Spoštovani, pretresena ob recenziji oz opisu vsebine knjige Milene Miklavčič: „Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del“ Marcela Štefančiča šele zdaj razumem neizmerno slovensko sodno toleranco do spolnih zlorab otrok, česar pred leti nisem mogla razumeti, ko sem v časniku Večer 16.11.2004 prebrala, da je sodišče dosodilo očetu za dokazano spolno zlorabo 4-letne hčerke samo enoletno pogojno kazen in sicer z razlogom, da je spolna zloraba trajala le krajši čas!!

Marcel Štefančič si nekako predstavlja, da bi primeri iz knjige Milene Miklavčič lahko služili policiji in tožilstvu kot material za pregon še živih storilcev. Naivno. Slovenska država ni sposobna ustrezno kaznovati niti dokazane spolne zlorabe otroka, kako naj bi se žrtve podale v brezupno kalvarijo in upale na zasluženo kazen za zlorabe, ki so se jim zgodile pred tolikimi leti na 4 oči! Pri primeru dokazane zlorabe 4-letne deklice je kot strokovna podpora sodišču pri odločitvi o kazni za pedofilskega očeta sodelovala najbolj upoštevana in cenjena slovenska sodna izvedenka za spolne zlorabe otrok, pedopsihiatrinja in vodilna učiteljica bodočih sodnih izvedencev na Medicinski fakulteti prof. dr. Martina Žmuc Tomori. Na podlagi njenega mnenja, da je DOKAZANA spolna zloraba 4 letne deklice s strani očeta trajala prekratko, da bi otroku dolgotrajno škodila, je sodišče očetu prisodilo samo pogojno kazen leto dni s preizkusno dobo treh let – čeprav zakon za tako dejanje ne predvideva pogojne, pač pa le zaporno kazen.

Poročilo s sodne razprave govori samo zase. „Na pogojno kazen leto dni s preizkusno dobo treh let je bil na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojen 43-letni moški iz okolice Ljubljane, ker je spolno zlorabljal svojo štiriletno hčerko. Sodba še ni pravnomočna, obtoženega pa so izpustili iz pripora, v katerem je od 18. junija letos. Ker je bil spoznan za krivega, bo moral, če bo sodba pravnomočna, plačati sodne stroške ter sodno povprečnino v višini 80 tisoč tolarjev (333 €). Ko je predsednica senata v izreku sodbe dejala, da je obtoženi spoznan za krivega ter da ga je senat obsodil na pogojno kazen, je obtoženi začel tiho jokati, med branjem sodbe pa je jokal vedno glasneje in govoril, da ni kriv in da tega ni storil. K njemu je stopil njegov zagovornik in ga skušal pomiriti, saj mu je dejal, da je obsojen le na pogojno kazen in da bo odšel iz pripora. Ker pa se obtoženi nikakor ni mogel pomiriti in je čedalje huje jokal, se tresel in čepel na tleh, so ga pazniki odpeljali iz sodne dvorane.

Obtoženi je bil spoznan za krivega, da je od maja do 17. junija letos, ko se je razvedelo o njegovem početju, večkrat legel poleg svoje štiriletne hčerke in opravljal določena spolna dejanja. To je običajno počel, ko je mamica, torej njegova žena, opravljala gospodinjska dela.

Predsednica senata je v obrazložitvi sodbe dejala, da je imelo sodišče zelo težko nalogo, preden se je odločilo, kakšna kazen bi bila primerna za obtoženega (tožilstvo je zahtevalo zaporno kazen). Pri kaznivih dejanjih, storjenih na škodo otrok, ponavadi sodišče nima ravno veliko materialnih dokazov, zato v sojenje pritegne več izvedencev različnih strok. V tem postopku sta bili zaslišani izvedenki medicinske stroke, in sicer ginekologinja, ki je na dekličinem spolovilu odkrila ranico, in izvedenka psihiatrične stroke Martina Tomori, dr. med. Kot priči sta bili zaslišani tudi dekličina mama ter njena prijateljica, ki je bila navzoča, ko je deklica povedala mami, kaj počne oče z njo. Obtoženi je vse navedbe v obtožnici odločno zanikal.

Dr. Tomorijeva je senatu povedala, da si deklica ni izmislila, kaj naj bi oče z njo počel, saj je že toliko stara, da loči resnično dogajanje od domišljijskega. Sicer pa je deklica izvedenki tudi povedala in pokazala, kako je oče ravnal.

Za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka, mlajšega od petnajst let, za kar je bil obsojen obtoženi, je zagrožena kazen od enega do deset let zapora. Senat pa je bil mnenja, da bo pogojna kazen dovolj močno vplivala na obtoženega, da ne bo več ponavljal istih kaznivih dejanj. Zato mu je senat določil daljšo preizkusno dobo, in sicer tri leta, če pa bo v tem času storil enako kaznivo dejanje, se mu pogojna kazen prekliče in bo moral za leto dni v zapor.« (Časnik Večer, 16.11.2004). Lep pozdrav.

Podpisani sem invalid zaradi gluho-slepote in ne morem brati knjig. Žal tudi ne knjige Zdenka Roterja. O njej to pismo bralca pišem po tem, kar je o njej napisanega v članku Jureta Trampuša. Poskusil sem ga prečrkovati in sem morda kaj napačno prebral. Pišem pa vendarle, ker menim, da se je avtor knjige na svojo pest odločil kreniti v pravo smer.

Odločil se je spoznati in sprejeti zgodovino, ki se je dogodila. To počne zagotavljajoč, da jo raziskuje kot nepopravljivo za nazaj, če naj bo za človeško skupnost koristna.

Tako razumem tudi namen članka samega. Z neko težavo sicer razločujem izjave obeh interpretov knjige med seboj. A to je brez bistvene škode za stvar samo po sebi, saj zapadata eden in drugi v svojem razmišljanju isti napaki ali pomanjkljivosti.

Ta je nekaj bistvenega prav za zgodovino Slovencev, ker jo ločuje od splošnega evropskega dogajanja v zgodovini druge svetovne vojne in od njenih splošno opaženih nasledkov. Znano je, a le redko se omenja – sploh ne v tem članku – da je del slovenskih političnih sil rešitev Slovencev v drugi svetovni vojni iskal ter po svoje našel v priznanju napadalcem, da je bila slovenska država, državnost, v vojni razbita, da ni obstajala več v nobenem pogledu, da je zapadla »debelaciji« (konec vojne z uničenjem sovražnika op. ur.), ter da je prešla v območje državne suverenosti fašističnih agresorjev.

Na to je hitro in skoraj soglasno pozabil ves naš diskurz o kolaboraciji. Ta članek ni izjema. Pozabil je, da debelacija izključuje njenim priznavalcem, da bi v opuščeni državi še kdaj mogli nastopiti kot subjekt vojne za suverenost v njej. Zgodovinskega dejstva, da je bilo tako z vodstvom Slovenske ljudske stranke in z njenim cerkvenim krilom v ljubljanski škofiji, se postopoma spominjamo šele danes. Spodbudila nas je knjiga Čas odločitev Bojana Godeše, Zoisovega nagrajenca.

Resnično se je med Slovenci dogodil v času okupacije in po njej, poleg njihovega odpora fašističnim napadalcem in po njem, krvav, nepozaben, neopravičljiv bratomorni boj in poboj. Prav o tej plati moritve je poudarjeno govoril avtorju Roterju nesrečni silvestrski somiznik Tone. Pač s svoje strani. O bratomornem slovenskem dogajanju, kot sem mogel prebrati, Roter še preprosto molči.

A še vedno molči – in to zarotniško – tudi v Rogu prizadeta druga stran. Molči ravno o tistem svojem priznanju debelacije, s katerim se je pravno identificiral klero-katolicizem (tako to stran označuje eden od obeh interpretov) pred Hitlerjem. Zato zmore brez kritike zamolčati tudi svojo oficialno in v njenem tisku udomačeno razlago svojega vojskovanja, češ da pobija le »zunajpravno bando«, po domobransko rečeno le »tolovaje«, ki za tedanjo Nemčijo niso bili vojska kake obstoječe države. Pomeni, da je domobranstvo zanikalo, da bi pri tem šlo za državljansko vojno.

Ves ta molk pa skuša tajiti tisto, kar je bilo v Vatikanu o takratni zunanji politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni že pred pol stoletja objavljeno in kar jasno dokazuje, da je ljubljanski škof nastopal z neresnico. Z njim vred tudi drugi dejavniki kolaboracije. Ob nezanimanju celo levice.

Dandanašnji Sloveniji ne kaže sanjariti o baje dogodeni državljanski vojni namesto spoznavanja in sprejemanja svoje neokrnjene zgodovine. Gre za zmožnost obvladovanja jutrišnjega dne v prihajajočem digitalnem tisočletju. Če bi napravili to, da naša nacija ponotranji pretkano neresnico, da nam je neko državljansko vojno uprizarjal na vse načine Hitler s svojimi domobranskimi zapriseženci ter z vsemi tistimi, ki so jih podpirali, potem bi tej naši naciji ne preostajalo drugega, kot da se razglasi za nekakšno podružnico tiste v Nemčiji aktualne alternative, Alternative für Deutschland.

Petainova kolaboracija nikakor ni pomenila priznanja debelacije Francije, ne izbruha kakšne državljanske vojne v njej. Debelacija pa nas je vrgla v poseben mrtvi kot Evrope, ni rodila niti vsaj tistih vsem znanih protiruskih oziroma protisovjetskih quislingov. Vsaj quislinške državne pozicije niso dosegli ne Natlačen, ne Rožman, ne Rupnik, ker so pač priznavali sovražniku debelacijo njihove lastne države.

Naj tu ponovim, kar sem pred časom napisal predsedniku SAZU, pokojnemu dr. Jožetu Trontlju, o obeh iz naše zgodovine neizbrisnih velezločinih: »... glede na vzročno povezanost obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja … prvega zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa drugega … storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov ... Zgodovina se nobenemu ne more ogniti in ne ugotoviti, da so žrtve pobojev bili žrtvovanci! To ni ne opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so jih postavili v vlogo žrtvovancev. To pa je edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, njihovim potomcem, uvideti, kako in po čigavi odgovornosti so žrtvovanci umrli ter kako, zaradi katerih zmot, se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot slast maš če van ja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.« 

Sicer je bilo že dosti napisanega o volitvah in kandidatih – hotel pa bi dodati še svoje mnenje.

Torej po pričakovanjih je narod zopet izvolil starega – novega cirkusanta, za mene si drugega imena ne zasluži. Ko poslušam ljudi, zakaj so volili ravno njega, slišim odgovore: prvi – ko je pa tako lep in simpatičen; drugi – ko pa tako lepo govori; tretji – ko toliko prehodi in obiskuje ljudi; četrti – ko je pa tako priden in dela vse – od smetarja do agronoma; peti – ko pa se tako sladko smehlja, jé krofe in objema gospodinje; šesti – ko pa je naš goriški rojak itd. itd. v nedogled. Nihče pa ne pravi, kaj je vse storil za to domovino, da bi jo izvlekel iz brezna korupcije in moralne pokvarjenosti politikantov, bančnikov, tajkunov in podobnih pijavk, ki sesajo kri na telesu Slovenije. Pravi čudež je, da nismo še globje kot smo. Smo bolj gnila banana republika kot katerakoli afriška država. Kritike pa so mu šle do živega samo toliko, da je obljubil več oglašanja in opozarjanja na nepravilnosti v novem mandatu. In res se je – besedo je držal!! Oglasil se je nekaj dni nazaj v zvezi z beguncem Ahmadom, pa ne, da bi ga vzel v svoj bran – še olja je prilil na ogenj nestrpnosti in rasizma, ki preveva to podalpsko deželico. Bravo za cirkuškega direktorčka!

Ker sem pa ravno omenil tega sirskega begunca, bi rad povedal še to: vedno bolj sem prepričan, da se je tudi po naši deželi začel plaziti rasizem, neonacizem in fašizem. Zlasti agilna je SDS in če pridejo na oblast janšisti, smo kuhani in pečeni – adijo demokracija (če je je ali pa je bo še kaj ostalo). Normalnemu človeku gredo pokonci lasje, ko gleda in posluša Janšo, Gorenaka in Grimsa, ko klatijo idiotizme o patriotizmu – za mene je to čisto navadna rasistična retorika, kjer se z dejanji vključuje tudi notranja ministrica, ko govori o ljudeh kot o granitnih kockah – ledeno hladno – češ, mi smo izčrpali vsa pravna sredstva in ne briga nas, kaj bo s temi ljudmi. Enako velja tudi za Erjavca, ki ni nič strpnejši in ga je samo bleferstvo. Verjetno imajo ti ljudje kamen namesto srca. Kar pa se tiče janšističnih ‘junakov’: to kar so začeli z Ahmadom, je šele ‘ogrevanje’ oz. posamezni streli. Težka artilerija bo začela s salvami zelo kmalu, kajti na oblast bo treba priti za vsako ceno! Če narod teh njihovih igric že enkrat ne bo spregledal, se nam piše slabo. Žal ima Janša še vedno okrog 10% volilne podpore in ta čreda vernikov verjame v vse, kar reče grosupeljski el comandante. Ne morem doumeti, kako so lahko njegovi privrženci tudi visokošolani ljudje oz. intelektualci!? Ali imajo res tako oprane možgane?

Sram me je, da živim v taki državi, ki jo vodijo in upravljajo nesposobneži in politikanti s samo enim ciljem: obdržati se ali pa priti na oblast po sistemu negativne selekcije. Pri nas sploh ne poznamo več besede krivda ali biti kriv. Za nobeno stvar nikoli in nikdar nihče nič ni kriv!!!

Še dobro, da smo dobili novo stranko, ki jo vodi g. Bojan Dobovšek in ki nam daje žarek upanja na boljšo prihodnost. Želim mu vse dobro in da bi tudi zmagal na naslednjih volitvah. Trenutno je edina svetla zvezda na tem temnem političnem nebu. 

Zgodba o glifosatu čedalje bolj spominja na znano pripoved o čarovniškem učencu, ki mu je čarovnija ušla izpod kontrole. Vemo že za „alternativna znanstvena dejstva“, ki jih je sproduciral Monsanto. Imamo tudi slovenske promotorje glifosata, ki se bojijo, da bi s prepovedjo izgubili uvoz „prepotrebne gensko spremenjene soje“. Nasprotniki po pravici opozarjajo, da je glifosat najverjetneje rakotvoren. Toda pomisleke mora zbujati še neka druga plat, ki v teh diskusijah ostaja v senci: način, kako glifosat deluje. Ta snov je eden od motilcev regulacije rastlinskih organizmov: požene v bujno rast nadzemne dele, korenine pa tega ne dohajajo, zato rastlina umre.

Gensko spremenjene kulturne rastline so neobčutljive za tega motilca, a za kakšno ceno? Da posegi v regulacijo rastlinskega organizma niso neškodljivi za sesalce, kaže drug tak motilec: sredstvo za skrajševanje bilk pri pšenici, s katerim preprečujejo, da bi žito poleglo. Slama tega žita se ne sme pokladati konjem, ker bi motila njihovo reprodukcijo! Ljudje pa baje smemo tako pšenico nemoteno uživati ... Facit: Dokler ni razjasnjeno, kako hormonski motilci rastlin vplivajo na humoralno regulacijo ljudi in živali, ne smejo biti v javni rabi. 

V članku pod gornjim naslovom je novinar Borut Mekina omenil, da se je v zvezi z zdravstveno reformo oglasil tudi poslanec SMC Jani Möderndorfer, ki je poudaril, da je strankarski ministrici za zdravje uspelo »nepojmljivo, kar ni uspelo še nobenemu zdravstvenemu ministru v zadnjih 20 letih«, saj je »pod streho spravila tri ključne zdravstvene reforme«. Ob takšni izjavi je možno samo dvoje: ali sicer zgovorni poslanec ne pozna oziroma ne razume opravljenega dela ministrice, ali pa ne ve, kaj je zdravstvena reforma. Bolj verjetno je slednje. Naj dodam še lastno mnenje, da ministrici v tem mandatu zelo verjetno ne bo uspelo spraviti »pod streho« nobene prave (!) zdravstvene reforme. Če pa ji bo to uspelo, bo omenjeni poslanec resnično lahko »židane volje«. 

V uvodniku z naslovom Šleva, objavljenem v 46. številki Mladine, sem v delu, kjer sem našteval, kako v državnih in evropskih institucijah Janez Janša in njegovi strankarski kolegi zaposlujejo svoje otroke, zapisal, da sta dva izmed otrok zaposlena v Geoplinu, družbi, ki jo obvladuje država. Navedba je napačna: zaposlena sta v družbi Plinovodi, katere 100 odstotni lastnik pa je državni Geoplin, ki ga obvladuje država. 

V dnevih, ko obeležujemo stoto obletnico Oktobrske revolucije, ki je pomembno vplivala na razvoj dogodkov v prejšnjem stoletju, si lahko zastavimo vprašanja o aktualnosti omenjenega zgodovinskega dogodka. Povedano drugače, ali so ideje, ki so vodile do revolucije, aktualne še danes. Zakaj je pomembno poznati zgodovino, da si lahko zagotovimo boljšo bodočnost? Mar niso tudi danes razmere v Rusiji, ter seveda tudi drugod po svetu, ’primerne’ za revolucijo, za spremembo na bolje, za večjo družbeno enakost.

Oktobrska revolucija je predstavljala zgolj nadaljevanje prelomnega leta 1917, ki je postavilo temelj za izgradnjo Sovjetske države. Po spontani Februarski revoluciji, ko se je v Rusiji končala doba carizma, se je na oblast zavihtela začasna vlada, a le-ta ni uživala polne podpore ljudstva. Ljudstvo je bilo nezadovoljno s svojim statusom v državi, poleg tega pa so ljudje bili razočarani tudi nad ureditvijo države. Pomanjkanje so ljudje doživljali zaradi vojne, ki je potekala na vzhodni fronti. Prav zaradi vojne pa so ljudje ’hrepeneli’ po takojšnjem miru. Poleg tega so želeli razlastniniti zemljiške veleposestnike ter tovarne prepustiti delavcem v upravljanje. Te ideje pa so po uspešni revoluciji izvedli boljševiki.

V današnji družbi lahko zapazimo splošno nezadovoljstvo s trenutnim sistemom, kar bi lahko primerjali s situacijo pred stotimi leti, ki je privedla do revolucije. Nezadovoljstvo nad neoliberalnim kapitalizmom počasi, a vztrajno narašča, saj se čedalje več ljudi spopada s težavami, ki so produkt sistema, v katerem živimo. Neenakost med bogatimi in revnimi narašča, tudi s pomočjo davčnih oaz, kamor bogati ’skrijejo’ svoj dobiček. V Združenih državah Amerike ima deset odstotkov prebivalstva v rokah 77 odstotkov vsega ’bogastva’ države. Dohodkovna neenakost pa se seveda kaže tudi v ekonomski negotovosti, predvsem pri mladih, ki so (večinoma) prekarno zaposleni. Želja vseh prekarno zaposlenih pa je logično, odprava te prekarnosti, ter posledično tudi prehod v družbo, kjer bi bili v proces odločanja vključeni vsi zaposleni. Za današnji čas si lahko ’sposodimo’ idejo boljševikov, ki so se zavzemali za omejitev plač ( javnih) uslužbencev. Le-ti naj bi imeli plačo enako tisti povprečnega delavca. To zahtevo je predstavil Lenin v aprilskih tezah.

Za spremembo pa je potreben revolucionarni subjekt. V času Oktobrske revolucije, je bil nosilec sprememb proletariat, ki je skupaj s kmeti in vojsko uspešno izvedel revolucijo ter ’odpravil’ začasno vlado. Zanimivo je, da so imeli boljševiki pomisleke glede sposobnosti mobilizacije proletariata in kmetov, ki naj bi prinesli spremembe v družbo. S podobnimi pomisleki se srečujemo tudi danes, ko kar naprej iščemo revolucionarni subjekt. S pleč proletariata se ’odgovornost’ za spremembo prenaša na druge zapostavljene in odtujene skupine ljudi, kot so npr. manjšine, ženske, kmetje v manj razvitih državah. Iz izkušnje Oktobrske revolucije je torej potrebno povzeti vedenje, da je mobilizacija za potrebe spremembe družbenega sistema mogoča. Potrebno je zgolj vzbuditi razredno zavest, pripadnost.

Vendar, razredna zavest ni dovolj za izvedbo revolucije. Če upoštevamo ’recept’ Oktobrske revolucije je k temu potrebno dodati še nenehno izmenjavo mnenj, idej in pogledov na vseh področjih in nivojih, kar nosilcu sprememb omogoči, da upošteva občo voljo ljudstva. Prav izmenjava mnenj, idej ter pogledov pa je omogočila uspešnost revolucije. Lenin je poleti 1917 predlagal nadaljevanje revolucije, septembra pa boljševikom predlagal tudi takojšnje zavzetje položaja moči, tj. prevzem oblasti, a so se na sestankih po izmenjavi mnenj odločili, da z ’napadom’ počakajo. Kakor v svojih člankih in knjigah piše Alexander Rabinowitch, je bila v tem primeru ključna vloga posameznikov, ki s svojo vztrajnostjo pripomorejo k spremembi.

Naslednjo, še pomembnejšo idejo revolucije pa najdemo v še eni točki aprilskih tez, ki jih je predstavil Lenin. Demokratični sistem v slogu Pariške komune, kjer volitve potekajo od spodaj navzgor. Danes podoben način odločanja in sprejemanja odločitev predstavlja gibanje DiEM25, kjer se vse odločitve sprejemajo z glasovanjem vseh članov. Le tako se lahko razvije odprto in odzivno gibanje, ki vključuje ideje vseh članov ne glede na njihovo politično opredeljenost. Tako kot pri boljševikih, so tudi pri gibanju DiEM25 združeni predstavniki vseh političnih opcij, ki pa vendarle imajo nek skupni cilj. To je demokratična revolucija Evrope s pomočjo pan-evropskega gibanja.

Člani gibanja DiEM25 so v preteklih dneh izglasovali, da se bodo širom Evrope ustanovile politične stranke, ki bodo zastopale progresivno agendo gibanja na prihajajočih volitvah v Evropski parlament leta 2019. Kjer pa so podobne ideje že zastopane s strani obstoječih političnih strank pa se bo DiEM25 ’pridružil’, kot podpornik. Situacija je tudi danes, po stotih letih od Oktobrske revolucije, podobna. Tudi danes v Rusiji vlada caristični vodja, ki je v nedeljo priprl 230 ljudi, ki so v raznih ruskih mestih pozivali k novi revoluciji. Rusija pa seveda ni edina, ki s pomočjo političnega sistema v imenu varnosti omejuje pravice. Na drugi strani Atlantika najdemo Združene države, ki nadzirajo svoje državljane (seveda to počno tudi druge države), geografsko bližje pa Španija s pomočjo sile ’zagotavlja’ ozemeljsko celovitost države. Povsod po Svetu pa najdemo ljudi, ki jih je neoliberalizem pustil na robu, odtujil. Alienacija posameznika je ključen problem v obstoječi družbeni ureditvi. Pot iz kapitalizma lahko najdemo v združitvi vseh odtujenih, ki jih je veliko več od tistih, ki sprejemajo odločitve, na podlagi katerih sistem posameznika razčloveči. 

Banka Slovenije je minuli teden v odgovoru na naš članek Priznali so napako zapisala, da spodaj podpisani novinar neprofesionalno delo nadaljuje »s podajanjem neobjektivne slike procesa sanacije (stresnih testov leta 2013, op. a.), s katerim je bilo stabilizirano slovensko gospodarstvo«. V omenjenem članku smo namreč zapisali, da Banka Slovenije vse do danes ni objavila, koliko nas je stal celoten postopek skrbnega pregleda bank, Banka Slovenije, oziroma v njenem imenu Bojana Leskovar, pa je odgovorila, da je razkritje stroškov pregleda že od februarja 2014, torej več kot tri leta in pol, objavljeno na njihovi spletni strani. Tam pa piše, da je Banka Slovenije za izvedbo projekta podpisala pogodbe v skupni višini okoli 21,2 milijona evrov.

Naj bralcem ponovno pojasnimo, da navedeni odgovor Banke Slovenije ne drži oziroma je zavajajoč. V objavljeni tabeli so namreč prikazani zgolj stroški, ki jih je imela Banka Slovenije, a izvajalce stresnih testov so morale še dodatno plačati posamezne banke, torej NKBM, NLB in Abanka. Tako lahko v letnem poročilu NLB preberemo, da so na poslovanje banke v letu 2013 vplivali »visoki enkratni stroški pregleda kvalitete portfelja in stresnih testov, koordiniranih s strani regulatorja, ki so znašali 4,95 mio EUR, ter stroški izrednih pregledov in revizij v dveh članicah NLB Skupine v višini 1,4 mio EUR«, iz letnih poročil Abanke in NKBM banke pa lahko zgolj posredno razberemo, da je vsaka od njiju morala za izvedbo stresnih testov plačati še okoli 2 milijona evrov. Kar pomeni, da stresni testi niso stali 21,2 milijona evrov, ampak verjetno okoli 30 milijonov evrov.

Četudi bi bilo zaradi izrednega pomena stresnih testov primerno, da bi Banka Slovenije objavila, koliko so nas ti stali, pa lahko seveda v Banki Slovenije še naprej trdijo, da so pristojni le za podatke o pogodbah, ki so jih sami podpisali. A v tem primeru bi morali to tudi jasno poudariti. Naslov omenjenega sporočila – »Stroški skrbnega pregleda bančnega sistema« – je namreč zavajajoč. Po njegovi objavi tako mediji ponavljajo, da so nas stresni testi stali 21 milijonov evrov, kar pa ni res. Res je, da vse do danes nismo izvedeli, koliko so nas napačne napovedi in izračuni iz leta 2013 dejansko stali. 

Zgornji prispevek zanemarja nekatera bistvena dejstva, brez katerih ni mogoča pravilna ocena revolucije. Kot vsak dogodek v razredni družbi ima tudi oktobrska revolucija vsaj dve razlagi. Zgornji prispevek jo razlaga s stališča vladajočega razreda (»oktobrska revolucija je opomin oblastem«). Če upoštevamo nekatera zanemarjena dejstva in na revolucijo pogledamo z vidika podrejenih razredov, je podoba precej drugačna:

1. Oktobrska revolucija ni bila nasilje nad idejo komunizma (brezrazredne družbe), ampak nujni predpogoj za njeno uresničitev. Brezrazredne družbe namreč ni mogoče začeti graditi, ne da bi odpravili politično oblast izkoriščevalskih razredov (buržoazije). Oblast izkoriščevalskih razredov je v Rusiji po februarski revoluciji vzdrževala vlada Kerenskega, s tem ko ni hotela izpolniti zahtev kmečkih in delavskih množic po razdelitvi zemlje, delavskem nadzoru tovarn in izstopu iz vojne. Ko so boljševiki 7. novembra 1917 odstranili vlado Kerenskega, so dejansko izvršili »družbeno naročilo«, kar med drugim potrjuje dejstvo, da je vlada Kerenskega izginila brez odpora ali protesta teh množic.

2. Da oktobrska revolucija ni bila zločin nad idejo komunizma, ampak nujen predpogoj zanjo, dokazuje tudi primerjava med ravnanjem socialistov v Rusiji in v Zahodni Evropi. Socialdemokratski stranki v Nemčiji in Avstriji nista hoteli izvesti političnega prevrata. Svojo politično moč sta izkoristili za to, da sta ohranili oblast buržoazije. To je bil dejansko »zločin«. Najprej zato, ker sta s tem omogočili izolacijo sovjetske države. Ta je bistveno poslabšala možnosti za vzpostavitev socialistične demokracije (oblasti sovjetov) in socialističnega produkcijskega načina (racionalnega gospodarjenja brez izkoriščanja) v Rusiji. Hkrati pa zato, ker sta s svojim ravnanjem – upravičeno – izgubili zaupanje delavskih in kmečkih množic, ki jih je pozneje mobiliziral nacizem.

3. Vprašanje, zakaj sta revolucijam praviloma sledila odpoved demokraciji in nasilje, je treba zastaviti sociološko, ne moralistično. Z moralističnega stališča se mogoče zdi, da je »žrtev revolucije toliko, kot se je prej nabralo krivic«. S sociološkega stališča je edina logična hipoteza, da je žrtev toliko, kolikor večji je odpor bivših vladajočih razredov. V Rusiji so meščanski politiki in carski oficirji v ta namen mobilizirali celo vojsko kmetov in poklicnih vojakov (belo gardo). Dejstvo, da je bila bela garda kljub podpori zahodnih držav in Japonske poražena, je še en dokaz, da oktobrska revolucija ni bila nekakšen ekstremistični puč. Imela je trdno oporo med delavskimi in kmečkimi množicami.

4. Bistveno bolj zapleteno in pomembno vprašanje je, zakaj se po koncu državljanske vojne, ko ni bilo več neposredne vojaške nevarnosti, ni nadaljeval razvoj socialistične demokracije. Izkušnje socialističnih revolucij kažejo, da izgradnje komunizma ne ovirajo le bivši vladajoči razredi, ampak še ena družbena skupina, na katero ni nihče računal: »novi srednji razred« ali birokracija. Pravo vprašanje torej ni, zakaj se je Rdeča armada na vojaški napad bele garde odzvala s silo. Pravo vprašanje je, kako si je lahko birokracija s stalinisti na čelu v samo desetih letih podredila tako množice kot partijo, čeprav so se temu upirali tako številni vodilni boljševiki (Lenin, Trocki, Leva opozicija) kot tudi delovni ljudje. K temu je zagotovo pripomogla šibkost delavskega razreda: v državljanski vojni je umrla polovica že tako majhnega ruskega proletariata. Pomembna dejavnika sta bila tudi uničenje produkcijskih sredstev in izolacija države, ki sta kar »klicala« po »administrativnih ukrepih«. Po vsej verjetnosti lahko ti zunanji dejavniki pojasnijo izjemno nasilnost birokratske reakcije v Sovjetski zvezi, ki ji na primer v jugoslovanski revoluciji ni para. Zagotovo pa obstaja tudi notranji vzrok. Novi srednji razred je v kapitalističnih državah številčnejši, kot je bil v državah realnega socializma, njegova družbena moč je tudi v kapitalizmu ogromna (prim. ameriški vojaško-industrijski kompleks). Toda v oblast nad družbo se očitno lahko zares razvije šele, ko je odstranjena oblast kapitalističnega razreda. Težko je reči, kako se izogniti birokratski deformaciji postkapitalistične družbe, jasno pa je, da je socialistično demokracijo težko razširiti na družbo, če se prej ne razvije v socialističnih organizacijah.

V odlično raziskani temi g. Zgonik predstavi kočljivo temo dragih onkoloških zdravil s premajhnim učinkom, glede na velika pričakovanja in cene. Treba je povedati, da čudežnih zdravil za raka z izjemo ali dvema še vedno ni (in jih morda nikoli ne bo), kljub stalnemu napredku in velikem vlaganju v raziskave. A obstajajo še zelo velike rezerve pri raku, predvsem v preventivi. Naj navedem kot uspešen primer resnične preventive maligni mezoteliom, redko, a zelo slabo ozdravljivo vrsto raka – kjer je ta napredek le prišel. Od leta 2004 je proizvodnja in prodaja azbesta v Sloveniji prepovedana, a vendar bodo še desetletja prihajali bolniki, ki te ravni zaščite zdravja še niso bili deležni, številni celo na delovnih mestih. Tukaj je treba povedati, da je uporabljena fraza Rak, kralj bolezni tudi naslov odlične knjige (Pulitzerjeva nagrada) britanskega onkologa, prof. Mukherjee-a. Kar nekaj poglavij te knjige nameni preventivi in enemu glavnih vzrokov raka- kajenju: ‘’Težko bi vam opisal širino in globino vsega hudega, kar sem videl na oddelkih za zdravljenje raka in kar je mogoče neposredno pripisati kajenju. V ZDA – državi, kjer že sam namig, da bi neka snov povzročala raka, sproži javno histerijo in medijsko zaskrbljenost – enega najmočnejših kancerogenov, kar jih človeštvo pozna, pa še vedno brez težav za nekaj dolarjev dobiš v vsaki trgovini.’’ Žal je točno tako tudi pri nas, tobačni izdelki so žal še vedno med najbolj dostopnimi.

Kajenje - oz. bolje rečeno zasvojenost z nikotinom- je z naskokom vodilni vzrok raka, ki bi ga lahko preprečili. Vedno, ko se govori o raku, bi morali imeti to v mislih. V Državnem programu obvladovanja raka bi morali imeti navedene ambiciozne cilje zmanješvanja porabe tobaka. Kajenje dokazano povzroča najmanj ozdravljive vrste rakov: pljučnega, žrela, sapnikov, nosne votline, požiralnika, želodca, jeter, ledvic, mehurja, slepega črevesa, trebušne slinavke, jajčnikov, materničnega vratu, levkemije – ter po novem tudi prostate, dojke in neznanega izvora. Od teh sta le prva dva navedena na opozorilih na tobačnih izdelkih. V Sloveniji kajenje povzroči čez 2000 primerov raka vsako leto (že pljučni rak, v 90 % povzročen z aktivnim in pasivnim kajenjem med 1200 in 1300), kar bi seveda z več angažmaja novinarjev in zdravnikov lahko v celoti preprečili, tako kot rake zaradi azbesta. V dveh državah je kajenje že stvar preteklosti, v to smer pa se odvija namreč razvoj v vseh razvitih državah, npr. v ZDA je FDA 28.07. 2017 pravzaprav napovedala konec cigaret z obveznim zmanjšanjem količin nikotina na nivo, da ne bodo več zasvojile. V VB in na Norveškem so zdravniške organizacije izglasovale t.i. Generacijo brez tobaka, določitev letnice, ko bodo novim generacijam nudili večjo zaščito zdravja in življenja, in cigarete v najbolj smrtonosni obliki za neko novo generacijo ne bodo več legalen izdelek. Ponovno pomislimo na to, koliko se vlaga v zdravljenje težko ozdravljivih rakov in koliko v primarno preventivo, kamor spada tudi preventiva kajenja. V Sloveniji večjih kampanj ozaveščanja o kajenju praktično ni bilo, imamo le precej parcialne akcije dvomljive vrednosti, ki umetno delijo moške in ženske rake, akcije ‘’oktober’’ in ‘’movember’’; zamolčana resnica pa je, da je za oba spola posebej in skupaj najbolj smrtonosen pljučni rak. Skrajni čas bi bil, da se kot družba mnogo bolj odgovorno lotimo vodilnega vzroka raka in smrti zaradi raka. Sam napredni zakon ZOUTPI, ki je bil sprejet v marcu 2017 po dolgem boju (tudi uveljavitev zakona očitno ni sama po sebi umevna), žal sam po sebi še ne zagotavlja napredka, kot ga poznajo v najbolj razvitih državah. 

Mladi Karl Marx je v Uvodu h kritiki Heglove pravne filozofije, od koder je popularna parafraza, da je religija opij za ljudstvo (no, dobesedno je sicer rekel: Religija je opij ljudstva), napisal tudi: Zahteva, da se odrečeš iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odrečeš stanju, ki potrebuje iluzijo. O tem bi morali razmisliti tudi vsi nekritični sledilci »misli in dela« Janeza Ruglja. Polemika s sledilci, pa naj gre za religiozno, ideološko, spiritualno, strankarsko, medijsko, alkoholno ali katero od drugih drog ... ter posledično terapevtsko pogojeno odvisnost, je naporna, skorajda brezupna. Ne veljajo kriteriji argumenta. Med vero in vednostjo postavljajo enačaj. Med iluzijo in resničnostjo tudi. Nečemu podobnemu smo bili priča, ko so nasprotniki družinskega zakona svoje religiozne, nravstvene zadržke, pa celo predsodke in stereotipe posredovali kot argumente.

V več kot tridesetletni publicistični dejavnosti sem imel že nič koliko polemik. Napornih, zabavnih, ostrih, naklonjenih, a take kot s sledilci Janeza Ruglja pač še ne. Najprej se je oglasil in se še oglaša Samo Rugelj, ki vsakokrat preskoči prav vse vsebinske argumente in moja retorična vprašanja v polemiki, zato neproduktivno capljava na mestu. Zdaj sta se oglasila tudi gospod in gospa Perko. V nekoliko nenavadni formi. Nekako »aparth together«; oba (dobesedno) v istem fajlu, vsak s svojim pismom. Polnim moralnih ukorov in nič (dobesedno nič!) argumentov. G. Perko vstopi v polemiko s ceneno »zavarovalno polico«, češ da ga bom gotovo okvalificiral za psihiatrovega »vernika«, da bi potem lahko dejansko nastopal točno tako – kot nekritični vernik. Pač, računajoč, da bom zaradi njegove anticipacije to evidentno dejstvo spregledal. Nadomeščanje vsebinske kritike in argumentacije s pavšalnimi moralnimi očitki in diskvalifikacijami o mojem nezrelem, nespodobnem obračunavanju s psihiatrom, celo zlivanju gnojnice (!?), je predvsem izraz intelektualne lenobe. Tako enostavno pač v polemiki z menoj ne bo šlo.

Dejansko moram v odgovoru Vereni in Andreju Perku ponavljati dejstva in vprašanja, ki sem jih že dvakrat predočil in zastavil Samu Ruglju, a se jim ta v svojih pismih vztrajno izmika.

Pa pojdimo po vrsti. V središču mojega zapisa v kolumni Vagina dentata (4. 8. 2017) ni bil Janez Rugelj. Janeza Ruglja sem omenil zgolj kot primer najprimitivnejše mizoginije med javnimi osebnostmi, ki so se priglašale k javni besedi v zadnjih desetletjih. Je temu možno oporekati? Je treba še enkrat prepisovati vse žaljive, primitivne, stereotipne, pavšalne, striktno slabšalne, skrajno nekorektne oznake in opise žensk nasploh, ne le pacientk ali partnerk pacientov? Teh navedb bi bilo gotovo za več kot cel zvezek Mladine. Kdo torej zliva gnojnico? Ali psihiater in psihoterapevt (!!!) Rugelj ali tisti, ki na to spomni in opomni? Sta gospa in gospod Perko toliko zaslepljena, ujeta, da res ne opazita, da je, denimo, izjava o slabih perspektivah Nemčije, ker jo vodi ženska, in to celo neplodna in erotično neatraktivna (!!!), ne le skrajno primitivna, ampak povsem nevredna psihiatra in psihoterapevta? Še tretjič ponavljam vprašanja: Je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki ima do svojih pacientov (in sploh večjega dela moške populacije) skrajno negativen odnos, poln stereotipov, predsodkov, žaljivk? Je lahko dober psihiater nekdo, ki a priori stigmatizira in žali ženske? Je lahko dober psihiater nekdo, ki kar najbolj primitivno, žaljivo kvalificira homoseksualce? In po drugi strani z nezrelimi, kar najbolj butastimi moškimi fantazmami naredi razloček glede ženske homoseksualnosti (»Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški.«). Itd., itn. Kar nekaj takih bizarnih izjav sem izpisal v prejšnjih dopisovanjih s Samom Rugljem in jih ne bi ponavljal.

Dobro, Samo Rugelj sicer prizna, da je kakšna izjava neprimerna, a to zapakira v priročni izgovor, da je šlo za provokacije. Kakšna provokacije neki! Prepričan sem, da bi ga celo psihiater Rugelj popravil, da ne gre za provokacije, ampak njegovo temeljno naravnavo in globoko prepričanje. Kaj je provokacija? Denimo, Adornova izjava, da na Judih že mora biti nekaj, da jih ljudje tako sovražijo. A Theodor Wiesengrund Adorno je bil (po očetu, sicer kasnejšem konvertitu) Jud in je provokativno sporočal, da problema antisemitizma in holokavsta ne rešiš z objokovanjem in samopomilovanjem, temveč z refleksijo, študijem, razmislekom. Ampak ali lahko rečemo, da je šlo za provokacijo tudi v primeru Hipplerja (Fritz Hippler: Der ewige Jude, 1940)? Jasno, da ne. Šlo je za zakrknjen, v neskončno ponavljajoči se izliv stereotipov, predsodkov, slabšalnih opisov in izrazov za Jude – za jedrni antisemitizem. In ritualno in dosledno ponavljanje slabšalnih izrazov, stereotipov o pacientih, o njihovih partnerjih, o moških nasploh, o ženskah nasploh, o homoseksualcih, o lezbijkah ... o ljudeh nasploh in počez, je vse prej kot hudomušna ali celo produktivna provokacija psihiatra Ruglja.

Samo Rugelj mi je, ne da bi odgovoril na zastavljena vprašanja, odvrnil, da bi moral namesto »napaberkovanih« (?!) izjav in intervjujev iz časov, ko so Janeza Ruglja zapuščale moči, čeprav dobro ve, da je v njegovih stališčih v vseh letih javnega oglašanja in nastopanja trda kontinuiteta in doslednost, seči po njegovih knjigah – denimo po knjigi Pot samouresničevanja. V redu. A naj najprej ponovim vprašanje za gospo in gospoda Perka. Je mogoče pri družboslovcu, humanistu, psihologu, pa tudi (sicer izhodiščno naravoslovno izobraženemu) psihiatru na enak način ločiti javno izrečena ali zapisana stališča, poglede, vrednote od njegovega strokovnega dela, kot je to načelno mogoče pri strokovnjakih tehničnih in naravoslovnih ved? Ampak O.K. Ne bi mi bilo treba, ker sem pisal o evidentni in bizarni Rugljevi mizoginiji, a sem vseeno vzel v roke priporočeno knjigo, ki jo je sam Janez Rugelj nekje opredelil kot svoj testament, in Samu Ruglju dokazal, da »napaberkovana« stališča nikakor niso v neskladju s stališči v njegovih knjigah. Da je, kar mu očitam, vsebovano in zapisano tudi v (1200 strani!) debelem »testamentu«. Kot sem zapisal, je »teoretski del« monografije ne samo teoretsko plitek, ampak do skrajne banalnosti pripeljan eklekticizem popolnoma nekompatibilnih avtorjev in vsebin, ki so vkomponirane v skupno afirmativno argumentacijo Rugljevega koncepta. A dejansko za polemiko to ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da tudi ta Rugljeva knjiga vseh knjig vsebuje vse njegove standardne stereotipe o »položaju moškega v civilizaciji«, o »ustvarjalnih možeh s histeroidnimi ženami«, o »specifičnih deformacijah mater ob odsotnem očetu«, o liku »elitne žene«. Slednje je, kot sem že zapisal Samu Ruglju, do genialnosti pripeljan idiotizem. Šank psihologija! Namreč, elitna žena je »spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično – spolni trans«. Zavedati pa se mora, žena namreč, da »nima druge pomembnejše naloge, a tudi ne drugega enakovrednega izhoda«; zavedati se mora tudi, da je »zaradi nagonskih razlogov neprimerno bolj odgovorna za otroke kot mož« ... Predvsem pa se mora zavedati, »da je tako vedno bilo«. Vse to in še nebroj podobnih banalnosti piše v svoji knjigi psihiater dr. sc. med. Janez Rugelj! Moram po Samu Ruglju še psihologu in psihoterapevtu Andreju Perku pojasnjevati, kaj pomeni, če psihiater in psihoterapevt (!!!) piše o »nagonskih razlogih« odgovornosti žena in mater ter da morajo sprejeti svojo vlogo, ker je »tako pač vedno bilo«? Sprejme takšno razlago izhodiščne ženske inferiornosti in podrejenosti gospa Perko?

Prav tako zreli terapevt svojega dela ne vidi kot poslanstvo, kot žrtvovanje, kot razdajanje. Odnos mora biti, kot porečejo nemški psihoterapevti, »gnadenlos profesionäl«. V zvezi s tem sem pisal o skrajno problematičnem sodelovanju pacientov psihiatra Ruglja v uprizoritvi njegove protestne gladovne stavke. Ta problem bi moral biti v središču. Resen terapevt ne dovoli, da bi se z njegovimi problemi ukvarjali pacienti. Saj je že tako v terapevtskih razmerjih dovolj transfernih pasti in posesivnih vezi. O čemer navsezadnje pričata tudi dikcija in logika argumentacije v pismih gospe in gospoda Perka.

Samu Ruglju sem argumentiral tudi, zakaj je očitek o neprimernosti kritike javno izrečene, zapisane besede pokojne javne osebnosti popolnoma nesmiseln. In kajpak nisem dobil odgovora, ampak zgolj enak očitek še od zakoncev Perko.

In mimogrede. Mar ni šlo leta 1994 za inšpekcijo in ne verifi kacijo Rugljeve metode s strani WHO, kot zatrjuje Verena Perko? In še to na predlog takratnega ministra Voljča, ker je Rugelj zavračal inšpekcijo domačih strokovnjakov?

Kakorkoli, v dveh pismih zakoncev Perko in tretjem pismu Sama Ruglja ni niti besede o vsebinah, ki sem jih izpostavil v svoji kolumni in jih dodatno pojasnil. In namesto da bi se vsi trije vprašali, kaj je poganjalo psihiatra Ruglja v tako sovražno in nekorektno diskvalifi kacijo omenjenih skupin, iščejo »psihološka« pojasnila za moje motive. Ki so jasni in enostavni. Samo prebrati morajo mojo izhodiščno kolumno. Pa bodo dojeli, da jih ni vodila nobena »brezglava žolčnost«, »bolestnost«, »neznana notranja bolečina«, kot moja domnevna bremena našteva Verena Perko. Naj jo pomirim. Nisem ne aktualni, ne pretekli in tudi ne latentni odvisnik. Ne od alkohola, ne od drugih drog, ne od religij in parareligij, ne od ideologij. Ne pripadam nobeni cerkvi, nobeni sekti, ideološki ali politični zvezi in tudi nobeni interni, po vzoru sekt organizirani terapevtski skupnosti. Nisem imel težkega otroštva in tudi v odrasli dobi sam doslej vozil brez velikih življenjskih pretresov. Natančno pa berem in poslušam to, kar je javno zapisano in izrečeno. Gospa Verena Perko pravi, da nisem poklican, da bi sodil o dr. Ruglju, da so poklicani le tisti (vključno z njo), ki jim je omenjeni (terapevtsko) pomagal. Poklican? Naj pomagam gospe Perko. Poklicanost v javnem govoru je izrazito predmoderna, avtoritarna kategorija. Tudi preddemokratična. Danes o poklicanosti govorijo le še sledilci in pripadniki sekt, kultov in pripadniki na podoben način organiziranih terapevtskih skupnosti. Gospa Verena Perko me tudi retorično vpraša, koliko ljudi v stiski sem jaz rešil. O.K., pa se igrajva. Sprejmem izziv in ji odgovorim, tako da bo zadovoljna: nobenega. Kaj pa zdaj? Argument kakšnega reda pa je to? Kruh je »poklican« ocenjevati samo nekdo, ki ga zna sam speči? Glasbo, literaturo in lepe umetnosti ocenjevati samo nekdo, ki sam ustvarja? Terapevtske metode samo nekdo, ki se je pred tem sam zapil in empirično skusil terapijo? Ali kaj?

Hja, z rugljevci je tako kot z jungovci. Ko Jungovim vernikom rečeš, da je (sicer Švicar) Karl Gustav Jung reševal »vaterkomplex«, ki ga je gojil do Freuda, s tem, da se je v nekem občutljivem obdobju zatekel v antisemitizem in spogledovanje z nacionalsocializmom, da bi ga lahko diskreditiral, ker ni prenesel, da ima »krajšega«, ti navkljub evidentnim dokazom porečejo, da lažeš, da blatiš njegovo apriorno avtoriteto. In podobno je z Rugljevimi verniki. Namesto da bi prebrali, preposlušali, kakšne abotnosti in bizarnosti je zares pisal in govoril, ti ob neprijetnih vsebinah navržejo, da si poniglav, nezrel, strastno sovražen, da zlivaš gnojnico ...

Ampak, kot poreče sam Freud: »Tega vernikom ne gre zameriti.« 

V članku z naslovom Priznali so napako, avtorja Boruta Mekine, ki je bil objavljen 3. 11. 2017 v časniku Mladina, je med drugim navedeno, da Banka Slovenije do danes ni objavila, koliko je stal celoten postopek skrbnega pregleda bank. Novinar Mekina ni navedel resnice, saj je razkritje stroškov pregleda objavljeno na spletni strani Banke Slovenije že od februarja 2014, torej več kot tri leta in pol (http://www.bsi.si/library/includes/datoteka.asp?DatotekaId=5598 ).

Banka Slovenije je za izvedbo projekta podpisala pogodbe v skupni višini 21.226.870,34 EUR, v tabeli pa so zbrani podatki za vsakega izvajalca posebej. Novinar s takim neprofesionalnim delom, saj navedb ni preveril, nadaljuje s podajanjem neobjektivne slike procesa sanacije, s katerim je bilo stabilizirano slovensko gospodarstvo. Enostransko, s popolnim neupoštevanjem pojasnil Banke Slovenije in promocijo navedb raznih interesnih skupin, ter brez argumentov ponavlja številne zaključke. Da je sanacija bank 2013/14 „polomija“, denimo, utemeljuje s stališčem imetnikov podrejenih obveznic bank, ki so skladno z novimi pravili o delitvi bremen prispevali k sanaciji bank in so zaradi njih davkoplačevalci plačali manj. Kot krovni motiv za sanacijo bank, kot je bila izvedena, pa novinar navaja domnevno obljubljene bodoče službe oziroma da ima Boštjan Jazbec odprta vrata v IMF pri nadaljnji karieri. Taka navedba o motivu je bizarna – nenazadnje tudi zato, ker je bil guverner več let zaposlen v IMF pred nastopom guvernerske funkcije. 

Kandidat B. Pahor ni razumel moje izjave, ki jo je v prvem volilnem krogu izzval sam. Z njo nisem pozval ljudi, naj ne volijo Pahorja, kot je zdaj slišati komentarje, pač pa sem zgolj ponovil vprašanje izpred petih let, koga je mislil takrat s »strici iz ozadja«? Najvišji predstavniki države pač ne morejo govoriti o takih zadevah na pamet, ker je nedostojno in neodgovorno brez resnih argumentov sejati sumničenja v pravno državo, državne ustanove in posameznike. Eno je, če to počne nepoznavalec, drugo, ko to govori eden najbolj obveščenih ljudi v državi. Državljani imamo pravico vedeti, kdo so »strici« in kaj je bilo storjenega, da bi se njihove nelegalne rabote uspešno preprečevale.

Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati. Navsezadnje v prvem krogu letošnjih volitev nihče ni upal napovedati drugega kroga, kaj šele da bi lahko z gotovostjo napovedoval oba favorita drugega kroga. Zato so njegova namigovanja o tem, »čigav« naj bi bil njegov aktualni protikandidat in »čigave cilje« naj bi uresničeval, povsem neutemeljeni in zavajajoči. Tovrstna podtikanja ohranjajo stare politične vzorce personalnih delitev, v katerih tranzicijska politika išče razlog svojega obstoja, Sloveniji pa žal natika zanko zatohlosti. »Približno tako je bilo, da«, odgovarja kandidat Pahor na POP TV 26.10. na novinarjevo vprašanje, ki se je glasilo: »Proti koncu vlade, ko so vas rušili Golobič, Kresalova in vsi ostali, ( je) prišel do vas Milan Kučan in dejal, gospod Pahor, za vas je bolje, da odstopite, namesto predsednika vlade bomo postavili Zorana Jankovića. Drži ali ne drži?« Kako značilen Pahorjev odgovor: »Približno tako«. Kot so bile približne tudi trditve o stricih iz ozadja v prejšnji kampanji.

Kdo pa lahko postavi kogar koli za predsednika vlade, razen volivcev? Res sem Borutu Pahorju prišel povedat, da se bom pridružil pobudi pokojnega dr. Franceta Bučarja, ki je, razočaran nad vodenjem koalicijske vlade Boruta Pahorja, zbral skupino uglednih ljudi, da bi prepričali ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj kandidira na državnozborskih volitvah. To ni bilo dejanje nekoga iz ozadja, pač pa moj odkrit pogovor z Borutom Pahorjem. To sem smatral za svojo dolžnost, ker sem pred volitvami podpiral koalicijo SD, LDS in Zares. Nastop omenjene skupine tudi ni bilo dejanje iz ozadja, pač pa javno dejanje na Magistratu. Vsekakor pa to ni bilo nikakršno postavljanje vlade kogar koli, tudi vlade Zorana Jankovića ne.

Vztrajam v svoji kritiki. Od predsednika republike pričakujem natančnost, resnicoljubnost in odkritosrčnost. Pa ne gre za Pahorja, Šarca ali zame. Gre za državo. 

V 42. številki Mladine (20. 10. 2017, str. 22-23) je bil objavljen članek z naslovom »Ministrstvo izbrisalo študente«, novinarja Boruta Mekine, ki vsebuje nekaj netočnih trditev, zato terja pojasnilo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v luči celovitega vpogleda v dejansko stanje glede koriščenja socialnih pravic, kot izhajajo iz spremenjenega 69. člena Zakona o visokem šolstvu, ki je stopil v veljavo 15. decembra 2016.

Potrebno je poudariti, da je status študenta v prvi vrsti pravica do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, statutom in študijskimi programi določenimi pogoji, drugo pa so pravice in ugodnosti študentov, ki izhajajo iz statusa študenta in o katerih govori spremenjeni 69. člen ZViS. Novela Zakona o visokem šolstvu, sprejeta novembra 2016, med drugim določa, da se enotni in transparentni sistem socialnih transferjev za študij veže na pravico koriščenja glede na dolžino študijskega programa. Poleg tega omenjena zakonska novela prinaša tudi dodatno ugodnost, in sicer je vsem študentom - v primeru rednega napredovanja ob možnostih dodatnega enkratnega in tudi posebnega koriščenja teh bonitet - omogočeno enako koriščenje drugih pravic in ugodnosti.

Ne gre za napako, kot trdijo v študentskih organizacijah, temveč za izvajanje enega od pomembnih ciljev visokošolske politike, tj. vzpostavitev enotnega in transparentnega sistema socialnih transferjev, vezanih na pravico koriščenja z dolžino študijskega programa - gre za cilj, določen v Resoluciji o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020. Namen 69. člena ZViS je spodbuditi študente, da čim prej zaključijo študij na posamezni stopnji in si s tem pridobijo izobrazbo in vstopijo na trg dela.

Čas trajanja enega študijskega programa se že sedaj upošteva pri štipendiranju in subvencioniranem bivanju. Vezava časa možnosti koriščenja drugih pravic in ugodnosti študentov na čas trajanja enega študijskega programa je z letošnjim študijskim letom novost na področju koriščenja pravic zdravstvenega varstva in subvencioniranega prevoza, ki je bilo doslej omejeno zgolj s starostno mejo.

Zato ne drži trditev avtorja v članku, da »čeprav gre za enega večjih posegov v študentske pravice, je nenavadno, da o tem nihče, razen nekaj zaposlenih na ministrstvu za izobraževanje, ni vedel ničesar.« Kot smo že omenili, je ideja o vzpostavitvi enotnega in transparentnega sistema socialnih transferjev, vezanih na pravico koriščenja z dolžino študijskega programa, kot strategija prvič jasneje opredeljena že v Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 (NPVŠ), ki je bil objavljen junija 2011. Sprememba 69. člena ZViS tako ne prinaša sistemskih novosti, ampak izhaja iz NPVŠ in že realiziranih ukrepov za preprečevanje fiktivnega vpisa študentov in zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, ki se uresničujejo že od leta 2012. 

Iz zadnjega odgovora g. Miheljaka je razvidno, da živiva v različnih svetovih, med katerimi ni nobenega stika. Ker širi polemiko na področja, ki prej niso bila obravnavana, se bom v odgovoru osredotočil samo na vprašanje, ki je zanj najpomembnejše. Teoretično se sprašuje, če je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki je dajal neprimerne (in tudi provokativne) izjave v intervjujih, pri čemer je ta nekdo povsem nedvoumno moj oče dr. Janez Rugelj. O tem se lahko g. Miheljak le sprašuje zato, ker dela dr. Ruglja neposredno ni poznal in o njem lahko (z izključno negativnimi predpostavkami) ugiba zgolj iz selektivno izbranih sekundarnih virov, ne pa iz nečesa, kar bi videl na lastne oči. Metodo zdravljenja dr. Ruglja na podlagi (starih) sekundarnih virov poskuša celo vrednotiti, s čimer izkazuje popolno odsotnost (znanstvene) korektnosti, ki bi jo človek pač pričakoval od univerzitetnega profesorja. V svojih odgovorih deluje (zgolj) kot kak brezumni kolumnist, ki si prizadeva doseči svoj prav in skuša za vsako ceno ponečediti vse naokoli.

O očetovi metodi zdravljenja ne bom razpravljal, ker strokovno delujem na drugačnih področjih, imam pa naslednjo osebno izkušnjo: dve desetletji zapored sem redno videval ljudi, ki so z družinami k očetu prihajali zlomljeni in dotolčeni, skoraj brez sape življenja, največkrat kot zadnji izhod v svoji stiski, saj so poprej preizkusili vse druge terapevtske možnosti, od njega pa so, eni prej, drugi kasneje, pogosto odšli kot znova vzravnani ljudje z vnovično voljo do življenja, poklica in z ozdravljenimi družinskimi odnosi. Je bil ta, ki je tem ljudem pomagal, in ustvaril cel sistem, ki je to omogočal, dober terapevt in psihiater, pa si naj odgovori g. Miheljak sam. 

Leta nazaj sem po radiju poslušal pogovor, ki ga je z Janezom Rugljem vodila novinarka prvega programa nacionalnega radia. Povedal je, da išče osebo, ki bo nadaljevala njegovo delo. Ko ga je novinarka vprašala, kdo bi to lahko bil, je psihiater odgovoril, da primernega naslednika še ni našel, da pa to zagotovo ne more biti ženska. Na novinarkino vprašanje zakaj, je odgovoril, da ni ženske, ki je za kaj takega sposobna, da so ženske ustvarjene le za to, da rojevajo in da so matere ter da bo njegov naslednik gotovo moški. Tukaj se, zame, konča vsa njegova „strokovnost“. Nekdo s takim stališčem do žensk ni zdrava osebnost. 

Res je. Že nekaj časa lahko prebiramo pojasnjevanja in napadanja pod naslovom Vagina dentata. Vem, da se je nesmiselno vključevati v polemiko. Prizadeti pač niso sposobni objektivne presoje.

Tako sin ni razumel, da tema kolumne ni Življenje in delo Janeza Ruglja, ampak mizoginija in neodzivnost dela družbe nanjo (novinarji, psihiatri). Nepotrebno je stopil očetu (sebi?) v bran. Ne more racionalizirati in zbanalizirati njegovih izjav. Preveč je ohranjenega, v tisku in v spominih.

Zdaj sta se oglasila še njegova pacienta, ki na vso moč branita Rugljevo delo, njegovo metodo, ki je tako dobra, da nobena druga ne prinaša primerljivih rezultatov. Očitata Miheljaku zlivanje gnojnice, pisanje nesmislov in neumnosti, nepoznavanje narave človeka, pritlehno obračunavanje, drzno ocenjevanje oziroma diskvalifi kacijo, nespoštljivost, sovražnost, nepoznavanje človeške narave, nesposobnost obvladovanja neke notranje bolečine, odsotnost spoštovanja in človeške širine, nedostojnost, pobalinstvo … Sta prebrali? Je to argumentirana in asertivna komunikacija? Ju je tako učil njun terapevt?

Ne bom pisala o Ruglju, ker »se o njem lahko izrekajo samo njegovi pacienti«, se pa sprašujem: - Vodijo še enako statistiko o uspešnosti metode, kot jo je Rugelj, ki je upošteval samo »uspešne« in dobil 100%« uspeh«? - S čim bi lahko utemeljili, da tudi uradna psihiatrija s pridom uporablja osnovna Rugljeva spoznanja, a ga ne sme imenovati? - Zakaj ne morejo sprejeti, da je bil Rugelj psihiater, ki se je v Sloveniji med prvimi začel ukvarjati z odvisnimi od alkohola ..., ustanovil klube (KZA), napisal nekaj knjig in pomagal določenemu številu ljudi, ki so bili primerni za njegovo metodo, oče, za katerega najbolj sin ve, kakšen oče je bil in hkrati »vse to«, kar je pisal Miheljak? 

Najin odziv na film Rudar ni odpiral tem, ki se dotikajo vprašanj izvedbe in odgovornosti za povojne poboje v Sloveniji. Namenjen je bil zgolj opozorilu o, po najinem mnenju, nekorektni uporabi navedbe »po resničnem dogodku«, s katero ustvarjalci tržijo in reklamirajo fi lm. Najino pisanje je g. Joško Čolnik pograbil kot priložnost, da javno poda svojo razlago povojnih pobojev. G. Čolnik, resda precej nejasno in zmedeno, z interpretativno telovadbo skozi pravo, konvencije, odredbe in na koncu celo skozi »mednarodne tradicije« izvedbo množičnih pobojev poskuša utemeljiti, kot logično posledico vojnih konfl iktov. Iz njegovega pisanja razbereva, da izvedbo množičnih pobojev na podlagi t.i. vojnega prava« razlaga kot nič nezakonitega in spornega. Če sva njegovo sporočilo bralcem prav razumela (pa srčno upava, da ga nisva), sva povsem zgrožena in ne moreva verjeti, da leta 2017 pride nekomu na misel zapisati kaj takega. 

Podpisani, zaposleni na OŠ Leskovec pri Krškem, smo ogorčeni zaradi izjav župana Občine Krško Mirana Stanka v članku Človeka nevredno življenje (»Računati znajo, ampak samo, če evro zadaj piše«), ki je objavljen v Mladini 20. 10. 2017.

Županove izjave so skrajno žaljive do romske skupnosti, površne, neutemeljene in kažejo dolgoletno politiko Občine, ki perečih težav ne rešuje, ampak obsoja. Župan si v prvi vrsti takšnih izjav ne bi smel dovoliti, saj je župan vseh občanov, torej tudi Romov. Zaskrbljujoče je, da Rome obsoja, da si »ne želijo rešiti stanovanjskega vprašanja, otrok ne pošiljajo v šolo, želijo si imeti čim več otrok, so nesocializirani, polni denarja, delajo se norca« in tako dalje. Pri tem ne izvzame nikogar, posplošuje, kot bi ne vedel za stiske številnih družin. Na šoli se vrsto let srečujemo z romskimi otroki in njihovimi starši. Izkušnje so zelo raznolike, nikakor jih ne moremo posploševati. Seveda je težava izostajanje otrok od pouka, a vendarle veliko otrok pouk redno obiskuje. Ob tem je nujno treba priznati, da prihajajo otroci z različnim predznanjem, iz različnih družin. Učitelji se srečujemo s številnimi izzivi, toda romski otroci so vedoželjni, socializirani, marsikdo med njimi pa ima učne težave. A imajo jih tudi neromski otroci, šolska pravila nemalokrat poskušajo zaobiti tudi ti.

Glede na to, da smo šola, ki jo obiskuje kar 10 odstotkov romskih otrok, težave uspevamo reševati sami, npr. z neprimernim vedenjem učencev se ukvarjamo v isti meri kot druge slovenske šole. Vendarle pa za uspešnejše delo manjka sodelovanje z vsemi institucijami, ki bi lahko izboljšale položaj romske skupnosti.

Veliko pomislekov pa imajo starši neromskih otrok tudi zaradi izjav, kakršne so županove. Namesto da bi pomiril občane, jim je natrosil kup neresnic, ki še zdaleč ne veljajo za romsko skupnost v celoti. Župan misli, da je občina uspešna, če se lahko pohvali z novo asfaltiranimi cestami, ne zaveda pa se, da bo občina uspešna takrat, ko bo poskrbljeno za najranljivejšo skupino občanov.

Z županom se lahko strinjamo, da je težav veliko, a veliko manj bi jih bilo, če bi jih Občina Krško reševala sproti z dialogom in konkretnimi dejanji. Številne družine je bilo treba preseliti zaradi širjenja industrijske cone, ne razumemo, zakaj se ne najde ustrezna rešitev za romske družine, za naše učence.

Kako naj zaživijo v naši sredini, če imajo predstavniki občine takšno mnenje o njih? Obenem župan priznava, da ljudje sprejmejo Roma, ko ga spoznajo. Strinjamo se, da država naredi premalo, a Romi so tu, v naši občini, in mi smo prvi, ki moramo nekaj storiti.

Morda župan ne ve, a šola ni vsemogoča, četudi bi vsi redno obiskovali pouk, to še ne pomeni konca vseh težav. Še vedno bodo Romi težko zaposljivi, še vedno segregirani, odrinjeni, še vedno bodo ljudje verjeli županu, da so le kriminalci. Župan bi jim vzel še otroški dodatek in pognal otroke na cesto. A prav tu bi lahko občina naredila prvi korak k izboljšanju položaja romske skupnosti.

Pozivamo župana, da temeljito premisli ravnanje in stališča Občine in prične nemudoma iskati sistemske rešitve v dobro naših otrok, ne pa, da s sovražno retoriko razpihuje sovraštvo do deprivilegirane manjšine. 

Spoštovani!

Kot dolgoletni waldorfski učitelj se veselim obravnave waldorfskih šol v slovenskih medijih, saj je to priložnost za pogovor o številnih stereotipih, ki krožijo o njej in s katerimi se učitelji dnevno soočamo. Članek nekatere stereotipe uspešno razbije, za kar sem mu hvaležen, nekatere pa žal tudi podkrepi. Morda je najbolj sporen zaključek članka, kjer g. Zgonik zapiše, da je številčno ocenjevanje popolnoma odsotno in da so »waldorfske šole po nepotrebnem obremenjene z obilico neznanstvenega balasta, ki ni nujno vedno v korist otrokom«. Prvo trditev novinar ovrže že v samem članku, v katerem jasno zapiše, da je ocenjevanje opisno, »razen za potrebe prehoda v javne šole« (kar pomeni, da so učenci in starši s številčnimi ocenami seznanjeni v 7., 8. in 9. razredu) in torej ni »popolnoma« odsotno. Pri drugi trditvi pa ni povsem jasno, kaj novinarju pomeni »neznanstveni balast«: besedna zveza ima v šolskem žargonu vsekakor zelo slabšalen prizvok in v nobenem primeru ne pomeni nič koristnega.

Če so torej pod to besedno zvezo mišljene pravljice, bajke, se težko strinjam, saj so namenjene razvijanju notranjih slik in otroške domišljije (mimogrede: pravljice in mitologije so tudi v učnem načrtu javnih šol). Prav tako se težko strinjam, če je s tem mišljeno ročno delo (npr. pletenje), slikanje, kiparstvo, rezbarstvo, petje, učenje flavte in glasbil, prosta igra, vrtnarstvo, številne šole v naravi in podobno: iskreno verjamem(o), da je človeka treba razvijati celostno (čustveno, socialno, telesno …) in ne sam njegov kognitivni del, znanstveno pa je dokazano, da umetniška in motorična aktivnost pozitivno vplivata na razvoj kognitivnih zmožnosti. Po dosedanjih izkušnjah lahko tudi rečem, da večina otrok tega ne doživlja kot balast, temveč jim v urniku predstavlja veselje in sprostitev. Če pa je pod »neznanstvenim balastom« mišljeno, da obravnavamo snov, ki je znanstveno neutemeljena, pa sem seveda dolžan prositi za argumente, ki to potrjujejo. A ne toliko zaradi sebe, temveč predvsem zaradi staršev, ki mi zaupajo poučevanje svojih otrok in bi lahko sklepali, da so viri, iz katerih črpam jaz in moji stanovski kolegi, neverodostojni. Novinarja brez težav vabim na hospitacije ali mu nudim, da (z dovoljenjem staršev) pregleda zvezke učencev in dijakov, ki jih poučujem (lahko pa mu priskrbim tudi zvezke predmetov, za katere meni, da se tam poučujejo znanstveno sporne teme). Gotovo bo našel kakšno zasilno poenostavitev, s katero sem posplošil kompleksno snov, ali kakšen metaforičen »ocvirek«, s katerim sem skušal približati, poživiti abstraktno snov in morda ni povsem posrečen. A to je – v to sem prepričan – tudi vse.

Lep pozdrav!

Dr. Rugljevo delo in metodo sem spoznaval dobri dve desetletji, najprej kot njegov pacient, kasneje kot njegov koterapevt in danes kot samostojen terapevt. Vlado Miheljak me bo skoraj gotovo okvalifi ciral kot psihiatrovega »vernika«, s čimer ne bom imel težav. Zahvaljujoč temu pa vendarle poznam nekaj neizpodbitnih dejstev, ki sem jih spoznal v dolgih letih življenja v dr. Rugljevi skupnosti in nadaljnjih dvajsetih letih lastnega dela z ljudmi v stiski po modifi cirani socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja.

Dr. Rugelj je pomagal množici alkoholikov in njihovih družin ter mnogim drugim, ki so prišli v nerešljivo življenjsko stisko. Že samo to dejstvo bi moralo Miheljaku zadostovati, da bi ne zlival gnojnice po dr. Ruglju in njegovi metodi.

Vse delo dr. Ruglja, predvsem pa veliko število ljudi, ki so bili člani njegove terapevtske skupnosti (kasneje pa tudi Kladnikovih, Hebrovih in sedaj tudi mojih), priča o tem, da je socialno-andragoška metoda zelo učinkovita in da primerljivih rezultatov ne prinaša nobena druga metoda urejanja ljudi v stiski. In do vseh teh ljudi, ne le do dr. Ruglja, je pisanje Vlada Miheljaka skrajno žaljivo in nesprejemljivo. V terapevtske skupine dr. Ruglja in tudi moje so bili in so še vključeni ljudje, ki imajo v povprečju visoko izobrazbo. Nekateri med njimi so tudi univerzitetni profesorji (podobno kot je tudi Vlado Miheljak) in večina bi zlahka pritrdila, da so nesmisli in neumnosti, ki jih Miheljak piše o socialno-andragoški metodi (ki je očitno ne pozna), neresnične, njegovo obračunavanje z dr. Rugljem pa nezrelo in nespodobno.

Čeprav Miheljak predava na psihološkem oddelku FF, očitno o naravi človeka ne ve kaj veliko. Še več, drzne si ocenjevati oziroma diskvalifi cirati psihiatra in tudi njegovo metodo, ki je vse svoje življenje posvetil delu z ljudmi v stiski, ki je ure in ure poslušal skrajno tragične zgodbe in usode in doumel, kaj je tisto, kar v resnici rešuje človeka, ki je v življenju zabredel.

Verjetno Miheljak ne ve (ali pa se spreneveda), da osnovna spoznanja dr. Ruglja s pridom uporabljajo tudi drugi terapevti in tudi uradna psihiatrija pri zdravljenju alkoholikov in drugih ljudi v stiski, le da se samega avtorja teh spoznanj ne sme imenovati. To velja tako za biblioterapijo kot eno najpomembnejših terapevtskih sredstev kot tudi telesno aktivnost, za katero vsak zdravnik ve, da predstavlja najboljši antidepresiv. Drugih terapevtskih prijemov ne bom niti omenjal.

Malo več spoštovanja in tudi človeške širine, pa čeprav se ne strinjate z metodo dela dr. Janeza Ruglja, bi ne škodilo ne vam in tudi vsem ostalim podobno mislečim. 

Vlado Miheljak vodi že kar nekaj časa v Mladini polemiko s Samom Rugljem, sinom znanega psihiatra Janeza Ruglja.

V zadnjem prispevku pa se loti tudi obračunavanja s pokojnim dr. Janezom Rugljem na neverjetno osebni ravni, da se mora človek nehote vprašati za (prikrite) vzroke takega početja. Miheljakovo obračunavanje ni ne smiselno, ne izobraženega moža, kakršen je Miheljak, vredno. Nazadnje udari še po socialno-andragoški metodi, ki jo je psihiater dr. Janez Rugelj oblikoval vse svoje življenje. O metodi razpravlja tako brezglavo žolčno, bolestno in prazno, da nehote razgali samega sebe. Ne le, da v nekaj stavkih pokaže, da ne razume človeške narave v njenem bistvu, v neobvladljivem gnevu razodene tudi svojo lastno notranjost. Ta je domala enaka čutenju stotnijam Slovencev, ki so – in očitno še vedno – črtijo dr. Ruglja in vsakega drugega, ki svoje življenje posveti delu z alkoholiki in drugimi odvisniki. Vzroke za to pozna vsak sam.

Eno pa je razvidno iz Miheljakovega pisanja, kako grozovito je sovražiti. A še tako gorak gnev in pritlehnost obračunavanja ne morejo odvzeti vrednosti življenjskemu delu dr. Janeza Ruglja. Da, gotovo, mnogo napak je storil. Ampak te delamo vsi, tudi Vlado Miheljak! Zelo redki pa so tisti, ki bi bili pripravljeni pomagati ljudem v stiski, kaj šele rešiti njihovo bedno, zavoženo življenje. In dr. Rugelj je s svojo gladovno stavko, desetletji trdega študija in požrtvovalnega dela z »odpisanimi« storil prav to. Navkljub nasprotovanju mnogih, tudi za to poklicanih in dobro plačanih državnih služb. Nespoštljiv zapis Vlada Miheljaka dokazuje, da se mu niti sanja ne, kako velik človek je bil dr. Janez Rugelj. In še več, očitno ne ve, da je bila Rugljeva socialno-andragoška metoda leta 1994 verifi cirana tudi s strani WHO (svetovne zdravstvene organizacije) in ocenjena kot primerna in učinkovita pri urejanju ljudi v raznih stiskah. Zato Vlado Miheljak ni poklican, da bi sodil o dr. Ruglju in njegovem delu. Sploh pa ne, dokler ga tako očitno nažira neka neznana notranja bolečina, ki je ni sposoben intelektualcu primerno obvladovati. Ne. O dr. Janezu Ruglju naj se izrekajo tisti, ki danes po njegovi zaslugi živijo človeka dostojno življenje, pa so bili zaradi alkoholizma in drugih psihiatričnih diagnoz obsojeni na človeka nevredno umiranje na smetiščih. Tudi jaz.

Dovolite mi, da Vas vprašam, gospod Miheljak, koliko ljudi v stiski ste rešili Vi in kaj v Vaši notranjosti Vas tako grozovito bolestno žene, da morate tako nedostojno, naravnost pobalinsko obračunavati z mrtvimi? 

Spodaj objavljamo odgovor, ki ga je Samo Babuder, strokovni svetovalec revije Ona, naslovil na bralce revije Ona, potem ko so se ti kritično odzvali na njegov nasvet bralki One v zvezi z nasiljem njenega partnerja. Novinarka Mladine je o teh kritičnih odzivih pripravila članek z naslovom Delo in molk proti nasilju. Pred objavo je g. Babuderja prosila za komentar, vendar ji je po elektronski pošti sprva sporočil, da zadeve ne bo komentiral. Isti dan pa ji je poslal še en odgovor - prav tistega, ki ga je naslovil tudi na bralce One. Novinarka tega e-pisma žal ni prejela oz. ga ni videla v svojem poštnem nabiralniku. Posledično odgovora ni vključila v članek.

Babuder je v svoji drugi e-pošti zapisal, da njegov namen "ni bil spodbujati predsodke o vlogi žensk", saj zagovarja "šibkejše, razžaljene, zaskrbljene in nesrečne in jim skušam z morebitnimi uvidi in nasveti pomagati". Očitno pa je prišlo do nesporazuma. Za kritične odzive bralcev je hvaležen, ker bodo imeli vpliv na to, kako bo v prihodnje oblikoval oz. krajšal vprašanja bralk in bralcev ter pripravljal svoje odgovore, ki jih bere široka javnost. Njegovo pojasnilo v celoti objavljamo spodaj.

"Naj se najprej zahvalim bralkam in bralcem, ki so podali svoje mnenje na moj prispevek v rubriki Zaupno z dne 7.2.2017. Dobro je, da se pogovarjamo o perečih življenjskih temah in izmenjujemo mnenja.

Naj najprej izpostavim pomembno okoliščino, ki se mi zdi ključna za razumevanje celotnega konteksta. Zaradi omejenega prostora, ki je na voljo v rubriki, so bila v omenjenem prispevku v vprašanju »Žalostne bralke« ohranjena le nekatera pomembna dejstva. Ti skopi podatki naj bi bili dovolj za bralke in bralce, da si ustvarijo približno sliko njenega sveta. Skrajšanje vprašanja na omejeno število kratkih stavkov nudi več prostora terapevtu za nasvet. Za bralko ni pomemben povzetek njenega vprašanja, ampak predvsem ta drugi del. In to naj bi bil namen te rubrike: pomagati z nasvetom bralki ali bralcu, ki se je opogumil in na uredništvo poslal svoje vprašanje.

Žal kratek povzetek izpovedi »Žalostne bralke« ni mogel podati širše slike bralkam in bralcem, zaradi česar verjamem in razumem, da je bilo odprto široko polje različnim interpretacijam. Skupni imenovalec vaših mnenj je, da je bila krivda za položaj »Žalostne bralke« pripisana žrtvi. Žal mi je, da je moj odgovor pustil takšen vtis in hvaležen sem vam za to povratno informacijo. Naj pa še enkrat poudarim, da je bil odgovor namenjen predvsem »Žalostni bralki«, ki svojo situacijo doživlja v celoti in ne le v fragmentih, ki so podani v povzetku njene izpovedi. Če so bila njena čustva prizadeta tako kot vaša, potem se bo najbrž oglasila s svojim mnenjem in si ga bomo lahko prebrali v kateri od prihodnjih številk.

Nobenega opravičila ni za dejanja njenega moža. Tega se »Žalostna bralka« dobro zaveda. Zaveda se svojih pravic in ve kam se lahko obrne po pomoč, toda teh priložnosti ne želi izkoristiti, kot je še omenila v svoji izpovedi. V svoji odvisnosti od moža (ne samo materialni, ampak tudi duševni) se mu raje podreja in vztraja v svoji nemoči. Ravno v uvidu brezizglednosti njenega položaja, popolni odvisnosti od drugih, lahko bralka najde vzvod za spremembo.

Glede na to, da bralka želi vztrajati v dani družinski situaciji, in glede na njeno daljšo pripoved o različnih okoliščinah njenega življenja, sem ocenil, da je najboljši nasvet za pot k izboljšanju ta, da si gospa najde službo. V tem jo podpira tudi njen mož, ki ga bralka ne doživlja tako negativno, kot ga, na podlagi skopega opisa v vprašanju bralke, vidite vi. Bralka svojega moža namreč doživlja kot skrbnega, a impulzivnega. Dogodek s klicem preko stacionarnega telefona jo je močno prizadel in je bil povod za to, da je napisala svoje pismo.

Nikakor ni bil moj namen spodbujati predsodke o vlogi žensk v družbi in tisti, ki redno spremljate moje odgovore boste lahko potrdili, da dosledno zagovarjam šibkejše, razžaljene, zaskrbljene in nesrečne in jim skušam z morebitnimi uvidi in nasveti pomagati. Dovolite pa terapevtu, da odgovore poda na podlagi svoje strokovne presoje.

Vsekakor so vaša mnenja dobrodošla in se še enkrat zahvaljujem zanja. Podajajo dragocene smernice glede oblikovanja vprašanj bralk in bralcev ter odgovorov nanja, zlasti v smislu posvečanja več pozornosti morebitnim odzivom širšega kroga bralk in bralcev."

Samo Babuder, Ljubljana

Članek si lahko preberete na tej povezavi.

Prav mi je! Namesto da bi Samu Ruglju kratko in odrezavo odgovoril, da sem psihiatra Janeza Ruglja omenil v zgodbi, v kateri je bil v središču nekdo drug (Boštjan M. Zupančič z zapisom o Simone Veil), in sicer kot primer verjetno najprimitivnejše mizoginije med ljudmi, ki so se priglašali k javni besedi v Sloveniji zadnjih nekaj desetletij, sem skušal biti kar se da obziren. Zato sem namesto osebnega dopisovanja s prizadetim svojcem v pismih bralcev skušal raje dodatno (kolikor se mi je zdelo potrebno oz. kolikor prostor dopušča) pojasniti sporna stališča psihiatra in psihoterapevta (!) Janeza Ruglja v drugi kolumni. Zdaj mi Samo Rugelj prav to očita. Dodaja še, da sem napisal netočnosti, ne da bi očitek z eno besedo argumentiral. Ter namesto odgovora o vsebini, ki sem jo v zvezi z Janezom Rugljem odprl v kolumni Vagina dentata (4. 8. 2017) in dodatno pojasnil v kolumni Traktat o slogu in pravih kandidatih (15. 9. 2017), prenaša topiko problema na čisto druge, nepomembne stvari. Ni pa mi odgovoril, po kakšnem kriteriju ne bi bilo primerno posthumno ocenjevati dela in besede javne osebnosti. Še zlasti, ker je tudi Janez Rugelj do konca pisal in govoril o »kobalokarščini« in konkretno o dr. Lokarju, ki je umrl že leta 1996. Prav tako ni odgovoril, in to je ključno, kako ločiti izjave, stališča, nazore, izrečene ali zapisane v medijih, od njegovega strokovnega dela. Zato ponavljam vprašanja. Je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki ima do svojih pacientov (in sploh večjega dela moške populacije) skrajno negativni odnos, poln stereotipov, predsodkov, žaljivk? Je lahko dober psihiater nekdo, ki a priori stigmatizira in žali ženske? Je lahko dober psihiater nekdo, ki kar najbolj primitivno kvalificira homoseksualce? In po drugi strani z nezrelimi, kar najbolj butastimi moškimi fantazmami naredi razloček do ženske homoseksualnosti (»Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški.«). Itd., itn.

Samo Rugelj piše, da bi moral namesto napaberkovanih (?!) izjav in intervjujev iz časov, ko so ga zapuščale moči, čeprav dobro ve, da je v stališčih Janeza Ruglja trda kontinuiteta in doslednost, seči po njegovih knjigah. Denimo po knjigi Pot samouresničenja, ki ima kar 1216 strani. Res fascinantno! A samo, dokler je ne prelistaš in ugotoviš, kaj vse se v njej znajde. Celo najbanalnejša priporočila za branje in pisanje obnov, za telesno kulturo in planinarjenje. Na primer navodila za izbiro perila, pravilno pripravo nahrbtnika in kakovost ter vsebino čutare. In predvsem nadvse dolge in obsežne predstavitve pacientov in primerov s prepisi samopredstavitev itd. »Teoretski del« je ne samo plitek, ampak do skrajne banalnosti pripeljan eklekticizem popolnoma nekompatibilnih avtorjev in vsebin, ki so vkomponirane v skupno afirmativno argumentacijo Ruglovega koncepta. Denimo v isto zgodbo potisne Angelco Žerovnik in kritične slovenske družboslovke, pa Žižka in Shreeja Rajneesha, Lacana in Makarenka ... Predvsem pa knjiga vsebuje vse Rugljeve standardne stereotipe o »položaju moškega v civilizaciji«, o »ustvarjalnih možeh s histeroidnimi ženami«, o »specifičnih deformacijah mater ob odsotnem očetu«, o liku »elitne žene«. Slednje je sploh do genialnosti pripeljan idiotizem. Namreč, elitna žena je »spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično – spolni trans«. Zavedati pa se mora, da »nima druge pomembnejše naloge, a tudi ne drugega enakovrednega izhoda«; zavedati se mora tudi, da je »zaradi nagonskih razlogov neprimerno bolj odgovorna za otroke kot mož« ... Predvsem pa se mora zavedati, »da je tako vedno bilo«. Vse to in še nebroj podobnih banalnosti zapiše v svoji knjigi dr. Janez Rugelj. Moram Samu Ruglju pojasnjevati, kaj pomeni, če psihiater in psihoterapevt (!!!) piše o »nagonskih razlogih« odgovornosti žena in mater ter da morajo sprejeti svojo vlogo, ker je »tako pač vedno bilo«? Upam, da ne. Upam tudi, da ni treba pojasnjevati hude težave psihiatra, ki o Merklovi, ki državo v dobri kondiciji vodi neprekinjeno od 2005 in ima pred seboj nov štiriletni mandat, izjavi: »Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!« Ne rečem, da za določen tip pacientov Rugelj s svojo avtoritarno ali, kot jo sam imenuje, socialno-andragoško metodo, ki je dejansko do banalnosti izpeljana Hudolinova avtoritativna metoda vodenja in rekonstruiranja alkoholikove osebnosti, ni učinkovita. Pač za tiste, ki imajo edino možnost in izbiro, da alkoholno odvisnost zamenjajo za odvisnost od Ruglja in njegovega koncepta. Tega niti Rugelj ni zanikal in ni preprečeval.

Prej spodbujal. In zato je ob tistih odmevnih gladovnih stavkah, s katerimi se je boril za svojo pravico in resnico, zlorabljal tudi svoje »vernike«, ki jim je dovolil, da so solidarno tekali okrog parlamenta in se mu po »korejsko« zahvaljevali in ga spodbujali. Gladovna stavka je v nekaterih, skrajnih okoliščinah, ko ni druge možnosti, lahko legitimno sredstvo obrambe vitalnega interesa, pa naj je to še tako protislovno, ker hkrati ogroža gladovnikove vitalne funkcije – a v njegovem primeru je šlo za izsiljevanje. Ni zmagal zato, ker bi mu nasprotniki priznali, da ima prav, ampak da se rešijo odgovornosti in težav, ki bi jih prinesel morebitni radikalni konec protesta. Namesto da bi pacientom in sledilcem terapevtsko demonstriral, kako se zrela oseba spopada s konfl ikti z državo z dolgim pohodom skozi institucije (pač aluzija na Dutschkejev Der lange Marsch durch die Institutionen), jim je obujal spomin na njihovo nekdanje doseganje ciljev z izsiljevanjem. V partnerskih, družinskih in delovnih odnosih.

Razpis in (predmoderno) iskanje »naslednika« dodatno izpričuje psihiatrovo grandomansko samopodobo nenadomestljivosti in nenadkriljivosti. 

Zahtevani milijoni evrov odškodnine »po krivem zaprtih« zaradi afere Patria zadevajo vse državljane. Ker je upravičenost odškodnin vprašljiva (sploh pa zahtevani zneski), naj pravobranilstvo pred odobritvijo/zavrnitvijo izplačil upošteva še opuščeni dejanji v domeni sodišč, v zadnji instanci Ustavnega sodišča:

- nihče od osumljenih v sodnem postopku ni bil preverjen z detektorjem laži. Le zakaj ne? Indici so zgovorni, ugovori so prozorni (»na neznanem kraju, neznanega dne, ...« itd. – kot da podmizne posle overjajo pri notarjih). Posredniki provizij v Avstriji so obtoženi, tu pa je njen večji del poniknil. Sedi le preveč ambiciozni umetnik Cekuta. Ali imamo državljani - končni plačniki duševnih bolečin (po presoji US) nedolžnih »patriotov« pravico, da nas pravosodje prepriča, da je bila v postopku preverjena verodostojnost zagovorov obtoženih?

- prvoobtoženi dr. Ivan JJ je bil v času afere Patria predsednik vlade. V parlamentu je prisegel, da bo »deloval v prid države« (ne sebi ali svoji SDS). Tudi kršitev te svečane javne prisege je bila v sodnem postopku malomarno prezrta. Zakaj le? Pomeni namreč prevzetje osebne odgovornosti obtoženega za kupčijo na škodo države, za katero je vedel, pa je ni preprečil. Ni ukrepal, opustil je po funkciji in prisegi dolžno ravnanje. Tega državljani, končni plačniki »patriotske rabote« ne razumemo drugače, kot tihi pristanek na izplačilo provizij.

Zakaj ti dve preveritvi v sojenju nista bili izvedeni? Sodbe treh rednih sodišč ne bi mogli zavrniti niti fi listrski argumenti Ustavnega sodišča. 

Podpisnika J. Dežman in P. Jamnik v repliki na Štefančičevo označbo beguncev v Hudi jami : Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu«. Na koncu zatrdita, »da je Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima dosti zveze«.

Kako resnično, vendar velja tudi (predvsem) zanju. V Haaških in Ženevskih konvencijah (imenovane tudi Vojno pravo) v preambulah piše, da bodo vse države podpisnice v primeru sovražnosti delovale v skladu s temi pravili, 4. Haaška konvencija obvezuje tudi milice, ki sodelujejo v vojni. Sodba Mednarodnega vojnega tribunala je obsodila tako Wehrmacht kot SS za vojne zločine in zločine na področju Balkana, poleg teh dveh so na tem področju skupaj z nacisti sodelovali njim podrejene enote domačih prebivalcev, vendar je sodišče sojenje teh prepustilo njihovim matičnim državam. Italija je v svojem, Vojaškem kazenskem zakoniku določila, da ima pravico določati, komu prizna vojskovanje po Vojnem pravu, tako, da so tudi njihove okupacijske enote skupaj z domačimi podrejenimi enotami množično kršili konvencije, bolje rečeno jih nasprotnikom niso, priznavale, nasprotno pa zase zahtevale.

Mednarodno pravo pozna tudi retorzijo, v primeru kršenja, nasprotna stran lahko uporabi enake mere proti kršitelju.

Vojno ujetništvo se po Vojnem pravu prizna nasprotnikovi vojaški osebi, civilnemu uradniku, diplomatom in družinskim članom. Ne morejo pa zahtevati pravic v svoji državi, državljani, ki so se borili na strani nasprotne države, uradniki, ki so delovali po zakonih okupatorja in so ti nasprotni domačemu pravu. Do vojnega ujetništva tudi niso upravičeni okupatorski vojaki, uradniki in civilisti, ki se niso predali Zavezniškim silam; med temi je tudi Jugoslovanska armada, ki je bila državna vojska; dne 8. maja do 23.01.

Za jugoslovanske državljane je veljala Odredba o vojnih sodiščih 24. maj 1944, ki je primerljiv z Zakonom o zaščiti države in Zakonom o vojnih sodiščih kraljevine Jugoslavije.

Mednarodna je tudi tradicija, da po koncu vojne države poskrbijo za svoje, padle borce, Italija je v 90. letih priznala zasluge za Italijo svojim pomožnim enotam (MVAC), vendar jim, kot prostovoljcem odreka kakršno koli ugodnost, tudi Nemci niso pokazali nikakršne volje, da bi poleg skrbi za svoje državljane poskrbeli tudi za sobojevnike iz enot prostovoljcev. Niti države bivše SFRJ ne kažejo zanimanja za prenos in pokop svojih, raje počakajo, da pridejo v uniformah II s. v. z zastavami in skupaj obtožujejo, ne da bi pomislili ali so morda oni bili prvi, ki so kršili domače in vojne zakone.

P.S.: Zanimivo je, da »komisije in raziskovalci« med vsemi grobišči niso odkrili niti enega, ki je posledica sanacije bojišča. 

Že večkrat sem se želel lotiti te teme, eden dodatnih razlogov za ta članek je tudi (zdaj že skoraj pet let) staro pisanje Maxa Modica v Mladini o Stonesih, Pol stoletja satisfakcije, ampak glede na to, da je že pol stoletja tega, kar so Stonesi začeli igrati, je za to razpravo nekaj let gor ali dol povsem irelevantno. Druga stvar, ki me je spet inspirirala, pa je nedavni koncert Stonesov v Italiji, kjer spet razturajo na svoji »zadnji »turneji. Teh »zadnjih turnej« se je zdaj že kar nekaj nabralo.

Rad bi se obregnil ob nekatere stereotipe, ki jih imamo v zvezi z Beatli in Stonesi. Naj začnem z znano sintagmo: ali si za Beatle ali Stonese? Priznam, da mi nikdar ni bila jasna. Kaj pomeni, če si opredeljen za ene ali druge – da si za leve ali za desne? Nekateri govorijo o pridnih Beatlih in upornikih Stonesih. Krasno. Vendar malo preveč posplošeno. Kot v pravljici, črno-belo gledanje: ta je dober princ in ta hudobna čarovnica. Kdo je priden ali poreden? Ne vem, zakaj naj bi bili Beatli pridni fantki, saj so ravno tako kot Rollingi velikokrat povzročali težave v takratni družbi; mogoče samo niso imeli zloglasnega imidža kot Stonesi, ki ga je njihov menedžer zavestno želel ustvariti v medijih. Meni osebno so se zdeli Beatli vedno nepredvidljivejši kot Stonesi (no, razen angelčka Paula McCartneyja, ki pa je tudi imel nekaj »svetlih« trenutkov, kot bomo videli kasneje), mogoče celo večji uporniki. Če pogledamo življenje frontmena Johna Lennona in tudi solo kitarista in »mistika« Harrisona, lahko to potrdimo.

Stonesi so eni izmed glavnih protagonistov, ki so dopolnili, izpopolnili in etablirali pravila igre. Igre, imenovane rock´n`roll. Uporništvo zoper sistem je nekako v skladu z uradnim naukom rocka in sčasoma postane tradicija. Če pa se pojavi drugačno obnašanje, pa se smatra izven pravilnika. In torej nesprejemljivo. Ali v današnjem jeziku, politično nekorektno. Tako vidimo, da tudi rock´n`roll sčasoma postane konzervativen, šablonski, čeprav je njegovo osnovno pravilo, da ni pravil, a se z leti vzpostavijo neke norme. Lennon je te norme nenehno kršil in so ga večkrat označili za odpadnika. Odpadnik iz rock´n`rolla? Pa saj to je čisti rock´n`roll! (bi rekel moj prijatelj Pero). Lennon se je npr. popolnoma umaknil iz glasbenega sveta in se tudi nasploh osamil, se posvetil družinskemu življenju ter svojemu drugemu otroku (otroka iz prvega zakona namreč zaradi pogostih turnej Beatlov sploh ni kaj videl). Rekel je, da ne posluša rokenrola, ampak samo klasiko. Seveda je ziritiral rockerje, med drugim tudi Jaggerja, največja usta Stonesov, češ kaj se ta Lennon gre. Upor je misliti s svojo glavo.

Lennon in njegova žena Yoko Ono, ki je bila tudi odklopljena enako kot on, zaradi katere so ga grajali prebivalci doline Šentflorjanske po celem svetu, sta se gola slikala za ovitek njune plošče Two virgins davnega 1968 in doživela vsesplošno zgražanje, tako da ovitek plošče Sticky fingers od Rollingov, izdan tri leta kasneje s fotografijo Jaggerjevega mednožja v tesno oprijetih kavbojkah na hlačah, ni bil bogvekaj heretičen, čeprav je bila ideja Andyja Warhola, guruja poparta, originalna, je treba reči.

Rolling Stonesi so bili simbol za seks, droge in rokenrol, kar pa bi lahko rekli tudi za Beatle. Kar se tiče drog, Lennonova pesem Cold turkey vse pove. Največjo štalo pa je naredil zelo prikupni in priljudni Paul McCartney, ki je novinarju brez dlake na jeziku odgovoril, da so Beatli uživali LSD, kar je vzpodbudilo burne odzive javnosti, češ da Beatli mladino navajajo na mamila in da so zelo neodgovorni. McCartney je zafrknil novinarja z genialnim odgovorom, da če bi bila medijem tako pomembna mladina, ne bi dajali njegove izjave o mamilih v javnost. Ker je samo odgovoril po resnici na novinarjevo vprašanje. Ali se naj zlaže? S tem je lepo razkril hipokrizijo medijev in družbe na sploh.

Lennon si je z izjavo, da so Beatli popularnejši kot Jezus Kristus, da je Jezus sicer v redu, vendar so njegovi učenci topoglavi in povprečni, nakopal sovraštvo krščanskih fanatikov, ki so javno zažigali njihove plošče in jim grozili s smrtjo. Reakcija je pokazala, da je Lennonova izjava bila na mestu. Krščanski angelčki so pokazali svojo hudičevo plat. Rollingi se po mnenju iste srenje udinjajo hudiču s Sympathy for the devil, hudičevi angelčki (hell`s angels) so pokončali človeka na koncertu v Altamontu, kjer je sam Jagger skušal umiriti duhove prisotnih.

Stonesi so, bi lahko rekli, »klasični uporniki rokenrola«, medtem ko so Beatli »neklasični«. Poglabljanje vase z meditacijo v Indiji z gurujem, odpoved koncertom, ki so jim prinašali največje dobičke na vrhuncu slave, odpoved mamilom in nenehno eksperimentiranje z načinom življenja, vegetarijanstvo treh članov (razen Ringa, ki pa je danes vegetarijanec zaradi zdravstvenih razlogov) so tudi odklop od nekih klasičnih vzorcev establišmenta. Lennon kot »working class hero« in človek, ki vzklika (v pesmi God), da ne verjame ne v Boga, ne v Elvisa in Dylana, niti ne v Beatle, je šel še dalje.

A tudi Stonesi prehajajo iz klasike v neklasične vode. Jagger živi zelo zdravo in ima pri 73. letih več energije kot večina mladih. Hkrati pa je njegova največja zrcalna slika soigralec Richards, ki se mu že od 60. let prejšnjega stoletja napoveduje, da bo naslednja žrtev rokenrola, a se tej vlogi vztrajno upira. Kljub temu da po njegovih žilah namesto krvi teče viski, pa tudi njegovo kri (ali viski) so že večkrat zamenjali, je dosegel že tako zavidljivo starost (do zdaj) 73 let. Jagger bo verjetno umrl od starosti … Lennona pa je pri štiridesetih ubil fanatičen oboževalec.

Razkol »ali si za Beatle ali Stonese?« je resnici medijsko ustvarjena fora, da so imeli kaj za pisati. Beatli in Stonesi si sploh niso bili tako različni , niti ne nasprotniki, ampak so bili dobri prijatelji in so večkrat skupaj igrali in se zabavali. Odličen je npr. posnetek jam sessiona, kjer igrajo skupaj Lennon, Richards, Eric Clapton in Hendriksov bobnar, in sicer pesem od Beatlov Yer blues.

Jagger in Richards sta pomagala Beatlom peti »litanije« (prosto po Modicu) All you need is love na prvem satelitskem posnetku preko tv, ki si ga je ogledalo okrog 150 milijonov ljudi. Lennon in McCartney pa se jima oddolžita s prepevanjem spremljevalnih vokalov na stonesovski pesmi We love you.

Jagger je seveda desetletja kasneje imel tudi uvodni nagovor za sprejem Beatlov v Rock and Roll Hall of Fame, kjer se jim je zahvalil za njihovo pesem I wanna be your man, s katero so Stonesi prodrli med rock and roll zvezde. Stonesi so se v 60. letih, kljub temu da so bili na drugi strani reke, nenehoma vzgledovali po Beatlih, tako glede petja balad kot sta As tears go bye, Lady Jane ali v svoji psihedelični fazi, vendar pa kot predstavniki hudiča. Stonesi so bili njihov antipod, ampak originalen. Hvala Bogu, ali hudiču (pri Stonesih), ker so na ta način šli skozi fazo eksperimentiranja in razširili svoj glasbeni izraz, ki bi sicer lahko ostal zgolj kot monotoni status quo ritma in bluesa.

Da pa ne bi zašli v posploševanje, se imajo Stonesi veliko zahvaliti tudi svojemu kitaristu Brianu Jonesu, ki je bil nagnjen k eksperimentiranju z različnimi glasbenimi slogi, na žalost pa tudi z različnimi mamili, ki so ga kmalu odvlekle pod vodo: našli so ga utopljenega v lastnem bazenu. Po filingu bližji Lennonu kot Jaggerju se je multiinštrumentalist Jones loteval vnašanja različnih inštrumentov v glasbo Stonesov, kot so npr. ksilofon, orgle, sitar, flavta, ustna harmonika, melotron, čembalo in jo tako obogatil. Po njegovi smrti se je končalo eksperimentiranje z glasbenimi slogi (z drogami še ne!), bend se je vrnil k prvotnem rokenrolu , vendar so odkrili svoj edinstveni slog, ki jih loči od vseh drugih skupin. Beatli so eksperimentiranje peljali do konca, do razpada skupine. Pravočasni konec jih je tudi obdržal kot legende, Stonesi pa svojo legendo gradijo na trmastem vztrajanju in kljubovanju ne glede na nove glasbene tokove. Kar je tudi legendarno in hvale vredno. Vse propada, le Rolling Stones ne. Kot izgleda, so bendi šestdesetih neuničljivi, ker jih je še kar nekaj aktivnih – samo smrt nas bo ločila …

Stonesom marsikdaj očitajo, da so se prodali za denar. Vendar, mislite, da Stonesi igrajo zato, da preživijo? Lepo vas prosim – imajo dovolj denarja še za svojo naslednjo inkarnacijo ali več … Tudi Beatli naj bi igrali zaradi denarja? Potem bi lahko že prvo leto svoje kariere prenehali igrati … Lennon je sicer komentiral, da so se Beatli prodali, a ne v glasbenem smislu kot pa v načinu funkcioniranja: po navodilih menedžerja so se lepše oblekli za sceno, na odru niso več jedli, preklinjali ali se zezali kot v svojih zgodnjih časih. Sicer jim pretvarjanje s časom ni več najbolj uspevalo, saj jim vsa diplomacija šla na živce. Predvsem Lennon je težko brzdal svoj ironičen in včasih ciničen jezik: »Vladajoči razred nam je dal visoko priznanje, a nam je pobral skoraj ves denar. Ljudje, ki smo jih srečevali na svojih turnejah, so bili birokratski in plutokratski »budžovani«, policijski šefi, diplomati, polnjene ptice – ne pa ljudje. V prvih desetih vrstah so vedno sedeli pomembneži, njihove žene in hčerke in so žvenkljale z nakitom. Z nami so delali kot z dobro dresiranimi cirkuškimi živalmi.« Na koncu pa zaključi: »Ampak nas je vseeno to zabavalo, bilo je sijajno.« Rokenrol cirkus.

Med nastopom pred angleško kraljico in celotnim dvorom si je privoščil šalo: »Pri zadnji pesmi vas prosim za pomoč. Tisti, ki sedite na poceni sedežih, ploskajte, tisti na dragih sedežih pa rožljajte z nakitom.« To je prav tako upor, mogoče bolj prefinjen, upor, ki ne izključuje nikogar, tudi tiste ne, ki niso del »nas«, ampak »njih«. Kot neke vrste gandhijevski upor nesodelovanja s sistemom in hkrati želja po spremembi sistema na bolje, s pozivanjem »njih« k sodelovanju. Ko so Beatli užili prve uspehe in se naveličali vreščanja oboževalk, so hitro ugotovili, da so lahko takšni, kot so, beseda je dala besedo, urejene obleke so odvrgli in šli čisto svojo pot, se podali v eksperimentiranje, na vseh področjih, predvsem pa glasbeno, tako da v bistvu ni glasbene skupine, na katero ne bi imeli velikanski vpliv, tudi na Stonese. Vplivali so tudi na sploh na družbo.

Stonesi pa so prav tako živeli življenje, kot jim je narekoval njihov notranji glas in ustvarili iz sebe rokenrol legendo, ki je in bo vzor številnim novim generacijam, da najdejo svoje mesto pod soncem. Po Jaggerovih besedah so se iz benda, ki so ga ljudje sovražili, prelevili v bend, ki ga imajo vsi radi. Jagger je postal »sir«, Obama pa ga je gostil v predsedniški rezidenci. Pobuda za povabilo je bila zasluga skupine Rolling Stones, da so z uvajanjem črnske glasbe v svoj repertoar in vzgledovanjem po temnopoltih glasbenikih naredili veliko dobrega zoper rasizem in predsodke. In tako so iz porednih fantov rokenrola prišli na dobro, pozitivno stran. So izdali same sebe? Ne, saj sistem kot sistem je dober ali slab, sestavljamo ga ljudje, dobri ali slabi, ali bolje rečeno, soustvarjamo ga z dobrimi ali slabimi dejanji. Kaj je dobro ali slabo, pokaže zgodovina. V primeru Stonesov je že dovolj zgodovinskega odmika, da lahko rečemo, da je njihov vpliv dober (ne v moralističnem smislu, čeprav sem že preveč zapadel v moralko).

V članku Maxa Modica se vidi, da je avtor velik ljubitelj Stonesov in slab poznavalec Beatlov. Na koncu še odgovor na vprašanje: koga imam jaz raje? Rad sem imel jabolka in hruške, jabolka malo bolj, čeprav moram zdaj po vseh teh letih in koncertu v Lucci reči, da sem enako vzljubil tudi hruške (ali kamne).

V Mladini je bil dne 29. 9. 2017 objavljen intervju z dr. Blažem Kovačičem Mlinarjem, v katerem je kazenski odvetnik podal tudi trditev o slovenskih zaporih: »Dejstvo je, da so naši zapori vedno bolj polni. Tam ni več nobenega resnega ukvarjanja z obsojenci med prestajanjem kazni. Gre zgolj še za izločitev posameznika iz družbe, ne pa za rehabilitacijo.« Zgoraj omenjena trditev je neresnična. Slovenski zapori niso vedno bolj polni. Število zaprtih je namreč že tretje leto, od leta 2014, v upadu. Podatki o gibanju števila zaprtih so dostopni na spletni strani Ministrstva za pravosodje. Izjava, da se z obsojenci med prestajanjem kazni nihče več resno ne ukvarja, pa je omalovažujoča tako za zaprte kot za zaposlene. Naše osnovno poslanstvo ni samo izvrševanje kazenskih sankcij, s ciljem zagotavljati za družbo, zaprte osebe in zaposlene varne zapore, ampak predvsem zagotavljanje resocializacije zaprtih oseb. S tem namenom se zagotavlja strokovna obravnava v številnih programih (individualnih, skupinskih, skupnostnih), katerih namen je usposabljanje zaprtih oseb za življenje po odpustu. Posebna pozornost je namenjena izobraževanju, programu razvoja delovnih kompetenc zaprtih in posebnim oblikam strokovne obravnave (npr. obravnavi odvisnih od prepovedanih substanc in alkohola, preprečevanju samomora in samopoškodb, obravnavi storilcev spolnih deliktov …). V letošnjem juniju smo po dolgih letih z novelo Kazenskega zakonika dobili tudi določbo o namenu kaznovanja, ki poudarja resocializacijski pomen zapora. Gospod odvetnik bo namesto da razširja neresnice ter ponižuje zaposlene v zaporih in zaprte, največ dobrega (če je to njegov namen) za zapore in družbo storil s tem, da se drži svojega dela in z uspešnimi obrambami svojih klientov pripomore k zmanjšanju števila zaprtih.

V nadaljevanju želimo podati še kratko pojasnilo na zapis v rubriki »8 dni/teden« z naslovom »Bavčar premeščen«, ki je bil prav tako objavljen v zadnji izdaji Mladine.

Premestitev v svobodnejši režim (polodprti ali odprti) nikakor ni možnost, ki je rezervirana »za najbolj poznane in vplivne storilce gospodarskega kriminala in korupcije«. V letošnjem letu je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob kazen nastopilo 146 obsojencev, od tega jih je 37 prišlo na prestajanje kazni samih. Izmed teh jih je bilo iz sprejemnega oddelka v svobodnejši režim premeščenih 26, kar predstavlja 70 %. Nastop zaporne kazni s prostosti je namreč okoliščina, ki lahko pomembno vpliva na premestitev obsojenca v svobodnejši režim. Premeščeni so bili obsojeni zaradi različnih kaznivih dejanj: zoper premoženje, človekovo zdravje, življenje in telo, varnost javnega prometa, javni red in mir, zoper gospodarstvo … Ključno za presojo o premestitvi v svobodnejši režim je, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Vsak primer premestitve med režimi presojamo individualno, ob upoštevanju vseh utemeljenih razlogov. V slovenskih zaporih preko 30 % vseh obsojencev zaporno kazen prestaja na polodprtem ali odprtem oddelku. Prizadevamo si za čim več namestitev obsojencev v tovrstne režime, nenazadnje so ti za državo tudi cenejši od strogo varovanih zaprtih delov zapora.

S spoštovanjem.

Med zadnjimi sporočili filma Rudar je zapis: »Po resnični zgodbi.« Marcel Štefančič, jr. v oceni Rudarja v Mladini poudari, da Rudar ni poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, vendar bi pričakoval, da bo, ker se sklicuje na strašno odkritje tam, »jemal sapo«. Vendar po njegovem je »Rudar film, ki filmu ne da priložnosti, ker je zanj že vse naredila Srebrenica.« Pokažimo pa, da je Rudar slab, ker počiva na domnevi, da je zanj vse naredila Huda jama.

Marcelu Štefančiču, jr. je nadležno, da se umorjene v rovu sv. Barbare v Rudarju označi kot »begunce«. To po njegovem film legitimira pri publiki, ki jo označi kot »bralce Reporterja in Demokracije«. Vendar legitimacija umorjenih je lahko sprejemljiva za vse po mednarodnem pravu. Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu.

Marcela Štefančiča, jr. moti tudi, da Rudar neprestano povezuje Hudo jamo in Srebrenico. Ne opozori pa, da je med temi sporočili Rudarja tudi, da je Srebrenica največji zločin po 2.svetovni vojni v Evropi. Ali ne bi bilo bolj korektno popraviti, da je bilo umorjenih v rovu sv. Barbare okoli 1.400 oseb. Vseh tako umorjenih v Titovi Jugoslaviji po »osvoboditvi« pa je po novejših podatkih okoli 310.000. Torej je Titovih »hudih lukenj«, kot zapiše Marcel Štefančič, jr., veliko več kot Srebrenic.

Vendar pustimo ob strani običajne slovenske (in hrvaške) zadrege ob žrtvah rova sv. Barbare. Naj kot tista, ki sva imela precej opraviti pri odločanju o projektu vstopa v rov sv. Barbare in njegovi izvedbi, opozoriva na še nekaj vtisov po ogledu Rudarja.

Film ima žal v odjavni špici povedano, da je posnet po resnični zgodbi (v vseh napovednikih je rudar, ki je odprl Hudo jamo). Film takoj prepoznajo in povežejo z odpiranjem morišča in grobišča v Hudi jami. Vsekakor Rudarjeva zgodba z odpiranjem rudnika Huda jama nima niti najmanjše povezave.

Mehmedalija Alić je postal junak, povezan s Hudo jamo. Po tiskovni konferenci 5. marca 2009, na kateri smo predstavili vstop k žrtvam rova sv. Barbare, je medijsko nastopal, o njem je izšla knjiga, dobil je odlikovanje predsednika RS, bil je nosilni lik na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju. V fi lmu pa je tisti, ki ga raznorazni reprezentanti iste RS preganjajo in kaznujejo.

Bralcem tega teksta, ki so Alića sprejeli kot človeka, ki je omogočil odprtje rudnika Huda jama, naj olajšava nelagodje, saj poudarjava, da sva po ogledu fi lma užaljena. Gre za užaljenost nad maličenjem dejstev, omalovaževanjem truda cele množice ljudi, ki so pri odpiranju rudnika sodelovali (rudarji, rudarski reševalci, rudarski inženirji, policisti, forenziki, predstavniki sodne medicine, uradniki MDDSZ, novinarji, civilna družba) in predvsem kot člana Komisije, ki je z MDDSZ v imenu RS organizirala, vodila, koordinirala odpiranje Hude jame.

V fi lmu Rudar je poleg življenjske usode Mehmedalije Alića večina fi lmske pripovedi vezane na prikaz odpiranja rudniškega rova. Nič od prikazanega pa se k sreči ni dogajalo in zgodilo v resnici. Seveda je v času odpiranja rudnika potekal ideološki spor, ki je o povojnih prikritih grobiščih prisoten ves čas, in bi bilo nekaterim, tudi visokim predstavnikom države bolj po godu, da se rov ne odpre, vendar pa v procesu institucionalno korektnega vodenja postopkov pridobivanja dovoljenj in izvedbe del pač njihova osebna volja ni mogla prevladati. Zapletov je bilo več, vendar smo jih Komisija in vsi, ki so sodelovali v posamezni fazi dela, vedno uspeli rešiti. Nekatere morda celo po več mesecih prizadevanj (pridobitev rudarskih dovoljenj za nadaljevanje posegov). Vendar so dela tekla in to pod okriljem uradnih institucij in ministrstev RS in ne ravno nasprotno kot prikazuje fi lm, ki naj bi sledil resnični zgodbi. Lahko bi se vprašali, ali ne bi namesto izmišljenega direktorja rudnika, ki preganja Alića, v fi lmu bolj učinkovito nastopali tako tisti, ki skušajo zanikati zločin v »hudi luknji« kot tisti zagovorniki žrtev, ki jih sicer izkoriščajo v svoji jezi, niso pa naredili kaj dosti za to, da bi jim dali večni mir in pokoj.

Ob tem je seveda treba zapisati, da je imela Komisija res veliko srečo, da je odkopna dela in tri stalne rudarje, ki so dela izvajali, vodil Mehmedalija Alić. Izkušen rudar, predan delu, z občutkom za iskanje zahtevnih tehničnih rešitev in sprotno dokumentiranje opravljenih in še potrebnih del, je bistveno olajšal in odlično izvedel svoje delo. Vendar pa je na tem mestu, predvsem zaradi lažnega prikazovanja, ki ga ponuja fi lm Rudar potrebno končno tudi jasno zapisati in poudariti, da ne Alić in ne rudarji in reševalci, ki so delali v Hudi jami, službe kasneje niso izgubili zaradi dela v rudniku Huda jama, temveč zaradi sanacije njihovega podjetja. Prav tako je potrebno zelo jasno povedati, da Alič ni bil nikoli v nikakršnem policijskem postopku zaradi dela ali v povezavi z delom v Hudi jami. Še najmanj, da bi nad njim kdo izvajal kakršnekoli aretacije ali pridržanja. Razumemo in smo razumeli njegova čustva ob delu v Hudi jami v povezavi s tragedijo, ki jo je njegova družina doživela v Srebrenici in smo mu ničkolikokrat to tudi dali vedeti (vendar ne njegova družina v Srebrenici ne njegova v Sloveniji v Rudarju ne sledita resnični zgodbi). Morda smo tudi zato tolerirali njegovo večkrat nepotrebno kritizerstvo dela drugih strokovnjakov v jami, npr. predstavnikov sodne medicine, policije, MDDSZ in tudi njegovega podjetja in njegovo interpretiranje odkritij v jami in sporočanje teh interpretacij novinarjem (otroci kot žrtve v jami, kar še danes navajajo kot povsem neresnično referenco tuji mediji). To smo jemali kot posledico čustvenih obremenitev, in ker smo vedeli, da so za ljudi, ki niso vajeni videti takih del (npr. odstranjevanje trupel, in obdukcij, lahko še dodatno stresna. In čustvenih stresov vseh, ki smo pri delu v kakršnikoli vlogi v Hudi jami sodelovali ni manjkalo, kar verjetno nikomur, ki je odpiranje spremljal po medijih, ni potrebno še dodatno razlagati. Poudarjava, RS institucionalno ni ovirala odpiranja Hude jame, temveč ga je omogočila, zato je na tem mestu potrebno tudi zelo jasno zapisati, da so prav vsi, ki so opravili katerokoli od potrebnih del v Hudi jami, za odprtje enako zaslužni, zato medijsko ustvarjanje nadjunaka ni nič drugega kot fi kcija. Ne želimo se spuščati v razloge, kdaj in zakaj je Alić tako vlogo, ki je v resnici ni odigral, poosebil in ji začel verjeti ter se skladno s to vlogo začel tudi obnašati. Če je to po volji Aliću ali novinarjem in režiserki, je to navsezadnje njihova osebna stvar, s katero bodo pač morali opraviti sami. Je pa z Rudarjem ta fikcija presegla vse meje dobrega okusa.

Za konec pa le še v razmislek. Zadnjih 25 let Slovenci ves čas poudarjamo, da je potrebno odkriti resnico o dogajanju pred 72 leti. Ob tem istem zahtevanju resnice pa že tehnični dogodek odpiranja enega od grobišč v Rudarju zmaličimo v tako neresnico, da ljudje nikoli več ne bodo mogli vedeti, kaj je bilo okoli odpiranja rudnika res in kaj ne, kdo je koga odpustil in koga je namesto, da bi ga varovala, pretepala policija.

Vsem nam bo morda veliko lažje, če bomo dojeli, da je fi lm Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima kaj dosti zveze. Tu pa se z Marcelom Štefančičem, jr. strinjava. 

V Mladini št. 40 (6. 10. 2017) sem v kolumni Tatovi časa pokojnega španskega premiera Suareza (Adolfo Suárez) prekrstil v prav tako pokojnega portugalskega premiera Soaresa (Mário Soares), zloglasno guardio civil pa v guardo civil. Seveda bo kdo odmahnil, da je iz naše perspektive razlika v obojem tako majhna in nepomembna, kot iz španske perspektive razlika med Slovaško in Slovenijo. No, po 14.9. 2017 slednje ne drži. Vsaj pri tistih Špancih in Kataloncih, ki spremljajo košarko ne.