KSEVT je monument, ki vzbuja entuziazem. Ne le moj, naš, slovenski, entuziazem se globalno širi po Evropi in po svetu. Z entuziazmom navdaja že samo dejstvo, da KSEVT sploh stoji, da je bil postavljen v teh pritlehnih in maloumnih časih nenehnega krčenja in rezanja, da ga je bilo mogoče zgraditi na podlagi navdušujoče vizije in neizmerne energije nekaj posameznikov, da je postavil program, ki presega vso lokalno zamejenost, sega preko običajne samobitnostne nacionalne naravnanosti slovenske kulture in ki, dobesedno, sega do zvezd. Šele kultura, ki je zmožna seči preko same sebe, je lahko zares kultura.

Tako je videti kar neverjetno, da Ministrstvo za kulturo ni zmožno prepoznati, da se je zgodilo nekaj izjemnega, da sta takšen objekt in takšen program vsekakor stvar javnega nacionalnega interesa v kulturi in da si zaslužita potrebna sredstva. Namesto tega imamo izgovore in sprenevedanje glede pristojnosti in šikaniranje glede računovodsko-birokratskih zapletov, ki bi se z malo dobre volje lahko hitro uredili. Na eni strani navdušujoča vizija, ki napaja KSEVT, na drugi strani pomanjkanje sleherne vizije na strani Ministrstva za kulturo. Pomanjkanje vsakega posluha in razumevanja v primeru KSEVTa se vpisuje v širši vzorec, kjer Ministrstvo ne zmore ponuditi drugega, kot da nadaljuje s krčenjem in rezanjem, ki sta sicer stalnica kulturne politike v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih in k čemur so kolektivno prispevale leve in desne vlade. Videti je, da nič ni naši kulturi tako nevarnega in zanjo tako škodljivega, kot so naša ministrstva za kulturo.

Zdi se mi, da ne govorim le v svojem imenu, temveč v imenu večine slovenske kulturne javnosti, ko se solidariziram z Miho Turšičem, človekom pogumne vizije in neizmerne energije, in od Ministrstva terjam, da obstoj in financiranje KSEVTa nemudoma postavi na novo podlago in omogoči njegovo nadaljevanje in razmah. Gladovna stavka je drastično in prostovoljno dejanje, a to dobesedno gladovanje zdaj služi kot emblem tega, kako slovenska kulturna politika kulturo sili k metaforičnemu neprostovoljnemu gladovanju.

Ne maram podpisovati peticij in pisati pisem javne podpore, pa vendar to počnem. Počutim se bedno, da moram prositi za nekaj, kar je samoumevno. Da moram učeno razlagati in se podpisovati z dr v upanju, da bo oblastnika vsaj sram, če že razumeti noče.

S projektom KSEVT se je Slovenija lotila nečesa izvirnega, kar ni zaplankano domačijsko. Nič ni bolj značilno človeškega, kakor pogum, da se podamo v neznano, TO BOLDLY GO WHERE NO-ONE HAS GONE BEFORE, in da neznano okolje naredimo za svoje, človeško. “Vesolje je naše”, sporoča Miha Turšič. To, da ga podpremo, pomeni preprosto, da se ne pustimo zatreti. Ministrici pa blago svetujem, naj se skrije v najbližjo mišjo luknjo. Lahko je tudi voluharjeva ali murnova; vsaka bo dobra.

»Mestna občina Celje želi v zvezi s prispevkom »Diletantski župan«, ki je bil v Mladini objavljen 9. oktobra 2015, pojasniti nekatera dejstva.

Kot novinar pravilno navaja je Mestni svet Mestne občine Celje 10. septembra 2015 za v. d. direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje (v nadaljevanju: MNZC) imenoval dr. Toneta Kregarja. Sprejeti sklep o imenovanju je temeljil na podatkih o osebnem imenu, ki jih je Mestnemu svetu Mestne občine Celje (v nadaljevanju: MS MOC) posredoval predsednik sveta zavoda MNZC dr. Tone Kregar.

Dne 16. septembra 2015 je MNZC obvestil župana, da je v sklepu navedeno napačno ime in se opravičil za storjeno napako. Naknadno je MNZC občino obvestil tudi, da je na sodni register vložil predlog za spremembo zastopnika, a ga je register pozval k dopolnitvi. Na podlagi obvestila MNZC je Mestna občina Celje (v nadaljevanju: MOC) na muzej naslovila dopis, podpisan s strani podžupanje MOC, s katerim je opozorila na neizvršljivost sklepa o imenovanju. Ena temeljnih statutarnih pristojnosti oziroma dolžnosti župana je namreč skrb za izvajanje sprejetih odločitev mestnega sveta in v tem okviru opozarjanje na njihovo morebitno neizvršljivost ali pravno neskladnost.

Novinar navaja, da se je »župan Celja Bojan Šrot odločil, da bo to formalnost izkoristil za uresničitev načrta o pridružitvi MNZC Pokrajinskemu muzeju Celje, ki ga vodi Stane Rozman.« Združitev obeh muzejev je na politični koordinaciji župana dne 15. septembra 2015 predlagal predstavnik stranke Desus, s čimer so se strinjali vsi predstavniki političnih strank, kot smiseln pa so predlog ocenile tudi strokovne službe MOC. Komisija za mandatna vprašanja, volitve, imenovanja, priznanja in nagrade je nato za v. d. direktorja predlagala gospoda Staneta Rozmana, kar so člani komisije soglasno potrdili.

Ker je sodišče na osnovi urgence Kregarjeve pravne zastopnice vpisalo dr. Tončka Kregarja v register, je Komisija za mandatna vprašanja, volitve, imenovanja, priznanja in nagrade (in ne župan) kot predlagatelj gradiva točko umaknila z dnevnega reda seje mestnega sveta.

Iz navedenega izhaja, da je prispevek novinarja zavajajoč, saj župan Mestne občine Celje ni bil ne predlagatelj, ne odločevalec v postopku imenovanja vršilca dolžnosti direktorja MNZC. V celotnem postopku ni šlo za nobeno »diletantsko akcijo«, ampak za zaplet, ki je nastal zaradi napačne uporabe osebnega lastnega imena.

Hvala za objavo in prijazno pozdravljeni,

Nikar ne mlatimo kar počez po našem zdravstvu, ker s tem uničujemo medsebojno zaupanje še tam, kjer ga najbolj potrebujemo!

V vsej zgodovini naših krajev ni bilo zdravstvo še nikoli na tako visoki strokovni ravni, kot je to sedaj. Pri čemer upoštevajmo dejstvo, da je pri nas zagotovljenih za zdravje samo 2.085 dolarjev na prebivalca, v Avstriji pa 2, 6 krat toliko, kar je 5.427 dolarjev, čeprav imamo kot sosedje prav enake bolezni in se tudi podobno staramo z vsemi nadlogami vred. Seveda naši bolniki pričakujejo in upajo, da bodo tudi na naši strani delali enake čudeže pri zdravljenju kot na drugi strani meje. Ko so imeli naši predniki s sosedi še skupnega cesarja, so lahko prebrali, da je ljubljanski tramvaj povozil petdeset letnega starčka, kar veliko pove o takratnem zdravju in o zdravstvu. Malo pred tem so verjeli pa še v vraže, puščanje krvi in nameščanje pijavk po telesu ter v čudežno moč, ki jo ima koren lečen.

Sedaj je seveda pri nas vse drugače. Sedanji mladci pri petdeseti plus iščejo nesrečo, kjer je le priložnost, tako pri divjanju na motorjih, pri letanju z zmaji in za tujimi ženskami, na previsih od alpskih do himalajskih sten ter pri stikanju po naših in pacifiških globinah. Mladež pri petdeset minus si počasi in zanesljivo uničuje zdravje pa pri posedanju pred ekrani vseh vrst, v presledkih pa še s poležavanjem, ko dolivajo vase sladke zvarke, alkohol ter dodatke za blaženost med stenami. Vse to mlade tako odebeli, da vsaj na videz postavljajo na laž strašno krizo z revščino, saj ni bilo v teh deželah še nikoli toliko zamaščenih in nemarno debelih mladih ljudi. Po vseh nesrečah in po neumnosti zavoženem zdravju, s tem pa tudi življenja mladih in starih, naj take nato rešujejo pa ljudje v zdravstvu z iztrošeno in zastarelo opremo ter z mizernimi plačami na vseh stopnjah dela in odgovornosti.

Naši vladarji ne počistijo pokvarjenih lobistov in raznih kužnih zidarjev iz bolnišnic, pač pa zdravstvu namesto denarja obljubljajo samo nekakšen tolažilni koren lečen, ki naj bi po starih vražah ozdravil vse bolezni na tem svetu in po novem še skrajšal čakalne vrste. Ko sami zbolijo, zahtevajo zase pa takoj zdravje brez čakanja in za vsako ceno.

Ker stokrat ponovljena laž postane resnica (če je ljudem všeč, pa že prej), naj še enkrat ponovim, kar večini Slovencev očitno ni všeč, a zato ni nič manj res: Janša ni bil oproščen (pardon - „primer zastaran“!) zato, ker bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da obljube podkupnine ni sprejel (resnico o tem zanesljivo vesta le on sam in pokojni Zagožen), ampak zato, ker mu nasprotnega, torej očitanega kaznivega dejanja, tožilstvo ni moglo ali znalo dokazati. Zlasti ameriški, pa tudi nemški in drugi tožilci trikrat premislijo, preden ženejo nekoga s prešibkimi dokazi pred sodišče, ker je od prehudih napak pri tem odvisna njihova služba in nadaljnja kariera - če bi koga obtožili, ne da bi kakršenkoli dokaz sploh imeli, bi bilo pa, ko bi se to na sodišču izkazalo, njihove službe in kariere sploh v trenutku konec.

Pri nas je očitno ravno nasprotno: če tožilec brez dokazov obtoži nekoga, ki bi ga večina javnosti rada videla v zaporu, nespretnemu (ali nesposobnemu) tožilcu takoj odpustimo tudi najhujše strokovne napake - saj se je vendar trudil za nekaj, kar bi nam bilo všeč. Zadeva Patria pa je laikom še toliko težje razumljiva zato, ker so najhujšo možno strokovno napako tožilca (da sploh ni povedal, kakšnega konkretnega dejanja obtoženca obtožuje - a zanj potem niti naknadno ni ponudil nobenega dokaza, ne posrednega ne neposrednega) „spregledala“ kar vsa tri redna sodišča (okrajno, višje in celo vrhovno), čeprav so bila nanjo izrecno opozorjena - in tudi ustavno sodišče kot celota je to z razveljavitvijo vseh treh poprejšnjih sodb sankcioniralo šele pri svojem drugem odločanju. Že pri prvem odločanju so to zahtevali le trije ustavni sodniki - drugih šest je takrat še hotelo dati priložnost vrhovnim sodnikom, da to očitno nezakonitost oni sami razveljavijo in rešijočast rednega sodstva. A niso hoteli (ali znali??) - in potem ustavnim sodnikom seveda ni preostalo drugega, kot da so soglasno (8:0) te nezakonite sodbe razveljavili. Pred tem so sodnika Zobca celo izločili iz drugega odločanja, da bi bil izključen vsak dvom v nepristranskost odločanja (ker je bil in je še v hudem sporu s predsednikom vrhovnega sodišča) - a zaman. Med preostalimi osmimi ustavnimi sodniki so (ne le po moji vednosti) največ trije simpatizerji politične desnice, preostalih pet pa bi lahko razvrstili od „trde“ levice do politično neopredeljene sredine - toda vsi, poudarjam, čisto vsi so soglasno ugotovili, da so bile izpodbijane sodbe nezakonite in da se zato razveljavljajo.

Strokovna šibkost naših rednih sodišč se seveda posredno odraža tudi v kvaliteti odločanja na ustavnem sodišču (kolikor iz njih na ustavno sodišče ne pridejo le res najboljši, ampak tudi kakšen strokovno povprečen ali slab) - v tem primeru se je to pokazalo v tem, da si ustavno sodišče ni upalo te (za Slovenijo kot pravno državo večstransko sramotne) zgodbe zaključiti z izrekom oprostilne sodbe, ampak je ponovilo napako iz prvega odločanja - češ, naj vsaj piko na i vendarle postavi redno sodstvo. Ali je bila to le (nerazumljiva) lahkomiselnost večine teh ustavnih sodnikov ali pa (zame bolj verjetna) od nekaterih „levičarjev“ ali „sredincev“ izsiljena koncesija za njihov glas za soglasno odločbo, ne bomo najbrž nikoli izvedeli - a nič za to.

S tem se je sramota za Slovenijo kot pravno državo žal le še povečala: ne le laiki, ki jim tega niti ne moreš preveč zameriti, ampak celo „ugledni pravniki“ se zdaj sprenevedajo, da je žal zastaranje preprečilo, da bi v ponovljenem sojenju tožilstvo vendarle dokazalo, da je Janša obljubo podkupnine sprejel, in da bi bil potem vendarle obsojen. Ne, tega ni preprečilo zastaranje, ampak preprosto to, da tožilec ni mogel in še danes ne more povedati, s kakšnim ravnanjem naj bi bil Janša to obljubo podkupnine sprejel - in tudi, če bi mu dovolili, da zdaj obtožni predlog naknadno dopolni s tem, kako naj bi bil Janša to obljubo sprejel (npr. s tem, da je Zagožnu naročil, naj izterja prvih 30 % te obljubljene podkupnine), mu to še vedno ne bi nič pomagalo, ker niti za to nima nobenih, niti posrednih dokazov.

Vse to piše pravzaprav, če natančno preberemo, že v odločbi ustavnega sodišča (čeprav zaradi očitnega taktičnega manevriranja med bolj in manj „radikalnimi“ ustavnimi sodniki včasih le „med vrsticami“, na enem mestu celo šele po odstranitvi očitnega protislovja med enim stavkom v „pripravljalni“ 37. točki ter celotno „sklepno“ 41. točko Janševe odločbe) - in tu se vračam k začetni misli, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Nič manj kot laž (torej zavestno zapisana neresnica) je vsaj zame namreč trditev pravnika (odvetnika) Dina Bauka, na katero se sklicuje novinar Jure Trampuš v Mladini, da je ustavno sodišče presodilo, da „posameznika ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje sprejema obljube nagrade zgolj na podlagi dejstva, da je v nekem trenutku del te nagrade terjal“. Take neumnosti namreč ustavno sodišče ni napisalo. Tako dejstvo, če bi res obstajalo, bi bilo namreč zelo jasen, čeprav le posreden dokaz Janševe krivde, povsem zadosten za obsodbo - in ustavno sodišče je jasno povedalo, da tudi posredni dokazi zadostujejo (čeprav „neodvisni komentatorji“ javnost zavajajo tudi o tem!).

Bi bilo morda primerneje očitek nasproti odvetniku Bauku ublažiti, da ustavnemu sodišču gornjega (povsem izmišljenega) stališča ni namerno podtaknil (namerno razširjal neresnico), ampak da je samo slabo in površno prebral doslej že tolikokrat premleto in od vseh strani „mikroskopirano“ odločbo ustavnega sodišča? No, če mu je ljubša ta varianta (da ni dobro prebral odločbe ustavnega sodišča, ki jo kritizira), očitek zavestne laži takoj umaknem in se mu zanj opravičim. Me prav zanima, kaj bo rekel.

Novinar Mladine Staš Zgonik je sogovornika dr. Oresta Jarha, nekdanjega direktorja Tehniškega muzeja Slovenije (TMS), vprašal ali je v Beogradu kakšen predmet, za katerega bi bili sami pripravljeni zamenjati katerega od avtomobilov. »Najbolj me žulijo ostanki Rusjanovega letala. A jih zelo težko zahtevamo nazaj, ker se je usodni polet zgodil tam,« je odgovoril nekdanji direktor TMS.

Ja, pa je res čudno, da je nekdanji direktor pozabil na letalo KB-6 Matajur, izdelek ljubljanske tovarne letal, ki so ga Celjani nekoč odpisali in odstopili Srbom in je danes razstavljen v letalskem muzeju v Beogradu. Ob novinarskem vprašanju se gospod dr. Orest ni spomnil na letalo, s katerim smo ga nekaj let gnjavili, tudi prek spletne strani Opensoaring in osebno, saj je jadralska spletna stran nekoč nastajala v isti stavbi, kot je deloval TMS. Seveda se zastavlja vprašanje, ali so ostanki Rusjanovega letala res pomembnejši od KB-6, ki ni imel samo simbolnega pomena, pač pa je z njim rasel rod slovenskih letalcev. Upamo lahko, da je bil odgovor dr. Oresta Jarha v Mladini samo spodrsljaj in ne posledica njegovega osebnega odnosa do slovenske letalske zgodovine.

Spoštovani kolega Miheljak, nekoliko sem presenečen nad formo objave Tvojega odgovora; objavil si kolumno, na celi strani, odgovoril sem Ti v pismih bralcev, Tvoj odgovor pa je uvrščen kot nova, vpadljiva kolumna, četudi na strani Pisem bralcev. Vse skupaj je videti kot polemika med oblastnikom in navadnim smrtnikom, oblastnik s topom, anonimus s fračo. Zna biti, da Ti s tem nimaš nič, da gre zgolj za uredniški standard oziroma dizajn, a vseeno; morda se boš ob tem spomnil podobnih dopisovanj v starih časih, v Delu in še kje, ki so morala biti po volji takratnih političnih veljakov.

In zdaj k temi, ki si jo načel in jo zdaj ponovno odpiraš. Omenjaš, da kot varuh gledalčevih pravic preveč medlo spremljam dogajanje. Nisem ravno znan po tem, da se odzivam medlo; ali se odzivam jasno in nedvoumno ali pa se ne odzivam. Na dogajanje na javni televiziji, ki mu praviš demontaža, se kot varuh nisem odzval, ker sodim, da ne gre za kršitve poklicnih meril in programskih standardov, temveč za odločitve vodstva zavoda, ki so jih nedavno tega na tiskovni konferenci pojasnjevali vpleteni direktorji in o čemer se bo na ponedeljkovi seji opredeljeval Programski svet. Gledalci in poslušalci se na te odločitve, z eno ali dvema izjemama, niso odzivali.

Na moje vprašanje, kje si bil pred poldrugim desetletjem in kasneje, ko je politika mesarila po javni televiziji, si sprenevedavo odgovoril, da se nisi opredeljeval do izbire urednika informativnega programa Televizije. Vlado, sploh ni šlo za izbiro, ampak za intervencijo »zdravih sil«, realne politike, leve in desne, ki se je neposlušnega urednika znebila s spremembo zakona in z izigravanjem poslovnika. Ti si seveda ravnanje tedanjega Sveta RTVS in njegovega predsednika Kocijančiča ocenil kot zelo korektno, s poudarkom, da je ob odhodu iz hiše »požel priznanje tudi med desnimi svetniki«. O odhajajočih seveda vse dobro, pri čemer pa si pozabil, kako so nekateri svetniki Kocijančiča z razlogom vztrajno pozivali, naj odstopi. Nič boljši niso bili kasneje niti nekateri drugi predsedniki sveta, zlasti desni, ki sploh niso skrivali svoje politične zagnanosti in ki so, tako kot oni pred njimi, na RTVS »prišli delat red.«

Spoštovani kolega Vlado, povedal si mi, kako si predstavljaš naloge Varuha pravic gledalcev in poslušalcev, hvala. Ob tem Te zdaj jaz sprašujem, kakšne so naloge kritičnega intelektualca, kar Vlado Miheljak nedvomno je: dviganje roke za določeno politično opcijo? In mižanje ob njenih plenilskih podvigih, ki so državo pripeljali na kant?

V 32. številki Mladine se je vašemu ocenjevalcu glasbenih edicij Veljku Njegovanu zapisala dezinformacija, ki jo je potrebno odpraviti.

V predzadnjem odstavku članka, v katerem sicer z naklonjenostjo piše o razkošnem albumu Jazz, Slovenia 2015, Čas za improvizacijo edicije SIGIC, je napisal: ...“njeni predstavniki (namreč – oni jazzovske ustvarjalnosti) pa se šolajo na mednarodno priznanih šolah jazza ..., saj teh v Sloveniji še nimamo.”

To seveda ni res: V Ljubljani že štiriindvajseto leto izjemno uspešno deluje Oddelek za jazz, ki je v šolskem letu 1992/93 začel svojo pot kot samostojna šola srednje stopnje pod pokroviteljstvom Društva glasbenikov Slovenije, v naslednjem letu pa kot oddelek v okviru Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, ki je pred osmimi leti postala Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana.

Program pouka kot tudi način dela na tem oddelku je skoraj identičen in zlahka primerljiv z večino podobnih jazzovskih konservatorijev, kolidžev in kar je še podobnih poimenovanj za “mednarodno priznane šole”.

Z Oddelkom za jazz smo ustanovitelji jazzovskega pouka pri nas takrat Slovenijo postavili na zemljevid sodobnih, odprtih držav, nekaj let pozneje smo postali tudi del splošne mature iz glasbe. Da lahko naši dijaki maturirajo iz jazz glasbe je svetovni unicum in dejstvo vredno ponosa, če bi v Sloveniji kdo na lastni ponos kaj dal.

Da je napaka kritika Veljka Njegovana še bolj obžalovanja vredna je dejstvo, da je veliko glasbenikov, katerih glasba sestavlja album, o katerem je govor, prav bivših dijakov Oddelka za jazz: od Domna Gnezda, Igorja Matkoviča, Janija Modra, Lenarta Krečiča, do všečne Kaje Draksler in Andreja (Dre) Hočevarja in Dejana Lapanja. Res je, skoraj vsi ti so potem nadaljevali študij jazza v tujini, a to jim je bilo mogoče predvsem na podlagi znanja pridobljenega na Oddelku za jazz SGBŠ oziroma KGB Ljubljana. Naš oddelek beleži neverjetno uspešnost na sprejemnih izpitih na “mednarodno priznanih šolah jazza” v tujini.

Mnogo glasbenikov, ki predstavijo svojo glasbo na albumu tudi poučuje na Oddelku za jazz (po abecedi): Robert Jukić, Lenart Krečič, Igor Matkovič, Jani Moder, Milan Stanisavljević, pa še več kot deset drugih, na katere se selektorji v okviru SIGC niso spomnili, a so vseeno in še vedno ustvarjalni in bi bili še bolj, če bi taka edicija nastala kakih deset ali dvajset let prej.

Veljko Njegovan piše ocene plošč na Mladini že leta in leta in predvidevam, da je prav gotovo o čem tudi kompetenten, v našem primeru ali v primeru ocenjevanja jazza sploh, pa bi si moral pridobiti še malo obzorja. Da je stvar še bolj absurdna, sedaj že na tretji stopnički, napiše z obžalovanjem, da je jazz scena pri nas po krivici marginalizirana, hkrati pa jo s svojim nepoznavanjem tudi sam v istem odstavku ponovno porine na margino.

Upam, da bo cenjeno uredništvo prihodnje leto namenilo kak prostorček v Mladini ob prihajajoči 25. letnici, ob našem četrtstoletnem jubileju Oddelka za jazz v Ljubljani!

S spoštovanjem,

Z zanimanjem sem prebral uvodnik g. Repovža o razmerah v TV Slovenija. Z glavnimi poudarki vsebine se povsem strinjam, kot bivši dolgoletni sodelavec te inštitucije pa menim, da so dejanske razmere v JZ RTV S še veliko bolj problematične .

Pri tem ne gre samo za stanje duha med novinarji, ampak je, kot kažejo interne raziskave (dokler jih je vodstvo še dovoljevalo), z virusom »hoje v službo«, kontaminirana velika večina zaposlenih. Samo dobrih 10% med njimi jih sodi v kategorijo motiviranih in pripravljenih, da se aktivno vključijo v procese potrebnih sprememb. Zato se ni potrebno preveč čuditi, da tudi tistim novim vodstvenim sodelavcem, ki imajo vizijo in znanje za uvajanje potrebnih sprememb (pa tudi ti so na žalost precej osamljeni), zadeve ne uspevajo.

Repovževi ugotovitvi o novinarski neaktivnosti ob sprejemanju Grimsovega zakona, je potrebno dati ob bok tudi duh, ki je preveval celoten kolektiv, razen redkih izjem, ob sprejemu Zakona o RTV SLOVENIJA, ministrice Širce. Takrat so vsi hišni sindikati zagnali vik in krik, celotno vodstvo pa je modro molčalo in prilika, da bi Slovenija dobila moderen evropski zakon, zaposleni pa normativno okolje okleščeno političnega vpliva, je propadla. Prav nič niso pomagala dejstva, da zakon, kolikor se le da, preprečuje danes že povampirjen vpliv politike, da se z njim zagotavljajo osnove za sistemsko financiranje njegove dejavnosti in lastnino nad osnovnimi sredstvi, da omogoča sodelavcem, da namesto državnih uradnikov postanejo aktivni soodločevalci in kreatorji njegovega razvoja, da namesto kulture povprečnosti, zaveje veter aktivnih sprememb. In prav ta veter je odpihnila referendumska odločitev, podprta tako z željo kolektiva, kot glasnim agitiranjem tistih političnih strank, ki danes »žanjejo« posejano. In ta setev, ki jo označuje politično kadriranje in že kar lekarniško programsko uravnoteževanje, čedalje bolj bogato rodi. Ni ga junaka, ki bi opozoril na dejstvo, da obe novi politično uravnoteženi urednici na čelu IP TVS, ne izpolnjujeta formalnih pogojev razpisa (potrebno število let prakse in izkazane pozitivne delovne reference na področju urednikovanja), da o njunih delovnih kompetencah, potrebnih za uspešno delo na tako zahtevnem delovnem področju, sploh ne govorimo.

V takšnem okolju ni čudno, da novinarji, razen nasprotovanja uperjenega proti nekaterim kadrovskim »okrepitvam« in ukrepom, ne zmorejo resnega razmisleka o temeljnih dilemah JZ RTVS. O tem ali jim je bližje delovanje v okviru resničnega javnega servisa, v korist državljanom in državljankam Slovenije, ali pa v sedanji podržavljeni in s politiko prestreljeni medijski hiši. Ali vidijo svojo prihodnost v racionalno organiziranem digitalnem medijskem okolju, ki bistveno spreminja dosedanje delovne procese, ali pa pristajajo na dosedanjo »analogno« produkcijo novinarskega dela. Ali so jim bližje okvirne in zapisane mesečne delovne obveznosti, svojo delovno potenco pa usmerjajo v dvig kvalitete programskih izdelkov, ali pa se jim zdi bolj ugodno živeti v sistemu, kjer eni delajo veliko, eni pa malo, vsi pa imajo »enake« plače.

Ali želijo in zmorejo, kot sodelavci največje kulturne inštitucije v državi, širiti polje neodvisnosti, vzgajati svoje poslušalce in gledalce v pokončne državljane, odpirati družbeno relevantne teme in ob njih zavzemati stališča usmerjena v prihodnost ali pa vse to še nadalje prepuščajo politiki in slepo sledijo komercialni konkurenci. In še bi lahko naštevali.

In v takšni kondiciji prihaja javni servis RTV S v jesen, v čas, ko se bo pričel udejanjati nov« nadstrankarski« medijski projekt. V čas, ko se bodo zopet odpirale znane teme, komu vse pripada kolač iz naslova plačnikov priključka električne energije in kdo vse, poleg RTVS, opravlja zakonsko funkcijo informiranja v naši ljubi državi. Prav zanima me, kako bodo na te izzive odgovorili tako v javnem zavodu kot na resornem ministrstvu?

P.S. Če so aktualni kadrovski ukrepi vodstva tudi dejansko ogledalo njihovih vodstvenih in uredniških kompetenc, potem se JZ RTV Slovenija in njegovim sodelavcem ne piše ravno dobro.

Spoštovanemu Ladu Ambrožiču sem dolžan odgovoriti na njegov odziv na mojo kolumno o javni hiši RTV (4. 9. 2014). S kolegom Ambrožičem sicer nimam »odprtih vprašanj«, v zgodbo o zadnjih čistkah na RTVS pa sem ga vpletel, ker na položaju varuha gledalčevih pravic preveč medlo spremlja dogajanje. Njegov odziv na mojo kolumno je še dodatno utrdil to mojo oceno. Namreč, Lado Ambrožič mi piše, da »zadeva«, o kateri pišem, ni ravno kršitev gledalčevih pravic. Če čistke, kot iz izjave v izjavo, iz nespretnega pojasnila v še bolj nespretno pojasnilo vse bolj razkrivajo Biziljeva, Rebernikova, Filli, niso kršitev gledalčevih pravic, potem res ne vem, kaj je. In tudi v svojem pismu vidi spoštovani Lado Ambrožič problem zgolj v načinu komuniciranja (pač, da so premeščeni in odpuščeni izvedeli za svojo usodo iz tiskanih medijev, ne pa od odgovornih urednikov). Do samih premestitev in prenehanja honorarnih razmerij se kolega Ambrožič ne opredeli jasno in glasno, kot se od varuha pričakuje. Prav tako se ne opredeli, kaj pomeni prihod »serijskega kršitelja etičnega kodeksa« Travna v »prenovitveno ekipo« na javno televizijo.

Lado Ambrožič se namesto opredelitve do teh vprašanj retorično vpraša, kje sem bil pred desetletjem, ko je »politika mesarila po javni hiši«. Ne vem, kaj točno ima v mislih, a sem bil vseskozi aktivno prisoten. Se opredeljeval. Denimo do pritiskov na novinarje (npr. na Petrovčičevo). Nisem pa se opredeljeval do izbire urednika na podlagi javnega razpisa, po katerem je Ambrožiča zamenjal Lipušček, saj za to ni bilo nobene podlage. Sem pa takrat menil, da je bilo izpodbijanje Lipuščkove kandidature, ker kot dolgoletni dopisnik v tujini ni predložil izkaza o znanju angleškega jezika, deplasirano. In ne nazadnje je takrat, zaradi domnevnega poskusa posega v novinarjevo avtonomijo, odletel urednik (Lipušček), kasneje pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). Razlika v obliki »mesarjenja« je več kot očitna. Anatomijo javne hiše pa sem pred desetletjem od blizu opazoval tudi v vlogi člana sveta RTV po starem zakonu (do predčasne prekinitve mandata) in kot član programskega sveta RTVS po t. i. Grimsovem zakonu, dokler nisem s Hribarjevo, Lesničar-Pučkovo in akademikom Bratkom odstopil zaradi neodzivnosti uredništva in programskega sveta na Jelinčičev rasistični izpad v oddaji Piramida. V času, ko sem bil svetnik, sem deloval v skladu s svojimi načeli onkraj ideoloških stereotipizacij. Tako sem denimo s svojim glasom in vplivom na še nekatere glasovalce v svetu omogočil, da je neko pomembno, a razsuto uredništvo lahko prevzel in saniral urednik, ki bi sicer padel v ideološko pat pozicijo. Spomnim pa se, da se Lado Ambrožič odločno ni strinjal z mojo javno zapisano oceno o nadvse korektnem predsedniku »starega« sveta RTVS Janezu Kocijančiču. No, ob predčasnem razpustu starega sveta so Kocijančiču izrekali priznanje za korektnost vodenja tudi t. i. desni svetniki. A dejansko razliko smo lahko dojeli, ko je začela novi programski svet voditi naveza Granda-Hribernik. Razlika je bila več kot očitna, in težko verjamem, da je kolega Ambrožič ni zaznal.

A pustimo zgodbe à la »še pomnite, tovariši«. Zdaj je leto 2015 in tudi zdaj nekdo lomasti in mesari po javni televiziji. Moralna dolžnost publicista Miheljaka in ne le moralna, ampak tudi formalna dolžnost varuha gledalčevih pravic Ambrožiča je, da se do teh ekscesov glasno in jasno opredeliva.

Sam dvomim, da lahko naveza Biziljeva-Rebernikova-Filli po vseh zapletih, s katerimi je izgubila zaupanje gledalcev in sodelavcev, nemoteno in uspešno dela naprej. Da o Travnu niti ne govorim. Kaj pa meni dragi kolega Ambrožič?

Ob prispevku Populistično dr. Sreča Dragoša sem ob omembi možnosti javne polemike slišala, da naj to strokovnjaki razčistimo med štirimi očmi. Zdi se, da nekateri ljudje ne razumejo, da namen naših polemik ni, da prepričamo drug drugega, pač pa da javnosti prikažemo različne vidike oz. možnost različnih pogledov na situacijo. V tem smislu (p)odpiram širšo razpravo (in ne toliko žongliranja s številkami) med strokovnjaki, ki jo omenja dr. Tine Stanovnik v Mladini 4.9.2015. In če začnem pri njem: trdi, da ostaja ključni problem revščine brezposelnost, da je tveganje revščine šestkrat večje v gospodinjstvu, kjer ni polno zaposlenih. Tudi po moje je srž problema tu – a krivca za to vidim v sedanjem sistemu socialne varnosti, ki ga v tej obliki dr. Tine Stanovnik, kot eden njegovih pomembnejših tvorcev, dosledno zagovarja. Tudi tu je uporabna metafora Kavelj 22: 1) če si iz družine, kjer je kdo polno zaposlen, naš sistem socialne varnosti deluje, drugače pa ne. 2) V Sloveniji pa imamo še vedno več kot 110.000 brezposelnih, in zadnjih 8 let večinoma na razpolago manj kot 10.00 prostih delovnih mest na leto. Tu lahko dodatno samo še razpredamo o tem, kakšna so ta delovna mesta: o tem, da se je delež začasnih zaposlitev (16,5%) v skupnem številu zaposlitev v letu 2014 spet povečal, in da delež začasnih zaposlitev med mladimi (15–24 let) ostaja najvišji v EU. 3) In potem nekateri pač vztrajajo, da je to problem trga dela, in ne problem sistema socialnega varstva. Ali res? Ali ni tako, da bi sistem socialne varnosti moral biti učinkovit v družbi kot je, ne pa v takšni kot je bila ali kot bi si želeli, da bi bila. Mi sedaj prehajamo v postindustrijsko, ‘dvopetinsko’ družbo oz. družbi, kjer kalkulacije konkurenčnosti spremlja ‘jobless growth’. Dejansko je sedanji sistem socialne varnosti v tem trenutku mogoče zagovarja le, če se obenem zagovarja tudi sistem polne zaposlenosti. Ta pa je v naši družbi trenutno dosegljiv izključno s politiko krajšanja delovnega časa. Komplementarna in bolj ambiciozna rešitev sprememba sistema socialne varnosti, ki ob manjšanju revščine meri tudi na več svobodo, več podjetništva, manj korupcije, manj bolezni, manj šikaniranja in manj strahu v družbi pa je, seveda, uvedba Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki je ljudem zagotovljen, ne glede na to, ali delajo ali ne, s kom živijo in koliko imajo premoženja.

Ko smo že pri premoženju … zakaj pa ne bi ljudje, takrat ko imajo dovolj premoženja in dohodkov prispevali v skupno blagajno? Kaj je narobe s principom, da družba osebi pomaga, ko si sama pomagati ne more, ta pa pomaga drugim, ko gre njej bolje … oz. ko je mrtva. Ali se temu reče posojilo, ki ga je treba vrniti, ali solidarnost ali socialnost ali kako drugače, verjetno ni pomembno. Zatika se seveda pri medgeneracijski solidarnosti oz. dedičih. A zdi se pravično, da deduje tisti, ki skrbi za starejše. Ali so to otroci ali družba oz. država, kot njena administrativna oblika. Dr. Dragoš temu oporeka, češ da bi morali prej kot revežem, vzeti bogatašem: bolj obdavčiti kapital, povečati davek na dedovanje. Tu se strinjam. Ne strinjam pa se, da zato, ker politično nismo dovolj močni, da bi naredili tisto kar je družbeno pravično, ko gre za bogataše, da bi zato družbeno pravične rešitve spregledovali pri revežih. Ali naj zato, ker največjih barab ne moremo spraviti v zapor, enostavno opustimo idejo pravne države?

Seveda pa ni vse v načelih. Veliko je tudi v načinu, kako se načela izvajajo. In tu slovenska država po pravilu zataji. Tako je arogantna in nesramna do politično nemočnih skupin prebivalstva, da se res pogosto zgodi, da tudi načeloma pravične rešitve v njihovem načinu izvajanju niso sprejemljive. (Podoben primer je npr. nepremičninski davek: nujen, pravičen, a se je doslej v pristopu in izvedbi pokazal kot družbeno nesprejemljiv.) V tem smislu se dr. Dragošu pri kritiki izvedbe sistema socialne pomoči pridružujem, še bolj pa pri predlogu, da se financiranje te problematike rešuje skozi spremembe pri dedovanju za vse sloje prebivalstva.

Širša javna razprava, kot izraz večje družbene senzibilnosti ob vprašanjih (socialne) države, bi lahko pomembno prispevala k boljšemu načinu izvajanja socialni politik, k boljšim rešitvam, pa tudi k boljšemu razumevanju državljanov, v kakšnem sistemu sploh živimo oz. želimo živeti.

Da ne bi Moore po svetu razglašal nebuloz naših diplomantov(!?), da je terciarno izobraževanje v naši državi zastonj!? Kot rečeno, ni pomembno kako se temu reče … a gre takole: družba (ne banka) omogoča mladim v Sloveniji, da doštudirajo, oni pa to kasneje družbi vrnejo v skladu s sprejetimi družbenimi normami. Tudi tu je opazen iste vrste problem – zelo razširjeno nerazumevanju načel po katerih je naša družba delovala in nereflektirana prilagoditev na spremenjene okoliščine.

Morda bi lahko začeli s ‘formalizacijo’ družbene pogodbe, da bi ljudje vedeli, ‘kdo pije in kdo plača’ v naši družbi, in za kakšne obveznosti oz. zneske gre. In to na vseh področjih javnih blagajn in javnih politik: zdravstva, pokojnin, izobraževanja in sociale. Če pa so se družbene norme v tem času spremenile, pa je potreben nov družbeni dogovor. A tudi za tovrstne zadeve potrebujemo široko javno razpravo. (In glede na to, kako se stvari razvijajo, lahko že zdaj začnemo v to debato vključevati tudi novoselce.)

Spoštovana ga. Maja Novak, s kolumno Pravice ste me spet navdušili in enmlčk spodnesli. Kriva je moja nečimrnost: namreč, tako ste zadeli s tistim „nedokazano nekrivi“ in „nedokazano ne krivi“ (What the fuck is That, bi skozi zobe iztisnil chef Ramsay), ker mi je že nekajkrat prišel na misel „oče naroda“ Janez Stanovnik, ki je v svojem času v nabasani Linhartovi dvorani CD krasno definiral „stanje“ (v državi) s prispodobo: Ženska ne more biti malo noseča - je ali pa ni.

Tako preprosto je to.

A z od ljudstva več kot pričakovano kakršnokoli pozitivno „nosečnostjo“ matere Države ne kaže ravno briljantno, kar je spet dosežek (ne)nosečnosti; razen če nas ne oplodijo v Bruslju. Pa še begunci, migranti, teroristi, prebežniki, ki smo si jih nakopali. Kaj, zlodja, nismo prisluhnili vizionarski edini stranki demokratičnih Slovencev, ki je že 2. junija na spletu opozarjala, da so „med begunci tudi borke in borci Isisa“ (samo vprašam: Naj bi torej šli mi do zob oboroženi takoj če že ne v gozdove, pa vsaj za bližnji grm?) in „od glavnih akterjev, ki skrbijo za nacionalno varnost, želi slišati, kakšne ukrepe bodo sprejeli v ta namen in kako bodo preprečili, da bi bili med sprejetimi begunci tudi tuji teroristični bojevniki“.

Vse se bolj ali manj plete okoli Žrtve Domovine ali domovinske žrtve, ki je novo državo krojila in šivala in v kateri zdaj pod svobodnim soncem sanja o Noricumu Regnumu, ki so ga konec 2. stoletja pr. n. št. ustvarili Kelti na ozemlju današnje Avstrije ter delu Slovenije in Bavarske ...

Ampak, država si ne beli las oziroma ne sivi od/zaradi modrosti in na naš račun spremlja neizbežno: da bomo na koncu „očitno“ nedolžnemu/im izplačali za naše razmere odškodnine par excellence. To bo šlo seveda tudi iz žepov vazalov iz Odbora 2014, ki se znajo v bran pravici povezati celo v žive verige, kot, denimo, pri „aferi dežnik“, ko so protestirali, da „sodniki po nedolžnem, brez dokazov in brez preiskovalnih dejanj, obsojajo udeležence shodov, ki jih organizira odbor.“ Pa še: „Afera, ki so jo ustvarili vrhovno sodišče, višje sodišče in okrožno sodišče skupaj s sodniškim društvom, je še enkrat pokazala, kako gnilo je slovensko sodstvo“, plus, da so „ponovno brez enega samega dokaza obsodili nedolžnega“ in zahtevajo celo opravičilo. Sic.

Toplo priporočam, da si namesto noriških pravljic tu in tam na tv pogledajo recimo J. Godlerja (če seveda ni preveč fujtajfl) ali, bogpomagaj, celo vzamejo v roke Platonovo Državo, kjer v prvi knjigi stari pošteni Kefalos opredeli pravičnost enostavno kot „govoriti resnico in vračati to, kar smo prejeli“.

Tako preprosto je to.

Lepo pozdravljeni,

Dimitrij Rupel je nedvomno zanimiva osebnost. Vsake toliko sproži kakšno afero, o kateri poročajo mediji, udrihanje po njem pa je potem stvar nekakšne politične korektnosti. Sam temu hvalabogu nisem nikoli nasedal, toda afera Grah je sodu izbila dno. Pustimo zdaj ugibanje, ali je Ruplova amnezija v nedavnem intervjuju zaigrana ali ne. Gre za dogodek (ki mu ni v čast) izpred devetih let in dveh mesecev, torej je navsezadnje lahko tudi pristna. Ne spomni se več, »o Grahu nima[m] pojma«.

Naj mu torej osvežim spomin. Matija Grah, takrat dopisnik Dela iz Avstrije, je 28. junija 2006 na mnenjski strani osrednjega slovenskega dnevnika objavil zelo dobro napisan komentar Ali slovenski parlament kaj ve? V njem je ustavni zakon o dvojezični topografiji, ki ga je v avstrijski parlament vložila Schüssel-Haiderjeva vladna koalicija, ocenil za slabega za slovensko manjšino in za takšnega, ki slabi položaj Republike Slovenije nasproti Avstriji. Dimitrij Rupel, ki je bil takrat zunanji minister, je še istega dne telefonsko ostro posredoval pri odgovornem uredniku Petru Jančiču, češ da mnenjski članek ne bi smel biti objavljen (privoščil si je torej poseg oblastnika iz časov, za katere smo mislili, da so za vedno minili in da se ne bodo več ponovili). Naslednjega dne, 29. junija, je slovensko zunanje ministrstvo ustavni zakon najprej podprlo kot »korak v pravo smer«, čez kakih deset dni pa si je premislilo in mu tudi sámo odtegnilo podporo.

In 17. julija 2006 se je za kolego Graha in družino začela večletna trnova pot, katere glavni del je podrobno opisal v e-pismu kolektivu. Za začetek je dobil prepoved pisati o Avstriji, od koder je bil dopisnik; tam je živel z družino in bi moral v enem dnevu priti nazaj na delovno mesto v Ljubljano, sicer bi mu grozila »odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti«. In podobne neslanosti.

Njegovo poročilo, 26. julija 2007 pod naslovom Šikaniranja so presegla meje razumnega in dostojnega v celoti objavljeno tudi v Mladini, sicer več pove o Danilu Slivniku, Petru Jančiču, Titu Doberšku, Stojanu Žitku in Slavku Bogataju kot o samem Ruplu, je pa dejstvo, da je bil Rupel iniciator in da potem, ko je videl, kaj je povzročil, niti s prstom ni mignil, da bi umiril žogo oziroma vsaj omilil norenje takratnih šefov na Delu. Videti je bilo, da mu gonja proti Matiji Grahu povsem ustreza. Končala se je 8. marca 2011, ko je prvostopenjsko delovno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku presodilo, da je bil dopisnikov predčasni odpoklic z Dunaja nezakonit.

Pri Ruplovi telefonadi 28. junija 2006 je šlo za dejanje, ki je v Republiki Sloveniji še vedno brez primere, to je za odkrito aroganten poseg političnega funkcionarja v svobodo javne besede.

Afera je kolego Graha in njegovo družino stala precej živcev, časopisno družbo Delo v končni fazi nemalo denarja, Rupla pa ogromno moralne integritete in, dodajmo s kančkom hudobije, tudi nadvse zaželenega veleposlaniškega položaja na Dunaju. Skratka, koristila ni nikomur.

Spoštovani,

v 35. številki Mladine je Klemen Košak v članku Doba meritev že v podnaslovu napisal, da Izobraževanje ne sme biti »učinkovito«, ampak dobro. Zakaj izobraževanje ne sme biti »učinkovito«? Kakšna je opredelitev »učinkovitosti« izobraževanja? Zmotno je avtorjevo navajanje, da so (samo) ekonomisti in politiki našli način, da lahko govorijo o »učinkovitosti« in to preko primerjanja dosežkov s standardiziranimi oziroma zunanjimi testi. Raziskovanje učinkovitosti izobraževanja temelji na s podatki podprtih temeljih in veljavnih teorijah, s katerimi se po celem svetu ukvarjajo uveljavljeni znanstveniki in praktiki s področja šolstva. Pojmovanje učinkovitosti sistemov edukacije sega onstran ozkega ekonomskega pristopa, »razmerja med vložki in izkoristki v procesu edukacije« (Gaber, Marjanovič-Umek, 2009). Posamezni strokovnjaki ločijo med ekonomističnim pogledom na šolstvo, kjer je cilj (predvsem) produktivnost ali izkoristek (efficiency), in širšim pedagoškim, sociološkim in psihološkim pristopom k učinkovitosti (effectiveness).

Strokovnjaki se zavedajo, da za »dobro izobraževanje« ni dovolj, da je kakovostno (quality) – kjer so pomembni dosežki učencev, tudi na visokih taksonomskih stopnjah. Poleg kognitivnih (zaznavnih) znanj in spretnosti so pomembni tudi ne-kognitivni dosežki učencev: afektivni (čustveni), estetski, psihomotorični, družbeni, demokratične vrednote, kritičnost in prevzemanje iniciativ, učenje učenja, razumevanje in uravnavanje lastne miselne aktivnosti (metakognicija). V dokumentih OECD in EU je poleg kakovosti pomemben cilj izobraževanja tudi pravičnost (equity). Pravičen sistem zagotavlja, da so rezultati izobraževanja in usposabljanja neodvisni od socialno-ekonomskega ozadja in drugih dejavnikov, ki vodijo do izobraževalne prikrajšanosti. Pravično je šolstvo, ki ima majhne razkorake v doseženih ciljih in standardih vzgoje in izobraževanja med spoloma, med socialno, kulturno, narodnostno ali konstitucijsko privilegiranimi in neprivilegiranimi družbenimi skupinami v šolah (Gaber, Marjanovič-Umek, 2009). Kakovost in pravičnost se ne izključujeta. Dobro izobraževanje se meri v dveh dimenzijah, kot kakovost (quality) in kot pravičnost (equity); učinkovito izobraževanje je kakovostno in pravično (quality + equity).

Raziskave kažejo, da med razvitimi državami praktično ni povezanosti dosežkov učencev s finančnimi vložki, deležem BDP »na glavo učenca«, z razmerjem števila učencev na učitelja ali z opremljenostjo šol ipd. (Hanushek, Wössmann, 2011). Iz tega lahko nekateri ekonomisti in politiki zmotno sklepajo, da šolstvo ne potrebuje več denarja. Vendar iz raziskav o učinkovitosti izobraževanja tega ne moremo zaključiti. Resnica je, da so različne države, tudi članice OECD, v preteklosti večje finančne vložke v izobraževanje posredovale brez veljavnih analiz, po »občutku«. Če je povečevanje sredstev za vzgojo in izobraževanje slabo premišljeno, to še ni jamstvo za boljše izobraževanje. Šolski politiki bi morali prisluhniti prav raziskavam o učinkovitosti, da bi vložena sredstva prispevala k izboljšavam tako v kakovosti kot pravičnosti v izobraževanju. Študije o učinkovitosti izobraževanja nedvoumno kažejo, da med odličnimi in povprečnimi niso ključne razlike na sistemski ravni, niti ne na ravni vodenja šol; glavni dejavnik kakovosti in pravičnosti je učitelj in dobro neposredno vzgojno-izobraževalno delo z učenci. Dobre šolske politike evalvirajo dosežene cilje (merijo tudi z zunanjimi preverjanji znanja) tako v dimenziji kakovosti, kot tudi pravičnosti, in na podlagi podatkov in v teoretičnih okvirih spodbujajo izboljšave, ki vplivajo na neposredno delo učiteljev z učenci.

Poenostavljano prepisovanje kritik učinkovitosti izobraževanja in sistemov zunanjega preverjanja znanja iz enega dela sveta, npr. ZDA ali Južne Koreje, v Slovenijo, ne zdrži zaradi bistveno drugačnega izhodiščnega stanja in konteksta. Če je na primer v eni državi zunanje preverjanje znanja zelo pogosto in je od rezultatov le-tega odvisno odpuščanje učiteljev in njihove plače ali lahko pride do zapiranja šol; če so učenci s šolo ekstremno obremenjeni in pod velikim pritiskom glede na dosežke …, kritike takšnih sistemov niso relevantne za Slovenijo. Če ocenjujemo juho, ne uporabimo enake kritike in istega ukrepa, če je juha preveč slana ali če je premalo soljena! Glede na mednarodne primerjave v Sloveniji učenci zaradi šole niso preveč obremenjeni. Naše izobraževanje vsekakor ni najslabše, ni pa tudi najbolj kakovostno; dobri smo na primer pri naravoslovju, boljši bi bili lahko pri znanju matematike, še posebej pa je potrebno izboljšati našo bralno pismenost.

Premalo pa je znano, da so v Sloveniji prevladujoče ocene, ki jih učenci dobijo od svojih učiteljev, nepravične do mladih iz socialno in kulturno prikrajšanih okolij, fantov in Neslovencev. V osnovnih šolah se nepravične razlike pri internem ocenjevanju pokažejo s primerjavo izmerjenih dosežkov z nacionalnim preverjanjem znanja. Tudi zunanje ocenjevanje pri maturi na koncu srednje šole ublaži razkorak med ocenami privilegiranih skupin glede na prikrajšane. Gaber in Marjanovič - Umek (2009) opozarjata, da je za šolo značilna reprodukcija družbenih in drugih neenakosti, zato je treba to dejstvo javno izpostavljati. Redko si zastavljamo vprašanje, koliko v Sloveniji sami prispevamo k temu; verjamemo, da je šola družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture in da kot taka opravlja »dobro delo« in zmanjšuje neenakost. Analiziranje in priznanje neupravičenih neenakosti je prvi korak k njihovemu zmanjšanju in obvladovanju.

V Sloveniji je delež vpisanih v terciarno izobraževanje visok. Med študenti se tako tisti iz družin z nižjo izobrazbo nesorazmerno pogosto odločajo za študij v višješolskih (krajših) programih in visokih strokovnih programih. Če se odločijo za univerzitetni študij, pa se odločijo za manj prestižne programe (učiteljstvo, tehnični poklici ipd.). Populacija iz zgornjega srednjega razreda in višjega razreda pa se nesorazmerno pogosto odloča za študij prava, arhitekture, medicine – za študij na prestižnih fakultetah (Gaber, Marjanovič - Umek, 2009). Ob velikem številu diplom in visoki brezposelnosti pa je nevarnost, da diplomanti iz višjih slojev dobijo službo, tisti iz določenih etničnih in/ali socialnih skupin pa ne. Za izboljšanje pravičnosti izobraževalnega sistema so »posegi« v času študija že (pre)pozni. Cankar, Bren in Zupanc (2015) ugotavljajo, da se pri šolanju v Sloveniji ključno ohranjanje družbene neenakosti dogodi že v osnovni šoli. Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo se v gimnazije ali srednje strokovne šole ali poklicne šole vpiše otroke po izrazito neenaki izobrazbi staršev, njihovih prihodkih in premoženju. V gimnazijah so zbrani dijaki, ki so po socialno-ekonomskem statusu izrazito privilegirani že v primerjavi z dijaki strokovnih šol; da o dijakih poklicnih šol niti ne govorimo.

S slabo argumentirano kritiko splošnih pojmov o neoliberalizmu, o učinkovitosti izobraževanja, merjenja znanja z zunanjim preverjanjem in vsega kjer se pojavi »osovražena« OECD, lahko prikrivamo realne in konkretne slabosti v našem šolstvu in odvračamo pozornost od nujno potrebnih izboljšav v kakovosti in še posebej pravičnosti izobraževanja v Sloveniji. Zavestno ali ne, to je v interesu srednjega in višjega družbenega razreda. Slovenija mora v vzgoji in izobraževanju vzpostaviti konsistenten sistem kakovosti in pravičnosti, ki bo promoviral odličnost in odpravljal slabosti, pa če se tako izobraževanje poimenuje »učinkovito« ali kako drugače.

V polemiko med Miheljakom in Ambrožičem bi posegel s svojim prepričanjem, da razlika med njunima stališčema ni tako velika, kot se zdi po prvih polemičnih tonih.

Morda se je Miheljak v svoji kolumni nespretno ali malce pretirano izrazil glede Ambrožičeve, domnevno ne zadovoljujoče, aktivnosti Varuha gledalčevih pravic. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bi Miheljak namignil, kaj bi Varuh gledalčevih pravic sploh še lahko naredil glede na obstoječo konstelacijo sil. In kdo bi to lahko naredil, če se mu Ambrožič zdi preveč anemičen?

Ob zadnjem soočenju v Odkrito (začetek avgusta letos), med Varuhom gledalčevih pravic Ambrožičem in med vodstvom RTV je varuh jasno izpostavil povzetek pripomb, ki so mu jih posredovali gledalci. Pri čemer smo lahko videli, da se Filli in Biziljeva do pripomb vsebinsko sploh nista opredeljevala, ampak sta jih preprosto prezrla. Nedvomna politika valjarja.

O Ljerki Bizilj, ki jo je Ambrožič skoraj mazohistično vzel v bran in ki ji Miheljak v oddaljeni preteklosti pripisuje status družbenopolitične delavke, delim Miheljakovo mnenje, čeprav roke v ogenj za to stališče vendarle ne bi dal. Nobenega dvoma pa ni, da je Biziljeva družbeno politična delavka danes. Ima jasno neoliberalno paradigmo, ki jo je uveljavljala že skozi vodenje parlamentarnega programa in ki jo uveljavlja tudi danes skozi vodenje kadrovske in posredno programske politike. Za javno televizijo je to povsem nedopustno.

Če je Ljerka Bizilj v svojih poznih letih (oprostite) našla neoliberalnost kot svoj sveti gral in se hoče boriti zanj, s tem ni nič narobe. Naj se torej pridruži primerni stranki in naj se za svojo paradigmo bori v parlamentu. Kot profesionalka v javni televiziji pač ne.

Dr. Tine Stanovnik pravi, da ne drži moja navedba, da se sredstva za socialno zaščito v Sloveniji (kot % BDP) krčijo, po njegovem se vztrajno povečujejo. Pri tem dr. Stanovnik verjetno misli na podatke v zvezi z odstotnim deležem, ki se primerja glede na celoto izdatkov države. Tu ima prav, v Sloveniji se ti izdatki povečujejo (Eurostat), to se dogaja v večini ostalih držav, a tudi tu je treba dodati, da je to naše povečanje manjše kot ga beleži povprečje EU (28). Isto seveda velja za trend v absolutnih zneskih. Vendar to ni dokaz, da moja opozorila ne držijo. Če pogledate zadnje podatke OECD o tem, kako se je spreminjala struktura državnih izdatkov na področju socialne zaščite (pokojnine + nezaposleni) med letoma 2007 in 2013, potem je očiten tale trend: med tridesetimi državami (poleg evropskih še Avstralija, ZDA, in J. Koreja) je daleč največje krčenje od vseh v omenjenem obdobju zabeležila prav Slovenija (za -4,9), šele daleč na drugem mestu sta Grčija in Nemčija (-1,3), medtem ko beleži povprečje vseh tridesetih držav porast (+1,9). Če v istem viru pogledamo za iste države gibanje strukture izdatkov v istem obdobju ‘07/13 za ožje področje socialne zaščite, to je za socialne prejemke (= v zaščiti najpomembnejša kategorija), dobimo spet enako sliko: nedosegljiva rekorderka v največjem zmanjšanju omenjenih sredstev je spet Slovenija (- 5,8), šele daleč na drugem mestu sta Grčija (-1,7) in Madžarska (-1,5), sledita pa samo še dve državi, ki sta zmanjšali sredstva, Nemčija (-0,7) in Švica (-0,4), vseh ostalih 25 držav pa beleži pozitiven trend (povprečje: +2,0). Kaj iz tega sledi? Če bi Slovenija imela pred krizo prenapihnjeno socialno državo in previsoke socialne transferje ali pa bi jih imela vsaj malce nad povprečjem EU ali vsaj malce nad povprečjem OECD ali vsaj malce nad povprečjem držav s primerljivim BDP, potem bi Stanovnikova teza o tem slovitem »makroekonomskem šoku«, ki da je kriv za omenjene neugodne trende, malce pridobila na teži. A nič od tega ni res. Tudi pred ekonomsko krizo, torej v obdobju največje konjunkture med 2005 in 2008, se je v Sloveniji odstotni delež (BDP) za socialno zaščito zmanjšal, medtem ko se je povečal delež revnih (bili smo peti v EU po zvišanju revščine med ‘07/08 v EU, ki je v povprečju uspela zmanjšati ta delež). Mimogrede: seveda je ravno obraten trend pri povečevanju deleža BDP za ekonomske dejavnosti, tu smo vseskozi v evropski špici, pred, vmes in po ekonomski krizi. In kako bo dr. Stanovnik z »makroekonomskim šokom« pojasnil predvideno delitev BDP za socialni sektor danes, ko smo spet po ekonomski konjunkturi med prvimi v EU? Sklicevati se pri tem na relativno nizko neenakost pri nas je tudi zelo relativno. Res je dohodkovna neenakost nizka, a bistvena je premoženjska, za katero velja obratno. In tudi prva (dohodninska) se povečuje po obeh kriterijih (80/20, Ginijev koef.), kar dr. Stanovnik dobro ve. Vse skupaj pa ni tako enoznačno povezano z revščino, kot se namiguje. Nikakor ne drži, da bi morebitno zmanjšanje odstotka revnih samodejno zmanjšalo tudi dohodkovno neenakost, kot ne drži niti obratno, kar dokazuje vrsta drugih držav; v tem kontekstu sem omenil Češko. Z ugovorom, da si Češka to lahko privošči, ker ni doživela »makroekonomskega šoka«, se pač ne da pokriti njegovega primera Švedske, ki beleži negativne trende pri revščini, saj Švedska ni doživela »makroekonomskega šoka«. Poleg tega ravno Švedska ni dokaz Stanovnikove teze, da hitra rast revščine, kot pravi, »ni nekaj posebnega«. Nasprotno, ravno Švedska je dokaz, da je hitro povečanje revščine nekaj posebnega. Kajti druge skandinavske države tolikšnega trenda nimajo. Takšnega porasta tudi večina evropskih držav nima, čeprav so doživele famozni makro »šok«, a niso povečale revščine za tak odstotek kot mi, nekateri so jo uspeli za enak odstotek celo zmanjšati, vključno s šokirano Grčijo.

Poanta: zagovarjanje socialnih restrikcij s sklicevanjem na ekonomske kazalce je metanje peska v oči. To velja zlasti za slovenski primer in sicer v vseh treh ekonomskih obdobjih, pred krizo, v krizi in danes, ko nismo več v krizi. Je pa možno obratno: zagovarjati porast ekonomskih kazalcev s porastom socialnih transferjev najrevnejšim, to bi imelo hitrejše učinke na izboljšanje ekonomije (»multiplikator«) od vsakršne druge državne investicije v ekonomijo.

Cenjeni kolega Miheljak,

Dovoli, da Ti posredujem dve pripombi na kolumno, posvečeno »dramatičnim razmeram« na javni radioteleviziji. Najprej o kolegici Ljerki Bizilj, ki ji očitaš, da je bila vselej novinarka formata družbeno političnih delavcev. Ne želim biti njen advokat, imam pa vendarle toliko zgodovinskega spomina, da Te moram spomniti na njeno novinarsko angažiranost konec 80-ih in v začetku 90-ih let, ko je bila vse kaj drugega kot družbeno politična delavka; o tem se lahko prepričaš, če si v naši dokumentaciji na hitro ogledaš njene dnevniške prispevke in oddaje.

Meni kot varuhu pravic gledalcev in poslušalcev očitaš pisanje suhoparnih, neanalitičnih, kvazistatističnih in neuporabnih mesečnih poročil. Dopuščam možnost, da stvari res vidiš tako, čeprav jih Programski svet očitno vidi precej drugače, zlati kvartalna in letna poročila. Ne morem pa sprejeti Tvoje trditve, da je varuh neodziven. Varuhove kolumne in blogi Tvojega mnenja ne potrjujejo. Rekel bi, da Te bolj kot varuhovo dolgočasje moti to, da se nisem oglasil ob »demontaži« javne hiše RTV, kot praviš. Nisi edini, ki me poziva na odgovornost, pred Teboj so mojo (politično) podporo zahtevali tudi nekateri drugi, neuspešno, za kar sem požel kopico žaljivk. Naj navržem, da nisem povsem prepričan, da gre pri zadevi, ki o njej pišeš, ravno za kršitev gledalčevih pravic, prej za kaj drugega. Večji del problema, kot ga vidim, je v poraznem komuniciranju znotraj RTV hiše, ko so novinarji in uredniki o svojih premestitvah namesto in ust odgovornih urednikov zvedeli iz tiskanih medijev. Seveda pa v primeru, če bi programska usmeritev RTVS nakazovala naklonjenost kateri koli politični opciji, lahko pričakuješ moj nedvoumen odziv; če bi pozorno bral varuhova poročila, bi bil to lahko že tudi ugotovil.

Pozdravljam solidarnost slovenskega novinarstva s prizadetimi televizijskimi kolegi, bi me pa zelo veselilo, če bi se kaj podobnega dogajalo tudi pred desetletjem, ko je politika mesarila po javni hiši RTV in jo dejansko spravila v mrtev tek. Kje si bil, dragi prijatelj Vlado, takrat?

Precej pesimistično intonirani kolumni pod zgornjim naslovom bi sam dodal še nekaj pesimizma. Avtor se v njej sprašuje, ali ima umetnost sploh kak učinek na družbene razmere v katerih deluje in o katerih govori. Zanima ga predvsem tako imenovana angažirana umetnost oziroma glasba. Naj kar takoj povem svoje mnenje: angažirana umetnost nima na družbene razmere ali ljudi prav nobenega neposrednega učinka. Poznamo sicer socialno književnost in slikarstvo, ki razgaljata določene družbene razmere, a imata učinek le na tisto občinstvo, ki je zanje že samo občutljivo. Poznamo pesmi upora, ki so sestavni del tega upora, a ga ne zanetijo. Te pesmi in glasba praviloma nastanejo med tem, ko je upor že v teku. Partizanske pesmice so pomagale dvigovati bojno moralo pri tistih, ki so jo itak že imeli. Glasba sužnjev in zatiranih pa ima najpogosteje vlogo tolažbe in samopomilovanja.

Še več, protestniška glasba pri poslušalcih predvsem blaži frustracije, ki jih povzročajo družbene napetosti o katerih ta glasba govori, zato je bolj v službi ohranjanja stanja kot sprememb. Udeleženec takega koncerta ima vtis, da je že s tem nekaj naredil za spremembo stanja, ki mu ni všeč, zato do naslednjega koncerta ne naredi nič. Večina se pa itak pride zabavat, ne protestirat. Tu imamo opravka z navideznim uporništvom, ki je bolj poza kot akcija. V tej zvezi je treba omeniti rock, ki ima kot glasbeni in življenjski slog v vseh svojih številnih inačicah tudi poudarjeno protestniško noto. Nekdo bi moral, če še ni, raziskati vlogo rocka pri vzpostavljanju današnjega družbenega stanja. Po mojem bi moral odkriti, da ima rock kultura pri tem levji delež. Predvsem je pomagala ustvariti odtujenega posameznika, ki se ne upira niti svojim staršem več. Ustvarila je uporništvo, cepljeno z hedonizmom in individualizmom, s tem pa ugodne pogoje za potrošniško mentaliteto, ki je primerna podlaga za vzpon neoliberalizma in globalizma, uničevanje planeta in moderno suženjstvo. Ne pozabimo, da so prvi rokerji današnji upokojenci, ki so s svojo ideologijo ustvarili tri generacije zasvojene z glasbo. Ogromno današnjih ljudi si namreč več ne zna predstavljati življenja brez glasbene kulise, brez identifikacije z določeno glasbo ali izvajalcem. Od takega človeka pričakovati družbeno angažiranost pa je naivno. A optimizem ostaja: vsi pa le niso zasvojeni z glasbo niti rokerji.

Avtor se pritožuje, da mu ne uspeva sprovocirati občinstva. Dobro, umetniška dela pogosto na občinstvo delujejo provokativno, a redki so tisti umetniki ki to počnejo namerno. Največkrat so presenečeni, da njihova dela lahko na koga delujejo tako. Provokacijo so imeli v svojem programu dadaisti in deloma tudi nadrealisti, nikakor pa ne impresionisti, pa se je občinstvo ob njihovih slikah kljub temu počutilo sprovocirano. To je bil namreč čas velikega neskladja med tehničnim napredkom, novimi oblikami življenja ljudi in obupno zastarelimi družbenimi vrednotami. Main stream tega časa je obvladovala zlagana sentimentalnost viktorijanske umetnosti in meščanske kulture. Nekateri umetniki so se s tem stanjem spopadli frontalno, s provokacijo in škandalom. Provokacija je možna tam, kjer so prisotne in zakoreninjene določene vrednote. Umetniška provokacija je bila možna še v šestdesetih, ko so bile še žive družbene vrednote, ki so se izoblikovale med dvema vojnama, danes ko so postale skupne vrednote povsem arbitrarne, pa je mogoče provocirati le še religiozna čustva. A zakaj bi jih?

Umetniška dela vsekakor imajo družbeni vpliv, sicer umetnost ne bi bilo in bi ne bila družbeno pomembna. Za to, da smo na primer kot popotniki občutljivi za lepote pokrajine so zaslužni pesniki in slikarji, na naše prednike kakih dvesto let nazaj te stvari niso naredile vtisa. A je umet-

nost tudi čuden ptič, čeprav služi čisto vsakdanjim, praktičnim namenom, tega ne želimo vedeti. Rajši se pretvarjamo, da jo konzumiramo samo zato, ker nam je všeč. Umetniške vsebine namreč prihajajo iz nezavednega in se vračajo v nezavedno, zato ne prenesejo neposrednega pogleda. So kot zombiji, ki so pri dnevni svetlobi videti kaj klavrni. Umetniška dela učinkujejo in odigrajo svojo vlogo, ne da bi se tega zavedali in opazili, pogosto se njihovega pomena in namena ne zavedajo niti ustvarjalci sami. Če vzamemo tako očitno poučno literarno zvrst kot je basen, se nam zdi umetniško sprejemljiva le, če je povedana tako, da je zanimiva tudi tedaj, če njenega nauka ne dojamemo. Zato se zdijo tista dela, ki kažejo očitno vzgojno namero banalna in neumetniška, čeprav je glavna vloga umetniških del pravzaprav »vzgojna«. Posamezno umetniško delo je lahko učinkovito le, če se med tem, ko ga konzumiramo, ne zavedamo, zakaj to počnemo. Zakaj beremo knjige in stripe, gledamo filme in tv nadaljevanke, hodimo v gledališče in poslušamo glasbo? Gotovo ne samo zato, ker bi nam bilo dolgčas, pač pa predvsem zato, da doživimo vdor sočutja in groze v svoje srce in um, kar ima blagodejni učinek. Zaradi tega učinka se počutimo po prebranem romanu, po filmu ali koncertu, ki nas prevzamejo, nekako lahke in prenovljene. Seveda pa ima umetnost še mnoge druge vloge. V imaginarnem svetu zgodb se na primer učimo razumeti bolečino drugega, kot bi bila naša, pa tudi občutiti različne življenjske situacije in položaje, ne da bi jih morali zares doživeti. Zato je namerno angažirana umetnost vedno nekoliko vprašljiva, učinkovita pa je le tista, ki učinkuje posredno. Pri resničnem uporu pa lahko predstavlja le suport.

Celovita in podrobna polemika z dr. Srečom Dragošem, avtorjem udarnega prispevka (»Populistično?«) v Mladini z dne 28. avgusta, bi zagotovo vzela preveč prostora, bi pa širša razprava med strokovnjaki bila zelo zaželena. Mene je presenetilo dejstvo, da je v celotnem, sicer obsežnem, prispevku, zelo malo dokaznega materiala za trditve dr. Dragoša o hitrem slabšanju socioekonomskega položaja prebivalstva v Sloveniji. Poleg tega se je nemogoče izogniti občutku, da gre v njegovem prispevku za izrazito in selektivno poudarjanje določenih negativnih trendov ter nestrinjanje z določenimi rešitvami v sistemu socialnega varstva. Manjka primerjalna analiza – tudi statističnih podatkov, ter »kontekst«, v katerem so se dogajale spremembe v sistemu socialnega varstva.

Pri statističnih podatkih se je dr. Dragoš dobesedno »spravil« na podatek, da se je v Sloveniji odstotek oseb, ki imajo dohodke pod pragom revščine povečal od 11. 5 % leta 2007 na 14. 5 % leta 2013. To povečanje je predvsem posledica makroekonomskega šoka, z vsemi spremljajočimi pojavi (večanje brezposelnosti itd. ). Kljub temu je ta delež revnih – kot sicer ugotavlja tudi dr. Dragoš – še vedno precej pod EU povprečjem. Leta 2013 je nižji delež revnih imelo 9 članic EU, višjega pa 18. Tudi hitra rast tega deleža ni nekaj posebnega: na Švedskem je delež revnih leta 2007 znašal 10. 5 %, leta 2013 pa 14. 8 %.

Res je (kot v »boxu« ugotavlja Borut Mekina) prišlo v zadnjih letih tudi do povečanja tveganja revščine med zaposlenimi, vendar ostaja ključni problem brezposelnost. Če v Sloveniji oseba živi v gospodinjstvu, kjer ni polno zaposlenih, je tveganje revščine šestkrat večje, kot če živi v gospodinjstvih, kjer so delovno sposobne osebe tudi polno zaposlene.

Povsem spregledan je podatek o dohodkovni neenakosti, ki ga je treba upoštevati skupaj s podatkom o deležu revnih. Najpomembnejši kazalec je tu razmerje med dohodki najpremožnejših 20 % oseb in najrevnejših 20 % oseb (t. i. S80/S20). To razmerje je v Sloveniji leta 2013 znašalo 3. 6; od vseh 28 članic EU je nižje razmerje imela le Češka republika (3. 4)! Ko dr. Dragoš »hvali« Češko republiko, ki res ima tudi zelo nizek delež dohodkovno revnih, ne omenja, da Češka republika ni doživela takšnega makroekonomskega šoka kot ga je Slovenija. Temu se je izognila tudi zaradi tega, ker ni bila članica evroobmočja.

In za konec, še ena od »mračnih« trditev dr. Dragoša, o vztrajnem krčenju sredstev za socialno varstvo (kot % BDP). Ta trditev ni točna. Sredstva za socialno zaščito in znotraj nje tudi sredstva za socialno varstvo so se v Sloveniji vztrajno povečevala, le v letu 2013 zaznavamo rahlo znižanje izdatkov za socialno zaščito, ne pa tudi izdatkov za socialno varstvo. Tako kažejo podatki Eurostata in Statističnega urada RS. Zniževanje izdatkov za celotno področje socialne zaščite je predvsem posledica delovanja Zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki je bil sprejet leta 2012.

Sicer zelo poglobljeni prispevki g. Dragoša in ostalih avtorjev o revščini, ki se širi po Sloveniji, so povsem prezrli doneske novega (zadnjega) pokojninskega zakona na tem področju.

Le ta, že kar nekaj časa, ustvarja novo kategorijo upokojencev, ki še povečujejo že tako veliko armado revežev v naši državi. Kako je to mogoče se boste spraševali. Na eni strani glasne zahteve po zaostritvi pokojninske aritmetike in tarnanje o finančni vzdržnosti pokojninske blagajne, na drugi strani, pa zelo nizko odmerjene pokojnine.

Kaj se dogaja?

Na veselje čuvajev pokojninske blagajne, se v celoti uveljavljajo samo restriktivni deli nove zakonodaje (starost, število let delovne dobe, doba za izračun povprečja, % odmere pokojnine). Vsi stimulativni deli ,pa so le mrtva črka na papirju. Tako delavci iz javnega sektorja , tudi slučajno ne morejo svoje pokojninske osnove povečati na račun dodatnih let delovne dobe, saj je Zujf z njimi neusmiljeno pometel. Pa tudi znesek, ki ga zaenkrat država še namenja državnim uradnikom za dodaten pokojninski steber, se je znižal na zanemarljivo višino. Tako, da tudi z obljubljeno pokojninsko rento iz tega naslova, ni računati na omembe višje pokojnine.

K zaposlenim v javnem sektorju lahko prištevamo tudi tisto kategorijo samozaposlenih, ki svojih pokojninskih osnov ni mogla ali želela pravočasno povečati. Tudi ti bodo iz srednjega razreda, čez noč pristali med reveži, saj bo le malokaterim dano, da svojo dejavnost uspešno opravljajo tudi po upokojitvi.

Pa tudi v realnem sektorju ne cvetijo rože. Tisti na fizično zahtevnejših delovnih mestih o podaljšanju dela ne želijo niti slišati, vsi ostali, razen vodilnih in visoko strokovnih delavcev, pa so ravno tako obsojeni na nizke plače.

Če lahko danes tiste srečnike, ki prejemajo med 900-1000 evrov neto plače, še spredalčkamo v spodnji srednji razred, pa se bodo, takoj po prejeti pokojnini (med 550 in 650 evri) sami uvrstili v razred revnih državljanov RS. S polno paro je namreč začela delovati formula 57 % , ki tudi solidno povprečje v 24 zaporednih letih, spremeni v kilavo pokojnino.

In tako se bo naša družba še naprej tiho razslojevala. Novi upokojenci, pa za razliko od njihovih starejših kolegov, tudi slučajno ne bodo zmogli oskrbnine v domovih za starejše, da o denarni pomoči potomcem, kot obliki dosedanje medgeneracijske družinske solidarnosti, sploh ne govorimo.

Dobrodošli v deželi srečnih upokojencev.

V članku Urše Marn »Smo že iz krize?« (str. 26 v 35. številki letošnje Mladine) je zapisan stavek: »Primarni proračunski primanjkljaj, pri katerem je izločena cikličnost, je aprila letos glede na april lani prvič po dolgih letih znašal +0,3 odstotka BDP-ja, se pravi, da smo dosegli celo presežek. « Primarni proračunski primanjkljaj ali presežek izračunamo tako, da od javnofinančnih odhodkov odštejemo izdatke za obresti. Tu ni izločena ciklična komponenta primanjkljaja. Slovenki problem je, da imamo strukturni javnofinančni primanjkljaj, ki ga ne bomo odpravili z gospodarsko rastjo.

V odhodkih konsolidirane bilance javnega financiranja (Bilten Banke Slovenije) so lani znašala plačila za obresti 1. 1 milijarde evrov (31 % več kot 2013). Po podatkih za prve štiri letošnje mesece ostajajo ti odhodki v 2015 približno na primerljivi lanski ravni. Revizija sanacije bank iz 2013 ter sledeči ukrepi bi lahko prispevali zmanjšanju prispevka obresti slovenskemu javnofinančnemu primanjkljaju - bodisi z znižanjem javnega dolga direktno, bodisi z učinkovitejšim plasiranjem sredstev, ki sedaj z nizkimi donosi ležijo v saniranih bankah. Konec letošnjega junija so imele poslovne banke, ki delujejo na Slovenskem, v tujini kratkoročno plasirano 2,6 milijarde evrov več kot so si od nje izposodile (Bilten banke Slovenije).

Strukturni proračunski primanjkljaj za slovenijo izračunavata, vsak po svoji metodologiji, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija. Za lani je ocenjen na dobre 3 % BDP (še leta 2013 so ti izračuni kazali okoli 2 % našega BDP). Slovenija mora izdelati lastno oceno višine tega primanjkljaja in pripraviti ter nato izvesti ukrepe za njegovo odpravo. Mislim, da se ga je treba lotiti tam kjer je nastal, torej pri odpravljanju pretiranega znižanja davčnih stopenj.

Očitno nekateri dojemajo ustavno načelo »ločitve cerkve in države« še vedno v duhu totalitarnih časov in povsem drugače kot v ustaljenih demokratičnih državah. Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije je že leta 1996 ugotovila, da je bilo to načelo, ki je bilo zapisano v ustavo leta 1946, v času komunističnega režima »razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja«. Takrat je oblast izključevala duhovnike, redovnike in vernike iz javnega življenja, preprečevala je birme, procesije in sploh vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando. S tem so bili verniki drugorazredni državljani. V tej tradiciji je razumeti članek Petra Petrovčiča.

Ločitev Cerkve in države pomeni pravno in organizatorično ločitev, pomeni da mora biti država svetovnonazorsko nevtralna, ne pomeni pa verske indiferentnosti, tudi ne zavrnitve vrednotne usmerjenosti. V državah, ki sicer poznajo ustavno ločitev države in cerkve, obe konstruktivno sodelujeta in se dopolnjujeta na različnih poljih. Povsem običajno je tudi, da so maše ob državi pomembnih datumih, na katerih so prisotni vsi vidni predstavniki oblasti. V svobodnem svetu je tudi povsem običajno, da ima vojska duhovnike, ki vernim vojakom stojijo ob strani v časih težkih preizkušenj in ki jih tudi spremljajo pri raznih vojaških operacijah po svetu. Večina držav ne pozna samo inštitucije vojaškega vikariata, temveč ima na vrhu škofa, ki je lahko hkrati predstojnik neke škofije ali pa samo vojaški škof. Nemčija ima tako katoliškega kot tudi protestantskega škofa, Avstrija katoliškega škofa in evangeličanskega superintendenta. Tudi povsem sekularizirana Francija, ki jo nasprotmiki vere vedno dajejo za vzgled, ima katoliškega vojaškega škofa.

Država podpira zelo različne kulturne, športne, socialne organizacije, kar sploh ni sporno, čeprav imajo te veliko manj dejavnih članov kot je vernikov. Problem nastaja v Sloveniji samo takrat, kadar gre za Katoliško cerkev in njene vernike, za njih naj ne bi veljale državljanske pravice, katoličani naj se ne bi smeli javno opredeljevati in udejstvovati.

Krčevito se nekateri kot avtor prispevka Petrovčič tudi borijo proti vsaki primerjavi totalitarnih sistemov po enakih kriterijih, ker bi seveda prišlo na dan, da komunizem ne zaostaja ne po nasilju in ne po številu žrtev. Nasprotno, ker je bil na oblasti dalj kot fašizem in nacizem, je seveda številčno povzročil veliko več žrtev po celem svetu. Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov desnica ne zlorablja, kot piše Petrovčič, za ta dan so se v evropskem parlamentu izrekli vsi slovenski poslanci. Problem z opredelitvijo imajo stranke na levici, ki pravzaprav še niso dojele smisla pravne države in demokracije. Študijski center za narodno spravo je bil ustanovljen, da raziskuje totalitarne sisteme na slovenskih tleh in zato je povsem razumljivo, da organizira obeležitve v spomin njihovih žrtev. Država očitno tega ne zmore.

Ob vsem spoštovanju avtorja pogojno problematiziram trditev: “Motiv pripravljenosti za izredno trpljenje je nasploh skrajno problematičen”. Trditev gre jemati v kontekstu odsvetovanja radikalnih izbir v zgodovinskem trenutku, ki Grkom nalaga strpnost in taktiziranje znotraj s strani globalnega kapitala zastavljenega okvirja, sicer utegnejo zdrsniti na raven denimo Kube.

Menim, da je globalni kapitalizem v tolikšni meri organiziran, enoten, močan... da na brest-litovske poskuse preprosto ne bo nasedel; svojo divjaško igro bo izpeljal do surove natančnosti in zlahka preigral Žižkova taktiziranja. Bojim se, da je pripravljenost za izredno trpljenje vse, kar Grkom (in drugim) preostane kot realna opcija v izognitev nadaljnjim vele-kapitalskim orgijam nad trpečim prebivalstvom.

Za razliko od Žižka se nagibam mnenju, da le ekstremno žrtvovanje bibličnih razsežnosti morebiti zmore rešiti državo (človeštvo?!) pred umiranjem na obroke. Kristus je temu rekel: „Ne prinašam mir, temveč meč“, Marx pa: „Bolje grozen konec kakor groza brez konca“. Pa še takšno žrtvovanje morebiti več ne more pomagati; pošast se nam je razrasla čez glavo.

Odlaganje boja na življenje in smrt z veliko več tipologije na strani smrti je, bojim se, moledovanje pod vislicami z zanko okoli vratu, namenjeno gluhemu rablju.

»…moj point je, da nismo pozabili kako biti človek človeku, ampak da tega že v osnovi nikoli ni bilo, z redkimi izjemami. Ampak, da je v krvi, da si nekaj egoista, da preživiš. Naši predniki so lovci in borci in niso lepo sprejemali prišlekov. To ostaja. Koliko komu, je druga reč. Samo hotela sem napisat še tak vidik. Ker jih je več. Ljudje različno doživljajo zadeve, imajo različne poglede. Ja, saj, jaz bi tudi marsikoga sprejela, mu pokazala delo in knjigo in ga naučila slovensko.«

Tole se je pred nekaj dnevi zapisalo nekomu na facebooku, pod debato o sprejemanju beguncev. Kdo in kdaj, nima veze, takih idiotskih, ignorantskih in čustveno invalidnih sestavkov je na spletu itak dovolj, tako da ni potrebe biti kaj detektiva, da jih najdeš. Dotično pisanje sem zgoraj navedla samo zato, ker se meni zdi eno hujših. Zakaj? Ker se je zapisalo mladi, intelektualni osebi, očitno dovolj izobraženi, da zna tvoriti stavke in zraven še razmišljati. Namreč, ko slišim iz ust premnogega slovenskega kmetav-

zarja stavek tipa »pejd od kamr si pršou čefur debiln, če ne te bom s kolom po glav«, mi sicer nabije pritisk na dvesto, ampak si rečem, da verjetno družinsko ozadje tej osebi, nesposobni razmišljanja z lastno tikvo ni dalo ravno prilož-

nosti razširiti si obzorja. Pa malo popenim, poskusim nesrečniku razložiti, zakaj se česa takega ne govori, ne razmišlja in ne udejanja, potlej pa po navadi stopim malo na stran, da jih ne dobim s taistim kolom po glav. Kajti glej, kmetavzar ne razmišlja, on samo zamahne, jaz pa nočem, da zamahne, ker si domišljam, da je moja glava predragocena in je tukaj zato, da se postavi proti tistim, ki mahajo s koli.

Mlada izobražena duša pa je v prvem odstavku razmišljala s svojo glavo. In je razmišljala, in razmišljala, in razmišljala in prišla do zaključka, da bo človeštvo preživelo samo, če bo vsak gledal na svojo bedno rit. In da nas zgodovina definira, pravi. Skoraj opravičuje nas ta zgodovina, kolikor razumem. Potemtakem bi lahko kateri izmed nas rekel takole: moj prednik je bil pohlepna svinja, kradel je in rezal vratove, zato me nikar takole obsojajoče ne glejte, če bom tudi jaz lepega dne vzela prekleti nož, šla po domači vasi in naredila podobno. To mi je v krvi! Tega se ne morem kar tako znebiti, geni so močna stvar in kdo sem jaz, da bom pljuvala po svojih prednikih?

Takšno razmišljanje me močno plaši. Prihaja od mojih vrstnikov, tistih, s katerimi sem hodila v šolo, tistih, ki so prav tako kot jaz poslušali o strahotah genocidov, pobijanj, iztrebljanj in podobno. Ne rabiš biti pametnjakovič, da ti je jasno, da je nekaj močno narobe s teboj, če kljub vsemu, kar si prebral, zvedel in slišal o vojni na Bližnjem Vzhodu, v Afriki ali kjerkoli drugje nisi sposoben pogledati čez plot svojega frdamanega pošlihtanega vrta in sprejeti dejstva, da je vojn vedno več, da je vojna vedno bližje, da ljudje s teh območij po edini normalni človeški logiki bežijo tja, kjer vojne ni in da hočeš nočeš Evropa ni in tudi nikoli ni bila imuna na klanje ter da nas Evropska unija čisto nič ne ščiti pred zelo verjet-

nim scenarijem: tudi tukaj bo enkrat zagorelo. In tedaj bomo mi, bedni človeški primerki brez trohice empatije v naših zakrknjenih, posušenih prsnih koših, tedaj bomo bežali točno tako, kot zdaj bežijo Sirci, Afganistanci in premnogi drugi. Bežali bomo skupaj in verjetno vas bom prijela pod roko, ko se boste spotaknili ob lastni čevelj, če ga boste še imeli na nogi in nobeden od nas se ne bo spraševal, kdo je kdaj kaj rekel in napisal, ker nič od tega ne bo več važno. Za petami nam bo gorelo, domovi bodo razdrti, družine bodo ločene in edino, edino kar nam bo ostalo je, da se v skrajni sili opreš na roko, ki se stegne proti tebi.

To roko bi prav lahko iztegnili že zdaj, pa morda do te vojne ne bo prišlo, saj moč množice premika gore, v dobrem in slabem smislu. Ampak ne, roka nekaterih visi ob boku, mlahavo in obotavljajoče trzate z njo, saj vam morda kanec zdrave pameti prišepetava, da ni dobro, da odlašate s pomočjo. Da ni v redu, da odrekate pomoč vojnim žrtvam. A iztegnete je ne, kdo bi vedel, zakaj. Eni zato, ker so bili vaši predniki »lovci in borci in niso sprejemali prišlekov« in tako ravnate tudi sami, eni zato, ker vas je na smrt strah za blagostanje lastne biti in verjamete, da bo le ta ogrožena, če bo Slovenija sprejela 250 pred klanjem bežečih. Ne bo. Ne bo ogrožena vaša bit, ne bo ogrožena vaša služba, če jo imate. Ne bo ogrožen vaš otrok na poti v šolo, ne bo ogrožen vaš pes zunaj v uti in vaša nedeljska restana repica po kosilu tudi ne. Še naprej lahko bivate v svojih hišah, hodite na sprehode po svojih poteh, se družite s svojimi prijatelji, gledate (svoje) porniče in se ljubite s svojim partnerjem. Nič od tega vam ne bo odvzeto, za nič ne boste prikrajšani. Tako da lahko kar nehate z argumenti brez temeljev v smislu »Slovenija je že itak na robu prepada, zdaj pa še ti begunci, kam jih bomo pa dali, kdo jih bo nahranil?«. Nahranili se bodo kar lepo sami, saj imajo usta in znajo jesti, hrano in delo jim bodo pomagale poiskati za to usposobljene ustanove in ne posamezniki, ki se jih bodo usmilili, družili se bodo s tistimi, s katerimi bodo našli nek pristen stik, živeli bodo skromno kot le kaj in si vsako jutro želeli, da bi se zbudili v svoji domovini, v kateri so počeli vse to, kar mi počnemo v svoji. Država pa bo še naprej v zrak metala milijarde za TEŠ 6, 7, 8 itd., za drugi, tretji in četrti tir in za to, da takšni kot Janša v zaporu dobro jejo, pa še na facebook lahko grejo in tam pišejo kozlarije.

Torej. Bojte se nas, mladih pametnjakovičev. Vi ne veste, kako strokovno in prepričljivo znamo podpreti oslarije, ki jih pišemo. Verjetno se bo našel kdo, ki bo točno to rekel za mojo pisarijo. Ne briga me, kaj bodo imeli za povedati. Ker jaz stojim za nečim človeškim, duša s facebooka zgoraj pa za nečim, kar zna človeštvo ogrozit. Če je že argument zgodovina, potlej vam porečem takole: iz taiste zgodovine se naučite, da pomanjkanje človeške empatije in gledanje na lastno rit pelje narod v pogubo. In ni ga strokovnjaka, ki mi bo dopovedal, da je sprejetje beguncev grožnja državljanom.

Slišala sem tudi, da naj bi večina ljudi, ki bežijo v Evropo, sem prihajala zaradi ekonomskih razlogov, ne vojnih. To je nacistično špekuliranje porumenelih medijev, če pa smo dovolj zabiti, da beremo poscane cajtenge, potlej pa si zaslužimo, da nas ogoljufajo. Kdorkoli že, razmišljajmo malo.

Poleg tega pa – kaj je pa drugače pri nas? Živim petnajst minut stran od meje z Avstrijo in Avstrijci nas imajo poln kufer, ko takole pridno lezemo čez mejo na delo. Ampak ko slišim, da gre nekdo na delo v Avstrijo ali Nemčijo ali kamorkoli že, ljudje po navadi rečejo: »Bogi.« Ko pa pride nekdo iz Bosne ali Sirije na delo k nam, pa rečemo: »Pizda, zdaj pa za nas ne bo nič ostalo.« Ampak očitno je tudi za nas dovolj, samo marsikomu se kozla ob čiščenju posranih wcjev. Tudi meni. Da ne bo kdo mislil, da se delam za Mater Božjo.

Tomo Križnar je edini, ki je izpostavil en zelo pomemben vidik te kot nakovalo težke teme: brez dvoma jih sprejmimo z odprtimi rokami, ampak v prvi vrsti bi morali poskrbeti, da je njihov svet dovolj varen, da ostanejo doma. Pa ne zato, ker smo mi tukaj tako ubogi, ko bežijo k nam, ampak ker je edino fer, da lahko človek živi tam, kjer želi, in večina želi živeti DOMA. Dom. Karkoli vam že to pomeni, jaz še nimam konkretno razdelano v svoji pregreti mladi glavi, kaj pomeni meni. Si pa ne znam predstavljat, kako bi bilo, da bi mi nekdo porušil hišo, pobral igrače, odpeljal očeta in mater in mi zaklal psa. No, to vedo tisti, ki jih bomo hočete ali nočete sprejeli medse. Pa naj se Angela Merkel boža, kjerkoli se hoče.

Nedotakljivi smo, Evropejci. Nihče nam nič ne more. Dokler imamo denar, smo srečni.

Smrdimo po še eni vojni, vsi skupaj, veste, in ta bo hujša kot si mislimo, saj bog ne bo poznal brata in če ne bomo nehali s svojim zločinskim odvračanjem oči z nesreče drugih, nas čaka devet krogov pekla, grof Ugolino nas bo žrl in Alighieri bo lahko kar lepo od mrtvih vstal, da doda še deseti krog pekla in nad vrati bo pisalo: ignoranti.

24. avgusta letos bo v Ljubljani nastopil Izraelski filharmonični orkester. Propagiranje državne ideologije in politike preko kulture, je vedno bil sestavni del zunanje politike držav. Izraelski filharmonični orkester tako lahko razumemo zgolj kot predstavnika svoje države, s katero se tudi odkrito identificira. Ob različnih priložnostih so namreč igrali tudi pripadnikom izraelskih obrambnih sil in jim izrazili svojo podporo.

Torej jih moramo razumeti kot simbol države, katere uradna politika sistematično krši človekove pravice, vzdržuje koncentracijsko taborišče Gaza in od same ustanovitve ugrablja zemljo in vodo svojih arabskih sosed in palestinskega prebivalstva znotraj svojih meja. Odvzemanje političnega naboja takšnemu nastopu ni nič manj kot zavestno obračanje pogleda od palestinskega vprašanja in poizkus nevtralizacije zaostranih političnih razmer v Izraelu in Palestini. Še več, njihov nastop v eni izmed najpomembnejših slovenskih državnih kulturnih institucij - Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana, pomeni jasen izraz podpore delovanju izraelske države.

V Iniciativi za demokratični socializem, članici koalicije Združena levica si prizadevamo za uradno priznanje suverenosti Palestine, ki ji jo danes priznava vedno več držav, nazadnje Švedska. Ostro pa obsojamo vsakršno agresijo in kršenje pravic Palestink in Palestincev. Filharmonični orkester, ki takšno agresijo nekritično podpira zato ne more biti deležen naše podpore in njegov nastop smatramo kot nesprejemljiv dogodek.

Zastavljam si vprašanje, ali se je Nežmah s svojimi pamfleti tako zastrupil, da v rubriki Kultura ni več zmožen niti trezno pogledati resnici v oči in povedati bistvo sporočila nove knjige Boža Repeta, S puško in knjigo? Njegovih pamfletov že dolgo ne berem, analize knjig pa, in sem se oglašal že doslej ko sem opazil, da je »ponarejal« avtorje, zlasti tiste, ki opisujejo zgodovinska dogajanja. Prav to počne tudi sedaj kar lahko zazna vsak, ki je bral knjigo ali zelo poglobljen intervju z avtorjem. Nežmah v svojem komentarju poskuša ignorirati osnovne ugotovitve in zgodovinske utemeljitve avtorja zaradi česar je sploh napisal to knjigo; Partizanstvu v Sloveniji je v času NOB, ob vseh anomalijah, le uspelo s puško in knjigo iz naroda hlapcev narediti narod junakov, torej, za spremembo slovenskega narodnega značaja je šlo. Repe je utemeljil tudi, da ni bilo stvarnih razlogov za nevarne delitve ljudi v boju proti okupatorjem, pri tem je jasno opredelil za katero strukturo kolaboracije gre. Morda najbolj pomembna utemeljitev pa je, da je Hitler popolnoma zavračal Slovence kot narod, kar stare politične elite iz katoliškega in liberalnega tabora niso niti zaznale! Ti, in drugi uspehi OF in celotne NOB so trn v peti Nežmaha, zato avtorju na navidez vljuden način podtika primere »partizanskih zločinov«, češ, da v knjigi niso raziskani. Repe dobro ve, da če bi se zgodovine lotil po njegovi želji, bi Nežmah takoj postavil nova vprašanja, družno servirana od različnih možin, zverov, grimsov, janšev, dežmanov, griesserjev itn, ki namesto, da bi skupaj gradili novo Slovenijo tudi na izjemni energiji in ustvarjalnosti Narodnosvobodilnega boja slovenskega naroda, le iščejo način kako to razvrednotiti. V zalogi imajo nova in nova vprašanja do končne zmage, podobno kot so dosegli ustaši in četniki in na ta način za več generacij zanetili sovraštvo med sabo in med hrvaškim in srbskim ljudstvom. V slovenskem primeru je zadevo najbolj enostavno definiral dr.Boštjan M. Zupančič v enem stavku v Večeru: »Če je župnik rekel, je vsa vas šla v domobrance.« Organizacija partizanskega gibanja pa je šla skozi trnovo pot, od človeka, do človeka, od vasi do vasi, od gozda do gozda, s puško in knjigo v roki, do močne vojaške, kulturne in politične organizacije do svobodne države. Zato vsa ta brezplodna podtikanja ustvarjajo le nove delitve, za kar bi poljski pisatelj Ignacy Karpowicz rekel, da gre za stik grafomanije z duševno zaostalostjo. Vendar bodimo realni, Nežmah ni dvorni norec, je doktor znanosti, lahko piše v MLADINI in je toliko bolj odgovoren za svoje besede.

Spoštovani,

vesela sem, da ste objavili članek o reklamiranju neoliberalizma. Tudi sama opažam to o čemu pišete, kot ekonomista pa me zelo moti, ko slišim ne- ekonomiste govoriti o ekonomskih učinkih - prednostih neoliberalizma. Tako je Vasilka Sancin na TV govorila o prednostih, ki bi jih imela naša podjetja s sprejetjem TTIP!!!Ne razumem kako si kot dobra pravnica dovoli govoriti o ekonskih prednostih brez, da bi se poglobila v kakšno ekonomsko analizo. G. Mencinger in G. Štibler znajo ekonomsko razmišljati, ker sta se v ekonomijo poglobila, drugi pravniki pa ne! Enako so o ekonomskih prednostih TTIP govorili pravniki na letošnji Poletni šoli na Pravni fakulteti!!! Sprašujem se, kdo je bil sponzor te šole? In zakaj o TTIP najprej razpravljajo pravniki, preden se vidi ali je to za Sloenijo sploh ekonomsko sprejemljivo. Verjetno zato, da se o tem veliko govori in potem sprejme kot nekaj, kar je najbolj normalno in sprejemljivo!

Veliko uspeha pri vašem delu !

Majda Koren

V zanimivem članku Urše Marn »Nekoč lovci, danes plen« dobi bralec občutek, da pri nas trg kapitala deluje normalno, le da določeni gospodarski subjekti iz Hrvaške na njem nastopajo z nepričakovano velikimi (glede na gospodarsko stanje na Hrvaškem) vložki. Za razumevanje procesa pa je treba vendarle upoštevati, da so sedanji prevzemi podjetij v Sloveniji posledica delovanja dobro organiziranih lobijev iz tujine. Pri tem se nekateri subjekti s Hrvaške vključujejo v širši kontekst. Ta pa je, po moji oceni, naslednji:

Prvi znaki, da namerava Slovenija samo sebe gospodarsko ponovno (prvič je bilo to v obdobju 2004-2008) destabilizirati so se pokazali julija 2010, ko je Banka Slovenije začela ukrepati, tako da je dosegla zmanjševanje bančnih kreditov gospodarstvu (ta proces še vedno teče, krediti bank t.i. nefinančnim družbam so se zmanjšali za 10 milijard evrov – del tega je bil prenesen na DUTB). Proces destabilizacije Slovenije se je nato v polni meri odvil po menjavi vlade pomladi 2012. V letu 2012 so nosilci slovenske ekonomske politike z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) povzročili novo recesijo (do 2013 je BDP realno upadel za 3.6%, Slovenija je izgubila dodatnih 30 tisoč delovnih mest in javnofinančni primanjkljaj je bil, brez sredstev investiranih v bančni sistem, v 2013 večji kot v 2011), obenem pa so s svojimi izjavami povzročali negotovost investitorjev v naše obveznice ter posledično povečanje zahtevanega donosa teh obveznic (tudi preko 7%). V letu 2013 so novi nosilci ekonomske politike v Sloveniji popustili dobro organiziranim lobijem iz tujine, da so se poceni polastili nekaterih pomembnih slovenskih mrežnih, infrastrukturnih in razvojno intenzivnih podjetij. To je bil glavni prispevek tako imenovanih »novih obrazov«. Najbolj tipični primeri so: prodaja Mercatorja, sprejem zakona (junija 2013) s spiskom 15 podjetij za prodajo po vsaki ceni (proces 2015 nemoteno teče) in očitno prirejeni stres testi poslovnih bank jeseni 2013 z namenom omejiti njihovo poslovanje in omogočiti njihov poceni prevzem (tudi ta proces 2015 nemoteno teče). Znak, da ne gre običajne posle značilne za razvito in odprto gospodarstvo, so prevzemi donosnih podjetij in krepko dokapitaliziranih bank po izjemno nizkih cenah (v višini knjižne vrednosti ali pa še manj), pa tudi v postopku prevzemanja podjetij in bank, kjer tečejo na koncu pogajanja prodajalca z enim samim kupcem, ta pa postavlja ceno.

Lobiji s Hrvaške niso v teh za Slovenijo žalostnih časih ne slabši ne boljši od lobijev z drugih držav. Je pa zanimivo, da je na nek način o podobnem že 1928 pisal Miroslav Krleža. Gospoda Glembajevi so namreč na hitro obogateli, tako da so izropali …. .

V Državnem zboru so že drugič obravnavali sprejetje zakona z enako vsebino glede dostojnega pokopa žrtev povojnih pobojev. Spraševali so se, kako zagotoviti finančna sredstva, vendar ni bilo dokončne odločitve.

Predlagam, da se k financiranju pozove slovensko katoliško cerkev, ki po odločbah naših sodišč o vračilu premoženja, razpolaga z velikanskim gozdnim in drugim bogastvom.

Bilo bi prav in pošteno, da tudi Cerkev prevzame svoj del krivde za tragično usodo pobitih in se vsaj malo oddolži tako, da prispeva s financiranjem omenjenega zakona. V tistih prelomnih časih je bilo namreč iz vseh prižnic v Ljubljanski pokrajini slišati hujskaške pozive proti OF. OF ni ločevala med vernimi in nevernimi, saj so bili njeni ustanovni člani tudi Krščanski socialisti, ampak je združevala vse zavedne Slovence v borbi proti okupatorju. Na ta način so zavedli nič koliko dobrih ljudi in so krivi za bratomorno vojno na naših tleh in posredno tudi za tragične posledice po vojni.

Sodišča naše države, ki smo jo med 2. svetovno vojno ubranili pred nacističnimi in fašističnimi zavojevalci ter domačimi izdajalci, danes vračajo gozdove in druga bogastva Slovenski cerkvi, ker naj bi ji bilo premoženje po vojni nezakonito odvzeto. Sodišča pri tem ne presojajo, kakšno vlogo je Slovenska cerkev imela pri sodelovanju z okupatorji naše domovine. Če se Slovenski cerkvi na ta način popravljajo storjene »krivice«, potem je res že skrajni čas, da tudi cerkveni predstavniki končno priznajo takratno zmoto svojih predhodnikov, se opravičijo in poskušajo popraviti posledice teh dejanj vsaj s tem, da zagotovijo finančna sredstva za dostojen pokop njihovih zapeljanih duš.

Spoštovani g. minister,

Dragi Karl,

dovoli da te tikam, kot sva se na sejah odbora za zunanjo politiko, kjer sva se pogosto srečevala, ko sem bil še poslanec.

Kot veš, nisem pravnik in postopke arbitraže poznam toliko kolikor o njih poročajo mediji, si pa bom dovolil – kar te bo razveselilo – podvomiti tudi sam v trditev hrvaške zunanje ministrice Vesne Pusić, da naj bi že odstopljeni slovenski arbiter Jernej Sekolec na lastno pest v slovenski spis dodajal dokumente, da bi lažje prepričal ostale sodnike v naš prav.

Pravnika Marko Pavliha in Rajko Pirnat opozarjata da je to praktično neizvedljivo, ker da je vse označeno in zabeleženo, tudi datumsko. Poleg tega – ste večkrat pojasnili na MZZju – da je arbitražno sodišče vezano na dokaze in argumente vsebovane v dokumentaciji, ki je bila predstavljena v pisni in ustni fazi postopka, ki se je zaključil junija lani.

Dodajam domnevo, da ne more nihče od sodnikov ali njihovih sodelavcev pristopati kar tako, po mili volji in brez ustreznega zaznamka do deponiranih spisov ter jim pripenjati, oziroma dodajati nove. Sicer čemu bi se tega z naše strani lotili? A nismo delali kar nekaj let na pripravi našega memoranduma in nato intenzivno tudi na odziv na hrvaškega? Najeta je bila vsa stroka, ki jo premoremo, tako doma kot na tujem, da bi vse to spisali in zagovarjali, do zanje možne vejice in pike. Medtem pa se ni nič bistvenega dogodilo v slovensko-hrvaških odnosih, oziroma ob spornih odsekih meje, da bi bilo kdo na zunanjem ministrstvu ali v kakem strokovnem krogu začutil potrebo, da bi dodatno in to pisno, mimo vrste, »oborožil« Sekolca.

Tako da gospa Pusić tudi po mojem pripoveduje pravljico. Za svojo javnost seveda, ker je njena vlada že dala vedet, da se obravnave v Haagu, ki bo namenjena razčiščevanju okoliščin hrvaškega umika, ne namerava udeležiti in torej teh trditev tam ne bo potrebno dokazovati.

Toda, ker nikoli ne reci nikoli, in ker Zagreb je dokaj spreten v serviranju presenečenj, vprašujem dr. Sekolca, ali bolje kar tebe, dragi Karl, ali jamčiš, da so Pusićeve izjave le milni balončki, ali bolj grobo rečeno, kar laži?

Naj te spomnim, na tvoj prvi odziv na vest, da sta bila naša dva predstavnika v Haagu prisluškovana in da sta si bila povedala stvari, ki si jih ne bi smela. Bil si odločen in prepričljivo nikalen, češ da je šlo le za spin predvolilnih sosedov.

Ko pa smo dobili še zvočno inačico in neizpodbitni dokaz, da je bilo res to o čemer se je dan prej pisalo, si umolknil in se zatekel v Pariz.

Dajmo sedaj glasno in jasno, pa ne le prek ocen in komentarjev Pavlihe in Pirnata, povedati, da je hrvaška zunanja ministrica ena krepka lažnivka!

Ok, Karl? Da te tokrat slišimo kot se spodobi in če se potem izkaže drugače, če znova izvemo za neizpodbitne dokaze, da je Pusićeva imela prav, da priznaš, da si se zmotil, da se kolegici opravičiš, da enako tudi slovenski javnosti in da z naslova objektivne ter tudi subjektivne odgovornosti, podpišeš nepreklicno odstopno izjavo in jo pošlješ Cerarju. Velja? Sicer, živela arbitraža! Z njo do konca!

Vse dobro ti želim. Srečno!