Spodaj podpisani zgodovinarke in zgodovinarji, ki preučujemo zgodovino Primorske, smo vzeli na znanje, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi okrožnega in višjega sodišča v Ljubljani, ki sta Boštjana M. Turka spoznali za krivega razžalitve zgodovinarja Jožeta Pirjevca v kolumni, objavljeni v Reporterju 13. 6. 2011. S to razsodbo je Boštjan M. Turk razbremenjen krivde za očitano mu dejanje. Ob tem želimo opozoriti, da je po našem prepričanju oznaka »nenavaden tip renegatstva«, ki jo je Boštjan M. Turk uporabil za Jožeta Pirjevca, v tem primeru zgodovinsko vsaj neprimerna in žaljiva. Boštjan M. Turk je v besedilu svoje kolumne pokazal svoje nezadostno poznavanje predvojnih, vojnih in povojnih političnih razmer na Primorskem, njegova uporaba oblike priimka kot dokaza za Pirjevčevo nacionalno pripadnost oz. odpadništvo je zavajajoča in diskvalifikatorna.

Pirjevčeva nekajdesetletna nepretrgana strokovna predanost preučevanju slovenske primorske zgodovine, ki v njegovem zgodovinopisnem opusu predstavlja osrednjo os raziskovanja, je bila v izvajanju Boštjana M. Turka povsem prezrta in kot taka je postala nerelevantna za njegovo presojo o Pirjevčevi nacionalni zavesti in pripadnosti. Bi akademik, ki je glavnino svojih raziskovalnih in publicističnih naporov usmerjal v preučevanje slovenskih ljudi na Primorskem, lahko bil ravnodušen ali, kot to sugerira Boštjan M. Turk, celo sovražno naravnan do slovenskega naroda in slovenske identitete?

Sodba Vrhovnega sodišča je Boštjana M. Turka oprala vsakršne pravne krivde glede njegove ocene ravnanj Jožeta Pirjevca. Kljub temu si s stališča zgodovinopisne stroke pridržujemo pravico, da izvajanje Boštjana M. Turka v zadevni kolumni ocenimo kot neverodostojno in sklepno oceno odpadništva Jožeta Pirjevca od slovenskega naroda kot skrajno pristransko. Javnost pozivamo, da zavajajoči oceni Boštjana M. Turka ne nasede.

Na strani 33 pod rubriko »Žive meje« N’toko v kolumni z naslovom »V zagovor protisistemskemu nerganju« med drugim zapiše: »Saj je bilo že od začetka jasno, da bo Cerarjeva vlada katastrofalna, da bo SD še naprej krokodilje leglo in da bo Mramor pač Mramor.«

V obdobju Cerarjeve vlade ima Slovenija stabilno gospodarsko rast, upadanje brezposelnosti, presežek v zunanji menjavi, javnofinančno ravnotežje znotraj Maastrichtskega kriterija na eni strani ter deflacijo in režiran kreditni krč na drugi strani. Ni pa mi jasno od kod spoštovanemu avtorju ideja, da je SD »krokodilje leglo«, beri predator. Plenjenje, ki ga Cerarjeva vlada ni ustavila, se sicer odvija v projektu t.i. privatizacije, zasnovane sredi 2013 (izvaja jo Slovenski državni holding) ter z direktno prodajo slovenskih »blue chipov«, ki jo, kot posledico režiranega kreditnega krča, izvajajo poslovne banke. Socialni demokrati tu nismo ne izvajalci, ne pobudniki. Dilema ostati v koaliciji ali izstopiti pa se vrti okoli odgovornosti za politično stabilnost. Ob tem bi komentarju dr. Srečka Dragoša »RKC in UTD« v isti številki Mladine dodal pričakovanje, da se bo SD priključila različnim organizacijam, ki se zavzemajo za politiko odpravljanja revščine v Sloveniji in v tej zvezi tudi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Pričakujem, da bodo socialni demokrati UTD vnesli v svoje programske dokumente, predvolilne obljube in koalicijske pogodbe, ki jih bodo v prihodnje podpisovali.

Zadnjo soboto (2. aprila) sem bil v Ljubljani, pa sem šel pogledati na oba, za ta dan napovedana javna shoda.

Dopoldanskega na Trgu republike je pripravil, sklepam, utečeni stroj Janeza Janše, Cerkve in »nove desnice« (Za otroke…). Bilo je približno tako, kot par tednov prej v Planici: mali ocean vihrajočih slovenskih zastav in pod njimi, komaj vidno, enako število vsaj za to priložnost izpraznjenih glav. Govori so bili standardno groteskni, še veliko bolj kot tisto hropenje napovedovalcev v Planici. Vse že videno, še en triumf slovenstva. (Prijatelju se je zdela prireditev še najbolj podobna kakšni ustaški v Hercegovini; a je tam bolj bučno in živahno.)

Popoldanski shod pod geslom »Proti elitam, revni za revne« v Zvezdi je organiziral, sklepam, eden od številnih segmentov slovenske levice. Udeležba je bila bolj skromna, v soboto gredo študenti pač domov, da se za en teden naprej najejo in operejo. Govori so bili standardni, vzdušje je bilo vedro, prireditelji so poskrbeli tudi za glasbo. Na obeh shodih je bila prisotnost policije zgolj simbolična; vsaj popoldne so ljubljanski sobotni turisti komaj opazili, da se kaj dogaja (dopoldne so se pa verjetno raje urno odstranili).

Glavni vtis po obisku obeh prireditev je bil, da je bil protest proti elitam in proti kapitalizmu, shod revnih za revne v resnici tisti dopoldanski. Njegovi udeleženci so prišli z vseh koncev Slovenije ali natančneje, vsaj tako se mi je zdelo, z njenih najbolj odročnih, od boga in države pozabljenih koncev. Prišli so slovenski reveži, ljudje, ki jim je kapitalizem uničil kmetije in jih vrgel iz služb; in v največjem številu starejši, ki jih naše nove elite odpravljajo s par sto evri penzije. Prišli so, da sporočijo svojo žalost in svojo jezo – in da ju prepustijo v upravljanje eni najbolj ekstremnih frakcij slovenskih pro-elitnih, pro-kapitalističnih, pro-bogataških neoliberalcev.

Komu pa naj bi ju prepustili? Tisti drugi ponudniki odrešitve, ki so imeli svoj shod popoldne, jim pripovedujejo o njim povsem nerazumljivih stvareh, kadar so bolj konkretni, pa samo o gejih in lezbijkah in letos o beguncih. Ne govorijo jim, da so begunci žrtve ameriške osvajalske vojne, ki je tudi naša, izgnanci tudi po naši krivdi, ki jim moramo pomagati. Pravijo samo, da so vedno dobrodošli, brez spraševanja, zakaj prihajajo in koliko jih pride. Ne povedo nič od tega, kar ve vsak kapitalistični revež, da prinaša morebitna množična imigracija še dodatno razkrajanje »trga dela« in še dodatno razkrajanje vseh neekonomskih, nadekonomskih omrežij družbenega bivanja, še tistih zadnjih, v katerih je še življenje, ki ni popolnoma podložno novodobnim neoliberalnim roparskim elitam.

Lahko se spomnimo, kako je bilo odzivanje levice na begunski val naravnost identično odzivanju Economista, Financial Timesa in drugih neoliberalnih trobil (in da je tako tudi glede LGBT in še kakšne baje »leve« teme). Spomnimo se, s kakšnim navdušenjem so sprejeli prihajanje beguncev šefi največjih nemških koncernov in njihovi politični izbranci – zato, ker vedo tudi sami, kar ve vsak kapitalistični revež. Je to sozvočje s strategijami neoliberalnega kapitala vse, kar zna ponuditi ljudem levica?

V Sloveniji, tako kot drugje v Evropi (v »zahodni« in v »vzhodni«), je zelo velikemu številu ljudi že zelo jasno, da je moralizem sodobne liberalistične »odprte družbe« samo še apologija podivjanega, vseh drugih socialnih in političnih vsebin odrešenega lovišča za veliki kapital. In da bi bilo treba svet in Slovenijo urediti drugače. Kako to, da ne dobijo za svoj odpor tudi kakšno neklerikalno in nefašistično oprijemališče? Je ta odsluženi brezglavi liberalizem res edini domet levice? Edini domet slovenske naprednosti? Je res to tisto, kar je neprovincialno in kul? Res?

Spoštovani gospod Butina,

Zahvaljujem se vam za kritične misli na moj sestavek. Ko sem sestavljal odgovor, sem se znašel v slepi ulici. Namreč, ko sem šel od stavka do stavka in opozarjal na netočnosti v vašem zapisu sem hitro presegel dve strani. Pa tudi, ni smiselno, da se ukvarjam s stvarmi, katere nisem izrekel. Zato sem v drugem poskusu pisal raje pikre pripombe na vaša podtikanja kot npr. omenjanje Velike Britanije. Jaz je nisem niti omenil. Citiral sem Mintzberga, ki je govoril o ZDA. Nisem omenil niti zasebnih, niti javnih izvajalcev. To sploh ni bila tema. Usluge na ključ sem omenil kot primer učinkovitega operativnega managementa. Pridodal sem tudi zaključno misel, da če morebiti delate v zdravstvu, bi me resno zaskrbelo, ker ne znate pravilno ponoviti moje ime, podtikate razne druge podatke (Britanija) in še nekaj drugih stvari (vsiljujete privatno zdravstvo). Napake v imenih in podatkih, pa še kakšen samovoljen dodatek pelje k napačnemu zdravljenju, to pa resno ogroža zdravje in varnost pacientov. A pustimo to in upajmo na najboljše.

Rajši bom v dveh delih pojasnil, v čem se večina Slovencev moti, ko se govori in misli o zdravstvenem zavarovanju. Namreč, napačno je misliti, da zdravstveno zavarovanje pomeni zavarovanje škodnega primera. V pomoč naj bo širša slika družbe. Za uspešno družbo rabiš kvalitetno in pravično, predvsem pa urno pravno zaščito oziroma sodstvo, dobro znanje oziroma šolstvo pa tudi učinkovito policijo. Najbrž vsi menimo, da z vzpostavitvijo še enega vzporednega sodnega sistema, ki bo konkurenčen že obstoječemu, ne bomo izboljšali sodstva. In najbrž konkurenčni policist, ki zagotavlja varnost po drugačnem a bolj konkurenčnem naboru varnostnih ukrepov ne bo garant večje varnosti. Podobno je tudi pri nerodnem izrazu zdravstveno zavarovanje. Boljši izraz je zdravstveno varstvo, ki pa je pravica. Tako kot zdravo okolje, pitna voda, pravna zaščita in pravica do šolanja. Zdravje ni potrošna dobrina. Bolj in manj potrošne dobrine so stanovanja, hiše, pohištvo v njih, avtomobili... To kar omogoča bolj ali manj lagodno življenje posamezniku. Če sosed razbije avto, utrpi škodo samo on. Če sosed zboli za tuberkulozo ali meningitisom pa to lahko vpliva tudi na zdravstveno stanje okolice. Ali bolj po domače: epidemija gripe je eno, epidemija razbite pločevine pa drugo (namig: to zadnje seveda ne obstaja). Kakorkoli, zdrava populacija je tudi optimalno produktivna. To pa neposredno pomeni, da je zdravstvo javna dobrina. Za zaključek k prvemu delu samo še en primer, kako lahko beseda poda napačno vsebino. Verjeli ali ne, hrenovka ni narejena iz hrena.

Drugi del bom namenil temi, ki skuša pojasniti bit zdravstvene reforme. Gospod omenja neke druge pretekle čase. Recimo bobu bob in kar recimo, ko smo živeli v socializmu. Tudi to je navadno podtikanje. Zato mi verjemite, ko rečem: zdravstvo ni ideološko vprašanje. V medicini obstaja eno zelo dobro orodje, ki omogoča najboljše možne rezultate in hkrati tudi napredek. Temu orodju je ime „z dokazi podprta medicina“ ali „evidence-based medicine“. V sestavku Zlagani učinki konkurence iz začetka marca ima vsak podatek svoj vir, ki so jo zapisali številni raziskovalci iz OECD-ja ali WHO-ja, ob tem sem pa uporabil članek iz Harvard Business Review-a in še enega iz znanstvene revije Health Care Managment Science. Torej, moj sestavek temelji na primarni in sekundarni literaturi. To poudarjam zato, ker bo potrebno ob prenovi našega zdrav-

stvenega sistema slediti konceptu „z dokazi podprta politika“ oziroma „evidence-based policy“. Stavek „To smrdi na socializem“ ni dokaz, ampak mnenje. Ponavljam še enkrat. Gospod govori proti koncu sestavka o, citiram: »…v teoriji izgledale prepričljivo, v praksi pa niso delovale. Zato teoretični razmislek ni dovolj, splača se…« Bolj se spoštovani gospod Butina ne more motiti. Pisal sem samo o stvareh, ki so že ugotovljene v praksah po celem svetu. Praksa pa ni več teorija, kajne.

Za zaključek pa še to. Če gospod misli, da nekatere države, ki namenjajo podoben odstotek BDP kot Slovenija, dosegajo boljše rezultate, naj to kar sam dokazuje. To je njegova naloga, ne moja. Naj mu tu samo namignem, da lahko za primerjavo izbere kar Veliko Britanijo in njegov NHS (National Health Service). VB namenja za zdravstvo približno 9,4 % BPD-ja ali pol procenta več kot mi. Na spletni strani, ki jo gospod omenja, vodijo države, ki namenjajo bistveno več sredstev kot mi. Vprašanje je samo, če je to optimalno. Tudi mi namreč lahko ob vzpostavitvi tako imenovane konkurenčnosti zavarovalnic dvignemo sredstva na 12 % BPD-ja ali približno 4,4 milijarde evrov. Vendar se je treba zavedati, da bo potrebno od tega zneska odšteti najmanj 12 % denarja ali, čez palec, več kot 500 milijonov evrov za zavarovalnice, ki se bodo krčevito borile za konkurenčnost ... česa že? Mi bi torej prispevali 500-600 milijonov €, ob tem pa ne bi bil opravljen niti en ambulantni pregled,opravljena niti ena operacija, niti ena sestra ne bi izmerila pritisk niti enemu upokojencu… Toliko denarja za nič, oziroma za nadpovprečne plače direktorjev zavarovalnic (kar spomnite se gospoda Arharja kakšno plačo je dobival kot predsednik Vzajemne in kako ga je to stalo kandidature). Ali drugače povedano, s tem tudi nasprotujem namigom gospoda, da ne razumem delovanje zavarovalnic, vsak prebivalec Slovenije bi veselo prispeval približno 250-300 € na leto samo za konkurenčnost zavarovalnic (oziroma za visoke plače članov uprav in za sejnine članom nadzornih svetov »konkurenčnih« zavarovalnic). Oprostite, to je pa res že neumnost.

Spoštovani,

v Mladini iz dne 1. aprila 2016 v sklopu intervjuja z g. Brankom Cestnikom je pisalo, da »UTD v Sloveniji predlaga levica«. Se opravičujem za to pisanje, če gre morda za prvoaprilsko šalo. Tej možnosti navkljub se oglašam, saj imam občutek, da ta prvovrstna aprilska ‘finta’ ni od včeraj.

Del te ‘finte’ je npr. ‘priznanje’ g. Cestnika, da ‘desnica’ ne sprejema idej, ki pridejo z ‘leve’. Dober izgovor za desnico, da ne naredi nič v zvezi z UTD, kaj ne?

Drugi del ‘finte’ pa je, da vsaj kolikor je meni znano, Združena levica UTD (Univerzalenga temeljnega dohodka) ne podpira, razen v veliki meri spregledana 4. skupina te koalicije. V tem smislu bi Mladino prosila, da to izjavo pri ZL preveri, ali pa svojo izjavo uradno popravi (tj. razumite to pismo kot zahtevo za popravek), ali pa Združeni levici povejte, da je po vaši definiciji UTD=levica, in da so se morda zmotili v nazivu.

V Sloveniji to ni prvi primer takšnih ‘fint’, ko se nekdo izdaja za nosilca ideje, čeprav to ni, potem pa a stvari zapelje v skladu s svojimi interesi. Pa da ne bi kdo pomislil, da si v resnici želim, da bi se ZL bolj aktivno zavzela za UTD. Npr. tako kot Podemos, ki je imel UTD v programu do takrat, ko so ga začele zaznavati meritve javnega mnenja - potem ga je seveda umaknil? Ja, idejo UTD se da izrabiti na več načinov, ni treba, da jih za to še prosimo.

Morda je skrajni čas, da se opozori še na en vidik UTD. UTD je tudi obramba, orožje pred takimi, ki želijo odločati v imenu drugih. Je obramba proti tisti, ki želijo v imenu drugih in namesto drugih odločati o tem, kako bodo drugih živeli. Nobenega dvoma tudi ni, da so oblastniki v tej državi in strankokracije vredne druga druge, zato celo tisti, ki bi z idejo UTD v resnici lahko naredili, tega niso sposobni dojeti. (Morda je to celo sreča, ker ni zelo verjetno, da bi tisto bilo pametno). Podobno je sicer tudi na evropski ravni, zato je eden od sloganov evropske organizacije za UTD (UBIE) »UTD: ne levo, ne desno, ampak naprej«.

Ameriško-slovenska gospodarska zbornica nas je zelo odmevno obvestila, da smo v nekaj zadnjih letih izgubili 13 milijard € zaradi slabega gospodarjenja podjetij v lasti države. Kot je mogoče ugotoviti na osnovi fotografij s sej te zbornice, sedijo tam ob ljudeh iz privatnega sektorja, tudi upravljavci državnega premoženja. Med udeleženci oz. člani zbornice (člani uprav in nadzornih svetov, lobistov in posrednikov) so predvsem ljudje, ki niso naklonjeni premoženju države oz. so naklonjeni neoliberalni kapitalistični praksi in torej vstopu privatnega sektorja v do sedaj, vsaj v Sloveniji, skoraj izključno javni sektor. Ponavljajoče in agresivno objavljanje člankov o potrebnosti prodaje javnega premoženja seveda ni slučajno, ampak skrbno načrtovano in podprto s strani privatnega kapitala. Možno je določiti tudi krog novinarjev in medijev, ki so nosilci takšne agitacije. V tem času so ti akterji usmerili vse svoje sile predvsem proti slovenski energetiki. Menijo, da je slabo upravljana (kar je res) in da jo je zato nujno potrebno prodati oz. sprivatizirati in da je treba ta proces začeti z njenimi najbolj profitabilnimi deli, kot so Dravske elektrarne. Takoj potem bo tudi jasno, da je vse drugo popolnoma zanič in zatorej brez cene.

Študije, ki govori o tej 13 milijardni izgubi, nisem prebral, ker jo smatram za propagandno. Poskusimo si vsaj delno razložiti, kam je izginilo teh silnih 13 milijard €. Znano je, da so državne banke imele okoli 5 mia € izgub, kar definitivno predstavlja precejšen del v tej analizi ocenjenih izgubljenih milijard. Te izgube, ki so jih ustvarile državne banke, so slabi krediti, ki so obtičali v nasedlih naložbah. V tistem delu, ko so se krediti tudi namensko uporabljali in so bili stroški takšnih naložb tudi plačani iz teh kreditov, so denar iz teh kreditov dobili izvajalci in prodajalci (lastniki zemljišč in delnic ali deležev), torej poenostavljeno, predvsem naši državljani in država (davki). Domači proizvod zaradi tega ni bil prizadet, lastniki(država - proračun) in davkoplačevalci pa. Povedano drugače - en del slabih kreditov je v končni porabi pristal na računih naših državljanov in je predstavljal prihodke naših podjetij. Izgubo bank torej ne moremo smatrati kot nekaj, kar je v celoti in popolnoma izginilo, je pa tam, kjer za kreditodajalce ni dosegljivo. Kar je bilo potrošeno doma, je bilo vključeno v vrednost domačega proizvoda. Definitivno pa je za državo in s tem tudi za večino davkoplačevalcev izgubljen tisti del kreditov, ki so si ga posojilojemalci izplačevali na svoje račune v tujino, predvsem v davčne oaze.

Izgubljeni zaslužki lastnika torej države so lahko ali manjši prihodki teh podjetij (ker smo imeli državljani prepoceni storitve) ali večji stroški teh podjetij, ker so bili izvajalci teh storitev in njihovi domači poslovni partnerji predobro plačani (stroški so bili previsoki). Zaradi tega ni bilo profita. Torej na domačem dvorišču lahko govorimo samo o tem, ali ima več država, državljani ali podjetja, dobavitelji javnemu sektorju. Popolnoma drugačna pa je ta zgodba, če jo gledamo z očmi tujega lastnika, ki si želi maksimirati svoj profit ali drugače povedano:hoče povečati stroške lastnika in ta strošek odpeljati iz naše države. In očitno gre analiza v to smer: torej koliko lahko lastnik potegne iz javnega sektorja. Gre torej za neposredno vodilo zainteresiranim privatnim vlagateljem za naložbe v podjetja v javni last v Sloveniji. Analiza očitno kaže, kam je treba investirati.

Države, kjer je veliko tujih vlaganj, izgubijo zaradi stroškov kapitala, ki je vlasti tujega lastnika pomemben del svojega domačega proizvoda, kar se kaže predvsem v tem, da te države ne morejo razviti človeškega kapitala ter potenciala svojih državljanov. Lastnik odvaja v tujino dividende, amortizacijo, plače vodilnega kadra in nadzora, regulira lahko stroške obresti in nabave materialov iz tujine, stroške svetovalcev, stroške intelektualne lastnine, itd. Zmanjšuje postavke za obdavčitve. Spisek je neskončen. Pogledati je treba samo razliko med poslovnimi rezultati Leka in Krke. Pa o Leku ne mislim nič slabega.

Da končam: zelo opazno je, da se danes kot kupci naših podjetij javljajo predvsem pravne osebe iz davčnih OAZ, za katere ni mogoče ugotoviti pravega lastnika. Zelo verjetno je, da gre za denar tistih naših državljanov, ki so odobrene kredite naših državnih bank nakazovali v davčne oaze . (mimogrede: predsednik Obama je ob nastopu svojega mandata obljubil, da bo počistil s tem zlom). Videti pa je, da tisti, ki so te kredite odobravali in niso skrbeli za njihovo namensko porabo, sedaj sedijo na sejah ameriško-slovenske gospodarske zbornice in nas poučujejo, da ne znamo dobro voditi naših javnih podjetij oz. podjetij v javni lasti. To nas navaja na zaključek, da se bo krog sprememb v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva izvedel v veliki meri z našim lastnim denarjem, ki ima osnovo v slabih kreditih in, ki sedaj počivajo brez dela v davčnih oazah. Razlika bo bistvena: več bodo imeli privatni lastniki in manj preostali državljani. No ne čisto tako, večina nas bo obremenjena z večjim državnim dolgom in država bo imela še manj. Predvsem manj za naložbe v ljudi.

Avtor dr. Iztok Kos pravilno ugotavlja, da je ZZZS monopsonist, vsaj kar zadeva javno zdravstvo. Vendar ne drži, da ZZZS izposluje najnižje cene zdravstvenih storitev z izkoriščanjem svojega tržnega položaja. ZZZS cene določa administrativno. Presenetljivo je, da za enako storitev ZZZS ne prizna vsem izvajalcem enake cene, nekateri izvajalci dobijo za enako storitev več denarja kot drugi. Za slovensko javno zdravstveno blagajno so najcenejše storitve zasebnih izvajalcev javnega zdravstva (koncesionarjev), ki delovne prostore in opremo kupijo iz lastnega žepa, medtem ko jo mora javnim zavodom priskrbeti država. Z vidika gospodarnosti in interesa pacientov bi bilo smiselno razmisliti, da bi ZZZS naročal storitve pri cenejših izvajalcih in tako prihranil denar za skrajšanje čakalnih vrst.

Po pisanju dr. Ivana Kosa bi lahko sklepali, da so cene zdravstvenih storitev največji problem javnega zdravstva. Če bi bilo to res, potem problema (vsaj na prvi pogled) dejansko sploh ni. Velik del cen je namreč nizek, kot dr. Kos tudi sam ugotavlja. In nizke cene so javni interes, če seveda (vsaj nekateri) izvajalci preživijo. Glavni vzrok za težave v slovenskem zdravstvu zato ni v cenah zdravstvenih storitev, čeprav to ne pomeni, da so vse cene primerne.

Dr. Ivan Kos piše, da je konkurenca neracionalna, ker povzroča dodatne stroške. To me je spomnilo na neke druge čase, ko se je tako razmišljalo. Zakaj imeti več zavarovalnic? Zakaj imeti več trgovskih verig? Ali res potrebujemo več bank? Na prvi pogled to ni smiselno. Vendar je praksa po celem svetu pokazala, da se konkurenca splača. Da so kupci na boljšem, kljub dodatnemu strošku zaradi več ponudnikov. Ker tekmovanje spodbuja ustvarjalnost in napredek. In ta napredek prinese več, kot odnesejo dodatni stroški.

Dr. Ivan Kos ne razume delovanja zavarovalnic, zlasti ne stroškov. Denar, ki se porabi za preučitev tveganj, ni izgubljen denar. Ne drži, da nima nobene zveze z zdravstvom. Zavarovalnica tesno sodeluje z izvajalci zdravstvenih storitev. Trditev, da »srečno socialno okolje finančno neperspektiven primer za zavarovalnico«, je nesmiselna. Zavarovalnica si želi čim manj škodnih dogodkov (bolezni, poškodb itd) in v boljšem socialnem okolju je le-teh gotovo manj.

Dr. Ivan Kos kritizira ameriško, britansko in nizozemsko zdravstvo. Že mogoče, da imajo našteti pomanjkljivosti, vendar so vseeno bistveno boljši kot mi. Slovenija sicer za zdravstvo porabi manj, kot zgoraj naštete države, ki so precej bogatejše. Slovenija naj se primerja z državami, ki porabijo enako za zdravstvo. V primerjavi s takšnimi državami se Slovenija ne odreže najboljše.

Konkurenca med Triglavom, Generalijem, Zavarovalnico Maribor in ostalimi ne vpliva na ceno avtomobilov na slovenskem trgu, kot je pravilno ugotovil dr. Kos. Vpliva pa na ceno, še bolj pa na kakovost, zavarovanja. Na ceno avtomobilov vpliva konkurenca med proizvajalci avtomobilov. Prav tako na ceno zdravstvenih storitev vpliva konkurenca izvajalcev zdravstvenih storitev, če seveda takšno konkurenco imamo.

Stvari se včasih v praksi ne zgodijo vedno tako, kot so si v teoriji zamislili snovalci. Slovenci imamo boleče zgodovinske izkušnje z družbenimi inovacijami, ki v teoriji izgledale prepričljivo, v praksi pa niso delovale. Zato teoretični razmislek ni dovolj, splača se tudi pogledati, kako imajo stvari urejene drugi. Različne države imajo zdravstvo urejeno na različne načine. Smiselno bi se bilo zgledovati po tistih, ki so boljši od nas. Zanimiva primerjava kakovosti zdravstva je na spletnih straneh http://www.healthpowerhouse.com/.

Spoštovana ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar,

v začetku marca ste prejeli dopis namestnika varuhinje človekovih pravic Ivana Šeliha, v katerem vas je ta opozoril, da pri noveliranju zakona o policijskih pooblastilih njihovih pripomb niste upoštevali. »Ugotavljamo, da je bilo nekaj teh naših pripomb pri nadaljnji pripravi… prezrtih,« je zapisal Šelih. Malo pred tem ste dobili pismo iz urada informacijske pooblaščenke, v katerem vam je pooblaščenka Mojca Prelesnik sporočila, da njeni predlogi »žal v večini niso bili upoštevani.« Še pred tem ste na ministrstvo dobili dopis Fakultete za varnostne vede s podobno vsebino, v katerem so vam profesorji sporočili, da gre večina vaših nepotrebnih predlogov sprememb policijskih pooblastil »v smeri večje represivnosti.«

V zadnjih mesecih ste torej prejeli zajeten kup ugovorov uglednih slovenskih neodvisnih institucij proti vašim idejam povečanja policijskih pooblastil. Potem smo v Mladini o tem napisali članek. In potem je vaše ministrstvo na Mladino, z namenom »objektivnega informiranja javnosti«, poslalo zahtevo po odgovoru, v kateri ste uvodoma zapisali, da na ministrstvu delujete transparentno, da ste organizirali že dve javni predstavitvi (eno od teh 19. avgusta) in da ste »do sedaj prejeli eno pripombo oziroma predlog posameznika,« - a bi naj to kazalo, da glede predloga vlada velik konsenz? Ob tem ste nam očitali, da zavajamo bralce, da je članek zapisan tendenciozno in celo, da vam je žal, da se avtor članka ni udeležil predstavitve zakona, saj da bi se lahko potem, kot da gre zgolj za nesporazum, v obojestranski razpravi odpravila vsa nerazumevanja.

A ne gre zgolj za nesporazum. V članku, ki smo ga objavili v Mladini, zaradi prostorskih omejitev nismo omenili vseh spornih predlogov, v nadaljevanju pa se zaradi tega odzivam na zgolj tri izbrane očitke. Sprva glede hrambe profilov informacij DNK. Pišete, da je obdelovanje biometričnih podatkov v skladu z odločbami ustavnega sodišča že sedaj natančno urejeno, da se jih ne hrani na zalogo, z novelo pa da bo hranjenje še natančneje urejeno. Toda ustavno sodišče je v skladu z razsodbami strasbourškega sodišča prepovedalo hranjenje DNK podatkov nedolžnih oseb, vi pa sedaj predlagate, da se DNK profili v teh primerih (po zastaranju kazenskega pregona) prenesejo v arhiv, kjer se hranijo 50 let in uporabljajo za preiskovanje kaznivih dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Na to izigravanje sodnih odločitev vas opozarja informacijski pooblaščenec, kjer daje »ponovno negativno mnenje« k vašemu predlogu, varuh človekovih pravic pa vam sporoča, da je novi, drugi odstavek 128 člena »problematičen.«

Pišete, da je napačna tudi naša trditev, da se pri prikriti ali namenski kontroli znižuje standard iz utemeljenega suma na sum, saj da pri navedenem ukrepu ne gre za prikriti preiskovalni ukrep, ampak za policijsko pooblastilo, primerljivo z 148. členom ZKP… (itd). A profesorji iz Fakultete za varnostne vede vas glede te ideje še posebej opozarjajo, da je primerjava z 148. členom ZKP iz več razlogov neprimerna in da je »dosedanji dokazni standard … primeren.« Tudi varuh človekovih pravic vas neodvisno od strokovnjakov na fakulteti opozarja, da »ob znižanju standarda za uvedbo razpisa prikrite ali namenske kontrole (iz utemeljenih razlogov za sum z razlogi za sum) predvideva, da ta ukrep razpiše policija sama, kar pa onemogoča vsakršen (zunanji) nadzor nad temi ukrepi.« Še enkrat ponavljamo, da je MNZ zadnjič želel na tem področju povečati policijska pooblastila leta 2006, v času prve vlade Janeza Janše, a zaradi odziva javnosti do spremembe ni prišlo. Razlika med letom 2006 in 2016 je zgolj v tem, da ste tokrat javno razpravo organizirali avgusta.

In še glede avtomatiziranega preverjanja registrskih tablic in s tem povezanega preverjanja vozil in lastnikov vozil. Trdite, da ni res, da bo policija lahko na tej podlagi tiskala kazenske ovadbe s kombinacijo različnih zbirk, češ, da »že sedaj veljavni prvi odstavek 122. člena to izrecno prepoveduje, s predlogom zakona pa se v te omejitve sploh ne posega.« A informacijska pooblaščenka, ki gotovo to materijo zelo dobro pozna, vas opozarja, da na MNZ v 122. člen vrinjate nov prvi odstavek, »ki na splošno dopušča avtomatizirano obdelavo vseh zbranih osebnih in drugih podatkov… s tem v celoti spreminja obstoječi pomen člena,« ki to sedaj resda prepoveduje.

Te očitke in te kritike zelo dobro poznate. Ali gre pri vašem odzivu na naš članek res za polemiko z novinarjem, ali bolj za obračun s strokovnjaki in omenjenimi institucijami, katerih mnenja navajamo in ki jih na MNZ doslej niste upoštevali, ker niso bila javna?

V odzivu na članek v Mladini ste uvodoma napisali, da je dolžnost policije zagotavljanje varnosti, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države. Bere se plemenito. Vendar pa policija nikoli ni bila najboljša pri krepitvi človekovih pravic ali pri krepitvi pravne države, navadno je bil z represivnimi organi vedno križ, ko so si ti začeli domišljati, da imajo na teh področjih privilegirano mnenje. Bilo bi prav, če bi pravno državo še naprej krepila sodna veja oblasti, ki bi morala določene policijske akcije tudi še naprej avtorizirati, človekove pravice pa varuh človekovih pravic ali informacijski pooblaščenec, ki bi jih zaradi tega morali upoštevati tudi na notranjem ministrstvu.

Za razjasnitev nekaterih netočnosti, ki jih je v članku Pozabljeni Auschwitz navedel novinar Borut Mekina, še posebej neutemeljenega očitka, da je Slovenija pri projektu pasivna, podajamo oris poteka priprav na ureditev razstavnih prostorov nekdanje Jugoslavije v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Projekt skupne razstave se je pričel leta 2011 z oblikovanjem delovno-strokovne koordinacije med državami naslednicami SFRJ. T. i. Mednarodna usmerjevalna skupina za vzpostavitev razstavnih prostorov držav članic nekdanje SFRJ v koncentracijskem taborišču Auschwitz Birkenau je imela pet usklajevalnih sestankov. Do sedaj so bili organizirani sestanki v Beogradu (junij 2011 in junij 2012), v Sarajevu (december 2012), v Skopju (april 2013), v Auschwitzu (julij 2013), v Zagrebu (februar 2014), zadnji sestanek te skupine pa je maja 2015 v Ljubljani gostilo Ministrstvo za kulturo RS. Projekt je sicer doslej potekal pod vodstvom beneške izpostave UNESCO v okviru skupne pobude »Kultura - most k razvoju«, saj gre pri projektu za enkratno situacijo, ko je nekoč nacionalna razstava postala mednarodna in se je bilo treba temu ustrezno prilagoditi in uskladiti. V imenu Slovenije so v projektno delo vključeni predstavniki Ministrstva za kulturo in direktorica Muzeja novejše zgodovine dr. Kaja Širok, ki pomembno strokovno prispeva k pripravi razstavnega prostora.

Na srečanju v Ljubljani so se zbrali strokovnjaki iz držav članic nekdanje SFRJ ter predstavniki beneške izpostave UNESCO in strokovnjakov s področja holokavsta. Glavni namen srečanja ni bil sklenitev političnega dogovora in prevzemanje finančnih obveznosti, saj za to omenjena delovna skupina ni imela mandata. Namen je bil, da sodelujoče države potrdijo vsebino razstavnega koncepta ter pristopijo k nadaljnjim korakom za realizacijo projekta, kar so tudi storile. Udeleženci sestanka v Ljubljani so izrazili zavezanost omenjenemu projektu in zadovoljstvo nad koordinacijo celotnega projekta, dotedanjimi sklepi in dogovori delovno-strokovne koordinacije. Med drugim so se dogovorili tudi, da končne pripombe na besedilo o pripravljenih vsebinah in konceptu razstave posredujejo beneški pisarni UNESCO do septembra 2016. Na tej osnovi se bodo lahko države naslednice šele konkretno dogovarjale o finančnih sredstvih.

Finančne obveznosti posameznih držav na dosedanjih srečanjih še niso bile določene.

Slovenska vlada podpira sodelovanje Slovenije pri projektu spominjanja žrtev druge svetovne vojne. Projekt je dokaz dobrega in konstruktivnega sodelovanja šestih držav in mednarodnih partnerjev, z namenom skupne predstavitve tragičnih usod taboriščnikov iz območja nekdanje SFRJ. V kratkem je predvideno srečanje v Črni gori, kjer naj bi se prvič tudi na politični ravni pogovorili o nadaljnjih korakih.

Lep pozdrav,

V prejšnji številki Mladine je bilo objavljeno pismo predsednika uprave Palome Tadeja Gosaka. V njem je navedel, da sem zapisal več netočnosti v članku Kdo bo lastnik Palome?, ki je bil objavljen v Mladini številka devet. Gosak v pismu izpostavlja, da tožbe, ki jih obravnava sodišče glede skupščine Palome, niso odškodninske tožbe, ampak izpodbojne tožbe sklepa skupščine o dokapitalizaciji Palome. To je res. Še bolj natančno bi bilo, če bi rekli, da gre za izpodbojne tožbe, ki so jih mali delničarji vložili, ker trdijo, da bi uresničenje sklepov skupščine pomenilo oškodovanje Palome in malih delničarjev. Gosak izpostavlja tudi, da so predstavniki malih delničarjev, ki so vložili tožbe, tudi zastopniki Eco Investa, torej neizbranega ponudnika za dokapitalizacijo Palome. Vendar ti mali delničarji trdijo, da je bila izbira PPRS, ki je po mnenju uprave Palome in Slovenskega državnega holdinga bolj primeren za dokapitalizacijo Palome kot Eco Invest, sporna zato, ker je Ecoinvest želel plačati več kot PPRS. Med zastopanjem Eco Investa in malih delničarjev torej ni jasnega konflikta interesov, kar namiguje Gosak. Če prav razumem, to ni vse, na kar namiguje Gosak, ampak namiguje tudi, da Eco Invest ni običajen kandidat za dokapitalizacijo Palome, ampak nekdo, ki želi Palomo onemogočiti. Če je to res, bi moral Gosak med drugim pojasniti, zakaj je potem sploh povabil Eco Invest, naj odda ponudbo za dokapitalizacijo Palome.

Nadalje Gosak trdi, da je ob ceni pomembna tudi resnost ponudbe za dokapitalizacijo in da je tu razlog, da je bila ponudba Eco Investa slabša. Mali delničarji (oziroma predstavniki Eco Investa) trdijo ravno nasprtno. Trdijo, da je Eco Invest večkrat izrazil željo za sestanek z vodstvom SDH, a do tega ni prišlo. Trdijo tudi, da ima Eco Invest bolje pripravljeno strategijo razvoja Palome kot PPRS, da ima pripravljeno trdnejšo finančno konstrukcijo dokapitalizacije Palome, in tudi, da bi dokapitalizacijo izvedel prej.

Paloma pač se prodaja podjetju PPRS, čeprav Gosak trdi, da je ta navedba napačna. Iz javno objavljenih podatkov izhaja, da ima Abris Capital Partners Limited, ki naj bi bil končni lastnik podjetja PPRS, prostore v Varšavi, registriran pa je Kanalskih otokih. Podjetje PPRS je bilo ustanovljeno s strani podjetja Abris Capital Mid-Market Fund II LP. Nato je v lastništvo vstopilo še podjetje, ki se imenuje skoraj enako kot pravkar omenjeno, le da ima v imenu še črko A: Abris Capital Mid-Market Fund II-A LP. Potem je v lastništvo PPRS vstopilo še podjetje Edgeborough Co-investments. Zakaj bi Abris Capital Partners Limited ustanovil posebno podjetje za dokapitalizacijo Palome, če pa ima tudi sam sedež v davčni oazi, tako kot novoustanovljeno podjetje? Zakaj je podjetje PPRS, ki naj bi bilo ustanovljeno prav za dokapitalizacijo Palome, dvakrat zamenjalo lastništvo? In kdo je lastnik treh podjetji, ki so lastniki PPRS?

V izvodu številka 11 ste v uvodniku z naslovom "Eksperiment Združena levica" pisali o združevanju koalicijskih strank Združene levice(ZL)-Iniciative za demokratični socializem(IDS), Stranke za trajnostni razvoj Slovenije(TRS) in Demokratične stranke dela(DSD). V prvih dveh odstavkih predstavljate združitev kot nekaj neizbežnega, čeprav vmes tudi pravilno pojasnite, da bo stranka IDS v začetku aprila šele odločala o tem ali naj se začnejo pogajanja z drugima dvema strankama o preoblikovanju v eno stranko. Med drugim zapišete, da ZL začenja transformacijo v pravo politično stranko, transformacijo pa predstavite kot "jasno", "zelo verjetno" in "malodane že dejstvo". Napoveste tudi konec strankam in njihovim frakcijam, ki bi združitvi nasprotovale in nadaljevale samostojno politično pot.

Kot aktivni član stranke IDS vam pišem, ker bi vam rad povedal, da se mi zdi vaše napovedovanje prihodnosti skrajno žaljivo in neodgovorno. Še posebej zato, ker v tem času pred kongresom poteka burna vsečlanska razprava o razlogih za in proti začetku pogajanj o združitvi. Zdi se mi predrzno, ko zagotavljate, da poznate izzide pogajanj, čeprav so ti pogojeni izključno z voljo članov stranke, ki pa meni ni znana niti približno, saj v stranki nismo izvajali nikakršnih mnenjskih raziskav.
Sprašujem se kdo je vaš vir, ki mu očitno tako zaupate, da na podlagi informacij, ki jih dobivate, prihajate do tako natančnih zaključkov.
Prepričan sem, da se kot izkušeni urednik zavedate vpliva na javno mnenje, ki ga ima vaš tednik z razmeroma visoko naklado, sploh med levo profiliranimi, ki predstavljajo veliko večino vaših bralcev in kako je vaš članek vplival na njihovo razumevanje zapletene situacije v koaliciji ZL.

V izogib napačnim predstavam in bolj objektivni sliki naj pojasnim, da se bomo člani stranke na kongresu čez dva tedna odločali ali bomo podelili mandat novoizvoljenemu svetu, da se pogaja o združitvi. Tudi če bo mandat podeljen in bodo nadaljna pogajanja uspešna, ter bi se za združitev odločili, bi do nje prišlo šele čez eno leto na naslednjem kongresu in ne že letos, kot ste zapisali. Z veseljem vam tudi sporočam, da je stranka trenutno v dovolj dobri formi, da je sposobna uspešno nadaljevati samostojno pot, če bi se za to odločila. Navsezadnje ste tudi sami zapisali, da je IDS najmočnejša stranka koalicije ZL.

V upanju na objavo vas pozdravljam,
Ponosni član stranke IDS

Jure Kovač
Zlato polje 18
Kranj

V skladu s 6. razdelkom Zakona o medijih prosimo, da zaradi korektne obveščenosti javnosti, objavite odgovor Ministrstva za kulturo na članek Pozabljeni Auschwitz, novinarja Boruta Mekine, ki je bil objavljen v petek, 11. 3. 2016, na str. 10.

Za razjasnitev nekaterih netočnosti v članku Pozabljeni Auschwitz podajamo oris poteka priprav na ureditev razstavnih prostorov nekdanje Jugoslavije (Blok 17) v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Projekt skupne razstave se je pričel leta 2011 z oblikovanjem delovno-strokovne koordinacije med državami naslednicami SFRJ. T. i. Mednarodna usmerjevalna skupina za vzpostavitev razstavnih prostorov držav članic nekdanje SFRJ v koncentracijskem taborišču Auschwitz Birkenau je imela pet usklajevalnih sestankov. Do sedaj so bili organizirani sestanki v Beogradu (junij 2011 in junij 2012), v Sarajevu (december 2012), v Skopju (april 2013), v Auschwitzu (julij 2013), v Zagrebu (februar 2014), zadnji sestanek te skupine pa je maja 2015 v Ljubljani gostilo Ministrstvo za kulturo RS. Projekt je sicer doslej potekal pod vodstvom beneške izpostave UNESCO v okviru skupne pobude »Kultura - most k razvoju«, saj gre pri projektu za enkratno situacijo, ko je nekoč nacionalna razstava postala mednarodna in se je bilo treba temu ustrezno prilagoditi in uskladiti. V imenu Slovenije so v projektno delo vključeni predstavniki Ministrstva za kulturo in direktorica Muzeja novejše zgodovine dr. Kaja Širok, ki pomembno strokovno prispeva k pripravi razstavnega prostora.

Na srečanju v Ljubljani so se zbrali strokovnjaki iz držav članic nekdanje SFRJ ter predstavniki beneške izpostave UNESCO in strokovnjakov s področja holokavsta. Glavni namen srečanja ni bil sklenitev političnega dogovora in prevzemanje finančnih obveznosti, saj za to omenjena delovna skupina ni imela mandata. Namen je bil, da sodelujoče države potrdijo vsebino razstavnega koncepta ter pristopijo k nadaljnjim korakom za realizacijo projekta, kar so tudi storile. Udeleženci sestanka v Ljubljani so izrazili zavezanost omenjenemu projektu in zadovoljstvo nad koordinacijo celotnega projekta, dotedanjimi sklepi in dogovori delovno-strokovne koordinacije. Med drugim so se dogovorili tudi, da končne pripombe na besedilo o pripravljenih vsebinah in konceptu razstave posredujejo beneški pisarni UNESCO do septembra 2016. Na tej osnovi se bodo lahko države naslednice šele konkretno dogovarjale o finančnih sredstvih.

Finančne obveznosti posameznih držav na dosedanjih srečanjih še niso bile določene. 

Slovenska vlada podpira sodelovanje Slovenije pri projektu spominjanja žrtev druge svetovne vojne. Projekt je dokaz dobrega in konstruktivnega sodelovanja šestih držav in mednarodnih partnerjev, z namenom skupne predstavitve tragičnih usod taboriščnikov iz območja nekdanje SFRJ. V kratkem je predvideno srečanje v Črni gori, kjer naj bi se prvič tudi na politični ravni pogovorili o nadaljnjih korakih.

Lep pozdrav,

Alenka Štrukelj

Služba za odnose z javnostmi

Ministrstvo za kulturo

V tedniku Mladina ste 11. 3. 2016, str. 19–21, objavili članek z naslovom Učinek Domine, ki zavajajoče in tendenciozno predstavlja vsebinske predloge spremenjenega Zakona o pooblastilih policije. Skladno z 42. členom Zakona o medijih zahtevamo objavo odgovora, s katerim želimo zagotoviti objektivno informiranost javnosti.

Veljavni Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ureja t. i. varnostna policijska pooblastila z namenom preprečevanja nevarnosti. Dolžnost policije je namreč zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin in krepitev pravne države.

Že Ustavno sodišče RS je v odločbi z dne 27. 11. 1997 (Opr. št. U-I-25/95) med drugim navedlo, da mora država nujno uzakoniti ukrepe, ki so enakovredni tistim vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja organiziran kriminal, če se želi učinkovito postaviti po robu najhujšim oblikam kriminala in s tem izpolniti svojo dolžnost varovanja pravic in svoboščin ljudi. Znano je, da kriminalne združbe uporabljajo najnovejšo tehnologijo za izvrševanje najhujših oblik kriminalitete, zato mora biti tudi družba toliko odgovorna, da na primeren način uzakoni ustrezna tehnična sredstva v borbi proti kriminalu, v dobrobit varnosti ljudi, ki je ena temeljnih človekovih pravic. To izhaja tudi iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki ocenjuje preprečitev zločina za legitimen cilj, ki opravičuje poseg v človekovo zasebnost, da se prepreči nered in zagotovi državno ali javno varnost ali ekonomsko blaginjo države. Le varno okolje namreč omogoča razvoj družbe in posameznika.

Iskanje pravega ravnovesja med varnostjo in zasebnostjo pa je stvar zakonodajalca. Legitimna pravica in nenazadnje dolžnost policije pa je, da opozori na določene probleme in izzove strokovni diskurz.

Rešitve v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah ZNPPol so oblikovane na podlagi primerjalno pravnih pregledov ter dosedanjih izkušenj in ugotovitev. Predlagane rešitve upoštevajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (med drugim zlasti otrok in ostalih ranljivih skupin), hkrati pa zadostujejo potrebam policijske organizacije pri učinkovitem zagotavljanju varnosti v skupnosti (npr. glede na ničelno toleranco do nasilja v družini se predlaga podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja za večjo pomoč žrtvi, prav tako se večji pomen pri tem daje nevladnim organizacijam).

Z namenom pridobitve mnenj in stališč strokovne javnosti in nevladnih organizacij za človekove pravice smo 19. 8. 2015 in 22. 9. 2015 organizirali javni predstavitvi osnutka sprememb in dopolnitev ZNPPol. Predstavitve so se 19. 8. 2015 udeležili predstavniki Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za obrambo, Ministrstva za javno upravo, Vrhovnega državnega tožilstva, Varuha človekovih pravic, Informacijskega pooblaščenca, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru ter 22. 9. 2015 Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, Amnesty International Slovenije in Društva za nenasilno komunikacijo.

Predlog ZNPPol smo 15. 2. 2016 objavili na spletni strani Policije in javnost pozvali, da do 15. 3. 2016 pošlje morebitne predloge in pripombe (do sedaj smo prejeli eno pripombo oziroma predlog posameznika). Navedeno kaže, da smo ves čas priprave sprememb in dopolnitev zakona delovali transparentno (kot je razvidno iz navedenega, smo javnost sami seznanili s predvidenimi spremembami in dopolnitvami, vključno z možnostjo uvedbe električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva – zato ni mogoče govoriti o javno razkriti nameri, kot navaja avtor) in da smo poskušali pridobiti mnenja in stališča čim širšega kroga javnosti.

Skrajno zavajajoč je zato, iz konteksta iztrgan zapis v članku, da bo lahko policija po novem uporabljala opremo slovenske vojske, oklepnike, morda celo patrie, protioklepno orožje. Avtor namreč ne navaja, da je v zakonu točno določen razlog in primer uporabe tovrstne opreme, in sicer le v tistih skrajnih in izrednih primerih, če bi bilo neposredno ogroženo življenje policista ali drugih oseb in bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja (preprečitev neposredne konkretne nevarnosti), ob tem, da bi bila uporaba tipiziranega orožja glede na okoliščine neuspešna ali če bi bilo glede na okoliščine mogoče pričakovati, da bi bila neuspešna. Določena je tudi »varovalka«, saj o uporabi tovrstne opreme na predlog generalnega direktorja policije odloči minister, če gre za sredstva Slovenske vojske, pa je potrebno tudi soglasje ministra za obrambo.

Zavajajoče in povsem napačna je tudi izjava, da bo policija na zalogo hranila biometrične podatke, kot so fotografije ali zapisi DNK, in zbirala zapise DNK s t. i. droni. Obdelava biometričnih podatkov je v skladu z odločitvami Ustavnega sodišča že sedaj natančno določena in se jih ne hrani »na zalogo«, z novelo pa bo hranjenje še natančneje urejeno. Uporabo brezpilotnih letalnikov, ki bi jih sicer policija že na podlagi trenutne zakonske ureditve lahko uporablja pri izvajanju določenih policijskih nalog, bi namenili zlasti za iskanje pogrešanih oseb, za spremljanje izvajanja zakonitosti policijskih pooblastil, javnih zbiranj. Nikakor pa

t. i. dronov policija ne želi in ne bo uporabljala za zbiranje zapisov DNK. Z namenom zagotavljanja varnosti določenih objektov ali oseb in izvajanja pooblastila omejitve gibanja pa predlog zakona prav tako predvideva omejitev gibanja tudi za daljinsko ali avtonomno vodena vozila, plovila ali zrakoplove, česar avtor sploh ne omenja.

Popolnoma zavajajoča je trditev, da je doslej za »kukanje« skozi zidove potrebna odredba sodišča, po noveli pa temu ne bi bilo več tako. Žal zapis kaže na nepoznavanje razlikovanja varnostnih policijskih pooblastil od tistih, namenjenih za preiskavo kaznivih dejanj - v tem primeru govorimo o prikritem preiskovalnem ukrepu, za katerega je potrebno in bo še naprej potrebno pridobiti odredbo sodišča. Izpostavljena novela predlaga to možnost le ob najhujših primerih ogroženosti (npr. ko gre za teroristična dejanja in ugrabitve ali za prijetje osebe, ki se aktivno upira, ko napada, se zabarikadira, se od nje utemeljeno pričakuje oborožen odpor, zaradi katerega bi lahko bilo neposredno ogroženo življenje policista ali druge osebe). V teh primerih se seveda »ne bi kukalo kar tako v stanovanja«, ampak bi se oprema za fotografiranje ter video in avdio snemanje, termovizijske kamere, naprava za gledanje ponoči, radarske sisteme za detekcijo premikanja uporabljala le v tistih prostorih, kjer bi se nahajali npr. teroristi ali ugrabitelji.

V članku je navedeno, da lahko danes policija brez odredbe sodišča locira pogrešano osebo, če je ogroženo njeno življenje ali telo. Gre za pooblastilo, ki je bilo pred leti usklajeno z Informacijskim pooblaščencem, določeno pa je v 153. členu Zakona o elektronskih komunikacijah, ki natančno določa pogoje za posredovanje prometnih in lokacijskih podatkov policiji. Gre za primere, ko bi bilo zaradi varstva življenjskih interesov posameznika nevarno odlašati (zato ti primeri tudi niso vezani na pridobitev odredbe sodišča), policija pa je na podlagi pridobitve navedeni podatkov preprečila že marsikateri samomor, našla pogrešanega otroka ali osebo, ki se je znašla v težavah, nevarnih za njeno življenje. Z navedenim pooblastilom je policija v skladu z načelom sorazmernosti v vsem tem času, kot smo že napisali, rešila in pomagala več stotim ljudem, katerih življenje ali zdravje je bilo resno ogroženo, s pravočasno lokacijo, pa jim je lahko bila nudena nujna pomoč. Če bi se družba in zakonodajalec odločil, da to ni več potrebno, se lahko to v zakonu seveda vedno spremeni.

Prav tako ne drži trditev, da danes lahko policija s pomočjo t. i. IMSI-catcherjev brez odredbe prisluškuje mobilnemu omrežju. Policija že več let IMSI lovilca ne uporablja, ker prav tako že več let čaka na konkretnejšo zakonsko ureditev v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), kot jo ima večina evropskih policij, k čemur se je že pred leti zavezalo Ministrstvo za pravosodje.

Napačna je prav tako trditev, da se pri prikriti ali namenski kontroli znižuje standard iz utemeljenega suma na sum. To bi pomenilo znižanje standarda kar za dve stopnji. Ker pri navedenem ukrepu ne gre za prikriti preiskovalni ukrep, temveč policijsko pooblastilo, primerljivo s pooblastili iz 148. člena ZKP (novela ZNPPol ne govori več o preiskavi, ampak o pregledu vozila, o čemer pa avtor ne piše), zaradi česar je tako kot pri 148. členu ZKP predviden standard razlogov za sum (sedaj utemeljeni razlogi za sum in ne utemeljeni sum, kot je napačno navedeno v prispevku).

Policija prav tako ne bo snemala in hranila registrskih tablic na vseh vozilih, ki se bodo znašli na avtocestah, kot je zapisano v prispevku. Avtomatizirano preverjanje registrskih tablic in s tem povezano preverjanje vozil in lastnikov vozil omogoča predselekcijo vozil, ki jih je treba ustaviti, in tako prispeva k večji varnosti v cestnem prometu in javni varnosti nasploh. Hkrati pomeni tudi manjše število posegov v človekove pravice oseb (predvsem omejitve gibanja), ki se ravnajo v skladu s predpisi (vsaka ustavitev vozila zaradi nadzora prometa pomeni za voznika najmanj določeno izgubo časa, lahko pa tudi druge nevšečnosti). Tudi tuje policije klasične oblike nadzora avtocestnih prometnih tokov, ki jih uporabljajo tudi storilci tatvin motornih vozil, že uspešno nadomeščajo z uvedbo tehničnih sredstev za optično prepoznavo registrskih tablic. Namen uporabe tehničnih sredstev je točno določen, vezan le na najhujše kršitve cestno prometnih predpisov, zaradi katerih je potrebno vozila ali voznika izločiti iz prometa, izslediti ukradeno vozilo ali iskano osebo. Podatki, ki ne bodo uporabljeni za katero od policijskih nalog (preiskava prekrška ali kaznivega dejanja ...), bodo takoj brisani, najkasneje pa v 30 dneh.

Napačna je tudi trditev, da bo Policija avtomatsko tiskala kazenske ovadbe s pomočjo kombinacije različnih zbirk. Prav nasprotno, že sedaj veljavni prvi odstavek 122. člen ZNPPol to izrecno prepoveduje, s predlogom zakona pa se v te omejitve sploh ne posega.

Prav tako predlagana možnost, da policija lahko podatke pridobiva iz vseh javnih virov (javne knjige, javno objavljeni osebni podatki) ne pomeni, da bo policija snemala in hranila vse zapise na družbenih omrežjih. Policija sicer že sedaj podatke lahko pridobiva iz vseh javnih virov, pri čemer je aktivnost policije osredotočena le na določene osebe (fizične in pravne osebe ter hudodelske združbe) oziroma na njihovo kriminalno dejavnost. Zbrani podatki se vrednotijo in analizirajo ter načrtujejo policijske naloge za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj.

Poudarjamo, da mora biti vsako policijsko pooblastilo izvedeno v skladu z načeli spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva, drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enake obravnave, zakonitosti in sorazmernosti. Navedena načela so zapisana že v veljavnem zakonu in veljajo za vsa sedanja in bodoča policijska pooblastila.

Predlog izpostavljenega zakona je trenutno v medresorskem usklajevanju, zato vsebina še ni dokončna, saj še vedno poteka strokovni in javni diskurz. Prav s tem namenom smo predlog spremenjenega zakona objavili na spletni strani, da bi sprožili širšo razpravo in dosegli širši družbeni konsenz. Glede na prejete pripombe bo predlog zakona gotovo deležen sprememb, še preden bo posredovan v razpravo in odločanje na Vlado. Dokončna odločitev pa je kot vedno v rokah zakonodajalca.

Kot smo že navedli, smo vsebino sprememb že avgusta in septembra 2015 predstavili tudi strokovni javnosti, prav tako tudi predstavnikom nevladnih organizacij. Na razpravo smo povabili tudi predstavnike medijev, žal se avtor tega članka predstavitve ni udeležil, četudi bi bila to odlična priložnost, da bi se v obojestranski razpravi odpravile dileme in nerazumevanje.

Lep pozdrav,

Točno tako kot piše urednik Gregor Repovž. Tudi sam sem bil takoj, ko so pričeli s postavljanjem žiletk na meji,  prepričan da so le-te namenjene predvsem povzročanju strahu in stiske Slovencem.  Gre za zelo predvidljivo taktiko stopnjevanja eksistenčne stiske ljudi in pripravljanje na doseganje  stanja  "točke vodljivosti ljudstva", ko le-ti pristanejo na vse ( Pavlovov efekt). O temje pisal veliko že Noam Chomsky ( in drugi) pred desetletji.  Scenarij se odvija načrtno in vodeno v večih državah "zahodne demokracije", resnejši koraki pa so se pričeli z "domovinskim zakonom" v ZDA in se jih od takrat sistematično prenaša v Evropo. Če se le ozremo na strukturo opreme slovenske vojske lahko hitro vidimo, da je velik del njene vsebine namenjen predvsem obvladovanju množic in ne toliko obrambi države. Pod množice smo mišljeni seveda mi  Slovenci in ne kaki okupatorji.  Slednji danes prihajajo po drugih poteh.... s finančnimi triki predvsem.

Prepričan sem, da se ustvarjanje občega strahu v večih državah EU ( Francija, Nemčija, Avstrija, Slovenija, Ukrajina, Poljska,..... in še kje)  ne dogaja slučajno in nepovezano. V teh časih, ko je zelo pomembno, da ne podležemo takim intrigam bi pričakoval vsaj od javnih medijev, da ne bi podpihovali vsesplošne stiske Slovencev. A žal počno točno to.  Ker živim preko Mure, blizu Avstrije, že od otroških nog spremljam poleg informacij iz Slovenije še avstrijske, nemške in hrvaške informativne oddaje ter odkar smo "samostojni" vidim kako vse televizije predvajajo identične novice iz istih virov, z istim namenom, po isti programski shemi,... bla, bla, bla... Ta isti namen sem pa opisal že zgoraj; ravno prava doza strahu in stiske za pravilno vodljive gledalce/državljane. A ne državljane v klasičnem smislu starogrških državljanov, ki so imeli čast in dolžnost, da kreirajo skupno dobro.

Zahtevam da se upremo ustvarjanju vsesplošne stiske, predlog sprememb zakona kot ga opisuje avtor v članku pa smatram za sramotnega in škandaloznega. Od vlade bi pa pričakoval, da bolj zaupa državljanom.

Spoštovani g. dr. Miro Cerar, predsednik Vlade R Slovenije!

Pozivam vas, g. predsednik dr. Miro Cerar, da slovenska vlada v čim krajšem času pošlje neposredno humanitarno pomoč beguncem na makedonski meji! Ne meje, pomembni so ljudje! Ne vojska, pomembni so zdravniki!

Trpljenja beguncev v blatu in mrazu, še posebej otrok ne moremo samo gledati, kakor da nas to kot ljudi ne zadeva! Smo neposredne priče največji humanitarni katastrofi z začetka tega tisočletja, ki pada tudi na našo vest. Že kot priče smo zanjo sokrivi, če ne storimo niti tistega, kar smo kot ljudje dolžni storiti!

Znova odprite tudi zbirna mesta, da bomo lahko, tako kot smo lani poleti, prispevali humanitarno pomoč tudi državljani, ki nam za trpljenje beguncev ni vseeno.

Pozivam tudi vas, g. Borut Pahor, predsednik republike, da to akcijo hitro in odločno podprete!

Prosim za podporo vseh, ki s tem pozivom soglašajo, naj po svojih močeh pomagajo, da bo ta pomoč čim hitreje stekla!

Spoštovani g. predsednik vlade,

V intervjuju v tedniku Mladina ste omenili, da naj bi “v nekaterih afriških plemenskih okoljih” ravnali z ženskami tako kot prestopniki v Kölnu in da naj bi vam tako pravili “tudi sociologi in antropologi”. Sam sicer nisem afrikanist, kot antropolog pa bi vseeno rad vedel, katera so ta „plemena“, kajti o njih doslej še nisem slišal. No, morda se motim; človek pač, tudi če je antropolog, vseh “plemen” ne more poznati. Bi pa rad opozoril, da termin “pleme” v antropologiji uporabljamo za označevanje tistih skupin, ki prepoznavajo svoje skupno poreklo po očetovski ali materinski črti vse do utemeljitelja njihove skupine. Mimogrede naj dodam, da je v Zahodni Afriki ta prednik pogosto nihče drug kot Aleksander Veliki. Moram pa opozoriti še na to, da je vaša pripomba o nekaterih plemenskih afriških “odnosih moški-ženska”, celo če bi bila empirično preverljiva, politično skrajno nevarna, saj opisujete ljudi na drugih kontinentih, tudi če gre “le” za nekatera “plemenska okolja”, kot Evropejcem nedorasle.

Sicer pa me kar veseli, da ste omenili antropologe, saj ste dali vedeti, da vam je tudi antropološko znanje v pomoč. Morda celo kdaj zaposlite kakšnega antropološko izobraženega svetovalca ali svetovalko tudi v svojem kabinetu in še komu namignete, da bi jih nemara potrebovali celo v državni upravi. Tudi če vam bo uspelo nepredušno zapreti makedonsko mejo, boste potrebovali tovrstno pomoč, saj se bo „kulturni trk“, v katerega tako verjamete (antropologi v glavnem že desetletja ne, saj empirični podatki govorijo drugače), tudi z vašo pomočjo, ne le na slovenski in makedonski meji, nadaljeval. Takrat bo prišel čas, ko se boste morali odločati o zaposlovanju bodisi novih oboroženih „varuhov meje“ bodisi antropologov, antropologinj in drugih humanistov ter družboslovk, ki bi morda vendarle lahko mirili razgrete glave z znanjem, pridobljenim pri različnih „plemenih“, tudi domačih.

V zadnjem času se mnogo sliši o širjenju strahu pred begunci v Sloveniji. To drži, desnica dejansko aktivno širi to vzdušje v Sloveniji in s tem nabira politične točke, vendar pa podpora nasilnim ideologijam po mojem mnenju ne izvira iz strahu temveč iz neke želje po moči, po nekem izrazu nasilja.

Ljudje, ki podpirajo fašistoiden diskurz, so ljudje, ki so nagnjeni k nasilju in sovraštvu. Teh ljudi ni strah, marveč iščejo način kako izraziti svojo moč nad drugimi. In fašizem ali fašistoidna politika je tak način. Ljudje sovražijo tujce, LGBT skupnost, levico ipd. ne zato, ker bi jih bilo strah, marveč zato, ker je to edini način kako se počutijo močnejše, kako si pridobijo neke vrste avtoriteto nad drugimi, pa čeprav so ti drugi mnogo šibkejši kot oni. Ravno zato, ker so ti toliko šibkejši so tarča nasilnih ideologij – so edina tarča, nad katero se podporniki teh ideologij lahko znesejo. V zgodovini so bili to Judje. Pred drugo svetovno vojno, niso bili samo nacisti tisti, ki niso marali Judov, sovraštvo do njih je bilo prisotno v vseh stanovih Evropske družbe. Bili so namreč lahka tarča sovraštva in nasilja tudi za ljudi, ki so sicer bili nemočni. Dandanes se to dogaja z begunci. Zakaj?

Splošna ekonomska kriza je povzročila, da so se razlike v družbi jasno izrisale, in ljudje, ki nimajo moči, torej so ekonomsko na dnu, so izgubili ves občutek moči nad drugimi. In sedaj so begunci, ki pa sploh nimajo moči pri nas, pravzaprav so popolnoma nemočni, postali način, kako si ta občutek avtoritete, ta občutek moči nad nekom, ta izraz nasilja, ki je prisoten na neki primarni ravni v vsakem od nas, ponovno pridobiti. Ljudje se s tem izrazom nasilja počutijo močnejše, boljše, saj kljub vsem tegobam, ki jih pestijo, ponovno dobijo občutek, da le niso tako šibki, da le niso zapostavljeni, da so le na boljšem kot drugi. Mnogi bi temu rekli zavist, zavist nad tem, da je nekdo na boljšem. Jaz temu pravim želja biti na boljšem in želja to tudi pokazati. Ljudje, ki hodijo na proteste proti beguncem in jim pravijo »grožnja«, »teroristi«, »islamisti« ipd., so ljudje, ki jim je to edini način kako izraziti njihovo željo po superiornosti, avtoriteti. In fašizem oz. fašistoidna politika izrablja to željo po nasilju, po moči, po avtoriteti in globoko na podzavestni ravni, privablja ljudi, ki so sicer izgubili vse, in ki skozi podporo takšni politiki ponovno pridobijo občutek, da pa jim vseeno ostaja vsaj neka moč.

In edini način, kako zatreti porast fašistoidne politike, je to, da se takšna politika tudi naziva s tem imenom, in da se ljudem pokaže, da nikoli niso bili nemočni, saj so vedno imeli izbiro na volitvah, možnost spremeniti stvari na bolje, in da izražanje nasilja nad skupinami ljudi, ki pa dejansko nimajo moči ni način kako pri sebi graditi občutek večvrednosti, moči in avtoritete. SDS se dobro zaveda, kaj počne s tako imenovanimi spontanimi protesti – daje nek kanal, skozi katerega izraziti vse te občutke nemoči. Ampak ravno zaradi tega, ker to omogoča, jim raste podpora, zato ker ljudje končno mislijo (in potrebno se je zavedati, da to samo mislijo), da imajo neko moč, da so oni gospodarji, da so oni »ta glavni«. Vprašanje, zakaj pa ljudje niso glavni, je vprašanje političnega sistema in spremembe le-tega, ne pa nemočnih skupin ljudi, ki nam niso povzročili nikakršnih »ran«.

Ravnateljici OŠ Tone Čufar mag. Špeli Drstvenšek in učiteljskemu zboru ter učencem se iskreno opravičujem, ker sem zmotno trdil, da niso imeli proslave za kulturni praznik. Na spletni strani šole je bogato dokumentiran njihov kulturni dan 5. 2. 2016. Kar pa se tiče filmov in njihove vzgojne funkcije v šoli ter islama in slovenskega kulturnega praznika - ostajam pri svojem.

Hvala.

V članku avtorja Klemna Košaka, z naslovom »Kdo bo lastnik Palome«, ki je bil 26. 3. 2016 objavljen na 12. stani v tedniku Mladina, je zapisanih več netočnih navedb, ki jih v nadaljevanju zanikamo in pojasnjujemo s podajanem točnih dejstev in informacij.

Napačna je navedba, da je »Več skupin malih delničarjev na mariborsko okrožno sodišče vložilo tožbo zaradi domnevnega oškodovanja«. Dejstvo je, da ne gre za odškodninske tožbe, temveč za izpodbojne tožbe sklepa skupščine o dokapitalizaciji Palome. Izpodbojni tožbi sta vložili družba Arca Capital Bohemia in družba Nevija d.o.o. - obe zastopa Nevena Tea Gorjup, ki je ob tem tudi pooblaščenka Eco Investa. Tretjo tožbo zaradi izpodbojnosti in razveljavitve sklepov skupščine in ugotovitve ničnosti je vložila družba MC STORITVE d.o.o., katere lastnik, Matjaž Jauk, je vsaj na začetku postopka iskanja dokapitalizatorja Palome dokumentirano deloval kot svetovalec Eco Investa. Zavajajoče je torej navajanje, da gre za več skupin malih delničarjev, saj so vse izpodbojne tožbe vložila podjetja oz. osebe, ki so povezane z Eco Investom in gre pri tem za usklajene aktivnosti, ki so namenjene onemogočanju nadaljevanja postopka dokapitalizacije.

Ne drži tudi navedba, da je sodišče »prepovedalo uresničitev sklepov s skupščine.« in trditev »Prepovedalo je tudi uresničitev zamenjave lastništva«. Sodišče je izdalo začasno odredbo, ki ne pomeni prepovedi uresničitve sklepov skupščine, niti prepovedi uresničitve prenosa lastništva, temveč do sprejetja odločitve sodišča glede izpodbojnih tožb v zvezi s sklepi skupščine o dokapitalizaciji družbe zgolj ustavlja postopke.

Netočna je navedba, da »Ne gre le za morebitno oškodovanje malih delničarjev, ampak za to, da ima zakonodaja Evropske unije prodajo na podlagi drugih kriterije, ki niso najvišja cena, za nedovoljeno državno pomoč.« Skladno s pravom EU, relevantne kriterije za izbor investitorja predstavljajo cena, zanesljivost prejema kupnine, varnost in čas izvedbe transakcije ter pogoji, pod katerimi je izvedena. Pri tem gre za upoštevanje pogojev, ki so relevantni tudi v transakcijah med zasebnimi subjekti in ne predstavlja nedovoljene državne pomoči. Glede na to, da Eco Invest, kljub večkratnim pozivom s strani uprave Palome in SDH, ni predložil ustrezne dokumentacije, kjer bi se zavezal za izvedbo dokapitalizacije, saj iz dokumentacije, ki jo je predložil, ni izhajalo, da bi bila transakcija lahko nedvomno zaključena, zato uprava Palome ni mogla prevzeti tveganja, da podpre takšnega investitorja, ne glede na višino sredstev, ki jih je ponujal. To so v svoji odločitvi izrazili tudi delničarji, ki so dokapitalizacijo s strani Abris Capital Partners na skupščini delničarjev Palome potrdili s skoraj soglasno večino, in sicer z več kot 99 % oddanih glasov. Zato bo Paloma uporabila vsa razpoložljiva pravna sredstva, da zaščiti družbo in doseže čimprejšnjo izvedo potrebne dokapitalizacije, brez katere bo ogrožen nadaljnji razvoj in obstoj Palome, kar bo posledično zmanjšalo tudi njeno vrednost za lastnike.

V prispevku so napačne še navedbe, da se »Paloma ne prodaja Abrisu, temveč podjetju PPRS«, da ima »Abris sedež na Kanalskih otokih« in da »v Upravi Palome in SDH so prepričani, da je lastnik teh treh podjetij Abris, vendar dokazov za to nimajo«. Abris Capital Partners Limited ima sedež v Varšavi, kar je razvidno iz javno dostopnih informacij. Kot je bilo pregledno predstavljeno v gradivih za sklic skupščine in zapisniku skupščine, namerava Abris v Palomo investirati preko PPRS Holdings Limited, kot ene od družb iz njegove skupine. PPRS Holdings Limited Ciper, njegova družbenika Abris Capital Mid-Market Fund II LP in Abris Capital Mid-Market Fund II-A LP kot poroka in družba Paloma so sklenili pogodbo, na podlagi katere se je po izpolnitvi tam določenih odložnih pogojev (eden od katerih je sprejem skupščinskega sklepa, vključno z izključitvijo prednostne pravice obstoječih delničarjev) PPRS Holdings Limited Ciper zavezal vpisati in vplačati vse novoizdane delnice.

Pod zgornjim naslovom je bilo objavljeno pojasnilo, poduk, evalvacija, ne vem, kako bi se zapisano pravzaprav lahko imenovalo. Pamflet bi še najbolje ustrezalo. Odzivam se, ker je v njem omenjeno tudi moje ime.

Kot pisec pravi: res je, bil je neotesan in grob. In ne samo to: bil je (in je še naprej!) tudi skrajno manipulativen in populističen, saj nadaljuje z zavajanjem in laganjem, čeprav resnico pozna. Neotesan in grob pa je v svojem javnem pojavljanju že dolgo, saj si samo še s tem lahko kupuje medijski čas in prostor. Drugače se o njem najbrž ne bi nihče več pogovarjal. Ne bi ga bilo. Zato mora vsake toliko razburkati slovensko javnost. Prav. Nič nimam proti. Vedno bo dosti ljudi, ki mu bodo nasedali, še zlasti pa bolj in manj rumenih medijev, ki silno radi pograbijo bombastične provokativnosti, ne glede na verodostojnost. To me ne moti. Moti pa me, in zato se pravzaprav oglašam, ker v svoji žaljivi primitivnosti prepogosto nastopa s pozicije: »Jaz sem edini, ki vem vse, vsi ostali ste pa … Butlji. In gledate butaste filme. In snujete butaste šolske programe, pripravljate butaste šolske in državne proslave v svojih butastih malih življenjih.« To me moti. Kritiziranje zaradi kritiziranja. Provokativnost za uzurpacijo medijskega prostora. Kajti, za to gre. Jamranje brez ponujanja rešitev.

Pa pustim za sedaj ob strani to. Moti me, ker v svojem odzivu nadaljuje z lažnivim sprenevedanjem, saj dobro ve, da so na omenjeni šoli najprej imeli proslavo, pri kateri so sodelovali učenci, jo pripravljali in v njej nastopali. To ve, ker sem mu to povedal jaz, takoj po njegovem odzivu na spletni strani nove24TV. Samemu se ni zdelo vredno preveriti dejstev, pred svojim vehementnim napadom. Žalostno in zelo pritlehno je, kritizirati nekaj, česar sploh ne poznaš! Ne vsebine proslave, ne kulturnega dne, ki so ga pripravili na OŠ Toneta Čufarja iz Maribora, ne filma, ki so si ga učenci tretjega triletja ogledali v nadaljevanju kulturnega dneva, po končani proslavi ob državnem prazniku. In v svoji popolni neinformiranosti, pravzaprav ignoranci, na grob in žaljiv način kritizirati in izražati celo vrednostne sodbe, na najboljši način demonstrira kritikovo miniaturnost. Miniaturnost in ozkost njegovega duhovnega dometa. Na žalost se stvari od Prešernovih časov niso kaj prida spremenile: še vedno je v naši deželi preobilje kopitarjev, ki bi radi sodili vse, razen čevljev. Najbolj narobe v konkretnem primeru pa je popolna odsotnost poznavanja čevljev, ki jih »kopitar« s takšno vehemenco pri svoji kritiki »raztrga«.

Kakorkoli že: polemike niti slučajno nimam namena nadaljevati, želel pa bi si več korektnega poročanja s strani medijev, ki z resnično neznosno lahkotnostjo nasedajo provokativnosti osnovani na nevednosti in lažeh.

Velik človek ob storjeni napaki dvigne glavo in se opraviči, pritlikavec pa se prihuli in še glasneje vpije svoje laži. Staro kot človeški rod. Le načini širjenja »resnice« so postali bolj sofisticirani.

In, kolega Merc, prav imaš: povsem brez potrebe si bil omenjen na isti strani, kot Heidegger in Jung, katerima bi se moralo uredništvo zaradi tega opravičiti, če bi še živela.

Ne morem si kaj, da ne bi dodala svojega mnenja ob ogorčenju g. Merca , ker so na OŠ Toneta Čufarja v Mariboru na kulturni dan starejši otroci ‘morali´ gledati ´butasti´ film iz islamskega sveta Zeleno kolo, režiserke Haifae Al Mansour, prvi film v celoti posnet v Saudski Arabiji, ki ga je režirala ženska. Pogumni prvenec pogumne avtorice o pogumni deklici Vadjdi, ki se upira zakoreninjeni tradiciji, želi si kolo, kot simbol mobilnosti in svobode, ki v tem filmu predstavlja simbol družbenih sprememb.

Družbene spremembe bodo, hočeš nočes, doletele tudi slovensko družbo, zmedeno zaradi soočenja z množico beguncev, ki bežijo pred vojno z razrušenih domov v Evropo kot obljubljeno deželo. Vere in kulture se bodo še mešale in begunci bodo še prihajali. O tem bi morali trezno razmišljati in iskati rešitve brez hujskajštva in razpihovanja strahu. Obenem pa je to tudi čas in priložnost, da se Slovenci zazremo sami vase in ugotovimo, kakšni pravzaprav smo. Smo res tako dobri, sočutni, odprti, kulturni kakor mislimo, da smo?

G. Merc,ogorčeni ste zaradi ‘butastega filma’, ki ga sploh niste videli, ker po vaše ‘prikaz zatohlega in krivičnega islama’ nima kaj početi na šolski proslavi, ki so podvržene strogemu ritualu !? Ali to pomeni, da lahko dijaki gledajo samo zapovedane vsebine? Ali ne diši to nekoliko po vkalupljanju in omejevanju otrok, proti čemer se na svoj način bori tudi deklica v omenjenem filmu?

Kaj pa, če bi bil kulturni praznik namenjen tudi seznanjanju otrok z drugimi svetovi, kulturami in veroizpovedmi? Ena teh je islam, čeprav v mnogočem krivičen, zlasti do otrok in žensk, pa vendar obstaja. Prav to pokaže omenjeni film in slovenski otrok se lahko zamisli nad tem, kako živijo otroci v nekem drugem svetu. Kaj je narobe s tem?

Govorite o zatohlosti islamskega sveta, a prav te dni smo priča neverjetni zatohlosti t.i.krščanske Slovenije, ki ni dopustila sprejema šestih! begunskih otrok brez spremstva v dijaški dom v Kranju, ki so jih starši same poslali na dolgo pot, da si rešijo življenje. Krščansko sočutje, kaj je to? Ni ga, niti do nič krivih otrok.

Upam, da to ni tista kultura, ki naj bi jo slavili ob kulturnem dnevu.

Kakor tudi ne nedavno gnusno zažiganje knjige Boža Repeta o g. Kučanu pred njegovo hišo.

Kakor tudi ne traktorska veselica v Šenčurju kot oblika protesta proti nastanitvi beguncev v njihovem kraju, do roba polna ksenofobije in sovraštva do tujcev, ki so ga izražali celo z domobranskimi plakati iz nekih drugih časov, za katere močno upam, da se ne vračajo.

Pogumna deklica iz filma Zeleno kolo se upira vsiljeni tradiciji in si nadvse želi zelenega kolesa, čeprav ve, da ga v njeni deželi lahko vozijo samo dečki. Od te deklice bi se lahko kaj naučil tudi kak-

šen Slovenec, predvsem vztrajnosti in poguma, tudi poguma, da se sooči sam s sabo in svojimi strahovi, ne pa da razloge za lastno nezadovoljstvo vedno išče pri drugih, nikoli pri sebi in sedaj, ah kako priročno, pri beguncih. In izživlja svoje frustacije na tako imenovanih spontanih protestih proti beguncem.

G. Merc, prebrala sem vaš prispevek v Mladini z dne 26. 2. 2016, pa še nisem prepričana, da ste si film vsaj naknadno ogledali. Sicer o filmu ne bi govorili kot o ‘nepomembnem filmu´.

Naj naštejem nekaj nagrad, ki jih je film dobil:

Nagrado Benetke 2012, London 2012, Kristiansand 2013, Tribeca 2013, Sydney 2013, nagrado občinstva Los Angeles 2013, Rotterdam 2013, Friborg 2013 in Göteborg 2013, nagrado za najboljši film - Dubaj 2013.

Film je bil predvajan na Liffe festivalu 2013 in vključen v filmski program Kinobalon za otroke in mlade, ki vključuje pogovore z mladimi pred in po filmu, analizo likov v filmu ter intervju z režiserji. Mladi tako dobijo celovito informacijo, torej bi programu težko odrekali kulturno poslanstvo.

Tudi svojo 14-letno vnukinjo sem napotila k ogledu filma, saj menim, da je znamenje kulture tudi spoznavanje in razumevanje drugih dežel, ljudi in kultur, skratka širjenje obzorja, česar so bili ob dnevu kulture deležni tudi dijaki osnovne šole Toneta Čufarja.

Ob koncu bi rekla, da bi v teh glasnih in surovih časih protibegunske histerije vsaj od pedagoških delavcev pričakovala več strpnosti in več prizadevanja otrokom predstaviti prave vrednote. Predvsem z lastnim vzgledom.

Če kdaj, me je danes sram, da sem Slovenka. Pretresel me je zapis o učiteljih na Gimnaziji F. Prešerna v Kranju.

Danes v tej naši ljubi državi lahko prosperirajo lopovi, fašisti, nesposobneži, »kleni« Slovenci in Slovenke, omejeni v svojem prostoru, v svojem malem umu, ozkosti gledanja in razmišljanja in nerazumevanja drugačnosti.

Glede na to, da tudi sama delam v javni upravi, v šolstvu, si mislim, da bi se tudi na naši šoli lahko zgodila podobna situacija kot tista v Kranju z namestitvijo šestih otrok v dijaški dom.

Dragi kolegi Gimnazije F. Prešerna v Kranju: Vas ni sram odrekati gostoljubnost oziroma pomoč otrokom, ki niso nič krivi za nastalo situacijo? Ali res niste, kot profesorji in učitelji, zmožni stopiti iz svojih okvirjev in se postaviti v situacijo, v kateri so se znašli otroci? Ali res ne znate razmišljati, kako bi se počutili vaši otroci, če jih ne bi nihče vzel pod svoje okrilje in jim skušal pomagati? Vprašajte svoje otroke, kaj si o tem mislijo.

In glede na to, da ste profesorji in učitelji, me je kar groza pomisliti na dijake vaše šole, ko rabijo pomoč. Ali pogledate proč, ko se kak slovenski ali ne-slovenski otrok/dijak znajde v težavah? Ko ima težave doma ali v šoli, kjer ga okolica zaradi drugačnosti ne sprejme? Ali imate same idealne slovenske otroke?

Kam gre naša država, naš svet? In kakšni bodo naši otroci, ko odrastejo?

V članku »Za otroke gre?« je novinar Borut Mekina korektno citiral moj komentar, v katerem pa sem napačno zapisala, da je 24 pedagoških delavcev, ki so po poročanju medijev podprli nasprotovanje nastanitvi šestih šoloobveznih otrok beguncev brez spremstva v dijaški dom v Kranju, zaposlenih na Gimnaziji Kranj. Toda omenjeni pedagoški delavci so zaposleni na Gimnaziji Franceta Prešerna Kranj. Vsem prizadetim se za napako iskreno opravičujem.

Res je, bil sem neotesan in grob pri oznaki filma, ki ga nisem gledal.

Da sem proglašen za nekoga, ki nekaj ve (nisem neveden starš), si štejem v čast. Zato tudi odgovarjam: gospe učiteljice v osnovni šoli bi lahko film, ki so ga predvajale za kulturni praznik, predvajale kadarkoli. Predmetov, ki to dopuščajo, sicer ni veliko, imajo pa razredne ure, kjer so takšne teme prav dobrodošle. Vendar tega niso storile. Le zakaj ne? Dodajam pa še: šolske proslave so predpisane s koledarjem, ki ga zapečati s podpisom minister (ica). Rekel bi, to so državne proslave na nivoju vsake šole.

Šolska proslava je zato ritual, ki ga pač moramo izvesti. Brez ritualov bi bili družba divjakov. Če se prav spomnim – v nekem slovenskem na pol mladinskem in odličnem filmu je to odlično povedano in potrjeno.

Torej: gospe učiteljice so zamenjale obvezni ritual s pišmeuhovksim pristopom (zavrtele so nek film in se o njem pogovarjale!). Z zamenjavo proslave s filmom so prav konkretno pokazale, kakšen je prevladujoč strokovni nivo naše osnovne šole.

Moja izjava pa je ustrezna glede na kontekst kulturnega praznika. Tako ravnateljica OŠ Toneta Čufarja, gospa Špela Drstvenšek, kakor predsednik združenja ravnateljev osnovnih šol, gospod Pečan, izražata prevladujoče pedagoško načelo v osnovnih šolah: karkoli bomo naredili, je preveč in je odlično; tudi če je vse narobe, se bomo pa iz tega nekaj naučili (ampak pri nas ni nič narobe, naj vam bo jasno). Ogledali smo si film, se pogovarjali o človekovih pravicah in o spolni neenakosti. Bravo! V slovenski kulturni praznik lahko stlačiš to in na vrh še Saudsko Arabijo in islam. Ali drugače rečeno - za kulturni praznik je dobro čisto vse, kar se ti zdi. V ideološkem želodcu pedagogike in medijev se vse spremeni v pravo in primerno godljo. Od takšnega pristopa se pač živi tako v medijih kakor v šoli.

Če se ti ne ljubi delati, izbira filmov za slovenski kulturni praznik ponuja vse kaj drugega kot očitni prikaz zatohlega in krivičnega islama, ki s slovenskim kulturnim praznikom nima res nikakršne zveze (avtohtona zatohlost je posebna vrlina, ki si jo težko predstavljamo v slovenski umetniški produkciji).

Glede na šolo pa mislim, da imam pravico pedagoško dodati: šolska proslava je pogojno smiselna in morda pedagoško učinkovita samo, če so učenci dejavni, da nastopajo.

Vsekakor se mnogi spominjamo osnovnošolskih in srednješolskih šolskih dni in zapovedanih praznikov, ko so vsi morali gledati holivudsko Kozaro pa Sutjesko itd., nihče pa nam ni pokazal Tifusarjev ali Devetega kroga. In še marsičesa ne.

Cel šolski sistem nekdanje države je temeljil na bratstvu in enotnosti, na enakosti in socialni pravičnosti, na svobodi, enakosti narodov in spolov itd. Skozi ta ideološki mlin smo šli vsi. Na koncu je rodil krvi do kolen, na sto tisoče beguncev, na tisoče pravih klavcev. Očitno je, da nekatere vzgojne pedagoške predpostavke ne držijo. Šolski sistem in tudi film v šoli ni reprodukcijski sistem vrednot. Prej odvračanje in negacija.

Če se vrnem k državnemu prazniku, lahko samo rečem, da bi bila žica na odru Cankarjevega doma nekaj takšnega kot Krpanova kobila v Šempetrskem predmestju. Konkretno, ruralno, brez duha in butasto. Pa se ni zgodilo. Zgodilo pa se je potem, ker brez Krpanove kobile res ne gre: režiser se je pritožil, da so ga cenzurirali po tem, ko je bilo vse mimo. Ni hotel in ni zmogel toliko pokončnosti, da bi projekt prekinil, če je že vedel, da posegajo v njegov koncept. Iz njegovega postprazničnega nastopa je jasno: državna proslava je en del rituala, drugi del rituala je zaslužek in samopromocija. Kultura je za mnoge pač krava z nešteto seski, umetnost pa karkoli si slučajno izmislijo.

No, pa še o tem, da bi bil Prešernu film Zeleno kolo všeč: verjetno bi samo mimogrede pripomnil nekaj, verjetno zamrmral, kar bi mi še po dvesto letih napol razumeli. Še bolj verjetno je, da bi izustil kakšno sočno kvanto. Nepomemben film in nepomembne epizode našega vsakdana pa dodaja moja malenkost, ki je bila po nepotrebnem in kar nespodobno omenjena na isti strani kakor Heidegger in Jung. Kakšna čast!

Ob škandalih, ki se skoraj redno ponavljajo ob proslavah kulturnega praznika, sem vedno nekoliko zmeden in osupel. Ravno tako ob branju intervjujev in kolumen na to temo. Težko je razumeti, da je v najvišjih krogih slovenske kulture in države toliko površnih in zgrešenih pogledov na tako rekoč vsakdanje stvari. Na primer himna: letos so v vseh medijih in polemikah sedmo kitico Prešernove Zdravljice imenovali slovenska himna. Ali je res? Ne, to je tekst slovenske himne. Za himno jo naredi šele uzakonjena uglasbitev. Himna je tudi sama glasba brez teksta, in v tej obliki se jo tudi največkrat izvaja. Nikakor pa ni himna gola recitacija teh verzov. Sicer bi jih morali pri šolski obravnavi brati in poslušati stoje, ali pa bi morali biti za šolsko obravnavo prepovedani. Ve se, kaj je himna in kdaj je kaj himna. Poslušalcem devete Beethovnove simfonije ni treba vstati, ko pride na vrsto tisti del, ki je proglašen za evropsko himno, ker koncert ni himna, kakor tudi izvajanje himne ni koncert. Tega se je publika na letošnji proslavi tudi dobro zavedala, saj pevki, ki je zapela himno, niso ploskali, ploskali pa so vsem ostalim uglasbitvam sedme kitice. Pri teh v nobenem oziru ni šlo za himno, čeprav se v medijih vztrajno ponavlja, da je šlo za različne izvedbe slovenske himne. Kaj je glasbena različica himne, si vsakdo lahko ogleda na uradni strani Sveta Evrope, kjer najdemo celo vrsto priredb Ode radosti, samo v romskem melosu jih je pet.

Druga težava pa je slovenska obsedenost z umetnostjo. Kaže, da politiki bolje vedo, kaj je umetnost kot umetniki sami. Oda radosti namreč preneha biti umetniško delo, ko je izvajana kot himna. Himne praviloma niso glasbene umetnine kot tudi njihova besedila ne literarne. Državni grbi in zastave niso likovne umetnine, čeprav so oblikovani s sredstvi likovne umetnosti in nas nagovarjajo z umetniškim jezikom. Ni vse umetnost kar uporablja umetniška sredstva. Vojaška parada ni umetniško avtorsko delo, čeprav ima avtorja in uporablja izrazna sredstva scenskih umetnosti. Tako tudi proslava ni umetniška zvrst, čeprav lahko vključuje umetniške točke. Proslava je politični dogodek, celo kadar gre za proslavljanje kulture. Vedno je v službi družbene homogenizacije in promoviranja določene ideologije, v šoli pa je vzgojno sredstvo, ki privzgaja in utrjuje nacionalno ali državljansko zavest. Sklicevanje na umetniško svobodo in avtorsko avtonomijo bi moralo biti pri kreiranju proslave smešno. Sicer pa je sama proslava kot forma slovenska posebnost in bi jo lahko zaščitili in promovirali tako kot potico ali kranjsko klobaso.

Hrepenenje slovenskih scenskih umetnikov, da bi državno proslavo dvignili na raven visoke umetnosti, celo avantgardne, rahlo diši po provincializmu. Še huje bi bilo, če bi proslava zbranim politikom držala kritično ogledalo. To bi bilo tako, kot če bi govornik na otvoritvi umetniške razstave podal uničujočo kritiko slikarja in njegovega dela, ali če bi uvodnik gledališkega biltena raztrgal predstavo, ki jo predstavlja. Nekatere stvari morajo biti afirmativne, sicer so nesmiselne. Državne proslave so rituali, ki morajo biti z umetniškega stališča dolgočasni in konvencionalni. Škandalov ne bodo povzročale šele takrat, ko bodo formalizirane, z ustrezno svečanim protokolom in vsebino, ki bo služila državi in ne kulturnim potrebam bodisi elite ali ljudskih množic.

Zgodovina pozna kar nekaj znamenitih umetniških del, predvsem glasbenih, ki so bila naroćeno v počastitev kakega državnega praznika. Taki projekti so žal bolj značilni za avtoritarne države. Med bolj znanimi je sovjetski film Oklepnica Potemkin, ki je nastal v počastitev obletnice oktobrske revolucije, pozneje pa vrsto let veljal za najboljši film vseh časov. Tak film imamo tudi Slovenci, Balado o trobenti in oblaku, ki je bil posnet v počastitev petnajste obletnice zmage nad fašizmom. V taki obliki bi umetnost lahko tvorno prispevala k državnim slavjem, a je za kaj takega potrebna odločna in prosvetljena oblast. Do takrat pa bo treba shajati s scenosledi v stilu partizanskega gledališča pod kozolcem in užaljenimi umetniki.

Kako se begunska kriza s pridom lahko izkoristi v strankarske interese, nam lepo ponazarja shod jurišnikov SDS v Šenčurju.

Da sta vrhova SDS in katoliške cerkve v Sloveniji tesno povezana je to splošno znano dejstvo. Papež Frančišek, kjerkoli se javno pojavi, velik del svojega sporočila namenja ravno begunskemu vprašanju. Poudarja, kako je potrebno v duhu krščanstva tem ljudem pomagati. Cerkev uči, kako je ves Kristusov evangelij prežet z usmiljenjem, predvsem do tistih, ki so tega potrebni.

Sedaj pa poglejmo, kaj se dogaja v našem parlamentu, ko teče razprava o begunski krizi. Najbližje pozivom papeža Frančiška so predstavniki skrajne levice, stranke ZL, torej stranke ateističnih nazorov. Najbolj radikalnih pogledov do tega vprašanja, pa ravno stranki desnice, oziroma skrajne desnice, stranki teističnih nazorov. Vse to potrjuje že davno ugotovljeno, da je vero mnogo lažje deklarirati, kot jo živeti. Še najbolj žalostno pri vsem tem je, da se na usodi teh ljudi bije bitka za oblast. Ko se kler in politika spajdašita, tam ni več duhovnosti, je zgolj in samo borba za oblast in materialne koristi.

V članku Preveč in premalo omejena pravica do referenduma ste zapisali citiram "Da so bila opozorila upravičena, je pokazal že prvi referendum, izpeljan po novih pravilih, referendum o izenačitvi pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov."

To ne drži, saj je bil prvi referendum po ustavni spremembi maja 2013 (sprememba 90. člena Ustave), se pravi po novi ureditvi že referendum o arhivih iz leta 2014.

Zadnje čase sem v zelo senzibilnem obdobju-čisto verjetno je, da me zezajo hormoni. V družini sestra velja za odličnega intelektualnega pisca vsebin, pa sem se kljub svojem pomanjkanju samozavesti na tem področju odločila, da ta članek pa res komentiram oziroma si ne prislužujem te časti, da ga prekomentiram (kdo pa sem jaz ?!?), vendar le podprem pisca (N"Toko) in revijo Mladina, ki me posredno od staršev spremlja že od malih nog. Nerodno mi je, da sem ta članek zasledila šele zdaj (kot vem, je bil objavljen leta 2014).

K bistvu - kot že omenjeno, sem v nekem čudnem čustvenem obdobju in se mi je zgodilo, da sem ob branju tega članka neverjetno bridko zajokala.. Ravno med pisanjem neke pomembne dokumentacije za službo, ko sem si želela zbistriti glavo s pametno vsebino.

Vse napisano je še kako res. Joj, preveč res. Ker sem si uspela v svojem življenju nakopati kar nekaj prijateljev in po težkih mukah kakih tudi znebiti, sem videla in na žalost še kdaj vidim neprimerno obnašanje svoje generacije. Kot študentka sem delala v trgovini z nakitom, ljudje so se vedli korektno, dokler niso imeli slabega dne. V vsej svoji naivnosti sem to pripisovala le svojim letom - da sem toliko mlajša, da jim ne predstavljam nekega pomembnega člena, da jih ne morem razumeti. Vendar ko se zdaj spominjam za nazaj- na Gimnaziji se z mano nikoli niso družili najbolj "kul" sovrstniki, vendar najbolj nori, tako kot jaz. In čeprav je to v puberteti težko razumeti, se dolgo sprašuješ zakaj, sem zdaj hvaležna za njihovo nezainteresiranost, ker je moje življenje peljalo v drugo smer. Najboljšo smer.

Splet okoliščin, da sem študirala veterino. Zdaj me večina ljudi vpraša, zakaj zaboga sem študirala to veterino, če ne delam z živalmi. Pa Vam povem, da bi jo študirala znova in znova in znova. Zakaj? Ker sem spoznala najboljše ljudi, največje prostovoljce, ki besede škrtost ne poznajo, ki se ne obremenjujejo s svojim videzom in še in še.. Ko potegnem črto,ugotovim,da jih večina ni bila iz Ljubljane,so morali že od malih nog doma pomagati nekje tam na njivah v Prekmurju, medtem ko sem jaz pila kavo v Randevuju in koktejle v Globalu. Hmmm, kako sem mislila, da sem med najbolj pomembnimi, pa sem potrebovala kar nekaj let, da sem se dvignila! na nivo mojih soveterinarjev. Nikoli pa nisem bila žaljiva do nikogar - nobenega taksista, z varnostniki v lokalih smo bili bestiči, natakarjem sem vedno pomagala, da so lažje položili stvari na mizo. Ključ tega - normalnega vedenja pa je predvsem v VZGOJI. Starši so bili vedno nadvse spoštljivi do vseh ljudi, ne glede na status, kulturo,.. in v najbolj občutljivih letih se dovzetni (normalni) od staršev tudi največ naučimo. Oče mi je vedno govoril -nikoli ne grajaj človeka, spoštuj ga, ker ne veš, kako hudo je moralo biti, ne poznaš njegove zgodbe, da dela nekaj, kar pa je čisto verjetno, da boš ti počel zelo kmalu, ker bo tak pač splet okoliščin. In že je stisnil vsakemu mlademu v kavarni, na bencinski postaji, s Kralji ulice v rokah kak evro. Moj najboljši učitelj-življenje samo po sebi, v katerem so pomembno vlogo odigrali starši, sošolci,prijatelji, živali, delo,..Pomembna je tako pamet kot sreča, da najpomembnejše vloge odigrajo dobri ljudje.

Od blizu gledam te nesrečne primerke v javnih in privatnih službah, ki se šopirijo pred okolico. Zavrnejo pomarančni sok, ker če nima dovolj pulpe, ni sveže stiskan!. Žalostna novica-ti ljudje so že preveč izoblikovani, da bi jih kaj spremenilo. Leta in leta sem se zgražala nad ozkoglednostjo, primitivnostjo malih! ljudi. Pa si vedno znova in znova ponavljam besede svojega fanta-veterinarja! Ljudi ne moreš spremeniti, važno je, da ti veš, kaj je prav in delaš to. Da si srečna in ne narediš nikoli ničesar, kar ne bi želela, da kdo naredi tebi. Ker se vse vrne. In samo tako boš dejansko srečen. Pa minejo dnevi, meseci, pa naju še vedno čudno gledajo, ko stisneva v roko drobiž Kralju ali kupiva v lokalu pico gospodu, ki si lahko privošči le kako pivo na teden. Ampak greva v dežju brez dežnika in hodiva po Ljubljani, se drživa za roke, z nasmehom na ustih, srečna in razmišljava, da midva vse imava in je res vse kar si privoščiva za naju luksuz, a gube na mojem čelu in njegov težak korak so znak razmišljanja, komu bova pomagala jutri, najbližjim ali sosedu, ki nima nikogar, da bi mu odmetal sneg pred hišo.

In ja, ne želim še imeti otrok. Vsaj dokler ne bom imela dovolj volje, da jih lahko vzgojim v dobre, spoštujoče ljudi, ki jim bo najbolj pomembna ljubezen do prijatelja za isto mizo, ne pulpa v prekletem pomarančnem soku.

V skladu z Zakonom o medijih (Zmed, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l., št. 110/2006, 6. oddelek: Pravica do popravka ali odgovora), prosim za objavo popravka oziroma pojasnila/odgovora na objavljen prispevek v MLADINI št. 5, 5. 2. 2016, na strani 13, v rubriki Izjava tedna.

Prosim, če objavite naslednje besedilo:

Spoštovani. V vašem tedniku je bila objavljena karikatura, ki je bila narisana na podlagi članka v časopisu DELO. Za ta dnevnik sem med drugim izjavil, da je stavba, v kateri je Kulturno središče Evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) neprimerna za dejavnost društev, ki so organizirana v kraju. Citat je bil iz časopisa pravilno povzet, prav tako tudi vaš komentar, da sem prostore v zgradbi ocenil kot nepraktične.

Želel bi dodati, da ta moja ocena o nepraktičnosti izhaja iz preverljivih dejstev, da se je ob gradnji stavbe obljubljalo, da bodo v njej svoje prostore našla tudi številna prizadevna društva v naši občini. Žal se to ni zgodilo, saj je stavba kot taka za to popolnoma neprimerna: prostori, ki bi lahko bili temu namenjeni, so prej podobni zaklonišču kot prostorom za sestanke ali druženje. Nekdo je pač pri projektiranju slabo ocenil, kaj so to ’primerni društveni prostori’.

Morda vam ni znano, da stavba ni namenjena le programom kulturizacije vesolja, ampak je v njej tudi naš kulturni dom in naši prostori. Zavod KSEVT je le najemnik stavbe, ki je v lasti Občine Vitanje.

Iz zgoraj zapisanega pa nikakor ne sledi, da »v vitanjski fari ne potrebujemo nikakršnega vesoljskega centra«, kakor je zapisano v vaši karikaturi. Tudi ne pristajam na to, da našo občino kdorkoli enači z vitanjsko faro, četudi le v karikaturi. Tudi pri nas sta cerkev/župnija in država/občina ločeni, čeprav je res, da z domačima duhovnikoma in verskimi organizacijami dobro sodelujemo v dobrobit vseh občanov.

Še moje osebno stališče in stališče Občine Vitanje o potrebnosti stavbe, v kateri deluje Javno zavod KSEVT in vsebin v KSEVT: absolutno podpiramo. V projektu vidimo turistični in izobraževalni potencial.

Očita se mi, da ne razumem kulture, predvsem moderne in avantgardne kulture. Morda. A zagotavljam vam, da sem nad odkrivanjem vesolja, obiski astronavtov, predmetov iz vesolja … navdušen. Težave pri KSEVT se želi prikazati točno tako, kot ga je narisal vaš karikaturist: zaostala občina in zaostal župan (ki ne ve niti, da se Sonce ne vrti okoli Zemlje, ampak obratno), ki skuša minirati pionirski projekt v Sloveniji, ki našo državo uvršča na zemljevid kulturno razvitih držav. Zagotavljam, da ne gre za to. Občina delovanje pod mojim vodstvom še izdatno finančno podpira, kar dokazuje, da ga nikakor ne rušimo, ampak podpiramo.

Česa pa ne podpiramo? Ne podpiramo prelaganja finančnih bremen nacionalno pomembnega projekta na rame (pre)majhne občine. Ne podpiram slabega ter vse težjega poslovanja zavoda, v katerih se je znašel KSEVT. Kot veste Ministrstvo za kulturo zahteva vračilo nenamenske porabe sredstev. S temi stvarmi se ukvarjajo druge institucije – če bodo te ugotovile, da je vse v najlepšem redu, potem nam vsaj ne bo treba vrniti blizu 47.000 evrov v državni proračun zaradi očitane nenamenske porabe državnih sredstev. Upamo, da do tega ne bo prišlo, sicer nam bo to pobralo sredstva, ki jih imamo predvidena v proračunu za investicije. Tega si tako majhna občina, s tako majhnim proračunom in številnimi fiksnimi obveznostmi, ne more privoščiti. Če je zavod KSEVT s svojimi programi nacionalnega pomena, potem v prihodnje pričakujemo pomoč države. Trenutno ocenjujem, da smo z ministrstvi na pravi poti k dolgoročnejši rešitvi obstoja zavoda KSEVT.

KSEVT je impozantna stavba z odlično vsebino. Stoji sredi Vitanja in mu daje nov pečat, v naš kraj privablja številne turiste. Župan in Občina Vitanje KSEVT podpirata. Ne jamramo. Za prostore društev iščemo nove rešitve. S KSEVT v Vitanju se Zemlja okoli Sonca vrti bolj kulturno.

Spodajpodpisani Mladinin hišni karikaturist skrušeno priznavam, da sem izjavo župana Občine Vitanje po nemarnem neobjektivno, tendenciozno in zavajajoče interpretiral in zato objavljam uradni popravek kakor sledi:

- Vitanje niso nikakršna »fara«, kajti cerkev je v Vitanjah ločena od občine z živo mejo, hvala Bogu

- vitanjski župan seveda ne misli, da se sonce vrti okrog zemlje. Vsak Vitanjec ve, da se sonce vrti le okrog Vitanjske občine, zvečer pa zaide za Kurnikov hrib in čofne v Hudinjo, da je noč

- vitanjski župan ni zaostal, ampak zgolj žlahtno konservativen v mejah zdrave kmečke pameti

- vitanjski župan blagohotno podpira kultur-

izacijo vesolja, a le doker le-ta ne pomeni grobe in nasilne kulturizacije Vitanjske občine

- vitanjski župan načeloma ni proti moderni arhitekturi, le boli ga, ker v okrogli sobi ne gre omara v kot

- vitanjski župan morda res ne razume avantgardne vesoljske umetnosti, ima pa vseeno rad astronavte, vesolje, luno in zvezdice in vse božje stvarstvo

- vitanjski župan je kot privatna oseba za vsak hec, vendar v svoji županski funkciji predstavlja sveto institucijo občinske oblasti, s tem pa se ni za hecat

- predvsem pa vitanjski župan nikakor nima gole buče in gromozanskega nosu, kot je bilo zlonamerno prikazano na karikaturi, ampak je čeden, možat in skladen moški klasičnega profila in lepo negovane pleše.

Vitanjam, vitanjskim župljanom in vitanjskemu županu še prav posebno se za dušne bolečine in morebitne druge nevšečnosti globoko in od srca opravičujem.

S spoštovanjem,