Pa smo le dočakali dan, ko bomo poleg Tepanjčanov tudi Američane nadmodrili! Širni svet ve, da smo jim najprej poslali osnove ustave, nato smo jim poslali prvo damo, sedaj pa jim bomo poslali še učitelje (najbolje tiste, ki spoštujejo pravilo: če ne znam, bom pa druge učil). Tako bo kolonializem pouka angleščine v naših vrtcih in šolah s pošiljanjem naših učiteljev v ameriške šole uspešno zaključen. Vmes smo že poslali tisoče mladih strokovnjakov, ki so prav tako šli praviloma v angleško govoreče države, saj je edini pogoj univerzitetna izobrazba in dobro (govorno, bralno, pisno) znanje angleščine. V Ameriko smo poslali tudi predsednika naše države, ki menda govori angleščino celo z izbornim naglasom. Tam pa je pri ženi ameriškega predsednika očitno pretiraval z ustrežljivostjo in besedo love (vzeto iz besede Slovenija), pa ga je ameriški predsednik, kot kaže slika, ročno odstavil na drugo stran.

Doma smo se voljno podredili politično, vojaško, ekonomsko, v kulturi in v šolstvu. Vse to voljno plačujemo in tako skromno prispevamo za njihov vsakoletni dobiček – samo iz naslova nadvlade v kulturi in šolstvu dobijo menda vsako leto preko dvesto milijard dolarjev. V zameno smo dobili njihov kapitalizem in v kratkem času tujcem ter nekaterim domačim Brutalcem razprodali premoženje. Po razprodaji premoženja in mladih ljudi z znanjem bomo končno imeli mir v Butalah. Mirno bomo živeli kot viničarji, hlapci, dninarji, svobodni umetniki in imeli na pretek prostega časa za pisanje domoljubnih pesmi. Spet bo zvenela domača pesem: jurka, šmarnica, klinton, te ojača kot beton; spet se bomo posvetili spravi in bogati preteklosti namesto revni prihodnosti; spet bomo imeli modre župane in žugajoče župnike; spet se bo vedelo, kdo je Tepanjčan in kdo Butalec; spet bomo lovili menda Turke, a tokrat na rezilno žico, ne pa na robide; spet bomo pametovali po krčmah … in bodite prepričani - zmagali bomo mi, ne pamet. In glejte prve modrosti: ne potrebujemo njihovega atomskega dežnika, ker lahko poženemo v zrak našo atomsko elektrarno in bomo imeli naš domači dežnik; ne bomo kupili njihovega orožja, ker nam ga bodo pošiljali naši učitelji iz Amerike, kjer bodo učitelji oboroženi ; poslali jim bomo še naše učitelje angleščine, saj v Ameriki ena petina prebivalcev ne zna angleško. Učitelje slovenščine pa pošljimo na tečaj kitajščine in bomo tako nadmodrili pamet, Tepanjčane, Američane in še Kitajce. Zgodovina bo pomnila ter slavo pela nam Butalcem! 

Pozdravljeni, v članku „Pravica ali grožnja“ g. Črnič sprašuje, kaj je laična šola: tista, ki izhaja iz tega, da smo vsi enaki ali tista, ki upošteva različnost učencev?

Dejstvo je, da smo različni po tistem, kar nam je dala narava: barvi kože, psihičnih, fizičnih zmogljivostih, inteligenci, ipd ... različno obnašanje, verovanje, oblačenje ipd pa nam je, na en ali drug način, privzgojeno.

Laična šola, ki naj bi prispevala k boljši jutrišnji družbi, bi morala izhajati iz naravnih sposobnosti posameznika, saj le na ta način vsak od sebe, da sebi in družbi to, kar zmore! V laični šoli se upošteva, da so učenci različni po naravi, enaki pa po obveznostih in pravicah v šoli (pravilih oblačenja, nošenja simbolov itd.). Če v šoli upoštevamo privzgojene, „umetne“ razlike med učenci, kdo bo „arbiter“, ki bo določal, katere razlike so sprejemljive, katere pa ne? (Iz preteklosti vemo, da je to tisti, ki je na oblasti in ima od tega koristi.) Letos je v neki vasi na Primorskem viselo obvestilo župnika, naj žene hodijo spodobno oblečene v cerkev. V isti vasi divjajo najstniki po cesti in vaških poteh, vsi po vrsti, brez čelade - to ni bilo vredno obvestila staršem!? V času fašizma so v tej vasi osnovnošolci morali nositi fašistične uniforme ... Ustvarjanje poslušnega človeka se začne z narekovanjem pravil oblačenja (nošenjem uniforme, simbolov ...), potem pa se preide na druga pravila.

Ali je gospa, ki pravi, da je srečna, ko hodi pokrita od glave do pete (tudi pri 30. stopinjah) bolj svobodna kot tisti, ki zaradi fizične, verske, ekonomske, socialne prisile, nosi enaka oblačila?

Večina ljudi pri sebi ne loči umetno ustvarjene potrebe od naravnih, medtem ko jim umetne potrebe tujcev povzročajo nelagodje. Populistične stranke to dejstvo izkoriščajo. Tiste stranke, ki so pa kritične, do umetnih potreb, navad, simbolov ipd. prebivalcev v lastni državi ,v Evropi, so pa hkrati nekritične do ustvarjenih, umetnih potreb ljudi, ki prihajajo v Evropo, puščajo veter v jadra populistom!

V današnjem razvitem svetu (kjer ima pomembno vlogo poleg „ tradicionalnih“ umetnih potreb tudi moda in potrošništvo) velja, kar pravi Chomski: „Zunanja svoboda, notranja nesvoboda“!

V laični šoli mora biti jasno, kaj so naravne potrebe in kaj so umetno ustvarjene potrebe (ki so ustvarjene zato, da prinašajo koristi le tistim, ki jih ustvarjajo).

Lep pozdrav.

Spoštovani, Jugozahodno od Trojan se je razpaslo, da kadar hočete predstaviti Slovenca-Butalca, uporabite nek rovtarski naglas ali pojme, kot je „Sp. Duplek“. 1) v Sloveniji obstaja 45 priznanih (menda ja enakovrednih!) narečij, 2) (vam smešno ime) Duplek - morda zaradi duplin v peščenjaku ob Dravi, zaradi pojma „duplirati“ ali „ducat“ iz Rimskih časov (od tu je svetobarbarski kamen, s katerim je zgrajenega polovica Ptuja od Rimljanov sem) tudi zaradi priznanih splavarjev - naj za vas bo nekaj več kot le prispodoba za omejence, 3) bližnji Ptuj bo star 1950 let! - za onkrajtrojance pa so ti krajani kar-pač-že; Duplek je sosed Ptuja!, 4) grad Vurberk je bil odločilen branik v ponavljajočih se turških vdorih, 5) ste brali Partljičevo knjigo o Dupleku?, 5) ko boste onstran Trojan a) v govorjenju uporabljali tudi drugi slovnični sklon, b) nehali med dva soglasnika vrivati samoglasnik, c) se nehali izražati kot „ ... 2 milijona Slovencev in pol ...“, č) nehali v stavkih postavljati glagol na koncu, ... tedaj vam bomo morda blagohotno dovolili, da se nas kdaj tudi šaljivo spomnite!

Pričujoča kolumna utemeljeno pravi „... živi naša politika ... v debelem omotu nezanimanja, servilnosti in nerefleksije ...“. Za razlago naše politike naj avtor v naslovu uporabi kaj duhovito drugega, ne da na zdaj že ustaljen način prikaže Slovenca-omejenca kot (zgolj) Štajerca.

Spoštovani, pomembna je akcija, bolj kot drža.

Ali je že drža rešila kakšen problem? Za razliko od Slovenije Islandija nima dolga, niti dolžniškega razvoja. Islandska politika je socialna in ljudska. Sociala v Islandiji nima statusa „pomoči“, oziroma pogojne zaveze. Sociala je v Islandiji brezpogojna kategorija (brez pogojevana z osebnim premoženjem oziroma z dolžnostjo iskati „aktivno-nepasivno“ zaposlitev). Zaposlovanje je vselej interes kapitalistov, če smo zvesti Marxu ali Engelsu.

Islandske stranke so si glede sociale za ljudi enotne. Tam denar nima odločujočega vpliva na družbeno življenje, niti ni prva vrednota, kot je to v Sloveniji. Delo in drža Slovencev sta neločljivo povezana z denarjem. Slovenija je interesantna za tujce - tuje investitorje - zgolj kot ponudnik zastonjske infrastrukture, kot potrošnik cenenih brezkoristnih plastično-kovinskih izdelkov in kot vir naravnih surovin - les, voda, prst, delovni človek - suženj.

Rešitev ni v preprosti drži, ker je sleherna rešitev v Sloveniji dialektične narave - po nemški klasični filozofiji. Ali izstopiti iz članstva ali utihniti. Aktualno vprašanje kako izstopiti in se ob_drža_ ti?, pa ostaja brez epiloga. 

Spoštovani, ob branju zanimivega teksta z gornjim naslovom sem opazil molk o osebnih dokumentih. Za življenje v Evropi so osebni dokumenti nepogrešljivi, zanje pa je nujno potrebna slika obraza. V članku se poimensko navajata dve gospe: gospa Pašić Bišić nosi hidžab, gospa Dervišević pa si zakriva obraz, saj nosi nikab. A med njima je velika razlika.

Gospa Pašić Bišić si je lahko pridobila vse osebne dokumente: verjetno ima osebno izkaznico, potni list, vozniško dovoljenje, zato nima težav ne z odpiranjem računa v banki, ne v vožnji avtomobila, ne v potovanju čez schengensko mejo ali pri letalskem prevozu, mirno se tudi lahko obrne na policijo za pomoč. Pri hidžabu je lahko problem le v toleranci, morda še v kakem poklicu. Za hidžab velja isto kot za obvezni turban Sikhov: dopuščen je povsod tam, kjer ne ovira opravljanja poklica.

Ko se je gospa Dervišević odločila za nikab, se je morala vsemu temu odpovedati, saj si ni mogla brez razkritja obraza pridobiti nobenega osebnega dokumenta in se torej z njim ne more izkazati. Celo če ima tak dokument iz časa, ko še ni nosila nikaba, se zakrita z njim ne more izkazati. Zakrivanje obraza otežuje tudi njen odnos do policije, ne more računati na takojšnje zaupanje policistov, saj so kriminalne osebe dovolj zvite, da se ne glede na svoj spol za zakrinkanje zlahka poslužijo tudi nikaba.

Pri nikabu gre za kršitev splošne norme, da si gledamo v obraz. Naj ta lokalna posebnost nekaterih muslimanskih skupnosti ostane pri njih, dokler je ne bodo same opustile. V Evropi pa je nikab na javnem mestu nesprejemljiv. Samoprevaram o „dostojanstvu“ nosilk ni mogoče nasesti, če upoštevamo, da so se odpovedale osebnim dokumentom in vsemu, kar je nanje vezano, tudi nakazilom denarja na račun in javni varnosti. Tu pač ne gre več za vprašanje tolerance, temveč za humano prepoved iz empatije. 

Zoran Janković, župan Ljubljane, je v intervjuju, ki ga je dal Mladininemu novinarju Borutu Mekini, na novinarjevo pripombo, da »V Ljubljani imamo eno neprofitno stanovanje na približno 70 prebivalcev … in da turističnega navala ne uravnotežujemo tako, da neprivilegirani ne bi bili prikrajšani«, odgovori, da »smo v Sloveniji prvi na svetu po številu lastniških stanovanj. Vsak si želi kupiti stanovanje in ga ne želi najemati«. Obe trditvi sta netočni, saj tako kot Slovenija ni prva na svetu po številu lastniških stanovanj (že znotraj EU nas po tem prekašajo Romunija, Hrvaška, Madžarska, Litva, Latvija), kot tudi ne po deležu prebivalstva, ki živi v lastniških stanovanjih. In sicer, leta 2015 je v EU-28 v lastniških stanovanjih živelo skoraj 70% prebivalstva, v Sloveniji pa dobrih 76% (vir: Eurostat). Druga trditev pa (predvidevam) izhaja iz splošnega prepričanja, da želi večina Slovencev_k živeti v lastnem domu oziroma stanovanju, ki je podkrepljeno tudi z različnimi anketami, ki so pokazale, da želi v lastni hiši živeti v povprečju 90% anketirancev_k.

Vendar, tisto, zaradi česar ta izjava zahteva ugovor, ni netočnost oziroma izkrivljanje dejstev, temveč tisto, kar pravzaprav razkriva srž političnega diskurza, ki dominira v vseh politično-gospodarskih strukturah, in sicer vsakič, ko v javni razpravi beseda nanese na stanovanjsko politiko. Ta narativ, ki mu lahko rečemo »bodi-lastnik-svojega-doma«, okrog katere je strukturirana celotna stanovanjska politika, pa gre nekako tako: varčuj, kupi si svoj dom (»dvorec«) in potem, ko ga odplačaš, bo postal tvoja lastnina, s katero boš lahko ustvarjal dobiček. Ravno to je župan Janković verjetno imel v mislih, ko je dejal, da imajo lastniki nepremičnin v središču Ljubljane od razmaha turizma višje dobičke. Pač, kot pravi, »nekoč so stanovanja oddajali študentom ali družinam, danes jih lahko turistom po višji ceni«. Očitno župan Janković ne vidi problema v tem, da so najemniki_ce postali kolateralne žrtve turistične gentrifikacije Ljubljane, kar pa ni v sozvočju z županovo mantro, da je Ljubljana najlepše mesto, česar ne pozabi omeniti niti v tem intervjuju. Namreč, če ima neko mesto ambicijo postati najlepše mesto (na svetu), bi moralo biti vsevključujoče, ne pa da razvoj turizma gradi na ugajanju gentrificirani manjšini in sistematičnemu izrivanju alternativnih oblik bivanja in delovanja občanov_k, ki si prizadevajo za preobrazbo družbe onkraj neskončne (kapitalistične) rasti in potrošništva.

Tisto, česar župan Janković ne vidi oziroma noče videti (pa ne samo on, temveč celoten politični establishment), je, da gre pri zgodbi o sanjah slehernika_ce po lastnem stanovanju za zlorabo osnovne potrebe ljudi po varnem, skromnem, kakovostnem in dostopnem stanovanju s strani gradbenega sektorja, bank, nepremičninskega trga in z njimi povezanih oglaševalskih agencij. Zato tudi ne preseneča odločenost ljubljanske občinske uprave, z njo pa seveda župana Jankovića, da se Rog, eden redkih odprtih skupnostnih prostorov, iztrga njegovim sedanjim uporabnikom_cam in se ga žrtvuje nenasitnim apetitom kapitala. Najbolj žalostno pa je, da tudi po dvanajstih letih županovanja Zoran Janković občane_ke Ljubljane še vedno nagovarja zgolj z „asfaltom, zidaki in betonom“ (če si izposodim izjavo Janje Božič Marolt, navedene v tej Mladini). Namreč, v vmesnem času se nam je zgodila finančna in gospodarska kriza, sedaj pa živimo v permanentni socialni in ekološki krizi, ki od odločevalcev in odločevalk v urbanih okoljih namesto širjenja zahtevata krčenje celotnih urbanih območij, pravično redistribucijo dostopa do stanovanj, ki bodo trajnostna in trajna, in spodbujanje aktivnega vključevanja občanov_k v sprejemanje odločitev. Zato pa, župan Janković, mesto Ljubljana še kako potrebuje druge zglede.

Spoštovani, že dolga leta sva redna gosta Lendavskih toplic. Hotel Lipa nas vdano pričakuje ob termalnem kopališču in velikem lipovem parku. Voda s parafinom ima blagodejne učinke na telo, dobrovoljni gostitelji pa kljub slabim plačam poskrbijo za dobro vzdušje. Uživava ob pogledu na Lendavske gorice, ki jih krasi trta, nanizana v skoraj pravilne geometrijske like. Ob sprehodih med njimi sva lahko do nedavnega srečevala zidanico pisatelja Miška Kranjca. Zdaj se je, žal, porušila, ker se niso znali dogovoriti za plačilo obnove. Na vrhu goric se kot veliko prepleteno štorkljino gnezdo daleč naokrog (po štirih državah) bahavo ozira razgledni stolp. Bilo je veliko kritik na njegov račun, preden so ga zgradili. Zdaj pa je »Vinarium« postal izredno priljubljena zanimivost. Na drugi strani toplic se raztezajo širne prekmurske ravnice, ki netijo občutke miru, odprtosti in svobode. Rada prihajava v ta posebni kotiček naše dežele. Med domačini ni bilo težko najti pravih prijateljev, ki se radi večkrat pohvalijo, da govorijo najbolj pravilno slovenščino v državi. Mislim, da imajo celo prav. Po mestecu odzvanja tudi madžarščina, zdi se, da vedno bolj glasno in pogosto. Normalno, bomo rekli, če gledamo od daleč, saj tu prebiva madžarska manjšina.

Vendar je za večinske prebivalce Slovence (in še za marsikoga drugega, ki tega jezika ne zna), moteče, če na različnih prireditvah in razstavah govorijo (in pojejo) samo po madžarsko (brez vsakega prevoda). Menijo, da madžarščina izriva slovenščino »tudi po mestu, kjer so napisi najprej v madžarščini, spodaj pa v slovenščini«. Zdi se jim, da »Lendava počasi prehaja v roke ne slovenskih, temveč Madžarov iz Madžarske, ki so pokupili veliko objektov in nepremičnin, tudi nogometni klub«. Poleti pa je odjeknila novica, da bo Finančni holding Sava Madžarom, kot najboljšemu ponudniku, prodala še Terme Lendava. (Tudi Terme Banovci?) Kupnino naj bi porabili za vlaganje v svoje druge objekte in poplačilo upnikov. Prodajajo kljub temu, da je (prejšnja) vlada z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom na čelu uvrstila Savo Turizem med strateške državne naložbe, ki niso na prodaj. Termalni turizem je namreč ena od strategij slovenske turistične ponudbe.

Kot gotovo veste, se tuje naložbe z Madžarske pri nas kar vrstijo. Zato se v ljudeh porajajo različni strahovi: gre za madžarsko »okupacijo«? Bodo Madžari lahko sploh dobri lastniki? ...

Jesen je. Zaposleni v Termah (ponižno, vdano?) molčijo. Ne vedo, kaj bo prineslo naslednje leto. Zaskrbljeni so za svojo usodo. Lendavčani postajajo apatični. Če le morejo, si poiščejo službo v drugih slovenskih mestih ali v Avstriji. Bližajo se županske volitve. Bo zmagal kandidat SDS-a, ki bo, predvidevajo, prijatelju Orbanu še bolj na široko »odprl vrata«? Madžarska manjšina pa je, tako pravijo, izjemno zadovoljna z Orbanovo zamejsko politiko. 

Spoštovani, nekako na prelomu iz stare oblasti v novo se je pri nas zganjalo mnogo protislovanskega, ne samo protijugoslovanskega. Nekateri ihtavi osamosvojitelji so hoteli z ulic in gostiln pregnati čevapčiće, ražnjiće … kar vso balkansko kulinariko. Teh besed se ni smelo javno uporabljati.

Kot dopisnik iz Moskve sem opazil, da je nevidna lektorska roka posegala v moja besedila in vztrajno iz njih brisala besedo oblast. Nadomestila jo je z zelo slovensko besedo regija. In tako še danes poročevalci iz Rusije govorijo – morajo govoriti – o nekakšni moskovski regiji. Gre pa za zgodovinsko uveljavljeni pojem za upravno politično enoto, ki jo še danes poznajo ne samo v Rusiji, ampak tudi v Belorusiji, Ukrajini, Kazahstanu ...

Pojem oblast pa nikakor ni samo ruski. Kdor je kdaj malce pogledal v zgodovino Slovencev v 20. stoletju, je moral prebrati, da smo na začetku Kraljevine SHS živeli v dveh oblasteh, ljubljanski in mariborski. Dokler ni kralj razglasil novega imena za isto državo, namreč Jugoslavijo (1929). Odtlej smo imeli banovine. Živeli smo – zanimivo – v Dravski banovini. Ali morda v dravski regiji?

Po vojni je nova oblast povzemala sovjetski model ozemeljske razdelitve in poleg avtonomne pokrajine Vojvodine ustanovila avtonomno oblast Kosovo-Metohija. Se pravi, da smo imeli vse to že zdavnaj tudi v slovenskem jeziku.

Naš jezikovni katekizem SSKJ s to oblastjo opravi čisto na koncu in mimogrede: nekoč večja upravna enota: okraji in oblasti.

Ne, ampak oblast proti( jugo)slovanskim zahodnjakom preveč smrdi po Balkanu in Rusiji – treba jo je ukiniti. S čim? S čim neki, če ne z angloameriško neopredeljivo »region«. Z regijo torej. Ampak poznamo pacifiško, atlantsko, jadransko … regijo. Regija je splošni krovni pojem za vse vrste upravno političnih enot (pokrajine, okrožja, okraji, distrikti, kantoni, dežele …).

Današnja Ruska federacija ima med svojimi 85 subjekti 21 republik, 46 oblasti, 9 pokrajin (kraj po rusko), 4 avtonomna okrožja (okrug) in 2 federalni mesti (Moskva in Peterburg).

V Bosni in Hercegovini so ameriški mirotvorci uvedli čisto nove tuje izraze: dve entiteti, kantoni, distrikt (Brčko). Ampak, nikomur pri nas v Sloveniji na pamet ne pade, da bi bosanski entiteti ali kantone nadomestil z regijami. Nihče si ne upa drezati v poljska vojvodstva, v francoske departmaje, švicarske kantone, italijanske pokrajine in dežele. Slovansko-slovenski pojem oblast pa je bilo treba izgnati. Izgnala jo je nova oblast … Pa pojdimo te reči pogledat na vsevedno wikipedijo. Pa bomo videli, kako tudi sami ameriški viri pustijo pojem oblast, kadar govorijo o ruski federalni ureditvi.

Kdo je torej ukazal in komu, da je treba besedo oblast izgnati iz slovenskega besednjaka? Meni so takrat dobro poučeni zagotavljali, da je tako zapovedal tedaj najvišji jezikovni zapovednik Toporišič. Morda se je hotel »uskladiti« z novo oblastjo in ji bral iz duše ihtavi purizem. Ne vem. Vem pa, da so z ameriškim uvoznim artiklom regijo zakuhali popolno pojmovno zmedo.

V Mladini smo 26. 10. 2018 v članku z naslovom Za starše in otroke gre zasledili navedbe v zvezi s stališčem Varuha do stavke. Zaradi objektivne obveščenosti bralcev Mladine podajamo pojasnilo. Avtor članka poudarja, da želi Varuh človekovih pravic RS oziroma varuhinja omejiti pravice delavcev. V zvezi s tem pridobi komentar predsednika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki predlog varuhinje oceni kot enostranski. Doda, da naj bi takšna mnenja »dodatno načenjala delavske pravice«.

Pojasnjujemo, da Varuh nima nikakršnega namena omejevati ali »načenjati« pravic delavcev. Prav nasprotno: z vsemi močmi si prizadeva za njihovo spoštovanje. V zvezi s stavkami v vzgoji in izobraževanju pa Varuh zgolj ocenjuje, da je zakonodaja na uveljavljanja in izvajanja z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravico do stavke zastarela in bi jo bilo treba posodobiti, predvsem pa prilagoditi posameznim področjem, kjer se izvaja javna služba. Za področje vzgoje in izobraževanja namreč ni nikjer določeno, katere storitve in programi zagotavljajo minimum delovnega procesa, kot to predpisuje sicer zastarel Zakon o stavki iz leta 1991 (Uradni list SFRJ, št. 23/91).

Na področju šolstva se torej zavzemamo zgolj za to, da bi na primer zakonske rešitve sledile zahtevi, da zaradi stavke ni moten pouk in da je treba čas stavke tem zahtevam prilagoditi.

Varuh ocenjuje, da bi ustrezen zakon zagotovil primerno zaščito in pravno varnost tako zaposlenim v vzgoji in izobraževanju - udeležencem stavke - kakor tudi udeležencem vzgoje in izobraževanja - otrokom. Pravica do stavke bi morala biti urejena tako, da bi zagotavljala uresničevanje ene izmed temeljnih pravic delavcev na način, ki čim manj posega v pravice drugih (v konkretnem primeru v pravice otrok in mladine).

Varuh je dolžan skrbeti in opozarjati na pravice vseh, zato očitkov o enostranskosti in ’popreproščenem’ ukrepanju ne sprejemamo. Pričakujemo, da bo dialog socialnih partnerjev potekal na način, da bodo cilji doseženi brez stavke kot skrajnega sredstva. Zagotovo pa si prav vsi želimo, da bi dialog prinesel povečanje kakovosti procesov v vzgoji in izobraževanju.

Lep pozdrav! 

Zanimiva predstavitev zanimivega stripa Liv Strömquist, v kateri avtor ugotavlja, da »smo še vedno zaostali in zaplankani, prostovoljne žrtve kardinalnih neumnosti, ki so jih v zgodovini skupaj pacali skoraj izključno moški...« in eno prispeva tudi sam: »... besede menstruacija, menopavza in tudi women imajo v korenu besedo men, moške«! V izogib gibanju za feminizacijo zgoraj navedenih pojmov, pojasnilo, ki ga najdemo v Slovenskem etimološkem slovarju (dostop 31. 10. 2018 na https://fran.si/193/ marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar): Menstruacija: Prevzeto iz sodobnih evr. jezikov, nem. Menstruation, frc. menstruation. Beseda je izpeljana iz lat. mēnstrua ‛mesečno perilo’, kar je v kolektivni obliki posamostaljeni pridevnik mēnstruus ‛mesečen’, izpeljan iz lat. mēnsis ‛mesec’ (He, 315).

Menopavza: Tujka, prevzeta iz sodobnih evr. jezikov, nem. Menopause, frc. ménopause. Beseda je zložena iz gr. mēn ‛mesec’ v sekundarnem pomenu ‛menstruacija, mesečno perilo’ in izpeljanke iz gr. paúō ‛zadržim, ustavim, končam’ (He, 315).

Da se nam ne zgodi še en »gen za homoseksualnost, dodan homogeniziranemu mleku« (glej kolumno Mihe Mazzinija Kako spremeniti slovensko šolstvo (dostop 31.10.2018 na https:// siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-kako-spremeniti-solstvo-480985 )). 

V 43. Mladini je bilo objavljeno pismo g. Vinka Kosa, kjer je z argumenti skušal dokazati, da je ženska lastnica svojega telesa le do takrat, dokler ne “pripusti” moškega tako blizu, da je možen čudež: pojavitev novega človeka.

Argumenti bi bili skoraj tehtni, če ne bi dejanja klera in vseh “bogaboječih” prikazovala tako dokazovanje kot licemerstvo, hinavščino. Namreč, veljati bi moralo: glej kaj delam in ne kaj govorim.

Bom naštela nekaj razlogov za stisko, ki je razlog, zakaj se ženska odloči za prekinitev nosečnosti? Samo sprevrženec lahko trdi, da je odločitev lahka ali celo brezčutna. In zakaj je v stiski? Mogoče, ker je ogroženo njeno zdravje, mogoče, ker je brez zaposlitve ali ji je zagroženo, če bo zanosila, da bo pogodba o zaposlitvi prekinjena, velikokrat zato, ker si je nespametno (!?) dovolila prepustiti se moškemu iz zagledanosti, zaljubljenosti in ta moški jo je pustil na cedilu. Posejal je seme, če bo kaj vzklilo naj za to skrbi sama, kakor ve in zna.

Za g. Kosa imam vprašanje: ali je vedno, kadar je legel k ženski, vzklilo novo življenje? Gotovo je, da ni. Je uporabljal zaščito t.i. kontracepcijo? Če jo je, je ravnal proti strogi zapovedi najvišjega klera. Kontracepcija ni dovoljena, je prepovedana!

Kaj pa že rojeni otroci, ki jih imajo starši radi, ki so si jih želeli, pa jim, milijonom po svetu, vključno pri nas, ne morejo zagotoviti najnujneše za njihov razvoj. Nimajo hrane ne zdrave pitne vode ne strehe nad glavo. Mene vselej pretresejo prikazi nemočnih in presušenih otroških teles, kjer so žive samo velike, proseče oči. Vas to, g. Kos tudi gane? Ste kaj napisali, da bi opozorili na ta problem, saj so vendar otroci, že rojeni otroci, ki so že v tako rani mladosti nečloveško trpinčeni. Kdo je kriv za to? Ljudje, ki vsakodnevno ničkolikokrat izgovorijo besede: BOG; V IMENU BOGA; ZA BOGA! Ljudje, ki prodajajo orožje, ki povzroča trpljenje drugim, tudi človeškim bitjem. Pravzaprav vsem bitjem z nepopravljivim uničenjem narave.

Ne tako davno so bili telesnemu in psihičnemu trpinčenju izpostavljeni otroci v ustanovah, ki jih je vodil kler, točneje redovnice. Pričevanja so grozljiva. Nedoumljivo, da so trpinčenje izvajale osebe, ki so se zaobljubile Bogu. Kaj pa otroci, ki so jih posiljevali duhovniki? Koliko mlinskih kamnov je bilo obešenih okoli vratu? Nobenega! Pa bi moralo, vsem tistim, ki so storili silo Jezusovim najljubšim! Kler je vse pometel pod preprogo, vendar ne tako skrito, da se na bi našlo. Šele sedaj, po mnogih letih, ko ni več skrito, se duhovščina s papežem na čelu posipava s pepelom, se opravičuje, plačuje odškodnine ...

Opravičila ne zadostujejo, nobena odškodnina ne more zaceliti travme, ki je tisočem otrokom uničila mladost in vero v pravičnost in poštenost, kar naj bi bila doktrina katoliške dogme. Navsezadnje. Kaj pa vest posiljevalcev? So šli k spovedi, so po nekaj Očenaših in Zdravih Marij dobili odvezo? Zaobljubiti so se morali: trdno sklenem več ne grešiti, pa so to počenjali vedno znova in znova in znova ...

Dajte možnost tudi ženskam, možnost, da se pri spovedi poravna z Bogom. Duhovniki bi jim morali dati odvezo, ker njihov greh ni večji kot grehi, ki so jih delali v sirotišnicah, v zakristijah, ne gre pozabiti pomorov nad Katari, križarskih pohodov, ubijanje, sežiganje na grmadah in inkvizitorsko mučenje vseh drugače mislečih ...

Prostora premalo za naštevanje vseh smrtnih grehov, ki so bili storjeni v imenu Boga.

Za konec še Jezusovo priporočilo k vsem strehovcem, kosom in ostalim dušebrižnikom: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen! 

Preseneča me že besedilo sicer meni pravičnostno, trezno naravnanega pisca pisem Jožefa Praprotnika, tokrat pa menim, da je z napadom na glavnega tožilca Draga Šketo močno zgrešil.

Njegov »greh« je izjava:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka in ne politika.« Seveda močno podpiram stroko na vseh ravneh, to je vendar sad pameti, praviloma tudi poštenja in najbolj usposobljeni del družbe, ki tej družbi tudi največ doprinese. Sem bolj pristaš tehnične, strokovne vlade, kot pa to, da često odločajo popolni nepoznavalci in še krasno so plačani za to. Za politiko se nikakor ni bati, da se ne bo vmešala, če le gre za akterjev osebni ali strankarski interes. Četudi bi bil dokazni postopek mnogo manj zahteven, kot je zdaj.

Da se ne bi preveč zapletal o pristojnostih stroke in politike: tudi neko prejšnjo stroko je izoblikovala politika skupaj s stroko. D. Šketa pa navaja nam že znan visok dokazni postopek, na podlagi katerega bodo vsak čas izpustili oziroma oprostili čisto vse barabine večjega kalibra, kot se to zdaj več kot očitno dogaja. Njegovo izjavo, Šketovo, torej razumem, da se zavzema za več »stare« politike/stroke, ki je bila brez prigovora bolj strokovna, beri bolj poštena. 

Te dni mineva sto let od ene največjih morij v človeški zgodovini, prve svetovne vojne, ki se je uradno končala 1.11.1918 leta. Z njenim koncem je propadla tudi ena največjih dinastij v Evropi, habsburško cesarstvo. V srednji in jugovzhodni Evropi so se meje začele risati na novo. To so bili zgodovinski trenutki, katerih posledice so še danes bolj ali manj enake. Nastale so nove države in po tistem več nobena nova, ki ne bi imela že takrat atributov državnosti (kot na primer banovine in pozneje republike v Jugoslaviji). Kdor je bil takrat zraven, se je zapisal v zgodovino, kogar ni bilo, tega ni uspel narediti vse do danes. In Slovenija je bila zraven in tako zgradila temelje za Kraljevino Jugoslavijo, Socialistično Jugoslavijo in samostojno Slovenijo. Samostojnost Slovenije je iz državne ureditve v državno ureditev rastla, vse do popolne samostojnosti. Če vsaj malo špekuliramo, lahko rečemo, če ne bi bilo 29. 10. 1918, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. In če še malo razmišljamo, je popolnoma jasno, da slovenska državnost temelji na zgornjem datumu. Torej te dni praznujemo 100 let slovenske državnosti! Toda pod vplivom veličastnega dejanja slovenske dokončne osamosvojitve leta 1991, kar malo ali zelo in neopravičeno pozabljamo na temelje, ki so omogočili to osamosvojitev oz. nastanek suverene države Slovenije.

29.10. 1918 je bila hkrati v Ljubljani in Zagrebu razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Razglasitev je z velikim navdušenjem podprla več kot 30.000 glava množica. Glede na to, da je to bila za tiste čase veličastna številka, to govori o izredni podpori in nadvse pozitivnem sprejetju nove države. Najširše množice so skupaj z novim vodstvom dojele, da se je rodilo nekaj velikega. Rodilo se je spoznanje in zavedanje, da je končana nadvlada tujih sil, da bodo ti trije narodi od tega zgodovinskega dne dalje svoji gospodarji na svoji zemlji. Prvič v svoji zgodovini (po malo zamegljeni Karantaniji) smo bili Slovenci v situaciji, da smo se počutili kot neodvisen, samostojen, samozavesten narod. Če se spomnimo naše vznesenosti leta 1991 in nekateri 1945. leta, ko se nam je to zgodilo drugič in tretjič v naši zgodovini, si verjetno lahko predstavljamo kakšna so bila čustva tistih, ki so doživljali to, kar se je Slovencem zgodilo prvič v njihovi zgodovini. Prvič smo dobili svojo državnost, postali smo državotvoren narod! Pred tem so bili Slovenci vedno manjšina ali privesek v neki večji državni tvorbi. In v kontekstu tega zgodovinskega razvoja, je kar težko dojeti, da bo ta stoletnica očitno šla mimo nas brez večjega poudarka in brez slavja, ki bi poglabljal naše stoletne državniške korenine. Še težje pa je dojeti, da nekateri utemeljujejo začetek slovenske državnosti z letom 1945 in najtežje, da drugi trdijo, da je počelo vsega leto 1991; prej pa ni bilo nič. Nedvomno je to odraz slabega zgodovinskega spomina in še slabše objektivne kritičnosti. Zanikati temelje svoje sedanje državnosti je kar malo sprevrženo dejanje, ko pa nas pri tem zgodovina neizpodbitno uči, da je narod ( država) kaj kratkega diha, če noče temeljiti na svoji preteklosti. Narod (država) z globokimi in močnimi koreninami pa ima zanesljivo bolj perspektivno prihodnost. In ko človek vidi v vseh bivših Jugoslavijah dobre in prepotrebne korenine za sedanjo kleno državnost, je to za nekatere samo nostalgija po preteklosti, ali celo obujanje nekakšnega jugoslovenarstva. To pa pri enih kaže na pomanjkanje znanja iz zgodovinopisja, pri drugih pa, ki to znanje in vedenje imajo, na ozko samozaverovanost, bodisi zaradi želje glorificirati samo zgodovino zadnjih tridesetih let, bodisi zaradi lastne samopromocije in osebnega potrjevanja. Postaviti slovenstvo samozavestno ob bok daljši evropski zgodovini pa pomeni, da smo lahko ponosni na skoraj 30 let države, veseli za več kot 70 let državnosti in samozavestni za 100 let od začetka naše državnosti.

Pa ne zgodovinarji, še manj politiki in niti drugi družboslovci nočejo, ne znajo in zelo verjetno ne upajo jasno in glasno opredeliti 100 let naše državnosti.

Nekaterim so zatemnjene oči in v to ne verjamejo ter v bivših Jugoslavijah najdejo množico napak (opravičenih in neopravičenih) ter argumentov (opravičenih in neopravičenih), da Slovenci v bivših Jugoslavijah nismo imeli atributov državnosti. Resne družboslovno-zgodovinske analize, ki jih danes žal nimamo, bodo zanesljivo potrdile, da smo imeli v polpretekli zgodovini status državotvornega naroda. Do takrat pač velja, da smo ga imeli, kar nam najbolje potrjujeta dejstvo, da smo imeli možnost pravice do odcepitve od Jugoslavije in sedanja vključitev v EU, katera preko Bruslja za nas opravlja vsaj toliko funkcij kot jih je včasih Beograd. Navidezno sicer ne, češ imamo svojo politiko, svojo vojsko, svojo diplomacijo in še kaj. Ali pa to »svoje«, ko zagovarjamo svoje interese, res lahko seže čez meje in preko volje velike skupnosti?

Drugi pa si zatiskajo oči pred bojaznijo kritik, da bi bili jugonostalgiki in si ne upajo spregovoriti o zgodovini naše državnosti in so jim torej spodrezana krila odločnosti, ki bi o naši preteklosti objektivno spregovorila in jo utemeljila na 100 letni preteklosti. Je travma napak in stranpoti, ki so seveda objektivno dejstvo in jih nihče ne zanika, Kraljevine Jugoslavije in Socialistične Jugoslavije res tako velika, da iz njiju ne znamo (ne upamo) potegniti tistega dobrega in potrebnega, kar bi temeljilo našo sedanjost in prihodnost v večji samozavesti in klenem razvoju? Zgleda, da res žal je. In to je očitno velika slabost malih in nesamozavestnih; na zunaj sicer hočejo kazati svojo veličino, a v notranjosti jim nekaj manjka; manjka samozavesti in ponosnosti, da bi svojo zgodovino obrnili sebi v prid. Namesto tega pa jo uporabljajo za notranje prepire in zdrahe. Veliki in samozavestni pa zmorejo iz svoje preteklosti potegniti le pozitivno (negativno pa prepuščajo zgodovinskemu spominu) in združiti svoje moči v močno in zdravo rast prihodnosti; Angleži s svojo krvavo kolonialno preteklostjo, Francozi s svojim diktatorjem Napoleonom, že Nemci prebračajo dve izgubljeni vojni v svojo korist.

Nas pa preteklost hromi in razdvaja ter bremeni bolj uspešen razvoj. V tej državi je bilo zanesljivo prelitega največ črnila o spravi. A bolj ko pišemo in razpravljamo o njej, bolj smo si vsaksebi. Pot do nje pa bi lahko bila precej bolj enostavna in uspešna in očitno tudi edina mogoča, če bi se oprli na zgodovino, brez ideoloških predpostavk in si preprosto rekli: slovenstvo temelji nedoločljiva stoletja v preteklost, letos pa mineva 100 let, ko smo pridobili svojo državnost in 70 let, ko smo le to utrdili in bo skoraj 30 let, ko smo jo udejanili v državo. Vse drugo ne šteje, ni pomembno. Bile so stranpoti, bile so krivice (ali lahko najdemo na svetu družbo, ki tega ni doživela!?), a pomembno je, da nam je ta prehojena pot dala državo in njeni državljani moramo biti na to ponosni in samozavestni ter dobronamerni, če že ne prijateljski. Človek, ljudje, pa ne morejo biti samozavestni in še manj ponosni, če se v njih pretakajo zamere in sovraštvo. Težko je mimo razmišljanja, da takšno stanje zanikanja ali ignoriranja preteklosti, ali pa iz nje jemanje samo tistega, kar jim ustreza za orodje in orožje ideološkega boja, nekaterim ustreza. S tem pa dejansko prevzemajo krivdo za slovensko ne-spravnost. Saj če z vsem spoštovanjem, potrebno distanco in objektivno kritičnostjo ne uvidiš svoje preteklosti, se v sedanjosti nimaš o čem in zakaj spravljati.

Za ljudi, ki nikakor ne morejo in nočejo biti usmerjeni pozitivno in dobronamerno, je takšno razmišljanje poenostavljeno in nerealno naivno. Za tiste, ki pa brez fige v žepu, brez ideoloških predpostavk in brez političnih preračunavanj želimo živeti v tej državi pošteno, neobremenjeno in dobronamerno, je to začetek poti k spravi slovenskega naroda, k sreči slovenskega človeka; ker v nasprotnem primeru bomo o spravi slovenskega naroda lahko v prihodnosti samo še sanjali, kot to počnemo že vsa ta leta nazaj; le sanjali o naši kolektivni in osebni notranji pomiritvi in se izgubljali v uničujočih konfrontacijah.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača, 28.10. 1918 na 29.11.1943 na 25.6.1991 slovenska država. Če pogači jemlješ zrna, ne bo dobra, če palači jemlješ kamne, ne bo stabilna, če slovenski državi jemlješ temeljne datume njenega nastanka, ne bo popolna, njeni državljani pa razdvojeni! 

V Silicijevi dolini in še kje na našem planetu je bogastvo posameznikov poletelo v nebo, čeprav na svetu ni bilo še nikoli toliko revežev, med katerimi umira samo zaradi lakote na tisoče otrok vsak dan. Med redkimi državami z vesoljskimi programi je tudi Indija, kjer kar pol milijarde ljudi nima niti stranišča, da o drugem niti ne govorimo. Klimatske spremembe in številne vojne grozijo, da bo beguncev z ogroženih območij vedno več, tudi na stotine milijonov, zato se bogatini že tresejo pred pobesnelo revščino. Ne jamrajo, pač pa zase že iščejo rešitve. Tudi v vesolju in globoko pod zemljo.

Ob vsej revščini na tem svetu vesoljska tehnika tako napreduje, da že ponujajo turistične polete v vesolje. Najbogatejši naj bi se rešili pred vsemi grožnjami zaradi klimatskih sprememb na našem planetu kar z begom na medzvezdna potovanja in z namenom, da si poiščejo novi dom nekje tam daleč v našem osončju ali še dlje, kjer bodo varni in v miru uživali v izbrani družbi in brez nadležnih in nasilnih milijard revežev. Če se omejimo samo na našo galaksijo, obstaja nepredstavljivo število planetov, ki so po velikosti podobni naši Zemlji, nikakor pa tam niso pogoji za življenje ljudi. Fiziki in astronomi so prepričani, da tako daleč ni mogoče že zaradi fizikalnih zakonov, kakor tudi ne zaradi bioloških zakonov in dolžine človeškega življenja. Nenavadno je, da tako visoko šolani in bogati ljudje sanjajo take norosti budni in ob belem dnevu. Verjetno zato, ker jim je sedaj vse dovoljeno.

Drugi bogatini si menda že gradijo razkošne jazbine globoko pod zemljo, kamor naj bi se umaknili z nakopičenim bogastvom in s hrano za vsaj nekaj tisočletnih ozimnic zase in še za svoje naslednje rodove. Tudi to so sanje za telebane, ne pa za tako domiselne in dobičkonosne ljudi, saj bi morali vedeti za staro resnico, da po vsaki in še tako dolgi zimi morajo jazbeci sami iz brlogov, če jih že med spanjem ne presenetijo lovci s številnimi psi jazbečarji in terierji. Že sedaj imajo lovci na glave ubogljive robote, da lahko osovražene bogatine zlahka in od povsod izvlečejo na plano.

Eni in drugi bogatini ter politiki se bodo še kesali, če ne bodo takoj uveljavili trajnostni odnos do narave z geslom Najprej narava! Vsaj do neke razumne mere bi zato morali deliti stotine svojih milijard z revnimi milijardami ljudi. Pri tej presoji ne pozabimo, da je kesanje vrlina bedakov. Še posebno to velja za en odstotek najbogatejših in najbolj pohlepnih. 

Božidar Slapšak ponavlja sintagmi »pravica do izbire« in »odločanje ženske o lastnem telesu«.

Prvič. Človek, ki smo mu s specifičnim obnašanjem dali izbiro, si je izbral življenje. Izbral si je to mater, ob kateri je mož, ki (se) mu je zaupala. Ta bo skrbel zanjo in za otroka do odraslosti, samostojnosti, samohodnosti skozi življenje.

Kadar ni optimalnih pogojev, ostane otrok samo z enim od staršev. Če mu je dano roditi se. Zakonodaja, ki (naj) ščiti šibke pred močnimi, ga do določene starosti ne varuje pred nasilnimi posegi. Če nekaj časa še nisi človek, potem od določene stopnje nesamostojnosti spet nisi več - abortus („na zahtevo“) je neločljivi, siamski dvojček evtanazije.

Torej - ta člove(če)k si je izbral življenje. Bomo spoštovali to njegovo pravico, iz katere izhajajo vse druge? Smo drugačni od Hitlerja, če smemo ubijati „moteče“?

Drugič. Žensko telo je njeno lastno, dokler ne „pripusti“ moškega tako blizu, da je možen čudež pojavitve novega človeka. Če se to zgodi, je to „njeno telo“ samo še v pesniškem pomenu (kri moje krvi), pravno in na vse druge načine pa je to samostojen človek. Zaupan nam je bil v varstvo do samostojnosti. Bomo izpolnili (otrokova) pričakovanja ali zlorabili zaupanje?

Stiske znajo biti velike. Odločamo se za (naj) manjše zlo. Smrt ukinja vse možnosti izbire. V imenu „pravice do izbire“ ohranjajmo življenja najmanjših in jih izročajmo po rojstvu tistim, ki jim ni dano imeti otrok - če si ne premislimo in ga obdržimo pri sebi, kar je pogost primer – če ženska ni podpisala pogodbe, ki ji ga trga iz rok.

Zakonodaja ne more biti življenjska - mi pa smo dolžni biti in vplivati tudi na zakonodajo, ki je komurkoli (življenjsko, smrtno) nevarnav smer sprememb, da bo res branila uboge. 

Smo na pragu neverjetnega odkritja, katerega rezultanta nas bo zanesljivo rešila vseh problemov, s katerimi se sooča sodobna slovenska družba. In do tega nas niso pripeljali znanstveniki v laboratorijih, niti strokovnjaki inštitutov, kot Jožef Stefan, niti najuglednejši doktorji medicine, temveč pravnik. Prav ste prebrali: pravnik, generalni državni tožilec Drago Šketa. Njegovo pogruntacijo imenujemo preprosto Šketov teorem in se matematično razloži preprosto tako: iz predhodno osvojenih aksiomov ali v obliki implikacije P v Q (P =hipoteza ali predpostavka in Q=konec ali trditev).

Drago Šketa je namreč dejal: »Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka in ne politika.« Ker se to tako ali drugače dogaja že od leta 1991, torej od začetka tranzicije, je rešitev na dlani. Šketov teorem, ki se po četrt stoletja preverjenem in uveljavljenem sistemu že tekoče uspešno implicira v tožilstvu in sodstvu, naj se uvede povsod v vsaki stroki, v vsaki branži, ko bi tako na primer odpadel problem imenovanja guvernerja narodne banke, saj ga ne bi izvolili poslanci na predlog predsednika republike, ampak preprosto bankirji. Politika tako ne bi imela nobenega vpliva pri imenovanju rektorjev javnih univerz ter enako pri imenovanju predsednikov uprav državnih podjetij in javnih zavodov, ljudstvo pa ne pri volitvah poslancev, županov, svetnikov. Tako bi se povsod rešili volitev, kompliciranih imenovanj in številnih preverjanj. Prav pa bi bilo, ko bi Slovenci po zgledu Nobelove nagrade uvedli svojo nagrado in jo poimenovali po Dragu Šketi. 

V 41. številki Mladine (12. oktober 2018) je v besedilu z naslovom Tišina hrupa B. Nežmah zapisal, da tožilka preganja tajnika slovenske škofovske konference T. Strehovca zaradi njegove objave »imen skupine oseb in organizacij, ki so podpisale pobudo za zaščito ustavnih pravic žensk, ter da jih je s poimenovanjem abortivni lobi žalil ter širil sovraštvo.« V nadaljevanju svojo kritiko tožilke izpelje v očitek, da preganja Strehovca zato, ker je ponavljal cerkveno doktrino, in ji očita trditev, da cerkev s svojim naukom razpihuje sovraštvo.

Ta zapis je izrazito zavajajoč. O tem, ali je zavajanje avtorjeva zavestna namera, ne moremo presojati, je pa indikativno, da je izpustil praktično vse, s čimer ovadba in obtožni predlog bremenita Strehovca. Ovadba in obtožni predlog Strehovcu namreč nikakor ne očitata njegovih stališč do abortusa in cerkvi niti implicitno ne očitata razpihovanje sovraštva, problem tudi ni objava imen podpisnic_kov pobude. Predmet ovadbe in obtožnega predloga je dejstvo, da se v prispevku (podpisanem s psevdonimom) na spletni strani Zavoda 24.kul.si, katere odgovorni urednik je Strehovec (in ki je bil ovaden kot odgovorni urednik), podpisnicam_kom očita »spodbujanje usmrtitev nerojenih punčk in fantkov«, odgovornost za splav 350.000 žensk, prizadevanje za izumiranje slovenskega naroda itd. , prispevek pa je opremljen s fotografijo pištole, prislonjene na trebuh visoko noseče ženske. To, ne pa stališča do abortusa, objava imen in poimenovanje podpisnic_kov z »abortivni lobi«, je tisto, s čimer po mnenju ovaditeljic_ev in tožilstva prispevek na spletni strani Zavoda 24.kul.si spodbuja in razpihuje sovraštvo.

Tudi slovenski del vesoljne cerkve je v istih težavah kot po vsem svetu in za svoj prav se bori s popolnoma istimi sredstvi. Če so težave večje, se zapre, umolkne, kar se je zgodilo letos (spet) po papeževem obisku Irske. Problemi so težki in jih ni mogoče razrešiti enostavno. Vzrok so temeljne dogme, ki slonijo tudi na starih, privzetih izročilih, med drugimi tudi na desetih božjih zapovedih, ki jih je davno pred našim štetjem zapisal Mojzes. Če je papež poskušal v katehezi nekako uveljaviti zapoved: ne ubijaj, mu pri naslednji: ne nečistuj ne gre. Zagata je skoraj nepremostljiva.

Pa vendar, tudi pri zapovedi: ne ubijaj ni možno spremeniti samo pouk. Gre za temeljno vprašanje do človekovega življenja v fizičnem in duševnem smislu. O tem ni bilo jasnih sporočil niti dejanj. Nič ni bilo rečeno o sodnih usmrtitvah v številnih državah. Pa naj so to demokratične ali totalitarne (npr.: ZDA, Kitajska) in nič o drugih grozodejstvih. Pritiski svetovne javnosti zaradi pedofilskih afer so bili tako veliki, da se jih ni moglo več utišati in še vedno v zelo katoliški Irski je papež ostal brez odgovorov. RKC je reševala te probleme znotraj sebe, v glavnem s premestitvami duhovnikov. Možni vzrok za te težave tiči v dogmi o spovedni tajnosti, ki po svoje zapira pot do sankcij pravne države.

Dejstvo pa je, da so žrtve pedofilov predvsem tudi duševno trajno zaznamovane. Zato je to hud problem tudi pri izvajanju sodnih postopkov, če do njih sploh pride.

Nasilne smrti (povzročene z vojnami, terorističnimi in drugimi načini), pedofilija, fizična in duševna mučenja potrebujejo bolj odzivno razumevanje politikov, države. Verske skupnosti teh problemov niso in ne morejo urejati, zakonodajne in sodne postopke mora z vso občutljivostjo izvajati država! Na koncu še vprašanje: pa naša država to počne? Zagotovo ne: takšni in različni ekscesi so pri nas, celo pred porodnišnico. 

Spoštovani, čutim dolžnost, da se odzovem na članek z naslovom »Marksistično pravosodje? Prej nasprotno« avtorja Petra Petrovčiča. Mi, ki smo bili dolgo brez zaposlitve in kot delojemalci in brezposelni deležni hudih zmerljivk, vemo, da je vrhovni državni tožilec Jože Kozina v državnem zboru spregovoril o dejanskih razmerah in stanju, v katerem se je znašel slovenski slehernik kot delojemalec. Tožilec Jože Kozina je pokončni mož, da je malo takih, njegova stališča pa so tako sveža v tem svetu, kjer ljudje moči zagovarjajo neoliberalizem in izkoriščanje delavnega naroda. Za tiste, ki tako zlahka izrekajo svoja mnenja o dejanskih razmerah, na primer za dr. Mateja Avblja, je samo ena možnost, da bodo spoznali, o čem sploh govorijo: naj gredo za tri mesece delat v nočno izmeno v novomeški Revoz.

S pozdravi.

Spoštovani, v skladu s 1. odstavkom 26. člena Zakona o medijih (Ur. list RS, št. 110/2006, ZMed – UPB1, Ur. list RS št. 47/2012, ZMed-B) vam pošiljamo zahtevo za popravek navedb v članku „Dobri stric iz Amerike“, ki ga je napisal Vasja Jager, in je bil objavljen v petek, 5. oktobra 2018, v tedniku Mladina in na spletni strani https:// www.mladina.si/187655/dobri-stric-iz-amerike/, ker so bile v objavljenem članku navedene neresnične in zavajajoče trditve, s katerimi je bilo neupravičeno poseženo v ugled in dobro ime AmCham Slovenija.

Popravek naj bo v skladu s 4. odstavkom 27. člena Zakona o medijih objavljen „brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu in na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen članek, na katerega se zahteva za objavo popravka nanaša, najkasneje v drugi izdaji medija po prejemu tega popravka«.

V popravku objavljenega članka se popravlja zatrjevane napačne in neresnične navedbe ter navaja dejstva in okoliščine z namenom izpodbijanja in bistvenega dopolnjevanja navedb v objavljenem članku.

Avtor članka nekatere stvari interpretira po svoje in jih predstavlja kot dejstvo, ne pa svoje mnenje. Razlika med dejstvi in komentarjem ni dovolj razvidna, da lahko bralci članka ločijo med dejstvi in avtorjevimi stališči. Vztrajno navaja, da je »AmCham Slovenija ključno lobistično združenje ameriških korporacij«, da »AmCham financira ameriški kapital in da AmCham Slovenija varuje interese ameriškega kapitala«, da predstavlja ameriške multinacionalke, ki naj bi posegale v delovanje slovenske demokracije, in da »AmCham v vlogi lobista tujih korporacij dejavno ruši nekatere osrednje projekte slovenske vlade«. Nadalje navaja, da »AmCham pomeni logično stopnjevanje pritiska ameriških vlagateljev, naj se odprodajo še zadnji ostanki državnega premoženja« in da so prireditve AmCham Slovenija namenjene »promociji pozivov k razširitvi privatizacijskega seznama in dokončnemu umiku države iz gospodarstva«, kar nikakor ne drži.

Avtor članka napačno piše tudi, da je »Partnerstvo za spremembe sredstvo za širjenje podjetniške miselnosti v javni sektor in odpravljanje ovir za zasebni kapital«, da je Partnerstvo za spremembe »izraz premišljenega, mehkega lobiranja, s katerim Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji načrtno utrjuje doktrino prostega trga in privatizacije« ter da gre za »vzvod neformalnega vpliva na vladne resorje«.

AmCham Slovenija ni lobistična organizacija, temveč je poslovna skupnost, ki povezuje več kot 370 slovenskih in mednarodnih podjetij, ki skupaj ustvarijo več kot 66.000 delovnih mest v Sloveniji. AmCham Slovenija je zasebni zavod, slovenska pravna oseba, ustanovljena s strani slovenskih in mednarodnih podjetij leta 1999. Delo AmCham Slovenija financirajo, vodijo in usmerjajo člani. Temeljni namen AmCham Slovenija, poslovne skupnosti priložnosti in optimizma, je soustvariti boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Smo člani U.S. Chamber of Commerce iz ZDA in člani organizacije AmChams in Europe, ki združuje 44 AmChamov v 42 evrazijskih državah, a omenjeni organizaciji na naše delo in namen delovanja nimata neposrednega vpliva in ne financirata našega delovanja. Prav tako na naše delo neposredno ne vpliva in nas ne financira nobena država.

Vodilo našega delovanja je povezovanje članov ter ustvarjanje novih idej in konkretnih rešitev. Ker smo prepričani, da je za spremembe v družbi potreben odprt dialog gospodarstva, znanosti, države in civilne družbe, v AmCham Slovenija skozi razvejano mrežo članov iz različnih panog povezujemo znanje in delujemo kot glas slovenskih in mednarodnih podjetij. Verjamemo v dialog in sodelovanje, zato tudi smo vedno odprti za pogovore in priložnost, da se skozi pogovor rodijo nove ideje in pobude. Podobno je nastalo tudi Partnerstvo za spremembe, izjemen projekt sodelovanja med gospodarstvom in javno upravo, kjer so mladi, vključeni

v AmCham Slovenija, predlagali, da izmenjamo zaposlene med gospodarstvom in javno upravo, da ne bomo le govorili, ampak se bomo znali tudi slišati. Partnerstvo za spremembe je v petih letih prineslo številne dobre ideje, prakse in uporabne rešitve, predvsem pa premaknilo meje in porušilo nemalo stereotipov. Partnerstvo za spremembe dokazuje, da sodelovanje med javno upravo in gospodarstvom na nov, drugačen in inovativen način deluje, skrbi za prenos znanj in odprt dialog, in še naprej se bomo trudili, da to sodelovanje še okrepimo.

S spoštovanjem.

Člani društva SRP smo zgroženi nad objavo javnega razpisa revije Demokracija in založbe Nova obzorja, d. o. o. za »izvirno slovensko pravljico, ki bo primerna za otroke do 10. leta starosti«, kar pomeni dodatno znamenje fašizacije slovenske države: skozi ta razpis se je Janševa stranka spravila na najmlajše, da bi jih pod krinko nekakšnega sprevrženega domoljubja z namenom vzgajati ksenofobno, rasistično in sovražno mladino do drugačnih posameznikov.

Navodila razpisa za pravljico pomenijo navaden pamflet v Evropi prisotnih neonacističnih gibanj. V razpisu pričakujejo »nove dogodivščine« v skladu »z domoljubnimi in družinskimi vrednotami«, ob tem pa je grozljiva navedba zgleda: Kekec gre na Kolpo branit mejo ...

Mimo takih poskusov ne smemo iti z nasmeškom na obrazu češ »ne mislijo resno«, malo se hecajo. Tovrstna »šala« je resna in zaskrbljujoč ideološki poskus ter brutalno vsiljevanje vzorcev rasističnega in ksenofobnega mišljenja najmlajšim, nič hudega slutečim otrokom.

Zato je treba take poskuse brezpogojno in glasno obsoditi.

Pričakujemo, da bo to nemudoma storila nova vlada Marjana Šarca, ki je s svojim državnim sekretarjem že poslala izjemno nevarno drugačno sporočilo. Pričakujemo, da se bodo ob politiki odzvali civilna družba, strokovna združenja, delavci v vzgoji in izobraževanju in strokovnjaki za otroško literaturo. S svojim odnosom do takih in podobnih vprašanj se je treba nemudoma distancirati in pokazati, da fašizma v svoji državi ne bomo trpeli in da se je proti njemu treba odkrito boriti!

Najostreje obsojamo razpis za pravljice, objavljen na spletni strani tednika Demokracija, saj nedopustno zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando. Verjamemo, da si vsi otroci zaslužijo človečne, odprte in strpne pravljice, ki spodbujajo empatijo, ne pa netijo sovraštvo. Le tako jim lahko omogočimo, da bodo ponotranjili osnovne človeške vrednote, ki edine omogočajo varen jutri za vse.

Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, SNG Drama Ljubljana, Mirovni inštitut, Amnesty International Slovenije, UNICEF Slovenija, Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS, Bralno društvo Slovenije, Slovenska sekcjia IBBY, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC, CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Zveza društev pedagoških delavcev, Društvo upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, Zavod MEPI - Mednarodno priznanje za mlade, SLOGA, platforma NVO za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, Mini teater, Judovski kulturni center, Vrtec viški gaj, Bajalka, zavod za založništvo in umetnost pripovedovanja, Mladinski dom Jarše, Društvo upokojencev Komandanta Staneta, Zavod Krog, Javni zavod Mala ulica - Center za otroke in družine v Ljubljani, Društvo življenje brez nasilja, Zveza tabornikov Slovenije, Društvo za novo umetnost, Društvo učiteljev gluhih Slovenije, Društvo upokojencev Poljane, 3Vitana - Center za celosten razvoj, Zveza prijateljev mladine Maribor, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Društvo Sožitje, Kulturno umetniško društvo Moment, Center kulture Španski borci, Bunker, Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje, Zavod EN-KNAP, Zavod DIVJA MISEL, Društvo za nenasilno komunikacijo, Slovenski gledališki inštitut, Društvo ljubiteljev knjig Ciproš Maribor, Medobčinsko društvo prijateljev mladine Sežana, RKS OZ Slovenske Konjice, Društvo vojnih invalidov Ljubljana, Humanitarček - društvo za promocijo humanitarne dejavnosti, Ozara Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja, Enota Ravne na Koroškem, Zveza društev Mladinski center Postojna, Kulturno umetniško društvo Coda, Cerkljanski mladinski alternativni klub C.M.A.K., Kulturno umetniško društvo Solar Pulse Music, Kulturno umetniško društvo Škofljica, Ustvarjalni laboratorij Metke Trdin, Pajn, zavod za sonaravno bivanje, Zavod Tri, Škofja Loka, PROJA, zavod za uresničevanje dobrih idej, Društvo upokojencev Kamnik, Medobčinsko društvo prijateljev mladine Ajdovščina, Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, Slovensko srbsko kulturno humanitarno društvo SREČANJE, Kulturno umetniško društvo Plac, Društvo Pupillam, Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP), Društvo Kneipp Vrhnika, Bomi, društvo ustvarjalnih otrok, Zavod Samostojen si, Zavod STUDIO 12, Društvo Center za pomoč mladim, DOBRA POT, zavod za kulturo in sonaravno delovanje, Zavod odprto srce, Društvo kRog9, RKS-Območno združenje Tolmin, Zavod PET, Zavoda RISA, Centra za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, Društvo EnaBanda, Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije, Društvo za preprečevanje osteoporoze Posavje, Turistično društvo PRLEK, Lajka, društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski, Art središče - Zavod za razvoj in umetnost, ONEJ - Društvo prekmurske pobude, Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija, Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost, Slovensko društvo hospic, Zveza društev upokojencev Slovenije - Zveza DUS, Forum Ljubljana, Zavod za umetniško in kulturno produkcijo, Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, Društvo za mlade IndiJanez, Društvo CET Platforma, Društvo Sena, Knjižnica Brežice, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Zavod Voluntariat, Društvo upokojencev Trbovlje , Popotniško združenje Slovenije, Združenje Slovensko Kubanskega Prijateljstva, Združenje Slovensko Korejskega Prijateljstva, Zavod za mladinsko popotništvo, Akademija za radovedne, Zveza društev in klubov MORiS, Društvo za kulturne dejavnosti Alternativna glasbena delavnica Gustaf, NARAVNI ZAČETKI Združenje za informiranje, svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva, Društvo Svet Staršev, Zavod za razvoj empatije in ustvarjalnosti Eneja, Kulturno ekološko društvo Smetumet, Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, Društvo za pomoč z umetnostjo Plus5, Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, DRUŠTVO RESje - prostovoljstvo na področju demence, Zavod Sploh, Zavod Ornament, Maribor, Medgeneracijsko društvo Mozaik generacij Polzela, Društvo za razvoj humanistike, Zofijini ljubimci, Društvo Ambasadorji nasmeha, Društvo življenje brez nasilja, Humana, Združenje svojcev pri skrbi za mentalno zdravje, Društvo tabornikov Rod svobodnega Kamnitnika Škofja Loka, Slovensko rodovno gibanje, društvo za kvaliteto življenja, Forum za enakopraven razvoj, Kulturno umetniško društvo Transformator, Društvo UP Jesenice, Društvo vojnih invalidov Maribor, Slovensko združenje za cirkuško pedagogiko - Cirkokrog, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju „VESELE NOGICE“, Zavod Parnas, Zavod za Razvijanje Ustvarjalnosti, Društvo Projekt Človek, Društvo prijateljev mladine občin Postojna in Pivka Po-Pi, Društvo informacijski center Legebitra, Društvo Ključ - center za boj proti trgovini z ljudmi, Društvo za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur ODNOS, Zavod KNOF so.p., Združenje DrogArt, Boreo, regijsko stičišče nevladnih organizacij Primorskonotranjske regije, Zveza društev Mladinski center Postojna, Ekologi brez meja, Društvo upokojencev Velenje, Dobrodelno društvo Tibet …

V zadnji Mladini je bila objavljena skupinska fotografija mojih kolegic na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je potekala zaključna prireditev projekta Partnerstvo za spremembe v navzočnosti najvišjih predstavnikov oblasti. Tudi sam se bil v dvorani, prireditev je bila tako rekoč obvezna in pred mojimi očmi se je odvijala predstava mojih predstojnikov, ki so se veselo in razigrano razgibavali na odru. Nekoč pred leti sem bil na predstavi monodrame v izvedbi direktorice gledališča. S kolegom sva sedela v prvi vrsti in direktorica se je na odru zvijala v tančicah in pritajeni svetlobi. Kolega je pripomnil: »Direktor ima pisarno, v kateri naj dela in vodi gledališče, ne pa da se na odru zvira in gunca afne.« Tudi moja izkušnja s partnerstvom je bila zanimiva: V podjetju, kjer sem bil vključen, so me seznanili z njihovim načinom upravljanja.

Ko pa sem jim predlagal, da se seznanijo še z aktivnostmi za pridobitev priznanja Republike Slovenije za poslovno odličnost, niso pokazali zanimanja. Vse procese in načine upravljanja jim namreč urejajo na sedežu multinacionalke v tujini. Glede na svoj dominanten položaj so si partnerstvo razlagali na svoj način. Če sem ga jaz razumel kot izmenjavo znanja in izkušenj v obojestransko korist, so ga oni kot priložnost za lobiranje, saj so mimogrede iskali informacije, ki bi koristile njihovemu projektu. Na ta način izgubljamo suverenost in postajamo vedno bolj hlapci tujih gospodarjev.

Malo pa se mi smilijo tudi sodelavci, ki bodo morali ob zamenjavi oblasti spet »guncati afne«, Bogve na katero čast in na katerem odru. 

Pošteni ljudje so bili pogosto prepričani, da so dobri sodniki tisti, ki vsem enako in pošteno sodijo. Seveda pa je bilo v preteklosti pogosto tudi drugače, saj so imeli fevdalni gospodje tudi sodno oblast s temnicami in gavgami ter pravico do obešanja podložnikov, do prve noči in še za vse drugo, kar so si poželeli. Vladarjem in plemstvu je ljudstvo vedno sodilo brez sodnikov in brez zakonov, vendar samo ob puntih in revolucijah. Vedno pa so bili sodniki pokorni elitam vseh vrst na oblasti, ki so določale zakone. V sedanjih družbenih razmerah je oblast s sodniki in odvetniki prešla na višjo stopnjo zavedanja, zato so drugačna tudi merila za sodnike, saj je vse odvisno od tega, h katerim našim elitam se politično nagibajo sodniki, odvetniki, osumljenci, prevaranti in roparji.

Pri nas je v četrt stoletja vsaka novo izvoljena oblast sprejela na tisoče novih zakonov in podzakonskih predpisov ter spreminjala vse prejšnje, da je sedaj popolna pravna zmeda. Zato je postal sodniški poklic pri nas gotovo najtežja obrt, če že ne kar umetnost. Obravnave na sodiščih so se sprevrgle v performanse z nastopajočimi sodniki, odvetniki in obtoženimi ter s protestniki pred sodišči. Ti protesti pred sodišči so še posebno zanimivi, ker tam zahtevajo oprostilne sodbe tudi za take, ki so obtoženi največjih prevar in ropanja. Sodniki so zato pogosto pri sojenju pod pritiski enako nagnjene elite. Pošteni mimoidoči z naravno pametjo in tuji opazovalci so pa prepričani, da so protesti v podporo sodiščem. Zmota je popolna.

Stari rek nas iz izkušenj že dolgo uči, da najbolj pošteno sodijo tisti, ki ne poznajo zakonov, vendar tako nepismenih ni med sodniki. Sedaj je zakonov celo preveč in so tudi taki, ki so med seboj v nasprotju, da sodniki in odvetniki lahko izbirajo, katere zakone naj uporabijo, da storilce obsodijo, po drugih jih lahko pa tudi oprostijo. Celo že obsojene lahko odvetniki na drugih stopnjah sojenja izvlečejo na prostost ter od države izterjajo še odškodnino. Po takih zakonih lahko sodišče odvzame lastniku tudi hišo, če ni plačal čiščenja greznice. Taki sodniki pa zagotovo niso dobri po srcu. Simbol sodstva je že predolgo dekle s tehtnico v roki in z zavezanimi očmi. Bi bila za današnji čas morda boj primerna lepa in razgaljena plesalka ob drogu? 

V članku o vrstnih hišah z naslovom Nazaj v prihodnost (Mladina 25, priloga Bivanje) sem napačno pripisal avtorstvo urbanističnega načrta naselja Mostec v Ljubljani. Urbanizem tega naselja so zasnovali Janez Vrhunc, Tomaž Mächtig in Urša Vrhunc, ki so s svojo rešitvijo zmagali na Natečaju za urbanistično, krajinsko in arhitekturno zasnovo naselja Mostec ob Koseškem bajerju leta 1995. Avtorji so kasneje izdelali tudi zazidalni načrt, arhitekturne projekte za posamezne tipologije stavb pa so izdelali različni arhitekti, med drugimi tudi avtorji urbanizma. Prizadetim se za napako opravičujem. 

Odgovorni urednik Mladine v svoji uvodni kolumni pravilno ugotavlja, da je kapital v Sloveniji praktično neobdavčen.

Kapital je sicer čisto abstrakten pojem in kot tak ne more biti obdavčen. Obdavčeno pa je lahko osebno premoženje lastnikov kapitala. Lastniki kapitala pa so seveda tisti družbeniki (lastniki), ki imajo svoje deleže (vložke) deponirane v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Kapital je torej entiteta osebnega finančnega vložka v osnovnih sredstvih gospodarskih družb.

Tako vlada – v koalicijski pogodbi – kot urednik ugotavljata, da je osebno premoženje družbenikov kot lastnikov gospodarskih družb izvzeto iz strukture davčnih obremenitev. Posledica tega je dejstvo, da lastniki gospodarskih družb – kapitala – ne plačujejo davkov oziroma celo uveljavljajo socialne subvencije.

Slovenija tako predstavlja davčno oazo za »osebno« premoženje tistih slojev, ki so svoje premoženje vložili v osnovna sredstva gospodarskih družb.

Novo-stara formirana vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala k odpravi te anomalije.

Tej nameri nasprotuje fiskalni svet stare vlade, katere predstavniki so tudi v novi vladi – z zunanjim ministrom na čelu –, oziroma vplivni posamezniki, ki sestavljajo fiskalni svet.

Kot zvestega bralca Mladine me zanima, kdo so ti posamezniki oziroma ali so tudi sami lastniki gospodarskih družb (brez obdavčenega kapitala) in njihovi vsebinski argumenti, ki tej obdavčitvi nasprotujejo.

Ker ni povsem jasno, zakaj bi bili lastniki - družbeniki gospodarskih družb(kapitala) izvzeti iz obdavčitve osebnega premoženja – kot da se premoženjski delež v gospodarskih družbah ne smatra za osebno premoženje – predlagam, da vlada to anomalijo brez zadržkov odpravi, zlasti če seveda, kot ugotavlja odgovorni urednik, vpliva na rodnost in s tem nadaljnji obstoj Slovencev.

V kolikor vlada misli resno z načelom enakosti, potem ni dolžna sleherne obrazložitve v vezi s tem ukrepom. Kot zastopnik ljudstva ima vsa pooblastila sprejeti zakonski člen oziroma dopolniti obstoječega, ki je v dobrobit vseh in tako odločno stopiti na pot izravnave, to je zagotavljanja enakosti.

Sprejeti zakonski člen, ki smatra družbeništvo oziroma lastništvo gospodarskih družb za osebno premoženje, res ni zahtevna naloga, ki bi jo vlada ne mogla opraviti, razen če je ne sestavlja skupek nesposobnih povzpetnikov, ki razmišljajo zgolj v lasten interes oziroma v interes zastopnikov ter lastnikov gospodarskih družb.

Predlagam, da se za davčno osnovo določi vložek slehernega družbenika v osnovna sredstva gospodarske družbe.

Stopnja obdavčitve naj bo v začetni fazi najnižja predpisana davčna stopnja, ki trenutno velja v Sloveniji, z možnostjo njenega povečanja v primeru izboljšave skupnih gospodarskih parametrov, to je izboljšave družbene klime.

S tem ukrepom, bi poživili gospodarstvo, sprostili finančne transakcije, poživili trg z nepremičninami – tisti družbeniki z velikimi vložki v osnovnih sredstvih družbe bodo v skrbi v izogib izmikanju davčnim bremenom pričeli zmanjševati svoj delež v osnovnih sredstvih in pričeli s prodajanjem teh, zlasti pa se bodo hoteli znebiti nepremičnin -, hkrati s tem ukrepom se bo povečal obseg trgovanja in okrepil tako bančni kot zavarovalni promet.

Seveda se lastniki osnovnih sredstev s tem ukrepom ne bodo strinjali ter grozili z običajnimi floskulami, ki jih že desetletja poslušamo in sicer o odpuščanju delavcev, izpad prihodkov v proračun, itd.

V kolikor vlada in njen Prvi minister resnično zastopata načelo enakosti posameznikov v družbi, je sprejetje ukrepa nuja, spričo katerega so vsi ostali ukrepi zgolj kozmetični popravki in krinka za ohranjanje statusa quo. Vlada, ki misli resno s spremembami, je dolžna pozabiti na priljubljenost, zlasti na priljubljenost pri najbolj privilegiranih slojih, ki že od osamosvojitve (privatizacije) s pridom izkoriščajo vse vzvode neformalnega demokratičnega odločanja, to je podkupovanja-lobiranja.

P.S.:

Enakost zagotavlja naravno ravnovesje, harmoničnost in izravnava individualne razlike, ki spodbujajo agresijo in sovražnost. Tovrstna obdavčitev izravnava krivice in protekcije, ki jih izkorišča najbolj sebični in premožni sloj posameznikov, ki imajo osebna premoženja v celoti na poslovnih računih svojih gospodarskih družb in so brez „uradnih“ osebnih dohodkov, njih šolo obvezni otroci pa uveljavljajo subvencije iz skupnega-državnega proračuna. 

V 39. številki letošnje Mladine je Borut Mekina na strani 20 citiral Rada Genoria oziroma njegove, po mnenju avtorja članka, »anekdotične spomine«. Takole pravi: »Najbolj tragikomičen je bil čas finančne krize, ko so se evropski finančni ministri srečevali skorajda vsakodnevno na zgodovinskih sestankih, od katerih je bila vse bolj odvisna tudi usoda Slovenije. »No na teh sestankih pa žal slovenskega finančnega ministra nihče ni spoznal. Namesto njega sem na sestankih prisostvoval jaz. Navadno sem sedel zraven francoske finančne ministrice, ki je ves čas mislila – kot mi je zaupala kasneje – da sem slovenski finančni minister jaz,« se spominja.«

Kot odziv na ta zapis naj navedem, da sem se ves svoj mandat od novembra 2008 do februarja 2012 sestankov finančnih ministrov članic EU (ECOFIN) in sestankov finančnih ministrov držav evroskupine redno udeleževal. Če se prav spominjam, me je enkrat, zaradi mojih neodložljivih obveznosti drugod, nadomeščala državna sekretarka mag. Mateja Vraničar. Pred vsakim sestankom evroskupine in nato ECOFIN-a so nam odgovorni na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji pripravili ustrezno strokovno informacijo in nam jo tudi v živo, na kolegiju, obrazložili. V svojem mandatu sem sodeloval z dvema Stalnima predstavnikoma, veleposlanikoma, Republike Slovenije pri Evropski uniji: mag. Igorjem Senčarjem (od novembra 2008 do septembra 2010) in dr. Radom Genoriem (od septembra 2010 do februarja 2012). Veleposlanika sta me spremljala na sestankih finančnih ministrov EU (ECOFIN), ne pa na sestankih finančnih ministrov evroskupine. Kadar sem bil iz takšnega ali drugega razloga odsoten od mize, za katero se je odvijalo zasedanje, me je pri njej nadomestil naš veleposlanik. Dr. Rado Genorio me je na primer nadomestil za kakšno uro, ko je bil sestanek ECOFIN-a v Luksemburgu in sem imel s sodelavkama zamudo zaradi težave s prestopanjem na letalo pri letu iz Frankfurta v Luksemburg.

Na sestankih finančnih ministrov ECOFIN-a sem bil aktiven, ko sem predstavljal interese Slovenije, na sestankih finančnih ministrov evroskupine pa tudi pri večini vprašanj, ki smo jih obravnavali. V obdobju mojega mandata je imela Slovenija velik ugled. 

Pod gornjim naslovom je arhitekt Nejc Černigoj objavil članek z opisom razmer na področju urejanja prometa v Sloveniji, predvsem ob večjih mestih. Pri tem je izpostavil prednosti železniškega prometa, pomanjkljivosti pri nas, in opisal razmere na tem področju pri tujih vzorih. Pomembno je njegovo opozorilo, da »prometnih zagat v mestih ne bomo rešili s povečanjem zmogljivosti avtomobilske infrastrukture«. Izpostavlja kot večji prometni problem pri nas dnevne migracije na in z dela v mestnih središčih iz okoliških krajev. Za ta problem bi bilo nujno vzpostaviti ustrezne in primerno opremljene ter usposobljene železniške povezave kot omrežja »primestnih železnic«, predvsem tudi navezati na glavno mesto Ljubljana. Tak način prometnega urejanja se imenuje »trajnostni prometni model«, je podlaga za »trajnostni prostorski razvoj«, in za zdravo bivalno okolje. Poleg vsega je tudi dosti bolj racionalen v vseh pogledih rabe neobnovljivih virov in daleč najmanj obremenjujoč za okolje z emisijami. Vse to je podlaga za vsebine EU Direktiv s področja varstva okolja, strategij, itd. Moralo bi biti vključeno tudi v novi Nacionalni program varstva okolja, v energetski razvojni model, v prometno strategijo RS (pa sploh ni tako!), in v drugo dokumentacijo na podrejenem nivoju. To postavlja zahteve tudi za državni program izgradnje cest in železnic, kot so 3. razvojna os od avstrijske meje na severu, preko Celja, do Bele Krajine in hrvaške meje na jugu (ki popolnoma zanemari potrebo po železniški povezavi), 2. tir Divača-Koper (nejasnosti glede potniškega prometa), za povezavo od Postojne in italijanske meje do Hrvaške v Jelšanah, itd.. Vse te prometnice napajajo z nepotrebno množičnim in ne-vzdržnim avtomobilskim prometom tudi glavno mesto Ljubljano.

Za Ljubljano so take zahteve že od leta 2010 vgrajene v Občinski prostorski načrt (OPN MOL) – strateški del. Zahtevano je povečanje uporabe javnih prevoznih sredstev, od tega predvsem po železnici za primestne navezave. Za (primestno) progo Kamnik-Ljubljana je bil izdelan tudi študijski elaborat za potrebe primestnega prometa, nagrajen z mednarodno urbanistično nagrado, vse je ostalo do danes nerealizirano. Tudi na novo načrtovani »tivolski lok« za obvoz Ljubljane s strani tovorne proge med Jesenicami in Koprom ni najbolj na mestu: zaradi pričakovane povečane intenzivnosti tovornega prometa po njej (za cca 3x?) povečuje obremenitve intenzivno naseljenega prebivalstva ob progi s hrupom, vibracijami, itd. Za tovorni promet je bila dolga leta načrtovana železniška proga in tovorna postaja severno mimo Ljubljane, ter zahodno od Rožnika. O tem so »medli« podatki samo v strateškem delu OPN MOL. Enako velja za »tretji pas« na avtocestni obvoznici – z vsem samo »gasimo požar«.

Pred kratkim je bila objavljena vest o ukrepih EU Komisije proti Sloveniji (Delo, Proti geodetom Dolenjci vložili tožbo, https://www.delo.si/ novice/slovenija/proti-geodetom-dolenjci-vlozili-tozbo-91037.html), ko so se prebivalci in lastniki zemljišč iz Novega mesta pritožili zaradi postopkov umeščanja v prostor za del 3. prometne razvojne osi.

Jasno je bilo izpostavljeno stališče EU Komisije, da mora Slovenija popraviti nepravilnosti pri načrtovanju in sprejemanju Državnih prostorskih načrtov, ki niso bili obravnavani v okviru določil EU Direktiv, kar je Slovenija sicer za naprej popravila z novo prostorsko in gradbeno zakonodajo (če to zdrži?), stare dokumente bi bila pa dolžna s tem ponovno uskladiti. Enako bi morala torej storiti z »razvojnimi« modeli, strategijami in programi!

Le kako naj državljani, prebivalci Slovenije in volivci, prepričamo odgovorne vladajoče strukture, da že enkrat delujejo okoljskim in bivalnim razmeram trajnostno in dolgoročno v prid (ob tem tudi ekonomsko!), ne pa »po liniji najmanjšega odpora« po bližnjicah in ob lobističnih pritiskih (avtoprevozniki, trgovci z avtomobili, tudi novimi električnimi, ipd.) urejajo prostor in transportne povezave škodljivo in neracionalno.

Po dolgih porodnih povolilnih mukah smo 13. septembra le dobili 13. vlado. Vlada je sicer manjšinska (s 45 glasovi za in 34 proti), vlada pa je. Nove volitve, nova vlada, so dogodki, ki tudi znova predramijo zaspalo upanje volivcev v boljši danes. Problem je v tem, da politiki ponujajo boljši jutri, ki kot kažejo izkušnje, nikoli ne pride. Mnogi vidijo problem te vlade v specifični in asimetrični vlogi oziroma ne/podpori Levice. Namreč, ta si je zagotovila najboljši položaj. Njena podpora je ključnega pomena pri sprejemanju pomembnih vladnih odločitev (npr. pri sprejemanju in izvrševanju proračuna, ali najpomembnejših pravnih aktov) in nikakršna pri prevzemanju odgovornosti. No, če smo iskreni, tako predstavniki pozicije kot tudi opozicije za svoje poslanstvo predstavnikov ljudstva ne nosijo nobene formalne odgovornosti. Enako velja na lokalni kot na državni ravni.

Dandanes naša politična in pravna praksa afirmirata znano reklo, da politiki za svoja dejanja ali opustitve odgovarjajo predvsem politično. To se pravi, najprej jih izvolimo, nato spremljamo (večinoma ne spremljamo), kako upravljajo državo ali lokalno skupnost, nazadnje pa jih za njihovo ne/delo nagradimo s ponovnim mandatom ali pa jih ne/zamenjamo z novimi obrazi. Podlaga za kovanje kaste političnih obrtnikov, kar predstavlja negacijo načel in principov demokracije, se nahaja v naši pravni ureditvi. Ustava RS v 83. členu določa, da poslanec državnega zbora ne more kazensko odgovarjati zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Iz 100. člena ustave izhaja enako za člana državnega sveta. Poleg tega sodnika ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri sodnem odločanju (134. člen ustave). Torej, politiki so pravno oz. kazensko in odškodninsko ekskulpirani odgovornosti. Ampak, zelo dobro nagrajeni od davkoplačevalcev, tudi takrat ko jim je izrečena nezaupnica. Zato ne čudi ta brezobzirni boj posameznikov, da se na vse načine dokopajo politike in vladanja nad drugimi ljudmi. Imeti moč nad drugimi oz. vladati brez odgovornosti za svoja ne/dejanja, je najbolj nečastno početje. Družba, ki hoče svojo komunikacijo oziroma eksistenco temeljiti na načelih humanizma, empatije in solidarnosti, mora biti naloga oblasti kot institucionalizirane in legitimne politične moči volivcev. Torej, politiki naj bi nekaj znali o svojem delu, naj bi imeli vsaj minimalni čustveni koeficient ter bili odgovorni za svoje ne/delo.

Niti pravna država niti demokracija, kot dva temeljna stebra delovanja skupnosti, danes nikjer po svetu, ne delujeta. Žrtev nedelovanja stebrov varnosti posameznika pa je, esencialna prvina preživetja človeške skupnosti in človeka kot družbenega bitja, pravičnost. Ja, gre za moralni princip, ki se ga ne da kapitalno kvantificirati, zato ga neoliberalni kapitalizem ne pozna in ga zavrača. Pravičnost ni ne pravna, ne ekonomska in ne politična kategorija, ampak predvsem humanistična kategorija, ki temelji na načelih empatije, solidarnosti in soodvisnosti. Torej, pojmov, katerih so politiki v predvolilnem času polna usta. Politika je predvsem javni posel, kar pomeni, da enako, preko uveljavljanja aktivne in pasivne volilne pravice, pripada vsem volivcem. Zato je težko razumeti nekoga, ki se poteguje za tretji mandat (pasivna volilna pravica) kjerkoli v politiki (na državni ali lokalni ravni), da brez kančka sramu izgovarja besede demokracija, morala, pravičnost, poštenje, in podobno.

Tako kot politika, ki pripada vsem, je demokracija princip, ki omogoča vsem, da vladajo in da so vladani. Te dni je prav srhljivo prebirati po časopisih napovedovanja lokalnih politikov (še posebej županov) o njihovi nenadomestljivosti in večnosti. Vladanje za njih ni demokratični princip življenja skupnosti, ampak od boga podeljeno poslanstvo. Vztrajanje na oblasti enih in istih je vprašljivo dejanje, s katerim se kaže prezir do vladanih. Volivce ima večina oblastnikov za nesposobne, kajti če bi bilo drugače, bi tudi oni izkoristili svojo pasivno volilno pravico? A, temu že zdaleč ni tako. Medijska prepoznavnost ljudem daje atribute, ki jih ti dejansko nimajo. Da ne omenjamo pošasti birokratizma, nepotizma in drugih nečednosti, ki se jih oprijemajo oblastniki. Tako politika kot demokracija sta pojma, ki sta zlorabljena v življenju sodobnega polisa, ki ga lahko mislimo kot katerokoli politično skupnost. Ljudem nikakor ne pride do živega preprosto dejstvo, da je politika antropološka potreba. Tako kot zatrjuje Aristotel – človek je politična žival, torej napotena na sobivanje z drugimi ljudmi. Res je, da smo ljudje posamezniki, individuumi, toda imperativ in pogoj individualizma je življenje v družbi pravičnosti.

Moderno družbo namreč lahko razumemo kot dva svetova, ki tvorita celoto. »Eden je svet socialnega vsakdana, kjer se vzpostavljajo relacije med posameznikom in družbo, medtem ko je drugi svet formalnih in institucionaliziranih odnosov v družbi, tj. svet sistema. Hkrati je v tako zastavljeni shemi moč opaziti tri tendence v moderni družbi. Prva je dezintegracija sveta posameznik-družba, nadvlada in dominacija individualizma; druga tendenca je integracija človeka v sistem, premoč in dominacija sistema nad človekom in družbo. Tretja tendenca se kaže kot objektivno «topljenje» družbe in prehod v sistem formalnih in institucionalnih odnosov. Posameznik kot organsko bitje vse bolj pripada masi, medtem pa kot državljan sistemu številk, preko katerih ga sistem lahko identificira in kontrolira (Cifrić, I., 2012)«. Razkroj družbe in oddaljevanje države od ljudi botruje nastanku »odvečnih ljudi«. Ta kategorija ljudi so produkt brutalnosti sodobnega časa. »Bolj kot se tehnološko razvijamo, več ko je koncentracije kapitala, moči, produkcije, bolj so ljudje odvečni. Dobesedno odveč, ker dela za vse ni, zunaj dela pa po uničujoči kapitalistični logiki človek naj ne bi bil vreden obstoja (Ilija Trojanow, Objektiv, 8.9.2018)«.

Zygmunt Bauman v svojih razmišljanjih v najnovejšem delu Retrotopija, da bi opisal nevzdržnost odnosa države in družbe, citira tudi Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države -, kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo. Neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah (J. Markeš, Delo, 4.09.2018)«. Preprosta misel, »nihče ni bog ali zverina, da bi bil sam sebi dovolj« (Aristotel), na najboljši način predstavi esenco človeka kot družbenega bitja in politike kot fenomena. Kako človeka približati politiki, državo družbi, je vprašanje, na katerega lahko odgovori aktivno državljanstvo in politična kultura. Z »zaužitjem« politične kulture bi si ljudstva znala prislužiti boljšo oblast, kot jo imajo danes. Namreč, »kazen, ki si jo naloži moder človek, ko zavrne sodelovanje v politiki, je ta, da mu vladajo slabši od njega. (Platon)«. Torej, če hočemo spreminjati svet, spremenimo sebe. Postanimo politična bitja in na prihajajočih lokalnih volitvah aktivirajmo tudi svojo pasivno volilno pravico, sicer so volitve nesmiselne. To je prvi korak. Seveda, za spremembe so na voljo tudi ukrepi, a o tem ob drugi priložnosti. 

Državljani in državljanke Republike Slovenije, ki smo iz etičnih razlogov izbrali veganski ali vegetarijanski način življenja, zavračamo okrožnico razširjenega pediatričnega kolegija glede prehrane v vrtcih in šolah kot neustavno, neetično in nedemokratično.

1. Okrožnica napeljuje, da je veganstvo ali vegetarijansko »medicinsko neutemeljeno«. Številne družine in posamezniki smo izbrali takšen način prehranjevanja iz zdravstvenih razlogov. Svetovna zdravstvena organizacija je rdeče meso in predelane mesne izdelke označila za potencialno rakotvorne.

2. Veganstvo ali vegetarijanstvo ni »dieta«, temveč etična in ekološka odločitev. Neetično je bremeniti zdravstvo zaradi »potrdil« za vegansko ali vegetarijansko prehrano zdravih otrok v vrtcih in šolah. Nasprotno Svetovno zdravstveno organizacijo skrbijo zdravstvene posledice čezmernega uživanja živalskih izdelkov otrok v Evropi.

3. Britanska fundacija za nutricionistiko, Ameriška akademija nutricionistov in dietetikov, in strokovna združenja iz Kanade, Avstralije in Italije, podpirajo vegetarijansko in vegansko prehrano otrok - torej ni nobenih medicinskih zadržkov za to prehrano.

4. Odkar obstaja možnost pobud vladi, je največ podpore prejel predlog za postopno zmanjšanje živinoreje. Po sklepu evropskih poslancev, mora Evropa do leta 2030 doseči postavljene okoljske cilje – tega ne bo dosegla s tem, da v prehrano otrok sili živalske izdelke in ohranja sedanjo stopnjo subvencionirane živinoreje. Združeni narodi, kateri članica je Slovenija, pozivajo k povečanju veganske prehrane.

5. Rastlinske beljakovine so cenejše za državni proračun kot živalske. Zaradi večjega števila kronično bolnih otrok zadostujeta dva jedilnika v vrtcih in šolah: »mešani« in »dodaten«: brezalergenski, brezglutenski in veganski.

6. Če je cilj države zdravje otrok, naj se ukvarja z vzroki (!) za debelost, kronična obolenja in alergije vse večjega števila otrok in ne z diskriminacijo veganov in vegetarijancev. Evropska stroka svari, da se mora živinoreja zaradi ekološke nevzdržnosti prepoloviti do leta 2050, kar naj odraža v jedilnikih, ki vsebujejo manj mesa in mleka.

7. Bistvene premike v znanosti je dosegla civilna družba in razvoj etike. Sicer je znanost trdila, da so ženske umsko bolj zaostale od moških, da je istospolnost treba zdraviti z elektrošoki ter, da barva kože določa stopnjo inteligence. Naloga družbe je, da humanizira znanost, ki je prevečkrat ujeta v kapitalske interese.

8. Zahtevamo posodobitev prehranskih smernic v slovenskem zdravstvu.

9. Pričakujemo umik okrožnice, v nasprotnem bomo o kršenju človekovih pravic, diskriminaciji otrok in zatiranju prehrane, ki podpira sprejete ekološke smernice, katerih podpisnik je tudi Slovenija, obvestili organizacije in medije v tujini.

Povezava do peticije je dostopna tukaj

Jadranka Juras, pevka in aktivistka za pravice živali

Jure Vrhovnik, član Veganskega društva, soavtor Poziva vladi

Ksenija Vesenjak Kutlačič, Zavod za zaščito rejnih živali Koki

dr. Jerneja Tomšič, raziskovlka v City of Hope, onkoloski inštitut, Duarte, CA, ZDA

dr. Katerina Vidner Ferkov, urednica Zdravo Slovenija

Nataša Šram, predsednica Društva Svet Staršev

Slovensko vegansko društvo

Gregor Kos, so-predsednik Za Zdravo Družbo

Jagoda Tkalec, aktivistka in študentka politologije