Minuli teden objavljeni članek z naslovom Prva noč, v katerem se avtor posveti analizi možnih kandidatov za ministre v novi vladi, se dotakne tudi dela ministrstva za finance oz. ministrice Mateje Vraničar Erman. Čeprav smo se na ministrstvu pravzaprav že navadili, da smo priročen izgovor za morebitne neizpeljane rešitve in neupravičeno tarča nenehnih očitkov o brezčutnosti in nesolidarnosti, se nam kljub vsemu zdi pomembno opozoriti na nekaj stvari. Na ministrstvu se praktično dnevno soočamo z željami najrazličnejših ministrstev, ki niso »zastonj« in za katere je treba najti finančna sredstva. Za to področje 50 milijonov, za drugo 100 milijonov evrov … Če ministrstvo za finance ne bi delovalo preudarno in pazljivo, proračunskega presežka (kljub postopnemu dviganju odhodkov) in znižanja javnega dolga v deležu BDP, ki ga omenjate v članku, ne bi bilo. In če tega ne bi bilo in bi vsak dan ravnali tako, kot da je naš zadnji, bomo na naslednjo gospodarsko krizo slabo pripravljeni, negativen vpliv na položaj slehernega posameznika pa bo v tem primeru zagotovo večji. Da nam za položaj posameznika ni mar in da imamo raje Amcham kot sindikate, na kar nakazuje članek, zato ne drži. Zanimivo bi bilo preveriti podatek, kolikokrat so ministrica ali njeni sodelavci za skupno mizo sedeli s sindikati, npr. v okviru ESS, kolikokrat pa s predstavniki Amcham.

Glede področja zdravstva pa bi še enkrat poudarili, da preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni propadlo zaradi ministrstva za finance ali našega negativnega pogleda na solidarnost in da smo veliko časa posvetili pogovorom in iskanju ustreznih ter dolgoročno vzdržnih rešitev. Ne nazadnje smo dosegli za obe ministrstvi kompromisno rešitev glede preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, obenem pa se je za težave v zdravstvu tudi s sodelovanjem ministrstva za finance v tem mandatu našlo precej dodatnih sredstev, ne nazadnje lani za bolnišnice v finančnih težavah in pred kratkim – kljub pomislekom fiskalnega sveta – za porabo letošnjega pričakovanega presežka zdravstvene blagajne. Proračun je prevzel tudi financiranje nekaterih nezdravstvenih storitev, kar zdravstveni blagajni omogoča, da več denarja nameni zdravstvenim storitvam. Za sodelovanje in sklepanje pozitivnih kompromisov bomo na ministrstvu za finance odprti tudi v prihodnje.«

Najlepša hvala in lep pozdrav.

G. Jože Možina z načinom pisanja in navajanja argumentov zagotovo ne opravičuje naziva dr. - že samo otročji komentar, da ni prisegel 20. aprila 1941 na bežigrajskem stadionu, ni vreden tega naslova! Pravzaprav trati prostor in čas, ki bi bil zagotovo lahko koristneje uporabljen! Z načinom pisanja največ pove o sebi in svoji pristranskosti, ki se je sploh ne zaveda. V šoli so me navadili, da se vsaka trditev podkrepi z navajanjem ustreznih dejstev.

Zato raje takoj k bistvu: Jože Možina se trudi pripovedovati pravljice kot nezmotljivi pravičnik, ki razume in ve vse, obenem pa omalovažuje zgodovinarje, ki zgodovine ne maličijo tako kot on, ampak jo obravnavajo spoštljivo in strokovno ... Možina bi očitno rad ”dokončno” rešil vprašanje krivde na domobranski strani zgodovine. Zgodovina pa je v nekaterih delih neizprosno kruta z Možino in ga ne pusti na miru v njegovem “oblaku” resnice.

Ta zapis je nastal, ker sem prebral še eno od stoterih zgodb o zločinih kolaboracije v sodelovanju z okupatorji, to pa so zgodbe, ki se jih Jože Možina izogiba kakor kuge! Gre za zgodbo izdaje partizanske bolnice Ogenjce v juliju 1942 s strani osebe z obnašanjem, načinom argumentiranja in govorjenja po razkrinkanju, ki neverjetno spominja na manipulacije Jožeta Možine v današnjem času. Pravzaprav se vprašam, na kateri strani bi bil med drugo svetovno vojno Možina in odgovor je - vsaj meni - kristalno jasen!

Jože Možina se bo na podlagi tega zapisa zagotovo potrudil, da bo izbrskal v knjižnici (kakšna sreča, da jih imamo!) knjižico Aleksandra Gala Ogenjca in si prebral oris svojega značaja. Ko bo končal z branjem, bo imel samo dve možnosti: prvo, da mu bo slabo (do bruhanja) zaradi zagovarjanja kolaboracije in se bo v naslednji številki Mladine oprostil zaradi neumnosti, ki jih je kvasil vse do sedaj, in drugo, da bo iskal zunanjega krivca (kot je to naredil izdajalec), ki ga je “prisilil”, da je potvarjal resnico.

Že samo herojska smrt dvajsetletne bolničarke Mimice Možini iz ust in rok jemlje vse kvazi argumente o zločinskosti partizanskega gibanja, da o trinajstih žrtvovanih ranjencih sploh ne govorim!

In prav zaradi vašega novokolaborantstva in “enosmernosti” so potrebne spremembe na javni RTV.

Ja, na žalost se piše leto 2018! 

Z olajšanjem sem prebral članek o prevarah zdravilstva, ki ste ga objavili v zadnji številki Mladine. Čestitke novinarjem Spiegla, ki so dokumentirano predstavili, kako homeopati (ali drugi zdravilci) škodijo svojim bolnikom. Zakaj z olajšanjem? Ker je vodilo članka zdrava pamet. In, ker so v članku navedbe, da so v Evropi (končno) pričeli z omejevanjem financiranja homeopatije z javnim denarjem.

Pri nas je zgodba žal diametralno nasprotna.

Zdravniki, ki so tvegali izgubo licence, če so zdravili s homeopatijo, lahko to sedaj nekaznovano počnejo. To jim omogoča nedavno prenovljeni Kodeks zdravniške etike, ki je bil oblikovan s strani znanih slovenskih medicinskih imen ter enoglasno sprejet s strani zdravniških organizacij Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice Slovenije, Društva katoliških zdravnikov (soproga me je vprašala, ali obstaja katoliška in nekatoliška medicina) ter še koga. Širšega nasprotovanja sprejemu kodeksa ni bilo zaznati.

Pa bi bilo kaj takega potrebno napraviti. Zgodba o homeopatiji je sestavljena iz tako absurdnih idej, da ni jasno, kako lahko običajen posameznik verjame v njene učinke. Nedvomno pri tem igra vodilno vlogo nepoučenost ter zaupanje posameznikov v farmacevtske ter zdravniške besede.

Homeopati so številne organske in anorganske pripravke preučevali kar na sebi. Beležili so simptome ob izpostavljenosti –na primer- kačjemu strupu ali pa kamilicam. Homeopatsko pravilo »enako z enakim« naj bi pomenilo, da s pripravkom, ki povzroči določene simptome, zdravimo simptome bolezni, ki se kaže na enak način. Recimo: strup, ki povzroči drisko, naj bi v manjši količini drisko pozdravil. Homeopati so kasneje –zaradi hudih učinkov nerazredčenih strupov- svoje pripravke redčili. Homeopati so posledično pričeli trditi, da je homeopatski pripravek toliko učinkovitejši, kolikor bolj je razredčen. Najučinkovitejši pripravki naj bi bili tisti, pri katerih so z redčenjem primešano učinkovino praktično povsem odstranili. Voda po homeopatih namreč zadrži spomin na to snov. Nič od navedenega ni bilo nikoli ali kakorkoli dokazano!

Homeopatija, katere začetek izvira iz leta okoli 1790, je skupek srednjeveških, za naše čase neumnih idej. Te tudi niso bile nikoli na ustrezen znanstveni način potrjene. Pri korektno narejenih raziskavah se je vselej izkazalo, da homeopatija ne presega učinkov placeba-lažnega zdravila. Pred uporabo homeopatije svarijo Svetovna zdravstvena organizacija, Ameriško zdravniško društvo, ameriška Food and Drug Administration, Britansko medicinsko združenje ter mnogi drugi.

Opozarjam na članek z naslovom »Zdravnik in homeopatije-da ali ne?«, ki je bil objavljen v reviji Zdravniške zbornice Slovenije ISIS februarja 2015. Avtorji članka, ki v njem, še pred sedanjim preoblikovanjem Kodeksa zdravniške etike, svarijo pred homeopatijo, so člani razreda za medicinske vede SAZU: J. Sketelj, V. Dolenc, D. Ferluga, J. Lamovec, B. Rozman, U. Skalerič, F. Strle in S. Svetina. Naj še omenim, da je eden izmed njih trenutni predsednik Zdravstvenega sveta pri Ministrstvu za zdravje RS. Ugledna imena. Ki pa niso prepričala preoblikovalcev Kodeksa zdravniške etike ter vodstev Slovenskega zdravniškega društva ali Zdravniške zbornice Slovenije.

Kaj je slednje prepričalo? Morda lobiranje proizvajalcev homeopatskih pripravkov? Ti so bogati, saj homeopatskih pripravkov ni potrebno laboratorijsko razviti (odkriti!) in nato še dolgoletno in sila drago pred-klinično ter klinično testirati, kot to velja za običajna zdravila. Tudi proizvodnja homeopatskih pripravkov je zelo poceni, saj v njih ni skoraj nič ali popolnoma nič katerekoli učinkovine, ki so v osnovi skoraj zastonj.

Ali so snovalci sprememb Kodeksa zdravniške etike dobro premislili, kako bo zdravnik homeopat zdravil? V času redne ambulantne aktivnosti? Tu so zdravniki že sedaj preobremenjeni, homeopatski pregled pa traja vsaj pol ure, raje dalj. Torej bo zdravnik to opravil izven delovnika, privatno, za honorar. OK, zakaj ne. Kako pa bo zdravnik homeopatski pripravek ponudil? Kot zdravilo, ki sicer stane 30 ali več evrov, a gre v resnici le za placebo-lažno zdravilo? To bi bilo etično pravilno, a ekonomsko neučinkovito, zato tega ne pričakujte od zdravnikov-homeopatov. Morda bo zdravnik homeopat bolnike zavajal, da jim ponuja več kot placebo? To bi bilo etično povsem nesprejemljivo. Kaj pa če bo zdravnik homeopat sam menil, da homeopatski pripravek v resnici deluje bolje od placeba? To pa bi bilo strokovno hudo napačno in bi moralo kazati še na druge strokovne pomanjkljivosti tega zdravnika.

Bojim se, da bo prenovljeni Kodeks zdravniške etike omogočal neetična ali nestrokovna dejanja zdravnikov homeopatov. Kakšne absurd!

Kaj narediti? Ustaviti se homeopatije ne da, lahko pa se z osveščanjem prebivalstva zmanjša krog njenih uporabnikov. Homeopatija je seveda namenjena le nepoučenim. Po moji oceni ste novinarji Mladine v tem pogledu na pravi poti. 

V teh dneh se je nanizalo nekaj zelo enosmernih, celo zgrešenih zapisov v vašem listu, ki terjajo odgovor. V članku 27. 7. 2018 na strani 11, »Namesto dneva vstaje«, Izak Košir pravilno ugotovi, da je bil intervju z dr. Dežmanom objavljen 22. julija, ko vsaj za demokratičen slovenski svet ne velja več potvorba o »dnevu vstaje«. Ne drži pa njegova inkriminacija, da sem poleg dr. Dežmana »odkrit simpatizer slovenskega domobranstva«. Ne vem za starost pisca, razumem njegova prizadevanja, vem pa, na podlagi množice medvojnih dokumentov, ki sem jih predlagal, da je tako izrazoslovje spominja na dikcijo VOS, kjer je diskvalifikacijam sledila »likvidacija«. Tako tudi nisem prisegel na bežigrajskem stadionu 20. sprila 1941, kar bi se površnemu bralcu ob tako površnem pisanju lahko zazdelo. Ne vem, a naj se opravičim na očitek pisca, da sem z nasmeškom pospremil Dežmanovo pripoved kako je Tito v pižami bežal pred Jovanko. Meni se niti povedano niti nasmešek nista zdela kriminalna, vidim pa, da imate v Mladini še nekoliko starejše kriterije. Izaku je padlo v oči tudi moje vprašanje: »Pri nas se govori o kolaboraciji kot o nekem ekvivalentu zločinov«, a ni znal izpeljati kaj bi se dalo nanj obesiti.

Borutu Mekini se je v intervjuju v isti številki, »Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo«, zapisalo nekaj čudnih in z moje strani neizrečenih stvari. K sreči je budnost sodelavcev pri nas in pri vas omogočila na hitro urediti vrste in srečati dr. Ota Lutharja za potrebe »damage control« »strašnega« intervjuja J. Možine z J. Dežmanom 22. julija letos. V preveliki vnemi se je Mekini hitro utrnila naslednja laž: »Včeraj se je namreč voditelj RTV Slovenija Janez Možina pohvalil, da na nacionalki že govorijo o partizanstvu kot o zločinu.« Jože Možina tega ni izrekel in laž je očitna. V nadaljevanju dr. Luthar rešuje nastal zaplet češ, da interpretacije preteklih dogodkov, kot jih zagovarjata J. Možina in J. Dežman, z resnim zgodovinarskim delom nimata nobene zveze, pri tem pa zamolči, da on sam, za razliko od inkriminiranih, na teme, ki sva jih z dr. Dežmanom obravnavala ne premore nobene resne raziskave. Prizadeta in nekako vzvišena drža govorca v intervjuju je za resne ocene dela kolegov pač premalo. Kljub temu, da je forma žal pogosto pomembnejša od vsebine, v tem primeru, ker gre za dejstva, na to le ne bi pristali. Zaman je govoriti o civilizacijskih normah, ko je dr. Luthar molčal ob Krimski jami, Hudi jami, Iškem pomoru Romov in ob opravičevanju Tita Turnška, da je bilo s pomori vse OK. Nasprotno, oglasi se proti tistim, govorimo tudi o teh zločinih. Dr. Luthar izpostavlja premeščanje vlog žrtev in storilcev – prav zanimivo bi bilo kako bi to pojasnil na primeru 50 pobitih Romov iz Iške? Kako uborno je, ko se mora zgodovinar s šibkim znanjem področja z neugodnimi kolegi zaradi menda debelejšega kosa kruha soočiti tako, da jih skuša poniževati kot »pseudozgodovinarja«. Gospod Luthar računa na dolg koren, morda potico, ker za njim je palica. »Kolaboracija ni bila zločin, je ta teden na RTV Slovenija razlagal gospod Možina. Zakaj je to laž?« je hitel reševati dokaj dolgočasen pogovor Borut Mekina in se znova povsem zlagal. Možina tega v oddaji ni izjavil. Menim, da tudi »tisti«, ki bi jim moral biti ta intervju všeč, ne morejo biti zadovoljni.

Gospa Prodnik v članku »Prvi grobar v Sloveniji« iste izdaje vašega lista uvodoma pravilno zastavi, da smo bili v intervjuju priča učni uri zgodovinskega revizionizma, žaljivo pa je, da dr. Dežmana za katerega se ne more odločiti ali je grobar ali zgodovinar, tako osebno žaljivo obravnava, namesto, da bi več prostora namenila dejstvom. O tem je obširno v odgovoru na navedbe Mladine pisal sam Jože Dežman. Sam se pa oglašam, ker se avtorica prehitro razveselila, kot bi našla zrno sreče, ko je zapisala: »O kolaboraciji se pri nas govori kot o ekvivalentu za zločin«. Izjava ni točna in tega šefi ne bodo veseli, saj v današnji dobi res ni težko biti natančen in s tem profesionalen. Morda zato avtorica mojo izjavo poveže melodijo domnevnih ustaških popevk, ki da se te dni razlegajo, a jo moram razočarat, da je bil intervju posnet dva tedna pred izbruhom zmagoslavja v šahovnicah. Vesel sem, da avtorica zapisa deli našo prizadetost za 50 Romov, ki so jih partizani pomorili julija 1942, kako tudi ne saj je šlo za 25 otrok, 25 žensk. Je moč upati, da se bo tudi Mladina posvetila v nebo vpijočemu škandalu, ko ljubljanska mestna oblast zavrača pokop posmrtnih ostankov teh nesrečnih ljudi?

30. julija je bilo na spletu objavljeno tudi odprto pismo dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Pirjevca. Znana profesorja sta v pismu svoj ugled krhala ob poskusu omalovaževanau avtorja in intervjuvanca, kar je nekoliko prozorno zlasti zato, ker sta namesto s protiargumenti nastopila z žalitvami in vsesplošnim omalovaževanjem. Dejansko se je dr. Dežman v intervju obregnil le ob njuno ignoranco in nedialoško držo ob zgodovinskih razkritjih komunističnih zločinov. Kljub temu, da nastopata s profesorsko avtoriteto, njuni odgovori ne prepričajo, ampak je iz njih razbrati predvsem ideološko usmerjeni v pritisk na generalnega direktorja in urednico, da bi »rešila« problem, kot se je to dogajalo v starih, za nekatere tudi dobrih časih. Torej tako, da takih oddaj oz. voditeljev ne bi bilo več. Če omenjena gospoda ne bi bila aktivna v ZB in zelo goreča ideološka govorca na borčevskih proslavah, ki ne slovijo po strpnosti, spravi in spoštovanju drugače mislečih, bi še razumel njuno užaljenost. Dejansko pa so bile besede dr. Dežmana ostre in pikre do zgodovinarjev, ki ignorirajo novo odkrita dejstva, morišča in se obnašajo ter pišejo, kot, da tega, kar v temelju zamaje etablirano podobo komunističnega režima skoraj ni. Dežman je oster do zgodovinarjev, ki so pač na privilegiranih položajih in hkrati dejavni člani ZB zato, ker ne dvignejo glasu proti neverjetnim izpadom Tita Turnška, ki napada pomorjene žrtve, ki so po slovenskem pravnem redu nedolžne in deležne zaščite. Oba gospoda to dobro vesta a molčita, ko Tit Turnšek, za razliko od njegovih predhodnikov Dolničarja in Stanovnika, ki sta pomore obžalovala, le-te opravičuje. To je v prizadevanju za humano družbo seveda veliko hujša žalitev, kot pa Dežmanova oznaka »kruhoborci«. Gospoda sta v zaključku bolj kot na spremembe v pogledu na novejšo zgodovino zainteresirana za spremembe na javni televiziji, kar je posebej zanimivo. Piše pa se leto 2018. 

»Predsednik Državnega zbora mag. Matej Tonin je v kratkem obdobju po svoji izvolitvi, ob sodelovanju z generalno sekretarko DZ in nekaterimi službami Državnega zbora, z vodji poslanskih skupin in poslancema narodnosti uskladil več aktov, za katere v preteklih letih očitno ni bilo dovolj politične volje.

Te spremembe prinašajo predvsem bolj pravična razmerja pri urejanju položaja tako poslancev kot javnih uslužbencev ter odpravljajo številne neustreznosti in ovire, ki so se pri delovanju Državnega zbora do sedaj pojavljale v praksi, v določenem delu pa akte Državnega zbora usklajujejo z veljavno delovnopravno zakonodajo.

V nadaljevanju kratko povzemamo nekatere izmed teh sprememb.
1. Sprejem Pravil o notranjem redu v Državnem zboru Republike Slovenije (pred tem Pravila o hišnem redu), s katerimi se med drugim določa tudi protokol obveščanja ob hišnih preiskavah v Državnem zboru.
2. Spremembe Pravilnika o mednarodni dejavnosti Državnega zbora so prinesle uskladitev določb glede na zaznane pomanjkljivosti oziroma potrebe iz prakse ter tako tudi olajšale potek nekaterih postopkov, vezanih na mednarodno dejavnost. Med drugim se npr. vzpostavlja podlaga za sodelovanje delovnih teles Državnega zbora s sorodnimi telesi iz sosednjih držav, spremenjeni so pogoji za oblikovanje skupin prijateljstva, olajšano pa je tudi sodelovanje s Slovenci v zamejstvu.
3. Začetek postopka za pripravo etičnega kodeksa z oblikovanjem skupine, ki bi jo vodil predsednik Državnega zbora.
4. Izvedba srečanja predstavnikov poslanskih skupin s predstavniki Komisije za preprečevanje korupcije, pri čemer so bile izpostavljene pomanjkljivosti ureditve oziroma težave pri izvajanju zakonodaje s področja lobiranja. 
5. Pripravljen predlog sklepa o kriterijih za odmero dopusta prinaša uskladitev ureditve z določbami delovnopravne zakonodaje.
6. Predlog sklepa o spremembi Sklepa o izobraževanju poslancev izvzema možnost nabave knjig in učbenikov, saj navedeno zagotavlja Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora. Ta sprememba bo onemogočila, da bi se v prihodnosti spet zgodili primeri, kakršen je bil tudi v medijih izpostavljen primer poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega. 
7. Predlog novele pravilnika za ugotavljanje neopravičene odsotnosti poslancev s seje državnega zbora oziroma delovnega telesa prinaša uskladitev določb pravilnika z določbami Poslovnika državnega zbora. 
8. Predlog sklepa o uvrstitvi poslancev v plačne razrede znotraj siceršnjega zakonskega okvirja predvideva pravičnejšo ureditev razmerij pri plačah poslancev, tako da se upošteva tudi položaj poslancev znotraj poslanske skupine ali delovnega telesa, predvsem obremenitev posameznih funkcij. 
9. Predlog sklepa o določitvi mesečnega pavšala za pokrivanje stroškov pri opravljanju dela v volilni enoti prinaša določitev enakega poslanskega pavšala za vse poslance, saj je ta vezan na delo v posamezni volilni enoti in po novi ureditvi ne bi bil več vezan na oddaljenost poslančevega stalnega bivališča od Državnega zbora. 
10. Predlagane spremembe Stanovanjskega pravilnika ustrezneje urejajo pravno podlago za kandidiranje poslancev za službeno stanovanje, ne glede na oddaljenost kot primarni pogoj, ki je veljal do sedaj, temveč uvajajo kriterij časovne oddaljenosti. Slednje pomeni, da bi se višina najemnine in obrabnine za službeno stanovanje najemniku določila glede na časovno oddaljenost po najhitrejši cestni povezavi od bivališča, od koder se dejansko vozi, do sedeža Državnega zbora, pri čemer bi najemnik do vključno 45 minut oddaljenosti plačeval 100% najemnine in obrabnine, od vključno 90 minut dalje najemnine in obrabnine ne bi plačeval, v vmesnem razponu pa bi se odmeril ustrezen odstotek. 
11. Dodatno se za poslanke in poslance pripravljajo tudi spremembe pravne podlage za ustreznejšo ureditev povrnitve potnih stroškov za prevoz na oziroma z dela, pri čemer se predlaga obračun kilometrine, a le za dneve dejanske prisotnosti posameznega poslanca oziroma poslanke v Državnem zboru, ki jo bodo morali tudi izkazati. V skladu z veljavno ureditvijo so namreč sedaj upravičeni do povračila cene mesečne vozovnice najcenejšega javnega prevoza, ne glede na njihovo prisotnost. 
12. Pripravljen je bil tudi predlog novele Zakona o poslancih, s katerim se ponovno vzpostavlja pravna podlaga za pristojnost Državnega zbora, da z internimi akti sam in celostno ureja materialne in druge pogoje za delo poslancev, s čimer se upošteva specifike opravljanja poslanske funkcije. 
13. Ponovno se je odprla razprava v zvezi s pripravo novele Zakona o političnih strankah, s čimer se med drugim zasleduje ustreznejša ureditev financiranja političnih strank. Prav tako pa se je odprla tudi razprava v zvezi z morebitnimi spremembami Zakona o volitvah v Državni zbor. Oba predloga zakonov za razpravo je pripravil predsednik Državnega zbora mag. Tonin. 
14. Nenazadnje, dogovorjene so bile tudi nekatere spremembe ureditve plač uslužbencev Državnega zbora, s čimer se odpravlja njihova neenaka obravnava ter ustrezno usklajuje njihov položaj v primerjavi z drugimi uslužbenci v državni upravi.

Skupni imenovalec predlaganih sprememb je pravičnejša ureditev statusa poslank in poslancev ter javnih uslužbenk in uslužbencev, zaposlenih v Državnem zboru, upoštevaje njihovo obremenjenost in specifike dela zakonodajne veje oblasti.

Določeni predlogi so bili ob tem že sprejeti (npr. glede mednarodne dejavnosti in notranjega reda), ostali pa so večinoma usklajeni in posredovani za obravnavo na Mandatno-volilni komisiji (osnutek Pravilnika za ugotavljanje neopravičene odsotnosti poslancev s seje državnega zbora oziroma delovnega telesa, osnutek Sklepa o kriterijih za odmero dopusta ter osnutek Sklepa o spremembi Sklepa o izobraževanju poslancev) oziroma naj bi bili, skladno z dogovorom, vloženi po oblikovanju nove vladne ekipe.«

Obrazložitev: Avtor zgoraj omenjenega zapisa »Pogovorimo se o krščanskih demokratih« v besedilu večkrat izrazi dvom o opravljenem delu mag. Mateja Tonina v obdobju, ko opravlja dolžnosti predsednika Državnega zbora RS. Med drugim zapiše tudi, da »Državni zbor od konstitucije sploh še ni začel z resnim delom, le nekaj sporadičnih srečanj, povezanih s konstituiranjem, je bilo. Niti ene redne seje. Niti ene.«

 6. člen Poslovnika Državnega zbora določa, da »(1) Državni zbor dela na rednih in izrednih sejah.« Drugi odstavek istega člena pa se glasi: »(2) Redne seje se sklicujejo v času rednih letnih zasedanj državnega zbora: v času pomladanskega zasedanja med 10. januarjem in 15. julijem in v času jesenskega zasedanja med 1. septembrom in 20. decembrom. Kljub temu pa v prikazu nasprotnih dejstev pokažemo, da je predsednik Državnega zbora poleg vseh potrebnih postopkov, vezanih na oblikovanje vlade, skrbel, da so se (ponovno) začeli in obravnavali nekateri nujni postopki priprave in obravnave pomembnih aktov za delovanje Državnega zbora in širše.

Trditve, s katerimi osebno diskreditira mag. Mateja Tonina, so se avtorju gotovo zapisale po pomoti. Ne dvomimo v dobronamernost in korektnost uglednega političnega magazina, kot je Mladina in posledično menimo, da takšni in podobni napadi na osebnem nivoju gotovo niso namerni in zavestni. V nobenem primeru pa mag. Matej Tonin ni in tudi v prihodnje ne želi dajati povoda za kakršnekoli neargumentirane in nedobronamerne zapise. Vsi smo v službi resnice in odgovorni sebi ter državljanom. Le skupaj lahko kar najbolje opravljamo vsak svojo odgovornost v skladu s svojimi pristojnostmi.

Prijazno vas pozdravljamo.

Pravzaprav sem hotel pisati o neverjetnih spinih, ki jih dela gospod Dežman, dežurni grobar in krojač nove zgodovine, ko s selektivnim spominom skuša deliti lekcije tistim, ki jim do kolen ne seže, tudi Spomenki Hribar ne, pa čeprav bi tudi ona morala vedeti, kam bo pripeljala podpora spravi s figo v žepu ... Očrniti želi (ne samo on, vsa opcija, ki ji pripada!) do zdaj edini sistem, ki se je najbolj približal idealu socialne pravičnosti za vse ljudi, socialističnega samoupravljanja!

Pa sem pod vtisom osrednjega prispevka zadnje Mladine “Vrnitev v barbarstvo” izpod peresa spoštovanega Janka Lorencija ugotovil, da je ukvarjanje z Dežmanom in njegovo skupino zgodovinarskih maščevalcev pravzaprav žaljenje časa samega. Zato, ker je predragocen v tej neverjetni tekmi za obstoj tega edinega planeta, ki ga imamo na razpolago. Namesto razkopavanja po zgodovini bi se morali vsi ljudje, posebej pa še (pravi) izobraženci ukvarjati z vprašanji preživetja, ki so tako zelo povezana predvsem s stanjem duha vsakega posameznika na tem planetu. Tudi vsakega Slovenca! Zato je pomemben samo tisti, ki je usmerjen v življenje naprej, v razumsko reševanje problemov obstoja te naše družbe in vseh ostalih na planetu. Tukaj bom namerno pozabil na Dežmana kot tipičnega državljana, ki odlično živi od brskanja po preteklosti, ki jo je tudi sam ustvarjal.

Moj poziv velja novinarjem, ki bi morali vzeti stvari v svoje roke in sistematično in vsakodnevno opozarjati na stranpota sodobne trenutne družbe, ki je v hlastanju za čim boljšim življenjem pripravljena pozabiti, od česa sploh živi. Mladina je pokazala, kako je treba na te stvari opozoriti in opozarjati in zdaj ste na vrsti uredniki, angažirani novinarji, da na nacionalki (samo od nje lahko to pričakujemo!) dnevno uvrščate teme, ki so vezane na osveščanje državljanov o nujnosti tako okoljskih, kot tudi politično-socialnih sprememb družbe! Naj ne bo novica, kako je najboljši golfist v Ameriki zgrešil zadnjo luknjo, ampak naj bo novica to, da se je skupina ljudi odločila za spremembe v korist vseh...

Posledice naših delovanj se odražajo že v tem trenutku, pomanjkanje vode, katastrofalne vremenski pojavi, migracije, ki so posledica vsiljenih vojn, posebej s strani ZDA! Poglejte si izjavo Oliverja Stonea (izjava kroži po spletu!), ki bi v normalnih razmerah moral biti predsednik največje vsestranske države onesnaževalke na Zemlji namesto nesposobnega Trumpa, ki mu Dimitrij Rupel in njegov kartel poje hvalnice!

In zdaj smo spet pri dežmanih! Kopljejo po zemlji brez spoštovanja do mrtvih, delijo politične floskule o svobodi izražanja, žalijo sposobne in ustvarjalne in zdravijo svoj ego, namesto da bi iskali rešitve za prihajajoči cunami naravnih in umetnih katastrof (beri: vojn), ki bodo prisilile cele skupine narodov v migracijo za vodo, za hrano, za preživetje ... Izbrisale bodo z obličja Zemlje tako njih, kot tudi dobromisleče in v prihodnost zazrte, brez razlike!

Resni znanstveniki pravijo, da smo čas za rešitev problema že porabili, sam pa upam, da vsestranska in široka osveščenost edina še lahko začne spreminjati ta Svet na bolje! In novinarji javnih (ne zasebnih, s strani kapitala financiranih!) medijev ste prvi v frontni liniji za ohranitev Zemlje in civilizacije!

Ste slišali, generalni direktor javne RTV, g. Kadunc?

Ste prebrali, odgovorni uredniki glavnih tiskanih medijev?

Ste slišali in prebrali, politiki v prvih vrstah parlamenta in strank? 

O našem zdravstvu in vse večjih tegobah, ki že resno nakazujejo razpad celotnega sistema, lahko beremo najrazličnejše zapise in poslušamo komentarje strokovnjakov in »strokovnjakov«, ki mislijo, da vedo vse o vsem. Žal je rdeča nit te za paciente žalostne zgodbe denar in samo denar. Kot da razen žvenketanja zlatnikov v zdravstvu ne bi bilo tudi pozivnih zgledov. So, le da nanje običajno pozabimo ali pa jih celo enostavno, brez kančka objektivnosti in poštenosti, vržemo v isti koš. Tako se ne dela in kot dolgoletni srčni bolnik in tudi član dva tisoč glave množice Društva na srcu operiranih Slovenije, želim javnosti sporočiti nekaj pogledov na to res zaskrbljujoče dogajanje še iz mojega osebnega zornega kota. Torej pišem kot pacient z bogatimi izkušnjami (če lahko uporabim ta izraz).

O zdravstvu, zdravnikih in medicinskih sestrah bi težko rekel kaj slabega in to kljub temu, da sem šel skozi njihove roke v kar nekaj slovenskih ustanovah. Javnih in zasebnih, ki so seveda del zdravstvene mreže in kvalitetno dopolnjujejo košarico prepotrebnih storitev. Ob tem pa ni odveč spomniti, da uradne ocene pristojnih, tako Ministrstva za zdravje kot seveda tudi Zdravniške zbornice Slovenije, da so v storitvah med javnimi zavodi, zlasti bolnišnicami tako kvantitativne kot tudi ali predvsem kvalitativne razlike. Se strinjam. A ker sem napovedal pisanje iz mojega zornega kota se bom osredotočil na primer zasebnega MC Medicor Izola, ki ima svoje ambulante tudi v Ljubljani. Dolga leta sem njihov hvaležni pacient in dodobra sem spoznal razliko med iskreno srčnostjo in popolno predanostjo medicinskega osebja za koristi in v dobro pacienta od hlastanja za denarjem. To hišo zaupanja odlikujejo visoka kakovost storitev, srčnost sodelavcev, sledenje mednarodnim tokovom in veliko človeške topline, katero namenjajo bolnikom. Pri njih je pacient »zakon« in ni prepreke, da ne bi ne glede na ceno poiskali najboljših rešitev v njegovo dobro. Ob najine zadnjem srečanju v ambulanti mi je predstojnica MC Medicor akademkinja prof. dr. Metka Zorc zelo vljudno, kot to zna, potarnala, da so za leto že zdavnaj izpolnili obveznosti iz koncesijske pogodbe in opravili več, kot bi glede na pogodbo s financerjem lahko oz. smeli. »A kaj naj storim, naj na vrata naših ambulant in centra v Izoli prilepim listek z napisom, da smo zaprti, ker smo izpolnili program. In ker nam storitev več ne plačujejo?« Res težka dilema, ki pa je pri tej srčni kardiologinji v bistvu nikoli ni bilo: » – delali bomo in ljudem pomagali, pa naj stane, kolikor hoče. Pa saj ne morem trpečih in bolnih ljudi, ki se obračajo na našo ustanovo, vreči na cesto in jih prepustiti usodi čakanja. Vsako čakanje je lahko usodno…. Bomo pač primaknili svoj denar, kot smo to v preteklosti že ničkolikokrat storili«, je odločno povedala zdravnica, ki se v ambulanti razdaja za paciente tudi v poznih večernih urah.

Dr. Zorčeva je ob tem je izpostavila najnovejši podatek, da ima zdravstvena blagajna finančni presežek, ki znaša 35 milijonov EUR. Iz rokava je stresla ocene, kaj vse bi že z manjšim deležem tega denarja lahko postorili, pomagali številnim bolnikom in dodatno skrajšali čakalne vrste. Medtem je znano, da je vlada že predlagala zvišanje letošnjih odhodkov ZZZS za 35 milijonov EUR, ki jih bo lahko ZZZS porabil kot višek sredstev iz zdravstvene blagajne za zdravstvene storitve. Pametno!

Zanimivo je tudi pismo, ki ga je akad. prof. dr. Metka Zorc napisala predsedniku Državnega zbora. V njem je med drugim izpostavila že omenjene težave slovenskega zdravstva, vključno s težavami pri financiranju mednarodno uspešnega zavoda MC Medicor. Prepričana je namreč, da gre v zdajšnjem trenutku »za resno situacijo razkroja zdravstva na Slovenskem, ki tone v brezno iz dneva v dan. Izjemno dolge čakalne dobe na zdravstvene storitve ogrožajo življenje našim državljanom, še posebno pa je kritična situacija na področju srčne kirurgije in kardiologije, kjer so se izjemno podaljšale čakalne dobe na vse posege, tudi na srčne operacije in predvsem na operativna zdravljenja z novimi, za bolnika manj rizičnimi posegi (perkutana zdravljenja TAVI), ki sicer resnično pomenijo, da potrebuje zdravstveni sistem dodatna sredstva, brez katerih pa ni učinkovitega in varnega zdravja za slovenske srčne bolnike«. Upajmo, da njene besede niso še en »glas vpijočega v puščavi« in bodo končno zalegle.

Se bodo pristojni, vključno z vrhom slovenske politike, zdaj enkrat za vselej le zganili in potegnili poteze v dobro pacientov? Zdaj je namreč barka res (že) rahlo potopljena in potrebno bo veliko rešilnih čolnov z močnimi veslači, sicer bo brodolom slovenskega zdravstva ena sama velika katastrofa. Kdo si tega želi, če sploh, pa res ne kaže izgubljati besed, mar ne? 

Spoštovani!

V Pamfletu 31. številke Mladine z dne 3. 8. 2018 navajate tendenciozne in zavajajoče informacije v zvezi z otroškim igriščem na Mali ulici, zato prosim za objavo spodnjega odgovora.

Zunanje igrišče je del družinskega centra Mala ulica, ki ga ima v upravljanju Javni zavod Mala ulica, katerega ustanovitelj in sofinancer je Mestna občina Ljubljana. Družinski center, ki ima letno ca. 28.000 obiskovalcev, deluje že 5 let, simbolično vstopnino pa zaračunavamo od vsega začetka. Informacija, da “smo začeli zaračunavati vstopnino”, je zavajajoča, saj se to ni zgodilo včeraj ali prejšnji teden, ampak ob otvoritvi družinskega centra, januarja 2013!

Neprimerno in nesmiselno je to igrišče primerjati s (številnimi) drugimi javnimi otroškimi igrišči v Ljubljani, saj dejavnost Male ulice temelji predvsem na celostni podpori družinam s predšolskimi otroki: za otroke vsak delovnik izvedemo tri do štiri ustvarjalnice s področja likovne in kiparske umetnosti, literature, glasbe, kulinaričnih in gibalnih spretnosti (med vikendi in prazniki pa tudi do sedem dnevno!), kvaliteten izobraževalni in podporni program pa ponujamo tudi mamicam na porodniškem dopustu in staršem predšolskih otrok. Tako v notranjih prostorih družinskega centra kot na zunanjem igrišču, kjer se ob lepem vremenu odvija celoten program, je stalno prisotna zaposlena vzgojiteljica, ki skrbi za kreativno igro, varnost in vključenost otrok. V vseh prostorih družinskega centra, torej tudi na zunanjem igrišču, so otrokom na voljo kakovostne in inovativne igrače, pripomočki za ustvarjanje ter otroška literatura.

Vse zaposlene animatorke v Mali ulici so izobražene in izkušene izvajalke Treningov starševstva po programu Neverjetna leta (Incredbile Years®), ki je program z največ dokazov o učinkovitosti v preprečevanju in zgodnjem zdravljenju čustvenih in vedenjskih težav otrok (Cochrane review, 2012). Mala ulica letno izvede štiri Treninge starševstva (ki trajajo štiri mesece) za skupno 48 udeležencev. Udeležba je za starše brezplačna.

Kot sem že pojasnila g. dr. Prešernu, smo socialno občutljiv zavod, zato smo vsem obiskovalcem, ki vstopnine ne morejo plačati, vedno omogočili (stalen!) brezplačen vstop. Prav tako je bila Mala ulica npr. ena prvih, ki je ponudila prostor za igro in druženje begunskim družinam oz. otrokom iz azilnega doma, ki so v zadnjih dveh letih prihajali v center brezplačno. Eno od pomembnih poslanstev Male ulice je povečevanje socialne kohezivnosti v mestu, kar nam ob pogledu na število in raznolikost obiskovalcev, pa tudi glede na njihove odzive na našo dejavnost, dobro uspeva.

V nečem ima avtor članka seveda prav – vsi plačujemo davke, iz katerih se financira Javni zavod Mala ulica – tako kot tudi cela vrsta drugih javnih zavodov in ustanov. Vendar pa še nikjer nisem zasledila, da bi kdo iz istega razloga problematiziral plačilo vstopnine za muzeje, operno ali gledališko predstavo. Mar ni pošteno, da konkretni uporabnik storitve prispeva vsaj simboličen znesek? Vsaj simbolično več kot njegov sosed, ki v muzej, na operno predstavo ali v družinski center ne bo nikoli šel, čeprav ga posredno financira? Vsekakor je to vprašanje del širše razprave, ki ga avtor morda res lahko naslovi na g. Mesca in tovariše, če jih že kliče na pomoč, prepričana pa sem, da nihče od zgoraj naštetih ne bi delal afere za 2 evra, če bi se prej podrobneje seznanil z namenom, cilji in načinom delovanja Male ulice.

Sicer pa imamo v Mali ulici tudi odlično kavo. Bi se morda enkrat avtor Pamfleta oglasil in se na lastne oči prepričal, kako odiramo malčke? 

Spoštovana dr. Pirjevec in dr. Repe!

Pričakoval sem, da se bosta odzvala na polemiko glede oddaje Intervju, v kateri je dr. Možina gostil dr. Dežmana, in v kateri so bile o vaju izrečene nespoštljive besede in oznake. Razumem vajino ogorčenje.

V svojem odgovoru na Odprto pismo ZZB NOB sem v bran vzel RTV Slovenija, njeno samostojnost in neodvisnost. Posledično zagovarjam tudi samostojnost in neodvisnost novinarjev, ki prinašata tudi odgovornost. Žal opažam, da se bo tudi v novinarskih krogih treba znova naučiti kulture dialoga in samokritičnosti. Osebna prepričanja, politično agitatorstvo katere koli usmeritve za javni medijski servis niso dopustni. V času, ko je svoboda govora lahko tudi izgovor za obračunavanje z nasprotno mislečimi, smo dnevno izpostavljeni možnostim, da je vsak poseg v delo novinarja obtožen kratenja te njegove pravice.

Moj odziv na odprto pismo nikakor ne pomeni, da je zadeva zaključena. Odprla je pomembna vprašanja novinarskih in uredniških pristojnosti, s katerimi se bomo soočili. Odzvala se je tudi že odgovorna urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič: »Naše delo je javno in v službi javnosti in nikomur ne odrekam pravice, da se do našega dela opredeli, a mislim, da pozivi politikov in vplivnih skupin v družbi po umiku nekaterih novinarjev s programa in iz oddaj in k ukrepom proti njim, niso dobra popotnica naši demokraciji, pluralnosti v javni sferi družbe in avtonomnemu in neodvisnemu novinarstvu. Politični aktivizem in ideološki boj ne sodita v novinarstvo; v naš poklic in v naš medij, ki je v službi javnosti, ne sodita ne desni ne levi politični aktivizem.« Ne glede na vaše mnenje o dr. Možini, je dejstvo, da ga določen del javnosti spoštuje in da je v obdobju 2006-2010 opravljal tudi delo direktorja Televizije Slovenija. Sam sem na položaju generalnega direktorja leto dni in nanj nisem prišel s podporo nobene politične opcije. To mi delo morda včasih celo otežuje, omogoča pa mi nepristranskost. Moj princip delovanja je spoštovanje, ki ga pričakujem tudi od novinarjev in voditeljev ter urednikov oddaj.

Problem, ki ga opisujeta kot »vzdrževanje kadrov do naslednje (morebitne) funkcije«, je problem javnega sektorja in sistema kolektivnih pogodb. RTV Slovenija je le žrtev tega. Tudi sam se zavzemam za spremembe na tem področju.

Mehanizmi delovanja na RTV Slovenija so se oblikovali v preteklih šestdesetih letih in dejstvo je, da je treba temelje obnoviti in posodobiti. Kljub vajini močni kritiki menim, da so še vedno Poklicna merila in načela novinarske etike dobro vodilo za novinarsko delo.

Ne glede na svoja osebna prepričanja s pozicije generalnega direktorja RTV Slovenija o zgodovini ne morem polemizirati. Že v svojem prvem odzivu pa sem obsodil, in to ponavljam, besede intervjuvanca, ki lahko pomenijo žalitev vas in drugih imenovanih. Ko sem omenil možnost tožbe, nikakor nisem »računal« na to, da se v sodni proces tako ali tako ne boste spustili. Pravzaprav sem to možnost vzel kot zelo mogočo, kajti do žalitev imam ničelno toleranco. Zato tudi ne drži, da Intervju z dr. Dežmanom zagovarjam. Izrekel sem zgolj mnenje, da je tematika, o kateri je tekla beseda v oddaji, glede na odzive gledalcev očitno relevantna, da pa bi sam zanjo izbral drugačno televizijsko formo, ki ponuja možnost soočenja različnih pogledov.

Odzive sem izpostavil, zato ker sem v njih zasledil tudi pomanjkljivo poznavanje problematike. In k temu mora RTV Slovenija odgovorno pristopiti. Odgovorna urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič prav tako razmišlja o strokovnem pristopu k tem temam.

Pravi: »V oddaji Intervju smo o med- in povojni zgodovini že govorili. Kot odgovorna urednica IP TV Slovenija zagovarjam stališče, da je o tako kompleksni, občutljivi in zahtevni tematiki treba spregovoriti tudi na drugačen način, s poglobljenim analitično-zgodovinskim dokumentarnim projektom, ki bi ga morala zelo tankočutno in odgovorno zasnovati naša hiša in ki bi pripomogel k zmanjševanju razlik v pogledih na našo zgodovino. In prispeval h krepitvi spoštovanja med ljudmi in k zrelosti naše družbe.« Naj dodam le to, da upam na sodelovanje vseh vas, ki se s to tematiko ukvarjate profesionalno. Premišljeno zasnovane oddaje bodo našle svoj prostor v programskem načrtu TV Slovenija za leto 2019.

Večkrat sem že omenil, da tako v novinarskih krogih kot tudi v Programskem svetu pričakujem razpravo o novinarski etiki ter uredniški avtonomiji in odgovornosti, konkretno pa tudi o Intervjuju, ki je doživel različne in zelo ostre odzive. Potruditi pa se moramo, da iz teh razprav in soočenj različnih mnenj izključimo osebna politična prepričanja.

Naj ponovno opozorim, da RTV Slovenija ne sme postati orodje katere koli politične opcije. In da tudi ne sme biti tarča groženj z ukinitvijo financiranja. Vsi bi se morali zavedati, da je edino javni medij tisti, ki lahko zagotavlja pluralnost pogledov in ohranja demokracijo v najvišjem pomenu besede. Pa tudi, če se s kakšno vsebino ne strinjamo. Tudi to je demokracija.

S spoštovanjem! 

Spoštovani !

Akad. prof. dr. Jože Pirjevec in prof. dr. Božo Repe se v Mladini 3. avgusta 2018 zmrdujeta nad mano in nad mojimi domnevnimi grehi. Njun pogled na mojo malenkost je pogled dveh veličin, ki maziljena lebdita v slonokoščenem stolpu znanosti, čista in neomadeževana od umazanega vsakdana. Vendar pa je pismo, v katerem se pridušata nad možnostjo, da sem nastopil na nacionalni televiziji, precej prostodušna ponovitev ideološko političnega manevra iz leta 2009, ko sta se znašla v svetu Muzeja novejše zgodovine Slovenije z nalogo, da me odstranita kot direktorja. Pirjevec je tedaj v Dnevniku poudaril: »Moje mnenje o Dežmanu pa seveda ni pozitivno, mislim, da je bila njegova politika za našo družbo škodljiva.« Repe pa se je nadvse borbeno boril, da bi Muzej novejše zgodovine Slovenije ne smel nadaljevati raziskave morišča in grobišča v rovu sv. Barbare. Ker mu to ni uspelo, je v besu odstopil kot član sveta. Vsi ti dogodki so dokumentirani v tretjem poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Torej Pirjevec in Repe nista zazrta le v svojo kozmično znanstveno vesolje, ampak sta občasno mobilizirana, da z žalitvami in idejno-politično ostrino, ki sovpada z voljo radikalnega jedra titofilnega tabora, napadeta osebe, ki so temu taboru odveč. Pri tem pa seveda ni potrebno dodati, da v svoji znanstveni natančnosti skrbno pazita, da del vseh teh motečih oseb niti slučajno ne citirata v svoji veličini in maziljenosti.

To je pa res strategija tiščanja glave v pesek! 

Novinarka Vanja Pirc, ki jo sicer zelo cenim, je v članku »Za samozaposlene in nevladni sektor. Kup načrtov, kaj pa finančno kritje?«, pisala o obravnavi kulture v predvolilnem času oz. osnutku koalicijskega sporazuma. Ker sem pri tem tudi sam sodeloval, se oglašam s stvarnim popravkom.

Trditev, da v predvolilnem času politiki do kulture niso imeli stališč ni ravno točna. Poleg posameznih radijskih oddaj, se je zgodil tudi dogodek v Kinu Šiška, ki so ga organizirali NVO-ji in kjer so lahko vse stranke predstavile svoje poglede na kulturo.

Gospa Pirc je v nadaljevanju članka o osnutku koalicijske pogodbe zapisala: » … dokument sicer napoveduje zaustavitev padanja sredstev za kulturo, ne pa tudi njihovega bistvenega povečanja. Predviden je namreč ’postopen dvig proračuna za kulturo s ciljem ob koncu mandata dosegati vsaj 0,5% BDP’. Za primerjavo – kulturniki, povezani v pobudi Čas je za kulturo in umetnost, zahtevajo takojšen dvig proračuna na 2% BDP. In njihova zahteva je razumna, saj bi se s tem le vrnili na doseženo raven iz zloglasnega leta 2009, s katerim se je začel finančni masaker nad kulturo.« Žal gospa Pirc, ko hvali razumnost zahteve kulturnikov, ponavlja njihovo napako, saj niso preverili podatka, kolikšen je BDP. Ta je trenutno 43 milijard. V primeru dveh procentov torej govorimo o dobrih 860 milijonih, kar je svetlobna leta daleč od najvišjega zneska, ki ga je resor za kulturo imel leta 2009. 0,5% BDP, kar predvideva koalicijski sporazum, pa znaša v današnjih razmerah okrog 215 milijonov, kar je približno tisto, kar je bilo doseženo leta 2009. In verjetno so kulturniki z 2% merili na delež državnega proračuna (to je sicer le moja domneva). 

Spoštovani generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc, spoštovana odgovorna urednica Manica J. Ambrožič!

V odgovoru na pismo predsednika ZZB NOB v zvezi z intervjujem Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom (s pismom sicer nisva povezana), ste, gospod Kadunc, Možino vzeli v bran kot »izkušenega in uglednega novinarja«, vašega predhodnika na direktorskem mestu v letih 2006–2010.

S samoljubnimi pridevniki, kot je »ugleden«, se ne želiva ukvarjati. V Sloveniji obstaja politična moč, ki ljudi na RTV postavlja na določeno funkcijo, jih kot »ugledne« potem na novinarskih in uredniških mestih tudi vzdržuje do naslednje (morebitne) funkcije, jim zagotavlja nedotakljivost, jim po političnih zvezah podeljuje nagrade … Lahko pa bi marsikaj rekla o »poklicnih in etičnih« merilih, ki jih v zvezi z intervjujem oz. intervjuji enakega tipa, kot je bil ta, v katerem sva bila (kot še nekatere kolegice in kolegi) popljuvana, zagovarjate. A to je stvar novinarske stroke. Kot mednarodno uveljavljena znanstvenika pa verjameva, da v državah in medijih, ki naj bi si jih RTV jemala za zgled, študent s takim izdelkom (izdelki) ne glede na temo zagotovo ne bi prišel čez uvodni seminar študija novinarstva, kaj šele, da bi prav dolgo ostal v kredibilnem javnem ali zasebnem mediju (če ne gre ravno za politično-propagandistična glasila).

Svetujete nama, da presodiva, ali naj toživa Dežmana in RTV. S tem se ob sedanjem stanju slovenskega pravosodja in na osnovi lastnih izkušenj z njim ne nameravava (več) ukvarjati. V končni posledici to tovrstnim ljudem daje zgolj satisfakcijo in tako želeno medijsko odmevnost, resnim raziskovalcem jemlje čas in energijo, po večletnih procesih pa se – če ne že prej, na ustavnem sodišču – konča z zavrnitvami v imenu demokracije, svobode govora ali ugotovitve, da je bil pač obtoženi upravičen do prepričanja, da to, kar je izrekel, drži.

Kar seveda zelo dobro veste in na to, tako kot oni, tudi računate.

Nesramnega besednjaka, kakršnega smo na najin račun slišali v intervjuju, sva v Sloveniji vajena. V zasebno-strankarskih medijih, na spletnih straneh, v anonimnih mailih in telefonskih klicih, včasih tudi na ulici ali trgovini. To, kar naju je v resnici presenetilo, pa ni, da se je del tega že dolgo nazaj preselil na javno televizijo, pač pa, da ta primitivno-bifejski žargon kot direktor javne televizije zagovarjate in opravičujete v imenu »samostojnosti« novinarjev. Samostojnost pomeni tudi konkretno odgovornost. Vi se, ko pride do te točke, ne sklicujete na profesionalne standarde, ampak na »različne odmeve« gledalcev. Skratka, kot navajate, je bilo na intervju kar 350! različnih komentarjev na MMC in je s tem dosegel svoj namen. Namen česa, gospod direktor? Institucionalizacije zmerjanja kot sestavnega dela uredniške politike RTV?

Domača in mednarodna merila v znanosti, tudi v humanistiki, so znana. Doktorskega naziva danes ni prav težko doseči. Vendar je to zgolj »šoferski izpit«, ki omogoča »šofiranje« v akademskih krogih, ne zagotavlja pa niti, da bo doktorand v resnici vozil, niti ne pove, kakšen šofer bo. Z Dežmanom naju »veže« še mnogo bolj ohlapen kriterij, to je zgolj fakultetni študij zgodovine, ki ga je pod »B« z velikim razumevanjem Filozofske fakultete za njegov že davno pretečeni študijski program in s podporo mentorice na filozofiji pa tudi vrstnika Boža Repeta na zgodovini uspel dokončati krepko v srednjih letih. V času torej, ko sva bila oba podpisana že dolgo univerzitetna profesorja (dr. Pirjevec tedaj na znani italijanski univerzi). Doktorata iz zgodovine mu na kakšni od visokošolskih institucij ni uspelo dokončati, zato se je zatekel na teologijo. V nobenem pogledu torej nisva njegova »kolega«, kot naju naziva, da bi s pomočjo Možine in javne televizije ustvaril lažni vtis, da je del istih, z mednarodnimi merili stalno preverjanih akademskih krogov.

Akademska kariera, še posebej mednarodna, je trdo, dolgoletno in garaško delo. Ne da se je izenačiti, kot po načelu politične »uravnoteženosti« dela vaša institucija, z ljudmi, ki izražajo »mnenja«. Arheolog je arheolog in ne nekdo, ki se »giblje po polju arheologije«; »analitik« ali »dober poznavalec razmer« ni nadomestek za konkretnega strokovnjaka na nekem področju in kar je še podobnih izrazov, ki jih v pomanjkanju argumentov in za zamegljevanje jasnih razmerij v družbi uporabljate vsakodnevno.

Spoštovana gospod direktor RTV Slovenija Igor Kadunc in odgovorna urednica TV Slovenija Manica J. Ambrožič!

Oba podpisana sva z več desetletnim nastopanjem v javnosti, neštetokrat tudi na vaši televiziji, dokazala, da sva strpna in kultivirana sogovornika, ki zagovarjata demokracijo in pluralizem mišljenj. Oba sva se, kljub osebnim žalitvam na najin račun, večkrat neposredno soočila tudi z Jožetom Dežmanom in konstrukti, lažmi, relativizacijami, opravičevanji določenih dejanj in prevrednotenjem drugih, z zamenjevanjem vzrokov in posledic, razlagami določenih dogodkov izven časa in prostora ali brez upoštevanja širših družbenih in mednarodnih okoliščin, kakršne so bile (kot že mnogokrat prej) izrečene tudi v intervjuju. Oba si kot strokovnjaka vztrajno prizadevava za to, da bi ljudje imeli boljše vedenje o sodobni zgodovini, da bi o njej razpravljali argumentirano in da bi jo slovenska družba jemala kot izkušnjo in navdih za prihodnost, ne pa kot breme, ki nas vleče v pretekla ideološka in fizična obračunavanja. Oba sva prav zato dolga leta sodelovala pri mnogih dokumentarnih in drugih projektih RTV. Oba sva se bila za svoja stališča vedno pripravljena izpostaviti v javnosti in za to plačati ceno. Nimava iluzij, da vsi sprejemajo najine poglede. Gotovo pa je nekaj: ne glede na to, ali naju kdo mara ali ne, nama profesionalne kredibilnosti ne more odvzeti. Niti javna televizija s svojimi »poklicnimi in etičnimi« merili.

Za naju se po intervjuju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom ne bo nič spremenilo. Še naprej bova vodila programske in projektne raziskovalne skupine, v katerih so najbolj znane slovenske zgodovinarke in zgodovinarji, sodelovala v mednarodnih raziskavah, raziskovala v domačih in tujih arhivih, objavljala članke in knjige doma in v tujini, iz tedna v teden tehtala, katero vabilo na mednarodni posvet naj sprejmeva in katero zaradi pomanjkanja časa vljudno zavrneva, še naprej bova predavala po znanih evropskih in svetovnih univerzah … Bi se pa marsikaj moralo spremeniti na javni televiziji. A se očitno pod vašim vodstvom in urednikovanjem Manice J. Ambrožič ne bo. 

Spoštovani, v zvezi s člankom, ki ste ga objavili 27. 7. 2018, želimo pojasniti, da Javna agencija RS za varnost prometa (AVP) vodi nacionalne preventivne kampanje, za katere si prizadeva, da so čim bolj učinkovite, in da zajamejo čim širšo populacijo. S tem namenom AVP tudi sodeluje s širokim spektrom medijev in se pri tem nikakor politično ne opredeljuje, saj, če uporabimo vašo delitev, tako levi in desni bralci, sodelujejo v prometu. Prometna varnost je namreč preveč pomembna, da bi v to vpletali politiko ali pa jo celo zlorabljali za politična obračunavanja in ljudi delili na leve in desne. V članku ste navedli nekaj netočnih podatkov, zato vam v zvezi s tem posredujemo nekaj pojasnil. Sredstva, ki jih je AVP namenila za oglaševanje v Nova24TV (9.788,00 EUR + ddv) so bila namenjena objavi novih video oglasov, ki jih je AVP letos pripravila za osveščanje državljanov v okviru nacionalnih preventivnih akcij za Hitrost, Alkohol in Mobilne telefone. Oglasi niso bili objavljeni le na Nova24TV, temveč jih je AVP s ciljem, da bi dosegli čim večjo pokritost, oglaševala tudi na POP TV, Kanalu A, Planet TV in RTV SLO.

Pri tem znesek za oglaševanje v Nova24TV nikakor ni izstopal od zneska oglaševanja v ostalih televizijskih medijih. Znesek, ki ga letno namenimo oglaševanju na ostalih televizijskih medijih, pa je neprimerno višji od oglaševanja na Nova24TV. Navedli ste tudi netočne podatke, kar se tiče oglaševanja AVP v časnikih Večer, Dnevnik in Delo. Z vsemi tremi časniki ima AVP podpisano letno pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere, in v skladu z vnaprej usklajenim medijskim planom, oglašuje preventivne vsebine na področju prometne varnosti. Na letni ravni so za oglaševanje v časniku Delo namenjena sredstva v višini 15.300,00 EUR + ddv, v časniku Dnevnik v višini 19.970,00 EUR + ddv, v časniku Večer pa 8.668,50 EUR + ddv. Še enkrat poudarjamo, da so vsa sredstva, ki jih AVP redno namenja za oglaševanje preventivnih vsebin v različnih medijih, namenjena osveščanju in predvsem izboljšanju prometne varnosti na slovenskih cestah. V skladu s 26. členom Zakona o medijih Javna agencija RS za varnost prometa zahteva popravek objavljenega besedila, saj je bil z navedbo netočnih informacij prizadet interes naše organizacije.

Lep pozdrav! 

Gospod Luthar v intervjuju omenja tudi Študijski center za narodno spravo in mene osebno. V svojem odzivu se ne bom spuščala na njegovo raven komentiranja, ki tako ali tako največ pove o samem gospodu Lutharju. Moja dolžnost pa je, da odločno zavrnem potvorbe in neresnice, ki so v Lutharjevem intervjuju planile na dan z vso silo. Če preskočim naravnost bizarne trditve o “reviziji zgodovine”, ki je pač eno od osnovnih principov zgodovinarjevega dela (po Marcu Blochu) ter namigovanja, da je “zgodovinopisje v demokraciji” enako kot “zgodovinopisje v totalitarizmu”, Lutharjeve unikatne lamentacije o spravi in še kaj, naj izpostavim le najbolj očitne neresnice: Študijski center za narodno spravo (SCNR) ni bil “arbitrarno ustanovljen znotraj Ministrstva za notranje zadeve”, pač pa ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije.

Vse od ustanovitve leta 2008 deluje SCNR kot javni zavod v okviru Ministrstva za pravosodje. “Zaposleni v njem dobijo plače ne glede na projekte” je še ena izmed Lutharjevih domislic. Dejstvo pa je, da poleg številnih domačih in mednarodnih projektov ter znanstveno-raziskovalnega programa ARRS izvaja SCNR vse naloge, ki izhajajo iz akta o ustanovitvi. Po mnenju vseh dosedanjih preverjanj in nadzorov izvaja SCNR svoje zadolžitve v skladu z zakoni in akti. O “zbiranju dejstev” in “interpretiranju podatkov” imava seveda z gospodom Lutharjem popolnoma nasprotujoče podatke, v SCNR pa žal ne poznamo institucije z imenom “komisija za označevanje prikritih grobišč”. Glede odnosa z Inštitutom za novejšo zgodovino lahko zatrdim, da poteka korektno sodelovanje. Želimo si, da bi tako ostalo tudi v bodoče. Gospoda Lutharja vabimo, da nas obišče ali vsaj pregleda naše številne publikacije in spletno stran, da bi se v prihodnje izognil tovrstnim nesorazmernim in neresničnim ocenam oziroma predsodkom. 

Spoštovana dr. Pirjevec in dr. Repe! Pričakoval sem, da se bosta odzvala na polemiko glede oddaje Intervju, v kateri je dr. Možina gostil dr. Dežmana, in v kateri so bile o vaju izrečene nespoštljive besede in oznake. Razumem vajino ogorčenje.

V svojem odgovoru na Odprto pismo ZZB NOB sem v bran vzel RTV Slovenija, njeno samostojnost in neodvisnost. Posledično zagovarjam tudi samostojnost in neodvisnost novinarjev, ki prinašata tudi odgovornost. Žal opažam, da se bo tudi v novinarskih krogih treba znova naučiti kulture dialoga in samokritičnosti. Osebna prepričanja, politično agitatorstvo katere koli usmeritve za javni medijski servis niso dopustni. V času, ko je svoboda govora lahko tudi izgovor za obračunavanje z nasprotno mislečimi, smo dnevno izpostavljeni možnostim, da je vsak poseg v delo novinarja obtožen kratenja te njegove pravice.

Moj odziv na odprto pismo nikakor ne pomeni, da je zadeva zaključena. Odprla je pomembna vprašanja novinarskih in uredniških pristojnosti, s katerimi se bomo soočili. Odzvala se je tudi že odgovorna urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič: »Naše delo je javno in v službi javnosti in nikomur ne odrekam pravice, da se do našega dela opredeli, a mislim, da pozivi politikov in vplivnih skupin v družbi po umiku nekaterih novinarjev s programa in iz oddaj in k ukrepom proti njim, niso dobra popotnica naši demokraciji, pluralnosti v javni sferi družbe in avtonomnemu in neodvisnemu novinarstvu. Politični aktivizem in ideološki boj ne sodita v novinarstvo; v naš poklic in v naš medij, ki je v službi javnosti, ne sodita ne desni ne levi politični aktivizem.«

Ne glede na vaše mnenje o dr. Možini, je dejstvo, da ga določen del javnosti spoštuje in da je v obdobju 2006-2010 opravljal tudi delo direktorja Televizije Slovenija. Sam sem na položaju generalnega direktorja leto dni in nanj nisem prišel s podporo nobene politične opcije. To mi delo morda včasih celo otežuje, omogoča pa mi nepristranskost. Moj princip delovanja je spoštovanje, ki ga pričakujem tudi od novinarjev in voditeljev ter urednikov oddaj.

Ne glede na vaše mnenje o dr. Možini, je dejstvo, da ga določen del javnosti spoštuje in da je v obdobju 2006-2010 opravljal tudi delo direktorja Televizije Slovenija. Sam sem na položaju generalnega direktorja leto dni in nanj nisem prišel s podporo nobene politične opcije. To mi delo morda včasih celo otežuje, omogoča pa mi nepristranskost.

Problem, ki ga opisujeta kot »vzdrževanje kadrov do naslednje (morebitne) funkcije«, je problem javnega sektorja in sistema kolektivnih pogodb. RTV Slovenija je le žrtev tega. Tudi sam se zavzemam za spremembe na tem področju.

Mehanizmi delovanja na RTV Slovenija so se oblikovali v preteklih šestdesetih letih in dejstvo je, da je treba temelje obnoviti in posodobiti. Kljub vajini močni kritiki menim, da so še vedno Poklicna merila in načela novinarske etike dobro vodilo za novinarsko delo.

Ne glede na svoja osebna prepričanja s pozicije generalnega direktorja RTV Slovenija o zgodovini ne morem polemizirati. Že v svojem prvem odzivu pa sem obsodil, in to ponavljam, besede intervjuvanca, ki lahko pomenijo žalitev vas in drugih imenovanih. Ko sem omenil možnost tožbe, nikakor nisem »računal« na to, da se v sodni proces tako ali tako ne boste spustili. Pravzaprav sem to možnost vzel kot zelo mogočo, kajti do žalitev imam ničelno toleranco. Zato tudi ne drži, da Intervju z dr. Dežmanom zagovarjam. Izrekel sem zgolj mnenje, da je tematika, o kateri je tekla beseda v oddaji, glede na odzive gledalcev očitno relevantna, da pa bi sam zanjo izbral drugačno televizijsko formo, ki ponuja možnost soočenja različnih pogledov.

Odzive sem izpostavil, zato ker sem v njih zasledil tudi pomanjkljivo poznavanje problematike. In k temu mora RTV Slovenija odgovorno pristopiti. Odgovorna urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič prav tako razmišlja o strokovnem pristopu k tem temam. Pravi: »V oddaji Intervju smo o med- in povojni zgodovini že govorili. Kot odgovorna urednica IP TV Slovenija zagovarjam stališče, da je o tako kompleksni, občutljivi in zahtevni tematiki treba spregovoriti tudi na drugačen način, s poglobljenim analitično-zgodovinskim dokumentarnim projektom, ki bi ga morala zelo tankočutno in odgovorno zasnovati naša hiša in ki bi pripomogel k zmanjševanju razlik v pogledih na našo zgodovino. In prispeval h krepitvi spoštovanja med ljudmi in k zrelosti naše družbe.«

Naj dodam le to, da upam na sodelovanje vseh vas, ki se s to tematiko ukvarjate profesionalno. Premišljeno zasnovane oddaje bodo našle svoj prostor v programskem načrtu TV Slovenija za leto 2019.

Večkrat sem že omenil, da tako v novinarskih krogih kot tudi v Programskem svetu pričakujem razpravo o novinarski etiki ter uredniški avtonomiji in odgovornosti, konkretno pa tudi o Intervjuju, ki je doživel različne in zelo ostre odzive. Potruditi pa se moramo, da iz teh razprav in soočenj različnih mnenj izključimo osebna politična prepričanja.

Naj ponovno opozorim, da RTV Slovenija ne sme postati orodje katere koli politične opcije. In da tudi ne sme biti tarča groženj z ukinitvijo financiranja. Vsi bi se morali zavedati, da je edino javni medij tisti, ki lahko zagotavlja pluralnost pogledov in ohranja demokracijo v najvišjem pomenu besede. Pa tudi, če se s kakšno vsebino ne strinjamo. Tudi to je demokracija.

S spoštovanjem!

Odgovor dr. Borisu A. Novaku

Spoštovani gospod!

Že vrsto let z naklonjenostjo spremljam vaše umetniško ustvarjanje in družbeno delovanje, zaradi katerih vas visoko cenim kot pesnika in kot osebnost. Zato obžalujem, da sedaj izmenjujeva mnenja v javni in navsezadnje precej formalistični komunikaciji, vendar se čutim dolžnega odgovoriti na vaše očitke.

Kot ste opazili in opozorili že sami, sem v članku Strašni novi svet, objavljenem v Mladini, 6. julija, napačno zapisal, da je slavistka dr. Monika Kalin Golob članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), ki ji pripadate sami. Za, verjamem, dobronamerno opozorilo, s katerim ste me prehiteli pri priznanju napake, se vam zahvaljujem ter hkrati opravičujem vam in omenjeni instituciji.

Netočnost je posledica mojega zgrešenega sklepanja glede na okoliščine. V času priprave članka pač nikjer nisem zasledil podatka, da dr. Monika Kalin Golob ni več članica Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, ki ji predsedujete. Zato sem domneval, da je sestava komisije enaka, kot ste jo sami navedli v izjavi Moč jezika in jezik moči: o rabi ženskih jezikovnih oblik, s katero ste obsodili spreminjanje slovničnega spola v pravilnikih Filozofske fakultete. Logična posledica takšnega sklepanja je bilo prepričanje, da je dr. Monika Kalin Golob, ki je članica komisije, tudi članica SAZU. Še posebej ob upoštevanju njenih številnih dosežkov in referenc – gostujoča predavateljica na fakultetah v Zagrebu, Lizboni in Pragi ter avtorica treh znanstvenih monografij, več kot 50 znanstvenih člankov, dveh učbenikov, delovnega zvezka in treh strokovnih monografij – s katerimi se zagotovo uvršča med najuglednejše strokovnjakinje na svojem področju.

Zato me je dejstvo, da za strokovnjakinjo takšnega slovesa in sposobnosti ni prostora v SAZU, neprijetno presenetilo. Že ta podatek mi je zadostoval, da sem ob tehtanju pravilnosti zapisanih navedb zavrnil vaše navedbe, da sta moj članek in intervju z dr. Moniko Kalin Golob »tendenciozna, politikantska in manipulantska«. Drugače od vas sem svoje besedilo podkrepil s številnimi preverljivimi podatki in izjavami uglednih filozofov in univerzitetnih profesoric, ki so ravnanje vaše komisije umestili v ustrezen kontekst.

Spoštovani, v dopisu povsem upravičeno navajate, da si »s svojimi devetdesetimi knjigami in z malone polstoletno zgodovino kritičnih družbenih angažmajev nisem zaslužil takih diskvalifikacij«. Toda v tem primeru je bistveno ločiti med osebno diskvalifikacijo in utemeljeno kritiko nekega mnenja. To ob tej priložnosti dopolnjujem z navedbo dodatnih podatkov, ki po mojem mnenju osvetljujejo ozadje odklonilnega odnosa SAZU in njene Komisije za slovenski jezik v javnosti do uveljavljanja ženskega slovničnega spola v fakultetnih pravilnikih. V omenjeni komisiji ob devetih članih sedi zgolj ena članica; v ključnih vodstvenih organih Akademije, v predsedstvu in izvršilnem odboru, ne najdemo niti ene ženske; med članstvom SAZU je 158 moških in 12 žensk.

Vesel bom pojasnila, s katerim mi boste argumentirano osvetlili ozadja teh razmerij. Lahko tudi na kavi, na katero vas ob tej priložnosti prijazno vabim.

S spoštovanjem, 

Spoštovani gospod Grega Repovž!

Z zanimanjem sem prebral vaš uvodnik v zadnji Mladini, ki se zaključuje z naslednjim pasusom: »Kolumne Mira Cerarja (iz 2013 in 2014) bi lahko bile poletno branje za vrh SMC. Jim pa znajo pokvariti počitnice. Ker tega Cerarja iz leta 2014 bi danes verjetno iz stranke kaj hitro izključili ali pa vsaj označili za popolnoma trapastega človeka, ki res ne razume politike.« Kot predsednik Sveta SMC sem del vrha SMC, zato se tudi na vaše besede odzivam.

Za začetek je nenavadno že to, da tako oster napad na predsednika SMC izpeljete brez enega resnega argumenta.

Vaš članek temelji na tezi, da je SMC po izključitvi Milana Brgleza postala podobna SDS, da ne zasleduje verodostojne politike, ampak se samo še žene za funkcijami in materialnimi koristmi. Ob tem povzemate trditve Milana Brgleza, da naj bi bil on edini, sedaj že odstranjeni branik, »morala« SMC oz. ovira, da SMC ne odide v koalicijo z Janezom Janšo ter da je to razlog, zakaj je bil izključen iz stranke. Z Milanom Brglezom sem velikokrat delil njegove politične poglede (npr. v zvezi z znamenitim Zakonom o tujcih) ter se strinjal in se še danes strinjam z marsikaterim njegovim stališčem oz. potezo. Žal pa so razlogi za Brglezov zadnji spor z vodstvom SMC in odhod iz SMC veliko bolj prozaični, kot pa idealistično »krvavenje« na fronti zoper JJ in SDS. Njegov padec in izključitev iz SMC žal ne pomenita padca v boju zoper povezovanje z SDS, pač pa padec v boju za (pre)stol, na katerem je Milan Brglez sedel zadnja štiri leta in si je (pre)močno želel sedeti še naprej. Če funkcionar prekrši sklep vrha lastne stranke o tem, koga se kandidira za predsednika DZ (sklep za katerega je Brglez tudi sam glasoval), in potem na lastno pest v povezavi z drugimi strankami lobira oz. vleče poteze za lastno izvolitev ter se na koncu tudi javno samookliče za kandidata za predsednika DZ, potem lahko le zaključimo, da gre za žalostno in sebično početje nekoga, ki bi moral že po funkciji podpredsednika stranke ravnati najbolj odgovorno v času občutljivih strankarskih pogajanj. Pogajanj ravno o nastanku koalicije, v kateri ne bo SDS oz. JJ! Osebno mi je žal, da je Milan Brglez ubral to pot in potegnil potezo, ki ni koristila nikomur, razen v končni konsekvenci verjetno res desnemu polu politike. Da SMC z njegovim odhodom ni močnejša, se lahko strinjam. Vendar nobena resna stranka ne more tolerirati tovrstnega strela v hrbet v tako prelomnem trenutku.

Tako sklepi vodstva SMC kot javne izjave predsednika Cerarja v zadnjih tednih so šli vsakič v smeri, da SMC zavrača sodelovanje z SDS in si želi levosredinsko vlado pod vodstvom LMŠ. Sklepi seje Izvršnega odbora SMC z dne 13.6.2018, ki so bili enoglasno sprejeti (brez glasu proti, oz. vzdržanih, za je glasoval tudi Milan Brglez!), se npr. glasijo: »1.IO SMC predlaga dr. Mira Cerarja kot kandidata za položaj predsednika Državnega Zbora. 2. Pogovore o možnih koalicijah in povezovanjih vodi predsednik dr. Miro Cerar s pomočjo generalnega sekretarja Jožeta Artnaka in s pomočjo sodelavcev, ki jih določi predsednik. 3. SMC podpira poskus oblikovanja stabilne levo-sredinske koalicije.« Vendar to ne zadostuje - priča smo vztrajnemu histeričnemu ponavljanju medijev z vašim vred, kako vrh SMC ne počne drugega kot vse dni razmišlja in načrtuje le to, kako bi judeževsko prodal vso svojo dosedanjo sredinsko politiko (ki je državo dejansko pripeljala iz krize) za skledo leče – tj. ugodnosti soudeležbe v vladi JJ, ki bo prinesla moč in privilegije. In to kljub npr. dejstvu, da se Miro Cerar ni niti v pred - niti v povolilnem času sestal z Janezom Janšo za razliko od Marjana Šarca ali Dejana Židana. Kaj je cilj te histerične gonje, mi ni jasno, razen tega, da nekdo na vso silo želi očrniti SMC, kar pa je žal bil v medijih prevladujoči trend v zadnjih štirih letih. Očitno je SMC res bila in je še na poti tako skrajni desnici kot skrajni levici.

Kot dokaz za vaše teze navajate »benevolentno govorjenje« nekih članov SMC novinarjem v neformalnih razgovorih, češ kako bi bilo lepo v koaliciji z SDS! ?!?!? Gospod Repovž, Mladino redno in z užitkom berem že od mojih gimnazijskih časov. In me zelo moti, ko se njen uvodničar spravi na tako raven, da svoje ocene in obtožbe utemeljuje z gostilniškimi govoricami. Prosim, navedite točno, kdo je kdaj, kje in kaj izjavil in komu. To je menda osnova verodostojnega novinarskega dela. Na standarde »zanesljivega« poročanja na podlagi prenašanja govoric smo navajani pri drugih medijih, kamor do sedaj Mladine nisem umeščal.

Za konec pa še to. V isto številko, kjer je objavljen vaš uvodnik, je uvrščen članek »Trojanski konj – Janez Janša s pomočjo NSi vodi neizkušene politike na predčasne volitve«. Strinjam se, da je tovrstna analiza povezav SDS – Nsi dobrodošla in koristna. Predlagal pa bi, da se posvetite tudi vlogi Levice oz. npr. potezam njenega prvaka Luke Mesca v povolilnem času. Zdi se namreč, da bi lahko prav drža in že v štartu nesorazmerno pogojevanje Levice za sodelovanje v koaliciji pripeljalo do nastopa vlade JJ z vsemi posledicami, npr. »orbanizacijo«. Verjetno bi torej veljalo kako kritično besedo ali dve nameniti tudi levemu polu slovenske politike, ki bi po mojem mnenju moral konstruktivno prispevati k nastanku koalicije brez JJ.

Zadnja štiri leta smo živeli (zlasti v primerjavi s predhodnim obdobjem) v normalni državi in to je zasluga v največji meri prav SMC. Tudi zato menim, da si v medijih SMC zasluži pošteno obravnavo!

Lep pozdrav. 

»In sedaj se pojavijo ključna vprašanja: zakaj podjetja angažirajo 89-letnega METUZALEMA (moj poudarek) in zakaj minister odprtih rok sprejema upokojenca, ki se v medijih pojavlja kot tožnik zoper publiciste, ki objavljajo razkritja o ubojih UDBE za časa njegovega vodstva, ne nastopa pa kot delujoči podjetnik, lobist politik, karkoli že« - pravi avtor pamfleta Bernard Nežmah.

Mladino berem že od svojih gimnazijskih let in sedaj kot upokojenec sem njen naročnik. Ne vem, če sem že METUZALEM in bi v Nežmahovi družbi moral biti tiho. Nimam razlogov, da bi branil UDBO in ne Janeza Zemljariča (o katerem govori B.N.), saj je ta nadzirala mojo družino in šikanirala mojega pokojnega očeta. A od doktorja znanosti bi pričakoval, da bo ugotovil, da mu »desno« oko kaže nenavadno idealne podobe, »levo« pa je polno črnega žolča. Črni žolč nikoli ni dober svetovalec. Ko človek postaja METUZALEM, nič ni več preprosto črno, belo - naši, vaši. Stari časi niso bili ne idealni in ne satanski, enako velja za sedanjost. Po mojem (levičarskem?) prepričanju je bila »polpretekla« zgodovina v Sloveniji/Jugoslaviji poskus uresničitve krščanskih/komunističnih idealov solidarne in pravične družbe. Tudi veliko neznanja, neumnosti in boleče krivice je bilo prisotno, a se je vseeno zgradila veliko bolj socialno pravična družba in še danes žanjemo njene sadove. Koliko časa še? V času Janeza Zemljariča je med drugim bil zgrajen ljubljanski klinični center in ta je imel evropsko primerljivo kvaliteto zdravstvenih storitev, ki so bile brezplačne za vsakega državljana.

Zadnje čase se lahko podpišem pod praktično vsak prispevek odgovornega urednika Mladine. Vas, g. Nežmah, kot člana novinarske ekipe Mladine, pa štejem za presežek svobodomiselnosti njene uredniške politike. G. Nežmah, si lahko predstavljate, da bi Demokracija, ali Reporter, ki jima je UDBA redna tema, objavljala kolumne Grega Repovža, pa četudi pod rubriko pamflet? Z veliko vašimi kritikami npr. ljubljanskega župana se strinjam, a nisem opazil kritične besede do (vam ljubega?) politika, ki njemu neljube novinarke zmerja s prostitutkami? 

V to poletje smo stopili z volilno katastrofo, tako da je vprašljiva sestava količkaj razumne vlade. A volilna katastrofa je imela še eno dimenzijo: bistveno nazadovanje politične reprezentiranosti žensk. Ne samo, da med več kot dvajsetimi strankami samo eno vodi ženska, celo volilni izplen poslank je mnogo nižji kot pri prejšnjem sklicu: tedaj se je približno ujemal s kvoto, ki je bila predpisana za tokratne volitve (35% bi naneslo 32 poslank, če bi se izvolitev pokrivala s kandidacijsko kvoto), zdaj pa je globoko pod njo. Javno je na to opozorila le kolegica Antić Gaber, fakulteti, kjer je sedes materiae raziskovanja politike, pa se je zdelo bolj pomembno, da se zažene v ukazovanje jeziku in še sama ponovi napako filozofske fakultete. Osnovna napaka filozofske fakultete je v tem, da si kot sedes materiae za raziskovanje jezika ne bi bila smela privoščiti dekretiranja. V znanosti se išče resnica, v primeru zelo patiniranih provokativnih predlogov (iz nemške feministične lingvistike izpred 28 let) je to pot znanstvenega preverjanja. Z naknadnimi znanstvenimi posveti bo to bistveno napako mogoče omiliti, težko pa popraviti.

Slovenistiki očitno ni bilo dano, da bi pokazala na načine, kako se z organsko nastalim jezikom lotevati novih vprašanj, povezanih z empiričnimi spoli (sexus), kakšen je jezikovni status slovničnih spolov (genus) in opozoriti na drugačnost slovenščine od npr. angleščine, v kateri je namesto genusa gender. Če sedeš na napačni vlak, ti kaj malo pomaga, če v njem tečeš proti zadnjemu vagonu. V jezik se pač ne posega z dekreti, znanstvena ustanova nima pravice ustvarjati novorekov, če pa je obenem še sedež jezikoslovja, ji to še kot zavržna ideja ne sme priti na misel.

In tako se v tem poletju in naprej v jesen pogovarjamo o tem, ali bodo kdaj „vsi ljudje sestre“ (L. Pusch, „Alle Menschen werden Schwestern“, Frankfurt/M 1990), pri čemer krepko sekundira fakulteta, ki v obilju vzgaja politike, preučevanje politike pa je ena od njenih znanstvenih nalog. A naloga te fakultete bi bilo čisto nekaj drugega: pomagati misliti politiko. Na letošnjih volitvah je ostalo doma praktično pol volivnega telesa, med tistimi, ki so na volitve prišli, pa se okoli 1% ni mogel odločiti med Chuckom Norrisom in Pujso Pepo. Volivni propad „ženskih kvot“ je eden od elementov te katastrofe. In namesto da bi govorili o tej katastrofi in iskali pot iz nje, se naj pogovarjamo o provokativni jezikovni pasji bombici? Tudi FDV ima znanstvene in strokovne dolžnosti; po Kantovi razdelitvi na „zgornje“ in „spodnje“ fakultete spada med „zgornje“, tiste v navezavi na oblast, medtem ko je Kant filozofski fakulteti dodelil status „spodnje fakultete“, torej tiste, ki je ne obvezujejo interesi. Zato je „solidariziranje“ FDV s filozofsko fakulteto v tej njeni napačni odločitvi zloraba in nonsens. 

Spoštovani, spoštovane in spoštovana!

Stari svet je strašen – ker zapostavlja vse, razen neumnih belih mož, med drugim tudi ženske. A če je edina rešitev, da od zdaj naprej zaradi uravnoteženosti zapostavljamo neumne bele može, je tudi novi svet strašen … Neumni beli možje niso samo neumni. So tudi hudobni in nasilni, hitro jezni in užaljeni. Poleg tega so oblastni, premožni, povezani, močni in oboroženi. Jasno je, da se bodo uprli vsakemu napadu na svojo večvrednost, se borili vztrajno in podlo. Še vedno so se … Treba je biti zvit – in v dotičnem primeru nam jezik to omogoča. Slovenščina pozna srednji spol. Ta čudoviti jezik je kot nalašč za obrazilne akrobacije. Res je, da srednji spol zanemarjamo, tako da se tudi slavisti na FF niso spomnili nanj. Ni tako dodelan kot ostala dva. A če slavisti sedejo skupaj, ga v enem tednu opolnomočijo za izražanje česarkoli v srednjem spolu … S tem bi ubili dve muhi na en mah. Neumni beli možje bi ostali brez utemeljenega opravičila za svoje jezikovno divjanje. Ljudje, ki pripadajo kateremu od množice ne-ženskih in ne-moških spolov, pa bi dobili svojo slovnično obliko.

Slovnična manjvrednost ženskega spola je vgrajena v jezik. In dokler bo vgrajena, bo prisotna v pogovorih in dejanjih, v odnosu moških in v samodojemanju žensk. Če hočemo premagati spolne in druge v nebo vpijoče neenakosti med ljudmi, se bo ena od front morala biti in izboriti z jezikom. Treba ga je korenito spremeniti – narediti takega, ki bo vsemu živemu in neživemu enako naklonjen, ne pa takega, ki bo zgolj spremenil predmet zapostavljanja.

S spoštovanjem! 

»Plemeniti« poslanec, načelnik SNS, se v odzivu na komentar Stanke Prodnik na vse načine izmika razlogu za odločitev Sveta Evrope, da ga doživljenjsko izključi iz svojih vrst, po njegovem »po pritiskih neoliberalnih Soroševih plačancev« - novi kategoriji fantomskih »stricev iz ozadja«. Ko bi res obstajali, bi se jim morali za načelno držo kvečjemu iz srca zahvaliti.

Dejstvo je, da so vrlega poslanca izključili zaradi podkupnine, kar je eno od klasičnih kriminalnih dejanj. Tega Svet Evrope ne tolerira, nič »tragikomičnega« ni v izključitvi. Sramotno je, da »plemenitež« te sorte kljub temu ostaja poslanec v »pravno suvereni« Sloveniji.

Ja, to je tragična specifika države, ki ne zna, si ne upa, noče, ali iz neznanih razlogov ostaja indiferentna. Država in njen predsednik (ki molči) s pasivnostjo podpirata mafijaštvo. Blamaža bo popolna, če bo v koaliciji dveh načelnikov strank iste baže »plemeniti« postal minister za kulturo. 

Oprostimo jim, saj ne vedo, kaj delajo. Tako so se pošteni verniki brez šol tolažili skozi pretekla stoletja, če so doživljali ustrahovanje, poniževanje, kruto izkoriščanje ali grozote vojnih spopadov, kar vse so povzročali njihovi domači ali tuji ponoreli oblastniki, ker po ljudski presoji niso bili več pri zdravi pameti.

V dolgi zgodovini se je izkazalo, da ima tudi potrpljenje svoje meje pri vsaki taki oblasti, ki zna zase in za svoje ljudi vedno dobro poskrbeti, da obogatijo, čeprav je bila do svojih sužnjev in vseh vrst podložnikov kruta ter ponorela in brez pameti. V vedno večjih stiskah so ljudje dodali, da je potrpljenje sicer božja mast, vendar so reveži vsi, ki se z njo mažejo. Nato jim je pogosto prekipelo z upori sužnjev, v kmečkih puntih ali v revolucijah, kjer so tvegali vse, celo svoja življenja.

Sedaj je seveda vse drugače. Sedanji podložniki vseh vrst v stiskah iščejo tolažbo pri različnih terapevtih, na samem v pijači, drugi s pomirjevali vseh vrst, od tablet in praškov do smejalnega plina pri skupnem norenju. In vse to se v resnici po svetu in pri nas ponavlja kot v nekakšnih nadaljevankah, toda brez gnojnih vil in brez giljotin, pač pa samo z glasnim druženjem z gesli in žvižgi po ulicah in trgih. Ob tem se ljudje več ne tolažijo, da je oblast tako butasta, da ji lahko vse oprostijo. Na oblasti so namreč najbolj visoko šolani ljudje, med protestniki pa tudi enako šolani podložniki, kot so učitelji, profesorji, raziskovalci, kulturniki, zdravniki in doktorji znanosti, zato se ne moremo več spraševati, kdo je tu nor.

Vprašajmo se, če se visoko šolani politiki zavedajo, kaj delajo, ko kupujejo orožje za milijarde, čeprav je na sto tisoče ljudi pod pragom revščine, če si razdelijo med seboj na stotine milijonov pri gradnji enega samega bloka elektrarne, če ponujajo zdravnikom iz tujine na uro tako plačila kot domačim za mesec dni enakega dela, če razprodajajo za vsako ceno banke in tovarne, ki so naša skupna last, če so sprejeli zakone, da lahko sleparji naropano bogastvo obdržijo, če vse prepišejo na svoje družinske člane … Vladarji niso bedasti in se dobro zavedajo, da vse to delajo zase in za svoje, ker so trdni členi v verigah politične in materialne korupcije. Zato jim nikoli in ničesar ne oprostimo, ker dobro vedo, kaj delajo. Nikoli in nikdar! 

V 27. številki Mladine z dne 6. julija 2018 je bil objavljen članek „Strašni novi svet“ Vasje Jagra, v katerega je vključen tudi intervju z dekanjo FDV, prof. dr. Moniko Kalin-Golob.

V članku in intervjuju je nekaj stvarnih napak. Prof. dr. Monika Kalin-Golob NI članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (tu gre najbrž za napako novinarja) ter NI VEČ članica Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. Kolegica rada uporablja besedo „higiena“, zato naj tudi sam uporabim kriterij čistosti, tako priljubljen pri desničarskih in levičarskih čistuncih, ki vohajo umazanijo le pri drugih in drugačnih, sami pa za svoje zapackane duše nikoli ne uporabljajo mila. Nehigienično je, da prof. dr. Monika Kalin-Golob v javnosti nastopa kot članica Jezikovne komisije SAZU, ki ji v isti sapi odreka vsakršno strokovno vrednost in iz katere je izstopila na seji 27. junija 2018.

Predvsem pa tako članek kot intervju na tendenciozen, politikantski in manipulantski način izkrivljata in falsificirata sporočilo izjave „Moč jezika, jezik moči: o rabi ženskih jezikovnih oblik“, ki sem jo napisal v imenu komisije. Zavestno zamolčujeta vrsto poudarkov iz besedila in ustvarjata napačen vtis, da gre za primer zadrte patriarhalne mizoginije. Smešno in klavrno je, da mojo domnevno „avtoritativnost“ izvajata iz mojega pesniškega „avtorstva“.

Mislim, da si s svojimi devetdesetimi knjigami in z malone polstoletno zgodovino kritičnih družbenih angažmajev nisem zaslužil takih diskvalifikacij. 

Pri programih praktično pri vseh političnih opcijah sem zasledil podporo izgradnji HE na Savi. Kar ne bi bilo sporno, če bi se le to znašlo, kot neka prednostna zgodba v nekem celovitem energetskem konceptu. Podobno velja tudi za marsikatero drugo področje, kjer se ukvarjajo z drevesi in ne z gozdom.

Takoj na začetku naj pojasnim, da podpiram izgradnjo HE tako na spodnji, kot na srednji Savi in sledeč zapis nikakor ni mišljen kot nasprotovanje tem zamislim še manj kot kritika vodenju teh projektov. Vendar (zgolj) ta konkreten projekt nikakor ne spada v programe političnih strank. Še manj pa v koalicijska preigravanja. Zgodba je po tej plati tako rekoč identična izgradnji nadomestnega bloka TEŠ 6. Pri tem je popolnoma irelevantno, da je pri TEŠ 6 šlo marsikaj narobe. Tudi takrat so lokalni in parcialni interesi preko politike vplivali na poslovne odločitve družbe v državni lasti. Državni zbor je zakonodajno telo in ne investicijsko projektna firma. Vsaj strankam, ki so se prebile v parlament, bi moralo biti jasno, kaj so njihove pristojnosti in dolžnosti. Tako je politika že pred sestavo vlade dala jasno vedeti, da se namerava vpletati v poslovne odločitve posameznih družb v državni lasti in da jih celovito reševanje energetike ne zanima. Ob pobudi za selitev sedeža HSE v Maribor pa so vehementno ugotovili, da za to niso pristojni in da se ne smejo vpletati v poslovanje družb, čeprav le-to pa je (politična) odločitev v pristojnosti lastnika, torej vlade.

Na podlagi kakšnih strokovnih dejstev se je politika odločila podpreti znotraj energetike ravno HE na Savi in ne na Muri ali celo kakšno prepotrebno daljnovodno povezavo? Odločili so se zgolj na podlagi javnomnenjske všečnosti. Naloga politike je sprejeti strateške energetske dokumente, ne pa da se ukvarja s posameznimi projekti, ki so komu všeč ali blizu, pa naj bo to vetrnica na Ljubljanskem gradu, na Volovji rebri ali HE na Savi, na Muri ali pa fotovoltaika na Janezovi strehi. Zakaj je temu tako, je jasno že od TEŠ 6 dalje – marsikdo želi biti pri koritu, prerezati kakšen trakec ali pa si vsaj v lokalnem okolju pripisati zasluge, kot podlaga za naslednje volitve.

Slovenija energetskega koncepta nima vse od leta 2004. NEP (nacionalna energetska pot) leta 2010 ni bi sprejet. AN OVE (akcijski načrt za obnovljive vire) v letu 2017 ni bil sprejet. EKS (Energetski koncept Slovenije) je doletela enaka žalost. Tako smo verjetno edina država v EU, ki nima sprejetega razvoja energetike vsaj za naslednja leta, kaj šele do leta 2030. Za AN OVE, ki bi bil lahko strateški dokument za doseganje ciljev OVE, ki si jih je zastavila Evropa že pred leti in jih Slovenija nikakor ne more izpolniti, velja, da je že zastarel, pa ga v dveh letih niso uspeli potrditi. Zastarel je zato, ker je v času našega sprenevedanja Evropski parlament sprejel vizijo doseganja ciljev porabe EE v OVE. Že ob samem sprejetju 32 % obveze OVE v EU bi morali politiki zastriči z ušesi. Pa nič. Vse gre pod preprogo. Mi pa z AN OVE in EKS nismo niti teoretično mogli doseči 29%, kar je bila stara vizija EU. Če bo politika nadaljevala na tak način, že sedimo na vagonu, ki ni pripet v strategijo EU in nam bo le ta pobegnila. Nas bo pa pahnilo v energetsko odvisnost, nezanesljivost oskrbe in posledično visoke cene EE.

Ne obstaja tehnologija za proizvodnjo in prenos električne energije, ki ne bi tako ali drugače degradirala okolja. Tukaj pa smo že pri volivcih, kjer po logiki sem za, vendar ne na mojem vrtičku ni moč sprejeti odločitve, ki bi bila vsem povšeči. Vendar spoštovani politiki – ravno to je vaša naloga. Naj vam še tako diši biti blizu denarnih tokov ali biti volivcem všečen, projekti in investicije so poslovna (po možnosti strokovna) odločitev posameznih družb in energetske stroke (ne gre za proračunska sredstva ali davkoplačevalski denar). Vi pa opravite tisto, kar je v vaši pristojnosti in za kar sedite v državnem zboru. Ob tem seveda ne bi škodilo, če bi zagotovili takšen nabor nadzornikov, ki jim ne bo edina skrb dobra sejnina, prijateljska kadrovanja in všečnost do tistih, ki bi jih naj nadzirali. Ampak to je že druga zgodba.

Glede na to, da se v koalicijski pogodbi nahaja tudi digitalno cestninjenje, predlagam, da se že med pogajanji dogovorite o barvi kartic. Tudi to je namreč težko politično vprašanje.

Spoštovano uredništvo,

odzivam se na vaš članek v Mladini, z dne 6.7. 2018, ki ga je napisala ga. Stanka Prodnik. Kakor kaže, vaša novinarka ponesreči ali namenoma spreobrača dejstva, ki so bila predstavljena na ustanovni seji Državnega zbora. Meni pripisuje izjave sociologa Sama Uhana, ki je dejal „ Da so Jelinčiča volili ljudje iz obrobja in nižjimi stopnjami izobrazbe“ in naprej „Da gre za zafustrirane volivce, ki jih fascinira ksenofobna govorica ...“. To izjavo sociologa Uhana sem v razpravi citiral z namenom, da prikažem pritlehnost nekaterih z višjimi stopnjami izobrazbe. Naprej pišete, da so mi mediji leta namenjali prostor, kar ne drži, saj je kar okoli 7 let trajala zapovedana odsotnost pojavljanja mene osebno ali Slovenske nacionalne stranke, v veliki meri ta anatema traja še danes.

Pri dosmrtni izključitvi iz Sveta Evrope, poleg tega da ni utemeljena na ničemer, razen na pritiskih neoliberalnih Soroševih plačancev, se poraja tragikomično razmišljanje o tem, kako je nekdo izključen, ko pa ga ni v tem organu že vsaj zadnjih 7 let, pa še danes tudi ne. Izključen si lahko iz nečesa, kjer si član. V Svetu Evrope pa so nacionalne delegacije iz posameznih držav, ker pa mi delegacije še nimamo, tudi člani še nismo. Poleg tega Svet Evrope nima pravice posegati v suverene in neodtujljive pravice odločanja o članih delegacij suverenih držav. Skratka cela vrsta nesmislov, v kolikor to niso deklarirane in zahtevane objave. 

Spoštovani,

v 27. številki Mladine se mi je v rubriki Portret primerila neljuba napaka. Gimnazijo, ki jo je obiskoval portretiranec Nik Škrlec, sem iz Brežic prestavila v Brestanico. Za pomoto se iskreno opravičujem. 

Naslov in poziv v prispevku sicer ustreza problematičnosti področja, ki ga avtor obravnava v svojem uvodniku, vendar menim, da je prikaz vsebine preveč poenostavljen, da ne rečem preveč tipično agitatorski. Niti besedice ni namenjene temu, zakaj je danes na tem, za državo in predvsem za mlade tako pomembnem področju tako in kdo so krivci za to. Avtor zelo razumevajoče sprejema dejstvo, da je pač v sklopu spremembe sistema in delitve družbene lastnine prišlo do prodaje stanovanj z vsemi posledicami te transakcije. Pa ni tako preprosto.

Seme današnjega problema je bilo posejano že v sam Stanovanjski zakon, sprejet leta 1991, ki je omogočil privatizacijo družbenih stanovanj. Pustimo ob strani vtis splošnega zadovoljstva, da so imetniki stanovanjske pravice oz. najemniki družbenih stanovanj dobili možnost po relativno nizkih cenah odkupiti stanovanja, kar so tudi večinsko izkoristili. Bolj problematične so posledice, ki so sledile. Nastala je nenormalna struktura stanovanjskega trga, z vso problematiko najemniških in socialnih stanovanj, ogromnim problemom nesposobnosti novih lastnikov za vzdrževanje takega fonda. Kar pa je najhuje, učinkovit sistem zagotavljanja sredstev za stanovanjsko gradnjo starega sistema je bil čez noč ukinjen in prepuščen, po Churchillovem principu ustanavljanja komisije, ko neke stvari nočeš ali ne znaš urediti, Nacionalnemu stanovanjskemu programu, ki ga nova politika ni bila sposobna sprejeti prej kot v šestih letih od sprejetja zakona. Vsebina prvega in vseh sledečih programov je do danes le spisek želja, brez resne želje po aktivnem posegu države v ustvarjanje novih razmerij v tej sferi.

Le desetina sredstev iz razprodaje in kasnejših nekaj dokapitalizacij je bilo namenjenih vlaganju v stanovanjsko izgradnjo preko novo ustanovljenega Stanovanjskega sklada RS kot osnovnega nosilca za realizacijo nacionalnega programa. Pa še ta sredstva naj bi se po željah nekaterih akterjev čim prej razdelila za ugodne kredite, drugi viri in izgradnja novih konceptov po vzoru držav severneje od nas pa so obviseli v svetli prihodnosti razvoja finančnega sistema nove države. Ta pa je že od začetka kazal svojo popolno neoliberalno podobo. Vse pobude ter konkretni predlogi za dinamizacijo in sistemsko nadgradnjo na institucionalnem področju (novi igralci na finančnem trgu, ki bi sistemsko skrbeli za povečano ponudbo ugodnih sredstev za granjo, kot npr. stanovanjske hranilnice, hipotekarne banke in ne nazadnje razvoj stanovanjskega zadružništva itd.) ter fiskalnem področju (prepotrebne in sistemsko urejene davčne olajšave in trajni sistem premiranja za stanovanjsko varčevanje itd.) kljub dokazanim izredno pozitivnim makroekonomskim učinkom vlaganj države v to socialno občutljivo področje niso prodrle tesnega oklepa interesov bančnega lobija in povezanih političnih interesov odločevalcev vseh barv. Uveljavitev premiranja varčevanja v sklopu varčevalne stanovanjske sheme kot edini preblisk in najava nove dobe je živel le kratek čas in je kot delček sistemske ureditve povzročil monetarnim oblastem velike preglavice. Po njihovem mnenju naj bi sistem najavljal nastanek stanovanjskega oz. finančnega balona, zato je bil napadan že od svojega spočetja in se tudi izpel. Politična prestižna preigravanja nekaterih odločevalcev in izvajalcev novega sistema so preusmerjala pozornost od prej navedenih nujno potrebnih odločitev. Pri tem manevru so odigravali pomembno vlogo tudi mediji, z Mladino vred. Nihče od njih se takrat ni spraševal o problemih, ki jih danes odpira avtor uvodnika.

Ministrstvu za finance in centralni banki, kot skrbnikoma in najodgovornejšima za instutucionalni razvoj finančnega sektorja, je ob asistiranju posameznikov obeh političnih usmeritev v Državnem zboru uspelo v začetku devetdesetih vse ideje in konkretne pobude razvodeneti in pospraviti v predale. Shiranemu in slabo organiziranemu bančnemu sistemu, ki se je dobro zavedal pomena stanovanjskega kreditiranja in njegove donosnosti, predvsem pa nerizičnosti, je bilo po prepričanju prej navedenih odločevalcev vredno omogočiti čas za pripravo na prevladujoči koncept, ki vlada še danes. Vse primerjave z državami na severu Evrope, ki jih avtor navaja in relativizira z višjimi prihodki, so poenostavljanje! Vse te države so pač v nekem izjemnem trenutku na sebi primeren način to področje sistemsko uredile kot pomemben kamen stabilnosti družbenega razvoja. Najpomembnejše vodilo jim je bila socialna vzdržnost sistema, ki so gradili skozi socialni dialog med kapitalom in delom, še posebno po koncu druge svetovne vojne. Ta socialni dialog je pripeljal do dogovora, da je kapital priznal potrebo delojemalcev do ugodnejšega dostopa do stanovanja v vseh možnih oblikah lastništva. S tem je omogočil državi, da kot izvajalec volje ljudstva izgradi celovit sistem institucionalnih oblik uresničevanja dogovora, kot tudi fiskalno podporo na vseh možnih ravneh. Od države, pokrajine pa do občine. Tega Slovenija ne glede na drugo zgodovinsko obdobje, v primerljivo izrednih razmerah, žal ni znala ali hotela realizirati. Prevladujoči ozki in kratkoročni interesi političnih struktur, ki se jim pridružijo interesi vsakokratnih lobijev, ostajajo glavni vzrok perpetuacije obstoječega disfunkcionalnega stanja. 

Na svetu in pri nas je že marsikaj samo navidezno. Tako je z demokracijo, pravno državo, človekovimi in živalskimi pravicami, varstvom narave, vero, z denarjem v kriptovalutah … Naši politiki prikrojijo celo številčne podatke pred volitvami in za vse sprotne potrebe tako, da povlečejo poštene in lahkoverne ljudi na svoje slamoreznice in jih tam noč in dan ter leto za letom ustrahujejo. Tako je s podatki o davkih, ilegalnimi prehodi državne meje, z deležem zaposlenih v javni upravi, z našimi krvoločnimi medvedi in z grozečim medvedom iz vzhoda … In tako je celo z lažnimi napovedmi za našo prihodnost. Samo laži so še resnične. 

V članku Nova smer – Kaj želimo od nove vlade sem napačno zapisal, da ima »50 najbogatejših Slovencev v lasti vsak po 320 objektov.« Sodeč po podatkih Gursa za leto 2017 ima 50 z nepremičninami najbogatejših posameznikov – fizičnih oseb v lasti 143 nepremičnin. Leta 2013 je 50 najbogatejših imelo v lasti 120 nepremičnin.

Za površnost se opravičujem, 

»Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« Ta izjava g. Klemna Jakliča je bila objavljena v Mladini št. 3 ( 19. 1. 2018) pod njegovo fotografijo v opravi ustavnega sodnika, kar me je zavedlo, da sem mislila, da je sporno izjavo dal že v funkciji ustavnega sodnika. In tako sem tudi zapisala v svojem pismu predsedniku RS Borutu Pahorju (Sobotna priloga Dela,16. junij). Novinar Peter Petrovčič je obvestil bralce o Jakličevem tvitu, v katerem je sporočil, da je zgornjo sporno izjavo dal leta 2014, ko je bil Janez Janša na podlagi sodbe odpeljan na Dob, sam pa je bil za ustavnega sodnika izvoljen leta 2017. Dodal je, da kdor »navaja neresnična dejstva ( za razliko do vrednostne sodbe), ki škodijo časti ali dobremu imenu, stori kaznivo dejanje, ki ga svoboda izražanja ne varuje«. Ali naj to razumem kot grožnjo? Ali me bo ovadil ali me bo tožil - to je pač stvar odločitve g. Jakliča!

Za svojo nenamerno napačno navedbo dejstva (datuma) se iskreno opravičujem prizadetemu g. Klemnu Jakliču in bralcem!

Da pa ne bo pomote, naj poudarim: opravičujem se le za nenamerno napako, moja ocena Jakličeve izjave pa je slej ko prej enaka! Menim, da prav ta izjava škodi njegovemu dobremu imenu in časti!

Kakor predsednik države (ki simbolno predstavlja vse državljane in državljanke), tako imajo seveda tudi sodniki (ki so oziroma bi morali biti varuhi družbene pravičnosti In enakosti vseh pred Zakonom) pravico do svojega mnenja in političnih opredelitev! Nimajo pa prav nobenega ustavnega, zakonskega, političnega ali moralnega pokritja za take pristranske politične, fundamentalistične izjave, kot je citirana Jakličeva, in ne za pristransko, populistično utemeljevanje, kakršno je bilo predsednikovo, da bi bil najboljši mandatar vlade Janez Janša! Namreč najboljši ne zato, ker je relativni zmagovalec volitev, temveč zato, ker je »močna osebnost«! (Kot njegov madžarski prijatelj, predsednik Orban). Verjamem, da je g. Klemen Jaklič odlično izobražen ustavni sodnik (Jurij Toplak), ki pa žal s takimi izjavami sam sebi jemlje kredibilnost. Zato tudi menim, da je bil predlog g. Jakliča za ustavnega sodnika spet ena od Pahorjevih nepremišljenosti oziroma premišljeno »uravnoteževanje« med desnico in levico na način, kot bi to počela »močna osebnost«.