V nadaljevanju podajam prikaz nasprotnih dejstev k članku z naslovom »«NKBM pere bolje« avtorja Vasje Jagra, objavljenem v reviji MLADINA dne 29.9.2017 na strani 19 – 25. Ker je objavljeni članek daljši, bom v nadaljevanju tudi jaz nekoliko bolj podrobno predstavil svoje mnenje.

Najprej, na položaj predsednika Nove KBM me je marca 2012 soglasno imenoval nadzorni svet Nove KBM, ki ga je imenovala še Pahorjeva vlada. Janševa vlada z mojim imenovanjem nima nič. Nisem bil in nisem član nobene politične stranke in sit sem pavšalnega etiketiranja še več kot petindvajset let po razglasitvi samostojnosti naše države. Od okoli desetih vabljenih kandidatov sva se zaslišanja pred tem nadzornim svetom odzvala le dva kandidata. Kdo pa bi prišel v službo v takšno banko, kjer so že vsi volkovi po Sloveniji tulili, da je v njej nekaj hudo narobe? Jaz sem se za ta izziv odločil, ker je bila Nova KBM mariborska regionalna banka in mi kot Mariborčanu preprosto ni bilo vseeno, niti mi danes ni žal, da sem v banko prišel.

Novinar se v članku opira na interni zapisnik o opravljenem celovitem pregledu poslovanja Nove KBM na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT) od novembra do decembra 2014. Sicer ne vem, če je dokument pristen, pa dajmo predpostavljati, da je. Dokument nosi oznako ZAUPNO, kar pomeni, da ima stopnjo tajnosti po zakonu o tajnih podatkih. Kolikor vem, lahko pa da se motim, takšne zapisnike običajno prejemajo člani sveta Banke Slovenije (BS), torej guverner in viceguvernerji, niti jih ne prejema banka, ki je bila inšpicirana. V vsakem primeru je bil s posredovanjem dokumenta novinarju po mojem mnenju hudo kršen prej omenjeni zakon o tajnih podatkih, po kazenskem zakoniku pa, kolikor vem, je to celo kaznivo dejanje in za to zagrožena celo zaporna kazen. Dejstvo je, da je ta dokument zame nov, nikoli ga nisem prebral v celoti (razen po odsekih iz medijev), od BS pa tudi nisem prejel končnega poročila o predmetni zadevi, niti ne odredbe z ukrepi, nisem bil niti vabljen kot takratni predsednik uprave na pogovor v BS, kot je bila, kolikor vem, takratna pooblaščenka za PPDFT na Novi KBM gospa Vesna Rožanc. Njo so vabili, mene, ki pa mi očitajo navedene nepravilnosti, pa ne. Kakšna pravna država je to? Kako se naj branim, če nimam v roki nobenega verodostojnega dokumenta?

Z inšpektorji BS, ki jih je vodila gospa Jelena Milošević, sem imel decembra 2014 samo en kratek pogovor v času pregleda področja PPDFT na Novi KBM, skupaj s kolegico v upravi, članico uprave gospo mag. Sabino Župec Krajnc. Miloševićeva je po mojem mnenju že na sestanek prišla vidno nastrojena proti meni in ko sem naposled prišel do besede, me je prekinjala in na koncu celo nespodobno dvigovala glas nad menoj. Po mojem mnenju vsekakor obsojanja vredno obnašanje inšpektorja BS. Nisem imel niti možnosti, da ji razložim moj pogled, saj ga je po mojem mnenju apriori zavračala. Zato se navedbam v omenjenem zapisniku v reviji Mladina sploh ne čudim, sploh o neverjetni predrznosti pripravljalcev omenjenega dokumenta, ki so predlagali prejemnikom dokumenta, da bi mi morali kot predsedniku uprave celo odvzeti licenco BS za vodenje banke zaradi domnevnih nepravilnosti, ki jih navaja zapisnik, ki ga sploh nisem videl in nisem imel priložnosti nanj dati pripombe. Celotno zadevo sem predal mojemu odvetniku, ki bo proučil možnost pravnih sredstev za zaščito mojega ugleda in integritete, saj je prej navedeno po mojem mnenju višek neetičnega in neprofesionalnega ravnanja.

Vesna Rožanc, nekdanja pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT) v Novi KBM, pozablja predvsem na nekaj dejstev. Rožančeva ni bila na Novi KBM v službi zgolj zato, da bi opozarjala upravo, kot to tako rada poudarja v svojih izjavah v medijih, ampak da bi tudi kaj naredila, da bi bil sistem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v Novi KBM boljši in transparentnejši, kar ji je sicer izrecno nalagal Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v 42. členu, naloga uprave v 43. členu zakona pa je, da ji pri tem zagotovi vse pogoje. Zgolj z opozorili upravi se je po mojem mnenju postavljala nad upravo banke in ji po mojem mnenju želela naprtiti vso odgovornost za pomanjkljivosti, kot da ne bi poznala zakona, da je za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje sistema odgovorna izključno ona, kar bi lahko storila sama in sploh ne bi potrebovala soglasja uprave. Ne spomnim pa se tudi, da bi hkrati z opozorili predlagala tudi sklepe upravi z določno navedenimi vsebinskimi aktivnostmi, roki in nosilci izvedbe, ki jih je potrebno izvesti za odpravo pomanjkljivosti sistema PPDFT, kar je bilo izključno njeno delo, ona pa zato tudi (dobro) plačana. Verjetno predsednik uprave ne more opravljati še dela pooblaščenca za PPDFT, saj je to po zakonu o PPDFT izključno domena pooblaščenca za PPDFT.

Še več, spodbujali smo jo, da Rožančeva čimprej izvede vse potrebne spremembe sistema. Žal je bila bolj vztrajna pri zahtevah po še višji plači, ki je bila vsakokratna tematika najinih srečanj. Večkrat sem jo opozoril, naj spremeni svoj način dela v skladu s prej navedenim, vendar mojih navodil ni upoštevala, čeprav sem ob nastopu mandata aprila 2012 po mojem mnenju že podedoval slab sistem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, Rožančeva pa je bila že pooblaščenka za to področje. Nova uprava je po mojem odhodu iz banke maja 2015 potrebovala skoraj dve leti in pol, da je vzpostavila sistem PPDFT, ki bi ga naj zahtevala Banka Slovenije z odredbo.

Poročila za prvo trimesečje leta 2014, kjer bi naj bili opisani italijanski posli, se ne spomnim, če je sploh obstajalo. Zato sem tudi povedal na preiskovalni komisiji v državnem zboru, da je informacija o domnevnem pranju denarja v novogoriški podružnici banke zame novost, predstavil pa sem tudi svoje mnenje o celotni zadevi. O italijanskih poslih tudi nisva z Rožančevo nikoli govorila, kolikor se spomnim, čeprav sem jo sprejel večkrat, kot neresnično žal trdi ona v medijih, prisotna pa je bila tudi na sejah kolegija uprave banke, kjer po mojem spominu italijanskih zadev nismo nikoli obravnavali. Rožančeva je v medijih sama priznala, da je z zadnjim poročilom zamujala in baje zaradi reorganizacije poslovnih enot, pozabila pa je dodati, kakšna je bila ta zamuda, ki je bila po mojem mnenju občutna, poleg tega je poročilo pošiljala v letu 2014, reorganizacija pa je bila zaključena oktobra 2013, da pa bi o zamudi obvestila upravo banke, pa se ne spomnim. S prstom kazati na upravo po vsem navedenem je po mojem mnenju ne samo neetično, ampak tudi skrajno neprofesionalno.

Glede zahteve v zakonu o obveznosti Nove KBM, da pridobi od komitentov izjavo o izvoru premoženja, naj zapišem, da sem na kolegiju uprave banke (pred vsemi udeleženci) izrecno zahteval, da se informacijsko dopolni in podpre izvajanje sistema PPDFT z izjavo o izvoru premoženja, kar se je potem tudi zgodilo.

Uprava banke ni pred Banko Slovenije ničesar prikrivala, še najmanj pa, da Banki Slovenije ne bi želela posredovati zahtevane dokumentacije. Organizacijsko nadrejeni Rožančevi je bil dr. Primož Britovšek, direktor sektorja korporativne varnosti, ki je tudi kontaktiral s skupino inšpektorjev Banke Slovenije. Ob nastopu dela dr. Britovška v banki sem vedel, da je svak nekdanje viceguvernerke BS dr. Mejre Festić, a mi je zagotovil, da nima z njo nobenih stikov in da niti ne govorita med seboj, v čimer potem nisem videl več konfl ikta interesov. Zato vam lahko on pojasni, kako je bilo s posredovanjem dokumentacije Banki Slovenije, ki je sicer v banko novembra 2014 ponovno prišla v kontrolo tega področja, če se prav spomnim, šele po nekaj letih, jaz pa sem bil praktično od decembra 2014 do prenehanja mojega mandata v februarju 2015 večji del odsoten. Če je dr. Britovšek storil karkoli v nasprotju z zakonom, naj celotno zadevo pogleda policija in bomo tako končno zvedeli, kdo je kdo. Sicer pa, ko je Banka Slovenije v okviru inšpekcije novembra 2014 zahtevala zadnje poročilo Rožančeve, sva s članico uprave mag. Sabino Župec Krajnc oba zahtevala od službe notranje revizije, ki naju je obvestila o predmetni zadevi, da se Rožančevo predmetno poročilo takoj posreduje Banki Slovenije. Zato ne vem sicer, kakšno »ključno vlogo« sem jaz odigral pri prikrivanju stanja na področju PPDFT v Novi KBM, ampak bo to morala pojasniti Miloševićeva in pripravljalci internega zapisnika, katerega pasuse ste objavili v Mladini. Da si po mojem mnenju lahko privoščijo takšno pavšaliziranje, je to velika sramota, tudi za Banko Slovenije, v kateri so zaposleni.

V članku Uporniki z razlogom v Mladini, št. 39, sem napačno navedel ime ene od mojih sogovornic. Pediatrinjo Mojco Ivankovič Kacjan sem po nemarnem preimenoval v Majo. Za napako se njej in bralcem opravičujem. 

Odmev na kolumno Vagina dentata, z dne 4. avgusta 2017 in kolumno Traktat o slogu in pravih kandidatih, z dne 15. september 2017

Poglejmo najprej dejstva. V prvi kolumni je g. Miheljak skozi skoraj polovico besedila (in nikakor mimogrede) v zgolj negativnem smislu omenjal dr. Ruglja. Dokler je citiral izjave iz njegovih intervjujev, je to kolumnistova stvar, v to se ne bi vtikal, naj si da duška, če mu to prinaša zadovoljstvo. Ker pa je v nadaljevanju navajal dejanske nepravilnosti v zvezi z njegovim življenjem in delom, ki so bile že davno razčiščene, sem ga na to opozoril ter povabil, naj se zamisli, zakaj to počne. Kaj se je zgodilo potem?

Namesto da bi se opravičil, ker je navajal netočnosti, je g. Miheljak praktično vso drugo kolumno posvetil navajanju novih fragmentov iz Rugljevih intervjujev (za katere smo se že prejšnjič strinjali, da mu niso v čast), s tem pa zgolj izkazal, da so njegovi problemi še večji, kot je bilo razvidno že poprej. Poleg tega je z odgovorom na strogo formalni ravni kršil ustaljeno medijsko in uredniško prakso, saj je kot repliko in za svoje osebno obračunavanje zlorabil svojo redno kolumno, pri tem pa je bil njegov »odgovor«, (za katerega je bil verjetno honoriran), tudi nekajkrat daljši od mojega odmeva iz pisem bralcev, česar uredniška praksa in novinarska etika običajno ne dopuščata ali vsaj ne odobravata.

Obenem je Miheljak v drugi kolumni izkazal novo zgodovinsko in vsebinsko nepoznavanje dela in knjig dr. Ruglja. Kot prvo, za svojo referenčno točko, ko si je, na podlagi govoric, sestavil mnenje o delu dr. Ruglja, navaja svoja postštudijska leta, ko dr. Rugelj sploh še ni ustvaril svoje socialno-andragoške metode. Kot drugo je za založnika knjige Pot samouresničevanja proglasil našo založbo, čeprav je knjiga dejansko izšla v Rugljevi samozaložbi že leta 2000, naša založba pa jo je zgolj ponatisnila skoraj desetletje kasneje, že po njegovi smrti. Mimogrede me je v slogu »prvošolske psihologije« še okarakteriziral, da sem ujet v podobo (samo) cenzuriranega sina, ker sem se postavil v bran očetovemu delu (ne njegovim izjavam), kar je pač etiketiranje na prvo žogo (ob tem, da je poudarjanje sorodstvenih vezi kot osnove za razvrednotenje kakega odmeva zgolj en od klasičnih elementov tendenciozne debate, proglašanje dr. Ruglja za avtoritarnega očeta pa kaže, da ima Miheljak o njem izdelano tudi to – nadvse popačeno – projekcijo), izjemno obsežno, kar 1216 strani dolgo knjigo, pa je (v enem stavku!) vehementno skritiziral. To je naredil kljub temu, da področja, o katerem govori knjiga, poklicno ne pozna, da knjige, kot pravi sam, prej sploh ni poznal, saj si jo je izposodil v knjižnici, za njen pregled pa je imel, to navajam jaz, samo kak dan ali dva, ker je potem moral zaradi izida naslednje Mladine že oddati svojo novo kolumno.

Vse to izkazuje kar se da nizek in površen nivo pisanja na to temo.

Vsestranska Miheljakova nekorektnost pri tovrstno potvorjenem in manipulativnem pisanju je še posebej žalostna ob dejstvu, da bi univerzitetni profesorji, s tem pa tudi mentorji mladim, morali imeti najvišje standarde pisnega komuniciranja in javne izmenjave mnenj. Take nečedne medijske prakse bi tako lahko, morda kot šolski primer postresničnega pisanja (ki se bo žal reproduciralo v prihodnost, saj bodo njegove kolumne ostale objavljene na spletu, moji odmevi iz pisem bralcev pa žal ne), obravnavali tudi na fakultetah, kjer taki profesorji predavajo. 

V časopisu Mladina je bil 22. septembra 2017 na 16. strani objavljen članek z naslovom Rekviem za Muro? avtorja Bernarda Nežmaha. V zvezi z navedenim člankom v skladu z zakonom o medijih želimo objavo popravka. V skladu z 28. členom Zakona o medijih prosimo, da odgovorni urednik določi naslov objave skladno z zakonom.

V prispevku novinar podaja trditve, ki so časovno in tehnično nepravilne.

Prvič, sedanja Vlada Republike Slovenije ni začela izvajati in ne izvaja projekta osmih elektrarn na reki Muri, saj je bila koncesija za energetsko izrabo reke Mure podeljena Dravskim elektrarnam Maribor leta 2005. Nosilec priprave projekta je investitor – Dravske elektrarne Maribor in resorno ministrstvo, ki bdi nad procesom umeščanja objekta v okolje in prostor. Od leta 2003, ko so Dravske elektrarne Maribor podale pobudo za pridobitev koncesije energetske izrabe reke Mure, je na podlagi pogajanj država s takratno Vlado podelila koncesijo. Dravske elektrarne Maribor smo namreč že pred podelitvijo koncesije imele v lasti hidroelektrarno Ceršak – edino hidroelektrarno, ki je na slovenskem delu reke Mure, a je hkrati zadnja v vrsti štiriintridesetih hidroelektrarn na avstrijskem delu reke Mure. Koncesija je bila podeljena v skladu z zakonom, tudi danes se podeljujejo brez razpisa za energetske izrabe vodotokov. Na presojo o protiustavnosti se nekatere javnosti z lahkoto izgovarjajo, a gre slabo poznavanje resničnih razmer in postopkov.

Drugič, Evropska zakonodaja je zgodba zase. Evropa namreč koncesij ne zahteva. Gospoda Antona Komata vljudno vabimo na sestanek, na katerem mu bomo predstavili verodostojne in celovite podatke dejavnosti in aktivnosti projekta potencialne energetske izrabe reke Mure.

Tretjič, poudariti je potrebno, da je bilo že leta 2010 v Študiji trajnostne preveritve energetske izrabe reke Mure zapisano, da veriga hidroelektrarn na reki ni mogoča, da obstajajo potenciali za hidroelektrarne na največ treh mestih – o čemer smo javnosti tudi večkrat obvestili; študija pa je v celoti objavljena na spletni strani http://www.pri-ms.si.

Četrtič, Slovenija kot država ne krši Konvencije o čezmejnih vplivih, saj vsako leto posebej obvešča sosednje države o postopkih in stanju na projektu potencialne izgradnje hidroelektrarne Hrastje Mota. Ob tem je sosednje države tudi pozvala, da se opredelijo o sodelovanju v postopku Državnega prostorskega načrta za energetsko izrabo reke Mure od državne meje do avtocestnega mostu, kjer sedaj poteka umeščanje v prostor. Vso dokumentacijo ima in hrani resorno ministrstvo. Javnosti so z naše strani korektno obveščene o poteku projekta, žal pa nekateri te možnosti ne izkoristijo in raje kar povprek širijo nepreverjene informacije in polresnice. Sprašujemo se, v čigavem interesu?

Petič, tudi trditev, da se bo celotno porečje reke Mure spremenilo v niz akumulacijskih jezer zavaja javnosti. Dravske elektrarne Maribor smo že pred leti predlagale spremembo koncesijske uredbe in to tako, da bo lahko umeščeno le toliko hidroelektrarn kot jih lahko sprejme okolje.

Naj za konec še dodamo, da je umeščanje objektov, kot so hidroelektrarne, v okolje postopek, kjer se srečujejo strokovnjaki za okolje in interesi po obnovljivih virih energije. V Dravskih elektrarnah Maribor nasprotujemo vsakemu izigravanju narave, saj se zavedamo, da je sedanje stanje na reki Muri katastrofalno, predvsem zaradi nekdanjih regulacij. Morda pa je strah nasprotnikov izgradnje hidroelektrarn ravno v tem, da se je z analizami pokazalo, da se dobrega stanja na območju regulirane reke ne da več ohranjati, kar je predstavljeno tudi v oddanem Okoljskem poročilu, ki je v celoti objavljeno na spletni stani družbe Dravske elektrarne Maribor.

Morda se res dogaja rekviem za reko Muro, a le za tisto kvazi zaščito narave, ki jo zagovarjajo populistični zaščitniki, ki v vlogi (lastnega?) interesa obtožujejo Dravske elektrarne Maribor, govorijo o uporabi elektro avtomobilov in varčnih gospodinjskih aparatih, ne omenijo pa, da škoda, narejena z regulacijo v preteklosti, že kaže posledice, da pada podtalnica, da bo pitne vode vse manj … 

Pod tem naslovom je Stanka Prodnik komentirala zadnjo sejo »Preiskovalne komisije o TEŠ 6 in na koncu priporočila ogled za nazaj, ker bo aktualen tudi v prihodnosti. Meni tega ni treba, ker sem prenos spremljala sproti.

Ne vem, če sva gledali isto oddajo, ali pa imava (po Golobiču) samo drugačno percepcijo nekaterih ljudi.

Golobič je govoril sproščeno, argumentirano; gostobesedno in natančno je nizal razloge, zakaj sta najprej Janševa in potem Pahorjeva vlada odgovorni za katastrofalne posledice TEŠ 6. Nekaj od njih: lahko bi sklenili ugodnejšo pogodbo, pogodba na »odprta vrata, ne na ključ«, lahko bi ustavili projekt; vlada (Pahorjeva) je potrebovala leto in pol, da se je sploh začela pogovarjati o TEŠ 6; večkrat je sam načenjal to temo, pridobil mnenje strokovnjaka, (ki se je uresničilo), opozarjal na sestankih kolegija … pa nič. Ker je bil sam v vladi, se čuti objektivno odgovornega.

Pahor se je kontroliral, da je povedal čim manj, leporečil in s pozicije moči očital Golobiču, da ni načenjal teme pod točko razno na sejah vlade. Njegova obramba: TEŠ 6 ni začela njegova vlada; ni imel nobenega razloga, da bi podvomil v projekt; bilo je nešteto pogodb; ukvarjal se je s Hrvaško … Niti na misel mu ni prišlo, da bi samokritično priznal vsaj objektivno odgovornost.

In v čem se ne strinjam s Stanko Prodnik? -Najprej z njeno oceno »kdo je koga«. Mediji so res najavljali soočenje in zbudili pozornost. Je pa kar malo prelahkotno uporabiti izraz, ob takih posledicah za narod, »kotiranje na stavnicah«. To ni bil spopad med dvema »najpomembnejšima politikoma«, ampak spopad med prikrivanjem in resnico, med odgovornostjo in iskanjem izgovorov.

Pahor je zame namesto pravih argumentov uporabljal obrambo in napad v nasprotju z Golobičem. Morda je s tem koga ali marsikoga zmanipuliral. Upam, da ne vsaj (vseh) članov preiskovalne komisije. Je bil dober mandatar? Zame ne. Golobič se ni prav nič zagovarjal, samo povedal mu je dejstva.

Potem: »Pahorjeva glavna prednost je bila, da se ni želel maščevati …« Komu? Lahovniku? SD-ju? Golobiču? Sebi? Ne, Pahor je branil druge, da je s tem sebe. »Golobič pa je skušal narediti vse, da bi (utemeljeno) pokazal na krivdo Mateja Lahovnika, ki ga mrzi do te mere, da ga je prvič imenoval šele v 51. minuti zaslišanja« …, pravi novinarka. Sprašujem se, kako lahko tako dobro ve, kako čustvujejo drugi. Morda pa Golobič želi samo pomagati komisiji, da bi identificirala odgovorne ljudi za napačne odločitve ali za opustitve pravih? In prav je, da prizna svojo objektivno odgovornost, ne kot Pahor, ki ne zmore samokritičnosti. Če bi dobro sledila seji, bi tudi lahko ugotovila, da je Golobič bolj pogosto uporabljal funkcije, ki so jih ljudje zasedali, kot priimke. Če pa dlakocepim, je Lahovnika v resnici prvič imenoval v 21. minuti, do 51., pa še večkrat. Morda pa kdo od novinarjev mrzi Golobiča?

To je bila že 40. Seja po vrsti. Dopuščam možnost, ker nisem sledila prejšnjim, da so bila vprašanja že precej izčrpana. Sama ne bi bila do članov tako kritična, celo malo žaljiva (Hanžek). Matjaž Han pa res ni imel »plong cegelca«, še manj pa interesa ter poguma, da bi se soočil z odgovornostjo in s svojim Pahorjem.

Verjamem, da so mnogi imeli od TEŠ 6 koristi. Nekateri finančne, drugi politične. Postali so župani, poslanci ali celo predsednik države. 

Spoštovani, ker sem tudi sama kritičarka, mi ne pade na pamet, da bi komentirala oceno Bernarda Nežmaha o svoji knjigi Antična miturgija (Beletrina, 2017) – sicer je ugodna, dobila sem štiri zvezdice. Gre za nekatere informativne detajle, ki bi lahko zavedli bodoče bralce. Prvič, navedena tri dela, ki naj bi bila primerjalni primeri, nikakor ne ustrezajo profilu moje knjige: Kdo je kdo v antiki Vladete Jankovića, iz neznanega razloga prevedena iz srbščine, je skopa, zastarela kompilacija s številnimi napakami, leme obsegajo po nekaj vrstic, poudarek je na prosopografiji; njegovih Mitov in legend iz leta 2006, ki se resda ukvarjajo predvsem z verskimi, biblijskimi vidiki te tematike, avtor ne omenja. Delo Paula Harveyja, ki ga je na novo izdala M. C. Howatson, Encyclopaedia of Greek and Roman Mythology, je standardni oxfordski priročnik, za katerega sam Harvey pravi, da je kompilacija. Kar zadeva pastorja Gustava Schwaba – njegove Najlepše antične pripovedke (izbor iz večjega dela) so globoko cenzurirane verzije za dečke v šolah, takrat deklic tam še ni bilo. Knjige je Schwab izdal 1838–40 in jasno odražajo duh časa. Kot otrok sem ga seveda rada brala, a že v klasični gimnaziji je postalo jasno, da to ne more biti resen vir za mitologijo. V dveh primerih gre za priročniška dela, Schwab pa je nostalgična vrednota, a neuporaben. Moji vzori so bili teorija mita Jean-Pierra Vernanta, ki jo je prvič predstavil na ISH v Ljubljani (gl. Slapšak, S., Za antropologijo antičnih svetov, ISH, 2000), in posredno tudi The Uses of Greek Mythology Kena Dowdna (1992). Z Dowdnom sem se pogovarjala o tem na kongresu o mitologiji 2011 v Trstu in Ljubljani in tudi pozneje, in strinjala sva se, da se njegov in moj koncept razlikujeta. Na tem kongresu so se sicer udeleženci strinjali z mojim terminom miturgija in z njegovo teoretsko in metodološko pojasnitvijo. Moja miturgija ni leksikon/priročnik in to je res nekaj, kar lahko vsakdo, ki vzame knjigo v roke, takoj prepozna – tudi brez branja Uvoda.

Med temami, ki jih Nežmah pogreša, barbarov očitno ni opazil v esejih Amazonke in Buziris, in passim večkrat. Gladiator ni bil predmet mita. Sužnji tudi ne, čeprav imam med gradivom, ki zaradi omejenega obsega (693 str.) ni bilo uvrščeno v knjigo, tudi Spartaka, zanimivega zaradi socialistične miturgije. V knjigi torej ni teh »pričakovanih« pojmov, kot tudi ne morda enako »pričakovanih« retorja, filozofa, hetere, ribiča itn.

S svojo oceno o »neposrečenemu žanru« – ob predpostavki, da oba misliva na esej kot najširšo definicijo – bi bil Bernard Nežmah morda prepričljivejši, če bi opozoril na kontinuiteto moje žanrovske neposrečenosti: leta 1990 sem dobila nagrado Miloša Crnjanskega za knjigo esejev Hronospore v Beogradu, leta 2016 nagrado Mirka Kovača za knjigo esejev Leteći pilav v Rovinju, leta 2017 pa nagrado MIRA ženske sekcije slovenskega PEN-a, ki se vsaj Sicer sem iskreno hvaležna za pozornost, ki mi je bila izkazana s predstavitvijo knjige. 

V intervjuju z državnim sekretarjem na ministrstvu za infrastrukturo Juretom Lebnom smo po pomoti zapisali, da naj bi imel novi drugi tir železniške proge Koper–Divača 17-odstotni naklon. Načrtovani naklon je seveda 17 promilov.

Presenečenim bralcem, ki so nas opozorili, da bi v tem primeru trasa drugega tira porušila svetovni rekord lizbonske tramvajske proge, ki ima 14,5-odstotni naklon, pojasnjujemo, da je do napake prišlo pri urejevanju intervjuja – pri izpisovanju znaka za promile.

Za napako se opravičujemo, 

Z manjšim zamikom sem z velikim zanimanjem prebral članek dr. Boža Repeta »Črna roka«, objavljenega v Mladini 1.09.2017.

Črno roko sem kot devetletnik spomladi 1944 doživel kot travmo, ki je močno zaznamovala moje življenje.

Na poti s Sv. Neže, takrat se je vas oziroma naselje imenovalo St. Agnes, danes Brezje nad Tržičem, v nemško šolo v Tržiču, takrat Neumarktel, sem na gozdni jasi, nedaleč od Žegnanega studenca, naletel na ležečega človeka. Radoveden in nič hudega sluteč sem se mu približal in z grozo opazil njegov obraz v krvi, na čelu pa z nožem urezano petokrako zvezdo. Na obleki pa pripet list papirja s črno roko.

Neznansko prestrašen sem stekel proti Bistrici in naprej v Tržič. V šoli sem bil popolnoma zmeden in nazaj grede iz šole v velikem loku obšel mesto groze.

Truplo je tam ležalo več dni. In še dolgo sem ta prizor sanjal.

Kadar koli sem pozneje hodil tam mimo, nemški okupator je to cesto imenoval »banditstrase«, tudi danes ko se z avtomobilom vozim mimo tistega kraja, doživljam grozo in stisko v prsih in pomisel: NE sovraštvu brata proti bratu, in NE sovraštvu Človeka proti človeku!

Dr. Božo Repe v svojem članku Črna roka navaja, da je dr.Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod Črno roko defi nirala kot teroristično organizacijo kot so to bile komunistične organizacije; vsekakor pa je ne opredeljuje kot nekaj, kar naj bi pripadalo domobranstvu oz. katoliški cerkvi. Torej povedano z drugimi besedami, Črno roko je ogradila od domobranstva in stališč katoliške cerkve med drugo svetovno vojno. Lahko je danes, več kot 70 let po teh dogodkih, postavljati neke teze, všečne svojemu ideološkemu prepričanju, ki jih zagovorniki iz drugega ideološkega pola zaradi pomanjkanja zgodovinskih dejstev, zaradi njihovega zatajevanja in uničevanja, bolj težko relativizirajo ali celo ovržejo.

Zato je verjetno težko ovreči teze dr. Tamare Griesser Pečar in njene somišljenike prepričati o nasprotnem, ker pač ni neizpodbitnih dokazov o povezanosti Črne roke na eni in domobranstva ter katoliške cekve na drugi strani.

Lahko pa se to naredi s preprostim vprašanjem dr. Tamari Griesser Pečar: Ali obstaja kakršenkoli verodostojen podatek, da je katoliška cerkev kadarkoli v času zločinskega delovanja (poznejše izjave ne morejo šteti) Črne roke, le to obsodila in se od nje jasno ogradila. Le to šteje!

Poznejše in današnje opravičevanje in postavljanje tez šteje le toliko, kakršno je bilo javno stališče cerkve v času očitno usodnih in za slovenski narod žal razdvajajočih dogodkov. V kolikor pa teh izjav, dejstev in dokazov ni, bo težko prepričati ideološko neopredeljene posameznike, kljub vsestranskemu naprezanju nekaterih zgodovinarjev , da domobranstvo in katoliška cerkev nista bila povezana s Črno roko. 

V svoji odlični kolumni nas g. Repovž spomni na članek Zlobiranci proti ministrici g. Mekine, kako dobro poznani lobiji želijo rušiti ministrico za zdravje, go. Kolar Celarc. Spomnimo se nekaterih ministrov, ki so javkali o lobijih in hitro odstopali, zdaj pa, ko nekdo kaže več poguma, kaj se vendar dogaja? Poudarjen je bil že namen zavarovalniškega lobija, da si proti javnemu interesu ohrani najvišjo posamično provizijo v zdravstvu. Potem so še poleg tisti, ki bi ga zaradi možnosti večjega zaslužka kar vsevprek privatizirali, na škodo enakopravnosti in dostopnosti za vse. Najbolj zlohoten, zdravstveno škodljiv in koruptiven za medijsko poročanje pa je tobačni lobij. Že 10 let trajajoči balkanski ‘’Weekend’’ kongres medijev in oglaševalcev pod sponzorstvom Adris grupe (do junija 2015 predvsem tobačnega podjetja, od takrat investirajo v zavarovalništvo v Sloveniji) poteka v Rovinju v starih tobačnih tovarnah. Zdaj bom navedel nekaj primerov tega vpliva, saj je bistveno, da so to izjemno pomembno zdravstveno temo, ki ugasne 10 slovenskih življenj vsak dan, skorajda naredili za ‘’lanski sneg’’.

Ministrica ga. Kolar Celarc je za svojo požrtvovalno delo v javnem interesu pri sprejemu tobačne zakonodaje ZOUTPI, ki bo rešila mnogo življenj, letos 31.05. prejela prestižno priznanje Svetovne zdravstvene organizacije. A to je bilo spregledano, pri tej temi živimo v informacijskem vakuumu. Celo bombastična novica 28.07. 2017 Uprave za hrano in zdravila v ZDA (FDA), da bo določila znižanje količine nikotina v cigaretah na nivo, ki ne zasvoji, kar je znižalo tobačne delnice za več kot 10% (podobno kot novica leta 1964), se ni prebila v slovensko medijsko krajino. Razvoj dogodkov po svetu je dober in daje prav tistim, ki dajejo prednost zdravju in življenju pred najbolj pokvarjenimi korporacijami, ampak smo sploh sposobni to uvideti in spregledati plačane pisune in druge posameznike, ki po naročilu delajo za nasprotno stran? Pri nas v letu 2017 dolgoletni tobačni menedžer E. Smrekar predava oglaševalcem o etiki, glavna direktorica tobačnega podjetja B. Brezovar Goljar je postala kar podpredsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, ravno pred končanjem tobačnih donacij kulturnim ustanovam so gledališčniki ugotovili, da ne gre brez obveznega kajenja na odrih, in brez predstav kot npr. Prekleti kadilci. Žal ne govorimo o tretjem svetu, o Indoneziji, kjer to trdo drogo načrtno prodajajo otrokom, ampak je vse mogoče tudi v naši državi. Zlo zmaguje takrat, ko ljudje v večini ničesar ne ukrenejo. Seveda pa še ni prepozno, najboljša ministrica za zdravje do sedaj ima seveda mnogo več podpore, kot bi lahko domnevali po medijskem hujskaštvu. A prav v tem trenutku si lahko utemeljeno zaželimo, da bi se bolj aktivno vključili vsi zdravniki in novinarji, ki še premorejo kanček vesti!

Kaj je gospoda Miheljaka napeljalo k temu, da je uspešnega in priljubljenega kamniškega župana z dvakratnim mandatom vtaknil v „kopico klovnov, burkačev, estradnikov, starlet in posebnežev“, ve samo on (in najbrž še njegov „prijatelj“).

Tega, da s takšnim besedičenjem tudi sam prispeva k „perverzni kolaboraciji medijev“ in samega sebe uvršča v četico klovnov, burkačev in estradnikov, ki pomagajo Pahorju polagati rdeči tepih k prestolu, pa se najbrž – v posmeh njegovi nekdanji lucidnosti – ne zavedata ne on ne njegov prijatelj. Mogoče so kriva leta, kdo bi vedel. 

Novinar je v članku svojo tezo podpiral tudi s tujimi primeri in med drugim ponesrečeno omenil poljsko skladbo Donatana, o kateri je zapisal: „Poljski konservativci tako na veliko slavijo svoje slovanske korenine in tradicijo; leta 2014 je državo na evrovizijskem tekmovanju zastopala pesem z nedvoumnim naslovom Mi Slovani (My Słowianie).“ Trditev novinarja ni resnična ali pa je vsaj zavajujoča. Bralcem predlagam, da si na youtube ogledajo pesem, kjer bodo seveda opazili, da je pesem preprosta humoristična ironija o Slovanih, posebej prirejena za Evrovizijo. Če pa si preberejo še besedilo v opisu pesmi, bodo opazili, da je pesem zgolj nadaljevanje prejšnje zelo odmevne pesmi „Nie Lubimy Robić’ (slo. Ne delamo radi), ki je tako kot celoten glasbeni projekt Donatana, navaden humor in bi ga težko povezali z vsebino članka vašega novinarja.

S spoštovanjem, 

Moj prvi spomin na Črno roko sega v leto 1945, ko sem desetleten izvedel, da je Črna roka na Gorenjskem ubila hčer in zeta šivilje ge. Pajer s Poljanske ceste, pri kateri smo med vojno nekaj časa stanovali v podnajemu. Toda odurno ni morila samo Črna roka; iz družinske kronike mi prihajata v spomin dva transporta iz začetka maja 1945, ko je okupatorska Organizacija Todt razpustila delovišča prisilnega dela in so nemški vojaki spremljali mobilizirance za prisilno delo domov. V enem transportu je bil moj dedek A. J. (letnik 1890), v drugem pa moj kasnejši tast V. K. (letnik 1902). Oba transporta so prestregli domobranci; pri prvem, v katerem je bil moj dedek, so domobranci prevzeli komando, odbrali nekaj prisilnih delavcev in jih likvidirali. Vojaki, ki so spremljali drugi transport, v katerem je bil moj tast, pa so bili koroški brambovci in so z naperjenimi puškami odgnali krvi željne „domoljube“ iz „druge slovenske vojske“, kot jih nekateri želijo imenovati. To nista bila edina transporta prisilnih delavcev, zato je bilo takih prestrezanj najbrž več, in tudi niso bili ubiti tik pred nemško kapitulacijo samo tisti prisilni delavci, ki so bili v transportu skupaj z mojim dedkom.

Iz zgodovine je znano, da so približno v istem času umorili na Turjaku več vodilnih slovenskih intelektualcev, ki so jih tja pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Toda tudi izkušnji moje družine potrjujeta, da niti zadnje dni vojne ni opešala morilska sla „domoljubov“.

P.S.: Prosim bralce, naj gornjega zapisa ne postavljajo v kontekst povojnih zunajsodnih pobojev. 

Spoštovani g. Miheljak Psihiater in zdravnik dr. sc. med. Janez Rugelj (1929–2008) je svoje življenje, ne samo poklicno, temveč celostno, posvetil reševanju ljudi v stiski. Delal je do nekaj mesecev pred smrtjo. Z njegovo pomočjo in po njegovi zaslugi dandanes veliko ljudi, ki so bili obsojeni na propad, živi polno in ustvarjalno življenje. Za svoje »vseživljenjsko zdravniško, humanitarno in znanstveno delo« je prejel tudi Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Intervjuje, kjer mu kakšne izjave res niso v čast, je običajno dajal v odmoru med enim in drugim pacientom. Dal jih je na stotine, a ne na svojo željo, temveč na pobudo novinarjev in medijev, ker je bil pač eden bolj karizmatičnih slovenskih zdravnikov z izjemnim in do sedaj še ne preseženim načinom dela. Vsi intervjuji (tudi strokovni) so, poleg druge, zelo obsežne dokumentacije o njegovem delu, urejeni in za raziskovalce dostopni v NUK. Če ga želite dostojno citirati, je treba vzeti v roke vsaj kako od njegovih knjig, kot so Pot samouresničevanja, Uspešna pot, Dolga pot in Zmagovita pot. V njih so jasno predstavljena njegova strokovna in človeška stališča, ki pa niso na voljo z enim klikom na spletu, temveč zahtevajo nekaj truda.

Zreducirati njegov lik in delo na posamičen intervju (ali kako drugo napaberkovano izjavo), ki ga je dal takrat, ko so ga že zapuščale moči, ob tem pa ne omenjati njegovega dela na splošno, kot ste naredili v svoji kolumni, je nizkotno, da ne rečem podlo in nevredno vašega imena in statusa. Vse kaže, da minulega dela in življenja dr. Janeza Ruglja res ne poznate natančneje, saj ste ga po nemarnem v taisti kolumni omenili še dvakrat, v zvezi z njegovim »domnevno krivičnim statusom« in tekom »njegovih vernikov« okoli parlamenta, s čimer pogrevate očitke tradicionalne psihiatrične stroke dr. Ruglju, ki so bili razčiščeni že desetletja nazaj in tudi podrobno opisani v njegovi knjigi Dramatična pot. Kje je vaša pieteta do umrlih, v konkretnem primeru do človeka, ki si nikoli ni prizadeval za nobeno pomembno javno funkcijo in je samo želel v miru in do enake starosti kot univerzitetni profesorji opravljati svoje zdravniško, humanitarno in znanstveno delo? Kaj je razlog, da se znašate nad njim in ga prikazujete tako izrazito površno in enostransko? In to skoraj desetletje po njegovi smrti, ko vam sam ne more ugovarjati, niti se braniti (ali celo spremeniti) svojih stališč?

Najbrž je čas, da namesto psihoanalize pokojnega psihiatra, raje začnete psihoanalizirati psihologa – sebe. Srečno!

Lep pozdrav.

Rad bi se opravičil Petru Petrovčiču, ki me je po telefonu spraševal, zakaj sem Janševo mirovniško razmišljanje iz Problemov 1987/1 uporabil na predstavitvi svoje kandidature, ker sem mu odgovoril veliko premalo vljudno in zato tudi premalo natančno, ter ob tem dodal, da sem Janševo predosamosvojitveno razmišljanje predstavil kot dokaz, da smo se v osemdesetih razvijali v smeri, ki smo jo pozneje povsem zanikali, čeprav je naša edina rešilna bilka, če hočemo o sebi še naprej razmišljat kot o državotvornem narodu, da se vrnemo k takratnim vrednotam, saj nam je v nasprotnem primeru lastna država zgolj v škodo. 

Pri opisovanju lokacij v okolici Dubrovnika, kjer so snemali nadaljevanko Igra prestolov, sem botanični vrt Trsteno nehote preimenovala v Tisno. Oba kraja dobro poznam, zato se pozornemu bralcu, ki je lapsus opazil in me nanj opozoril, zahvaljujem, prizadetim pa za neljubo napako opravičujem. 

V pismih bralcev je v Mladini št. 33 Peter Vilfan, nekdanji poslanec Zavezništva, ki je prestopil v DeSUS, zapisal več netočnosti, ki preprosto terjajo odziv. Od tega, kar piše, je res dvoje: stranka je tista, ki je sprejela sklep, da bo kandidatka Zavezništva za evropsko komisarko Alenka Bratušek. Škoda, da ni tega javno priznal že v času, ko se je začela gonja proti naši predsednici, in ne šele zdaj, ko je tudi specializirano državno tožilstvo po temeljiti kriminalistični preiskavi presodilo, da nepravilnosti pri tej politični kandidaturi ni bilo. Res je tudi to, da Vilfan te kandidature ni podprl, a ni bil proti – pri glasovanju na svetu stranke se je vzdržal. Vse ostalo, kar piše Vilfan, je resnica samo zanj.

Svet stranke se je že prvi teden po parlamentarnih volitvah sestal in se pogovarjal o možnosti, da bi za evropsko komisarko predlagali Alenko Bratušek, in temu takrat nihče ni nasprotoval. Če je nekdanji kolega užaljen, ker v stranki njegov prestop v DeSUS razumemo kot prevaro volivcev in smo to tudi večkrat povedali, pa ni naš problem. 

Tudi jaz sem z zanimanjem prebral članek Vasje Jagerja Izvor Slovencev. Genetsko smo v povprečju še najbolj podobni ne le Slovakom in Čehom, temveč tudi Hrvatom. Ja, pa ne vsem Hrvatom, temveč samo Kajkavcem. To, da so Kajkavci genetično Slovenci, vemo že zelo dolgo. O tem je bilo veliko napisanega, nazadnje pred dobrimi desetimi leti v knjigi našega mladega zgodovinarja Marka Zajca o slovensko-hrvaški meji v 19. in na začetku 20. stoletja Kje se slovensko neha in hrvaško začne (Modrijan 2006). Drugače pa je treba Jagerjev članek seveda pohvaliti. Pa tudi odmev Marjete Manfreda Vakar, ki je enako dober.

Z velikim veseljem sem v 32. številki Mladine prebral uvodnik »Ne le simbolno nasilje«, ki ga je podpisal odgovorni urednik Mladine. Uvodnik govori o izpadih nad ženskami in ugotavlja, da ženske še vedno niso enakovredne in enakopravne z moškimi. Pisec omenja grobe teze o ženskah, ki si jih dovoli izreči aktualni predsednik ZDA, vendar brez škode zanj, saj mu volivci to tolerirajo.

In potem nadaljuje takole: »Vprašati se je treba naravnost: Če gre belemu moškemu uspešna, izobražena in omikana ženska, ki vozi boljši avto in zasluži več, na živce na podoben način kot tujec« - in potem »... mar ni neverjetno, da smo v zadnjem času priča izpadom nad ženskami samo zato, ker se slednje ne vedejo ponižno …« Pisec uvodnika je torej zelo jasno na strani uspešnih, izobraženih, omikanih in ambicioznih žensk, za kar mu čestitam.

Ob tem pa me spomin vrne nazaj v leto 2001, ko si je isti gospod, tedanji novinar Dela, privoščil v Sobotni prilogi Dela, v Portretu tedna, nekdanjo generalno sekretarko v Drnovškovi vladi. Napadel jo je na najbolj umazan način, ki ga ne prej ne kasneje v Delu nismo več zasledili. Očital ji je, da je »blondinka«, da preveč da na svoj izgled, da je preveč »ambiciozna«, in tako naprej, zamolčal pa je, da je zelo izobražena in sposobna, da je bila med najboljšimi študentkami na Pravni fakulteti v Ljubljani, da je, ker je izhajala iz mizernega okolja, morala med študijem ves čas delati, a je kljub temu študij končala v roku (med prvimi, kar še danes ni cilj večine študentov), opravila pravosodni izpit, se takoj zaposlila in se ob tem ves čas izogibala vsakršnim povprečjem. Kot ženska si je letvico življenjskih ciljev postavila zelo visoko, kar so mnogi, med njimi žal tudi pisec omenjenega portreta, ocenili kot moteče.

So bile pa pri ljudeh tudi izjeme, med katerimi je bil tudi nekdanji premier Drnovšek, ki je mlado, strokovno podkovano pravnico osebno povabil k sodelovanju v vladi. To pa je bila, za takratne »kadrovike« stranke LDS , ki so bili pri izboru izključeni, kaplja čez rob. Ker je bil takratni premier premočna avtoriteta, je bilo za rušenje omenjene gospe potrebno angažirati medije. In potem je zadeva stekla, tako kot teče še danes! Delu se je kasneje z animiranim portretom na pol nage ženske pridružila tudi Mladina.

Čas je naredil svoje in zadeva ni več aktualna. Vsaj ne za omenjeno gospo. Je pa še kako aktualna za vse tiste ženske, ki hočejo več, zmorejo več in bi lahko dale več, pa ne morejo, ker so moteče - »so preveč uspešne, preveč izobražene in preveč omikane«. So nevarne, ker štrlijo iz povprečja in se »ne vedejo dovolj ponižno«.

Zato sem omenjenega uvodnika v Mladini zelo vesel! 

Pod tem naslovom je bil v Mladini (25.8.2017) objavljen zanimiv članek novinarja Jureta Trampuša o tem, zakaj se katoliška cerkev še vedno tako goreče bori proti pravici do splava. V članku je citirana izjava nadškofa Zoreta z maše na Brezjah, ko se je spraševal, ali smo kot družba »dosledni varuhi življenja od njegovega spočetja do naravne smrti«. Dejstvo je, da družba ni varuh življenja od spočetja do naravne smrti. Posebno mesto med temi, ki ne varujejo življenja, pa ima ravno katoliška cerkev. Čeprav stalno govori o varovanju življenja, pa ga v resnici sploh ne varuje. Je proti življenju. Katoliška cerkev namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti pozive k ubijanju, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju, ki po bibliji v celoti veljajo še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi, ki zaradi nje umirajo še danes, da se ne omenjajo milijarde živali. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof imel v mislih, ko je govoril o varovanju življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo posvetno prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, potem kot odraslega »žrtvuje« v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva osebi reši življenje, nato pa ji ga odvzame!

V članku je bilo postavljeno tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po „nareku“ človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bili v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan. 

V članku z zgornjim naslovom avtor Borut Mekina govori o tem, da so predvsem tuje banke ponudile na našem trgu toksičen produkt, sedaj pa te iste banke aktivno ščitijo njihove domicilne države. A vendar, ali moramo res pričakovati servilnost ministrstva za fi nance do tujih bank? A ni primarna naloga vlade in ministrstev, da zagovarjajo interese države in državljanov? Čeprav stežka sprejemamo, da so nekaterim drugim medijem (Mladina in še kak medij izvzet) pomembnejši prihodki s strani bank kot pa korektna obravnava tematike, pa politika ne bi smela zastopati interesov tujih bank pri kraji državljanov. Cilj takih objav v nekaterih medijih je jasen: Poskrbeti, da ostane problem nerešen do trenutka, ko bo prišel na ESČP in bo zapitek plačala država. Najvztrajnejši primer takega zavajanja je časnik Finance, kjer skoraj dnevno napišejo kaj v bran bankam.

Recimo: novinar Financ Janez Tomažič v članku z naslovom Naj država reši moje slabe odločitve z dne 17. 8. 2017 piše o svojih slabih odločitvah v življenju. Eno vidim iz njegovega članka: pisanje o tematiki, ki očitno razgalja neznanje in ignoranco. Napak v članku je kar nekaj. Prva: Novinar se odloči postaviti se v vlogo razsodnika in razsodi, da zgodbe kreditojemalcev v CHF ne moremo skrčiti na zgodbo o zlobnih bankah in nategnjenih imetnikih posojil in nam namesto dokazov za to, ponudi skrčeno in izkrivljeno zgodbo.

Ta zgodba se začne z vstopom v banko, kjer po novinarjevo kreditojemalce nihče ni prisilil k najemu kredita. Druga napaka, saj zgodba vključuje oglaševanje s strani bank z besedami: »posojilo, vezano na CHF, zagotavlja, da se vam obrok ne bo bistveno večal«. Vključuje podpis seznanjanja z valutnim tveganjem v obliki ustnega »opozorila« bančnega uslužbenca: »veste, obrok lahko NIHA, ker se tečaj lahko spreminja, par procentov gor ali dol«. Nemalokrat je tu še dokazano ponarejen podpis posojilojemalca na tej izjavi. Zamolčana je bila informacija o tem, da je bil tečaj CHF v času najema kredita podcenjen. Zamolčana je bila informacija o tem, da je švicarski frank dolgoročno od leta 1953 do dneva najetja posojila zrasel glede na košarico evropskih valut (kasneje evra) za 300 %. Predvsem pa ni bilo informacije o tem, da posojilojemalec s tem kreditom prevzema neomejeno tveganje, banka na drugi strani nikakršnega.

Novinar zgodbo nadaljuje z informacijo, da je bil tečaj švicarskega franka med letoma 2003 in 2007 kot v pravljici, saj je frank padal. Tretja napaka: v kontekstu teh kreditov je to dezinformacija, saj se ti krediti sploh niso masovno ponujali pred letom 2005, večina kreditov je bila odobrenih po letu 2006 oz. 2007. Večji del odplačilne dobe kredita je ta pravljica za posojilojemalce dejansko grozljivka.

Novinarja skrbi, da bi politika lahko zaradi predvolilnega časa populistično rešila domnevno krivico. Četrta napaka! Slovenija se je pred kratkim pridružila celi vrsti evropskih držav, kjer so sodišča že ugotovila, da so ti krediti nepošteni in zato nični, torej nikakor ni mogoče govoriti o domnevni krivici.

Država lahko recimo z dvigom minimalne plače poskrbi, da bodo novinarji plačani dovolj dobro, da bo novinar lahko pripravil članek korektno, prebral najmanj izjave za javnost »skupine za pritisk« (Združenja Frank), če že ne sodb iz drugih držav. Ali morda poiskal članke o tem, da v Franciji kazensko preganjajo bankirje, ki so si drznili dati na trg kredite v CHF. Ali preletel avstrijsko regulativo, ki je že leta 2005 od bank zahtevala nedvoumno izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti (na konkretnem primeru predstavijo in ponazorijo, kaj se lahko zgodi s kreditom, če tečaj naraste za 10 ali 20 %). Kasneje je avstrijski regulator tem istim avstrijskim bankam, ki so pri nas take kredite veselo ponujale, na avstrijskem trgu ponujanje tovrstnih kreditov prepovedal, če posojilojemalec ni imel prihodkov v švicarskih frankih. Ja, država, lepo prosim, pomagaj novinarju vsaj posredno, še prej pa poskrbi, da se popravijo krivice, povzročene z zavajanjem! 

V časopisu Mladina z dne 11. 08. 2017 je bil objavljen odgovor predstavnika za odnose z javnostmi pri stranki Zavezništvo na uvodnik Grega Repovža z naslovom Prihaja Kelly.

V njem zapiše, da je Alenko Bratušek za kandidatko za evropsko komisarko predlagal svet stranke Zavezništvo. To seveda ne drži in je, blago rečeno, neresnica.

Teden ali dva po volitvah v Državni zbor l. 2014, sem kot član stranke in tudi njen podpredsednik, prvič slišal za omenjeno kandidaturo. Enako velja za veliko večino članov stranke, tudi članov organov stranke in praktično vse volilke in volilce, ki so nam dali glas na volitvah. Na to temo smo imeli v parlamentu v prostorih poslanske skupine poseben sestanek (na dan, ko je vlada v popoldanskih urah poslala spisek kandidatov v Bruselj), ki so se ga poleg mene udeležili še Alenka Bratušek, Roman Jakič, Maša Kociper, Stojan Pelko, Jani Moderndorfer, Robert Golob, Jernej Pavlič in morda še kdo, saj se vseh ne spomnim.

Takrat sem izrecno zahteval podatek, kdo je Alenko Bratušek predlagal za evropsko komisarko oz. kateri organ stranke, kdaj in s kakšnim sklepom je to naredil. Odgovor, ki mi ga je podal Roman Jakič je bil presenetljiv, saj naj bi po njegovem to odločitev sprejelo ožje vodstvo stranke. Sledilo je logično vprašanje, katero ožje vodstvo, če pa sem sam podpredsednik in o tem nisem vedel ničesar. Kdo je bil v tem »ožjem« vodstvu še danes ne vem (lahko predvidevam), zagotovo pa ne več kot tri ali štiri zainteresirane osebe iz ožjega kroga takrat še predsednice vlade. In ker odločitev ni sprejel noben uradni organ stranke je sledil sklic sveta stranke Zavezništvo, ki se je zgodil nekaj dni pozneje. Na njem je bil za nazaj sprejet sklep, da svet stranke podpira odločitev »ožjega« vodstva stranke, da za kandidatko za evropsko komisarko predlaga Alenko Bratušek. Sam takega sklepa seveda nisem podprl.

S spoštovanjem.

V članku z zgornjim naslovom je novinar zapisal, da naj bi Pahorjeva vlada vendarle »dosegla nekaj uspehov, med katerimi velja izpostaviti krepitev socialne države«.

To je groba pomota. V resnici je Pahorjeva vlada socialno državo oslabila. Ni je oslabila le s »kriznim« znižanjem socialnih prejemkov, ki jih je uvedla z interventno zakonodajo še pred znamenitim ZUJF-om. Oslabila jo je predvsem s strukturnimi ukrepi, s katerimi je več deset tisoč prebivalcem odrekla vsakršno pomoč.

Med njimi sta bila najbolj brutalna ukinitev državnih pokojnin in reforma varstvenega dodatka. Konec leta 2011 je državno pokojnino prejemalo 14.587 ljudi, od tega 91 % žensk, večinoma žensk z majhnih kmetij, ki si niso mogle privoščiti pokojninskega zavarovanja. Varstveni dodatek je prejemalo 46.752 upokojencev z zelo nizkimi pokojninami, tudi med njimi je bilo nadpovprečno veliko žensk (69 %). Po uveljavitvi Pahorjeve zakonodaje januarja 2012 se je število prejemnikov varstvenega dodatka kljub zaostrovanju socialne krize zmanjšalo na zgolj 13.727. Zaradi Pahorjeve reforme je več kot 47.000 ljudi z največjim tveganjem revščine ostalo brez kakršne koli denarne pomoči države.

Pahorjeva vlada torej ni »okrepila socialne države«, ampak je odpravila socialne pravice več deset tisoč prebivalcev. Uzakonila je maksimo, da prejemnik pomoči ne sme biti na boljšem kot delavec, ki opravlja plačano delo, ne glede na to, kako nizke so plače in ne glede na življenjske stroške. Takšna socialna politika ne odpravlja revščine, ustvarja pa rezervno armado delovne sile, ki je prisiljena sprejeti vsako delo in na kateri vedno bolj temelji naš provincialni kapitalizem. To pa s pravo socialno državo nima nobene zveze. 

Henrik Tuma z Janšo – nazaslišano!

V Mladini sem zasledil prispevek o nekakšnem posvetu o poreklu Slovencev, ki ga je organiziralo Gorniško društvo dr. Henrika Tume skupaj z Janševo SDS. Vodja stranke je imel glavno besedo. Ne nasprotujem, da se ljubitelji slovenskih gora združujejo in da se poimenujejo po vidnih slovenskih gornikih. Resnični ljubitelji in samo ljubitelji gora so izbrali pravo ime za svoje društvo. Tako dr. Henrik Tuma še živi med Slovenci. Nič me ne moti, če nekdo sodeluje s SDS in Janšo. Pač stvar trezne presoje! Sodelovanje z Janšo pod imenom dr. Henrika Tume pa je več kot nepojmljivo in zelo žaljivo za vse, ki spoštujemo delo dr. Henrika Tume in njegov boj za slovenstvo ter prispevek njegove družine v narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno. To pisanje ni namenjeno kritiki Janše in njegove SDS. Gospodi iz gorniškega duštva je namenjeno s priporočilom, naj se odrečejo sodelovanju z Janšo in SDS, ki je ideološko in politično na povsem nasprotnih stališčih, ali pa naj spremenijo ime društva. V tem primeru bi jim svetoval ime generala Leona Rupnika. Zagotovo je prehodil kar nekaj naših gora med gradnjo njegove obrambne črte.

Dr. Henrik Tuma ni nikoli zanikal svoje privrženosti delavskemu gibanju in delovanju med delavci. Sebe je smatral za dejanskega socialista, čeprav je sodeloval tudi v tedanji Jugoslovanski socialdemokratski stranki, od katere pa se je oddaljil še pred združitvenim kongresom v Vukovarju 1919 v Komunistično partijo Jugoslavije. Bil ni nikoli komunist, ostal je dosleden socialist. Čeprav je Janša na svoji politični poti s tedanjo SDSS izkoristil tudi Tumovega somišljenika Ivana Cankarja, je do sedanje SDS povsem opustil socialno, kaj šele socialistično miselnost in delovanje v politiki. Zatorej je vsako sodelovanje z ekstremno desnico, kakršna je danes Janševa SDS, pod imenom dr. Henrika Tume zlagano in pritlehno.

Naravnost v nebo vpijoče krivično pa je sodelovanje z imenom dr. Henrika Tume z Janševo SDS glede njenega odnosa do kolaboracije z obema okupatorjema. Danes Janša v družbi strankarskih somišljenikov postrojava slovenske fante v domobranskih uniformah, drži »domoljubne« govore, v katerih poveličuje domobrance kot protikomunistične borce. Žal mu družbo delajo – »držijo štango« - visoki cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi vojaški kurat, ko naj bi po ustavi država bila ločena od cerkve. Predhodniki teh mladcev so bili Slowenische SS Hilfpolizei v službi Hitlerjevega SS Waff en, pred tem pa kot Milizia volontaria anticommunista v službi Mussolinijevih fašistov. 3. maja 1945 je proglašena Slovenska narodna vojska. Elitni vod te vojske je po ukazu šefa »slovenske« policije dr. Lovra Hacina ob petih zjutraj 4. maja 1945 v Smrečju pri Turjaku na pragu zmage in svobode okrutno pobil 31 aktivistov OF iz uglednih ljubljanskih meščanskih družin. Zaprli so jih slovenski policisti že 2. februarja 1945. Po enodnevnem zaslišanju so jih strpali v ljubljanske zapore. Ubiti so bili brez sojenja in možnosti zagovora, čeprav so bili med njimi ugledni pravniki. Razen dveh partizanov, dr. Vita Kraigherja in Viktorja Kamnikarja, so ostali bili le terenski aktivisti OF. Med njimi sta bila tudi dva sinova dr. Henrika Tume, dr. Boris star 36 let in inž. Zoran pri 33 letih ter nečakinja Neda Gerzinič, ki je imela 27 let. Ob prekopu žrtev so preiskovalci ugotovili, da je bil Zoran pobit kar s puškinimi kopiti in nato ustreljen. Druga dva sinova Branimir in Ostoja sta bila zajeta sočasno in internirana v delovno taborišče na Jezerskem. Ustreljene so bile tudi mati in dve hčeri Arko Marica, Breda in Darja, ki sta v OF bili povezani za Ostoja Tumo. Komunista sta bila samo partizana, ostali pa niso bili v Partiji. Bili so samo rodoljubi in niso sprejemali okupacije ter raznarodovanja.

Gospoda iz Gorniškega društva dr. Henrik Tuma naj se zamisli s kom sodeluje in s kom se gre politike, če je to početje politika in ne zgolj ter samo poniglavo politikantstvo.

Zagotovo pa nima nikakršnega smisla ugotavljanje porekla našega naroda. Mar naj bi bil zaledeneli Ötzi naš praoče? V času njegove zeledenitve so Germani predniki današnjih Nemcev bili še v svoji pradomovini na severu Evrope. Dvomim, da je danes v nekem Slovencu še kakšen Ötzijev gen, zagotovo pa imamo mnogi gene slovanskih narodov. Gospoda gorniki naj se posvetijo slovenskim goram, SDS pa prihodnosti slovenskega naroda. »Princ Noriškega kraljestva« pa se naj v dobro vseh nas na »sočni strani Alp« odreče želji po kraljevanju. Mu bomo zelo hvaležni.

V duhu »pietetnega« klanjanja ustašem in domobrancem ter nenehnega pleteničenja o spravi pa naj bi se tem žrtvam v Smrečju skupaj poklonili predsednik Pahor, vodja opozicije Janša ter še kakšen škof. Več bo to dejanje prispevalo spravi kot dragi betonski bloki. Nazadnje pa še upam, da razlog temu skupnemu posvetu ni bil zastonjski »vojnički pasulj« Slovenske vojske. 

Z zanimanjem in velikim pričakovanjem sem kupil Mladino zaradi omenjenega naslova. Mladino že od nekdaj uvrščam med časopise, ki se izrazito poglobijo v tematiko in s tem veljajo za zelo verodostojne, zato Mladino kupim občasno, ko imam dovolj časa za branje in seveda ko je tematika, ki me pritegne. Tokrat pa nisem izvedel nič kaj novega o Izvoru Slovencev, vse skupaj se mi je zdelo usmerjeno v zaničevanje zanesenjakov, kot je npr. dr.Perdih, pa nekaj zasmehovanja je bilo na račun J.J. Slednje me sicer ne moti, saj J.J. ni glih “moja krvna grupa”, a to ne doprinese nič na poti do resnice kdo smo Slovenci in od kod prihajamo – to sem namreč od naslova pričakoval. Tudi sam sem sodeloval l.2007 pri raziskavah National Geographica v okviru Familly Tree DNA projekta a “svojim materialom”, torej poslal sem v ZDA svojo slino in za analize nekaj plačal. Rezultat je bil takšen, kot je najbolj verjeten zadetek med moško populacijo v Sloveniji, torej R1A1 (podskupina R1A). Kot omenja Jager, je ta haploskupina najbolj pogosta med Slovani (https:// en.wikipedia.org/wiki/Haplogroup_R1a#/media/File:Distribution_Haplogroup_R1a_Y-DNA. svg) in jo je imenoval slovanska, kar pa se v Indiji ne bi strinjali, saj je tam številčno največ nosilcev tega gena (ca. 200mio oz. 30% vseh moških). Prikaz razširjenost R1A v svetu: http://blogs.discovermagazine.com/gnxp/2012/10/r1a1a/#.WZZwn4VOJaQ.

Posledično je to eden najbolj pogostiih genov na svetu, saj ga ima več kot 300 mio moških, pa tudi enega najstarejših genov, da se je lahko tako razširil, kot se je. A to je samo genetska podlaga, ki je skupna ca. 800x večji skupini, kot je nas Slovencev s tem genom, zato je smiselno iskati več podlage za slovenskost v našem jeziku in kulturi. Veselilo bi me, če bo novinar Jager pocukal za rokav še koga od “uradnih” slavistov, da poda mnenje o Borovih dognanjih v zvezi z atestinskimi tablicami. Morda premoremo tudi kakega strokovnjaka iz uradne slavistične srenje, ki se spozna tudi na Sanskrt in zmore odgovoriti na hipoteze o naših povezavah, ki se pojavljajo v venetskih krogih. Namreč B.K.Meško, ki je avtor Slovensko-Sanskrtskega slovarja ni glih slavist, tudi sam nisem, a me ta tematika zanima, tudi zaradi toponimov, naših, avstrijskih in še katerih. Da smo najbolj sorodni s Slovaki, pove dr.Glavač, le da se je očitno med nami enkrat v zgodovini zapičila puščica (beri Madžari in Avstrijci), če smo mi bili na teh prostorih prej, v nasprotnem smo jih nekako prečkali, kar bi zgodovinarji verjetno ugotovili, razen, če smo šli okoli riti v žep (Iz Slovaške iza Karpatov čez Balkan do Slovenije). Izgleda, da se uradna zgodovina in arheologija oklepata skupnega prihoda Slovanov v 6.stoletju v naš prostor, saj ni uradnih (šolskih) razlag, ki bi prisotnost Slovanov na našem prostoru datirale že prej. “Naš” gen R1A je tudi nosilec kulture žarnih grobišč in pozneje Hallstatske kulture iz https://en.wikipedia. org/wiki/Haplogroup_R1a, a ko se bralec pozanima kaj več o tem, pa nastane nelogična vrzel. Namreč jezik teh kultur bi naj bil proto-keltski, ki pa je zanimivo poznal dvojino (https://en.wikipedia. org/wiki/Proto-Celtic_language). Na prostoru, kjer so harale te kulture, danes Keltov ni, je pa še gen R1A in pa ponekod še vedno dvojina! Zgolj slučajno, ali pa nas kdo namenoma prezre? Mislim, da bi ta vidik lahko izzval naše znanstvenike iz področij arheologije, zgodovine in jezikoslovja k novim skupnim projektom, da ne bodo taki poskusi ostali samo na plečih amaterjev.

Lep pozdrav!

Spomenik in plezalna stena

Sedeli smo in se pogovarjali. Beseda je nanesla na spomenik, ki nastaja ob Kongresnem trgu v Ljubljani. Večina ni bila ravno najbolj navdušena nad nastajajočim objektom. Prijatelj Bojan Pergovnik je pripomnil, da bi on spomenik nekoliko dodelal in predelal v umetno plezalno steno. Družba se je nekoliko nasmejala duhovitosti, jaz sem se zamislil; ideja v resnici ni slaba. Obe betonski steni, ki sta temeljno določilo spomenika naše narodne sprave, sta videti nekako pusti in prazni. Če bi bili posejani z pisanimi oprijemi, kakor jih premorejo umetne plezalne stene, bi postale nedvomno bolj likovno artikulirane in na pogled mnogo bolj privlačne. Spomenik bi nedvomno postal najbolj sloveč športni objekt svoje vrste v Sloveniji, najbrž bi šel glas o tej imenitni plezalni napravi še čez meje naše domovine. To bi se mi zdelo dobro. Pomembno se mi zdi opozoriti še na neko okoliščino. Plezalke in plezalci se morajo pri tem športu gibati na vsemogoče in celo skoraj nemogoče načine. Množica plezalcev na spomeniku bi tako tvorila umetniški mobil. Spomenik bi bil na ta način opremljen z živo in kar naprej spreminjajočo živo plastiko. Spomeniška scena bi se kar naprej spreminjala v skladu z vremenom, letnimi časi, dnevom in nočjo. Pomisliti je treba še na spremljevalce in varovalce plezalcev pod spomenikom, pa na mimoidoče, ki bi zvedavo opazovali plezalske vragolije na spomeniku. Umetnostnozgodovinska stroka bi ga lahko uvrstila in opredelila kot aktualen in sodoben »bodiart«.Nekatere plezalne smeri bi lahko poimenovali po protagonistih slovenske zgodovine. Spomeniška plezalna stena bi nedvomno postala eden od simbolov našega mesta. Zagotovo bi postala motiv turističnih razglednic. Take plezalne stene ne bi imeli nikjer na svetu. Slovenija je v plezalnem športu po naravnih in umetnih stenah svetovna velesila. Nima smisla naštevati vseh uspehov in posameznikov, ki so se odlikovali v teh podvigih. Spomeniška plezalna stena bi bila lahko prizorišče plezalnih tekmovanj na vseh mogočih nivojih. Lepšega in imenitnejšega okolja si za taka tekmovanja ne moremo zamisliti. S športno predelavo bi se otresel ideoloških konfliktov in napetosti. Vsak bi imel možnost priplezati do vrha in navzdol.

Morebitni bralci bodo morda ob mojem predlogu postali zamišljeni. Spomenik slovenske naprave kot plezalna stena bi se jim zdel idejno problematičen. V antropološke, zgodovinske, filozofske, sociološke in druge finese spomenika nisem ne vem kako uveden. Bi pa vendarle pripomnil: Spomenik v Brdih je v bistvu razgledni stolp, spomenik ustanovitvi OF v Rožni dolini v Ljubljani je bil zasnovan kot vodnjak, obelisk 7. kongresa ZKJ na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je postal reklamni steber; v bližini Kongresnega trga na podstavku Prešernovega spomenika posedajo in poležavajo utrujeni turisti, študenti in dijaki. No, ja, po Prešernu in njegovi muzi jih še nisem videl plezati! 

Z zanimanjem sem prebrala članek Vasje Jagerja, Izvor Slovencev. Več kot desetletje ljubiteljsko raziskujem dedne zapise, predvsem iz Slovenije in zamejstva, pa sem se čutila dolžno odzvati. Ko bi lahko samo vsemu zapisanemu potrdila, bi se verjetno oglasila samo na spletu in pohvalila tako ta članek kot intervju z dr. Glavačem, ker pa sem v sicer zelo pohvalno napisanem članku našla nekaj nerodnosti, čisto iz področja, ki se mu posvečam, se čutim dolžna bralcem nekaj dodatnih (po moje zelo pomembnih) pojasnil.

Na 18. strani v tretjem stolpcu, predzadnjem odstavku piše: Čisto vsak izmed migrantskih valov … Te so se v nas nalagale kot plasti, pri čemer je prav najzgodnejša, slovanska, največja in najtrdnejša. Gre za t.im. skupino R1a … Seveda ne gre za najzgodnejšo. »Najzgodnejša« je kvečjemu skupina I2a1b, ki je bila na Balkanu pred R1a. Obe pa sta res značilni za Slovane, R1a je več kot I2a1b pri vzhodnih in zahodnih Slovanih, Slovencih in severnejših Hrvatih, I2a1b pa je več kot R1a pri južnih Hrvatih, Srbih, Bošnjakih itd. Vendar R1a in I2a1b nista prisotni samo pri Slovanih. Ti haploskupini imata že veliko odkritih podskupin in te podskupine ali bolje pod pod … skupine, so mlajše, nastale bližje sedanjemu času. Tako so znanstveniki odkrili, da so I-S17250, I-Y4460 in I-Z17855 pod pod … skupine I2a1b, ki so značilne za Slovane. Prva, S17250, v kateri je večina I2a1b skupine pri nas, naj bi bila formirana pred okrog 2300 leti. Te skupine praktično ni na Britanskem otočju. Je pa druga I2a1b in sicer njena pod pod … skupina I-A10028 in še nekatere druge. Rada bi samo opozorila, da moramo biti pri navajanju genetskih skupin v odnosu do geografskih območij in ljudstev zelo natančni. Podobno velja za R1a. Tudi ta ima veliko pod pod … skupin in ene so v glavnem samo v Evropi, druge pa v glavnem bolj v Aziji. In tiste R1a, ki so v Evropi, so tudi različno locirane, v Skandinaviji recimo ne boste našli prav veliko R-Y2613, ki jo imamo veliko v Sloveniji in obratno, imajo pa več R-Z284, ki je pri nas praktično ni.

Na 18. strani v zadnjem odstavku in na 19. strani v nadaljevanju piše: Druga veja Indoevropejcev je prispevala haploskupino R1b, ki je najpogostejša skupina v Zahodni Evropi, v slovenski DNK pa je z 20 odstotki na drugem mestu; nosilci teh genov so bili predvsem Kelti. Tudi germanska in italska ljudstva so množično razširjala to skupino. In spet, ne samo ta. Po drugi strani pa: v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Danskem je poleg R1b veliko haploskupine I1. In tudi tukaj poudarjam: Potrebno se je poglobiti v pod pod … skupine.

Na 19. strani v prvem stolpcu, čisto zgoraj: … za njo pa so tri najstarejše skupine genov prvih Evropejcev (E, G, in J), ki so se z mutacijami razvile že v starejši oziroma mlajši kameni dobi. To se lahko različno razume. Samo, da ne bo pomote. Niso se  razvile v paleolitiku ali neolitiku v Evropi, ampak drugje. Je pa bila v paleolitiku v Evropi že haploskupina I. Omenjene skupine so v Evropo prišle najbolj množično v neolitiku in tudi še kasneje. Odvisno od tega, katere njihove pod pod … skupine imamo v mislih. V arheoloških najdiščih iz neolitske Evrope so našli največ dednih zapisov iz G skupine. Vendar pa tudi dedne zapise iz drugih haploskupin. Ampak, tudi tukaj gre za njihove pod pod … skupine. Tudi pri teh glavnih skupinah (E, G, J, T) se bomo morali poglobiti v njihove pod pod … skupine, da bomo bolje razumeli, kdaj, s katerimi migracijami so prišle k nam.

Samo toliko sem želela dodati, upam, res, da bomo kot skupnost našli denar za poglobljeno raziskovanje tudi naših genetskih korenin. Psihologi se strinjajo, da spomin obstaja tudi v telesu. Torej smo ga (zavestno ali manj zavestno) prejeli tudi od naših prednikov. Se pa seveda, absolutno strinjam, da je naša slovenskost zelo kulturna, po moje predvsem jezikovna, značilnost. Hvala Vasji Jagerju za ta zanimiv in potreben prispevek, tudi v kontekstu političnega dogajanja pri nas in po svetu. 

Grega Repovž je v uvodniku z naslovom Prihaja Kelly zapisal, da »je treba biti pošten in priznati, da je bilo hitropotezno imenovanje Violete Bulc /za evropsko komisarko/ dejansko izsiljeno, Cerar je bil sredi sestavljanja vladne ekipe, izsilila pa ga je Alenka Bratušek s svojim samoimenovanjem na to funkcijo«.

Alenko Bratušek je za kandidatko za evropsko komisarko predlagal svet stranke Zavezništvo, podobno, kot sta svoja kandidata Tanjo Fajon in Karla Erjavca predlagali takratni koalicijski stranki SD in DeSUS. V izvolitev za komisarko jo je nato zato, ker se je izkazala pri vodenju vlade, predlagal predsednik evropske komisije Juncker. Na listo kandidatov za slovenskega komisarja je sicer že vlada Alenke Bratušek hotela uvrstiti tudi dotedanjega komisarja Janeza Potočnika, ki je imel podporo Mira Cerarja, a se je kandidaturi odpovedal, ker ni bil edini kandidat. Cerar bi lahko vztrajal in še enkrat predlagal njega, pa ni. Ko je Violeta Bulc postala kandidatka za evropsko komisarko, je že bila ministrica v že sestavljeni vladi Mira Cerarja, bila je povsem brez političnih izkušenj. Postopek njenega imenovanja za kandidatko je potekal na enak način, kot pred tem kandidiranje Alenke Bratušek, Tanje Fajon in KarlaErjavca, a ga ni preiskovala ne Komisija za preprečevanje korupcije ne specializirano državno tožilstvo, kot se je to zgodilo pri kandidaturi Alenke Bratušek. 

V času kislih kumaric je bila že nevemkaterič, tokrat v Mladini, priobčena kritika zgleda rabe homoseksualci, ekshibicionisti in drugi spolni perverzneži, ki ga najdemo v slovarskem sestavku perverznež prve izdaje SSKJ. Da, res je bil leta 1976, ko je izšla prva knjiga tega slovarja, natisnjen zgled rabe, ki je odseval odnos tedanje družbe do homoseksualnosti. Vsi vemo, da je inkriminirani zgled rabe povsem normalen otrok svojega časa, kar je v sestavku celo na neki način zapisano. A pisec besedila je ob tem zagrešil nekaj težjih napak, kot je npr. ta, ko navede, da se homoseksualnost v prvi izdaji SSKJ definira kot perverzija. To preprosto ni res. Homoseksualnost je tako v prvi kot drugi izdaji SSKJ razložena kot spolna nagnjenost do oseb istega spola, kar je še danes točna in korektna razlaga. O tem, kako je homoseksualnost dejansko razložena v slovarju, se lahko vsakdo prepriča na slovarskem portalu www.fran.si, lahko pa tudi odpre prvo ali drugo tiskano izdajo SSKJ. Negodovanje nad dejstvom, da druga izdaja SSKJ na slovarskem portalu Fran še ni prosto dostopna, pa je leta 2017 vsaj nenavadno, saj je vsaj v jezikoslovnih krogih splošno znano, da smo oktobra 2014 javno obljubili njeno prosto objavo do konca letošnjega leta. Verjetno ni naključje, da je bilo zadnje časopisno grajanje slovarskih opisov s področja spolnosti ravno pred tremi leti, tik pred izidom druge izdaje SSKJ, ko se je v jezikoslovnih krogih že vedelo, da bodo te slovarske vsebine še posebej pozorno prenovljene.

In zakaj bo druga izdaja SSKJ prosto dostopna na Franu šele tri leta po hkratnem izidu tiskane in imetnikom te dostopne spletne izdaje? Preprosto zato, ker je prenovo starega SSKJ sofinancirala Cankarjeva založba, ki je svoje interese zaščitila s triletnim odlogom prostega dostopa do spletne objave. Na Inštitutu za slovenski jezik smo se zavedali, da je treba prvotno izdajo SSKJ vsaj v najbolj perečih posameznostih posodobiti in dopolniti. Ker v ta namen od javnih financerjev nismo prejeli ustreznih sredstev, smo se povezali z omenjeno založbo, ki je prisluhnila našim potrebam. Prepričan sem, da bi javni financerji tudi za prenovo SSKJ našli dovolj denarja in s tem omogočili njegovo takojšnjo prosto dostopnost, če ne bi stotisočev evrov vrgli skozi okno za nikomur potrebne in mrtvorojene spletne portale, kakršen je npr. Slovenski terminološki portal. Mimogrede, ali veste, da za izgradnjo portala www.fran.si, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki dnevno beleži 30.000 obiskov, država še ni primaknila niti enega namenskega evra? Sredstva za izgradnjo tega splošno uporabnega in večkrat nagrajenega portala, ki dosegajo le petino zneska, ki smo ga davkoplačevalci namenili za neuporabni Slovenski terminološki portal, sta zagotovila uprava ZRC SAZU in sodelovanje s Cankarjevo založbo.

Izmed več netočnosti, objavljenih v obravnavanem sestavku, bi opozoril samo še na eno. Druga izdaja SSKJ ni projekt Mladinske knjige in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot se je zapisalo avtorju sestavka, temveč projekt Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, točneje njegovega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, in Cankarjeve založbe.

Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo občutek, da se s takimi opozarjanji na skoraj pol stoletja stare formulacije skuša samo umetno vzdrževati spore in slabo voljo med slovenisti prav tam, kjer bi morali najbolj sodelovati. Hudo nam je, da to počnejo celo z izrabo ranljivih družbenih skupin, do katerih smo na Inštitutu v zadnjem času še posebej pozorni. O družbeni odgovornosti slovaropiscev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se lahko vsakdo prepriča iz Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika, druge izdaje SSKJ in preostalih naših slovarskih in drugačnih del, tudi iz eSSKJ, ki kot rastoči slovar nastaja po najsodobnejših slovaropisnih metodah in standardih in je seveda prav tako prosto dostopen na portalu Fran. 

V tedniku Mladina in na spletni strani www.mladina.si ste 28. julija 2017 objavili prispevek z naslovom Čisto pravi policisti, v katerem izpostavljate predvsem pomanjkljivo izobraževanje policistov. Zaradi objektivne obveščenosti javnosti vam skladno z 42. členom Zakona o medijih pošiljamo odgovor Ministrstva za notranje zadeve.

V prispevku navajate, da je izobrazba policistov vprašljiva in izobraževanje policistov pomanjkljivo. To seveda ne drži. Za zasedbo delovnega mesta morajo vsi kandidati za policiste izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje, v postopku izbire pa morajo opraviti tudi ustrezne preizkuse psihofizičnih zmogljivosti. Po uspešno zaključenem izbirnem postopku kandidati za policiste - nadzornike državne meje sklenejo delovno razmerje za določen čas šestih mesecev, v katerem opravijo usposabljanje za opravljanje nalog varovanja zunanje meje EU, kandidati za policiste pa sklenejo delovno razmerje za določen čas dveh let za izobraževanje po višješolskem študijskem programu. Poudarjamo, da so vsa izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, ki jih izvajajo v Policijski akademiji, izrazito praktična in namenjena predvsem temu, da se udeleženci seznanijo z vsakodnevnimi težavami, in njihovemu obvladovanju na terenu. Zato ne drži, da policisti »med izobraževanjem pridobijo precej manj posebnih znanj iz policijskega dela«.

Navajate tudi, da policist - nadzornik državne meje na hitro postane čisto pravi policist, saj potrebuje »dodatno leto izobraževanja ob delu za vstop med čisto prave policiste«. Policisti nadzorniki državne meje se v višješolski študijski program Policist vpišejo po tem, ko so vsaj tri leta opravljali dela in naloge policistov nadzornikov državne meje. Izobraževanje se zanje izvaja kot izredni študij, namen njihovega izobraževanja pa je, da osvojijo znanja, spretnosti in kompetence na področjih dela, ki jih za pridobitev naziva strokovne izobrazbe policist/policistka določa poklicni standard in jih niso pridobili s programom usposabljanja delavcev policije za varovanje schengenske meje in priprav na izpit za izvajanje policijskih pooblastil ali z delom. Cilji višješolskega študijskega programa, ki jih morajo za uspešen zaključek doseči študenti, so enaki, ne glede na to, ali se študijski program izvaja kot redni ali kot izredni študij.

Na koncu izpostavite, da gre v pomanjkljivem izobraževanju iskati enega od glavnih razlogov za nekatere »ekscese, ki jih doživljamo zadnja leta in se v policiji ne bi smeli dogajati«. S tem se nikakor ne moremo strinjati, take poenostavitve so popolnoma brez osnove in neutemeljene. Dejstvo namreč je, da v vsakem sistemu, in policija tukaj ni izjema, prihaja do nekaterih negativnih odklonov. Vendar je ključno, da taka odstopanja prepoznamo in jih tudi nemudoma ustrezno sankcioniramo. Da smo tega sposobni, smo v preteklosti že večkrat dokazali. Nenazadnje ste o primerih sankcioniranja v policiji poročali tudi v vašem tedniku.