Spoštovani, z velikim zanimanjem sem prebral članek avtorja Marjana Horvata z naslovom „Hujše zlo od holokavsta?“, ki je bil objavljen v vašem tedniku št. 12 in je posvečen slovenski premieri drame Tadeusza Słobodzianka „Naš razred“. V gradivu žal ni bistvene informacije - premiera v Prešernovem gledališču Kranj se je odvila pod mojim častnim pokroviteljstvom, pod pokroviteljstvom veleposlanika Republike Poljske. Mislim, da bi težko našli zgovornejši dokaz, da Poljski in njenim državljanom ne manjka poguma za soočenje z najtemnejšimi časi svoje zgodovine.

Veseli me, da je drama T. Słobodzianka, katere svetovna premiera se je odvila pred skoraj 10 leti na odru enega najprestižnejših londonskih gledališč, prišla tudi v Slovenijo. Upam, da bo deležna upravičenega zanimanja tukajšnjega občinstva, pa tudi, da bo navdihnila slovenske dramatike in jih nagnila k temu, da bi s pomočjo umetnosti prispevali k soočenju s tragično preteklostjo svoje domovine, pogosto „potisnjeno pod preprogo pozabe“.

Kar se tiče samega članka, mi dovolite, da opozorim na besedno zvezo, ki jo je uporabil avtor, a se z njo - ker je v nasprotju z zgodovinsko resnico - ne morem strinjati. Gospod M. Horvat namreč piše o „krivdi poljskega naroda za holokavst“, kar je krivično in za Poljake žaljivo. Izključno krivdo za holokavst nosi nacistični nemški Tretji rajh, kar sta nedavno javno priznala tudi kanclerka Angela Merkel in bivši nemški minister za zunanje zadeve S. Gabriel.

Med drugo svetovno vojno, ko se je Poljska znašla pod nemško okupacijo, ni nikoli nastala nobena uradna niti organizirana oblika kolaboracije, nacistični okupatorji pa so za Poljake predvideli samo dve možnosti: smrt („Auszurotten“ - izkoreniniti) ali preoblikovanje v ujetnike (niso po naključju zaprli vseh šol, od osnovnih do univerz). Ni bilo kvizlingovske vlade in nihče ni v imenu Poljske ali poljskega naroda nikoli sodeloval z nemškimi nacisti, na ozemlju, ki ga je okupirala Nemčija, pa je nastalo najmočnejše partizansko gibanje v Evropi ter podzemne strukture, ki so vodile uporniško gibanje.

Leta 1942 so oblasti poljske podzemne države ustanovile posebni urad za pomoč Judom - Svet za pomoč Judom, ki je deloval pod vzdevkom „Žegota“. Šlo je za edino tovrstno organizacijo v okupirani Evropi. Poljska podzemna oblast, podrejena vladi v emigraciji, je izročanje Judov Nemcem kaznovala s smrtjo.

Seveda se je veliko Poljakov - in vedno bo to preveč - odločilo za individualno sodelovanje z nemškimi okupatorji, pri čemer so se posluževali tudi sramotnih dejanj proti svojim judovskim sodržavljanom. Tega ne zanikamo in bomo vedno globoko obžalovali vsak takšen primer. Nihče pa ne more poljski državi ali celotnemu poljskemu narodu pripisati odgovornosti za holokavst. To je javno ponarejanje zgodovine. 

V Mladini, 23. 3. 2018, smo v rubriki Pisma bralcev zasledili Odprto pismo Varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer. Varuhinja človekovih pravic je podpisanim nevladnim organizacijam, ki se borijo za pravice v zvezi s spolnim izrazom in so bili prizadeti ob njenih izjavah v Svetu kapitala, prilogi Dela, pisala že 19. 3. 2018, torej takoj, ko je na naslov urada Varuha pismo prejela.

Obžalovala je, da so izjave izzvenele, kot so, in da jih ni dodatno pojasnila. Z izjavo o spremenjenih časih boja za enakopravnost, nikakor ni želela prispevati h krepitvi stereotipov in predsodkov na področju spolnih vlog, niti gibanja za enakost žensk okriviti za ‘poženščenost moških in možatost žensk’. Želela je samo sporočiti, da so se časi zaradi gibanja za enakopravnost spolov res spremenili, kar je dobro. Pa tudi to, da ima vsakdo pravico v boju za njegove pravice biti takšen kot je in mora biti kot tak v vseh družbenih razmerjih obravnavan enakopravno.

Ker je v javnosti zasledila tudi nekatere očitke, da naj se ne bi posvečala določenim vsebinam na področju spolnega izraza oziroma naj bi zavrnila pobude za svojo aktivnejšo vlogo pri odpravi sistemske diskriminacije na podlagi spola, je vse prizadete nevladne organizacije povabila na srečanje, kjer bi jih seznanila z aktivnostmi Varuha v zvezi s tem, želela pa bi tudi slišati njihova prizadevanja na področjih, ki so jih omenili.

Do srečanja bo prišlo, saj je bilo vabilo varuhinje sprejeto.

Lep pozdrav! 

Spoštovani g. Bernard Nežmah!

Kot naročnik in redni bralec Mladine spremljam tudi vaše kolumne. V principu so to zapisi, ki imajo ost obrnjeno proti “levici”, le redko se izognete pikrosti in kritičnosti na njen račun. S tem ni nič narobe, vse, kar je nepravilnega, si zasluži kritiko, s priimkom in imenom! Ob tem mi prideta na misel Demokracija in Reporter, kjer je objava “levega” avtorja enaka odkritju formule za večno življenje ...

Me pa zelo moti vaša nedoslednost pri navajanju argumentov, še posebej če škodijo ljudem, ki jih vi cenite in branite! Kot ste vzeli v 12. številki Mladine v vaši kolumni Lastniki besed zmagujejo v bran Janeza Janšo in njegovo stranko SDS! Če prav je gotovo tudi vam jasno, da je šlo za poskus pranja denarja, je za vas z vračilom le tega zgodba končana! Pa se s tem šele začenja in tudi za vas bi se lahko, saj je obseg pranja denarja s pomočjo Đuđićeve samo preko SKB presegel milijon evrov - če vam kaj pomenijo moralna in etična načela dobrega preiskovalnega novinarstva. S tem polovičnim navajanjem “golih” dejstev in ščitenjem Janeza Janše ste izničili ves trud pri sicer upravičenem “krotovičenju” župana Jankovića!

Zato vas sprašujem, g. Nežmah, ali boste šli do konca tudi v primeru g. Janeza Janše, ki je že s svojo spravljivostjo in takojšnjo pripravljenostjo “plačati” kazen, priznal, da je šlo za pranje denarja? Se vam ne zdi, da bi se morali tudi vi javno vprašati, komu je bilo vrnjeno posojilo, kje je končal ta denar? Ali pa se strinjate, da se ta stvar pomete pod preprogo?

Vam pa izrekam priznanje za pogumno ugotovitev na koncu kolumne, da gre v primeru zastrupitve ruskega agenta za medijsko in politično histerijo, saj ni ugotovljen storilec, ki bi ga lahko povezali s Kremljem in bi torej lahko bil to tudi provokator z Zahoda, ki ima vse znanje za kaj takega. Kaj je že bil povod za napad na Irak? Ali se ne išče samo povod za novo vojno? 

Državni zbor RS je 27.3.2018 na 39. redni seji prvič obravnaval predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti, predlog stranke SDS. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je bil glede na dosedanjo in aktualno prakso predlog brezpredmeten, saj želi spreminjati nekaj, kar v resnici že zdavnaj obstaja ali pa nazadnje sploh nima neke realne materije, zaradi katere bi bilo smotrno posegati v zakonodajo.

Kot je razvidno v Evidenci seje v pregledu (https://www.dz-rs.si/ ), je šlo le še za eno izvajanje protimigrantske retorike. Bistvo, ki ga zaradi offtopic razpravljanja v obrazložitvi ni enostavno izluščiti, bi bilo: „Po teh rešitvah bi se bistveno skrajšali postopki, v katerih bi morala država sprejeti odločitev, predvsem pa bi se zaostrili pogoji za možnost odložitve prošnje za azil. Vlogo za azil bi se zavrnilo po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje, če bi nekdo predstavljal nevarnost za Republiko Slovenijo, če bi bil očiten utemeljen sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje, preden je izrazil namen za vložitev vloge za azil /.../“, kot je obrazložil predlagatelj Branko Grims. Vendar sta stranki SDS in NSi govorili o vsem drugem: Islam v Evropo ne spada; Evropa (menda) temelji na judovsko-krščanski tradiciji in je v nevarnosti, da se islamizira; slovenski upokojenci imajo nizke pokojnine; v Düsseldorfu so migranti posiljevali in menda hodijo v Evropo le zato, da izvajajo kriminalna dejanja itd. Povedali so celo, da je bil menda na kongresu SMC Ahmad Shamieh. Človek, ki mu vlada iste stranke noče odobriti bivanja v Sloveniji, je bil tam? Poslanec SMC Igor Zorčič je to seveda zanikal. Njegov strankarski kolega Marko Ferluga je namero dobro povzel: „Torej, na tej zadnji redni seji Državnega zbora ponovno obravnavamo zgolj propagandni program Poslanske skupine SDS o begunski krizi. Nič novega. /.../ Gre torej za zadnji letošnji poskus izkoristiti begunsko krizo za lastno strankarsko in ideološko promocijo.“ Da je šlo le za izrabo možnosti razprave, pove statistika: “V letu 2016 smo zabeležili 1148 ilegalnih prehodov meje. V letu 2017 1930 /.../. V letu 2016 je bilo vloženih 1308 prošenj za mednarodno zaščito, ustavljenih je bilo 621 postopkov. 170 pozitivnih odločb in pa 96 negativnih. V letu 2017 1476 prošenj, ustavljenih 949 postopkov, 152 pozitivnih, 527 obravnavanih, oziroma 89 negativnih odločb“, kot je povzela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar. Torej gre za zanemarljive številke. A nič ne pomaga. Slovenija je po mnenju SDS-a z migracijami obremenjena in ogrožena par excellence ... Brezpredmetnost je utemeljil tudi Matej T. Vatovec (Levica): „Vlada Mira Cerarja v odstopu je že pred leti dosegla vse, kar je bilo še možno doseči na področju azilne zakonodaje. /.../

Pod pretvezo tako imenovanih odvračalnih ukrepov je Slovenijo naredila neprodušno, /.../. Še več, vladna koalicija je z amandmajem v zakon želela pripeljati celo protipravno določbo, da v pospešenih postopkih pritožba ne zadrži izgona. Na srečo na koncu vsaj to ni bilo sprejeto, ker je bil na seji zbora sprejet amandma Levice. Slovenija ima že sedaj eno najbolj rigoroznih in trdnih azilnih zakonodaj. Ne sprejema niti beguncev iz Sirije, raje jih deportira na Hrvaško, odstotek pozitivno rešenih prošenj se zadnjih deset let giblje okoli 6 %. Turčija je tudi za Kurde opredeljena kot varna izvorna država, vladna koalicija pa je z novim zakonom o mednarodni zaščiti možnost za pridobitev azila še dodatno zaostrila in krepko skrčila obseg pravic, nato pa še sprejela protiustavni zakon o tujcih, ki možnost vlaganja prošenj za azil celo suspendira. Koalicija je nato /.../ uzakonila masovni nadzor, vojski dodelila policijska pooblastila in za vsak slučaj na koncu še kupila vodni top. Ampak vse to je očitno za SDS premalo oziroma skrajno premalo.“ Žal je spet prišlo do točke, ko je treba opozoriti in na znanje vzeti nov primer sovražnega govora v parlamentu. Ne glede na to, če volivci dopuščajo politiko odprtih meja ali je ne, morajo prepoznati, da tovrstno delovanje na bazi ignorance do stvarnosti, na zapravljanju časa in offtopic navedbami ne koristijo niti slovenskim državljanom, za katere menda želi skrbeti stranka SDS. S tem namreč stranka kaže ravno nasprotno. Predlog je bil s 23 glasovi za in 44 proti zavrnjen, kar je spodbudno!

V obeh člankih so navedena neresnična dejstva ter podani oziroma insinuirani napačni zaključki, ki grobo prizadevajo tako pravice in interese predstavnice družbe Future For Humanity Foundation, ge. Melinde Woolf, kot tudi interese in pravice same družbe. Vsebina navedenih člankov tako v javnosti ustvarja izkrivljeno in napačno predstavo o poštenosti in zakonitosti delovanja družbe Future For Humanity Foundation kot organizatorja dogodka SDG Hackathon. Vsled navedenega tako skladno z določili Zakona o medijih zahtevamo objavo popravka v naslednjem besedilu: »POPRAVEK ČLANKOV: Kje je denar, ki je bil objavljen dne 23. 2. 2018 ter Sta bili sodnici pristranski?, ki je bil objavljen dne 6. 3. 2018.

V člankih, ki sta bila z naslovoma Kje je denar? ter Sta bili sodnici pristranski? je bilo navedeno nekaj nepravilnih podatkov.

Članek »Kje je denar?« se začne z obtožbami o prevari, pri tem pa nihče ni bil žrtev nikakršne prevare. Kot je za tovrstne dogodke običajno, so bile finančne obveznosti za vse nagrade organizatorja že pred začetkom tekmovanja SDG Hackaton, vendar pa morajo pred izplačilom nagrad skleniti tudi ustrezne pogodbe z vsemi člani zmagovalnih ekip in vsi zmagovalci morajo zadostiti določbam pogodb.

Nadalje članek prvem odstavku napačno implicira, da je bila sponzor dogodka SDG Hackaton tudi slovenska vlada, pri tem pa vlada Republike Slovenije ni bila SDG Hackaton sponzor, prav tako pa kot taka nikoli ni bila predstavljenas strani promotorjev SDG Hackatona ali predstavnikov vlade Republike Slovenije. Partnerstvo vlade Republike Slovenije je bilo omejeno zgolj na promocijo projekta in podelitev ene izmed nagrad. Pri tem poudarjamo, da je bilo v tekmovanje vključeno večje število subjektov, ki so bili vsi navedeni kot partnerji in ne sponzorji. Za tovrstne projekte je povsem običajno, da pri njih sodelujejo partnerji, ki nudijo nefinančno podporo in navedba partnerja ne pomeni, da je sodeloval kot finančni sponzor.

V naslednjih odstavkih članek napačno predstavlja izjave Nene Dokuzov kot izjave predstavnikov dogodka SDG Hackaton, čeprav Nena Dokuzov nikoli ni bila pooblaščena za dajanje izjav v imenu promotorjev SDG Hackatona in njene izjave ne morejo biti interpretirane kot izjaveSDG Hackathon.

Pristojnosti gospe Dokuzov v sklopu SDG Hackatona so bile omejene na komunikacijo s slovenskimi udeleženci v imenu organizatorja že pred začetkom tekmovanja SDG Hackaton, vendar pa morajo pred izplačilom nagrad skleniti tudi ustrezne pogodbe z vsemi člani zmagovalnih ekip in vsi zmagovalci morajo zadostiti določbam pogodb.

Nadalje članek prvem odstavku napačno implicira, da je bila sponzor dogodka SDG Hackaton tudi slovenska vlada, pri tem pa vlada Republike Slovenije ni bila SDG Hackaton sponzor, prav tako pa kot taka nikoli ni bila predstavljenasstrani promotorjev SDG Hackatona ali predstavnikov vlade Republike Slovenije. Partnerstvo vlade Republike Slovenije je bilo omejeno zgolj na promocijo projekta in podelitev ene izmed nagrad. Pri tem poudarjamo, da je bilo v tekmovanje vključeno večje število subjektov, ki so bili vsi navedeni kot partnerji in ne sponzorji. Za tovrstne projekte je povsem običajno, da pri njih sodelujejo partnerji, ki nudijo nefinančno podporo in navedba partnerja ne pomeni, da je sodeloval kot finančni sponzor.

V naslednjih odstavkih članek napačno predstavlja izjave Nene Dokuzov kot izjave predstavnikov dogodka SDG Hackaton, čeprav Nena Dokuzov nikoli ni bila pooblaščena za dajanje izjav v imenupromotorjev SDG Hackatona in njene izjave ne morejo biti interpretirane kot izjaveSDGHackathon.

Pristojnosti gospe Dokuzov v sklopu SDG Hackatona so bile omejene na komunikacijo s slovenskimi udeleženci v imenu SDG Noordung Hub-a, organizacije, ki je imenovala slovenske udeležence.

razglasitvi nagrad znatne zamude. Pri tem pa ne pove, da so bile zamude posledica obilnih snežnih padavin in udeležbe pomembnih funkcionarjev z vsega sveta, kar je rezultiralo v nepričakovanih logističnih problemih za vse dogodke na območju Davosa v času Svetovnega gospodarskega foruma. Sojenja in razglasitve zmagovalcev ni bilo moč izvesti v predvidenem času zaradi izpadov internetne povezave ter težav pri prihodu sodnikov in sodelujočih. Kot so poročali tudi mnogi mednarodni mediji, so bili pri tem prizadeti dogodki na celotnem območju Davosa. Razlogi za zamudo tako niso bili v organizacijiorganizatorjev tekmovanja temveč v višji sili, vključno z silami narave.

Članek »Sta bili sodnici pristranski?« pri tem vsebuje tudi pavšalne obtožbe o nepravilnostih pri sojenju na SDG Hackathon, kljub dejstvu, da so tekmovanje presojali neodvisni sodniki. Vsi sodniki so bili pred začetkom tekmovanja skrbno preverjeni, vsi so tudi spoštovani strokovnjaki v svojem polju dela. Prav tako so vsi podpisali izjavo o neodvisnosti. Organizator pred izvedbo SDG Hackathona o domnevnem sodelovanju gospe Nene Dokuzov s katerokoli od ekip ni imel nikakršnega vedenja, prav tako ni imel razloga, da bi v to posumil. Ocene ge. Nene Dokuzov so bile iz končnegaseštevkaocen odstranjene in tako nimajo vpliva na izbor zmagovalnih ekip.

Prav tako so v članku vsebovane navedbe, da je bila Melinda Woolf svetovalka pri tekmovalcu CHERR.IO že pred začetkom tekmovanja SDG Hackathon. CHERR.IO je bil za sodelovanje izbran s strani Noordnung Hub-a, tako kot vsi slovenski sodelujoči in Ga. Woolf z njimi pred SDG Hackathon-om ni imela nobenega stika. Melinda Woolf je svetovalka zmagovalne ekipe CHERRI.IO postala šele po razglasitvi nagrajencev, dne 1. 3. 2018. Po razglasitvi so do nje pristopili člani zmagovalne ekipe in jo prosili, da se jim pridruži na poziciji svetovalke. Pri tem poudarjamo, da Melinda Woolf z ekipoCHERRI.IOnima nikakršnega finančnega dogovora in da za opravljanje funkcije njihove svetovalke ne prejema nikakršne finančne kompenzacije.

Z ekipo sodeluje izključno kot neplačanasvetovalkain mentorica. 

Spodaj podpisane organizacije s področja varovanja človekovih pravic in posameznice_ki izražamo zaskrbljenost nad nedavnimi izjavami varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer v intervjuju Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic, ki je bil objavljen 11. marca v časopisu Svet Kapitala.

Varuhinja je v intervjuju izpostavila stereotipno dojemanje moškosti in ženskosti, ki reproducira na spolu in spolni identiteti temelječe predsodke, neenakost, diskriminacijo in nasilje.

Posebej problematični sta naslednji izjavi: “Ženske znamo biti bolj diplomatske in čustvene, pa tudi organizirane. Najboljši je tandem obeh spolov. Sami moški v vodstvu utegnejo biti pretirano tekmovalni in kdaj celo narcisoidni, same ženske pa zavistne in celo neprijetne. Tudi ali predvsem do pripadnic istega spola.” “Časi so se zaradi boja žensk za enakopravnost res spremenili in žal že srečujemo moške, ki so izgubili zdravo moškost in so poženščeni, in ženske, ki so ob prijetno ženstvenost in so prave možače.” V prvi izjavi varuhinja izpostavi posplošene značilnosti žensk in moških. Pripisovanje določenih lastnosti celotni skupini ljudi na podlagi osebne okoliščine, v tem primeru spola, je v najboljšem primeru nedostojno. Varuhinja človekovih pravic bi morala v svojem delovanju in izjavah vedno stremeti k razbijanju stereotipov in predsodkov na podlagi katerekoli osebne okoliščine in/ali njihove presečnosti.

Druga izjava pa je še posebej zaskrbljujoča, saj gibanje za enakost žensk okrivi za poženščenost moških in možatost žensk ter za izgubo “zdrave moškosti” in “prijetne ženstvenosti”, pri čemer je iz konteksta razvidna negativna konotacija poženščenosti moških in možatosti žensk. S tako konotacijo te besede za spodkopavanje legitimnost gibanj za enakost žensk uporabljajo neokonservativna gibanja, zato je neargumentirana in nereflektirana izjava varuhinje človekovih pravic še toliko bolj nevarna. Varuhinja namreč s pozicije svoje funkcije odvzema legitimnost gibanjem za enakost žensk, čeprav bi jo ravno zaradi svoje funkcije morala utrjevati.

Dodatno pa omalovažuje vse osebe, ki odstopajo od tradicionalne predstave, kako naj bi izgledala ženska in kako naj bi se obnašal moški. Izpostavljamo še, da je zaskrbljujoče tudi utrjevanje spolnega binarizma, ki veje iz izjav varuhinje, kar še dodatno reproducira predsodke ter napaja diskriminacijo in nasilje, ki jo doživljajo transspolne osebe.

Takšnih besed si v 21. stoletju ne bi smel_a dovoliti nihče, nikakor pa ne varuhinja človekovih pravic, katere delovanje bi moralo biti usmerjeno k varovanju človekovih pravic, medsebojnega spoštovanja in dostojanstva oseb.

Spodaj podpisane_i varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer pozivamo k resnemu razmisleku o vlogi, ki jo ima kot nosilka politične moči v državi, načinih, kako lahko prispeva k večji enakosti v družbi, in se zoperstavi vsakršnemu stereotipnemu, binarnemu pojmovanju spolnih vlog.

Razgovor z zgodovinarko dr. Nevenko Troha kaže, kako kompleksno, večplastno je bilo dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno. Državljanska vojna in revolucija sta bili omenjeni samo posredno, čeprav se pri revizijskih poskusih, predvsem desna politika sklicuje, da smo imeli oboje.

Aprila 1941 je vojska kraljevine Jugoslavije v Beogradu podpisala kapitulacijo s predstavniki nemške vojske. Vlada je pobegnila v tujino in potem je v glavnem delovala v Londonu. Člani begunske vlade so bili tudi Slovenci. Celotna kraljevina je bila pod okupacijskimi oblastmi (sile osi pod nemškim vodstvom). Dravska banovina je bila razdeljena na štiri dele in v vsakem delu je okupator deloval tako, da Slovencev ne bi bilo več.

Odpor je tlel povsod in z razlogom: izseljevanja družin in posameznikov, ukinjanje slovenskega pouka v šolah, indoktrinacija, napačno obnašanje nekaterih politikov (obisk Rima), itd., so prispevali k temu, da se je začel oborožen odpor. Ta odpor je takoj dobil ime OF (osvobodilna fronta) in NOB (narodno osvobodilni boj).

Begunska vlada ni nikoli podpisala nobenih dokumentov z okupatorji in formalno je bil ves teritorij, ves čas, še vedno kraljevina Jugoslavija pod okupacijo. Zavezniki, države v vojni s silami osi so imele ves čas diplomatske odnose z begunsko vlado.

Upor proti okupatorjem ni imel nobenih takšnih značilnosti kot npr.: državljanska vojna v ZDA za odcepitev južnih držav, ali španska državljanska vojna. Še manj sličnosti je bilo v primerjavi z revolucijami kot je bila francoska meščanska, ali ruska boljševistična. Skratka: bil je OF, NOB ter okupatorji s kolaboracijo.

Na angleški pritisk je bil že junija 1944. sklenjen sporazum na Visu med begunsko kraljevsko vlado in partizanskim vodstvom, ki je partizansko vojsko priznal za vojaško silo, ki se bori za osvoboditev države. Decembra istega leta je bil podpisan še »Beograjski sporazum«, ki je zagotovil oblikovanje nove jugoslovanske Tito-Šubašić vlade, ki je bila mednarodno priznana. Dejansko je pa že tedaj, pred koncem vojne, osvobojeni del Jugoslavije obvladoval Tito in tako je ostalo tudi po koncu druge svetovne vojne. Vzpostavljena je bila drugačna država kot jo je po sporazumih na Visu in Beogradu pričakoval njihov politični tvorec Churchill. 

Tako kot Jožeta Jerovška in pred njim dr. Božidarja Debenjaka, tudi mene čudi odnos Katoliške cerkve v Sloveniji do njenih duhovnikov žrtev nacizma in ustaštva. Ne čudi pa me obnašanje te cerkve do italijanskega okupatorja in fašizma. Sem pa začuden, da se v zvezi s tem tako malokrat omenja odnos med Vatikanom in fašistično Italijo. Tako bi bilo mogoče marsikaj pojasniti. Položaj Vatikana in papeštva je bil namreč vse od ustanovitve italijanske države neurejen, sam papež pa v nekakšnem hišnem priporu. Šele konkordat med Katoliško cerkvijo in fašistično Italijo je te odnose uredil z ustanovitvijo države Vatikan kot jo poznamo danes. Seveda se je Cerkev oddolžila s podporo fašističnemu režimu. V tej luči je laže razumeti podporo Vatikana raznarodovalni politiki Italije do primorskih Slovencev, pa tudi neobčutljivost Svetega sedeža za težek položaj slovenskih duhovnikov čedrmacev pod fašizmom. Temu je sledila tudi politika ljubljanske škofije, ki je položaj primorskih Slovencev in duhovnikov ni kaj dosti zanimal. Vse to se je potrdilo ob fašistični okupaciji Ljubljanske pokrajine, ko je kler do novih oblasti izkazoval kar nekakšno hvaležnost.

Po mojem prepričanju bi se popolnoma enako zgodilo tudi na Gorenjskem in Štajerskem, če bi ju zasedla Italija. Tamkajšnje duhovništvo se je obnašalo drugače predvsem zato, ker je bil odnos nacistov do cerkve in vere drugačen, raznarodovalna politika pa izjemno intenzivna in neusmiljena. Težko je tudi razumeti odnos škofa Rožmana do nemških zasedbenih oblasti po kapitulaciji Italije. Ti odnosi so bili očitno prijateljski. Nisem pa zasledil, da bi škof kdaj pobaral Nemce, kako in kaj je z njegovimi gorenjskimi duhovniki in verniki, saj je gorenjska vendar spadala pod ljubljansko škofijo. Lahko bi povprašal tudi po štajerskih duhovnikih, pa očitno ni. 

V članku „Tujcev nočemo, svojih nimamo“ v 11. številki Mladine sem p nepravilno povzel izsledke raziskave kadrovske agencije Manpower. Zapisal sem, da naj bi za leto 2018 slovenska podjetja načrtovala kar 17-odstotno rast zaposlovanja, pri čemer naj bi v proizvodnih panogah računali na kar 31-odstotno povečanje, delodajalci v gostinstvu in v logistiki pa na 19-odstotno. Kot so me opozorili v Manpower, pa te napovedi ne veljajo za celotno leto 2018, temveč le za prvo četrtletje. Po raziskavi, ki so jo objavili pred dnevi, delodajalci za drugo četrtletje napovedujejo 9-odstotno rast zaposlovanja. Za napako se opravičujem. 

Res je: ‘Žalostno je, da se po sto letih tako rekoč sami odrekamo zgodovini’, kot pravi prof.dr. Kristan. Ne odrekamo se samo zgodovini, odrekamo se tudi samostojnosti, dostojanstvu, samostojnemu razmišljanju, odločanju in zaščiti lastnih interesov.

Zelo natančna in povsem jasna pravna predstavitev dr. Kristana same ADP, poteka njenega nastajanja in nekaterih ozadij, bi morala prepričati vsakogar, ki mu je mar za državnost, samostojnost in pravno nasledstvo po Jugoslaviji, ki so temelj nastanka Republike Slovenije.

Žalostno je tudi to, da mora o tem prepričevati strokovnjake/inje s področja mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, ki so bili ali pa so še na odgovornih mestih v slovenski politiki in državnem sistemu. Žalostno je tudi to, da se nihče od mlajših kolegov/gic ter drugih ne postavi v bran zahtevi po notifikaciji ADP, molčijo tudi stranke, organizacije civilne družbe.

Pri tem pa se mi zdi, da je nujno opozoriti še na eno dejstvo, ki pa je do sedaj bilo vedno neomenjeno. Seveda ga ni mogoče prepoznati v samem besedilu ADP. Gre za dejstvo, ki je odigralo pomembno vlogo pri končni odločitvi glede opredeljevanja odgovornosti Avstrije za udeležbo v vojni. Na odločitev je pomembno vplivalo, če ne celo odločujoče (vsaj tako so še pred časom trdili dobri poznavalci nastajanja ADP), dejstvo, da je na avstrijskih državnih tleh delovalo močno odporniško gibanje, torej ni bila celotna Avstrija na strani Nemčije. To odporniško gibanje so pogajalci prepoznali v organiziranem odporniškem partizanskem gibanju Koroških Slovencev, ki je bilo kot tako med vojno edino organizirano protinacistično gibanje na avstrijskem državnem ozemlju. To dejstvo zagotovo ne diši tistim, ki so se že v samem začetku slovenskega osamosvajanja in tudi kasneje uklonili tistim avstrijskim sogovornikom, ki bi ga radi izbrisali iz avstrijske zgodovine. S tem odvzemajo dostojanstvo Koroškim Slovencem in tudi nam v Republiki Sloveniji, da je bila večina slovenskega prebivalstva na strani zaveznikov, zmagovalcev II. svetovne vojne. In to je tudi temeljno dejstvo II. svetovne vojne, in vloga ter delež večinskega slovenskega prebivalstva bi nam morala biti v ponos. Tudi Avstriji bi morala biti v ponos. 

Evropske tožbe proti tobačni industriji in propaganda za legalizacijo rekreativne rabe konoplje Uresničevanje volje ljudi nasproti neetični industriji zahteva v demokraciji prodorno delo novinarjev in strokovnjakov. V Tednu boja proti raku je Mladina kot edini medij v Sloveniji povzela po Spieglu novico o tožbah proti tobačni industriji v 17 evropskih državah. Postavlja se vprašanje, kaj ves ta čas delajo potrošniške organizacije, ki naj bi nas varovale, ostali mediji, ki naj bi delali v interesu državljanov, zdravniška stroka (o pulmologinji W. de Kanter lahko pri nas le sanjamo) in vsi ostali, ki pri tobačni epidemiji bolj ali manj gledajo vstran, pa ne bi smeli. Dejstvo, da se cigarete še vedno prodajajo, je resnična sramota moderne družbe (citat iz pri nas nikoli prikazanega dokumentarnega filma Nadie Collot). De Kanterjeva dokaže s številnimi primeri, da o cigaretah ljudje premalo vedo, predvsem pa ne razumejo vseh prevar, na katerih temelji njihova nadaljnja prodaja. Podobno je pri propagiranju konoplje, enako, kot je dim konoplje po številu strupov in kancerogenov podoben tobačnemu. Komu je v interesu, da se t.i. ‘’rekreativno’’ konopljo legalizira, da se o tem nepremišljenem eksperimentu na široki populaciji in mladostnikih odloča v parlamentu?

Nobena zdravniška stroka ni podprla tako škodljivega ukrepa, resno argumentirane javne debate o vseh posledicah sploh ni bilo. Je to pobuda nekaj domnevno mladih, zakajenih zanesenjakov, ali je za tem nekaj povsem drugega, temačnega? Res kdo verjame, da lahko zanesenjaki spreminjajo javno mnenje z večletno medijsko-propagandno kampanjo za legalizacijo te droge, vplivajo na medije, med drugim Delo, Radio Študent, financirajo vsakoletne ‘’marše’’, določene zdravstvene strokovnjake, kvazi-znanstvene inštitute in kongrese, infiltrirajo lobiste v mnoge politične stranke in s to obskurno temo dosežejo parlament? Mimogrede, ni tako le v Sloveniji, gre za globalno organizirane dogodke. Vsi ti konci se povežejo, ko ugotovimo, kdo za tem stoji: legalizacija konoplje je tobačni projekt, za njim stoji finančno vplivna tobačna industrija, o čemer sem pisal maja 2015 v reviji Zdravniške zbornice Isis. Ekspert za tobačno industrijo z UCSF Stanton Glantz je našel ekonomske študije za legalizacijo konoplje že v 70-ih letih prejšnjega stoletja.

V internih dokumentih tobačne industrije – ne gre torej za špekulacije, ampak dokazana dejstva – se vidi, da so se zanimali, koliko bi jih to stalo in kaj bi jim prineslo. Prof. Glantz, legendarni prejemnik paketa prvih internih dokumentov, ki so razkrili, za kako dvolično industrijo gre, je naslovil članek: Čakajoč na ugodno priložnost. Strinja se tudi večina strokovnjakov v FDA. Dodatni dokaz so okvirni pogoji: tobačna industrija ima surovine, proizvodne stroje, distribucijske mreže, laboratorije za kemijsko obdelavo, da bi npr. povečali zasvojljivost izdelka (vsebnost THC v konoplji je zdaj nekajkrat višja od tiste v 60-ih letih), marketinško znanje, lobiste na položajih, vpliv na medije, in seveda – 70-letne izkušnje z organiziranim laganjem. Za njih bi bila konoplja nišni izdelek v poslu prodaje trde droge - nikotina. Cigareta je le izpopolnjen pripomoček za dovajanje nikotina; a zaradi te hude zasvojljivosti je postala najsmrtonosnejši izdelek v zgodovini človeštva, ki vsak dan pokoplje 10 Slovencev in Slovenk. Peščici prinaša ogromen dobiček, državi in neštetim posameznikom pa neizmerno izgubo. V bistvu cilj tobačnikov ni nujno dejanska legalizacija konoplje, za njih je taktična mojstrovina: od končanja prodaje tobaka, kamor gre pospešeno ves razviti svet s Slovenijo vred, tudi ZDA (FDA je julija 2017 sprejela sklep o zmanjšanju količine nikotina v cigaretah na nivo, ki ne zasvoji) – preusmerijo pozornost na začetek legalne prodaje konoplje, verjetno v nekaj različicah kombinirane s tobakom … Države, kjer so dosegli legalizacijo konoplje, preštejemo na prste ene roke; pa še nekatere od teh to že obžalujejo.

Kljub velikim investicijam v propagando jim ne kaže dobro, a zmedo ustvarjajo. Kdo bo prevzel odgovornost za katastrofalne zdravstvene posledice (ne le onkološke, pljučne in srčno-žilne, tudi kognitivne) na družbi in predvsem mladih, kar bo povečana raba konoplje zagotovo prinesla? Pred kratkim so se politiki družno zgražali nad VW-jevim testiranjem na opicah in ljudeh z ogljikovim monoksidom; in pri konoplji? Dokler je bila to le pobuda političnih marginalcev, še ni bilo dramatično, ko pa se vključijo posamezniki vladajoče stranke, je vrag odnesel šalo. Vladajoča SMC se je lani zelo izkazala pri tobačni zakonodaji, a namesto hvaležnosti družbe in zdravniške stroke so dobili grozljivo kampanjo blatenja ministrice za zdravje; zdaj pa so podlegli neki drugi … Zelo dvomim, da so navedbe g. Andree-ja resnične, enako se moti pri navajanju števila podpornikov v DZ kot pri tem, da je konoplja neškodljiva. Spet se bo pokazalo, kdo bo izdal zaupanje volivcev zaradi argumentov lobistov, za profit najbolj neetičnih zaslužkarjev, in komu je mar za najpomembnejšo vrednoto: zdravje. Zdravje je in bo ostalo osnovni predpogoj za kakršnokoli svobodo družbe. Dobro preverite, kdo bo glasoval za to, da ostanete zdravi in svobodni, in kdo, da bi vas in vse prihodnje generacije zasvojili, finančno izkoriščali, in oropali zdravja. 

Zelo se strinjam z opažanji dr. Božidarja Debenjaka pod gornjim naslovom, da RKC na slovenskem javno bistveno premalo govori in se spominja številnih žrtev nacističnega terorja iz duhovniških vrst. Razlogov za to ne poznam in ne razumem. Niti ne zavrača pogostih napadov in neresnic v medijih, da je vsevprek kolaborirala z okupatorji, čeprav je bila na Štajerskem, Gorenjskem in Primorskem daleč najbolj zaveden in od Nemcev tudi najbolj preganjan del civilne družbe. Da kler RKC nikakor ne bo sodeloval z nacisti, ker je najbolj zaveden del družbe, je Gestapo zapisal tik pred vojno, v študiji o nevarnih pasteh, ki Nemce čakajo ob napadu. Zato so takoj po zasedbi v taborišče, Meljska kasarna v Mariboru, zaprli in kasneje izselili praktično vso duhovščino škofije.

Ker je usodo z njimi in drugimi najbolj zavednimi Slovenci v tem taborišču delil tudi moj oče, iz njegovega pričevanja vem, da so nacisti daleč najbolj mučili duhovnike. V mrzlih aprilskih jutrih s slano so jih gole nagnali na notranje dvorišče in jih polivali s curki mrzle vode, da jih smrdljivce očistijo! Nekateri starejši in bolehni duhovniki so dobili pljučnico in potem umrli. Teh povojna oblast in zgodovinska stroka ni nikoli prištela med najbolj zgodnje žrtve nacistov. Prava sramota zgodovinske stroke in režima pa je popolna zamolčanost Martina Gaberca, prve civilne žrtve vojne ob napadu okupatorjev na Jugoslavijo, župnika v Gornji Radgoni. Nacisti so ga v župnišču ustrelili zjutraj 6. aprila,takoj ko so prihrumeli preko mejnega mostu. Zavedali so se namreč, da bi kot velik antinacist in velik Slovenec (tako ga opisuje zgodovinar dr. Rihtarič), pri prvi maši v pridigi napadel okupatorje. Zapovedana zamolčanost je bila tako dosledna, da sem za velikega domoljuba izvedel šele pred tremi leti, čeprav je izhajal iz sosednje fare – dr. Pučnikovega Črešnjevca.

Duhovniki, žrtve nacistov, ki jih navaja dr. Debenjak, in številni drugi namerno zamolčani, vsi po vrsti pa pogubljeni, ker so bili veliki Slovenci in atinacisti, zaslužijo spoštljiv spomin tako cerkvenih kot državnih oblasti. Slednje in še posebej ZZB pa pozivam, da se s primernim obeležjem in opravičilom poklonijo žrtvam holokavsta, ki so ga komunisti zagrešili nad Romi. Čas bi že bil! 

Banka Slovenije (BS) je v odzivu na naš članek v prvi točki poudarila, da je guverner Boštjan Jazbec vodenje BS prevzel poleti 2013, posamezne težave v bančnem sistemu in postopki v EU pa so se začeli že leta 2010 oziroma 2013, in da je nato ustrezne postopke BS sprožila skupaj s finančnim ministrstvom.

Glede odgovornosti guvernerja Jazbeca bralcem pojasnjujemo, da je bil ključen izračun potrebne dokapitalizacije bank, v predkazenskem postopku pa je tožilstvo ugotovilo, da najpomembnejše odločitve glede tega izračuna ni sprejemala medresorska skupina, ki jo je vodilo ministrstvo za finance, ampak usmerjevalni odbor, ki ga je vodil Boštjan Jazbec, oziroma BS, zaradi česar je Jazbec tudi prvi osumljeni v predkazenskem postopku. BS odgovarja, da sami niso ničesar računali oziroma da so bili izračuni kapitalskega primanjkljaja bank potrjeni in pravilni. A v sodnih odredbah, ki so del predkazenskega postopka, je precej natančno popisano, zakaj se poraja sum, da sta izračun in metodologija nastajala sproti, na sestankih usmerjevalnega odbora oziroma delavnicah BS.

Trditev BS, češ da je sodelovala s kriminalisti in da je v postopkih razkrila vse dokumente, skupaj skoraj 78 tisoč strani, ali da je vse relevantne podatke (kot je metodologija) javno objavila, je v nasprotju z navedbami tožilstva. V sodni uredbi o preiskavi je na številnih mestih nesodelovanje BS pri preiskavi opisano z več primeri. Beremo, da »predstavniki BS … niso pripravili oziroma izročili … Ravno tako niso izročili …«, hkrati pa so predstavniki BS kriminalistom dajali »netočne« ali »zavajajoče« odgovore, so zapisali na tožilstvu.

Jasna Iskra iz BS je recimo kriminalistom povedala, da banka NLB ni bila seznanjena, kako je potekalo vrednotenje banke, hkrati pa so policisti ugotovili, da je NLB naročila in podpisala pogodbo o vrednotenju. Jurij Žitko iz BS je kriminalistom dejal, da so si cenilci ogledali nepremičnine v naravi, kriminalisti pa so ugotovili, da so si jih večinoma ogledali prek računalnika ali tako, da so se z avtomobilom peljali mimo.

Damjana Iglič iz BS je dejala, da so postopke vrednotenja opravile revizijske hiše, toda kriminalisti so ugotovili, da družbe revizijskih pristojnosti niso imele. Igličeva jim je povedala, da je bila metodologija znana že od prej, a se je izkazalo, da so jo sestavljali sproti.

BS v odgovoru na naš članek trdi, da se je izračun opravljal v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, a v zvezi s pogodbami z izvajalci stresnih testov kriminalisti posebej omenjajo člene, v katerih svetovalne hiše poudarjajo, da izračuni niso revizije, ki bi temeljile na mednarodnih računovodskih standardih. K temu dodajamo še: revizijske hiše so nastale na začetku 19. stoletja zaradi varovanja javnosti pred računovodskim goljufanjem. Revizijski hiši Deloitte in Ernst & Young sta leta 2013 dobili od NKBM in NLB več sto tisoč evrov za verodostojno revizijo računovodskih izkazov obeh bank skladno z računovodskimi standardi in revizija je pokazala, da imata banki pozitivni kapital. Kako sta lahko ti dve revizijski hiši (oziroma njuni svetovalni podjetji) za časa stresnih testov dobili več milijonov za to, da sta na podlagi istih računovodskih standardov izračunali negativni kapital?

O trditvi BS, da ni nikoli nasprotovala nadzoru računskega sodišča, priča sama izjava predsednika računskega sodišča. Glede trditve BS, da ne drži naša trditev, da BS pod Jazbecem ni ugodila tako rekoč nobeni od odločb informacijskega pooblaščenca, pa se strinjamo s pojasnilom BS. Naša trditev ni bila dovolj natančna. Pravilneje bi bilo zapisati: BS pogosto zavrača dostop do zahtevanih javnih informacij, navadno trdi, da »ni proračunska uporabnica, zato je ni mogoče uvrstiti med osebe javnega sektorja in zato tudi ne razpolaga z javnimi sredstvi,« s čimer pa se informacijski pooblaščenec ne strinja in meni, da je vsako razpolaganje BS s sredstvi za opravljanje zakonskih pristojnosti neločljivo povezano s porabo javnih sredstev oziroma neposredno pomeni porabo teh sredstev, to pa je že potrdilo upravno sodišče. 

Razgovor z zgodovinarko dr. Nevenko Troha kaže, kako kompleksno, večplastno je bilo dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno. Državljanska vojna in revolucija sta bili omenjeni samo posredno, čeprav se pri revizijskih poskusih, predvsem desna politika sklicuje, da smo imeli oboje.

Aprila 1941 je vojska kraljevine Jugoslavije v Beogradu podpisala kapitulacijo s predstavniki nemške vojske. Vlada je pobegnila v tujino in potem je v glavnem delovala v Londonu. Člani begunske vlade so bili tudi Slovenci. Celotna kraljevina je bila pod okupacijskimi oblastmi (sile osi pod nemškim vodstvom). Dravska banovina je bila razdeljena na štiri dele in v vsakem delu je okupator deloval tako, da Slovencev ne bi bilo več.

Odpor je tlel povsod in z razlogom: izseljevanja družin in posameznikov, ukinjanje slovenskega pouka v šolah, indoktrinacija, napačno obnašanje nekaterih politikov (obisk Rima), itd., so prispevali k temu, da se je začel oborožen odpor. Ta odpor je takoj dobil ime OF (osvobodilna fronta) in NOB (narodno osvobodilni boj).

Begunska vlada ni nikoli podpisala nobenih dokumentov z okupatorji in formalno je bil ves teritorij, ves čas, še vedno kraljevina Jugoslavija pod okupacijo. Zavezniki, države v vojni s silami osi, so imele ves čas diplomatske odnose z begunsko vlado.

Upor proti okupatorjem ni imel nobenih takšnih značilnosti kot npr.: državljanska vojna v ZDA za odcepitev južnih držav, ali španska državljanska vojna. Še manj sličnosti je bilo v primerjavi z revolucijami kot je bila francoska meščanska ali ruska boljševistična. Skratka: bil je OF, NOB ter okupatorji s kolaboracijo.

Na angleški pritisk je bil že junija 1944. sklenjen sporazum na Visu med begunsko kraljevsko vlado in partizanskim vodstvom, ki je partizansko vojsko priznal za vojaško silo, ki se bori za osvoboditev države. Decembra istega leta je bil podpisan še »Beograjski sporazum«, ki je zagotovil oblikovanje nove jugoslovanske Tito-Šubašić vlade, ki je bila mednarodno priznana. Dejansko je pa že tedaj, pred koncem vojne, osvobojeni del Jugoslavije obvladoval Tito in tako je ostalo tudi po koncu druge svetovne vojne. Vzpostavljena je bila drugačna država, kot jo je po sporazumih na Visu in Beogradu pričakoval njihov politični tvorec Churchill. 

Spoštovani!

V članku »Resničnostni šov za elite« (Mladina 16.02.2018) se avtor članka dotakne tudi teme visokih zaslužkov nekaterih nogometašev (čeprav to ni osrednja tema članka), in pri tem uporablja argumente, ki jih ne razumem.

Kot prvo, avtor omenja velikanske zaslužke nekaterih nogometašev kot nekaj negativnega.

Nogometaši so s strani lastnikov klubov plačani za igranje, torej za svoje delo. V tem smislu so nogometaši (tudi najbolj plačani) proletarci (ko potem svoje zaslužke nekam vložijo, to niso več, ampak to je že druga zgodba). Če nekaterim nogometašem uspeva, da pri pogajanjih dosežejo tako visoka plačila, potem imajo lastniki klubov verjetno že svojo računico: na njihov račun na različne načine očitno zaslužijo še veliko več. Tako imamo tukaj klasično situacijo v kapitalizmu, ko lastnik sredstev za proizvodnjo plača delavcu zgolj del ustvarjene vrednosti, presežno vrednost si pa prilasti. In del, ki ga dobi delavec, je ponavadi minimalen. Vendar so najbolje plačani nogometaši vsaj proletarci, ki so si uspeli izboriti, da je del, ki ga dobijo za svoje delo, precejšen. Ali si oni to res »zaslužijo«, ali je to »pravično« (karkoli naj bi vse to pomenilo), je irelevantno. Ti delavci so si pač uspeli pri lastnikih sredstev za proizvodnjo za svoje delo izboriti visoko plačilo. Problem torej ni v tem, da imajo nekateri nogometaši tako visoke zaslužke, ampak v tem, da si ostali proletarci (manj plačani nogometaši in večina ostalih delavcev) ne uspejo izboriti precej večji del vrednosti, ki jo ustvarijo s svojim delom.

Kot drugo, avtor omenja vir zaslužkov lastnikov klubov, da lahko tako visoko plačujejo nekatere nogometaše (»nogometaši so tako zelo plačani zato, ker tako zelo odirajo fene«). Menim, da je tako zasluženi denar s strani klubov med najbolj »poštenimi« (karkoli to pomeni). Namreč, če lahko prehrambena industrija služi na človekovi (osnovni) potrebi po hrani, in če lahko industrija oblačil služi na tem, da ljudje moramo biti oblečeni, in če lahko farmacevtska industrija služi na tem, da si ljudje želimo preživeti (to je osnovni življenjski nagon), in če lahko avtomobilska in naftna industrija služita na tem, da je v današnji (zahodni) družbi težko biti brez lastnega avta, šport ne služi na nobeni življenjski ali praktični potrebi. Človek se lahko odpove vsemu, kar navaja avtor članka (vstopnice, dresi, televizijski prenosi) in ne bo zaradi tega čisto nič življenjsko ali praktično prikrajšan. Šport sicer mogoče služi na potrebi človeka za čutenjem pripadnosti neki skupnosti (ali nekaj takega – nisem sociolog), vendar se tudi brez tega da živeti. Ljudje torej vse, kar avtor našteva, plačujejo (neposredno ali posredno) popolnoma prostovoljno, ne da bi bili v to prisiljeni zaradi kakršnihkoli življenjskih ali praktičnih potreb.

Poleg tega avtor navaja: »Argumentacije za bajno plačanost nogometašev pa so neoliberalne …« Vendar menim, da argumentacije št. 1, 2 in 3 (o št. 4 in 5 tukaj ne bom razpravljal, ker sta drugačne narave) nikakor ne spadajo v ekonomski liberalizem. Namreč, vse tri argumentacije naj bi opravičevale visoke zaslužke z minljivostjo, vloženim delom in psihičnim pritiskom. Ekonomski liberalizem pa se ne ukvarja s tem, ali so kakšni zaslužki upravičeni ali ne. Po logiki ekonomskega liberalizma si namreč vsak zasluži toliko, kolikor se mu uspe (»upravičeno« ali ne) izboriti na prostem trgu (ali je trg zares prost ali ne, je seveda vprašanje, vendar na tem mestu govorimo o konceptu ekonomskega liberalizma, ne o njegovem dejanskem izvajanju). Argumentacije št. 1, 2 in 3 bi bile kvečjemu lahko argumentacije zagovornikov (bolj) reguliranega trga, ki bi pa želeli opravičiti visoke zaslužke nekaterih posameznikov. Ekonomski liberalizem pa za visoke zaslužke ne išče opravičil. Če nekateri zagovorniki ekonomskega liberalizma opravičujejo visoke zaslužke z argumenti, kot so argumentacije št. 1, 2 in 3, potem sami ne vedo, kaj ekonomski liberalizem je. Tovrstna konfuzna argumentacija avtorja članka vsekakor ne prispeva h kredibilnosti kritike ekonomskega liberalizma. 

V članku »Junak trojke« Borut Mekina navaja, da je bil v ozadju projekta slovenske bančne sanacije 2013 neoliberalističen koncept vodenja evropske in z njo slovenske denarne politike. Mislim, da je ta ocena do neoliberalizma krivična. Neoliberalci izhajajo iz zakona trga (Sayevega zakona), po katerem vsaka ponudba ob dovolj nizki ceni dobi svoje povpraševanje. Gospodarski krožni tok se torej odvija avtomatično optimalno. V ta zakon so verjeli med »krompirjevo lakoto« sredi 19. stoletja, pa tudi na začetku gospodarske depresije 1929. Obakrat se je ta ekonomska teorija diskreditirala. Med gospodarsko depresijo in po njej je bilo prepričanje klasikov o avtomatskem in učinkovitem prilagajanju trga, tako da zagotovi optimalno delovanje gospodarskega krožnega toka, opuščeno. V obdobju hitre inflacije v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je izkazalo, da je fiskalna politika (varčevanje pri državnih izdatkih, ...) proti inflaciji neučinkovita, je vero v delovanje Sayevega zakona v svoji monetaristični teoriji »obudil« Milton Friedman. Restriktivna monetarna politika je na začetku osemdesetih let dejansko znižala inflacijo, vendar za ceno recesije.

Od nekoga, ki pri odločitvah o vodenju ekonomske politike ravna v pričakovanju avtomatičnega optimalnega delovanja trga, ni pričakovati, da bo najprej omejeval delovanje bank (zaostroval pogoje za dajanje kreditov), nato terjal veliko vlaganje kapitala v banke (dokapitalizacija), dodatno omejil njihovo kreditno aktivnost in omogočal nakup teh bank pod njihovo knjižno vrednostjo. Projekt oblikovanja slabe banke in sanacije bank iz 2012 in 2013 je bil tudi zastavljen tako, da se je s poceni prodajo terjatev bank odprla možnost lahkega prevzema privatnih podjetij, ki so bila pri teh bankah zadolžena. Ni šlo torej zgolj za razprodajo državnega premoženja. Z ekonomskega vidika, tudi glede na neoliberalistični koncept, je bil za Slovenijo ta projekt nesmiseln. So pa z njim določene strukture ustvarile precejšen profit. 

Ker je zapis Boruta Mekina z naslovom Junak trojke (Mladina, 23. 2. 2018) znova poln neresničnih, izrazito pristranskih in na delih nejasnih interpretacij avtorja o dejstvih v zvezi z bančno sanacijo, podajamo naslednja pojasnila.

Glede navedbe „Jazbec bi lahko dejal, da naša država poglobljenega nadzora ne potrebuje, ker Banka Slovenije vsak mesec dobiva razmeroma natančna poročila o obsegu slabih terjatev. A glasu seveda ni dvignil“: - Bančni sistem je od leta 2010 izkazoval izgubo (čiste izgube: 2010 -96 mio EUR, 2011 -442 mio EU, 2012 -753 mio EUR). Kapitalska ustreznost slovenskih bank je v prvih letih krize stagnirala (nasprotno je bila rast kapitalske ustreznosti evropskih bank najvišja prav v 2008 in 2009) ter se leta 2010 in 2012 spustila celo rahlo pod raven leta 2008, vlada RS kljub zahtevam BS po dvigu kapitalske ustreznosti v državnih bankah ni zagotovila zadostnega kapitala.

- Evropska komisija (EK) je 10. aprila 2013 objavila rezultate t. i. poglobljenega pregleda za Slovenijo (Macroeconomic Imbalances Slovenia 2013) z ugotovitvijo, da v Sloveniji obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja, predvsem zaradi prezadolženosti gospodarstva in podkapitaliziranosti bank, ki ne sledijo naraščajočemu obsegu neplačnikov. Izguba zaupanja na mednarodnih finančnih trgih v solventnost slovenskih bank ter v trdnost javnih financ je znatno otežila pogoje za zadolževanje bank, obrestne mere za zadolževanje RS pa so dosegle rekordno visoke ravni. - Kot odgovor na ugotovitve EK ter ob splošnem poslabševanju pogojev zadolževanja bank in proračuna je vlada RS 9. maja 2013 sprejela Nacionalni reformni program 2013-14 in dopolnitve Programa stabilnosti 2012-2016. Svet EU je 9. julija 2013 na program odgovoril s pozivom Sloveniji, naj neodvisni mednarodno priznani izvajalci izvedejo pregled kakovosti aktive (AQR) in stresne teste celotnega bančnega sistema, da se objektivno ugotovi kapitalski primanjkljaj bank.

- Stresni testi, ki temeljijo na podatkih pregleda kakovosti sredstev (AQR), so z nastankom krize postali osnovno orodje nadzornikov za celovito ovrednotenje trenutnega kapitalskega položaja in za določitev obsega potrebnih dokapitalizacij bank glede na bodoče poslovanje. Na rezultate stresnih testov in AQR se je oprla tudi Evropska komisija v postopkih državne pomoči bankam zaradi finančne krize, pri določanju obsega potrebnega kapitala (višine pomoči) ter identifikacije preteklih izgub (prispevek delničarjev in imetnikov podrejenih instrumentov). - Posledično je Banka Slovenije v okviru pristojnosti izvajanja nadzora nad bankami v sodelovanju z Ministrstvom za finance v juliju 2013 sprožila postopke za izvedbo pregleda slovenskega bančnega sistema.

- Boštjan Jazbec je prevzel vodenje centralne banke 17. julija 2013.

- Glede navedbe: „Zaradi stresnih testov // se je znašel tudi v predkazenskem postopku kot prvo osumljeni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. „:

- Glavni očitek iz ovadbe zoper štiri zaposlene v Banki Slovenije je, da so banki NLB povzročili 257.378.585,57 EUR protipravne premoženjske koristi. In sicer s tem, ko so na podlagi odredbe Banke Slovenije iz decembra 2013, ki upošteva nova evropska pravila „delitve bremen“ pri sanaciji bank, prenehale obveznosti NLB iz naslova podrejenih obveznic. Ovadbo so vložili imetniki podrejenih obveznic, predkazenski postopek še teče. Ker so omenjenih 257 mio EUR za sanacijo NLB prispevali imetniki podrejenih obveznic, so davkoplačevalci plačali 257 mio EUR manj.

- Vse ukrepe, ki jih je v okviru sanacije bank 2013 izdala Banka Slovenije, je soglasno sprejel takratni petčlanski Svet Banke Slovenije, ne guverner. Poleg guvernerja sta ovadena le še dva nekdanja člana Sveta BS. Domnevni motiv ovadenih, da naj bi NLB povzročili 257 mio EUR protipravne premoženjske koristi, pa ostaja nejasen.

- Glede navedbe: „Glavni očitek ni, da so v Banki Slovenije ob pomoči tujih svetovalcev počez, na oko in s „pavšalno metodologijo“ računali kapital bank, ampak da je Jazbec// to zapakiral v formo, le na videz skladno z mednarodnimi računovodskimi standardi. 

- Banka Slovenije v okviru skrbnega pregleda 2013 ni računala ničesar, izvedli so ga mednarodno priznani neodvisni izvajalci. Ocena dodatnih potrebnih slabitev, ki izhaja iz AQR, je bila izdelana z upoštevanjem MSRP. Tudi uraden AQR priročnik ECB iz marca 2014 (katerega smernice so bile sprejete že v času izvedbe slovenskih AQR in so bile upoštevane kot osnova za izvedbo AQR) izrecno določa, da se AQR izvede z upoštevanjem MSRP.

- Banke, vključene v skrbni pregled leta 2013, so za poslovno leto 2013 izdelale računovodske izkaze po stanju na 31. 12. 2013. Ti računovodski izkazi, katerih skladnost z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP) so potrdili revizorji (so pod nadzorom Agencije za javni nadzor nad revidiranjem), kažejo, da so banke v letu 2013 dejansko poknjižile še nekoliko višje slabitve, kot so bile ugotovljene z AQR.

- NLB in NKBM sta bili leta 2014 vključeni še v vseevropski pregled bank (pred vzpostavitvijo novega sistema nadzora največjih evropskih bank - Enotnega mehanizma nadzora). Pokazal je, da banki (celo po izdatnih dokapitalizacijah na podlagi skrbnega pregleda v 2013) potrebujeta še minimalen dodatni kapital. AQR v okviru pregleda 2014 je bil narejen na podlagi posebnega priročnika ECB, ki izrecno poudarja skladnost AQR z MSRP.

- Glede navedbe: „Za Banko Slovenije, za ECB in za Jazbeca zato preglednost pomeni grožnjo razkritja njihovih spornih ravnanj. To je danes že povsem očitno.// ECB in Banka Slovenije sta uredili, da tudi računsko sodišče ne more dobiti ključnih dokumentov.“

- Banka Slovenije je v postopkih, ki jih vodijo pristojni organi v zvezi s preiskavo očitkov o sanaciji bank, v celoti razkrila vse dokumente, povezane s skrbnim pregledom, podrobna pojasnila o pogojih izvedbe in o splošnih ugotovitvah, vključno z metodologijo, pa je tudi javno objavila. Banka Slovenije pa je nasprotovala javni objavi dokumentov, ki so vsebovali zaupne podatke in informacije o komitentih bank in o bankah.

- Banka Slovenije sodeluje z vsemi preiskovalnimi organi. Preiskovalni komisiji DZ, ki se ukvarja s sanacijo bank 2013/14 je, denimo, do zdaj predložila čez 77.900 strani različnih dokumentov.

- V zvezi s pristojnostmi Računskega sodišča je Banka Slovenije sprožila postopek preverjanja skladnosti novih pooblastil z Ustavo RS in z evropskim pravnim redom, ki kot temeljno načelo določata strokovno neodvisnost centralne banke pri izvajanju njenih nalog, kar pomeni, da so njene odločitve lahko izključno predmet presoje rednih neodvisnih sodišč, ne pa morebiti drugih državnih organov, med katere sodi tudi Računsko sodišče.

- Ustavno sodišče je 23. 1. 2018 do končne odločitve zadržalo izvajanje Zakona o Banki Slovenije v delu, ki Računskemu sodišču omogoča presojo pravilnosti in smotrnosti praks nadzora, ki jih je Banka Slovenija izvajala do 4. novembra 2014 in so vodile v porabo sredstev proračuna RS. Zakon o Banki Slovenije pa, v skladu z zadnjo spremembo Računskemu sodišču omogoča pregled poslovanja, ki se nanaša na porabo sredstev.

- Banka Slovenije ni nikdar nasprotovala nadzoru Računskega sodišča, se je pa vedno zavzemala, da je tak nadzor skladen z Ustavo RS in predpisi EU. Ureditve pristojnosti Računskega sodišča, ki so bile do sedaj predlagane, pogostokrat s temi predpisi niso bile skladne. -

- Glede navedbe: „Kakor pojasnjujejo v uradu Informacijske pooblaščenke, Banka Slovenije v zadnjih dveh letih, odkar jo vodi Boštjan Jazbec, ni ugodila takorekoč nobeni od njihovih odločb.“

- Trditev ne drži. Kot je razvidno iz registra odločb Informacijskega pooblaščenca (IP), objavljenega na spletni strani organa, je IP v letih od 2013 pa do danes zavrnil 13 pritožb prosilcev zoper odločbo Banke Slovenije, 8 je delno ugodil in s tem v večini praviloma potrdil odločitev Banke Slovenije. V celoti je ugodil pritožbam prosilcev zgolj v 5 primerih. Banka Slovenije ima zoper odločbo IP pravico vložiti tožbo v upravnem sporu. Te možnosti se je poslužila v 4 primerih, od tega je upravno sodišče v 3 primerih ugodilo tožbi Banke Slovenije, IP pa je v ponovnem postopku zahteve prosilcev v celoti zavrnil. V 1 primeru pa upravno sodišče še ni odločilo.

- Glede navedbe: „O pomanjkljivem nadzoru (nad BS) se je poleg računskega sodišča in informacijskega pooblaščenca nazadnje spraševalo tudi ustavno sodišče, ki je lani odločilo, da je zakon o bančništvu neustaven, ker ni omogočal pritožb prizadetih, ki so jih v Banki Slovenije razlastili.“ - Ustavno sodišče je oktobra 2016 soglasno potrdilo, da so členi ZBan-1, ki so bili pravna podlaga za izredne ukrepe Banke Slovenije leta 2013 in 2014, v skladu z Ustavo. Tako so bili tudi ukrepi, ki so bili bankam izrečeni z odločbami Banke Slovenije o izrednih ukrepih, v skladu z Ustavo. Je pa Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu, torej Državnemu zboru (in ne Banki Slovenije), da v 6 mesecih popravi zakon v delu, ki govori o sodnem varstvu delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih, v katerem bo sodišče presodilo, ali so pri izrednem ukrepu delničarji oziroma upniki prejeli manj, kot bi v primeru stečaja banke.

V prejšnji Mladini se mi je zgodila precej neprijetna reč, zaradi katere sem predvsem voditelju Odmevov Slavku Bobovniku dolžan opravičilo. Skliceval sem se namreč na Odmeve iz začetka februarja. A iz februarja 2017.

Šlo je za tole. Mediji so konec januarja (2018) objavili informacijo evropskega statističnega urada, češ da ima Slovenija najvišji delež slabih posojil v BDP-ju med vsemi državami članicami EU. Novica je bila dejansko predstavljena napačno ali površno – Slovenija je v EU res prva po slabih posojilih, a po slabih posojilih »vlade«, in sicer zato, ker je slaba banka (DUTB) pri nas v javni lasti. Glede na vsa posojila v državi je v resnici Slovenija na osmem mestu.

V članku sem si še najbolj »sposodil« voditelja odmevov Bobovnika, privoščljivo sem zapisal, da je na tisti dan oddajo začel izredno dramatično, z besedami »Slovenija ostaja rekorderka po deležu slabih posojil med članicami Evropske unije namreč«. A se je gospod Bobovnik spomnil, da letos teh Odmevov ni bilo. Izkazalo se je, da sem se skliceval na Odmeve iz leta 2017, objavljene na isti dan, ko je Eurostat, tudi lani torej, objavil isto informacijo, ki so jo večinoma mediji podobno (napačno) povzeli.

Seveda ni kriv Google, ki zgolj pri starejših zadetkih navaja datum, ali kak drug elektronski škrat, ampak izključno jaz sam in moja površnost, zaradi katere se gospodu Bobovniku tudi opravičujem. 

Spoštovani gospod Jager, če ne bi že od leta 1986 redno prebiral tednika Mladina, me morda ne bi tako prizadele nekatere neresnice in insinuacije, ki jih navajate v članku »Mariborska bolnišnica na intenzivni negi«. Prizadete se počutijo tudi moji sodelavci, ki se že leta iz dneva v dan trudijo, da bi Medis deloval čim boljše, kljub kroničnemu pomanjkanju sredstev.

Ali se vam zdi, da lahko trdite, da je računalniški program Medis neučinkovit na osnovi ene opombe, da manjka en kontrolni izpis (različnih kontrolnih izpisov je v Medisu nekaj sto). Uporabnik bi moral po ustaljeni poti pomanjkljivost javiti v Center za informatiko (CZI) in bi bil problem že davno rešen. Če vemo, da z Medisom redno dela okrog 1.600 ljudi (od zdravnikov, sester, administratork, do fakturnega, plansko analitskega in ostalih oddelkov), se mi zdi omemba ene pomanjkljivosti bolj pohvala kot pa graja programu. Morda ne veste, ampak Medis pokriva vso osnovno dejavnost UKC Maribor. Od sprejema pacienta, branja KZZ, vnosa obiskov, storitev, diagnosticiranja, izmenjevanja podatkov z RTG, laboratorijem, transfuzijo, nuklearno medicino … do fakturiranja (ZZZS, Adriatic, Triglav, Vzajemna, samoplačniki), priprave številnih statistik za MZ, NIJZ, WHO itd., kot tudi internih pregledov v obliki izpisov ali OLAP orodij. Vanj so vključene vse komponente eZdravja (eRecept, eNaročanje, eCepljenje, Centralni register pacientovih podatkov …). Letno se v Medis zabeleži okrog 500.000 obravnav pacientov. V Medisu so podatki o vseh obravnavah pacientov od leta 1995 naprej. Zdravniku je torej na voljo kompletna kronologija pacientovih bolezni, kar predstavlja neprecenljivo vrednost pri zdravljenju pacienta. Sistem dela po principu 24/7 vse dni v letu. Ne spomnim se, da bi že kdaj prišlo do ne planiranega izpada. Gre torej za zelo kompleksen sistem, katerega vzdrževanje zahteva ogromno vsebinskega in programerskega znanja. V Sloveniji ni veliko tako kompleksnih programov (namenjeni bolnišnicam so še trije).

Označili ste nas za »sumljivega dobavitelja groteskno zastarele informacijske opreme«, ki je »drago prodal bolnišnici zastarel program«.

Verjetno niste vedeli, da je UKC Maribor lastnik Medisa. Situacija, da je bolnišnica lastnik programa, je v Sloveniji unikum. Kombinacija sploh ni slaba, kajti v UKC Maribor je ogromno strokovnega znanja, mi pa ga znamo preliti v program. Medis uporabljata še dve drugi bolnišnici, UKC Maribor pa iz naslova lastništva dobiva določne tantieme. Kako bi lahko imela Pinna monopolni položaj, kot navajate, če ni lastnica Medisa. UKC Maribor ima v rokah škarje in platno. Lahko še naprej sodeluje s Pinno, lahko zaposli svoje ljudi, podpiše pogodbo s kom drugim, vrže Medis stran in kupi program od koga drugega. UKC Maribor se je že pred leti odločil za sodelovanje z nami zaradi najnižjih stroškov in ne zato, ker smo si všeč. Prosim, preverite na ERAR-ju, kakšni so stroški na zaposlenega v drugih bolnišnicah za primerljive programe. Če se boste odločili za poglobljeno analizo, boste ugotovili, da znašajo stroški vzdrževanja Medisa okrog 50 centov (bruto) na obravnavo pacienta.

Glede zastarelosti programa: gospod Dobnikar je lepo povedal, da so aparati stari, ampak delujejo. Tudi za Medis velja enako. V času nastanka leta 1999 je bil najmodernejši program v Sloveniji. Kasneje je bil redno vsebinsko nadgrajevan in mu v tem pogledu ne manjka kaj dosti. Za tehnološko posodobitev pa, podobno kot pri aparatih, ni bilo nikoli denarja – pač po principu: saj deluje, zakaj vlagati. Na srečo je že pred prejšnje vodstvo ugotovilo, da obstaja tveganje in je, kot dobremu lastniku pritiče, namenilo sredstva za prenovo. Ta se izvaja že od junija 2016 in bo končana junija 2020. Takrat bo imel UKC Maribor spet program, napisan v najmodernejši tehnologiji.

Še beseda o referencah, ki jih baje v vseh letih nismo uspeli pridobiti. Če navedem samo nekaj največjih podjetij: SB Ptuj, URI Soča, Slovenija transplant (povezava z EuroTransplantom), Pošta Slovenije, ZZZS, Vzajemna, Triglav, Adriatic Slovenica, Elektro Ljubljana, ELES … Toliko o tem. V petek zjutraj si spet skuham kavo in počakam na vaš »Sound cloud«, da izvem, kaj bo v novi številki Mladine.

Lep pozdrav.

V delu pamfleta Bernard Nežmah obsoja zoperstavljanje pritlehnim očitkom na podeljeni Prešernovi nagradi dvema umetnicama. Retorično vpraša »ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni?« S tem skrene pozornost od jedra problema, skrije ga za paravan pravice do izražanja mnenj. Kajti najbolj izpostavljeni »kritik umetnosti«, načelnik SDS, ne argumentira zaničevalnega odnosa do nagrajenih umetnin (recimo umetniški izraz), ampak »pravico do kritike« izrabi za strupen politični apel! Osredotoča se na »izrojeno levico« na počez, udari po SDS konkurenčni politiki tako rekoč »ad personam«. V prostaškem slogu ščuva pristaše, manipulira s čustvi volilcev, patetično dramatizira.

Uporabljene izraze in ideološko podstat tega izpada pojasnjuje Vlado Miheljak v isti številki Mladine. Ni mu kaj dodati. Toliko bolj izstopa Nežmahova vljudnostno zastrta poanta »kritike umetnosti«. Trditev, da je »očitek o nekultiviranosti odzivov na umetnici ... dobesedno deplasiran«, velja enako sprenevedanju, za kaj pravzaprav gre.

Če prevzamem stil »kultiviranega« kritika umetnosti (torej ad personam), lahko rečem, da so metode delovanja načelnika SDS pogubne - hujskanje/zastrupljanje odnosov, potvarjanje dejstev, prikrivanje izvora premoženja, izmikanje pravosodju, zloraba referendumov, itd. Venček »vrlin« ga kvalificira za največji politični balast osamosvojene Slovenije. Smrad potlačenih ali premalo raziskanih kaznivih dejanj se dviga do neba, do »kritike umetnosti« upravičen, po volji varuhov ustavnosti »nepogrešljiv za demokracijo«, pa kljub vsemu ne sedi v Dobu, ampak, žal, v parlamentu. 

V Mladini, dne 9. 2., si je Pavel Remec privoščil toliko neresnic, da moram bralcem Mladine, ki bi mu utegnili verjeti, sporočiti resnico o tem, kako je bilo s spremembo DSD v ZL-DSD. O vzrokih za spremembo ne bom pisal, saj ne želim škodovati ugledu Levice. Navesti pa moram »gola« dejstva, ki omenjenega pisca postavljajo na laž, morda tudi na kritično pomanjkanje spomina in razumevanja politike ter lastnih navedb (tvezi o »razdiralni politiki«, čeprav še vedno delujemo združevalno, in se hvali s frakcionaštvom, ki je tudi kot lastnost ene bivše članice ZL, povzročila, da: Koalicija Združena levica ni več taka, kot je uspela na volitvah 2014). Torej: V skladu z 2. členom Statuta smo o spremembi imena stranke prvič razpravljali in odločali že na 7. seji Izvršnega odbora (IO) takratne DSD, dne 22. 2. 2016. Ostali prisotni: Pavel Remec (predsednik Sveta). 3. točka: Nujne aktivnosti za zaščito položaja DSD v KZL in zaščita imena ZL. Soglasno je bil sprejet naslednji SKLEP 3: “IO DSD je sprejel sklep o spremembi imena in kratice stranke, vendar bomo o realizaciji tega sklepa končni sklep sprejeli na naslednji seji.” 8. seja IO 14. marca 2016, iz zapisnika: Ostali prisotni: Pavel Remec (predsednik Sveta DSD), Gašper Radenkovič (predsednik Nadzornega odbora DSD). Točka 2. Potrditev spremembe 2. člena Statuta. Po daljši razpravi je bil sprejet naslednji SKLEP 2: »Izvršni odbor je potrdil predlagane spremembe 2. člena statuta. Gre za spremembo imena, kratice in znaka stranke.« Itd!

Zapisnik 9. redne seje IO, »Ostali prisotni: Pavel Remec (predsednik Sveta DSD), Gašper Radenkovič (predsednik Nadzornega odbora DSD)« , točka 1. Pregled in potrditev zapisnika 8. redne, 4. izredne in 3. dopisne seje IO ZL-DSD. Sprejet SKLEP 1: Zapisniki vseh treh sej so bili soglasno potrjeni.

Zgoraj zapisano dokazuje, da Franc Žnidaršič ni »v tajnosti preimenoval stranke DSD v ZL-DSD«, prav tako pa tudi ni na seji Sveta v Trbovljah 9. aprila 2016 nikogar »postavil pred izvršeno dejstvo«. Sprememba je nastala v skladu z 2. členom Statuta stranke, s soglasno podporo prisotnih članov IO in ob prisotnosti Pavla Remca na vseh treh omenjenih sejah, zato je njegovo pisanje v celoti neresnica. Prav tako omenjeni nikoli ni nasprotoval spremembi, zdaj pa se očitno spreneveda, verjetno zato, da bi se prikupil novi stranki, podpiše pa se kot »ustanovni član« Levice. V resnici se je pridružil tistim, ki so njega in več »njegovih« leta 2014 vrgli s kandidatne liste za lokalne volitve.

Z osebkom, ki si je v »svojem« pisanju privoščil še cel kup izmišljotin, nisem polemiziral ne poleti (»kar je pričakoval«), niti ne kanim to pot. Iz DSD je namreč »pobegnil« pred izključitvijo, ker mu je članstvo Sveta, zaradi številnih kršitev Statuta in Statutarnih pravil, razveljavilo sklep o izvolitvi za predsednika DSD MOL. S »svojim« pisanjem skuša škodovati ZL-DSD in si s tem najbrž »kupuje« prizanesljivost vodstva Levice. Slednji želim vse dobro, a se mi smili, če namerava »uresničevati svoj program« s takimi ali na tak način. Najbrž ne razumejo, da takšno »pisanje« škoduje tudi njim in levici kot taki!

Zaradi prostora v cenjeni Mladini se v prihodnje odpovedujem kakršnemu koli pojasnjevanju navedb osebka, ki ga, zaradi natolcevanja in trošenja neresnic, lahko le pomilujem … Ne bom pa se odpovedal obrambi svojega dobrega imena kje drugje. 

Fake news je verjetno najbolj zlorabljena in razvrednotena fraza zadnjega leta. Ironično jo najpogosteje uporabljajo ljudje, ki so sami kreatorji lažnih novic. Jasen primer je recimo Trump, ki večino namigovanj ali celo dokazov o njegovem spornem početju odpravi z zamahom roke »Ah, ti novinarji so fake news«. Če delujejo v njegov prid so seveda pogumni glas resnice. Ali v službi resnice, če hočete. Teorije zarote, podprte s šokantnimi naslovi (vzkliki, klicaji, pretirana uporaba velike začetnice, itd.) neukega bralca hitro prepričajo v nepravičen svet, ki je nenadoma očiten razlog za njegovo slabo gmotno oz. socialno stanje. »Aha, ni čudno, da smo, kjer smo!«. Hujskanje proti državnim institucijam s širjenjem lažnih novic zgolj za nabiranje političnih točk je nevarno.

Če se vrnem k službi resnice, zelo ilustrativen primer širjenja lažnih novic je tudi nedavna objava Jožeta Biščaka, urednika (!!) tednika Demokracija in portala Nova24TV. Ob objavi slike (ameriškega) vojaka muslimanske veroizpovedi, ki je v objektiv ujet v klečečem molitvenem položaju, je pripisal: »Vas je kaj strah? Ne? Pa bi vas moralo biti! Musliman v vojašnici v Mostah v času straže opravljal molitev!«. Slika ne samo, da že na prvi pogled jasno predstavlja vojaka v ameriški uniformi, po nekajsekundnem brskanju s pomočjo funkcije Google Image ugotovimo, da je slika ukradena s portala Thislandpress.com, prikazuje pa ameriškega vojaka v zvezni državi Oklahoma. Verjamem, da je Biščakova glavna vrlina resnica in ne geografija, pa vendarle sta Oklahoma in Ljubljana-Moste oddaljeni 8700 km.

Slika ne samo, da že na prvi pogled jasno predstavlja vojaka v ameriški uniformi, po nekajsekundnem brskanju s pomočjo funkcije Google Image ugotovimo, da je slika ukradena s portala Thislandpress.com.

Šokantno je dejstvo, da je to počel urednik vodilnih desničarskih portalov, od katerega bi pričakovali vsaj malo več kompetenc oz. subtilnosti. Sploh pa bi kot veliki patriot najbrž moral poznati slovensko vojaško uniformo, mar ne? Več sreče prihodnjič, Jože.

Metod Pevec in še mnogi se motijo ter s tem povzročajo škodo. Leta 2017 je RTV Slovenija za plače in stroške stalnih sodelavcev porabila 60,9 % prihodkov in ne 80%, kot navaja bivši predsednik Nacionalnega sveta za kulturo! Če bi, hipotetično, RTV Slovenija leta 2017 ustvarila toliko prihodkov, kot jih je leta 2010, bi bil ta delež še nižji: stroški za delo bi obsegali vsega 56% vseh prihodkov. Torej, dejanski problem ni toliko v stroških dela, temveč v padcu prihodkov RTV Slovenija: leta 2010 je bilo 133,5 mio € prihodkov, lani le še 121,3 mio €. RTV prispevek se je zadnjič spremenil (znižal!) januarja leta 2012. Prihodki od komercialnih dejavnosti so se, zaradi krize in preusmeritve na druge medije, zmanjšali s 14,5 mio€ na 9,6 mio €. Kljub temu lani, po dolgih letih, nismo prodajali premoženja. Ali je narobe, da smo v letu 2017 nekaj več kot 1.000 zaposlenim, ki so jim bila zaradi dogovora med vlado in sindikati leta zamrznjena napredovanja uskladili plače? Strošek dela se je posledično povišal za 2,1% točke. Torej je dejansko treba upoštevati, da bi bil delež stroškov dela v prihodkih brez povišanja plač zgolj 58,8% in ne 60,9 %.

Vsi ti podatki so javni in so bili tudi že večkrat predstavljeni. Zato ne razumemo, zakaj in s kakšnim namenom se kar na pamet podajajo neke številke, ki niso resnične. Zagotovo pa to škodi javni RTV Slovenija, ker se jo prikazuje v neresnični, slabi luči. In če kdo, potem bi morali kulturniki pomagati krepiti, ne pa krniti ugleda največje javne kulturne ustanove v Sloveniji. Iz njihovih besed je moč sklepati, da stroški za zaposlene niso tudi stroški za program. Kaj pa ustvarjajo člani orkestrov, kamermani, voditeljice in voditelji, režiserji, producenti, montažerji, scenografi, tonyski mojstri, zaposleni v skupnih dejavnostih …, če ne programa?

Od režiserja in tudi drugih, ki sodelujejo pri nastajanju AV del, bi pričakovali, da vedo, kakšna ekipa je potrebna, da nastane film, ki ga lahko vidimo na malih zaslonih ali platnu. Res je, da se ob nespremenjenem RTV prispevku in ob povečevanju plač RTV Slovenija ni pravočasno prilagodila na poslovanje brez prihodkov od prodaje delnic, a letos se ta proces začenja. Ob tem pa se moramo soočati tudi z vedno višjimi stroški pravic za prenose športnih dogodkov.

Kakšno javno RTV Slovenija bo v prihodnje želela družba, se bomo morali v Sloveniji še dogovoriti. Dialog pa bo moral potekati ob upoštevanju resničnih dejstev in ne na osnovi pavšalnih ter zavajajočih oznak. 

G. Pavel Remec pravilno ugotavlja, da me nikoli ni videl na sestankih Demokratične stranke dela (DSD), saj nisem članica ne te ne katere druge stranke. So mi pa nekatere bližje, najbližja mi je DSD, ker poznam mag. Franca Žnidaršiča že dvajset let in vem, da se je umaknil iz DeSUS-a zaradi predsednikovih manipulacij in demagogije, ki je prav malo resnično pozitivnega naredila za upokojence. Vem, koliko časa, truda in svojih finančnih sredstev je Žnidaršič vložil v stranko DSD, vem, da se zavzema za delavske in upokojenske pravice, kakor tudi za medgeneracijsko sodelovanje, torej za pravice mladih. Za čim večjo blaginjo vseh! In to brez manipulacij za osebno korist! Program DSD je stvaren, brez puhlih fraz in obetov. In vem tudi, da je s sektaštvom prva začela poslanska skupina nekdanje Koalicije združene levice takoj po volitvah z izjavo, da združene levice zunaj parlamenta ni več. (To so objavili mediji) Odtlej so spori med skupinami, ki škodujejo levici sploh!

Škoda, škoda! Razcepljanje moči in izgubljanje časa za prepire gre na škodo tistega, za kar naj se stranke levice zavzemajo: za boljše življenje vseh in pravičnejši družbeni red!

G. Remec, pa menda ne mislite resno, da bi mene kdo lahko »prosil« (v smislu »najel«?), da naj kaj napišem namesto njega? G. Žnidaršič ima diplomo in magistraturo iz medicine, razmere na levici pa pozna bolje od mene! 

V intervjuju z gospodom Pfallerjem sem zasledila misel, da je kajenje kulturna dediščina politične levice. V nadaljevanju je možno brati še o prepovedi oziroma omejevanju kajenja kot dokazu birokratizacije družbe in sovražnosti sistema do zagotavljana užitka, možnemu premiku perspektive v našem razumevanju sočloveka in možnosti deliti užitek s sočlovekom. Po mojem skromnem mnenju je vmešavanje države v primeru omejevanja kajenja v javnih prostorih smiselno in dobrodošlo, povezovanje kajenja s kulturno dediščino levice pa absurdno.

Veliko nevarnejši kot zgoraj omenjeno reklamiranje kajenja je po mojem mnenju način razmišljanja intervjuvanca o žrtvah spolnega nasilja. Gospod Pfaller se v nadaljevanju intervjuja zahvali Catherine Deneuve in njenim tovarišicam, da so v tem lovu na čarovnike predstavile svoja mnenja, da svarijo pred pretiranim puritanstvom in se zavzemajo za pravico moških do zapeljevanja žensk. Nadalje intervjuvanec izjavlja, da so na začetku afere Weinstein nekatere znane igralke potožile, da so morale pred 20 leti za kariero trgovati s seksom, kar je bilo zagotovo zanje ponižujoče, toda zgradile so kariere, kajti Weinstein je storil, kar je bil obljubil. Po mnenju intervjuvanca je šlo za privilegirane ženske in nikakor, kot je njemu znano, ni šlo za posilstvo. In tok misli gospoda Pfalerja se še kar ne ustavi, pač pa naredi lestvico zločinov, primerja blažje primere nadlegovanja z ubogimi ženskami, ki so bile poslijene in na koncu na hitro pomete še s feministkami.

Pri nasilju gre vedno za razmerje moči, nasilje je vedno zloraba moči. Weinstein je nedvomno imel moč, vpliv, denar in zveze. Odločal je o zasedbi vlog, za katere so se s povsem legitimno igralsko ambicijo potegovale igralke. V korektnem poslovnem odnosu so kriteriji za odločitev o izboru kandidatke potrebe filma ter igralske kvalitete in potencial kandidatke. V trenutku, ko je odločevalec kot pogoj za izbor zahteval spolne usluge kandidatke, je zlorabil svojo pozicijo moči.

V družbi je kljub veliko truda in ozaveščanja na področju spolnega nasilja še vedno v veliki meri prisoten partiarhalen in šovinističen način razmišljanja, poln stereotipov in klišejev. Le-ti so večinoma silno preprosti, posamezniki se potrudijo nadeti jim pridih učenosti in sodobne razgledanosti, oboji pa so moralizirajoči, pravičniški, pokroviteljski in obsojajoči. Na tej točki se ljudem običajno utrnejo misli in postavijo že znana vprašanja, ki se vsa nanašajo na seciranje in blatenje žrtve ter opravičevanje vedenja storilca. O žrtvi povedo, saj se je strinjala, torej ne gre za posilstvo, zakaj ga ni prijavila, zakaj ni prej prijavila, saj je imela korist od tega ... Nato je možno zvedeti še veliko o slabem značaju žrtve, njenih številnih pomanjkljivostih, slabostih in življenjski zgodbi, ki potrjuje, da je itak dobila, kar si je zaslužila in je v resnici imela srečo, da jo je storilec izbral. Oziroma, kot pravi gospod Pfaller, bila je privilegirana, saj je Weinstein izpolnil, kar je obljubil.

Nadalje ljudje vedo, kako bi žrtve spolnega nasilja morale ravnati v konkretnih situacijah, kako se vesti in kakšno življenje živeti. Saj, če žrtev ne ustreza njihovim visoko zastavljenim pravičniškim in moralističnim kriterijem, ni „prava“ žrtev. Pa vendar, žrtve so običajni ljudje, s pomanjkljivostmi, slabostmi in iz različnih razlogov tudi kdaj slabimi odločitvami v življenju. To nikakor ne opravičuje storilčevo vedenje in ga ne odvezuje njegove odgovornosti za zlorabo. Če se samo za hip pomudimo pri očitku žrtvi, zakaj ni prej prijavila zlorabe. Glede na odzive v družbi je žrtev kljub podpori tudi danes še vedno izpostavljena prikritemu obsojanju, mučnim in negotovim sodnim procesom, seciranju njenega življenja, oznaki žrtve, porušenim družinskim odnosom ter psihičnim travmam ob podoživljanju zlorabe. Takšno razkritje je tvegano in težavno za žrtev, njena pravica je samostojno sprejeti odločitev, ali to zmore in sprejme.

Ponujena navidezna izbira žrtve (sex s producentom = vloga in kariera, ni sexa s producentom = ni vloge in kariere) v resnici ni izbira. Nobena žrtev ne bi smela biti v takšni situaciji, pred takšno navidezno izbiro in nato še obsojana, če jo je sprejela. Zločin je, da tisti, ki ima moč, takšno situacijo zlorabi za svoje sebične namene. In gospa Deneuve, takšna situacija ni zapeljevanje, to je izsiljevanje, manipulacija in zloraba. Zapeljevanje je, kadar se ženska lahko o zapeljivcu in zapeljevanju odloči brez pritiska in grožnje izgube kariere, za kar se kot igralka povsem legitimno poteguje. In gospod Pfaller, ni privilegij biti postavljena pred izbiro o sexu z osebo, s katero sicer niti pomislila ne bi, je pa odločitev igralke pod pritiskom in grožnjo, da je njena povsem legitimna karierna ambicija zapečatena. To je izsiljevanje, manipulacija in zloraba moči.

Zato menim, da je še posebej nevarno, ko tako imenovani znani in ugledni ljudje obračajo besede in argumente na glavo, analizirajo, secirajo, reinterpretirajo in kar je še potrebno storilcem v prid in žrtvam v škodo. Nasilje je vedno zloraba moči in s takšno pravičniško, pokroviteljsko in moralizirajočo držo družba žrtvam spolnega nasilja še vedno obrača hrbet. Žrtvi podtikati, da je z zlorabo privilegirana, storilca pa povzdigovati kot častnega, ker je izpolnil obljubo, to pa je, gospod Pfaller, sprijeno in sprevrženo. Lahko pa bi premaknili perspektivo v razumevanju sočloveka, zlasti žrtve, ki je v razmerju do storilca šibkejša?

Na koncu želim še gospodu Marcelu Štefančiču izraziti spoštovanje za članek v eni prejšnjih Mladin o knjigi Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pod vtisom predstavitev v medijih sem, misleč, da gre za zbirko narodnega blaga v obliki zapisov ljudskih običajev, prebrala njeno prvo knjigo. Ugotovila sem, da sem bila zavedena (verjetno ne namenoma), knjiga namreč vsebuje obilo zapisov težkih primerov družinskega nasilja. Zato gospod Štefančič, spoštovanje, kajti le v vašem članku sem zasledila mnenje, da gre v knjigi za zapise zločinov, ki bi jih moralo obravnavati tožilstvo in sodišče.

Spoštovana ga. Spomenka Hribar, glede na to, da ste se lotili novinarja Petra Petrovčiča v zvezi s stranko Levica, se na vaše nedobronamerno pisanje, polno spreobrnjenih resnic, moram odzvati. Pravite, da ste poznavalka dogajanja v (ZL)DSD. Čudi me, da se na novinarjeve morebitne napačne navedbe ni odzval mag. Franc Žnidaršič, predsednik (ZL)DSD, saj bolje kot on te stranke najbrž ne pozna nihče. Vendar pa volilci poznajo taktično pisanje, ko mora Franc za lep izgled sebe in svoje stranke prositi pisateljico Spomenko Hribar. Ga. Hribar, naj najprej ugotovim, da vas kljub moji dolgoletni funkciji predsednika Sveta stranke (ZL)DSD, v stranki nisem nikoli uspel srečati. Od kod torej to vaše poznavanje, naj presodijo volilci sami. O frakciji DSD (takrat okrog 25 članov), ki sem jo vodil po tistem, ko je Franc Žnidaršič v tajnosti preimenoval stranko DSD v ZL-DSD in nas na seji sveta stranke v Trbovljah 9. aprila 2016 postavil pred izvršeno dejstvo, sem podrobno pisal takoj po združitvi v Levico v prispevku »Nismo se strinjali z razdiralno politiko« (Dnevnik, 8. julij 2017). Frančevega odgovora nisem dobil. Kot tokrat, se je tudi takrat odzval nekdo drug.

Naj ponovim, da smo imeli lanskega 24. junija združitveni kongres, na katerem so se v novo stranko združili TRS, IDS in frakcija DSD, ter še nekaj civilnodružbenih gibanj iz tako imenovane 4. skupine, zlasti pa številni novi pristopniki. Zunaj nove združene stranke je namenoma ostal Franc ter samozvani vodje tako imenovane 4. skupine, ki sedaj skupaj izigravajo kvazi povezovanje na levi z edinim ciljem – razdrobiti volilno telo ter ošibiti Levico. Prilastitev imena je Franc izvedel v dogovoru z njimi, v zameno za financiranje projektov (kako, ostaja odprto, saj 4. skupina ni razpolagala z enotnim TRR), in s tem prekršil dogovore ter sam koalicijski sporazum Združene levice.

Franc je poznal, kaj pomeni miniranje, ko je nekoč na Svetu DSD razložil: »Ker se s predsednikom DeSUS nisva razumela, sem hotel prevzeti stranko. Sklical sem vse predsednike odborov, ti so prišli v Ljubljano. Jaz sem jim predlagal, da prevzamem stranko, predsedniki se s tem niso strinjali, jaz pa sem vzel aktovko, odšel domov in v Trebnjem ustanovil DSD.« Naraščajoče nestrinjanje članstva stranke pod Frančevim vodstvom, ki jo je samovoljno preimenoval in privatiziral skupno utečeno ime v lastne namene, je pripeljala do oblikovanja frakcije DSD pod mojim vodstvom. Najprej smo se povezali s TRS in se dogovorili za prestop k njim, da bi tako pripomogli vsaj k delni izpolnitvi volje volilcev in volilk po združitvi celotne koalicije. Pod enotnim imenom Levica smo postali prepoznavni in na tem poslej skupaj gradimo.

V Levici lahko delujemo vsi, ki želimo delati za uresničenje naših programskih načel: pravice do dela, do socialnega blagostanja, do vladavine prava, do čistega okolja in zadovoljnega, človeka vrednega življenja. Zato se nam s Francem ni potrebno ukvarjati. Pričakovanja volilcev so velika, zato gre Levica naprej! 

Prispevek govori o sankcioniranju romskih staršev, ki ne pošiljajo otrok v osnovno šolo.

Leta 2015 smo že brali, da je v naselju Kerinov grm v krški občini do 1. decembra 2015 obratoval romski vrtec, financiran z evropskimi sredstvi, kamor so starši vodili v vrtec otroke redno in samostojno! Lahko bi se v državi vprašali, kako to, če smo večinoma navajeni na odpor do institucionalnega vzgajanja romskih otrok s strani romske skupnosti. Odgovor je verjetno v tem, da je vrtec samo »romski«, v takem jeziku. Kaj pa »romske osnovne šole« oziroma posamezni oddelki v rednih šolah? V Krški občini je finančne podpore iz EU sredstev konec in so takrat začasno ustavili obratovanje romskega vrtca.

Ob branju poročanja o prisilnih ukrepih za šolanje, o obratovanju in zapiranju vrtca, in o zahtevah po rušenju naseljenih črnih gradenj romskih družin, kar je sedaj Ustavno sodišče ustavilo, sem se spomnila na oddaljeno obdobje urejanja romskega vprašanja v občini Novo mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, s področja naselitve in zaposlitve romskega prebivalstva, ter šolanja njihovih otrok. Še posebej me je na to spomnila neka citirana izjava v članku o težavah v Krškem, in sicer »da bi morali zaselke razdeliti med slovenske vasi«.

Prav na tak način se je tedaj občina Novo mesto lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, namreč, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš, in vanje skušala naseliti Rome. Zadeva ni uspela, pojasnilo je bilo podano, češ, da so »se predstavniki romske skupnosti pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid« – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja (redke zaposlene Rome so ostali iz skupnosti tudi pretepli, če ni šlo drugače, kot smo tedaj slišali v javnosti), prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

V objavi diplomske naloge z naslovom Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli (2012, diplomsko delo) ga. Ana Mauko opisuje: »pri romskih otrocih se pojavi prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci sprejeli in osvojili. Nekatere šole so prilagodile svoje učne programe, da bi romskim otrokom zagotovile boljši uspeh.« Iz opisa je bolj ali manj razvidno, da se ves pouk teh otrok dogaja samo v slovenščini, pa tudi večina težav pri njihovem poučevanju iz tega izvira.

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja. Stalno naseljeno prebivalstvo se je v svojem razvoju spreminjalo, romska skupnost je pa ostala izven vsega, tudi brez starih »cesarskih« dovoljenj, in brez novih dogovorov o bivanju na istem območju, vseskozi v trendu »prisilne asimilacije«. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Kar se »nomadstva« tiče v krajih Severne Afrike (Alžirija, in sosede) za njihova nomadska ljudstva to danes uradno uredijo, tudi z vključevanjem v šolski sistem vred. 

Spletni portal Fran, ki združuje različne jezikovne priročnike, med katerimi morda izstopajo Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis in Slovenski etimološki slovar, je zelo uporabna spletna stran. Ni pa prav jasno, zakaj se, če v medijih pride do jezikoslovja, govori in piše skoraj vedno in povsod vsaj spotoma še o tem. Čudi tudi Mladinino predstavljanje zadnjega neizbora tega portala za sofinanciranje v vrednosti 36.177,20 kot potencialno usodnega za ustanovo, katere letni proračun je verjetno sicer okrog milijon evrov (točnega podatka nimamo, a seštevek stvari, ki se tam izvajajo, privede do takega zneska). Pokazatelj resnega narobe sveta pa je poskus argumentacije neprimernosti neizbora konkretnega projekta z nagrado, ki jo je nedavno prejel vodja tega portala – namreč Delova osebnost leta (št.3, št.4).

Delova osebnost leta je nagrada, ki jo iz predizbora novinarskega uredništva Dela izglasujejo bralci taistega časopisa in kot taka z ocenjevanjem strokovne teže dosežkov posameznikov ali projektov ne more imeti prav nikakršne zveze. In še toliko manj zveze ima lahko potem taka nagrada z neko konkretno prijavo za konkreten razpis. So morda v prejšnjih letih izbrane osebnosti leta avtomatično dobivale še odobrene strokovne projekte na razpisih ministrstev, državnih agencij in podobno? Če bi bralci Dela za osebnost leta izmed nominirancev izbrali recimo pediatra Marka Pokorna, bi morala biti morebitna prijava Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana na kak strokovni razpis Ministrstva za zdravstvo ali pa Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS zato avtomatično izbrana v financiranje pred drugimi prijavljenimi projekti? Se je izbira primerljivih strokovnih projektov kadarkoli vršila preko merjenja popularnosti prijavitelja v splošni javnosti oziroma med novinarji in bralci posameznega časopisa? Bi bilo smiselno kar vse nominirance, pri katerih je to lahko relevantno, nagraditi z avtomatičnim izborom na prvem naslednjem strokovnem razpisu na njihovem področju? Natečaji, kot je Delova osebnost leta, imajo v družbi gotovo svoje mesto; vendar ocenjevanje strokovnih kompetenc, smiselnosti, relevantnosti in izvedljivosti na strokovne razpise prijavljenih projektov res ne more biti stvar časopisnih novinarjev in njihovih bralcev. Tega se verjetno zavedajo tudi v Delovem uredništvu, zato izpade Mladinin poskus izpodbijanja kredibilnosti odločitve strokovne razpisne komisije Ministrstva za kulturo s sklicevanjem na zmago enega od prijaviteljev na natečaju za Delovo osebnost leta precej neresno, ali pa kar navijaško. Opozarjanje na nepravilnosti v funkcioniranju družbe, vključno z opozarjanjem na morebitne nepravilnosti pri raznoraznih razpisih, je seveda ena zelo dobrodošlih nalog medijev. A z dokazovanjem nepravilnosti pri izboru na strokovnem razpisu preko sklicevanja na uvrstitev na dogodku, kot je Delova osebnost leta, postane kredibilnost grdo kompromitirana.

Kaj natančno je konkretni neodobreni projekt predlagal, sicer v Mladininih in drugih nedavnih objavah ni javno razloženo. A glede na to, da dobiva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (sodeč po Mladini, spletni strani SICRIS in drugje na spletu dostopnih podatkih) kar nekaj drugih sredstev, ki niso izrecno omejena na stvari nepovezane s portalom Fran, ni prav jasno, kje zares tiči problem. Mladina v letošnji št. 2 (http://www. mladina.si/183703/ministrstvo-obzaluje-da-zaradi-omejenih-sredstev-ne-bo-moglo-podpreti-slovarskega-portala-fran/) recimo poroča, da je omenjeni inštitut v letu 2017 pridobil 880 tisoč evrov za projekt Spletni portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, kjer je povezava s spletnim portalom Fran (Franček bo različica Frana) več kot očitna. Sodeč po podatkih na strani SICRIS pa Inštitut letno prejema tudi 11,7 FTE (full time equivalent) vreden program Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS, katerega vodja je K. Ahačič in ki po opisu na strani SICRIS vključuje tudi tematike, ki so neposredno vezane na portal Fran. K temu bi lahko dodali še en FTE, saj zaradi velikosti tega programa Inštitut vsako leto pridobi tudi enega mladega raziskovalca. Če znotraj takšne inštitucije in tolikšne količine sredstev niso zmožni sami določiti nekaj sredstev tudi za spletni portal Fran, se zdi, kot da se njim samim Fran pravzaprav ne zdi tako pomemben, kot se ga nedavno, tudi preko izjav predstavnikov Inštituta, predstavlja v medijih. V kolikor pa Fran vendarle je tako pomemben, bi moral biti pomemben tudi za Inštitut in bi se torej zanj morali zavzeti tudi znotraj svoje organizacije in morda nekaj sredstev prerazporediti iz po njihovem torej relativno manj pomembnih dejavnosti na tiste najpomembnejše.

Ne nazadnje pa je nedavno neprenehno medijsko omenjanje Frana kot tako prelomnega dosežka malo nenavadno tudi v luči tega, da je Fran, kljub vsem svojim kvalitetam, vendarle tudi razmeroma naravno nadaljevanje Inštitutovega portala BOS (http://bos.zrc-sazu.si/). Pomenljivo je, da je portal BOS vsaj pretežno verjetno vzpostavil en sam Inštitutov sodelavec, njegovi prvi deli (mdr. Slovar slovenskega knjižnega jezika) pa so bili postavljeni že leta 2000. Glede na to letnico bi v kontekstu ustanove, kot je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, vzpostavitev portala, kot je Fran, pravzaprav smeli pričakovati tudi že kaj prej kot leta 2014. 

V zadnji Mladini Peter Petrovčič v zapisu (Združena) Levica navaja trditve, ki niso v skladu z dejstvi - posebej kar zadeva Koalicijo strank Združene levice in osebno g. Franca Žnidaršiča. Čeprav ne aktivno, bolj od strani spremljam politiko, Žnidaršičevo delovanje pa že desetletja in mi je zato DSD od vseh strank najbližja, prosim za objavo mojega poznavanja in oceno dejstev, ki drugače odslikavajo stanje in vzroke zanj!

Že na fotografiji stoji napis »Odpisana Janko Veber (nekoč SD) in Franc Žnidaršič (nekoč DeSUS) bosta z imenom nove stranke na volitvah malo zavajala volivce«, kar je zlonamerno »predvidevanje« - in preprosto ni res: Franc Žnidaršič je iz stranke DeSUS izstopil skupaj z Vilijem Rezmanom, ker sta želela ohraniti pokončnost in verodostojnost pred volivci, na katere se je obračal tedanji »šef« stranke - ki mu je bil na mar predvsem lastni in interes »kupljenih« podpornikov (s članstvom v upravah in nadzornih svetih raznih državnih družb in zavodov). Žnidaršič na zadnjih volitvah ni kandidiral, kar pa ne pomeni, da je »odpisan! Na kateri listi bo kandidiral Veber, ne vem.

Pod takim naslovom - (Združena) Levica - pa je tako rekoč vse zapisano izraz nepoznavanja dejstev in dejanske narave odnosov, vzrokov in posledic, ki so povzročili, da na zadnjih volitvah uspešne Koalicije ZL, kakršna je bila tedaj - ni več! Ne verjamem, da gre za hoteni (čeprav v Mladini ne prvi) poizkus škodovati polovici članic Združene levice, ki ostaja zvesta povezovanju (to je ZL-DSD in 4. skupina civilnodružbenih gibanj ter posameznikov ) oziroma pomagati z glasovi separatistično nastali Levici, ki je dejansko »olastninila« skupen volilni rezultat vseh štirih.

Ne drži zapis: »Koalicija strank pod imenom Združena levica, ki je na zadnjih volitvah dosegla lep uspeh, se je pred časom preimenovala v Levico«! Resnica je drugačna: v Levico sta se združili bivša IDS in TRS, obe celo brez večinske podpore članstva lastnih strank (iz obeh je skupaj izstopilo - zaradi nedemokratičnega delovanja vodstev - več sto in članov in članic, največ iz IDS ). Še več, celo brez večinske podpore njihovih Svetov (zagotovo to velja za TRS). Levica je dejansko nastala iz polovice Koalicije ZL in ne iz tiste, »ki je na zadnjih volitvah dosegla lep uspeh«!

Prav tako ne drži, »da je del nekdanje koalicije, ki se ni več videl v novi stranki, ime Združena levica prvi registriral«. Ime Združena levica je k svojemu legalno registrirala samo Demokratična stranka dela! O tem je bila javnost že nekajkrat obveščena: da je stranka to naredila zato, da v prihodnje ne bo več sporno vprašanje, kdo je (bil) združena levica in kdo vse je zaslužen za uspeh na zadnjih volitvah, saj bi takratna Koalicija (če bi bili v njej le IDS in TRS) brez tedanje DSD in 4. skupine - »pogorela«. Ker pa je poslanska skupina takoj po volitvah zapisala: da »združene levice po volitvah zunaj parlamenta ni več«, je DSD z dopolnitvijo imena zagotovila svoj obstanek - in to z vso pravico do imena, ki je bilo skupno in bi ga na enak način lahko registrirali tudi IDS in TRS, denimo v ZL-IDS in ZL-TRS, kakor smo to storili v ZL-DSD. Jasno pa je, da tistim, ki so odšli iz Koalicije štirih (!) ime ne pripada več in so si morali izmisliti drugega. Kar zadeva zapis, »kdo se je kje videl«, pa tole: nove stranke tedaj, ko so imenu DSD dodali in registrirali še ZL, še ni bilo! Prav tako ne kakršnega koli dogovora o možni združitvi v novo skupno stranko (čemur je kasneje nasprotovala večina članstva IDS, ki je iz nje odšla), ZL-DSD in 4. skupina pa kasneje k združevanju nista bili povabljeni. DSD je predlagala pogovor o tem, a se ga »tovariši«, ki so nato ZL zapustili, niso želeli niti udeležiti. IDS in tedaj tudi TRS sta že v letu 2016 zahtevali izključitev 4. skupine, čemur je DSD ostro nasprotovala in je zato lahko v nadaljevanju pričakovala /ne/delovanja Koalicije, in izrinjenje DSD, ki se v nobenem trenutku ni pokorila diktatu, samovolji, ignoranci in »lastninjenju« rezultatov štirih s strani IDS; TRS se ji je podredil šele po prevzemu predsedništva s strani poslanke, saj je soustanovitelj in poslanec Matjaž Hanžek zaradi takšnih ravnanj IDS izstopil iz lastne stranke in poslanske skupine.

Ja, obstajala je možnost nastanka skupne stranke z imenom Združena levica, a le v zasedbi članstva vseh štirih, ki so uspele na zadnjih volitvah! Ob primerni širitvi s podobno mislečimi strankami (denimo: Solidarnost Pirati, Socialisti, in civilnodružbena gibanja - njih več sto), bi na volitvah, ki so pred nami, - lahko dobila lep rezultat!

Netočen (da ne rečem že kar natolcevanje) je tudi zapis: »Nekdanji poslanec DeSUS pa gre ponovno na volitve«. Kot rečeno, na zadnjih volitvah Žnidaršič ni kandidiral in nikoli ni izjavil, da bo na naslednjih kandidiral. Kolikor vem, tudi poslanec Janko Veber do 16. t. m. ni prestopil v DSD.

Sem naročena na Mladino, redno jo berem, večinoma z zanimanjem in zadovoljstvom! Če ne bi bilo v obravnavanem članku zadnjega zapisa: »če želite ponovno dati glas Združeni levici, obkrožite Levico«, se ne bi oglasila! Ta stavek bi bil nepristranski samo v primeru, če bi Levica dejansko nastala iz vseh štirih članic tedanje Koalicije, kar pa se predvsem zaradi sektaštva IDS ni zgodilo. Ker pa tudi oni v marsičem razmišljajo podobno kot v še vedno živeči Koaliciji Združena levica, želim, da na volitvah uspe in skuša kaj narediti, ne pa predvsem všečno govoriti!

DSD-ZL vidim v vsem njenem delovanju v preteklosti do danes kot stranko, ki ne opleta enkrat levo, drugič desno, ampak se svojega Programa in predvolilnih obljub v korist volivcev v svojem prizadevanju dosledno drži, zato jo podpiram in njeno delovanje tudi najbolje poznam. Navijanje za »Levico« vidim kot škodljivo pomoč sektaštvu znotraj levice sploh – ki je tako in tako šele na začetku svojega vplivnejšega nastopa.

Manjše stranke redko pridejo v medije, zato je netočno in zavajajoče poročanje in omalovaževanje ene izmed njih - DSD-ZL - toliko bolj neprimerno!

Če je država ujeta v neko ideologijo, izvajalci oblasti niso več suvereni in neodvisni v svojih odločitvah in to se potem odrazi v zaključkih, ki so ali pa niso dobri za državo. Dolgoročno pa pomeni, vedno in povsod, da se ideologija lahko sprevrže v diktatorski režim. To se vidi zelo nazorno v pretekli zgodovini, ko so posamezne ideologije povzročile prave tragedije: kolonizacija nerazvitih držav, proletarska (socialistična, komunistična) revolucija, fašizem, nacizem, današnje verske diktature (Islamska država, Iran) v nekem smislu celo sedanja neoliberalna indoktrinacija.

Države, ki so se izognile ideološkim pastem, so ohranile visoko stopnjo demokracije, razvoja, tudi z dosledno sekularnostjo državnega delovanja.

Dr. Cerar se je, kot profesor ustavnega prava slabo odrezal prav na njegovem strokovnem področju. To se zelo nazorno vidi iz ukrepanja in ne-ukrepanja. Začel je s takšno politiko, takoj ko je sestavil vlado. Potrebno mu je pa priznati pomembno lastnost, politično sfero je vedno poskušal umirjati, vendar je bila cena vedno visoka, previsoka. Pravna država je zato na slabših nogah. Sekularnost se je kar nekam izmuznila. Z dosledno politiko bi se lahko izognili mnogim pastem, tistim z levičarske kot desničarske strani. Če bi bila sekularnost osnova, ne bi mogli on in drugi državni predstavniki pristajati na kakršnokoli uravnoteževanje. Na prvi pogled simpatična udeležba najvišjih državnih predstavnikov pri katoliških verskih svečanostih kaže na njihovo neobčutljivost za dosledno spoštovanje ustavnega določila o ločenosti države od verskih skupnosti? Verske skupnosti so del civilne družbe in z njimi morajo sodelovati, vendar nič drugače kot delajo z ostalimi. Verska pripadnost je osebna in ne državna zadeva.

Vsaj dva dosedanja ustavna sodnika sta pokazala, da se da delovati pravično, na strokovni osnovi, čeprav sta izhajala, eden z levičarske, drugi iz desničarske strani. Torej je problem v načinu izbora ustavnih sodnikov. Mešetarjenje s političnimi veljaki pripelje do nazorskega uravnoteževanja na račun strokovnosti in pokončnosti, saj so izbrani sodniki nekako odgovorni svojim predlagateljem.

Na žalost se takšnem načinu izbora uklanjajo tudi poslanci. Vsak kandidat za ustavnega sodnika ima svojo strokovno in politično preteklost in pri presoji je najprej odpovedal predlagatelj. Profesorji ustavnega prava so pa ob takšnem izboru kandidatov premalo odzivni, s predsednikom sedanje vlade vred. Zato bomo imeli, vsaj nekateri državljani v delovanje US dvome, ki se bodo odražali tudi v širši javnosti.