»Seks z nekom ki ga imaš rad, je druga najboljša stvar na svetu«, je babica Maud nekoč rekla vnuku Waliju.

»Katera pa je potem prva?«, jo je vprašal?

»To, da vidiš svoje otroke srečne!«

(Ken Follett: Stoletje, 3. knjiga)

Kaj imamo kriminalisti skupnega z bližajočim referendumom o (ne)uveljavitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Imamo - predvsem vedenje o trpljenju mnogih otrok, žrtev fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja v t.i. normalnih oz. idealnih družinah. Saj za otroke gre, pravijo nasprotniki spremembe zakona! Ob tem me misli zanesejo v turobno novembrsko petkovo popoldne daljnega leta 1979, ko sva s kolegom kot dežurna kriminalista nemo in zgroženo stala pod najvišjim gorenjskim mostom Peračica ter iz idiličnega, 20 cm globokega potočka, pobrala zmrznjeni trupelci dveh deklic, starih 3 in 5 let. Starih prav toliko, kot sta bili takrat stari najini hčeri. Zato sva, preden sva jih previdno odložila v krsto, nežno pogladila po mokrih laseh in jima obrisala strjeno kri, ki se jima je pocedila iz noskov. Poleg vode je na bregu ležalo truplo njune mamice. Prvič se mi je zgodilo, da v svoj blok zaradi tresoče roke nisem uspel napisati prav veliko besed, ki jih zahteva protokol o pisanju zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja. Kaj se je takrat zgodilo? Nikoli pojasnjeni družinski nesporazumi so mater pripeljali do usodne odločitve: v ponedeljek zvečer se je s hčerama odpeljala z avtobusom od doma do Brezij, od tam peš nadaljevala pot ob glavni gorenjski cesti in se ustavila na mostu, ki prečka 70 metrsko globino. Kaj se je takrat dogajalo v njeni glavi, nismo nikoli izvedeli. Najprej je čez ograjo v globino vrgla hčeri, nato pa še sebe. V petek smo jih našli, dan prej pa se je mož oz. oče doma obesil. Tako je odšla vsa družina. Takšna idealna družina moškega, ženske in otrok, ki jo glorificirajo nasprotniki zakona, ki bo dovoljeval izenačitev družinskih pravic tudi istospolnim osebam.

Kakšna je razlika med takratno in sedanjimi tragičnimi zgodbami premnogih slovenskih družin, v katerih je premalo prostora za ljubezen in razumevanje težav? V senzibilnosti javnega mnenja, raznih civilnih združenj in strokovnih služb države, ki morajo sodelovati v dobro tistih otrok, ki se jim sončen dan namesto s poljubom in prijazno ter vzpodbudno besedo začne s klofuto, brcami, spolnim zlorabljanjem in ploho žaljivk. Takrat je opisani tragični dogodek ostal zgolj kot drobna novica v časopisu, ki kaj več od trenutne osuplosti ni povzročila. Življenje se je že naslednji dan vrnilo v ustaljene tirnice. Zgodbo so tudi strokovne institucije vzele več ali manj kot še en ekces, imanenten blodnjavi človekovi naravi. Danes nam v tem odtujenem svetu egoizma ni in nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z nasiljem v družinah. Ob tem pa je popolnoma odveč sataniziranje faktično že sedaj obstoječih homoseksualnih družin. Vse, kar sem kot dolgoletni kriminalist opažal pri družinskem nasilju, je bilo to, da vzgoja in trpinčenje otrok največkrat ni bilo v nobeni povezavi z materialnim blagostanjem, stopnjo izobrazbe ali spolno usmerjenostjo. Največje podlosti in dobesedno svinjarij, se je dogajalo v okviru heteroseksualnih družin, ki otrok niso obvarovale ne pedolfilskih, ne fizičnih in ne psihičnih maltretiranj. In na take disfunkciolnalne družine so se vsaj pri spolnih zlorabah otrok lepili tudi razni strici, tete, dedki in babice …, ki so zaključevali peklenski krog otroških nočnih mor. Svoja dejanja so si mnogi lajšali tudi s spovedjo v cerkvi, ko so vest in spoved dojemali kot pranje svojega avta.

Nasprotniki zakona streljajo z močnimi stavki: grozi nam uničenje družine, to ni naravno, starim staršem bodo homoseksualci pobirali vnuke, otrok je božji dar, sedaj bodo pedofili dobili svoje pravice, vrstili se bodo samomori otrok, otroke že v vrtcih oblačijo v oblačila drugega spola …To so besede, s katerimi ljudi ne samo zmedemo in zapeljemo, temveč tudi uničimo. Besede, ki z realnim in pričakovanim življenjem nimajo ničesar skupnega in pogosto jih izražajo osebe, ki so se odlično naučile klovnovske vloge strankarskih in cerkvenih papagajev. Kajti, na pol pametni politiki radi trpijo okoli sebe dvorne norce. Nujno pa je treba premisliti o njih in njihovih izjavah takrat, ko nastopijo v čredi – čeprav je v začetku še tako majhna. Kajti, izjave nekaterih akterjev v kampanji je moč primerjati le z ledenikom ali kovanim kosom železa – brez empatije in vsaj drobnega pos-

kusa vpogleda v realni svet zapletenih družbenih odnosov. Mnogi med njimi se zavzemajo za red in disciplino – za urejene razmere in jasne pojme. So zoper vsakogar in zoper vse, kar bi utegnilo prizadeti njihove predstave o redu in normalnosti. Do homoseksualcev in drugih »spolnih iztirjencev« ne kažejo razumevanja. Če bi bilo po njihovem, bi jih z veseljem vtaknili pod ključ, in z njimi vred vse časopisne mazače in lažne preroke – da bi končno vladal red in mir. Kirstov literarni kriminalistični komisar Braun je dejal: »Kaj je zločinsko, določajo samo veljavni zakoni – zoper poneumljanje ljudstva, kakor ste to dobro označili, jih žal ni.« Še en Kirstov junak, župan Reiser pa je pripomnil: »Borim se proti najhujšemu sovražniku, kar jih imamo: omejenosti, proti vztrajanju pri zgrešenih zmotah, proti junaštvu neumnežev.« Zato se v spopadu različnih mnenj zlorablja nepotešeno hrepenenje velikega dela prebivalstva po simbolih moralne trdnosti, herojskih besedah in lepo zvenečih obljubah. In nekateri so pravi mojstri fraziranja in vedo, da se vedno splača, če tako deluješ. Predvsem pri nevednih, kajti bolj so nevedni, trdnejša so njihova prepričanja.

Že v času javnih debat o propadlem Družinskem zakoniku je neka psihologinja izjavila, da pozna samo dve vrsti družin: srečne in nesrečne. V mnogih letih kriminalističnega preiskovanja smo videli prav slednjih preveč. Zato pogrom nad (bodočimi) istospolnimi družinami, namesto resnih znanstvenih razprav, podkrepljen le z nekakšnimi brambovskimi in rodoljubnimi čustvi, vodi le v nadaljnjo delitev družbenih skupin, posledično pa v vedno večje sovraštvo do drugačnih. Kdo bo naslednji na vrsti? Kar pomnim, sem bil vselej le kriminalist, zavezan pravu, pravičnosti in racionalnosti. Kot tak sem videl dosti trupel in trpinčenih otrok ter žensk – in edina misel ob teh rečeh mi je bila: kdo je to storil? Vse življenje sem iskal morilce, nasilnike in plenilce tujega premoženja, ne da bi pri tem pokazal trohico t. i. rodoljubnih čustev. Ob takih ekscesnih dogodkih sem lahko le ugotavljal, da življenje ni nič drugega kot smrad, le da nekateri smrdijo bolj fino. Tudi tisti, ki bi morali skrbeti za varnost in vzgojo otrok pa jih je njihov nenaravni način življenja, ozaljšan s svetimi oblačili, pripeljal v hude skušnjave in so se spozabili nad mnogimi otroki. Juan Gomez Jurado je v romanu Božji vohun opisal primer spolno zlorabljenega otroka s strani katoliškega župnika. Kardinal je otrokovi materi napisal takole pismo: »Upam, da je radodarna odškodnina, o kateri smo se dogovorili z vašim odvetnikom, razrešila zadevo tako, da zadovoljuje obe strani, ker je to edino, kar vam moremo ponuditi. Čeprav z denarjem nočem utišati vaše bolečine, si vas drznem prositi, da o tem dogodku ne govorite naokrog, za dobro vseh nas. Naša mati Cerkev je že dovolj trpela zaradi zlih obrekovanj, zaradi medijskega Satana. Zaradi naše male skupnosti in vašega sina ter za vaše osebno dobro, se pretvarjajmo, kot da se ni nič zgodilo.«

Zato se pred odločanjem na referendumu nič ne pretvarjajmo. Obe strani naj pošteno navedeta vse argumente za in proti, ne pa apriorno in brez dokazov sejati strahove in slikati namišljene pošasti. Prave pošasti v obliki pedofilov, nasilnikov, posiljevalcev in ostalih psihopatov še vedno največkrat domujejo v glorificiranih klasičnih družinah. Zato nam uveljavitev zakona ne bo prinesla nobenih novih travm za naše otroke, nasprotno, nekateri (redki) otroci bodo lahko (ne pa nujno) našli svoj prijazen in varen prostor pod soncem. Priznajmo si različnost in ne izkrivljajmo družbene stvarnosti. Zato seksajmo s partnerji, ki jih imamo radi in prizadevajmo si za srečo svojih in tujih otrok.

Prebral sem članek Delati bo treba precej dalj od upokojitvene starosti in se odločil, da se enkrat le oglasim. Enainštirideset (41!) let sem plačeval prispevke za pokojnino in pridno so se zbirali na računih pokojninskega sklada bivše in nove države. Bilo  jih je že nominalno dovolj za normalno uživanje v dneh upokojitve. Pri pridnem obračanju denarja pa bi se morala vsota še (kot je bilo tako lepo slišati frazni košček stavkov: oplemenititi, ji ustvariti »dodano vrednost«, jo vložiti v donosne dejavnosti, itd.) povečati. Tudi moji generacijsko primerljivi zaposleni so počeli enako. Ni bilo skrbi, da nebi imeli dovolj lastnih sredstev za življenje po šestdesetem.

Zbrana sredstva v času bivše domovine so se prenesla tudi na račune nove slovenske države. Dovolj bi jih moralo biti za nas, ki smo delali 40 in več let. Toda kar naenkrat (po osamosvojitvi, ki sem jo odločno podprl in v resnici čakal drugo Švico – ne »švicanja« za nič plačila) slišim po medijih, da mladi delajo za nas in morajo velik del svoje plače dati za našo pokojnino. In da tega ne bodo več počeli, naj kar starčki delajo do smrti. Pozabili so, da so se šolali za denar, ki smo ga poleg pokojninskega dinarčka dajali na račune šolskega sistema, da so živeli zdravi zaradi našega plačevanja v zdravstveni sistem. Pozabili so, da bi bili že od rojstva zapisani revščini, hlapčevanju in izseljevanju, če nebi starčki prej pridno delali in vzdrževali vse tisto, kar je bilo takrat potrebno vzdrževati (tudi tisto, kar je bilo v devetdesetih in še potem možno vrniti ali pošteno odplačati nekdanjim lastnikom, pretežno v dobrem stanju in vrednosti …). Še sedaj je nekaj ostankov, ki se jih bo lahko prodalo in s kupnino nadomestilo prihodke nesposobni državi in nesposobnim tistim, ki baje »delajo za nas«. Žal tudi prodajati ne znajo.

Čudim se in čudim. In slišim, da je menda moj (naš) denar iz pokojninskega sklada nekdo nakazal v tujino in v skladu ni ostalo nič. Novinarji so to pisali prvi …, če me spomin ne vara, ker sem že v letih.

Raje kot podaljševati muko starčkom in odjedati kruh mladim - nekateri so pridni, zagnani, sposobni in skratka vredni prevzeti vajeti, ki smo jih pletli starčki - naj vendar kdo ugotovi, kam je ta denar zares odšel. Ugotovi, kdo je to posredno in neposredno izvršil. Vem, da je vse »zakonito« in zato neizterljivo, zastarano … A povejte nam imena tistih, ki so tipkali številke računov in pritisnili »enter«, da je denar odplaval ….. Bomo že uredili, da bo prav … Ali pa samo vedeli, da je to, kar pravim, res.

Do takrat, ko se jih »ne najde« in imenuje, pa pustite nas, upokojence, ki smo svoj denar naložili na račune te države in jih praktično s krajo izgubili, da v miru uživamo to polovico upravičenega zneska pokojnine in nehajte nas j….i! Tudi nam lahko kdaj prekipi. Vsi, ki za nič dela dobijo plače in ki izključno za kritiziranje delovnega dela družbe in za iskanje ter vrivanje raznih političnih zdrah med nas, preproste ljudi, ki temu pridno nasedamo, dobivajo plačila ali plačo, naj dajo od svojih plačil in plač malo več za to, da ne bo takih, ki morajo zaradi neupravičene revščine upravičeno jamrati.

Prebrala sem vaš članek o žrtvah med živalmi pa tudi o vseh ostalih posledicah, ki jih prinaša bodeča žica, pa ne le pri nas. Pretreslo me je. Kajti ograje so vedno bile in bodo odraz nestrpnosti in neumestnega strahu. Zato sem proti bodečim žicam, ograjam. Prava rešitev je začetek pogajanj za pravičen mir v Siriji, Jemnu in še kje.To bo tudi ustavilo begunski val. Kajti treba je vedeti, da ti ljudje bežijo pred grozotami vojne in jim je treba pomagati.

Bila sem prostovoljka na meji. Bilo je zelo žalostno, ganljivo, ko zreš v oči obupanih ljudi in ti vsak reče: "Thank you.", ko mu kakorkoli pomagaš. Sem mnenja, da je potrebno zaustaviti nestrpnost in sovražni govor, kajti posledice so lahko zelo daljnoročne.

Predsedstvo Slovenskega sociološkega društva se je v preteklosti že večkrat javno izreklo v prid popolni izenačitvi pravic in obveznosti zakonskih skupnosti. Tudi sedaj se iz istih razlogov zavzemamo ZA uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je na predlog skupine poslank in poslancev s prvopodpisanim poslancem dr. Matejem T. Vatovcem (ZL) Državni zbor sprejel 3. marca 2015, in bo predmet referendumskega odločanja 20. decembra letos.

Omenjeni zakon po našem prepričanju popravlja dosedanje nesprejemljivo stanje, ko pari istega spola nimajo možnosti uveljavljati enakih socialnih, zdravstvenih, ekonomskih in drugih pravic, ki jih država sicer priznava parom različnih spolov.

Ustava Republike Slovenije, kot tudi mnogi mednarodno-pravni akti ter odločitve, npr. Evropskega sodišča za človekove pravice, zagotavljajo svobodo in enakost pred zakonom vsem državljankam in državljanom, ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Gre za človekovo pravico, ki je kot civilizacijski temelj vtkana v skupno evropsko kulturno in liberalno dediščino, ki je ne sme preglasiti nobena večina.

Poroka ni družbeni problem, temveč družbeno vprašanje, lahko pa postane problem, če poseže v pravice dela družbe. Kdo koga ljubi in s kom se kdo želi poročiti, je stvar svobodne izbire posameznice in posameznika. Nihče, ne država ne civilna družba ne javnost, nima pravice komurkoli odrekati možnosti svobodnega urejanja zasebnega življenja in svobodnega odločanja o sklepanju zakonske zveze. ZZZDR del škode odpravlja, a ne škodi nikomur, zato ga podpiramo.

Država je tista, ki je dolžna zagotoviti vsem državljankam in državljanom enake možnosti za uresničevanje pravic, pa tudi za izpolnjevanje z zakonom določenih obveznosti. Kako uspešna je pri tem, pomembno vpliva na razvoj celotne družbe, saj je vključujočnost, ki mora biti v prvi vrsti sistemsko podprta, tudi s pravno ureditvijo, kakršno predstavlja ZZZDR, nepogrešljiv temelj strpnosti in iz nje porajajočega sobivanja v sodobnih, notranje raznolikih družbah.

Dr. Milica Antić Gaber, predsednica Slovenskega sociološkega društva

V Parizu se je zgodil hud zločin, ko so teroristi ubili več kot 100 ljudi in mnoge ranili. Odgovornost za napad je prevzela Islamska država (IS), ki ji je zaradi tega francoski predsednik Hollande napovedal vojno.

Žalostno je, da je Hollande napovedal vojno IS namesto, da bi se uzrl vase in se vprašal, seveda kot predsednik države, zakaj se je zgodil napad na Pariz. Kje je tu delež Francije? Kajti krivda ni enostranska! Če bi mu bilo kaj do lastnega prebivalstva, če mu že ni kaj dosti do prebivalcev IS, bi si verjetno vzel k srcu besede IS, da bodo napadeni vsi tisti, ki vodijo proti njej križarske pohode. In da to pomeni nove žrtve v Franciji, če bo Francija nadaljevala z napadi na IS, saj so Francozi za IS križarji.

Islamsko državo je treba uničiti, je dejal francoski veleposlanik v Sloveniji. Ali ni to napoved novih žrtev na obeh straneh, kajti IS se bo glede na napoved maščeval. Ker francoska politika ve, da se bo IS maščeval in pobijal ljudi, se pojavi vprašanje ali ta politika ne pristaja na smrt lastnih državljanov. Ali drugače: jih žrtvuje za interese nasilnih lobijev, ki obvladujejo Francijo. Če bi se francoski politiki res šlo za lastne državljane, bi prenehali z napadi na IS. Ker pa so ljudje v Franciji, in seveda tudi drugje, za politiko v glavnem »kanon futer«, bo pač nadaljevala z napadi. In tekla bo kri, ne samo na ozemlju IS, temveč tudi drugje. Žrtve v Franciji tako ne bodo imeli na vesti samo islamski, temveč tudi francoski skrajneži – torej tisti, ki Francijo vodijo v vojno. Kajti vojna je skrajnost in seveda tudi satanizem.

Ameriški predsednik Obama je dejal, da je IS posledica ameriške invazije na Irak. Če torej ne bi bilo te invazije, zaradi tega tudi ne bi bilo IS in posledično tudi ne žrtev v Parizu. Torej ima ZDA na svoji vesti tudi žrtve v Parizu. Tisti, ki so tako ali drugače sodelovali pri ustvarjanju IS nosijo svoj delež krivde pri pariških žrtvah. Namesto da bi Francija »začela kaditi pipo miru«, še naprej uničuje po svetu. Kaj lahko torej Francozi pričakujejo? Nasilje, kri ali kaj drugega? Zato bi bilo bolje, da bi Francozi sprva uperili prst v svoje voditelje in ne v IS, kajti njihovi »sovražniki« so njihovi voditelji. Ti jih vpletajo v vojne, torej v ubijanje in uničevanje, in nato v povračilne ukrepe prizadetih. Politiki govorijo o miru, delajo pa za vojno, trdijo, da varujejo svoje državljane, v resnici pa jih žrtvujejo za svoje cilje.

Še v nekoga je treba uperiti prst: v papeža. Cerkev je namreč podprla vojaški napad na IS in zato nosi velik del krivde za žrtve v Parizu. Čeprav papež že stoletja grmi s prižnice Ne ubijaj, je v srednjem veku pošiljal križarske vojske nad muslimane, kar dela tudi zdaj, vendar bolj prefinjeno. In ker se nobena energija ne izgubi, tako tudi ne tista negativna, povzročena s križarskimi in drugimi vojnami, pri čemer seveda ni spregledati niti brutalnega stoletnega kolonialnega in današnjega izkoriščanja, poniževanja in uničevanja islamskega sveta s strani »krščanskega« zahoda, žanje zdaj zahod svojo setev. Ta je že in še bo krvava.

Hollande izvira iz katoliške družine, Obama je kot predsednik prisegel na bibliji, mnogi politiki hodijo v cerkev. V bibliji piše: Ljubi svojega sovražnika in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan ter kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori ti njim. Namesto, da bi sledili besedam pacifista Jezusa, so se politiki obrnili proč od njega in s svojimi vojnami podpirajo boga podzemlja, torej boga ubijanja in uničevanja. Namesto, da bi se lotili izdiranja bruna iz lastnega očesa, hočejo izdreti iver iz očesa svojega brata. Kri pa teče dalje.

Papež Ratzinger je leta 2006 javno označil islam za zlo in zlo je treba po katoliškem nauku odstraniti – tudi z vojno. Papež je očitno še enkrat pokazal pot »krščanskemu« zahodu. Po njej hodijo katoliki, protestanti … in politiki žrtvujoč celo lastne državljane. Seveda pa ta pot s tistimi, ki sledijo Kristusu, torej kristjani, nima nobene zveze.

Resno obravnavanje predloga zakona o prepovedi burk Janeza Janše, se meni zdi neresno. Saj tudi sam predlog ni resen, saj ni nastal z namenom, da bi reševal kak realen problem, ampak z namenom, da bi SDS pridobila kakega novega simpatizerja ali volivca. Janša dobro ve, da s tem predlogom ne bo zgubil nobenega zdajšnjega simpatizerja, jih pa bo, glede na trenutno begunsko in teroristično situacijo, veliko pridobil. In tudi v naprej ve, da zakon ne bo sprejet.

Burka in slovenska tradicija pa mu dol visita.

Dino Bauk v svojem članku citira dr. Kerševana, ki pravi: »da je del evropskega načina življenja prav nevmešavanje države v način oblačenja njenih prebivalcev«. To je sicer samo načeloma in deloma res, našteli bi lahko kar nekaj izjem, a to ni to, kar želim povedati. Treba bi se bilo vprašati, kako je do tega evropskega načina življenja in nevmešavanja države sploh prišlo. Svoj čas se je država tudi v Evropi še kako vmešavala v način oblačenja. Nižji sloji se niso smeli oblačiti enako kot višji, četudi bi si to lahko privoščili, Jud se je moral ločiti od kristjana, hlapec od gospodarja, pogosto pa je bil iz načina oblačenja razviden tudi poklic (do danes se je to deloma ohranilo pri duhovnikih), zlasti stroga pa so bila pravila oblačenja za ženske. Do preloma s to tradicijo je prišlo v času razsvetljenstva in uveljavljanja razsvetljenske ideje, da se »ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki«, o čemer govori prvi člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana in je eden od idealov (svoboda, enakost, bratstvo) meščanske revolucije in s tem tudi sodobne demokracije.

Nova, na demokratičnih načelih zasnovana družba načina oblačenja ni ne zapovedovala ne prepovedovala, je pa pod vplivom novega pojmovanja človeka kot avtonomnega in svobodnega bitja, stari način oblačenja postopoma izginjal. Zato danes na ulicah evropskih mest ljudi ne moremo identificirati po njihovih osebnih okoliščinah. Če želimo o sočloveku vedeti kaj več, ga moramo osebno spoznati, s tem pa vsaj omilimo učinek predsodkov. Ko ga osebno spoznamo, se izkaže za mnogo manj pomembno ali je Slovenec ali Gruzinec, ateist ali musliman, kot bi bilo, če bi to razbrali iz njegovega oblačila. Predsodki po barvi kože so ravno zaradi tega tako trdovratni, ker pričnejo delovati, še preden človeka osebno spoznamo.

Tega učinka zahodnjaškega načina oblačenja se sicer niti ne zavedamo, a kadar vidimo zahodnjaka, ki z načinom oblačenja razkazuje kako svojo osebno okoliščino, denimo Tirolca ali ostarelega rokerja, se nam zdi rahlo smešen in starokopiten. Ko vidimo takega neevropejca, pa se počutimo bodisi ogroženi ali tolerantni do eksotike. Oboje je temeljito napačno. Kdor misli, da burke in naglavne rute na naših ulicah lahko ogrozijo evropsko civilizacijo, samo podcenjuje svojo lastno vero in kulturo. Tisti, ki se sedaj zavzemajo za burko kot pravico, pa so se ujeli v svojo lastno past, saj so se še pred kratkim zavzemali za osvoboditev žensk izpod burk. Toleranca je hvalevredna lastnost, a je tudi rahlo sprevržena, saj smo tolerantni lahko samo do stvari, ki jih sicer ne sprejemamo.

Res je, da nošenje burke zanesljivo ne sodi med evropske vrednote, kakor je tudi res, da ima ženska pravico nositi burko. Zato tako prepovedovanje kot tudi nekritično toleriranje po mojem ne vodita nikamor, vsaj h kakemu konstruktivnemu cilju ne. To kar potrebujemo, je široka diskusija o izvornih vrednotah zahodnjaške družbe. Med drugim o tem, da se vsi ljudje rodimo enaki, da osebne okoliščine posameznika ne smejo vplivati na njegov izhodiščni položaj v družbi, ampak naj pridejo do izraza šele, ko prične v druži delovati. Pa tudi o tem, da razkazovanje osebnih okoliščin ovira uveljavljanje te vrednote. Prišlekom je treba vsaj namigniti, da ugodnosti evropskega načina življenja niso vredni, če ne sprejemajo naših temeljnih vrednot, čeprav jim zaradi tega ugodnosti ne bomo odrekali. Znebiti bi se bilo treba tudi krča, ki hromi zahodne izobražence pri obravnavanju predmodernih praks raznih verstev. V strpni razpravi bi bilo mogoče postavljati vprašanja kot so: kakšna je to vera v osebnega, abstraktnega boga (ne kakega malika), ki jo je treba izkazovati in prakticirati z načinom oblačenja, načinom prehrane, obliko frizure ali telesnim zaznamovanjem. Praksa kaže, da tudi predstavniki teh verstev že razmišljajo tako. Lahko bi jim pri tem pomagali.

Po mojem se bo človeška družba razvijala v tej smeri, ali pa bo nazadovala. To, da Evropejci z oblačenjem ne razkazujemo svoje verske ali nacionalne pripadnosti, je resnična evropska vrednota, če jo bomo lahkomiselno izgubili, bomo izgubili tudi vse drugo.

Podpisani člani in članice Sveta oddelka za psihologijo FF UL izražamo podporo ZZZDR, ki zakonsko zvezo opredeljuje kot skupnost dveh oseb ter tako prinaša enake pravne, ekonomske in socialne posledice za istospolne partnerske skupnosti kot jih ima zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb različnega spola. ZZZDR po našem mnenju tako ureja položaj istospolnih partnerjev, ki živijo v tovrstnih skupnostih, vendar so zaradi svoje spolne usmerjenosti brez ustrezne pravne ureditve obravnavani diskriminatorno in nepravično. Rešitev, ki jo zakona prinaša, prispeva k večji ekonomski in socialni varnosti ter tudi večjemu psihosocialnemu blagostanju skupine ljudi, ki je pogosto, tudi javno in s strani različnih političnih in socialnih skupin, neenakopravno obravnavana. Poleg tega, da zakon zagotavlja enako obravnavno raznospolnih in istospolnih parov, hkrati ureja tudi pravice in položaj otrok, ki že sedaj živijo v skupnostih istospolnih partnerjev. Ugotovitve številnih psiholoških raziskav zadnjih štirideset let kažejo, da pogoje za zdrav psihološki razvoj otroka enako učinkovito kot tradicionalne družine zagotavljajo tudi družine z enim staršem, dopolnjene družine, razširjene družine in družine z istospolno usmerjenima staršema. Spolna usmerjenost staršev nima pomembnega učinka na otrokov razvoj, pri otrocih iz istospolnih družin raziskave niso ugotovile pogostejših duševnih motenj ali drugih psihosocialnih težav. Prav tako za otroke z istospolno usmerjenima staršema ne obstaja večja verjetnost, da bi bili istospolno usmerjeni ali da bi imeli težave s spolno identiteto. Izsledki opravljenih psiholoških raziskav izpostavljajo pomen drugih psiholoških dejavnikov družine za otrokov razvoj, kot so občutljivost, skrb, toplina in odzivnost staršev na otrokove potrebe, ki zagotavljajo vzpostavljanje varne navezanosti otroka na starše; pozitivni medosebni odnosi med člani družine; nudenje ustreznih spodbud otrokovemu razvoju. Zato razumemo omenjeno zakonsko ureditev kot pozitiven družbeni dejavnik, ki prispeva k večjemu občutku varnosti, vključenosti in sprejetosti tako parov kot tudi otrok, ki živijo v istospolnih partnerskih skupnostih, ali ki živijo v družinah z enim staršem, dopolnjenih družinah ali razširjenih družinah.

ZZZDR, ki uvaja možnost sklenitve zakonske zveze za pare istega spola ter jim s tem prinaša enake pravice in dolžnosti kot raznospolnim parom, vidimo kot pomemben korak k družbi, ki vključuje in ne izključuje ter enakopravno in pravično obravnava različne posameznice in posameznike ter skupine in tako dolgoročno prispeva k zmanjševanju nestrpnosti in socialne diskriminacije.

V zadnji številki Mladine ste med novicami tedna objavili pod naslovom Neposredna demokracija tudi prispevek o pilotnem projektu participatornega proračuna v mariborski mestni četrti Radvanje. V sicer pravilno poudarjenem zapisu, da gre za pilotni projekt neposredne demokracije, ste na koncu zapisali, da se je referenduma udeležilo le 652 Radvanjčanov, kar predstavlja 11-odstotno volilno udeležbo. Radi bi opozorili, da ni šlo za referendum, kjer se odloča za ali proti, temveč za glasovanje, kateri predlagani projekti (predlagali so jih krajani) imajo med Radvanjčani največjo podporo. Izglasovali so torej prioritetno listo projektov, ki jo je do vrednosti 100.000 EUR mestna občina dolžna uvrstiti v proračun za leto 2016 in jih seveda v tem letu tudi izvesti.

Pojasnilo se nam zdi potrebno, saj za tako glasovanje velja 5-odstotni kvorum za udeležbo, v tem poskusnem projektu pa tudi ta ni bil pogoj za veljavnost. Po izkušnjah iz tujine, kjer na tak način ljudje že odločajo o porabi proračunskega denarja, je običajno, da v postopkih in tudi pri glasovanju sodeluje okrog 5-odstotkov odraslih prebivalcev, zato smo bili lahko v Mariboru resnično ponosni, da se je glasovanja udeležilo kar 652 Radvanjčanov, kar je za več kot enkrat presežen kvorum (302). V iniciativi mestni zbor, kjer smo že kmalu po mariborskih vstajah začeli obujati idejo participatornega proračuna (od aprila 2013)smo se zato potrepljali sami, saj smo opravili veliko delo. Še veliko pa ga čaka.

Vlada je v novembru v proceduro poslala predlog za povišanje meje za vstop v tretji dohodninski razred iz sedanjih 18.960,28 na 20.400 €, ki jo imenuje »mini« davčna reforma. S tem naj bi razbremenili najbolj produktivni del prebivalstva, oziroma razbremenili srednji razred, ki je davčno preveč obremenjen. Obenem se pojavlja ideja, da bi bilo potrebno v Sloveniji zopet vzpostaviti srednji sloj prebivalstva, ki ga potrebuje potrošniška družba. Srednji sloj je bil v nastajanju v najboljših letih po osamosvojitvi, ko smo se v Sloveniji v prvem navalu nekako ubranili napadu brutalnega neoliberalizma. Vendar je bil kasneje nastanek srednjega sloja v nastajanju zatrt, ko je neoliberalizem dobil prosto pot tudi v Sloveniji. Pa poglejmo kaj prinaša opevana razbremenitev in seveda komu.

Po podatkih Statističnega urada RS znaša bruto plača 1.522 € (sptember 2015). Tako plačo ali nižjo prejema v Sloveniji 65 % (!) zaposlenih. Če odštejemo socialne prispevke, splošno davčno olajšavo ter olajšavo za dva vzdrževana člana, dobimo davčno osnovo 8.276 €. Torej ima skoraj dve tretjini zaposlenih v Sloveniji davčno osnovo mnogo nižjo kot je sedanja meja, ki jo premikajo. Zaposleni, ki je imel 2.665 € mesečnega prihodka, je bil na meji prejšnjega davčnega razreda.

Poglejmo še učinek, ki ga bo imela reforma. Nekomu, ki je imel do sedaj 3.000 € bruto prihodka, prinese davčna reforma manj kot 50 € na mesec. Po podatkih vlade naj bi mini davčna reforma koristila približno 12 % zaposlenih. Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da družba, ki ima tako porazdelitev plač nima srednjega razreda. Naj omenim še, da je povprečna neto plača zaposlenega v Sloveniji skoraj na meji revščine kot velja za enočlansko družino v sosednji Avstriji.

Ostaja pa vprašanje, kako ponovno vzpostaviti srednji razred. Močan srednji sloj so imele razvite kapitalistične družbe (Amerika) takoj po 2. svetovni vojni, v 60. letih prejšnjega stoletja. Srednji sloj prebivalstva je živel od svojih dobrih zaslužkov (ne kreditov), bogati so bili močno obdavčeni. Prevladujoč trend v svetu je naraščanje prepada med bogatimi in revnimi in uničevanje srednjega razreda. Zdrava pamet pravi, da probleme rešuješ tako, da deluješ v nasprotni smeri, ne pa s povečevanjem razlik. Kot bi v avtu, ki drvi z vedno večjo hitrostjo skušali problem reševati s pritiskanjem na plin in ne na zavoro. Usklajen zbor neformalnih lobistov v Sloveniji, GZS, Združenje Manager, Združenje delodajalcev, revija Finance, večina ne kritičnih javnih medijev, razni »Think tanki«, idr., delujejo v korist bogatih, ki bogatijo naprej. Podatek je, da se je od leta 2007 do danes, torej v kriznih časih, premoženje bogatih v Sloveniji podvojilo. Takoj, ko se odločevalci upajo pomisliti, da bi povečali obdavčitve zgornjega sloja, zaženejo vik in krik, čeprav je Slovenija na repu dajatev na plače, ki jih izplačuje delodajalec in tudi precej pod povprečjem obdavčitve kapitala glede na EU. Taki kozmetični popravki so pesek v oči ljudem, učinka v gospodarstvu in učinka na povečane prilive v javno blagajno pa ne bo. Poleg tega povečane domače potrošnje ne bo, dokler se dejansko ne vzpostavi močan in dovolj številčen srednji sloj, tega pa lahko ustvarimo samo s prerazdelitvijo bogastva.

Slovenija ima problem in le-ta so javne finance, kajti še naprej se zadolžujemo. Problem pa je drugje in ga ne bomo rešili s prerazporejanji iz levega v desni žep. Slovenija plačuje ca 1,1 milijarde € obresti za nastali javni dolg (plus dospela glavnica, v kolikor je ne reprogramiramo). Poleg tega se iz naslova privatiziranih podjetij odlije pretežno v tujino ca 1,3 milijarde € dobičkov na leto. Trenutni primanjkljaj znaša ca 900 milijonov €. Vlada trenutno deluje samo v smeri zmanjševanja javne porabe in ne v smeri povečevanja prilivov. Krčenja javne porabe in privatizacijo javnega dobra prebivalstvo občuti večinoma z zamikom, ko bodo zboleli in bodo ugotovili, da se je zdravstvo privatiziralo. Ko bodo ugotovili, da šolanje otrok ni več zastonj in nimajo več denarja za dobro izobrazbo otrok. Ko bodo ugotovili, da so privatizirane komunalne storitve vedno dražje. Ko bodo ugotovili, da se v družinskem proračunu pojavljajo stroški, ki jih do sedaj ni bilo, ker si nekateri ustvarjajo stalne prilive, ki so si jih zagotovili z lobiranjem pri nosilcih oblasti, itd. Nadaljevanje razprodaje podjetij samo še povečuje odlive iz slovenskega gospodarstva in slabi javno blagajno, vendar se nadaljuje. Sprenevedanje oblastnikov, da delujejo v korist volivcev oz 99 % ljudi, je postalo perverzno in nevzdržno. Naj končam z znano Einsteinovo mislijo, da problema nikdar ne moreš razrešiti na način razmišljanja, ki je problem povzročil in dodam, da tudi ljudje, ki so problem povzročili ali pri nastajanju tako ali drugače sodelovali, tega ne bodo nikdar razrešili.

Spoštovani!

Dne 12.11.2015, je bilo na spletnem portalu www.24kul.si objavljeno sporočilo domnevne skupine posameznikov in posameznic, ki se je širilo po družabnih omrežjih in ga je po omenjenem portalu povzel tudi Radio Ognjišče ter nova24tv.si. V njem so bili po našem mnenju navedeni neresnični podatki o zlorabi fakultetnega prostora na Fakulteti za socialno delo na Univerzi v Ljubljani in kršenju človekovih pravic v primeru bližajočega se družinskega referenduma. Bodoče socialne delavke in delavci, ki študiramo na omenjeni fakulteti, želimo obvestiti javnost, da je naša bistvena naloga biti zagovornik vseh ljudi, tudi manjšin in marginaliziranih skupin. Podpiramo uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov s heterospolnimi.

Mnenje določenih študentk in študentov ne odraža mnenje večine, ki s pridobljenim strokovnim znanjem zagovarjamo vse družine, v katerih sta prisotna ljubezen in spoštovanje.

S strani strokovnega osebja in predavateljev na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, nismo bili nikoli nagovorjeni k t.i. »bojkotu referenduma«, kot je navedeno v objavljenemu pismu na portalu 24.kul. Poleg tega se nam ni bilo nikoli potrebno na izpitih opredeljevati glede katerihkoli osebnih vprašanj.

Zavračamo trditev, da smo na kateremkoli izpitu morali opredeliti svoje stališče glede referenduma. Delo socialnih delavk in delavcev je, da se zavzemamo za pravičen in enakopraven položaj vseh, ne glede na njihovo pripadnost določeni marginalizirani skupini, v tem primeru istospolnih skupnosti. Pri našem delu se srečujemo z različnimi skupinami ljudi, ki doživljajo različno družbeno izključenost, zato nas želijo na fakulteti tekom študija pripraviti na to. Vprašanja niso »zavita pod vprašanji o pravicah manjšin in raznih skupinah«, temveč konkretizirajo probleme različnih ljudi, s katerimi se bomo srečevali pri našem delu. Vprašanja so konkretna in zahtevajo odgovore zgolj na znanje iz učnega načrta, ki je tudi temu primerno ovrednoteno.

Poudarjeno naj bo, da je prostor za pogovor in deljenje različnih mnenj vedno odprt in celo zaželen, tako med študentkami, študenti, kot predavatelji.

Kot odgovor na objavljeno pismo se je oblikovala delovna skupina študentk 4. letnika socialnega dela: Študentke za dialog. Želimo se osebno odzvati na nastalo situacijo in v ta namen v začetku decembra organiziramo dve okrogli mizi na temo dostopnosti in varnega prostora za deljenje mnenj ter etičnost v socialnem delu. S tem bi želele med študenti in študentkami vzpostaviti odprt dialog, med katerim bi lahko vsakdo podelil svoje mnenje, predvsem pa je naš cilj, da bi se med nami razvil odprt prostor za sodelovanje in učenje.

Na objavljeno pismo se je odzvala tudi asistentka pri predmetu Epistemologija socialnega dela in svoje vaje po dogodku namenila razpravljanju o tej tematiki.

Lepo Vas pozdravljamo,

Delovna skupina Študentke za dialog, s podporo Študentskega sveta Fakultete za socialno delo, Študentske organizacije Fakultete za socialno delo, Društva Premik in Pomurskega društva za krepitev socialnega dela

Z veseljem sem prebral intervju dr. Tadeja Trohe v zadnji Mladini. Čeprav se z marsičem, kar dr. Tadej Troha navaja v svojem intervjuju, strinjam, se moram odzvati tudi na pisanje, ki se tiče neposredno mene oz. mojega dela kot predsednika Državnega zbora. Žal mi je, da dr. Tadej Troha svojih interpretacij mojega odnosa do aktualne begunske problematike ni preveril pri meni, saj bi potem verjetno lažje in bolj objektivno ocenjeval moja dejanja in tudi moja izvajanja. Ne glede na to, pa moram poudariti, da me še bolj žalosti, da je dr. Tadej Troha moje vodenje Državnega zbora označil kot »oholo držo«, pri tem pa navedel nek, iz konteksta vzet detajl. Če bi želel sliko mojega odnosa s političnimi strankami v Državnem zboru prikazati takšno, kot v resnici je, tega gotovo ne bi storil. A ker ne želim polemizirati o tem, kako kdo vidi svet, bi dr. Tadeja Troha le opozoril na njegove netočne navedbe, da naj bi imel »povsem nedopusten, pokroviteljski odnos do poslancev Združene levice« ter da mene in moje »Združena levica preprosto moti«. Navedbe, ki sem jih citiral, so zavajajoče, netočne ter škodljive – do mene in tudi do Poslanske skupine Združena levica. Namreč, nič od povedanega ne drži, saj tako s Poslansko skupino Združene levice kot z drugimi poslanskimi skupinami sodelujem dobro. Prepričan sem, da vam bodo enako povedale tudi same poslanske skupine. Je pa res, da moram kot predsednik Državnega zbora imeti enake kriterije za vse. To, verjamem, bi razumel tudi dr. Tadej Troha, če bi namesto trganja detajlov iz konteksta, vedno vzel v obravnavo celoten kontekst. Zato bom drugič bolj vesel, če bo dr. Tadej Troha, preden bo dajal kakršnekoli neosnovane vrednostne sodbe, podatke in detajle o meni te preveril pri meni. Od tam dalje pa bo vsekakor imel to, čemur so stari Rimljani rekli scientia est libertas . Sicer pa ga ob priliki z veseljem vabim na kavo (in kvalitetno debato).

V Mladini je avtor članka Gregor Repovž navedel trditev, ki ne drži. Navedba, da slovenska cerkev ne obstaja, ni točna. Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja je edina avtohtona cerkev na Slovenskem. Vse ostale vere bi morale v Sloveniji imeti enak status kot ga imajo Hofer, Lidl, Spar ali Leclerc. Oseba, ki v medijih predstavlja RKC, večkrat v javnosti resnično uporablja izraz slovenska rimskokatoliška cerkev. Ta navedek bi bil točen, če bi katoliška cerkev bila ustanovljena v zaselku Rim v Beli krajini blizu Adlešičev, vendar temu ni tako, zato se ta izraz ne bi smel uporabljati.

Vsi predstavniki RKC v Sloveniji so uslužbenci Vatikana, čeprav so po zaslugi nekaterih osamosvojiteljev na plačilnem seznamu države Slovenije.

Kadar pišem o čemerkoli, še zlasti pa pri ustavnopravnih vprašanjih, skušam biti jasen in precizen. Zato prosim za tole korekturo navedbe v članku Jureta Trampuša „Varuhi meje“, ki bi jo bralci lahko razumeli kot sklicevanje na moje stališče. Napisano je bilo takole: „Spremenjeni člen zakona o obrambi je tako luknjičast in nedosleden, da bi hitro, kot trdi Matevž Krivic, padel na ustavnem sodišču.“ Res trdim, da bi ta zakon moral takoj pasti na ustavnem sodišču (zato sem Radiu Študent tudi pomagal napisati predlog varuhinji človekovih pravic, naj ona, ki edina to more, poda tako zahtevo ustavnemu sodišču) - nikakor pa ne trdim, da je zakon „luknjičast in nedosleden“. Nasprotno, v svoji očitni in grobi protiustavnosti je popolnoma jasen in dosleden, zato njegova hitra razveljavitev pred ustavnim sodiščem ne bi smela biti niti malo vprašljiva. Vprašanje je le, ali bodo pri varuhinji zmogli ta korak. Ko bo naslednjo soboto, upam, tole v Mladini objavljeno, bo to že znano. Svojo odločitev o tem so namreč s tega tedna (ko to pišem) preložili na naslednji teden.

Prosim tudi, da se ne bi (napačno) meni pripisala še trditev v istem odstavku članka, da bi se vlada lahko sklicevala na 92. člen ustave in razglasila izredne razmere, češ da tudi to ustava dopušča. V ustavi o tem namreč piše takole: „Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države.“ Če kdo resno misli, da sedanji prehod množic beguncev skozi Slovenijo (ali „nevarnost“, da bi jih nekaj tisoč v njej ostalo) ogroža obstoj države, bi mu priporočil pregled pri ustreznem specialistu.

Znotraj omenjenega članka je še „vložek“ z intervjujem z ministrico za obrambo. Tam lepo vidimo, koliko logike in spoštovanja ustave lahko pričakujemo od naših ministrov, kadar se znajdejo v zadregi. Ministrica je pa pri tem tudi iznajdljiva, ko spretno pomeša sedanje stanje s tistim, ki bi nastalo po uveljavitvi novega 37.a člena zakona o obrambi. Pravi namreč, da vojska pri teh nalogah ni samostojna, „saj se vojska uporablja izključno za širše varovanje državne meje in za zavarovanje objektov“, pri čemer da „na terenu ne dela ničesar sama“. Zdaj morda res ne - novi člen pa naj bi ji omogočil prav to. Le obveščati bi morala policijo o tem, kaj je naredila. Toda bistvo problema je drugje: sama ali ne sama - po ustavi vojska tega sploh ne sme početi. Ko jo novinar vpraša, ali je to v skladu z ustavo, ministrica odgovori: „Trdim, da je. Ustavno sodišče lahko to presodi.“ No, še dobro, da mu je to možnost dopustila. Če ne le misli, ampak celo trdi, da je to v skladu z ustavo, pa bi človek pričakoval, da bo znala to tudi utemeljiti. Ampak pri nas to očitno ni potrebno - dovolj je, da ministri nekaj dovolj samozavestno trdijo, pa če o tem kaj vedo ali ne.

Podelitev policijskih nalog vojski je huda in očitna kršitev njene ustavno določene funkcije v družbi. Njena pomoč pri naravnih nesrečah je bila seveda vedno dobrodošla, čeprav imajo urejene pravne države tudi to možnost predvideno že v svojih ustavah. Toda novinar v intervjuju pri tem opozori na bistvo: pri žledu in poplavah so vojaki pomagali brez orožja - tu pa nastopajo oboroženi! V Rigoncah je eden že snel orožje z rame in ga uperil v begunce. In kaj na to odvrne mistrica? Da tega ni slišala - to ji seveda verjamem. Toda nato doda: „Če bi se to zares zgodilo, bi to vedela, o tem bi me opozorila vojaška ali civilna policija.“ Da, tako bi ob takem dogodku res moralo biti. Za birokrata je s tem zgodbe konec. Politik (minister) bi na tako novinarsko trditev moral ustreliti kot iz topa: „Kaj takega bi bilo povsem nedopustno in zelo nevarno - bom takoj ukazal, da se to razišče in ustrezno ukrepa!“. Ker politiki seveda dobro vedo, da jih podrejeni ne obveščajo vedno o vsem, o čemer bi jih morali obveščati. Vsaj tisti politiki, ki si to ime zaslužijo.

V članku Varuhi meji je zapisano, da avstrijski in nemški vojaki med delom z begunci niso oboroženi. Zapis ni najbolj natančen, nemški vojaki res niso oboroženi, medtem avstrijski vojaki nosijo pištole.

Pištole so sicer orožje, a bistveno manj nevarno in grozeče kot pa puške na ramenih pripadnikov Slovenske vojske, ki jih imajo ti s seboj, medtem ko pomagajo beguncem.

Ob branju prispevka g. Repovža v današnji številki Mladine Misijonarji miru sem opazil nekaj posplošitev glede katoliške Cerkve v Sloveniji. Želel bi si, da se moje opozorilo objavi na običajnem mestu v naslednji številki, saj sem prepričan, da nisem edini zvest bralec Mladine, ki se šteje med pripadnike obravnavane institucije.

Naj vas ne zavede, veliko bolj me motijo aktualne izjave RKC kot napake v članku.

Slovenska Cerkev ne obstaja. Pravilen izraz, ki ga institucija sama uporablja je katoliška Cerkev v Sloveniji. V vsakem primeru pa oba zajemata dve metropoliji, mariborsko in ljubljansko, vsako izmed njiju pa tvorijo 3 škofije. Škofovska konferenca sicer v svojih izjavah resda naslavlja vse slovenske katolike, vendar je v relaciji do sekularne družbe ni moč jemati kot njihovo predstavnico. Cerkev je močno hierarhično urejena, in v tej, kakor v katerikoli drugi hierarhiji, se stališča posameznih vernikov, morda celotnih župnij ali celo škofij pogosto izgubijo. Zato je narobe reči, da je »slovenska Cerkev« naredila to ali ono, npr. kolaborirala z okupatorjem, saj se to ni dogajalo na celotnem območju Ljubljanske nadškofije (Primorska!) in z blagoslovom vseh njenih klerikov. Prav tako se je mnogo njenih članov borilo v vrstah partizanov, itd. Prav je, da se neprimerne izjave posameznikov, tudi funkcionarjev, obsoja, vendar ko avtor članka piše, da je katoliška Cerkev v Sloveniji zamudila priložnost, da diskriminira in širi nestrpnost, implicira, da to počnemo vsi slovenski verujoči. Prosim torej zgolj za bolj usmerjeno kritiko.

Želela bi opozorit na ozko zamejen pogled izjave RIC-a, pospeševalca podjetništva in turizma. Proti ograji so navedli le dva argumenta, naravovarstveni je bil, sodeč iz članka, ki izjavo povzema, le bežno omenjen, medtem ko je bil temeljni argument proti ograji podan na dolgo in široko; ker (zagotovo to predstavlja realen problem) bo škodila turistični podobi dokaj zaostale regije. Nič pa ni bilo rečeno o največjem problemu: da je postavljanje režeče meje indikator tega, da tudi ta vlada pušča begunce umirat na poti, da se jih s takim odnosom v celoti prepušča trgovini z ljudmi in, če se jih preusmerja na morebiti še bolj rasistične točke v nekaterih bližnjih državah, se jih izpostavlja usmerjenemu nasilju skrajno desničarskih nacističnih skupin. Predvsem pa so zaprte meje pokazatelj, da drsimo vse globlje v globalno (pravo, ne hladno) vojno stanje. Izjava RIC-a je torej lahko resnična, a je preozko zamejena (ozko omejena), v kateri bistveno umanjka. In ravno z manjkajočim pokaže na odnos (preštevilnih) državljanov, tudi institucij do begunskega vprašanja, to je neempatičen odnos. Kar je seveda (žal) za pričakovati, ko pa mainstreamovski mediji z begunci vodijo vojno in jih prikazujejo kot vojsko, ki maršira nad nas z mačetami, koranom in pametnim telefonom. Pozor, nekateri izmed njih imajo celo zemljevid Evrope z označenimi mejnimi prehodi! Obenem je državljanom vseeno, če država drsi v militarizacijo. Na Avaazu je že nekaj dni odprta peticija z naslovom "Slovenia: For the immediate removal of wire fences on the border with Croatia"; do tega trenutka so se zbrali le 304 ljudje, podpisniki. In ko je ljudem kao vseeno, začno reproducirati ideologijo skrajne desnice, ker je ne zaznajo in mislijo, da je to njihovo "spontano" legitimno mnenje. No, neempatičnost, ignoranca, sejanje strahu in sovraštva so seveda del iste agende - skrajne desnice, ki v tem trenutku dominira tako v parlamentu, kakor v velikih medijskih hišah, upam pa, da ne tudi na ulici, četudi se vse več pročelij po Ljubljani spreminja v grafiten izbruh (neo)nacizma.

Nataša Šušteršič, Ljubljana

Na 43 strani (drugi stolpec) 44. številke Mladine dr. Bogomir Kovač piše, da je po recesiji 2009 slovenski razvojni model razpadel, saj Slovenija ni prenesla kaotične deindustrializacije. Pri tem je treba dodati, da se je slovenski izvoz blaga in storitev od 2009 do 2014 povečal na 14 % višjo raven kot med svetovno konjunkturo 2008, da je to predstavljalo 3.3 milijarde evrov ali 9 % našega BDP spodbude povpraševanja gospodarski rasti in je prevladalo nad učinki prorecesijske ekonomske politike treh zaporednih slovenskih vlad. Poglavitni dejavnik rasti izvoza so bili izboljšani kvalitativni faktorji gospodarjenja zlasti povečane investicije v raziskave in razvoj (R&D). Te so spodbujale olajšave pri davku od dohodka pravnih oseb ter sredstva različnih državnih razvojnih skladov financiranih pretežno iz proračuna EU in po standardih evropske razvojne politike. V celoti vzeto so slovenske investicije v R&D naraščale do 2013. Zadnji podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da so se 2014 znižale za 5 % (na 890 milijonov evrov ali 2,4 % BDP). Vzrok je v upadanju državnih sredstev za ta namen. Od zadnjega leta delovanja socialdemokratske vlade (2011) do 2014 so se sredstva države za financiranje R&D zmanjšala za 88 milijonov evrov (za 31 %, skoraj za tretjino). Gre za trend v nepravo smer oziroma postopno odpravljanje tistega dosežka slovenske razvojne politike, zaradi katerega imamo rast izvoza in povratek rasti BDP kljub restriktivni monetarni in fiskalni politiki.

Ob dejstvu, da ima Slovenija v zadnjih letih na tekočem računu plačilne bilance precejšen presežek (2,2 milijardi evrov ali 6 % BDP v letu 2014), se lahko vprašamo, zakaj je gospodarsko okrevanje ter odpravljanje brezposelnosti pri nas tako počasno. In tu trčimo ob regulacijo kreditne aktivnosti (zahtevana kapitalska ustreznost in različne druge omejitve Banke Slovenije), zaradi katere se obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu sektorju gospodarstva) manjša in je septembra 2015 (zadnji objavljeni podatek) znašal le še 10,4 milijarde evrov. Od septembra lani do septembra letos se je obseg kreditov bank realnemu delu gospodarstva skrčil za dobre 2,5 milijarde evrov (za

20 %), v zadnjem mesecu, od letošnjega avgusta do septembra, pa je upadel za 199 milijonov evrov (za 2 %). Poslovne banke v Sloveniji so bile avgusta 2015 neto upnik do tujine za 1,5 milijarde evrov, kratkoročno pa so imele v tujino plasirano skoraj 2,9 milijarde evrov več kot pa so si v tujini izposodile. To so prihranki, ki so se odlili v tujino in tako ne morejo financirati investicij pri nas.

Dobrih deset milijard evrov, kolikor sedaj realni sektor našega gospodarstva dolguje poslovnim bankam v Sloveniji, na makroekonomski ravni ustreza vsoti enoletnega neto poslovnega presežka in amortizacije. Tudi če terjatvam poslovnih bank do realnega dela gospodarstva prištejemo terjatve prenesene na t.i. slabo banko in nenavadno velike odpise terjatev, naše gospodarstvo glede na ustvarjene presežke ni prezadolženo.

Na 7. strani 43. številke Mladine avtor prispevka Staš Zgonik sklepa, da bo moralo slovensko kmetijstvo slej ko prej postati gospodarska panoga. Tu je treba upoštevati, da nima samo kvartarni sektor (šolstvo, kultura, zdravstvo, znanost, varnost, …) močne eksterne ekonomije, pač pa da ima tak vpliv na večino ostalih potrošnih in gospodarskih enot v danem narodnem gospodarstvu tudi stabilna oskrba z vodo, hrano in energijo. Prepustiti oskrbo s hrano, torej dejavnost kmetijstva, nihanju cen na svetovnem trgu ob vseh distorzijah (tržnih motnjah vezanih na monopole, državne intervencije – lahko tudi omejevanje izvoza) značilnih za trgovanje s hrano pridelano v območju zmernega podnebnega pasu, bi bilo neodgovorno. Skupna kmetijska politika je dala v Evropski uniji in Sloveniji dobre rezultate. Kot vse ostale razvojne politike jo je treba dopolnjevati ne pa odpraviti.

Predsednik države je, če povzamemo s predsednikovega portala, v državnem zboru »podal mnenje o aktualni imigrantski problematiki«.

Njegovo izjavo (in kajpak tudi pismo o vprašanjih v zvezi z begunsko krizo) je po mojem prepričanju mogoče razumeti oz. interpretirati le ob sočasnem razumevanju bistva sodobne konservativne revolucije. Ta je v polnem razmahu, ima pa (vsaj) dva obraza. Prvi je t. i. neoliberalizem, ki utemeljuje nebrzdano vladavino kapitala kot ekonomski, pravni in etični okvir delovanja novih vladarjev sveta. Drugi obraz pa razkriva notranje prevrednotenje. Natančneje: pomeni zanikanje in zaničevanje vrednot, ki jih je prineslo razsvetljenstvo in nadgradila etika enakosti, bratstva in svobode.

Predsednikova izjava, gledano v celoti, je bleščeč primer stanja duha tistega slovenstva, ki v vrednostnem sistemu prostodušno enači Golico in Zdravljico. Povedano drugače: omenjena izjava je iskanje načina, ki bi nazorsko in didaktično povsem enoznačno uveljavil nivo tako zastavljenega diskurza in pokazal, komu je treba najprej postreči, komu najprej ponuditi stolček, koga peljati primerno visoko in koga pustiti, naj čaka.

Tezo, kakršno smo postavili že v prvih stavkih tega zapisa, podpira tudi dejstvo, da je eden najbolj jasno profiliranih jastrebov sodobne slovenske desnice povsem nedvoumno ugotovil, da je predsednik države v lastni izjavi izrekel natančno tiste ocene in zahteve glede odnosa do prebežnikov, kakršne je že pred časom izrekel on sam. Kaj, to je znano.

V čem so bili resnični razlogi pobude desnih političnih strank za povabilo predsedniku države, naj nagovori poslance o begunski krizi, lahko sklepamo iz njihovih zahtev po takojšnjem odstopu treh ministrov oz. kar predsednika vlade. Zahteva po zamenjavi je seveda legalna, dovolim pa si podvomiti, ali je tudi državotvorna oz. v odnosu do države dobronamerna. Bolj se nagibam k prepričanju, da so bile te zahteve (kakopak iz zakladnice toliko opevane samohvale o »konstruktivni« drži!) zgolj iskanje načina, kako častnega doktorja, (morda) s podporo predsednika države in ustavnega sodišča, ustoličiti na Gregorčičevi.

Na krilih globalne konservativne revolucije postaja (tudi naša) desnica vse bolj agresivna, arogantna in militantna. Njen »credo« se še dodatno napaja iz tragedije begunstva. V tem kontekstu je predsednikova izjava tudi lep primer teatraličnega iskanja načina, kako ostati na oblasti oz. doseči še en mandat. Instinkt političnega preživetja mu kajpak dovolj nazorno razkriva, da blef sicer še vedno deluje, a brez odločilne podpore desnice tega cilja čez nekaj let ne bo mogel doseči.

Aktualni predsednik države bi v eni najtežjih preizkušenj po osamosvojitvi lahko zmogel nekoliko manj populistične, čeprav v celofan zavite kritike (predsednika) slovenske vlade. Očitno pa je ocenil, da bo iz javnega posega iztržil več, če se poigra z ukoreninjenim narodnoobrambnim instinktom, v bistvu pa poskrbi, da se ne bi zameril vidnim posameznikom in skupinam iz (pretežno) konservativnih političnih in družbenih struktur. Zanje je namreč značilno, da od leporečja pogosto zdrsijo v kontinuirano prakso netenja in podpihovanja konfliktov kot načinu »normalne« komunikacije, zelo ljubo pa jim je tudi demagoško zavajanje ter ustvarjanje vzdušja izrednih razmer.

V tedniku Mladina je bil dne 6. 11. 2015 na 11. strani objavljen članek z naslovom »S pištolo v zapor«, h kateremu je potrebno dodatno pojasnilo, saj je interpretacija odgovora Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij v pričujočem članku zavajajoča.

Ne drži namreč, da bi v našem odgovoru potrdili navedbe, da je obsojenec Snežić nosil orožje v zapor in da bi »odgovorni v zaporu obsojenca prijazno prosili« naj tega ne počne več. Imenovani obsojenec je v razgovoru ob nastopu zaporne kazni povedal, da ima v posesti varnostno in športno orožje, za katero ima ustrezna dovoljenja. Opozorjen je bil, da v skladu s hišnim redom na območju zavoda orožja ne sme imeti pri sebi niti ga po naših podatkih ni nikoli vnašal v zavod. Pravila glede dovoljenih predmetov, ki jih smejo obsojenci imeti v zavodu, so nedvoumna in jasna ter enaka za vse obsojence. Zavračamo namigovanja, da »smo bili v zaporu res zelo korektni« do obsojenca in bi ga na kakršen koli način privilegirano obravnavali. V primeru zaznanih kršitev bi nemudoma ukrepali skladno s pristojnostmi, še enkrat pa poudarjamo, da v konkretnem primeru kršitve niso bile ugotovljene.

Begunci, ki prihajajo v Slovenijo, so posledica vojne, pri kateri je sodelovala tudi naša država. S podpisom Vilenske izjave smo bili soudeleženi pri zločinu nad suvereno državo, sodelovali pa smo tudi pri oboroževanju in urjenju vojakov, ki so se zaradi kriminalnega početja ameriške vojske in njenih zaveznic iz zavezniških milic množično preselili v vojsko Islamske države. Ker je bilo tako kot v Iraku neuspešno tudi naše sodelovanje v Afganistanu, se moramo zavedati, da smo v vojne, pred katerimi so ljudje zdaj pribežali tudi do Slovenije, vložili kar nekaj proračunskega denarja. Zato je toliko bolj nedopustno in sramotno, da zdaj, ko so posledice tudi naše zgrešene državne politike prišle v obliki nesrečnih ljudi, ki jim je bil tudi z našim denarjem uničen dom, ne najdemo denarja, s katerim bi jim omogočili spodobno in človeka vredno bivanje pri nas. Če Miro Cerar nima poguma, da vsa sredstva, ki jih še vedno vlagamo v oboroževanje in s tem nadaljevanje vojn za naravne vire in dobiček, v katero so Slovenijo zapletli njegovi predhodniki, bi moral kot politik, ki je prišel na oblast z obljubami etične politike, pri priči odstopit.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je v intervjuju za 42. številko Mladine (16. 10. 2015) sporočila, da ne pogreša Službe vlade RS za podnebne spremembe, vsaj takšne ne, kakršna je po njeni oceni bila, preden jo je leta 2012 razpustila nova Janševa vlada. V zvezi z vlogo in pristojnostmi te službe je bilo že v času njenega nastajanja in delovanja kar nekaj nesporazumov in nerazumevanja tako med politiki kot med že uveljavljenimi podnebnimi strokovnjaki in uradniki. Lučka Kajfež dobro povzema tovrstne očitke – od kadrovske podhranjenosti in pomanjkanja pristojnosti in domnevne povezanosti z okoljskim resorjem. Po njenem mnenju pri podnebnih spremembah ne gre za okoljsko zadevo, zato bi takšna služba spadala pod ministrstvo za gospodarstvo. Če že lahko pritegnem marsikateri oceni Lučke Kajfež v zvezi s stanjem v Sloveniji na področju ukvarjanja s podnebnimi spremembami, pa se ne morem strinjati s statusom, ki naj bi jo imela podnebna politika v družbi in zato tudi ne z ukinitvijo vladne službe za podnebne spremembe.

Ustanovitev vladne službe za podnebne spremembe je bila v koalicijsko pogodbo Pahorjeve vlade uvrščena na zahtevo zdaj že nekdanje stranke Zares in sicer prav zaradi prepričanja, da podnebna politika ne more biti samo še ena v vrsti običajnih politik kot so kmetijska, znanstvena, okoljska, gospodarska. Obenem pa se ne sme omejiti zgolj na preprečevanje (zmanjševanje emisij) in blaženje podnebnih sprememb, ampak mora kot strategija prehoda na nizko ogljično družbo integrirati elemente vseh ostalih, recimo temu konvencionalnih sektorskih politik na vladni ravni. Skratka, ustanovljena je bila zaradi prepričanja nekaterih politikov, da so podnebne spremembe precej več kot samo podnebne spremembe. Zato omenjena služba seveda ni bila pod pristojnostjo nobenega od ministrstev, tudi okoljskega ne, ampak neposredno podrejena sami vladi. Navkljub težavam pri ustanavljanju je kratka tri leta delovala horizontalno, pri čemer je bilo jasno, da bo sodelovanje na novih in drugačnih predpostavkah ustvarjalo tudi občasne konflikte in spore okrog pristojnosti. Zasnova je bila dolgoročna in strateška onkraj okvirov vsakodnevne politike in ni bilo za pričakovati, da bo že v prvih poskusih uspela preseči vse ovire. Žal tudi ta projekt Zaresa v Pahorjevi vladi ni bil uresničen v celoti, saj nismo uspeli doseči, da bi službo vodila ministrica ali minister brez listnice, kar bi ji podelilo tudi večjo moč, prizadevanjem za prehod v nizkoogljično družbo pa tudi večji simbolni pomen. Navzlic temu je ustvarila dokument z naslovom Strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2060 (http://www.arhiv.svps.gov.si/si/podnebni_ukrepi/podnebna_politika_v_sloveniji/podnebna_strategija/), ki je po mojem mnenju najboljši dokument te vrste v Sloveniji in je padel v pozabo skupaj Službo vlade RS za podnebne spremembe in navsezadnje tudi s politično stranko, ki je prehod v nizkoogljično družbo zagovarjala kot eno od temeljnih razvojnih perspektiv v Sloveniji. Če odmislimo konvencionalno uradniško delovanje v okviru Okvirne konvencije ZN o klimatskih spremembah in Evropske komisije, resno razmišljanje o prehodu v nizkoogljično družbo kot o razvojni perspektivi z ukinitvijo omenjene službe ni več na dnevnem redu.

V sredo 28. oktobra sem bil med 7:40 in 19:00 uro v Dobovi, v t.i. Sprejemnem centru za begunce, ki je bil lociran v nekdanjih prostorih podjetja Beti, v vlogi prostovoljca. Namesto sanitetne enote, ki bi jo človek pričakoval ob tovrstnih razmerah, so bili tam prisotni pripadniki enote Slovenske vojske, ki je opremljena in izurjena izključno za namene posredovanja ob množičnih kršitvah javnega reda in miru. Oboroženi so bili z avtomatskim orožjem in opremljeni z zaščitnimi sredstvi (ščiti in čeladami) ter gumijevkami. V prostorih so bili razporejeni tudi pripadniki Posebne policijske enote, ki so ravno tako usposobljeni za posredovanje ob množičnih kršitvah javnega reda in miru. S tako izrazito izpostavljenimi enotami za razbijanje nasilnih izgredov, se humanitarna kriza ne rešuje, temveč se problem mistifikacije in stigmatizacije ljudi poglablja in ustrahuje celotno javnost. Omenjene enote vsekakor so potrebne za zagotavljanje morebitnih množičnih kršitev javnega reda in miru, vendar bi morale biti postavljene v drugi plan, v ozadje posemezne ‘vstopne točke’ na administrativni meji med dvema državama. V ospredje bi demokratični koordinatorji ljudske volje - ki bi jim morali svetovati svetovalci, katerih delovanje bi moralo vedno temeljiti na človekovih pravicah - poslali usposobljen kader za človeku dostojno obravnavo slehernega človeka. In nikakor ne izvajati represije, ko gre za humanitarno krizo tako velikih razsežnosti. Kaj je botrovalo in kaj botruje tej Evropski krizi, boste prebrali kasneje.

V t.i. Sprejemnem centru je bilo v sredo, 28. oktobra ca 1.500 beguncev. Nameščeni so bili na zunanjem območju ter v treh notranjih prostorih. Prenočevali so na odejah UNHCR, položenih na vlažno zemljo na zunanjem območju in v notranjosti. Infrastrukturna oprema je predstavljala pet (5) prenosnih kemičnih wc-jev, nič (0) košev in nič (0) vreč za smeti. Ljudje so bili prisiljeni bivati v opisanih razmerah. Ob zaključeni izmeni prostovoljcev, potem ko smo ljudi ves dan oskrbovali s podarjenimi rabljenimi oblačili in obutvijo za najmlajše, tudi plenice za doječe otroke, je v Sprejemnem centru ostalo še približno 600-700 ljudi. Tistim, ki so po zaključenem registracijskem postopku bili usmerjeni v nadaljevanje poti, smo razdeljevali suhe obroke, ki smo jih predhodno pripravili zanje. Ti obroki so vsebovali: dva (2) kosa kruha, eno (1) jabolko, eno (1) marmelado oz. med, en (1) topljeni sir za mazanje, eno (1) pollitrsko (0,5 lit.) plastenko vode in eno (1) žitno-čokoladno ploščico oz. dva/tri (2/3) bonbone.

Za vse ljudi, tako otroke kot odrasle, enako.

Med vsemi ljudmi je bilo kar nekaj zdravstvene pomoči potrebnih. Ljudje so v neznosnih razmerah izgubljal zavest. Tudi otrok, ki ga je ob moji prisotnosti k zavesti obujal zdravstveni delavec. Reševalci in zdravstveno osebje so bili locirani v notranjosti kompleksa, kjer so imeli v bližini skladiščnih prostorov in pisarne za registracijo, manjšo pisarno, kateri namembnost so spremenili v začasno ambulanto z najnujnejšimi medicinskimi pripomočki. Dostop zdravstvenega osebja do ljudi je bil popolnoma onemogočen oz. ob vztrajnemu ponavljanju določenim pripadnikom Posebne policijske enote, da je do pomoči potrebnim, potrebno pripraviti precej bolj prilagojen pristop. Ta je bil namreč ‘urejen’ na način, da so se pomoči potrebni morali dobesedno prebiti skozi množico, kjer so jih preostali begunci dvigovali preko kovinske ograje. Ta je namreč ločevala prostor v tretjem, zadnjem prostoru in ni dopuščala nobenega prehoda.

Ljudje, ki so preživeli dan v tem t.i. Sprejemnem centru, so ležali med smetmi in dobesedno ob lastnih iztrebkih. Predstavljajte si pet (5) prenosnih kemičnih stranišč za opravljanje potreb ca 1.500 ljudi. Ljudje so bili v takih okoliščinah in pomanjkanju stranišč, prisiljeni opravljati potrebe tudi po zunanjih ‘skritih kotičkih’. Sprejemni center v notranjih treh prostorih je bil ravno tako popolnoma neprimeren za bivanje in brez osnovne infrastrukture. Razmere so se iz ure v uro slabšale in predstavljale resno tveganje zdravja vseh prisotnih ljudi. Tako beguncev, kot pripadnikov državnega aparata, zdravstvenega osebja in prostovoljcev. Slednji smo v poznih popoldanskih urah in pred zaključeno izmeno opravili čiščenje zunanjega območja in pospravili zares velike količine smeti. Predvsem Predsednik Republike se bo ob vseh dosedanjih prostočasnih opravilih brez dvoma vživel v opisano situacijo. Še enkrat naj poudarim, da ljudje niso imeli niti ene vreče in niti enega koša za smeti. Bila sta sicer dva prazna kontejnerja za odpadke, ki pa sta bila locirana zunaj ograjenega območja, kamor begunci niso imeli dostopa.

Prvo vprašanje vsem trem navezujem na varnost, s katero dobesedno opletate v javnosti in ustvarjate psihotično stanje družbe, ki ji je ob takem vzdušju lažje, dobesedno vladati. S kakšnimi nameni in v čigavem imenu, preko vaših svetovalcev dovoljujete ustvarjanje in vzdrževanje nehumanih razmer vsem sodelujočim? Tako beguncem, ki so rezultat ekspanzivne eksploatacijske in kolonizatorske politike neizvoljenih institucij in njihovih predstavnikov (Evropska komisija in Evropski svet), kot pripadnikom neadekvatnih enot Slovenske vojske in pripadnikom Policije, Civilne zaščite, zdravstvenemu osebju in ne nazadnje prostovoljkam in prostovoljcem.

Navezujoč se na opisano dejansko stanje razmer v t.i. Sprejemnem centru za begunce v dobovski Beti, imam za predsednika republike Boruta Pahorja, predsednika državnega zbora Milana Brgleza in predsednika vlade Mira Cerarja nekaj resnih javnih vprašanj:

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu izjavljate, da gre pri vložitvi pobude za začetek referendumskih dejavnosti glede zakona o obrambi za „eno veliko zavlačevanje“ in kakšno zavlačevanje imate v mislih?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da bo referendumska pobuda škodila policistom? Policiste razbremenite na mnogo bolj ustreznih načinov, kot s sprejemanjem neustavnih dopolnil obstoječim zakonom.

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da bo referendumska pobuda vplivala na varnost in katero ter čigavo varnost imate v mislih?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da referendumska pobuda lahko prispeva tudi k okrnjenemu ugledu države v mednarodni skupnosti, ko pa državne in lokalne institucije NISO sposobne zagotoviti niti najosnovnejše infrastrukture za eksistencialne higienske razmere in dopušča nevzdržno bivanje ljudi med smetmi in lastnimi iztrebki?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da v primeru referenduma nikakor ne gre za referendum proti militarizaciji?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu delujejo državni organi, ki so pod vplivom neoliberalnega režima, v državi ki nima več niti lastnega nadzora nad državotvornimi institucijami in njihovimi pristojnostmi, ki so na podlagi 3.a člena Ustave Republike Slovenije prenesene na mednarodne institucije in ki v dveh kontekstih kršijo osnovne človekove pravice: v domicilu EU in izven Evropske Unije?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da je potrebno vpeljati ukrepe, ki so navedeni v NEUSTAVNEM predlogu dopolnitev s 37. a členom Zakona o obrambi, za katerega je tudi zakonodajno-pravna služba Državnega zbora Republike Slovenije podala kar nekaj pomislekov in odprtih nejasnosti ter de iure mnenjem, da ni aplikativen?

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu, režim neoliberalnih strank pravzaprav sploh sprejema nove ukrepe, ki so bili do sedaj povsem razumljivo in hkrati razumno že opredeljeni v obstoječi zakonodaji? Predsednik Vlade velja v neoliberalnih krogih in v delu javnosti za strokovnjaka s področja Ustavnega prava in „bo ob temeljiti analizi situacije, ki se je loteva Vlada“, znal ponuditi smiseln predvsem pa zakonsko tehten odgovor.

- S kakšnimi nameni in v čigavem interesu zavajate javnost, da živimo v izrednih razmerah, ki jih z nesorazmernimi ukrepi pravzaprav ustvarjate izključno režimske neoliberalne stranke in med ljudmi ustvarjate pogoje za povsem ne primer odzive na nastalo situacijo, ki že intuitivno, predvsem pa z zgodovinskega aspekta, za družbo ne pomenijo dobrih obeti?

Soustvarjali ste evropsko krizo, ki jo zdaj poglabljate z neustavnimi ukrepi. S kakšnimi nameni in v čigavem interesu?

Pozdravljeni,

 V članku "Kako škodljivo je predelano meso?" je novinar Anže Lebinger napisal: Ostro so se na trditve iz raziskave odzvali tudi na spletni strani Wired. "Počakajte. Na tej točki se moramo ustaviti. Slanina ni tako slaba kot kajenje, ko govorimo o raku. Preprosto ne.« Po njihovem so rezultati prikazani zavajajoče. Kajenje namreč povečuje verjetnost tz pljučnega raka za kar 2500-krat, medtem ko redno uživanje predelanega mesa vpliva na verjetnost nastanka črevesnega raka za 18 odstotkov, kar pomeni, da se verjetnost za nastanek raka na ravni celotnega življenja poveča za en odstotek, in sicer na šest odstotkov.

V tem odstavku je (precej malomarno) napisal, da se verjetnost za nastanek pljučnega raka poveča za 2500-krat. Pustimo na stran, da v navedenem viru piše, da se poveča relativno tveganje, pa še bolj pustimo na stran, da se ne poveča relativno tveganje (relative risk), ampak razmerje obetov (odds ratio). Bi pač razumel, da novinar, ki piše o znanosti, ni bil študent in ni opravil enega semestra statistike, nikakor pa si ne bi smel privoščiti pretvorbe 2.500-odstotnega povečanja v 2.500-kratno. Gre za napako s faktorjem 100 - pri že tako zavajajočem podatku, kajti 2500-kratno povečanje razmerja obetov samo po sebi ne pomeni prav veliko, če nimamo podatka o tem, kakšno je izvirno tveganje brez merjenega dejavnika (v tem primeru kajenja). 

Naj ilustriram: na primer, razmerje obetov za nastanek pljučnega raka pri izpostavitvi tobačnemu dimu v okolju (t.i. pasivnem kajenju) je cca. 1,16. Lahko bi žurnalistično zapisali, da se »verjetnost poveča« za 16 % (nikakor pa ne 16-krat). Če vemo, da je incidenca pljučnega raka pri neizpostavljeni populaciji cca 6/100.000 oseb in če se ta »verjetnost« poveča za 16%, dobimo pri pasivnih kadilcih novo vrednost cca. 7/100.000 ljudi. Razlika je torej 1/100.000, kar je vrednost, ki je statistično težko merljiva. No, tako zavajajoča je vrednost OR sama po sebi, že brez tega, da jo pomotoma povečamo 100-krat. 

Kot zanimivost naj povem, da je recimo OR za nastanek raka sečnega mehurja pri pitju klorirane (torej tudi ljubljanske) vode iz vodovoda približno 1,4, (oz. da se »verjetnost«, da boste zboleli, poveča za 40 %). To seveda ne pomeni, da so nam kaj zamolčali, ali da nas po tihem zastrupljajo, gre za to, da je osnovna incidenca raka sečnega mehurja tako majhna, da je to povečanje zanemarljivo, kljub temu, da je videti precej zastrašujoče.

Z drugimi besedami - veselo pijte vodo iz vodovoda, veselo se izpostavljajte tobačnemu dimu, ne bo vam nič. Nikar pa ne kadite, tukaj je tveganje precej veliko, kljub temu, da je 100-krat manjše, kot ste zapisali v članku.

Lep pozdrav, Slaven Kalebić Ljubljana

Pedagoški inštitut se odziva na poročilo tehnične misije Mednarodnega denarnega sklada (IMF), v katerem le-ta predlaga različne ukrepe na področju varčevanja v slovenskem šolskem sistemu, ki med drugim vključujejo tudi povečanje števila učencev na učitelja in optimizacijo mreže šol. Poročilo izpostavlja še relativno visok delež BDP-ja, ki ga Slovenija vlaga v izobraževanje (tj. 4. najvišji delež med članicami EU), povečevanje zaposlovanja v izobraževanju od leta 2000 naprej kljub zmanjšanju števila učencev ter veliko število majhnih šol.

Na Pedagoškem inštitutu v prvi vrsti ocenjujemo, da poročilo IMF predlagane ukrepe utemeljuje na načelu učinkovitosti (efficiency), ob tem pa ob strani pušča načeli uspešnosti doseganja (nacionalnih) izobraževalnih ciljev (effectiveness) in pravičnosti (equity). Ker je načelo pravičnosti v slovenskih strateških dokumentih (npr. Beli knjigi, 2011) močno poudarjeno, (ne)komplementarnost načel učinkovitosti in pravičnosti pa ostaja odprto edukacijsko znanstveno relevantno vprašanje, je treba ukrepe mednarodnih institucij, ki temeljijo zgolj na načelu učinkovitosti, v nacionalnem izobraževalnem prostoru še posebej skrbno presojati ter s tem zagotoviti uresničevanje nacionalnih ciljev ter suveren razvoj nacionalnega izobraževalnega sistema v prihodnje.

V ta namen smo na Pedagoškem inštitutu poročilo tudi pregledali in ocenjujemo, da so ugotovitve v poročilu osnovane na podlagi kumulativnih podatkov o sistemu vzgoje in izobraževanja v več časovnih točkah, ki pri interpretaciji ne upoštevajo morebitnih (vsebinsko) strukturnih sprememb, ki so bile v Sloveniji zasnovane in implementirane v tem času. V Sloveniji smo tako v prvih letih novega tisočletja postopno uvajali devetletko, zato je torej potrebno razumeti povečevanje števila učiteljev v tem obdobju (2000 do 2008) v luči te reforme, ki je s seboj prinesla dodatno leto šolanja (z dvema učiteljema v prvem razredu), zgodnejše uvajanje tujih jezikov, diferenciacijo v manjše učne skupine, izbirne predmete, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke, itd. Opazen je bil tudi velik porast vključenosti otrok v podaljšano bivanje, poleg tega pa je potrebno poudariti, da število učencev v zadnjih letih ponovno narašča. Izpostaviti želimo tudi, da poročilo samo navaja, da je povprečno razmerje učenec-učitelj ter povprečna velikost razreda v Sloveniji skladna z EU povprečjem.

Slovenski šolski sistem je specifičen tudi v geografski razpršenosti (razmeroma majhnih) šol, ki vsekakor pripomore k družbenemu ohranjanju in razvoju določenih odrinjenih geografskih območij. Razprave in raziskave o velikosti šol se v glavnem vrtijo okrog dveh med seboj povezanih tem – s kakovostjo šole ter z ekonomsko učinkovitostjo (glej pregled v Ares Abalde, 2014). Tudi v poročilih mednarodnih raziskav so objavljene analize o odnosu med velikostjo šole ter dosežki učencev oziroma klimo na šoli (npr. OECD, 2013). Najdoslednejša ugotovitev pregleda raziskav (Ares Abalde, 2014) je bila, da ne obstaja nekakšna univerzalna velikost šole, ki bi bila optimalna v vseh kontekstih. V nekaterih primerih združevanje oziroma zapiranje šol lahko vodi v večjo kakovost in ekonomsko učinkovitost, v nekaterih pa tak ukrep ni mogoč (predvsem zaradi odročnosti šol). Namesto zapiranja šol obstajajo alternativne oblike organizacije dela na manjših, odročnejših šolah (npr. klastri šol, uporaba informacijske tehnologije). Spremembe v politiki velikosti šol morajo biti izpeljane v odprtem in transparentnem procesu, v katerem sodeluje tudi skupnost in v kateri so jasno predstavljeni argumenti za spremembo v strukturi šole (ibid.). Tako torej ni mogoče reči, da so vse šole, ki imajo manj kot 200 učencev, premajhne, pač pa je potrebno pri tem upoštevati celo vrsto dejavnikov (lokacija šole; socialno ekonomski status družin; vloga šole v skupnosti) in v proces zelo aktivno vključiti lokalno skupnost. Pri tem se je potrebno zavedati, da je meja 200 učencev pravzaprav zelo arbitrarna.

Kot lahko vidimo, primerjave kumulativnih podatkov z drugimi državami lahko le nakažejo področja, kjer bi lahko razmišljali o spremembah, poleg tega so v poročilu dana zgolj priporočila normativne narave. Priporočila ne nakažejo procesa prehoda iz sedanjega v priporočeno stanje, še manj pa lahko iz tovrstnih primerjav sklepamo na potencialne posledice kakršnihkoli sprememb, saj nimamo podatkov o vzročnosti povezav v ugotovljenih primerjavah. Preden dosežemo (varčevalne) spremembe, za katere bomo lahko gotovi, da ne bodo negativno vplivale na (kognitivne in nekognitivne) izobraževalne rezultate, je potreben dolgoročnejši proces razprav v okviru države.

Na Pedagoškem inštitutu vsekakor podpiramo razpravo o kakovosti slovenskega izobraževanja in o tem, kaj lahko izboljšamo na podlagi številnih podatkov, ki jih o izobraževalnem sistemu in njegovih vidikih imamo. Prepričani smo, da imamo v Sloveniji dovolj notranjih virov, da izvajamo avtonomni premislek o pomenu in razvoju izobraževanja ter organizaciji izobraževalnega sistema ter razvoj usmerjamo v skladu z nacionalnimi cilji. Pa vendar je potrebno razumeti, da nam bodo priporočila in smernice oblikovali drugi, če v tem procesu ne bomo aktivni.

V prispevku »Plenjenje do razlastitve« avtorica Urša Marn predstavlja svoje videnje posledic, ki jih bo ob uveljavitvi prinesel Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjev (ZNVP-1).

ZNVP-1 med drugim ureja obvezno ukinjanje oziroma zapiranje registrskih računov pri KDD ter s tem nalaga imetnikom tovrstnih računov, da vrednostne papirje prenesejo v sodno hrambo, na trgovalni račun pri bankah in borznoposredniških družbah oziroma se vrednostnim papirjev odpovedo v dobro računa za opustitev. Ker gre v prispevku za netočne, neresnične in zavajajoče navedbe, v obrazložitvi navajamo nasprotna dejstva:

1. Že v uvodniku prispevka je navedeno, da bodo vsi imetniki delnic, celo tisti, ki z njimi ne trgujejo - morali odpreti račun pri borznoposredniški hiši ali banki in ji plačevati stroške odprtja in vodenja računa ter prenosa sredstev.

Kot ste seznanjeni z vsebino ZNVP-1, zakon ne navaja obveznosti, da morajo oziroma da bodo morali imetniki vrednostnih papirjev odpreti račun pri borznoposredniški družbi ali banki, pač pa jim ponudi možnost, da lahko tudi to storijo, v kolikor to želijo. Imetniki lahko svoje vrednostne papirje prenesejo tudi v sodno hrambo ali se jim odpovedo, v kolikor ocenijo, da so stroški, ki jih zaračuna banka ali borznoposredniška družba, previsoki glede na vrednost portfelja.

2. V prispevku so navedeni tudi stroški, ki naj bi jih borznoposredniške družbe ali banke v skladu z ZNVP-1 zaračunavale svojim strankam. Navedeni zneski predstavljajo popolno zavajanje, saj je višina kumulativnega letnega stroška, ki jih lahko banke oz. borznoposredniške družbe skupaj s KDD zaračunajo le 0,5 % od vrednosti portfelja, pri čemer ponudnik storitve ne sme zaračunati lastne marže za storitev odpiranja in zapiranja računa . (4. odstavek 48. člena ZNVP-1)

3. Navajanje, da bo dovoljena višina zaračunavanja stroškov strankam za vodenje in vzdrževanja stanja na računu finančni industriji predstavljala alternativni vir zaslužka ne drži.

Ogromno imetnikov ima namreč portfelje zelo nizkih vrednosti, t.j. 100 EUR in tudi manj (avtorica prispevka navaja na podlagi javno dostopnih podatkov, da je takšnih imetnikov kar 92.000, od tega je 80.000 imetnikov, ki imajo vrednost portfelja nižjo od 50 EUR), kar pomeni, da bodo lahko banke in borznoposredniške družbe (skupaj s KDD, ki si prav tako avtonomno zaračuna del od tega zaračunanega zneska) za celoletno obravnavo strank s tovrstnimi portfelji stranki zaračunavala samo 0,50 EUR letno oziroma še manj.

Pri tem je potrebno poudariti, da so banke in borznoposredniške družbe za vodenje in vzdrževanje stanj na podlagi zakonov in podzakonskih aktov zavezane izpolnjevati številne kadrovske, administrativne in tehnične pogoje ter opravljati vrsto dejanj in aktivnost, če naštejemo samo letno poročanje kontrolnih podatkov o sklenjenih poslih fizičnih oseb Finančni upravi RS, letno poročanje strankam o stanju na računu vrednostnih papirjev, letno poročanje strankam o izvršenih transakcijah na računu vrednostnih papirjev, obveznosti iz naslova FATCA, dnevno obveščanje stranke o sklenjenih poslih z vrednostnimi papirji (potrdilo o oddaji naročila in obračun posla), dnevno poročanje sklenjenih transakcij z vrednostnimi papirji Agenciji za trg vrednostnih papirjev, upoštevanje korporacijskih akcij, ki jih na vrednostnih papirjih izvede izdajatelj na končnih računih imetnikov, poročanje podatkov o strankah, poslih, stanjih, poslovnih razmerjih ipd. - Policiji, poročanje podatkov o strankah, poslih, stanjih, poslovnih razmerjih ipd. - Komisiji za preprečevanje korupcije, poročanje podatkov o strankah, poslih, stanjih, poslovnih razmerjih Uradu za preprečevanje denarja in financiranja terorizma, poročanje podatkov o strankah, poslih, stanjih, poslovnih razmerjih sodiščem (zapuščinski postopki, razne poizvedbe v sodnih postopkih), poročanje podatkov o strankah, poslih, stanjih, poslovnih razmerjih ostalim zunanjim uporabnikom oz. tretjim osebam, ki so skladno z zakonodajo upravičeni do pridobivanja podatkov (npr. velik obseg poizvedb stečajnih upraviteljev) na njihovo zahtevo, poročanje podatkov za potrebe E-sociale, zagotavljanje sledljivosti posredovanih zaupnih podatkov tretjim osebam (Zban-2), arhiviranje dokumentacije in obvestil najmanj 10 let od prekinitve poslovnega razmerja, pridobivanje podatkov o dedičih v primeru fizičnih oseb, kjer Sklep o dedovanju izvrši KDD brez preverjanja morebitnih dolgov zapustnika pri članih/BPD, reševanje reklamacij strank v povezavi s stanji na računu in pojasnila (npr. izbris VP v KDD zaradi stečaja izdajatelja, korporativne akcije izdajateljev,…) ter druga opravila.

Ponovno poudarjamo, da za vse navedene aktivnosti, ki jih banke oziroma borzno posredniške družbe moramo izvajati pri obdelavi stranke, bi ob strankinem portfelju v višini 100,00 EUR, znašal skupen znesek, ki bi ga zaračunale banke in borznoposredniške družbe skupaj s KDD samo oz. nič več kot 0,50 EUR letno.

Ob upoštevanju dejavnika neizterljivosti teh zneskov, kar bo povzročilo visok delež strank kot neplačnikov svojih obveznosti do bank oziroma borznoposredniških družb, lahko zaključimo, da ne moremo govoriti o kakršnem koli zaslužkarstvu, še več – zaradi navedenega določila bodo morale banke in borznoposredniške družbe opravljati storitve za tovrstne imetnike Z IZGUBO. Po drugi strani, pa si bodo lahko sodišča na podlagi Zakona o sodni taksi za prenos vrednostnih papirjev enake vrednosti v sodno hrambo zaračunale 30,00 EUR torej kar 60 - krat več.

Iz navedenega jasno sledi, da ne gre za nikakršno neupravičeno darilo borznim posrednikom in nadomestilo finančni industriji za izpad prihodkov, ampak za nepotrebno in nerazumno obremenitev bank in borznoposredniških družb, ki bodo, zaradi navedene omejitve, morale razmisliti tudi o opuščanju navedene storitve, kar lahko pomeni, da iz razlogov racionalnosti ne bodo odpirale računov imetnikom portfeljev manjše vrednosti.

4. Se pa strinjamo z ugotovitvijo avtorice, da so borznoposredniške družbe zasebna podjetja in je oziroma bi moral biti trg borznoposredniških storitev načeloma odprt ter da je reguliranje cen teh storitev vprašljivo in da lahko zaradi navedenega nastanejo tudi odškodninski zahtevki.

V sled navedenega izražamo zaskrbljenost tako nad sprejetim določilom ZNVP-1, ki omejuje višino zneska za zaračunavanje tovrstnih storitev brez upoštevanja realnih materialnih stroškov, ki jih banke in borznoposredniške družbe imajo v zvezi z navedeno storitvijo, kot tudi nad avtoričinem zavajanjem, netočnim in selektivnim predstavljanjem dejstev ter hkrati blatenjem dejavnosti slovenskega borznega posredništva, kar je v nasprotju s profesionalnimi načeli in merili novinarske etike.

Opozoriti bi želeli tudi na to, da so zaskrbljenost nad sprejemom nove omejitve, ki jo prinaša ZNVP-1 ter hkrati pisno podporo Združenju izrazile tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev, Ljubljanska borza in KDD.

S spoštovanjem in lep pozdrav!

Vsa čast dekletom, ki so se v Ustavnem sodišču uprla večinskemu mnenju, vendar se mi zdi, da je v tej ustanovi čas za veliko radikalnejše poteze: za odstop drugače mislečih in za javno priznanje, da si je del ustavnih sodnikov, očitno večinski, zadal politični cilj, ki nima nobene zveze s poslanstvom Ustavnega sodišča, ki je izrazito protidemokratičen in najverjetneje globoko protiustaven – konservativna revolucija. Tisto, kar nikakor ne uspe na volitvah, poskušajo doseči za (oziroma pod) zeleno mizo. Pri tem imajo ustavni sodniki najmanj dva mogočna zaveznika: javno TVSLO in slovensko RKC, in pa političnega botra, ki jim ga je, resnici na ljubo, nastavil glas ljudstva: predsednika republike, Boruta Pahorja. Ta si je kot osrednji cilj svojega mandata očitno zastavil razgradnjo še zadnjih branikov ustavnosti, zakonitosti, transparentnosti in, konec koncev, dostojnosti delovanja javne sfere slovenske družbe, med drugim tudi samega inštituta predsedstva države.

Z rešitvijo prvega vojaka slovenske skrajne desnice, Janeza Janše, so ustavni sodniki vzpostavili možnost revidiranja demokratično izražene volje volivcev za zeleno mizo oziroma v političnem zakulisju. Tu zadnjih nekaj mesecev očitno potekajo živahna šahovska preigravanja, katerih končni cilj je ponovno ustoličenje prvega vojaka v sanjski navezi z mlačnim in na vse strani upogljivim Mirom Cerarjem.

To je zgodba, ki hkrati navdaja z optimizmom in strahom. Z optimizmom zato, ker očitno tudi v samih konservativnih krogih ne verjamejo več, da bi lahko v doglednem času dosegli odmevnejše rezultate na demokratičnih volitvah, in zato izgubljajo potrpljenje in živce. S strahom pa zaradi grozeče koalicije neoliberalne in skrajno konservativne politično-družbene agende, ki že danes, kljub drugačni, demokratično izraženi volji ljudstva, narekuje politične odločitve na številnih ključnih področjih gospodarskega, idejno-vzgojnega in kulturnega življenja (tudi z razsodbami Ustavnega sodišča), in katere nebrzdani razmah moramo pričakovati ob morebitnem vstopu prvega vojaka v izvršno oblast.

Pri tem je, resnici na ljubo, treba povedati, da glavne nevarnosti ne predstavlja cerkev z nekaterimi svojimi skrajnimi zahtevami in od časa povoženimi dogmami, s katerimi bi tradicionalno želela pregnesti posvetno življenje družbe. Te poznamo, večinsko jih zavrača tako slovenska kot evropska družba, v zadnjem času celo sam vatikanski vrh, zato same zase nimajo velikih možnosti. Zato pa jih imajo toliko več v povezavi s skritimi, nedemokratičnimi nosilci finančne, gospodarske in politične moči, ki si v obrambi položajev iščejo množičnejšo 'volilno' bazo. Zgolj 'volilno', kajti volitve in njihovi rezultati jih seveda ne zanimajo.

Resnični problem slovenske družbe so široko razpredena, mafijsko organizirana omrežja finančne in gospodarske moči, ki bodo v obrambi pridobljenih pozicij vedno bolj pripravljena na hojo s katerim koli hudičem, če bo le prinašal rezultate. Model koalicije neoliberalnih in skrajno konservativnih sil, to je nebrzdanega svobodnjakarskega pragmatizma na eni strani ter vračanja v preteklost, omejevanja človekovih svoboščin in družbenega napredka na drugi, je v ZDA s čajankami prinesel fantastične rezultate. Po tem modelu se ozira velik del tako imenovane Srednje Evrope, Hrvaška, Madžarska, Slovaška, baltske države … Dogaja se veliko obujanje medvojnega projekta Intermarium, konservativne katoliške srednjeevropske federacije, ki naj bi nadomestil avstro-ogrski imperij kot staro trdnjavo katolicizma, in ki je neslavno propadel s porazom Hitlerjeve vojske. Toda kot vidimo v zadnjem času, se velike predvojne ideje evropskega združevanja veliko uspešneje uresničujejo v mirnem času s pomočjo finančno-gospodarskih vzvodov politične moči. Sestava današnjih zavezništev na skrajni, militantni desnici je pravzaprav zelo podobna, kot je bila v času Hitlerjevega vzpona, razlika je le v izbiri orožja.

Vsa dogajanja v Sloveniji v zadnjih nekaj letih kažejo, da se je z vstopom salonskega kvazi levičarja Boruta Pahorja, slovenskega Tonyja Blaira, v predsedniško palačo začel veliki desničarski pohod skozi inštitucije. Levica, kot običajno, ob tem osuplo stoji ob strani, nekaj stoka in joka, cinično zasmehuje in nemočno protestira, nima pa niti svoje agende niti morebitnih njenih verodostojnih nosilcev – in kar je najhuje, po dolgem in počez je prestreljena s prav tistimi nosilci dejanske finančno-politične moči iz ozadja, ki bodo že jutri po svoji pragmatični presoji prestopili v nasprotni tabor (v kolikor seveda že danes ne sedijo na dveh stolih, kar je veliko bolj verjetno). Bog pomagaj!

Napisala bom svojo zgodbo o tem, kako se me je Ksevt dotaknil. Sem samo učiteljica glasbe, stara 80 let. Imela pa sem očeta, ki je nama z bratom namesto pravljice za lahko noč prebiral Pavla Kunaverja knjigo »Potovanje po vesolju«. Oče je umrl leta 1945 v Dachauu, ko mi je bilo 10 let. Seveda sem imela težave s sošolkami, ki mi niso verjele, da je zemlja okrogla in pleše okrog sonca. V gimnaziji me je učil prof. Pavel Kunaver, ki je vodil tudi številne krožke, med njimi astronomskega. Vse življenje sem prebirala in poslušala novice iz vesolja. Pred dvema letoma pa sem imela priložnost obiskati Vitanje. Na ogledu nas je vodil gospod Živadinov. Vse skupaj, vsebina in razlaga sta mi pustila nepozaben vtis. Izlet je vodil prof. Jurij Kunaver.

Ko sedaj prebiram zaplete okrog Ksevt, imam občutek, da gospa ministrica ni imela take sreče kot jaz – ne z očetom, ne s profesorji. Pa najbrž še marsikateri član vlade ne. In me preblisne – mogoče pa še vedno verjamejo, da je zemlja ploščata, kot Diskworld Terryja Pracheta.

Zaradi korektne obveščenosti javnosti posredujemo pojasnila ministrstva za kulturo k zgoraj navedenim člankom. Presenečeni smo, ker pisci člankov resničnosti svojih navedb sploh niso preverjali (intervju »Razsvetljeni politiki so znanost in umetnost omogočali, omejeni politiki so ju uničevali« avtorja Jureta Trampuša (Mladina, 9. 10. 2015, str. 36), javna pisma ob gladovni stavki Mihe Turšiča avtorjev dr. Mladena Dolarja in dr. Jožeta Vogrinca (Mladina, 16. 10. 2015, str. 4) ter članek O mišji luknji, avtorja Jureta Trampuša (Mladina, 16. 10. 2015, str. 7).

Miha Turšič je direktor zasebnega zavoda Planit (prej Ksevt), istočasno pa tudi direktor občinskega javnega zavoda Ksevt, katerega izbrani in skupno dogovorjeni projekti so bili v letu 2014 v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije št 41001-3/2014/4 z dne 17. 4. 2014 (v okviru sistema financiranja občin iz državnega proračuna po 67. členu ZUJIK), sofinancirani v enkratnem znesku 110.000,00 evrov. Za ta znesek Ministrstvo za kulturo – kljub večkratnim pozivom za dopolnitev – še ni prejelo ustreznega poročila z obračunsko dokumentacijo, ki bi skladno s pogodbo izkazovala opravičene stroške v višini 110.000 evrov, zato ima do občine Vitanje terjatev v višini 45.784,01 evrov. Občina kot ustanoviteljica zavoda se je tudi po tej pogodbi zavezala, da bo zagotovila javna sredstva za delovanje zavoda.

Ministrica mag. Julijana Bizjak Mlakar je po začetku stavke Miha Turšiča le-tega povabila na pogovor, na katerega se je odzval v ponedeljek, 5. oktobra. Na sestanku je bilo ugotovljeno, da njegove navedbe v medijih o pomanjkanju dialoga z ministrstvom ne držijo. Evidence obiskov ministrstva namreč kažejo, da je z ministrstvom na temo finančnega poslovanja in programskih vsebin Ksevt potekal intenziven dialog.

Ministrica v primeru odgovornega ravnanja z javnimi sredstvi razume in podpira delovanje zavoda, naklonjenost delu Ksevt, ki se nanaša na umetniško ustvarjalnost, pa je bilo jasno izražena z ministričino diskrecijsko naklonitvijo interventnih sredstev ministrstva v letošnjem letu v višini 25.000 evrov, kar predstavlja enega najvišjih zneskov interventne podpore ministrstva v zadnjih letih. Hkrati pa je opozorila, da se Ksevt že dve leti ne prijavlja na razpise, primerne za delovanje tega javnega zavoda, in tudi ni izčrpal odobrenih intervencijskih sredstev. Ministrica je Mihu Turšiču ponudila pomoč pri iskanju rešitev z občino Vitanje in drugimi ministrstvi, o čemer ga je tekoče obveščala, s čimer se je gospod Turšič strinjal.

Predvsem pa se je razveselila njegove odločitve o prenehanju gladovne stavke, saj ga je sama k temu pred tem večkrat pozvala.

Hkrati pa moramo demantirati njegove izjave v zvezi z obračunsko dokumentacijo, saj so vsi postopki na Ministrstvu za kulturo potekali v skladu z zakonodajo in na tem področju od dne 9. 10. 2015, ko smo prejeli poročilo Ministrstva za finance, ni bilo novih dejstev oziroma ni prišlo do drugih zaključkov.

Ministrstvo za finance oziroma njegov direktorat nista nikoli potrdila, da je bila uporaba javnih sredstev v Ksevt upravičena in transparentna. Prav tako nista nikoli izrazila dvoma v postopke Ministrstva za kulturo.

Predvsem pa nas veseli, da smo dolgoročno rešili problem financiranja Ksevt: v sodelovanju krovnega Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo; slednje bo financiralo umetniške programe.

Pozdravljamo tudi čimprejšnji dogovor med občino Vitanje in Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo glede statusnega preoblikovanja Ksevt.

Spoštovani gospod Smerkol,

Zapis v oceni kompilacije Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo (objavljeni v letošnji 32. številki Mladine), po katerem se »predstavniki mlade slovenske jazzovske ustvarjalnosti šolajo na mednarodno priznanih šolah jazza in improvizirane glasbe«, ni bil namenjen omalovaževanju Oddelka za jazz Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, za katerega dobro vem, da obstaja in proizvaja kakovostne mlade glasbenike. Kvečjemu je šlo za priznanje, kar bi se dalo sklepati iz konteksta celotnega besedila. Zato bi na tem mestu objavil popravek – s tem sem mislil na akademsko raven izobrazbe in predvsem na uspehe mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki jih ti dosegajo v tujini. Verjamem, da ste bili prizadeti, ker v recenziji nisem omenil vaše institucije. Toda v recenziji se res nisem ukvarjal z vašo šolo, za katero verjamem, da ima velike zasluge pri popularizaciji jazza, tako doma kakor v tujini. Jazz pa v Sloveniji obstaja že dolga leta, in da, med poplavo ostalih žanrov in podžanrov je precej marginaliziran, v vseh večjih domačih medijih. Namen mojega pisanja je ravno v tem – predstaviti širšemu bralstvu, kolikor se pač da, tudi takšne oblike glasbenega ustvarjanja in pomagati tisti peščici jazzovskih navdušencev, ki se z organizacijo tovrstnih glasbenih dogodkov in izdajanjem glasbe ukvarjajo, večinoma iz čiste ljubezni do jazza in sodobne improvizirane glasbe. Po drugi strani pa namen Mladinine rubrike Plošče ni predstavitev institucij, temveč glasbenikov in njihovih izdaj. V naši rubriki so institucije res marginalnega pomena.

Naša publika, obnašanje, vrednote, tehnologije, medijski trgi in družba kot celota se ves čas spreminjajo. Zato v vodstvu RTV Slovenija pozdravljamo vsako mnenje in pripombo javnosti, ki jih prejmemo. Zavedamo se, da je lahko velika večina le teh upravičenih, veliko pa je tudi takšnih, vezanih na subjektivno mnenje, preference in življenjske situacije posameznikov, predvsem pa nas opominjajo na to, da je naše občinstvo raznoliko in kritično. Pomagajo nam strmeti k še boljšemu delu, boljšim programom, oddajam in prispevkom. Če želimo postati in ostati nepogrešljiv javni medij tudi v prihodnjih letih, moramo že danes delovati tako, da nam bo to tudi uspelo. V luči odprtega dialoga zato dobronamerno sprejemamo tudi Peticijo za javno televizijo dr. Rastka Močnika s somišljeniki.

Čeprav se peticija v večinskem delu osredotoča zgolj na Televizijo Slovenija, želimo poudariti, da je medijski javni servis, ki ga opravlja RTV Slovenija mnogo širši, saj ga sestavlja pet televizijskih in osem radijskih kanalov ter multimedija. S kritično distanco zato sprejemamo pripombe, zapisane v peticiji, vendar pa nasprotujemo posploševanju poslanstva RTV Slovenija zgolj na televizijske informativne vsebine, saj poleg verodostojnega in nepristranskega informiranja RTV Slovenija razširjanja kulturne, izobraževalne, športne, otroške in druge vsebine, skrbi za jezik in krepitev nacionalne zavesti vseh prebivalcev Slovenije, za širjenje pozitivnih družbenih vrednot ter spodbujanja družbene odgovornosti do invalidov, manjšin, nemočnih in drugače mislečih.

Navedba peticije, da »kakovost javne televizije pospešeno pada« je morda lahko všečna, a je pavšalna in neutemeljena. Redko jo slišimo iz akademskih krogov, vsaj ne brez konkretne analize in podatkov. Prepričan sem, da RTV Slovenija vestno opravlja vse z zakonom naložene obveznosti, opravljamo jih strokovno in dosledno, v skladu z vsemi standardi in normativi, ki veljajo v strokovnem medijskem svetu. Tudi Televizija Slovenija ponuja mnoge kakovostne vsebine s kulturnega in izobraževalnega področja ter vsebine za starejše, za otroke in mladino, za invalide ter druge ciljne publike, ki jih ni možno gledati na nobenem drugem mediju.

RTV Slovenija uporablja način vodenja, ki represivnih ukrepov ne predvideva in jih tudi ne izvaja. V socialnem dialogu in dialogu z zaposlenimi razvijamo organizacijsko kulturo za boljše pogoje za delo, večjo učinkovitost zaposlenih in posledično toliko večje zadovoljstvo javnosti. Upravljanje s kadri je načrtno, usmerjeno in ima povsem jasne cilje ter nima nobene povezave z davno preživetimi metodami »kadrovskih čistk«.

Vodstvo RTV Slovenija se je s svojim mandatom zavezalo k odličnosti, raznolikosti, odgovornosti, inovativnosti, univerzalnosti in samostojnosti pri ustvarjanju programov in vsebin. Tem načelom sledimo na vseh področjih našega delovanja. Verjamemo, da je po letih udobnega upravljanja uvajanje sprememb za marsikoga boleče. A brez sprememb si ne predstavljamo razvoja. Vzpostavljanje poslovnega reda je v nekatera uredništva vneslo nemir, a z gotovostjo trdim, da bomo potrebne spremembe pozitivno izpeljali v sodelovanju z vsemi sodelavci. Svoboda izražanja tako znotraj kot tudi zunaj RTV Slovenija ni bila nikoli omejena. Zato diskreditiranje uredništev, da si »niso zagotovila institucionalne moči in niso razvila intelektualnih sposobnosti, ki jih zahteva njihovo delo« jemljemo zgolj kot neposrečen zapis zaradi nepoznavanja dejanskih razmer v našem zavodu.

Slovenska medijska krajina je izjemno raznolika, ponudba programskih in ostalih vsebin je velika, kar je z vidika gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov seveda dobro, medije pa postavlja v konkurenčen položaj. RTV Slovenija sledi sodobnim trendom, vendar pa se zavedamo našega osnovnega poslanstva, zato se ne uklanjamo neusmiljenemu boju za vsakega gledalca, poslušalca ali uporabnika, ne sledimo senzacionalizmu, populizmu in pozornosti za vsako ceno. Sledimo načelom Evropskih javnih radiotelevizij, zakonskim določilom, ki nas opredeljujejo ter strokovnim standardom in normativom. Konkurenčnemu boju se še najtežje izognemo v večernih terminih predvsem, kadar gre za razvedrilni program.

Občasno nas pri našem delu in ustvarjanju doletijo ugibanja o političnem vplivu na RTV Slovenija. Osebno in kot generalni direktor RTV Slovenija zaupam in verjamem v vsakega posameznika in zaposlenega, da svoje delo opravlja družbeno odgovorno, strokovno, korektno, gospodarno, pošteno, neodvisno in v skladu z najvišjimi etičnimi in družbenimi kodeksi. To so tudi moja osebna vodila pri delu in v življenju nasploh.

Reševanje problematike ureditve statusa stalnih pogodbenih sodelavcev je za RTV Slovenija velik finančni in organizacijski zalogaj. A odločeni smo, da ga uspešno izpeljemo. Kadrovsko prestrukturiranje izvajamo načrtno in v dogovoru s socialnimi partnerji. Iskanja trajnih rešitev pri zaposlovanju in priznavanju pravic, kljub pomanjkljivim izobrazbam, vsekakor ne moremo šteti med »surove oblike novodobnega izkoriščanja«, kot navaja peticija. Toliko, kot je sedanje vodstvo RTV Slovenija pozitivnega naredilo na področju odpravljanja pogodbenega dela, ni še nobeno doslej, ne v tem javnem zavodu ne v drugih medijih. To je tudi več kot očitno iz letnih poslovnih poročil.

Na RTV Slovenija smo vedno bili in bomo odprti za kritičen pogled na naše delovanje, saj strmimo k odličnosti in raznolikosti naših programov in vsebin. Zato je vsako ogledalo, ki nam ga nastavi zunanja javnost dobrodošlo in sprejeto kot dobronamerno. Nepoznavanje razmer na RTV Slovenija in subjektivno prikazovanje dejstev v zapisu, pa ne škodi le vsem sodelavcem in ugledu RTV Slovenija, temveč zamaje dober namen in verodostojnost peticije.