Spoštovani, nekako na prelomu iz stare oblasti v novo se je pri nas zganjalo mnogo protislovanskega, ne samo protijugoslovanskega. Nekateri ihtavi osamosvojitelji so hoteli z ulic in gostiln pregnati čevapčiće, ražnjiće … kar vso balkansko kulinariko. Teh besed se ni smelo javno uporabljati.

Kot dopisnik iz Moskve sem opazil, da je nevidna lektorska roka posegala v moja besedila in vztrajno iz njih brisala besedo oblast. Nadomestila jo je z zelo slovensko besedo regija. In tako še danes poročevalci iz Rusije govorijo – morajo govoriti – o nekakšni moskovski regiji. Gre pa za zgodovinsko uveljavljeni pojem za upravno politično enoto, ki jo še danes poznajo ne samo v Rusiji, ampak tudi v Belorusiji, Ukrajini, Kazahstanu ...

Pojem oblast pa nikakor ni samo ruski. Kdor je kdaj malce pogledal v zgodovino Slovencev v 20. stoletju, je moral prebrati, da smo na začetku Kraljevine SHS živeli v dveh oblasteh, ljubljanski in mariborski. Dokler ni kralj razglasil novega imena za isto državo, namreč Jugoslavijo (1929). Odtlej smo imeli banovine. Živeli smo – zanimivo – v Dravski banovini. Ali morda v dravski regiji?

Po vojni je nova oblast povzemala sovjetski model ozemeljske razdelitve in poleg avtonomne pokrajine Vojvodine ustanovila avtonomno oblast Kosovo-Metohija. Se pravi, da smo imeli vse to že zdavnaj tudi v slovenskem jeziku.

Naš jezikovni katekizem SSKJ s to oblastjo opravi čisto na koncu in mimogrede: nekoč večja upravna enota: okraji in oblasti.

Ne, ampak oblast proti( jugo)slovanskim zahodnjakom preveč smrdi po Balkanu in Rusiji – treba jo je ukiniti. S čim? S čim neki, če ne z angloameriško neopredeljivo »region«. Z regijo torej. Ampak poznamo pacifiško, atlantsko, jadransko … regijo. Regija je splošni krovni pojem za vse vrste upravno političnih enot (pokrajine, okrožja, okraji, distrikti, kantoni, dežele …).

Današnja Ruska federacija ima med svojimi 85 subjekti 21 republik, 46 oblasti, 9 pokrajin (kraj po rusko), 4 avtonomna okrožja (okrug) in 2 federalni mesti (Moskva in Peterburg).

V Bosni in Hercegovini so ameriški mirotvorci uvedli čisto nove tuje izraze: dve entiteti, kantoni, distrikt (Brčko). Ampak, nikomur pri nas v Sloveniji na pamet ne pade, da bi bosanski entiteti ali kantone nadomestil z regijami. Nihče si ne upa drezati v poljska vojvodstva, v francoske departmaje, švicarske kantone, italijanske pokrajine in dežele. Slovansko-slovenski pojem oblast pa je bilo treba izgnati. Izgnala jo je nova oblast … Pa pojdimo te reči pogledat na vsevedno wikipedijo. Pa bomo videli, kako tudi sami ameriški viri pustijo pojem oblast, kadar govorijo o ruski federalni ureditvi.

Kdo je torej ukazal in komu, da je treba besedo oblast izgnati iz slovenskega besednjaka? Meni so takrat dobro poučeni zagotavljali, da je tako zapovedal tedaj najvišji jezikovni zapovednik Toporišič. Morda se je hotel »uskladiti« z novo oblastjo in ji bral iz duše ihtavi purizem. Ne vem. Vem pa, da so z ameriškim uvoznim artiklom regijo zakuhali popolno pojmovno zmedo.

V Mladini smo 26. 10. 2018 v članku z naslovom Za starše in otroke gre zasledili navedbe v zvezi s stališčem Varuha do stavke. Zaradi objektivne obveščenosti bralcev Mladine podajamo pojasnilo. Avtor članka poudarja, da želi Varuh človekovih pravic RS oziroma varuhinja omejiti pravice delavcev. V zvezi s tem pridobi komentar predsednika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki predlog varuhinje oceni kot enostranski. Doda, da naj bi takšna mnenja »dodatno načenjala delavske pravice«.

Pojasnjujemo, da Varuh nima nikakršnega namena omejevati ali »načenjati« pravic delavcev. Prav nasprotno: z vsemi močmi si prizadeva za njihovo spoštovanje. V zvezi s stavkami v vzgoji in izobraževanju pa Varuh zgolj ocenjuje, da je zakonodaja na uveljavljanja in izvajanja z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravico do stavke zastarela in bi jo bilo treba posodobiti, predvsem pa prilagoditi posameznim področjem, kjer se izvaja javna služba. Za področje vzgoje in izobraževanja namreč ni nikjer določeno, katere storitve in programi zagotavljajo minimum delovnega procesa, kot to predpisuje sicer zastarel Zakon o stavki iz leta 1991 (Uradni list SFRJ, št. 23/91).

Na področju šolstva se torej zavzemamo zgolj za to, da bi na primer zakonske rešitve sledile zahtevi, da zaradi stavke ni moten pouk in da je treba čas stavke tem zahtevam prilagoditi.

Varuh ocenjuje, da bi ustrezen zakon zagotovil primerno zaščito in pravno varnost tako zaposlenim v vzgoji in izobraževanju - udeležencem stavke - kakor tudi udeležencem vzgoje in izobraževanja - otrokom. Pravica do stavke bi morala biti urejena tako, da bi zagotavljala uresničevanje ene izmed temeljnih pravic delavcev na način, ki čim manj posega v pravice drugih (v konkretnem primeru v pravice otrok in mladine).

Varuh je dolžan skrbeti in opozarjati na pravice vseh, zato očitkov o enostranskosti in ’popreproščenem’ ukrepanju ne sprejemamo. Pričakujemo, da bo dialog socialnih partnerjev potekal na način, da bodo cilji doseženi brez stavke kot skrajnega sredstva. Zagotovo pa si prav vsi želimo, da bi dialog prinesel povečanje kakovosti procesov v vzgoji in izobraževanju.

Lep pozdrav! 

Zanimiva predstavitev zanimivega stripa Liv Strömquist, v kateri avtor ugotavlja, da »smo še vedno zaostali in zaplankani, prostovoljne žrtve kardinalnih neumnosti, ki so jih v zgodovini skupaj pacali skoraj izključno moški...« in eno prispeva tudi sam: »... besede menstruacija, menopavza in tudi women imajo v korenu besedo men, moške«! V izogib gibanju za feminizacijo zgoraj navedenih pojmov, pojasnilo, ki ga najdemo v Slovenskem etimološkem slovarju (dostop 31. 10. 2018 na https://fran.si/193/ marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar): Menstruacija: Prevzeto iz sodobnih evr. jezikov, nem. Menstruation, frc. menstruation. Beseda je izpeljana iz lat. mēnstrua ‛mesečno perilo’, kar je v kolektivni obliki posamostaljeni pridevnik mēnstruus ‛mesečen’, izpeljan iz lat. mēnsis ‛mesec’ (He, 315).

Menopavza: Tujka, prevzeta iz sodobnih evr. jezikov, nem. Menopause, frc. ménopause. Beseda je zložena iz gr. mēn ‛mesec’ v sekundarnem pomenu ‛menstruacija, mesečno perilo’ in izpeljanke iz gr. paúō ‛zadržim, ustavim, končam’ (He, 315).

Da se nam ne zgodi še en »gen za homoseksualnost, dodan homogeniziranemu mleku« (glej kolumno Mihe Mazzinija Kako spremeniti slovensko šolstvo (dostop 31.10.2018 na https:// siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-kako-spremeniti-solstvo-480985 )). 

V 43. Mladini je bilo objavljeno pismo g. Vinka Kosa, kjer je z argumenti skušal dokazati, da je ženska lastnica svojega telesa le do takrat, dokler ne “pripusti” moškega tako blizu, da je možen čudež: pojavitev novega človeka.

Argumenti bi bili skoraj tehtni, če ne bi dejanja klera in vseh “bogaboječih” prikazovala tako dokazovanje kot licemerstvo, hinavščino. Namreč, veljati bi moralo: glej kaj delam in ne kaj govorim.

Bom naštela nekaj razlogov za stisko, ki je razlog, zakaj se ženska odloči za prekinitev nosečnosti? Samo sprevrženec lahko trdi, da je odločitev lahka ali celo brezčutna. In zakaj je v stiski? Mogoče, ker je ogroženo njeno zdravje, mogoče, ker je brez zaposlitve ali ji je zagroženo, če bo zanosila, da bo pogodba o zaposlitvi prekinjena, velikokrat zato, ker si je nespametno (!?) dovolila prepustiti se moškemu iz zagledanosti, zaljubljenosti in ta moški jo je pustil na cedilu. Posejal je seme, če bo kaj vzklilo naj za to skrbi sama, kakor ve in zna.

Za g. Kosa imam vprašanje: ali je vedno, kadar je legel k ženski, vzklilo novo življenje? Gotovo je, da ni. Je uporabljal zaščito t.i. kontracepcijo? Če jo je, je ravnal proti strogi zapovedi najvišjega klera. Kontracepcija ni dovoljena, je prepovedana!

Kaj pa že rojeni otroci, ki jih imajo starši radi, ki so si jih želeli, pa jim, milijonom po svetu, vključno pri nas, ne morejo zagotoviti najnujneše za njihov razvoj. Nimajo hrane ne zdrave pitne vode ne strehe nad glavo. Mene vselej pretresejo prikazi nemočnih in presušenih otroških teles, kjer so žive samo velike, proseče oči. Vas to, g. Kos tudi gane? Ste kaj napisali, da bi opozorili na ta problem, saj so vendar otroci, že rojeni otroci, ki so že v tako rani mladosti nečloveško trpinčeni. Kdo je kriv za to? Ljudje, ki vsakodnevno ničkolikokrat izgovorijo besede: BOG; V IMENU BOGA; ZA BOGA! Ljudje, ki prodajajo orožje, ki povzroča trpljenje drugim, tudi človeškim bitjem. Pravzaprav vsem bitjem z nepopravljivim uničenjem narave.

Ne tako davno so bili telesnemu in psihičnemu trpinčenju izpostavljeni otroci v ustanovah, ki jih je vodil kler, točneje redovnice. Pričevanja so grozljiva. Nedoumljivo, da so trpinčenje izvajale osebe, ki so se zaobljubile Bogu. Kaj pa otroci, ki so jih posiljevali duhovniki? Koliko mlinskih kamnov je bilo obešenih okoli vratu? Nobenega! Pa bi moralo, vsem tistim, ki so storili silo Jezusovim najljubšim! Kler je vse pometel pod preprogo, vendar ne tako skrito, da se na bi našlo. Šele sedaj, po mnogih letih, ko ni več skrito, se duhovščina s papežem na čelu posipava s pepelom, se opravičuje, plačuje odškodnine ...

Opravičila ne zadostujejo, nobena odškodnina ne more zaceliti travme, ki je tisočem otrokom uničila mladost in vero v pravičnost in poštenost, kar naj bi bila doktrina katoliške dogme. Navsezadnje. Kaj pa vest posiljevalcev? So šli k spovedi, so po nekaj Očenaših in Zdravih Marij dobili odvezo? Zaobljubiti so se morali: trdno sklenem več ne grešiti, pa so to počenjali vedno znova in znova in znova ...

Dajte možnost tudi ženskam, možnost, da se pri spovedi poravna z Bogom. Duhovniki bi jim morali dati odvezo, ker njihov greh ni večji kot grehi, ki so jih delali v sirotišnicah, v zakristijah, ne gre pozabiti pomorov nad Katari, križarskih pohodov, ubijanje, sežiganje na grmadah in inkvizitorsko mučenje vseh drugače mislečih ...

Prostora premalo za naštevanje vseh smrtnih grehov, ki so bili storjeni v imenu Boga.

Za konec še Jezusovo priporočilo k vsem strehovcem, kosom in ostalim dušebrižnikom: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen! 

Preseneča me že besedilo sicer meni pravičnostno, trezno naravnanega pisca pisem Jožefa Praprotnika, tokrat pa menim, da je z napadom na glavnega tožilca Draga Šketo močno zgrešil.

Njegov »greh« je izjava:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka in ne politika.« Seveda močno podpiram stroko na vseh ravneh, to je vendar sad pameti, praviloma tudi poštenja in najbolj usposobljeni del družbe, ki tej družbi tudi največ doprinese. Sem bolj pristaš tehnične, strokovne vlade, kot pa to, da često odločajo popolni nepoznavalci in še krasno so plačani za to. Za politiko se nikakor ni bati, da se ne bo vmešala, če le gre za akterjev osebni ali strankarski interes. Četudi bi bil dokazni postopek mnogo manj zahteven, kot je zdaj.

Da se ne bi preveč zapletal o pristojnostih stroke in politike: tudi neko prejšnjo stroko je izoblikovala politika skupaj s stroko. D. Šketa pa navaja nam že znan visok dokazni postopek, na podlagi katerega bodo vsak čas izpustili oziroma oprostili čisto vse barabine večjega kalibra, kot se to zdaj več kot očitno dogaja. Njegovo izjavo, Šketovo, torej razumem, da se zavzema za več »stare« politike/stroke, ki je bila brez prigovora bolj strokovna, beri bolj poštena. 

Te dni mineva sto let od ene največjih morij v človeški zgodovini, prve svetovne vojne, ki se je uradno končala 1.11.1918 leta. Z njenim koncem je propadla tudi ena največjih dinastij v Evropi, habsburško cesarstvo. V srednji in jugovzhodni Evropi so se meje začele risati na novo. To so bili zgodovinski trenutki, katerih posledice so še danes bolj ali manj enake. Nastale so nove države in po tistem več nobena nova, ki ne bi imela že takrat atributov državnosti (kot na primer banovine in pozneje republike v Jugoslaviji). Kdor je bil takrat zraven, se je zapisal v zgodovino, kogar ni bilo, tega ni uspel narediti vse do danes. In Slovenija je bila zraven in tako zgradila temelje za Kraljevino Jugoslavijo, Socialistično Jugoslavijo in samostojno Slovenijo. Samostojnost Slovenije je iz državne ureditve v državno ureditev rastla, vse do popolne samostojnosti. Če vsaj malo špekuliramo, lahko rečemo, če ne bi bilo 29. 10. 1918, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. In če še malo razmišljamo, je popolnoma jasno, da slovenska državnost temelji na zgornjem datumu. Torej te dni praznujemo 100 let slovenske državnosti! Toda pod vplivom veličastnega dejanja slovenske dokončne osamosvojitve leta 1991, kar malo ali zelo in neopravičeno pozabljamo na temelje, ki so omogočili to osamosvojitev oz. nastanek suverene države Slovenije.

29.10. 1918 je bila hkrati v Ljubljani in Zagrebu razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Razglasitev je z velikim navdušenjem podprla več kot 30.000 glava množica. Glede na to, da je to bila za tiste čase veličastna številka, to govori o izredni podpori in nadvse pozitivnem sprejetju nove države. Najširše množice so skupaj z novim vodstvom dojele, da se je rodilo nekaj velikega. Rodilo se je spoznanje in zavedanje, da je končana nadvlada tujih sil, da bodo ti trije narodi od tega zgodovinskega dne dalje svoji gospodarji na svoji zemlji. Prvič v svoji zgodovini (po malo zamegljeni Karantaniji) smo bili Slovenci v situaciji, da smo se počutili kot neodvisen, samostojen, samozavesten narod. Če se spomnimo naše vznesenosti leta 1991 in nekateri 1945. leta, ko se nam je to zgodilo drugič in tretjič v naši zgodovini, si verjetno lahko predstavljamo kakšna so bila čustva tistih, ki so doživljali to, kar se je Slovencem zgodilo prvič v njihovi zgodovini. Prvič smo dobili svojo državnost, postali smo državotvoren narod! Pred tem so bili Slovenci vedno manjšina ali privesek v neki večji državni tvorbi. In v kontekstu tega zgodovinskega razvoja, je kar težko dojeti, da bo ta stoletnica očitno šla mimo nas brez večjega poudarka in brez slavja, ki bi poglabljal naše stoletne državniške korenine. Še težje pa je dojeti, da nekateri utemeljujejo začetek slovenske državnosti z letom 1945 in najtežje, da drugi trdijo, da je počelo vsega leto 1991; prej pa ni bilo nič. Nedvomno je to odraz slabega zgodovinskega spomina in še slabše objektivne kritičnosti. Zanikati temelje svoje sedanje državnosti je kar malo sprevrženo dejanje, ko pa nas pri tem zgodovina neizpodbitno uči, da je narod ( država) kaj kratkega diha, če noče temeljiti na svoji preteklosti. Narod (država) z globokimi in močnimi koreninami pa ima zanesljivo bolj perspektivno prihodnost. In ko človek vidi v vseh bivših Jugoslavijah dobre in prepotrebne korenine za sedanjo kleno državnost, je to za nekatere samo nostalgija po preteklosti, ali celo obujanje nekakšnega jugoslovenarstva. To pa pri enih kaže na pomanjkanje znanja iz zgodovinopisja, pri drugih pa, ki to znanje in vedenje imajo, na ozko samozaverovanost, bodisi zaradi želje glorificirati samo zgodovino zadnjih tridesetih let, bodisi zaradi lastne samopromocije in osebnega potrjevanja. Postaviti slovenstvo samozavestno ob bok daljši evropski zgodovini pa pomeni, da smo lahko ponosni na skoraj 30 let države, veseli za več kot 70 let državnosti in samozavestni za 100 let od začetka naše državnosti.

Pa ne zgodovinarji, še manj politiki in niti drugi družboslovci nočejo, ne znajo in zelo verjetno ne upajo jasno in glasno opredeliti 100 let naše državnosti.

Nekaterim so zatemnjene oči in v to ne verjamejo ter v bivših Jugoslavijah najdejo množico napak (opravičenih in neopravičenih) ter argumentov (opravičenih in neopravičenih), da Slovenci v bivših Jugoslavijah nismo imeli atributov državnosti. Resne družboslovno-zgodovinske analize, ki jih danes žal nimamo, bodo zanesljivo potrdile, da smo imeli v polpretekli zgodovini status državotvornega naroda. Do takrat pač velja, da smo ga imeli, kar nam najbolje potrjujeta dejstvo, da smo imeli možnost pravice do odcepitve od Jugoslavije in sedanja vključitev v EU, katera preko Bruslja za nas opravlja vsaj toliko funkcij kot jih je včasih Beograd. Navidezno sicer ne, češ imamo svojo politiko, svojo vojsko, svojo diplomacijo in še kaj. Ali pa to »svoje«, ko zagovarjamo svoje interese, res lahko seže čez meje in preko volje velike skupnosti?

Drugi pa si zatiskajo oči pred bojaznijo kritik, da bi bili jugonostalgiki in si ne upajo spregovoriti o zgodovini naše državnosti in so jim torej spodrezana krila odločnosti, ki bi o naši preteklosti objektivno spregovorila in jo utemeljila na 100 letni preteklosti. Je travma napak in stranpoti, ki so seveda objektivno dejstvo in jih nihče ne zanika, Kraljevine Jugoslavije in Socialistične Jugoslavije res tako velika, da iz njiju ne znamo (ne upamo) potegniti tistega dobrega in potrebnega, kar bi temeljilo našo sedanjost in prihodnost v večji samozavesti in klenem razvoju? Zgleda, da res žal je. In to je očitno velika slabost malih in nesamozavestnih; na zunaj sicer hočejo kazati svojo veličino, a v notranjosti jim nekaj manjka; manjka samozavesti in ponosnosti, da bi svojo zgodovino obrnili sebi v prid. Namesto tega pa jo uporabljajo za notranje prepire in zdrahe. Veliki in samozavestni pa zmorejo iz svoje preteklosti potegniti le pozitivno (negativno pa prepuščajo zgodovinskemu spominu) in združiti svoje moči v močno in zdravo rast prihodnosti; Angleži s svojo krvavo kolonialno preteklostjo, Francozi s svojim diktatorjem Napoleonom, že Nemci prebračajo dve izgubljeni vojni v svojo korist.

Nas pa preteklost hromi in razdvaja ter bremeni bolj uspešen razvoj. V tej državi je bilo zanesljivo prelitega največ črnila o spravi. A bolj ko pišemo in razpravljamo o njej, bolj smo si vsaksebi. Pot do nje pa bi lahko bila precej bolj enostavna in uspešna in očitno tudi edina mogoča, če bi se oprli na zgodovino, brez ideoloških predpostavk in si preprosto rekli: slovenstvo temelji nedoločljiva stoletja v preteklost, letos pa mineva 100 let, ko smo pridobili svojo državnost in 70 let, ko smo le to utrdili in bo skoraj 30 let, ko smo jo udejanili v državo. Vse drugo ne šteje, ni pomembno. Bile so stranpoti, bile so krivice (ali lahko najdemo na svetu družbo, ki tega ni doživela!?), a pomembno je, da nam je ta prehojena pot dala državo in njeni državljani moramo biti na to ponosni in samozavestni ter dobronamerni, če že ne prijateljski. Človek, ljudje, pa ne morejo biti samozavestni in še manj ponosni, če se v njih pretakajo zamere in sovraštvo. Težko je mimo razmišljanja, da takšno stanje zanikanja ali ignoriranja preteklosti, ali pa iz nje jemanje samo tistega, kar jim ustreza za orodje in orožje ideološkega boja, nekaterim ustreza. S tem pa dejansko prevzemajo krivdo za slovensko ne-spravnost. Saj če z vsem spoštovanjem, potrebno distanco in objektivno kritičnostjo ne uvidiš svoje preteklosti, se v sedanjosti nimaš o čem in zakaj spravljati.

Za ljudi, ki nikakor ne morejo in nočejo biti usmerjeni pozitivno in dobronamerno, je takšno razmišljanje poenostavljeno in nerealno naivno. Za tiste, ki pa brez fige v žepu, brez ideoloških predpostavk in brez političnih preračunavanj želimo živeti v tej državi pošteno, neobremenjeno in dobronamerno, je to začetek poti k spravi slovenskega naroda, k sreči slovenskega človeka; ker v nasprotnem primeru bomo o spravi slovenskega naroda lahko v prihodnosti samo še sanjali, kot to počnemo že vsa ta leta nazaj; le sanjali o naši kolektivni in osebni notranji pomiritvi in se izgubljali v uničujočih konfrontacijah.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača, 28.10. 1918 na 29.11.1943 na 25.6.1991 slovenska država. Če pogači jemlješ zrna, ne bo dobra, če palači jemlješ kamne, ne bo stabilna, če slovenski državi jemlješ temeljne datume njenega nastanka, ne bo popolna, njeni državljani pa razdvojeni! 

V Silicijevi dolini in še kje na našem planetu je bogastvo posameznikov poletelo v nebo, čeprav na svetu ni bilo še nikoli toliko revežev, med katerimi umira samo zaradi lakote na tisoče otrok vsak dan. Med redkimi državami z vesoljskimi programi je tudi Indija, kjer kar pol milijarde ljudi nima niti stranišča, da o drugem niti ne govorimo. Klimatske spremembe in številne vojne grozijo, da bo beguncev z ogroženih območij vedno več, tudi na stotine milijonov, zato se bogatini že tresejo pred pobesnelo revščino. Ne jamrajo, pač pa zase že iščejo rešitve. Tudi v vesolju in globoko pod zemljo.

Ob vsej revščini na tem svetu vesoljska tehnika tako napreduje, da že ponujajo turistične polete v vesolje. Najbogatejši naj bi se rešili pred vsemi grožnjami zaradi klimatskih sprememb na našem planetu kar z begom na medzvezdna potovanja in z namenom, da si poiščejo novi dom nekje tam daleč v našem osončju ali še dlje, kjer bodo varni in v miru uživali v izbrani družbi in brez nadležnih in nasilnih milijard revežev. Če se omejimo samo na našo galaksijo, obstaja nepredstavljivo število planetov, ki so po velikosti podobni naši Zemlji, nikakor pa tam niso pogoji za življenje ljudi. Fiziki in astronomi so prepričani, da tako daleč ni mogoče že zaradi fizikalnih zakonov, kakor tudi ne zaradi bioloških zakonov in dolžine človeškega življenja. Nenavadno je, da tako visoko šolani in bogati ljudje sanjajo take norosti budni in ob belem dnevu. Verjetno zato, ker jim je sedaj vse dovoljeno.

Drugi bogatini si menda že gradijo razkošne jazbine globoko pod zemljo, kamor naj bi se umaknili z nakopičenim bogastvom in s hrano za vsaj nekaj tisočletnih ozimnic zase in še za svoje naslednje rodove. Tudi to so sanje za telebane, ne pa za tako domiselne in dobičkonosne ljudi, saj bi morali vedeti za staro resnico, da po vsaki in še tako dolgi zimi morajo jazbeci sami iz brlogov, če jih že med spanjem ne presenetijo lovci s številnimi psi jazbečarji in terierji. Že sedaj imajo lovci na glave ubogljive robote, da lahko osovražene bogatine zlahka in od povsod izvlečejo na plano.

Eni in drugi bogatini ter politiki se bodo še kesali, če ne bodo takoj uveljavili trajnostni odnos do narave z geslom Najprej narava! Vsaj do neke razumne mere bi zato morali deliti stotine svojih milijard z revnimi milijardami ljudi. Pri tej presoji ne pozabimo, da je kesanje vrlina bedakov. Še posebno to velja za en odstotek najbogatejših in najbolj pohlepnih. 

Božidar Slapšak ponavlja sintagmi »pravica do izbire« in »odločanje ženske o lastnem telesu«.

Prvič. Človek, ki smo mu s specifičnim obnašanjem dali izbiro, si je izbral življenje. Izbral si je to mater, ob kateri je mož, ki (se) mu je zaupala. Ta bo skrbel zanjo in za otroka do odraslosti, samostojnosti, samohodnosti skozi življenje.

Kadar ni optimalnih pogojev, ostane otrok samo z enim od staršev. Če mu je dano roditi se. Zakonodaja, ki (naj) ščiti šibke pred močnimi, ga do določene starosti ne varuje pred nasilnimi posegi. Če nekaj časa še nisi človek, potem od določene stopnje nesamostojnosti spet nisi več - abortus („na zahtevo“) je neločljivi, siamski dvojček evtanazije.

Torej - ta člove(če)k si je izbral življenje. Bomo spoštovali to njegovo pravico, iz katere izhajajo vse druge? Smo drugačni od Hitlerja, če smemo ubijati „moteče“?

Drugič. Žensko telo je njeno lastno, dokler ne „pripusti“ moškega tako blizu, da je možen čudež pojavitve novega človeka. Če se to zgodi, je to „njeno telo“ samo še v pesniškem pomenu (kri moje krvi), pravno in na vse druge načine pa je to samostojen človek. Zaupan nam je bil v varstvo do samostojnosti. Bomo izpolnili (otrokova) pričakovanja ali zlorabili zaupanje?

Stiske znajo biti velike. Odločamo se za (naj) manjše zlo. Smrt ukinja vse možnosti izbire. V imenu „pravice do izbire“ ohranjajmo življenja najmanjših in jih izročajmo po rojstvu tistim, ki jim ni dano imeti otrok - če si ne premislimo in ga obdržimo pri sebi, kar je pogost primer – če ženska ni podpisala pogodbe, ki ji ga trga iz rok.

Zakonodaja ne more biti življenjska - mi pa smo dolžni biti in vplivati tudi na zakonodajo, ki je komurkoli (življenjsko, smrtno) nevarnav smer sprememb, da bo res branila uboge. 

Smo na pragu neverjetnega odkritja, katerega rezultanta nas bo zanesljivo rešila vseh problemov, s katerimi se sooča sodobna slovenska družba. In do tega nas niso pripeljali znanstveniki v laboratorijih, niti strokovnjaki inštitutov, kot Jožef Stefan, niti najuglednejši doktorji medicine, temveč pravnik. Prav ste prebrali: pravnik, generalni državni tožilec Drago Šketa. Njegovo pogruntacijo imenujemo preprosto Šketov teorem in se matematično razloži preprosto tako: iz predhodno osvojenih aksiomov ali v obliki implikacije P v Q (P =hipoteza ali predpostavka in Q=konec ali trditev).

Drago Šketa je namreč dejal: »Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka in ne politika.« Ker se to tako ali drugače dogaja že od leta 1991, torej od začetka tranzicije, je rešitev na dlani. Šketov teorem, ki se po četrt stoletja preverjenem in uveljavljenem sistemu že tekoče uspešno implicira v tožilstvu in sodstvu, naj se uvede povsod v vsaki stroki, v vsaki branži, ko bi tako na primer odpadel problem imenovanja guvernerja narodne banke, saj ga ne bi izvolili poslanci na predlog predsednika republike, ampak preprosto bankirji. Politika tako ne bi imela nobenega vpliva pri imenovanju rektorjev javnih univerz ter enako pri imenovanju predsednikov uprav državnih podjetij in javnih zavodov, ljudstvo pa ne pri volitvah poslancev, županov, svetnikov. Tako bi se povsod rešili volitev, kompliciranih imenovanj in številnih preverjanj. Prav pa bi bilo, ko bi Slovenci po zgledu Nobelove nagrade uvedli svojo nagrado in jo poimenovali po Dragu Šketi. 

V 41. številki Mladine (12. oktober 2018) je v besedilu z naslovom Tišina hrupa B. Nežmah zapisal, da tožilka preganja tajnika slovenske škofovske konference T. Strehovca zaradi njegove objave »imen skupine oseb in organizacij, ki so podpisale pobudo za zaščito ustavnih pravic žensk, ter da jih je s poimenovanjem abortivni lobi žalil ter širil sovraštvo.« V nadaljevanju svojo kritiko tožilke izpelje v očitek, da preganja Strehovca zato, ker je ponavljal cerkveno doktrino, in ji očita trditev, da cerkev s svojim naukom razpihuje sovraštvo.

Ta zapis je izrazito zavajajoč. O tem, ali je zavajanje avtorjeva zavestna namera, ne moremo presojati, je pa indikativno, da je izpustil praktično vse, s čimer ovadba in obtožni predlog bremenita Strehovca. Ovadba in obtožni predlog Strehovcu namreč nikakor ne očitata njegovih stališč do abortusa in cerkvi niti implicitno ne očitata razpihovanje sovraštva, problem tudi ni objava imen podpisnic_kov pobude. Predmet ovadbe in obtožnega predloga je dejstvo, da se v prispevku (podpisanem s psevdonimom) na spletni strani Zavoda 24.kul.si, katere odgovorni urednik je Strehovec (in ki je bil ovaden kot odgovorni urednik), podpisnicam_kom očita »spodbujanje usmrtitev nerojenih punčk in fantkov«, odgovornost za splav 350.000 žensk, prizadevanje za izumiranje slovenskega naroda itd. , prispevek pa je opremljen s fotografijo pištole, prislonjene na trebuh visoko noseče ženske. To, ne pa stališča do abortusa, objava imen in poimenovanje podpisnic_kov z »abortivni lobi«, je tisto, s čimer po mnenju ovaditeljic_ev in tožilstva prispevek na spletni strani Zavoda 24.kul.si spodbuja in razpihuje sovraštvo.

Tudi slovenski del vesoljne cerkve je v istih težavah kot po vsem svetu in za svoj prav se bori s popolnoma istimi sredstvi. Če so težave večje, se zapre, umolkne, kar se je zgodilo letos (spet) po papeževem obisku Irske. Problemi so težki in jih ni mogoče razrešiti enostavno. Vzrok so temeljne dogme, ki slonijo tudi na starih, privzetih izročilih, med drugimi tudi na desetih božjih zapovedih, ki jih je davno pred našim štetjem zapisal Mojzes. Če je papež poskušal v katehezi nekako uveljaviti zapoved: ne ubijaj, mu pri naslednji: ne nečistuj ne gre. Zagata je skoraj nepremostljiva.

Pa vendar, tudi pri zapovedi: ne ubijaj ni možno spremeniti samo pouk. Gre za temeljno vprašanje do človekovega življenja v fizičnem in duševnem smislu. O tem ni bilo jasnih sporočil niti dejanj. Nič ni bilo rečeno o sodnih usmrtitvah v številnih državah. Pa naj so to demokratične ali totalitarne (npr.: ZDA, Kitajska) in nič o drugih grozodejstvih. Pritiski svetovne javnosti zaradi pedofilskih afer so bili tako veliki, da se jih ni moglo več utišati in še vedno v zelo katoliški Irski je papež ostal brez odgovorov. RKC je reševala te probleme znotraj sebe, v glavnem s premestitvami duhovnikov. Možni vzrok za te težave tiči v dogmi o spovedni tajnosti, ki po svoje zapira pot do sankcij pravne države.

Dejstvo pa je, da so žrtve pedofilov predvsem tudi duševno trajno zaznamovane. Zato je to hud problem tudi pri izvajanju sodnih postopkov, če do njih sploh pride.

Nasilne smrti (povzročene z vojnami, terorističnimi in drugimi načini), pedofilija, fizična in duševna mučenja potrebujejo bolj odzivno razumevanje politikov, države. Verske skupnosti teh problemov niso in ne morejo urejati, zakonodajne in sodne postopke mora z vso občutljivostjo izvajati država! Na koncu še vprašanje: pa naša država to počne? Zagotovo ne: takšni in različni ekscesi so pri nas, celo pred porodnišnico. 

Spoštovani, čutim dolžnost, da se odzovem na članek z naslovom »Marksistično pravosodje? Prej nasprotno« avtorja Petra Petrovčiča. Mi, ki smo bili dolgo brez zaposlitve in kot delojemalci in brezposelni deležni hudih zmerljivk, vemo, da je vrhovni državni tožilec Jože Kozina v državnem zboru spregovoril o dejanskih razmerah in stanju, v katerem se je znašel slovenski slehernik kot delojemalec. Tožilec Jože Kozina je pokončni mož, da je malo takih, njegova stališča pa so tako sveža v tem svetu, kjer ljudje moči zagovarjajo neoliberalizem in izkoriščanje delavnega naroda. Za tiste, ki tako zlahka izrekajo svoja mnenja o dejanskih razmerah, na primer za dr. Mateja Avblja, je samo ena možnost, da bodo spoznali, o čem sploh govorijo: naj gredo za tri mesece delat v nočno izmeno v novomeški Revoz.

S pozdravi.

Spoštovani, v skladu s 1. odstavkom 26. člena Zakona o medijih (Ur. list RS, št. 110/2006, ZMed – UPB1, Ur. list RS št. 47/2012, ZMed-B) vam pošiljamo zahtevo za popravek navedb v članku „Dobri stric iz Amerike“, ki ga je napisal Vasja Jager, in je bil objavljen v petek, 5. oktobra 2018, v tedniku Mladina in na spletni strani https:// www.mladina.si/187655/dobri-stric-iz-amerike/, ker so bile v objavljenem članku navedene neresnične in zavajajoče trditve, s katerimi je bilo neupravičeno poseženo v ugled in dobro ime AmCham Slovenija.

Popravek naj bo v skladu s 4. odstavkom 27. člena Zakona o medijih objavljen „brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu in na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen članek, na katerega se zahteva za objavo popravka nanaša, najkasneje v drugi izdaji medija po prejemu tega popravka«.

V popravku objavljenega članka se popravlja zatrjevane napačne in neresnične navedbe ter navaja dejstva in okoliščine z namenom izpodbijanja in bistvenega dopolnjevanja navedb v objavljenem članku.

Avtor članka nekatere stvari interpretira po svoje in jih predstavlja kot dejstvo, ne pa svoje mnenje. Razlika med dejstvi in komentarjem ni dovolj razvidna, da lahko bralci članka ločijo med dejstvi in avtorjevimi stališči. Vztrajno navaja, da je »AmCham Slovenija ključno lobistično združenje ameriških korporacij«, da »AmCham financira ameriški kapital in da AmCham Slovenija varuje interese ameriškega kapitala«, da predstavlja ameriške multinacionalke, ki naj bi posegale v delovanje slovenske demokracije, in da »AmCham v vlogi lobista tujih korporacij dejavno ruši nekatere osrednje projekte slovenske vlade«. Nadalje navaja, da »AmCham pomeni logično stopnjevanje pritiska ameriških vlagateljev, naj se odprodajo še zadnji ostanki državnega premoženja« in da so prireditve AmCham Slovenija namenjene »promociji pozivov k razširitvi privatizacijskega seznama in dokončnemu umiku države iz gospodarstva«, kar nikakor ne drži.

Avtor članka napačno piše tudi, da je »Partnerstvo za spremembe sredstvo za širjenje podjetniške miselnosti v javni sektor in odpravljanje ovir za zasebni kapital«, da je Partnerstvo za spremembe »izraz premišljenega, mehkega lobiranja, s katerim Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji načrtno utrjuje doktrino prostega trga in privatizacije« ter da gre za »vzvod neformalnega vpliva na vladne resorje«.

AmCham Slovenija ni lobistična organizacija, temveč je poslovna skupnost, ki povezuje več kot 370 slovenskih in mednarodnih podjetij, ki skupaj ustvarijo več kot 66.000 delovnih mest v Sloveniji. AmCham Slovenija je zasebni zavod, slovenska pravna oseba, ustanovljena s strani slovenskih in mednarodnih podjetij leta 1999. Delo AmCham Slovenija financirajo, vodijo in usmerjajo člani. Temeljni namen AmCham Slovenija, poslovne skupnosti priložnosti in optimizma, je soustvariti boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Smo člani U.S. Chamber of Commerce iz ZDA in člani organizacije AmChams in Europe, ki združuje 44 AmChamov v 42 evrazijskih državah, a omenjeni organizaciji na naše delo in namen delovanja nimata neposrednega vpliva in ne financirata našega delovanja. Prav tako na naše delo neposredno ne vpliva in nas ne financira nobena država.

Vodilo našega delovanja je povezovanje članov ter ustvarjanje novih idej in konkretnih rešitev. Ker smo prepričani, da je za spremembe v družbi potreben odprt dialog gospodarstva, znanosti, države in civilne družbe, v AmCham Slovenija skozi razvejano mrežo članov iz različnih panog povezujemo znanje in delujemo kot glas slovenskih in mednarodnih podjetij. Verjamemo v dialog in sodelovanje, zato tudi smo vedno odprti za pogovore in priložnost, da se skozi pogovor rodijo nove ideje in pobude. Podobno je nastalo tudi Partnerstvo za spremembe, izjemen projekt sodelovanja med gospodarstvom in javno upravo, kjer so mladi, vključeni

v AmCham Slovenija, predlagali, da izmenjamo zaposlene med gospodarstvom in javno upravo, da ne bomo le govorili, ampak se bomo znali tudi slišati. Partnerstvo za spremembe je v petih letih prineslo številne dobre ideje, prakse in uporabne rešitve, predvsem pa premaknilo meje in porušilo nemalo stereotipov. Partnerstvo za spremembe dokazuje, da sodelovanje med javno upravo in gospodarstvom na nov, drugačen in inovativen način deluje, skrbi za prenos znanj in odprt dialog, in še naprej se bomo trudili, da to sodelovanje še okrepimo.

S spoštovanjem.

Člani društva SRP smo zgroženi nad objavo javnega razpisa revije Demokracija in založbe Nova obzorja, d. o. o. za »izvirno slovensko pravljico, ki bo primerna za otroke do 10. leta starosti«, kar pomeni dodatno znamenje fašizacije slovenske države: skozi ta razpis se je Janševa stranka spravila na najmlajše, da bi jih pod krinko nekakšnega sprevrženega domoljubja z namenom vzgajati ksenofobno, rasistično in sovražno mladino do drugačnih posameznikov.

Navodila razpisa za pravljico pomenijo navaden pamflet v Evropi prisotnih neonacističnih gibanj. V razpisu pričakujejo »nove dogodivščine« v skladu »z domoljubnimi in družinskimi vrednotami«, ob tem pa je grozljiva navedba zgleda: Kekec gre na Kolpo branit mejo ...

Mimo takih poskusov ne smemo iti z nasmeškom na obrazu češ »ne mislijo resno«, malo se hecajo. Tovrstna »šala« je resna in zaskrbljujoč ideološki poskus ter brutalno vsiljevanje vzorcev rasističnega in ksenofobnega mišljenja najmlajšim, nič hudega slutečim otrokom.

Zato je treba take poskuse brezpogojno in glasno obsoditi.

Pričakujemo, da bo to nemudoma storila nova vlada Marjana Šarca, ki je s svojim državnim sekretarjem že poslala izjemno nevarno drugačno sporočilo. Pričakujemo, da se bodo ob politiki odzvali civilna družba, strokovna združenja, delavci v vzgoji in izobraževanju in strokovnjaki za otroško literaturo. S svojim odnosom do takih in podobnih vprašanj se je treba nemudoma distancirati in pokazati, da fašizma v svoji državi ne bomo trpeli in da se je proti njemu treba odkrito boriti!

Najostreje obsojamo razpis za pravljice, objavljen na spletni strani tednika Demokracija, saj nedopustno zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando. Verjamemo, da si vsi otroci zaslužijo človečne, odprte in strpne pravljice, ki spodbujajo empatijo, ne pa netijo sovraštvo. Le tako jim lahko omogočimo, da bodo ponotranjili osnovne človeške vrednote, ki edine omogočajo varen jutri za vse.

Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, SNG Drama Ljubljana, Mirovni inštitut, Amnesty International Slovenije, UNICEF Slovenija, Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS, Bralno društvo Slovenije, Slovenska sekcjia IBBY, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC, CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Zveza društev pedagoških delavcev, Društvo upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, Zavod MEPI - Mednarodno priznanje za mlade, SLOGA, platforma NVO za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, Mini teater, Judovski kulturni center, Vrtec viški gaj, Bajalka, zavod za založništvo in umetnost pripovedovanja, Mladinski dom Jarše, Društvo upokojencev Komandanta Staneta, Zavod Krog, Javni zavod Mala ulica - Center za otroke in družine v Ljubljani, Društvo življenje brez nasilja, Zveza tabornikov Slovenije, Društvo za novo umetnost, Društvo učiteljev gluhih Slovenije, Društvo upokojencev Poljane, 3Vitana - Center za celosten razvoj, Zveza prijateljev mladine Maribor, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Društvo Sožitje, Kulturno umetniško društvo Moment, Center kulture Španski borci, Bunker, Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje, Zavod EN-KNAP, Zavod DIVJA MISEL, Društvo za nenasilno komunikacijo, Slovenski gledališki inštitut, Društvo ljubiteljev knjig Ciproš Maribor, Medobčinsko društvo prijateljev mladine Sežana, RKS OZ Slovenske Konjice, Društvo vojnih invalidov Ljubljana, Humanitarček - društvo za promocijo humanitarne dejavnosti, Ozara Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja, Enota Ravne na Koroškem, Zveza društev Mladinski center Postojna, Kulturno umetniško društvo Coda, Cerkljanski mladinski alternativni klub C.M.A.K., Kulturno umetniško društvo Solar Pulse Music, Kulturno umetniško društvo Škofljica, Ustvarjalni laboratorij Metke Trdin, Pajn, zavod za sonaravno bivanje, Zavod Tri, Škofja Loka, PROJA, zavod za uresničevanje dobrih idej, Društvo upokojencev Kamnik, Medobčinsko društvo prijateljev mladine Ajdovščina, Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, Slovensko srbsko kulturno humanitarno društvo SREČANJE, Kulturno umetniško društvo Plac, Društvo Pupillam, Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP), Društvo Kneipp Vrhnika, Bomi, društvo ustvarjalnih otrok, Zavod Samostojen si, Zavod STUDIO 12, Društvo Center za pomoč mladim, DOBRA POT, zavod za kulturo in sonaravno delovanje, Zavod odprto srce, Društvo kRog9, RKS-Območno združenje Tolmin, Zavod PET, Zavoda RISA, Centra za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, Društvo EnaBanda, Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije, Društvo za preprečevanje osteoporoze Posavje, Turistično društvo PRLEK, Lajka, društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski, Art središče - Zavod za razvoj in umetnost, ONEJ - Društvo prekmurske pobude, Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija, Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost, Slovensko društvo hospic, Zveza društev upokojencev Slovenije - Zveza DUS, Forum Ljubljana, Zavod za umetniško in kulturno produkcijo, Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, Društvo za mlade IndiJanez, Društvo CET Platforma, Društvo Sena, Knjižnica Brežice, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Zavod Voluntariat, Društvo upokojencev Trbovlje , Popotniško združenje Slovenije, Združenje Slovensko Kubanskega Prijateljstva, Združenje Slovensko Korejskega Prijateljstva, Zavod za mladinsko popotništvo, Akademija za radovedne, Zveza društev in klubov MORiS, Društvo za kulturne dejavnosti Alternativna glasbena delavnica Gustaf, NARAVNI ZAČETKI Združenje za informiranje, svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva, Društvo Svet Staršev, Zavod za razvoj empatije in ustvarjalnosti Eneja, Kulturno ekološko društvo Smetumet, Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, Društvo za pomoč z umetnostjo Plus5, Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, DRUŠTVO RESje - prostovoljstvo na področju demence, Zavod Sploh, Zavod Ornament, Maribor, Medgeneracijsko društvo Mozaik generacij Polzela, Društvo za razvoj humanistike, Zofijini ljubimci, Društvo Ambasadorji nasmeha, Društvo življenje brez nasilja, Humana, Združenje svojcev pri skrbi za mentalno zdravje, Društvo tabornikov Rod svobodnega Kamnitnika Škofja Loka, Slovensko rodovno gibanje, društvo za kvaliteto življenja, Forum za enakopraven razvoj, Kulturno umetniško društvo Transformator, Društvo UP Jesenice, Društvo vojnih invalidov Maribor, Slovensko združenje za cirkuško pedagogiko - Cirkokrog, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju „VESELE NOGICE“, Zavod Parnas, Zavod za Razvijanje Ustvarjalnosti, Društvo Projekt Človek, Društvo prijateljev mladine občin Postojna in Pivka Po-Pi, Društvo informacijski center Legebitra, Društvo Ključ - center za boj proti trgovini z ljudmi, Društvo za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur ODNOS, Zavod KNOF so.p., Združenje DrogArt, Boreo, regijsko stičišče nevladnih organizacij Primorskonotranjske regije, Zveza društev Mladinski center Postojna, Ekologi brez meja, Društvo upokojencev Velenje, Dobrodelno društvo Tibet …

V zadnji Mladini je bila objavljena skupinska fotografija mojih kolegic na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je potekala zaključna prireditev projekta Partnerstvo za spremembe v navzočnosti najvišjih predstavnikov oblasti. Tudi sam se bil v dvorani, prireditev je bila tako rekoč obvezna in pred mojimi očmi se je odvijala predstava mojih predstojnikov, ki so se veselo in razigrano razgibavali na odru. Nekoč pred leti sem bil na predstavi monodrame v izvedbi direktorice gledališča. S kolegom sva sedela v prvi vrsti in direktorica se je na odru zvijala v tančicah in pritajeni svetlobi. Kolega je pripomnil: »Direktor ima pisarno, v kateri naj dela in vodi gledališče, ne pa da se na odru zvira in gunca afne.« Tudi moja izkušnja s partnerstvom je bila zanimiva: V podjetju, kjer sem bil vključen, so me seznanili z njihovim načinom upravljanja.

Ko pa sem jim predlagal, da se seznanijo še z aktivnostmi za pridobitev priznanja Republike Slovenije za poslovno odličnost, niso pokazali zanimanja. Vse procese in načine upravljanja jim namreč urejajo na sedežu multinacionalke v tujini. Glede na svoj dominanten položaj so si partnerstvo razlagali na svoj način. Če sem ga jaz razumel kot izmenjavo znanja in izkušenj v obojestransko korist, so ga oni kot priložnost za lobiranje, saj so mimogrede iskali informacije, ki bi koristile njihovemu projektu. Na ta način izgubljamo suverenost in postajamo vedno bolj hlapci tujih gospodarjev.

Malo pa se mi smilijo tudi sodelavci, ki bodo morali ob zamenjavi oblasti spet »guncati afne«, Bogve na katero čast in na katerem odru. 

Pošteni ljudje so bili pogosto prepričani, da so dobri sodniki tisti, ki vsem enako in pošteno sodijo. Seveda pa je bilo v preteklosti pogosto tudi drugače, saj so imeli fevdalni gospodje tudi sodno oblast s temnicami in gavgami ter pravico do obešanja podložnikov, do prve noči in še za vse drugo, kar so si poželeli. Vladarjem in plemstvu je ljudstvo vedno sodilo brez sodnikov in brez zakonov, vendar samo ob puntih in revolucijah. Vedno pa so bili sodniki pokorni elitam vseh vrst na oblasti, ki so določale zakone. V sedanjih družbenih razmerah je oblast s sodniki in odvetniki prešla na višjo stopnjo zavedanja, zato so drugačna tudi merila za sodnike, saj je vse odvisno od tega, h katerim našim elitam se politično nagibajo sodniki, odvetniki, osumljenci, prevaranti in roparji.

Pri nas je v četrt stoletja vsaka novo izvoljena oblast sprejela na tisoče novih zakonov in podzakonskih predpisov ter spreminjala vse prejšnje, da je sedaj popolna pravna zmeda. Zato je postal sodniški poklic pri nas gotovo najtežja obrt, če že ne kar umetnost. Obravnave na sodiščih so se sprevrgle v performanse z nastopajočimi sodniki, odvetniki in obtoženimi ter s protestniki pred sodišči. Ti protesti pred sodišči so še posebno zanimivi, ker tam zahtevajo oprostilne sodbe tudi za take, ki so obtoženi največjih prevar in ropanja. Sodniki so zato pogosto pri sojenju pod pritiski enako nagnjene elite. Pošteni mimoidoči z naravno pametjo in tuji opazovalci so pa prepričani, da so protesti v podporo sodiščem. Zmota je popolna.

Stari rek nas iz izkušenj že dolgo uči, da najbolj pošteno sodijo tisti, ki ne poznajo zakonov, vendar tako nepismenih ni med sodniki. Sedaj je zakonov celo preveč in so tudi taki, ki so med seboj v nasprotju, da sodniki in odvetniki lahko izbirajo, katere zakone naj uporabijo, da storilce obsodijo, po drugih jih lahko pa tudi oprostijo. Celo že obsojene lahko odvetniki na drugih stopnjah sojenja izvlečejo na prostost ter od države izterjajo še odškodnino. Po takih zakonih lahko sodišče odvzame lastniku tudi hišo, če ni plačal čiščenja greznice. Taki sodniki pa zagotovo niso dobri po srcu. Simbol sodstva je že predolgo dekle s tehtnico v roki in z zavezanimi očmi. Bi bila za današnji čas morda boj primerna lepa in razgaljena plesalka ob drogu? 

V članku o vrstnih hišah z naslovom Nazaj v prihodnost (Mladina 25, priloga Bivanje) sem napačno pripisal avtorstvo urbanističnega načrta naselja Mostec v Ljubljani. Urbanizem tega naselja so zasnovali Janez Vrhunc, Tomaž Mächtig in Urša Vrhunc, ki so s svojo rešitvijo zmagali na Natečaju za urbanistično, krajinsko in arhitekturno zasnovo naselja Mostec ob Koseškem bajerju leta 1995. Avtorji so kasneje izdelali tudi zazidalni načrt, arhitekturne projekte za posamezne tipologije stavb pa so izdelali različni arhitekti, med drugimi tudi avtorji urbanizma. Prizadetim se za napako opravičujem. 

Odgovorni urednik Mladine v svoji uvodni kolumni pravilno ugotavlja, da je kapital v Sloveniji praktično neobdavčen.

Kapital je sicer čisto abstrakten pojem in kot tak ne more biti obdavčen. Obdavčeno pa je lahko osebno premoženje lastnikov kapitala. Lastniki kapitala pa so seveda tisti družbeniki (lastniki), ki imajo svoje deleže (vložke) deponirane v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Kapital je torej entiteta osebnega finančnega vložka v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Tako vlada – v koalicijski pogodbi – kot urednik ugotavljata, da je osebno premoženje družbenikov kot lastnikov gospodarskih družb izvzeto iz strukture davčnih obremenitev. Posledica tega je dejstvo, da lastniki gospodarskih družb – kapitala – ne plačujejo davkov oziroma celo uveljavljajo socialne subvencije.

Slovenija tako predstavlja davčno oazo za »osebno« premoženje tistih slojev, ki so svoje premoženje vložili v osnovna sredstva gospodarskih družb.

Novo-stara formirana vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala k odpravi te anomalije.

Tej nameri nasprotuje fiskalni svet stare vlade, katere predstavniki so tudi v novi vladi – z zunanjim ministrom na čelu –, oziroma vplivni posamezniki, ki sestavljajo fiskalni svet.

Kot zvestega bralca Mladine me zanima, kdo so ti posamezniki oziroma ali so tudi sami lastniki gospodarskih družb (brez obdavčenega kapitala) in njihovi vsebinski argumenti, ki tej obdavčitvi nasprotujejo.

Ker ni povsem jasno, zakaj bi bili lastniki - družbeniki gospodarskih družb(kapitala) izvzeti iz obdavčitve osebnega premoženja – kot da se premoženjski delež v gospodarskih družbah ne smatra za osebno premoženje – predlagam, da vlada to anomalijo brez zadržkov odpravi, zlasti če seveda, kot ugotavlja odgovorni urednik, vpliva na rodnost in s tem nadaljnji obstoj Slovencev.

V kolikor vlada misli resno z načelom enakosti, potem ni dolžna sleherne obrazložitve v vezi s tem ukrepom. Kot zastopnik ljudstva ima vsa pooblastila sprejeti zakonski člen oziroma dopolniti obstoječega, ki je v dobrobit vseh in tako odločno stopiti na pot izravnave, to je zagotavljanja enakosti.

Sprejeti zakonski člen, ki smatra družbeništvo oziroma lastništvo gospodarskih družb za osebno premoženje, res ni zahtevna naloga, ki bi jo vlada ne mogla opraviti, razen če je ne sestavlja skupek nesposobnih povzpetnikov, ki razmišljajo zgolj v lasten interes oziroma v interes zastopnikov ter lastnikov gospodarskih družb.

Predlagam, da se za davčno osnovo določi vložek slehernega družbenika v osnovna sredstva gospodarske družbe.

Stopnja obdavčitve naj bo v začetni fazi najnižja predpisana davčna stopnja, ki trenutno velja v Sloveniji, z možnostjo njenega povečanja v primeru izboljšave skupnih gospodarskih parametrov, to je izboljšave družbene klime.

S tem ukrepom, bi poživili gospodarstvo, sprostili finančne transakcije, poživili trg z nepremičninami – tisti družbeniki z velikimi vložki v osnovnih sredstvih družbe bodo v skrbi v izogib izmikanju davčnim bremenom pričeli zmanjševati svoj delež v osnovnih sredstvih in pričeli s prodajanjem teh, zlasti pa se bodo hoteli znebiti nepremičnin -, hkrati s tem ukrepom se bo povečal obseg trgovanja in okrepil tako bančni kot zavarovalni promet.

Seveda se lastniki osnovnih sredstev s tem ukrepom ne bodo strinjali ter grozili z običajnimi floskulami, ki jih že desetletja poslušamo in sicer o odpuščanju delavcev, izpad prihodkov v proračun, itd.

V kolikor vlada in njen Prvi minister resnično zastopata načelo enakosti posameznikov v družbi, je sprejetje ukrepa nuja, spričo katerega so vsi ostali ukrepi zgolj kozmetični popravki in krinka za ohranjanje statusa quo. Vlada, ki misli resno s spremembami, je dolžna pozabiti na priljubljenost, zlasti na priljubljenost pri najbolj privilegiranih slojih, ki že od osamosvojitve (privatizacije) s pridom izkoriščajo vse vzvode neformalnega demokratičnega odločanja, to je podkupovanja-lobiranja.

P.S.:

Enakost zagotavlja naravno ravnovesje, harmoničnost in izravnava individualne razlike, ki spodbujajo agresijo in sovražnost. Tovrstna obdavčitev izravnava krivice in protekcije, ki jih izkorišča najbolj sebični in premožni sloj posameznikov, ki imajo osebna premoženja v celoti na poslovnih računih svojih gospodarskih družb in so brez „uradnih“ osebnih dohodkov, njih šolo obvezni otroci pa uveljavljajo subvencije iz skupnega-državnega proračuna. 

V 39. številki letošnje Mladine je Borut Mekina na strani 20 citiral Rada Genoria oziroma njegove, po mnenju avtorja članka, »anekdotične spomine«. Takole pravi: »Najbolj tragikomičen je bil čas finančne krize, ko so se evropski finančni ministri srečevali skorajda vsakodnevno na zgodovinskih sestankih, od katerih je bila vse bolj odvisna tudi usoda Slovenije. »No na teh sestankih pa žal slovenskega finančnega ministra nihče ni spoznal. Namesto njega sem na sestankih prisostvoval jaz. Navadno sem sedel zraven francoske finančne ministrice, ki je ves čas mislila – kot mi je zaupala kasneje – da sem slovenski finančni minister jaz,« se spominja.«

Kot odziv na ta zapis naj navedem, da sem se ves svoj mandat od novembra 2008 do februarja 2012 sestankov finančnih ministrov članic EU (ECOFIN) in sestankov finančnih ministrov držav evroskupine redno udeleževal. Če se prav spominjam, me je enkrat, zaradi mojih neodložljivih obveznosti drugod, nadomeščala državna sekretarka mag. Mateja Vraničar. Pred vsakim sestankom evroskupine in nato ECOFIN-a so nam odgovorni na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji pripravili ustrezno strokovno informacijo in nam jo tudi v živo, na kolegiju, obrazložili. V svojem mandatu sem sodeloval z dvema Stalnima predstavnikoma, veleposlanikoma, Republike Slovenije pri Evropski uniji: mag. Igorjem Senčarjem (od novembra 2008 do septembra 2010) in dr. Radom Genoriem (od septembra 2010 do februarja 2012). Veleposlanika sta me spremljala na sestankih finančnih ministrov EU (ECOFIN), ne pa na sestankih finančnih ministrov evroskupine. Kadar sem bil iz takšnega ali drugega razloga odsoten od mize, za katero se je odvijalo zasedanje, me je pri njej nadomestil naš veleposlanik. Dr. Rado Genorio me je na primer nadomestil za kakšno uro, ko je bil sestanek ECOFIN-a v Luksemburgu in sem imel s sodelavkama zamudo zaradi težave s prestopanjem na letalo pri letu iz Frankfurta v Luksemburg.

Na sestankih finančnih ministrov ECOFIN-a sem bil aktiven, ko sem predstavljal interese Slovenije, na sestankih finančnih ministrov evroskupine pa tudi pri večini vprašanj, ki smo jih obravnavali. V obdobju mojega mandata je imela Slovenija velik ugled. 

Pod gornjim naslovom je arhitekt Nejc Černigoj objavil članek z opisom razmer na področju urejanja prometa v Sloveniji, predvsem ob večjih mestih. Pri tem je izpostavil prednosti železniškega prometa, pomanjkljivosti pri nas, in opisal razmere na tem področju pri tujih vzorih. Pomembno je njegovo opozorilo, da »prometnih zagat v mestih ne bomo rešili s povečanjem zmogljivosti avtomobilske infrastrukture«. Izpostavlja kot večji prometni problem pri nas dnevne migracije na in z dela v mestnih središčih iz okoliških krajev. Za ta problem bi bilo nujno vzpostaviti ustrezne in primerno opremljene ter usposobljene železniške povezave kot omrežja »primestnih železnic«, predvsem tudi navezati na glavno mesto Ljubljana. Tak način prometnega urejanja se imenuje »trajnostni prometni model«, je podlaga za »trajnostni prostorski razvoj«, in za zdravo bivalno okolje. Poleg vsega je tudi dosti bolj racionalen v vseh pogledih rabe neobnovljivih virov in daleč najmanj obremenjujoč za okolje z emisijami. Vse to je podlaga za vsebine EU Direktiv s področja varstva okolja, strategij, itd. Moralo bi biti vključeno tudi v novi Nacionalni program varstva okolja, v energetski razvojni model, v prometno strategijo RS (pa sploh ni tako!), in v drugo dokumentacijo na podrejenem nivoju. To postavlja zahteve tudi za državni program izgradnje cest in železnic, kot so 3. razvojna os od avstrijske meje na severu, preko Celja, do Bele Krajine in hrvaške meje na jugu (ki popolnoma zanemari potrebo po železniški povezavi), 2. tir Divača-Koper (nejasnosti glede potniškega prometa), za povezavo od Postojne in italijanske meje do Hrvaške v Jelšanah, itd.. Vse te prometnice napajajo z nepotrebno množičnim in ne-vzdržnim avtomobilskim prometom tudi glavno mesto Ljubljano.

Za Ljubljano so take zahteve že od leta 2010 vgrajene v Občinski prostorski načrt (OPN MOL) – strateški del. Zahtevano je povečanje uporabe javnih prevoznih sredstev, od tega predvsem po železnici za primestne navezave. Za (primestno) progo Kamnik-Ljubljana je bil izdelan tudi študijski elaborat za potrebe primestnega prometa, nagrajen z mednarodno urbanistično nagrado, vse je ostalo do danes nerealizirano. Tudi na novo načrtovani »tivolski lok« za obvoz Ljubljane s strani tovorne proge med Jesenicami in Koprom ni najbolj na mestu: zaradi pričakovane povečane intenzivnosti tovornega prometa po njej (za cca 3x?) povečuje obremenitve intenzivno naseljenega prebivalstva ob progi s hrupom, vibracijami, itd. Za tovorni promet je bila dolga leta načrtovana železniška proga in tovorna postaja severno mimo Ljubljane, ter zahodno od Rožnika. O tem so »medli« podatki samo v strateškem delu OPN MOL. Enako velja za »tretji pas« na avtocestni obvoznici – z vsem samo »gasimo požar«.

Pred kratkim je bila objavljena vest o ukrepih EU Komisije proti Sloveniji (Delo, Proti geodetom Dolenjci vložili tožbo, https://www.delo.si/ novice/slovenija/proti-geodetom-dolenjci-vlozili-tozbo-91037.html), ko so se prebivalci in lastniki zemljišč iz Novega mesta pritožili zaradi postopkov umeščanja v prostor za del 3. prometne razvojne osi.

Jasno je bilo izpostavljeno stališče EU Komisije, da mora Slovenija popraviti nepravilnosti pri načrtovanju in sprejemanju Državnih prostorskih načrtov, ki niso bili obravnavani v okviru določil EU Direktiv, kar je Slovenija sicer za naprej popravila z novo prostorsko in gradbeno zakonodajo (če to zdrži?), stare dokumente bi bila pa dolžna s tem ponovno uskladiti. Enako bi morala torej storiti z »razvojnimi« modeli, strategijami in programi!

Le kako naj državljani, prebivalci Slovenije in volivci, prepričamo odgovorne vladajoče strukture, da že enkrat delujejo okoljskim in bivalnim razmeram trajnostno in dolgoročno v prid (ob tem tudi ekonomsko!), ne pa »po liniji najmanjšega odpora« po bližnjicah in ob lobističnih pritiskih (avtoprevozniki, trgovci z avtomobili, tudi novimi električnimi, ipd.) urejajo prostor in transportne povezave škodljivo in neracionalno.

Po dolgih porodnih povolilnih mukah smo 13. septembra le dobili 13. vlado. Vlada je sicer manjšinska (s 45 glasovi za in 34 proti), vlada pa je. Nove volitve, nova vlada, so dogodki, ki tudi znova predramijo zaspalo upanje volivcev v boljši danes. Problem je v tem, da politiki ponujajo boljši jutri, ki kot kažejo izkušnje, nikoli ne pride. Mnogi vidijo problem te vlade v specifični in asimetrični vlogi oziroma ne/podpori Levice. Namreč, ta si je zagotovila najboljši položaj. Njena podpora je ključnega pomena pri sprejemanju pomembnih vladnih odločitev (npr. pri sprejemanju in izvrševanju proračuna, ali najpomembnejših pravnih aktov) in nikakršna pri prevzemanju odgovornosti. No, če smo iskreni, tako predstavniki pozicije kot tudi opozicije za svoje poslanstvo predstavnikov ljudstva ne nosijo nobene formalne odgovornosti. Enako velja na lokalni kot na državni ravni.

Dandanes naša politična in pravna praksa afirmirata znano reklo, da politiki za svoja dejanja ali opustitve odgovarjajo predvsem politično. To se pravi, najprej jih izvolimo, nato spremljamo (večinoma ne spremljamo), kako upravljajo državo ali lokalno skupnost, nazadnje pa jih za njihovo ne/delo nagradimo s ponovnim mandatom ali pa jih ne/zamenjamo z novimi obrazi. Podlaga za kovanje kaste političnih obrtnikov, kar predstavlja negacijo načel in principov demokracije, se nahaja v naši pravni ureditvi. Ustava RS v 83. členu določa, da poslanec državnega zbora ne more kazensko odgovarjati zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Iz 100. člena ustave izhaja enako za člana državnega sveta. Poleg tega sodnika ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri sodnem odločanju (134. člen ustave). Torej, politiki so pravno oz. kazensko in odškodninsko ekskulpirani odgovornosti. Ampak, zelo dobro nagrajeni od davkoplačevalcev, tudi takrat ko jim je izrečena nezaupnica. Zato ne čudi ta brezobzirni boj posameznikov, da se na vse načine dokopajo politike in vladanja nad drugimi ljudmi. Imeti moč nad drugimi oz. vladati brez odgovornosti za svoja ne/dejanja, je najbolj nečastno početje. Družba, ki hoče svojo komunikacijo oziroma eksistenco temeljiti na načelih humanizma, empatije in solidarnosti, mora biti naloga oblasti kot institucionalizirane in legitimne politične moči volivcev. Torej, politiki naj bi nekaj znali o svojem delu, naj bi imeli vsaj minimalni čustveni koeficient ter bili odgovorni za svoje ne/delo.

Niti pravna država niti demokracija, kot dva temeljna stebra delovanja skupnosti, danes nikjer po svetu, ne delujeta. Žrtev nedelovanja stebrov varnosti posameznika pa je, esencialna prvina preživetja človeške skupnosti in človeka kot družbenega bitja, pravičnost. Ja, gre za moralni princip, ki se ga ne da kapitalno kvantificirati, zato ga neoliberalni kapitalizem ne pozna in ga zavrača. Pravičnost ni ne pravna, ne ekonomska in ne politična kategorija, ampak predvsem humanistična kategorija, ki temelji na načelih empatije, solidarnosti in soodvisnosti. Torej, pojmov, katerih so politiki v predvolilnem času polna usta. Politika je predvsem javni posel, kar pomeni, da enako, preko uveljavljanja aktivne in pasivne volilne pravice, pripada vsem volivcem. Zato je težko razumeti nekoga, ki se poteguje za tretji mandat (pasivna volilna pravica) kjerkoli v politiki (na državni ali lokalni ravni), da brez kančka sramu izgovarja besede demokracija, morala, pravičnost, poštenje, in podobno.

Tako kot politika, ki pripada vsem, je demokracija princip, ki omogoča vsem, da vladajo in da so vladani. Te dni je prav srhljivo prebirati po časopisih napovedovanja lokalnih politikov (še posebej županov) o njihovi nenadomestljivosti in večnosti. Vladanje za njih ni demokratični princip življenja skupnosti, ampak od boga podeljeno poslanstvo. Vztrajanje na oblasti enih in istih je vprašljivo dejanje, s katerim se kaže prezir do vladanih. Volivce ima večina oblastnikov za nesposobne, kajti če bi bilo drugače, bi tudi oni izkoristili svojo pasivno volilno pravico? A, temu že zdaleč ni tako. Medijska prepoznavnost ljudem daje atribute, ki jih ti dejansko nimajo. Da ne omenjamo pošasti birokratizma, nepotizma in drugih nečednosti, ki se jih oprijemajo oblastniki. Tako politika kot demokracija sta pojma, ki sta zlorabljena v življenju sodobnega polisa, ki ga lahko mislimo kot katerokoli politično skupnost. Ljudem nikakor ne pride do živega preprosto dejstvo, da je politika antropološka potreba. Tako kot zatrjuje Aristotel – človek je politična žival, torej napotena na sobivanje z drugimi ljudmi. Res je, da smo ljudje posamezniki, individuumi, toda imperativ in pogoj individualizma je življenje v družbi pravičnosti.

Moderno družbo namreč lahko razumemo kot dva svetova, ki tvorita celoto. »Eden je svet socialnega vsakdana, kjer se vzpostavljajo relacije med posameznikom in družbo, medtem ko je drugi svet formalnih in institucionaliziranih odnosov v družbi, tj. svet sistema. Hkrati je v tako zastavljeni shemi moč opaziti tri tendence v moderni družbi. Prva je dezintegracija sveta posameznik-družba, nadvlada in dominacija individualizma; druga tendenca je integracija človeka v sistem, premoč in dominacija sistema nad človekom in družbo. Tretja tendenca se kaže kot objektivno «topljenje» družbe in prehod v sistem formalnih in institucionalnih odnosov. Posameznik kot organsko bitje vse bolj pripada masi, medtem pa kot državljan sistemu številk, preko katerih ga sistem lahko identificira in kontrolira (Cifrić, I., 2012)«. Razkroj družbe in oddaljevanje države od ljudi botruje nastanku »odvečnih ljudi«. Ta kategorija ljudi so produkt brutalnosti sodobnega časa. »Bolj kot se tehnološko razvijamo, več ko je koncentracije kapitala, moči, produkcije, bolj so ljudje odvečni. Dobesedno odveč, ker dela za vse ni, zunaj dela pa po uničujoči kapitalistični logiki človek naj ne bi bil vreden obstoja (Ilija Trojanow, Objektiv, 8.9.2018)«.

Zygmunt Bauman v svojih razmišljanjih v najnovejšem delu Retrotopija, da bi opisal nevzdržnost odnosa države in družbe, citira tudi Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države -, kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo. Neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah (J. Markeš, Delo, 4.09.2018)«. Preprosta misel, »nihče ni bog ali zverina, da bi bil sam sebi dovolj« (Aristotel), na najboljši način predstavi esenco človeka kot družbenega bitja in politike kot fenomena. Kako človeka približati politiki, državo družbi, je vprašanje, na katerega lahko odgovori aktivno državljanstvo in politična kultura. Z »zaužitjem« politične kulture bi si ljudstva znala prislužiti boljšo oblast, kot jo imajo danes. Namreč, »kazen, ki si jo naloži moder človek, ko zavrne sodelovanje v politiki, je ta, da mu vladajo slabši od njega. (Platon)«. Torej, če hočemo spreminjati svet, spremenimo sebe. Postanimo politična bitja in na prihajajočih lokalnih volitvah aktivirajmo tudi svojo pasivno volilno pravico, sicer so volitve nesmiselne. To je prvi korak. Seveda, za spremembe so na voljo tudi ukrepi, a o tem ob drugi priložnosti. 

Državljani in državljanke Republike Slovenije, ki smo iz etičnih razlogov izbrali veganski ali vegetarijanski način življenja, zavračamo okrožnico razširjenega pediatričnega kolegija glede prehrane v vrtcih in šolah kot neustavno, neetično in nedemokratično.

1. Okrožnica napeljuje, da je veganstvo ali vegetarijansko »medicinsko neutemeljeno«. Številne družine in posamezniki smo izbrali takšen način prehranjevanja iz zdravstvenih razlogov. Svetovna zdravstvena organizacija je rdeče meso in predelane mesne izdelke označila za potencialno rakotvorne.

2. Veganstvo ali vegetarijanstvo ni »dieta«, temveč etična in ekološka odločitev. Neetično je bremeniti zdravstvo zaradi »potrdil« za vegansko ali vegetarijansko prehrano zdravih otrok v vrtcih in šolah. Nasprotno Svetovno zdravstveno organizacijo skrbijo zdravstvene posledice čezmernega uživanja živalskih izdelkov otrok v Evropi.

3. Britanska fundacija za nutricionistiko, Ameriška akademija nutricionistov in dietetikov, in strokovna združenja iz Kanade, Avstralije in Italije, podpirajo vegetarijansko in vegansko prehrano otrok - torej ni nobenih medicinskih zadržkov za to prehrano.

4. Odkar obstaja možnost pobud vladi, je največ podpore prejel predlog za postopno zmanjšanje živinoreje. Po sklepu evropskih poslancev, mora Evropa do leta 2030 doseči postavljene okoljske cilje – tega ne bo dosegla s tem, da v prehrano otrok sili živalske izdelke in ohranja sedanjo stopnjo subvencionirane živinoreje. Združeni narodi, kateri članica je Slovenija, pozivajo k povečanju veganske prehrane.

5. Rastlinske beljakovine so cenejše za državni proračun kot živalske. Zaradi večjega števila kronično bolnih otrok zadostujeta dva jedilnika v vrtcih in šolah: »mešani« in »dodaten«: brezalergenski, brezglutenski in veganski.

6. Če je cilj države zdravje otrok, naj se ukvarja z vzroki (!) za debelost, kronična obolenja in alergije vse večjega števila otrok in ne z diskriminacijo veganov in vegetarijancev. Evropska stroka svari, da se mora živinoreja zaradi ekološke nevzdržnosti prepoloviti do leta 2050, kar naj odraža v jedilnikih, ki vsebujejo manj mesa in mleka.

7. Bistvene premike v znanosti je dosegla civilna družba in razvoj etike. Sicer je znanost trdila, da so ženske umsko bolj zaostale od moških, da je istospolnost treba zdraviti z elektrošoki ter, da barva kože določa stopnjo inteligence. Naloga družbe je, da humanizira znanost, ki je prevečkrat ujeta v kapitalske interese.

8. Zahtevamo posodobitev prehranskih smernic v slovenskem zdravstvu.

9. Pričakujemo umik okrožnice, v nasprotnem bomo o kršenju človekovih pravic, diskriminaciji otrok in zatiranju prehrane, ki podpira sprejete ekološke smernice, katerih podpisnik je tudi Slovenija, obvestili organizacije in medije v tujini.

Povezava do peticije je dostopna tukaj

Jadranka Juras, pevka in aktivistka za pravice živali

Jure Vrhovnik, član Veganskega društva, soavtor Poziva vladi

Ksenija Vesenjak Kutlačič, Zavod za zaščito rejnih živali Koki

dr. Jerneja Tomšič, raziskovlka v City of Hope, onkoloski inštitut, Duarte, CA, ZDA

dr. Katerina Vidner Ferkov, urednica Zdravo Slovenija

Nataša Šram, predsednica Društva Svet Staršev

Slovensko vegansko društvo

Gregor Kos, so-predsednik Za Zdravo Družbo

Jagoda Tkalec, aktivistka in študentka politologije

Marsikaj je bilo na svetu in pri nas spoštovanega, ker je veliko dobrega obetalo, vendar se je prepogosto sprevrglo v nasilje in celo v vojne norosti. Tako je Alfred Nobel izumil dinamit, da bi ljudje lažje gradili svoje domove in palače iz trdega kamna ter vrtali predore skozi kamnite gore do dobrih sosedov, zato so iz njegove zapuščine ustanovili Nobelovo nagrado za mir. V zadnjem obdobju je odbor podelil to nagrado prejšnjemu ameriškemu predsedniku in sedanji predsednici Burme, ki sta v vojnah z dinamitom in drugim orožjem najbolj uničevala svet, rušila in morila ter razselila na milijone ljudi iz svojih domov, celo na druge celine. Se je nagrada za mir sprevrgla v nagrado za vojne?

Prejšnji ameriški predsednik je nadaljeval vse vojne svojega predhodnika, ob tem je zakuhal še nove, ki jim ni videti konca. Saj dobro vemo, da je ameriška orožarska industrija daleč najbolj močna in donosna na svetu, vendar se orožje vseh vrst najbolje prodaja v vojnah, v miru pa ob strahu pred sovražniki, ki se jih izzove ali si jih izmisli. Zato je prva naloga predsednika, da po izvolitvi več kot samo z obrestmi povrne orožarjem denar za volitve. Burmanska predsednica si očitno misli, da si zasluži mir po vsem svojem dolgoletnem trpljenju v hišnem priporu, verjetno je zato pustila pri miru svoje generale, ki so požigali domove, pomorili sto tisoče in pregnali v sosednje države skoraj vse preživele ljudi muslimanske skupnosti Rohingja. Saj je vendar dobila nagrado za mir, ne pa za vojno s svojimi generali.

Če bo šlo tako naprej, bo po novih merilih verjetno naslednji kandidat za Nobelovo nagrado za mir sedanji ameriški predsednik, ki je najbolj zaslužen za sedanje krute vojne po svetu in za trgovinski nemir na vsem planetu. Lahko bi bil tudi zadnji s to prestižno nagrado, če bi v trenutnem besu sprožil svetovno vojno z atomskim orožjem, ker bo potem zavladal mrtvaški mir na vsem našem planetu. 

Članice in člani Centra FemA – zavoda za transformativne študije in delovanje in FemA – Feministične akcije skupaj s podpornicami in podporniki po medijskih informacijah o povezavi med Luko Koper in zvezo Nato in temeljitem premisleku zahtevamo od poslavljajoče se slovenske vlade in vlade, ki je nastopila mandat, odgovornost in primerno ukrepanje v zvezi z izpostavljeno problematiko.

Vsaka pogodbena in druga povezava med Luko Koper in zvezo Nato bo ogrozila okolje in prebivalstvo na spodaj nanizanih področjih. - Prometna varnost: avtocestna povezava med Koprom in zaledjem Obale ter v druge slovenske regije, zlasti do Ljubljane je že v obstoječih okoliščinah močno ogrožena. Ne mine dan, da mediji ne bi poročali o nesreči ali zastoju na tem delu cestnih povezav. Tudi promet v obratni smeri je zaradi sedanjih poslov Luke Koper otežen in rizičen. Avtocestna signalizacija kar najpogosteje sporoča voznikom tovornjakov, da dovoz v Luko zaradi zasedenosti terminala ni možen. Prometne varnosti in obremenitev tovornega prometa ob sedanjem stanju cest nikakor ne gre slabšati. - Okoljska primernost: hrup iz Luke Koper je že v aktualni situaciji slišati v istrsko zaledje pod določenimi pogoji tudi do petnajst kilometrov daleč. Izpuhi tovornega prometa so znatni, veduta Kopra pa izjemno poslabšana zaradi količine izpostavljenega tovora. Dodatna obremenitev v aktualni situaciji bi stanje privedla do kulminacije.

- Politična zanesljivost upravne oblasti: vlada v odhajanju je skupaj z odgovornim ministrom v Karlom Erjavcem prekršila obljubo, da bosta v obdobju pred volitvami opravljala zgolj tekoče posle. Kot je značilno za sporne politične poteze, se je odločitev za obravnavano sodelovanje z zvezo Nato spočela nelegitimno in brez širšega konsenza in obzirnosti glede dobrobiti prebivalcev in prebivalk Slovenije in njenega ozemlja. Obenem je bila objava o odločitvi in njenih posledicah zavajajoča, povsem v skladu z nezaupanja vrednim načinom uveljavljanja političnih odločitev: problematičen odnos politike do Luke Koper kot predlagane pogodbene partnerice, neupoštevanje širših okoliščin, zavajanje, da naj bi šlo zgolj za komercialni interes zveze Nato, hitra vprega Luke Koper v vojaške aktivnosti Nata, da bo prebivalstvo postavljeno pred izvršeno dejstvo. Kot da to ni dovolj, se je navsezadnje pojavila še novica, da je zunanji minister v odhajanju govoril neresnico, saj je Nato potrdil, da želi v koprskem pristanišču svojo logistično točko. Nadaljnje izvajanje odločitve je bilo preloženo na novo oblast, ki ima že tako opraviti z veliko nerazumnih in škodljivih ovir, še preden utegne izboljšati obče mnenje o vladajoči politiki, kar je njena pravica in legitimna možnost. - Mirnodobno bivanje v Kopru in njegovi okolici: z realizacijo odločitve bo zveza Nato utrdila svojo prisotnost na severnem Jadranu, četudi že Natova letalska baza v Avianu slabša bivanjske razmere tudi na slovenski strani (hrup vojaških reaktivcev, delovanje protiraketnega ščita). Naivno je misliti, da tovrstna širitev in utrjevanje sodelovanja z Natom veča naše mirnodobne možnosti. Prav nasprotno, Slovenija bo (?) / bi tako postala ena pomembnejših tarč na teritoriju srednje Evrope in samo zelo naivno, nezgodovinsko mišljenje verjame, da se razmerja moči na svetovnem militantnem poligonu ne utegnejo zelo hitro spremeniti.

Namesto širitve militarističnega sodelovanja Slovenije v primeru nameravane povezave Nata z Luko Koper zahtevamo in pričakujemo sledeče vladne ukrepe in drže.

- Pomoč Luki Koper pri zagotavljanju dobrega gospodarjenja v skladu z družbeno in okoljsko odgovornostjo glede izboljšanja vplivov na okolje in pospešenega urejevanja navezujoče se prometne infrastrukture na transparenten, etičen in za prebivalstvo dobrohoten način. - Zavezanost političark in politikov v sferi državne uprave k preseganju kratkovidnih in netransparentnih politik z uveljavljanjem humanih in trajnostnih rešitev. V prid uveljavljanja etične politike zahtevamo, da spričo opisanega nelegitimnega političnega delovanja odgovorni nosijo posledice, zlasti predhodni zunanji minister Karl Erjavec. Za začetek je nujno ustaviti vsako dogovarjanje z zvezo Nato, ki se nanaša na Luko Koper.

- Oblikovanje medresorne skupine za izdelavo in udejanjanje programa zaščite Južne Primorske pred nepremišljenimi odločitvami in posegi in v okviru tega izdelava in izvedba projekta cone miru, sožitja in varovanja okolja.

— izr. prof. dr. Renata Šribar, prof. Barbara Korun, izr. prof. dr. Mojca Urek, prof. Samo Krušič, doc. dr. Olga Poljšak Škraban, mag. Polona Mesec, red. prof. dr. Vesna Leskošek, red. prof. Tanja Rener, doc. dr. Nina Vodopivec, dr. Luna J. Šribar, prof. dr. Rajko Muršič, dr. Miklavž Komelj, prof. Radovan Jenko, dr. Simona Zavratnik, Branko Gradišnik, , prof. dr. Friderik Klampfer, prof. dr. Rajko Muršič, zasl. prof. dr. Maca Jogan, Irena Woelle, Brane Mozetič, Maja Novak, red. prof. dr. Vesna Mikolič, doc. mag. Zora Stančič, prof. dr. Sonja Žorga, dr. Alenka Spacal, Suzana Tratnik, Brane Solce, mag. Milada Mirkovič, izr. prof. dr. Tonči A. Kuzmanić. dr. Darij Zadnikar, izr. prof. dr. Boris Vezjak in drugi

Samo Fakin bo najverjetneje postal minister za zdravje. To delo ne obsega le pridobivanja več denarja za ta ključni resor, kot se včasih zdi, temveč, da se ciljno usmerjeno posveti poglavitnim problemom zdravja (ne le zdravstva). Po osnovnem vodilu SZO je treba: ‘’preprečiti, kar je moč preprečiti’’, in ‘’zdraviti, kar je mogoče zdraviti’’. Vsakodnevno še največ izvemo o gnečah, nesrečah in žrtvah prometa (okrog 100 na leto), preprečevanje nesreč ima skoraj ekskluzivno pozornost medijev in resorjev, AVP vodi številne kampanje v vseh mogočih oblikah. Uspešni so, kar je prav, a je nesorazmerno v primerjavi z drugimi zdravstvenimi problemi, ki zahtevajo mnogokratnik več žrtev. Moramo se zavedati celotne slike, pri nas pa vlada namerno ustvarjena nevednost! Manj se namenja za samomore (400 žrtev na leto). Še manj pozornosti in sredstev se namenja preprečevanju kajenja (3600 žrtev na leto in nad 100.000 kroničnih bolnikov), alkoholizma (in tveganega ali škodljivega pitja alkohola – 900 žrtev), ali sladkorne bolezni (več kot 100.000 kroničnih bolnikov). A tukaj ne moremo več mimo regulacije teh izdelkov, za kar določena industrija želi, da se o tem ne bi niti pogovarjali. A zakaj ne bi šli po poti FDA v ZDA, ki bo v bližnji prihodnosti zmanjšala količino nikotina v cigaretah za 20x (o tem žal pri nas ni nihče poročal, ne STA, ne RTV, …) in tako odpravila cigarete? Zakaj ne bi zmanjšali količine dodanega sladkorja v groteskno presladkih pijačah – recimo s 100 in več g/L pijače pod 50 g ali 40g sladkorja/L pijače, kar je še vedno zelo sladko? To so uresničljive in logične rešitve. Šele to bo prineslo pravo svobodo potrošnikom. Vsak si še vedno lahko sam dosladka, lahko tudi iz vagona, kot to počnejo v industriji, če ima prostor. Izdelek postane šele z uresničitvijo nekih pravil smiseln, oz. zadostno kakovosten in varen, tako kot mora vsak avto imeti delujoče zavore in uresničiti številne varnostne (in ekološke) zahteve.

Zakaj so cigarete namerno tako zasvojljive, trafike pred šolami, cigarete vsakodnevno nezakonito prodajajo mladoletnim, na pepelnikih še vedno namerno reklamirajo tobačne znamke, čeprav je to od marca 2017 prepovedano; kako je to možno? Prava osvežitev je, kako je Borut Mekina poudaril bistveno: poleg zakona o zdravstvenem zavarovanju, ki je v mnogih različicah pripravljen, in bi prinesel dodatnih 60 mio. Eur v zdravstveno blagajno, se je treba izkazati na najpomembnejših področjih. Logično je, da minister govori o cigaretah in sladkih pijačah, in najbolj nas zanima, kaj bo naredil na tem področju. Pri tem ga bomo morali držati za besedo, ko je obljubil bistven dvig trošarin, recimo cena cigaret 10 eur na škatlico ni daljna iluzija, ampak realnost v številnih naprednih, tudi evropskih državah. V Avstraliji so cene že danes čez 20 eur, v Sloveniji pa pod 4 eur! Spomniti je treba, da se je to s strani MZ že predlagalo in načrtovalo, a so v praksi lobisti industrij na ‘’pomembnem’’ Ministrstvu za finance to pretopili v mizerno majhna večkratna povišanja, skupaj s cenovnim izigravanjem industrije: cene so šle navzgor le po 10 centov (kar omogoči še oglaševanje s cenami). Hkrati bo potrebno enako kot doslej razkrinkati mehanizme lobiranja, plačane študije v sramoto Univerze v Ljubljani (npr. Domadenik in sod. na EF po naročilu tobačne industrije), študije po naročilu zavarovalnic … kot je to počel izvrstni Mekina. Potrebno je končno sistemsko preprečiti te zlorabe znanosti. Končni cilj je zdravje in dejansko zmanjšanje porabe škodljivih izdelkov. Če bo minister Fakin v tem dosleden in uspešen, bo dobil prestižno nagrado SZO kot ministrica Kolar Celarc in bo šel v zgodovino kot uspešen minister. Ne sme pa pričakovati zahvale medijev iz spodnjih registrov verodostojnosti in neodvisnosti, prav gotovo bodo na raznih poptevejih ipd. spet oddaje, kjer bo vpitje o korupciji … Seveda so dobavitelji, ki ob tem zaslužijo (in to z dogovarjanjem), na preprečevanju teh anomalij je treba delati. A v resnici je največja korupcija to, da so problemi, ki sem jih navedel, nerešeni, da še vlada takšno sprenevedanje, kljub vsem informacijam, ki jih imamo. Uspeh nove vlade in ministra za zdravje bo merjen predvsem po teh kriterijih. 

Kot Cerkev pojmujem predvsem rimokatoliško cerkev kot institucijo. Vse od osamosvojitve dalje Cerkev izkazuje vse večje zahteve do države po vrnitvi tega ali onega (tudi gozdov in celo naravnih biserov Slovenije), takšnih in drugačnih pravic in privilegijev (vojni kurati, razne izobraževalne ustanove pod okriljem Cerkve ...) Vse to so ji omogočale vsakokratne vlade, ki so imele praviloma servilen odnos do nje. Do države ima izrazito zajedalski odnos. Kadar ji državni zakoni gredo na roke, zahtevajo vse pravice, kadar pa ne in so v vlogi toženca, pa se sklicujejo na kanonsko pravo in se sprenevedajo. Dvoličnost Cerkve in njena moralna sprevrženost sta stalnici, a to, kar letos kulminira v grozljivih razsežnostih cerkvene pedofilije in očitnem sistematičnem dolgoletnem prikrivanju spolnih zlorab, je kaplja čez rob. Sprašujem se, kaj naj bi Cerkev naredila dobrega človeštvu v dobrih 16 stoletjih svojega obstoja, da potem lahko to vse počne oziroma jo nihče pri tem ne ustavi? Vsa njena zgodovina od 4. stoletja dalje, je skorajda neverjetna kronologija nasilja do drugače verujočih, lakomnosti, moralne izprijenosti, incestov, spolnih zlorab in prevzetnosti rimskih škofov in nižjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki kar traja in traja. Še danes. In Evropa naj bi temeljila na krščanskih vrednotah!

Kar zmrazi me, ko pomislim na te“vrednote“ in kdo vse se istoveti z njimi. Če začnem morda pri vojnah ali katerikoli drugi aktivnosti, kjer je bil glavni namen utrditev položaja Cerkve, širjenje njenega vpliva in pridobivanje gmotnih koristi. To so bile križarske vojne (od 11 - 13 st.). Poboj Katarov v južni Franciji. Odkritje Amerike koncem 15.st. je pod okriljem španske krone odprlo nov neizčrpen vir bogatenja. Grozodejstva zavojevalcev v imenu križa, nasilno pokristjevanje domorodcev v Novem svetu in plenjenje konkvistadorjev. Papeška in potem še španska inkvizicija. Čarovniški procesi. Protireformacija v Evropi v 16. in 17. st. in verske vojne ... V 20. stoletju je v španski državljanski vojni (1936 -1939) Cerkev bila na strani vodje fašistov, caudilla Franca. Leta 1973 je v Čilu v državnem udaru proti zakonito izvoljeni socialistični vladi prišel na oblast fašist Augusto Pinochet. Cerkev mu stoji ob strani, kot tudi prevratnikom tri leta kasneje vArgentini (tudi kardinal Jorge Mario Bergoglio!). Skratka, Cerkev je vedno bila na strani tistih oblastnikov, od katerih je pričakovala predvsem korist zase. In kaj je dobrega naredila Cerkev v naših krajih od 8. stoletja (pokristjevanje Alpskih Slovanov) pa do danes ? Za časa protireformacije je leta 1600 Cerkev dala požgati ca. 2000 knjig slovenskih protestantov. Med 2. svetovno vojno je sodelovala z okupatorjem, zlasti to velja za duhovščino v Ljubljanski pokrajini (Provincia da Lubiana). Po vojni ji je komunistična oblast pristrigla peruti, a je takoj po letu 1991 začela olepševati svojo podobo. Novodobni „zgodovinarji“ so hiteli z relativizacijo in celo omalovaževanjem partizanskega boja, na drugi strani pa so zmanjševali in celo opravičevali sramotno kolaboracijo Cerkve z okupatorjem.

Glavna vzvoda Cerkve, s katerima obvladuje svoje občestvo, sta brezprizivno podajanje cerkvenega nauka in vcepljanje strahu (in zato je poleg treh tudi še četrti totalitarizem - cerkveni namreč !) Privzgojen strah, podkrepljen z grožnjo takšnega ali drugačnega kaznovanja, je tisti, ki drži ljudi v slepi pokorščini. Pedofilija, homofobnost, homoseksualnost so v Cerkvi že od nekdaj, le da se do danes ni toliko govorilo o tem (krščanska morala). Je vseh takšnih zavrženih dejanj v Sloveniji v povprečju manj, kot recimo v Pensilvaniji, na Irskem ali v Avstraliji. Nikakor, samo ljudem tam je očitno prekipelo, pri nas, v tej dolini šentflorjanski pač ne. Pedofilija je tak zločin, da bi pravna država morala ukrepati proti Cerkvi. Ne predstavljam si, kakšno je življenje odraslih oseb, ki so bile v mladih letih tako zlorabljene. Potemtakem ne bi smeli biti zgolj utopični takšni naslovi v časopisih: „ Danes zgodaj zjutraj kriminalisti potrkali na vrata te in te nadškofije ter zasegli vso računalniško opremo zaradi suma prikrivanja pedofilije...“ A? In vse, kar je učil Tisti, čigar ime prepogosto izgovarjajo in na katerega se sklicujejo, so: ljubezen, strpnost in odpuščanje. Samo to, ker to je vse. 

Popravek: V članku z naslovom Skrbi 1022 najpremožnejših sem pomotoma zapisal, da je Ivo Boscarol vidni član Kluba slovenskih podjetnikov. Gospod Boscarol ni član Kluba slovenskih podjetnikov. Gospodu Boscarolu in omenjenemu klubu se opravičujem. 

Spoštovani, v 34. številki Mladine je v dveh člankih omenjeno delovanje slovenske vlade 2008 – 2012. Jure Trampuš v članku »Prva noč« (stran 19) ugotavlja, da je vlada Boruta Pahorja dobila skoraj ustavno večino, a mu je hitro začela razpadati; dr. Bogomir Kovač pa v kolumni »Nova vlada prihaja« (stran 29) trdi, da je Pahorjeva vlada zamujala z bistvenimi ukrepi, fiskalna konsolidacija je šla mimo priporočil fiskalnega sveta, sanacija bank pa da je bila napačna in prepozna.

Pahorjeva vlada je vodila Slovenijo v obdobju svetovne finančne krize, ki je sledila zlomu banke Lehman Brothers. V to krizo smo stopili zelo ranljivi. Projekt umika države iz gospodarstva je od 2005 do 2008 povzročil tajkunsko in nato dolžniško krizo. Davčne reforme 2005 in 2006 so ustvarile 2,3% BDP visok strukturni javnofinančni primanjkljaj. Od 2004 do 2008 se je slovenski bruto zunanji dolg povečal za 24 milijard evrov, razmerje med depoziti ter krediti v poslovnih bankah pa se je poslabšalo iz stabilnih 1:1 na visoko tveganih 1:1,6. V 2008 smo imeli 6 odstotno inflacijo ter 2 odstotka BDP velik primanjkljaj v zunanjetrgovinski menjavi. Bili smo na poti v strukturno odvisno narodno gospodarstvo.

Slovenija je v času delovanja Pahorjeve vlade implementirala evropski razvojni model. Zanj je značilno: a) Državno financiranje raziskovalne in razvojne dejavnosti (R&D) na univerzah, inštitutih in v gospodarstvu. Pri slednjem direktno ali z davčnimi olajšavami. Neoliberalna revolucija je po odhodu Pahorjeve vlade takoj vplivala na znižanje raziskovalne dejavnosti v visokem šolstvu in na neodvisnih inštitutih, medtem ko sta izvajanje finančne perspektive EU 2007 – 2013 ter davčne olajšave na stroške, povezane z investicijami v R&D vplivala na njihovo skupno rast do 2013, ko so znašale 935 milijonov evrov ali 2,6 odstotka BDP; 52 odstotkov več kot 2008. Pri državnih spodbudah za investicije v R&D so bila uporabljena sredstva proračuna EU in sredstva slovenskega proračuna. b) Podpiranje gospodarskega razvoja s selektivnimi krediti. Razvojni krediti Slovenske izvozne in razvojne družbe so se od 2008 do 2011 povečali za 1,7 milijarde evrov ali za 84 odstotkov.

Slovenija si je v času delovanja Pahorjeve vlade opomogla od poslabšanja mednarodne konkurenčnosti med prvo Janševo vlado ter v 2011 prvič po daljšem obdobju imela presežek na tekočem računu plačilne bilance. Ta kaže saldo vseh transakcij narodnega gospodarstva s tujino, torej poleg uvoza in izvoza tudi obresti, dohodke, licenčnine, transferje, ipd. Med 2011 in 2017 je bilo na tem računu skupaj ustvarjeno 11,2 milijarde evrov presežka, kar je nudilo osnovo za normalno delovanje gospodarstva v zelo neugodnih razmerah, ko je slovenski bančni regulator vplival na zmanjšanje kreditov t.i. nefinančnim družbam (upad za 56 odstotkov oziroma 12,3 milijarde evrov od julija 2010 do septembra 2016).

Kljub ekonomski politiki 2012 in 2013, ki je vodila v recesijo in jo lahko pojmujemo kot izvajanje »Doktrine šoka« (Državni zbor maja 2012 sprejme Zakon o uravnoteženju javnih financ, junija 2013 odločitev o prodaji petnajstih državnih podjetij, decembra tega leta pa še na napačnih podatkih temelječo nacionalizacijo ter enormno dokapitalizacijo slovenskih bank, Banka Slovenije z zaostrenimi zahtevami vpliva na zniževanje bančnih kreditov gospodarstvu), je vpeljava evropskega razvojnega modela, ob visoki izobrazbeni ravni zaposlenih ter obstoječi izvozno usmerjeni strukturi gospodarstva s še vedno velikim deležem industrije (28 odstotkov v dodani vrednosti), privedla do pravega razmaha izvoza blaga in storitev. V 2017 je bil dobrih 10 milijard evrov ali 42 odstotkov večji kot med svetovno konjunkturo v 2008. Zaradi povečevanja izvoza ter nanj vezanih investicij imamo od 2014 dalje vsemu navkljub stabilno gospodarsko rast. V 2017 smo imeli bruto domači produkt (BDP) v višini 21 tisoč evrov na prebivalca. Slovenski BDP je bil realno 99 odstotkov ali enkrat večji kot na dnu tranzicijske krize 1992, ter 44 odstotkov ali slabo polovico večji kot pred nastopom te krize v 1986. V 2018 se v Sloveniji gospodarska rast, temelječa na krepitvi izvoza, nadaljuje. Število delovno aktivnih se povečuje, imamo nizko inflacijo, presežek v menjavi s tujino ter vzpostavljeno javnofinančno ravnotežje. Se pa od 2014 postopoma zmanjšujejo investicije v R&D. Tudi posledice neoliberalne revolucije 2012 – 2013 v zdravstvu (pomanjkanje usposobljenega kadra) in šolstvu (upadanje števila vpisanih na terciarno izobraževanje) niso odpravljene. 

V 144 oddajah Pričevalcev Jože Možina sistematično širi neresnice in konstruira zgodovino.

Možina v vseh svojih oddajah ne ugotavlja zgodovinskih dejstev, pač pa iz sogovornikov, ki so skrbno izbrani, izvablja pričevanja o njihovih travmah. Njihove percepcije se »prodajajo« kot zgodovinska dejstva. Bistvo je ponavljanje neresnic do svetopisemske resnice, »in beseda je meso postala«. Ta metoda je poznan že iz Göbbelsovih časov.

To ni zgodovina, ki bi bila osnovana na dejstvih, na dokumentih. Je iztrgana iz konteksta druge svetovne vojne. Iztrgati dogodke iz konteksta, zamolčati vzroke, oziroma zamenjati vzroke za posledice, ne osvetliti dogodkov v celoti, nekaj zamolčati in nekaj, kar bi radi, da bi bilo (pa žal ni) dodati. Je ponarejanje zgodovine.

Taka ponarejanja Možina začini še s političnimi floskulami. (poglejte si njegov članek v Sobotni prilogi Dela z dne 18. 8). Posledično take oddaje širijo razdor v družbi.

Resni zgodovinarji, ki imajo velik mednarodni ugled, naj bi po Možinovo bili »na privilegiranih položajih … ker ne dvignejo glasu proti neverjetnim izpadom Tita Turnška, ki napada pomorjene žrtve, ki so po slovenskem pravnem redu nedolžne in deležne zaščite«. Kateri naj bi bili ti »neverjetni izpadi« Možina seveda ne pove. Pa mu bom, osvežil spomin.

Maja 1945 so se pripadniki pomožnih SS policijskih enot, tako imenovani domobranci preimenovali v ’Slovensko vojsko’. In takoj pobegnili, k zaveznikom. Ti so jih poslali nazaj. Tu so bili postavljeni pred hitra vojaška sodišča - komisije. Mladoletne so poslali domov, tisti, ki niso nosili orožja, so bili obsojeni na prisilno delo in kasneje pomiloščeni. Ostale je, glede na poročila s terena, doletela smrtna kazen ali pa so bili obsojeni na prisilno delo. Nikoli nismo trdili, da v nekaterih primerih ni šlo tudi za kašno osebno maščevanje. Naj še dodam, da se kazenski zakonik iz leta 1929, ki je bil takrat še vedno v veljavi v 105. členu dobesedno glasi: - Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let. - Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo.

Smrtna kazen je doletela, po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino, ki ima zelo podroben seznam vseh Slovencev, ki so pomrli kot žrtve druge svetovne vojne, približno 12.000 vrnjenih domobrancev.

Sedaj lahko kdo reče, da so bili to povojni poboji, lahko pa tudi, da so prejeli zasluženo kazen. Lahko kdo to obžaluje, ali pa tudi ne. To pa je že stvar osebne presoje in dojemanja dogodka. Lahko pa tudi pogledamo, kaj so z SS-ovci storili Američani, ali pa Francozi z Vishi-jevci. Pa ti pride Možina in si izmisli »slovenski holokavst«. Vsaka vojna je kruta. Izdajalci in ovaduhi se med vojno kaznujejo s smrtjo. Sicer bi bilo žrtev še več.

Iz svojih pričevalcev Možina konstruira zgodovino, kakršno bi hoteli videti – KDO?

Možina svoje laži in žalitve in posledično širjenje sovraštva sedaj poskuša naprtiti drugim. Taka spreobračanja niso redka.

Oddaje, kakršna je Pričevalci, ne sodi na javno RTV. Zahtevali smo in zahtevamo, da se s takimi oddajami preneha. Kaj hujšega kot to.

Zahteva je povzročila burne odzive, poslancev Evropske Ljudske stranke, Janševe SDS, Nove 24 televizije, Reporterja, Demokracije. Naročena je obramba in slavospevi Možine in Dežmana, odzivi na spletu, pa v pismih bralcev.

Za koga so oddaje Možine tako pomembne? Slovenska Škofovska konferenca mora na vsak način oprati sramotno dejanje kolaboracije s fašizmom in nacizmom. Gre za rehabilitacijo izdajalca škofa Rožmana in medvojno početje Ljubljanske nadškofije. Madeža se tudi z raznimi pravnimi napori ne da izbrisati (glej prispevek Ljuba Bavcona v knjigi »Rožman v Zgodovini«).

Škof Rožman s peščico klerikalnih in njemu privrženih duhovnikov je zvabil v vrste SS policije in še prej v vaške straže in MVAC veliko število naivnih slovenskih fantov, ki so po vojni, ko so jih zavezniki poslali domov, prejeli kazen. Njihova smrt je posledica medvojnega delovanja škofa Rožmana. Vsa sramotna dejanja izdaje in njihove posledice je potrebno sedaj prikriti.

Ne mislim komentirati vseh nesmislov in neresnic, ki sta nam jih servirala Možina in Dežman. Da boste, kogar to pač zanima, vedeli, kakšen neverjeten zgodovinar je Dežman, si preberite Dežmanov članek v Sobotni prilogi 11. avgusta. In če imate čas tudi njegov »pregledni znanstveni članek« v Bogoslovnem vestniku z naslovom »Preseganje travmatskih bremen titoizma«. Takole mimogrede, kaj pa je »titoizem«? Dežman je zapisal, da mu povemo, kaj je s tem člankom narobe. Marsikaj, ampak to ni tema tega pisanja. Članek naj bi presegal »kočevska obzorja«, to sicer ne vem, kaj je. Toda članek zelo dobro pokaže, kakšno je Dežmanovo obzorje in to izkorišča Možina.