1. K pisanju tega prispevka me je poleg članka v Mladini spodbudila tudi slika nasilnega ravnanja ljubljanskih redarjev s kolesarjem, ko je redar »zajahal« prednje kolo kolesarju in ga vlekel za jakno (prijel ga je »za kravateljc«). Brez te slike kot dokumenta bi bil, prepričan sem, na ljubljanskem sodišču za prekrške nasilnega ravnanja obsojen kolesar in ne redar. Takšne so moje odvetniške izkušnje, ko ne nazadnje policisti (za enkrat ne tudi redarji) prihajajo pričat z revolverji za pasom, sodišče pa, četudi opozorjeno, na to z ničemer ne reagira. Tako tudi sodi. In sodi, kot da ne obstaja domneva nedolžnosti in ne obstaja splošno načelo kaznovalnega prava, da je potrebno v primeru dvoma razsoditi v prid obdolženca (in dubio pro reo). Dvom na sodiščih za prekrške ne obstaja oz. dvomiti v izjave uradnih organov je prepovedano in tudi najbolj komotno.

V konkretnem primeru je bil Uroš Abram kaznovan, ker je »nedovoljeno« slikal, kako sta dva policista (ona na sliki) kaznovala državljana, ki je na kolesu na krmilu kolesa prevažal, kot je razvidno iz slike, manjšo aktovko. Razvidno je, da je bil lahko v njej le kos kruha in jabolko in nič več. Državljan ob tem mirno stoji, oblečen, kot mu pač dovoljuje status, policistka pa ovešena z vsem, kar ji je prej s kolesom vred z davki »kupil« ta državljan, išče formular in kemijski svinčnik, da oglobi državljana z aktovko s kosom kruha in jabolkom.

2. Do sedaj več kot odlično, vredno Jean Valjana.

3. Ko pride mimo v točki 1. omenjeni fotograf in ko želi vse to posneti, ga policistka enostavno oglobi zaradi nedovoljenega snemanja in po zahtevi za sodno varstvo sodnica Tamara Kokalj zahtevo zavrne in ugotovi, da je bilo fotografiranje omenjenega javnega postopka protizakonito. Popoln absurd, da se človek vpraša, v kakšni državi živimo in kdo so ti redarji in policisti, ki so pozabili, da poleg polnjenja proračuna obstaja tudi človeš-

kost in za manjše delikte institut opomina, posebej pa, kdo so ti sodniki, povečini sodnice, na sodišču za prekrške, ki bi se slikale v prvi vrsti, ko bi bilo potrebno izraziti podporo Tomu Križnarju za ravnanje represivnih organov v Južnem Sudanu za isti delikt, ko pa je potrebno pomesti pred lastnim pragom, pa na človekove pravice in človečnost kar pozabijo. Isto velja za vse predsed-

nike in pristojne ministre. Se bodo tudi glede varstva pravic državljanov tukaj in sedaj ob zlorabah oblasti lastnih represivnih organov in organov pravosodja angažirali enako kot za zaščito državljana v Južnem Sudanu?

Sramotno in potrebno ukrepanja. Pričakujemo odgovor, sicer se bomo lahko kmalu postavili ob bok Južnemu Sudanu in ne bomo šli demonstrirat v podporo Tomu Križnarju zaradi zlorab oblasti v Južnem Sudanu, temveč Urošu Abramu zaradi zlorab oblasti in sodstva v Sloveniji.

V intervjuju z ministrom Klemenčičem sem opazil tudi svoje ime. Sploh ne protestiram, le malo poskušam razložiti. Ne strinjava se o nadomestnem zaporu. Jaz trdim, da za prekrške ne bi smel biti predviden, minister pa, da bi to pomenilo spodkopavanje zaupanja v vladavino prava. Že nekaj časa marsikje v EU velja priporočilo, da se za prekrške ne izreka zaporna kazen. Neplačilo kazni za prekršek pa niti prekršek ni, pa vendar gre lahko neplačnik v zapor. V resnici le zato, da morda zastrašujemo druge potencialne neplačnike in da vzbujamo vtis pravne države. Ministrova trditev, da bo z nadomestnim zaporom globa odslužena pomeni naslednje: upnik bo prav tako ostal brez denarja, kot če zapora ne bi bilo; število zapornikov se utegne kar povečati; stroški za prestajanje kazni pa utegnejo pri marsikom presegati dolgovani znesek. Finančno je torej za državo dvojna izguba, ki jo lajša le misel na dolžnikovo zasluženo trpljenje (pa naj stane, kar hoče – pravna država nima cene!).

Veseli me kompliment, da bi tudi minister mislil tako kot jaz, ko bi ne bil minister. Takrat bi bil, kot pravi, lepa akademska duša (kar je že bil – dodajam jaz). In veseli me, da je uvodoma omenil lepo politično dušo – francosko pravosodno ministrico, ki je taka tudi ostala. Pravočasno je namreč odstopila, ko je parlament sprejel zanjo nesprejemljive ukrepe. Razlika med njima je seveda očitna – naš minister si prizadeva za zapor in ni razloga za primerjavo z občutljivo Francozinjo.

In še preblisk iz zgodovine. Inkeri Anttilla je bila znamenita finska kriminologinja. Po nespornih raziskovalnih in eksperimentalnih dosežkih je leta 1975 kot skoraj šestdesetletna postala ministrica za pravosodje. Po njeni zaslugi so uvedli mnoge novosti v kaznovalno zakonodajo. Kakor jih je s čisto akademsko dušo raziskovala, tako jih je nespremenjene uveljavila kot ministrica in Finsko postavila na zemljevid skandinavske kriminalitetne politike, v marsičem pa tudi sicer naprednim sosedam za zgled. Bog nam ohrani lepo dušo, torej, kamorkoli se že selimo.

Dragan Petrovec, Ljubljana

Mladina se je v zadnjih dveh tednih dvakrat dotaknila knjige Manfreda Spitzerja Digitalna demenca, enkrat v članku Jureta Trampuša in enkrat v intervjuju z dr. Zvezdanom Pirtovškom. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovi knjigi, dr. Spitzerju ne gre oporekati dvojega: prvič, z izjemo nekaj bombastičnih eskapad ni ničesar napisal na pamet, ampak je vsako od svojih tez podkrepil z rezultati raziskav, objavljenih v resnih znanstvenih revijah, ki jih v knjigi tudi korektno navaja. Z njim je torej mogoče polemizirati le tako, da spodbijamo rezultate teh raziskav, oziroma mu dokažemo, da jih napačno interpretira. In drugič, dr. Spitzer ni tehnofob, saj na svojih predavanjih pogosto uporablja enako tezo kot dr.Pirtovšek: z informacijami na spletu si lahko izjemno pomagamo, a le, če jih s pomočjo »celovitega, tradicionalnega znanja« znamo povezati med sabo. Da bi bila mera polna, je dr. Spitzer to tezo ilustriral z enako primerjavo kot dr. Pirtovšek (očitno zelo popularno v medicinskih krogih), namreč z razliko med zdravnikom in bolnikom, ki oba brskata po spletu po istih informacijah, a jih zaradi različnega znanja eden razume, drugi pa ne.

Tu se po mojem tudi skriva eden od odgovorov na vprašanje, kaj digitalni mediji počnejo z nami in našimi možgani. Vsaj deloma ga je mogoče ilustrirati s tako imenovanim Flynnovim količnikom, ki ga navaja tudi dr. Pirtovšek, a z dodatnim vpogledom v umazano podrobnost: seveda drži, da inteligenčni količnik v razvitih družbah zadnjih 70 let narašča, toda, ko tej rasti pogledamo v drobovje, se izkaže, da, poenostavljeno rečeno, narašča predvsem sposobnost otrok, da reči vizualizirajo, njihov besednjak in algebraične sposobnosti pa bolj ali manj capljajo na mestu, z njimi pa tudi njihova sposobnost usvajanja celovitega znanja. Kar nekaj raziskovalcev meni, da je tak razvoj posledica prevlade avdio-vizualnih medijev od konca druge svetovne vojne naprej: če imajo prav, potem tudi digitalni interaktivni mediji in splet podpirajo predvsem tiste segmente inteligence, ki naraščajo že sicer, ne pa onih, ki se razvijajo počasneje.

Ta poanta je zanimiva predvsem zaradi rabe digitalnih gradiv v šolah, saj seje dvom v vero, da je uvajanje digitalnih medijev v izobraževanje ključen predpogoj uspešnega učenja. Tej digitalni skepsi pritrjuje tudi raziskava OECD iz lanskega septembra, ki je pokazala, da med rezultati raziskave PISA (ki zajema nekaj deset držav in več kot 100.000 otrok) in rabo računalnikov v šolah ni pozitivne, ampak negativna korelacija. Bolj po domače povedano, številne države – vključno s Slovenijo – so milijone, ki so jih investirale v digitalna gradiva, vsaj doslej bolj ali manj vrgle stran, seveda ob predpostavki, da je bil cilj teh investicij povečati sposobnost učenk in učencev, da s pomočjo »celovitega, tradicionalnega znanja« razumejo svet okoli sebe, ne pa maksimiranje profitov proizvajalcev strojne in programske opreme. Celovito in tradicionalno znanje se, bogpomagaj, še vedno da usvojiti predvsem s trdim delom ob pomoči visoko usposobljenih učiteljev in z dobršno mero učenja na pamet, tudi iz analognih gradiv. Temu pritrjuje kar nekaj raziskav, ki kažejo, da se dijaki in študenti v najbolj razvitih državah raje učijo s papirnatih kot digitalnih medijev.

To seveda ne pomeni, da je treba digitalne medije izgnati iz izobraževalnega sistema: je pa potrebno temeljito premisliti, kako, kdaj in kje jih uporabljamo. To je, po mojem, eno od ključnih opozoril knjige dr. Spitzerja, ki po mojem še kako velja tudi za Slovenijo.

Miha Kovač, Ljubljana

V Mladini z dne 27.5.2016 je bil objavljen prispevek dr. Boža Repeta »Mazanje zgodovine«. Na četrti strani prispevka piše: »Ludvik Zvonar, republiški svetovalec na Ministrstvu za obrambo, ena glavnih oseb v prekupčevanju z orožjem, je Krkoviču napisal...«.

 Leta 1991 sem bil na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Republiški svetovalec in Direktor uprave za logistiko, vodil sem njeno ustanovitev in delovanje pred in med vojno. Že v letu 1990 sem s sodelavci iz raznih področij delovanja slovenske države na pobudo tajnika stranke Slovenske demokratske zveze, pokojnega Miloša Bukavca in njenega predsednika, pokojnega dr. Pučnika, pripravil in kasneje organiziral uvoz prepotrebnega orožja in oborožitvenih sredstev /pehotnega orožja in streliva,protiletalskih, protioklepnih raket,radijskih zvez, satelitskih zvez, itd./za obrambne sile Republike Slovenije.

Podroben seznam orožja in vojaške opreme, ki jo je bilo treba uvoziti, je sprejelo Predsedstvo in Svet za obrambo Republike Slovenije. Ne oziraje se, ali bi 1990. leta orožje Teritorialne obrambe »TO« ostalo v celoti v rokah teritorialcev, bi morali uvoziti protiletalske in protioklepne rakete, radijske zveze in še kaj. Za vso orožje, ki je bilo uvoženo so bili državam prodajalkam izdani certifikati končnega porabnika in uvoženo orožje ni bilo do 1994. leta prodano v druge države.

Orožje, ki je bilo zaseženo v skladiščih JLA med osamosvojitveno vojno, je v celoti prevzel Republiški štab teritorialne obrambe »RŠTO«. Za izvzem navedenega orožja iz skladišč RŠTO sta bila odgovorna g. Slapar ali njegov pooblaščenec iz RŠTO in Minister za obrambo ali njegov pooblaščenec iz MORS. Podatki raziskovalnih novinarjev in kot lahko sklepam na podlagi tega prispevka, eminentnega zgodovinarja, temeljijo na uradnih zaznamkih delavcev VOM-a in posameznih delavcev Uprave kriminalistične policije na ravni republike.

V vseh zadevah kjer sem bil obtožen kakršnega koli trgovanja z orožjem, je bilo na sodiščih ugotovljeno, na podlagi sodnih postopkov, da so bile ovadbe lažne.

Kot direktor uprave za logistiko s sodelavci sem bil po Zakonu o vladi zadolžen za nakup orožja, za uvajanje kupljenega orožja v Teritorialno obrambo in druge enote obrambnih sil Slovenije, kot tudi za vzdrževanje le-tega. S sodelavci sem opravil tudi nekaj menjav orožja, ki je bilo izločeno iz enot slovenske TO in smo ga zamenjali s sosednjimi državami za orožje,ki smo ga potrebovali. Zgodovino mažemo, ne samo z dekontekstualizacijo, temveč tudi z uporabo zastarelih, na podatkih čez prst temelječih ali lažnih poročil in analiz nestrokovnjakov ali celo potencialnega nasprotnika –JLA. O zadržanem orožju so bili izdelani in zbrani vprašalniki in je bil opravljen posvet v Poljčah 2012. leta. Ugotovljeno je bilo, da je orožje zadržalo 16 občin, 27. brigada TO, »razen raket, ki so bile v vojašnici v Mostah« in še nekaj drugih enot TO, kar je pomenilo skupaj približno 21.000 kosov pehotnega orožja s 4 mio pripadajočega streliva. Pred vojno je bilo uvoženo in dano na roke teritorialcem 5.000 kom avtomatskih pušk in 10 mio pripadajočega streliva, protiletalske in protioklepne raketa ter več drugega orožja in oborožitvenih sredstev. Ostalo je še orožje po podjetjih, pokrajinah, občinah in še kje. Omenjeno orožje je bilo predano v celoti RŠTO del pred in med vojno, večina po vojni, na podlagi pisne zahteve Ministra za obrambo. Pripadniki JLA niso nikjer vzeli orožja na silo, tudi Upravi za logistiko niso zaplenili več kot sto kontejnerjev ob prevozu iz Kopra. Vse občine, ki niso imele orožja v skladiščih JLA, bi ga lahko zadržale brez tveganj, ker ukaz JLA ni imel moči zakona in se je nanašal kot obvezujoč samo na JLA, zato so na skladiščih z orožjem TO v objektih JLA zamenjali ključavnice in so dovolili izvzem tega orožja teritorialcem, samo ob vajah. Na tak način je več območnih štabov TO izvzelo in zadržalo večje količine orožja.

Ta del zadržanja orožja še ni bil raziskan. Veliko truda sem vložil v ustanavljanje Slovenskega inštituta za vojno dokumentacijo, ki bi analiziral, potrdil ali zavrnil vsak dokument, knjigo ali pričanje o vojnah v katerih smo sodelovali Slovenci, predvsem pa o svetovnih vojnah in osamosvojitveni vojni. Slovenski inštitut za vojno dokumentacijo bi bil ustanovljen v okviru ZRC SAZU, po vzoru Nizozemskega NIOD-a. NIOD je raziskal vojne, v katerih so sodelovali Nizozemci, na različnih kontinentih sveta. Samo strokovnjaki zgodovinarji usposobljeni za razumevanje mednarodnega vojnega prava kot tudi strategije, operative in taktike delovanja držav, njihovih oboroženih sil in ljudstva med vojno, so sposobni resnih analiz. V Sloveniji samo na podlagi navzkrižnih izpraševanj, saj je veliko dokumentov ponaredkov take ali drugačne vrste. Na temelju opredeljevanja zgodovine s strani »raziskovalnih novinarjev in zgodovinarjev«, zakonit Direktor uprave za logistiko MORS, z ustanovnim aktom Uprave za logistiko MORS zadolžen za oboroževanje obrambnih sil lastne države pred in med vojno ter po vojni, postane prekupčevalec z orožjem.

 Večkrat sem pozval najodgovornejše v državi naj pomagajo ustanoviti Slovenski inštitut za vojno dokumentacijo, vendar brez uspeha. Očitno vsi vpleteni z velikim veseljem ribarijo v kalnem, da se ljudstvo ukvarja z orožjem, izbranci pa kradejo kot sedaj poteka prodaja kvalitetnih terjatev NLB v višini 800 mio za 17% vrednosti izbranemu kupcu, brez javnega razpisa, ki bo dobil za nakup teh terjatev kredit iste banke. Redka teh terjatev bo slaba terjatev.

 Ludvik Zvonar, direktor uprave za logistiko MORS 1991, član Republiške koordinacije 1991

Končno, po 20 letih nihanja so se stvari okoli lokala Prulček stabilizirale. Prulček je dobil dva izjemna najemnika, Iryno in njenega moža. Iryna skrbi za strežbo, mož pa načrtuje, organizira vsakodnevne koncerte žive glasbe. Iryna nas navdušuje s svojo prijaznostjo in prizadevnostjo, nič ni lepšega, kot če te kdo že po drugem obisku Prulčka spozna, te pozdravi z nasmehom in postreže z ljubeznijo. Večerni koncerti so vsi zastonj, vsak dan koncert, ki je brez vstopnine!

V 5 mesecij, kar imata v najemu Prulček Iryna in njen mož, se je na odru Pručka zvrstilo več kot 300 mladih glasbenikov! To je prostor, ki daje priložnost ustvarjačcem! Prulček je prostor, kamor se lahko zatečejo meščani pred zabavljaško sceno ostalih mestnih lokalov.

Zraven Prulčka živi in ustvarja izredno aktiven in uspešen Plesni teater Ljubljana s svojimi predstavami za otroke in odrasle. Po predstavah se gledalci družijo v Prulčku.

Ob Prulčku se nahaja tudi Društvo upokojencev Prule, ki z novima nejmnikoma tesno sodeluje: Prulček nam posoja svoje stole za naše prireditve, Iryna nas postreže s kavo v naši pisarni, naš pevski zbor vadi v Prulčku, kjer imamo na voljo njihov klavir, srečanja z večjim številom obiskovalcev organiziramo kar v Prulčku. Zvečer pa sedimo na Prulčkovi terasi. Sama vodim tudi Žensko skupino, to je skupina krasnih žensk, naša srečanja v Prulčku so ganljiva zaradi prijaznosti in dobrodošlosti najemnice Iryne.

December 2015 17 koncertov

Januar 2016 16 koncertov

Februar 2016 15 koncertov

Marec 2016 22 koncertov

April 2016 19 koncertov; odpade festival Spomladanski Šund

Maj 2016: Najemnika Iryna in mož obupata, lastnik objavi: Prulček išče novega podnajemnika ali lastnika

Prulček sme obratovati zunaj na terasi do 22h, v samem lokalu do 23h. Kdo za vraga pa bo v toplih poletnih večerih odšel domov ob 22h? In kako za vraga ne moreš po koncertu ostati v lokalu po 223h? Lokacijo Prulčka podajam na sliki iz zraka, kjer je dobro vidno, da je njegova lokacija v sredini zaprtega območja: na eni strani je Mercator z zapiralnim časom ob 20h, na drugi strani Plesni teater Ljubljana z svojim večernim programom, ne tretji strani dve zdravniški ambulanti splošne medicine, ki zapirata vrata ob 19h. To pomeni, da v neposredni bližini ni stanovalcev. Aprila so bili policisti poslani v Prulček trikrat, našli ničesar, zaradi česar bi lahko nadaljevali gonjo. Kdo ima interes da prevzame ali uniči delovanje lokala, ki je končno dobro in uspešno vpeljan, ki gradi osrednjo alternativno kulturno središče v naši prestolnici?

Najemnika sta podala 3 vloge za podaljšanje obratovalnega časa, zadnjo dne 7.marca; še čakata na odgovor iz upravne enote! Najemnika sta vmes obupala, odpovedala sta vse dogovorjene koncerte - program je pripravljen do oktobra 2016, z nami bosta le še junija.

V imenu Društva upokojencev Prule prosim uradnike na upravni enoti, da sedanjima najemnikoma Prulčka omogočijo, da naprej uspešno razvijata utrip življenja na Prulah, kar pomeni da bo lokal odprt do 24h. Hkrati pozivam odgovorne za kulturo na MOL-u, da pomagajo razvijat kulturno življenje na Prulah. Pridružuje se nam ravnatelj OŠ Prule gospod Dušan Merc.

Maja Mušević, predsednica Društva upokojencev Ljubljana Prule

Žalostni smo. Mladina v svojem uvodniku Elementarna poštenost z dne 27. maja 2016 strelja mimo. Tako zelo mimo, da strelja tja, kamor je 27. junija 1991 meril nekdo, ki je vojno vzel v svoje roke: v tragično žrtev. Neomikano in nepošteno je zamahovati z roko nad dogodkom sestrelitve helikopterja gazela 664 nad Rožno dolino, češ da gre nemara za razumljivo in zato celo sprejemljivo kolateralno žrtev tako imenovane desetdnevne vojne, v smislu: »Razumimo, bile so izredne razmere, bila je vojna, bilo je noro.«

Pričakovati je, da bi se, spoštovani gospod Grega Repovž, kot glavni urednik vsaj v imenu elementarne novinarske poštenosti tolikanj poučili o tedanjih dogodkih, da vas ne bi zaneslo že pri poimenovanju označevalcev, kot so »vojna«, »izredne razmere«, »nor dan« … Prav zaradi »norosti«, ki jih opisujete, bi bilo vendar smotrneje, če bi se slovenski branilci toliko bolj brzdali in se na prvi dan poosamosvojitvene vojne poskušali braniti pasivno ter preventivno; s postavljanjem barikad, s preprečevanjem izhoda JLA iz kasarn, s pogajanji … Ker pa je vrh naše obrambe tovrstne ukrepe opustil (Tone Peinkiher v svojem zadnjem zapisu v Dnevniku pravi, da so bili nekateri, s Krkovičem na čelu, v noči na 27. junij močno opiti), so ti, očitno še v svojevrstni omotici, zagrešili vrsto nevarnih nespametnosti. Zahtevali so kri, ogenj, ruševine. Tudi Bavčar je, kot opisuje Matej Šurc v knjigi Prevarana Slovenija, z ukazi za napad na tanke v Trzinu povsem izgubil kompas. Razmere tistega dne so torej od branilcev narekovale modrost, previdnost, pogajalske spretnosti, diplomacijo, več komuniciranja z Beogradom, z Zagrebom, z nižjimi nivoji TO. Usodno bi bilo na norost JLA odgovoriti s še večjo norostjo TO. Žalostno je, da v tako elementarnem pogledu prihajate v nasprotje s samim seboj, bržčas ne da bi se tega sploh zavedali, spoštovani gospod Repovž.

Zato je neogibno, da povsem spregledate konkretne okoliščine, ki jih dokumentirano razkriva knjiga Skrito povelje Drage Potočnjak. V državi z urejenim neodvisnim sodstvom bi zbrana dokumentacija morala zadoščati za sprožitev sodnih postopkov po uradni dolžnosti tožilstva, na kar opozarja nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Tragično in zaskrbljujoče je, da se je morala vdova pokojnega pilota podati na samostojno kalvarijo zasebne tožnice in se osebno izpostaviti boju z vplivneži, kot je vodja največje opozicijske stranke. Pomisliti velja, kaj pomeni nastopiti vlogo zasebnega tožilca?

Ob tem preprosto ne smemo zanemariti v nebo vpijočega dejstva, da so bili slovensko vodstvo, TO in njen vrh že pred oboroženim spopadom z JLA dobro obveščeni, kdo je Toni Mrlak in kakšne naloge je prevzel za Slovenijo. O tem so kasneje v javnosti pričali še: Jelko Kacin in Janez Janša, Elo Rijavec, Jože Kalan, Bogomir Šuštar, Vojko Urlep, Josip Volf, Andrej Lovšin, … ne nazadnje celo prvi predsednik ter prvi vrhovni poveljnik države, Milan Kučan.

Zato podpisniki tega pisma v svojem imenu, a tudi v imenu neštetih pričevanj, dokazov in dokumentiranih dejstev o sestrelitvi Tonija Mrlaka, najodločneje oporekamo izvajanjem, zapisanim v vašem uvodniku; izdatno nas zaboli vaša misel, kako da »ni pošteno sodelovati v tej razpravi – in danes bezati ven Janševe in Krkovičeve izjave«. Kako razumeti vaš premislek, gospod Repovž? Je dopustno, da politični veljak Janša na posnetku z dne 25. junija 1992 (oddaja Žarišče, TV Slovenija) potrdi, da je v sestreljenem helikopterju umrl slovenski pilot, s katerim se je slovenski vrh dogovarjal za prestop, na seji Odbora za obrambo, ki se je vršila letošnjega aprila, pa na izpričano okoliščino pozabi oziroma jo predrugači v njeno nasprotje? Je primerno (in pričakovano), da se zastrmimo v sedanjost in na nepomembno polpreteklo zgodovino pozabimo – čeravno je izvrgla človeško žrtev.

Suvereno zapišete, da je TO v primeru sestrelitve gazele branila slovenske politične in nacionalne pozicije. A to ne drži. Znano je, da je Krkovič v vojni deloval povsem zunaj okvirov TO: njegova brigada, 30. razvojna skupina, je Janezu Slaparju (takratnemu načelniku republiškega štaba TO) odrekala poveljniške ingerence. Janša, ki je dal namig za sestrelitev gazele, je deloval mimo linije poveljevanja (in brez vednosti) vrhovnega poveljnika slovenskih obrambnih sil, Predsedstva RS. To so dejstva, gospod Repovž, o katerih se je moč poučiti. Ste verodostojna novinarska sila. Obžalujemo, da ste tokrat ravnali malomarno.

Pri sestrelitvi gazele je šlo za izvajanje ukaza, ki ga ne bi smelo biti in je bil dan s strani nepooblaščenih oseb. Janez Janša kot član Republiške koordinacijske skupine in sekretar za obrambo ni imel pristojnosti niti pravne podlage za svoje pozivanje k streljanju – česar se je, k sami sreči, večina poveljnikov TO zavedala. V imenu človeških življenj so prezrli njegove ukaze. O tem obstajajo številna pričevanja. Ne kaže pomisliti, kako krvavo bi se utegnila odviti poosamosvojitvena zgodba, če bi razsodnost poveljnikov zapeljala militantna samovšečnost.

Treba je vedeti, da sestrelitev helikopterja nad mestom pomeni kršitev določil mednarodnega vojnega prava, ki med drugim prepoveduje celo streljanje na oborožene helikopterje, ko gre za prelete nad mestom, saj sestrelitev lahko ogrozi življenja številnih civilistov (vemo, da je Toni uporabil vse svoje veščine in znanje, da je strmoglavil tako, da ni bilo žrtev). Razen tega je bila pot neoborožene gazele s strani JLA vnaprej napovedana in torej pričakovana.

Ko govorite o raketiranju Učnega centra, naivno nasedate politični propagandi, češ da naj bi helikopter napadal Učni center Ig. Transportni helikopterji Mi-8 ne izvajajo ofenzivnih akcij, služijo le za prevoze moštva, ranjencev, tovora. Vrh tega je ukaz za streljanje na tiste helikopterje prišel iz istega vira – iz Republiške koordinacijske skupine, ki sta jo vodila Janša in Bavčar.

Po petindvajsetih letih in več knjigah o tistem obdobju, začenši s Frangeževo Kaj nam pa morete, smemo razumeti, da so se v primeru t. i. desetdnevne vojne zgodila (pregonljiva) dejanja struktur, ki so že med vojno delovale mimo sistema poveljevanja in Predsedstva RS, torej mimo države in njenih inštitucij (to se je v nadaljnjih letih stopnjevalo do osupljivih, kriminalnih razsežnosti).

Ob vsem navedenem raziskava motivov za skrito povelje nakazuje skrajno zavržen namen, ki je že v recenziji knjige v domeni političnega marketinga: pridobiti spektakularne posnetke uspešne obrambe TO pred nasiljem JLA nad Slovenijo. Posnetki so dejansko obkrožili svet.

Zato sestrelitev Tonija Mrlaka nikakor ni le eno izmed norih dejanj tako imenovane desetdnevne vojne, ampak sodi med izvirne grehe slovenskega osamosvajanja. In pričetke privatizacije osamosvojitve s strani paradržavnih struktur.

Dejanska osamosvojitev Slovenije je šele v teku, v pomembni meri pa se vrši prav skozi razumevanje in zavedanje procesov, ki so jo zapeljali na stran pot, daleč, daleč od sanj o Sloveniji, deželi svobodnih, medsebojno spoštujočih, srečnih posameznic in posameznikov.

Glede na to, da sem prvi objavil zapis Janše v časniku Svet24, se čutim dolžnega odgovoriti na del uvodnika, kjer Grega Repovž trdi, da »bezanje starih Janševih in Krkovičevih izjav« iz konteksta ni pošteno. Moj namen ni bil trganje izjave iz konteksta, temveč prikazovanje nasprotujočih izjav človeka, ki je aktivno vplival na osamosvojitvene dogodke. Iz takratne Janševe izjave je namreč povsem razvidno, da se je še kako zavedal, da je bil helikopter sestreljen pomotoma, oziroma da so pri tem naredili napako, ki jo je tudi sam obžaloval. Letos pa je pred sodiščem nekaj mesecev nazaj govoril povsem drugače in sam sebe negiral z izjavo, da je šlo za nebuloze. Očitno so takrat s sestrelitvijo storili napako, ki pa jo danes želijo prikazati v povsem drugačni luči in želijo s ponarejanjem zgodovine, celo žrtev (padlega pilota) prikazati za rablja (vojaka agresorske JNA). To ne samo, da ni pošteno, temveč je tudi namenjeno prikrajanju osamosvojitvene zgodbe in takratnih procesov. Gre za nadaljevanje poskusov nekaterih posameznikov, da se te procese privatizira in prikaže v povsem drugačni luči, njihove napake (sestrelitev je bila samo ena izmed njih), ki bi lahko terjale mnoge smrtne žrtve pa zamolči. Zato mislim, da je povsem na mestu, da se v preteklih izjavah, zapisih in dokumentih išče resnica. Bojimo se namreč lahko zgodovine, ki jo bodo narekovali oblastniki sami. K sreči imamo v Sloveniji dovolj vedoželjnih, pogumnih in hrabrih ljudi, ki so se v knjigah odločili popisati resnico, pa čeprav so s tem pogosto škodovali tudi sami sebi.

Maja Novak, njene kolumne vedno berem s posebnim užitkom, se huduje nad sodbo ustavnega sodišča. Kot zapiše, je s to sodbo plačane prostovoljne prispevke za pokojninsko zavarovanje »zmetala skozi okno«. Naj jo potolažim, da temu ni tako – vplačani prispevki bodo prispevali k večji pokojninski dobi in višji pokojnini. Res pa je, da vplačevanje teh prispevkov ne omogoča predčasnega upokojevanja pod ugodnimi pogoji. Koliko kolumen bo »morala« še spisati do upokojitve? Tega dejansko ne ve nihče (čeprav jih je Maja Novak naračunala 780), upam le, da nas bo še dolgo razveseljevala s svojim ostrim – da uporabim njene besede – »klofanjem po tipkovnici«.

V 20. številki Mladine je bil objavljen intervju, v katerem viceguvernerka Banke Slovenije navaja: »V zatečenem stanju 2010 je nekaj bilo treba storiti. Ker država ni hotele bank dokapitalizirati kljub zahtevam banke Slovenije – leta 2010 je bilo 400 milijonov evrov nerealizirane dokapitalizacije za tri največje banke v pretežni državni lasti in leta 2011 490 milijonov evrov – so banke vpisovale podrejene inštrumente.«

Republika Slovenija je kot lastnik ali pretežni lastnik bank v obdobju 2008 do 2011 in nato še 2012 izvedla dokapitalizacije bank v višini, ki jo je zahteval regulator (Banka Slovenije). Zneske večje od teh zahtev Republika Slovenija, zaradi režima odobravanja državnih pomoči pri Evropski komisiji, ni mogla uporabiti za dokapitalizacijo. Sodeč po obvestilih za javnost, ki jih je Banka Slovenije objavila po vseevropskih stresnih testih 2010 (vključena je bila Nova ljubljanska banka – v nadaljevanju: NLB) in 2011 (za NLB in za Novo kreditno banko Maribor – v nadaljevanju: NKBM) sta imeli obe največji slovenski banki v teh letih presežek kapitala nad zahtevano mejno vrednostjo obremenilnega testa.

Nekaj podatkov o dokapitalizacijah. Slovenska izvozna in razvojna banka (SID) je bila dokapitalizirana s 100 milijonov evrov že 2009, v letu 2011 pa NLB z 250 milijoni evrov ter NKBM s 104 milijoni evrov (sredstva privatnih investitorjev). Po mojih informacijah sta direktorja Kapitalske družbe (KAD) in Slovenske odškodninske družbe (SOD) pri guvernerju Banke Slovenije preverjala možnost dokapitalizacije Abanke, vendar nista naletela na odobravanje. Formalni postopki nato niso stekli. Republika Slovenija je 2011 dokapitalizirala KAD in SOD s 180 milijoni evrov, ki so bili v veliki meri porabljeni za dokapitalizacijo NLB v 2012 (zopet na zahtevo regulatorja).

Na Ministrstvu za Finance smo že konec 2009 proučevali možnost za dokapitalizacijo NLB z 250 milijoni evrov (brez zahteve regulatorja), vendar so strokovne službe ugotovile, da pravno ni izvedljiva. Takrat bi šlo za uporabo podrejenih inštrumentov.

V obdobju socialdemokratske koalicijske vlade je država zaščitila stabilnost slovenskega bančnega sistema. Dokapitalizacije so bile manjši del podvzetih ukrepov. Država je prevzela neomejeno garancijo za hranilne vloge in garancijo pri zadolževanju bank na medbančnem trgu, garancijo za bančne kredite podjetjem ter v manjšem obsegu tudi za kredite prebivalstvu. Pri razvojnih kreditih se je bistveno okrepila vloga SID, pa trudi Evropske investicijske banke. Država je z depoziti v bančnem sistemu temu zagotovila od 2 do 3 milijarde evrov dodatnih sredstev.

Intervju viceguvernerke Mejre Festić razumem predvsem kot samopromocijo za (morebitno) ponovno izvolitev prihodnje leto. Kot sama pravi, pozna teorijo in prakso, ima bogata analitično-empirična in praktična znanja, vidi sistem kot celoto in je odločna, neodvisna in stabilna osebnost. Problem takšne samohvale je predvsem v tem, da teh njenih kvalitet v času mojega mandata ni bilo opaziti. Veliko je sicer govorila o sistemskem reševanju problemov, ko pa smo jo zaprosili in zadolžili, da pripravi konkretne predloge za rešitve, je bil izplen precej pičel.

Zato ne nameravam podrobneje komentirati njenega intervjuja, v katerem izraža svoja mnenja o bančni krizi, vzrokih, ki so do nje pripeljali in načinu reševanja bank pred in po letu 2013. Njene izjave so pogosto v nasprotju same s sabo in z dejstvi in dogajanji, kar je opazil tudi novinar, zato se je viceguvernerka pri očitnih nedoslednostih zatekala k meglenim trditvam in kontradikcijam, da je ona sicer zagovarjala neodvisno pot, vendar smo del širšega evroobmočja, kjer nimamo veliko manevrskega prostora, da je ona nasprotovala odločitvam, ko so strokovni argumenti kazali drugače, da je glasovala na podlagi (nepopolnih-slabih?) gradiv, ki so bili predložena Svetu BS in, da je njen miselni koncept kontinuiran ter zahteva različnost mnenj in stališč.

Želim pa na kratko komentirati nekatere njene izjave, ki so popolnoma iz trte izvite.

1. Po letu 2007, ko sem nastopil mandat guvernerja naj bi v odločanje BS vstopila politika, kar je bil vzrok za neustrezno ukrepanje v reševanju bank. Banka Slovenije naj bi bila tedaj brez hrbtenice, pravi viceguvernerka. Resnica je seveda popolnoma drugačna. Politika v času mojega mandata ignorirala naše pozive za dokapitalizacijo bank in je z javnim linčem destabilizirala uprave in nadzorne sveta. Na naše zahteve in opozorila, da mora lastnik-država dokapitalizirati in stabilizirati banke prek nadzornih svetov nismo dobili nobenega prepričljivega stališča. Obstaja več pisem, v katerih smo Pahorjevo vlado in finančnega ministra Križaniča opozarjali na potrebno dokapitalizacijo, žal brezuspešno. Finančni minister se je sicer sestajal z nekakšnimi tujimi investitorji z arabskega in daljno-vzhodnega področja in jih baje prepričeval, naj vložijo v največje banke svoj denar, vendar tako, da bo država ohranila v njih večinsko lastništvo in odločanje. Iz vsega tega seveda ni bilo nič, bankam pa se je zaradi vedno večjega deleža slabih posojil rapidno zmanjševala kapitalska ustreznost. Ta isti minister Križanič še danes trdi (Delo, 12. maja 2016), da je do finančne krize in zniževanja kreditiranja prišlo zaradi kapitalskih zahtev BS in po namernem načrtu, da banke oslabimo in jih nato poceni prodamo tujcem. Razumi kdor more. Morda ima odgovor viceguvernerka.

2. Zaradi nesodelovanja Pahorjeve vlade, in zakonodaje, ki ni omogočala hitrega ukrepanja v primeru nezadostne kapitalske ustreznosti, BS ni mogla poslati v stečaj ali likvidacijo nobene banke, ker je obstajala velika nevarnost, da bi se sprožil plaz nezaupanja v vse banke in v množičen naval na vloge. Za stečaj/likvidacijo bank so tedaj veljala enaka določila kot za vse druge gospodarske družbe, po katerih je postopek stečaja lahko trajal tudi več let. Za banke je tak postopek iz razumljivih razlogov neuporaben. Šele zakonodaja, ki smo jo pripravljali v mojem mandatu in je bila sprejeta leta 2012, je omogočila hitro ukrepanje, kar je leta 2013, že pod novim guvernerjem, tudi bilo izvedeno. BS je leta 2012 pripravila analizo stanja v bančnem sistemu za Janševo vlado; o tem sem govoril na zaprti seje DZ in pozval k podpori države v dokapitalizaciji bank. Imel sem tudi razgovore s predsednikom vlade o nekaterih bankah, ki so bile v težavah vendar je to on interpretiral kot zagovarjanje reševanja bank, ki naj bi bile ideološko blizu nekaterim političnim skupinam, BS ali meni osebno. Šele vlada A. Bratušek in finančni minister Čufer sta bila pripravljena sodelovati in prevzeti obveznosti do dokapitalizacije.

3. Glede trditev viceguvernerke, da je ona nasprotovala odločitvam Sveta BS, ker so bile strokovno slabe pa samo tole: Svet BS je vse odločitve sprejemal ali s soglasjem ali z večino glasov. Kot guverner nisem nikoli odločal sam. Očitno je, da njeni strokovni argumenti članov Sveta ali ožjega kolegija niso prepričali, ker so bili presplošni ali pa napačni. Zato se ni mogoče postavljati v vlogo modreca, češ niso upoštevali mojega mnenja. Svet BS in ožji kolegij sta vedno delovala v interesu stabilnosti finančnega sistema in z instrumentarijem in informacijami, ki so nam bile na voljo. Tudi sama je morala priznati, da nekatera gradiva niso bila ustrezno pripravljena, kar pa ji ne dovoljuje, da sebe povzdiguje nad ostale člane Sveta.

4. Kot članica Sveta BS in ožjega kolegija je bila viceguvernerka vedno seznanjena z vsemi informacijami za odločanje, in ne drži trditev, da so bile nekatere informacije rezervirane za najožje guvernerjeve sodelavce. Kot viceguvernerka je bila med najožjimi sodelavci guvernerja. Vprašanje pa je, koliko je s svojimi strokovnimi pogledi prispevala k dejanskemu reševanju problemov in ni zgolj pozivala na “sistemsko” reševanje bank.

Če zaključim: viceguvernerka Festić s časovne distance vidi svojo vlogo danes drugače kot v času mojega mandata. Do tega ima vso pravico, nima pa pravice potvarjati zgodovine in svoje vloge v tem. Res je tudi, da se jaz z njenimi strokovnimi in “strokovnimi” argumenti pogosto nisem strinjal, ker so bili za konkretno reševanje neuporabni.

V članku Umazana igra, ki je bil objavljen v Mladini 13. maja 2016, je navedenih več napačnih oziroma neresničnih trditev.

V Banki Sloveniji se nesporno strinjamo z navedbo avtorice članka, da nadzor bank zahteva specifična znanja in izkušnje. Vendar izkušnje s področja bančništva, ki jih kot ključne izpostavlja avtorica, nikakor niso vse, kar se od članov upravljalnih organov bank pričakuje oziroma zahteva, prav tako ocenjevanje izkušenosti nikakor ni omejeno na število let kariere v banki.

Pogoji za imenovanje članov nadzornega sveta bank so določeni v Zakonu o bančništvu (ZBan-2). Kriteriji za ocenjevanje primernosti članov upravljalnih organov, to je nadzornih svetov in uprav, pa so urejeni tudi s Smernicami o ocenjevanju primernosti članov organov vodenja ali nadzora in nosilcev ključnih funkcij (Smernice), ki jih je pripravil Evropski bančni organ in ki so, tako kot ZBan-2, javno dostopne. Ocenjevalna merila so v Poglavju IV Smernic, in sicer merila glede ugleda, izkušenosti in upravljanja.

Pri merilih glede izkušenosti točka 14.3 Smernic določa: „Ocenjevanje naj ne bo omejeno na stopnjo izobrazbe ali dokaz o določenem obdobju na delovnem mestu v kreditni instituciji ali drugem podjetju.“ Hkrati točka 14.6 določa: „Član nadzorne funkcije organov vodenja ali nadzora naj ima dovolj izkušenj za zagotavljanje konstruktivne kritike odločitev vodstvene funkcije in učinkovit nadzor nad njo. Izkušnje so lahko pridobljene na akademskih, upravnih ali drugih delovnih mestih in z vodenjem, nadzorom ali spremljanjem finančnih institucij ali drugih podjetij. Člani nadzorne funkcije organov vodenja ali nadzora naj bodo sposobni dokazati, da imajo oziroma bodo lahko pridobili tehnična znanja, potrebna za dovolj dobro razumevanje poslov kreditne institucije in tveganj, katerim je izpostavljena.“

Prav tako je potrebno izpostaviti, da mora imeti nadzorni svet kot celota ustrezno znanje, veščine in izkušnje, ki so potrebni za poglobljeno razumevanje dejavnosti banke in tveganj, ki jim je izpostavljena (glej 34. člen ZBan-2 in Smernice, točka 15.3). Vse te okoliščine so pomembne za presojo in se upoštevajo pri presoji kandidatov za člane nadzornega sveta banke.

Avtorica navaja, da imata od zdajšnjih šestih članov nadzornega sveta NLB samo dva člana izkušnje s področja bančništva ter da je Slovenski državni holding (SDH) ravno zato, da bi nadzorni svet zadostil merilom bančnih izkušenj, v nadzorni svet imenoval „tri upokojene bankirje“ (SDH jih je po avtorici izbral, „ker se dobro spoznajo na bančni posel in poznajo hišo od znotraj“). Trojica je, kot napiše v nadaljevanju, še preden je začela resno opravljati nadzorniško nalogo, doživela pogrom, pri čemer omenja medije.

Pri tem pa avtorica ne razkrije, da sta bila na isti skupščini NLB februarja letos, na kateri je pravice Republike Slovenije kot edinega delničarja banke zastopal SDH, hkrati s tremi upokojenimi bančniki v nadzorni svet imenovana še dva nadzornika NLB – med njimi tudi „bivši borznik“, ki ga avtorica sama uvršča v skupino nadzornikov, ki „niso nikoli delali v bančništvu“, in kot bi se dalo razumeti, po njenem mnenju ne izpolnjuje pogoja izkušenj.

Opozarjamo, da je presoja primernosti je strokoven, podrobno predpisan proces. Kako mora potekati, je Banka Slovenije pojasnila 21. aprila letos v sporočilu Ocenjevanje primernosti članov nadzornih svetov bank.

Povsem netočne oziroma neresnične so avtoričine navedbe, da se je Banka Slovenije „predčasno vpletla v oceno primernosti trojice“ oziroma, da je Banka Slovenije kršila zakon, saj naj bi lahko začela ocenjevanje primernosti nadzornikov šele, ko bi dobila oceno banke. Poudariti je potrebno, da je izdelava ocene primernosti primarno odgovornost banke (glej Smernice, točka 4.1). Banka Slovenije oziroma ECB zgolj preveri, ali posamezen že imenovan član nadzornega sveta (in ne kandidat za člana nadzornega sveta) izpolnjuje pogoje za opravljanje svoje funkcije (glej 57. člen ZBan-2). V primeru članov nadzornega sveta bi morala torej banka v skladu z zakonom narediti oceno pred imenovanjem oziroma bi morali biti vsi postopki v banki izvedeni pred imenovanjem in ne šele po imenovanju, kot se je zgodilo zaradi ravnanja SDH. Tega avtorica niti ne omenja.

Banka Slovenije je prejela ocene primernosti novoimenovanih članov nadzornega sveta NLB, vendar šele po njihovem imenovanju. Kot že poudarjeno, mora tudi Banka Slovenije - oziroma v primeru pomembnih bank ECB - preveriti, ali imenovani člani nadzornega sveta banke izpolnjujejo pogoje za opravljanje funkcije. V primeru imenovanja zadnjih članov nadzornega sveta NLB se je torej postopek začel takoj po imenovanju, saj je to oceno, v skladu z Zakonom o bančništvu, na njegovi podlagi sprejetim sklepom in smernicami EBE potrebno opraviti v roku 6 mesecev po prejemu obvestila o imenovanju.

Povsem neresnične so obtožbe avtorice, da je Banka Slovenije ugotovitve Centra za skladnost poslovanja v NLB „načrtno peljala v smer obremenilnih dokazov, ki bi bili podlaga za poznejšo, zelo verjetno negativno oceno primernosti Gedriha, Ribnikarja in Macuha za nadzornika NLB“, pri čemer je – kot trdi avtorica - glavno vlogo odigrala viceguvernerka dr. Mejra Festić. Avtorica članka v Mladini bi lahko v drugih medijih že prebrala podroben potek dogodkov, ki smo ga razkrili, ali pa bi pred objavo članka zaprosila za pojasnilo. Ker ni, ponavljamo: Banka Slovenije je 12. 2. 2016 prejela anonimko, ki je določene osebe, povezane z NLB, bremenila nezakonitih praks. Posebna inšpekcijska skupina (PIS), ki jo vodi viceguvernerka Festić, je v imenu Banke Slovenije in v skladu z utečeno prakso delovanja 15. 2. 2016 na NLB poslala zaprosilo za dokumentacijo, povezano s posli, omenjenimi v anonimki. NLB je dokumentacijo Banki Slovenije poslala, 10. 3. 2016 pa je vodja Centra skladnosti poslovanja in krepitev integritete NLB d. d. po elektronski pošti viceguvernerko Festić in člane skupine PIS vprašal, ali lahko dobi povratno informacijo o postopku. Odgovor viceguvernerke Festić je sledil 21. 3. 2016 in se je glasil: „Banka Slovenije postopa v skladu s postopki po ZBan, ki še niso zaključeni.“ PIS je komuniciral s pristojno službo NLB izključno znotraj svojih pristojnosti in z ustaljeno prakso na področju odkrivanja nedovoljenih bančnih praks in nikakor ne v povezavi s postopkom presoje primernosti kandidatov za člane nadzornega sveta NLB. PIS ni pristojen in ne daje – niti v primeru NLB ni dal – nikakršnih navodil bankam ali službam bank v postopih ocenjevanja primernosti članov organov bank.

Avtorica članka navaja tudi, da so mediji „naivno“ kupili razlago Banke Slovenije, da SDH kandidacijskega postopka ni izvedla skladno z zakonodajo. Banka Slovenije tega ne trdi. Banka Slovenije ves čas ponavlja, da ima SDH kot predstavnik lastnika vso pravico oceniti kandidate za člane nadzornega sveta. Vztraja pa, da morajo biti postopki izvedeni v celoti in tudi tako, kot to določa Zakon o bančništvu. V zvezi s tem je Banka Slovenije tudi izpostavila, da novela ZUKSB-A pooblastila za izvedbo kasnejših presoj primernosti, tistih, ki morajo biti izvedene po imenovanju, če nastopijo okoliščine, zaradi katerih je potrebno izvesti ponovno oceno primernosti, najmanj pa enkrat letno, ni prenesla na SDH. V zvezi s tem je Banka Slovenije opozorila na smiselnost sodelovanja med banko in SDH.

Mestna občina Ljubljana je vsebini lokala Prulček smo zelo naklonjena in menimo, da v sklopu koncertnih ciklov pripravlja kakovosten program. Vendar pa jim po Odloku o merilih za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, lahko odobrimo le predpisan obratovalni čas, ki velja za spalna naselja.

Bar Prulček na Prijateljevi ulici 2 se nahaja na območjih stanovanj, ki ležijo v območjih III. stopnje varstva pred hrupom in zanj veljajo enaka pravila kot za druge obrate. Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Ur.l. RS, št. 78/99, 107/00, 30/06 in 93/07 – v nadaljevanju: Pravilnik) za gostinski obrat vrste bar v 3. členu določa, da gostinec določi redni dnevni obratovalni čas glede na vrsto gostinskega obrata in sicer med 6. in 24. uro. Obratovanje izven rednega obratovalnega časa je obratovanje v podaljšanem obratovalnem času.

Izjema pa je glede gostinskih obratov, ki so v stavbah s stanovanji ali v objektih na območju stanovanj, ki so namenjena bivanju in spremljajočim dejavnostim, in je določena v 4. členu Pravilnika. Tako ne glede na določbe prvega odstavka 3. člena smejo gostinski obrati, ki gostom nudijo le jedi in pijače (restavracije, gostilne, kavarne, slaščičarne, okrepčevalnice in bari), ki so v stavbah s stanovanji ali v objektih na območju stanovanj, ki so namenjena bivanju in spremljajočim dejavnostim, in izletniške kmetije na teh območjih, obratovati le med 6. in 22. uro. To velja tudi za tiste enote nastanitvenih gostinskih obratov, ki svojo dejavnost opravljajo zunaj zaprtih prostorov (gostinski vrtovi, hotelske terase ipd.). Obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas. Gostinec pa lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa občine.

Odlok o merilih za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 77/12 in 60/13) v 5. členu določa:

V naselju Ljubljana izven ožjega mestnega središča lahko gostinski obrati na območjih podrobne namenske rabe stanovanj, centralnih, proizvodnih dejavnosti in prometnih površin ter posebnih območij obratujejo v naslednjem podaljšanem obratovalnem času:

1. na območjih stanovanj, ki ležijo v območjih III. stopnje varstva pred hrupom, od 22. do 23. ure, gostinski vrtovi do 22. ure;

10. člen Odloka pa določa, da ne glede na merila za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov iz 2. do 7. člena tega odloka se lahko za restavracijo, gostilno, kavarno ali izletniško kmetijo na posebno vlogo gostinca izda do 15 soglasij v koledarskem letu za enodnevno podaljšanje obratovalnega časa do 5. ure zjutraj ob prireditvah zaprtega tipa (rojstni dan, poroka, dekliščina, fantovščina ipd.). Za okrepčevalnico ali bar se lahko izda do 10 soglasij v koledarskem letu za enodnevno podaljšanje obratovalnega časa do 5. ure zjutraj.

Soglasje iz prejšnjega odstavka se lahko izda za gostinske obrate, ki imajo prijavljen obratovalni čas in pri katerih ni bilo uradno ugotovljenih kršitev javnega reda in miru ali kršitev obratovalnega časa. Ker so predpisi glede tega jasni, ni mogoče odločiti drugače, kot je določeno. Podaljšani obratovalni čas do 23. ure za obrat, kar pomeni, da se na gostinskem vrtu po 22. uri ne sme vršiti gostinska dejavnost. Tako mu ni mogoče dati soglasja za poskusno obratovanje v podaljšanem obratovalnem času po 23. ure, ker za tovrstno podaljšanje ni pravne podlage, razen, če bi se spremenil Občinski prostorski načrt MOL. O tem je bilo vodstvo lokala obveščeno že lani.

Kljub temu, da vodstvo Prulčka trdi, da ima podporo okoliških stanovalcev, smo v MOL v preteklosti beležili številne prijave stanovalce, navedeni obrat pa je bil tudi že večkrat obravnavan zaradi kršitve tako obratovalnega časa, kot tudi javnega reda in miru.

 Mestna občina Ljubljana

Človekove pravice morajo biti uravnotežene s človekovimi dolžnostmi, pravice enih so pa vedno omejene s pravicami drugih. Samo to je prava podlaga za družbeno pogodbo, ki z ustavo zagotavlja urejeno državo in pravično družbo.

V zanosu osamosvojitve so naši profesorji ustavnega prava pripravili ustavo za mogočno in bogato državo, ki ji po človekovih pravicah ne bo para na tem svetu. Pri tem so povsem pozabili na človeške slabosti. Bili naj bi veliki in pomembni, čeprav nas je vseh skupaj samo za eno srednje veliko evropsko mesto. Tako imajo v Nemčiji 7, 6 poslancev na en milijon prebivalcev, v Italiji 10, 3 poslanca, pri nas pa 45 poslancev na en milijon prebivalcev. Od takrat je minilo že četrt stoletja, zato je že čas za spremembe in dopolnitve te prve ustave, saj je bil celo profesor ob svoji devetdesetletnici do naše in njegove ustave zelo kritičen.

Ugotavljamo, da je zmeda pri spoštovanju človekovih pravic in zloraba teh pravic že od samega začetka velika. Začelo se je s trgovino z orožjem, krvavi denar so novi oblastniki naložili na svoje račune v tujini. Več kot dvajset tisoč ljudi je bilo izbrisanih po odločitvi takratnih oblasti, nato so bile hude zlorabe v bančništvu in zmeda pri nacionalnih interesih, sledilo je neplačevanje socialnih prispevkov, ropanje državne lastnine ob privatizaciji, razprodaja naravnih virov, tovarn … tujcem. Še največji tatovi in sleparji s svojimi odvetniki poznajo in zahtevajo zase samo človekove pravice, nikoli pa niso obsojeni zato, ker niso spoštovali pravic večine državljanov in ne svojih dolžnosti do države ter do delavcev za pošteno plačilo s prispevki vred za opravljeno delo … Naropani in prigoljufani denar so naložili na tuje banke, nepremičnine in drugo so prepisali na sorodnike, sami pa razglasili osebni stečaj. Kje je ob vsem tem pravna in socialna država?

Na svetu in pri nas ni bilo še nikoli toliko visoko izobraženih ljudi, vendar tudi še nikoli toliko zlorab znanja in znanosti, kot je to sedaj. Samo pri nas imamo pet univerz, sto visokošolskih ustanov in skoraj tisoč študijskih programov. Za plačilo se dobi na teh ustanovah pravno mnenje, kakršnega si zaželi naročnik, pa naj bo to ministrstvo, vlada ali parlament pri pripravi zakonov in predpisov, lahko ga kupi za javni denar tudi profesor, ki ne bi še odšel v pokoj. Številni profesorji in raziskovalci so očitno pripravljeni za pravi denar izdelati strokovne podlage za pravne in ekonomske prevare na vseh ravneh. Sramota.

Še več, izšolani in priučeni zgodovinarji ter razni mojstri dvomljivega slovesa so pripravljeni za svoje stranke prirejati in potvarjati zgodovino za sprotne potrebe, čeprav je zgodovina že za vedno končana in tudi določena. Ponarejeno zgodovino tiskajo črno na belem in v barvah, sedaj jo kažejo pa še na ekranih. To sicer veliko stane, vendar je še vedno tudi za to dovolj krvavega denarja od trgovine z orožjem, ki se še naprej debeli na tujih bankah in skritih računih. Že takrat so posamezni novi oblastniki vedeli samo za svoje zasebne pravice do ropanja, ne pa za poštene dolžnosti do ljudstva in države. Že takrat je krvav in na črno pridobljen denar spodkopal našo pravno državo in pravično družbo. Raziskovalni novinarji so spisali o tem pet skrbno dokumentiranih in zajetnih knjig, vendar se nobena oblast ni zganila, dokler ni vse zastaralo. Ali lahko to sploh kdaj zastara? Vzamejo si tudi svoje pravice do sovražnega govora, da lahko prostaško žalijo vse po svoji izbiri, od uglednih zgodovinarjev in novinark do bivšega predsednika države, ki je spoštovan v svetu.

Zmagovalci nad fašizmom in nacizmom prenašajo potvarjanje zgodovine in žalitve, na samem sicer javkajo in iščejo tolažbo pri somišljenikih na številnih proslavah. Tako čakanje brez odločnih zahtev po pravnih poteh, je za poražence in za izdajalce naroda ter za njihove sledilce, samo spodbuda za vedno bolj drzna dejanja. Prav podobno je tudi v sosednjih državah. Povsod tam, kjer demokratično izvoljena oblast samo čaka in ničesar ne ukrene za ureditev razmer, se volivci selijo k odločnejšim politikom, pa kakršni že so. Stara modrost nam šepeta, da sama pride samo starost in pajčevina. Življenje ni veselica, življenje je borba!

Potrebna je prenova ustave Republike Slovenije. Med drugim je potrebno na podlagi tragičnih zgodovinskih izkušenj, ki jih je Evropa doživela z nacizmom in fašizmom, prepovedati vsakršno oživljanje ali poveličevanje takih in podobnih ideologij. Prav tako mora biti prepovedano oživljanje in poveličevanje vseh vrst in oblik sodelovanja z nacizmom in fašizmom zaradi opravičevanja dejanj proti lastnemu narodu. Prepovedane morajo biti vse vsebine in oblike nestrpnosti in nehumanosti do ljudi drugih kultur. V Republiki Sloveniji morajo biti vsem zagotovljene enake človekove pravice, ki morajo biti v ravnotežju s človekovimi dolžnostmi.

Zavedamo se, da je to zahtevna in odgovorna naloga. Zato upamo na podporo ter za aktivno sodelovanje organizacij, društev in civilne družbe ter aktivnih državljanov. Za oblast je namreč vsaka budnica prezgodaj.

Odzivam se na komentar z naslovom Spolno je politično avtorja Slavoja Žižka, ki je bil v Mladini objavljen 22. aprila 2016.

Žižek najprej napačno označi zmagovalko na tekmovanju Eurosong 2014 kot avstrijskega transvestita. Ne Tom Neuwirth in ne Conchita Wurst o sebi ne govorita kot o transvestitu. Nalepke si lahko lepimo le sami. Nihče jih nima pravice lepiti za nas in namesto nas. To je namreč vsaj nespoštljivo, če že ne oblika nasilja. Odvisno, kako to dojame oseba, o kateri je govora.

Napačen je tudi Žižkov odgovor na lastno vprašanje »Kaj je torej transseksualnost?« Naprej zato, ker je koncept biološkega spola ravno tako družbeni konstrukt. Neujemanje, ki ga doživljajo transseksualne osebe, torej poteka na relaciji spolne identitete, ki naj bi jo oseba razvila na podlagi spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, in lastnim doživljanem spolne identitete. Običajno transseksualne osebe doživljajo nenehno prisotno nezadovoljstvo in distres zaradi občutka neusklajenosti z ob rojstvu pripisanim spolom, hkrati pa imajo željo in potrebo svojo spolno identiteto potrditi tudi na telesni ravni s procesom potrditve spola (različne operacije, jemanje ustreznih hormonov …).

Poleg tega transseksualnost ne vključuje zapletene sestave dodatnih spolno nenavadnih stališč, ki so zunaj binarnega nasprotja med moškim in ženskim, kot je zapisal Žižek. Transseksualnost namreč ni krovni termin za vse nenormativne spolne identitete, ampak je to transspolnost. Običajno namreč transseksualne osebe ostajajo znotraj binarnega spolnega sistema. Pri tem je treba poudariti, da gre za nenavadna stališča samo z gledišča norme. Nerodna pa je tudi Žižkova formulacija „binarno nasprotje med moškim in ženskim spolom“. Ženski in moški spol sicer običajno dojemamo kot različna, vendar si ne nasprotujeta.

Glede na to, da se besedišče za poimenovanje različnih spolni identitet že razvija znotraj skupnosti transspolnih oseb v Sloveniji, uporabljajmo to besedišče. Zagotovo niso vse besede v skladu z besedotvornimi normami slovenščine, je pa zagotovo bolj humano to, da trpi jezikovna norma kot pa osebe, ki lahko napačne besede doživljajo kot nesprejemljive ali žaljive. Uporaba jezika, ki ga zase uporabljajo transspolne in cisspolno nenormativne osebe, omogoča oblikovanje skupnosti, pripadnosti, korenin. Več o terminologiji na: www.transakcija.si.

Težava je torej v samem dejanju pripisa spola ob rojstvu. Zdravniki ob rojstvu otroku pripišejo spol običajno na podlagi ene same informacije – izgleda genitalij. S tem otroku ne pripišejo samo spola, ki je lahko le ali moški ali ženski, ampak s pripisom hkrati izrazijo družbeno pogojeno pričakovanje, da bo ta otrok razvil pripisanemu spolu skladno spolno identiteto.

Niso samo naše genitalije tiste, ki določajo naš spol in s tem našo spolno identiteto. Ni niti nujno, da naše genitalije sploh določajo naš spol in spolno identiteto. Lastno spolno identiteto določimo na podlagi našega notranjega občutenja izkušnje s spolom, kar imenujemo samoidentifikacija. Večina ljudi sicer v procesu socializacije razvije skladnost med bo rojstvu pripisanim spolom in notranjim občutenjem izkušnje s spolom, vendar to ne velja za vse, kar bi moralo biti povsem sprejemljivo. Namesto tega pa večina transspolne osebe patologizira, diskriminira in demonizira.

Transspolno gibanje, in ne transseksualno, kot ga imenuje Žižek, torej ne zagovarja prostovoljne odprave spola, tako namreč Žižek, ampak zagovarja odpravo privilegiranosti binarnega spolnega sistema ženska–moški, ki vse ljudi prisilno tlači v le dve kategoriji.

Vse opisano je ravno toliko »eksperimentiranje s svobodo, družbo in čustvi«, kot piše Žižek, kolikor s svobodo, družbo in čustvi eksperimentira trenutno privilegirani binarni spolni sistem. Transspolno gibanje zagovarja družbene norme, ki bodo človeka vredno življenje omogočale tako transspolnim kot tudi cisspolnim osebam, se pravi tistim, ki smo ponotranjili pričakovanja o spolni identiteti, ki so nam bila podana z ob rojstvu pripisanim spolom, ki je znotraj binarnega sistema.

Naj odgovorim še na Žižkovo vprašanje: Če transspolne (ne transseksualne kot piše Žižek) osebe tako ponosno vztrajajo pri svojem ‘trans-’ onkraj vse razvrstitve, zakaj hkrati tako vztrajno zahtevajo primeren prostor? Zakaj se pred ločenimi stranišči ne odzovejo z junaško brezbrižnostjo? Zato ker transspolne osebe doživljajo toliko nasilja v vsakdanjem življenju, ker se vsak dan borijo s predsodki, ker se, če že ne doživijo nasilja, na vsakem koraku pričakuje, da bodo potrpežljivo razgaljale najbolj intimne podrobnosti o sebi, vsakemu, ki bo to želel. Če tovrstnih razlag ne pričakujemo od cisspolnih, jih ne pričakujmo niti od transspolnih oseb.

Odgovornost za ustvarjanje varnega, solidarnega okolja je namreč vedno na osebi oziroma osebah, ki so v dani družbi in v dani situaciji na pozicijah moči. Pozicije moči vzpostavljajo nekatere osebne okoliščine kot so npr.: govor brez tujega naglasa; cisspolna moškost; heteroseksualnost; višji dohodek; starost med (v grobem) 40. in 60. letom; bela barva kože …

Kar me vodi do naslednjega: Težava pri izražanju identitete, ki temelji na svetli polti, heteroseksualnosti, cisspolni moškosti, je v tem, da se večina s to identiteto v večini situacij ne zaveda svojih privilegijev. Zato se jih označi »esencialistične rasistične identitiste«, če uporabim Žižkovo besedno zvezo. Tovrstno označevanje je sicer neproduktivno, celo kontraproduktivno, čeprav osebe s privilegiji zaradi tega ne izgubimo ničesar, razen mogoče kanček dobre volje. Zavedanje o lastnih privilegijih ni enostavno. Tiste_i, ki jih imamo, smo se jih namreč tako navadile_i, da se zahteva po bolj solidarnem svetu zdi kot zatiranje.

Beseda v moji razpravi z Brankom Gerličem teče o konceptu sodobne socialne demokracije. Gre za politično delavsko organizacijo, ki si poizkuša zagotoviti dovolj velik vpliv na nosilce ekonomske politike in na institucije ekonomskega sistema, da delujejo s ciljem doseči čim višjo raven blaginje državljank in državljanov v nekem narodnem gospodarstvu, lahko pa tudi v širši ekonomski integraciji.

Počasno okrevanje zaposlenosti in gospodarske rasti po zadnji finančni krizi je pokazalo, da bodo potrebni novi pristopi v politiki razdelitve in univerzalni temeljni dohodek je sistemski instrument, ki bi lahko preprečil širjenje revščine ter nihanje končnega povpraševanja (ne le zaradi višje ravni osebne porabe, pač pa tudi zaradi izvedenih investicij). Bistveno bolj bi zalegel od sedanjega kvantitativnega sproščanja (centralne banke kupujejo vrednostne papirje gospodarstva, lokalnih skupnosti, ipd.) ali pa morebitne realizacije ideje o helikopterskem denarju (na primer omogočanje znižanja davkov gospodinjstvom). Kakšna rešitev bo oblikovana, ko jo bo tudi pri nas sprejela ena od prihodnjih vladnih koalicij, je sicer stvar podrobnejše analize. V obdobju socialdemokratske vlade (november 2008 – februar 2012) univerzalnega temeljnega dohodka ni bilo v koalicijski pogodbi, skupaj s partnerji pa smo se ukvarjali z uvedbo intenzivne razvojne politike (spodbujanje programov uvajanja novih tehnologij, izdelkov in podjetij), tako da smo v celoti prevzeli evropski razvojni model. Nekaj podobnega je deset let pred nami izvedla ekipa Gerharda Schroederja. Rezultati so prišli z večletnim zamikom. Najprej v obliki robustne (v smislu, da ni podvržena večjim nihanjem) rasti izvoza, kasneje pa tudi z gospodarsko rastjo, povečanjem zaposlenosti in upadom brezposelnosti. Treba je dodati, da se je Angela Merkel v svojih mandatih prestavila toliko proti levi, da je s Schroederjevo politiko spodbujanja gospodarskega razvoja nadaljevala. Spremembe na trgu dela (t.i. fleksibilizacija) takšnih rezultatov ne morejo dati.

Če gledamo na svet s pomočjo modela mednarodne menjave »sever : jug«, mora razviti »sever« kreirati nove tehnologije, da lahko zadrži dovolj visoke plače in posledično ustrezno izobraženo oziroma usposobljeno delovno silo, ki te tehnologije ustvarja. Gerhard Schroeder si je pri izhodu iz upočasnjene gospodarske rasti resda pomagal tudi z omejitvijo rasti plač, za katero pa je, v skladu z nemško tradicijo (v socialnem partnerstvu delavci popuste pri plačah v zameno za ohranjanje ali povečanje števila delovnih mest), moral dobiti privolitev sindikatov. V bistvu gre za pristop, kot ga je definirala že nemška zgodovinska šola ekonomske misli. Splošno vzeto pa zniževanje plač, direktno ali preko fleksibilizacije delovnih razmerij, na »severu« vodi v razgradnjo človeškega kapitala (produkcijskega faktorja znanja) in narodno gospodarstvo začne drseti proti svetovnemu »jugu« - postaja polkolonija.

Kako uspešna je bila nemška, pa tudi slovenska, razvojna politika je aprila letos na spletni strani bruseljskega think tanka Bruegel predstavila Reinhilde Veugelers v članku: The European Union’s Growing Innovation Divide (Vse večji razkorak v inovativnosti med članicami EU). Merjeno po sestavljenem indeksu inovativnosti in njenih rezultatov, Innovation Union Scoreboard indicator (IUS), je Nemčija, skupaj z Dansko, Finsko in Švedsko, med inovacijskimi voditelji, Slovenija pa je že v naslednji skupini (skupaj z Nizozemsko, Belgijo, Veliko Britanijo, Irsko, Avstrijo, Francijo, Luxembourgom, Estonijo in Ciprom).

Končno še o 3. poti. Gre za politični koncept, ki se je blamiral z angleškim sodelovanjem (v času laburistične vlade) pri očitno imperialističnem napadu na Irak. Namesto, da bi organizirali vojaško-policijsko akcijo in zatrli jedra agresivnega fašizma (novega vitalizma bi rekel Sri Aurobindo), porajajočega se v Saudovi Arabiji in Pakistanu, so določeni interesni krogi iz ZDA oplenili neko neodvisno državo (njen psihopatski diktator je bil »hvaležna« kulisa). Je pa žrtev organiziranega ropa (vodi ga neka skrivna združba – secret society - razpredena po starih članicah EU) tudi Slovenija. Odvija se z načrtnim miniranjem našega bančnega sistema. Dva primera:

- NKBM smo pod prisilo prodali za 250 milijonov evrov, ob 435 milijonov evrov knjižne vrednosti (povprečje obdobja - 2009 do 2011 - pred režirano bančno krizo), 870 milijonov evrov dokapitalizacije 2013 ter 175 milijonov evrov oslabitev in rezervacij iz naslova slabih terjatev. Če upoštevamo, da je bilo rezervacij dovolj za kritje stroškov napak iz preteklosti, je Slovenija kupcem banke podarila vrednost enako stroškom gradnje avtoceste Ljubljana – Brežice (povprečje 10,4 milijona evrov na kilometer).

- V medijih lahko beremo, da, verjetno zopet zaradi nekega obveznega »nasveta«, trenutno teče projekt prodaje terjatev NLB v vrednosti 800 milijonov evrov za 160 milijonov evrov (20 % vrednost terjatev), pri tem pa je banka te terjatve »slabila« povprečno v višini okoli 60 %. Kupec terjatev, t.i. »tuji investitor«, bo imel 200 % donos.

Uničevanje slovenskega premoženja in odtekanje privatnega ter državnega kapitala v »črno luknjo« z izgubo vseh perspektiv sedanjih in naslednjih generacij bo treba zaustaviti. Slovenska socialdemokracija, kot enakopraven del Stranke evropskih socialistov, bo tu civilni družbi in političnim partnerjem v veliko pomoč.

Spoštovani,

kot direktorica Pogrebnega podjetja Maribor d.d. in predsednica Association of Significant Cemeteries in Europe (ASCE) ocenjujem, da je sestavek podal dokaj ustrezen pregled stanja ter se strinjam, da bi imela popolna liberalizacija pogrebne dejavnosti resne negativne posledice, vendar pa moram - zaradi specifičnosti tematike in da ne bi prihajalo do nedoslednosti tudi v bodoče, opozoriti na nekaj zmotno podanih informacij.

Lastniška struktura Pogrebnega podjetja Maribor, ki je delniška družba od leta 1997, ni v domeni uprave in je zato ne moremo komentirati. Lahko pa podamo informacije glede navedb, da je »Pogrebno podjetje ves čas izkazovalo visoke dobičke in izplačevalo dividende, leta 2014, za katero so na voljo zadnji podatki, recimo 140 tisoč evrov«. Zahteva za izplačilo dividend (podjetje jih je prvič izplačalo leta 2013 v višini 140.000 EUR) je bila vselej podano s strani večinskega lastnika - občine. Pri tem je pomembno, da dobiček, ki ga podjetje ustvarja, večinoma vlaga v zaščito kulturne dediščine, obnovo in razvoj infrastrukture pokopališča, ter ga vrača občini (preko izplačila dividend), kakor tudi, da podjetje opravlja storitve gospodarske javne službe ter storitve tržnih dejavnosti (cvetličarstvo, urejanje okolja, pokopališče za male živali in kamnoseštvo). In cene najemnin za grobna mesta (enojni grob) so za 40 % (za grobnice pa celo 180 %) nižje kot v Ljubljani.

Da se je v Mariboru in okolici samovoljno in izven zakona izoblikovalo tržno opravljanje pogrebne dejavnosti, drži, vendar to počno zasebniki. Skozi članek se napačno ustvarja vtis, da na ta način deluje tudi Pogrebno podjetje Maribor (PPM). PPM opravlja dejavnost kot gospodarsko javno službo, ki deluje v dobro občanov ter omogoča nadzor dejavnosti, cen in dobička. Zavajajoča je trditev, da je »v Mariboru tudi smrt dražja«. Izpostavljeno je bilo, da »na Žalah recimo isto storitev ponujajo za 700 evrov«, medtem, ko »osnovna storitev pokopa pri PPM stane od 1000 do 1200 evrov«. V odgovoru na vaša vprašanja smo poudarili, da je skupna cena pogreba odvisna tudi od obsega storitev zunanjih izvajalcev (kjer nimamo vpliva na oblikovanje cen), kot so to npr. hramba in oblačenje pokojnika v bolnici, pevci, cvetje, igranje trobente, osmrtnice, … Podali smo ceno osnovnega dostojnega pogreba (bistvene razlike v ceni med žarnim in klasičnim pogrebom ni), ki znaša približno 1.000 EUR, v kateri je zajeto: moštvo (žarni 5 pogrebcev, klasika 6), uporaba mrliške vežice in objektov, prevoz, nošnja in polaganje pokojnika v krsto, delo s pokojnikom oz. oblačenje pokojnika (bolnišnica), hramba pokojnika, pogrebna oprema, izkop in zasutje grobnega mesta, storitve po pogrebu..). V Ljubljani so v 700 EUR zajete osnovne postavke, ki pa jih stranke pri naročilu pogreba dopolnijo z dodatnim naročilom (postavkami), da se opravi dostojni pogreb. Po primerjalnih podatkih, ki smo jih leta 2013 pridobili v času uvedbe in prijave poslovne odličnosti po modelu EFQM (Pogrebno podjetje Maribor je bilo uvrščeno med pet finalistov) svojci za pogreb v Ljubljani povprečno namenijo 1500 EUR, v Mariboru pa 1200 EUR. Prav tako v članku niste izpostavili naših navedb, da cena t.i. socialnega pokopa v Mariboru znaša 790,05 EUR.

Odzvati se moramo tudi na navedbi v zvezi z upepeljevanjem: »če doplačate, bo z mamo morda šlo hitreje« in »po novem je treba preskakovati vrste tudi po smrti.« Gre za t.i. nujne kremacije v primeru katerih se sledi izrecni želji stranke, ki želi, da se pogreb izvede prej kot bi se, glede na število pokojnikov in zmožnosti kapacitet upepeljevalnice posameznega dne. Izredna oz. nujna kremacija (ki se izvaja tako v Mariboru kot v Ljubljani) se namreč opravi izven rednega delovnega časa ter na isti dan (po preteku zakonsko določene norme 36 ur) in kot že izpostavljeno, na željo naročnika.

In nenazadnje: kot direktorica PPM in predsednica ASCE, sem vseskozi javno opozarjala, da bi popolna liberalizacija te dejavnosti imela resne negativne posledice in zato je pri pripravi zakona nujno potrebno v ospredje postaviti javni interes. Hkrati se mi je pri tem zdelo pomembno, da se v razpravi o urejenosti pogrebne in pokopališke dejavnosti preseže debata o interesih privatnih podjetij ter na drugi strani javnih oziroma komunalnih podjetij. V ospredje je potrebno postaviti zadovoljevanje potreb posameznika, ki se sreča z izgubo svojca, od izvajalca pa zahtevati izvajanje natančno določenega nivoja storitev, ki bodo uporabnikom, torej občanom zagotavljale pietetno službo, ki bo delovala „za dobro občana“ in ne po načelu dobička.

Prijazno vas pozdravljam,

Prosim, da ga vprašate-če bo mogoče, kje on vidi MEJO - da se neha hecati - "hecati" z drugimi. Kajti ko (tudi hec prestopi mejo, postane resen in nevaren, saj postane sam svoje nasprotje ).  Vprašajte ga, ali se zaveda, kako njegove t.i. "potegavščine" lahko vplivajo na tistega, ki se heca iz njega. Ali se zaveda, da lahko sproži kepo, ki se začne kotaliti navzdol po hribu in ima lahko na koncu neslutene razsežnosti ?

Kaj misli o tem, da bi se "hecal" in delal potegavščine NA SVOJ RAČUN? Da bi se norčeval iz sebe - v odnosu do tistega, ki ga ima zdaj za predmet svojih potegavščin?!  Da bi rekel recimo:  Joj, kako sem jaz neumen, da ne razumem, zakaj oni počne ... to kar pač počne ?!?!

In bi morda zbral POGUM, da vpraša (recimo ISIS) zakaj delajo kar delajo-na osebnem nivoju?!) Da bi imel j.jca, da izpostavi sebe in svoje življenje za to, da pride do resnice? Da bi TVEGAL VSE, da bi prišel do odgovora-SPOZNANJA?

Ne želim biti groba, a menim, da je ZRELI način za "hecanje" v tem, da se hecaš iz svojih napak in jih POPRAVLJAŠ - tako doprineseš razvoju sebe in sveta. Sicer si le še en proizvajalec entropije več.

Luka Mesec je v svojem intervjuju povedal nekaj popolnih neresnic, ki se nanašajo na “demokratičnost, “prepire zaradi banalnih zadev”, “kolektivno vodstvo ZL” in “sestavi ZL”.

Odgovorno trdimo, da v koaliciji ZL demokratičnih odnosov ni vse od volitev v DZ. Koalicija ZL nima nikakršnega kolektivnega vodstva, o katerem želi Luka Mesec prepričati javnost. Imamo zgoj nedefinirano koordinacijo ZL, ki ne sklicuje rednih sestankov. Ko pa seja je, se zgolj pogovarjamo. Dogovoriti - zlasti z IDS – se doslej ni dalo še nič, še posebej pa ne o kolektivnem vodstvu, načinu njegovega delovanja, o urejanju spletnih portalov, o sklicevanju tiskovnih konferenc, o tem, ali smo še Koalicija štirih, še manj pa o enakopravnosti 4. Skupine – civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je IDS in TRS, po lastni izjavi ne potrebujeta več!

Lansko leto se kar osem mesecev nismo srečali na skupnem sestanku. IDS se je obnašala, kot da je ona ZL, ali da je ZL samo poslanska skupina, kar seveda ne drži. Smo pa po volitvah v DZ od poslanske skupine prejeli sporočilo, “da zunaj parlamenta po volitvah ZL ni več”! Kar je mogoče razumeti, da poslanska skupina po izvolitvi prevzema ime ZL, strank in članstva, tudi svojega, pa ne potrebuje več!!! Je pa dogajanje na kongresu IDS dejansko pokazalo tako smer razmišljanja IDS-ovih poslancev z Luko Mesecem na čelu.

V koaliciji ZL se niti slučajno nihče ni prepiral zaradi “banalnih stvari”. Smo pa resno zahtevali odgovor na številna vprašanja, ki so ostala do danes brez odgovorov. Da bi v Koaliciji ne bilo treba končno odgovoriti nanje, Luka Mesec vneto ponavlja podporo “združevanju”. Ja! Potem ne bo treba odgovarjati nikomur, odločitve bo sprejemala poslanska skupina v imenu vseh, brez vprašanj in “nemoteno”… po svoje in s podpisom ZL.

V ZL - DSD vztrajamo na stališču, da je mogoče združevanje šele potem, ko bodo v Koaliciji ZL postali praksa delovanja: enakopravnost, tovarištvo, demokratičnost, medsebojno spoštovanje, priznavanje vseh štirih članic, ne pa pokroviteljstvo, žalitve, ignoranca, diktat, lastninjenje imena in rezultatov dela drugih, kar smo doslej, zaradi skupnega programa in ciljev, želeli razčistiti znotraj Koalicije. Ker si je Luka Mesec privoščil izlet v javnost, s svojimi neresničnimi ocenami stanja in razmer v Koaliciji ZL, nismo imeli druge možnosti, kot da tudi mi povemo, kaj je resnica in kaj nas navdaja z zaskrbljenostjo. Znotraj se “tovariši” ne želijo in niso sposobni soočiti z dejstvi, zato so stvari take, kot so, na žalost!

S prijaznim pozdravom,

Dr. France Križanič je v svojem odgovoru na naslovni članek morda razumljivo, a vendarle neustrezno in nepremišljeno „branil“ socialno demokracijo, zlasti seveda slovensko socialno demokracijo.

„Branil“ jo je z njenim programskim delovanjem in uspehi pri izvajanju tega programa, a žal ne program ne njegovo izvajanje nimata kaj veliko skupnega z idejo socialne demokracije.

Socialna demokracija je sama sebe uničila že v času pripravljanja na I. Svetovno vojno – s tem, da je aktivno podpirala priprave na to vojno. Med drugim tudi s podporo najemanju državnih posojil – pri tistih, seveda, ki so lahko posodili in nato s temi posojilo veliko zaslužili. OK, bolj kot ne umetno izzvane inflacije v povojnem obdobju so velik del teh prikritih vojnih dobičkarjev spravile na boben. Ne glede na usodo posameznih bogatašev pa so ta posojila z obrestmi vred plačevali proletarci. In s tem zapadali v vse večjo revščino.

Spomnite se le slavne „krize“, ki se je začela enako slavnega leta 1929 – kdo je plačal njen izhod. In koga in s kakšnimi posledicami je splavila na površje? Recimo v Nemčiji. (In, v skladu s tem, katera politična opcija v Evropi in s tem tudi v Sloveniji nabira vsako leto več političnih točk? In zakaj? In je pri prenekaterih sosedih že na vladi!)

Je pa dr. Križanič v tem svojem odgovoru že nič kolikič omenil UTD kot eno od možnih poti za izhod iz sedanjih vse bolj nesprejemljivih razmer.

Pravzaprav ne vem, zakaj slovenska socialna demokracija takrat, ko je bila odločujoči politični dejavnik v naši državi ni aktivneje delovala za njegovo vpeljavo v Sloveniji.

Morda nekako tako, kot to sedaj počnejo na Finskem. Ob podpori vlade in praktično vseh političnih strank. Ne glede na njihovo barvo ali pisanost.

Univerzalni temeljni dohodek ali UTD dejansko ni rezultat ne „levih“ ne „desnih“ političnih in njim prilagojenih ekonomskih usmeritev. UTD je v tem oziru popolnoma nevtralen.

Ne glede na to pa bi prav socialna demokracija, če bi delovala tako, kot si je to sama naložila, morala biti najbolj goreči izvajalec načrta uvedbe UTD v svoje okolje. V našem primeru v Sloveniji.

UTD je resda dokaj stara zamisel, po nekaterih mnenjih je sedaj stara skoraj natanko 490 let. In seveda je res, da uveljavitev tega sistema ni ne preprosta ne hitro izvedljiva naloga.

In ravno zaradi tega bi vlada, ko jo je vodila socialna demokracija, lahko mnogo učinkoviteje spodbujala ta načrt. A ga je, tako v Sloveniji kot do nedavna tudi v večini drugih držav, učinkovito zavračvala in preprečevala celo tehtnejšo javno razpravo na temo UTD.

Dr. Križaniča bi najprej vprašal, ali res misli, da je središčna naloga socialnih demokratov zagovarjati nekakšen neo-keynesijanizem? J.M. Keynes je svojo teorijo razvil v povsem drugačnih okoliščinah, zato je lahko dobrih 30 let sorazmerno dobro delovala.

Pri čemer bi moral tudi dr. Križanič najprej temeljito preučiti t.i. 3. pot (New Labour), kakor sta jo zasnovala Anthony Giddens in Tony Blair (baronica Thatcher ga je upravičeno uvrstila na vrh svojih uspehov) ter jo prevzel in izvedel od dr. Križaniča tako cenjeni Gerhard Schroeder ob strokovni asistenci Volkswagnovega šefa Petra Hartza, pa tudi slovenska SD (glejte, recimo, intervjuje v sobotni prilogi Dela in na TVS iz leta 2007, ki jih je dajal takratni predsednik slovenskih socialnih demokratov) je bila (in je očitno še vedno) zelo dovzetna za to družbeno usmeritev.

Posledice reform, Hartz I, II, III in IV imenovanih, so morda izboljšale stanje nemškega gospodarstva, a zlasti Hartz II je z uzakonitvijo prekarnih oblik zaposlovanja najprej skoraj popolnoma izničil tamkajšnji delavski razred, potem pa ga tudi potisnil v krepko revščino.

Podatki so na voljo v statističnih prikazih in letnih poročilih nemške Budesgantur fuer Arbeit, slovensko napredovanje prekarizacije pa tako ali tako vsakodnevno občutimo na lastni koži.

Vse to, začenši s 3. potjo pa vse prek Schroederjevih reform nemškega trga dela (da o slovenskem prispevku ne govorim) je idejo socialne demokracije dokončno pokopalo. Lepotilne pike in skromen parfum po Križaničevem receptu je ne bodo oživele.

Skratka: če in ker vladajoča SD v Sloveniji ni hotela delovati v smeri izvajanja Križaničevega!!! predloga – uvesti v Sloveniji UTD - bi vsaj po mojem prepričanju moral ta, verjetno eden zelo redkih resničnih socialnih demokratov dobro premisliti, preden se s svojim znanjem posveča branjenju nebranljivega.

Evropska skupnost osemindvajseterice je s svojimi problemi, le malo večja vaška skupnost s 500 milijoni prebivalcev: malo bogatih, približnim povprečjem srednjih, in še največ revnih; v tem zaporedju od severo-zapada vse do juga in vzhoda, ki se vsa srečuje z vedno bolj intenzivnim staranjem svojega, v svoj »american way of life« vedno bolj lažnivo uspavanega prebivalstva.

Največji posestnik iz te EU-vasi, se je, prvenstveno v želji, da pridobi pomlajeno delovno silo in, poleg tega, da še izrazi svoje človekoljubje, odločil direktno povabiti ljudi od daleč, kjer jih, še največ, zaradi NATO izvoza »našega tipa demokracije« trdo pestijo rezultati grozljivo rušilne vojne: vseh proti vsem v boju za strateške naftne, vodne, resursne in politične interese obeh starih antagonistov: zahoda in vzhoda.

Pa mu je tako »velikodušno« vabljena delovna sila, več kot prisluhnili, pustili in prodali vse za žarek upanja v mirnejšo prihodnost in delo drugod, a so prišli ljudje v neizmerljivi reki še vedno prihajajočih: od dojenčkov, otrok, mladostnikov, mlajših in starejših, družin in samskih, vse do onemoglih stark in starcev, trkajo na vrata sedaj že priprtih evropskih domov. Iz prvotnega lahkomiselno izrečenega: »To bomo zmogli!«, se je glavni vabitelj v imenu svoje ekonomske ogroženosti, potegnil nazaj: da so bili v resnici povabljeni le tisti redki od tam, kjer še »resnično« divja vojna: taksativno le iz treh najbolj izpostavljenih držav. V Afriki, da niso menda niti vojno-, niti eksistenčno- ogroženi, ampak le avanturistično razpoloženi, pa so zato krenili preko sredozemskega krutega Hada.

In nato je med vse svoje sosede, razen med tri »bolj enake« med njimi, ki so si pravočasno izbojevali svoj privilegirani status, kar po glavah njih gospodinjstev, ne glede na različnost njih premoženja, prerazdelil bremena svoje, sicer benevolentne nepremišljenosti, za ceno svojega obstanka na majajočem se mu piedestalu.

Bilo je podobno, kot se je z eksemplarično trdimi pogoji vztrajalo pri solidarni pomoči Grčiji, čeprav se je tam pretežno podobno, EU-kolektivno reševalo špekulacije predvsem nemških (in tudi francoskih) bank.

Nato je »prvi iz birokratske« EU nedvoumno in cinično razglasil vsem prišlekom na mejah nove »evropske trdnjave«, da ista EU sedaj zapira vrata beguncem, ker niso zaželjeni in naj se zato nepotešeni, pač vrnejo na svoja razrušena ognjišča.

In ko se sedaj poizkuša zaustaviti plaz in ga s tehničnim ovirami na notranjih mejah preusmeriti v obrnjeno smer, ob kasno prebujenem priznanju, da je edina prava pot reševanja eksistenčne krize beguncev le v odpravljanju pravih vzrokov in to na mestu njih nastanka in ne na nekaj tisoč kilometrih oddaljenih, socialno in družbeno, tektonsko že itak vznemirjenih evropskih tleh.

Ali ni zato, več kot upravičeno pričakovati, da bo med razočaranimi, neusmiljeni repatriaciji izpostavljenimi migranti, amoralno opeharjenimi za najnujnejši ponovni finančni start v stari domovini, ISIL-u narejena danajska usluga, ker bo med njimi zlahka našla vedno nove djihadiste. Ti pa bodo iz nekdaj skupne Evrope naredili tri ducate ožičenih, a kljub temu nesigurnih enklav; vse namesto nekdanjih postulatov iz povojne rasti panevropske misli v: prost pretok dobrin, dela, kapitala, a sedaj v korist le še slednjega! Kak-

šno šanso bo taka razcepljena Evropa sploh še lahko obdržala v nastajajočem, ekonomsko in razvojno nekompromisno tekmujočem, vedno bolj globalnem in multipolarnem svetu?

Ali ni v tem že možni mini-zametek razpada klasičnih vrednot dosedanje evropske demokracije v korist nastajanja samozadostnih, egoističnih minidiktatur, brez minimalne empatije do na skrajni družbeni rob potisnjenih tako domačinov kot tujcev. Vse to pa se nam dogaja pred grozečo nam 3. globalno vojno: tokrat za vodne in okoljske vire!

Zdi se mi, da je, namesto naše hinavske kolektivne samocenzure do bruseljskih struktur, potrebno glasno izgovoriti, vedno bolj neprijetno resnico, obenem pa iskati tudi specifično lastno, neodvisno razmišljanje, namesto naše klavrne, biričevske, vloge na »balkanski poti«. To je obenem, poleg Prevca in še koga iz sveta znanosti in umetnosti, tudi edina možna pot v našo boljšo mednarodno prepoznavnost.

V članku http://www.mladina.si/174026/sanders-slavil-18-zmago-letos-trump-ostal-edini-republikanski-kandidat/?utm_content=buffer9c3a3&utm_medium=social&utm_source=twitter.com&utm_campaign=buffer omenjate:

Pri demokratih ima Clintonova že dovolj veliko prednost v številu delegatskih glasov za konvencijo stranke, ki bo konec junija v Philadelphiji, da je Sanders v zadnjih 13 tekmah ne more več prehiteti, četudi osvoji vse zmage. Po volitvah v Indiani ima Clintonova najmanj 2200 delegatov, Sanders okrog 1400, za zmago pa jih je potrebnih 2383.

Rad bi vas samo popravil da trditev ne drži. Kot lahko vidite na Guardianovi strani http://www.theguardian.com/us-news/ng-interactive/2016/mar/25/us-election-2016-delegate-tracker-trump-cruz-kasich-sanders-clinton

ima Clintonova 1,683 delegatskih glasov, Sanders pa 1,362, superdelegati ki ste jih avtomatično prišteli obema, in ne predstavlja glasovanja ljudi, lahko namreč na konvenciji stranke glasujejo kot želijo, čeprav so recimo prej obljubili Clintonovi glasove, bitka zanjo še zdaleč ni dobljena čeprav nas Clintonovi mediji skušajo v to prepričati.

Lep pozdrav!

Vlado Miheljak v kolumni iz 16. letošnje številke Mladine, vljudno, a zelo ostro, razčlenjuje vlogo socialne demokracije v Sloveniji in Evropi. Če sem to oceno, ki ima sicer sama zase literarno (estetsko) vrednost, prav razumel, po Vladu Miheljaku sodobna socialna demokracija nima koncepta. Bralkam in bralcem mladine je treba vendarle povedati, da ta koncept obstoji. Poleg tradicionalnih programskih izhodišč obveznega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, brezplačne šole, aktivne politike zaposlovanja in socialne pomoči nemočnim, je v zadnjih desetletjih pridobil še aktivno vlogo države pri spodbujanju uvajanja novih tehnologij, izdelkov in podjetij v različnih oblikah sodobne razvojne politike. Če povedano prenesem v jezik različnih šol ekonomske misli, potem je prišlo do prehoda od starega Keynezijanstva v neo-Keynezijanstvo kot edini konkurenčen koncept neo-konzervativizmu (neoliberalizmu). Mislim, da bo na osnovi izkušenj s sedanjo finančno krizo socialdemokratski koncept ekonomske politike potrebno dopolniti z novim avtomatičnim stabilizatorjem (instrumentom ekonomskega sistema, ki zagotavlja zadostno povpraševanje v obdobju recesije in se nato samodejno zniža v obdobju konjunkture) – univerzalnim temeljnim dohodkom.

Kritiki evropske socialne demokracije večkrat omenjajo nemškega kanclerja (1998 do 2005) Gerharda Schroederja, a je treba povedati, da je bil socialdemokrat in ne neokonzervativec. V svojem mandatu je zlasti povečal izdatke za razvojno politiko in se obenem pogodil s sindikati, da v Nemčiji več let ni bilo povečanja plač. S tem je povečal nemško konkurenčnost in zagotovil pogoje za normalno delovanje socialne države. Zaradi nemškega navidezno prevelikega javnofinančnega primanjkljaja se je prerekal z Evropsko komisijo. Tudi na ravni celotne EU je socialdemokratski (socialistični) koncept opaziti na primer v zasnovi Lizbonske strategije 2000. V tem obdobju so bile socialistične in socialdemokratske stranke v vladah večine držav članic EU. Lizbonska strategija je bila dolgoročni plan evropske razvojne politike (zahteva, da morajo investicije v raziskave in razvoj na narodnogospodarski ravni doseči 3 % BDP) ter povečanja socialne povezanosti. Pobudnik in »motor« oblikovanja te strategije je bil portugalski premier Antonio Guterres, strokovni del pa pripisujejo ekonomistki in ministrici v takratni portugalski socialistični vladi Mariji João Rodrigues.

Politika varčevanja (austerity policy) je kot odgovor na finančno krizo v EU nastala zaradi neokonzervativnih predpostavk v programih ljudskih strank, ki so v danem obdobju v večini članic EU prevladovale. Slovenija je bila te politike deležna po padcu socialdemokratske vlade 2012. Takrat se je začel projekt razprodaje Slovenije, ki pa po mojem mnenju sodi v »črno kroniko« (očitno gre za veliko goljufijo) in ga ne moremo uvrstiti v različne koncepte šol ekonomske misli.

Vlado Miheljak, kot običajno, tudi v tem prispevku odlično komentira aktualne politično strankarske razmere pri nas.

Ne strinjam se le z zaključkom. Oziroma bolje, upam, želim si ..., da v tem zaključku nima prav.

Po mojem mnenju ni bila »največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament«. In, da »če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta.«

Preboj ZL v parlament je bil lep uspeh. Z vsemi »nastavljenimi« posebnostmi ZL. Koalicija treh strank plus še posebej 4. skupina. Komplicirano, ampak uspeh je bil.

Napačno pa je bilo, da se ključni akterji takoj po volitvah niso potrudili, da bi še poglobili in organizacijsko še okrepili skupno organizacijo (ZL) tako, da bi še naprej krepili identiteto posameznih strank in 4. skupine.

Ni res, da te stranke in 4. skupina med seboj niso kompatibilni. Zelo so lahko kompatibilni. Tako programsko, kot generacijsko itd.

Res pa je, da je tako strukturo težje uspešno upravljati in voditi na način, da bo sodelovanje boljše in skupni rezultati (na volitvah itd.) še boljši.

Torej gre za vprašanje sposobnosti sodelovanja in vodenja k skupnim ciljem, ne pa za »kompliciranost sodelovanja«, kot sporočajo nekateri aktualni prvaki/prvakinje ZL.

Je nekaterim združevanje na silo izhod v sili?

Upam, da je možno nadaljevanje tako, da sicer lahko pride do združitve strank in 4. skupine v eno novo stranko, vendar na način, da se naprej razvijajo edintitete posameznih akterjev.

Če to ni možno, potem morajo ti akterji nadaljevati s koalicijo in njeno nadaljnjo izgradnjo. Vsakodnevno, načrtno in zelo organizirano. Ne šele z nekakšno koalicijo v sili pred naslednjimi volitvami.

Vodilni posamezniki, ki ves problem vidijo v tem, da je »usklajevanje prekomplicirano«, pa morajo spoznati, da gre sicer res za zahteven proces, vendar pa, da je uspešnost sodelovanja v tem procesu stvar sposobnosti ključnih akterjev za sodelovanje.

Ali morda kdo misli, da je sedanjo strankokratsko parlamentarno demokracijo mogoče nadgraditi (izboljšati!) na enostaven način?

In, če ni mogoče, da se »komplicirano sodelovanje« nadomesti z ambicioznim in uspešnim sodelovanjem k novim ciljem ZL, potem ima pač Vlado Miheljak ponovno in v celoti prav.

V skladu s 26., 27. in 28. členom Zakona o medijih (ZMed) vam pošiljamo zahtevo za objavo popravka, ki se nanaša na članek Nepotizem v Lendavi? (Klemen Košak), ki je bil objavljen dne 22. aprila 2016.

Glede očitkov o spoštovanju norm in demokratičnih standardov pri vodenju Občine, podajata enotna stališča Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja ter župan Občine Lendave.

V Občini Lendava se kadrovska politika, ki je v pristojnosti Občine, udejanja preko Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki jo je imenoval Občinski svet Občine Lendava. Komisija dela redno, odgovorno in zavzeto, župan Občine pa pri njenem delu praviloma ne sodeluje. Enako zavzeto in odgovorno dela tudi občinski svet, ki odločitve praviloma sprejema z veliko večino glasov. Zastopanost v občinskem svetu pa je odraz volje volivcev.

Sorodniki župana, razen hčere, niso zaposleni v javni upravi, javnih zavodih ali javnih podjetjih, kjer bi občina ali župan odločali o tem, koga bodo zaposlili. To pomeni, da gre za domneve, ki ne temeljijo na konkretnih dejstvih, kar bi opravičevalo poseg v njihovo zasebnost.

Postopek imenovanja ravnateljice javnega zavoda Vrtec Lendava je vodil Svet zavoda od javnega razpisa do imenovanja. Prijavljena je bila samo ena kandidatka, hči župana, ki je izpolnjevala pogoje in je njena izbira logična posledica tega dejstva. Tudi sicer ima Občina v svetu zavoda Vrtec Lendava le dva od enajstih predstavnikov in njuna vloga ni odločujoča. Zakonitost odločitve so preverili pristojni organi in niso ugotovili nepravilnosti.

Soproga župana se je za podjetniško pot odločila nekaj let pred imenovanjem župana in nikoli ni poslovala z Občino Lendava, kar bi bilo sporno in nesprejemljivo. Javni zavodi se na podlagi postopkov javnega naročanja odločajo s kom bodo poslovali. Zadevo so preverile tudi pristojne inštitucije, ki niso ugotovile nepravilnosti oziroma nezakonitih ravnanj.

Sin župana je zaposlen pri podjetju Čistilna naprava Lendava, d.o.o., ki pa ni javno podjetje. Občina ima v njem le manjšinski (četrtinski) delež, ki ji ne omogoča pomembnejšega odločanja, še manj pa vpliva na njeno vodenje, kadrovanje in poslovne odločitve.

Na podlagi javnega poziva je bilo upravljanje razglednega stolpa Vinarium Lendava s 1. 9. 2015 preneseno na Turistično zvezo Lendava vabi. Slednja povezuje lokalne turistične dejavnike in subjekt javnega prava. Po podatkih, ki so dostopni tudi javnosti, razgledni stolp ni imel in nima direktorja. V Turistični zvezi Lendava vabi je zaposlen županov zet, ki zaseda delovno mesto informatika; odločitve o zaposlitvah sprejema Turistična zveza Lendava vabi.

Župan svoje delo opravlja korektno, svoj mandat želi zaključiti, kar pomeni, da so trditve o načrtovanem odhodu na Madžarsko neresnične.

Z objavo namere Občine Lendava, da pristopi k projektu kandidature za Evropsko prestolnico kulture 2025, so se pojavili poskusi diskreditacije Občine v javnosti in v tem kontekstu vidimo tudi očitke glede spoštovanja pravnih in demokratičnih norm v Občini Lendava. Občina in župan sprejemata javno izražanje mnenj, saj predstavljajo pomembno obliko demokracije, hkrati pa pričakujejo, da je le-to objektivno in korektno.

Lepo pozdravljeni!

Desnica (v klasičnem smislu) se ukvarja s tem, da privilegirani sloji izkoristijo svoj položaj in si na ta račun prisvojijo (zelo) nesorazmerno veliko dobrin na račun drugih, s pomočjo neposrednega in posrednega izkoriščanja. Če nič drugega, je desnici treba priznati, da ima jasno vizijo svojih ciljev (in tudi, kot kaže, precej jasno vizijo, kako te cilje dosegati).

S čim se pa ukvarja levica? Čeprav so nekatere zadeve, zaradi katerih so se v 19-tem stoletju pojavile zahteve „ljudstva“, sedaj pridobljene (pokojninski sistem, javno šolstvo, (dokaj) dostopno zdrav-

stvo, itn...), sedanja nesorazmerja v porazdelitvi dobrin kažejo, da bi se lahko položaj manj premožnih slojev še vedno izboljšal. Seveda je vprašanje, za koliko (namreč, če letne milijardne profite korporacij delimo z milijonskimi populacijami, potem je vprašanje, koliko to znese na posameznika na mesečni ravni), vendar nekoliko zagotovo. In k temu cilju (bolj enakomerni - namenoma ne bom rekel pravični, ker tukaj ne gre za moralo - porazdelitvi dobrin) naj bi doprinesla levica.

In koliko k temu doprinesejo razglabljanja, kakršno je avtorjevo v omenjenem članku? Pred 30 leti sem sprejemal, da so tovrstna razglabljanja pač del „teoretičnih okvirov“, na osnovi katerih naj bi (prej ali slej) prišlo tudi do konkretnih sprememb. Vendar, 30 let pozneje smo še vedno (bolj ali manj) tam, kjer smo bili (če ne celo, za veliki del populacije, relativno na slabšem). In zakaj naj bi zdaj verjel, da bodo tovrstna razglabljanja (s katerimi se lahko eventuelno tudi strinjam, vendar na tem mestu ne gre za to) privedla do kakšnih sprememb, če že do sedaj niso? Če zadeve skrajno (in provokativno) poenostavim: levičarski intelektualci že desetletja modrujejo in debatirajo, delavci pa imajo še kar naprej nizke plače.

Spoštovani gospod Iztok Kos,

Vaš očitek, da sem vam podtaknil Veliko Britanijo, ki naj je vi ne bi omenili, ne drži. Vzemite si čas in preberite svoj članek še enkrat. Nekatere trditve v mojem odzivu, s katerimi polemizirate, ste si preprosto izmislili. Nikjer nisem napisal, da kaj »smrdi na socializem«. Prosil bi vas za toliko uvidevnosti, da mi dovolite imeti svoje mnenje in ga izraziti tudi, če ni enako vašemu. Konec koncev je to moja pravica. Naj bralec sam presodi, kdo ima prav. Ko sem zagledal vaš odgovor, sem pričakoval drugačno raven razprave. Zaman. Zato na vaše najnovejše trditve ne nameravam odgovarjati, čeprav niso nič bolj smiselne kot dosedanje.

Za napačno navajanje vašega imena se vam iskreno opravičujem. Kakšne večje škode s to pomoto najbrž nisem naredil, vašemu povezovanju te pomote z napačnim zdravljenjem se lahko le nasmehnem.

Sodnik je bil že dolgo v pokoju, ko je pivskemu omizju oznanil, da je enaka verjetnost, da boš našel stranišče v cerkvi kot pravico na sodišču. Ljudje v taki ali drugačni stiski se s tem vedno težko sprijaznijo. Vendar je bilo od nekdaj tako, da je vsaka oblast določala v urbarjih življenja zase pravice, za vse druge pa samo dolžnosti. Tako je tudi sedaj, ko se sodišča pri nas odločajo o pravicah domačih in tujih brezdomcev, da o orožarskih poslih za sedmimi vodami in devetimi gorami niti ne govorimo. Še mnogo hujše zablode pravice so na haaškem sodišču za vojne zločine, kjer sodijo obtoženim za genocid in za balkansko morijo.

V srednjem veku so si fevdalci vzeli pravico do prve noči, ob osamosvojitvi so si novi oblastniki vzeli pa noč in dan ter leto za letom pravico do krvavega denarja s veletrgovino z orožjem. O tem so raziskovalni novinarji spisali že pet skrbno dokumentiranih in zajetnih knjig. Da ne bi prišlo do zgage, je oblast mižala pred resnico in še dodatno zavezala oči pravici po sodiščih, dokler niso pravice in krivice o trgovanju z orožjem za vedno zastarale. Podzemni tokovi tega denarja so že na samem začetku spodkopali pravno državo in pravično družbo. S tem je pravica shirala in se kot brezdomka potika po naših krajih, denar od preprodaje orožja se pa z obrestmi debeli na varnem v tujih bankah in na skrivnih računih. Podatki o teh računih in njihovih lastnikih so skrbno varovana skrivnost, ker so po mnenju oblasti to človekove pravice do denarja, če je ta še tako krvav in nečloveško pridobljen.

Očitno na tem svetu ni nikoli tako hudo za resnico in pravico, da ne bi moglo biti še huje. Tako se je končal letos še en proces z oprostilno sodbo na mednarodnem haaškem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Veliko prizadetih ljudi je pred sodiščem čakalo v upanju, da bo eden najbolj glasnih hujskačev morije končno le kaznovan. Bil je oproščen, v zapor so na silo odvlekli pa znano novinarko, ki je v množici čakala na pravično sodbo.

Glede na poročanje o drugem rednem kongresu Iniciative za demokratični socializem in o predstavi, ki jo želijo nekateri v stranki in tudi zunaj nje ustvariti o njem, se čutim dolžna podati še drug pogled na dogajanje v Krškem 9. aprila 2016.

Kongres se je začel okoli 10.30, po zadnjih registracijah udeleženk in udeležencev. Vseh skupaj nas je bilo preko tretjine vsega članstva, kar je pomenilo, da je bil kongres sklepčen (vmesno preverjanje sklepčnosti poslovnik kongresa ne predvideva). Po potrditvi dnevnega reda smo prešli k drugi in najbolj zanimivi točki dnevnega reda kongresa - k odločanju o prihodnjih korakih IDS v odnosu do volilne koalicije Združena levica. K besedi se je prijavilo 36 članic in članov IDS. Večina govorcev je nasprotovala združitvi oziroma začetku pogajanj za združitev v enotno stranko, njihova stališča pa so bila dobro argumentirana. Sama forma razprave, 3-minutni prispevki, ni v celoti dovoljevala še kako potrebne izmenjave stališč med članstvom o tako pomembni odločitvi, zato smo tisti člani in članice, ki se k besedi nismo prijavili, stališča, s katerimi smo se strinjali, podprli z aplavzom. To se je dogajalo ob predstavitvi stališč tako zagovornikov kot nasprotnikov združitve v enotno stranko.

Po skoraj treh urah razprave, ki je potekala mirno in so jo prekinjali le občasni aplavzi, se je predsedujoči kongresu odločil, da je čas za kosilo, čeprav smo bili sredi točke dnevnega reda. Dogovorjeno je bilo, da s kongresom nadaljujemo ob 14.45, po 45-minutnem premoru za kosilo. Člani in članice smo ob tej uri prišli nazaj v dvorano, kjer se je glasbena skupina pripravljala za nastop. Nihče ni prišel na oder razložit, kaj se dogaja, zakaj se kongres ne nadaljuje ob predvideni uri, nihče ni niti napovedal glasbene skupine … Člani in članice smo tako sedeli in čakali, da končno nadaljujemo s kongresom, zmedeni, ker nismo vedeli, kaj se dogaja. Seveda ni presenetljivo, da so ljudje začeli množično odhajati, saj ni nihče vedel, kaj bo sledilo. Ob 15.45 pa se je predsedujoči kongresu vendarle vrnil na oder in nas seznanil s tem, da so se pravkar sestali trije organi (nadzorni odbor, statutarna komisija in volilna komisija), ker naj bi ugotovili neke nepravilnosti. Po tem je kongres zapustilo še več ljudi. Nekateri pa smo vseeno čakali na nadaljevanje, saj smo v Krško prišli iz cele Slovenije, nekateri so za to, da so se lahko udeležili kongresa, celo koristili dopust. Prišli smo izraziti svoja stališča in svoje glasove v svoji stranki.

Še malo kasneje, ob približno 16.30, pa smo bili obveščeni, da bo treba sklepčnost še enkrat preveriti, da kandidature k volitvam niso bile oddane pravilno in da je prisotna samo ena članica volilne komisije. Obveščeni smo bili tudi, da se zaradi vsega te-

ga in zaradi nesklepčnosti, do katere je prišlo predvsem zato, ker se je najprej 45-minutno pavzo podaljšalo na skoraj tri ure in so ljudje med tem časom seveda odhajali, kongres ne more nadaljevati.

Takrat smo se razburili. Bili smo razočarani, jezni, izgubili smo cel dan, ki smo ga želeli nameniti participaciji v svoji stranki, prišli smo najbolj aktivne članice in člani, mnogi med nami tudi ustanovni člani in članice IDS, in ob tem, kar smo doživeli, preprosto nismo mogli ostati tiho. Ko smo po vsem tem še izvedeli, da glasovanja o podeljevanju mandata svetu za pogajanje o združitvi v enotno stranko ne bo, so se nekateri povsem upravičeno razburili. Na hodniku je prišlo do manjšega incidenta, en član je v jezi in razočaranju kričal na Luko Meseca, ni pa nihče nikomur grozil s fizičnim obračunom. Tisti, ki smo dogajanje opazovali od blizu, lahko tudi potrdimo, da ta prepir zagotovo ni vodil v kakršnokoli fizično obračunavanje. Kar se tiče kričanja, pljuvanja, tolčenja po stenah in vsega, kar se nam še očita, z žalostjo ugotavljam, da tisti, ki jim je v interesu utišati nasprotnike združevanja v enotno stranko, preprosto napihujejo dogajanje in poleg tega še posplošujejo neko vedenje na vse, ki so vsaj skeptični do združevanja v enotno ZL. Res je, ko smo izvedeli, da bo kongres neveljaven, da glasovanja ne bo, smo nekajkrat zakričali “Farsa!”, “Kje se izčlanimo?” in podobno, a to je tudi vse.

Žal nam je, da nekateri vse to izrabljajo za diskreditacijo stališč, ki so bila na kongresu dobro in argumentirano predstavljena. Razočarani smo, ker se je kongres odvil, kot se je. Po treh urah kakovostnih prispevkov, ki so večinsko nasprotovali združevanju v enotno ZL, nas je čakala nenapovedana triurna pavza, po kateri smo bili obveščeni, da smo v Krško prišli po nepotrebnem. Še isti dan pa smo od koordinatorja sveta stranke dobili poziv k izčlanitvi.

Nočem napeljevati k prehitrim zaključkom, a vse skupaj žal res deluje, kot da notranja demokracija v IDS nekaterim ne pomeni nič in da so za vsako ceno pripravljeni razdreti stranko, ki jo mnogi med nami gradimo že leta. Namen tega sporočila je samo to, da opozorim, da nekatera poročanja o kongresu preprosto niso resnična, dogajanje je napihnjeno in posplošeno, uporablja pa se za diskreditacijo vseh, ki imamo vsaj pomisleke do prehitrega združevanja s trenutnimi koalicijskimi partnerji. Kaj so naši argumenti in razlogi za nasprotovanje, pa je bilo zelo dobro predstavljeno na kongresu in želim si, da bi debata tako med člani in članicami IDS kot v medijih potekala o tem, ne pa zahajala v neka osebna obtoževanja in pretiravanja.

Bernard Nežmah se v svojem Pamfletu – ne prvič – čudi nad navideznim neujemanjem visoke podpore SDS in nizko oceno prvaka te stranke v javnomnenjskih raziskavah, tokrat na primeru Delovega Barometra. Nobenega neujemanja ni. Stranka SDS ima, ob upoštevanju neopredeljenih, stabilnih 20 odstotkov podpore. Politiki se ocenjujejo z oceno od 1 do 5. Volivec SDS Janši v anketi seveda da petico. Nevolivec SDS pa Janši, kakopak, da cvek ali kvečjemu dvojko. Vzemimo primer vzorčka petih vprašanih. Eden (20%) Janši da pet, dva enico in dva dvojko. 5+1+1+2+2=11. 11 deljeno s 5 je 2,2. Tako nizka ocena zadošča za izpad Janez Janše z lestvice dvajsetih najpopularnejših politikov. Razlog za razliko med podporo SDS in oceno njenega predsednika bi torej vendarle utegnil tičati v zakonitostih aritmetične sredine in ne morda v Murglah.

Franček Drenovec je v svojem odzivu, objavljenem v pismih bralcev, podal oceno delovanja protikapitalistične levice v Sloveniji, ki jo moram na več mestih popraviti.

1. Edine konkretne stvari, o katerih levica govori (revnim) prebivalcem Slovenije, naj bi bili geji in lezbijke ter po novem begunci. – Popravek: edina stališča levice, ki dosežejo prebivalce Slovenije preko množičnih medijev, zadevajo geje in lezbijke ter po novem begunce. S predlogi levice, da se socialne pomoči dvigne vsaj na raven minimalnih življenjskih stroškov in o ukrepih, s katerimi bi zagotovili potrebna sredstva, množični mediji prebivalcev ne seznanjajo. Prav tako jih ne seznanjajo s predlogi za zaščito prekarnih in agencijskih delavcev, za vključitev delavcev v upravljanje podjetij itn.

2. Levica govori le, da so begunci dobrodošli, pri tem pa ne pove, da so žrtve ameriške osvajalske vojne, ki je tudi naša. – Popravek: ne le, da levica to pove ob vsaki priložnosti, ko se obravnavajo protibegunski ukrepi, sodelovanje v vojaških operacijah Nata, sankcije proti Ruski federaciji, transatlantski in drugi imperialistični sporazumi tipa EU–Ukrajina. Prav levica, zlasti anarhistična, je ob vsej propagandi političnega razreda, ki je združila Škofovsko konferenco in ZZB NOB, dosegla, da je na referendumu proti vstopu v Nato leta 2004 glasovalo 34 % državljank in državljanov.

3. Levica naj bi begunce sprejemala z enakim navdušenjem kot šefi nemških koncernov, kot da ne bi vedela, da se priseljenci izkoriščajo za socialni dumping. – Popravek: v trenutku, ko to pišem, je v kapacitetah MNZ nastanjenih 370 »migrantov«. Tistih 10 %, ki jih bo mogoče dobilo status begunca, ne bo »razkrojilo trga dela in struktur družbenega bivanja« v Sloveniji. Kot razvojni ekonomist bi Drnovec moral upoštevati še, da ljudje niso strošek, ampak nosilci razvoja: zaradi prihoda 200.000 priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik se Slovenija ni razkrojila, ampak razvila. Levica prihoda beguncev ni »pozdravila z navdušenjem«, ampak s sočutjem, zanje pa zahteva človečno obravnavo in jih vključuje medse tudi zato, da ne bodo postali orodje socialnega dumpinga.

Drenovčeva ocena torej ni prikaz dejanskih prizadevanj levice, ampak kvečjemu opis tega, kako jih predstavljajo množični mediji. Dejstvo, da se mora danes levica zavzemati za meščanske pravice istospolnih parov in tujcev, ni posledica liberalizacije levice, ampak nesposobnosti političnega razreda, da bi v Sloveniji vzpostavil vsaj civilizacijske standarde razvitih kapitalističnih držav. Bistvo problema sta torej neoliberalni ustroj (medijev) in provincializacija družbe, ki ju Drenovec dosledno kritizira. Levica – ne le slovenska – težko deluje v takih razmerah, nikakor pa ni del problema.