Učiteljica sem postala kot študentka glasbe, ko mi je bilo 19 let. Poučevala sem tako na osnovni šoli, kot v glasbeni. Tu in tam se je vsakih nekaj let našel nekdo, ki je trdil, da učitelji premalo delamo. Pa so nam naložili še nekaj birokratskega posla in niso opazili, da je manj časa ostalo za delo z otroci izven šolskih obveznosti, ki je bilo posledica učiteljeve želje po delu z otroci in redko, gotovo pa premalo nagrajeno. Ena najlepših nagrad, ki sem jih prejela, so bile ravnateljeve solze na šolski prireditvi, ko je na osnovni šoli igral klavirski trio dveh učencev in učiteljice.

Pomemben pa je še en vidik učiteljevega dela, ki se nikoli ne omenja. Pri delu z učenci moramo biti zelo zbrani, da lahko hitro opazimo, kje otroka čevelj žuli in mu pomagamo. Ta zbranost in pozornost pa sta naporni in spominjam se da sem bila po štirih urah pouka izčrpana. Pa se je našla inšpektorica, ki je zahtevala da pripravimo na glasbeni šoli za vse šolsko leto vnaprej podroben učni načrt za vsako lekcijo in za vsakega učenca posebej – pri pouku glasbenega inštrumenta! Kako naj učitelj pol leta vnaprej ve, kako bo učenec igral!

Dandanašnji pa imajo učitelji še eno težavo, ki je mi nismo poznali: otrokove pravice, ki so se izrodile v izsiljevanje šolskih ocen s pomočjo odvetnikov. Kje pa so ostale otrokove dolžnosti?

---

V Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani so prejšnji teden v Pismi bralcev želeli obelodaniti dogajanje, ki se je nanašalo na razlago dogodkov obelodanjenih v članku »Brez revizije«. V študentski organizaciji navajajo, da večina poslancev ni zavrnila pobude poslanca Študentske Iskre Jureta Novaka. Zapisano ne drži. Večina poslancev ni želela podpisati pobude za uvrstitev točke na dnevni red. Novak je nato razloge zakaj ŠOU potrebuje revizorja poskušal predstaviti pod točko razno, vendar je dobršen del poslancev potrdil proceduralni predlog vodje poslanske skupine Povezani Matica Markoviča. Novaku so s sklepom odvzeli besedo, zaključili točko razno in tudi sejo Študentskega zbora. Večina poslancev je torej zelo jasno zavrnila debato in seznanitev s problemom (ne)imenovanja revizorja ŠOU.

Nadalje v ŠOU navajajo, da tožilstvo ni nadzorovan organ. Tožilce imenujejo in po potrebi razrešujejo poslanski klubi, ki obvladujejo Študentski zbor. Tožilci torej niso zgolj politično imenovani, pač pa tudi politično nadzorovani, kar jasno piše tudi v članku.

Vsem bralkam in bralcem bi se na koncu opravičil za tiskarskega škrata, na katerega so opozorili tudi v ŠOU. Pritožbeni organ druge stopnje je po institucionalnih spremembah Razsodišče in ne Senat. Za napako se iskreno opravičujem.

---

Gledali smo proslavo in pri tem tudi uživali. Zato so zaslužni vsi izvajalci letošnje podelitve nagrad in tudi sami nagrajenci, ki so bili predstavljeni na svojstven, dostojanstven način. Zamisel, da so del programa izvajali tujci, ki žive v Sloveniji je bila izvedena na izredno visoki umet-

niški ravni. Temeljila je na vsebini slovenske himne, sedme kitice pesmi dr. Franceta Prešerna, ki glasi:

Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

ki, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

ki rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Nekatere politike ta vsebina zelo moti. Hočejo jo zamenjati, oziroma, da bi to vsebino zameglili, naj bi izvajali celotno pesem. Vzroki so politični , razumeti jih je pa je mogoče takole:

- Ta kitica ni prava, že zato, ker so jo komunistični politiki že pred drugo svetovno vojno smatrali za tako pomembno, da jim je pomenila neke vrste programa za njihovo politično dejavnost

- Moti jih pesnikova misel: »prepir iz sveta bo pregnan«. Njihova politika vendar sloni na stalnem iskanju kakršnihkoli sovražnikov (nekdanjih in novo ustvarjenih);

- »Prost bo vsak«. To je pa prav tisto kar ne moti samo politikov, ampak tudi verske vrhove, saj ne more in ne sme vsak misliti s svojo glavo. Pravzaprav še huje, indoktriniranost mora ostati temelj dejavnosti;

- Ksenofobnost je osnova njihove politike. Zato so nastali izbrisani, vceplja se strah pred tujci, postavlja žične ograje zaradi beguncev in postavlja zahteve za ustanavljanje vaških straž, sedaj kar nacionalne garde.

Nič čudnega, da je režiser po končani proslavi obletnice pesnikove smrti dal posebno izjavo o vmešavanju v vsebino in izvedbo predstave. Najbrž je motila tudi zasnova, ki je temeljila na izvajanju programa s tujci, ki živijo v Sloveniji.

Sicer pa se takšnih proslav ne udeležujejo politiki, ki niso na oblasti, nekateri pa na proslavi čemerno zrejo na dogajanje. Pred TV kamerami je to nemogoče skriti.

Bila je ena najlepših in tudi domoljubnih prireditev. Končno.

---

Človek se včasih v dobri veri in neobveščeno lahko znajde na mestu ali v skupini ljudi, kjer po obveščenem premisleku raje ne bi bil. Predvsem zato ne, ker bi drugi ljudje lahko že zgolj njegovo prisotnost točno tam razumeli kot tiho pritrjevanje nečemu, čemur on sam ne pritrjuje ali kot priznavanje legitimnosti tistemu, čemur sam ne želi priznati legitimnosti. Na primer določenim stališčem, izjavam, besedam, prepričanjem ipd. Če bi v času javne prireditve ob izboru psevdonajvplivnejših pravnikov 2016 vedel, kakšne izraze je soudeležena pravnica in odvetnica javno namenjala določenim skupinam ljudi ali posameznikom glede na njihove osebne lastnosti ali okoliščine, tudi novinarki in pripadnikom islamske vere, bi z izjavo o tem protestno zapustil dogodek.

In vendarle želim v najboljši veri opozoriti na problem, ki posamezno osebo, tudi njo, močno presega, kot presega tudi podobno misleše in v javnosti govoreče ljudi. Tudi pri tovrstnih izjavah praviloma ne gre za tisto, kar pravo, predvsem pa ustavno pravo in kazensko pravo določata in normirata kot koncept „sovražnega govora“. Če bi problem zvedli le na to osnovo, ali če bi ga sploh zvedli na to osnovo, bi storili najmanj tri hude napake. Prvič, z očitanjem o storitvi kaznivega dejanja sovražnega govora bi napadalce enakopravnosti, solidarnosti in dostojanstva človeka preobrazili iz storilcev nečesa zavržnega v žrtve nečesa protipravnega. Drugič, namenjali bi jim pozoronost, ki bi presegala vrednost njihovih osebnosti in njihovih javnih ravnanj. Tretjič, alternative učinkovitejših odzivov bi zamenjali za popolnoma neučinkovite odzive - za kaznovalne in njih-promocijske odzive.

Moje predlog je zato drugačen. Ali povsem ignorirati ljudi, ki tako, torej zlovešče, nedostojno, sramotilno, žaljivo, primitivno, surovo, deplasirano ipd. javno razmišljajo, ali pa jih posredno smešiti z intelektualnostjo in omiko. A smešiti tako, da vselej niti sami ne bodo mogli prav dobro razumeti, če se jih zaradi izjav in idej smeši in če se smeši prav njih.

Svoboda izražanja, človekove pravice in svoboščine, solidarnost, enakopravnost, humanizem, moralni imperativi, pluralnost, odprtost duha in sorodna načela in vrednote so preveč pomembna vsebina in preveč resni predmet javne razprave, da bi jih pogojevali ali začinili z nizkotnimi vložki tistih ljudi, s katerimi se nam javno ni treba pogovarjati.

---

Po spremembi zakona o medijih bo moral radio med 6. in 19. uro predvajati 60 % celodnevnega deleža slovenske glasbe. Govorci so omenjali, kako bo ta ukrep spodbujal slovensko narodno zavest. Še več: pohvalili so se, kako je sprejetje omenjenega zakona tudi rezultat visoke narodne zavesti izvoljenih predstavnikov ljudstva.

Žal so vlade in njihovi poslanci skozi zadnjih 25 let že pokazali, kako razumejo svojo privrženost slovenstvu in torej tudi narodno zavest. Po ustanovitvi lastne države so postorili že (skoraj) vse, da so naši samostojnosti spodrezali stvarne temelje. Formalno uredbo o glasbenih kvotah je namreč še mogoče sprejeti, zakona, ki bi zapovedal, da se tujcem ne sme razprodati oziroma kakorkoli privatizirati (vsaj) 60 % celotnega deleža našega skupnega premoženja, pač ne.

Vprašanje zakaj je kajpak povsem odveč.

---

V članku “Brez revizije” novinarja Martina Kovača je zapisano, da je poslanec Jure Novak “poslance prosil za uvrstitev revizije poslovanja ŠOU med točke dnevnega reda, saj je želel predstaviti sume o poslovnih nepravilnostih. Predlog je večina zavrnila.” Večina poslancev ni zavrnila predloga za uvrstitev revizije poslovanja ŠOU med točke dnevnega reda, temveč poslancu Juretu Novaku ni uspelo zbrati dovolj podpisov, ki so potrebni za proceduralni sklep. Poslanec bi lahko uvrstil točko na dnevni red z zahtevkom za uvrstitev točke na dnevni red seje, ki ga lahko vloži vsak študentski poslanec ali zainteresirana javnost pri predsedniku študentskega zbora; ta mora nato v skladu z akti uvrstiti točko na dnevni red v roku 30 dni. Omenjeni poslanec se je namesto standardnega postopka odločil za izredno sredstvo za uvrstitev prednostne točke na dnevni red, za kar bi moral zbrati podpise najmanj desetih poslancev. Ker mu podpisov do seje ni uspelo zbrati, je predsednik zbora ni mogel uvrstiti na dnevni red seje, zato zbor o tem ni mogel razpravljati - posledično se o njem ni glasovalo, torej študentski poslanci predloga niso mogli niti potrditi niti zavrniti.

Tožilstvo ŠOU v Ljubljani je avtor članka označil za “nastavljen in nadzorovan organ ŠOU”. Tožilstvo ni nadzorovan organ, temveč nadzorni organ ŠOU v Ljubljani. Po aktih in pravilnikih ŠOU v Ljubljani so tožilci predlagani s strani poslanskih skupin, nato jih imenuje predsednik zbora, glavni tožilec pa je izvoljen s strani poslancev študentskega zbora. Za tem avtor še navaja: “Direktorja Andreja Klasinca bi tožilci zaradi kršitev statuta ŠOU lahko prijavili senatu. Ta pa ima pooblastila, da ga lahko razreši iz krivdnih razlogov.” Senat ŠOU v Ljubljani ne obstaja več že od leta 2013, ko se je v sklopu prve reorganizacije preoblikovalo v 1. stopnjo Razsodišča.

---

Na koncu sicer zanimivega članka “Sam svoj grobar” Borut Mekina navaja razloge zakaj bi moral odstopiti finančni minister Dušan Mramor.

Gre za nekakšen non sequitur, ker je članek namenjen pretežno širšemu prikazu problematike “famoznih” dodatkov, ne pa analizi neuspešnih predlogov za spremembe v davčnem sistemu. Upoštevajoč dejstvo, da neuspeh uvedbe davka na nepremičnine nima nikakršne zveze z dr. Mramorjem, je za neuspeh drugih – relativno minornih – predlogov in korekcij davčnega sistema res absurdno zahtevati ministrovo glavo! Ne zagovarjam določenih napak, ki jih je dr. Mramor napravil, in ki jih je tudi javno obžaloval, ne morem se pa izogniti občutku, da gre za zelo načrtno gonjo proti ministru, z namenom destabilizacije tako te vlade kot tudi Slovenije. Osebno menim, da redko kateri od visokošolskih učiteljev, ki so (ali so bili) na ministrskih položajih uživa takšen strokovni ugled in ki ima takšne strokovne kompetence za vodenje najzahtevnejšega ministrstva vsake vlade. Ne nazadnje, to kaže tudi visoko priznanje, ki ga je dr. Mramor pred nedavnim prejel.

---

Demonstranti nosijo transparente z napisi zato, da bi jih videli tisti, ki jih ne slišijo. Izgleda, da jih premier posnema, a nima sreče. Slovenc sem - ne pomeni nič, saj nismo več nacionalne barve, temveč finančne evrobarve. Če premier ne jamra - pa jamramo državljani. Rešitve iščejo ugankarji, znanstveniki in zadolženi - ljudje volimo tiste, ki prinašajo rešitve, ne raziskovalce. Sam bi predlagal transparent: “Sem uresničevalec vaših interesov. Ne jamrajte. Ponujam rešitve.” Toda vesti o vladi se vse bolj pomikajo v kroniko. Prizadeti smo vsi. Celo smešnemu ne sledi smeh, temveč skrb. Ne znajo ali ne zmorejo? Janša, Pahor, Bratovškova, zdaj Cerar. Zakaj je Janša tako samodestruktiven? Pahor tako samovšečen in nebogljen? Zakaj je bila Bratovškova tako poslušna tujini? Zakaj postaja spoštovani, uravnoteženi in učeni Cerar tako politično vitek? Zakaj so tako upogljivi navzven in slabega političnega zdravja? Mediji poudarjajo, da se podobno dogaja tudi drugod, a obstaja tudi slovenska specifika. Sam jo vidim v notranjem in zunanjem krogu neoliberalnega smoga.

Notranja megla. Vlada poudarja, da je prva naloga domača politična stabilnost, in to zaradi naše kredibilnosti v tujini, ne zaradi življenja in dela lastnih državljanov. Stabilnosti najbrž ni mogoče graditi na omejevanju, na revščini in dopuščanju goljufij. Če bi Mramorjev odstop res ogrozil vlado, jo še bolj ogroža tisto, kar mu je spregledano. Kredibilnost ni izdelek za izvoz, temveč mazivo za domači gospodarski in kulturni zagon, ki šele prepriča druge v svetu. Kredibilnost majhnih držav je vedno najprej notranja in šele potem zunanja. Dalje, zakaj je vlada zgrožena, ker policisti, vojaki, zdravniki, učitelji, vsi - zahtevajo več in več. To je normalna posledica našega (vsiljenega) pojmovanja trga. Tako delajo korporacije po svetu, tudi severna Evropa z južno, tako delajo elite z rajo, tudi pri nas. In učeni premier se v ZDA pogaja s korporacijami, policiste pa vidi kot sramoto, ker zaradi podhranjenosti stavkajo.

Zunanja megla. Koliko korakov vidimo v zunanjem smogu? Spominjam se, kako smo mesece pripravljali Drnovškov obisk v tujini, vsebino in posamezna stališča, sporazume, srečanja na ustrezni ravni in protokol. Premier pa je pred časom potoval v ZDA poslovno in ne tudi politično. Ko je uradnica ameriškega zunanjega ministra obiskala Slovenijo, so se ji klanjali vsi naši politični vrhovi, Cerarja pa so v ZDA, vsaj po poročanju, ameriški državniki prezrli. Kako si lahko to privoščimo? Nedavno je obiskal Merklovo, izgleda da informativno. Vem, da moramo biti realni in pragmatični, toda Slovenija je tudi država. Vsak obisk našega premiera v Nemčiji ali ZDA naj bi bil tudi politični. Tudi zaradi kredibilnosti. To ni drža, temveč zaščita našega obraza in pričevanje naše teže. V tem smislu je zgovoren skeč premiera s hrvaškim humoristom. Ni pommebno, ali je Cerar govoril hrvaško, da bi se upognil ali je pokazal, da je pametnejši od sogovornika. V humornem skeču je najbolj resno to, da ni reagiral na ponudbo, da bi imeli eno državo - “vi imate Triglav, mi Jadran”. Ali ni bil to namig, da Slovenci nimamo Jadrana, kar je povezano z arbitražnim projektom o meji?

Sloveniji ni potrebna le finančna stabilizacija (na plečih državljanov in pod nadzorm Nemčije) in digitalna transformacija (pod pečatom ameriških korporacij). Najprej je nujna razumska in demokratična samorealizacija. Očiščenje od domače plesni in tujega spreja. S svojo državo moramo upravljati sami. Ne moremo je prodati kot neuspešno, čeprav so naši prodajalci za (slabim) pultom in tuji kupci na vratih. Ljudi, ki bi zmogli rešitve, imamo, a če pridejo na oblast, takoj zbolijo. Zato me skrbi zdravje gospoda Cererja. Njegovo zdravje ni v tem, da ne jamra in išče rešitve, svoje zdravje lahko pokaže s tem, da rešitve ponudi in jih uresniči.

---

Prva misel poprečnega Slovenca ob besedi Kolorado, je vsekakor progasto-zlatorumeni krompirjevi škodljivec, ki je prispel v naše kraje leta 1946 in bil prvič opažen na Krškem polju, v neposredni bližini največjega vojaškega objekta v Sloveniji.

Navedena mikrolokacija najdišča sama po sebi ni imela kakšnega večjega pomena do nekaj dni nazaj, ko sta dve, daleč najbolj zavedni politični stranki izstrelili genialen predlog.

»Dežela je ogrožena, formirajmo nacionalno gardo, takšno »the best«, kot jo ima naša pobratena zvezna ameriška država Colorado. Štela naj bi kakšnih 25.000 klenih fantov in deklet, pripravljenih se spopasti z najhujšim sovragom, ki ogroža našo očetnjavo, Boga in predsednika opozicije«.

»Idea buona autore mona« je znani italijanski pregovor o revolucionarnih izumih.

Člani društva SRP smo bili večinoma pripadniki stalne sestave TO in kljub letom nas spomin še kar dobro služi. Spremljali smo namreč prenos seje parlamentarnega Odbora za obrambo, ga ponovno zavrteli nazaj, pa še enkrat gledali …in se čudili predlagateljem. Mladi in nadobudni predsednik Odbora je ob jurišni podpori strankinih »strokovnjakov za abrambo« utemeljeval svoj predlog. Mladeniču bi komaj kaj zamerili, bolj njegovim stricem iz ozadja, ki imajo levji delež, da je danes slovenski varnostno-obrambni sistem v nezavidljivem stanju.

Obrambni resor je vedno bil peskovnik za ministre različnih provenienc, ki so vedrili in oblačili od volitev do volitev, brez kakšnega resnega strateško dolgoročnega dokumenta, ki bi opredeljeval namen in strukturo OS Slovenije, sposobne za odgovore na vojaške in varnostne grožnje sosedskega in globalnega okolja. Tudi generalštab ni nikoli imel poguma, da bi se uprl težnjam po ukinitvi sistema TO, ki smo ga imeli v bivši državi in je navsezadnje odločilno vplival pri oboroženi komponenti osamosvajanja. Še več! TO, CZ in akcije »Nič nas ne sme presenetiti« so bile predmet posmeha, kot relikt propadlega socialističnega sistema. Ni bilo junaka, ki bi se uprl počasnemu in sistematičnemu ugašanju TO na račun članstva v NATO. Nam kritikom, so prodajali meglo o neki strateški rezervi, seveda z figo v žepu in brez resnega namena. Glavni in edini, ki je odločal kakšno vojsko bomo imeli Slovenci je bil gospod Frank Boland, direktor Direktorata za obrambno politiko in planiranje NATO. Njemu in njegovim šefom se je naša politična in vojaška elita klanjala do tal. Govoričenje, da smo imeli možnost predlagati svoje rešitve in zavrniti njihove predloge, je pravljica za majhne otroke. Dopuščam, da smo jih imeli, toda korajže pa le ni bilo. Cena vstopa v moralno vprašljivo vojaško-politično organizacijo NATO je bila tudi ukinitev naborniškega sistema. Sloveniji je bila vsiljena in ob podpori vseh političnih strank formirana poklicna oz. plačana vojska.

Dve katastrofalni napaki, ki si jih Slovenija, glede na zgodovinske izkušnje in obrambne resurse nikakor nebi smela privoščiti. Pravljica o uspehu, ki se je glasila »Majhna, odlično usposobljena in moderno oborožena vojska« gre v pozabo. Avtorji tega slogana pa še kar vedrijo in oblačijo v obrambnem sistemu.

Imamo ekspedicijsko vojsko, ki jo usposabljamo in opremljamo za stabilizacijo razmer na vojnih področjih in izvozu demokracije po recepturi NATO.

V zadnjih 25 letih je SV preživela toliko reform, nekatere so si sledile tako hitro, da se še prejšnje niso končale, brez potrebnih predhodnih analiz, neracionalnih premeščanj ljudi iz enega konca Slovenije v drugi, skratka ogromno pretakanja iz votlega v prazno. Odliv kadra in nesposobnost nadomestitve resno ogroža izvajanje osnovnih nalog vojske. Vodilni management MORS se je bolj ukvarjal z provizijami pri nabavah orožja in opreme, vključeni pa so bili tudi različni umetniki in »belosvetski« orožarski mešetarji. Njihova prisotnost na raznih obravnavah na sodiščih res ni pripomogla k motivaciji v poveljstvih in enotah. Zmanjšanje obrambnega proračuna, posledično tudi zaradi nesposobnih politikov, korupcije in ostalega kriminala, je pripeljala našo vojsko na beraško palico. Plače in dodatki komaj zadoščajo za preživetje vojakov in njihovih družin. Skratka, s poklicno vojsko se res nismo osrečili.

Časi so preveč resni, da bi se razni Odbori in naturščiki še naprej igrali z obrambnim sistemom in vojsko, zbirali cenene politične točke, pri tem pa zamolčali da so prav oni grobarji naše SV. Tako EU in famozni 5. člen Nato pogodbe, so čedalje manjši garant obstojnosti naše domovine.

Slovenija ne potrebuje nobene garde, z eno iz 2. svetovne vojne imamo slabe izkušnje, pa tudi koloradske ne. Kdo ve, mogoče pa so predlagatelji skušali spraviti v promet svoj uniformirani podmladek iz Kočevske Reke, ki ga je s svojo prisotnostjo že požegnal vsem znani predsednik Republike Borut P. ?? Uvedba primerno dolgega naborniškega sistema, z vrhunskim programom usposabljanja, kot platforma za oblikovanje TO, je edini garant zagotavljanja varnosti naše države skupaj z aktivnim članstvom v ZN.

Čas je, da se politika in diletanti umaknejo iz obrambnih struktur in prepustijo mesto strokovnjakom. Država pa se mora zelo hitro odločiti ali je resno pripravljena braniti suverenost Slovenije!

---

V članku z naslovom »Napad na ministrico, drugič«, ki je bil objavljen v prvi letošnji številki Mladine sem napačno navedel, da Slavica Mencinger v strateškem svetu za področje zdravstvene in babiške nege zastopa Strokovno združenje izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Slavica Mencinger je članica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije ter podpredsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije. Za napako se iskreno opravičujem.

---

Od lani nas je namreč strah Grkov, beguncev, muslimanov, severnjakov in Hrvatov. Grkov zato, ker so leni in ne delajo nič, goljufajo državo in hočejo, da jih mi, pošteni slovenski delavci podpiramo. Da je ogorčenje še večje, lahko povlečemo vzporednico med njimi in našo Združeno Levico a.k.a komunajzerji. Takimi novodobnimi, ki so še hujši kot uni ta stari jugoslovanski, ker tej kritizirajo kapitalizem, prosti trg in ZDA, imajo ganz liberalne vrednote in sočutja ne vidijo kot šibkosti.

Beguncev zato, ker tako kot Grki, prihajajo k nam, da jih pošteni slovenski delavci podpiramo. In tega seveda nočemo, ker ti, ki prihajajo niso begunci. Ampak migranti. Ker če se odpraviš na (vsaj)tisoč kilometrov dolgo pot v Evropo, ker živiš v nedelujočem sistemu, v pomanjkanju vode, v neokolonializmu ali v revščini oziroma nimaš več doma in nočeš v vojno pač ne bežiš pred nikomer... Ali pa so begunci pa niso Kristjani. Ker tej muslimani nimajo enakih vrednot kot mi ampak imajo slabše, se ne bojo integrirali in zato z njimi ne rabimo biti solidarni. Muslimani specifično prihajajo v Evropo tudi zato, da nas fizično poškodujejo. Teroristični napadi so namreč ekskluziven pojav ekstremista muslimanskega porekla.

Severnjakov zato, ker se bojimo beguncev. Če mati Nemčija zapre vrata in z njo Avstrija, bodo vsi ti begunci ostali pri nas. In pošteni slovenski delavci jih bomo mogli preživljati. Zato smo se odločili, da bomo najboljši učenci in upali, da če bomo dovolj pridni, se to ne bo zgodilo. Namreč mi beguncev ne bomo mogli “poslat nazaj”, ker se bojimo Hrvatov.

No, Hrvatov še vedno ne maramo. To svojo naklonjenost do njih smo pokazali tako, da smo mejo obdali s tehničnimi ovirami, ker horde Hrvatov migrirajo v Slovenijo oziroma v Schengensko območje. In sedaj z denarjem poštenega slovenskega delavca ščitimo celotno EU pred temi barbari na naši južni meji. Ki nam celo nekaj meje poskušajo vzeti (zato so naše ‘tehnične ovire’ bolj hladno orožje kot ‘usmerjevalo’). Hkrati se z nami nočejo niti pogovarjati; ni še čisto jasno sicer ali pogovor ne steče zato, ker se s teroristi ne pogajamo ali ker ne razumejo slovensko in se nočejo integrirat.

Ampak zanimivo, strah, ki je ujel mene v 2016 ni strah pred Grki, begunci, muslimani, severnjaki ali Hrvati; je strah pred nami samimi. Namreč počutim se kot da je EU Kingslanding - na eni strani zidu evropske (krščanske) vrednote, spoštovanje in promocija človekovih pravic ter demokracija, na drugi strani ograja in morje napolnjeno z več kot 200.000-imi trupli umrlih in še nekaj tisoč takih, ki se še niso utopili. Mi jim pa skozi ozke line v zidu mahamo in zraven kričimo, da jim ne moremo odpreti vrat, ker ne spoštujejo človekovih pravic, so revni, so abbronzati, pokrivajo svoje ženske in so teroristi.

Mene je v 2016 strah, da smo na napačni strani zgodovine. Strah me je, da me bojo otroci in vnuki obsojali, da nismo naredili nič in samo slepo gledali ljudi, ki umirajo na naših pragovih, tehnične ovire, ki se postavljajo med sosedi, retoriko religije, ki je že preživeta, porast nacionalizma in razpad EU.

V 2016 me ni strah tujca, strah me je nas samih.

---

Nisem sicer mikro niti makro ekonomist, vendar mi je najdražja meni oseba zaupala vodenje družinskih financ. In ker sem vpet v globalni prostor, četudi sem sedaj omejen z žičnato ograjo, tudi včasih pogledam, kaj menijo o naši konkurenčnosti po svetu. Konkurenčnost je namreč v kapitalizmu zelo pomembna beseda.

Vendar sem vedno znova presenečen, kako se pri nas v Sloveniji odzivamo na različne svetovne ocene konkurenčnosti in lestvičenja? Slučajno sem slišal, da je Slovenija zelo slabo uvrščena (ko so upoštevali svetovni konkurenčni indeks 2015-2016) – in sicer na 59. mesto med 140 državami – World Economic Forum (spletni naslov: http://reports.weforum.org/global-competitiveness-report-2015-2016/competitiveness-rankings/ ).

Ko pa se podrobno pogleda posamezne stebre v tej razvrstitvi – teh je deset – smo ponekod uvrščeni presenetljivo visoko. Stebra Zdravstvo in osnovno šolstvo in Visoko šolstvo sta uvrščena najvišje na 15. mesto oziroma na 22. mesto med 140 državami – npr. steber Razvoj finančnih trgov je le na 128. mestu med 140 državami. In sedaj po zadnjih dogodkih in zahtevah o odstopih je potrebno še področja, ki so dobro uvrščena, drastično reformirati, verjetno z namenom, da ne bi tako izstopala. Sem seveda za izboljšave, ne pa za revolucionarne spremembe. Podobna je ocena slovenskega visokošolskega sistema. Univerza v Melbournu, Avstralija je ocenila visokošolske sisteme v 50 državah. Slovenija je uvrščena v zlato sredino na 26. mesto pred Italijo, Madžarsko, Poljsko itn..(http://www.universitas21.com/article/projects/details/153/executive-summary-and-full-2015-report). Star angleški pregovor pravi: „Ne popravljaj, če ni pokvarjeno“. In F. Milčinski je v črtici Glavnjača že leta 1928 napisal tole o Slovencih: »Takšni so kot naš stric, Artur mu je ime in ima radio. Tudi kadar lepo gode radio in v redu, vrti gumb, ne zato, da bi godel še lepše, nego zaradi izpremembe. Ne veseli ga, kar radio gode, nego veseli ga, da ga suče in je potem drugače.« Takšni pač smo.

---

Svinjske glave in razlitje krvi po gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani nedvomno spadajo med dejanja spodbujanja verskega sovraštva in nestrpnosti. Gre za napad na manjšinsko versko skupnost, ki ji je bila pravica do verskega objekta v Sloveniji odrekana več desetletij in je zato še danes verske obrede primorana opravljati v najetih zasebnih objektih in celo v športnih dvoranah. Napad zato razumemo kot zastraševanje manjšinske verske skupnosti, kar je še posebej zaskrbljujoče v okoliščinah naraščajočega protimuslimanskega razpoloženja tudi širše v Evropi. Od odgovornih zahtevamo resno obravnavo in jasen odziv, da so tovrstna dejanja v Republiki Sloveniji kazensko pregonljiva. Ob tem poudarjamo, da ne gre zgolj za vandalizem, ampak za dejanje, ki ima jasen simbolni pomen napada na muslimansko skupnost. Od hujskaških besed in sovražnega govora, ki se razširja v medijih, na političnem prizorišču in na družbenih omrežjih, smo s tem prešli k dejanjem. Za to dejanje so posredno odgovorni tudi tisti mediji, ki so spodbujali nestrpnost do muslimank in muslimanov v Sloveniji in še posebej do gradnje džamije. Zgodovina nas uči, da so sovražne besede pogosto predhodnica sovražnim dejanjem. Zato pozivamo politične akterje, medije, civilno družbo in splošno javnost k skupnemu prizadevanju za strpno, spoštljivo in kulturno izražanje stališč in pogledov, ter k opuščanju in zavračanju vsakršnega delovanja, ki bi lahko slovensko družbo pahnilo v val neobvladljivega sovraštva do muslimank in muslimanov.

---

V Društvu novinarjev Slovenije v zadnjih tednih zaznavamo porast nestrpnosti in žaljive obravnave pripadnikov muslimanske verske skupnosti v nekaterih slovenskih medijih. Pojav najostreje obsojamo, saj je namenjen razpihovanju sovraštva in nabiranju političnih točk v času tako imenovane begunske krize na račun manjšin. V DNS pozivamo tako novinarje kot bralce, poslušalce in gledalce, da so pri branju, poslušanju ali gledanju vsebin o „muslimanski nevarnosti“, ki da grozi Evropi, in podobnih ekscesih, razumni in kritični. V politično in še kako drugače pregretih časih je najpomembneje ne nasedati stereotipom in dokazano neresničnim informacijam, saj v nasprotnem primeru pristanemo na sodelovanje pri širjenju panike in strahu, iz katerega določeni krogi kujejo politične in druge dobičke.

---

Kako lahko članek, ustvarjen s strani ugledne doktorice in profesorice psihologije, temelji predvsem na hevrističnih pristopih k razumevanju sveta, ob tem, da se v istem članku sama zavzema za znanstveni vidik? Slednje je veliko bližje paradoksu (pa vseeno ni), kot primer, ki ga spodaj navaja avtorica.

("Moški … pa v lepih ženskah obenem prepoznavajo zdrave ženske, primerne za potomstvo.")

"Paradoks: prispevek se začne z izjavo, da naj bi bile ženske tiste, ki – v nasprotju z moškimi – pri izbiri partnerja razmišljajo o potomstvu. Moški naj bi – glede na splošno naravnanost in sporočilnost prispevka – pri tem razmišljali predvsem o zadovoljevanju svojega libida."

 Že z osnovnim razumevanjem področja evolucijske psihologije je moč doumeti naslednje: Tako moški kot ženske imajo vsak svojo edinstveno biološko podlago, ki je tam z namenom uspešne predaje genov na naslednje generacije. Privlačen zunanji izgled ženske je med drugim pokazatelj zdravja in plodnosti in posledično lastnost, ki je privlačna moškim. Dejstvo, ali moški ob pogledu na privlačno žensko razmišljajo o potomstvu ali ne, je v tem primeru popolnoma irelevantno.

"Ali homoseksualne osebe in tiste, ki si ne želijo potomcev, res izbirajo partnerje/partnerice med čim bolj nekooperativnimi, asocialnimi, neprijaznimi, egocentričnimi in sovražnimi osebami?"

Tako homoseksualne osebe kot tiste, ki si ne želijo potomcev, imajo biološko podlago, ki je odgovorna za določene preference. Kljub temu pa lahko seveda vsak posameznik izbere, ali otroke želi imeti. Iz same vsebine originalnega članka ni moč zaslediti biološkega determinizma, govor o tem je prisoten le v komentarju dr. Rošker.

(»… in nadaljuje, da v živalskem svetu samci za samico tekmujejo.«)

Znanstveno dokazano je, da v živalskem svetu – predvsem pri sesalcih – tudi samice tekmujejo za partnerje/partnerice.«

Avtorica poskuša v tem primeru pravilo izpodriniti z izjemo, kar je vsesplošno prisoten hevristični (neznanstveni) protiargument. Avtorico bi še opomnil, da se v znanosti izogibamo izrazu »znanstveno dokazano«.

"Kljub upoštevanju različnih kultur gospod Buss v svoji raziskavi ni dokazal, koliko so te tendence posledica »bioloških« procesov in koliko plod družbenih, tj. socializacijskih procesov. Odnos med naravo in kulturo je, kot so že pred desetletji pokazale številne humanistične – sociološke, kulturološke, antropološke in lingvistične – raziskave, komplementaren. Pri tem ne gre za statične kategorije, temveč za dinamične spremenljivke."

"Tako ženske izbirajo moške, ki so praviloma nekoliko starejši in imajo več izkušenj, bogastva in dobro zaslužijo. Moškim pri izbiri ženske njen zaslužek še zdaleč ni tako pomemben kot njen telesni videz, njena spolna neizkušenost (po možnosti naj bi bila kar nedolžna), ženske pa morajo biti praviloma tudi mlajše."

"Tudi ta parameter je, kot je pokazala vrsta kulturoloških raziskav, kulturno pogojen in se spreminja glede na spremembe socialnega okolja in družbenoekonomskih ureditev."

Odnos med naravo in kulturo ni komplementaren (dopolnjujoč) ampak predvsem soodvisen. Naravne predispozicije igrajo vlogo pri razvoju kulture in kultura igra vlogo pri razvoju naravnih predispozicij. Glede na pestrost genetskih zasnov in kultur je jasno, da bo veliko tendenc in lastnosti dinamičnih.

("Tri desetletja stara ameriška študija je tako še pokazala, da bi partnerja, če bi za to imeli priložnost in ne bi nihče izvedel, prevarala polovica moških in le desetina žensk; izsledki novejše evropske raziskave pa kažejo, da je partnerja vsaj enkrat prevaralo med 40 in 55 odstotki moških in med 25 in 40 odstotki žensk. Seveda ti podatki veljajo za Evropo, saj v marsikaterem drugem predelu sveta tovrstne enakopravnosti ni.")

Tukaj je avtorica sama nakazala, da gre pri teh tendencah za dinamične, kulturno in družbeno pogojene spremenljivke. S tem je prišla v vsebinsko nasprotje sama s seboj oziroma z osrednjim sporočilom svojega prispevka.

Biološke tendence ne pomenijo biološkega determinizma. Ta je tudi v tem primeru viden zgolj skozi oči dr. Rošker.

Znanstveno nesprejemljive in hkrati nevarne so evgenične metode, kakršne srečamo v »znanosti« tretjega rajha in kakršne se uporabljajo za ustvarjanje rasističnih ideologij.

Morda večini ljudi obraz brez nosa ali oči dejansko – vsaj na prvi pogled – ni posebej všeč. Vse druge »določene lastnosti« imajo opravka s kulturno pogojenimi lepotnimi ideali, ki se v različnih kulturah, različnih zgodovinskih obdobjih in tudi med različnimi posamezniki močno razlikujejo.

("Privlačen videz je povezan z dobrim zdravjem in plodnostjo, zelo pomembna pa je zlasti simetrija. Simetrično telo naj bi kazalo na dober razvoj in zdravje, pri moških pa celo na število spermijev, na izliv in njihovo hitrost. Pri ženskah naj bi bila s plodnostjo povezana simetričnost prsi. Ženske dokaj privlačijo tudi znaki, na katere vpliva testosteron. Zato so jim všeč razmeroma višji moški, ki imajo ozek pas in široka ramena ter normalno telesno težo. Moškim so všeč nekoliko manjše ženske in tiste, ki imajo skladno razmerje med obsegom pasu in bokov. ‘Raje imajo ženske z normalno težo kot suhice, če je le razmerje med boki in pasom pravo. To razmerje naj bi kazalo, da je imela ženska v času odraščanja optimalno koncentracijo spolnih hormonov. Velikost prsi in stereotip, da imajo vsi moški radi velike prsi, ne drži v vseh etničnih skupinah; drži pa, da imajo vsi radi čim bolj simetrične prsi. Radi imajo dolge noge in majhna stopala, kar je povezano s koncentracijo estrogena.")

Glede na vse povedano bi bilo torej najbolje, če bi tudi pri nas uvedli povezovanje ženskih nog, kruti običaj, ki je bil na Kitajskem uveljavljen od 12. do 20. stoletja. Visoke pete očitno niso dovolj. Pri obojem gre – to je dokazala vrsta humanističnih raziskav – za krepitev seksualne privlačnosti, ki je med drugim tudi kulturno pogojena in je v večini sedanjih družb še vedno del patriarhalnega sistema, v katerega interesu je čim manjša mobilnost in čim večja nebogljenost žensk.

Vsaka literatura, ki se vsaj bežno dotika področja evolucijske psihologije, jasno poudarja nevarnost naturalistične zmote - če je nekaj sprejeto kot dejstvo, to ne pomeni, da nam mora biti všeč oz. da bi se temu morali prilagajati.

Podobno kot pri problematiki genetike gre pri meritvah telesa, izračunavanju razmerij med posamičnimi deli in povezovanju rezultatov takšnih (kvantitativnih) meritev z variabilnimi lastnostmi, ki so opredeljive zgolj kvalitativno in aksiološko, za znanstveno nesprejemljive in hkrati nevarne evgenične metode, kakršne srečamo v »znanosti« tretjega rajha in kakršne se uporabljajo za ustvarjanje rasističnih ideologij.

Omenjene variabilne lastnosti je možno opredeliti tako na kvantitativni kot na kvalitativni način. Evgenična pa je tista »znanost«, ki z neupoštevanjem osnovnih pravil logike in argumentiranja vodi do izumrtja razuma.

Če torej izhajamo iz upravičene težnje po popularizaciji znanosti, se moramo najprej vprašati, čemu naj bi bila ta popularizacija namenjena. Iz omenjenega članka nedvoumno izhaja, da se avtorica zavzema za znanstveno dokazovanje resničnosti predsodkov, ki že stoletja prevladujejo v patriarhalnih družbah. Ta konservativna naravnanost, ta težnja po vračanju »k naravi« kot nečemu domnevno večnemu in nespremenljivemu je v popolnem nasprotju s samim bistvom znanosti, ki naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala.

Znanost opredeljuje resničnost. Ne opredeljuje pa naših odločitev in prihodnosti. Če avtorici in drugim znanstvena dognanja niso všeč, naj iščejo rešitve drugje - ne z omadeževanjem znanosti pod pretvezo »znanstvenega pristopa«, ki ni nič drugega kot površno razmišljanje zavito v izobraženo zveneči jezik.

Kako je ob očitnem pomanjkanju temeljnih znanstvenih pristopov razmišljanja in obravnave vsebine pod člankom vseeno podpisanih 50 oseb, ob dejstvu, da je med temi veliko avtoric in avtorjev znanstvenih člankov, knjig in celo učbenikov?

Morda podpisniki podpirajo znanstveno nepismenost, ker so tudi sami znanstveno nepismeni? Dvomim.
Morda pa se prijatelji v krogu t.i. znanstvenikov med seboj strinjajo z vsem kar kdorkoli od njih napiše?
Podpis znanstvenika pod članek se dojema, da ta oseba z vsem svojim znanjem, intelektom in izkušnjami stoji za vsebino podpisanega.

"Prispevek v Dnevniku je namreč kontroverzen in je po pravici spodbudil ogorčen odziv feministične skupine Vstajniške socialne delavke. Ta odziv je temeljil na upravičeni prizadetosti in jezi organizacije, ki zastopa enakovrednost spolov in si prizadeva za razvoj pozitivne identitete žensk v naši družbi."

Sam sem velik zagovornik enakopravnosti med spoli in ne samo med spoloma. Dejstvo, da se avtorica in feministična skupina Vstajniške socialne delavne borijo za pravice žensk je pohvale vredno. Dejstvo, da se jezijo zaradi izsledkov znanosti in jih vzamejo kot osebno žalitev, pa je nezrelo in iracionalno.Organizaciji Vstajniške socialne delavke želim čim več uspehov na njihovem področju, bojim pa se, da s takšnimi odzivi spominjajo bolj na vase zagledane goreče pripadnike sekte kot na skupino razmišljujočih oseb, ki se s svojim intelektom borijo za svoja stališča.

Velik korak nazaj v procesu osveščanja slovenskih državljanov in državljank na poti k demokratizaciji in egalitarnosti naše države?

Spoštovana dr. Rošker, na podlagi vašega zgornjega komentarja vas sprašujem – ali morda predlagate izkrivljanje znanstvenih izsledkov zato, da bodo primerna vsebina za osveščanje državljanov in državljank? Morda je to malce ekstremna poteza, dajmo raje znanstvene izsledke prikriti?

Dean Lipovac, Sečovlje

---

Zaposleni na Univerzi v Ljubljani smo skrajno zaskrbljeni zaradi dejanj nekaterih vodilnih posameznikov in posameznic, ki krnijo integriteto univerze ter njen družbeni ugled. Še posebej nas skrbi, da vodstvo Univerze pojavov, ki so moralno-etično skrajno sporni in/ali celo neskladni z zakonsko ureditvijo, ne razrešuje pravočasno in na primeren način. Opravičevanje nezakonitih izplačil dodatkov, podpora psevdoznanstvenih projektov, zlorabe položaja vodilnih in vodstvenih funkcij, opuščanje dolžnega ravnanja, nespoštovanje konkurenčne prepovedi in plagiatorstvo je le nekaj nedavnih najodmevnejših primerov, ki mečejo slabo luč na vse zaposlene, torej tudi na tiste, ki ravnajo skladno s temeljnimi akademskimi vrednotami in delujejo družbeno odgovorno.

Podpisani zahtevamo, da celotna univerzitetna skupnost nemudoma prične z notranjo razpravo in iskanjem razlogov ter konkretne odgovornosti za sporna dejanja. Še posebej pozivamo tiste vodilne, ki so neposredno vpleteni, ali so opustili dolžna dejanja, da s svojim odstopom omogočijo, da se proces razčiščevanja sploh prične.

---

V uvodniku z naslovom »Spet« avtorja Grege Repovža (Mladina, 18.12.2015) so bile zapisane številne neresnice in insinuacije, zato na podlagi pravice do popravka objavljenega besedila po 26. členu Zakona o medijih zahtevamo, da se objavi popravek, ki vam ga posredujemo v nadaljevanju kot tudi v priponki.

Ogorčeni smo, da je zgoraj omenjeni avtor v uvodniku z neresničnimi trditvami zavajal bralce tednika Mladina. Iz prispevka je razvidno, da avtor ne pozna vizije in poslanstva Društva za zdravje naroda. Društvo je nastalo kot naslednik slovenskega gibanja za zdravje naroda, ki se je začelo pred leti s podpisovanjem peticije slovenskih državljanov. Odločno zanikamo, da gre za »lobistično organizacijo na področju zdravstva, za katero stojijo tisti, ki poskušajo čim večji delež javnega denarja v zdravstvu preusmeriti v upravljanje zasebnikom«, kot navaja avtor Grega Repovž. Prav tako z vso odločnostjo zanikamo avtorjevo trditev, da »gre za klasični neoliberalni lobistični pristop«. Društvo za zdravje naroda ni nastalo pod nobenimi vplivi lobistov, ki naj bi po avtorjevih besedah zagovarjali, da se delež javnega denarja preusmeri v upravljanje zasebnikom. Društvo za zdravje naroda je nastalo kot potreba slovenskih državljanov, da se zdravstveni sistem uredi pravično in pošteno ter da bo resnično dostopen vsem slovenskim državljankam in državljanom.

Avtor namerno podtika Društvu za zdravje naroda interakcije z zasebnimi zdravstvenimi ustanovami ter ga hkrati povezuje z zasebnim kapitalom teh zdravstvenih organizacij. To ni res, saj je Društvo za zdravje naroda ustanovljeno brez zasebnega kapitala in deluje kot civilna organizacija, ki združuje bolnike, zdravnike in druge podpornike društva na podlagi članstva, ki je brezplačno. Zato v tem društvu pacienti niso le okras in v njem dejansko ne sedijo predstavniki kapitala kot trdi avtor. Prav tako Društvo za zdravje naroda skozi svoje delovanje ni nikoli zlorabljalo bolnikov in zdravnikov kot zlonamerno in škodljivo trdi avtor, saj so v upravnem odboru društva tako bolniki, zdravniki kot tudi doktorji znanosti. Društvo za zdravje naroda deluje zgolj v javnem interesu in je zaradi svoje dejavnosti v pomoč vsem slovenskih državljanom pri reševanju njihovih stisk, ker so v obstoječem zdravstvenem sistemu diskriminirani.

V imenu Društva za zdravje naroda avtorju uvodnika z velikim veseljem sporočam, da smo bili zaradi izpostavljene problematike na nedavnem zborovanju medijsko zelo odmevni, saj smo prejeli številne prošnje za intervjuje, izjave kot tudi za sodelovanja v radijskih oddajah. Prav tako so mediji poročali o tem, »kdo je stal za organizacijo srečanja,« kot se sprašuje avtor, in sicer lahko še enkrat povemo, da je dogodek organiziralo Društvo za zdravje naroda in Zdravniška zbornica Slovenije, kar smo zapisali tudi v vabilu.

Kot predsednik Društva za zdravje naroda stojim na čelu poštenega društva, ki je široko vpeto v slovenski prostor, vsi člani pa delujemo skladno z interesom poslanstva društva - pomagati urediti zdravstveni sistem, ki bo enak za vse in dostopen takoj!

---

Čeprav bi marsikdo porekel, da je zasebna pravica Boruta Pahorja, da nastopa na javnih prireditvah ali televizijskih oddajah po svoji presoji, velja temu oporekati: biti predsednik republike ni zasebna stvar in kot takšen mora biti g. Pahor podvržen strogi presoji volivcev kot prvi državnik, ki simbolično navzven predstavlja državo, na vsakem svojem koraku.

Pahorjev nastop na dogodku z naslovom »Na žaru« v SNG Ljubljana v petek, 8. januarja 2016, je po našem mnenju sporen iz vsaj dveh razlogov. Prvič, ker dostojanstvo inštitucije predsednika republike verjetno nikjer ne more biti bolj degradirano kot v tako imenovanem »roast« formatu sicer uvožene oddaje, pri kateri je glavni gost tarča bolj ali manj jedkih, vulgarnih in sočnih šal na svoj račun s strani izbranih gostov. Z enim profanim ciljem: doseči učinek zabave pri širšem občinstvu, skozi žalitve in osebne opazke povzročiti nekakšno katarzo in se končno, vsaj tako se hvalijo pri domači televiziji, ki oddaje prenaša, gostu tudi pokloniti. Skratka: če nam res ne rabi biti mar za zabavljaštvo čez g. Pahorja zasebno, bi nas moralo skrbeti, kot se na ta način nespoštljivo pljuva tudi čez simbolno in realno funkcijo, katere nosilec je. Pahorjevo dopuščanje pljunka po sebi je dopuščanje pljunka po instituciji predsednika republike, ki z njim nikakor ni istovetna.

Njegov nastop v oddaji »Na žaru«, še eden v sklopu njegovih populističnih gest iskanja najbolj plehke všečnosti pri državljankah in državljanih, pa se nam zdi izrazito sporen iz še enega razloga. Za dogodek so organizatorji (kot vse kaže, je to PRO PLUS) pobirali vstopnino od 16 do 25 evrov. Pahorjev nastop v oddaji bi zato lahko primerjali s spornostjo njegove pojavitve v plačanem TV ali kakšnem drugem oglasu: tudi če predsednik ne bo prejel nobenega honorarja, je s tem nekomu omogočil materialno in še kakšno drugo korist. Najavljen dogodek po vseh napovedih sodeč nikakor ni dobrodelne narave.

Ko predsednik Pahor iz sebe dela pečenko na žaru, je po našem mnenju stopil na eno najnižjih stopničk v svoji politični karieri. Postal je sumljivo podoben Donaldu Trumpu, ki je za svojo čim večjo popularnost pripravljen pognati produkcijo najbolj umazanih in odvratnih domislic. Čeprav nimamo ne želje ne moči zaščititi dostojanstvo g. Pahorja kot zasebnika, pa v Alternativni akademiji močno protestiramo proti vrsti zlorab, zaradi katerih je funkcija, ki jo zaseda, v samo treh pičlih letih postala ničvredna in razvrednotena karikatura, ki se ji številni smejijo. Zato g. Pahorju predlagamo: vi se kar pustite peči na žaru, toda imejte vsaj usmiljenje do funkcije in jo raje vrnite!

---

Nastop predsednika republike Boruta Pahorja na dogodku z naslovom »Na žaru«, ki se je zgodil v Ljubljani, 8. januarja 2016, je po mnenju Društva SRP navadna žalitev funkcije predsednika države in vsega tistega, kar pooseblja tako funkcijo. Nastopati klovnovsko, kot to počne naš predsednik republike, je brez primere ter žalitev funkcije, ki jo opravlja. S tem in drugimi klovnovskimi početji ter neprimernim obnašanjem v številnih situacijah žali državljane te države. Pokojni dr. Franc Bučar je jasno povedal, da nam manjka državljanske sposobnosti v tej državi. Tipičen primer take pomanjkljive sposobnosti je prav naš predsednik države. Namesto, da bi se ukvarjal s državnimi posli, se ukvarja s trivialnimi in za predsednika nespodobnim zadevami. Če že obiskuje novorojenčke, bi mu nekdo lahko povedal, da se z rožami ne vstopa v prostor, kjer so novorojenci. To, da si dovoljuje »pljuvati« po sebi je seveda najprej njegov oseben problem, stvari pa se bistveno spremenijo, ko je to povezano s funkcijo predsednika, ki jo g. Pahor opravlja, z ravnanjem pa ponižuje iz dneva v dan. Ko je treba zavzeti državniško držo o pomembnih vprašanjih pa od predsednika ne dobimo drugega kot meglo in nedorečenost ter nekakšen poskus biti všečen vsem. Tako res ne gre.

---

Prvi predsednik nam sicer malce odstre v pogled v razmere, ki so v času njegovega mandata obremenjevale enot-

nost političnega vrha pod samovšečno vladavino Janeza Drnovška. Ker pa mi je bilo dano, da sem na veleposlaništvu v Moskvi z rusko stranjo delal na usklajevanju izjave obeh predsednikov, naj mi bo dovoljeno še dodatno odstreti ta del zavese.

Ruski predsednik Boris Jelcin je ob predaji poverilnih pisem našemu veleposlaniku Saši Geržini izrekel vabilo za obisk predsednika Milana Kučana. Takšnih vabil Jelcin seveda ni izrekal kar takole, marveč je očitno bil posebej zainteresiran za pogovor z izkušenim slovenskim kolegom. Moskva si je tedaj – bilo je to leta 1994 – tudi na moč prizadevala za to, da bi iz Madžarske preko Slovenije zgradila (dodatni) plinovod do Jadrana oziroma do Italije.

Ko smo uskladili izjavo o prijateljstvu in sodelovanju med državama, ki naj bi jo oba predsednika podpisala in ko so z ruske strani našli tudi termin za obisk predsednika Kučana, so na prvem sporedu ruske TV v najbolj gledanem času kot vnaprejšnji pozdrav obisku slovenskega predsednika pripravili nadvse prijazno oddajo o Sloveniji, mladi slovenski državi in njenem predsedniku. Oddaja je bila pospremljena z napovedjo »Na predvečer predsedniškega obiska«.

Tega obiska pa potem ni bilo. Predsednik vlade Janez Drnovšek očitno ni mogel prenesti, da bi še kdo na mednarodnem prizorišču predstavljal Slovenijo in da bi mu kdo jemal slavo. Kučanov obisk je v zadnjem trenutku preprečil.

Naši gospodarstveniki v Moskvi so se zgražali nad škandaloznim izzivanjem Rusije, kjer so za Slovenijo pridelali znaten delež v izvozu. Od predsednikovega obiska pa so si lahko utemeljeno obetali še novih naročil s strani ruskih državnih koncernov.

Vzporedno s tem je Drnovškova vladavina naredila vse, da je ruski strani pokvarila načrte okoli plinovoda do Jadrana oziroma Italije (ki je imela z ruskim Gazpromom že sklenjene pogodbe o odkupu velikih količin plina). Z naše strani so Rusom govorili, da bi bila gradnja plinovoda prehuda ekološka obremenitev za Slovenijo ter da italijanski odkup plina ni zagotovljen. Ameriškim multinacionalkam seveda ni bilo po volji, da bi se ruska konkurenca pojavila z utekočinjenim plinom na odprtih morjih.

Kako pa razložiti takšno ravnanje Dernovškove Slovenije proti Rusiji?

Samo in izključno s prilizovanjem ZDA. Drnovšek je pač mislil, da si bo z udinjanjem Američanom prislužil za nagrado sprejem v Nato na bližnjem vrhu v Madridu. Ampak v Nato so sprejeli vso Višegrajsko skupino (Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska), Slovenijo pa pustili še naprej v čakalnici. Drnovšek je poprej in potem zavračal vsakršno povezovanje z voditelji Višegrajske skupine, češ da hoče z direktnim vlakom popeljati sebe in državo v Bruselj.

Tedaj seveda ni bilo nikakršnega embarga proti Rusiji, marveč je bila Jelcinova Rusija v najtesnejših odnosih z Američani in EU. Tedaj so Italijani vodili svojo politiko najtesnejšega gospodarskega in političnega sodelovanja z Moskvo.

Ampak ta ista slovenska politika je še naprej vztrajala pri javnem prilizovanju Ameriki. Tako je dopustila, da je novo imenovani veleposlanik Young še pred prihodom v Slovenijo javno zavzemal sovražna protislovenska stališča glede vprašanja »ezulov«. In nadaljevanje je ta ista politika – nadaljevali so jo zdaj na osi Pahor-Janša – dosegla s tem, ko je ameriški veleposlanik Mussomelli javno pomagal sestavljati koalicije in vlade.

Nauk te zgodbe: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti …

---

V zadnji lanski številki Mladine je bil zanimiv intervju z bivšim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom. V intervjuju je nekdanji predsednik mimogrede, kot zgolj pragmatično, »ošvrknil« delo slovenske vlade v mandatu 2008 – 2012.

Socialdemokratska stranka (SD) je po svojem programu, analizah in sklepih, predvolilnih obljubah, dejavnosti ministrov, županov in mestnih svetnikov izvoljenih na njenih listah, stranka, ki skrbi in se zavzema za interese zaposlenih pa tudi tistih, ki ne morejo delati in živeti od svojega dela. V tem okviru se zavzema in po svoji moči, kolikor jo dodelijo volivci, skrbi za brezplačno šolo, obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, državne pomoči ali državne dokapitalizacije v pomoč podjetjem (če je le smiselna), aktivno politiko zaposlovanja, aktivno razvojno politiko z namenom povečati produktivnost dela, konkurenčnost in dvig realnih plač, socialno partnerstvo in dialog s civilno-družbenimi organizacijami.

Koliko od teh programskih izhodišč je bilo upoštevanih v obdobju, ko je SD kot najmočnejša koalicijska stranka vodila vlado? Ekonomska politika v obdobju 2008 – 2012 je:

-preprečila množično propadanje podjetij (projekt financiranja izobraževanja zaposlenih v obdobju padca povpraševanja na svetovnem trgu, dokapitalizacije podjetij in bank, državne garancije in povečanje depozitov države v bankah, vloga PDP kot hčerinske družbe KAD-a pri zagotavljanju pogojev za delovanje podjetij);

-vodila aktivno razvojno politiko (preko TIA – tehnološke agencije, Slovenskega podjetniškega sklada, dodeljevanja EU sredstev, ustanovitve več skladov tveganega kapitala, krediti SID in EIB, povečanje upoštevanja investicij v R&D kot davčne olajšave …);

-izvedla reformo upravljanja kapitalskih deležev države – profesionalizacijo in ločitev od dnevne politike;

-v okviru svojih možnosti preprečevala sovražne prevzeme podjetij, tako da bi ta postala tuje podružnice in izgubila svoj razvojni potencial;

-omogočala oziroma spodbujala tuje investicije v nova podjetja in programe zlasti tam kjer je to povečalo razvojne potenciale (nova linija v Revozu, investicija Bosch hišni aparati, …);

-povišala minimalno plačo in uvedla posebno davčno olajšavo pri dohodnini za lažjo zagotovitev nove ravni te plače;

-povečala število štipendij in dvignila znesek povprečne štipendije;

-malemu gospodarstvu zagotovila davčne olajšave pri investicijah in pri nakupu tekočih goriv, mu omogočila enostavnejše oziroma lažje obračunavanje in plačevanje DDV ter zagotovila vrsto ukrepov za zaščito podizvajalcev; itd.

Med rezultati triletnega dela socialdemokratske vlade moramo upoštevati:

-povratek presežka v menjavi blaga in storitev s tujino na ravni izvoza kot ga v Sloveniji še ni bilo;

-dejstvo, da je bil ta rezultat dosežen s kakovostnimi faktorji konkurenčnosti (z znanjem) in ob visoki vrednosti evra na deviznem trgu;

-višjo minimalno plačo in uvedbo socialnega podjetništva;

-gospodarsko rast v 2010 in 2011;

-normalen tok družbene reprodukcije v kateri je kvartarni sektor (šolstvo, kultura, znanost, zdravstvo, …) zagotavljal pogoje za konkurenčnost gospodarstva in za rast zaposlovanja;

-solidno donosnost večine podjetij v deloma javni lasti in njihovo pomembno vlogo pri sponzoriranju kulture in športa (pogoj za vrhunske dosežke na različnih področjih);

Med problemi delovanja socialdemokratske vlade lahko, s pogledom nazaj, omenimo:

-referendume in zlasti padec pokojninske reforme;

-neučinkovitost pri dodeljevanju gradbenih dovoljenj za pomembnejše infrastrukturne projekte;

-nesposobnost spremeniti stečajno zakonodajo z učinkom na stabilnost delovanja podjetij;

-neuspel poizkus obvezne udeležbe zaposlenih na dobičku;

-dejstvo, da z dvigom davčnih stopenj ni bil nadomeščen strukturni javnofinančni primanjkljaj nastal v 2007; povečani so bili prihodki iz trošarin, časa je zmanjkalo za načrtovan projekt povečanja učinkovitosti pobiranja davkov in prispevkov (nov informacijski sistem DURS, uvedbo davčnih blagajn, omejitev gotovinskega poslovanja, večjo inšpekcijo na terenu zaradi preusmeritve carinikov v delo DURS), reformo prispevka za uporabo stavbnega zemljišča v davek na nepremično premoženje ter uvedbo novega dohodninskega razreda.

Po koncu mandata naše vlade je sledila velika sprememba v ciljih in nato v ukrepih slovenske ekonomske politike. Posledica ZUJF, omejevalne fiskalne in kreditne politike od aprila 2012 dalje je bilo ponovno upadanje BDP in zaposlenosti, povečanje javnega dolga za dodatnih 11 milijard evrov (večino teh sredstev je bilo plasirano v banke, ki so postale iz velikega neto dolžnika do tujine neto upnik do tujine, obenem pa so zmanjševale kredite gospodarstvu), na drugi strani pa je razvojna politika dala pričakovane rezultate. Izvoz se je od svoje ravni med svetovno konjunkturo 2008 do 2014 povečal za 3,3 milijarde evrov, kar prestavlja 9 % našega BDP in je kot spodbuda gospodarski rasti prevladalo nad učinki omejevalne fiskalne in kreditne politike v obdobju 2012 do 2015. Zadnji dve leti imamo v Sloveniji zopet stabilno gospodarsko rast.

---

Že desetletja se dogaja, da najpomembnejši slovenski medij, RTV Slovenija, za Silvestrovo pa tudi ob drugih podobnih priložnostih, v TV Dnevniku o pripravah oziroma poteku praznovanja s terena poroča dosledno le iz Ljubljane, Maribora in Kopra.

Za RTV torej ne obstajajo tudi Nova Gorica, Velenje, Novo mesto, Murska Sobota, Kranj, Celje in mora zato očitno „delati reklamo“ le trem mestom ter tako podpirati policentristični razvoj? Prispevek za financiranje RTV Slovenije plačujemo vsi, zato naj se vodstvo televizije že enkrat zamisli nad takim že rutinskim, dolgoletnim enostranskim poročanjem.

---

Z mešanico nejevere in zgroženosti sem prebral članek Klemna Košaka „Prava desnica“ (24. 12. 2015) – o civilizacijskih dosežkih Bernarda Brščiča, ki bi menda radi tekmovali z onimi nedavnimi iz Murgel. O samem Brščiču bržčas ne kaže zgubljati besed: gospod si resno obravnavo zasluži kje drugje kot v dnevnem tisku. Bolj zaskrbljujoče, če že ne grozljivo je nekaj drugega: da se je izbruh tako primitivnega, če že ne patološkega mračnjaštva zgodil v knjižnici, se pravi v prostoru, ki naj bi tradicionalno predstavljal eno izmed tistih čedalje redkejših zatočišč razsvetljenega, odprtega, civiliziranega duha.

---

V soboto, 19. decembra 2015, je v Ljubljani skupina predstavnikov Zveze slovenskih domoljubov inscenirala sežig knjige dr. Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik.

Člani Oddelka za zgodovino menimo, da gre za skrajno neodgovorno, nevarno in sovražno dejanje. To dejanje ni naperjeno le proti avtorju knjige, našemu kolegu, temveč proti zgodovinopisju nasploh. Še več, proti samim principom demokracije. Ne glede kako se opredeljujemo do posameznega zgodovinopisnega dela in ne glede v kolikšni meri se prepoznavamo v zgodovinopisnih izbirah in interpretacijah posameznega avtorja, ne smemo in ne moremo dopustiti, da se nestrinjanje s posamičnim zgodovinopisnim početjem sprevrže v nasilni in sovražni akt.

Zgodovinopisna metoda in razumevanje preteklega dogajanja slonita na virih. Če se s kakšno osvetlitvijo ne strinjamo, si jo prizadevamo ovreči z argumenti in dokazi. Nikakor pa svojega nestrinjanja ne izražamo s podžiganjem sovraštva in z demonizacijo avtorja.

---

Zadnji referendumski izid je pokazal kar nekaj pretresljivih stvari. Prvič, pokazal je, da je slovenska desnica z intenzivno podporo RKC zmožna mobilizirati dovoljšen del populacije, da lahko zavrne katerikoli zakon. To je dobro vzeti na znanje, saj ta referendum, ki se dotika pravic manjšine, zagotovo ne bo zadnji, izključeni niso niti referendumi, ki bi posegli v že priborjene pravice, kot je npr. pravica do splava ipd. Nobenega zagotovila namreč ni, da Varuh slovenske Ustave, Ustavno sodišče RS, ne bi ponovno odpovedalo. Poleg tega je referendum pokazal, da je isti desnici s konstantnim zavestnim nižanjem diskurza v politiki ter nivoja splošnega komuniciranja uspelo, da je velik del državljanov popolnoma izgubil zanimanje za politiko, saj se jim je ta popolnoma zagabila. Kako tudi ne, saj so se v zadnjih letih na ekonomskem področju sprejemali zgolj ukrepi, ki ljudi silijo v odvisnost od prostega trga in odhod v tujino ter ustvarjajo občutek brezizhodnosti. Država ni bila sposobna zavarovati interesa njenih državljanov, ampak zgolj privatnega kapitala ter posameznikov, ki so javni denar v duhu podjetništva in denacionalizacije transferirali na zasebne račune.

To nas pripelje do tretje točke, ki bo verjetno še najbolj prizadela ponos tistih, ki so v skrbi za elementarne družine, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok, glasovali PROTI. »Nehajmo se slepomišiti«, če povzamem enega izmed vnetih nasprotnikov zakona, da je Slovenija svetilnik Evrope in vzor mnogim državah vzhodne Evrope. Slovenija to ni in s takimi dejanji nič ne kaže, da bi to lahko bila. Množična zavrnitev referenduma je pokazala, da je Slovenija tudi po volji ljudstva bližje zatohli provinci Avstro-ogrskega imperija kot moderni državi. Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj bi bilo iz naše dežele, če po njej ne bi potekala železnica iz Dunaja na Trst, zaradi katere se je naše ozemlje posledično industrializiralo. Verjetno bi ostala nekje na ravni Transil-

vanije, ki je tudi izredno gorata in gozdnata in brez dvoma polna veselih ljudi, ki na dvorišču gojijo slive, oz. češplje in podobno sadje ter iz njih pridelujejo domač alkohol. S to razliko seveda, da pri nas pod Peco spi kralj Matjaž (Korvin), tam pa v grobnici svojega gradu ždi grof Drakula.

Za zaključek se obrnimo kar na nasprotnike zakona. Za otroke gre, brez dvoma, a očitno samo, ko je govora o potencialnih posvojitvah s strani homoseksualnih partnerjev, ki naj bi že v vrtcih fantke oblačili v ženske oblekice itd. Če parafraziramo besede vnetega nasprotnika s soočenja »a za neustavni ZUJF in ostale »fiskalne« zakone, razprodajo državnega premoženja, konstantno nižanje zaposlitvenih možnosti in onemogočanje dostojnega življenja pa to ne velja. Hvala lepa«. Pri tem gre za naše in vaše otroke, našo prihodnost in za družbo v kateri želimo živeti. Boj za pravice je konstanten in mora potekati na vseh področjih in ne tako, da se moralistično zagovarja enocelično družino, na drugi, družbeni plati, pa brezobzirne interese kapitala in nižanja družbenih standardov in normativov. Glas ZA je tako glas za boljšo prihodnost, pravično družbo, javno dobro in državo državljanov, je glas, ki ima svoje korenine v antifašizmu in humanizmu. Trenutno šibko tli, a se bo razplamtel, ko bosta zanj prava čas in volja. Vsekakor bolje, da čimprej.

---

Mladino spremljam že mnoga leta. Že iz časov SFRJ, preko osamosvojitve in ves čas slovenske samostojnosti. In ker mi zdravstvo „reže“ kruh, seveda z velikim zanimanjem spremljam vsako objavljeno „drobtinico“ iz problematike zdravstva, objavljeno v vašem/našem tedniku. In vedno znova ugotavljam, da pri izbiri novinarjev, ki o problematiki pišejo, nimate ravno srečne roke. Kar se pa na drugih področjih (po mojem mnenju) ne pozna tako zelo in so zadeve zelo kvalitetno „pokrite“.

Pa na delo! Članek Dragi zdravniki je pravzaprav obračun z vsemi zdravniškimi organizacijami, ki jih je trenutno 5. 4 od teh so združene v koordinaciji zdravniških organizacij (zdravniška zbornica, Fides, zdravniško društvo in strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov), peta pa je sindikat Praktik.Um. In vse zdravniške organizacije že dalj časa ugotavljamo, da naš zdravstveni sistem ne služi več osnovnemu poslanstvu: pravočasna zdravstvena pomoč za državljane RS. Trenutno vsak 10. Slovenec čaka na pregled pri specialistu nedopustno dolgo! Čakalne dobe so se v zadnjem letu podaljšale za povprečno 2 meseca (na začetku letošnjega leta na ultrazvok trebuha 3 mesece, sedaj pa 5 mesecev. Za fizioterapijo pa v letu 2016 sploh ne morete več dobiti termina, ker vas bodo naročili v letu 2017! Podatki veljajo konkretno za Pomurje/Podravje). Zato smo od politike zdravniki že večkrat zahtevali, da svojim državljanom že končno pove, kaj od zdravstva lahko pričakujejo. Tega od osamosvojitve politika ni storila. Tako je zdravstvo ostalo po organizacijski plati praktično v času rajnke SFRJ. Nekaj je sicer anomalij, ki kažejo na določeno željo po modernizaciji ( podeljenih je okrog 1.400 koncesij ), a je to še daleč od kakršnekoli privatizacije ali neoliberalizacije zdravstva, kar avtor članka poda kot rdečo nit delovanja zdravniških organizacij. Nasprotno: cel kup je nepravilnosti v delovanju sistema, ki se ga ne da uskladiti z umeščenostjo Slovenije v evropski prostor. Zato bi resnično potrebovali korenito reformo. Tako so zdravniki, ki delujejo izven naših meja celo v prednosti, saj jim naš ZZZS plača vse opravljene preglede takoj, nam pa mirno ostane dolžan za tudi do 40 % več opravljenega dela. In vsako leto bo več Slovencev poiskalo pomoč v tujini, ker jim tam ni potrebno na preglede čakati po pol leta in več ( ortopedija, kardiologija ... ).

Vse slovenske zdravniške organizacije zagovarjamo javno zdravstvo. A to ne pomeni, da ne sme vsebovati zasebnikov. Avstrijci so npr. zelo ponosni na svoje javno zdravstvo. In nimajo na primarni ravni nobenega javnega zavoda...

Vsako leto bo zaradi kaosa v zdravstvenem sistemu pač manj naših mladih kolegov, ki si v vedno večjem številu iščejo službe v tujini. Ker so tam manj obremenjeni z delom in imajo neprimerno boljše plačilo ...

Med zdravniki boste zelo težko našli kolega, ki ne bo pritrdil mnenju, da je reforma zdravstva resnično potrebna, očitno pa ministrstvo za zdravje tega več ne načrtuje. In bo ponovno za nedoločen čas zaščitilo deležnike, ki v zdravstvu ne delajo nič, od njega pa krasno živijo (posredniki, trgovci ...). Podobnega mnenja ste očitno tudi v Mladini! Vsaj tako bi človek sodil po uvodniku Grege Repovža in članku Klemna Košaka v 51. številki. Mi zdravniki pa imamo resnično „poln kufer“ sistema, ki omogoča ljudem „pri koritu“, da takoj dobijo vse zdravstvene storitve, ki jih potrebujejo ali pa tudi ne, ljudje, ki vpliva nimajo pa po več mesecev čakajo na vrsto. In v tem času tudi predčasno umirajo ( dr. Zwitter, dr. Ihan v nazadnje objavljenih člankih v različnih medijih ...). In minimalni popravki zdravstvene zakonodaje v pripravi, ki se ne skladajo z ureditvijo v EU, na tem področju ne bodo uredili prav nič. Ker se bo gotovo RS zaradi teh znašla na podobni preizkušnji kot v primeru izbrisanih. Že sedanja ureditev ima kup rešitev, ki so zrele za presojo na kakšnem od evropskih sodišč (recimo neplačevanje opravljenega dela izvajalcem s strani ZZZS, nespoštovanje podpisanih pogodb ...), spremembe zakonodaje v smeri, ki jo je nakazalo ministrstvo z zadnjimi predlogi pa kažejo, da bo teh neusklajenosti kvečjemu še več. V času, ko lahko praktično vsak Slovenec ustanavlja d.o.o. vsakih 5 minut brez pravnih posledic ( tudi če je namen ustanovitve izrazito kriminalen!), ga recimo zdravnik na primarni ravni po predlogu nove zakonodaje ne bi več mogel. Tipičen primer diskriminacije! Še bolj pa je diskriminatorno to, da ga niti po sedaj veljavni zakonodaji ne moremo ustanoviti, ker čakamo novo zakonodajo! V Mladini se zavzemate za spoštovanje zakonodaje in ustave, takšen ima človek ves čas vtis. Torej bi od vas pričakoval, da tudi na področju zdrav-

stva ravnate enako. Žal temu ni tako. In s člankom odrekate zdravnikom nekaj, kar na drugih področjih trdno zagovarjate. Demokracija ni to, da bomo nekaterim dovoljevali vse, drugim pa nič. Demokracija je to, da dovolimo vse, kar drugim ne škoduje in izboljša položaj vseh. Zdravniki smo pa z mnenjem, da je zdravstvo dejavnost posebnega družbenega pomena in zaradi tega potrebuje posebno in nedemokratično ureditev, dobesedno prisiljeni v suženjski odnos bodisi v razmerju z delodajalcem v javnem zavodu ali pa koncesionarji v razmerju z ZZZS. Demokracija po zdravniško pa bi pomenila tole: vsak zdravnik se lahko sam odloči na kakšen način si bo organiziral delo. Prav tako pa se lahko vsak bolnik sam odloči, kam bo šel k zdravniku. In ker je zavarovan, mu bo zavarovalnica to plačala.

Lep pozdrav,

---

Toliko prostaštva, kot so ga izkazali zažigalci knjige v Murglah, v 21. stoletju ni bilo mogoče predvideti. Celo navzoča policista sta otrpnila. Zlo in strup v najvišjem koncentratu položita vsakogar.

Naščuvani na prvega predsednika države se tega gotovo ne bi domislili brez 25-letnega sistematičnega podžiganja sovraštva s strani »Princa teme« - dr. Ivana. Ja, dosegel je akademsko raven; za obvladovanje lumpenpolitike se mu je s podelitvijo doktorskega naziva poklonila univerza z »brdovitog Balkana« (po M. Dolencu).

Dogodek v Murglah je evidentno znamenje fašizacije družbe. Bo razen knjige, še kdo »najprej diskvalificiran in nato likvidiran«, torej zažgan? – v skladu z zavestno ponarejenim pomenom izjave s strani čelnika SDS. Odvisno od Njegove milosti? Odvisno jod (ne)ukrepanja organov pregona in od predsednika države, ki ob tem raje »povezuje« in ponižno molči?

---

Prebivalci Slovenije zmotno mislimo, da so ograje iz britvic, ki jih država postavlja tudi tam, kjer beguncev ni, - Kolpa, Dragonja - tam zaradi beguncev. Namenjene so nam, prebivalcem Slovenije. Tako kot je Pahor kot premijer utiral pot na oblast dr. Ivanu Janši, in bil za to nagrajen s položajem predsednika države, saj ga je izvolila desnica, tudi Cerar deluje v skladu z zahtevami istega politika in v smeri njegove Druge republike ali pa Noriškega kraljestva, kakor vam drago. Ograje iz britvic so del izpolnitve njegovih zahtev. Ograjena Slovenija. Ograjena nam. Mi ujeti znotraj nje. Mi, ujetniki dr. Ivana Janše. In v bodočnosti s Cerarjem kot predsednikom države. Za nagrado. Nemogoče? V Sloveniji je vse mogoče, najbolj pa tisto, kar se zdi nemogoče.

---

Spoštovani,

V pamfletu (SSKJ: pamflet je sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis) z naslovom Policisti, mandarini in gozdovi avtorja g. Bernarda Nežmaha sicer lahko do neke mere razumemo namero avtorja, da v kolumno, ki ima verjetno namen opozarjati na neke nepravilnosti, piše o mnogočem, kar je zanj aktualno. Ko avtor sem ter tja obravnava gozd, bi si seveda želeli, da pisanje temelji na preverjenih dejstvih in da sramoti krivce, ne pa žali nekoga na podlagi lastnega šibkega brskanja po lahko dostopnih podatkih. V tem smislu želimo priskočiti na pomoč g. Nežmahu in ga vabimo, da si z nekaj kliki ogleda javne podatke o gozdovih, pa naj bodo ti na spletnih straneh Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS; www.zgs.si), Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS) ali koga tretjega izven Slovenije.

Želimo komentirati zlasti sledeče trditve in mnenja, ki nimajo nobene osnove v podatkih. Avtor npr. pri primerjavi sedanjega in preteklega gozdarstva po idejah prof. Dušana Mlinška navaja, da »Istemu gozdu še vedno rečemo gozd, pa četudi je v njem samo še tretjina dreves. Imamo morda podatke, kolikšen del slovenskih gozdov je bil v zadnjih letih izsekan, tako zaradi žleda, lubadarjev kot biznisa?« Marsikaj, kar so bile včasih ideje prof. Dušana Mlinška, je še danes zakonski normativ slovenskega gozdarstva in izvajanje te zakonodaje dnevno spremlja tudi gozdarska inšpekcija. Slednja ne ugotavlja sistematičnega in pogostega kršenja tovrstnih predpisov ne s strani ZGS in ne s strani lastnikov gozdov, koncesionarjev ter drugih akterjev v gozdarstvu.

Glede osebne ocene avtorja, da je v gozdovih danes samo še tretjina drevja, ki je včasih bila, nekaj javnih številčnih dejstev. Težko komentiramo podatek o številčnosti dreves, ker ne vemo, kaj ima avtor v mislih: merska, podmerska, odrasla ali katera druga drevesa. V kolikor gre za drevje nad meritvenim pragom, kar najverjetneje je skrb avtorja, pove praktično vse o tem povprečna lesna zaloga, ki je bila leta 1952 v slovenskih gozdovih 85 m3/ha, primerljiv podatek za leto 2014 pa kaže na 320 m3/ha. Podobno na bistveno izboljšanje stanja gozdov kaže tekoči letni prirastek, ki se je iz 2,12 m3/ha (1952) dvignil na 7,48 m3/ha (2014). Tako lesna zaloga kot prirastek sta se v slovenskih gozdovih konstantno dvigovala praktično vseh zadnjih 60 let.

Avtor je v pamfletu na sramotilni steber privezal tudi sečnjo. Naj poudarimo, da je ravno po doktrini prof. Mlinška sečnja glavni ukrep nege gozdov. Gozdovi opravljajo poleg proizvodnje lesa še 16 drugih v zakonu naštetih funkcij in večino njih uspešno uravnavamo ravno skozi izvajanje in regulacijo sečnje. Problem zadnjih 20 let v gozdovih razen izjemoma in zelo lokalno ni bilo »izsekavanje« gozdov, pač pa preskromna sečnja, s čemer so gozdovi mestoma zastarani oz. je premalo mladih gozdov, da bi lahko zagotovili večjo stopnjo trajnosti donosov in delovanje funkcij gozdov tudi za prihodnje generacije. V povojnem obdobju se je sekalo v gozdovih več od prirastka le v času takoj po 2. svetovni vojni (166 % prirastka leta 1947), v zadnjih 20 letih pa celo le okoli polovice prirastka. Tudi ob lanskem žledu je sečnja znašala le 86 % tekočega prirastka. Struktura poseka je državljanom na voljo v letnih poročilih o gozdovih na spletnih straneh ZGS. Ker je le-ta mnogo bolj obširna in podrobna od kategorij, ki jih predlaga avtor (žled, lubadar, biznis), je tu ne navajamo, pri vsakem posekanem drevesu pa skladno z zakonsko opredeljenimi nalogami Zavodu za gozdove Slovenije in zaradi poverjene skrbi za trajnost, večnamenskost in sonaravnost gospodarjenja pripišemo tudi enega od mnogih možnih vzrokov za posek drevesa. Primerjava sečnje v Amazoniji s sečnjo v slovenskih gozdovih kaže na številne bistvene razlike glede obsega, strukture, načina, tehnologije, ohranjanja biotopov ipd., zato namigovanje, da se v Sloveniji dela z gozdovi po »amazonsko«, nikakor ne zdrži resne presoje.

Avtor končuje gozdarski del omenjenega pamfleta z navedbo, da naj bi bilo stanje (česa?) po besedah nekaterih gozdarjev danes alarmantno. Seveda je dopustno tudi drugačno mnenje znotraj stroke, ampak večinsko mnenje, ki bazira zlasti na poznavanju preverljivih dejstev in procesov, je glede stanja ter obstoja gozdov pozitivno. Tudi gozdarstvo je seveda šokirano nad obsežnostjo žledoloma in prenamnožitvijo podlubnikov, ampak ob trenutni kondiciji gozda smo prepričani, da bo gozd preživel tudi to. Pamflet je v osnovi (po SSKJ) namenjen sramotenju, a glede gozdov in gozdarstva ne želimo, da se to dela povsem brez osnove oz. z napačnimi domnevami.

---