Novinarka Mladine v članku Nedotakljivi navaja več neresnic, povezanih z Banko Slovenije. 1. Glede zaplembe dokumentov v hišni preiskavi v Banki Sloveniji (BS) in opozorila ECB glede nujnosti varovanja zaupnosti dokumentov ponovno poudarjamo, da je BS problematizirala – in še vedno problematizira - način zasega podatkov v hišni preiskavi. Ta je bil namreč opravljen neselektivno (zasežena je bila tudi dokumentacija, nepovezana s predmetom preiskave, to je s sanacijo bank v letih 2013/14, konkretno v povezavi z izvedbo pregleda kakovosti sredstev - AQR, stres testov in izdajo odločb BS o izrednih ukrepih), hkrati niso bila upoštevana pravila zaupnosti dokumentov ECB. V skladu z določbama 334. člena Pogodbe o delovanju EU in 39. člena Statuta ESCB in ECB uživa ECB na ozemlju Unije privilegije in imuniteto, potrebno za opravljanje njenih nalog. V 39. členu Statuta je namreč izrecno določeno, da ECB uživa na ozemlju držav članic privilegije in imunitete, ki so potrebni za izvajanje njenih nalog pod pogoji, določenimi s Protokolom o privilegijih in imunitetah EU. V 2. členu Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU pa je določeno, da so arhivi Unije nedotakljivi, pri čemer iz 1. odstavka 22. člena navedenega protokola izhaja, da se le-ta uporablja tudi za ECB, člane njenih organov in zaposlene. Zato primera, ki ju kot primerljiva s hišno preiskavo v BS navaja novinarka (zaslišanje g. Tricheta in preiskava italijanskega guvernerja g. Visca) dejansko nista primerljiva, saj v teh primerih ni prišlo do enakih okoliščin (neselektivni zaseg dokumentacije, neupoštevanje pravil zaupnosti) in zato pri njih ECB ni imela razloga za odziv. 2. Stališče BS je in ostaja, da morajo biti vsi postopki izpeljani zakonito in morebitne pravne nejasnosti odpravljene. Ker so se v okviru postopka odločanja Okrožnega sodišča, ki je BS odredilo, da preiskovalni komisiji DZ izroči zapisnike ožjega kolegija guvernerja (OKG), odprle določene pravne dileme oziroma so bile v postopku ugotovljene nekatere procesne pomanjkljivosti, se je BS najprej obrnila na Upravno sodišče, da presodi, ali so bili postopki izpeljani ustrezno. Upravno sodišče je tožbo zaradi nepristojnosti zavrglo. Pri tem ponavljamo, da BS zaradi vseh obtožb, ki so stalnica tudi v Mladini, podpira vsa prizadevanja pristojnih organov v zvezi z ugotavljanjem zlorab v slovenskem bančnem sistemu in tudi v interesu BS je, da Preiskovalna komisija

DZ, ki ugotavlja vzroke in odgovornost za sanacijo bančnega sistema 2013/2014, svojo nalogo opravi. BS je komisiji od sredine lanskega leta skupno izročila okrog 33.000 strani oziroma vso zahtevano dokumentacijo – tudi zapisnike OKG. 3. O „moči Banke Slovenije“, ki je po mnenju novinarke „izjemna“: „S svojimi „izračuni“ bančne luknje je določala višino zadolžitve“. BS ni računala bančne luknje in dokapitalizacija bank leta 2013 nikakor ni temeljila na izračunih BS. Evropska komisija je aprila 2013 objavila rezultate poglobljenega pregleda za Slovenijo (Macroeconomic Imbalances Slovenia 2013) z ugotovitvijo, da v Sloveniji obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja in pozvala k izvedbi skrbnega pregleda bank, julija 2013 je k pregledu kakovosti aktive pozval še Svet EU. Zato je v juliju 2013 Banka Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za finance pristopila k organizaciji izvedbe pregleda. Pregled slovenskega bančnega sistema je bil - tako kot pred tem pregledi vseh bančnih sistemov v državah, ki zaradi makroekonomskih neravnotežij niso bile zmožne več (re)financirati državnega dolga in/oziroma dolga bank (Portugalska, Španija, Grčija, Irska, Ciper) - izveden v obliki t.i. skrbnega pregleda, ki vključuje pregled kakovosti sredstev (AQR) ter izvedbo „bottom up“ stresnih testov. AQR, s katerimi so bile izračunane potrebne dodatne slabitve na portfeljih bank, sta izvedli družbi Deloitte, d.o.o. in Ernst&Young, stresne teste družba Oliver Wyman (po pristopu „bottom up“) in družba Roland Berger (po pristop „top down“); seznam izvajalcev in stroškov je objavljen na spletni strani BS. Z najemom zunanjih specializiranih institucij, ki so izvajale skrbne preglede tudi v drugih državah Evrosistema, je Banka Slovenije zagotovila s strani Evropske komisije pozvano izvedbo neodvisnega pregleda in objektivno oceno kapitalskega primanjkljaja, s čimer je Vladi odprla možnost za pridobitev dovoljenj za državno pomoč bankam. Poudariti gre, da je Vlada sanacijo bank uvrstila med reformne Ukrepe za oživitev gospodarske rasti na kratek rok v Nacionalnem reformnem programu 2013-2014.

4. Novinarka navaja, da je BS s tem, ko je prej kot evropski bančni regulator uvedla strožje standarde glede kapitalske ustreznosti „povzročila kreditni krč in bila posredno kriva za stečaj ali prisilno prodajo številnih slovenskih podjetij“. Novinarka tako spet ponavlja tezo, ki jo je navedla že v prejšnji Mladini (št. 31, 5. 8. 2016) v članku o ribogojnici Fonda »Žrtve stiskanja« in ki jo sicer po medijih, redno v Mladini, promovira zlasti finančni minister iz obdobja 2008-2012, ko je soočen s kritikami, da vlada 2008-2012, ki je državo vodila ob izbruhu finančne krize, ni ustrezno in pravočasno reagirala na gospodarske posledice krize. Ne novinarka in ne bivši minister ne navajata ene ključnih okoliščin, zaradi katere je prišlo do krčenja bilanc bank – to je visoke odvisnosti slovenskih bank in njihove kreditne aktivnosti od virov v tujini. Leta 2009 so imele banke v Sloveniji kar četrtino virov financiranja najetih pri bankah v tujini in ta denar so morale – zaradi razmer v svetovnem gospodarstvu, še bolj pa zaradi dogajanj v Sloveniji (krčenje BDP, padec ratingov tudi zaradi šibkega kapitalskega položaja bank in visoke zadolženosti velikega dela gospodarskih družb ) – ob dospelosti vračati; že do konca leta 2012 je delež teh virov padel na 16,5 odstotka. Obveznosti slovenskega bančnega sistema do tujih bank so se med decembrom 2008 in decembrom 2012 znižale za dobrih 8 milijard evrov; iz skoraj 16 milijard evrov na pod 8 milijard evrov. Do sanacije bank leta 2013 ni bilo dovolj narejenega, da bi se bankam povečale možnosti za obnovitev financiranja ob dospelosti tujih grosističnih virov.

Problematična so bila področja zagotavljanja politične stabilnosti, pravočasne in proaktivne gospodarske politike in zakonodaje (finančno prestrukturiranje družb) in tudi pravočasnost programa reševanja problematike v bankah, začenši z zagotavljanjem ustrezne kapitaliziranosti bank. Podatki Evropske komisije namreč kažejo, da so države EU v prvih letih krize 2008-2011 za dokapitalizacije bank v povprečju dale 2,5% BDP, Slovenija pa le 0,8% BDP. 5. Glede bodoče revizije Banke Slovenije s strani Računskega sodišča RS novinarka navaja, kako nemško računsko sodišče že desetletja revidira smotrnost poslovanja nemške centralne banke, da imajo državni revizorji dostop do vseh področij Deutsche Bundesbank razen področja denarne politike, da pa po zadnji verziji zakona računski sodniki pri BS te možnosti ne bodo imeli. Pisanje novinarke, ki primerja nadzor računskega sodišča nad nemško in slovensko centralno banko, je zavajajoče. Deutsche Bundesbank namreč ne opravlja nadzorniške funkcije bank enako kot Banka Slovenije, obstaja ključna razlika: v Nemčiji nadzor nad finančnimi institucijami izvaja poseben nadzornik – to je BaFin, ki je pristojen tudi za banke. V Sloveniji nadzor nad bankami v celoti izvaja Banka Slovenije. Zato je nenavadna teza, ki jo izpelje novinarka, da bi po zgledu nadzora nad nemško centralno banko moralo tudi slovensko Računsko sodišče imeti pravico ugotavljati, ali „Banka Slovenije ustrezno izvaja nadzor nad poslovanjem Delavske hranilnice“. Brez navedbe in upoštevanja omenjene ključne razlike med nemško in slovensko centralno banko ni mogoče in je nedopustno vleči vzporednice med nadzorom, ki ga je s strani računskega sodišča deležna nemška in ga bo slovenska centralna banka.

Presenetila me je trditev v naslovu, v nadaljnjem tekstu pa avtor obuja staro mantro o staranju prebivalstva in – pretečem pomanjkanju delavcev!? Avtomatizacija pospešeno »žre« delovna mesta in pomanjkanje dela postaja problem. In to ne zaradi proizvodnje potrebnih sredstev za preživetje, teh je dovolj in preveč, temveč zaradi fiziološke potrebe po aktivnosti nasploh. Tako smo vendar nastali. Zdaj smo pa že tako daleč, da mnogi, ki bi še delali, morajo v pokoj, »ker je treba prostor dati mladim«! Tudi meni se je to zgodilo. Kdaj bodo torej prodrla aktualna spoznanja o družbi in njenih dejanskih, sodobnih potrebah, ne le tista izpred desetletij po vojni in še od prej, ki nenehno trobijo o staranju in prenizki nataliteti in nujnem uvozu delavcev?

Kakšni človekoljubi so to, ki govore o preveč starih, čeprav je to tudi njihov cilj in vzbujajo starejšim slabe občutke o odvečnosti? V isti sapi pa veliko sočutje do prišlekov, kar se lepo sliši. Kaj pa, ko pa bodo tudi ti ostareli? Mimogrede, Merklovo vidim kot dobro, prijazno mamo, ki bi vsem pomagala, bojim pa se, da bo to pripomoglo k še večjim problemom, ki pa glavne krivce za begunstvo, ZDA, kaj malo brigajo; če jim celo ne pride prav za razsutje EU in evra, in ponovno veljavo (izkoriščevalskega?) dolarja?

Še en bistven problem je pri delu in zaposlitvi ali rasti, ki ga avtor v celoti prezre, enako kot neoliberalizem: namreč omejitve rasti zaradi okolja! Piše, kot da bi lahko v nedogled ustvarjali več in več novih delovnih mest, ne glede na resne omejitve v današnjem svetu in Sloveniji posebej. Eden od temeljnih vzrokov , upam si zapisati, za zagovarjanje takih stališč, kot so v tem tekstu, je nesposobnost ljudi vseh (ne)izobrazbenih ravni, da niso zmožni kompleksnega pogleda na svet in družbo!

Na koncu prispevka je novinar Jure Trampuš zapisal, da »danes ne poteka vojna med religijami, zgolj med interesi, ki se uresničujejo na nasilne načine«. Je sploh kakšna razlika?

Tudi najvplivnejša religija pri nas na tako ali drugačno nasilje ni imuna, kar je na letošnjih marijinovnebovzetnih Brezjah potrdil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki ga na njegovi poti menda vodijo svetopisemske besede: »Veselite se v Gospodu« (Flp 4,4,) in ki pridiga in širi – usmiljenje …

To naj bi bilo eno temeljnih krščanskih vodil (sploh v letu usmiljenja 2015/16), zato sem ogorčena, da si vatikansko pooblaščeni vrhovni dušni pastir pri nas v imenu bratovščine v sutanah (kjer so tudi pedofili, pa nesojeni »očetje«, pa posiljevalci pa …) vzvišeno dovoli javno vzeti namen/posvečenost/usodo ženske in njenega telesa v imenu Cerkve v svoje roke. Metropolit sporoča, da je »spočetje znamenje Božjega usmiljenja« (tudi pri posilstvu?), da pa »vsem nam, vsemu našemu narodu to postavlja vprašanje: ali smo še narod, ki se veseli življenja? Ali smo narod, ki se veseli svojih otrok? Ali smo narod, ki svojim otrokom omogoča preživetje? Ali smo narod, ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami? Ne vem.«

Seveda ne ve in ne more vedeti, hkrati pa mirno prezre vse (ne)verne, »padle«, posiljene, zlorabljene, pretepene, zavržene, spolno izkoriščane, od vsakršnegakoli boga in dobrotnih angelov pozabljene ženske, ki se v svoji stiski najbrž ne sprašujejo o nekakšnih višjih ciljih in se nimajo časa ukvarjati s tem, ali s(m)o narod, »ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami« … »Splavarsko« dušebrižništvo, da je našemu narodu bolj pomemben kočevski medved kakor otroci, »ki v nemem kriku umirajo med nami, ker smo nehali biti usmiljeni, ker nočemo biti usmiljeni«, pa je ne le žaljivo, ampak srednjeveško grozljivo.

Neverjetno, kako je za Cerkev od nekdaj tako zanimivo žensko telo (ustvarjeno iz Adamovega rebra?), o katerem žal ve bore malo. Bolje bi bilo, če bi se tako javno izpostavila denimo proti alkoholizmu, revščini, osamljenosti, samomorom itd., in nehala namerno pozabljati, da deluje v sekularni državi.

Usmiljenje? Empatija pa je s karakternimi kolegicami šla na morje? 

Spoštovani in zelo cenjeni gospod Miheljak, zelo se zavedam, da se mokre sanje lahko uresničujejo.

Doktorju znanosti iz Prištine, Ivanu J.J. se uresničujejo preko Pahorja in Cerarja, saj oba ubogata njegove ukaze in tudi samo mokre želje - Pahor že zelo dolgo, Cerar pa odkar je premier. Rekel bi, da državo vodi kar prištinski doktor in da se mu mokre sanje uresničujejo.

Na koncu bomo mokri mi. 

Urša Marn je v 31. številki Mladine (stran 29 in 30) objavila zanimiv prikaz kako organizirana kriza krčenja bančnih kreditov ustvarja slabe terjatve. V tej analizi omenja eno od garantnih shem, uvedenih za učinkovitejše delovanje bančnega sistema v obdobju socialdemokratske koalicijske vlade. Gre za državne garancije kreditov bank podjetjem.

Ta garantna shema je bila sprejeta z Zakonom o jamstveni shemi Republike Slovenije, veljavnim od 1. maja 2009 do 31. decembra 2010. Z njeno pomočjo je bilo podjetjem v Sloveniji dodeljeno 840 milijonov evrov kreditov in je skupaj z drugimi ukrepi pripomogla, da se je od obdobja tik pred začetkom svetovne finančne krize do julija 2010 obseg bančnih kreditov t.i. ”nefinančnim družbam” (realnemu delu gospodarstva) povečal za milijardo evrov ali za 5%. Julija 2010 je Banka Slovenije začela omejevati kreditno aktivnost. To je na način, opisan v članku Žrtve stiskanja na primeru prekinitve kreditiranja družinskega podjetja Fonda, onemogočilo normalno delovanje in rast, obenem pa destabiliziralo lastniško strukturo pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Ena od posledic je bila tudi upočasnitev gospodarske rasti od 1.2% v 2010 na 0.6% v 2011. Skupaj z učinkom t.i. ZUJF-a je nato v Sloveniji 2012 ter 2013 sledil upad BDP in s tem kriza dvojnega dna.

Razprava med ekonomisti, ki jo v zvezi z uvajanjem jamstvene sheme za podjetja povzema Urša Marn, se je nanašala na obdobje sprejemanja zakona o tej shemi med januarjem in koncem aprila 2009. V prvotnem predlogu ministrstva za finance krediti dani zaposlenim za odkup podjetij v katerih delajo niso bili izvzeti iz sheme, uskladitev s koalicijskimi partnerji pa je nato vplivala, da je bila v končno verzijo zakona zapisana prepoved državnega jamstva za takšne kredite. Je pa v zvezi z delovanjem te sheme še ena zanimivost. Izvajala jo je Slovenska izvozna in razvojna družba preko avkcij, na katerih so nastopale zainteresirane banke. Garancijo je do višine predpisane kvote dobila tista banka, ki je imela najnižje zahteve do višine državnega jamstva na enoto podeljenega kredita. Ob prvi avkciji sta celotno kvoto kreditov prevzeli dve banki v tuji lasti in čez poletje 2009 nista iz tega naslova dodelila niti enega kredita. Tako je shema začela delovati šele po drugi avkciji na začetku jeseni 2009.

V članku Žrtve stiskanja je tudi navedeno dejstvo, da bančni krediti podjetjem ne upadajo samo v Sloveniji, pač pa tudi v celotnem evroobmočju, le da so tam začeli upadati dobro leto kasneje. To je sicer res, vendar je bila velikost upada dramatično različna. Vzemimo isti mesec (april) 2008 in 2016, pa bomo videli, da so bili letos bančni krediti realnemu delu gospodarstva v evroskupini manjši za 6.5%, v Sloveniji pa za 49%. Slovenija s svojim izvozno orientiranim gospodarstvom in presežki v zunanji menjavi tu ni žrtev razmer pač pa načrtne dejavnosti.

Čas kislih kumaric nam je popestril Putinov obisk. Najprej smo ga povabili, potem pa naredili vse, da bi njegov obisk naredili nepomemben, nedržavniški. »Zaveznikom« smo na vse pretege dokazovali, da smo mu dopustili prisotnost na maši za njegove davno padle Ruse in na posvetitvi »spravnega« spomenika med padlimi ruskimi vojaki obeh velikih vojn na območju Slovenije. Z pogostimi in obširnimi obvestili o ogroženi varnosti in zagatah v prometu smo strašili prebivalstvo in mu hoteli priskutiti Putinov obisk. Nekajkrat sem dobil občutek, da državni vrh obžaluje, ker smo ga povabili. Kljub temu se je Putin izrecno zahvalil Sloveniji in slovenskemu narodu, ki sta ohranila spomin na umrle in padle ruske vojake. Nekje sem celo zasledil vprašanje, koliko je sploh padlo Rusov v Sloveniji. Isti ni vprašal, koliko je padlo Rusov za zmago nad nacizmom.

Pri kapelici sem opazoval držo dveh mož, državnika in nastopača. Eden je govoril o skupni Evropi, škodljivosti potvarjanja zgodovine, spoštovanju vseh padlih za mir in o gospodarskem sodelovanju med narodi. Drugi je govoričil o boju za mir, spominu na tiste, ki so se borili za mir in prijateljstvu med narodi. Eden se je včasih malce nasmehnil, nekajkrat celo pokazal čustva in skromno zrl v dogajanje. Drugi se je lutkasto nasmihal in z visoko vzdignjeno brado s praznim pogledom »vizionarsko« strmel v daljavo. Koliko se Putin trudi Rusijo povezovati z Evropo dokazuje tudi to, da je pristal na nedržavniški obisk, kjer ni bil sprejet z državniškimi častmi, temveč ga je na letališču sprejela vladna majordomka in ga peljala k predsedniku, podobno vratarju, ki pelje nepomembnega gosta k angleškemu plemiču. Ta protokol je verjetno bil zamišljen in priporočen iz zavezniških logov.

To obnašanje Putina je daleč od arogance in diktatorskih lastnosti, ki mu jih pripisujejo kapitalski nasprotniki in njihovi nacionalistični podrepniki. Celo papežev verski obisk spremenimo v državniški, in sprejmemo z državnimi častmi. Putin je prišel na mašo kot državnik, zaradi klečeplazenja pred »zavezniki« ga nismo upali sprejeti z državniškimi častmi. Putin je pokazal vizionarsko zavedanje trenutnega položaja Rusije in je pripravljen sprejeti tudi ponižujoče postopke vedoč, da bo Evropa Rusijo še potrebovala. Evropska birokracija in nekatere članice EU zaslepljene z čezatlantskimi interesi ne vidijo začetka razpadanja EU. Velika Britanija odhaja, migranti prihajajo, Turčija na meji Evrope postaja vse bolj neevropska, NATO in del članic EU vključno z našo sosedo Hrvaško pretvarjajo Rusijo v sovražno državo in jo porivajo v naročje azijskih držav. 

Mag. Boris Nemec, tudi predsednik Foruma za Goriško, je naslovil odprto pismo upokojenemu kardinalu Francu Rodetu v zvezi s kardinalovim govorom v Šentjoštu nad Horjulom. V svojemu pismu je kardinalu poskušal pojasniti nekatera zgodovinska dejstva, žal pa je ob tem zagrešil tudi vrsto netočnosti. Zaradi vrste skrajno spornih formulacij je pismo žaljivo, tako za nekdanje borce proti okupatorju, kot tudi za pripadnike krščanske vere. Avtor pisma na primer trdi, da je po vojni Titova partija uvedla najhujšo obliko diktature, da je s slovenskim kmetom ravnala huje kot fašisti med obema vojnama, da so po vojni med partizani po večini preživeli potuhnjenci in negativci in kot vrhunec vsega, da je Tito po vojni pomagal razbijati kolonialne imperije Anglije, Francije in tudi SZ. Med kristjani, po besedah mag. Nemca, obstajajo resnični kristjani, obstajal pa naj bi tudi resnični Kristus, kar navaja na misel, da po njegovem mnenju obstajajo tudi neresnični kristjani in še kakšen Kristus.

Po vseh teh trditvah mag. Nemca lahko ugotovimo le to, da ima pisec velike težave z razumevanjem zgodovinskih dejstev, najbrž pa tudi kakšno globoko osebno travmo.Ker je mag. Nemec tudi član Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica, smo se prisiljeni oglasiti in javno izraziti nestrinjanje z vsebino omenjenega pisma. Zavedamo se, da je bilo pismo spodbujeno z vsebino skrajno nekorektnega kardinalovega govora, ki je med objektivno javnostjo povzročilo val ogorčenja. 

Niso problem samo svetovni voditelji, papeževega poziva žal ne slišijo niti v njegovi cerkvi. Bog denarja je trenutno še neustavljivo privlačen, tudi za nekatere vidnejše predstavnike RKC pri nas. Radio Ognjišče je na primer še objavil to novičko, že v tedniku Družina pa je ne najdemo več... Je to morda le površnost ali morda pomanjkanje prostora (na spletni strani)?

Blagor zavedenim ovčkam, kajti njihova vest je čista.

Dr. Bogomir Kovač v 30. številki Mladine v rubriki Pisma bralcev komentira mojo razlago ukrepov slovenske ekonomske politike 2008 do 2011 z očitno predpostavko, da je danes naše gospodarsvo v obupnem stanju, tako da smo v zadregi pri fiskalni konsolidaciji in reformi ekonomskega sistema. Vendar je ocena napačna. Slovensko gospodarstvo ima 2016 stabilno rast, povečuje se zaposlenost in upada brezposelnost, inflacije ni, imamo velik zunanji presežek (nobenih znakov strukturne odvisnosti) in javnofinančno ravnotežje v Maastrichtskih okvirjih (3% BDP).

Navidezno v Sloveniji presega Maastrichtski kriterij samo javni dolg. V prvem četrtletju 2016 je znašal 32.6 milijarde evrov ali 84% BDP. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2008 do 2016 vezano na kritje javnofinančnega deficita po konsolidirani bilanci javnega financiranja in do sedaj zaznane »izgube« pri prodaji NKBM, bi na začetku 2016 dolg širše države predstavljal le 48% slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60%. Vprašanje je, kako so plasirana sredstva, ki bremenijo državni dolg, pa niso bila porabljena za kritje javnofinančnega primanjkljaja.

V letu 2008 je bila Slovenija na poti v strukturno odvisnost, v gospodarstvo, ki si ne more zagotoviti dobrin za normalno preživetje svojega prebivalstva. Uvoz blaga in storitev je 2008 presegal izvoz za 0.7 milijarde evrov (1.9% BDP). Od 2004 do 2008 se je bruto zunanji dolg Slovenije povečal za 24 milijard evrov (za 155%). Postali smo neto dolžnik do tujine za 13 milijard evrov (od tega 8.9 milijarde evrov pri poslovnih bankah). Imeli smo 6% inflacijo. Ukinitev davka na izplačane plače, znižanje davčnih stopenj pri dohodnini in davku od dohodka pravnih oseb je vplivalo na upad javnofinančnih prilivov za 0.9 milijarde evrov letno (od 2009 do 2011 skupaj pa 2.8 milijarde evrov ali 8% BDP). Prva polovica izvedbe Virantove reforme plač v javnem sektorju je v 2009 povzročila 6% povečanje plač javnih uslužbencev.

Ob 17% upadu izvoza blaga in storitev je naš BDP v 2009 upadel za 4.5% v tekočih cenah in za 7.8%, če padcu v evrih dodamo še inflacijo (v glavnem prenos rasti cen iz 2008). Slovenska ekonomska politika je z ukrepi za stabilizacijo finančnega sistema (našteti v 29. številki Mladine), z ukrepi socialne politike (sredstva namenjena transferom nezaposlenim so se povečala za 120%, za štipendije pa 26%) ter z državnimi pomočmi privatnemu sektorju (povečanje za 33% je odločilno vplivalo na preživetje izvoznikov) preprečila spiralno poglabljanje krize. Strateško enako pomebna je bila spodbuda razvoju (neokeynezianski aspekt delovanja socialdemokratske koalicijske vlade). V ta namen smo povečali javna sredstva za subvencioniranje raziskav in razvoja (R&D), davčne olajšave za investicije podjetij v R&D ter razvojne kredite SID. Skupne investicije za R&D so se od 2008 do 2011 povečale za 45% in na koncu našega mandata dosegle 0.9 milijarde evrov ali 2.4% BDP.

Prilagoditev slovenskega gospodarstva razmeram po finančni krizi je privedla do rasti izvoza, nato do rasti BDP, z zamikom do rasti zaposlenosti in na koncu še do stabilizacije javnofinančnega razvotežja. Zakon o uravnoteženju javnih financ iz 2012 ter organizirana bančna kriza (t.i. sanacija) v 2013 sta proces okrevanja našega gospodarstva upočasnila, nista pa ga prekinila. Seveda pa stabilna rast izvoza od 2010 do 2016 in njen vpliv na izboljšanje ostalih makroekonomskih rezultatov Slovenije ni le posledica razvojnega prebrata po 2008, pač pa tudi investicij v kulturo, izobraževanje in zdravstvo (za človeški kapital) v obdobju pred tem ter ustrezne politike deviznega tečaja tolarja na čelu z menjalnim razmerjem pri prevzemu evra (zaradi katerega je Slovenija zadržala dovoj velik izvozni sektor in industrijska podjetja).

Omenimo še rezulate na lestvici IMD. Gre za indeks, ki spremlja stopnjo liberalizacije, deregulacije in privatizacije oziroma izpolnjevanje neoliberalne agende različnih narodnih gospodarstev, ne kaže pa konkurenčnosti. To je med drugim razvidno tudi iz ocene za Slovenijo. Naš izvoz raste, v zunanji menjavi imamo iz leta v leto (od 2009 dalje) večji presežek, na lestvici konkurenčnosti IMD pa padamo.

Na kratko še o t.i. bančni krizi. Po vseevropskih stresnih testih 2011 sta imeli obe največji slovenski banki (NLB in NKBM) presežek kapitala nad zahtevano mejno vrednostjo obremenilnega testa. Na koncu tega leta so banke, ki delujejo v Sloveniji gospodarstvu (tudi finančni sektor razen bank) skupaj posodile (krediti in nakup vrednostnih papirjev) za 23.1 milijarde evrov. Banka Slovenije je z različnimi ukrepi dosegla, da so se do konca 2013 ta sredstva zmanjšala za 6.5 milijarde evrov ali 28%. Po končani bančni sanaciji je do maja letos sledil nadaljnji upad za 5.5 milijarde evrov ali za 33%. Zmanjševanje kreditov ni posledica pač pa vzrok t.i. slabih terjatev. Da Slovenija ni v dolžniški depresiji kažejo naslednji podatki: banke, ki delujejo v Sloveniji so imele aprila letos (zadnji podatek) v tujino naloženo za 2.2 milijarde evrov več kot so si tam izposodile, v ostali (nebančni) del gospodarstva so plasirale 11.2 milijardi evrov (podatki do maja). To gospodarstvo je 2015 ustvarilo 10.9 milijard evrov bruto poslovnega presežka (amortizacija in dobiček pred obdavčenjem) in 2.8 milijarde evrov presežka plačilne bilance (za toliko prihranki presegajo investicije).

Čistke, ki jih v Turčiji izvaja Erdogan in bi se jim pri nas reklo lustracija, so mokre sanje našega doktorja znanosti iz Prištine, Ivana J.J. O, ko bi bilo njemu dano nekaj takega izvesti pri nas! Od teh mokrih sanj se vsako jutro prebudi ves moker. 

Bivši finančni minister Pahorjeve vlade, dr. France Križanič, se je oglasil s pojasnili ob izjavi, da je bila protikrizna politika BS, vlade in bančnega sektorja napačna in absolutno prepozna. Križanič vedno znova skuša dokazati, da je bila vladna reakcija na krizo 2008 takojšnja, obsežna in učinkovita. Skupen obseg vladnih ukrepov v času mandata Pahorjeve vlade MERI 8,4 milijarde evrov. Država je prevzela široko paleto garancij, dokapitalizacij, prav tako je z depoziti založila banke. Potem je sredi leta 2010 BS zaostrila kapitalsko ustreznost bank in to je dejansko zavrlo okrevanje. Kriva ni vlada temveč BS, slabe razmere 2012-2013 so v veliki meri sad pritiskov mednarodnih institucij in domačih kompradorjev.

Žal navedena dejstva držijo, njihova razlaga pa je zgrešena. Slovenija ostaja primer države, ki se je na finančno krizo do sedaj odzivala slabo. In odgovornost štirih kriznih finančnih ministrov in dveh guvernerjev BS je pri tem nesporna. Slovenija je leta 2009 doživela dvakrat večji padec BDP od evrskega območja, hkrati pa je 2010-2011 okrevala počasneje kot drugi, padec konkurenčnosti na lestvici z 32 na 52 mesto (2011) velja za enega največjih v zgodovini merjenj IMD. Napačno smo presojali krizo in napačno nanjo tudi odgovorili. Zato je Pahorjeva vlada razpadla, šla na predčasne volitve in izgubila. Zato je bila Slovenija leta 2013, s tretjo začasno vlado, v domala brezizhodnem položaju na finančnem področju. Bolj oprijemljivega dokaza proti argumentom Križaniča ni mogoče najti.

Kriza ni bila začasna temveč dolgoročna, ključni problem so bile banke in prezadolžena podjetja, največja zabloda nerazumevanje dolžniške depresije. Pahorjeva vlada je podvojila javni dolg (od 21,9 na 43% BDP), porabila ga je za napačno gašenje požarov. Prvič, povečevanje likvidnosti bank z depoziti države, jamstvene sheme in dozirane minimalne dokapitalizacije niso reševale ključnega problema slabih terjatev, še manj korporativne zmešnjave vodenja bank. Vlada in BS sta zavračali celovito sanacijo bančnega sistema, bančno krizo sta poglobili in ne rešili. Drugič, igrarije z obveznimi poboti in plačilno disciplino ne morejo nadomestiti koordinirane akcije razdolžitev podjetij in sanacije bank, prvi resen popis stanja v BS (ne na MF) smo dobili 2013. Tretjič, višanje plač in pokojnin v prvi fazi recesije je sila zmoten primer uporabe keynesanizma v malem odprtem gospodarstvu. Četrtič, Senjurjev fiskalni svet je v dveh poročilih 2010 in 2011 pravilno ocenil, da nimamo niti koncepta niti pravih ukrepov javnih financ.

Slovenija je v obdobju 2008-2011 napačno ocenila dolžniško depresijo, aktivne sanacije bank se je lotila absolutno prepozno, hkratnega prestrukturiranja bank in podjetij ni bilo, pravega (investicijskega) trošenja države pa tudi ne. Zato slabši izhod iz krize glede rasti (2009-2012), od tod sporni model sanacije bank (2013) , pa tudi sedanje zadrege fiskalne konsolidacije in reforme ekonomskega sistema (2014-2016). Keynesianizem je tu pogorel, ker so ga zlorabili in to je očitno osrednji moralni maček dr. Križaniča. Toda drugi niso prišli niti do tega. Obstali smo v pripornikovi dilemi brez priporov. 

V rubriki Pisma v Mladini, št. 28, 22. julija 2016, minister za finance v vladi Boruta Pahorja (2008 do 2011) zapiše več trditev, ki ne držijo. 1. Na trditev dr. Bogomirja Kovača v članku V imenu koga deluje Banka Slovenije?, in sicer: „Reakcija Banke Slovenije, vlade in bančnega sektorja(2008-2011) je bila napačna in absolutno prepozna“, bivši minister za finance odgovarja, da je bila reakcija slovenske politike na svetovno finančno krizo 2008 „takojšnja, obsežna in učinkovita“. Trditve o učinkovitosti ukrepanja zanikajo že sami statistični podatki iz let, ki so sledila. Spomnimo zgolj, da je slovenski bančni sistem začel izkazovati izgubo zadnji dve leti Križaničevega ministrovanja; leta 2010 je znašala izguba pred obdavčenjem 99 milijonov evrov, leta 2011 že 537 milijonov evrov.

Medtem ko je bila rast kapitalske ustreznosti evropskih bank najvišja v prvih dveh letih krize do leta 2010, je kapitalska ustreznost slovenskih bank v istem času stagnirala pod evropskim povprečjem oziroma se je leta 2010 spustila celo pod raven leta 2008. To kaže na neustrezno ravnanje predvsem države kot pomembne lastnice največjih bank, saj je kapital, s katerim banka razpolaga, glavni instrument, ki amortizira šok, ki ga povzroči kriza v poslovanju bank. Država v času ministrovanja dr. Križaniča – zlasti v letih 2010 in 2011 bank ni dokapitalizirala skladno z zahtevami regulatorja. Razkorak med zahtevanimi in realiziranimi dokapitalizacijami največjih državnih bank je razviden iz Poročila (str. 50, 51), ki ga je Banka Slovenije marca 2015 poslala v Državni zbor in je javno dostopno (www.bsi.si/publikacije/porocila/Porocilo_BS_2015.pdf).

Zaostanek Slovenije pri ukrepanju v prvih letih krize 2008-2011 je viden tudi iz podatkov Evropske komisije. Podatki za Slovenijo kažejo, da je skupni znesek državne pomoči bankam, vključno z garancijami, v obdobju 2008-2011 dosegel 6,6 odstotka BDP (od tega dokapitalizacije samo 0,8 odstotka BDP), medtem ko je v povprečju držav članic EU dosegel 12,7 odstotka BDP (od tega so dokapitalizacije 2,5 odstotka BDP). 2. Trdi, da je Banka Slovenije s tem, ko je povišala zahtevano kapitalsko ustreznost bank, začela omejevati kreditno aktivnost.

Dejstva so ravno obratna. Dva pogoja sta ključna za sposobnost bank za kreditiranje: kapital in likvidnost in oboje je slovenskim bankam manjkalo. Odsotnost dokapitalizacij je bila v okolju negativne ali šibke gospodarske rasti, hitrega poslabševanja v gospodarstvu ob izjemno velikem številu stečajev (leta 2011 je bilo začetih dvakrat toliko stečajev kot leta 2009), vzrok zastoja v kreditiranju, omajanega zaupanja domačih in tujih vlagateljev v domači bančni sistem in državo kot celoto ter eden izmed pomembnih vzrokov za pričetek hitrega zniževanja bonitetne ocene državnega tveganja in posledično tudi hitre rasti stroška zadolževanja države ter vedno težjega dostopa do virov financiranja, ki so v drugi polovici leta 2013 že skoraj popolnoma usahnili in potiskali državo v položaj ob bok državam, ki so morale zaprositi za pomoč. 

Zgolj ustrezna višina kapitala banki omogoča, da se izgube absorbirajo in ne okrnijo poslovanja banke do takšne mere, da bi bilo lahko ogroženo varno in stabilno poslovanje ali celo obstoj banke. V letih 2010 in 2011 so bile zlasti največje državne banke, ker jim lastniki – zlasti država niso zagotovili potrebnega kapitala, prisiljene dodaten kapital pridobivati s prestrukturiranjem aktive oziroma z močnim znižanjem kreditne aktivnosti ter z izdajo podrejenih obveznic. 3. G. Križanič piše, kako naj bi družba Ernst&Young po naročilu Banke Slovenije izračunala v Gorenjski banki „bančno luknjo“, za nameček pa da so sledili odvzemi licenc vodstvu banke in omejitev glasovalnih pravic največjemu lastniku.

O Gorenjski banki je Banka Slovenije že večkrat odgovarjala na poslanska vprašanja, predstavniki Banke Slovenije so o tem tudi odgovarjali na preiskovalni komisiji DZ, ki preiskuje razloge za „bančno luknjo“. Namigi bivšega finančnega ministra, ki temeljijo na opazkah „ljudi v bankah“, ne držijo. Gorenjska banka je bila ena od desetih bank, vključenih v skrbni pregled bančnega sistema v letu 2013, ki je vključeval pregled kakovosti sredstev - AQR in stresne teste za obdobje 2013-2015. AQR je pri banki pokazal, da banka izpolnjujejo kapitalske zahteve in da nikakor nima negativnega kapitala, vendar pa so stresni testi pokazali potencialni primanjkljaj razpoložljivega kapitala do leta 2015 (v višini 328 mio EUR).

Gorenjska banka je zato bila v skupini bank, ki so imela možnost krepitve kapitalske ustreznosti v daljšem roku, poleg dokapitalizacije tudi z rastjo prihodkov, učinkovitejšo izterjavo kreditov, unovčenjem zavarovanj, iskanjem novih investitorjev ter izvedbo drugih ukrepov za krepitev kapitalske ustreznosti. Ker je Gorenjska banka izvedla vrsto notranjih ukrepov za krepitev kapitala, je bila na koncu zahtevana dokapitalizacija nižja. Ne vemo, o čem govori g. Križanič, ko trdi, da so za nameček sledili še odvzemi licenc in omejitev glasovalnih pravic. Banka Slovenije takratnima članoma uprave Gorenjske banke d. d. ni odvzela licenc, temveč sta sama podala odstopni izjavi. Prav tako odvzem kvalificiranega deleža Savi ni nikakor povezan s skrbnim pregledom Gorenjske banke v letu 2013, pač pa s statusom Save. Ker je bila Sava od 2. 12. 2014 v postopku preventivnega prestrukturiranja, od 10. 6. 2015 pa v postopku prisilne poravnave je Banka Slovenije ocenila, da ne izpolnjuje meril primerne finančne trdnosti iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. Odločba je sicer objavljena med Nadzorniškimi razkritji na spletni strani Banke Slovenije (http://www.bsi.si/library/includes/datoteka. asp?DatotekaId=7089). Nadvse nenavadna se nam zdi tudi napoved dr. Križaniča, da bo „celotno sliko dala šele poštena revizija projekta bančne sanacije konec tega leta“, saj ne pojasni, na kaj se sploh nanaša. 

Pošteno in utemeljeno kritiko sprejemam brez problema, ker že nekaj desetletij vem, da nisem ne najboljši in ne najpametnejši.

In tudi vašo bom, ko boste povedali, kdaj, kje in kolikokrat sem v zadnjih petih letih recimo, izrekel stavek »kdaj boste odstopili?« Sam mislim, da niti enkrat, lahko pa da mi je kaj malega ušlo iz spomina. Kričal v studiu zagotovo nisem nikoli.

Ko boste torej navedli datume, bo del vašega zapisa Pleši, Miro, pleši, ki se nanaša name, kritika.

Dotlej pa je to le, če si sposodim vaš stil, »bebavo, nadrkano kritikarstvo«. 

Spoštovani kardinal Rode, z vašim nedavnim nagovorom v Šentjoštu nad Horjulom ste ponovno dokazali, kako težko je živeti kot resnični kristjan v mirnem času in kako še posebej hudo je to moralo biti med drugo vojno.

Vaši kritiki v medijih vam ne priznavajo, da je med vojno potekala tudi državljanska vojna in ne le osvobodilna. Nočejo vam priznati, da so se partizani borili ne le za svobodo, ampak istočasno tudi za pravičnejšo družbo- socialno revolucijo po vojni. Bila je revolucija za pravice revnih in zavrženih ter proti pohlepu bogatih in oblastniške RKC. Tisti, ki jih je bilo strah pravičnejše povojne družbe, so organizirali domobrance v proti revolucijo in v ta namen prosili za pomoč okupatorje. To zagotovo ni bilo v skladu s Kristusovim naukom in po vojni je sledila božja kazen in pokora. A žal so resnične povojne žrtve bili partizani in kmečke družine, ki so omogočile partizanom zmago na strani sodobne antifašistične Evrope.

Titovi komunisti imajo nedvomno veliko zaslug za vodenje osvobodilnega boja 1941-45, saj so bili leta 1941 najbolj pripravljeni, tako organizacijsko in vojaško, za delovanje v vojni. Zato je povsem razumljivo, da so prevzeli vodilno vlogo med vojno. Toda leta 1946 je Titova partija zlorabila partizansko zmago ter izdala partizanski boj za svobodo in pravičnejšo družbo, socialno revolucijo, ter uvedla najhujšo obliko diktature, sovjetski stalinizem. S slovenskim kmetom in poštenimi partizani je Titova partija ravnala veliko huje kot fašisti med obema vojnama na Primorskem. Kdor je bil pokončen partizan je padel v nemilost, po večini so preživeli potuhnjenci in negativci. In zakaj vam danes samooklicani levičarji nočejo priznati, da so se partizani borili tudi za socialno revolucijo? Ne morejo, ker bi sicer morali priznati, da so se med vojno partizani, po večini krščanski fantje, borili proti izkoriščevalski in pohlepni družbi, kakršno imamo tudi danes v samostojni slovenski državi. Morali bi tudi priznati, da ima Tito poleg velikih zaslug za boj na strani zmagovite antifašistične koalicije tudi velik madež, da je partizansko zmago zlorabil za uvedbo stalinistične diktature.

Seveda je bil Tito zares izjemen lisjak v mednarodni politiki in je kmalu sprevidel, da ne bo preživel ne on ne njegova diktatura partije, zato se je ponudil Američanom za koristnega vazala. Skoraj tri desetletja jim je pomagal razbijati kolonialne imperije Anglije,Francije…,tudi SZ, da so se oblikovale nove države po svetu, ki so nato postale lahek plen ameriškega globalnega kapitalizma in njih multinacionalk. Američani so Tita in Jugoslavijo, za podporo osvobodilnim gibanjem, vodilno vlogo med neuvrščenimi, razglašanje miroljubnega sožitja, nagrajevali finančno in materialno. Njegova diktatura se je zaključila z veličastnim pogrebom in poklonom državnikov velikega dela sveta.

Gospod kardinal Rode, vas pa čaka, da se v imenu RKC opravičite slovenskemu narodu, še posebej partizanom kot tudi vsem potomcem domobrancev, ki jih je politika ljubljanske RKC spravila v državljansko vojno proti pravičnejši povojni ureditvi. Tudi RKC je posredno pomembno prispevala k povojni uvedbi diktature Titovega stalinizma. Če bi se ljubljanska RKC med vojno odločila za sledenje resničnemu Kristusu, ki je bil vedno na strani revnih in zaničevanih, bi bilo slovenskemu narodu prihranjeno veliko gorja. Ja, zares težko je biti resnični kristjan tudi danes; vsem nam pa tudi vam.

Z lepimi pozdravi!

Urša Marn v članku »Sporna zaposlitev« navaja moj obisk pri Aleksandru Debeliusu v Kitzbülu januarja 2011. Sestanka sem se udeležil skupaj s članom svojega kabineta Žigo Čebuljem. Sestanek je bil namenjen iskanju partnerja, ki bi z Republiko Slovenijo sodeloval pri dokapitalizaciji Nove Ljubljanske banke v razmerah, ko je strateški partner te banke KBC sodelovanje v dokapitalizaciji odklanjal (bil je v sanaciji oziroma pod režimom belgijske državne pomoči). Če bi v ustreznem deležu pri dokapitalizaciji sodelovalo privatno podjetje (banka, ipd.), se tudi državna sredstva namenjena dokapitalizaciji NLB, v skladu s pravili Eurostata, ne bi prištevala v slovenski javnofinančni primanjkljaj.

Mimogrede. Finančni minister ZDA v drugi Bushevi administraciji Henry Paulson ima dejansko na vesti svetovno finančno krizo po 15. septembru 2008. Sprožil jo je s tem, da očitno sistemski banki Lehman Brothers ni omogočil državne pomoči in preprečil njenega stečaja. Nato je pričakovano (tako kot o naravi sistemskih bank pišejo učbeniki) sledil učinek snežne kepe. Obsežne pomoči ameriškemu bančnemu sistemu so sledile v mandatu Baraka Obame in njegovega finančnega ministra Tima Geithnerja.

Dr. Bogomir Kovač je v kolumni »V imenu koga deluje Banka Slovenije?« zapisal stavek: »Reakcija Banke Slovenije, vlade in bančnega sektorja (2008-2011) je bila napačna in absolutno prepozna«. Odgovoriti je treba, da je bila reakcija slovenske ekonomske politike na svetovno finančno krizo 2008 takojšnja, obsežna in učinkovita. Slovenska država je prevzela neomejeno garancijo za hranilne vloge v bankah, garancijo pri zadolževanju bank na medbančnem trgu (skupaj realizirano za 2.2 milijarde evrov), garancijo za bančne kredite podjetjem (povezano z odobrenimi krediti gospodarstvu v višini 0.8 milijarde evrov) ter v manjšem obsegu tudi za kredite prebivalstvu (povezano z odobrenimi krediti v višini 35 milijonov evrov). Slovenska izvozna družba (SID) je povečala obseg razvojnih kreditov gospodarstvu za 1.7 milijarde evrov (za 84%). NLB je bila dokapitalizirana z 250 milijoni evrov, SID z 160 milijoni evrov in NKBM s 104 milijoni evrov (privatna sredstva). Dokapitalizacija KAD in SOD v višini 180 milijonov evrov je omogočila dodatno dokapitalizacijo NLB v letu 2012. Država je z depoziti bančnemu sistemu zagotovila od 2 do 3 milijarde evrov dodatnih sredstev in z njimi nadomestila odliv kratkoročnih kreditov iz bank na začetku leta 2009. Skupen obseg ukrepov slovenske ekonomske politike za blažitev učinkov finančne krize na bančni sistem je med 2008 in 2011 znašal 8.4 milijarde evrov ali skoraj 23% slovenskega BDP v 2008.

Slovenske poslovne banke so od septembra 2008 (zadnji mesec pred finančno krizo) do julija 2010 (mesec, ko je Banka Slovenije povišala zahtevano kapitalsko ustreznost bank in s tem začela omejevati kreditno aktivnost) povečale kredite gospodarstvu (t.i. »nefinančne družbe«) za milijardo evrov ali za 5%. Povrnila se je gospodarska rast in počasi je začela naraščati zaposlenost. Od julija 2010 pa do maja letos (zadnji podatek) so pod pritiskom različnih ukrepov Banke Slovenije krediti gospodarstvu upadli za 11.9 milijarde evrov oziroma za 56% in se še vedno zmanjšujejo. Po drugi strani je slovensko gospodarstvo uspešno prevzelo evropski razvojni model (uvajanje novih tehnologij deloma s pomočjo državnih subvencij, v žargonu povedano: »s koriščenjem evropskih sredstev«) in od 2011 do 2015 ustvarilo 8.5 milijard evrov presežka na tekočem računu plačilne bilance ter tako v dobršni meri amortiziralo odliv kreditov iz bančnega sistema. Ta presežek tudi kaže, da ima naše narodno gospodarstvo samo dovolj prihrankov za financiranje javnofinančnega primanjkljaja.

Kako je nastajala t.i. »bančna luknja« v 2013 nam kot »vrh ledene gore« nakazujejo posamezne informacije, ki so prišle v javnost. Celotno sliko bo dala šele poštena revizija projekta bančne sanacije konec tega leta. Ljudje v bankah, pri katerih je t.i. stresne teste izvajala svetovalna hiša Oliver Wyman, so na primer opazili, da se je 1. septembra 2013 spremenila metodologija izdelave ocene, rezultati pa so se nato precej poslabšali. Iz pritožbe Gorenjske banke na odločitev o zahtevani dokapitalizaciji (328 milijonov evrov) je razvidno, da je revizijska družba Ernst&Young, ki je po naročilu Banke Slovenije v Gorenjski banki omenjeno »bančno luknjo« izračunala, pri svoji oceni navedla, da ni bila izvedena v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, da Ernst&Young ne prevzema odgovornosti in obveznosti za rezultate ocene, da ti rezultati temeljijo na omejenem obsegu podatkov (določenem v dogovoru z Banko Slovenije) in da so lahko zavajajoči glede na celotno dejansko stanje. Pa so vseeno sledili odvzemi licenc vodstvu banke in omejitev glasovalnih pravic največjemu lastniku.

Šlo je za igro, ki se je nato odvila z zahtevami po takojšnjih (in zato poceni) prodajah podjetij in na koncu še banke. Ocene bonitetnih hiš (te dr. Bogomir Kovač tudi navaja v svoji kolumni »V imenu koga deluje Banka Slovenije?«), zlasti Moody’s, niso bile posledica stanja slovenskega gospodarstva, pač pa del omenjene igre. 

“Tisti, ki bi rad na telesu mučitelja otrok ugašal cigarete je enak zločincu nad katerim se maščuje.” Nerazumevanje avtorja, ki je v Mladini zapisal ta stavek, je težko. Čudi se namreč, kako ljudje po raznih družbenih omrežjih pozivajo h maščevanju mučiteljev dveletne deklice. Če s čim, se globoko strinjam z njim, da maščevanje nikakor ni rešitev.

Da zob za zob ne prinese konca nasilja, ampak ga spet rojeva. Tudi zato se svet danes žal vrti tako kot se. Sama sem, čeprav je bilo v članku predstavljeno drugače, glede maščevanja povsem drugačnega mnenja. Sama ne ženski, ki je umrlo deklico rodila in tudi ubila, ne moškemu, ki jo je skupaj z njo mučil do smrti, ne bi storila ničesar. Fizično. Zakaj ju zdaj pretepsti do smrti, zakaj jima vračati z enakim, če pa deklice to ne bo obudilo. To ni v moji naravi. A povsem lahko razumem ljudi, da so pretreseni, besni, žalostni, da ne morejo razumeti in da v tem stanju zapišejo in izrečejo nekaj, kar je sicer povsem nesprejemljivo in česar – velika večina – v resnici ne bi nikdar storila. Nikakor ne verjamem, da v tej zgodbi iščejo pozornost. Psihologi in socialni delavci, s katerimi smo v zadnjih dneh v redakciji govorili, so nam dejali, da so prvič začutili, da smo jih prav vsi novinarji klicali in za pojasnila razumnemu človeku nerazumljivih dejanj prosili s cmokom v grlu, mnogi tudi s solzami v očeh. Od dneva, ko je deklica umrla, ne mine ura, da sama ne pomislim na njo, vsakič ko ob tem pogledam svojo hčerko, rojeno tako rekoč isti dan kot je bila ona, me zmrazi. Vsak dan jo zato nekajkrat stisnem k sebi in poljubim z mislimi nanjo in tudi za njo. Pa seveda v tem še zdaleč nisem edina, sama kot nekdo iz medijev to le lahko povem naglas. Vem, da so v teh dneh jokali mnogi Slovenci, ki deklice niso poznali, jih je pa njena usoda povsem strla.

Kakšna kazen čaka mučitelja? Od 3 do 15 let zapora jima grozi za povzročitev posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt žrtve in še 5 let za zanemarjanje in surovo ravnanje z mladoletno osebo. Moški bo torej lahko svoboden najpozneje pri dobrih 50-ih letih. Lahko da, tako kažejo izkušnje, sploh ne bosta končala v zaporu, ampak kateri od zdravstvenih ustanov, če le strokovnjaki ugotovijo, da sta bila neprištevna. A kaj ko nekateri strokovnjaki iste stroke, tako smo slišali v zadnjih dneh, govorijo, da je takšnega človeka nemogoče pozdraviti. Kaj ko smo nedolgo nazaj doživeli primer Roberta Supančiča, ki je naprej na grozovit način umoril svojo mamo, se zdravil v psihiatrični ustanovi, od koder je bil po zdravljenju izpuščen, potem pa na grozovit način umoril še svojega očeta. Kaj skušam povedati? Da imajo storilci tudi najbolj nepredstavljivih dejanj številne pravice, njihova dejanja skušamo na vse mogoče načine obrazložiti in tudi upravičiti oziroma opravičiti, medtem ko so njihove žrtve povsem brez pravic. Vsaj tiste najbolj nemočne kot je to v zadnjem primeru. Morilca deklice – pozor - nista ubila v hipu, v trenutku slabosti, neprištevnosti, ampak sta jo načrtno mučila in stradala najmanj nekaj tednov kot ugotavljajo pristojne službe! Zato tudi tak bes ljudi. Zato tudi večina njunih dejanj nikakor ne more opravičiti in ju nekako vendarle vzeti v bran, češ saj sta bila žrtvi takšne ali drugačne zlorabe pred tem tudi sama. Verjetno res. A kljub temu - to jima nikakor ne daje pravice, da sta postala take pošasti. Smrtna kazen seveda ne reši ničesar, a premislek, kako človeka, ki je storil nekaj tako grozovitega, za vselej ločiti od družbe, in jo s tem zavarovati, je vsekakor na mestu. Kot je na mestu razmislek o tem, da je sicer uzakonjena kazen tista, ki jo moramo spoštovati, a da ni nujno edina prava.

Strinjam se, da se je ob tragičnem primeru preveč govorilo o maščevanju, premalo pa o vzrokih zanj. Krivi smo tudi mediji in družba nasploh. Tudi sama težko razumem, da smo očitno vsi tako otopeli ter da smo postali takšni individualisti, da živimo le zase in tako vsak sebi, da o drugih ne želimo vedeti in v resnici pogosto ne vemo in ne vidimo ničesar. Če pa vemo, pa raje molčimo kot da bi se izpostavljali. Kako se nikomur od sosedov in prijateljev ter znancev ni zdelo čudno, da vidi mamo in njenega partnerja, kot zdaj pripovedujejo, deklice pa nikoli? Otroci pač morajo na sveži zrak! Kako morda oče, predvsem pa, z vsem spoštovanjem, tudi delavke na centru za socialno delo, niso podvomile v sposobnost matere, da lahko skrbi za dveletnico, če pa ni znala primerno skrbeti za eno od starejših hčera, ki je bolna? Kako to, da pri socialnih delavcih ne zazvoni alarm, če se mama odpove skrbi za tri hčerke? V kakšni stiski ali morda kako bolna mora biti mati, da kar pusti svoje otroke in odide ter, če držijo govorice, tudi povsem pozabi nanje? Saj bi lahko imela, če je že v zakonu tako trpela ali se zaljubila v drugega, vsaj deljeno skrbništvo? Res ni nujno, da bi moralo biti za tem kaj narobe, a lahko da je in zato je treba to vsaj preveriti. Večkrat smo slišali v teh dneh: zatajili smo vsi, prav vsi smo povsem nemočno deklico pustili samo. In še kako drži.

Če kdaj, potem bi si zdaj želela, da bog obstaja ali da imamo več življenj in da bo punčki nekoč nekje povrnjeno za nepredstavljivo gorje, ki ga je doživela. Vemo, kdo jo je umoril, a na vesti jo ima vsa družba. To pa smo mi vsi. Ne govorimo o linču, ker s tem ne bomo rešili ničesar. Govorimo o nasilju in rešimo žrtve, ne pa da padamo na vsako besedo sočloveka, s katero se ne strinjamo, se nenehno prepiramo kdo ima prav, kdo je nekaj povsem korektno ocenil in nenazadnje, kdo je o nečem prav poročal in kdo ne. 

Prebral sem nagovor kardinala dr. Franca Rodeta med mašo pri Kapeli mučencev v Šentjoštu. Med drugim je povedal: »Pri nas so sovraštvo zasejali komunisti.« »Pustimo danes ob strani fašizem in nacizem, ki sta bila veliko zlo za slovenski narod, a pri nas nista imela idejnih pristašev ne na levi ne na desni strani, in razmišljajmo o komunizmu, ki je tako tragično zaznamoval polpreteklo slovensko zgodovino.« »Če nasprotniki komunizma niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod komunizma, na lastno smrt in smrt svojih družin, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila, so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za oborožen upor proti revoluciji. Morali so se povezati in vojaško organizirati, na primer v vaške straže. Preprosto ni bilo izbire. Kar so izbrali, so jim vsilili komunisti. Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med kontrarevolucionarji, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili domoljube in demokratične sile, da so sprejele orožje od okupatorja.« Torej, da so domoljubi in demokratične sile sprejeli orožje od okupatorja, so krivi komunisti. Ali res? OF je bila ustanovljena 26. 4. 1941. Maja 1941 je bila ustanovljena ’La provincia italiana di Lubiana’. Tedaj še ni bilo oboroženih komunističnih enot!

Med vojno sem bil v Italiji in domačih razmer nisem poznal. Pozneje mi je prišla v roke knjiga ’L’occupazione italiana della Slovenia’ (Italijanska okupacija Slovenije), ki jo je izdal zgodovinski oddelek generalštaba italijanske armade. O kolaboraciji je okupator (str. 37-38) zapisal: »V pismu za Mussolinija, ki ga je podpisalo 105 županov, so le ti izrazili ’veselje in ponos zaradi vključitve slovenskega ozemlja v veliko italijansko kraljestvo’. Na koncu pisma županov je zapisano: ’Duče, rimski zakoni so dali ljudstvu resničen mir …’« 

»Nadškof Gregorij Rožman je 4. maja poslal Mussoliniju naslednje pismo: ’… sprejmite tudi Duče, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega inperija lahko živelo in se razvijalo.« (Očitno v Ljubljani niso vedeli, kako so Italijani na Primorskem poitalijančili slovenska osebna in geografska imena, ukinili slovenske šole in društva, pa ubijali rodoljube.) Na str. 92-93 omenjene knjige pa piše: »Enote MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica) so rekrutirane, sestavljene, organizirane, oborožene, opremljene itd. po posebnih pravilih. So v popolni in stalni podrejenosti italijanskih komand.« V ukazu podrejenim je tudi zapisano: »Vedno morate posredovati s potrebnimi ukrepi, da bi preprečili ali zatrli ekscese, ki bi jih omenjene formacije izvajale na škodo prebivalcev.« »Poveljstvo XI. armadnega korpusa je poslalo vrhovnemu poveljstvu zahtevo za dobavo pištol za oborožitev duhovnikov v organizaciji MVAC. Naj se upošteva, da se duhovniki enotam skoraj nikoli niso priključili kot kurati, temveč kot podoficirji ali poveljniki kolaborantskih enot.« 

V Dnevniku je bil 2. julija objavljen članek Matevža Krivica z naslovom »Poslanci zavrnite gnili kompromis o ustavnih sodnikih«. Iz članka izhaja dvoje. Prvič videnje Matevža Krivica o tem, kakšne lastnosti, tako osebne kot strokovne, naj bi imel kandidat za ustavnega sodnika in drugič utemeljuje, zakaj vrhovni sodnik M. Šorli med kandidate ne spada.

V glavnem se strinjam s stališči avtorja zlasti glede njegove ocene, da M. Šorli ne spada med kandidate za ustavnega sodnika ter da naj njegovo izvolitev poslanci preprečijo, čeprav so se predsednik države in strankarski vrhovi o tem že dogovorili. Kot primer Šorlijeve neustreznosti navaja, poleg vsega ostalega, sodbo vrhovnega sodišča v sporu J. Pirjevec – B. Turk, ki je bila sprejeta pod njegovim predsedovanjem.

Žal pa to ni edina sodba, ki je bila sprejeta pod njegovim predsedovanjem. Še bolj razvpita in s strokovnega stališča škandalozna je sodba v zadevi P. Rupar bivšega poslanca in župana Tržiča takrat izpostavljenega politika SDS-a. P. Rupar je bil obtožen zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in za to dejanje tudi pravnomočno obsojen s sodbo vrhovnega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo višjega sodišča. Zoper to sodbo je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, kateri je senat v sestavi sedmih sodnikov pod predsedstvom M. Šorlija ugodil in P. Ruparja oprostil, češ da ta kot župan, ni mogel vedeti, da stroškov za zasebne tožbe, ki jih ni vlagal kot župan ampak kot zasebnik P. Rupar ne sme izplačevati iz proračunskih sredstev. Zadevo sem v tem delu poenostavil, ker večina bralcev pač ni pravnikov, vendar v bistvu drži. Je pa to sodbo natančno in tako kot zna strokovno razčlenil prof. Ljubo Bavcon v pravni praksi, letnik 2005, št 8., str. 22.

Pričakoval sem, glede na to da je bil članek objavljen v strokovnem časopisu, torej ne z namenom politiziranja, odgovor nanj. Menil sem, da bi s svojimi strokovnimi argumenti v istem časopisu moral nastopiti M. Šorli, bodisi M. Deisinger kot senatni poročevalec, bodisi B. Zobec kot tretja oseba iz sedemčlanskega senata, ki se ukvarja s kazenskim pravom. Vem namreč, da je bil senat sestavljen tako, da so bili v njem trije vrhovni sodniki s področja kazenskega prava in štirje iz področja civilnega prava. S strani civilnih sodnikov iz razumljivih razlogov odgovora na članek prof. Bavcona nisem pričakoval. Ne vem pa, ali se kazenskim pravnikom ni zdelo vredno, ali pa niso imeli kaj reči, čeprav bi njihovo argumentirano poglobljeno strokovno stališče, zakaj so oprostili P. Ruparja, zaradi pravne zmote doprineslo k razvoju pravne stroke, kar je tudi ena izmed funkcij vrhovnega sodnika.

Zakaj tega niso storili, se mi ne zdi prav čudno. Skupne točke sodnih primerov je Pirjevec – B. Turk in Rupar so take, ki samo potrjujejo da je M. Šorli neprimeren za ustavnega sodnika. V obeh primerih je bil predsednik senata in s tem podpisnik sodne odločitve. V obeh primerih je šlo za izpostavljena člana SDS in obeh primerih sta bila oproščena. V obeh primerih je bila podana v strokovnem časopisu kritika sodb in v nobenem primeru se M. Šorli ni strokovno odzval.

Na ta način M. Šorli, pa še kdo, se ustvarja vtis, da za odločitvami ne stojijo strokovni argumenti, ne glede na pravniško leporečje v obeh sodbah, ampak politični motivi. Pri tem se ne spuščam v svetovni nazor M. Šorlija. Glede na to, da ga poznam in sem ga imel možnosti spoznati v razno raznih situacijah menim, da svetovnega nazora v smislu Krivičeve definicije »liberalno ali konzervativno usmerjen ustavni sodnik« M. Šorli sploh nima. Ima pa cilje in vedno jih je tudi imel. Pot, ki pa jo je izbral M. Šorli, zaradi uresničitve svojih ciljev, pa je za mene nesprejemljiva. Izbral si je pot, da z najmanj napora v čim krajšem času pride čim višje. To so ugotovili verjetno tudi njegovi sodni kolegi, kar se je izrazilo tudi v mnenju takratnega vrhovnega sodnika dr. Janeza Šinkovca, ki je Šorlija označil da gre pač za »lenega povzpetneža.« Da očitno to ni bilo samo njegovo mnenje, je razvidno tudi iz tega da M. Šorli ni dobil podpore s strani kolegov, ko je kandidiral za predsednika vrhovnega sodišča. Ker je pač M. Šorli izbral takšno pot, je bilo nujno da se povezuje s politiko. Najprej je kot lestev uporabil ZK, saj je bil celo sekretar OOZK v kranjskem pravosodju, nato pa se je glede na spremenjene okoliščine močno nagnil k SDS-u. Ker je notorno znano kaj terja J. Janša, da nekoga podpre za posamezne funkcije se ne morem znebiti vtisa, da je bila sodba v zadevi P. Rupar pogoj za podporo SDS-a pri kandidaturi na mesto predsednika vrhovnega sodišča, sodba v primeru J. Pirjevec – B. Turk pa pogoj za mesto ustavnega sodnika. Takšno ravnanje kogarkoli v pravosodju pelje v politizacijo sodstva. To pa je začetek konca pravne države. Da je to cilj Janše, katerega odbor 2014 se že dolgo dere pred pravosodno stavbo v Ljubljani, je razumljivo saj je destabilizacija družbenih razmer zlasti pravosodja njegov cilj. Da pa temu naseda predsednik SMC Miro Cerar, me pa preseneča. Mogoče ni prebral ali doumel članek prof. Ljuba Bavcona v Pravni praksi. Če bo stranka SMC podprla M. Šorlija za ustavnega sodnika, ne bo pljunila samo na svoja deklarirana načela o morali in etiki, ampak tudi na osnovno načelo sodniške prisege, da bo sodnik sodil po svoji vesti in zakonu. S tem pa bo tudi dala vedeti da je bolj smiselno na pomembne pravosodne ali tudi druge pomembne strokovne funkcije plezati po politični lestvi in ne po strokovni.

O predsedniku Pahorju kot tretjemu iz dogovora SDS – SMC ne bom izgubljal besed. Ta bi požrl surovega vola, le da se ne bi zameril Janši in da bi bil ponovno izvoljen na položaj, ki mu omogoča pompozno življenje na rdeči preprogi, daleč proč od resničnega.

Zavedam se, da ta članek, kar se tiče izvolitve M. Šorlija kot ustavnega sodnika, ne pomeni ničesar. Mogoče pa bo dal misliti ljudem, da ustavno sodišče v taki sestavi ni to, kar bi moralo po ustavi in zakonu biti.

Spoštovani,

v zvezi z navedbami o izgradnji daljnovoda skozi Renče v objavi Bernarda Nežmaha (Veliki premišljevalec), vam pošiljamo nekaj pojasnil:

Družba ELES ima pravnomočne odločbe upravne enote za daljnovod 2X110 kV Gorica-Divača v nadzemni izvedbi, kar je tudi vknjiženo v zemljiški knjigi, vendar je država kljub temu prisluhnila željam posameznikov in šla v pripravo novega državnega prostorskega načrta (DPN) za del trase v kabelski izvedbi.

V okviru postopka priprave DPN je bilo obravnavanih 8 variant poteka trase. Na osnovi zakonskega postopka, ki predvideva oceno variant po prostorskem, funkcionalnem, varstvenem in ekonomskem vidiku ocenjevanja, je bila izbrana najustreznejša varianta. Vlada Republike Slovenije (RS) je v četrtek, 30. junija 2016, sprejela Uredbo o Državnem prostorskem načrtu (DPN) za potek trase daljnovoda 2x110 kV Gorica – Divača na manjkajočem, 1,7 km dolgem, odseku na območju naselja Renče. Z Uredbo Vlade RS je bila potrjena varianta trase, ki predvideva del daljnovoda v nadzemni izvedbi, ki se izogne vsem poseljenim delom, in del v kabelski izvedbi, preko strnjenega dela naselja Renče (predvidena je vgradnja kabla v dolžini 530 m na območju strnjenega naselja Renč).

Družba ELES je na manjkajočem odseku že pred tem poskušala zadevo rešiti tudi z vgradnjo 110kV kabla ter na pobudo MOP začela s pridobivanjem služnostnih pravic za vgradnjo kabelske povezave na celotnem manjkajočem odseku. Zaradi nasprotovanja nekaterih lastnikov (predvsem članov CI) za sporazumno sklenitev služnosti za vgradnjo 110 kV kabla na tem celotnem odseku, tudi tega ni bilo mogoče izvesti, čeprav je družba ELES že izvedla postopek za nabavo opreme (110 kV kabel) in bila pripravljena dela izvesti na osnovi zahteve krajanov Renč. Takrat jim zdravje krajanov očitno ni bilo tako pomembno, pomembna je bila višina odškodnine. Zahtevanih zneskov za odškodnine pa družba ELES glede na vrednosti ostalih odškodnin po Sloveniji ni mogla in ni smel plačati, zato smo vložili pobudo za DPN.

V času od prekinitve daljnovodne povezave do danes je bilo in je še vedno napajanje Severne Primorske bistveno manj zanesljivo in ne dosega predpisanega kriterija N-1 za prenosno omrežje, ki zahteva nemoteno delovanje sistema ob izpadu enega elementa omrežja, saj je celotna regija Severne Primorske odvisna samo od delovanja edinega daljnovoda 2x110 kV Divača - Ajdovščina.

Lep pozdrav,

Ob 25. obletnici samostojnosti naše države se moramo spomniti ljudi, ki so se tiste dni zavedali, kako zelo pomembna je za prihodnost naše domovine enotnost in spoštovanje med ljudmi, ki sicer razmišljajo drugače, vendar imajo radi svojo domovino. S hvaležnostjo se lahko spominjamo nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je tiste dni vodil slovensko cerkev, saj je hotel in želel skupaj s takratnim predsednikom države Milanom Kučanom doseči spravo med ljudmi in tako zagotoviti sodelovanje vseh na različnih področjih življenja mlade države. Tako sta postavljala temelje prihodnosti nove države, kajti država smo ljudje, ne pa skregane politične stranke.

Kaj pa imamo danes po tolikih letih? Same zdrahe in obtoževanja. Nekateri ne premorejo niti toliko spoštovanja do države, da bi se udeležili proslave ob obletnici neodvisnosti. SDS in njen vodja sta očitno tako zaslepljena s sovraštvom do drugače mislečih, da svojim članom in sledilcem nista privoščila deliti veselje in ponos z ostalimi državljani Slovenije ob praznovanju naše državnosti. Nikoli ne bomo vsi enako mislili, vendar pa se lahko spoštujemo in imamo ne glede na vse radi svojo domovino.

4. junija je bila v Kočevskem rogu spominska slovesnost za vse, ki so izgubili življenje v povojnih pobojih. Udeležil se je je tudi predsednik države Borut Pahor. Tako je bila na slovesnosti prisotna tudi država Slovenija. Našemu narodu se je v času njegovega obstoja dogodilo veliko hudih stvari, od poskusov potujčevanja s strani Italijanov, Madžarov in Avstrijcev, do morije v obeh svetovnih vojnah. Vsak narod ima v svoji zgodovini svetle in temne trenutke, vojni čas pa vsem prinaša ogromno nesreče. Povojni poboji civilistov so temna stran zgodovine našega naroda, prav tako pa tudi koncentracijska taborišča in poboji zavednih Slovencev, ki so se borili proti okupatorju, in so jih izvedle domobranske sile, ki so prisegle nemškemu okupatorju. Tudi drugi narodi v Evropi so bili priča podobnim dogodkom med vojno in po njej, vendar se danes ne ukvarjajo več s tem.

Po toliko letih bi bil res že čas, da si priznamo, da so vse strani v tistih težkih časih delale napake. Za pravo spravo je treba resnici pogledati v oči in se opravičiti. Borci NOB smo se borili proti okupatorju za svobodo domovine in slovenskega naroda in se za to ne bomo opravičevali, lahko pa izrazimo obžalovanje za to, kar se je zgodilo po vojni. Obtoževanje partizanskih borcev za poboje kar povprek pa je žalitev, ker s tem nismo imeli nič, naša edina misel je bila svoboda slovenskega naroda. Želel pa bi slišati opravičilo in obžalovanje naslednikov domobranske strani in slovenske cerkve zaradi kolaboracije in za vse storjene napake v tistem času.

Končno pokopljimo mrtve in pustimo živim živeti v miru in sožitju. Zgodile so se hude stvari, vendar ločevanje na vaše in naše zaradi dogodkov izpred 70 let res nima več smisla. Kdor si s tem nabira politične točke in zaradi svojih koristi vnaša razdor med slovenski ljudi, ponavlja napako izpred 70 let.

Danes ima slovenski narod svojo državo. Borci NOB smo se borili zanjo v slovenski partizanski vojski, pa tudi druga stran zatrjuje, da se je borila za domovino. Čas je, da usmerimo svoje misli v prihodnost naše države. Spomnimo se letošnje Planice in morje slovenskih zastav. Peter je združil Slovence, leve in desne in tiste vmes. Pokazali smo, da imamo radi svojo državo. Navijajmo za Slovenijo - vsak dan znova.

Spoštovani,

v prispevku »Nezaposljivi in invalidni«, objavljenem 1. 7.  2016 v Mladini, pišete o diskriminatorni obravnavi Romov pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Z zapisanimi očitki, ki letijo na zavod za zaposlovanje,  se  ne strinjamo, saj ocenjujemo, da  je problematika zaposlovanja Romov  izjemno kompleksna tako zaradi nizke izobrazbene ravni Romov kot tudi pomanjkljivih splošnih znanj in funkcionalne pismenosti, slabših socialnih kompetenc in življenjskih pogojev ter odklonilnega odnosa nekaterih delodajalcev do zaposlovanja Romov. Prav zato  menimo, da ni korektno prelaganje odgovornosti na Zavod RS za zaposlovanje za reševanje številnih odprtih vprašanj Romske populacije, še posebej, ker ni osnovano na dejstvih in realnih podatkih in predvsem zato, ker naš zavod tej skupini prebivalstva posveča pozornost.  Takšna stališča so zavajujoča, zato prosimo za objavo odgovora v časniku Mladina v skladu z Zakonom o medijih.

Kot prvo zavračamo trditev, navedeno v prispevku, da gre pri Uradu za delo Ljubljana za »večjo sistemsko diskriminacijo Romov na področju zaposlovanja. Presenečajo nas tudi  izjave Natalije Djoković  iz društva Mozaik v tem kontekstu, saj po naših informacijah  sodelavci Urada za delo Ljubljana z omenjenim društvom oz. predstavnico niso sodelovali.

Ker bi želeli širše osvetliti sliko omenjene problematike, naj omenimo, da je bilo konec maja 2016  pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 102.289 brezposelnih oseb, od tega 2.567 Romov. Pri Uradu za delo Ljubljana, ki je v konkretnem primeru posebej izpostavljen, je bilo v zadnjem letu in pol prijavljenih manj kot 50 Romov na mesec. Sedem tistih, ki so bili prijavljeni pri ljubljanskem uradu za delo, se jih je do konca letošnjega maja zaposlilo, osem se jih je samih odjavilo ali so se preselili, samo pri enem Romu je bila ugotovljena začasna nezaposljivost. Nezaposljivost zaradi invalidnosti ni bila ugotovljena pri nobenem Romu. Podobno velja za celotno Slovenijo. Do konca maja smo iz evidence brezposelnih oseb izpisali 402 Roma, od tega se jih največ zaposlilo, pri 11 pa je bila ugotovljena začasna nezaposljivost.

Prav tako tudi ne drži informacija, da zavod za zaposlovanje ne vključuje te skupine v programe aktivne politike zaposlovanja. Romom namreč zagotavljamo intenzivno osnovno in poglobljeno karierno svetovanje in jih prednostno vključujemo v različne storitve za trg dela. Za primer naj navedemo, da je bilo leta 2015  v programe aktivne politike zaposlovanja in delavnice vseživljenjske karierne orientacije skupaj vključenih 564 Romov. Od tega jih je bilo 134  v javnih delih. V javnih delih je bilo v prvih petih mesecih 2016 vključenih 96 Romov, največ v program Pomoč Romom pri socializaciji. Pri tem naj še poudarimo,  da so Romi lahko vključeni v javna dela do dve leti, ostale brezposelne osebe pa največ eno leto. Posebej za Rome izvajamo tudi program Pomoč pri urejanju romskih naselij. 

Kriteriji in postopki za ugotavljanje zaposljivosti so za vse brezposelne osebe enaki. Zavedamo se, da  so ranljive skupine zaradi slabšega socialno ekonomskega položaja izpostavljene večjim zdravstvenim tveganjem, kar nedvomno vpliva na slabše zaposlitvene možnosti osebe. Rehabilitacijske komisije pri Zavodu za vse brezposelne osebe, torej  tudi za Rome, po enakih merilih skrbno, strokovno in  celovito preverjajo obstoj trajnih posledic telesne ali duševne okvare ali bolezni, težave pri dejavnostih, ki vplivajo na zaposljivost in ovire pri vključevanju v delovno okolje na način, kot ga opredeljuje mednarodna klasifikacija funkcioniranja, invalidnosti in zdravja. Ocena zaposljivosti je izdelana po standardih storitev zaposlitvene rehabilitacije in na podlagi evalvacije poročil izvajalca zaposlitvene rehabilitacije. Odločba o nezaposljivosti ne pomeni trajne nezaposljivosti, saj v primeru spremembe izdelamo novo oceno zaposljivosti. Pri začasni nezaposljivosti  predvidevamo, da se oseba vrne na trg dela, ko s pomočjo centra za socialno delo uredi osebne okoliščine, ki jo pri tem ovirajo. V letu 2017 se bodo začeli izvajati programi socialne aktivacije, kjer bodo Romi pomembna ciljna skupina.

Za konec naj še poudarimo, da zavod za zaposlovanje zelo dobro sodeluje z romskimi organizacijami - na nacionalnem in regionalnem nivoju sodelujemo s številnimi vladnimi in nevladnimi organizacijam, sodelavci iz uradov za delo aktivno sodelujejo v lokalnem okolju pri aktivnostih za socialno in zaposlitveno vključevanje Romov. Prav tako poudarjamo, da svetovalci zaposlitve  namenjajo Romom daljši čas za svetovanje in da so Romi  prednostna skupina pri vključevanju v ukrepe aktivne politike zaposlovanja.

Glede na vse našteto menimo, da  pri vključevanju Romov na trg dela s strani zavoda za zaposlovanje nikakor ne gre za diskriminacijo v negativnem pomenu.

Lep pozdrav,

Tanja Podobnik Zec, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje

Zjutraj 11. julija bodo RIC/DIC e-povezave pred kolapsom: obelodanjeni bodo rezultati splošne mature 2016 (rezultati poklicne bodo znani teden dni prej, 4. julija) – spomladanski rok. Odboji na točkovnem trampolinu splošne mature (to je dosežena uspešnost) bodo pisani, kot se za polno življenje tudi šika: v radost in žalost, zakaj pred večino maturantov se bodo odprla višje-, visokošolska ter fakultetna vrata (pri- oz. zaprta bodo ostala za neuspešne). Za marsikaterega zrelostnika bo v igri (skoraj) vse.

Potem bosta pred novinarji dva dni lova na dobre vile in vilake /m. sp./ (zlate maturantke in maturante) ter dvodnevje primerjalnega pogroma nad slabimi (šolami in učitelji) in … že bo tu čas žurnalističnih kislih kumaric: oblast na dopustu, lenuhi za računalniki, ta stari pa s pirom v senci, zakaj delo v pasjih dneh škodi – tudi če po srečnem naključju celo je in za povrhu še pri roki.

Te stavke (povedi) zapisujem, ker bo pa med letošnjimi splošnimi maturanti tudi nekaj takih, ki so šolsko leto 2015/2016 porabili za to, da so z metodo manj je več, pravzaprav s preobračanjem »večne resnice« skušali dokazati, da manj ko znaš, večjo težo imaš. Namreč – ker se z lanskoletnim prenizkim doseženim zbirnikom točk na splošni maturi niso uspeli vpisati na želeno študijsko smer, so izbrali za dosego istega cilja drugo, manj (za njih) zahtevno pot – poklicno maturo. Toda nov način je profitabilnejši.

Za nas – v vse sorte mature posvečene – govorim o stvareh, ki so splošno znane. Tistim, ki so jih zastavili, ali tistim, ki jim službeno stopajo v bran, pa abotnosti ne pridejo do živega. Namreč – z enakim znanjem po različnih poteh pride kandidat do bistveno različno ovrednotenih rezultatov. Kot da je njegovo delo vložek na lotu.

V vednost (in razlago).

Leta 2015 (lani torej) je dijakinja N. V. M. opravila splošno maturo na G VG (predmeti: obvezni SLO, AN, MA, izbirni: BIO, PSI. Dosežene cene (pravzaprav število točk): slovenščina 5 (od 8 možnih), angleščina 3, matematika 3, biologija 4, psihologija 4, skupaj 19 točk. Njena osnovnošolska prijateljica P. L. T. je opravljala poklicno maturo (predmeti: obvezno SLO, STROKOVNI pred. – uradno ime je temeljni strokovno-teoretični predmet (drugi predmet, odvisno od usmeritve), AN (lahko je izbirala med AN/MA) ter IZBIRNI pred. Ocene: slovenščina 6 (od možnih 8), angleščina 4, strokovni predmet 5, izbirni 5, skupaj 20 točk. V tretjem in četrtem letniku (vsaka v svoji šoli seveda) sta obe dosegli enak uspeh. In vpis: na istem študijskem programu je bila Nina odklonjena, Petra sprejeta.

Za kaj pri vsem tem gre? Ne za vrednotenje posameznikov, za merjenje programskih zastavkov, ampak za metodo merjenja pridobljenega znanja. (Naj se , prosim, ciniki vzdržijo, češ da znanje ni merljivo – saj vemo, cinik je človek, ki čveka, ker nima odgovora). Vsi vedo/mo, da je v gimnazijskem programu pač potrebno vložiti veliko več dela, naporov in posredno – tako bi po pameti sklepali – pridobiti tudi več znanja kot v srednji poklicni šoli.

V š. l. 2015/16 je Nina opravila poklicni tečaj na Petrini srednji šoli, letos pa opravila poklicno maturo: z vnovčenim gimnazijskem znanjem (in novim vloženim ukom) je opravila maturitetne izpite strokovne mature iz naslednjih premetov: SLO, AN, STROKOVNI, IZBIRNI, dosežene ocene: 7(od 8 možnih), 5, 5, 5, skupaj 22 točk. Postala je zlata maturantka (na splošni maturi je potrebno za to doseči več kot 30 točk). Temu je dodala še enkrat opravljani izpit iz PSI na splošni maturi (ker je imela pravico dvigovanja ocene) in tako – glej ga zlomka! – pridobila še 5 točk, skupaj torej 27 točk. Z njimi se je mogoče vpisati skoraj na vsako študijsko smer.

Petrin zbirnik je zdaj naslednji: splošna matura 2015 – 20 točk, poklicna matura 2016 – 22 točk /in pridobljena nova izobrazba/ in zlata maturantka, ter poklicna matura z opravljenim 5. predmetom (točk 27).

Za piko na i. Ker je želela splošno maturo tudi Petra, je opravljala v letošnjem letu MA na splošni maturi (v srednji poklicni je imela oceno v razredu odlično) in izpit opravila z zadostno 2. (Praktično skoraj ni dijaka s poklicno maturo, ki bi matematiko na splošni maturi dobil več kot nezadostno 1, zato vsi izbirajo tuji jezik.) Ne bom zastavljal besed o različni izpitni zahtevnosti v programih splošne mature pri enakih predmetih (SLO, AN, MA, IZBIRNI/STROKOVNI, IZBIRNI), razviden je iz gornje preglednice.

Zdaj, pred upokojitvijo, mi je dovoljeno zapisati naslednje: v življenju sem učil v različnih usmeritvah: trgovce, lesarje, gostinske delavce, ekonomske tehnike, v zdravstveni šoli, gimnazijce. Vse sem jih spoštoval in jih cenim, menda tudi nisem bil med slabimi učitelji, ampak solidno povprečen. Da so mi to priznavali tudi dijaki (ki so zelo zahtevno občestvo), se moram zahvaliti sreči, da sem uspel biti svoj učiteljski vek blizu dvema principoma: poštenosti in pravičnosti.

Prav slednje pogrešam v primerih, za katere sem zastavil pero. Ko jemljejo vatel v roke birokrati, sta na pohodu neumnost in krivica.

V Ljubljani od januarja letos v okviru Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport deluje Koordinacija za visokošolski izbirni postopek, ki skrbi za odpravo gornjih nelogičnosti, nepravičnosti, nemarnosti … Do sedaj se ni premaknilo še nič, dokončno odločitev pa naj bi po »temeljitem premisleku in izmenjavi mnenj« (najbrž ne samo enem zletu) sprejeli in v funkcijo postavili v letošnjem mesecu oktobru (2016!, naj bo zapisano črno na belem). Pa ne bi zdaj še o tem, da je pred člani koordinacije dolgo vroče poletje (beri počitnice oz. dopust).

Očitno je nekomu strašno veliko do tega, da se bi zgodila rokohitrska šlamparija, če pa je že treba, pa je najbolje, če se bo zgodilo – nič (saj še pomnimo starega dobrega Churchilla: če ne želiš rešiti problema, ustanovi (imenuj) za reševanje le-tega komisijo.

Andrej Makuc, Ljubljana

 Spoštovani gospod predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademik red. prof. dr. Tadej Bajd!

 Društvo slovenskih pisateljev Vas, kot predsednika najvišje nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove, javno sprašuje, zakaj se Vaša ugledna ustanova ne odziva na poskuse, da bi se na slovenskih univerzah poleg slovenščine uveljavila angleščina kot jezik poučevanja. Seznanjeni ste z novelo Zakona o visokem šolstvu in njegovim 8. členom, ki ga je vlada že potrdila in ga poslala v Državni zbor RS.

Društvo slovenskih pisateljev je že 30. maja sprejelo javno izjavo, da nasprotujemo uvajanju angleščine kot jezika poučevanja in spraševanja in tudi zahtevalo odstop ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Maje Makovic Brenčič, saj le-ta vodi ministrstvo, ki je pripravilo novelo Zakona. Nismo bili edini, ki smo opozorili na dolgoročne posledice takšne »liberalizacije«. Navkljub zatrjevanju tistih, ki so pripravili novelo Zakona, da temu ni tako in da se z novelo ne bo v bistvu nič posebnega zgodilo, vodi ta v komercializacijo visokega šolstva na Slovenskem in nadalje v njegovo privatizacijo.

Javnosti je bila posredovana peticija Slavističnega društva, ki jo je doslej podpisalo že več kot 7.000 ljudi. Nikakor ne gre za obrobne zadeve, za prilagajanje slovenskega visokošolskega sistema vsesplošni globalizaciji, ki je hkrati tudi pavperizacija, ampak za načrtno podcenjevanje slovenščine in s tem za njeno siromašenje, posledično pa tudi siromašenje slovenskega duha in njegovih najodličnejših mož in žena, med katerimi so tudi spoštovani akademiki in akademikinje, člani in članice SAZU.

Kdor prodaja slovenščino, bi prodal tudi mater, je ob tem nezaslišanem poskusu »internacionalizacije« visokošolskega sistema zapisal Tone Partljič. Da ne gre le za pretirano občutljivost slovenskih pisateljic in pisateljev, za že zdavnaj preseženo narodnobuditeljsko čustvo s konca 19. stoletja, temveč za upravičeno skrb in zoperstavljanje nesprejemljivi in nedopustni praksi, ki – naj se skriva še za tako »prepričljivimi« argumenti pobudnikov omalovaževanja in poniževanja slovenščine – dokazujejo tudi nekatere izjave posameznih univerzitetnih učiteljev, med njimi celo rektorja Univerze v Novi Gorici dr. Danila Zavrtanika, ki glasno oznanja, da je pripravljen slovenščino prodati za šolnine! Zaradi škandaloznosti izjave dr. Zavrtanika, si jo dovoljujemo objaviti, da bi bila slovenska javnost obveščena o razmišljanju in delovanju tistih, ki menijo, da je slovenščina »nekonkurenčna«: »Na UNG podpiramo rabo angleščine. Glede na to, da nam MIZS zmanjšuje sredstva za študijsko dejavnost, bomo kmalu (če preživimo) bistveno bolj odvisni od šolnin kot od državnega denarja. Zato bomo zastopali stališče, da država ne more omejevati rabo tujega jezika študentom, ki si sami plačujejo študij in zahtevali popolno liberalizacijo rabe tujega jezika na nedržavnih ustanovah. Z drugimi besedami povedano, jezik poučevanja na UNG naj bo striktno v ingerenci senata UNG in ne kogarkoli drugega«. Na spletnih straneh UNG lahko celo preberemo, da je na najnovejši mednarodni lestvici RUR novogoriška Univerza najboljša slovenska univerza in hkrati med najboljšimi na svetu. Bo morda še boljša, če bo postopoma prevzela angleščino kot svoj (edini) pedagoški in znanstveni jezik?

Spoštovani gospod predsednik, akademik red. prof. dr. Tadej Bajd, mar res mislite, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob takšnih dogodkih, in to prav v času, ko praznujemo četrt stoletja samostojne države, lahko molči? Prav je, da se naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova ne ukvarja z vsakodnevnimi prerivanji in politikantskimi nečednostmi, za katere bi Cankar verjetno rekel, da gre vse bolj za »brezoblično in brezidejno rovtarstvo«, a ko gre za vprašanje slovenskega jezika, bi ne le pisatelji, ampak vsa slovenska javnost, pričakovali jasen in odločen glas slovenskih akademikov, ki bi zatrl take poniglave poskuse v imenu tržnosti in drugega kapitalskega nasilja, da postane slovenščina znova jezik hlapcev in dekel.

Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev

Mladina, št. 23

 Urednik v članku z zgornjim naslovom obravnava problematiko, ki je dejansko pravilo v vseh občinah Slovenije in na žalost tudi na ravni države. Žal pa je v uvodu popolnoma zgrešil. Res je Dom starejših občanov Il. Bistrica poligon politikantstva, da ne rečem svinjarij, vendar ne DeSUS-a, pač pa SD-ja.

Naj pojasnim. V začetku lanskega leta je potekel mandat direktorici Mirandi Vrh, ki jo je svet zavoda ponovno imenoval. V svetu zavoda sedi pet predstavnikov Ministrstva za delo družino in enake možnosti od devetih članov. Županu Emilu Rojcu, članu SD-ja je uspelo, s popolnoma skorumpirano večino v občinskem svetu, izglasovati negativno mnenje. Temu mnenju je sledila ministrica Kopačeva in izdala negativno mnenje. Razlog naj bi bile razne nezakonitosti v Domu. Sledile so prijave in preiskave Računskega sodišča in KPK-ja, vendar niso bile ugotovljene nobene večje kršitve. Opozicija občinskega sveta Il. Bistrica je že med razpravo opozarjala, da gre za gonjo zoper Vrhovo s strani župana Rojca zgolj zaradi dejstva, da je Vrhova na zadnjih lokalnih volitvah javno podprla Bistro listo in župansko kandidatko Kristino Valenčič. Kar je logično, saj je bil njen sin na drugem mestu Bistre liste.

Da se zgodba ne bi ponovila, je Kopačeva ob asistenci Rojca januarja letos zamenjala vseh pet predstavnikov države v svetu zavoda, čeprav bi prejšnji sestavi mandat potekel maja letos. Vendar se jim je spet zalomilo, saj so ponovno za direktorico (januarja v novi sestavi) izvolili Vrhovo. Od takrat je bistriški občinski svet zasedal dvakrat, vendar Rojc soglasja k imenovanju direktorice Doma starejših občanov ni želel uvrstiti na dnevni red. Čeprav mu akti občine nalagajo, da soglasje uvrsti na prvo redno sejo. Vendar mnenje občine ni obvezujoče. Je pa obvezujoče mnenje ministrice, ki tudi že pol leta ni dala ne pozitivnega ne negativnega mnenja. Pravice, da bi odgovor vlekla, nima. Ima pa dolžnost, da mnenje poda. Kakršno koli. Če smiselno uporabljam zakon o upravnem postopku, bi to morala storiti v 30 dneh. Če že razumem, da je -pod težo Rojčevih laži -, prvič dala negativno soglasje, potem bi na podlagi revizij, Računskega sodišča in KPK, morala spoznati s kakšnim strankarskim kolegom ima opraviti, in v zadnjem primeru že zdavnaj odreagirati. Pa ni. Zato seveda ni primerna za ministrico. In DeSUS je tako tudi glasoval. Ali je to greh ?

To pa ni osamljen primer Rojčeve maščevalnosti. Jih je veliko. Naj navedem še dva primera. Ko je direktor zdravstvenega doma (mimogrede, prihaja z Obale in ne pozna bistriških zdrah) izbral kandidatko za tajnico in ji izdal odločbo, je moral na zahtevo Rojca odločbo preklicati. Razlog? Izbrana kandidatka je bila na Bistri listi na zadnjih lokalnih volitvah. Ali še hujši primer: na občini Il. Bistrica imamo zaposlenega delavca, ki že leta dobiva plačo, ne sme pa na delo, ker ni všeč županu. Seveda je v tem času župan, veselo zaposloval svoje »kadre«. Tudi sicer je znano, da na vseh sejah grobo krši poslovnik. Zaradi vsega povedanega tudi Rojc ni primeren za župana. Pa je vseeno župan. Ker so župani v Sloveniji zaščiteni bolj kot medvedi in lahko počnejo, kar hočejo. To pa je še večji problem za Slovenijo kot člani svetov. Žal.

Vojko Tomšič, svetnik občine Ilirska Bistrica na Listi Vojka Tomšiča

Mladina, št. 24

 Seznanjamo vas z vsebino protestnega pisma, naslovljenega na ministra za finance ter ministra gospodarski razvoj in tehnologijo. Protestno pismo je izraz našega ogorčenja nad dejstvi, pred kratkim objavljenimi tudi v članku v tedniku Mladina avtorja Boruta Mekine z naslovom Ministrstvi podlegli tobačnemu lobiju, ki neizpodbitno kažejo na povezavo obeh ministrstev s tobačno industrijo in spodkopavanje dolgoletnega truda na področju zmanjševanja rabe tobaka v Sloveniji, kot tudi možnosti izboljšanja zakonodaje na tem področju in posledično zmanjševanje obolenj in umrljivosti povezanih z rabo tobaka. Opredeljevanje obeh ministrstev do predloga ZOUTPI in uporaba lažnih argumentov, evidentno podtaknjenih s strani tobačne industrije, kaže na pristranskost delovanja, če ne celo na podkupljivost obeh ministrstev že predhodno, torej v fazi same priprave zakonodajnega predloga, kot tudi sedaj - v fazi aktualnega medresorskega usklajevanja.

Apeliramo na predstavnika obeh ministrstev, da jasno izrazita svojo pozicijo oziroma pozicijo ministrstev, in s tem potrdita ali ovržeta trditve, ki precej obremenjujejo temeljna načela pravne in demokratične ureditve v Sloveniji, kot tudi določenih mednarodnih zavez, sprejetih v preteklosti.

Slovenska zveza za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo, vodja Nacionalne vsebinske mreže Nevladnih organizacij na področju zdravja - NVO varujejo naše zdravje, Inštitut Utrip - vodja mreže NVO: Preventivna platforma. Sopodpisnice so: Mreže NVO - Članice Konzorcija vsebinskih mrež nevladnih organizacij Slovenije (Mreža NVO 25x25, Mreža za prostor, Slovenska mreža prostovoljskih organizacij, Središče ZIPOM, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje), Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije

 Ob vsej tej noriji in demonizaciji cigaret ter ostalih tobačnih izdelkov, so se vse ostale debate o drugih škodljivih substancah popolnoma izgubile, pozabile in pospravile v predal. Kajenje ubija. To je neizpodbitno dejstvo. Pa vendar, koliko primerov družinskega nasilja, koliko avtomobilskih nesreč, koliko izgredov je povzročilo prekomerno kajenje. Zelo malo ali praktično nič. Alkohol, pri katerem pa so vse prej opisane situacije nemalokrat končni produkt, pa je izginil iz radarja in vsakršnih javnih debat. Alkohol, ki poleg uničevanja samega sebe, prizadane še vse bližnje in zaradi katerega na cesti pride do okoli 10 odstotkov vseh nesreč, je naenkrat postal zdrava alternativa kajenju. S sprejetjem novega zakona, bi službo izgubilo, ali pa bi prejeli veliko slabše plačilo, ogromno število ljudi, ki na primer v trafikah prodajajo tobačne izdelke. Prav tako bi država, ki trenutno dobi okrog 70 odstotkov cene vsake prodane škatlice, definitivno začela prejemati manj, saj bi že samo zaradi cene cigaret veliko ljudi izbralo cenejše alternative (beri: razmah črnega trga). Ne pravim, da je kajenje zdravo. Nikakor temu ni tako. A vendar se zdi, da je naše ministrstvo s tem zakonom želelo javnosti pokazati, da vendar ne sedijo križem rok in umiriti zahteve po novi zdravstveni reformi, ki jo gospa Kolar Celarc, po zgledu prejšnjih ministrov, vztrajno prelaga. Omejiti porabo in uporabo tobaka je nekaj, a meja med regulacijo in skorajšnjo kriminalizacijo je v tem primeru zelo tanka.

V Mladini z dne 3.6.2016 je objavljen intervju z ministrom za pravosodje, mag. Goranom Klemenčičem, nekdanjim predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). V delu pogovora se mag. Klemenčič izredno lahkot-

no obregne ob poročilo o premoženjskem stanju Zorana Jankovića, ki ga je KPK izdala v času njegovega predsedovanja. Ob tem pove, da je Zoran Janković na vrhovnem sodišču pravdo napram KPK v dotični zadevi sicer dobil, a, kot poskuša minimizirati odločitev vrhovnega sodišča, »zgolj« zaradi procesnih razlogov.

Ti procesni razlogi (ni jasno, kako se na njih upa izgovarjati pravnik in celo pravosodni minister) ne pomenijo samo slabo opravljenega dela predsednika KPK in njegovih sodelavcev ampak pomenijo resne napake v postopku. Sodišče je ugotovilo, da je Komisija za preprečevanje korupcije z izdajo omenjenega poročila, ne da bi ga prej poslala v izjasnitev tožniku, nezakonito posegla v njegovo ustavno pravico.

Poleg protiustavnega ravnanja senata KPK pod vodstvom tedanjega predsednika mag. Klemenčiča, je sporna tudi sama vsebina poročila, zaradi česar je na sodišču že vložena tožba proti KPK.

V času od objave poročila januarja 2013 do danes so se nekatera dejstva spremenila:

-Gospod Darko Stare, ki je danes državni sekretar pri ministru za pravosodje mag. Klemenčiču, je v času svojega službovanja na KPK, ko ga je vodil g. Klemenčič, ugotovil, da obstaja osnova za preiskavo v delu poročanja o spremembah premoženja. V času, ko KPK vodi g. Štefanec pa nasprotno – da ne obstaja osnova za preiskavo.

-Nekdanji namestnik bivšega predsednika KPK Rok Praprotnik je na sodišču priznal, da so bile njegove javno izrečene besede (v TV oddaji Odkrito), ki so Zorana Jankovića neupravičeno in nedokazano obremenile s korupcijo, neresnične, za kar mu je v sodni poravnavi izrekel opravičilo.

-Novi predsednik KPK Boris Štefanec je izdal »novo«, praktično identično poročilo o preiskavi premoženjskega stanja Zorana Jankovića, in to celo brez predhodnega razgovora z Zoranom Jankovićem. Še več, novo poročilo je krajši prepis ugotovitev komisije v prejšnji sestavi iz leta 2013. Je pa predsednik Štefanec ugotovil, da izvor premoženja Zorana Jankovića ni vprašljiv.

KPK s takim načinom dela in vodenja izgublja svoj namen, saj sta komisiji zadnja dva predsednika uničila kredibilnost. In vse bolj očitno postaja, da je bil proces, ki ga je začela KPK pod predsedovanjem mag. Klemenčiča, politično motiviran. Govori se, da tudi v dogovoru z nekdanjim ministrom za notranje zadeve ter nekdanjim veleposlanikom ZDA.

Iz zapisnikov KPK, ki jih je Zoran Janković dobil na vpogled šele s sodnim sklepom, je razvidno, da so se že pol leta pred objavo poročila v tej zadevi sestajali KPK – FURS – Policija – Specializirano državno tožilstvo (SDT).

Nesporno dejstvo je, da je mag. Klemenčič izkoristil svoj vpliv. Pri tem je najmanj neetično, da je javnost seznanjal z zasebnimi zadevami iz družinskega življenja g. Jankovića. Izjave mag. Klemenčiča so bile populistične in vzete iz konteksta (kot npr. »sine, čas je, da očetu kaj vrneš«), s čimer je zavajal javnost in namerno omalovaževal celo družino. Med drugim je mag. Klemenčič komentiral oziroma obsodil celo Jankovićevo osebno potrošnjo. Sprašujemo se, kako g. Klemenčič doma komunicira s svojo soprogo.

Po štirih letih agonije so na sodišču odprte naslednje preiskave, ki obravnavajo Zorana Jankovića:

1.Pogodba med Energetiko Ljubljana in podjetjem Grep iz leta 2010, ki je Zoran Janković ni podpisal ter je ni dogovarjal, kar so v preiskavi potrdile tudi priče, vendar je osumljen zlorabe položaja.

2.Prodaja delnic Mercatorja preko borze leta 2004 in 2006, kjer je osumljen utaje davkov.

3. Donacija, ki jo je leta 2007 dalo privatno podjetje Gratel Ljubljanskemu gradu, Zoranu Jankoviću pa je očitano, da je šlo pri tem za korupcijsko dejanje.

Zoran Janković je trdno prepričan, da bodo, kot vsi postopki do sedaj, tudi ti rešeni v njegovo korist, saj ni osnove za obtožbe, ki so mu očitane. Ne glede na pritiske in grožnje je Zoran Janković v vseh dosedanjih preiskavah in postopkih ravnal korektno in spoštljivo, pri čemer vedno znova poudarja, da verjame v pravico ter delovanje sodišča in da bo vsako njegovo odločitev spoštoval in ravnal skladno s sodbo. Vse do sedaj zaključene tožbe na sodišču so bile odločene v korist Zorana Jankovića (Niš, Tritonis, KPK, Praprotnik).

Naj na koncu dodamo še, da v devetih letih in pol sinova Zorana Jankovića nista imela niti enega posla z Mestno občino Ljubljana, medtem ko soproga pravosodnega ministra nemoteno posluje tudi z državo. Naj omenimo zgolj zadnji znani primer sodelovanja ministrstva za pravosodje in odvetniške družbe, ki jo vodi soproga ministra Klemenčiča v primeru tožbe Romov proti državi, ki po mnenju KPK lahko pomeni konflikt interesov

Ko se omenja sum sistemske korupcije, je pri nekaterih očitna selektivna izbira kdaj to je in kdaj ne. Prav bi bilo, da bi mag. Klemenčič, zaradi svoje izjemne »načelnosti«, tudi sam sebe ovadil zaradi procesne napake.

Sicer pa Zoran Janković mag. Klemenčiča že leta vabi na javno soočenje o vsebini poročila KPK, kateremu se slednji vztrajno izogiba. Zakaj, ve le sam, mi lahko samo predvidevamo.

Dovolite mi nekaj pripomb k dopisu Znanstvenih svetov Kemijskega inštituta in Nacionalnega inštituta za biologijo.

Tiha predpostavka pojasnil, ki jih podajata Znanstvena sveta, je, da je raba slovenščine draga. Ta predpostavka vsekakor drži, in sicer iz ekonomskih razlogov; naj spomnim samo, da je doseg slovenske besede neprimerno krajši od dosega angleške besede. Od te predpostavke se da nadaljevati na dva načina:

Prvo nadaljevanje. Ker je raba slovenščine (pre)draga, je treba (če se dosledno naslonimo na to predpostavko) slovenščino v celoti zamenjati s cenejšim jezikom, npr. z angleščino. Znanstvena sveta sta že stopila na pot takega nadaljevanja, saj predlagata, da se (za začetek?) odpravijo prijave za ARRS v slovenščini (ker da so nepotreben strošek). Po preteku časa bo zanimivo videti, ali Znanstvena sveta vztrajata na tej poti. A kljub doslednosti ne bi bili malenkostni; ne bi se vtikali v jezik, v katerem jeziku Slovenci molijo in se spovedujejo.

Drugo nadaljevanje. Ker je tiha predpostavka ob dosledni uporabi nesprejemljiva, odločimo, da ta predpostavka v razpravljanju o slovenščini ni dovoljena. Zaradi tega koraka nasprotnikom slovenščine ni treba vreči puške v koruzo. Celo sam bi o učnem jeziku majhnih skupin (za potrebe tega pisanja imam v mislih skupine do deset oseb) rekel, da ne potrebuje posebnih zakonskih določb, temveč zadošča, da se od primera do primera ravnamo po pravilih vljudnosti.

Resnično zadrego tvorijo samo večje skupine študentov. Pri takih skupinah je usodno vpleten dobiček (v obliki mednarodne uglednosti, finančnega učinka ipd.). Zato nasprotniki slovenskega učnega jezika pri večjih skupinah ne bodo popustili -- ne glede na to, ali jim natančnejša presoja da prav ali ne.

P.S. O besedi nacionalni v imenu Inštituta za biologijo. V našem pravnem prometu nima izraz nobene vrednosti; v navadnem jeziku pomeni nekaj uglednega (po mnenju nekaterih). Kadar se ime Nacionalnega inštituta za biologijo prevede v kak zahodni jezik, je tam nacionalen vedno mogoče (ne nujno) razumeti v pomenu ‘državen’; United Nations so ‘združene države (!)’.

Končno se je ta tema izjemnega pomena za zdravje Slovencev le prebila v vsebino nekega vplivnega medija. Kljub temu, da vsak dan zaradi posledic kajenja umre 10 Slovencev, da to zadeva pol milijona kadilcev, njihove bližnje in vse prihodnje generacije, je ta tema izjemno podcenjena v osrednjih medijih ali celo pogosto napačno predstavljena. Pozdraviti je potrebno temeljito raziskovalno novinarstvo Mladine in avtorja B. Mekine – vedno znova je potrebno podrobno spremljati in zahtevati delo različnih ministrstev v javnem interesu. Ob tem bi lahko bolj do izraza prišlo sporočilo, da gre za odlično delo Ministrstva za zdravje na tem področju, ki je pripravilo takšno zakonodajo ZUOTIPI, da so se posledično mobilizirali številni lobisti in multi-nacionalne tobačne korporacije v svojem brutalnem boju za svoj profit proti zdravju in življenju Slovencev. Seveda je srečevanje visokih predstavnikov ministrstev z lobisti in predstavniki tobačne industrije zavržno dejanje. Prav je, da se to razkriva in obsodi. Slovenija je tako kot 180 držav podpisnica Okvirne konvencije o nadzoru nad tobakom in ta v ključnem členu 5.3 pravi, da je med interesi tobačne industrije in interesi politike javnega zdravja temeljno in nepremostljivo nasprotje. To, da predstavniki ministrstva za finance in gospodarstvo sploh nasedajo izrazito nelogičnim in lažnim argumentom tobačne industrije, je posledica pomanjkljivega znanja na tem področju, slabega dela predhodnih ministrstev za zdravje, ki niso nikoli izpeljali kakšnega izobraževanja drugih ministrstev na to temo ali javnih kampanj za širše prebivalstvo. Zdaj na tem področju izobražene ter tudi sicer napredne družbe zelo kmalu načrtujejo družbo brez tobaka, Irska z letom 2025, podobno tudi Velika Britanija, Finska, Norveška, Avstralija, Nova Zelandija,… Kdor želi razumeti celotno fascinantno in hkrati grozljivo zgodbo, si jo lahko prebere v knjigi Zlati holokavst, vodilnega poznavalca tega področja, Stanfordskega prof. Robert N. Proctorja.

V resnici lobisti niso zmagali, zahvaljujoč tudi temu, da se končno o tem javno govori: prepričan sem, da bo vlada in premier Miro Cerar v celoti podprl prizadevanja Ministrstva za zdravje, napredno zakonodajo ZOUTIPI, preglasil laž-

ne in ‘poceni kupljene’ argumente lobistov in dal opomin slabi presoji ostalih resorjev in odgovornim, ki so jim nasedli. V celoti gledano je narejen precejšen korak naprej in bo Slovenija sledila naprednim državam, kjer se zdravje in življenje prebivalcev ceni. Le s takšnimi pozitivnimi povratnimi zankami: natančno poročanje medijev, pritisk javnosti in edina možna reakcija vlade, se bo dosegel resnični napredek Slovenije na tem in drugih področjih! Le tako bo Slovenija postala družba znanja in zdravja ter bo lahko sledila najbolj naprednim državam.

Kot vsi vemo, naša stara, utrujena Evropa, ki ji je Kosovel že zdavnaj napovedal ne preveč bleščečo usodo, temelji v klasični antiki in v judovsko-krščanski tradiciji. Gotovo je Biblija ena izmed ključnih zgodb, ki so v dobrem in slabem krojile našo tisočletno usodo, zato je smiselno in dobrodošlo, da se je Mladina odločila objaviti zapise ljudi, ki s to knjigo živijo vsak dan, ki jo, kar je danes recimo med običajnimi verniki skrajna redkost, tudi berejo. A so določene vsebine zbirke člankov v posebni izdaji Mladine (Biblija-najmogočnejša knjiga na svetu) vsaj v določeni meri tudi sporne. Skoraj popolno soglasje pišočih, med katerimi praktično ni slišati nobenega kritičnega glasu, še lahko odmislimo. Kar pa prav bode v oči, je rdeča nit izbora, ki jo poleg tiste v naslovu, povzema tudi udarni promocijski slogan: 'Brez te knjige ne moremo razumeti zahodne umetnosti'.

Biblija je vse od zgodnjega srednjega veka gotovo pomembno in neizbrisno vplivala na umetnost zahoda. Da pa brez te knjige ne moremo pravilno dojeti umetnosti, je močno in škodljivo pretiravanje. Podobno kot teze, da brez močne in vplivne Cerkve, torej brez organizirane religije, ne bi bilo Michelangelove Sikstinske kapele, Bachovih kantat, Božanske komedije, Modre mošeje v Istanbulu, itd. Kje bi torej bila umetnost brez religije? Po besedah filozofa A.C. Graylinga točno tam, kjer je sedaj! Umetnost je namreč izliv človeškega srca, sijaj kreativnosti, radosti, hrepenenja človeškega duha. V Egiptu so upodabljali svete mačke, sokole in pse, v stari Grčiji so klesali čudovite reliefe, ki so upodabljali Zeusa, Ateno in Apolona, od renesanse dalje pa sta vse bogatejše meščanstvo in plemstvo močno razširila in obogatila nabor tem, s katerimi so se ukvarjali umetniki. Ljudje v resnici nikoli niso počeli nič drugega: Handlovi oratoriji in Misa Solemnis so glasba, ki so jo ustvarili in peli ljudje, da bi drugi ljudje uživali v njej, vsaj toliko, če ne več, kot so tudi odraz takratnih religioznih nazorov ali, kot nadaljuje Grayling, dekoracija vraževerja. Takšne vsebine so bile skozi zgodovino umetnosti res vedno bolj ali manj prisotne v umetninah, saj umetniki svoje osebne mitologije, ki so vedno tudi v preseku s širšimi družbenimi ideologijami, hote ali nehote vpisujejo v telo lastnega dela. A so dejansko bolj pogrešljive, kot si lahko mislimo in to ne velja le recimo za socrealizem, ki je zrasel v horizontu danes ene najbolj osovraženih sekularnih ideologij. Biblične zgodbe in njen svet niso nič pomembnejše od religije, ki so jo živeli in zgodb, ki so si jih pripovedovali ustvarjalci in gledalci čarobnih podob v Altamiri ali Lascauxu. Čeprav nimamo iz tistih časov nobenih zapisov, nobenih velikih Knjig, lahko vseeno polnokrvno uživamo v tistih stvaritvah. Prav nič ne manjka, nobena zgodba, nobeno sveto navodilo, nobena višja instanca, ki bi nam omogočala pravilno dojemanje, pravilno interpretacijo tistih vrhunskih stvaritev naših prazgodovinskih prednikov.

Takšne teze izhajajo iz nedvoumno izpostavljene vzvišene pozicije, ki jo pogosto izpričujejo religiozni misleci. Ker izhajajo iz odkrito izraženega stališča, da je religija najvišja duhovnost, niso zmožni dojeti niti sprejeti, da je tudi umetnost lahko enakovredna ali celo presežna duhovnost. Tako, kot sta to lahko znanost ali filozofija. Seveda: kot običajni smrtniki ne zmoremo doumeti globokoumnih in kompliciranih teoloških misli in naša občutenja nad čudežno razsežnostjo in bogastvom univerzuma niso dovolj globoka, smo nevedni tudi pred najvišjimi umetninami …

Jasno, tudi najbolj okoreli ateist bo kdaj izrekel, če se mu bo kaj posrečilo ali se bo kaj dobro izteklo, tisti famozni 'hvala bogu'. Kot pravi eden izmed piscev, so se 'krščanski obrazci in prispodobe pregloboko vtisnili v kolektivni spomin posvetnega sveta', da bi jih lahko kar odmislili oz. živeli brez njih. Takšne besede, tudi če so mišljene dobronamerno, delujejo cinično, kajti dolga stoletja pranja možganov so pač storila svoje. Tisti posamezniki ali cele skupnosti, ki niso izrekale sintagem iz Knjige knjig ali so celo podvomile vanje, so bili podvržene nepredstavljivim mukam ali pa celo zgorele na grmadah. V bivši Jugoslaviji so se med ljudmi v zgolj pol stoletja 'udomačile' sintagme oz. ideologemi, 'socialistični obrazci in prispodobe' ki bi jih nekateri danes radi pozabili, pa jih ne morejo tako zlahka, kajti družbeni sistem vrednot je bil strukturiran podobno kot v srednjeveški Evropi. 'Slêdi eni zveličavi resnici, eni knjigi, če ne … '. Če te sistem nenehno bombardira z arzenalom prispodob, ki so lahko tudi nesmiselne, jih ponotranjiš in v tebi dolgo časa odzvanjajo, kot kakšnen nadležni pop-štiklc. V družbi se takšni ideologemi skoraj samodejno perpetuirajo, še posebej, če smo ljudje pod nadzorom kakšne različice Velikega brata.

Seveda ni nič narobe, če je umetnik religiozen in odkrito upodablja oz. izrablja vsebine, ki sodijo v religiozno polje, ki mu pripada. A to mu pred drugimi, ki izhajajo iz drugačnih ideoloških polj, ki so lahko tudi sekularna, ne daje nobene prednosti. Glede na relativno nizek kvalitativni nivo današnje sakralne umetnosti, sploh če to situacijo primerjamo z velikimi dosežki preteklosti, bi lahko sklepali, da je to zanjo lahko celo obremenjujoče.

Pravzaprav je preveč dosledno ukvarjanje z zgodbami, ki jih denimo ilustrirajo velike podobe slikarstva, bolj škodljivo, kot so si nekateri zmožni priznati. Ko recimo o slikah ne znamo povedati nič tehtnega, lepo razlagamo, kaj pomeni psiček, kaj sveča, pa zrcalna podoba v ogledalu, pa postelja, lobanja, trikotnik z očesom, krog, pisoar, krava v formalinu, itd. Naša Katedra za umetnostno zgodovino, pa tudi druge izobraževalne institucije (recimo SCCA), še vedno dosledno producirajo kadre, ki skoraj brez izjeme ne zmorejo o umetnosti, s katero se soočajo, formulirati ničesar, kar presega horizont historiografije, sociografije in predvsem ikonografije. Kot bi se ne zgodilo dvajseto stoletje, v katerem smo na eni strani doživeli zlom velikih Zgodb, velikih iluzij, na drugi pa bili priče nedvomno pozitivnemu aspektu emancipatornega projekta modernizma, ki je umetnost vsaj deloma osvobodil in ji nedvoumno razkril njene lastne potenciale.

Verjetno ni človeka, ki bi lahko argumentirano popolnoma ovrgel Biblijo kot literaturo. Celo najbolj goreči antiteisti in kritiki religij priznavajo njen splošni kulturni pomen za razvoj zahodne civilizacije. A je Biblija zgolj ena izmed velikih knjig, Velikih zgodb, velikih literatur. Skrajno nekorektno jo je razglašati za najpomembnejšo knjigo na svetu, čeprav je menda najbolj prevajana in največkrat natisnjena, ko vsaj milijarda in pol Muslimanov, milijarda Hindujcev in več kot milijarda Kitajcev ne misli tako. Celo velika večina prebivalcev zahodnega sveta ima o tem pomisleke. Vsaj nekaj pa jih tudi zelo utemeljeno dvomi, da lahko pisane zbirke tekstov - ki so jih z nekaj izjemami v veliki meri zapisali relativno nevedni pripadniki bronasto-železnodobnih nomadskih plemen -, kot literatura, kot spomeniki kulture, tekmujejo s Homerjem, z velikimi teksti klasične antike, z Dantejem, s Cervantesom, Shakespearjem, Dostojevskim, itd. itd. Verjetno, pravzaprav kar gotovo - pa naj zveni to še tako bogokletno -, ne.

Tožbe nekaterih piscev posebne izdaje, da ljudje premalo berejo Biblijo, pa so vsaj nenavadne, ko vendar vemo, da danes mladi ljudje, ki cele popoldneve preživijo pred ekrani, pravzaprav ne berejo nič. Če pa bi že brali in se poglobljeno in kritično soočili tudi s preštevilnimi spornimi odlomki Stare in Nove zaveze, Korana, itd., bi utegnil marsikateri vernik med njimi podvomiti v večno-zveličavne resnice, ki naj bi jih izpričevali.

Ja, smiselno in koristno je brati vse velike mite, ki so in še vedno sooblikujejo našo civilizacijo, jih kritično primerjati med sabo in z drugimi velikimi teksti in tako bogatiti lastno duhovno substanco. V tem smislu pa je ključni namen tega izbora tekstov - izpostaviti kulturno-civilizacijski pomen 'knjige knjig' - , pravzaprav verjetno zgrešen: razen ljudi, ki sicer berejo, a se dejansko res bojijo v roke prijeti to knjigo, praktično ni človeka, ki bi ji odrekal pomembno vlogo pri razvoju naše civilizacije. Verjetno bi se bilo bolj smiselno tudi pri nas pogosteje soočati s posledicami, ki so jih nekritične, dobesedne interpretacije vseh teh velikih, bolj ali manj svetih knjig, temeljnih tekstov velikih monističnih religioznih ideologij, povzročale in jih še vedno povzročajo po celem svetu. Seveda knjige same po sebi niso nič krive, a dokler jih bo velik del sveta, tako običajni ljudje kot teologi, dojemal kot sveto resnico, dokler jih bodo razglašali za najmogočnejše knjige sveta in besede edinega boga, bodo 'aktivno' sodelovale pri generiranju najbolj perečih problemov sveta. V Zeusovem imenu se pač nihče več ne zaleti z letalom v stolpnico, pobije nedolžne ljudi v nočnem klubu ali sproži bombe v kliniki, kjer opravljajo abortuse …

V javnosti se je odprla polemika o predlagani spremembi zakona o visokem šolstvu, ki bi univerzam omogočila, da izvajajo del predavanj v tujem jeziku. Ob tej polemiki, ki je predvsem s strani slavistov zelo emocionalna in v medijih prikazana dokaj enostransko, bi radi izrazili javno podporo predlagani spremembi. S tem bo pravzaprav uzakonjeno naše dosedanje ravnanje, saj na doktorski stopnji že dlje časa predavamo v angleščini, če kateri od študentov ne razume slovensko. Seveda v angleščini predavajo tudi ugledni predavatelji iz tujine. Dejstvo je, da je danes mednarodni jezik znanosti angleščina. Na nacionalnih znanstvenih konferencah z mednarodno udeležbo že desetletja predavamo v angleščini, tako kot naši kolegi iz Nemčije, Japonske, Finske, Hrvaške in velike večine ostalih držav na njihovih nacionalnih srečanjih. Srž znanosti je izmenjava idej in dosežke moramo predstaviti na način, ki je razumljiv, zanimiv in jasen za najširši krog. Odlično izražanje v angleščini je predpogoj za uspešnega znanstvenika, zato je koristno omogočiti študentom, da del usposabljanja, predvsem v povezavi z najnovejšimi znanstvenimi in tehnološkimi odkritji, opravijo v angleškem jeziku.

Možnost poučevanja tudi v angleščini bo na naše univerze nedvomno privabila večje število talentov iz tujine. Za vrhunsko znanost je pomembno, da poteka intenzivna izmenjava strokovnjakov v obeh smereh. Želimo, da bi k nam prihajalo več talentov – predvsem za delo na področ-

jih, na katerih smo v Sloveniji vrhunski v mednarodnem merilu. Vzrok za sedanjo negativno bilanco pretoka kadrov je delno tudi v tem, da večina tujcev ne more slediti predavanjem ali predavati v slovenščini.

Gostujoči raziskovalci in študenti spoštujejo in cenijo slovensko družbo, saj je njihova splošna izkušnja pri nas praviloma zelo pozitivna. Mnogi od njih se sčasoma naučijo tudi nekaj slovenščine - četudi v to niso prisiljeni, saj gre za mlade, radovedne, znanja željne ljudi. Po drugi strani pa slovenski strokovnjaki, ki delujejo v tujini, praviloma ohranjajo visoko stopnjo znanja slovenščine, čeprav v svojem okolju večinoma delujejo v angleščini. Mnogi od njih se zaradi velike dinamike sodobnega življenja pogosto vračajo v domovino, bodisi poslovno bodisi zasebno, zato je danes ohranjanje slovenščine v tujini pravzaprav samoumevno in tudi precej olajšano.

Na področju znanosti in tehnologije se moramo primerjati z najboljšimi na svetu. Zaradi zagotavljanja nepristranskosti in kvalitete projekte ocenjujejo mednarodni strokovnjaki - tudi v primerih, ko gre za nacionalne projekte. Zato so prijave projektov napisane v angleščini, tako kot v ostalih večjih ali primerljivih znanstveno razvitih državah. Naj ob tej priložnosti omenimo, da je ob vsakoletnem razpisu raziskovalnih projektov žal zaman porabljenih tisoče ur dela najboljših strokovnjakov zaradi formalne potrebe po slovenski verziji prijave, katere resnici na ljubo ne prebere nihče. ARRS bi zato morala zahtevo po oddajanju verzij projektov v slovenskem jeziku odpraviti. Ob angleški prijavi verzije projekta bi moral zadoščati razširjeni povzetek projekta v slovenskem jeziku.

Menimo, da je prav, da se sodobnemu načinu življenja prilagodijo tudi nekatera ustaljena pravila. Manjšanje razdalj, povečevanje frekvence stikov ter vse višja izobraženost ljudi so pravzaprav zagotovilo ne le za ohranjanje jezikov, ampak celo za njihov hitrejši, bolj dinamičen raz-

voj. Slovenščina se je skozi zgodovino – večinoma v precej težjih razmerah – izkazala kot zelo uspešen in trdoživ jezik, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Njegovega nadaljnjega razvoja ne bomo zagotovili tako, da se bomo od sveta izolirali, ampak se z njim še bolj povezali. Slovenija in slovenščina potrebujeta več samozavesti, več odprtosti in strpnosti do drugih in drugačnega ter nenazadnje več prizadevanja za odličnost na vseh področjih.