Najprej je prav, da se poklonimo milijonom žrtev fašističnega antisemitizma, med njimi tudi pomorjenim našim državljanom judovskih korenin. A spomin na to neizmerljivo hudodelstvo, katerega največji del se je dogajal v koncentracijskih taboriščih, nam obenem prikliče pred oči tudi preko 13 tisoč slovenskih jetnikov nemških taborišč, ki so trpeli in bili ubiti marsikje skupaj z judovskimi žrtvami (spomnimo se le tržaške Rižarne); ne gre pozabiti tudi ustaškega Jasenovca. Spomini pa so lahko različni. Ljubljanski nadškof se je npr. letos spomnil predvsem na žrtve povojnih pobojev. Odkar pomnim, pa se RKC še nikoli ni javno spomnila svojih duhovnikov, ki so bili žrtve nacističnih in ustaških taborišč ali pa programa nacistične „evtanazije“. Naj jih nekaj naštejem kar po letih in KZ:
1940 Oranienburg
25. julija Jožef Pollak (LJ) *1874 posvečen 1896
1942 Dachau
6. avgusta Janez Hornböck (MB, dekan in župnik v Mežici) *1874 p. 1901
1942 Jasenovac
pred 20. sept. Franc Rihar (LJ) *1909 p. 1934
30. sept. Jakob Sem (MB, kaplan v Halozah)
*1908 p. 1931
17. okt. Janez Kodrič (MB, ž.upr. Pišece)
*1897 p. 1924, zaklan (in vržen v Savo)
17. okt. Franc Grobler (MB, žup. v Halozah)
*1892 p. 1916, zaklan
17. okt. Janez Rančigaj (MB, žup. Sv. Peter pod Sv.G)
*1893 p. 1917, zaklan
17. okt. Franc Kač (MB, kapl. v MB)
*1907 p. 1934, zaklan
1943 Dachau 2. febr. Janez Messner (MB žup. Radlje)
*1890 p. 1914
14. maja Kerubin Tušek (OFM)
*1876 p. 1900 aretiral gestapo 28.1.1943
1944 Müncheberg
Janez Gnjezda (LJ, žup. Velika Dolina, izseljen)
*1871 p.1895
1944 Dachau
20. febr. Mirko Vekjet (TS-KP žup. Boljun) *1902
1944 Jasenovac
12. dec. Franc Orešnik (MB, kapl. MB) *1910 p. 1932 umrl med mučenjem
1945 Mauthausen
16. apr. Anton Duhovnik (LJ. kapl. Sr. vas v Boh.)
*1910 p. 1933

Od teh štirinajstih imen je po sedem žrtev nacistov in ustašev. Dodajmo še žrtev evtanazije: križnik Guido Krisch (*1883 p. 1907) je bil kot oseba nemške narodnosti v skladu s sporazumom Hitler-Mussolini odpeljan iz bolnišnice Ljubljana Polje in na neugotovljenem kraju že leta 1941 evtanaziran. Ker je bil bratranec moje tašče, mu vsako leto prižgemo spominsko svečo na Žalah.

Naj s tem zapisom pokojniki vsaj malo pridejo v javni spomin.

Morda pa bi te žrtve nacizma le terjale, da o njih javno spregovori tudi njihova Cerkev; žal je zamudila že vse priložnosti ob okroglih obletnicah, npr. lani ob 75-letnici mesarskega poboja štirih duhovnikov na isti dan. 

Gospa Polona Jamnik najprej korektno povzame misli iz moje polemike, nato pa ji, domnevam, koncentracija popusti in postane površna. Najprej v svojem vprašanju, kdo v resnici povečuje politično razklanost pri nas: „Jaklič s svojimi izjavami ali novinar, ki jih ‘predstavi’? Ga res novinar ‘demonizira’ z opisovanjem njegovega delovanja?“ Tu mi je ga. Jamnik malo podtaknila, kot da kritiki Jakličevih javnih izjav nasprotujem, čeprav sem zelo jasno napisal, da tako kritiko podpiram. A se očitno zaveda, da je pravi problem drugje, saj sama pravi: „Kaj bi nam sporočilo pisanje, omejeno samo na kritiko Jakličevega javnega nastopanja? Še vedno bi ostali ‘madeži’ na njegovih kolegih. Ali ni potem prav, da se z novinarjevo pomočjo ‘slišijo’ tudi prizadeti?“ Ne, ravno to ni prav - namreč v tistem delu, kjer so mediji od (potrebne, nujne) kritike Jakličevih javnih omalovaževanj drugih sodnikov prešli k „pomoči prizadetim“ (kot to imenuje ga. Jamnik) na ta nedopustni način, da so, sklicujoč se na nerazkrite informatorje znotraj ustavnega sodišča, razširjali trditve o tem, kako da se Jaklič obnaša nasproti svojim kolegom (in oni nasproti njemu!) na javnosti zaprtih sejah ustavnega sodišča! Ustavni sodniki niso nikakršne nebogljene ovčice, ki bi jih pred volkom v podobi „dr. Jekylla in Hydea“ morali od zunaj braniti novinarji, da jih ne bi požrl. Svoje medosebne probleme morajo reševati sami med seboj, brez vmešavanja eni strani v sporu naklonjenih medijev. Se vam ne zdi, da nam to nalaga že zdrava pamet, ne le pravila o tem, kaj iz dogajanja na sodiščih je javnosti dostopno in kaj ni?

In potem neverjetno naivno pisanje o tem, da nobena nazorska usmerjenost ustavnih sodnikov ne bi bila pomembna, če bi vse sodnike pri odločanju vodile samo dobre lastnosti. Oh, kako lepo: če bi bili vsi dobri, potem ne bi bilo zla na tem svetu, kajne? Pa so tudi ustavni sodniki seveda samo ljudje - in imajo (povsod po svetu, ne le pri nas) tudi kakšno slabo lastnost - in tudi medsebojne spore zaradi njih. A to rešujejo med seboj, ne po medijih.

In na koncu še ena avtoričina površnost (da ne rečem podtikanje), ko mi očita: „Zakaj potem kritizira bojazen, kateri trije novi kandidati bodo letos zamenjali stare?“ Drobne površnosti: ne letos, ampak v treh letih - ne kateri, ampak kakšni. To, kakšni bodo, pa tudi mene še kako skrbi. In zoper izkrivljanje svojih misli ne morem drugega, kot da jih ponovim: „Oprostite, mene pa mnogo bolj zanima, kakšni borci za človekove pravice bodo bodoči ustavni sodniki - ne pa, ali bodo ‘levo-liberalni’ ali ‘desno-konservativni’ ... Čeprav, ponavljam že stotič, je tudi politično-ideološka uravnoteženost ustavnega sodišča za uspešno opravljanje njegove pomembne vloge v družbi nujna.“ Zakaj je to nujno in priznano povsod po svetu, pri nas očitno nekaterim še vedno ostaja nedoumljivo - nekaterim celo ta preprosti razlog, da „potem zmage ali poraza nekega predloga javnost oziroma nasprotniki ne morejo več primitivno in hujskaško zavračati z diskvalificiranjem ustavnih sodnikov kot napačno politično usmerjenih“. Trenutno to počne desnica, zlasti njen „janševski“ del, ki šest ali sedem sedanjih ustavnih sodnikov zmerja kot „režimske“, kadar glasujejo drugače kot Jaklič in Šorli. Kadar imajo v ustavnem sodišču večino „desno“ usmerjeni sodniki, pa jih nebrzdano zmerjajo „levi“ mediji, bralci in politiki. Se te primitivne „politične folklore“ res nismo ne pripravljeni ne sposobni znebiti? 

Mednarodno znani filozof, kulturni teoretik g. Pfaller v intervjuju oznani: ‘’Večkrat navajam primer s kajenjem. Levica je zamudila priložnost, da bi poudarila, da kajenje ni le razvada, ampak politična dediščina politične levice. Vsi veliki revolucionarji so bili kadilci. Cigaretni dim je bil stalnica … Za mlade je bilo kajenje uporniško dejanje, s katerim so si zagotovili intelektualno avtonomijo. Vsi ti vidiki dozorevanja v odraslost se mladim generacijam odvzemajo.’’ Vse skupaj se sliši kot iz priročnika za tobačni marketing. Od kod g. Pfallerju poznavanje te teme, ki izjemno ustreza industriji najsmrtonosnejšega izdelka v zgodovini človeštva, bi moral g. filozof užitka pred temi izjavami razkriti kak konflikt interesa? Ko iščemo sponzorja iniciative Adults for adults, ki jo Pfaller propagira po svetu, je dobro poiskati le predhodno iz leta 2013 ‘’Mein Veto! Bürger gegen Bevormundung’’, in se razkrije, da je to British American Tobacco Austria, (ter Zveza proizvajalcev cigar in pip), velika mednarodna korporacija, del tobačnega kartela. Istega, ki namerno manipulira s tobačnimi izdelki, da bi čim bolj zasvojili, ki namerno oglašuje in prodaja otrokom, da bi dobili doživljenjsko zasvojene stranke. Prav gotovo jim godi govor g. Pfallerja o odgovornosti odraslih; morda so oni sestavili to zanimivo dikcijo, ki vso odgovornost prelaga na posameznika, industrijo pa odveže kakršnekoli odgovornosti? Namreč spominja na spretni govor tobačnega tržnika v šoli v 70-ih letih v ZDA, ko draži mladostnike s prepovedanim sadežem, ki je le ‘’za odrasle’’, kot seks, pivo in avtomobili, vse, česar si seveda noben mladostnik seveda ne želi … v uvodnem poglavju knjige Zlati holokavst.

Torej je iniciativa Adults for adults le lažna civilna iniciativa, pod njo se skriva vse kaj drugega. Zanimivi so tudi nasveti Pfallerja slovenski levici, ki se v resnici obžalovanja vredno pogosto postavlja na stran najbolj neetičnih korporacij, ki povzročajo doživljenjsko zasvojenost, bolezen in smrt, pa tudi revščino in neenakost velikih razsežnosti. Vem, da je žal tako, ker sem to videl v živo v DZ in Odborih za zdravstvo. Vse izjave g. Pfallerja bi morala spremljati poleg razkritja konflikta interesa še slikovna opozorila … Mali človek očitno ni v njegovih mislih, zato tudi noče vedeti, da po raziskavah javnega mnenja Gallup velika večina kadilcev obžaluje svoje kajenje in želi prenehati (redno med 80 in 90%). Slovenija je na srečo v zadnjih dveh letih naredila močan preskok, tako v tobačni zakonodaji, kot tudi v razumevanju tega fenomena, da ne potrebuje nasvetov tobačno sponzorirane ‘’nikotinske’’ filozofije. Po moji oceni so filozofa užitka poklicali na pomoč, Slovenijo obiskuje zadnja leta kar pogosto, da bi nasprotovali vedno bolj jasno izoblikovani strategiji in konsenzu o končanju tega smrtonosnega izdelka, t.i. tobacco endgame, ki je v Sloveniji v polnem teku. V Avstriji, kjer je zgodovinsko pogojene vplive tobačnega lobija težko odstraniti, je g. Pfaller že dolgo zloglasen. Za konec pa še resnična, tragična zgodba naše severne sosede: če je Slovenija in ves napredni svet končal izpostavljenost kancerogenemu dimu na delovnih mestih in gostinskih obratih že v letih 2005-2007, je Avstrija skoraj sledila letos, v letu 2018. Žal je trenutna vlada S. Kurza na pobudo svobodnjakov zakon razveljavila! Namreč, zakon je leta 2015 sprejela lani umrla ministrica za zdravje ga. Sabine Oberhauser. Umrla za rakom (zahrbtno, dolgotrajno boleznijo, kot pravi evfemizem za vse kadilske bolezni), pred tem je kadila do leta 2012. Pri nas so mediji navedli le nepomemben podatek, da je bila brez las, kar je le pričakovana posledica kemoterapije, ki ni vredna omembe – zanimiva dejstva: kajenje, povezavo z rakom in pogumno sprejeto tobačno zakonodajo, so v celoti zamolčali. In zdaj se ga. Oberhauser obrača v grobu. Po besedah strokovnjaka javnega zdravja prof. Neubergerja Avstrija še naprej ostaja pepelnik Evrope. 

Redkokdaj se zgodi, da kako aktualno družbenopolitično dogajanje nek Mladinin kolumnist v dveh zaporednih številkah časopisa interpretira in skorajda papagajsko ponovi argumentacijo, ki ni nič drugega, kot obrambni mehanizem premeščanja ter bagatelizacije. To se je žal pripetilo Bernardu Nežmahu, intelektualcu velikega formata. Najprej je to storil v kolumni z naslovom „Rastli pod napačnim županom“ (12.1.2018) in potem še v „Spet brez dialoga“ (19.1.2018), kot da enkrat ni zadosti, ko nedavni kriminalni raboti Janeza Janše in njegove SDS prostodušno minimalizira pomen, ji daje potuho in jo obravnava kot nekaj zanemarljivega, s tem, ko ji ob bok postavi po teži mnogo večje grehe finančnih malverzacij, za katere bi naj bil bojda odgovoren Jankovićev klan.

Tako Nežmah brez pridržka uporablja dvojna merila, črno-beli diskurz, ki se za intelektualca njegovega kova enostavno ne spodobi. Kje mu je ostala konsistentnost? Kakopak si ob predložitvi dokazov Janković zasluži vso obsodbo, kaj pa Janez Janša? Zakaj umanjka obsodba tudi njegove goljufije, še ene v nepreglednem nizu podobnih? Nevzdržna dvoličnost, nobene kritične distance, kar je razumeti kot posledico fanatične privrženosti, malikovanja in prav infantilnega idealiziranja te toliko sporne figure v slovenski politiki.

Danes vemo o pojavu avtoritarnosti mnogo več, kot ob objavi pionirskega dela „Avtoritarna osebnost“ (Authoritarian Personality) Adorna in sodelavcev iz davnega leta 1950 – in to zahvaljujoč bolj dovršenim psihometričnim instrumentom, vključevanju zelo obsežnih vzorcev

(več deset tisoč oseb) in t.i. metaanaliz, kjer gre za sintezo empiričnih spoznanj zelo velikega števila raziskav v različnih časovnih obdobjih. Po celem svetu obstajajo številni raziskovalni timi, najbolj razveseljivo pa je, da se v zadnjih letih število znanstvenih objav skokovito povečuje. Ne naključno, če vemo, kako usodne posledice ima za človeško družbo ravno ta pojav.

A socialna in politična psihologija ne moreta zlahka s svojimi spoznanji prodreti v javnost. Jasno je, da vladajočemu razredu ni v interesu tovrstni diskurz, saj je vzdrževanje avtoritarnosti temeljno orodje vladanja. Le kaj drugega bi si oblastniki lahko želeli, kot pokorne, poslušne podanike (avtoritarna submisivnost), pripravljene zavračati drugačne in drugače misleče (avtoritarna agresivnost) in take, ki se slepo držijo socialnih norm (konvencionalnost). Avtoritarni hrbet je biča vajen in željan! (morda je kaj o tem slutil že Cankar, kdo ve). Večina znanstvene skupnosti se danes strinja, da je avtoritarnost, torej nekritična podložnost neki etablirani avtoriteti, predvsem desničarski fenomen. Za levico ni tipičen in morda je v tem vzrok, da se ta opcija ne zmore konsolidirati ter da ji mnogokrat pripisujejo narcisizem majhnih razlik.

Socialna konformnost postaja ultimativni pogoj preživetja neoliberalizma. Najbrž nikoli doslej v zgodovini človeške družbe, ko ekološki in ekonomski problemi postajajo neobvladljivi, ko se sesuva družbena struktura in ko postajajo medčloveški odnosi zmeraj bolj dehumanizirani, ni vladajoči razred tako krvavo potreboval posameznikov, katerim eden od največjih poznavalcev avtoritarnosti, kanadski psiholog Bob Altemeyer, pravi „sovražniki svobode“. 

Bivši ustavni sodnik Matevž Krivic v svoji polemiki opozarja medije (Dnevnik, Mladina), da so prestopili dopustno mejo z iskanjem in objavljanjem zaupnih podatkov, hkrati z njimi pa tudi tudi neimenovane »informatorje« z US, ki so te podatke posredovali. V javnem interesu namreč je, da ostanejo interne informacije nedostopne. S tem se omogoči čim bolj kakovostno delo brez zunanjih vplivov. Zaupnost ohranja najboljšo mogočo »delovno kondicijo« ustavnega sodišča kot institucije. Tako razumem Krivičevo utemeljevanje.

Kakovost odnosov ustavnih sodnikov torej ni naša stvar? Slabi medsebojni odnosi pa, na žalost, prinašajo negativne posledice: črpajo energijo, nižajo motivacijo za delo, načenjajo konstruktivno komunikacijo in lahko tudi zdravje … Si ustavni sodniki s tem ne jemljejo delovne kondicije kar sami? Res pa je, da si lahko samo sami odnose tudi izboljšajo. Morda se bodo ravno zaradi javnosti za to bolj potrudili?

Krivic (s pomislekom) podpira kritiko Jakličevega javnega nastopanja, ne pa njegove »demonizacije«, ker to povečuje politično razklanost. Kdo jo v resnici povečuje? Jaklič s svojimi izjavami ali novinar, ki jih »predstavi«? Ga res novinar »demonizira« z opisovanjem njegovega delovanja (strokovnosti ne more ocenjevati)? Ali Jaklič ne kaže svojih značajskih potez kar sam?

Kaj bi nam sporočilo pisanje omejeno samo s kritiko Jakličevega javnega nastopanja? Še vedno bi ostali »madeži« na njegovih kolegih. Ali ni potem prav, da se z novinarjevo pomočjo »slišijo« tudi prizadeti? Kljub temu, da se javne polemike za ustavne sodnike ne spodobijo?

Se strinjam. V ljudeh se prepletajo dobre in slabe lastnosti v različnih razmerjih. Vendar sem verjela, da človeka na tako pomembnem položaju vodijo le dobre. Od njega pričakujem značajsko zrelost, operiranje samo z argumenti, dobro prepoznavanje in nadzorovanje subjektivnih prepričanj, pogledov, stališč, ocen … Potem ne bi bila nobena politično- ideološka usmerjenost pomembna. Odstiranje tančic pa ne otežuje samo dela ustavnega sodišča, ampak poraja še dvome in nezaupanje vanj. Bi morale biti informacije tudi zato nedostopne javnosti?

Dr. Krivic že »stotič« ponavlja rešitev - nemško formulo za politično-ideološko uravnoteženost US. Razlog zanjo ne vidi v bolj pravičnem odločanju sodnikov, ampak samo v javnosti, ki več ne bi imela razloga za »primitivno, hujskaško zavračanje predlogov z diskvalifikacijo sodnikov.« Ima prav? Sam sicer pripoveduje o hudih nesoglasjih med njimi tudi v svojem obdobju. O sedanji sestavi US pravi: »... zdaj je pač takšno, kakršno je bilo izvoljeno.« Pika. Zakaj potem kritizira bojazen, kateri trije novi kandidati bodo letos zamenjali stare? Način izbire se (še) ne bo spremenil. Bomo spet rekli: Sprijaznimo se, takšni so bili izvoljeni? Lahko na izbiro pred tem kaj vplivamo?

Še to: menim, da naslov ni zgrešena literarna prispodoba. Ponazarja različno doživljanje Jakliča v javnosti in ne vsebine prispevka. 

Spoštovani, v Mladini je bil 15. decembra 2017 objavljen članek z naslovom »Neprivlačna vaba«, na katerega v nadaljevanju podajamo podrobnejša pojasnila.

V članku je med drugim navedeno, da Pošti Slovenije primanjkuje pismonoš in voznikov, kar je razlog za zamude pri dostavi pošiljk. Naj poudarimo, da pomanjkanje pismonoš in voznikov zahteva sicer več prilagajanja organizaciji dela, nikakor pa ne moremo govoriti o zamudah pri dostavi pošiljk, saj so pošiljke naslovnikom dostavljene v zakonsko predpisanih rokih, to je najkasneje v treh dneh od oddaje pošiljke v prenos (v te dneve se ne štejejo sobote, nedelje in prazniki). Prav tako ne drži, da naslovniki na dostavo pošiljke večjih dimenzij čakajo več tednov. Tudi te pošiljke so dostavljene v zakonsko predpisanih rokih oz. v skladu s predhodnim dogovorom z naslovnikom.

Naj dodamo, da so se na osnovi sklenjenega dogovora s socialnimi partnerji s 1. januarjem 2018 osnovne bruto plače zaposlenih v prometu povišale v različnih odstotkih. Osnovna bruto plača pismonoše bo tako znašala 1.032,36 EUR, voznika pa 1.054,15 EUR.

Ne drži navedba, da se je poskus uvoza delavcev iz Srbije končal klavrno, potem ko je sindikat poštnih delavcev postavil vprašanje znanja slovenščine tujih delavcev. Pošta Slovenije se je z obema reprezentativnima sindikatoma dogovorila tudi glede zaposlovanja tujih državljanov, pri čemer se znanje slovenskega jezika zahteva skladno s slovensko zakonodajo. Vsekakor bodo imeli prednost pri zaposlovanju slovenski državljani, bo pa Pošta Slovenije v kratkem zaposlila več tujih delavcev.

Ostro zavračamo navedbe v članku, da gre pri zaposlovanju pismonoš za določen čas šestih mesecev za »poskus izigravanja zakonodaje«. Pošta Slovenije kot delodajalec se instituta delovnega razmerja za določen čas v skladu z določili osme alineje 1. odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) poslužuje zato, da delavca ustrezno usposobi za opravljanje poklica pismonoše. V tem času delavec opravi usposabljanje, izpopolnjevanje za delo in izobraževanje, določeno v internem pravilniku o izobraževanju, in pridobi interno poklicno kvalifikacijo oz. opravi strokovni poštni izpit.

S spoštovanjem.

Javil se je bralec, ki je v maniri stalinističnega agitpropovca zapovedal, kako je treba brati in pisati o Rabinowitchevi knjigi Boljševiki prihajajo na oblast. S stališča dobre knjige je kajpak dragocen vsak odmev, pa naj bo še tako bizaren. Toda bralčev finalni sklep, da je bil oboroženi napad boljševikov na vladno palačo l. 1917 komična drama, je popolni absurd. Namreč celo Rusija pod Putinom ne proslavlja več državnega praznika ob obletnicah oktobrske revolucije, saj je ta oboroženi pohod boljševizma za številne Ruse začetek nacionalne tragedije in ne komična drama. In tako namesto največjega praznika boljševikov zdaj 4. novembra slavijo Dan enotnosti, ki jih združuje v spominu na vstajo proti poljskim agresorjem leta 1612. 

Dne 5. 1. 2018 je bil v Mladini objavljen članek prof. dr. C. Ribičiča z naslovom »Dvojna merila«. Opozarja na problem kreditojemalcev kreditov v CHF za primer, če zakon o konverziji teh kreditov ne bi bil sprejet. Z njim naj bi jih reševali pred nekdanjim agresivnim trženjem toksičnih kreditov ter problem sistemsko rešili, sicer bi se lahko ponovila zadeva Ališič. Ker menim, da dr. Ribičič neargumentirano, arbitrarno predstavlja problematiko, ponujena zakonska rešitev pa po mojem mnenju pomeni grob poseg v pravni red in varnost, želim odgovoriti.

1. Brez podlage v dejstvih je na videz strokovni opis a) problematike toksičnosti kreditov v CHF in b) ustavnopravno nesprejemljivega agresivnega ponujanja kreditov, ki naj bi terjala sistemske rešitve v izogib ogrožanju pravnega reda in varnosti ter realni možnosti, da ESČP obsodi Slovenijo s podobno pilotno sodbo kot v zadevi Alešič. Obravnavano pisanje je preprosto populistično, v njem zagovarjana rešitev pa povsem nesistemska.

2. Realno vprašanje kreditiranja v CHF je vprašanje t. im. korektne, etične in profesionalno izvršene pojasnilne dolžnosti bank. Tudi sodbe ESČP so obravnavale izključno to vprašanje. Vsako drugačno zatrjevanje pomeni zavajanje.

3. Vprašanja napake volje, zmote, prevare in profesionalno izvršene pojasnilne dolžnosti so dejanska vprašanja, lastna vsakemu posamičnemu primeru. Zato jih je potrebno reševati sistemsko, posamič. Ker tak sistem že obstaja, si novega ni treba izmišljati ne s pilotno sodbo ne z novim zakonom. Slednji bi v trenutku sprejema vzpostavil novo nastalo okoliščino ustavnopravne neenakosti, diskriminatornosti. Zakaj? Zato ker ni nobenega argumenta, ki bi govoril v prid reševanja problematike obravnavanih kreditov v CHF drugače od istovrstnih kreditov v EUR, ne glede na to, kdaj so (bili) krediti najeti. Ali avtor zapisa ve, da niso krediti s fiksno obrestno mero v CHF ali EUR nič bolj rizični od prej navedenih? Ne; to lahko le domneva.

4. Pozivanje k sistemski rešitvi je hipokrizija. Sistem že obstaja. Temelje predstavljajo Obligacijski zakonik, Zakon o potrošniških kreditih, drugi zakoni in sklenjene Pogodbe. Vendar se vprašanja rešujejo posamič, vsak primer posebej. Številni kreditojemalci so to tudi storili. Kar nekaj jih osebno poznam. Potrkali so na vrata kreditodajalca in dogovorili rešitve. Zatrjevanje, da banke tega ne želijo, nima podlage v realnosti. Razlogi so nedvoumni. Od trenutka neplačila prve anuitete je banka v izgubi. Obstoji verjetnost, da kredit ne bo v celoti poplačan. Zamudne obresti ne predstavljajo vse izgube. Prišteti je treba še rezervacije. Postopek terja stroške in traja. Itd.

5. Vsako »novo« reševanje problematike pomeni rušenje pravnega reda in varnosti. Pomeni, da se lahko vsaka skupina organizira, zlobira kakšnega poslanca in uveljavi nov zakon. Na ta način se nedopustno gradi več vzporednih pravnih sistemov.

Za zaključek postavljam avtorju še nekaj vprašanj s prošnjo po strokovnem odgovoru. Zakaj naj bi bila toksična le posojila v CHF ne pa morda tudi tista v EUR? Komu so bila vsiljevana toksična posojila v CHF? Se je to res dogajalo tistim, za katere so banke ocenile, da bi ne zmogli odplačati evrskega posojila? Od kod mu ti podatki? Kdo, v katerih bankah in na kakšen način naj bi bil opravljal analize z namenom izbora »bodočih opeharjencev«? Ali prav razumem, da so po avtorjevem mnenju bančniki tistim, ki niso mogli pridobiti evrskega kredita, vsiljevali kredite v CHF, ki so bili v času sklepanja pogodb precej ugodnejši? (Ob tem da so bili ti sicer ugodnejši zgolj na videz, saj naj bi bančniki že leta 2005 vedeli z gotovostjo, da bo januarja 2015 švicarski frank nenadoma apriciiral!?) Zakaj se ne smemo ustaviti pri vprašanju: »Kdo je bil tako nor, da je najel tako tvegano posojilo?« Zakaj moramo postaviti (tudi) »vprašanje, kdo je bil tako pameten in prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksična posojila?« Je po vašem mar nesporno dejstvo, da je bil tisti, ki je najel kredit v CHF, nor? So ta dejstva potrdili v ustreznih postopkih? Ali kreditojemalcev ni vsaj neprimerno oklicati za nore? S katerimi argumenti, dejstvi se dokazuje trditev, »da valutna klavzula v državi, v kateri uporabljamo evro, ni namenjena zagotavljanju stabilnosti posojila, temveč pridobivanju ekstra dobičkov«? Je poslanstvo bank ustvarjanje izgube, dolgov, zapravljanje občanskih depozitov?

Končno je zavajajoča tudi trditev, da je agresivno ponujanje posojil v CHF ustavnopravno nesprejemljivo. Zavajajoča je, ker ni pospremljena z dokazi »agresivnega ponujanja«, ampak njihov obstoj in verodostojnost enostavno predpostavlja. Banke da naj bi bile prenehale dajati taka posojila, ker so se zavedle njihove ustavnopravne nesprejemljivosti? Banke da so najemale kredite v CHF, da bi se delale norca iz komitentov?! Menim, da si ustavni pravnik takega pisanja ne bi smel dovoliti. O ogroženosti ustavno varovanih pravic lahko razpravljamo le, če predhodno ugotovimo, kakšno je dejansko stanje. Če tega ne poznamo in če ne poznamo vzrokov zanj, potem ne bomo mogli odpraviti posledic, pa tudi pravega orodja za poskus njihove odprave ne bomo mogli izbrati. 

Spoštovani Režiser Jernej Lorenci se je v intervjuju v Mladini z dne 22. decembra 2017 dotaknil tudi dela strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti pri Ministrstvu za kulturo RS in komisiji pripisal izjave, ki niso bile nikoli javno izrečene niti zapisane.

V oceni realiziranega programa SNG Drama Ljubljana v letu 2016 je komisija v delu mnenja, ki se nanaša na predstavo Kralj Ubu (premiera 30. 1. 2016) zapisala: »Napovedana prva slovenska integralna uprizoritev (vsi štirje deli) Kralja Ubuja kot ključnega dela sezone, poimenovane Karikature, je bolj kot kritika aktualne slovenske družbe izzvenela kot manifestacija režiserjeve samovolje in neustvarjalne odrske ekshibicije.« V odgovoru na pritožbo SNG Drama Ljubljana glede mnenja komisije je komisija mnenje obširneje obrazložila: »Iz dokumentacije MK je razvidno, da je strokovna komisija v takratni sestavi pri obravnavi programa za leto 2016 le-tega visoko ovrednotila tudi zaradi uvrstitve Kralja Ubuja v program, še zlasti ker je bilo v predstavitvi programa poudarjeno, da gre za prvo slovensko integralno uprizoritev tega dela na slovenskem odru. To in navedbo, da bo delo uprizorjeno v novem prevodu, je strokovna komisija ovrednotila kot izjemen prispevek, saj gre za prelomno delo v kontekstu moderne evropske dramatike, predhodnika evropskih modernističnih tokov od surrealizma do dramatike absurda. Napovedana integralna uprizoritev Kralja Ubuja bi skratka pomenila odpravo še enega zamudništva v slovenski gledališki ustvarjalnosti in širše gledano v kulturni ustvarjalnosti nasploh. Kralj Ubu kot delo, ki izpoveduje radikalno kritiko evropskega človeka in njegovega skrajnega subjektivizma, je, tako je ob presoji programa za leto 2016 ugotavljala strokovna komisija, idealen vsebinsko-problemski »emblem«, ključno delo v načrtovanem programu za prvo polovico leta 2016, poimenovanem Karikature. Je bilo tej najavi in tem tematsko-problemskim orientacijam za leto 2016 zadoščeno?

Po mnenju aktualne strokovne komisije še zdaleč ne: izvedba Kralja Ubuja se v celoti močno razlikuje od napovedi. Strokovna komisija je na to dolžna opozoriti, neugotavljanje neskladnosti med napovedjo in izvedbo bi pomenilo kršenje zavez pri delu strokovne komisije. Strokovna komisija na podlagi navedenega ocenjuje, da je uprizoritev namesto dela, ki je živo po zaslugi svoje radikalne kritike vsega obstoječega, ki gledališke ustvarjalce motivira s svojo nekonvencionalnostjo, inovacijo na ravni jezika, stila in pomensko večplastnostjo (!), ponudila sploščeno, simplificirano, enodimenzionalno predstavo, teater, ki, kot je zapisal eden dolgoletnih abonentov SNG Drame Ljubljana, ne nastavlja več zrcalne podobe sprevrženi spaki sodobnega sveta, ampak to spačeno sprevrženost soproizvaja.

Z drugimi besedami: strokovna komisija je načrtovano uprizoritev in njeno realizacijo motrila v kontekstu pomena tega dela za razvoj evropske dramatike in njenega gledališča. Nenazadnje je v uvrstitvi tega dela (integralna uprizoritev) videla odpravo »dolga«, ki ga slovensko gledališče, še zlasti pa osrednje nacionalno dramsko gledališče, ki je med strateške programske prioritete na prvem mestu vpisalo »uprizarjanje svetovne in domače klasike ter seznanjanje slovenskega občinstva z dramskimi novitetami«, ima do slovenske kulture in do gledališkega občestva – ne le do gledalcev, tudi do ustvarjalcev gledališča. Jarryjev Kralj Ubu nedvomno sodi med klasična dela evropskega modernizma. To so za strokovno komisijo objektivna merila pri vrednotenju načrtovanega programa in njegove realizacije. Strokovna komisija je pri vrednotenju predstave izhajala iz stališča, da besedilo ni edini konstitutivni element gledališke predstave; ta je bogato strukturiran sistem znakov, kar inovativnemu režiserju omogoča, da predoči svojo izvirno interpretacijo uprizarjanega dela, ne da bi pri tem nasilno posegal v gledališko delo, ga siromašil in banaliziral. Dokazov za to je tako v evropskem kot v slovenskem gledališču dovolj.« Trditev gospoda Jerneja Lorencija: »Z imenom in priimkom so zaradi predstave Kralj Ubu izpostavili tudi mene, ker naj bi bil samovšečen, kičast in poln ega« torej ni resnična, saj komisija tega ni nikjer zapisala.

Prav tako je neresnična izjava gospoda Lorencija, da je »komisija lani dala večini teatrov negativno oceno«. Komisija je namreč v letu 2016 obravnavala program trinajstih gledališč za leto 2017: delo dveh gledališč je ovrednotila z opisno oceno vrhunsko, šestih gledališč z oceno kakovostno in petih gledališč z oceno ustrezno. Najbrž je potrebno za konec dodati še to, da ima vsak ustvarjalec pravico izreči kritično mnenje o delu ministrstva v celoti in o delu posamezne strokovne komisije, ki ocenjuje in vrednoti kulturne programe oziroma projekte javnih zavodov in drugih izvajalcev. Seveda pa takšno kritično mnenje izgubi vso verodostojnost, če je utemeljeno z očitki, ki ne držijo, in citati, ki so v resnici ponarejeni. Ustvarjalcu s tolikšnim ugledom, kot ga ima gospod Lorenci, tega zagotovo ni treba početi. 

Ministrstvo za finance v pogovorih glede predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju nikoli ni zasledovalo cilja superbogatim omogočiti nižje plačilo predlaganega prispevka, temveč smo se zavzemali za vzdržnost financiranja javnega zdravstva, pri čemer pa je treba imeti v uvidu tudi širši vidik vzdržnosti javnih financ in gospodarskega okolja ter transparentno in gospodarno porabo sredstev.

Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ureja med drugim tudi možnost uvedbe novega zdravstvenega doplačila, sicer sodi v pristojnost ministrstva za zdravje, vendar pa je veliko rešitev povezanih s področjem javnih financ. Ker je predlog zakona tako neposredno povezan tudi z ministrstvom za finance, smo pri pripravi predlogov od vsega začetka aktivno sodelovali. Pogovori so trajali precej časa in niso bili enostavni, smo si pa na ministrstvu za finance ves čas pogovorov prizadevali, da bi našli skupno rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse vpletene deležnike.

Pri iskanju ustreznih rešitev smo na ministrstvu za finance zasledovali dolgoročno vzdržnost javnih financ, s tem povezano konkurenčnost poslovnega okolja in na drugi strani ustrezno raven socialne države, ki temelji na načelih solidarnosti in pravične porazdelitve bremena. Ne smemo pa pozabiti, da imamo v Sloveniji dohodke iz dela znatno obremenjene s prispevki (in ne davki), na kar nas že nekaj časa opozarjajo tudi mednarodne institucije, pobude za razbremenitev dela pa prihajajo tudi s strani socialnih partnerjev ter strokovne javnosti. Tako smo že v uvodnem obdobju pogovorov uskladili vrsto pomembnih novih rešitev, ki krepijo financiranje javnega zdravstva in pomenijo pomembne izboljšave sistema javnega zdravstva v Sloveniji. Nazadnje smo s pomočjo predsednika vlade dosegli tudi kompromisne rešitve glede plačevanja prispevkov na pasivne dohodke in glede preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v zdravstveno doplačilo.

Na ministrstvu za finance sicer menimo, da je prostor za medresorsko usklajevanje za pogajalsko mizo, in ne v medijih, še posebej v obdobju, ko je bil kompromis, sprejemljiv za obe ministrstvi, že dosežen. V skladu s tem se bomo trudili konstruktivno sodelovati tudi pri nadaljnjem usklajevanju posameznih konkretnih rešitev, kjer ob pozornem branju celotnega besedila predloga zakona še opažamo nedoslednosti in nedorečenosti. Povsem nesprejemljivo pa je za nas izpostavljanje in diskreditiranje posameznih javnih uslužbencev, ki pri glavnini pogovorov niti niso sodelovali, hkrati pa so pri svojem delu zavezani visokim strokovnim standardom. V nobenem primeru pa omenjeni in drugi posamezniki v pogovorih niso predstavljali ali zagovarjali svojih osebnih stališč, temveč so vselej predstavljali dogovorjena strokovna stališča ministrstva za finance.

Glede določitve višine zdravstvenega doplačila smo na ministrstvu za finance vložili velik napor v to, da z novimi ukrepi za financiranje zdravstvenega varstva ne bi izničili razbremenitve dohodkov v okviru davčnih ukrepov, ki smo jih pripravili in so bili sprejeti v letih 2016 in 2017. Gre za ukrepe, ki z znižanjem davčne obremenitve dohodkov iz dela predvsem visoko strokovnih in najproduktivnejših zaposlenih (zaposleni, ki v podjetjih ustvarjajo najvišjo dodano vrednost) zagotavljajo pomemben korak k bolj konkurenčnemu poslovnemu okolju za podjetja, ki zaposlujejo v Sloveniji, k ohranjanju delovnih mest v Sloveniji ter pozitivno vplivajo na produktivnost in učinkovitost v podjetjih. Zagotavljanje konkurenčnega poslovnega okolja je ključno za dolgoročno vzdržno gospodarsko rast, od katere pa imamo pomembne koristi vsi državljani. Ministrstvo za finance torej nikoli ni zasledovalo cilja superbogatim omogočiti nižje plačilo omenjenega prispevka, temveč se je zavzemalo za ohranitev davčne razbremenitve dohodkov tistih zaposlenih, ki podjetjem prinašajo največjo dodano vrednost, kar ima, kot smo že poudarili, pozitiven vpliv na dolgoročno vzdržno gospodarsko rast.

Dosedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje se zakonsko obravnava kot del prostovoljnega dela zdravstvenega zavarovanja, predlagano zdravstveno doplačilo pa je sestavni del obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nova predlagana rešitev, ki bi dopolnila obstoječi sistem financiranja javnega zdravstva, po našem mnenju sledi osnovnim načelom zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj je zdravstveno doplačilo obvezen zdravstveni prispevek, ki nadomešča sedanje premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ob tem zagotavlja pravičnost in solidarnost sistema. Tako je zagotovljen enakopravnejši dostop vseh državljanov do zakonsko določenih zdravstvenih pravic, za katere so bila doslej določena doplačila.

Izhajajoč iz navedenega pa je tudi z vidika ohranitve enotnosti davčnega sistema primerno zagotavljati cilje, ki temeljijo na izenačevanju obveznih prispevkov za socialno varnost z zdravstvenim doplačilom, to pomeni, da je upravičena in tudi nujna enaka davčna obravnava zdravstvenega doplačila z obveznim prispevkom za socialno varnost. Posledično drži, da se z upoštevanjem zdravstvenega doplačila zmanjšuje neposredna davčna obveznost posameznika, v kakšni višini pa je odvisno od njegovih osebnih okoliščin, ki so povezane z uveljavljanjem različnih davčnih olajšav in višine vseh doseženih dohodkov.

Ne glede na možnost zniževanja davčne osnove z zdravstvenim doplačilom ne moremo govoriti o tem, da je prispevek tistih z višjimi dohodki nižji v primerjavi s tistimi v najnižjih dohodkovnih razredih, saj moramo upoštevati dejstvo, da za enak obseg pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja posamezniki z višjimi dohodki v tekočem letu plačujejo višji prispevek oziroma znesek zdravstvenega doplačila. S trenutno ureditvijo v Sloveniji posameznik s 100.000 evri dohodka na leto v zdravstveno blagajno iz naslova obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje prispeva skupaj 13.450 evrov, nekdo z minimalno plačo pa 1.299 evrov. Že obstoječi sistem tako zasleduje načelo solidarnosti in zagotovo imamo v Sloveniji enega najbolj solidarnih sistemov financiranja javnega zdravstva. Za njegovo vzdržnost pa moramo imeti v uvidu tudi širši vidik javnih financ in gospodarskega okolja ter skrbeti predvsem za to, da se bodo ta sredstva porabljala transparentno in gospodarno.

Temu načelu pa smo tudi ob določitvi ustrezne višine zdravstvenega doplačila skušali slediti. Z uveljavitvijo predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki predvideva uvedbo zdravstvenega doplačila v različnih višinah glede na doseženi dohodek posameznika, pa s tem še dodatno zagotavljamo načelo solidarnosti, saj tudi v tem primeru tisti posamezniki, ki prejemajo višje dohodke, plačujejo višji skupni prispevek v zdravstveno blagajno za enak obseg pravic kot tisti, ki imajo nižje dohodke. Zgolj teoretičen izračun pri posamezniku, ki prejema plačo v višini 100.000 evrov na leto (na mesec to pomeni nekaj več kot 8.300 evrov), bo tako po predlogu zakona danes njegov skupni obvezni prispevek za zdravstveno varstvo znašal 13.870 evrov, medtem ko bo prejemnik minimalne plače prispeval v zdravstveno blagajno iz naslova obveznih prispevkov za zdravstveno varstvo 1.539 evrov. Pri tem pa moramo poudariti, da z uvedbo sistemske rešitve in ohranitvijo enotnosti davčnega sistema lahko enako kot pri posamezniku z višjimi dohodki taka rešitev predstavlja ugodnejši sistem tudi pri posamezniku z najnižjimi dohodki. Namreč ravno pri teh posameznikih lahko enako trdimo, da je njegova efektivna obdavčitev bistveno nižja od trenutne višine oz. je enako nižja od trenutnega zneska doplačila.

Ministrstvo za finance se je v pogovorih z ministrstvom za zdravje zavzemalo tudi, da bi bila izvedba novega financiranja takšna, da bi omogočala plačevanje s čim manj administrativnimi bremeni in s čim manj možnostmi za izogibanje plačilu teh obveznih dajatev.

Glede lobističnih stikov s področja zavarovalništva, ki jih je ministrstvo za finance prijavilo komisiji za preprečevanje korupcije, pa poudarjamo, da je ministrstvo za finance pristojno za področje zavarovalništva v Sloveniji in da so posledično zavarovalnice eden od deležnikov ministrstva. S tega vidika so stiki z zavarovalnicami običajni, česar na ministrstvu za finance tudi nikoli nismo skrivali. Bolj nenavadno bi po našem mnenju bilo, da ministrstvo, pristojno za posamezno področje, ne bi bilo pripravljeno na pogovore z deležniki s področja, za katerega je pristojno. To pa seveda nikakor ne pomeni, da je ministrstvo za finance v pogovorih z ministrstvom za zdravje zagovarjalo stališča zavarovalnic. 

Spoštovani minister za kulturo Tone Peršak, prejeli smo odločitev Ministrstva za kulturo RS o sofinanciranju nevladnih organizacij na področju kulture za naslednje štiriletno obdobje. Z odločitvami, kjer ste se nedvoumno definirali kot sovražniki umetnosti in umetnikov, ki amatersko, brez resnosti obravnavate delo umetnikov in umetnic. V svojih odločitvah celo zanikate mnenja in delovanje lastnih strokovnih komisij in se pri dodelitvi sredstev odločate po samo vam razumljivih kriterijih.

Prejeli smo 98 od možnih 100 točk. Da nismo prejeli čiste stotice je botrovalo to, da menite, da so predvideni honorarji za ustvarjalce “relativno visoki”. Ne samo, da ministrstvo ni dalo navodil, kaj je višina za ministrstvo “primernih honorarjev”, ampak če bi kdo dejansko pogledal višino honorarjev bi celo ugotovil, da so podpovprečni.

Kljub oceni vaše strokovne komisije o vrhunskosti rezultatov kot tudi vrhunskosti pripravljenega programa in dela Mini teatra, nam za naslednja 4 leta za 25 % znižujete sofinanciranje našega delovanja.

Če številke zapišem še bolj nazorno: od leta 2008, ko nas sofinancirate, je vaša podpora, kljub brezhibnosti in vrhunskosti programa (kot to sami ugotavljate), padla za natančno 50%. Sprašujem se, ali so preostala sredstva v letu, ko govorimo o visoki gospodarski rasti, namenjena predvolilnemu kupovanju naklonjenosti tistih, ki ne bodo pisali protestnih pisem? Vprašanje je retorično!

To se zgodi prav v času, (pa ne samo Miniteatru), ko je naš obseg dela povečan, ko imamo izjemne rezultate, domače in mednarodne uspehe in izvrstne reference za naše delovanje.

Zgroženi nad vašo sramotno odločitvijo, da še pred zaključkom vašega mandata popolnoma razvrednotite in onemogočite delovanje neodvisnega gledališča v Sloveniji, ne le Mini teatra, ampak tudi drugih nevladnih umetniških zavodov, vam sporočamo, da nam ne preostane kaj drugega kot državljanska nepokorščina in prostest v vseh sprejemljivih oblikah.

Ali veste, da z več kot skromnimi sredstvi zagotavaljamo redno zaposlitev za 7 ljudi ter honorarje za več kot 120 sodelavcev? Zaposlili smo ljudi v sektorju, kjer vaše ministrstvo s prav nobenim ukrepom ne kreira delovnih mest.

Z vašim poniževalnim odnosom do neodvisne umetniške scene ste pokazali, da vam kultura in umetnost v Sloveniji ne pomenita nič. Še več, z vašo sporno odločitvijo ste pokazali vso brezobzirnost in bahatost tako do umetniških ustvarjalcev, publike in do javnosti.

Ob vaših, zdaj razumemo in dojemamo, popolnoma neresnih trditvah, da je v kulturnem sektorju dovolj denarja, da se proračun za kulturo povečuje, so taka dejanja do ustvarjalcev ponižujoča. Ne samo na primeru Mini teatra, ampak še nekaterih izbirsanih ustvarjalcev iz vaših sofinancerskih evidenc se zdi, da gre za najbolj preprost revanšizem. Zakaj so iz sofinanciranja izpadli tisti, ki so ali dela(m)jo politično kritične predstave in projekte oz. tisti, ki odkrito povedo, da je cesar gol? Je to posledica mojega govora ob prejemu Borštnikove nagrade? Ali to pomeni, da vsakič, ko prejmemo nacionalno gledališko nagrado, s strani ministrstva izgubimo 35.000 EUR? Je to recept za uničenje neodvisne gledališke produkcije?

Spet, vprašanja so retorična.

Več kot 120 ustvarjalcev in ustvarjalk Mini teatra si ob vseh uspehih, nagradah, odličnih kritikah, mednarodni prisotnosti, celo ob priznanju vaše strokovne komisije, da je program vrhunski, preprosto NE zasluži takšne prav nemarne obravnave. Ali veste, da z več kot skromnimi sredstvi zagotavaljamo redno zaposlitev za 7 ljudi ter honorarje za več kot 120 sodelavcev? Zaposlili smo ljudi v sektorju, kjer vaše ministrstvo s prav nobenim ukrepom ne kreira delovnih mest.

Za razliko od vas in tistih vaših razdeljevalcev sredstev, smo mi vsak mesec v stiski in skrbeh, kako zagotoviti sredstva za plačilo dela sodelavcem.

Se kdaj vprašate ali ste morda z vašim načinom obravnave ustvarjalcev prispevali k njihovemu slabemu zdravstvenemu stanju ? Vam je mar v kakšnih pogojih delamo? Ali smo samo potrošni material, ki ga vlada uporablja za 2urni sejem ničevosti, ki si ga, da si potešite slabo vest, prirejate na slovenski kulturni praznik? No, vsaj en dan ste oblastniki kulturni, ker so namreč vseh ostali 364 dni vaša dejanja in obravnava umetnikov izrazito nekulturni.

Ne dvomite v to, da je stanje takšno, ko se bomo z vsemi silami in na vse načine borili proti takemu načinu vodenja Ministrstva za kulturo in takoj sprožili vse aktivnosti v javnosti. Prepoznani ste kot vlada skoraj gotovo najbolj sovražna do umetnikov od slovenske osamosvojitve naprej.

Kaj vas vodi in kako si zamišljate vaše delo? Kot odkrit napad na umetnike in neodvisno sceno?

Ne razumem vaše vesti: kako sicer živeti z dejstvom, da sistematično uničujejte neodvisno kulturno srenjo? Vem, da javni zavodi prav tako niso najbolj zadovoljni, ampak njih si vsaj uradno ne upate uničiti ali zapreti.

Kaj vas vodi in kako si zamišljate vaše delo? Kot odkrit napad na umetnike in neodvisno sceno?

Predlagamo, da si res vzamete čas za branje odločb, ki jih podpisujete. Premisite, kako vaše odločitve strateško vplivajo na enega ključnih deležnikov umetniškega ustvarjanja v Sloveniji.

To odprto pismo naj bo poziv vsem slovenskim umetniškim ustvarjalcem k uporu!

Iskreno ogorčen, 
Robert Waltl, direktor Mini teatra

Stališče Združenje bank Slovenije v zvezi s predlogom Zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih in pojasnilo glede navedbe Zveze potrošnikov Slovenije v objavi dne 3.1.2018

Sprejem sistemskega zakona ni in ne more biti rešitev.

Uvodoma je treba ugotoviti, da vsebine predloga Zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih, ki ga je Združenje Frank po posameznih poslancih vložilo v zakonodajni postopek, ni moč komentirati, saj besedilo predloga Zakona še ni objavljeno. Ne glede na dejstvo, da besedilo ni znano, vztrajamo pri stališču, da sprejem sistemskega zakona ni in ne more biti rešitev.

Prvič, ne gre za sistemski problem. Skupna izpostavljenost domačih bank do nebančnega sektorja v švicarskih frankih je bila v letu 2016 le dobra 2 % in se je do konca leta 2017 še zmanjšala.

Drugič, sistemska rešitev pomeni, da se vse kreditojemalce obravnava na enak način, čeprav so njihovi motivi in položaji lahko zelo različni. Socialno ogroženih primerov v vrsti kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih je neprimerno manj, kot se poskuša ustvariti vtis, saj bistvenih razlik med deležem kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih in kreditojemalcev kreditov v evrih, ki imajo težave z odplačevanjem svojega kredita, ni.

Tretjič, retroaktivno izenačevanje kreditov v švicarskih frankih s krediti v evrih, kar naj bi bil namen zakona, bi pomenilo socializacijo izgube kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih, ki se bo v končni posledici prenesla na davkoplačevalce. Gre za kršitev načela enakosti, ker bi se določenim kreditojemalcem zmanjšala obveznost, ki jo bo moral prevzeti nekdo drug. Poleg tega bi tak pristop spodbudil državljane k neracionalnemu prevzemanju tveganj v pričakovanju, da bo država vedno nacionalizirala njihove potencialne izgube (morebitne dobičke pa bodo lahko obdržali). Primerljivih situacij je kar nekaj in se s tem odpira vprašanje enakosti pred zakonom (delnice, obveznice, zavarovalni produkti).

Pri Združenju bank Slovenije ponavljamo stališče, da bi s sprejemom zakona ustvarili diskriminacijo, neenakost in neenakopravnost med uporabniki bančnih storitev ter produktov. Privilegirali bi namreč kreditojemalce kreditov v švicarskih frankih in deprivilegirali kreditojemalce kreditov v evrih. Še posebej ob dejstvu, ker je delež neplačnikov obeh skupin kreditojemalcev primerljiv.

Kreditna pogodba je dvostranski pravni posel med kreditodajalcem in kreditojemalcem. Rešitve je torej potrebno iskati ob upoštevanju zakonodajnega okvira, ki je veljal ob sklenitvi konkretne kreditne pogodbe.

Četrtič, sistemska rešitev ima lahko negativne posledice za državo in njene davkoplačevalce. Namreč, intervencija države z zakonom na tem področju bi državo izpostavila neskladnosti z Ustavo in s pravnim redom Evropske unije. Tak zakon bo moral prestati ustavnopravno presojo v Republiki Sloveniji, pa tudi presojo Evropske centralne banke in Evropske komisije.

Petič, sprejem zakona bi lahko imel negativne sistemske učinke na gospodarstvo zaradi zmanjšanja zaupanja investitorjev. To bi se odrazilo predvsem v upadu investicij zaradi pravne negotovosti, tako na področju bančnega sektorja, kot tudi širše.

Vse posledice sprejema zakona je sicer nemogoče oceniti, zagotovo pa bi sprejem zakona z vidika pravne varnosti in zaupanja v pravni red lahko povzročil hude negativne posledice za celotno slovensko gospodarstvo.

Članice Združenja bank Slovenije vseskozi poudarjajo, da naj se kreditojemalci nanje neposredno obrnejo v primeru težav z odplačevanjem in tako tudi težav, ki izhajajo iz rasti vrednosti švicarskega franka. Vsak primer so pripravljene obravnavati posamično in v sodelovanju z vsakim kreditojemalcem posebej, upoštevajoč vse okoliščine primera ter poiskati najprimernejšo rešitev, s posebnim poudarkom na socialno ogroženih.

Članice Združenja bank Slovenije so preko Združenja tudi sodelovale pri prizadevanjih, ki so potekala pod okriljem Ministrstva za finance in v sodelovanju z Združenjem Frank, za dogovor o izvensodnem reševanju sporov med bankami in kreditojemalci v okvirih veljavne zakonodaje, in torej navedba Zveze potrošnikov Slovenije v javnem sporočilu dne 3.1.2018 glede bank ne drži. Obžalujemo pa spremembo okoliščin, ki so v ta proces posegle z vložitvijo predloga zakona v parlamentarni postopek.

Združenje bank Slovenije

Piranski zaliv in spori okoli njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle, zaradi katere naj bi se naroda ukvarjala z neobstoječimi nacionalnimi vprašanji, ne pa z žgočimi problemi gospodarske in socialne politike. Gre za zaliv, v katerem večina ljudi iz Slovenije in Hrvaške še nikoli ni bila in nikoli ne bo, še manj pa jih zanima kje meja pravzaprav poteka. Kje bo tekla meja v praksi nima posebnega pomena. Slovenske in hrvaške ladje so tudi doslej prosto plule, ribiči so prosto ribarili, obe državi pa sta tako ali tako članici EU. Vse napihnjene zgodbe o “nacionalnih interesih” so kup nesmislov, tako priročnih za politiko zamegljevanja.

Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov? Manija militarizacije, rožljanje z orožjem in klicanje k vojni niso v interesu ne enega ne drugega naroda. So pa v interesu hujskačev, ki jim gre le za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.

V Hrvaški politiki prodajajo zgodbe o nacionalnih interesih v Piranskem zalivu, hkrati pa ne kažejo nobene skrbi za najobčutljivejše skupine – za bolne otroke, ki nujno potrebujejo zdravila, za upokojence, ki brskajo po kontejnerjih, za revne in nezaposlene, za tiste z blokiranimi računi in z izvršbami za vratom. Hrvaška se sooča z doslej največjim izseljevanjem mladih iz države, kar bo v kratkem privedlo do kolapsa pokojninskega sistema in še večjega družbenega razslojevanja na bogate in revne. V tem trenutku je po podatkih Eurostata celih 1,18 miliona ljudi na Hrvaškem na pragu siromaštva in socialne izključenosti. Medtem ko se hrvaški finančni finančni minister hvali z BDP-jem, suficit ne pomeni boljše življenje za vse, temveč zgolj izboljšavo rejtinga za nadaljnje zadolževanje. Namesto da bi reševali proizvodnjo, znanost, izobraževanje in zdravstvo, vladajoči trošijo na nove automobile in mobitele.

 Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov?

V Sloveniji je delavstvu dovolj varčevanja, učitelji se pripravljajo na stavko, borba trafikantov pa je pokazala vso bedo netipičnih oblik dela. Čeprav se tudi slovenski ministri hvalijo z izhodom iz krize, je povsem jasno, da ta navidezna ekonomska rast ne pomeni blaginje za vse. Oko 280.000 prebivalcev ali vsak sedmi državljan Slovenije živi pod pragom revščine. V Sloveniji se socialne in ekonomske razlike nenehno poglabljajo (razlika med minimalno in povprečno neto plačo je najvišja v EU). Otroci so v Sloveniji vse bolj socialno in ekonomsko razslojeni, socialne razlike se vse bolj zrcalijo tudi v pismenosti – raziskave so pokazale, da so bogati veliko bolj pismeni od revnih.

Skratka: Slovenija in Hrvaška danes delita usodo držav na periferiji Evrope, kjer se večajo socialne razlike, delavci izgubljajo svoje pravice, netipične oblike dela postajajo norma, socialne razlike pa se poglabljajo. Politiki na obeh straneh pa, namesto, da bi reševali probleme svojih narodov, konstantno netijo trenja z notranjimi in zunanjimi sovražniki, po potrebi pač. Politični spektakli kot je tale v Piranskom zalivu se kaže kot logična folklora, ki spremlja nadaljnji razkroj socialne države in tretji val privatizacije.

Zaradi tega moramo združeni skupno protestirati proti lažni politiki. Levica in Radnička fronta enotni opozarjata na jalovost trenutne politične predstave.

Vladajoči nam zgodbice o nacionalnom interesu pripovedujejo zato, da ne bi razumeli, da z druge strani „meje“ niso “Slovenci” in Hrvati in da njihovi "nacionalni interesi" nasprotujejo “našim nacionalnim interesom". Na drugi strani “meje”, tako kot na tej strani "meje", so ribiči, delavke in delavci, navadni ljudje, naši sestre in bratje, ki si želijo isto – dostojno živeti v miru in od svojega dela. Morje in obala sta javno dobro, s katerim bi lahko in mogli upravljati skupaj, v skrbi za dobrobit lokalnega prebivalstva in ne fiktivnih "nacionalnih interesov".

Prebivalci obmejnih področij Istre in Slovenskog primorja hrvaške, slovenske in italijanske narodnosti so se skozi krvavo borbo naučili vrednot internacionalizma, večkulturnosti, solidarnosti in dialoga. Neštetokrat so jasno, pogumno in skupno vojnim hujskačem pokazali, kaj mislijo o njihovih mejah, žicah, sovražnem govoru in zapiranju v nacionalne vrtičke. Prepričani smo, da se bosta naša naroda znala zoperstaviti nacionalistom z obeh strani, raznim Tromblonom, Tomašićkam, Janšem in Jorasom in da bosta prepoznala dimno bombo, ki jo politiki z obeh stani mečejo na polje politično-ekonomskih procesov in jih prevajajo v nacionalistične spore.

 Skupna izjava Radničke fronte (Delavske fronte) in Levice, levih političnih strank Hrvaške in Slovenije

Komentar, da je Perpetuum Jazzile novo priredbo skladbe »Samo milijon nas je« pospremil z domnevno nacistično koreografijo, zavračamo kot popolnoma deplasiran, brezpredmeten in žaljiv. Perpetuum Jazzile se po svetu in doma skozi glasbo, odrske nastope in druga javna pojavljanja vedno odkrito zavzema za strpnost, multikulturnost in zaščito vseh vrst različnosti.

S spoštovanjem.

Spoštovani g. veleposlanik José Luis de la Peña, vaša ekscelenca!

Vaš odgovor na moje pismo o Kataloniji je zelo poveden (Mladina, Pisma, 22. december 2017). Dobro, da ste ga objavili. Iz njega lahko sklepamo, kakšen je odnos Madrida do Barcelone.

Prepričan sem, da v Sloveniji ni človeka, ki se ne bi z veliko spoštljivostjo spominjal zglednega prehoda Španije iz obdobja Francove diktature v demokracijo, na katerega me opozarjate. Vendar moram ob tem povedati, da nihče, ne človek ne nobena država nimata licence demokratičnosti, ki bi veljala enkrat za vselej. Tudi Slovenija ne. Demokratičnost je potrebno dokazovati in jo potrjevati vselej na novo, ob vsakem dogodku in v vsakokratnih novih okoliščinah, ki jih prinaša razvoj. O demokratičnosti tudi ne govorijo toliko statistični podatki, na katere me napotujete, ampak predvsem dejanja oblastnih organov. Naj vas spomnim, demokracija se vselej dokazuje v odnosu do tistega, ki misli drugače.

Španska vlada Mariana Rajoya je imela in še vedno ima, še posebej sedaj po izidu nedavnih regionalnih volitev v Kataloniji, sijajno priložnost, da dokaže in potrdi svojo demokratičnost. Ne s policijskim nasiljem, ne s kriminaliziranjem političnih nasprotnikov, ne z zapori in ne s sodišči, temveč z dialogom. Z dialogom tudi o vprašanjih, zaradi katerih veliko Kataloncev v Španiji ne prepoznava države, ki je prijazna do njihove nacionalne identitete in prihodnosti.

Samo za to gre, gospod veleposlanik, za dialog.

S spoštovanjem:

Spoštovani, V Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije se odzivamo na prispevek novinarke Urše Marn v današnji Mladini (22. 12. 2017) z naslovom Ali pacienti res nimajo kam? Zavračamo namreč trditve dr. Zalike Klemenc Ketiš, predstojnice katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki navaja, »da so ozko grlo zdravstveni domovi, ki bi morali zaposlovati več mladih specialistov družinske medicine, pa tega zaradi varčevanja ne počnejo. Dogaja se, da zdravstvenemu domu ZZZS prizna (in plača) na primer osem splošnih zdravnikov oz. timov, dejansko pa ta zaposluje le štiri. Takšno stiskanje gre na račun bolnikov, pa tudi na račun vedno bolj izčrpanih družinskih zdravnikov.« Iz navedenega je namreč razbrati, da predstojnica katedre za družinsko medicino ne pozna modela financiranja splošnih ambulant in otroško šolskega dispanzerja. Eden izmed njenih očitkov je, da imajo zdravstveni domovi v primerih, ko imajo pogodbeno dogovorjeno priznanega več programa kot imajo nosilcev zdravnikov, iz tega naslova presežek prihodkov nad odhodki, kar ne drži. Model financiranja splošnih ambulant je vezan na obseg glavarine, ki jo imajo opredeljeno nosilci programa in ne na pogodbeno dogovorjeni plan obsega programa. Osnova za financiranje splošnih ambulant je torej ne glede na število pogodbenih programov obseg glavarine (količniki).

Po podatkih ZZZS na dan 31. 8. 2017 je na enega zdravnika splošne ambulante in otroško šolskega dispanzerja opredeljenih 1.929 zavarovanih oseb v 1.092 programih. Zdravstveni domovi se že leta trudijo s prijavami potreb za specializacije in z razpisi za zaposlitve novih zdravnikov, s čimer bi razbremenili svoje zdravnike in povečali dostopnost do omenjenih programov. Še zlasti so pri pridobivanju novih kadrov neuspešni v ruralnih okoljih. O resničnosti navedenih trditev se lahko prepričate tudi v posameznih zdravstvenih domovih, ki vam bodo posredovali podatke o neuspešnih razpisih.

V letu 2017 se razmere niso zaostrile zaradi zdravstvenih domov in vodstev, kot trdi predstojnica katedre, temveč je v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2017 Vlada RS na podlagi dogovora s sindikatom FIDES sprejela določilo, ki zdravnikom družinske medicine in otroško šolskega dispanzerja omogoča odklanjanje opredeljevanja novih zavarovancev, ko dosežejo obremenitev 2.100 glavarinskih količnikov oziroma cca 1.600 opredeljenih. Na podlagi tega določila se vodstva zavodov soočajo s problematiko vpisovanja oziroma zavračanjem pacientov, ker večina njihovih zdravnikov kriterij 2.100 glavarinskih količnikov presega.

Tako je po podatkih ZZZS na dan 31. 8. 2017 od 1.092,02 timov splošnih ambulant in otroško šolskega dispanzerja v ambulantah družinske medicine doseglo ali preseglo obremenitev že 824,9 timov, kar pomeni, da pod temi pogoji opredeljuje le še 272 timov.

Iz zgornje obrazložitve je torej razvidno, da sta le dva razloga, zakaj zdravstveni domovi ne zaposlujejo zdravnikov, in sicer: pomanjkanje zdravnikov in omejeno financiranje programov. Nikakor pa ne težnja po ugodnejšem poslovanju zdravstvenih domov. 

Ob kritiki knjige Petra Jančiča: »Fake news« Nobena sholastična akrobacija ne pomaga, nobene domiselne primerjave turbulentnega časopisnega trga deset let kasneje ne morejo zamegliti brutalnega dejstva: v obdobju 2004 do 2007 je Delo odpovedalo šest tisoč stalnih naročnikov, prodana naklada pa je padla za trinajst tisoč izvodov dnevno. V enakem obdobju se je na Dnevnik naročilo dva tisoč novih naročnikov, skupna prodana naklada pa je zrasla (!) za tisoč izvodov na dan.

Bolj katastrofalnega obdobja Delo dotlej še ni doživelo. 

Kot da ne bi bral iste knjige kot B.N., mi je šinilo skozi glavo, medtem ko sem počasi dvigoval čeljust nazaj na njeno naravno mesto. Od osuplosti je namreč popustila gravitaciji in se spustila navzdol. Celotna recenzija poudarja lažne mite, recimo tiste o puču, o stanju pred samo oktobrsko revolucijo pa piše samo, da je režim Kerenskega bil tako svoboden, da so boljševiki v zaporih lahko politično delovali ... to je tako, kot bi napisal, da je kraljevina Jugoslavija bila tako liberalna, da je Moša Pijade v Lepoglavi brez težav prevajal Kapital in da so zaprti komunisti v ječah brez težav politično delovali ...

Najmočnejši adut Rabinowitcheve knjige je seveda nekje drugje - v (za zgodovinsko čtivo) čudovito berljivem jeziku, izredno natančno popisuje sosledje dogodkov, dopolnjeno s pričevanji manj znanih akterjev in obširnim seznamom literature in bogatimi opombami. Pravzaprav je nekakšen učbenik, kako lahko družboslovno znanstveno delo približaš širokim množicam, ne da bi zaradi tega kakorkoli trpela znanstvena komponenta. Prevajalka Mojca Dobnikar je na srečo ostala zvesta temu duhu in založbi gre vsa pohvala, da so vztrajali pri tem pristopu in da ni izšla še ena obetavna študija, napisana v hermetičnem in odbojnem psevdokriptičnem jeziku, namenjena družboslovni kvazi eliti.

Od intelektualca bi pričakovali, da knjige, o katerih piše, bodisi prebere, ali pa da je, če že ni na njegovi politično/življenjski liniji, da premore toliko intelektualne poštenosti, da o njej napiše tisto, kar bistvenega sporoča. V tem kontekstu B.N. > boljševiki v nobenem sovjetu niso imeli večine, niti so „prevzeli“ vojaške enote in izvedli puč. Ne samo vojaki, celotno prebivalstvo, sploh na zahodnem delu Ruskega imperija, je bilo sito vojne, pomanjkanja in carizma. Zato so ga s februarsko revolucijo ukinili, boljševiki pa so na popularnosti pridobivali zato, ker so bili edina politična sila, ki je brezkompromisno zahtevala konec vojne, razlastitev veleposestnikov in industrialcev ter prenos oblasti na sovjete, ne pa na osovraženo in osamljeno buržoazno vlado Kerenskega, ki si je na vse kriplje prizadevala obdržati status quo oz. ohranitev carističnega sistema brez monarha.

Rabinowitch z nizanjem dejstev in pričevanj sesuje vse mite o boljševikih, Lenin je po umiku na Finsko skoraj izoliran, o dogajanju se večinoma informira prek časopisov, na CK in sploh boljševistično stranko skorajda nima vpliva, v sami partiji pa poteka živahna razprava na vseh nivojih in o vseh zadevah, tudi političnih strategijah in ciljih. Daleč od mitskega monolita, ki pod vodstvom V.I. Lenina z vojsko juriša na oblast. V bistvu je točno to zadnje simbolno dejanje, potem ko so oboroženi delavci, vojska in ostali državljani že zasedli večino strateških točk v Petrogradu, torej zasedba Zimskega dvorca, v katerem je na svoj politični konec čakal večji del vlade Kerenskega (sam se je že prej umaknil iz mesta pod pretvezo, da odhaja po vojaške sile, zveste njegovi vladi), bolj potekalo kot komična drama, kot pa organizirani prevzem oblasti. 

Polemizirati s kritiško oceno ne gre, saj imajo kritiki/kritičarke po pravilu vedno prav. Hudič nastopi, ko imaš opravka s »slepo« in »gluho« kritičarko S. P., kot je primer njene ocene Reverza. Če ne bi bilo te »slepote« in »gluhote«, bi kritičarka videla in slišala marsikaj, kar vehementno kot pomanjkljivost očita dokumentarcu. Zgroženost nad izpostavljanjem ključnih ustanov, ki bi (kot je bilo dogovorjeno) iz prve roke lahko predstavile stanje, o katerem - po prepričanju S. P. - vsi že vse vemo, je šele prava manipulacija javnega mnenja. Nihče me tudi ne bo prepričal, da omenjena zgroženost ni bila »naročena« s strani tistih, da bi hoteli vsaj malo prikriti sramoto, ki si si jo privoščili.

Komaj čakam, da mi bo S.P. v eni prihodnjih številk Mladine razkrila diverzantske poti, kako naj kamera pokaže vse tiste »problematične« predmete, ki ostajajo trdno skrite za zaprtimi vrati. Saj bo s tem razkritjem bistveno obogatila moje pomanjkljivo scenaristično in režisersko znanje.

Je pa S.P. s svojo oceno uspešno dokazala, da se določena slepota in gluhota vlečeta po slovenskih tleh že zadnjih sedemdeset let. In ni jima videti konca. 

Komentar, da je Perpetuum Jazzile novo priredbo skladbe »Samo milijon nas je« pospremil z domnevno nacistično koreografijo, zavračamo kot popolnoma deplasiran, brezpredmeten in žaljiv. Perpetuum Jazzile se po svetu in doma skozi glasbo, odrske nastope in druga javna pojavljanja vedno odkrito zavzema za strpnost, multikulturnost in zaščito vseh vrst različnosti.

S spoštovanjem,

Boštjan Usenik, pooblaščeni predstavnik in manager Perpetuum Jazzile

TV kolumna Stanke Prodnik z naslovom Tekmovanje za pesem Višegrada je dosegljiva na tej spletni povezavi.

Zadnji Mladinin uvodnik, pisan 15. decembra, se začne s pripombo, da se v levem političnem prostoru dogajajo čudne stvari. Izjava, s katero se ni mogla bolj strinjati, ampak jo za razliko od njenega avtorja razumem drugače.

Bolj ne bi moglo biti res, da se na levici dogajajo čudne stvari, ko levičarke napadajo begunke, ki nam bodo sesule državno blaginje, in ko levičarji pavšalno trdijo, da so delavci iz Vzhodne Evrope resnična grožnja delavskemu razredu na Zahodu. Obe izjavi spregledata in hkrati črpata vir iz dobrega rasizma kulturnih razlik; prva jasno poudari, da si zaslužijo uživati blagodati države blaginje le tisti, ki ji pripadajo po krvi in grudi. Druga spregleda, da so delavci iz Vzhodne Evrope poceni delovna sila, ker so v očeh Zahoda percipirani kot njegov Drugi, ki je glede na razredno pozicijo podrejen v globalnem in regionalnem okvirju in ki se mu pripisuje in dodeljuje vse možne slabšalne pomene. V obeh primer je prisotno radikalno zanikanje enakosti, za katerega prostora v polju političnega ni. Žal se vedno znova izkaže, da del levice ne razume osnov politične abecede.

Druga, prav tako skrb vzbujajoča premisa, ki jo je avtor izpostavil v prej omenjenem uvodniku in okrogli mizi v Pritličju, je ta, da se vsi mi nahajamo na istem čolnu: da je bil tudi on sam v mladosti v nestabilnem delovnem razmerju in da sodobna levica pozablja nagovarjati tisti del volilnega telesa, ki mu socialnii položaj ni pomemben.

Avtor ne razume, da so bila devetdeseta leta čas, ko je bila zaposlitev na nedoločen čas nekaj povsem običajnega, čeprav ne nujno takoj, medtem ko je danes skoraj polovica delovne sile v Sloveniji prekerno zaposlena. Predvsem novinarski poklic je eden izmed tistih, ki prekipeva od prekernosti, zatorej imajo novinarke še kako dober vpogled, kaj se dogaja na trgu delovne sile. Uredniki in višji ešaloni, vse manj.

Zadnje, ampak morda najpomembneje je to, da levica ne nagovarja svetovljank, ki jih bojda ne omejuje njihov socialni položaj. Prvič, levica, ki izhaja iz marksizma, je že vselej svetovljansko naravnana. Kdor je bral Komunistični manifest, bi to moral vedeti. Drugič, izjava predpostavlja, da je danes delavski razred ubog in zaplankan, ker ni v stiku s svetom, ampak poleg viktimizirajočega podtona te izjave, ne morem spregledati tudi dejstva, da avtor pozablja, da živimo v času množičnih občil, med katerimi internet omogoča neskončno možnosti informiranja, ne glede na socialni položaj. Vprašanje je, kdo ima dostop do interneta in kakšni so interesi uporabnikov. In tretjič, izjava namiguje, da so svetovljanski ali z drugo besedo malomeščanski levičarki krogi razsvetljeni. Če bi bilo to res, potem ne bi brali novic o vseh možnih oblikah zanikanja enakosti na progresivni levici. Levica ni ena in miselni horizont mnogih vodilnih in na pomembnih položajih sedečih mož je omejen. Ti imajo, tako kot avtor uvodnika, težave s pojmovanjem (delavskega) razreda, ki je razdrobljen in obeležen z drugimi osmi izkoriščanja.

Danes ne moremo več prisegati na politično delovanje, ki vključuje nekatere in druge pušča na cedilu, ampak je povezovalne narave, išče zavezništva in podporo. Zakaj? Ker bi tudi mi, ki smo prisiljeni v prekerno delo, nekoč radi prilezli do kreditne spodobnosti in si kupili dvonadstropno hišo in pasata.

Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, mag. Damijan Florjančič!

Starodavni mislec Seneka je imel z izrekom : »Quod licet Iovi, non licet bovi«, še kako prav!

Enako oba dobra veva, da drži tudi izrek: »Epistula non erubescit«.

Ti dve misli naj služita za izhodišče tega pisma. Pisma razmišljanja, ob naslednjih sila vprašljivih korakih: - vaša pisna odredba o absolutni nedotakljivosti(?) vrhovnih sodnikov ob vstopu v stavbo sodišča; sam to štejem za napad na določbo 14. člena naše Ustave (Enakost pred zakonom) - borite se za ugled sodstva kot tretje neodvisne veje oblasti – dokler boste s tako spornimi odredbami ustvarjali »kasto nedotakljivih«, boste po ugledu v družbi, skupaj s politiki, trdno na dnu! - vse dokler naša družba ne bo zavrnila - v praksi in dejanjih(!), vseh vrst nedotakljivih, tj. kvazi kast : 1. zdravnikov, 2. sodnikov, 3. bankirjev, 4. politikov, toliko časa boste lahko počeli, kar se vam zljubi, vse dokler ljudstvu ne bo zavrela kri. Do tam pa, verjemite na besedo, ni več daleč!

Ker v medijih še vedno ni uradnega pojasnila Urada za izvrševanje kazenskih sankcij, kamor pravosodni policisti sodijo, nam - slehernikom te države - ni omogočeno slišati (prebrati) še druge plati medalje te bombastično medijsko napihnjene zgodbe s strani zgolj ene stranke v incidentu, tj. vrhovnega sodnika g. Jana Zobca!, da bi si lahko ustvarili kolikor toliko objektivno sliko incidenta, kajti prav nihče od nas ni bil prisoten ob incidentu na mestu dogodka, da bi lahko bil, posledično, objektiven (raz)sodnik! »Vrana vrani oči ne izkljuje«, pa pravi lep slovenski pregovor, kajne, g. Florjančič?

Samo upam lahko, da na to pismo ne bo zavladala vaša tišina, gospod Florjančič (kot pritrjevanje zapisanemu), in da bo s tem obveljal latinski izrek: »Qui tacet, consentire videtur!«.

Sapienti sat!

Lep pozdrav.

Spoštovani gospod predsednik!

Prejel sem vaše pismo, preko katerega mi posredujete povzetek okrogle mize o razmerah v Kataloniji, ki jo je 14. decembra organiziral Forum 21 – društvo, ki mu predsedujete. Naj začnem rekoč, da sem pogrešal prisotnost kakšnega sodelujočega, ki bi predstavljal stališče ogromnega števila katalonskih državljanov, ki ne podpirajo neodvisnosti. Nasprotno sem se lahko prepričal o udeležbi predstavnika katalonskega osamosvojiteljskega sektorja evropskega poslanca Ramóna Tremose, poleg slovenskih osebnosti, ki so simpatizerji katalonskega independentizma.

Zato se zdi, da ni šlo za resno dejavnost, ki bi se skušala približati problemu z intelektualno poštenostjo in objektivnostjo. Vseeno pa se počutim primoranega odzvati glede na resnost vaših izjav in opažanj, ki so nesprejemljiva in bi morebiti izpadla celo žaljiva, če se ne bi, ker so neutemeljena, diskreditirala kar sama; poleg tega ste se, na moje presenečenje, odločili pismo objaviti v časopisih Dnevnik in Mladina.

Vi in drugi udeleženci okrogle mize se oklicujete – si mislim, da izhajajoč iz utemeljitve, da ste zato moralno in zgodovinsko kvalificirani – za pooblaščene za podeljevanje ali zavrnitve potrdil o demokratičnosti, v tem primeru državi članici Evropske unije, kot je Španija, ki je uresničila zgleden prehod v demokracijo in katere demokratične standarde in vladavino prava leto za letom priznavajo vsi pristojni večstranski organi (priporočam vam, da preučite številne razpoložljive statistične podatke).

Glede na vaše očitne predsodke o zadevi, mislim, da ni vredno, da široko odgovarjam na vsako vašo trditev in obtožbo posebej. Vendar vam bom vseeno rekel, gospod predsednik, da so bile vse volitve, ki so se zgodile v Španiji v zadnjih štiridesetih letih, vključno s katalonskimi, demokratične, pregledne in vzorne, njihovi rezultati pa dosledno spoštovani. Sumiti ali vzbuditi celo najmanjši sum, da bi se v Španiji lahko odvile volitve, ki ne bi bile v skladu s standardi države članice EU, je žaljivo in kaže na absolutno nepoznavanje jamstev španskega volilnega sistema. Ob tem vas pozivam, da ga preučite.

Trditi, da so v Španiji politični zaporniki, je še ena neutemeljena brezobzirnost, ki je ni mogoče razložiti drugače kot z absolutnim nepoznavanjem prava. V Španiji, tako kot v kateri koli drugi priznani in uradno potrjeni demokratični državi, ni političnih zapornikov, ampak politiki, ki so v zaporu zaradi kršitve zakona in to priznava praktično celotna mednarodna skupnost (izjeme govorijo zase) ter organi kot Amnesty International. Po drugi strani pa bi vas želel obvestiti, da so ljudje, ki jim sodišča trenutno sodijo zaradi domnevnih hudih kaznivih dejanj vstaje, upora ali nezakonite porabe denarja - kaznivih dejanj, ki obstajajo v večini demokratičnih držav, vključno s Slovenijo - in so na begu (ne v begunstvu), v zaporu ali pogojno na prostosti, popolnoma upravičeni do uveljavljanja pravice do aktivnega ali pasivnega sodelovanja na volitvah, dokler ne bi prišlo do pravnomočne obsodbe. Dejansko je večina njih kandidatov na prihodnjih volitvah v Kataloniji.

Slovenija in Španija sta vedno bili prijateljski državi in partnerici v okviru EU in organizacije NATO. Vi se v vašem pismu tako tudi predstavljate, kar me veseli. Vendar pa se bojim, da s svojim odnosom do Katalonije ne prispevate pozitivno k temu dobremu odnosu, ampak ga ogrožate. Obstaja veliko Špancev, tudi Kataloncev, ki ne razumejo in menijo, da so globoko nepravična - in celo žaljiva - stališča in opažanja, kot tista, ki jih javno navajate v vašem pismu, zlasti, ker jih izraža nekdanji predsednik partnerske in zavezniške države, kot je Slovenija, s katero Španija vzdržuje tesne vezi prijateljstva.

Španija je aktivno podprla vstop Slovenije v evroatlantske institucije in se ji nikoli ni zoperstavila na nobenem področju, ne v zunanji ne notranji politiki, ne na gospodarskem, socialnem, kulturnem ali kakršnemkoli drugem področju. Pri mnogih zadevah smo vedno sodelovali vljudno in lojalno, ob tem upamo, da se bo slednje obdržalo tudi v prihodnje.

S spoštovanjem.

Na književno kritiko se je odzval nekdanji predsednik uprave Dela Jure Apih, ki je v pismu opozoril na pomen dejstev. Moj zapis, da je imelo Delo ob odstopu tedanjega urednika Petra Jančiča tolikšno naklado, kot jo imajo danes skupaj Delo, Dnevnik in Večer, je primerjal z uradnimi podatki revidirane prodajne naklade in ugotovil: leta 2009 je Delo povprečno prodalo 54.266, leta 2017 pa trojica velikih dnevnikov proda 67.411.

Ni kaj, zgledno natančno, a z majhno napakico: Jančič ni odstopil leta 2009, ampak že junija 2007. Prodana naklada Dela v obdobju april-junij 2007 pa je bila 65.212.

Nič ni narobe, če Jure Apih ne ceni Jančičevega urednikovanja Dela, nerodno pa je, če čas njegovega urednikovanja zgreši za poldrugo leto in posledično »njegovo« naklado za skoraj 11 tisoč. 

Spoštovani!

Prebrala sem Uvodnik v Mladini z dne 8. 12. 2017 in moram priznati, da sem osupla.

Želim se iz srca zahvaliti gospodu Gregi Repovžu za tako pogumne in nepopulistične besede. Delam kot zdravnica v splošni ambulanti in z zaskrbljenostjo spremljam razmere in vzdušje v slovenskem zdravstvenem sistemu in slovenski družbi nasploh. Ob tem uvodniku sem globoko vdahnila in si rekla: „Tudi v medijskem prostoru še obstajajo ljudje, ki jim resnica kaj pomeni.“ Morda se sploh ne zavedate, ampak zame osebno, verjamem pa, da tudi za marsikoga drugega, ki dela v zdravstvu, Vaše besede pomenijo zelo veliko spodbudo zato, da vztrajamo.

Velik poklon in še enkrat hvala! 

V Mladini št. 49 je bilo objavljeno pismo očividca Petra Škofiča o sestrelitvi Mrlakovega helikopterja, v nadaljevanju stripa zadaj pa tudi velika risba s prikazom celotnega leta. Tudi jaz sem bil takrat priča sestrelitve Mrlakove gazele in sicer s terase nasproti Opere. To, kar pravi g. Škofič, drži, s tem da je bilo mesto sestrelitve oziroma kraj, kjer ga je zadela raketa, bližje kraju strmoglavljenja, vendar ne tako daleč, kot je narisano v stripu. Po mojem spominu je moralo biti nekje na začetku Ceste v Rožno dolino. Po sestrelitvi sem se odpravil pogledat, kaj se je zgodilo, in sem bil malce presenečen, da je helikopter strmoglavil precej dlje od mesta, kjer sem ga pričakoval. Razbiti helikopter je bil na levi strani ceste, ob železnici, štruce kruha, ki jih je peljal, pa so bile raztresene po vrtu bližnje hiše. Tam je bilo še nekaj ljudi in morda je kdo od njih bolje videl sestrelitev.

Helikopter je bil vsekakor neoborožen in je letel nad Tivolijem, ne pa nad stavbami republiških organov. 

Mestna občina Ljubljana (MOL) se je odločila za prodajo zemljišča, na katerem trenutno stoji Hostel Celica. S tem so se odločili tudi za radikalno spremembo svojega razmerja do celotnega območja Metelkove. Ta poteza v sicer nikoli enostavno razmerje med MOL in AKC Metelkova mesto – slednji je svetovno priznan kulturni, urbanistični in socialni primer dobre prakse - vnaša oblastniški diktat. Zadnje namere MOL uporabnike in uporabnice AKC Metelkova mesto obvezujejo, da javno in jasno sporočimo: kapital in MOL, roke stran od Metelkove!

Poskus razbijanja in odprodaje območja Metelkove je zgolj simptom širšega problema načrtnega preurejanja mestnega središča po okusu turističnega in nepremičninskega kapitala. Ljubljana je trenutno sredi prehoda v drugo fazo gentrifikacije mesta. Ta sovpada z razmahom novega investicijskega cikla v državi, ki ga je omogočilo reševanje bank z denarjem davkoplačevalcev, profiti tega procesa pa bodo romali v zasebne žepe. Gradbišča so se iz ožjega središča mesta, kjer so ostale le še zloščene kulise za turiste, lokali brez lokalcev ter nepregledna goščava hotel(čk)ov in AirBnB obratov, premaknila v sosesko Tabor in se s slepo željo po »olepšavi« dotaknila tudi Metelkove.

MOL se je lani v sklopu tega procesa spravil nad Avtonomno tovarno Rog, najprej z varnostniki in gradbeno mehanizacijo, nato pa tudi s sodnimi procesi proti tamkajšnjim uporabnikom in uporabnicam, ki še vedno trajajo. Avtonomne kulturne cone Metelkova mesto se lokalne oblasti skozi vseh 24 let njenega obstoja lotevajo drugače. Na eni strani se država pritisku v obliki inšpekcij in policijskih napadov nikoli ni zares odpovedala. Na drugi strani pa že dolgo poteka lokalna politika rekuperacije, ki je pod pretvezo podpore in tolerance Metelkovo zaradi njene „alter podobe“ in kvalitetnih oblik družbenosti, ki jih razvija, promovirala kot turistični produkt par excellence, pri čemer vizije uporabnikov in uporabnic niso imele prav nobene veljave. Mnogi so dejstvo, da je MOL Metelkovo vgradil v blagovno znamko Ljubljana, napačno razumeli kot diskretno napoved, da se od MOL ne rabimo več bati sovražnih potez. Danes je z napovedanim drobljenjem in začetkom odprodaje Metelkove dokončno postalo jasno, da zadeva ni takšna.

Zajedanje komercialne dejavnosti na obronke avtonomnega prostora je že pred leti ustvarilo apetite, ki poganjajo današnjo prodajo najboljšemu ponudniku. Z vso treznostjo moramo ugotoviti, da je ravno Celica s svojo specifično trajektorijo in odnosom do avtonomije na Metelkovi tisti dejavnik, ki je odločilno prispeval k procesu, spričo katerega njenim ustvarjalcem sedaj grozi, da bodo v imenu še višjega profita izrinjeni. Iskreno zato priznajmo: Hostel Celica je dejansko zrasel iz bogatih metelkovskih kreativnih tal, s svojim entuziazmom, idejami in delom so jo zgradili Metelkovke in Metelkovci. Toda že pred vzpostavitvijo hostla so se poti razšle, stavba je bila v nejasnih okoliščinah predana v upravljanje koruptivnega kapitala Študentske organizacije Univerze v Ljubljani - v navezi z MOL - in vse odtlej je Celica delovala kot profitni obrat in agent gentrifikacije mesta, ne samo Metelkove. Na račun navidezne in vedno nelagodne akomodacije s skupnostjo in prostorom AKC Metelkova mesto ter na račun sosedstva se je hostel vpisal v svetovne turistične vodnike kot ključna ljubljanska atrakcija. Vse večje trume turistov, ki si še pred nekaj leti niso upale niti pokukati čez prag avtonomne cone, se zdaj dnevno valijo čeznjo in množično fotografirajo primerke domačinov med njihovim vsakodnevnim ustvarjanjem ter vnašajo nemir v skupnost. Četudi so jo v mnogočem naredili ljudje, ki so (bili) Metelkovci, je današnja Celica po cilju, načinu delovanja in vrednotah daleč od AKC Metelkova mesto.

AKC Metelkova mesto razume napovedano prodajo kosa zemljišča na Metelkovi kot začetek sovražnega prevzema celotnega območja, vključno s prostori in dejavnostmi avtonomnega kulturnega centra. Nič skupnega nimamo z bitko med obstoječim upravljavcem in morebitnim bodočim. Kar se nas tiče, MOL z velikim zamahom odpira vrata uničenju avtonomnega centra, saj se investitorski apetiti zagotovo ne bodo končali pri eni zgradbi in eni parceli. Prodaja Celice bo kot model evikcije mestnim oblastem prišel nadvse prav tudi pri vseh drugih zgradbah na Metelkovi, ki jih ima prav tako v lasti MOL. V tej luči se iz poskusa prodaje zemljišča Celice lahko naučimo tudi to, da imajo lahko preko svoje prakse ne glede na izpričane namene in motivacije podporno vlogo v procesih spodkopavanja metelkovske avtonomije tudi tisti, ki se sicer umeščajo znotraj njenega širokega polja. V nekaj potezah, ki se lahko zgodijo precej hitreje, kakor si to marsikdo misli, bo uničen eden najpomembnejših socialnih in kulturnih centrov v regiji, ki je v ponos in užitek nepredstavljivi množici glasbenikov, kulturnikov, somišljenikov, drugače mislečih, umetnikov, alternativcev in nenazadnje tudi popotnikov.

Ne glede na vse ravni in akterje, je osnovna resnica situacije jasna: Mestna občina Ljubljana se z drobljenjem in odprodajo območja Metelkove odpoveduje principom javnega, skupnostnega in družbenega prostora ter jih nadomešča s strahovlado zasebne lastnine in njenih varnostnih služb. Tega ne moremo, ne smemo in ne nameravamo dopustiti tako na Metelkovi kot v Rogu, širše v četrti Tabor in v mestu nasploh. Zato terjamo prostore Celice nazaj v skupnostno upravljanje, nazaj v roke tistih, ki so jo pred davnimi leti obranili pred uničevalno slo tedanjih oblastnikov, nazaj v roke tistih, ki so s svojim dolgoletnim angažmajem dokazali, da jih pri delovanju vodi dolgoročen interes skupnosti, ne pa kratkoročne profitne agende. 

Spoštovani kolega Dino Bauk je v svojem članku Kdo je začel vojno?, v Mladini št. 48/2017, večkrat citiral moja stališča, česar sem bil vesel. Vendar se je pripetil spodrsljaj pri citatu, s katerim je sklenil svoj polemični članek in kjer mi pripisuje stališče, da je parlament »edino od ljudstva neposredno izvoljeno in zato edino suvereno telo za sprejemanje in spreminjanje zakonov«. To namreč ni moje stališče, temveč mnenje iz neke razprave v Vilni v letu 2008, o kateri sem poročal v Pravni praksi. Zapisal sem, da gre za pristop, ki »ne more biti več zadosten okvir za iskanje odgovorov na nove izzive, s katerimi se srečujejo ustavna sodišča«. Priključil sem se nasprotnim pristopom, ki so poudarjali pomembno vlogo Ustavnega sodišča pri ustvarjanju prava. 

Nič ni narobe, če Bernard Nežmah časti svojega nazorskega somišljenika. Gre pač za vrednostne sodbe, ki se ne merijo z vatlom. Problem pa je, ko z enako vehemenco te sodbe argumentira s podatki, ki pa so preprosto merljivi. »Ko je koncem prejšnjega desetletja (Peter Jančič) pod pritiskom odstopil s položaja odgovornega urednika, je imel časnik (Delo) tolikšno naklado, kot jo imajo danes skupaj Večer, Delo in Dnevnik. To daje še dodatno kredibilnost njegovim kritičnim zapisom«.

Leta 2009 je po uradni evidenci RPN (Revidirane prodane naklade) Delo povprečno prodalo 54.266 izvodov, 2017 pa prodajo Delo, Dnevnik in Večer skupaj 67.411.

Sesuvanje naklade, kadar padajo vsi, seveda megli sliko, zgovornejši so podatki o gibanju naklade v času, ko je pod Janševo vlado Delo vodil tandem Slivnik in Jančič. Od leta 2004 do 2009 je Delo izgubilo 23.859 prodanih izvodov na dan, od tega kar 15.491 stalnih naročnikov. Ker so se skupaj s pregnanimi novinarji, raziskovalci in uredniki v veliki meri preselili na Dnevnik, tam padca v tem času skorajda ni bilo. Primerjava z Večerom, ki je bil takrat že v zaukazani lasti Dela, je manj povedna. 

Z zanimanjem spremljam nadaljevanja stripa o Toniju Mrlaku, pilotu helikopterja, ki je bil konec junija leta 1991 sestreljen nad Ljubljano. Branje je zanimivo še posebej zato, ker sem bil priča temu dogodku. Morda celo edina priča poleg herojev, ki so vanj namerili projektil.

Torej, tistega večera sem bil slučajno na kuhinjskem balkonu v Dukičevem bloku, ki je v 5. nadstropju in obrnjen proti Župančičevi ulici, oziroma proti Tivoliju. Ker se pač že vse življenje oziram za letali, sem tudi takrat, ko sem zaslišal ropot helikopterja spremljal njegov let. Letel je iz šišenske smeri nad hotelom Bellevue proti jugu, recimo proti Rožni dolini. Torej niti ne nad železniško progo, ampak bolj zahodno, nad Cekinovim gradom in francoskimi šancami. Ko je priletel nad iztek »francoske steze«, to je kakšnih 200 metrov pred Tivolskim gradom, ga je zadel izstrelek. Takrat sem bil prepričan, da je bil izstrelek izstreljen z gradu, ali morda z Metalke. Po zadetku se je močno opotekel, spustil se je dim, vendar pa je, verjetno zaradi inercije, letel še naprej. Pri tem niti ni zgubljal višine. Spremljal sem ga še do pravoslavne cerkve, potem pa sem ga zgubil z vida, ker se je skril za stolpnico na Štefanovi ulici. Kasneje sem izvedel, da se je zrušil v Rožni dolini, v bližini bivše gostilne Marn, torej kakšen poldrugi kilometer od kraja zadetka. In po čudežu celo brez drugih žrtev, ali bolj moderno, brez kolateralne škode. O čemer strelci zagotovo niso razmišljali. Sicer pa je to, kar sem takrat videl, v popolnem nasprotju s trditvijo, da je helikopter preletaval stavbo republiških organov. Karkoli naj bi že to pomenilo.