Spoštovani,

Goran Lukić se je v intervjuju za 24. številko letošnje Mladine spotaknil ob vlogo slovenske socialne demokracije, največje vladne stranke med novembrom 2008 in februarjem 2012, pri odpravljanju posledic svetovne finančne krize po 2008. Po premisleku sem se odločil, da reagiram in orišem okoliščine, cilje in dosežke socialdemokratske ekonomske politike 2008 – 2012.

Bil sem finančni minister v vladi, ki je morala gasiti posledice povsem zgrešene politike prve Janševe vlade. Ta je namreč v letih pred veliko gospodarsko in politično krizo zgolj opazovala silovito zadolževanje slovenskih bank in podjetij v tujini, ki je temeljilo na poceni enoletnih kreditih. Po izbruhu krize so morale slovenske banke in podjetja tako rekoč čez noč vrniti velikanske vsote sposojenega denarja. Štejem si v  čast, da sem kot finančni minister preprečil zlom našega finančnega in gospodarsk ega sistema, in sicer tako, da je država s svojimi depoziti zapolnila luknjo, ki so jo v bančnih bilancah povzročili nenadoma izginuli tuji krediti. Podobne učinke so imele tudi garancijske sheme in subvencije za kritje stroškov plač, s katerimi je država omogočila podjetjem, da so svoje finančne težave reševala brez velikih odpuščanj delavcev in se usmerila v izvoz. Država jim je pomagala pri izboljšanju konkurenčnosti z razvojnimi subvencijami, davčnimi olajšavami ter krediti Slovenske izvozne in razvojne banke. V okviru delovanja socialne države so bili transferi namenjeni socialni zaščiti (brez subvencij države povezanih s starostnim zavarovanjem) v letu 2011 za 524 milijonov evrov ali 19% višji kot leta 2008. V tem obdobju se je minimalna plača povečala za 23%, z dodatno splošno davčno olajšavo pa je bilo razbremenjeno plačila dohodnine 105 tisoč zavezancev, ki so imeli manjši dohodek od povprečne plače. Število državnih štipendij se je povečalo za 11 tisoč. Poleg dijakov so dobili subvencionirano šolsko prehrano tudi učenci osnovnih šol.

Februarja 2012, ko smo imeli že dve leti na izvozu temelječo gospodarska rast, je nastopila druga Janševa vlada, ki se je odločila, da bo obračunala s socialno državo, s klicanjem na pomoč t.i. »evropske trojke« pa je državo skorajda potisnila v bankrot. Posledice katastrofalne politike te vlade še do danes niso povsem odpravljene. In pri tem je celo možno, da bomo s posredno pomočjo strukture, ki ji pripada Goran Lukić, dobili še tretjo Janševo vlado. 

V sicer nadvse informativnem članku se Mladina po nepotrebnem ni dovolj odmaknila od ekstremističnega diskurza slovenske desnice. Ob pojasnjevanju izvora imena glasila Jacobin se je avtorju članka zapisalo, da „ameriški medij ni bil poimenovan po teh skrajnežih“, torej po jakobincih v francoski revoluciji, temveč po haitijskih jakobincih z generalom Toussaintom L’Ouverturjem na čelu. S tem je novinar seveda medij poskušal povsem upravičeno rešiti pred desničarsko očrnitvijo, vendar je to storil tako, da je v zadnji fazi nehote reproduciral konservativni revizionizem v zgodovinopisnih vprašanjih, skladen s trenutno hegemonijo kapitala in rastočim položajem desnice v njej.

Ne pozabimo: prav francoski jakobinci so – ob mnogih nesporno napačnih političnih odločitvah v letih 1793–94 – v evropsko politično prakso vnesli idejo demokratične oblasti. Njihova oblast ni pomenila le „vladavine terorja“, temveč je prinesla tudi prvo demokratično ustavo v zgodovini, prvo sistematično vključevanje državljanov v politični boj, prvo distribucijo zemlje med kmete brez odškodnine, prvo emancipacijo judovskih državljanov v zgodovini Evrope, odpravo suženjstva v francoskih kolonijah ter mnoge druge pridobitve brez precedensa. Številne danes prepoznavamo kot temelj, conditio sine qua non civilizirane moderne družbe, nekatere druge so nam še vedno lahko za zgled.

Tudi njihovih metod, ki jih imenujemo teroristične, ni gnala nekakšna inherentna krvoločnost revolucionarjev (ne nazadnje je še leta 1791 Maximilen Robespierre spisal znamenit govor proti smrtni kazni!), temveč permanentna vojaška dejavnost reakcionarjev doma in v tujini proti mladi in ranljivi državi, ki se je želela do konca otresti fevdalnih spon. Tudi vojne z vrsto evropskih dežel, ki so trajale vse do Napoleonovega padca, niso sprožili demonizirani jakobinci, temveč tržno naravnani žirondisti, ki so si od vojskovanja obetali zlasti gospodarsko liberalizacijo. So pa jakobinci v sklopu vojnega vrenja izumili prvo ljudsko vojsko. Kljub poznejšemu razvoju meščanskih vojsk je bil akt za svoj čas nadvse revolucionaren: pred tem so orožje lahko nosili le plemiči in plačanci, ljudska vojska pa je jakobincem pomenila še eno področje, kjer so se ljudje lahko udeleževali nove politike z bolj emancipiranimi težnjami.

Prav s temi in številnimi drugimi ukrepi so jakobinci idejo demokratične republikanske politike ponesli daleč preko francoskih meja; ne le v tedanjo francosko kolonijo Dominikansko republiko (kjer so lokalni jakobinci – nota bene: s podporo francoskih! – nedaleč od sužnjeposestniških ZDA ustvarili Haiti, prvo državo osvobojenih sužnjev), temveč tudi drugod. Reakcionarne oblasti so z jakobinci povsod krvavo obračunale in tako za cela desetletja upočasnile politično uveljavljanje demokracije. Med drugim je jakobinsko gibanje v 90. letih 18. stoletja obstajalo tudi na Ogrskem, kjer se je fevdalna oblast brutalno znašla nad Ignácem Martinoviczem in drugimi vodji odpora.

Madžarskih revolucionarjev nisem omenil kar tako. Očrnjevanje jakobincev s strani slovenske skrajne desnice je namreč še toliko razumljivejše v luči njihovih tujih mentorjev. Orbanizirani madžarski mediji danes namreč načrtno udrihajo po jakobincih, pa ne le po njih, temveč – v istem paketu – tudi po Rousseauju (velikem vzorniku jakobincev), Voltairu in drugih velikanih razsvetljenstva. Mračnjaška agenda evropske desnice je torej jasna, marginalizacija pionirjev demokracije kot „skrajnežev“ v njenem zgodovinskem revizionizmu pa mora pomeniti alarm. Demonizaciji razsvetljenstva in francoske revolucije (z njimi pa seveda tudi jakobincev) se mora postaviti po robu ne le vsak levičar, temveč tudi vsi drugi, ki verjamejo v trajno zgodovinsko poslanstvo moderne demokracije in ki hočejo v mišljenju slednje preseči vizijo patriarhalne sužnjeposestniške demokracije za tenko plast elite (= antična atenska demokracija) oz. vizijo kolonialnega genocidnega imperija, utemeljenega na kapitalu, rasizmu in militarizmu (= ameriška liberalna „demokracija“).

Mladini pa prijazno predlagam, da poleg Spieglovih kdaj objavi tudi kak članek iz omenjenega glasila Jacobin. 

Spoštovano Ministrstvo za notranje zadeve (v njegovem imenu Irena Likar, služba za odnose z javnostmi) Iz vašega odziva na članek v Mladini »Deportacije naše vsakdanje« veje znatna mera užaljenosti. Razumemo, da vam nimamo pravico odrekati vaše precej čustvene reakcije na domnevno»neresnične in netočne« informacije, zapisane v že omenjenem prispevku novinarja Mladine.

Ampak.

Spoštovano ministrstvo za notranje zadeve, predstavljajte si čustveno stanje osebe, ki se ima za poročiti čez nekaj ur, nakar dobi iz matičnega urada Ljubljana klic, s katerim jo obveščajo, da je poroka odpovedana, saj »so jim z ministrstva za notranje zadeve sporočili, da še vedno poteka »preverka« in da poroka ni možna, dokler je ne odobrijo«. V primeru, da si ne morete predstavljati, kaj to pomeni za osebo, ki je dobila takšen klic, vam lahko pomagamo. Na Delavski svetovalnici in Delovni skupini za azil smo namreč na lastne oči videli, kaj to pomeni. Ja, ob zgoraj navedenemu primeru. Obup. Strah. Jeza. In potem spet obup. Strah. Jeza. In tako ves čas v krogih. Si lahko predstavljate? Ja, vse to zaradi enega klica, katerega izvor je po besedah uradne osebe – na ministrstvu za notranje zadeve. Zaročenca sta se sicer kljub odpovedi ob dogovorjeni uri s tolmačem in pričami zglasila na matičnem uradu na Upravni enoti Ljubljana in zahtevala, naj izkažejo pravno podlago, zaradi katere je poroka odpovedana. Ker takšne pisne odločbe niso imeli, je po krajšem pogovoru z nadrejenimi matičarka povabila svate v uradne prostore in izpeljala poroko, kot je bilo prvotno dogovorjeno.

Temu paru je kljub vašemu posegu uspelo uveljaviti svojo pravico. Drugemu ste to pravico odrekli. Poskušajte si predstavljati reakcijo zaročencev, ko ste decembra 2017 moža 4 dni pred poroko protizakonito zaprli v Center za tujce. Sodišče je sicer odredilo nemuden izpust, a predstavljajte si njuno reakcijo, ko sta bila nato po elektronski pošti obveščena, da je poroka odpovedana zaradi »preverjanja dokumentov«. In predstavljajte si nevestino reakcijo po tem, ko ste ji nekaj mesecev kasneje bodočega moža pred očmi vklenili in odpeljali neznano kam. Predstavljajte si njeno reakcijo, ko ste ji nekaj ur kasneje po elektronski pošti vljudno sporočili, da je bil njen partner »odstranjen iz države« in da lahko pošlje do 23 kg njegove prtljage v Center za tujce. Predstavljajte si njegov šok ob nasilni odstranitvi iz države, v kateri si je ustvaril dom, in vrnitvi v državo, kjer ni bil od otroštva in kjer nima ničesar. Iz prve roke vam lahko povemo, da gre za travmatično izkušnjo, ki bo oba partnerja zaznamovala do konca življenja.

Ob pisanju vašega odziva, da MNZ ni preprečeval sklenitve te zakonske zveze, morda niste bili obveščeni, da je vaša inšpektorica to deportacijo izvedla ob jasnem zavedanju, da se želita partnerja poročiti, da sta za to vložila prošnjo za zadrževanje, ki ste jo na ministrstvu zavrnili, in da z deportacijo ni počakala niti na odločitev Upravnega sodišča, kamor sta se pritožila. Morda ste tudi spregledali odločitev Vrhovnega sodišča, ki je zaseg njegovih dokumentov označil za protipravno dejanje.

Spoštovano ministrstvo za notranje zadeve, tako kot vam ne moremo odrekati vaše čustvene reakcije prispevku v Mladini, tako morate vi spoštovati še veliko bolj upravičeno čustveno reakcijo zaročencev v takšnih situacijah. Še bolj pa ste javnosti dolžni odgovore na naslednja vprašanja: - Če MNZ v sodelovanju z upravnimi enotami ne preprečuje porok tujcev, kako razlagate posege v dotična primera? Kaj se je dogajalo na relaciji Ministrstvo za notranje zadeve – matični urad Ljubljana glede poroke, ki je že bila dogovorjena 28.5. 2018 ob 13h? Kakšne so bile pravne osnove vašega posega? In kako lahko trdite, da pripor ter zaseg dokumentov nigerijskemu državljanu le 4 dni pred njegovo poroko ni bil poseg v sklenitev zakonske zveze? - Če, kot trdite, MNZ nima pravne podlage, da bi »kakorkoli preprečeval, odobraval ali odpovedoval poroke«, kako razlagate dopis 211-90/2008/2 (1321-03), s katerim ste že leta 2008 dali direktivo upravnim enotam, naj vas obvestijo »o vseh primerih, za katere domnevajo, da gre ali bi lahko šlo za navidezno zakonsko zvezo«? Kot vemo, pri porokah tujcev upravne enote v vsakem primeru pred odobrenim dovoljenjem za bivanje opravijo zelo rigorozen ugotovitveni postopek, v katerem preverjajo, ali ne prihaja do zlorab. Zato pa ni jasno, kakšna je pravna podlaga MNZ za delanje takšnih »preverk« še preden je zakonska zveza sploh sklenjena. Celo če iz varnostnih razlogov vodite evidence in preverjate dokumente, to ne more biti razlog za poseg v postopek pred drugim organom, sploh pa ne brez sprožitve uradnega postopka. Zakon je glede tega jasen in pravica do družinskega življenja je neodtujljiva človekova pravica, ne glede na status ali izvor osebe.

Spoštovano ministrstvo za notranje zadeve, ker so zadeve preveč resne, da se ustavijo pri vašem čustvenem odzivu, pričakujemo javni celoviti dogovor na zastavljena vprašanja. Še posebej pa ste to dolžni paroma, ki sta namesto v pričakovani vzhičenosti obdobje pred poroko preživela v popolni travmi.

Spoštovani!

Vtedniku Mladina ste 1. junija 2018 objavili prispevek z naslovom »Deportacije naše vsakdanje«. V prispevku navajate neresnične in netočne informacije, povezane z delom Ministrstva za notranje zadeve, zato vam zaradi objektivne obveščenosti javnosti v nadaljevanju pošiljamo popravek in skladno s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo njegovo objavo.

Ostro zavračamo navedbe, da državni organi z neuradnim sodelovanjem zaznavajo in preprečujejo domnevno »nečiste« poroke. Pojasnjujemo, da državnim organom v nikakršnem smislu ni znan obstoj tega pojma. Slovenski pravni red namreč omogoča sklepanje zakonskih ali partnerskih zvez na podlagi veljavne zakonodaje s tega področja. Osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, se na matičnem uradu pri pristojni upravni enoti osebno prijavita in predložita ustrezna dokazila. Državni organi torej ravnajo zgolj na podlagi veljavne zakonodaje ter zakonsko predpisanih in predloženih dokazil. Prav tako ne drži vaša navedba, da je tako ravnanje »del rednih aktivnosti države za preprečitev tega, da bi nezaželeni tujci oziroma prosilci za azil ostali pri nas.« Dejstvo je namreč, da so redne aktivnosti MNZ zgolj spoštovanje veljavne slovenske zakonodaje s področja mednarodne zaščite, veljavnih direktiv EU in mednarodnih konvencij. Status mednarodne zaščite in vse pravice, ki izhajajo iz tega statusa, se tako brez izjeme priznajo vsem osebam, ki so do tega upravičene. Vsakršne drugačne navedbe so zlonamerne in škodljive.

Vaša trditev, da je MNZ v sodelovanju z upravnimi organi preprečil sklenitev zakonske zveze nigerijskega državljana s slovensko državljanko in da poroke ni odobril, je absurdna. MNZ zagotovo ni organ, ki bi kakorkoli preprečeval, odobraval ali odpovedoval sklepanje zakonskih zvez, saj zato nima ne pristojnosti ne pravnih podlag. Obtožbe in navajanje vrste nepreverjenih dejstev v vašem prispevku lahko pripisujemo ali nepoznavanju pristojnosti državnih in upravnih organov ali zgolj namernemu zavajanju bralcev. Trditi, da MNZ protizakonito ravna v primerih, povezanih s tujci ali prosilci za mednarodno zaščito, so neutemeljene in hude obtožbe. Poudarjamo, da je vsako ravnanje državnih organov, tudi MNZ, postopkovno urejeno in temelji na zakonskih podlagah ali drugih veljavnih predpisih. Zato je tudi vaša navedba na koncu prispevka, da ljudje v Sloveniji na ta način preprosto izginjajo, ne samo neresnična in neprimerna, ampak predvsem (namerno) žaljiva in nedostojna. Lep pozdrav,

Kot (nekdanji) slovenist in komparativist seveda pozorno spremljam polemiko okoli slovničnega ukrepa, ki si ga je privoščilo vodstvo Filozofske fakultete v Ljubljani (FF).

Ta fakulteta ima po svoji tradiciji katedre ne le za ducat ali več tujih jezikov, ampak tudi primerjalno jezikoslovje (in književnost). Zato me ob vseh polemikah hudo preseneča, da nihče ne poseže po tej temeljni primerjalni znanstveni metodi. Kako neki pa te reči rešujejo v tujih, evropskih jezikih?

Angleščino raje pustimo ob strani, saj je očitno postala svetovni jezik tudi na račun svoje skrajne »opiljenosti«, kar se nanaša še zlasti na določanje slovničnega spola.

V nemščini obstajajo ženske oblike za velikansko večino poklicev ali nazivov. Pa se je veeno zgodilo, da so morali Švicarji pred leti spremeniti zvezno ustavo, ker v njej ni bilo nemške ženske oblike za članico zveznega sveta. Obstajala je samo beseda Bundesrat, kar pa pomeni hkrati telo in člana telesa v moškem spolu. Pa so v ustavo vnesli še žensko obliko: Bundesrätin. In bila je izvoljena prva zvezna ministrica.

Našim vrlim slovenistom gre kar zameriti, da ne povedo temeljne primerjalne resnice: Slovenščina je eden zelo redkih (slovanskih) jezikov, ki ima ženske oblike za velikansko večino poklicev, naslovov ipd. Ali je tem jezikoslovcem znano, da v največjem slovanskem jeziku, se pravi v ruščini, nimajo niti desetine teh možnosti?! Na partijskem kongresu je Mihail Gorbačov dal besedo »tovarišču« temu in temu (neznano nemško ime), na govorniškem mestu pa se je nenadoma pojavila brhka traktoristka iz Kazahstana.

V tem pogledu imamo veliko prednost tudi pred srbščino. Tam preprosto ni ženske oblike za sudija (sodnik) in za mnogo mnogo drugih primerov. Hrvatje so nam pri tem bliže: imajo besedo sudac, ampak tudi sutkinja. In še vrsto podobnih rešitev.

Da, o teh zadevah je treba še in še razpravljati. Tudi ukrepati je morda kdaj treba. Pri tem pa je vseeno treba imeti pred očmi in v mislih tisto, čemur pravimo narava reči (rerum natura). Tu pa izvemo, da v velikanski večini nam znanih jezikov velja isto, iz pradavnine podedovano pravilo, da namreč moška oblika avtomatično pokriva in vsebuje v sebi tudi žensko. Kaj pa naj naredimo z besedama človek in ljudje? Imamo pa tudi velik kup poimenovanj, ki obstajajo samo v ženski slovnični obliki: pravosodje denimo pozna samo pričo.

Zato se mi dozdeva, da imamo Slovenci še razmeroma najmanj nujne potrebe po radikalnih ukrepih v svojem izredno prožnem in bogatem maternem jeziku. Raje se pobahajmo z našim jezikovnim bogastvom.

Prvega junija 2018 so nas mediji seznanili o odločitvah na seji občinskega sveta Piran, dan prej, na kateri so svetniki obravnavali izbris 4 zaselkov ob Dragonji (Bužini, Škodelini, Mlini in Škrile) iz občinskega statuta, ki naj bi po arbitražni razsodbi pripadali Hrvaški. To je (bila) zahteva Ministrstva za javno upravo (zdaj še bivše) Cerarjeve vlade.

Svetniki so imeli pomisleke do sprejetja sklepa o izbrisu zaselkov, saj enostransko ureja posledice arbitražne razmejitve, ki je tudi po mnenju večine državljanov Slovenije v našo škodo.

Pomisleke in osuplost nad nerazumnim hitenjem urejanja sprememb pa imamo tudi državljani širom Slovenije. Razumemo, da bo treba nekatere občinske in državne akte spremeniti, vendar potem, ko, in če, bo arbitražna razsodba sprejeta oz. priznana obojestransko in bo samo tako postala, recimo temu, pravnomočna.

Obojestransko priznanje ne more biti odvisno le od (ne)popustljivosti trmaste in špekulativne južne sosede ali od naših enostranskih »manevrov« (npr. izbrisov), ki bi Hrvaško morda prisilili v priznavanje arbitražne razsodbe. Prej morda od ev. spremenjenih stališč nove slovenske vlade do te nepravične meje, ki bi jo razumna politična presoja morala vrniti v leto 1991. Lahko pa se bo našla tudi neka obojestranska formula za strokovno in medčloveško (življenjsko) rešitev v obojestransko korist in zadovoljstvo, namesto takih in drugačnih tožb, ki so že v teku.

V zvezi z izbrisom zaselkov pričakujem razumen razmislek občinske in državne oblasti o realni vrednosti parcialnega urejanja prehodnega obdobja, pri tem pa ne pozabiti na bolnega človeka, našega državljana ob Muri, ki je pred dnevi ostal ostal brez zdravstvene pomoči.

Res ni pošteno frustrirati ljudi po dolgem in počez po Sloveniji.

S spoštovanjem, 

Resnično imam dovolj uravnoteženosti vašega programa, bolj ali manj prisotnega sovražnega govora, ki ga poimenujete svoboda govora ter resničnih nesramnosti, ki jih poimenujete ponesrečena šala.

Kje je za vas meja, da bi poimenovali dogodke in stvari s pravim imenom? Ali je potrebno, da se grožnja v sovražnem govoru uresniči, ali res mora nekdo umreti, da boste prišli do sklepa, da je vrag šalo vzel in boste ukrepali?

Pika na i v dogajanjih v vaših programih, predvsem televizijskih, je bil komentar o pisemskih pošiljkah s prahom, ki da so ponesrečena šala.

Pričakujem opravičilo vodstva RTV Slovenije in še posebej gospe Rosvite Pesek, ne le tistim, ki so pisma prejeli, temveč vsem gledalcem.

Menim, da mora biti nacionalna TV prva, ki sovražni govor poimenuje s pravim imenom, kot tudi da taka nesprejemljiva dejanja obsodi, saj je med drugim naloga nacionalnih programov tudi izobraževanje.

Pa brez zamere.

Državni svet je prejšnji teden organiziral posvet Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda. Na tem posvetu je govoril tudi državni svetnik prof. dr. Matjaž Gams, katerega izjave, ki med drugim povezujejo liberalizacijo žensk z zmanjšano rodnostjo, so razburile marsikaterega razmišljujočega človeka. Ker je prof. Gams dolgoletni član Instituta »Jožef Stefan« in Inženirske akademije Slovenije ter je bil v Državni svet izvoljen kot predstavnik različnih društev, povezanih z znanostjo, so v medijih nekateri komentatorji pričeli vpraševati, ali niso stališča prof. Gamsa kar tudi stališča Instituta »Jožef Stefan« ali morda celotne znanosti. V imenu svojih sodelavk in sodelavcev izjavljam, da Institut »Jožef Stefan« ne podpira stališč prof. Gamsa, izrečenih v Državnem svetu, z njimi nikakor ni povezan ter jih zavrača. Naj še dodam, da Institut »Jožef Stefan«, kot osrednja slovenska raziskovalna organizacija na naravoslovno-tehniškem področju in tudi pomembno kulturno središče, ne preprečuje svojim sodelavcem, da bi svobodno nastopali v javnosti in predstavljali svoje poglede na različne družbene pojave ali izkazovali svoj svetovni nazor. Stališča posameznikov zatorej ne morejo biti sprejeta kot stališča vseh drugih članov Instituta ali kar kot uradno mnenje Instituta. 

V 20. številki tednika Mladine je bil na 51. strani objavljen komentar z naslovom »Cena demokracije«, kjer avtor/-ica problematizira moj prispevek o strokovni pomoči poslancem, objavljen v TV Dnevniku, 13.5.2018. Govori o senzacionalizmu, komercializaciji, se sprašuje o tem, ali je dobro, da kot javni uslužbenec prejemam plačo, h kateri da prispevajo davkoplačevalci. Nadalje se konkretno opredeljuje, da najemanje strokovne pomoči s strani poslancev ni in ne bi smel biti problem, da je imel prispevek tendencijo problematiziranja strokovne pomoči kot osebne koristi za poslanca, da je/bo televizija sama kriva za nezaupanje v politiko, da sem v prispevku obračunaval z demokratičnimi standardi države, z ustrojem delovanja Državnega zbora, in zaključi, da demokracija ni poceni.

Na podlagi zgolj in le številk, ki so, kot pravimo v novinarskem žargonu, tako imenovani »facti bruti«, sem hotel opozoriti na pomanjkljiv nadzor nad porabo sredstev, namenjenih za strokovno ter dodatno strokovno pomoč poslancem, o čemer je govoril tudi predsednik Računskega sodišča, izognil pa sem se, ker to ni bil namen prispevka v TV Dnevniku, vsakršnemu komentiranju in podajanju lastnih mnenj.

Glede na to, da je tednik Mladina v svojem komentarju na že omenjeni način problematiziral moj prispevek, sem upravičeno začuden, da je avtor/-ica komentarja tokrat uporabil-a »dvojne vatle«. Hiter pregled člankov, objavljenih v Mladini, namreč razkrije, da so se (vsaj osemkrat) v ne tako zelo oddaljeni preteklosti s problematiko, ki jo v mojem prispevku problematizira avtori/-ica komentarja, ukvarjali tudi novinarji in komentatorji tednika Mladina, in sicer na naslednji način: i) članek Klemna Košaka (11.12.2015) z naslovom »Poslanci z iPadi«, kjer avtor v tekstu omenja, da je »denar, ki naj bi bil namenjen strokovni pomoči, večkrat končal pri samih poslancih, funkcionarjih stranke ali njihovih prijateljih«, navaja opozorilo KPK o tem, »da gre pri izplačevanju sredstev za dodatno strokovno pomoč pogodbenim in začasno zaposlenim svetovalcem za prikrito financiranje političnih strank«, zapiše, da gre za sredstva, »ki jih dobi poslanska skupina od državnega zbora za strokovno pomoč pri svojem delu in ki ga nakaže politični stranki, ne da bi kdorkoli komurkoli pojasnjeval, za kaj bo denar na koncu porabljen in da gre pri tem za legalizirano netransparentno pretakanje sredstev« ii) članek Petra Petrovčiča (20.11.2015) z naslovom »6691 evrov«, kjer avtor v kontekstu stroškov prosilca za azil, te primerja s stroškom poslanca, predstavnika ljudstva iii) članek Denisa Vičiča (12.9.2014) z naslovom »Strokovnjaki za izkoriščanje proračuna«, kjer avtor v nadaljevanju pripiše ugotovitev revizije Računskega sodišča, da »državni zbor ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev«, zapiše, da »ostajajo sumi KPK, da stranke prek sredstev za strokovno pomoč poslancem dejansko financirajo svoje delovanje« in zaključi z naštevanjem imen, katere stranke so zaposlile strokovne sodelavce iv) članek Denisa Vičiča (30.5.2014) z naslovom »Nepregledno, negospodarno, ne učink o vi -to«, kjer avtor sprva zapiše ugotovitev KPK iz leta 2012, da je »uporaba sredstev, namenjenih za dodatno strokovno pomoč poslancem, izpostavljena tveganjem za korupcijo, nasprotju interesov in prikritemu financiranju političnih strank oziroma povezanih oseb«, nato pa izpostavi ugotovitve revizije Računskega sodišča o strokovni pomoči, med drugim, da »Državni zbor ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev« v) karikatura Tomaža Lavriča s satirično vsebino in članek STA (6.8.2013) z naslovom »So poslanci strokovno usposobljeni«, kjer je zapisano pojasnilo Računskega sodišča, da »nobena pravna podlaga ne določa podrobneje namena porabe sredstev za strokovno pomoč« vi) članek Denisa Vičiča (18.1.2013) z naslovom »Kako jim zaupati?«, v katerem avtor zapiše, koliko je katera stranka na ta način zaposlovala, v kontekstu vseh prejemkov poslancev govori o »privilegiranih«, »dodatno privilegiranih«, v stavku izrecno izpostavi, da so »še en sporen vir financiranja strank in simpatizerjev sredstva za dodatno strokovno pomoč«, in vsebino prične z besedo »grabežljivi«, ugotavlja, da »omejitev, kdo bo svetoval poslancem, tako rekoč ni«, navaja izrecne primere najemov strokovnih pomoči in jih problematizira, govori o » tveganju korupcije in kanaliziranja proračunskega denarja v stranko pri najemanju dodatne strokovne pomoči za potrebe poslanske skupine«vii) članek Petra Petrovčiča (28.9.2012) z naslovom »2,3 milijona evrov«, kjer avtor med drugim omenja, da poslancem »pripada strokovna pomoč, na vsakega poslanca vsak mesec v vrednosti mesečne bruto plače podsekretarja, kar znese nekaj več kot 2114 evrov« viii) članek Alija H. Žerdina (15.1.2001) z naslovom »Neznosna lahkotnost vladanja«, kjer avtor sprašuje o »racionalnem jedru ideje o tem, da ima vsak poslanec svojega strokovnega sodelavca«, v nadaljevanju popiše »korpus parlamentarnih strokovnih (po)moči«, ki so jo deležni poslanci, nato v kontekstu predloga širitve strokovne pomoči poslancem zapiše, da bi »z minimalno dozo demagogije lahko rekli, da se politični razred namerava rediti na račun davkoplačevalcev« in med drugim zaključi, da »če si vladajoča koalicija želi doseči socialni mir, mora z jasno gesto dokazati, da je začela varčevati pri sebi«.

V čem se torej moj prispevek razlikuje od vseh naštetih člankov, objavljenih v Mladini od leta 2001 do 2015? Avtorju/-ici komentarja sporočam edinole naslednje: v kolikor gre pri mojem prispevku zares za senzacionalistični, nedemokratični in skomercializiran pristop k novinarskemu delu, naj se v prihodnje sprva loti tovrstne analize tudi v lastni medijski ustanovi. 

V 21. številki Mladine se nam je v rubriki Portret primerila neljuba napaka. Umetniku Viktorju Berniku, letošnjemu prejemniku Jakopičevega priznanja, smo za očeta pripisali pokojnega slikarja Janeza Bernika, v resnici pa je njegov oče umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik. Portretirancu, njegovemu očetu in sorodnikom pokojnega slikarja se za pomoto iskreno opravičujemo. 

V teh dneh, ko politične stranke medsebojno tekmujejo za volilne glasove na prihajajočih državnozborskih volitvah, slišimo najrazličnejše obljube o tem, kako nam bo dobro, če njim damo svoj glas! Vse lepo in prav, tekma je tekma in še kako si kaže zapomniti, kaj nam posamezniki in njihove politične opcije obljubljajo.

Istočasno pa nobena od ponudnic nič ne govori o nadvse aktualni problematiki stanovanjske politike. Dejstvo je, da od zgodnjih devetdesetih let v naši državi nimamo stalnega vira za gradnjo stanovanj. Država je (Jazbinškov zakon) razprodala stanovanja, ki so bila zgrajena iz prispevkov vseh zaposlenih … - in potem pozabila, da se prebivalstvo stara (velika potreba po oskrbovanih stanovanjih!) in da prihajajo mladi, ki potrebujejo svoj prostor pod soncem.

Naj spomnim oziroma opozorim na 78. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. Zastavlja se vprašanje, ali se politični akterji sploh zavedajo obveznosti, ki jim jih navedeni člen ustave določa? Na to smo Združenje Stanovanjskih skladov decidirano opozorili na javni tribuni, ki je bila 28. marca 2018 na sedežu GZS. Na dogodek smo povabili vse politične stranke - udeležila pa se je zgolj ena sama stranka. Drugih problematika očitno ni zanimala, kar se nazorno vidi tudi iz zdajšnjih predvolilnih aktivnosti.

Po zbranih podatkih imamo v naši državi skoraj 92 % lastniških stanovanj: zgolj na tem področju smo se približali »obljubljeni« drugi Švici! Na drugi strani primanjkuje v državi vsaj 10.000 stanovanj – v tej številki so zajeti zgolj tisti, ki so prijavljeni na razpise javnih stanovanjskih skladov o dodeljevanju stanovanj v neprofitni najem. Kakšne so dejanske potrebe mladih, ki nadvse težko dobijo redno zaposlitev in s tem postanejo kreditno sposobni za samostojno pot v življenje - zaradi česar masovno uhajajo v tujino »s trebuhom za kruhom« - lahko le ugibamo? K temu je potrebno prišteti še okoli 8.500 prijav oziroma prošenj pripadnikov starejše generacije, ki so še kako potrebni pomoči države za tretje obdobje svojega življenja! Skratka – potrebe so resnično velike! In zato je treba takoj in odločno ukrepati, najti sistemsko rešitev in jo uresničevati!

Zdaj, če ne kdaj?

Naj ob tem opozorim, da od zgodnjih devetdesetih let ni nikakršnega stalnega vira za gradnjo stanovanj! Čeprav Ustava Republike Slovenije nalaga državi, da mora ustvarjati pogoje, da državljani pridejo do primernega stanovanja – tega vlade doslej niso upoštevale! Posledica zavestne nezavzetosti politike se izkazuje tudi skozi abnormalna dogajanja na trgu nepremičnin! Naj kot primer navedem neverjetno razliko med cenami stanovanj v Novi Gorici in sosednji Gorici: z denarjem, ki ga mora zainteresirani kupec nameniti za nakup več kot 80 m2 v sosednji Gorici, bi na območju Nove Gorice lahko kupil zgolj 50 m2 veliko stanovanje.

Nikakor ne smemo niti mimo dejstva, da je ogromno praznih stanovanj (po neuradnih podatkih naj bi jih bilo 170.000 ?!?), ki so olastninjena. Tudi tukaj bi država oziroma politika - z ustrezno davčno zakonodajo - relativno hitro dosegla odločilen premik.

In politika oziroma država ne stori nič.

Kaj bi pa lahko postorila država oziroma politika?

Na omenjeni tribuni smo v Združenju stanovanjskih skladov predlagali naslednje ukrepe, ki bi omogočili aktivno uresničevanje ReNSP15-25 (Resolucije nacionalnega stanovanjskega programa 2015 - 2025): 1. zagotovi se stalni - sistemski - vir za gradnjo najemnih stanovanj za mlado in starejšo generacijo – npr. 2% od plačane dohodnine, kot je to praksa v sosednji Avstriji; 2. zakonsko se določi t.i. stroškovna najemnina in uvedba stanovanjskega dodatka, kar bi: a. odpravilo prikrito subvencioniranje b. omogočilo bolj enakomerno obremenitev vseh najemnikov z bivanjskimi stroški c. vzpodbudilo gradnjo najemnih stanovanjskih enot - stanovanj d. vzpostavilo realno sliko ponudbe in povpraševanja po javnih najemnih stanovanjih 3. vzpostavi se učinkovit sistem preverjanja najemnikov po 90. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) … Skratka - upajmo, da ne bo nova koalicija naredila zgolj novo resolucijo!!!

Če želimo preprečiti uhajanje izobraženih, kompetentnih mladih iz države …, če želimo starejšim zagotoviti človeka dostojne življenjske bivanjske pogoje za »tretje življenjsko obdobje« …, če želimo zagotoviti »svetlo prihodnost« samostojne države, potem mora nova vlada storiti odločilne korake k zagotavljanju pogojev, ki jih določa oziroma zahteva 87. člen Ustave Republike Slovenije.

V nasprotnem primeru nas bodo mladi izobraženci upravičeno zapuščali in odhajali tja, kjer bodo dobili dostojno zaposlitev in ustrezne stanovanjske pogoje za življenje. In vsi tisti, ki bo(do)mo ostali v državi, bo(do) mo izgubili realne možnosti za boljši jutri in nas bodo - čez čas - uvrstili med zanimiva prizorišča snemanja novega dokumentarnega filma o »Revni Evropi« http://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni-filmi-in-oddaje/174537657 (8.5.2018).

Iz navedenih razlogov apeliram na vse politične stranke in njihove akterje, da posebno pozornost posvetijo problematiki, od katere je odvisna naša bodočnost. Istočasno pozivam vse volivce, ki imajo volilno pravico, da so pozorni pri svoji odločitvi, komu bodo zaupali svoj glas! Upam, da se ne bo zgodilo to, kar je zadnje čase še kako aktualno in bo treba celo Ustavno sodišče Republike Slovenije povprašati, kaj meni o problematiki ne-uresničevanja 78. člena Ustave Republike Slovenije! Odgovornost je, po mojem globokem prepričanju, povsem jasna!

Prejšnji četrtek je na televizijskem predvolilnem soočenju na TV SLO poslanec SDS Branko Grims napovedal, da bo njegova stranka ukinila javno financiranje nevladnih organizacij, češ da se »300 milijonov meče skozi okno letno za nevladne organizacije, od katerih, kot je recimo Mirovni inštitut in podobno, Slovenija dejansko nima nobene razvojne koristi.« Če bi poslančeva napoved obveljala, bi to pomenilo konec državne in občinske podpore gasilskim, kulturnim, športnim, lovskim, ribiškim in turističnim društvom pa tudi konec financiranja katoliških in drugih zasebnih vzgojnih in izobraževalnih ustanov in recimo tudi društev upokojencev. Od omenjenih 300 milijonov evrov je namreč šlo lani:

- 7,7 milijona za lokalna kulturna društva,

- 1 milijon za lovske in ribiške družine,

- 38 milijonov za prostovoljna gasilska društva,

- 2,5 milijona za društva upokojencev,

- 43 milijonov za slovenski amaterski in vrhunski šport,

- 25,5 milijona za oskrbo invalidov v invalidskih društvih,

- 19 milijonov za socialnovarstvene programe duševnega zdravja, preprečevanja nasilja in alkoholizma, pomoč brezdomcem in družinske centre,

- 5,1 milijona za škofijske in lokalne Karitas,

- 8,5 milijona za Rdeči križ po celi državi,

- 15,6 milijona za katoliške osnovne in srednje šole, vrtce in študentske domove,

- 22,8 milijona za vse ostale nevladniške vrtce in šole, - in tako naprej in tako dalje …

Ali v SDS z Grimsovo izjavo mislijo resno? Najverjetneje ne povsem. Potem ko smo v petek na CNVOS javno obelodanili nesmiselnost njihovih izjav in napovedi, so se na družbenih omrežjih že odzvali s popravki in obljubami, da bodo še naprej financirali lokalno kulturo, šport, gasilce in dobrodelne organizacije. Očitno so si površno sposodili naš podatek o skupnem javnem financiranju nevladnih organizacij, pozabili pa preveriti, kaj in koga vse zajema. Če bi ga, bi namreč vedeli, da tisti, ki jih imajo stalno na prangerju, od skupnih 300 milijonov dobijo zelo malo. Mirovni inštitut je lani od države prejel 356 tisoč evrov, Amnesty Slovenija 47 tisoč, Legebitra 432 tisoč, Ženski lobi Slovenije 0 evrov, društvo DIH 62 tisoč, društvo Parada ponosa 21 tisoč, zavod Maska Janeza Janše pa 242 tisoč. Skupaj gre za manj kot 1,2 milijona evrov. Tudi če znesek podvojimo ali potrojimo za primer, da smo kakšno organizacijo nenamerno izpustili, je to skupno še vedno manj, kot je na primer lani od države dobil največji posamični prejemnik javnega denarja med slovenskimi nevladnimi organizacijami – šentviški Zavod Sv. Stanislava, ki je prejel 4,9 milijona evrov.

Ampak ali smemo biti zdaj, ko se je izkazalo, da je šlo samo za vele-nesmisel in ko je SDS vzel svoje besede delno nazaj, v civilni družbi in nevladnem sektorju pomirjeni in nas ni treba več skrbeti?

Nikakor ne. V SDS so res delno umaknili svojo grožnjo, še vedno pa po spletu jasno in glasno napovedujejo diskriminacijo in izključevanje tistih organizacij, ki se z njimi idejno in politično ne strinjajo. In te napovedi niso za nevladnike v resnici nič manj nevarne, kot je bila izvorna Grimsova grožnja.

Najprej zato, ker vse navedene organizacije javna sredstva pridobivajo na javnih razpisih. Tam za sredstva kandidirajo pod enakimi pogoji kot vsi ostali in so enako kot vsi podvržene ocenjevanju strokovnih komisij. Ne gre torej za noben denar na lepe oči, temveč ga enako kot katera koli druga nevladna organizacija tudi one dobijo zato, ker so njihovi projekti prepoznani kot dobri in koristni za državo in/ali občine. Prav tako so njihovi projekti enako kot projekti vseh nevladnih organizacij podvrženi kontroli financerjev, urada za nadzor proračuna in računskega sodišča, ob tem pa lahko vsak posameznik kadarkoli pogleda v projektno dokumentacijo in preveri njihove rezultate.

Napoved, da se bo določene organizacije kategorično, v maniri najhujših partijcev, odrezalo od javnega financiranja, lahko zato pomeni samo eno – prirejanje rezultatov javnih razpisov oziroma politično vmešavanje v odločanje strokovnih komisij na javnih razpisih. Drugo ime za takšno ravnanje je zloraba politične moči in oblasti ter kršitev temeljnih načel enake obravnave in strokovnega odločanja. Si bi tega res lahko kdorkoli želel?

Vseeno pa bi bilo naivno misliti, da bodo v primeru uresničitve njihovih napovedi kratko potegnili le tisti, ki so jim trn v peti. Ne – prav vsi bomo, boste in bodo na slabšem. Oblast – katerakoli že – bi morala razumeti, da ne sme financirati samo, kar ji je všeč, temveč tudi delo in aktivnosti tistih, ki z njo morda niso najbolj zadovoljni. Odgovorna oblast in politika se namreč zavedata, da vsaka država enako kot gasilce rabi tudi demokratično kritiko, saj tako kot nobena stavba ni imuna na ogenj, nobena oblast ni imuna na zablode in zlorabe.

Hkrati pa – kam pa nas bo pripeljalo, če bodo stranke in vlade arbitrarno ukinjale financiranje tistih izmed nas, ki ne delijo njihovih pogledov in zagovarjajo drugačne ideje in nazore? In kje se bo in bi se takšno izključevanje ustavilo? Ali bomo na koncu v vsaki vasi morali celo imeti dvojne gasilce, ene leve in ene desne, da se nam ne zgodi, da ostanejo ljudje z nezadostno požarno zaščito ali celo brez nje, ker slučajno gasilsko društvo vodi predsednik napačne politične barve, pa mu je zato oblast iz maščevanja priškrnila sredstva? Tudi brez teh spekulacij pa bi moralo biti jasno, da lahko partijska diskriminacija in izključevanje idejnih in svetovnonazorskih nasprotnikov nevladni sektor privede samo do stanja stalnega strahu. Ko nam bodo vladali levi, bomo trpeli (idejno) desni nevladniki, ko pa bodo v vladi desni, pa bomo trpeli levi. A ne eni ne drugi ne bomo mogli biti mirni niti, ko bodo vladali »naši«. Vedno namreč enkrat pride čas, ko zmagajo ta drugi – »njihovi«.

Diskriminacije in izključevanja nevladnih organizacij zaradi njihovega političnega in svetovnonazorskega profila, najsi gre iz javnega financiranja ali pa iz česa drugega, bi se zato morali enako bati vsi v nevladnem sektorju, naj smo levi ali desni, bolj progresivni ali bolj konservativni ali pa preprosto samo zmerni in sredinski. Tako kot bi se seveda ravno zato morali vsi še bolj bati zmage strank, ki (in dokler) kaj takega napovedujejo – in to ne glede na to, kakšne barve s(m)o! 

Peter Petrovčič v svojem članku »Brezpravni južnjaki« razgali brezbrižnost poslancev in poslank odhajajočega sklica državnega zbora do državljanov in državljank, pripadnikov in pripadnic narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ, ki živijo v Republiki Sloveniji. Nedvomno gre za prispevek, v katerem novinar korektno povzame pomanjkljivosti, ali bolje rečeno, odsotnost, ureditve manjšinskih pravic in pravnega statusa teh skupnosti. Novinar tudi povsem upravičeno ugotavlja, da je politični establišment, zlasti pa tri koalicijske stranke (tj. SMC, DeSUS in SD), te narodnostne skupnosti (ponovno) pustil na cedilu, in sicer, tokrat zaradi predvolilnega politikantstva, ki je rezultiralo v zavrnitvi dnevnega reda 61. izredne seje, dne 24. aprila 2018. Naključje (ali pa tudi ne?) je hotelo, da je bil na dnevnem redu tudi predlog zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki ga je predlagala skupina poslancev in poslank na čelu z dr. Draganom Matićem (SMC). Vendar je pri tem, očitno v prizadevanju po vzpostavitvi ekvidistance do treh koalicijskih strank, ali da mu katera med njimi ne bi mogla očitati novinarske pristranskosti, odgovornost za nastalo situacijo »uravnotežil« do te mere, da bralci lahko zgolj sklenejo, da so vse tri stranke (enako) odgovorne. Takšen sklep pa podpre tudi s strokovnim mnenjem direktorice Mirovnega inštituta dr. Neže Kogovšek in nekdanjega ustavnega sodnika ter profesorja ustavnega prava dr. Cirila Ribičiča. Pa je res tako?

Pri ugotavljanju odgovornosti koalicijskih strank je novinar spregledal dve bistveni stvari: prvič, da ne moremo enačiti odgovornosti »nasprotnikov« zakona (tj. DeSUS in SD) in brezbrižnosti predlagateljev zakona (zlasti SMC), in drugič, da je Levica edina parlamentarna stranka, ki je dosledno podpirala ustavno priznanje narodnostnih manjšin iz nekdanje Jugoslavije in katere poslanci in poslanka so – poleg 27 poslancev in poslank SMC, dveh nepovezanih poslancev, ene nepovezane poslanke in predstavnika madžarske narodnostne skupnosti – tudi glasovali za dnevni red 61. izredne seje.

Odgovornost za nastalo situacijo nedvomno leži na vseh treh koalicijskih strankah, med katerimi ima SMC kot največja vladajoča stranka tudi največjo politično moč, in strinjam se z ugotovitvijo direktorice Mirovnega inštituta, da je SMC, s tem ko je zakon predlagala v zakonodajni postopek ob koncu parlamentarnega mandata, pokazala, da človekovih pravic, ki vključujejo tudi kulturne in manjšinske pravice, ne uvršča visoko na svojo agendo. Pa vendarle, temu upravičenemu očitku navkljub ne moremo zmanjšati teže dejanja DeSUS in SD ob glasovanju o dnevnem redu. Namreč, tudi če SMC-ju pripišemo brezbrižnost, predvolilno politikantstvo in rokohitrsko reševanje političnega vprašanja, kateremu so se v 27 letih obstoja te države izognile vse vladajoče koalicije, v katerih sta bila DeSUS in SD pogosto koalicijska partnerja, v mandatu 2008-2011 pa je bila SD celo največja koalicijska stranka, pa ima politično dejanje DeSUS in SD, tj. zavrnitev dnevnega reda na 61. izredni seji, bistveno večjo težo. In sicer, prvič v zgodovini državnega zbora se je zgodilo, da je večina poslancev in poslank zavrnila dnevni red seje, zaradi česar je pravzaprav prišlo do suspenza demokratičnih procedur. Zato pri ravnanju koalicijskih DeSUS in SD in opozicijskih SDS in NSi-KD, ne gre le za „nenačelni manever“, kot meni poslanec dr. Matić, temveč gre za veliko globlji družbeno-politični problem, ki kaže na to, da smo že globoko v postdemokraciji, ko je ideja demokracije zreducirana le na volitve, volivci in volivke pa le na potrošnike s pravico do izbire med političnimi strankami, ki se razlikujejo samo še po formi, nikakor pa ne po vsebini. Da bo absurd še večji, demokratično razpravo in demokratično odločanje so blokirale ravno tiste štiri parlamentarne stranke, ki v svojem imenu izkazujejo zavezanost demokraciji.

Roko na srce, sodelovanje poslancev in poslank koalicijske DeSUS pri instrumentalizaciji demokratičnih procedur me ni preveč presenetilo, me je pa osupnilo voljno sodelovanje poslancev in poslank SD v tej drami absurda, zlasti zato ker je v SD zakon podpisalo vseh pet, štirje poslanci in poslanka. Zato kazanje s prstom na SMC, obtoževanje njenih poslancev in poslank politikantstva ter pripisovanje krivde za nesprejetje zakona predsedniku vlade oziroma njegovi nepričakovani odločitvi, da odstopi, bolj kot krivdo največje koalicijske stranke, čeprav tudi njeno, razkrivajo politični cinizem DeSUS in SD in njun odnos do več kot 200 tisoč državljanov in državljank Slovenije. Pravzaprav, kot je dr. Vera Kržišnik Bukić zapisala v Delu v obtožbi poslancev državnega zbora ob obletnici plebiscita 23. decembra 2017, gre za zadnje dejanje „načrtnega in doslednega državnopolitičnega ignoriranja in omalovaževanja teh dejanskih narodnih manjšin, ki v novi slovenski državi nimajo nikakršnega pravnega statusa, so zunaj kakršnih koli pravnih norm, so formalnopravno neobstoječe“.

Do kakšne mere so tukaj prisotne albanska, bošnjaška, črnogorska, hrvaška, makedonska in srbska narodnostna skupnost nevidne in neobstoječe za večinsko slovensko družbo verjetno najbolje ponazarja dejstvo, da novinar tega članka ni vključil stališč predstavnikov niti ene izmed teh skupnosti. Naravnost žalostno pa je, da nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič neodgovornost očita tudi tistim, „ki so po vsej sili vztrajali pri ustavnih spremembah tudi po tem, ko se je pokazalo, da največja vladna stranka podpira sprejetje zakona in ne ustavnih sprememb“, kajti s tem – ne samo da odgovornost za nastalo situacijo pripisuje tudi predstavnikom in predstavnicam narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ – temveč jim tudi zanika pravico do tega, da si prizadevajo za priznanje kolektivnega dostojanstva z vpisom v Ustavo RS. Dr. Ribičič s to diskreditacijo očitno poskuša legitimirati ravnanje DeSUS in SD, združenih v protidemokratičnem podvigu, uperjenem proti kolektivnim pravicam narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ. Dr. Ribičič bi lahko imel sicer prav, ko pravi, da bo „takoj po volitvah spet treba graditi večino za sprejetje zakona“. Vendar pri tem, med drugim, pozablja na realno možnost, da volilni izid te rešitve politično sploh ne bo omogočal, ali pa da bodo slovenski državljani in državljanke, pripadniki in pripadnice albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske narodnostne skupnosti tokrat volili resnično politično alternativo. Kajti stihijski asimilaciji, ki jo uradno, a prikrito že 27 let tem skupnostim namenjajo institucije Republike Slovenije, se gotovo ne bodo prepustili. 

Spoštovani novinar Borut Mekina V 19. številki ste g. Šarcu postavili vprašanje z opazko, da vas njegov odgovor glede političnih obljub spominja na »Piratsko stranko – ki ničesar ne obljublja in odkrito pove, da jih zanimajo samo plača in funkcije«, kar, daleč od resnice in popoln fake news, ki si ga medij vašega kova ne bi smel privoščiti.

Pirati smo resna politična stranka, ki se, kljub skoraj popolnemu medijskemu ignoriranju, trudi Slovencem omogočiti prihodnost, ki bo omogočala razvoj vsem in hkrati ohranjala socialno državo, z vsem dostopnim zdravstvom in izobrazbo na vseh nivojih, ter varnim in zdravim življenjskim okoljem.

Pirati smo se ustanovili leta 2012, čeprav smo se že pred tem borili za pravice posameznika: če se morda še kdo spomni prostotrgovinskega sporazuma ACTA, ki bi bil popolnoma škodljiv za vse prebivalce, ko smo kot edini na ves glas opozarjali na njegovo škodljivost. Tisti trenutek je bil prelomen, saj je bilo jasno, da slovenska politika ni sposobna naslavljati problematik 21. stoletja. Pirati smo sodelovali tako na EU volitvah, kot tudi na parlamentarnih 2014, kjer smo brez medijske pozornosti prejeli skoraj 1,5% glasov, prehiteli smo celo posamezne parlamentarne stranke. To smo dosegli z najmanjšim volilnim proračunom izmed vseh!

V zadnjih štirih letih smo se borili za ohranjanje nevtralnega interneta v Evropi, preprečili smo nesmotrno in škodljivo prodajo Telekoma(2015), kot sistemskega lastnika osnovne internetne infrastrukture, borili se za vstop SLO v Evropsko vesoljsko agencijo (2016), ki bo omogočala tako gospodarstvu, kot tudi znanosti nove dimenzije. S projektom Nadzorovan.si (2014) smo opozarjali na problematiko nadzora posameznika, ki je spremljan na vsakem koraku. Udeležili smo se referendumske kampanje za zaščito pravic istospolnih v Sloveniji (2015), ki ga po našem prepričanju sploh ne bi smelo biti, saj se zavzemamo za varovanje vseh človekovih pravic in to VSEM! Uspešno smo preprečili obdavčenje interneta, ki ga je predlagalo MK (2016). Borili smo se proti zakonu o občinskih redarjih, ki je spremenilo redarstva v lokalne policije (2016). Ker nam je efektivna transparentnost države apostolat, smo se borili proti netransparentnemu projektu izgradnje Drugega tira, čeprav mu ne nasprotujemo, saj ga Slovenija potrebuje. Pripravili smo zakon o konoplji (2017), ki je konstruktiven zakonski predlog s široko javno podporo (18.000 podpisov), ki je bil vložen v DZ (2018).

To je le nekaj aktivnosti, ki smo jih izvedli, ki so pomembne za celotno družbo, a zaradi medijskega nezanimanja ali celo namernega zapostavljanja niso dosegle širših razsežnosti. Program stranke in program za volitve sta dostopna na piratskastranka.si, kjer bo jasno vsakomur, da smo Pirati stranka, ki razume svet, v katerem živimo, in prihodnost, ki nas čaka. Glede na to, da zaposleni v stranki prejemajo 790 EUR mesečnega prihodka pa tudi nismo stranka, ki bi jo zanimale le plače, ampak se borimo za takšen jutri, kjer bo razvoj služil VSEM ljudem. 

V članku o Mikiju Mustru, ki je izšel v 19. številki Mladine, sem napačno zapisal, da je njegovo pravo ime Miklavž. Podatek sem našel na Wikipediji in ga napačno povzel. Pravo ime je Nikolaj. Opravičujem se bralcem, družini in mojstru Mikiju (Nikolaju) Mustru, kjerkoli že je. 

Še vedno v slovenskih šolah in izven prevladuje prepričanje, da če ni ocenjevanja, se otroci ne učijo. Tako je tudi prevladujoče mnenje staršev. Zato se jih po njihovem mnenju do drugega (prej tretjega) razreda ujčka in se ničesar ne naučijo. Ko pa dobijo ocene, padejo na realna tla in se začnejo učiti. Tako je prepogosto tudi prepričanje učiteljev.

Mar se naši otroci pred šolo ne naučijo govoriti, hoditi, nekateri celo brati in pisati? Ali jim starši dajemo ocene, da vse to usvojijo? Za šolo pa nenadoma velja prepričanje, da morajo biti otroci ocenjeni, saj jim prav številke povedo, kje so, koliko znajo in jih soočijo z dejanskim stanjem njihovega znanja.

Pogosto se dogaja, da »realnih tal« starši ne sprejmejo, ker ocene manj kot štiri ali pet niso več sprejemljive. Kljub, kot pravite v prispevku Diktatura petk (4.5.2018), inflaciji dobrih ocen (od tri navzgor), nekateri drugo - in tretješolci o sebi menijo, da so neuspešni, pod stresom, celo zabiti (povzetek raziskave Ocene niso primerna oblika povratnih informacij, Vzgoja in izobraževanje, 5-6/2017).

Odporu do ocenjevanja botruje strah pred lastnim neuspehom in posledično nezadovoljnimi in jeznimi starši, živčnost, raztresenost in napetost, žalost zaradi posmehovanja sovrstnikov, ker kljub učenju nikoli ne dosežejo vseh točk. Učenci čutijo stres, ker nimajo časa zase, ker so testi težki, ker morajo popravljati ocene, ker jim ocene ne povedo, kaj znajo in česa ne, ker se ne smejo igrati s prijatelji, iti ven, biti na računalniku in ker nič ne dobijo. V šestem in osmem razredu se negativno mnenje mladih le še stopnjuje. Učenci menijo, da ocene niso odraz znanja, temveč povedo le, koliko si »napiflan«, niso poštene, ne povedo, kaj moraš še izboljšati, povzročajo stres, zaskrbljenost in napetost v odnosih v družini, preveč je primerjav z drugimi učenci, nekatere učence osmešijo, prizadenejo, poneumijo, ponižajo jih pred starši, jih popredalčkajo, vzamejo jim prosti čas in zaradi ocen se ne morejo vpisati na želene šole (več o raziskavi v reviji VIZ, Številčne ocene niso primerna oblika povratnih informacij, ki je dostopen tudi na spletu https://sites. google.com/view/matejapersoljaformativno/viri).

Podobni so razlogi za pozitiven odnos do ocen, ki kažejo na zrcaljenje razmišljanja in odzivanja nas staršev ali celo učiteljev. Starši v mnogih primerih uporabijo metodo podkupovanja (z igračami, hrano, druženjem, računalnikom, izhodi ven, denarjem).

Vse za otrokovo odličnost v šoli. Namerno ali ne smo pripravljeni marsikaj storiti. Opaziti je, da so staršem ocene zelo pomembne. Strokovnjak Godi Keller govori o tem, da preko ocen skušajo starši vplivati na status otroka, zato so pripravljeni namesto njega delati domače naloge, plakate, seminarske naloge ali celo priti v šolo z odvetniki in groziti z inšpekcijo. Žal tudi na škodo otroka.

Iz odgovorov slovenskih otrok v raziskavi (kot kaže zadnja raziskava TIMSS) o poglobljenem spremljanju doživljanja ocenjevanja in posledično odnosu do učenja in znanja je razvidno, da je ocenjevanje neke vrste dresura v obliki odtegnitve ljubezni, pozornosti ali podkupovanja, nagrajevanja, ki se stopnjuje in na predmetni stopnji že močno načne otrokovo samopodobo. Posledica pa je odklonilen ali celo negativen odnos do učenja in znanja.

Dr. Wiliam Glasser nas opozarja, da nagrajevanje, kaznovanje, podkupovanje, pogojevanje … spadajo med razdiralne navade, ki rušijo dobre odnose. Sicer so kratkoročno učinkovite, a se dolgoročno ne obnesejo. Bistveno je, da z izbiro nagrad ali kazni dejansko dosežemo ravno obratno, kot bi si želeli; to je dobrih, zdravih odnosov v družini ali šoli. Otroku dajemo napačno sporočilo, gradimo na zunanji motivaciji in jim odvzamemo zadovoljstvo ob uspehu in trudu, ki ga doživijo ob dosežku. Zato je ocena odveč, ker deluje kot zunanja motivacija – nagrada ali kazen.

Dylan Wiliam v raziskavah (https://www.youtube.com/watch?v=Mz-DuiqaGqAY) ugotavlja, da ocene celo zavirajo napredek, zagotovo pa ga ne spodbujajo, ker vplivajo na ego in sprožajo čustveni odziv in nimajo nobenega vpliva na trud in dosežke učenca. Celo znižujejo jih. Torej je vsakršen trud in pritisk z ocenami neučinkovit. Učitelji in starši izgubljamo energijo tam, kjer nima nobenega učinka. Od tu pa verjetno izhaja občutek nemoči staršev ter stres in izgorelost učiteljev.

Če verjamemo, da se učenci brez ocen in testov ne bodo učili, se tako tudi vedemo. Na tako vedenje pa navajamo tudi učence in dijake. Napovedujemo pogoste teste, povečujemo količino ocen (na deset in več na predmet). S tem sicer poskušamo vplivati na redno delo, a v resnici spodbujamo kampanjsko učenje. Učenci se učijo le pred ocenjevanji, ko dobijo vsaj povratno informacijo (čeprav v obliki točk ali odstotka in (upajo, da) vedo, kje so in česa se morajo še naučiti).

V mnogih gospodarsko razvitih državah so ugotovili, da zamenjava številčnega ocenjevanja s sprotnim spremljanjem znanja in povratno informacijo, ki sproža razmislek, spodbujajo sprotno delo, ustvarjalnost in inovativnost. Sprotno spremljanje učenčevega napredka je izraženo v različnih ustvarjalnih oblikah, tako imenovanih portfoljih ali osebnih mapah dosežkov. Poudarek imajo tudi tisti predmeti, ki zahtevajo spretnosti, otroci imajo možnost odkriti močna področja, na katerih bodo gradili svoj poklic. Zmanjša se vpliv ocen, ker štejejo dosežki in izdelki.

Ob svojem učiteljskem delu sem spoznala, da sem sama, kot učiteljica dajala poudarek ocenam, saj sem verjela v moč le-teh pri učenju. In tu nimam izgovora, da so krivi starši, družba ali vrednote. Tudi jaz, kot učiteljica sem del družbe in prav lahko nekaj ukrenem, s tem, ko ocene zamenjam za drugačna merila v obliki ciljev in kompetenc in če teste zamenjam za drugačne oblike izkazovanja znanja, potem učitelji dajemo poudarek znanju in spodbujamo znanje kot vrednoto. Postopoma se posledično spremeni tudi odnos staršev in učencev do znanja. Ne sprašujejo več, ali je neko delo za oceno.

Če verjamemo, da v enournem testu na nacionalnih preizkusih znanja in maturi učenec, mladostnik res pokaže realno znanje, ki ga je pridobil v devetih oz. štirih letih, potem jih bomo testirali. Morda še pogosteje, kot je napovedano za prihodnje leto.

Škoti so si pred več kot desetimi leti jasno odgovorili na vprašanje, kaj pričakujejo od izobraževanja. Odgovorne, aktivne, ustvarjalne, razmišljujoče državljane in ne dijakov, ki bodo znali izpolnjevati le teste. Zato so oblikovali kurikulum odličnosti (Curriculum for Excellence), ki ga sistematično zasledujejo na vseh ravneh izobraževalnega sistema, od vrtca do fakultete.

Samo pogled v slovenske razpise za delovna mesta kaže na to, da izobraževanje ni več v skladu s pričakovanji družbe, države. Marsikoga ne čakajo več službe, ampak ljudje izumljajo nove oblike zaposlitev, poklicev, služb. Menim, da bi šola morala na različne načine spodbujati vseživljenjsko učenje, ustvarjalnost in inovativnost, timsko delo, skupno reševanje kompleksnejših problemov. Odrasli jim moramo biti prvi zgled. Kaj vidijo, ko opazujejo nas, učitelje, starše? Poudarek bi morali dati drugim oblikam izkazovanja znanja in ne le štiri leta dijake pripravljati za izpolnjevanje testov na maturi.

In roko na srce, kdo od nas, ki smo maturirali, bi danes pokazal enako znanje na takem testu, ki nas še prepogosto sprašuje po dejstvih, podatkih, ki so danes s sodobno tehnologijo dostopni vsak trenutek dneva? Ali, kot me je vprašala hči, ko se je po 4-mesečnem obiskovanju gimnazije v Angliji vrnila domov: »Povej mi, zakaj naj se vrnem domov, se učim kopice informacij in podatkov za maturo, če mi bolj ustreza ta sistem, ko moram vsebine poznati v globino, znati razmišljati, znanje uporabiti in o njem razpravljati? Zakaj bi se vrnila na maturo, ki ima predpisane predmete, s katerimi se kasneje v življenju ne bom ukvarjala, če tukaj lahko izbiram predmete, ki me veselijo in bodo kasneje tudi del mojega poklica?« Ja, res, zakaj?

Nisem proti zunanjim testiranjem kot regulatorjem kakovosti sistema. A imela sem priložnost doživeti tako testiranje v tujini. Naredili so ga brez pretirane reorganizacije pouka, saj je zaupanje v učitelja na visoki ravni. Potekalo je v določenem tednu med letom. En dan pošljejo teste na šolo, učitelj jih razdeli učencem. Rešujejo jih kot običajen test, le da na koncu učitelj zapakira naloge v ovojnico in jih pošlje na izpitni center. To delajo redno, vsako leto, na določenem vzorcu. Šole dobijo povratno informacijo o dosežkih.

Na Finskem imajo kot regulator kakovosti tudi povratne informacije iz šol ali podjetij, kjer se dijaki in študentje zaposlijo. Vsako leto jih morajo vprašati, ali so zadovoljni z njihovim znanjem, kompetencami, usposobljenostjo. Mnenje ključno vpliva na zaključno presojo kakovosti šole in posledično tudi na proračun šole. S tem se ne popušča in spušča kakovosti. Hkrati pa tudi ni več osipa, ker je vsak neuspešen dijak, študent strošek za državo in neuspeh za šolo. Posledično šoli v naslednjem letu zniža proračun. Zato dijakom, učencem ponudijo toliko pomoči, kot jo potrebujejo, da dosežejo ustrezno znanje in usposobljenost v predpisanem času. Presoja o razporeditvi dela med zaposlene učitelje, število učencev in učiteljev v razredu je prepuščena ravnatelju. Kar pomeni, da prilagajajo razporeditev kadra glede na sposobnosti in potrebe učencev in dijakov. Ključno je doseganje znanja, pot do tja je svobodna izbira in organizacija šole. Proračun se prilagaja uspešnosti, potrebam in ciljem šole in ne obratno, ker samo regulacijski krog kakovosti izpeljejo in izdelajo preden je razdeljen proračunski denar. Omejitev študija in poklicev določa potreba tržišča, ki jo opravijo vsako leto pred razpisom prostih mest na šolah. Osmo- in devetošolci pa vsako leto opravljajo en teden prakse v podjetjih, kjer zanje prihranijo lahka dela, ker vedo, da bodo proti koncu leta zaprosili za delo v sosednjih podjetjih. Tako spoznavajo poklice in raziskujejo, kaj bodo počeli v življenju.

Skandinavske države, ki si jih tako radi jemljemo za zgled, nimajo ocenjevanja do šestega razreda, torej za obdobje osnovne šole, temveč znanje spremljajo preko doseganja ciljev in kompetenc. Taka so tudi tuja strokovna priporočila. Otrokom dajejo kakovostne povratne informacije v obliki nasvetov za izboljšanje znanja. Pouk poteka bolj aktivno, v medsebojnih debatah dijakov in učencev, ki so pogosto na višjih taksonomskih ravneh (zahtevajo od njih povezovanje, analizo, interpretacijo). Tudi kasneje, ko so ocenjeni enkrat na obdobje (dvakrat v šolskem letu), vmes še vedno dobivajo opisne povratne informacije o napredku in nasvete.

Dijak na Finskem mi je rekel, učitelj me po očeh vidi, koliko znam. In seveda ni dolžan utemeljevati, kot bi moral pri nas, saj obstaja veliko zaupanje v učitelje in ker se na pedagoško akademijo vpiše le najboljših 10 % dijakov.

Zame je bilo na severu temeljno spoznanje, da se zaradi zaupanja v posameznika, od vrtca naprej, povečuje tudi odgovornost otrok in odraslih. V takem sistemu nista potrebni kontrola in nadzor, poskrbeti pa je potrebno za kakovostno usposabljanje učiteljev.

S spremembo kulture ocenjevanja se spremeni tudi kultura poučevanja. Postopoma se spreminjajo tudi prepričanja učiteljev in nato še otrok in staršev. Seveda je to proces, ki mora biti usmerjen, podprt s strokovnjaki in učitelji eksperti, ki so podpora učiteljem. Ker je to proces, traja nekaj let ali desetletje, kjer je dosežen strokovni konsenz in se ne zamenja ob menjavi ministra. Za vpis v nadaljnje oblike študija pa bi morale biti ključne kompetence (lahko izkazane s porfoliem), predvsem pa s sprejemnimi intervjuji ali izpiti.

A tak način sprotnega spremljanja učenčevega napredka bi od vseh udeleženih v izobraževanju zahteval večji napor in več dela, vsaj na začetku. Smo ga pripravljeni vložiti? 

Novinar članka Jure Trampuš je zapisal, da »Levica za zdaj ne zna ponuditi jasnega odgovora [na vprašanje], kaj bo z naborništvom, če bomo res zapustili Nato« in da »nekateri v stranki ponovno uveljavitev naborništva podpirajo, drugi razmišljajo o kombinaciji naborniške in poklicne vojske«.

V zvezi s prvo trditvijo pripominjamo, da oblika vojske ni direktno povezana s članstvom v Natu. Nevtralne države imajo lahko profesionalne ali naborniške vojske, nekatere pa vojske nimajo. Druga trditev je netočna. Program Levice na dolgi rok odpira tretjo možnost: ukinitev vojske. O tem bomo v prihodnje še razpravljali. Jasno pa je, da si bomo v naslednjem mandatu prizadevali za to, da se vojska vrne k svoji ustavni funkciji: pripravam na obrambo države. Če vojsko razbremenimo vloge ekspedicijske sile Nata, odpade potreba po veliki stalni sestavi in povečevanju izdatkov. S tem bi torej mahoma rešili domnevno kadrovsko in finančno krizo Slovenske vojske. 

Spet se vidi, kako primeren izbor tujih člankov izjemno obogati medijsko krajino v Sloveniji. Članek Sladka odvisnost pokaže konflikt med edinim interesom korporacij in najetih lobistov po čim večjem dobičku, ne glede na posledice za družbo, in skrb neke skupnosti za zdravje in svobodo brez zasvojenosti. Manjka le nekaj konteksta in bolj premišljene rešitve. Seveda dodani sladkor ne ’’pade’’ kar sam od sebe v sladkane pijače in v ostalo hrano le zato, da se doda maso in pridobi trajnost izdelkov – sladkor, ki ga v pijače v proizvodnji sipajo s tovornjaki, je tam zato, da pospešuje prodajo. Proizvajalci so to natanko preučili: gre za skoraj neomejeno dodajanje po principu – več sladkorja, večja prodaja ... To je skoraj v podobnem duhu kot kemijsko zlonamerno manipuliranega in na dve decimalki natančno odmerjenega nikotina v cigaretah, ki jih je naredil za trdo drogo.

A družba te zlonamernosti še vedno dopušča in finančno nagrajuje … Ideologija ’’svobode izbire’’ – za že zasvojene. Rešitev teh problemov je v tem, da se naredi proizvajalca dosledno odgovornega za vse posledice, ki jih njihovi izdelki prinašajo; ne gre le za stroške zdravljenja bolezni, povezanih z izdelkom (v primeru sladkih pijač je to sladkorna bolezen, debelost, SŽB …), gre tudi za skrite stroške, npr. invalidnosti, izgubo dela, in zdravih let življenja. Pri cigaretah je ta strošek znan, pri nas okrog 1,8 milijarde Eur, gigantski je tudi pri sladkih pijačah. Ti stroški so nekajkrat višji od samega zdravljenja in vse to gre na račun države. Prave rešitve niso le v povišanju davkov na te izdelke (čeprav je to lahko korak v pravo smer)– rešitev je mnogo enostavnejša: pri sladkih pijačah je potrebno določiti zgornjo mejo dodanega oz. celokupnega sladkorja na L pijače. Količina ne bo več med 90 in 110 g na L, kot je npr. v vsiljivo promovirani ’’olimpijski’’ pijači, ali v slovenski različici z novimi barvami, kakor je na trenutnih policah, ampak bo najvišja sprejemljiva količina verjetno nekje med 30 in 50 g. Pijače se bodo še vedno prodajale, zato ni dvoma, da se bo to prej ali slej zgodilo.

Vsak potrošnik bo tako le dobil izbiro in ’’svobodo’’, da si sam dosladka, le vsa razmerja med njim in proizvajalci bodo nekoliko bolj poštena. Pomislite, bo 10-letnik, s še nerazvitim prednjim režnjem možganov, kjer je sedež odgovornosti, ki gre po malico v najbližjo trgovino s sošolci, kupil še nekaj kg sladkorja, da ga bo domešal v pijačo? Mislim, da bodo to delali le redki … Regulirati je treba izdelke - analogno rešitev tobačne epidemije trenutno uveljavlja FDA v ZDA: količina nikotina v cigaretah bo zmanjšana za 20x in le-te ne bodo več zasvojile; pri tem zdaj ne gre več za isto prevaro kot nekoč z laserskimi luknjicami, ki jih delajo v filtre za nižje izmerjene vrednosti nikotina in katrana … Naj bo torej resnično svoboden potrošnik, ne pa brezvestne korporacije! In kaj o vsem tem pravijo strokovnjaki javnega zdravja pri nas?

Nazadnje so delali na dogovoru, da naj bi se proizvajalci sladkih pijač in drugih izdelkov sami odrekli reklamiranju otrokom ( je razvpiti rdeči Božiček kot reklama namenjen izključno odraslim?) In športniki, so le-ti vzor le odraslim? Pri grotesknem sprenevedanju jim pomagajo mediji; novinarka Dela je pisala o zlobnem inšpektorju TIRS-a, ki kaznuje prodajo cigaret mladoletnim in o ubogih trafikantkah, ki ne smejo prodajati otrokom (kar je nezakonito in vredno obsojanja bolj kot marsikateri zločin)! Sprašujem se, ali še imamo kaj t.i. kolektivne inteligence, znamo kot družba nagraditi tiste, ki delajo za skupno korist, in kaznovati lobiste in politike, ki proti plačilu delajo neposredno škodo družbi? Negativna selekcija je žal prisotna na ključnih področjih – od medijev do vodilnih v zdravstvu. Ob tej priliki bi se rad zahvalil pogosto neupravičeno kritizirani, a neupogljivi ministrici za zdravje ge. Kolar Celarc, da smo pri nas dobili eno boljših zakonodaj na področju tobaka, za kar je prejela prestižno nagrado SZO. Predlagam tudi, da se vse stranke zdaj pred volitvami vpraša predvsem o takšnih, jasno definiranih vprašanjih, saj so zlajnane ideološke teme mnogo manj selektivne in koristne za našo družbo. Saj so pred volitvami vsi za zdravje in čisto okolje, a lobistov v tako rekoč vseh strankah mrgoli in bojim se, da ne nagradimo tistih, ki jim trdno zaloputnejo vrata. 

“Hlapci ! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje ! Gospodar se menja, bič pa ostane !” Tako je vzkliknil Jerman v Cankarjevi drami Hlapci in na ta način opredelil t.i. “narodni značaj” Slovencev. In ne le, da je imel prav zaradi dotedanje zgodovine, ampak bi imel še kako prav tudi danes … Že objektivni državnopravni položaj Slovencev v vsej zgodovini do 2. svetovne vojne je bil tak, da o kaki njihovi državnopravni samostojnosti ni moglo biti govora, saj smo bili od Pipina Malega (!) dalje vedno vključeni v tujo državno tvorbo. Večinoma tudi podrejenih lokalnih, oziroma regionalnih upravnih tvorb nismo imeli, čeprav smo se že od Trubarja dalje kulturno identificirali kot narod. S tem bi sicer lahko pojasnjevali, nikakor pa ne opravičevali naše zgodovinsko hlapčevanje in podrejanje vladajočim in gospodujočim narodom.

Toda kako pa si lahko razlagamo našo funkcionalno nesamostojnost, podrejenost in ubogljivost v odnosih z velikimi državami in narodi in njihovimi interesi ter z velikimi meddržavnimi tvorbami, v katerih smo sicer majhen, toda skrajno upogljiv in ubogljiv član – ne glede na to, da pri tem pogosto ravnamo evidentno v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi …?

Primerov in dokazov za tako ravnanje je nešteto in vedno znova potrjujejo našo uvodoma izrečeno lastnost. Ne upamo si iti v postopek, da postanemo – po razpadu Jugoslavije – sopodpisnik avstrijske državne pogodbe. Pridružili smo se lažnivi akciji ZDA, s katero so opravičevale napad na Irak. Pošiljamo kontingent naših vojakov v sile, ki jih Nato namešča na ruski meji. Ne upamo si pridružiti akciji ZN za prepoved atomskega orožja. Ne upamo priznati Palestine, napol se pridružujemo obtožbi Rusije s strani Zapada ob konstruktu zastrupitve vohuna v Britaniji itd itd. Zlasti veliko ubogljivosti pa kažemo v odnosu do EU: ne upamo si ugovarjati stališčem in ukrepom Evropske komisije in celo njenega nižjega uradništva, kar se kaže zlasti pri prodajah naših bank in podjetij, tudi kadar le-te slabijo našo nacionalno ekonomsko moč itd itd. Naravnost groteskno – v primerjavi z velikimi in pomembnimi potezami in ukrepi, ki jim prikimavamo - je zato naše nasprotovanje hrvaškemu imenovanju terana ! Lahko sklepamo, da nemalokrat tudi vprašujemo veleposlaništva velikih in močnih dežel, ali bi soglašali, če bi mi pri kaki mednarodni, ali pri kaki naši, nacionalni potezi ravnali po svoje, na primer ali nas lahko obišče kak ruski državnik ali pa naš lahko obišče Rusijo (glej npr. najnovejšo intervencijo ameriškega veleposlanika, da se nagibljemo k Rusiji !)

Nesporno pa je dejstvo, da smo v vsej svoji zgodovini le dvakrat rekli odločilni, usodni in veličastni NE s tem, da smo se leta 1941 odločili za oborožen upor proti gigantski nemško-italijanski okupacijski sili in da smo tak, odločilni NE izrekli tudi leta 1990 za osamosvojitev in lastno državo. Očitno smo sposobni dvigniti glavo zgolj v trenutkih, ki so usodno odločilni za biti ali ne biti naroda in njegove eksistenčne ureditve kot celote. Samo v teh primerih je bila enotnost volje naroda za izrek tega NE zadostna, da se je ta volja lahko uresničila!

Da bi v krajšem obdobju lahko bistveno spremenili našo servilnost do večjih in močnejših, ni realno. Očitno živimo kot državna skupnost še premalo časa in smo kot država šli še čez premalo usodnih izkušenj. Relativno majhnih dežel je tudi v Evropi precej, vendar se večina njih v odnosih z velikimi obnaša bistveno bolj samostojno in mnogo bolj izpostavlja lastne interese ter na njih vztraja. Evropske države Benelux, Češka, Slovaška, Madžarska, Finska, Norveška in druge, izvenevropske dežele imajo mnogo bolj izdelano zunanjo politiko in se je dosledneje držijo kot mi, čeprav le-ta dostikrat ni v sozvočju z interesi te ali one velesile. Mi pa se, žal, veselimo, kadar nas pohvalijo, kako smo pridni!

In da ne bo pomote: zagovarjanje večje samostojnosti in suverenosti Slovenije nikakor ne pomeni zagovarjanje ultranacionalizma, ki ga pojmujemo kot absolutno zagovarjanje superiornosti nacije in nekritično izpostavljanje nad vsemi drugimi, s katerimi smo v geografski ali funkcionalni družbi. S takim, izkrivljenim in nesprejemljivim nacionalizmom se nacija slej ko prej izpostavlja izoliranosti; če je majhna, še toliko bolj.

Samo upamo lahko, da nas bo v bodočnosti, ko utegne svetovna globalizacija vendarle izgubljati svojo neoliberalistično ostrino, srečala pamet, da se bomo obnašali bolj enakopravno tudi kot država, če bomo morda že med seboj uspeli uresničevati večjo enakopravnost nas kot državljanov!

Upanje pač umre zadnje. 

Spoštovani Pišem vam, ker sem zaskrbljena zaradi enega prispevka, ki ga je nedavno objavila Mladina - Igor Jurekovič: Kemal in naša vest (9.3.2018). Menim, da je prispevek, katerega glavni argument je sicer pomemben, hkrati tudi sila sporen in nevaren, saj mimogrede oglašuje gulenistično gibanje, kar je nesprejemljivo in glede na Mladinin značaj sila nenavadno (če ne kar nespodobno). Bojim se, da se razlog za nekritično objavo skriva v nepoznavanju teme v uredništvu, zato mi prosim dovolite, da razložim svoje pomisleke.

Jurekovičev članek je očitno nastal po poglobljenem intervjuju z eno izmed žrtev izključujočih in nepravičnih migracijskih politik v Sloveniji. Kritika politik, ki pošiljajo ljudi nazaj v države, kjer niso varni in kjer jim bodo najverjetneje kršene državljanske in človekove pravice, je nujna. Vendar pa avtor v članku, ki bralcu predstavi življenjsko zgodbo človeka, ki verjetno sam ni storil nič zelo slabega, izkoristi tudi za pozitivno reprezentacijo gulenističnega gibanja. Avtor je bodisi simpatizer ali član gibanja bodisi nekritično posreduje perspektivo njegovega zvestega člana Kemala. Gulenistično gibanje je konec koncev religijska sekta, ki temelji na pridobivanju novih članov. Vendar pa, kot to velja za mnoge druge religijske in politične organizacije in gibanja, je njihovo samo-reprezentacijo potrebno jemati z rezervo, ne pa kot gola dejstva. Nespametno nekritično nasedanje propagandi gibanja in reprodukcija le-te je še posebej nevarna v primeru globalne religijske organizacije, ki si že desetletja počasi in tiho, a vztrajno, prizadeva prevzeti nadzor nad političnimi zadevami.

Prepričana sem, da je razlog za to pomanjkanje informacij o gulenističnem gibanju med uredništvom Mladine (in po možnosti tudi avtorja članka). Sama sicer nisem strokovnjakinja za gulenistično gibanje ali zgodovino religijskih gibanj v Turčiji, vendar pa sem zadnjih pet let živela, raziskovala, in študirala v Turčiji. Moje akademsko delo je bilo večinoma vezano na razvoj nacionalizmov, izključevanje in spol, ter predvsem kurdsko vprašanje v Turčiji. Kljub temu pa sem spremljala širše politično dogajanje v zadnjih petih letih, odkar smo priča boju za moč med Erdoganom (in njegovo stranko AKP) in Gulenisti, in poslušala mnenja ljudi, ki jim zaupam.

Kar vem, je to, da je Gulenistično gibanje Hizmet islamistična organizacija - v smislu politiziranega islama, ki poleg tega vključuje turški nacionalizem -, ki ima milijone privržencev povsod po svetu. Organizacija je najbolj znana po tajnosti svojega načina delovanja, uspešni indoktrinaciji članov, in njihovi infiltriranosti v strukture moči in oblasti. V grobem naj bi gibanje delovalo tako: Gulenisti imajo šole, študentske domove in druge izobraževalne in kulturne institucije povsod po svetu. Voditelji teh institucij naj bi svoje varovance materialno in duhovno podpirali ter jih spodbujali, naj se prebijejo na vodilne položaje v državnih strukturah, pri čemer jim pomagajo tudi člani, ki so že na položajih moči. Pripadništva gibanju so pri tem strogo tajna in člani pogosto nikoli ne razkrijejo svoje identitete (izdajo jih le imena institucij, kjer so se šolali ali bili zaposleni). Gre torej za korupcijo in nepotizem. Ta proces je bil najmočnejši in najuspešnejši v Turčiji, izvorni državi vodje gibanja, religijskega pridigarja Fethullaha Gülena, ki živi v izgnanstvu v ZDA že od leta 1999. Gulenisti so se vzpenjali na oblast v tesnem sodelovanju in medsebojni podpori (pri korupciji in nepotizmu) s svojimi islamističnimi kolegi - stranko AKP z Erdoganom na čelu. Stvari so se spremenile okoli let 2012/2013, ko je prišlo med pokvarjenima mogotcema do spora za moč in oblast.

Kolikor vem, gulenistično gibanje ni zavezano čisti dobroti in pomoči ljudem, kot trdi Jurekovičev članek. AKP je Guleniste v svojem vzponu na oblast uporabljala kot mačeto. Znano je, da je bilo na tisoče ljudi po krivici odpuščenih, bankrotiranih, ukanjenih in podvrženih nepravičnemu sojenju zaradi Gulenistov, ki so potem prevzeli njihova delovna mesta. Mnogi so prav zaradi teh čistk, ki so jih izvajali gulenisti - z roko v roki z AKP, ampak tudi z lastnimi političnimi interesi - izgubili vse. Ljudje so bili pahnjeni v revščino, izpostavljeni javnim blamažam, temeljenim na lažeh in podtikanju, in včasih celo prisiljeni zapustiti državo. Gulenisti so danes tarče prav svojega lastnega zdravila, česar ne smemo kar pozabiti.

Člani kurdskega gibanja so bili skozi zgodovino vzpona Gulenistov najbolj na udaru. Časopis Zaman, ki ga Jurekovičev članek omenja, je bil propagandno gonilo vojne v Kurdistanu in etnopolitičnega konflikta v Turčiji. Vse do leta 2012 je Zaman objavljal članke, ki so eksplicitno propagirali vojno, poveličevali politično nasilje v Kurdistanu, in reproducirali diskurz o terorizmu in teroristih. Glede na to, da je imel “skoraj milijon bralcev”, kot nam pove Jurekovič (ali Kemal), lahko sklepamo, da je pripomogel k militarizmu in etničnemu sovraštvu v Turčiji. Sekularci in levičarji so bili zmeraj skupine in posamezniki, ki so jih gulenisti najbolj aktivno poskušali uničiti.

Ne glede na to, ali je Jurekovič eden izmed milijonov prikritih članov Hizmeta, infiltriranih v vse družbene sfere, tudi v levičarskih krogih, ali ne, menim, da članek ni primeren za Mladino. Kot vsakdo, ki se s tem delom sveta resno ukvarja, ve, stvari na Bližnjem Vzhodu niso nikoli črno-bele ali statične. Kdor je proti Erdoganu, ne sme biti že kar takoj naš prijatelj, če hočemo ohraniti kritično - sekularno, družbeno-pravično, levičarsko, če hočete, držo. V petih letih življenja v Turčiji sem imela priložnost spremljati globine in gnilobo pokvarjenih politik in zarot, spoznati kompleksne in fluidne politične polarizacije ter podrobno analizirati in deloma okusiti mehanizme izključevanja. Družbeno marginalizirane skupine kot so revolucionarna levica (ne nacionalistični sekularci), ženske ter etnične, religijske in spolne manjšine so zmeraj tiste, ki se vsakodnevno srečujejo z nasiljem, ki kot tako pogosto niti ni prepoznano. Zanje se v spremembi Gulenistov od storilcev v žrtve ni prav nič spremenilo. Na to kritično držo ne smemo pozabiti le zato, ker smo dan danes v nevarnosti vsi, ki si drznemo kritizirati Erdoganov režim, in vsi nedolžni ljudje, ki so člani gibanja, ki je izgubilo v umazanem boju za de facto oblast v Turčiji.

Navsezadnje se lahko vprašamo, kako si je Kemal prislužil članek z življenjsko zgodbo in oglaševanjem duhovne poti, ki jo je izbral. Kako je mogoče, da so Gulenisti, člani tajnega pokvarjenega islamističnega gibanja, tisti, ki imajo najmočnejši glas v boju za pravičnejše migracijske politike v Sloveniji, ki ga bije politična levica? (Tukaj se nanašam tudi na nedavno razstavo o ženskah in otrocih v turških zaporih - ki ženske partiarhalno slika kot “šibkejši spol” -, ki so jo prav tako organizirali Gulenisti.) Kje so glasovi ducatov drugih migrantov iz nevarnih držav, ki jim grozijo nepravične deportacije? Zakaj nimajo enakopravnega prostora v medijih? Pravzaprav ni presenečenje, da so Gulenisti udeleženi v ustvarjanju in konsolidaciji razmerij moči, tokrat med zatiranimi. Ampak kje so drugi kritični glasovi, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti dogajanje v Turčiji v širšem zgodovinsko-političnem kontekstu? Menim, da bi si Mladina morala prizadevati izpostavljati druge kritične glasove iz Turčije, ki jim seže spomin dlje kot par let v preteklost.

Prepričana sem, da Mladina ni namerno oglaševala islamistične skupine Hizmet. Vendar pa menim, da je moje opozorilo na mestu in nujno potrebno. Malo me skrbi, da je slovenska levica premalo kritična do političnega islama, ker imamo resne probleme z islamofobijo, ki jih je potrebno reševati, in ker nimamo neposrednih slabih izkušenj z njim. Vendar pa je potrebno imeti v mislih, da so vsa religijska gibanja in organizacije, ki poskušajo pridobivati politično moč, ne le sporna v smislu zornaga kota, ampak tudi nevarna. To, da se gulenistično gibanje zdaj predstavlja kot tolerantno in odprto, polno dobrote in pozitivnih vrednot, ni nič nenavadnega, saj je izgubilo na moči. Vendar pa smo lahko manj kot desetletje nazaj gledali njegov pravi obraz. Kot sem omenila, so levičarji in Kurdi to najbolj izkusili. V Turčiji ostalim zatiranim skupinam, predvsem Kurdom, ki prav tako (če ne še bolj) doživljajo kršitve človekovih pravic v Turčiji in begunstvo v tujini, ne pade na pamet, da bi se spajdašili z Gulenisti, čeprav so žrtve enakega nasilja. Kurdsko gibanje govori o pravicah za vse ljudi, ne glede na to, kaj in kdo so, vendar pa med skupinama ni nobenega političnega sodelovanja. S tem pismom bi rada poudarila, da tudi Mladini to ni potrebno. Boj za pravičnejšo migracijsko politiko je nujen in tudi islamisti imajo človekove pravice. Vendar pa mora boj nujno potekati v zvestobi idejam, ki ga vodijo, in s kritično distanco do tistih, ki se v njem želijo preriniti v ospredje in ga izkoristiti za širjenje svojih politično-religioznih idej.

Hvala in lep pozdrav.

Obsežni in hvalevredni povzetek knjige »Dva milijona smo jih pospravili!« avstrijskega avtorja Johannesa Sachlehnerja izpod peresa Marcela Štefančiča, jr., (Mladina, 2018, št.15) kliče po nekaterih dopolnilih.

Nekaj jih je postranske narave: slovenskega bralca velja pač opozoriti, da se za »furlanskimi vasmi Nimis, Faedis, Attimis« skrivajo beneške slovenske vasi Neme, Fojda in Ahten.

Nekaj pripomb pa je tudi vsebinske narave. Odilo Globočnik je bil krščen v župni cerkvi Sv. Ivana v istoimenski, tedaj povsem slovenski predmestni tržaški četrti. Le dobro leto pred njim je bil, denimo, v isti cerkvi krščen pisatelj Valdimir Bartol. Svetoivančan je bil od Globočnika le leto dni mlajši Milko Bambič, oče slovenskega stripa itd.

Poznejši vojni zločinec je od otroških let tekoče govoril slovensko. Večina njegovih sošolcev v nemški osnovni šoli (slovenščina in italijanščina sta bili na njej izbirni predmet) na vogalu med ulicama Sv. Frančiška Asiškega in Francesca Rismonda je bila slovenskega rodu (gl. članek Borisa Kureta »Tržačan Odilo Globočnik« v reviji »0-44«, dvojezičnem glasilu Zveze partizanov Italije, letnik 5, št. 14, april 2017). Izvirni slovenski obliki svojega priimka - s strešico vred (!) - se Odilo Globočnik ni odpovedal niti v najzaupnejših dokumentih NSDAP in GESTAPO-ja.

Trditev, da naj bi »svoje sovraštvo do Slovencev predelal v apokaliptično sovraštvo do Judov« in da je »Judom počel to, kar bi počel Slovencem, če ne bi bilo Judov«, ne zdrži zgodovinske presoje. Tržaški in goriški Slovenci so za časa njegove in Rainerjeve strahovlade v Operacijski coni Jadransko primorje (OZAK) prišli - po petnajstih in več letih kulturne suše v fašistični Kraljevini Italiji - spet do šol in tiska v materinščini. V Gorici celo do gimnazije. V Trstu do radijske postaje. Borisa Pahorja so v Trstu zajeli in ga nato predali SS-ovcem Globočnikovi slovenski pomočniki (eden med njimi v talarju in s samokresom za pasom) iz vrst njemu podrejenega Slovenskega Narodnega Varnostnega Zbora (SNVZ). Marsikateri Slovenec (prav tako Italijan …) je zlezel kar v SS-ovsko uniformo. (Gl. Boris Mlakar, »Domobranstvo na Primorskem - 1943-1945, zal. Borec, Lj 1982). SNVZ je sodeloval tudi pri plenjenju judovskega premoženja: poveljujoči SNVZ polk. Anton Kokalj si je, denimo, štab in rezidenco uredil v zaseženi vili judovskega zdravnika Bruna Pincherla.

Skratka: Odilo Globočnik ni sovražil Slovencev; sovražil je partizane in antifašiste.

Naj še pristavim, da presaditev osebja Operacije Reinhard v protipartizanski funkciji na jadransko obalo ni v slovenskem zgodovinopisju povsem bela lisa: naj omenim le delo Toneta Ferenca (Satan, njegovo delo in smrt. Ljubljana, 1979), v zadnjih letih pa objave sadov inovativnih raziskav na tem področju zgodovinske antropologinje Taje Kramberger v slovenskem in mednarodnem strokovnem tisku. 

Za uvod redefinicija Nata: Mednarodna napadalna vojaška organizacija zahodnih in ostalih sil pod vodstvom ZDA, namenjena uresničevanju vseh tistih ciljev, ki niso dosegljivi po politični poti.

Od osamosvojitve naprej, ko so prve slovenske vlade hitele naproti bleščavi Zahoda, so nekritično sprejemale in spreminjale vse tisto, česar ne bi bilo potrebno. Ukinitev SDK (izginotje denarja), sprejemanje zakonov in vzpostavitev sodstva, ki je omogočilo, da se je velik del prej skupnega premoženja prelilo na »pravo« stran. Nikoli raziskana afera s prodajo orožja – popustljivost do vodilnih osamosvojiteljev (zlasti enega) in Cerkve (neupravičeno vračanje nepremičnin,... ) in njene neprikrite želje, da bi imela takšno vlogo v družbi, kot pred letom 1941. Zmanjševanje pomena NOB. Na zunaj so to bili državni simboli (moteča rdeča zvezda, besedne zveze social...), samo, da se čim dlje in čim prej odmaknemo od Balkana. Leta 2004 so nam ponudili možnost vstopa v EU v kompletu z Natom (izglasovan referendum).

Potem se je začelo. Naenkrat je bilo zaželjeno, da imam takšno opremo, pa protiletalsko obrambo, pa oklepne kolesnike (izberite poljubno število), pa avione, pa ladje, pa podmornice (hecam se). Ni pa hecno, da smo za vse zgoraj omenjeno zmetali kupe denarja, deluje pa praktično nič. Danes je bojna pripravljenost naše vojske.... Kadarkoli Američani vojaško posredujejo po svoji izbiri nekje na svetu, vedno povedo tudi, da s podporo zaveznic Nata. In potem me je vedno sram, da je Slovenija formalno zraven. Tudi zadnji napad te dni na Sirijo ( brez soglasja VS ZN) je bil opravljen po istem kopitu.

Šef Nata (nestanoviten in agresiven človek) se je potem pohvalil, da imajo »lepe, nove in pametne« rakete. To je Nato! Naš predsednik Pahor (ima pravega svetovalca) je kot vedno, podprl tudi to njihovo akcijo. Včasih se je na Balkanu temu reklo: »Kud svi Turci tu i mali Mujo«. Ni potrebe, da bi si morda zastavil vprašanje, pred kom ali čim bi nas branil Nato, če se že sami ne bi zmogli. S filozofijo Nata ima zlasti pet članic (Portugal, Španija, Francija, Belgija in Velika Britanija) bogate izkušnje. Nagrabile so si veliko bogastva za časa svojega kolonijalnega gospostva. V osvajalnih vojnah. In kaj za vraga mi sploh še počnemo zraven pri tej raboti? Ko bi nam le ostalo nekaj tiste miselnosti (prekanjenosti) in odločnosti balkanske Jugoslavije. Kje je pokončnost, načelnost vsaj?

Naša zunanja politika je nesamostojna, je nikakršna. Vodijo jo izobraženi a nesposobni in kronično prestrašeni ljudje, ki so samo odraz stanja v državi. Svet gleda v njih podobo Slovenije in se do nas posledično tudi tako obnaša. Pa smo to podložniško miselnost v zadnjih stotih letih že nekajkrat presegli in dokazali sebi in svetu, da smo lahko, če le hočemo, najboljši in najbolj pogumni. Kdo se je prvi v Evropi postavil po robu fašizmu? TIGR- revolucionarna, protifašistična slovensko/hrvaška organizacija. Partizani leta 1941. Kje v Evropi je bilo kakšno glavno mesto ograjeno z žico? Ljubljana od februarja 1942 do maja 1945. Ogradil (+ fortifikacije) nas je italijanski okupator ( Vlada nas je kar sama ogradila na jugovzhodu države z rezilno žico, da bi preprečila vstop beguncem, ki so ušli od doma, samo da bi preživeli. Njihovi bedi je veliko pripomogel prav Nato in posledično tudi mi -sostorilstvo. Kako evropsko in krščansko! Kje v okupirani Evropi je izhajal edini dnevni časopis, ki ga je tiskalo odporniško gibanje? V Sloveniji »Partizanski dnevnik«. Kje so v Evropi potekali zadnji boji druge svetovne vojne tudi po koncu premirja? V Sloveniji na Koroškem ( Poljane pri Prevaljah ) 9.- 15. maja 1945. Tu so še partizanske bolnice,... Miru se ne da kupiti s proračunom, priskledništvom pri tem ali onem, ampak jo ohranja nekoč že slišana »aktivna miroljubna koeksistenca«. Najmanj kar si ljudje v Sloveniji zaslužimo je to, da se čimprej izpelje izstopni referendum. In kaj je še motilo novo oblast takoj po letu 1991. Različni slogani iz »svinčenih« časov, pa tudi parole, kot je recimo Smrt fašizmu – svoboda narodu. 

Spoštovani!

Na moje pismo, v katerem sem spomnil na slovenske duhovnike, žrtve nemških in hrvaških koncentracijskih taborišč, sta bila doslej dva odmeva. Moj odziv terja predvsem pismo g. Jerovška. Strinja se z menoj, da zbuja začudenje, da se slovenska katoliška Cerkev obilno spominja marsičesa, ne spominja pa se svojih žrtev na strani antifašizma; mojemu seznamu umorjenih taboriščnikov dodaja navedbe o nacističnem preganjanju slovenskih duhovnikov v mariborski škofiji. To se sicer oddaljuje od naslovne teme holokavsta, razširjenje teme bi terjalo tudi dopolnila, npr. o duhovniku, ki je umrl med mučenjem v ljubljanskem zaporu, pa o duhovniku talcu, pa o kočevarskem duhovniku, ki so ga „po nesreči“ ustrelili Italijani, medtem ko je hodil ob robu gozda in molil brevir itd. itn. O vsem tem njihova Cerkev molči.

K razlagi tega molka pa marsikaj prispevajo besede, ki jih je v Mladininem intervjuju leta 2012 izrekel zgodovinar Janko Pleterski (zdaj ponatisnjen v njegovi Knjigi pisem, Ljubljana 2017): „Med Mariborom in Ljubljano so bile ves čas razlike. Celotno slovensko Katoliško akcijo so vodili v Ljubljani. V Mariboru so se počutili nacionalno izpostavljene, ogrožene, kranjsko-ljubljanska škofija pa se je počutila bolj varno slovenska (...) Hkrati se je mlad duhovniški krog v Mariboru med seboj precej bolj diferenciral, obstajalo je veliko posameznikov, ki so se profilirali kot kritiki cerkvenega fundamentalizma. Ko so nacisti leta 1941 prikorakali v Maribor, so slovensko škofijo razumeli kot nemštvu in tudi njim sovražno tvorbo. Skušali so jo kar najbolj omejiti, škofa so osamili v njegovi palači, izgnali so praktično vse slovenske duhovnike, jih pred tem skupinsko javno poniževali. In tudi zato se je mariborski škof Ivan Jožef Tomažič, ki na politično udejstvovanje ni gledal enako kot ljubljanski, obnašal drugače. Dobro je vedel, kdo je glavni nasprotnik, ne komunisti, pač pa nacisti in vsi, ki so naciste podpirali. (...) Mariborska škofija se ni naslonila na okupatorja, od njega ni zahtevala, da z orožjem poseže v slovenske razmere. Nasprotno tistemu, za kar se je odločil ljubljanski škof Gregorij Rožman 14. oktobra 1941 v pastirskem pismu, ko je sporočil vernikom, da je ‘redna vojska’, seveda italijanska, tista moč, ki že ubija partizane ter bo obračunala s komunisti in Osvobodilno fronto.“ Pleterski torej ugotavlja, da je (okrnjena) ljubljanska škofija vztrajala na cerkvenem fundamentalizmu. Na drugem mestu (Mladina, pismo bralca 6. avgusta 2010) govori o „duš(i) naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom“, čeprav se je Vatikan po napadu na Sovjetsko zvezo odločil nasprotno temu in je Montini, kasnejši papež Pavel VI., stališče Vatikana ubesedil takole: kljukasti križ ni znamenje za križarsko vojno.

Okrnjena ljubljanska škofija se je s takimi dejanji osramotila. Imela je škofa „za lepo vreme“, ki so mu jastrebi iz njegove okolice sugerirali vse mogoče. Poleg pastirskega pisma, ki ga omenja Pleterski, je sramoten tudi akt, s katerim je svojega nekdanjega tajnika Metoda Mikuža, ki je šel v partizane, suspendiral a divinis, mu torej prepovedal opravljati obrede, a dal obenem prek stiškega opata tih namig, da tega ne kaže jemati čisto zares. Šepet na uho pač ne odtehta javnega akta!

Mariborska škofija in primorski duhovniki so prišli iz vojne nekompromitirani, v imenu nekompromitiranega dela ljubljanske škofije je poskušal spregovoriti Anton Vovk. A v politiki je obveljala slika Cerkve, ki jo je naslikala okrnjena ljubljanska škofija: zadrto antikomunistična ustanova. In še: jugoslovanska škofovska konferenca je s pastirskim pismom leta 1945 posegla v pravico javne šole, da poučuje razvojni nauk, in s tem sprožila kulturni boj; v mlinu med Cerkvijo in državo so se znašli duhovniki, ki so sodelovali v vojni na strani osvobodilnega boja. Po osamosvojitvi pa je s služenjem Mamonu izgubila moralno avtoriteto mariborska škofija, glas pa povzdigujejo tisti, ki bi hoteli iz travm boja z že dolgo poraženim sektaštvom „borbenega ateizma“ iztržiti kot rento triumfalno vladajočo Cerkev. Evangelijskega „bruna v svojem očesu“ pač ne vidijo. In zato ni dialoga in ga biti ne more. Pa bi ga moralo biti, in to o marsičem.

Prav zato pa so se znašli v praznem prostoru tudi duhovniki, ki so jih zverinsko ugonobili nacisti in pa ustaši. Pa vendar je žalostno dejstvo, da se jih prej spomni laična javnost kot pa njihova Cerkev. Ampak enako osupljivo je tudi, da ima laična javnost več simpatij do papeža Frančiška kot pa govorci lokalne Cerkve. In s tem moramo živeti. 

Spoštovani, novinar Jure Trampuš je z Lukom Mescem v intervjuju, objavljenem v 13. številki vašega tednika, poleg uveljavljenih družbeno relevantnih tematik spregovoril tudi o veganstvu in pri tem kot vprašanje podal splošno sprejeto in morda tudi njemu (se pravi novinarju) lastno prepričanje: »Tako kot politika ne sme določati, s kom naj spim, ne sme določati, kaj lahko jem.« Na prvi pogled se zdi, da je izjava branik posameznikove svobode in da predstavlja primerno reakcijo na, sicer redke, javne pozive k moralnemu premisleku našega prehranjevanja. Namreč, kaj je tisto (oziroma kdo je tisti), kar se (oziroma ki se ga) odločim dati v usta, prežvečiti in pogoltniti, je povsem stvar moje osebne izbire. Enako kot naj bi bilo to, s kom spim. Ali pravilneje, enako kot je na primer to, kakšno frizuro nosim. Pa je res?

Povsem lahko je res. Vendar mora biti za to izpolnjen najmanj en pogoj, in sicer, da tisto (oziroma tistega), kar (oziroma ki ga) jemo, smatramo za predmet ali v najboljšem primeru za bitje, katerega interesi so pomembni le do te mere, v kolikor niso v navzkrižju z našimi. Da žival ni in ne more biti predmet, se pravi neka brezinteresna entiteta, verjetno ne potrebuje dodatnega utemeljevanja, zato je vsakršno tovrstno popredmetovanje mogoče razumeti kot popačitev (zavedno ali nezavedno) v službi določenega in verjetno ne prav plemenitega namena. Žival je živo bitje in ima kot taka v svojem bistvu univerzalno in nam skupno željo po življenju, po samoohranitvi. Ko si za svoj obrok izberemo meso ali mesni izdelek, tako stopimo v odnos, v katerem se hote ali nehote odločimo bitju, ki si želi živeti, zadati smrt. In pred tem povečini tudi manj ali dalj časa trajajoče trpljenje.

Nam gre zameriti tovrstno egocentričnost? Je prav, da lasten interes postavljamo nad interes drugega bitja? Zagotovo nas večina v tem čuti določeno moralno nelagodje. Če je korist enega sploh kdaj lahko upravičeno pomembnejša od koristi drugega, je to takrat, ko gre za vprašanje preživetja. A pri jedenju živali za to v naši družbi že dolgo ne gre več. Rastlinske prehrane je dovolj, prav tako je s stališča največje svetovne prehranske organizacije (AND) le-ta za naše zdravje popolnoma zadostna. Jasno je, da se razlogi, zakaj jemo živali, tako ne nahajajo več v območju naravne nujnosti, temveč se tičejo priročnosti in užitka. Živalim se nismo pripravljeni odpovedati, ker nam njihov okus zbuja ugodje, ali ker smo takšne prehrane preprosto navajeni, sprememba pa bi od nas zahtevala trud. S tem pa se pokaže pomenljiva in skozi zgodovino že mnogokrat izkazana človekova »odlika«: ko nam ranljivost in nemoč drugih ne vzbudi sočutja in želje po zaščiti, ampak težnjo po uveljavitvi in izrabi lastne premoči, tako da smo pripravljeni na mesto njihovega vitalnega interesa postaviti naše povsem poljubne in še tako banalne želje. Tudi v primeru prehranjevanja je tako. Le malo razmisleka je potrebnega, da nam postane jasno, kako nevredno je za človeka življenje živali – proda ga že za ceno lastnega užitka in lagodja.

Je potem to, kaj (oziroma koga) jem, resnično lahko stvar povsem osebne izbire? So javni pozivi in razkrivanja vprašljive etičnosti uživanja živali zares poseg v posameznikovo intimo in njegove pravice? Ali pa je situacija pravzaprav zelo podobna tisti, ki se nanaša na vprašanje, s kom lahko spim? In ki pravi, da moja izbira ne more biti poljubna – omejuje jo namreč zahteva po spoštovanju volje drugega.

Pomembnost volje drugega pa naj se tudi tu ne meri po njegovi zmožnosti neposrednega verbalnega izrekanja. Za resničen namen zadostuje že spoznanje, kot ga je izrazil angleški filozof Jeremy Bentham: »Vprašanje ni, ali lahko razmišljajo niti ali lahko govorijo, temveč ali lahko trpijo.« 

Spoštovani, Boris Krabonja je v intervjuju, ki je objavljen v 14. številki Mladine, kot »v nebo vpijoče laži« označil izjave ministrice dr. Anje Kopač Mrak glede dviga pokojnine na 500 evrov, zato vas prosimo, da objavite naslednji odgovor.

Dejstvo je, da je bil v lanskem letu sprejet zakon, s katerim smo 52.622 upokojencem (med njimi je 33.947 žensk in 18.675 moških) zagotovili 500 evrov mesečne pokojnine, in sicer tudi v primeru, ko so ali bi imeli, zaradi nizkih plač po splošnih pravilih odmerjeno nižjo starostno pokojnino od 500 evrov mesečno. To velja za najnižjo starostno ali invalidsko pokojnino za upokojence, ki so izpolnili »polne pogoje za upokojitev«, ki so bili predpisani z vsakokratno veljavno zakonodajo v letih, ko so se upokojevali. Na ta način smo izboljšali položaj več kot 52.000 upokojencem, ob tem pa nismo posegli v veljavni sistem odmere pokojnin in tudi ne v temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja. 

Spoštovana ga. Jelka Novak Katona!

V 13. številki Mladine objavljen prispevek, naslovljen na g. Bernarda Nežmaha, je vseboval nenameren spodrsljaj, ko sem pri omembi pranja denarja namesto Nove KBM navedel SKB, za kar se opravičujem tako SKB d.d. kot tudi bralcem Mladine. 

Mogoče malce drugačen zapis ob sveže zaključenih velikonočnih praznikih; tednik Mladina je v zadnji številki objavil prispevek o sicer izjemno uspešni kampanji za odpravo baterijske reje (www.imasjajca.si), z naslovom »Baterijske kure«. V tem članku je novinar Mladine citiral stališče Uprave za varno hrano, da je „z nekaterih vidikov za dobrobit živali reja v kletki celo boljša možnost; dejstvo je, da je reja v kletkah zelo nadzorovana in da je zdravstveno stanje živali bistveno bolj obvladano kot na primer v prosti reji, kjer imajo kokoši možnost izvajanja cele palete naravnih vedenj, so pa bistveno bolj izpostavljene različnim povzročiteljem bolezni in notranjim ter zunanjim zajedavcem“. Ja, to pravi Uprava za varno hrano (z dolgim polnim naslovom Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - URSVHVVR ). V bistvu nič čudnega, če pa glede na zapis očitno primarno ščiti hrano, in ne živali. A kaj pravzaprav pravi URSVHVVR? Da je naravno okolje za živali - nevarno, saj povzroča „celo paleto naravnih vedenj“. In s tem so povedali bistvo - živali v industrijski proizvodnji niso živali, temveč - industrijska predstopnja industrijske hrane, ki jo je potemtakem potrebno čim bolj produktivno industrijsko nadzorovati in čim manj omogočiti stik z naravnim okoljem.

Pred časom je v javnost prišel članek o izjemno slabih delovnih oziroma življenjskih pogojih delavcev v kitajskih pogonih, ki sestavljajo sestavne dele za Apple; po izjemno dolgem delovniku pridejo v ogromni delavski dom, kjer jih živi po 14 v sobi. Ti delavci torej živijo v dveh baterijskih rejah - v tovarniški, kjer so podvrženi izjemno hudemu repetitivnemu, dolgemu delovnemu tempu; in potem v delavsko domskemu, kjer jih natlačijo v sobe, da se čim prej rehabilitirajo za naslednjo rundo kapitalistične baterijske reje, le da v tej industriji ne prihajajo izpod baterijskega traku jajca, temveč sijoči pametni telefoni. A kakorkoli je za koga ta primerjava nečastna, je žalostno dejstvo naslednje: v obeh primerih gre za nadzorovano baterijsko rejo produkta; v obeh primerih je industrijski proces oblikovan tako, da je nosilec produkcije čim bolj odrezan od svojega naravnega okolja, in spremenjen izključno v - baterijsko produktno enoto.

Žalostno je, da moramo brati tovrstne argumente v prid baterijski reji živali v Mladini, časopisu z dolgo zgodovino družbenega aktivizma. Enako žalostno pa je tudi, da se živa bitja tako zlahka depersonalizira in spreminja v industrijsko potrošno robo. In naj nikar nihče ne bo naiven, da smo ljudje imuni na ta proces. Pa saj so mokre sanje uber kapitalistov prav popolnoma depersonalizirane in popolnoma regulirane produkcijske enote, kajne? Ja, veliko več imamo skupnega s kokošmi, ki ujete v kletke celo življenje opravljajo eno samo produkcijsko funkcijo, kot si želimo priznati. In zato je boj za odpravo baterijske reje z vidika človeka v bistvu boj za - človečnost v človeku. 

Leta 1978 je bil v Londonu s konico dežnika v peto pičen bolgarski disident in pisatelj Georgij Markov. V konici je bila injekcijska igla, v kateri je bil smrtonosni ricin. Nikoli niso ugotovili, kdo je umor naročil in kdo izvršil. Obtožbe so seveda letele tudi na ruski KGB. Leta 2006 je po zastrupitvi s polonijem -210 (nekateri so trdili s talijem) v Londonu umrl nekdanji ruski vohun Litvinenko. Dokazov o storilcu in naročniku niso nikoli objavili. So pa javnost seznanjali, da naj bi to bila FSB, naslednica nekdanje sovjetske KGB. Sedaj se ponavlja nova oblika zastrupitve nekdanjega ruskega in britanskega vohuna Skripala in njegove hčere. To pot naj bi bil napad izveden z živčnim plinom, ki je bil razvit še v laboratorijih nekdanje Sovjetske zveze. Skripala sta po več kot mesecu dni še v angleški bolnišnici.

Ricin, polonij, živčni strup so vse proizvodi iz strogo varovanih razvojnih inštitutov iz obdobja hladne vojne. Takšne laboratorije so imeli in še imajo ne samo v Rusiji, ampak tudi v Britaniji, ZDA, Franciji in še kje. Vsi so pod državno kontrolo, dostop imajo varnostne službe, ki imajo tudi usposobljene sodelavce (tudi za izvedbo atentatov). Seveda so možne tudi razne druge zlorabe, saj se do sredstev lahko dokopljejo tudi kakšne podtalne organizacije. Izvajalce je skoraj nemogoče izslediti in vse ponikne v neznano in čas zabriše vse sledi. To je po navadi tudi v interesu držav glede na politične in gospodarske okoliščine.

Najbolj zanimivo je to, da so se navedeni atentati dogajali v državi, ki je skozi stoletja razvijala parlamentarni sistem. Že leta 1215 je nastal (v latinščini) dokument, ki nosi ime: »magna c(h) arta libertatum« in leta 1305 še pomembnejši: »habeas corpus«. Čeprav sta nastala v visokem srednjem veku, sta še danes poleg rimskega prava dokumenta, katerih načela upoštevajo še danes v državah, vladavinah prava.

Britanci so s sklepi svojega parlamenta v 18. in 19. stoletju večkrat kršili, spregledovali, »habeas corpus«. Zato ni nič kaj presenetljivo, da so ga kršili že večkrat tudi v našem stoletju, ni pa opravičljivo. Interes za to so imeli še drugi, kar velik del mednarodne skupnosti. Posledično je to rezultiralo v številnih žrtvah (samo v Iraku okoli milijon mrtvih) in v razrušenih, gospodarsko uničenih državah in še ni konec morije. Britanci so samo pomagali prižigati ogenjček, vodili so drugi, še z večjimi interesi. Nekdanji državni sekretar ZDA C. Powell je v OZN mahal z dokazi o kemičnem orožju v Iraku, potem se je pa izkazalo, da ga ni bilo. Zloraba z očitnimi lažmi! Leto in pol so številni svetovni politiki in mediji obtoževali Rusijo za vpletanje v ameriške volitve. Sedaj se pa bolj in bolj kaže, da sta to bili veliki računalniški firmi iz ZDA Facebook in Cambridge Analytica in to z ameriškimi denarci. Seveda je imela tudi Rusija prste zraven, saj je lahko vesela, če so tudi volitve v ZDA problematične.

Je pa mnogo hujše kot je napisal kolumnist dr. Miheljak. To je pokop vsakršnega pravnega reda! Z izjavami britanskih politikov (premierke in zunanjega ministra), da gre pri zastrupitvi Skripalovih za »verjetno« rusko dejanje, so VB z EU in z ZDA sprožili masovno histerijo z uvedbo novih sankcij proti Rusiji.

Slovenski politiki so imeli enkratno priložnost (še vedno), da bi svetu povedali, da nas ni zraven kadar gre za »verjetnost« in da spoštujemo veljavni mednarodni pravni red, kar se nanaša tudi na realizacijo odločbe mednarodne arbitraže o meji s Hrvaško. Nobena mednarodna pogodba ne more zavezati podpisnike, da se solidarizirajo z aktivnostmi, ki izhajajo iz verjetnostnih domnev. Pri tem ne more biti izvzeta ne EU in še manj Nato.

Izjave, ki sta jih dajala predsednik države in predsednik komisije DZ za mednarodne odnose, so milo rečeno znak neke politizacije, ki je skregana z osnovno poštenostjo in verodostojnostjo. 

Spoštovani!

V zadnji 13. številki Mladine sta na 23. strani na sredini dve sliki okostnjakov. Zlasti Janšev „prispevek“ v tujem jeziku je skrajno nemoralen; moral pa bi biti tudi kazniv. Po mojem mnenju in ne le po mojem, naj se sliki objavijo tudi v Delu in na RTV SLO. Kajti sliki sta presenetljivo podobni lažno uporabljeni sliki z italijanskimi vojaki pri streljanju na Slovence s trditvijo zdajšnjih neofašistov v Italiji, da streljajo Slovenci Italijane - pred fojbami. Ali so pred volitvami res nekaznovano dovoljene najbolj obskurne lažne novice?

V upanju objave vas pozdravljam, 

Spoštovani gospod Srečko Knafelc, v vašem odzivu na članek novinarja Bernarda Nežmaha z naslovom »Lastniki besed zmagujejo«, katerega so objavili v Mladini št. 13 / 30.3.2018, neopravičeno in neosnovano navajate banko SKB, in sicer ste zapisali: »Čeprav je gotovo tudi vam (torej, avtorju izvornega članka) jasno, da je šlo za poskus pranja denarja, je za vas z vračilom tega zgodba končana!

Pa se s tem šele začenja in tudi za vas bi se lahko, saj je obseg pranja denarja s pomočjo Đuđićeve samo preko SKB presegel milijon evrov – če vam kaj pomenijo moralna in etična načela dobrega preiskovalnega novinarstva.« Trditev, ki ste jo zapisali in poslali v objavo Mladini, in ki se nanaša na SKB, je popolnoma napačna, neresnična in škodi ugledu banke SKB, ki v zadevi in poslih ter s subjekti, ki jih navajate, ni poslovno sodelovala.

Prosimo, da ste v prihodnje pri svojih navedbah pazljivi, saj bomo v nasprotnem primeru prisiljeni proti vam uporabiti razpoložljiva pravna sredstva, tudi s prijavo storitve kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime.

Lep pozdrav.