protiustavno.

Naj vzamemo spet 3. člen Maastrichtske pogodbe, ki istočasno določa neinflatorni razvoj, tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco in stabilnost cen. Vidimo, da omenjene določbe, bistveno vplivajo na vsakdanje življenje ljudstev, članic EU. Neinflatorni razvoj in stabilnost cen pomeni zaščito kapitala, da ne bi v času zgubljal na svoji vrednosti. Omenjena dva cilja prinašata visoko stopnjo nezaposlenosti, varčevalne ukrepe in omejitve vlaganj v gospodarski razvoj posameznih članic, posebno tistih, ki imajo precenjen evro glede na njihov gospodarski potencial. Tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco pa v okolju EU članic pomeni, da si močnejša gospodarstva prisvajajo dele šibkejših gospodarstev tudi do meje pojavljanja prekritih kolonialističnih odnosov v evroobmočju.

Obup državljanov v EU so začutile stranke, ki kandidirajo za Evropski parlament. Na eni strani so glasnice »več EU«, ki jo je treba nadgraditi, na drugi strani pa so zagovorniki suverenih držav, ki obljubljajo spremembo odnosov znotraj EU. Pri slednjih se postavlja vprašanje, ali imajo verodostojne programe in rokovnike, da bi v prvi vrsti ublažili pritisk EU aparata (če ima EU parlament omejeno moč) in v nadaljevanju postavili državljane članic EU (z imenom in priimkom) pred nadvlado anonimnega kapitala, ki v ozadju vleče niti EU strukture. 

Spoštovani, za zagotovitev objektivnejše obveščenosti javnosti in v skladu z 42. členom Zakona o medijih zahtevamo, da objavite naslednji odgovor policije v povezavi s člankom, ki je bil 7. februarja 2019 objavljen v tedniku Mladina in na spletni strani z naslovom »Tajno sledenje neosumljenim«.

Policija izvaja prikrite preiskovalne ukrepe na podlagi izdanih sodnih odredb in dovoljenj državnih tožilcev, s katerimi pridobiva dokaze le zoper osumljene osebe. IMSI lovilca, katera slovenska policija ne uporablja od 2012 naprej, omogočata le pridobivanje podatkov za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva ter številke za elektronsko komuniciranje in ne snemanja telefonskih pogovorov. Prav tako ne načrtujemo nakupa novih IMSI lovilcev, dokler njegova uporaba in nadzor nad uporabo ne bosta urejena v zakonodaji.

Policija si namreč že dolga leta prizadeva za normativno ureditev uporabe IMSI lovilca, podobno, kot imajo to urejeno druge evropske policije. Ta bi omogočila učinkovito odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev ter zavarovanje dokazov in na drugi strani tudi nadzor nad uporabo naprave ter zagotavljala sledljivost obdelave vseh pridobljenih podatkov.

Izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov je eno od najbolj nadzorovanih področij, saj vrsta organov nadzoruje delo policije v tej zvezi. Zato ni nikakršnih dvomov pri naših namerah glede IMSI lovilca, kot tudi ne pri zakoniti in strokovni obravnavi ilegalnih migrantov na državni meji s Hrvaško.

S spoštovanjem.

Spoštovani, v članku avtorica Vesna Teržan opisuje problematiko vodenja investicij s strani ministrstva za gospodarstvo in turizem (MGRT), konkretno paviljona na Svetovni razstavi EXPO 2020 v Dubaju.

Obravnava neprimernost postopka za »javno naročilo« izdelave idejne zasnove za paviljon. Na ta postopek so se dokaj množično in javno pritožili arhitekti in njihova predstavništva (ZAPS). Poglaviten očitek je nesprejemljivo kratek čas za pripravo želenega gradiva, pa tudi neskladnost postopka z veljavnimi pravili za te vrste dejavnosti. »Ideje« v arhitekturi naj bi se namreč iskalo z »javnimi natečaji«, ki imajo svoja pravila, avtorska varovanja, in so tudi delno nagrajeni.

Vse to je MGRT v svojem postopku obšlo.

Avtorica očita neprimernemu pristopu tudi to, da na tak način ministrstvo in vlada onemogočata primerno reprezentativnost države na mednarodnih dogodkih, ki so širšega gospodarskega, pa predvsem tudi promocijskega pomena za državo.

Posebej zaskrbljujoče je pri vsem dejstvo, da tak postopek vodi prav ministrstvo, ki ima v svojem okrilju delovanja tudi »turizem«, »turistični razvoj dežele«, in v okviru njega še posebej »kulturni turizem«. Le kaj si pod »kulturnim turizmom« predstavlja, če ena najbolj vizualno vpadljivih oblik kulture neke dežele, kot so njen gradbeni fond, krajinsko oblikovanje, in podobno, niso vključeni v skrb za njeno »kulturo«? Lepoto oblikovanja stavb in drugih objektov so gojili in še gojijo narodi in države skozi tisočletja, in se s tem »postavljali« v javnosti in medsebojno. Za to so zaslužni avtorji s svojimi strokovnimi in avtorskimi stvaritvami, kar bi morala spoštovati vsaka kulturno razvita država.

Brez »arhitekture« ni kulture na področju investiranja, tako vse-vplivno področje, kot so investicije, pa ob skrbi za kulturo ne more ostati spregledano!

V Sloveniji smo z muko uveljavili dokument »arhitekturna politika«, potem ko nas je prehitela večina drugih evropskih držav, avgusta 2017, z naslovom »Arhitektura za ljudi«. Osnutek tega dokumenta, katerega temelj je Nacionalni program za kulturo 2014–2017, je pripravila strokovna komisija, veljati pa je začel, ko ga je sprejela vlada. Nastal je v okviru Ministrstva za kulturo (MK), ki pa je do njegovih vsebin očitno indiferentno – saj tak »propust«, kot si ga je dovolilo MGRT, ne bi smel iti neopaženo mimo soglasja MK, posebno potem, ko so javno s protestom nastopili »nosilci kulture« s področja arhitekturnega ustvarjanja.

Dokument »Arhitektura za ljudi« bi se moral realizirati preko delovanja vseh vladnih resorjev, biti primerno vgrajen v področne zakone ter realiziran v primerno vodenih postopkih.

Akcija MGRT od tega daleč odstopa.

Očitno s tem »odstopa« tudi od svojega koncepta »kulturnega turizma«, država pa od »kulturnega razvoja«. »Usmeritev« samovolje in arogance je MGRT, skupaj s celotno takratno vlado, postavilo že z uvedbo LEX MAGNA, in posledično z vsemogočnim političnim odločanjem po novem ZUreP-2 in GZ.

Italijanske vojaške enote so 11. aprila 1941 prestopile Rapalsko mejo in zasedle del ozemlja nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji, vključno z glavnim mestom banovine Ljubljano. Dobrodošlico so jim izrekli predstavniki Narodnega sveta, ki jih je vodil dr. Marko Natlačen. Poleg dobrodošlice vojaškim enotam so poslali tudi zahvalno pismo Mussoliniju in italijanskemu kralju.

Z dekretom italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. je bila 3. maja 1941 ustanovljena Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana) kot nova pokrajina v Kraljevini Italiji. Vojaški poveljnik pokrajine je postal italijanski general Mario Robotti, visoki komisar pa Emilio Grazioli. V Ljubljanski pokrajini je okupator ustanovil pomožne vojaške enote MVAC, ki jih je vodil nekdanji ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen.

Ko je 22. junija 1941 Osvobodilna fronta razglasila oborožen boj proti okupatorju in so se začeli vrstiti napadi na okupatorsko italijansko vojsko in njihove domače pomagače, je začel okupator z nasiljem proti slovenskemu prebivalstvu. Med drugim so začeli s streljanjem talcev v Gramozni jami pri Žalah v Ljubljani. Od 7. februarja 1942 do 10. julija 1943 so na tem mestu ustrelili več kot 185 talcev, ljudi slovenske narodnosti, ki jim niso sodili, kaj šele dokazali kakršno koli krivdo.

Dne 13. oktobra 1942 je Varnostno obveščevalna služba OF izvedla atentat na dr. Natlačena. V njegovi hiši na Zrinjskega ulici (danes je to Ulica talcev) v Ljubljani ga je ustrelil narodni heroj Franc Stadler – Pepe. Še istega dne so italijanski vojaki po ukazu generala Maria Robottija v bližini Natlačenove hiše ustrelili 24 talcev, večinoma nič hudega slutečih mimoidočih, katerih edina skupna značilnost je bila, da so bili Slovenci.

General Robotti je bil po vojni v Jugoslaviji razglašen za vojnega zločinca. V povojni Republiki Italiji je mirno živel do konca svojih dni, tako kot še mnogo drugih vojnih zločincev italijanske narodnosti, ki so svoje zločinsko delo opravljali izven meja Italije. Republika Italija ni sodila nobenemu od njih. 

Zoper moj članek, v katerem sem primerjal napovedi ministra Zdravka Počivalška, da bo Magna zaposlila 3 tisoč delavcev v tovarni v Hočah, z dejstvom 200 aktualno zaposlenih, kar pomeni, da njegove besede držijo v 7 odstotkih, je protestiral sam minister. – In kaj je povedal? Sklicuje se na vlogo, ki jo je Magna naslovila na ARSO in v kateri navaja namero zaposlitve 3.384 delavcev. Odlično, in kakšna zaveza realnosti je pisanje vloge????? Celo zakon o Magni, ki ga je pred leti sprejel parlament, je temeljil na tisoč zaposlenih, ki jih zdaj ni od nikoder, zakon pa, ne da bi zardel od zadrege, še naprej velja.

O poslovnih planih Magne Steyr je zato bolj kot našemu ministru smiselno prisluhniti njenemu direktorju. In gospod Günther Apfalter je pred časom v pogovoru za časnik »Delo« o končnem številu zaposlenih, potem ko bo zgrajena lakirnica s 400 delavci, odgovoril: “Ne morem povedati, koliko ljudi bomo zaposlovali.“ Mi pa naj verjamemo Počivalšku bolj kot Apfalterju? 

Ministrstvo za kulturo je pripravo in izvedbo projekta Center za kreativnost (CzK) zaupalo Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na podlagi izkušenj z zagotavljanjem podpore ustvarjalcem skozi Bienale oblikovanja, in uspešnega vodenja velikih mednarodnih projektov. MAO projekta ne izvaja zaradi zagotavljanja dodatnih sredstev, saj je za dodatna sredstva sposoben poskrbeti sam. Leta 2015 je muzej pri Evropski komisiji tako pridobil projekt Future Architecture, s katerim koordinira podporo za partnerje in ustvarjalce na področju arhitekture za celotno Evropo. Prav uspešno vodenje te platforme je bilo eden od vzrokov za to, da je bil MAO izbran za vodenje projekta CzK, ki na podoben način zagotavlja podporo podjetjem in podjetniško usmerjenim ustvarjalcem v Sloveniji.

Projekt CzK se izvaja na podjetniški osi Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, njegov specifični cilj pa je spodbujanje nastajanja in delovanja podjetij.

S Centrom za kreativnost država nadgrajuje institucionalni sistem s trajno dodatno funkcijo zagotavljanja podpore podjetniškim ambicijam ustvarjalcev in projektov ter internacionalizaciji slovenskega kulturnega in kreativnega sektorja. Evropsko financiranje CzK se bo leta 2022 končalo, CzK pa bo tudi po tem izvajal podporne aktivnosti na podlagi zaznanih potreb in pridobljenih izkušenj v teku projekta.

Projekt CzK je zasnovan s ciljem doseganja učinkov za tiste skupine, ki jih projekt posebej naslavlja. Tako je skoraj 90 % od 11 milijonov evrov namenjenih izvajanju programov Platforme CzK v izvedbi MAO in subvencijam za ustvarjalce in podjetnike v izvedbi Ministrstva za kulturo, le desetina te vsote pa je namenjena stroškom zagona in režijskim stroškom (plače zaposlenih, ureditev prostorov, nakup opreme, pisarniški material, tehnična, finančna in pravna podpora zunanjih izvajalcev).V letu 2018 je Platforma CzK v izvedbi MAO tako vzpostavila mrežo več kot 15 partnerskih organizacij in koprodukcij ter v svoje programe vključila 59 podjetij in 3.400 udeležencev iz kreativnega sektorja, ki so se udeležili več kot 50 izobraževalnih dogodkov, mentorstev, razstav, predstavitev, mreženj doma in v tujini in svetovanj. Zato so nepravilna navajanja, da gre nerazumen del proračuna Centra za njegov »pogon«.

Organ upravljanja (Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko - SVRK) je namreč v projektu omejil število zaposlitev na največ 5 oseb. Pri zaposlovanju je MAO dolžan slediti potrjenemu kadrovskemu načrtu CzK. Število zaposlenih glede na obseg izvedenega programa je v MAO izjemno nizko in pod povprečjem primerljivih javnih zavodov v kulturi. Zato pri izvajanju projekta MAO najema tudi zunanje izvajalce. Ti izvajalci so za določene aktivnosti ključnega pomena, za nekatera specializirana dela, pa je najem zunanjih izvajalcev bolj smotrn.

Zaradi nadzora nad celotnim obdobjem trajanja projekta je MAO postal zavezanec za izvajanje javnih naročil po ZJN-3. Vrednost del in storitev, ki jih bo v okviru projekta Platforma CzK oddal zunanjim izvajalcem, se sešteva, pogosto za celotno petletno obdobje trajanja projekta tj. do leta 2022.

Za zagotovitev transparentnosti in nadzora poslovanja javnega zavoda MAO in izvajanja projekta CzK je vodstvo MAO v sodelovanju z ministrstvom ter na priporočila in zahteve sveta javnega zavoda že v letu 2017 sprejelo več ukrepov. Izdelan je bil natančen postopek sprejemanja odločitev o izbiri izvajalcev za vsa javna naročila, sprejet je bil Pravilnik o delu projektnega sveta CzK in imenovan pooblaščenec za navzkrižje interesov.

Opisane ukrepe je MAO uvedel, ker je namenska poraba evropskih sredstev v skladu s pogodbo o izvajanju projekta CzK strogo nadzorovana v okviru rednega finančnega in vsebinskega poročanja o porabi sredstev. Poraba v okviru projekta se nadzira in potrjuje na ravni posredniškega organa (Ministrstvo za kulturo), organa upravljanja (Služba vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko - SVRK) in revizijskega organa (Ministrstvo za finance in Evropska unija). Posredniški organ izvaja preverjanja originalne dokumentacije in rezultatov projekta na kraju samem.

Postopek odločanja o oddaji javnih naročil v MAO se vodi na treh ravneh: na ravni razpisne komisije, direktorja in sveta javnega zavoda. O vsakem javnem naročilu odloča devet oseb, trije člani razpisne komisije, direktor MAO in 5 članov sveta javnega zavoda MAO. V primeru preskromnega odziva na javno naročilo ali zaradi drugih razlogov lahko direktor ali svet MAO zahtevata razveljavitev postopka in njegovo ponovitev z drugačnimi pogoji. S sklepom je svet MAO zaradi odziva le enega ponudnika razveljavil postopek oddaje del za izvajanje PR storitev, zaradi česar je bil razpis ponovljen s poenostavljenimi razpisnimi kriteriji. Za zagotovitev širše udeležbe in števila ponudb je bilo javno naročilo za PR objavljeno na spletnih straneh Marketing Magazina. O razpisu je bilo obveščeno Društvo za marketing Slovenije, razpis pa je bil objavljen na spletni strani MAO in na portalu za javna naročila.

V okviru projekta CzK je svet MAO potrdil sestavo projektnega sveta, katerega funkcija je vsebinske narave in ni uraden organ javnega zavoda. Svet MAO je v času konstituiranja projektnega sveta sprejel „Pravilnik o delu projektnega sveta CzK“ in v 12. členu določil, da so člani projektnega sveta ob prejemu gradiv za obravnavo dolžni posredovati izjavo o navzkrižju interesov ter morebitno navzkrižje interesov v povezavi z dnevnim redom seje sporočiti skrbniku navzkrižja interesov. Skrbnik v primeru navzkrižja interesov obvesti predsednika projektnega sveta in direktorja MAO o izločitvi članov projektnega sveta s seje.

Na podlagi sprejetih ukrepov lahko zatrdimo, da je poslovanje javnega zavoda MAO transparentno, vsa potrebna dokumentacija v povezavi s projektom CzK, partnerji in izvajanjem javnih naročil pa je objavljena na portalu javnih naročil, na spletnih straneh MAO in CzK ter v spletnih novicah muzeja. 

Če se ne motim, se je AmCham Slovenija že do sedaj pritoževala, češ, da Mladinini novinarji navajajo neresnične in zavajajoče trditve, s katerimi neupravičeno posegajo v ugled in njihovo dobro ime. Posebej jih bode v oči, da avtor Vasja Jager navaja, da promovirajo dejavnost Ameriške gospodarske zbornice (AmCham), ključnega lobističnega mehanizma korporacij iz ZDA. To nikakor ni res, zatrjujejo in v obširnem pojasnilu dokazujejo, da je AmCham Slovenija zasebni zavod, slovenska pravna oseba, ustanovljena s strani slovenskih in mednarodnih podjetij leta 1999, ki jo financirajo, vodijo in usmerjajo člani. Temeljni namen je po njihovem predvsem soustvariti boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Zanikajo tudi navedbe avtorja, da naj bi AmCham Slovenija želel priti do sedežev v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Načelno to morda drži, vendar gospa direktorica Ajša Vodnik ne navaja nobenega konkretnega primera, ki bi dokazoval uspešnejše poslovno in življenjsko raven ali kaj drugega iz njihove dejavnosti, tako da iz navedenega jaz osebno, kakor tudi javnost ne more soditi nič drugega, kot da jim gre le za poceni reklamo v Mladini. Vem, da direktorica lahko to trditev takoj zanika, ker ima pripravljen odgovor. Toda tudi ta odgovor bi bil le nova reklama oziroma klasična piarovska poteza.

Vendar slovensko javnost bode v oči tudi njihov pokroviteljski, da ne rečem trumpovski program pri osebnem in kariernem razvoju mladih poslovnih voditeljev. Namreč, z ničimer ne demantira avtorjeve navedbe, da naj bi se mladi kadri pri njih navzeli sodobne neoliberalne miselnosti. Če je to AmCham-u samoumevno, potem ima raziskovalni novinar Vasja Jager popolnoma prav, kajti hvala lepa za neoliberalno ideologijo, ki se je izkazala za protiljudsko. Gospodje, Slovenija je šla skozi različne ideologije še v času Jugoslavije in če smo znali Stalinu reči ne, bomo tudi Trumpu.

Izhajajoč iz deklaracije OZN o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Ustave republike Slovenije, nekaterih strokovnih in ad hoc polemikah o evtanaziji, ki se zavzemajo za in proti uzakonitvi evtanazije v Sloveniji, predlagam vladi RS, da naloži stroki in pristojnemu ministrstvu pripravo zakona o evtanaziji.

Zakaj? Ker bomo z uzakonitvijo tega instituta posameznikom, ki se jim je zaradi neozdravljive bolezni na neki točki njihove biti življenje ustavilo oziroma deformiralo v tolikšni in takšni meri ter na način, da bodo v prihodnje obsojeni samo še na več mesečno oziroma več letno nečloveško vegetiranje, pospremljeno s hudimi duševnimi in telesnimi mukami, ki jih ni možno odpraviti ali omiliti z nikakršnimi medicinskimi pripomočki in opijati - tem posameznikom pomagali. Če se bodo za takšno olajšanje oziroma skrajšanje svoje poti v večnost seveda odločili pri polni in zdravi zavesti oziroma se bodo za to pri taisti zavesti odločili njihovi najbližji svojci ali skrbniki.

Pravica do evtanazije je kot vse druge človekove pravice tudi pravica, ki je zagotovljena slehernemu človeku ne glede na raso, spol, itd. Pravica torej, da se svobodno in suvereno odloči, kako bo živel in kako bo posledično tudi umrl. Pravica do evtanazije je torej pravica, ki jo je treba zato sprejemati, spoštovati in varovati kot vse druge človekove pravice.

Znano je, da se neozdravljivo bolni posamezniki v stiski in obupu odločajo za prekinitev svojega življenja. Nekateri z opozorilnimi znaki na to svojo stisko in željo po prekinitvi življenja opozarjajo že prej, celo večkrat, drugim pa se izvršitev suicida zgodi nepričakovano, ne da bi se tega sploh zavedali. A oboji so našo pomoč potrebovali že veliko prej. Morda še pravočasno. Tudi neozdravljivi bolniki v bolnišnicah pogosto opozarjajo lečeče zdravnike na svojo stisko in jih včasih tudi zaprosijo, da jim z injekcijo ali opustitvijo dolžnosti podaljševanja njihove agonije skrajšajo pot v večnost. In ker zdravnikom njihova vest ter Hipokratova prisega to prepoveduje, tega ne storijo. Pa se potem zgodi, da se kakšen posameznik odloči za skok iz bolnišničnega okna ali si v domači hiši vzame življenje na način, ki pa ogrozi tudi življenja in premoženje svojih najbližjih ali povsem neznanih ter nedolžnih ljudi.

Zato se moramo ob tem vprašati in se odločiti: ali želimo tem ljudem pomagati ter pripraviti in posledično sprejeti sodoben zakon o evtanaziji, ki v nobenem primeru ne bo posegal v pravice drugih ljudi razen v pravico tistega, ki se je za evtanazijo suvereno odločil, ali bomo še naprej tiščali glave v pesek, se sprenevedali in se sklicevali na Hipokratovo prisego, svetost življenja, na RKC in ...?

Ali se bomo kot ena od samostojnih, neodvisnih ter naprednih držav pridružili Belgiji in ostalim državam, ki so evtanazijo doslej že uzakonile? Mislim, da bi se morali pridružiti. Ker pravica do evtanazije ni samo človekova pravica posameznika, ampak je tudi dolžnost države in nas vseh, da slehernemu državljanu te pravice ne kratimo, ampak mu jo omogočimo. 

Spoštovani, v skladu s 1. odstavkom 26. člena Zakona o medijih (Ur. list RS, št. 110/2006, ZMed – UPB1, Ur. list RS št. 47/2012, ZMed-B) vam pošiljamo zahtevo za popravek navedb v članku „Lobiranje po ameriško“, ki ga je napisal Vasja Jager, in je bil objavljen v petek, 25. januarja 2019, v tedniku Mladina in na spletni strani https://www.mladina.si/189282/lobiranje-po-amerisko/, ker so bile v objavljenem članku navedene neresnične in zavajajoče trditve, s katerimi je bilo neupravičeno poseženo v ugled in dobro ime AmCham Slovenija.

Popravek naj bo v skladu s 4. odstavkom 27. člena Zakona o medijih objavljen „brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu in na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen članek, na katerega se zahteva za objavo popravka nanaša, najkasneje v drugi izdaji medija po prejemu tega popravka«.

V popravku objavljenega članka se popravlja zatrjevane napačne in neresnične navedbe ter navaja dejstva in okoliščine z namenom izpodbijanja in bistvenega dopolnjevanja navedb v objavljenem članku.

Avtor v članku navaja, da »dejansko portal promovira dejavnosti Ameriške gospodarske zbornice (AmCham), ključnega lobističnega mehanizma korporacij iz ZDA«, kar ni res. AmCham Slovenija ni lobistična organizacija, temveč je poslovna skupnost, ki povezuje več kot 360 slovenskih in mednarodnih podjetij, ki skupaj ustvarijo več kot 66.000 delovnih mest v Sloveniji. AmCham Slovenija je zasebni zavod, slovenska pravna oseba, ustanovljena s strani slovenskih in mednarodnih podjetij leta 1999. Delo AmCham Slovenija financirajo, vodijo in usmerjajo člani. Temeljni namen AmCham Slovenija, poslovne skupnosti priložnosti in optimizma, je soustvariti boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Smo člani U.S. Chamber of Commerce iz ZDA in člani organizacije AmChams in Europe, ki združuje 44 AmChamov v 42 evrazijskih državah, a omenjeni organizaciji na naše delo in namen delovanja nimata neposrednega vpliva in ne financirata našega delovanja. Prav tako na naše delo neposredno ne vpliva in nas ne financira nobena država.

Se pa trudimo sodelovati s čim več različnimi partnerji in sogovorniki, saj smo prepričani, da se je le v sodelovanju mogoče razvijati, učiti in se pripraviti na izzive sodobnega sveta. Zato nas tudi veseli, da je vladni portal mlad.si (ki je letos sodeloval tudi v programu Partnerstvo za spremembe) prepoznal dodano vrednost platforme AmCham Young za mlade v Sloveniji.

Nadalje avtor v članku navaja, da se »zdi, da so programi, kot je AmCham Young, namenjeni iskanju mladih obetavnih kadrov za ameriška podjetja, ki tako krepijo konkurenco v globalnem bazenu delovne sile, iz katerega črpajo. Ameriška gospodarska zbornica slovenskim nadarjenim mladim omogoča številne stike z družbami iz ZDA, od katerih naj bi se navzeli sodobne - neoliberalne - miselnosti.« Platforma AmCham Young je namenjena osebnemu in kariernemu razvoju poslovnih voditeljev naslednje generacije in povezuje generacije mladih, aktivnih posameznikov, ki izstopajo iz povprečja. Programi Young so zasnovani za posameznike od študentskih let do 40. leta starosti in v devetih generacijah združujejo že več kot 1.000 ljudi. Če bi se avtor članka kakor koli pozanimal o samem programu in dejavnostih platforme AmCham Young, bi videl, da so vanj vključeni predstavniki slovenskih, evropskih in ameriških podjetij, ter predstavniki javne uprave, in da programi, ki so del platforme, vključujejo raznovrstne aktivnosti – od pogovorov s poslovnimi voditelji (nazadnje z Žigo Vavpotičem, ki je predstavnik podjetja v kitajski lasti), delavnic javnega nastopanja, tehnik pogajanj, retorike, do obiskov domačih in tujih podjetij, in še bi lahko naštevali. Tudi hiter pregled posameznikov, ki so postali AmCham top potencial leta dokazuje, da vedno izberemo le najboljše, ne glede na to, iz katerega podjetja prihajajo.

Avtor se v svojem članku sklicuje na izjavo izvršnega sekretarja ZSSS Andreja Zorka iz leta 2017, ko je rekel: »Sami bomo poskrbeli za svojo prihodnost. Ne potrebujemo ne nemške ne ameriške ali katere druge zbornice«. V veliko veselje nam je bilo, da smo se s predstavniki ZSSS srečali, jim predstavili naše delo in se celo pogovarjali o možnostih sodelovanja.

Avtor tudi napačno trdi, da naj bi AmCham Slovenija želel priti do sedežev v skupščini državnega Zavoda za zdravstveno zavarovanje. To smo že zanikali in ponovno zatrjujemo, da AmCham tega nikoli ni želel in tudi nikoli ne bo.

S spoštovanjem.

V članku »Obračun z dezinformacijami« (25. 1. 2019) je avtor Bernard Nežmah zapisal, da sta januarja 2017 takratni premier Miro Cerar in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek napovedovala 3.000 novih delovnih mest v tovarni Magna Steyr v Hočah. Pri tem avtor navaja, da naj bi z delom dejansko začelo le 200 zaposlenih, v nekaj letih pa naj bi število naraslo na 400. Po avtorjevem mnenju je zato napoved novih zaposlitev »ena najhujših dezinformacij, saj dejstva držijo le v 7 odstotkih«.

Poudarjamo, da se nanaša število novo ustvarjenih delovnih mest, ki jih navaja avtor Nežmah, zgolj na začetno fazo investicije. Napoved takratnega premiera in ministra za gospodarstvo o pričakovanem številu 3.000 novih delovnih mest pa je izhajala iz napovedi investitorja, in sicer za celotno obdobje investicije. Takšne investicije in posledično zaposlitve se namreč izvajajo v več fazah. Magna bo v prvi fazi v Hočah zaposlila 404 delavce, v drugi in tretji fazi, predvidoma do konca leta 2024, pa dodatnih 2.930, kar je razvidno tudi iz vloge za okoljevarstveno soglasje, ki je bila vložena konec maja 2018 na Agencijo RS za okolje - skupno torej 3.334 delavcev. Na gospodarskem ministrstvu ocenjujemo to kot ambiciozen cilj, saj je rast Magnine tovarne v Hočah odvisna od razmer na svetovnih trgih in povpraševanja po avtomobilih, ki jih Magna proizvaja. Vendar pa glede na aktivnosti, ki jih investitor izvaja že od začetka investicije, je novih 3.000 delovnih mest v naslednjih letih realna ocena. 

V tekstu z zgornjim naslovom (Mladina, 18.1.2019) je novinar Vasja Jager zapisal, da je teološka fakulteta »prejšnji teden uradno pridobila dodatne pristojnosti na področju ’izobraževalnih ved in izobraževanja učiteljev’, ki poučujejo v javnih šolah«. Avtor je v zvezi s to problematiko citiral tudi stališče Levice – ta meni, da dodatne pristojnosti teološke fakultete ogrožajo načelo ločitve države in verskih skupnosti. Dejstvo je, da že sam obstoj teološke fakultete (TF) v okviru javne univerze, torej Univerze v Ljubljani, ogroža omenjeno načelo. Ne samo to: gre celo za hudo kršitev ustavnega načela ločitve države in cerkve. Kajti TF je ustanova katoliške cerkve in njen del, kar pomeni, da je del katoliške cerkve postal del javne sfere, to je del države. Prišlo je do »zlitja« cerkve in države in ta je zaradi tega izgubila svojo versko nevtralnost. Država tako posreduje v javni prostor katoliško vero in na ta način tudi podpira cerkev, torej organizacijo, za katero je leta 1930 dejal papež Pij XI. »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način,« in leta 1953 papež Pij XII.: »Pripadamo militantni cerkvi …« In del takšne totalitarne in nasilne organizacije spada v javni sektor. Je del države. Absurdno.

Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju vere, ki je v mnogih delih proti slovenski ustavi. Davkoplačevalci morajo financirati širjenje katoliške vere in s tem podpirati privatno organizacijo, organizacijo, ki podpira vojne, je proti človekovim pravicam (preganja homoseksualce, ne priznava verske svobode in pravice do življenja …) in demokraciji (npr. jezuit Michele Schmaus: Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija) … ter že ves čas sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov. In ki državo upošteva samo, ko ji je to v interesu.

Kaj je poslanstvo TF? Njeno poslanstvo je obramba in širjenje vere, vse drugo je temu podrejeno. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« je dejal duhovnik dr. Gostečnik, ko je še bil dekan fakultete. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere ...«, je dejal dr. Janez Vodičar, bivši prodekan fakultete. Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot sta ti izjavi, skorajda ni mogoče najti. Poslanstvo TF očitno podpira tudi vladajoča koalicija, kar ni čudno, saj je predsednik vlade katolik, kar velja tudi za zunanjega ministra in še za marsikaterega člana vlade oz. koalicije. Če ni katolik po veri, je pa interesno-politični katolik, kar pa je lahko še slabše. Seveda je tudi desna opozicija v tem pogledu naklonjena organizaciji, ki si želi podrediti Slovenijo in za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev.

Teološka fakulteta naj bi izobraževala učitelje za poučevanje v javnih šolah. Kakšno bo to izobraževanje? Ali bo to indoktrinacija učiteljev z nasilno cerkveno ideologijo, sicer zavito v leporečje raznih »vrednot«? Kaj bodo indoktrinirani učitelji počeli v javnih šolah? Ali bodo lahko nevtralni? Katoliški učitelji vsekakor ne. Ti so namreč podrejeni klerikom in po cerkvenem nauku morajo biti v javni šoli katoliški misijonarji in tako ali drugače braniti in širiti vero. 

Gradbene ograje ločijo Plečnikov stadion za Bežigradom od uporabnika ter ga postavijo na pozicijo degradiranosti – pozicijo, kjer on zgolj razpada. Razpada kot fizični prostor, razpada kot prostor meščanov Ljubljane. Razpada zaradi nestrinjanja zasebnega lastnika in stanovalcev Fondovih blokov. Razpada na očeh javnosti, ki je nanj že pozabila in vlade, ki se ga je rešila.

Večinski lastnik, gospod Joc Pečečnik, si želi izboljšave propadajočega stadiona v novi kompleks Bežigrajskega športnega parka. Namembnost prostora torej ostaja enaka, dodaja se novi program in infrastruktura. Pa vendar se za ceno tega osnovna struktura moderira oziroma uniči. Namembnost in samo geometrijsko obliko stadiona se torej vzame kot to “arhitekturo”, ki se jo ohrani. Projekt pa pozablja, da je namembnost arhitekturnega objekta v osnovi odprta in daje možnosti za redefinicijo prostora. Arhitektura ni tista, ki sama sebe določa kot eno in edino pravilno, ampak se skupaj z družbo in kulturo spreminja ter vzpostavlja v vsaki novi sedanjosti. Če je njeno delovanje dobro, je ravno z vidika, da se kaže kot dober primer arhitekture tistega kraja in časa. Sama v sebi nosi ta potencial spremembe kot ponovnega razmisleka ter redefinicije njenega pomena in delovanja. Stadion je kot dober primer arhitekture v svojem času spreminjal svojo namembnost in z akumulacijo tega postal prostor kolektivnega spomina. Spomina na shode, nogometne tekme, zaprisege, koncert skupine Siddharta, atletske podvige, način in potek gradnje, njegove omejitve in uspehe, … Vsem tem spominom je skupna misel ustvarjanje prostora za vse ljudi. Tu se postavlja vprašanje, če je novi projekt bežigrajskega stadiona zgrajen s to isto mislijo, z mislijo za skupno dobro. (Tu se ne mislim spotikati ob trditve nekaterih, da se to gradi za tistih dvajset nogometašev in sto gledalcev. Zanima me predvsem, kakšne kvalitete nudi projekt Bežigradu, Ljubljani, Sloveniji in nenazadnje Plečniku.) Stadion ponuja tribune s 7500 sedišči, podzemno garažo za 1800 vozil, kjer bodo (pod samim stadionom) prav tako prostori za športnike, servisni prostori, strelišče, dvorana za borilne veščine in seveda trgovski center. Izven zidu (na parceli 312) so v planu tri poslovne vile, na drugi strani na meji z Drenikovo ulico pa 72 metrov visoka stolpnica, kjer se bo nahajal hotel, zdravstveni center, dvorana za športno plezanje in fitnes. Ena izmed pomembnih trditev gospoda Joca Pečečnika je osemsto novih delovnih mest, ki jih s projektom pridobimo. Dodaja: “Ali vlada želi, da je naš stadion strošek državljanov ali želi, da je prihodek državljanov? V kolikor želi, da je strošek državi, ga jaz javno ponujam, da odkupi moj delež in naredi park, kjer se bodo gojile solate in sprehajali psi. V kolikor pa želi, da bo to prihodek, pa naj samo korektno upošteva našo dokumentacijo in izpelje postopek.” Jasen odgovor predvsem poda z izjavo: “…glavni namen je, da se vzpostavi projekt, ki bo imel ekonomsko logiko in ki bo ohranil spomenik in bo čimveč Ljubljančanom in ostalim državljanom ter turistom dajal smisel za obisk.” Torej je prostor lahko zgolj in samo definiran z ekonomskega vidika. Z vidika ali dela izgubo ali dela dobiček. Torej iz sistema tržno-instrumentalne logike, logike kapitalizma, ki zahteva nadzor in popolno definiranost prostora. Vse se podreja funkciji oziroma uporabnosti, ki jo lahko prikažemo z grafi in izmerimo njeno donosnost kapitala. Pa naj bo to od prodanih vstopnic nogometnih tekem, parkirnih listkov, najemniških pogodb trgovin ali turističnih ogledov. Iz vsega tega dobimo povsem preprosto enačbo: prostor = €.

To potrjuje tudi novi minister za gospodarstvo gospod Zdravko Počivalšek: “Interes države je v tem, da se kulturno zgodovinski spomenik revitalizira v gospodarske namene.” Ne glede na zgodovino in vrednost stadiona v smislu kulturnega spomenika državnega pomena, se ta enačba uporablja tudi v vladi. Avtorji projekta, biro GMP, zagotavljajo, da bodo Plečnika spoštovali, vendar ga morda malo “izboljšali”.

Plečnik je z načrtovanjem Ljubljane kot novih Aten v svoji urbanistični viziji podaljšal Ljubljano z njenimi vpadnicami in objekti večjega družbenega oziroma državnega pomena ter s postavitvijo stadiona ob liniji Dunajske ceste razširil malo mestno jedro. Na že prej izkopani gramozni jami, je zasnoval prve orise potencialnega stadiona. Po grškem zgledu je preučeval okolico in izhajal iz že danega reliefa. Ta način gradnje je najbolj razpoznaven pri grških teatrih, ki se s svojimi tribunami zlijejo s terenom, prav tako kot se tudi pri Plečniku. Torej prva “izboljšava” je porušitev celotne površine tribun in trenutnega travnika, v zamenjavo za izgradnjo parkirne hiše in nakupovalnega središča. Zanima me, če Grki prav tako razmišljajo o izgradnji nakupovalnega centra pod antičnim gledališčem v Delfiju. Druga “izboljšava” so same tribune, saj so trenutno namenjene kot stojišča in so po novih nogometnih standardih preozke za sedišča. Zato se jih bo malo razširilo. In ne pozabimo, prostor = €, tako se bo celotni stadion malo poglobil in s tem pridobil dodatne sedeže. Do sedaj smo glorieto, osrednjo grajeno strukturo, pustili nedotaknjeno, vendar se zaradi te poglobitve tudi ona sama malo spremeni oz. izboljša. Doda se ji še ena etaža na spodnji strani. Ob nepoznavanju Plečnikove arhitekture, harmonij, ritma, zaporedij in razmerij, me prav nič ne čudi “ne-odnos” tujih arhitektov, ki se vsemu temu verjetno niso niti malo posvečali (sodim na podlagi predloga nagrajene rešitve). Prebrali so dokumentacijo kulturnega varstva, jo “upoštevali” in predlagali najbolj optimalen in dobičkonosen projekt, kjer je ideja Plečnikovega stadiona postranska misel. In na ta predlog sramotno dobili soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Pravi problem projekta ni hrup, ki bi motil prebivalce Fondovih blokov in prav tako ne solata, ki raste na zemljišču ob stadionu, niti ne medijska izpostavljenost civilne iniciative in interes političnih strank, prav tako nas ne zanima vodenje ARSA ter njihovi motivi in postopki … Problem je predvsem ta, da je bil gospod Pečečnik zmotno zvabljen v projekt, brez obrazložitve pomena stadiona kot Plečnikove dediščine, ki ne potrebuje prav nobene “izboljšave”. Kar potrebuje, je popolna prenova miselne obravnave stadiona, premislek zakaj je ta prostor pomemben in kako ga še lahko uporabljamo. Vendar je za to potreben prvi korak, in sicer sprememba enačbe iz prostor = € v prostor > €, ter zavzemanje prav vsakega meščana, državljana, politika in arhitekta, da se bori za odprt javni prostor, ki je tako moj, kot tudi tvoj.

Za prostor arhitekture, ki tam že je. 

Spoštovani!

K članku Pravica umreti, s katerim Mladina opozarja na evtanazijo kot tabu temo, bi želel dodati nekaj svojih misli in opozoriti na nekatere spregledane vidike. Predvsem je vsako življenje, vsak živ organizem zavezan smrti, odmrtju. Po drugi strani pa je bistvena komponenta življenja tudi nagon po ohranitvi življenja. Vse, kar je živo, si prizadeva, da bi živelo večno. Posebno očitno je to pri živalih, ki se na najrazličnejše načine izogibajo vsemu, kar bi jih lahko pokončalo. Kljub temu so posamezna, višje razvita bitja zavezana smrti. Kar pa ne velja za življenje samo, ki je praktično večno, saj se nenehno in v nedogled replicira. Evtanazija ni problem življenja, ampak človeka, ki se zaveda tako svoje minljivosti, kot tudi potencialne večnosti.

Zelo radi spregledamo, da je narava človeški vrsti namenila življenjsko dobo 40 do 50 let. Pri tej starosti postanejo ženske neplodne, opeša vid, propadajo zobje, pojavijo se prvi sivi lasje in postopoma slabijo tudi vse druge funkcije. Ko človeku opeša vid, postane pri lovu in nabiranju plodov, kot je potekalo življenje prvotnega človeka, bistveno oviran, tako da sam v naravi ne more več preživeti. Ker je človek družbeno bitje, lahko ta hendikep premaga s pomočjo družine ali skupnosti. Tam, kjer je virov za preživetje dovolj ali v izobilju. V negostoljubnih okoljih pa je človek že v davnini izumil evtanazijo. Tak primer je znan pri Eskimih, ko ostareli Eskim odide v polarno noč in se ne vrne več. Tu gre sicer za samomor, toda če posameznik ni več zmožen oditi sam, ga kdo drug odnese in izpostavi naravi, kjer bodisi zmrzne ali ga požrejo zveri, kar lahko razumemo kot evtanazijo. Pri tem ni nobenega občutka krivde, saj gre za ritual. Ostareli Eskim to čuti kot svojo zadnjo dolžnost, ostali člani družine pa dolžnost, da mu pri tem pomagajo.

Sodobni človek je pozabil, da mu je namenjeno le 40 do 50 let življenja. Zasluge za to gredo bolj lagodnemu življenju, etičnim normam, predvsem pa razvoju medicine. Danes je pričakovana življenjska doba že dvakrat daljša z optimističnimi napovedmi o podaljšanju. Z vidika posameznika je to vesela novica, z vidika družbe pa ne tako ugodna. Težko si je zamišljati funkcionalno družbo, v kateri prevladujejo starostniki, četudi čili in zdravi. Vendar se temu po današnjih trendih razvoja ne bo mogoče izogniti. Tudi, če ustvarjanje materialnih sredstev za življenje v celoti prevzamejo roboti, ne. Družba starcev ni nikakršna družba. Zato po mojem lahko pričakujemo, da se bo evtanazija vse bolj uveljavljala ne samo kot posameznikova pravica, ampak tudi kot družbena dolžnost. Tako kot nekoč pri Eskimih. Seveda po svobodni odločitvi posameznika, če bo vztrajala demokracija. Prav nič težko si ni zamisliti, da bi s pomočjo ustreznih marketinških sredstev postalo zaželeno pri določeni starosti prostovoljno oditi v Ustanovo nepovrata. Lahko da bo celo prestižno, saj si bodo bogatejši lahko privoščili oditi v bolj razkošne ustanove, družbeno prikrajšani pa bodo odvisni od socialnih transferjev.

Največ problemov in zadržkov z evtanazijo imajo medicina in zdravniki. Kar je razumljivo, saj je njihova osnovna naloga podaljševanje in ne krajšanje življenja. To jim pa nalaga tudi Hipokratova prisega. Morda ima pri tem kako vlogo tudi laično in pogosto izraženo mišljenje, da zdravniki rešujejo življenja. Kolikor vem, do sedaj niso rešili nobenega, še vsi pacienti so jim prej ali slej umrli. So pa mnoga življenja podaljšali ali jih naredili kvalitetnejša. Mislim, da se bo v primeru evtanazije morala prenesti pozornost na kvaliteto življenja in ne toliko na življenje samo, ki je v vsakem primeru končno. Konec koncev je tudi zasluga medicine, da je posameznik prišel v situacijo, ko mu postane življenje tako breme, da si želi umreti. Večina teh, ki želijo biti evtanazirani, bi brez pomoči medicine umrla, še preden bi si želeli umreti. Mislim, da bo medicina morala razmisliti tudi o tej svoji vlogi.