Politike in širšo javnost na obeh straneh slovensko-hrvaške meje želim spomniti na nekaj dejstev, ki bi morala biti upoštevana pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško, ko je govor o meji na morju in o »katastru pri Dragonji«. S to besedno zvezo je namreč prejšnji slovenski arbiter med objavljenim prisluškovanim pogovorom s prav tako odstopljeno agentko imenoval slovensko ozemlje ob levem bregu Dragonje, katero si je leta 1991 prilastila Hrvaška.

1. V začetku leta 2010 je tedanji hrvaški predsednik Stipe Mesić pred odhodom v pokoj dal intervju dopisnici TVS Nataši Prislan. Med drugim je izjavil, da je bila leta 1991 dotedanja administrativna meja med SR Hrvaško in SR Slovenijo določena kot meddržavna meja.

2. Na šolskem zemljevidu LR Slovenije (stenskem in v formatu A3), ki ga je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja izdelala založba Učila v Zagrebu, je bila morska meja med LRS in LRH v Piranskem zalivu narisana približno tam, kjer je bila narisana tudi na karti Drnovšek-Račanovega sporazuma.

3. Leta 1985 sta Mladinska knjiga in Geodetski zavod SRS izdala izletniško karto Slovenska Obala in zaledje v merilu 1:50000. Na tej karti je jasno narisano, kje je na danes spornem ozemlju ob levem bregu Dragonja potekala republiška meja med SRS in SRH. Tedaj − leta 1985 − se nikomur ob Dragonji (ne na levem in ne na desnem bregu) še ni sanjalo, da bo že leta 1991 ta meja postala državna meja. Povedano po domače: »Jorasovo ozemlje« na levem bregu Dragonje je narisano v mejah SR Slovenije.

Kratko zgodovinarjevo osebno premišljevanje tri desetletja pozneje.

»Najnevarnejša«, »najstrupenejša«, »najusodnejša« po vojni v Jugoslaviji natisnjena knjiga! Takšne so bile – tako pravkar (1. junija 2015, dopolnjena pripoved profesorja Janka Prunka) slišim - osebne oznake slovitega profesorja zgodovine dr. Branka Petranovića, akademika SANU, spomladi 1986, namenjene moji pred koncem 1985 v Beogradu objavljeni knjigi »Nacije Jugoslavija revolucija«. Zakaj in komu more biti ta knjiga slovenskega zgodovinarja tako grozeča?

„Pleterski v tej knjigi samo hvali AVNOJ in Tita, njegovo delo je usmerjeno proti vsemu temu, za kar se mi (v Srbiji) borimo!“ Tako je bilo pojasnjeno.

Gre torej za radikalno grajo usmeritve pisca. Kako je treba to razumeti? Med osamosvojenimi Slovenci je to nekaterim v Beogradu nekoč nadvse nevarno knjigo, ki seveda ne govori le o dogajanju v času okupacije, desetletje pozneje nov slovenski zgodovinar označil kot biblijo revolucionarnega jugoslovanstva, napisano z zelo čvrsto vero avtorja v državno skupnost različnih južnoslovanskih narodov, ki jo je pa ta zdaj prisiljen relativizirati. Toda, v čem pa je takšna biblija nasprotovala vsemu onemu, za kar so se borili prvaki v Srbiji, ki so bili podobnega mnenja kot profesor Petranović? Slišali smo res: knjiga hvali Avnoj! Pa saj ta ni, denimo, odstavil kralja Jugoslavije iz srbske dinastije! V Jajcu ni šlo ne za kralja ali republiko, ne za socialistično revolucijo, ampak za samoodločbo narodov, kot državotvorno podlago jugoslovanske federacije. Za samoodločbo Slovenije! V tej vrsti pa tudi za priznanje pravice do samoodločbe Bosne in Hercegovine. Vprašanje, kolikšna je vera v trdnost državne skupnosti različnih južnoslovanskih narodov, je bilo v Jajcu kot zgodovinsko državotvorno izrečeno vsem tem narodom samim. In to je to!

Pripoved o Petranovićevi izjavi sama po sebi gotovo zelo zgovorno odslikava tedanje „stanje duha“ v Srbiji. Spomnimo se. Tisto so seveda bili dnevi lansiranja osnutka memoranduma SANU. Zame in za slovensko zgodovino pa prav tukaj tiči tudi ena obeh korenin še danes nepreseženega razdora duhov v Sloveniji. Poleg neskončno premlevane »domobranske«, ostaja druga skoraj prezrta in še brez imena. Recimo ji vljudno »kvazi razumniška«. V svojih predlogih za slovenski nacionalni program so se v Novi reviji št. 15 navezali na (pač srbsko) stališče o zavrženosti Avnoja in s tem zanikali tudi dogodenost medvojne samoodločbe Slovencev (Kočevje 1943 oz. SNOS do1945) in drugih narodov Jugoslavije, ki so fundament Avnoja. S tem so sprejeli staro (srbsko hegemonistično) velikodržavno tezo, da je pravico naroda do samoodločbe možno uporabiti samo enkrat in da je s tem konzumirana, ugasla in je potem ni več, da torej ni permanentna ter da je ponovitev samoodločbe izključena. Slovenci naj bi bili svojo pravico do samoodločbe uporabili in konzumirali že v letu 1918. Za avnojsko naj bi je več ne imeli.

Svoje programske zahteve so v Novi reviji sicer upravičeno in zelo uspešno propagirali kot zahtevo po demokraciji. A s svojim ideološko argumentiranim zanikanjem te druge slovenske samoodločbe, kočevsko-avnojske, dejansko dogodene narodne samoodločbe, so pristali na tezo o enkratnosti in konzumiranosti te pravice sploh. Konkretno tiste z letom 1918 in konec. S tem so demokraciji napravili podobno škodo, kakor je to bila Rožmanova obramba vere z grehom (po definiciji filozofa dr. Janeza Janžekoviča, duhovnika mariborske škofije, marca 1941 v »Času«, v njegovem malodane preroškem spisu »Ob odločilni uri – Dolžnosti do naroda«).

Kakor sem o tem programu napisal v letu 2013 v »Prispevkih za novejšo zgodovino (»Država dveh domovin«), nista vodilna avtorja tistih programskih točk - ne France Bučar, kaj šele Dimitrij Rupel – najbrž te svoje za današnje življenje Slovenije tako porazne in s pojmom demokracija tako skregane uporabe besed o njej, nista niti zaznala tedaj, ko je bila v letu 1987 storjena. In očitno je ne občutita niti danes, za nazaj. Kaj šele, da bi jo skušala popraviti, čeprav nas vse današnje dni, tudi zaradi nje, tako neznosno davi problem obstoja dveh domovin v isti državi, kakor ga je znal pokazati Vlado Miheljak. In če prištejemo še tisto, kar je predlani v Mladini obravnaval Božo Repe ob očitku nekaterih Hrvatov, da je obstajal „slovensko srbski pakt“, potem dobi Petranovićeva zgroženost nad mojo knjigo šele pravo vsebino in dimenzijo. Tudi za odslikavo stanja duhov tisti čas v Sloveniji. Saj to pomeni, da Bučar in avtorji točk slovenskega nacionalnega programa v Novi reviji dejansko niso mogli uveljavljati resnično neugasne demokratične pravice Slovencev do narodne samoodločbe. Ne na znamenitem sestanku v gostilni Mrak v letu 1986 in tudi ne na sestanku predsednika državnega zbora Bučarja skupaj z zunanjim ministrom Ruplom na sestanku v Beogradu pri Dobrici Ćosiću poleti 1991. Niso mogli, ker so že sami v Novi reviji št. 57 in nato vse do danes zanikali permanentnost te in takšne pravice v primeru Avnoja. V Beogradu pri Ćosiću (in prek njega pri Slobodanu Miloševiću) bi zato oba omenjena mogla oz. nameravala le pridobivati Srbe za udejanjenje nečesa, kar je načelno podobno prosluli grožnji kralja Aleksandra v času krize Kraljevime SHS o amputaciji (tudi) Slovenije. Dalo bi se z blažilno ironijo reči: namesto demokratične načelne zahteve po samoodločbi sta – ujeta v zanko svojega odnosa do Avnoja – mogla svojo zamisel osamosvojitve Slovenije Srbom postavljati v načelu le kot predlog za avtoritarno dopustitev samoamputacije Slovenije. Pridobivati njihovo privolitev na politični podlagi skupnega obsojanja avnojskih samoodločb, vključno slovenske kočevsko črnomaljske. Vsekakor pač na podlagi vzajemnega zanikanja Avnoja samega! Objavljeni Ćosićev zapis predloga to pove v podrobnostih. Na srečo je slovenska državna politika zahtevo po samoodločbi postavila in uveljavila drugače, načelno v bistvu na temelju pravice uveljavljene v ustavnem sistemu, ki je zrastel iz Avnoja. Menim, da je to vsakomur na dlani, če se ozre na sklepe mednarodne Badinterjeve komisije. Niso napisani z namenom popravljati zgodovino. Prav in zgodovinskemu narodu primerno bi bilo, da vsaka državna politika Slovenije to dejstvo uvidi in prizna. Saj smo Slovenci narod stare pravde, kulture in trikrat izražene državne volje, z vsemi tremi samo-

odločbami, 1918, 1945 in 1991! Nismo nekakšen novorojenec iz leta 1991. Le potem bosta država in domovina enojnega obstoja in značaja.

Slovensko srbski pakt se ni zgodil. Tega danes v Sloveniji najbrž ni žal nikomur. Posebno se je to pokazalo ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici. Vsi ga obžalujemo in vsi želimo, da se kaj takega ne bi nikoli več in nikjer ponovilo. Nekateri so sicer nekoč bili v skušnjavi, a zavest o tem se jim danes ne zdi problematična, saj menijo, da so se jim zamisli o nujnem popravljanju naše zgodovine porajale vedno iz gole želje po čisti demokraciji, nič drugega. Pa jasno je le to, da se je Srebrenica zgodila. In da se je zgodil tudi simbolično težko obremenjeni konec častitljivega Starega mostu v Mostarju pod topovskimi streli Hrvatov proti Bošnjakom, ter da se je zgodilo še vse tisto neizmerno drugo gorje iz vojne v Bosni in Hercegovini ob podiranju Avnoja in vseh onih z njim zraščenih narodnih in ljudskih samoodločb. Res nam je še zoprno, če vsi malo pomislimo, da ni bil daleč od zanikanja Avnoja s Kočevskim zborom vred niti tisti lisjaški izbris množice zakonitih (avnojskih) priseljencev v Sloveniji. Pa to lahko po mnenju mnogih odrinemo drugim. To je menda preprosta stvar evropskega sodišča za človekove pravice. Pa »mirna Bosna«! Mar ne?

Spoštovani,

Odzivam se na članek Bazen z usodno napako, objavljen 17. julija 2015 v Mladini, avtorja Bernarda Nežmaha.

Po dolgih 15 letih je Ljubljana vendarle hvalevredno dobila prenovljeno kopališče Kolezijo. Kot druga, že obstoječa ljubljanska kopališča se cenovno umešča nekako v sredino obstoječe ponudbe, ker ne more (??) računati na mestne subvencije, kot je to redni primer v bolj bogatih tujih (zahodnih) okoljih. Ali je tak finančni razrez vis-a-vis ostalih mestnih investicij Jankovićeve ekipe pravšnji in optimalni, je možno (in tudi potrebno!) diskutirati. Držati župana za nepremišljeno, preoptimistično obljubo, da bo že za njegovega mandata možno v Ljubljanici plavati, je v pogojih sedanje obvezne in stroge evropske regulative in na drugi strani pomanjkljive ekološke zavesti: kmetijske proizvodnje, še množične nepriključenosti na kanalizacijo, divjih odlagališč in industrijske polucije še najbolj podobno »horizontu«: črti med nebom in zemljo, ki je tem delj, čimbolj se mu skušaš približati.

Spominjati, kot argumentom na to, da je bilo to že leta 1943 možno in v korist preko 100.000 kopalcem, pomeni zanikati, ob kakšnih sanitarnih standardih in zlasti ob kako represivni družbeni klimi se je to dogajalo. Kot kratkohlačnik sem se, po smrti svojega, s strani slovenskih denunciantov, ki so služili italijanskemu okupatorju, izdanega in kot talca ustreljenega očeta, plavanja naučil istega leta pri sorodnikih prav na tem kopališču. Kopališče je nastalo pod tedanjim jezom na Špici (cca 2m visokem, ob razcepu nižje notranjemestne Ljubljanice in višje struge gornjega toka Ljubljanice, s še dvema lesenima bazenoma v Ljubljanici, na lokacije sedanje »Livade« in pa Gruberjevega kanala. Jez je bil prirodno odskočišče za skoke na glavo in tuširanje pod vodnim slapom, kopališče je imelo še plavalno globino do sedanjega mostu na Opekarski cesti in dejansko, kot ena redkih sprostitev v Ljubljani zato izjemno frekventirano; ne glede na (ne)oporečnost vode.

Mesto je imelo tedaj le Bloudkovo (plačljivo) »Ilirijo«, obenem pa je bilo v tesnem, nepropustnem »korzetu« z bodečo žico in bunkerji, ki je po trasi sedanje Poti izoliral mesto od njegove neposredne okolice, s potrebnim »lasciapassare-om« za prestop v katerekoli smeri, vse z namenom povsem preprečiti povezavo med mestnim prebivalstvom in partizani. Na viškem bloku so tako na kontrolnem prehodu ustrelili mizarja, ker je med dvema deskama nosil izvod »Slovenskega poročevalca«! Sredi kopalne sezone je povratnik iz taborišča sredi reke odmevno brenkal na kitaro Gonarški kuplet o njihovi »promenadi« ob večernem apelu, od katerih pa sem si zapomnil samo zaključek: »a v Ljubljani pa obraten je slučaj, same babe, fant edini je pred pošto policaj!« Teh novic tedanji domoljubni »Slovenec«, z dne 5. julija 1943, seveda ni objavljal, saj je bil poln zmag sil osi na vzhodu, severni Afriki in na Atlantiku. Po uspešni kolaboraciji, po septembru 1942 z legaliziranimi enotami MVAC, je predhodnega fašističnega italijanskega župana nadomestil njih kratkovidni domači pomagač, general Leon Rupnik, graditelj nekdanje jugoslovanske »Rupnikove linije« proti Italiji, ki pa je nato isti (kot slovenska verzija Petaina!) najbolj servilno služil. V tistem polet-

ju pa je fašistična Italija (z Badogliom na čelu) špekulativno že iskala poti za svoj prestop med kasnejše zmagovalce. Dopuščati take (vsaj) neustrezne «zgodovinske« primerjave (tudi Hitler je, med drugim, ob KZL-ih tudi prvi gradil avtoceste!) lahko edino pomeni, skozi stranska vrata izvajati poizkus rehabilitacije kolaboracije, kar bi človek komaj pričakoval od tako jasno profiliranega medija, kot je »Mladina« (in zanj v javnosti, upravičeno, cenjena!).

V članku Podporni delavci, ki je bil objavljen v 31. številki Mladine, sem zapisal, da lahko poslovni sekretarji v javnem sektorju v teoriji napredujejo do 26. plačnega razreda, a se v praksi vsi upokojujejo v 21. plačnem razredu. Pravilno bi bilo reči, da lahko poslovni sekretarji v teoriji napredujejo do 31. plačnega razreda, a se v praksi vsi upokojujejo v 26. plačnem razredu. Za napako se opravičujem.

Sir Richard J. Roberts je za epohalna spoznanja izpred 38 let prejel pred dvanajstimi leti Nobelovo nagrado in mu je naša alma mater pravkar po pravici podelila častni doktorat. V priznavanju njegovega pomena pa bi mu najiskreneje svetoval, da razmisli o nekaterih tezah svojega predavanja in ne zmanjšuje svojega ugleda s pisanjem čustvene knjige o domnevnem „zločinu proti človeštvu“, kar naj bi bilo nasprotovanje pospešenemu uvajanju gensko spremenjenih rastlin. Sir Roberts sicer priznava, da je npr. firma Monsanto samopašno pogoltna, toda meni, da je takih firm samo nekaj malega, drugim pa izreka priznanje. V genski tehnologiji, ki je njegovo primarno področje, pa argumentira presenetljivo mehanicistično: zamenjavo gena v rastlini primerja z zamenjavo delov med avtomobili: „uplinjač iz rolls-roycea vgradimo v volkswagna“(!). Problem gensko spremenjenih rastlin je pač ta, da so rastline organizmi in da bi bila še primerjava z računalniki huda simplifikacija. Proti staremu mehanicizmu je nastopal vitalizem, ki je (brez pametne razlage, vendar upravičeno) opozarjal na posebnost življenja in kazal na sofisticirani proces, kako rastlina v svojem razvoju programirano oblikuje denimo dolge in kratke poganjke, liste, korenine, da o cvetu in plodu niti ne govorimo. Pri živalih so stvari še bolj zapletene. Spor med mehanicisti in vitalisti je učinkovito zaključil pred sredo 20. stoletja Ludwig von Berthalanffy z „organizmično teorijo“, ob kateri so se pozneje navdihovali avtorji „sistemske teorije“. Življenje poteka kot bivanje organizmov, opraviti imamo s procesom procesov. Kako delujejo naravno dani organizmi, se je uravnotežilo v okoljih; že prenos v drugo okolje lahko rastlino spremeni v invazivko. Po izkušnji, ko je gospa guvernerjeva v Avstraliji odvrgla kaktus, ki je postal grd, nato pa so rabili desetletja, preden so uvozili insekta, ki je invazivko omejil, so invazivke postale tema za načrtne akcije zatiranja. Kako se bo obnašala gensko spremenjena rastlina, torej drugačen organizem, ni že kar naprej jasno, tako da je previdnost res „mati porcelanaste sklede“. Ali bi „zlati riž“ res lahko čudežno odpravil prehranske bolezni otrok, ki jih je povzročilo industrijsko luščenje riža, ne vem, ni pa neverjetno, da bi prinesel težke milijarde kaki trans-

nacionalki. Naj končam: gensko spreminjanje organizmov je stvar znanosti, ki naj ima pri tem vso podporo in naj ravna z vso etično odgovornostjo. Uvajanja gensko spremenjenih organizmov v odprti svet pa ne gre prepuščati „javno-zasebnemu partnerstvu“, v katerem monsantos in sondiablos vlečejo odkritja raziskovalcem z miz. Proč z lahkomiselnostjo! Notranji program rastlinskega organizma se dogaja s humoralno (ali tekočinsko) regulacijo (pri živalih z nevralno in s humoralno). Genski poseg je poseg v to regulacijo. Za analogijo vzemimo biokemični poseg v humoralno regulacijo rastlin: glifosat (učinkovina v znamenitem Round-Upu). Glifosat podre usklajenost med koreninami in rastjo nadzemnih delov; ti podivjajo in rastlina umre od neprehranjenosti korenin. Pokazalo pa se je, kako glifosat ruinira tudi organske sisteme živali s človekom vred: od genoma do rakotvornih učinkov.

Naj torej Sir Roberts svoj čas rajši posveti temu, v čemer je velik!

Državni uradnik na ministrstvu za kulturo Velko Glaner mi v pismu, objavljenem v Mladini št. 30, očita ali kar podtika, da sem »napačno navedel« ključna dejstva iz zdaj že precej »slavnega« dopisa, s katerim omenjeno ministrstvo javnim zavodom s področja kulture prepoveduje sklepanje pogodb z osebami, ki so ali bi lahko bile v kakršnem koli sorodstvenem ali družinskem razmerju z zaposlenimi v javnih zavodih. Glanerjev očitek se sklicuje na kritični komentar, ki sem ga pod naslovom Arbeitsverbot objavil 4. julija v Dnevnikovem objektivu. Obtožbo zavračam, kajti prav ničesar v svoji kolumni nisem navajal napačno. Ker je v mlinu očitno treba povedati dvakrat, prepisujem zloglasni del dopisa od črke do črke še enkrat: »Avtorskih in podjemnih pogodb javni zavod, v skladu s tem splošnim soglasjem, ne sme sklepati s svojimi zaposlenimi niti z njihovimi družinskimi člani (zakonec, otroci, posvojenci, starši, posvojitelji, bratje, sestre (ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu ali ne) in osebe, ki z zaposlenimi živijo v skupnem gospodinjstvu ali zunajzakonski skupnosti). (…) Dijak oz. študent [ki želi honorarno delati v javnem zavodu], v skladu s tem splošnim soglasjem, ne sme biti družinski član zaposlenega v javnem zavodu.« Tako piše in tako sem dopis citiral tudi že prvič. Nikjer pa ne najdem stavka, s katerim bi ministrstvo kaj »izrecno poudarilo«, ali kjer bi bilo »jasno zapisano, da ministrstvo nikakor ne prepoveduje dela sorodnikov«, kot trdi mag. Glaner. Njegov dopis (ki ga je v izdatno širši verziji pred tem priobčil tudi že v Dnevnikovem Objektivu) je nespretna in gostobesedna naknadna interpretacija smešnega birokratskega izdelka, polna moralno politične demagogije, s katero bi se ministrstvo za kulturo z zapletenim birokratskim zamegljevanjem ter izumljanjem vedno novih in novih »soglasij« zdaj rado izvleklo iz nedvomne blamaže, v katero se je zapletlo z zloglasnim dokumentom. (Mimogrede, naj si še jaz privoščim en oklepaj: kaj pa vse tete in slavni strici iz ozadij, kaj pa nečakinje in nemara tudi nečaki; so vnukinje in vnuki že odrešeni te strašne fatve? Bo moral direktor gledališča ukrepati že preventivno in prositi za soglasje, da lahko še spi s svojo ženo, kajti potomec, ki bi ga spočela, bi se v življenju kaj lahko odločil za gledališki poklic in ostal brez službe? Norčujemo se lahko v nedogled, toda kaj drugega nam sploh še preostane?) V normalnih demokratičnih razmerah bi se sodelovanje ministrstva za kulturo pri oblikovanju kadrovske politike javnih zavodov moralo končati v najzgodnejši fazi načelnih opredelitev. Vse, kar temu sledi, bi morala biti (in po zakonu tudi je!) stvar avtonomnega odločanja (in ne le odgovornosti) vodstev zavodov, v katerih sedijo dovolj kompetentni in odgovorni ljudje, ki ne potrebujejo moralno političnih podukov in karikature totalitarnega nadzora. Nobenih soglasij, ne splošnih ne posamičnih, tu ne bi smelo biti, saj niso nič drugega kot grob poseg v avtonomijo (samo)upravljanja in vodenja na področju kulture, v skrajni konsekvenci tudi potencialen poseg v svobodo umetniškega ustvarjanja. Množico zakonov, ki mimo ustavnih standardov zdaj »urejajo« ta vprašanja in na katere se sklicuje dopis, bi bilo treba odpraviti, ne pa fabricirati še novih. V tem je bistvo moje kritike, ki ga uradnik službe za odnose z javnostmi MK Glaner ne želi, noče ali morda ne zna prebrati. Te dni se prebijam skozi izjemno zanimivo knjigo dveh nemških družbenih teoretikov in kritikov Markusa Metza in Georga Seeßlena z naslovom Blödmaschinen. Die Fabrikation der Stupidität (»Stroji za poneumljanje. Fabriciranje stupidnosti«; prevod je približen). Nekdanje temelje družbenih razmerij in sistemov, kot so vednost, znanje, etična merila, umetniška svoboda, svoboda posameznika itd., je sodobni kapitalizem nadomestil s »stroji za poneumljanje«, ki jih avtorja prepoznavata v medijih, množični proizvodnji popularne kulture, marketinških strategijah, političnih diskurzih, izdelkih za množično potrošnjo itd., itd., tega je veliko, vso fenomenologijo poneumljanja evidentirata in precej duhovito analizirata na več kot 800 straneh. Ni težko uganiti, da služijo »stroji za poneumljanje« tako za fasciniranje množic kot za njihovo nadzorovanje, se pravi za vladanje. Po analogiji bi lahko zaključili, da se tudi slovensko ministrstvo za kulturo (skupaj z nekaterimi drugimi državnimi uradi) v zadnjem času vse bolj spreminja v nekakšno Blödkanzlei, v kanclijo za fabriciranje stupidnosti, pa seveda za nadziranje »polja« in tlačanov, ki tam še garajo. Kljub vsemu.

Kljub manjšim spremembam v statusu marihuane, v smislu dekriminalizacije, je to še vedno prepovedana droga v 192 izmed 196 svetovnih držav. Po branju članka Nova doba iz revije Spiegel bi mislili, da je razmerje obratno. Na nekatera pravilna dejstva članek sklene napačne zaključke - kot da legalizacija marihuane ne bi imela nepredvidljivih zdravstvenih in socialnih posledic. Te so le opombe na koncu, ki ne vplivajo na sporočilo članka. Zdravila morajo v kliničnih raziskavah dokazati učinkovitost, varnost in kakovost. Pričakovana korist zdravil mora krepko presegati tveganja; strogo se ločuje med zdravljenjem in rekreativnim drogiranjem. JAZMP v 2015 ni prejela nobene vloge za registracijo zdravila z vsebnostjo THC. Članek nekritično hvali hitro vstopanje kanabinoidov v telo pri kajenju marihuane, kaj pa rakotvorne sestavine dima? Poznate zdravilo s 50 rakotvornimi snovmi; takšno, ki bi se uporabljalo s kajenjem? Vsako zdravilo definira farmacevtska oblika, zdravilna učinkovina, mehanizem delovanja, terapevtska indikacija in med temi je potrebno razlikovati. Ne glede na podtikanja o farmacevtski industriji, je to regulirana panoga, katerih temelj so klinične raziskave. Nikjer tudi nisem našel pozitivnega stališča do legalizacije marihuane katerekoli profesionalne zdravniške organizacije. Jasno ji nasprotujeta tudi ameriški in kanadski združenji zdravnikov. Strokovnjaka FDA K. Sabeta citiram v članku v majski številki revije ZZS Isis: ‘’Tobačna industrija je 80 let lagala o škodljivosti kajenja in ciljala na otroke, kar še vedno počne, zakaj bi bilo pri marihuani drugače?’’ Vtis poročanja medijev pri nas je žal drugačen. Članek Nova doba v zaključku naredi logično napako: legalizacija, zvečana dostopnost ter oglaševanje - naj ne bi zvečali rabe. Kakšno sprenevedanje! Članek droge naivno primerja. Alkohol je resda rekreativna droga, vendar povzroča tudi težke socialne in zdravstvene posledice; hkrati ni ustrezna primerjava. Propagandistični članki za legalizacijo marihuane se primerjavi kajenja tobaka in marihuane izogibajo, čeprav je bolj logična. V obeh primerih gre za isti način uporabe s hitrim učinkom - za kajenje; večina poleg marihuane hkrati kadi tobak. Pozitiven del članka iz Spiegla je, da navede, da je največji delež zasvojenih prav pri kajenju tobaka, večji celo od heroina. Zamolči pa podatek, da se z marihuano že manipulira, da se je vsebnost THC v zaplenjenih vzorcih marihuane v ZDA od 1980 do danes iz 4% povečala na 15%, ter da se ne ve, kako bo industrija z izdelkom v prihodnje manipulirala, da bi povečala zasvojenost. Pri tobaku so te manipulacije za povečanje zasvojljivosti privedle do tega, da po novih raziskavah kar 2/3 kadilcev umre izključno zaradi te zasvojenosti; tako je cigareta postala, po vodilnem strokovnjaku tega področja, Stanfordskem profesorju zgodovine Proctorju: najsmrtonosnejši izdelek v zgodovini človeštva. Pri kajenju tobaka je relativno malo akutnih zastrupitev (marihuana naj ne bi povzročila nobene žrtve?!), saj kronične posledice prevladujejo – kot pri kajenju marihuane. Ali med drugim več kot 15 vrst raka, KOPB, kapi, infarktov, itd., oz. več kot 3600 mrtvih letno zaradi kajenja tobaka v Sloveniji (33x več kot v prometu) niso skrajno resne in upoštevanja vredne posledice? Ali rabimo nov izjemno škodljiv izdelek kot tobak, ali ni zasvojenost med glavnimi problemi našega časa? Resnica na področju drog je v letu 2015 takšna: v naprednih državah - Avstraliji, NZ, VB, Finski, Franciji, ipd. – je konec organiziranega tobaka že na obzorju. Evropa je žal najslabša regija, zlasti vzhod in jugo-vzhod. Vedno več držav ima načrtovano letnico končanja prodaje tobaka, npr. Nova Zelandija z letom 2025, prav tako evropske države, po katerih se zgledujemo. Na nivoju SZO je dosežen konsenz, konvencijo FCTC od 2005 je podpisalo več članic ZN kot katerokoli drugo resolucijo - 180. Direktorica SZO M. Chan že nekaj let načrtuje konec tobaka in, kot prva pri nas, fenomenalna ministrica za zdravje M. Kolar Celarc se prav tako zavzema za družbo brez tobaka. Edino pravilno glede na zdravstvene, socialne, okoljske in druge posledice tobaka; o tem je potrebno poročati, to je Nova doba! Kampanja za legalizacijo marihuane je odvračanje pozornosti in delovanje v napačno smer, zaradi najbolj neetičnih korporacij. Redki strokovnjaki, ki podpirajo legalizacijo marihuane in posledično zanesljivo povečanje njene rabe, po moji vednosti ne razkrivajo finančnih interesov. Prof. Proctor je pojasnil, kako je prišlo do zanikanja škodljivih posledic kajenja tobaka. To ne bi bilo mogoče brez podkupljenih ali zavedenih znanstvenikov – dokazi so javni, povzema jih fantastično dokumentirana knjiga Golden holocaust. Raziskave finančnih ozadij pri marihuani so izjemno zanimive, a žal nimamo dovolj raziskovalnega novinarstva in urednikov tipa A. Rusbridger, da bi dobili vpogled v ozadje propagande za legalizacijo marihuane.

Spoštovani,

Zaradi odsotnosti bistvenih navedb ministrstva za kulturo, pomembnih za razumevanje obravnavanega soglasja javnim zavodom s področja kulture za sklepanje avtorskih in podjemnih pogodb, v članku »Čudne zahteve«, novinarke Tamare Kajtazović (Mladina, št. 29, 17. 9. 2015, str. 12), podajamo bralcem kratko pojasnilo.

Kljub temu, da je novinarka pred pripravo prispevka dobila z ministrstva za kulturo obsežna pojasnila v zvezi s tem soglasjem, je v članku izpustila bistveni del odgovora, ki natančno pojasnjuje zakonske podlage za tako soglasje, zakaj se je ministrstvo zanj odločilo in, da je ministrstvo pri tem izrecno poudarilo, da ne gre za prepoved dela sorodnikov. Ministrstvo s tem soglasjem ureja preglednost tovrstnih pogodb v okviru splošnega vedenja direktorja javnega zavoda o sorodstvenih povezavah. V dopisu javnim zavodom je jasno zapisano, da ministrstvo nikakor ne prepoveduje dela sorodnikov, kot to napačno sledi iz novinarkinega zapisa in kot je to napačno navedel tudi citirani Janez Pipan, temveč od direktorjev javnih zavodov zahteva, da morajo storiti vse, da prepoznajo vsako dejansko ali možno nasprotje interesov, ter se mu morajo izogniti. Direktor, ki je sicer po zakonu odgovoren, da v javnem zavodu ne prihaja do nepotizma oziroma pogodb, od katerih bi lahko imel premoženjsko ali nepremoženjsko korist on oziroma bi prišlo do situacije, ko bi lahko prišlo do koristi za zaposlene v zavodu, mora zato v primeru, ko zazna, da bi lahko prišlo do konflikta interesov, zaprositi ministrstvo za posamično soglasje k sklenitvi pogodbe. Ministrstvo bo tovrstne vloge javnih zavodov po zaposlovanju svojih sorodnikov obravnavalo posebej, zato te vloge ne sodijo v okvir splošnega soglasja, ki sicer velja za javne zavode.

Intervju z aktualnim zunanjim ministrom zagotovo kaže na njegove dolgoletne izkušnje v politiki. Brez dvoma se zna neposrednemu odgovoru tudi diplomatsko izogniti, kar je vidno tudi pri intervjuju s tako odličnim novinarjem kot je Borut Mekina.

Pa vendar me je kljub njegovim nezanemarljivim političnim spretnostim zmotilo nekaj njegovih odgovorov v zvezi z zadevo privatizacijski seznam. In sicer predvsem v delu, kjer minister odgovarja na vprašanje, kako je Telekom prišel na privatizacijski seznam, ko je bil minister prav tako član takratne vlade. Minister brezsramno namreč odgovori, da ne ve. Ne ve?! In nadaljuje: »To ve samo bivši finančni minister Uroš Čufer. Nikdar nam ni razložil, kako se je na seznamu znašel Telekom in kako je seznam nastal. Nam pa je zelo jasno povedal, da bomo, če tega ne bomo storili, padli v program pomoči. Da bo k nam prišla trojka. Zadeve naj bi bile tako ostre, da je to bilo domnevno treba narediti. Glede konkretnega postopka prodaje pa smo mi nato ustanovili Slovenski državni holding, da bi se politika umaknila iz konkretnih postopkov.«. Na tem mestu želim poudariti, da se ne opredeljujem do tega, katero podjetje je ali ni (bilo) na seznamu, pač pa me je zmotilo pojasnilo ministra, da se z vsebino, ki sodi v področje dela vlade, torej vseh ministrov, ni zadovoljivo (vsebinsko) ukvarjal.

Prvič. Težko mi je verjeti, da se je minister, ki se je tekom vseh let na političnem parketu in tudi na več ministrskih mestih, državljanom Slovenije kazal kot odločen borec za pomembne interese države, zadovoljil (kot je razbrati iz predmetnega odgovora) s pojasnilom takratnega finančnega ministra, da je seznam treba sprejeti in ni zahteval kot enakopravni član vlade Republike Slovenije in celo predsednik vladne stranke jasnega odgovora o nastanku seznama in seveda skupne odločitve, kaj na seznam sodi in kaj ne. Karl Erjavec je namreč tako v preteklosti in kot kaže tudi v sedanjosti znal uveljaviti svoje interese oziroma interese Desus z uporabo določenih političnih prijemov, najbolj znano je zagotovo pogojevanje z izstopom Desus iz koalicije. Močno dvomim, da ga je v času nastanka predmetnega seznama od tega odvrnila grožnja s trojko, saj je ta bila navsezadnje prozorno ponovljena za skoraj vsako odločitev vlade, ki je bila nevšečna državljanom Slovenije. Prav tako me močno bega ministrovo pojasnilo, da »naj bi bile zadeve tako ostre, da je bilo to domnevno treba narediti.«. Domnevno?! Minister je po izobrazbi pravnik, zato bi ga bilo brez dvoma težko prepričati, da je nekaj domnevno treba narediti.

Drugič. Iz ministrovega odgovora lahko razberem le dve možnosti. Prva je, da se ministru takratna tematika ni zdela dovolj pomembna, da bi se vanjo poglobil oziroma po njegovem mnenju ni sodila v sklop nacionalnih ali drugih interesov, saj bi se v nasprotnem primeru sicer zagotovo poslužil vseh svojih možnosti in manevrov, kot že tolikokrat poprej. Navsezadnje minister sam trdi, da se zna postaviti po robu in zagovarjati interese države... Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je minister (in morda drugi člani vlade) vpet vsebinsko le v tista vsebinska področja, ki so interesantna zanj, stranko ali določene pravne ali fizične osebe, ne pa za vse državljane Slovenije. Iz slednjega izhaja možnost, da se v druga področja ne poglablja in na sejah vlade le toplo greje svoj ministrski stolček. Druga možnost pa je, da so se v tistem obdobju minister in vodstvo njegove stranke sicer podrobno seznanili s celotno vsebino glede seznama in so se vanjo tudi poglobili ter z njo strinjali, bralcem Mladine pa ponižujoče prodaja drugačno zgodbo.

Tretjič. Žal je treba pojasniti, da vsaka odločitev vlade, vsak njen sklep ali seznam vpliva na državljane RS, včasih zgolj na manjši del le teh, včasih na večji del le teh. Zato je pomembno, da se člani vlade zavedajo svoje odgovornosti in k vsaki odločitvi pristopijo pozorno, odgovorno in transparetno. Država in njeni interesi namreč niso zasebno podjetje z bolj ali manj delovnim poslovodstvom. Država in njeni interesi so namreč interesi njenih državljanov, na njih se namreč v končni fazi odražajo posledice vseh odločitev vlade. In še nekaj za konec – državljani in njihove želje ter interesi niso nekaj, kar je pomembno samo v predvolilnem obdobju, pač pa so pomembni tudi v času mandata vsake vlade. Zaradi njih so namreč spoštovani člani vlade tam kjer so - na položaju, kjer naj bi skrbeli za dobro državljanov oziroma dobro države, ne pa zgolj za posamezne interese posameznikov. Navsezadnje predsednik vlade in ministri prisežejo po izvolitvi oziroma imenovanju tudi, da bodo z vsemi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Poudarjam – z vsemi svojimi močmi ... Zato je zame nedoumljivo, da minister ne ve, kako je neko podjetje prišlo na za Slovenijo izjemno pomemben privatizicijski seznam in kako je seznam nastal, ter da nonšalantno pojasni, da to vse ve samo nek bivši finančni minister ... Tu je vendarle smiselno opozoriti, da slovenska Ustava določa, da so ministri skupno odgovorni za delo vlade, Zakon o vladi pa pravi, da so ministri med drugim odgovorni tudi za odločitve in stališča vlade ter za njihovo izvajanje. Navedbe o tem, da je torej vse o privatizacijskem seznamu vedel le bivši finančni minister postavljajo ministra za zunanje zadeve v sila neugodno luč. Zakaj je potem takratni (in tudi aktualni) minister za zunanje zadeve sedel v vladi Alenke Bratušek? Kje je torej tu njegovo delo in odgovornost za delo vlade, njene odločitve in stališča?

Grčija je pred bankrotom, ker ne more vrniti svojega dolga. Dolžna je skoraj dvakrat več, kot na leto ustvari. Kdor pozna obrestno obrestni račun ve, da tega dolga ni mogoče vrniti, na kar je že pred časom opozoril dr. Tajnikar, profesor na ekonomski fakulteti. In kaj nam je storiti? Mrcvariti Grčijo še naprej, čeprav je dala že praktično vse, kar je lahko? Imajo 25 % brezposelnost, 60 % mladih je brez dela, 2 milijona Grkov živi pod pragom revščine.

Ali pa obstaja kak dogodek v preteklosti, kjer so že našli rešitev iz podobne situacije? Seveda obstaja: v tem istem položaju je bila Nemčija leta 1953 in takrat so podpisali Londonski sporazum.

Tega leta je Nemčija pristopila do svojih upnikov in odkrito povedala, da nikoli ne bo sposobna vrniti 32 milijard nemških mark dolga, kar je tedaj predstavljalo borih 25 % takratnega nemškega BDP, torej sorazmerno osemkrat manj, kot so sedaj dolžni Grki. Upniki, predvsem Angleži, Francozi in Američani (pa tudi Grki in Jugoslovani), najprej niso bili presrečni. Vendar jim je Nemčija uspela dopovedati, da nikakor ne bodo mogli investirati v lastno industrijo, če bodo ves denar vlagali v vračanje dolgov in posledično upniki svojega denarja nikoli ne bodo več videli. Avgusta 1953 je bil sklenjen dogovor, da se Nemčiji odpiše več kot polovica dolga, da bodo dolžni samo še 15 milijard nemških mark, plačevali bodo največ 3 odstotke od dohodkov iz izvoza, rok za vračilo dolga pa so raztegnili na več kot 30 let, tudi na obdobje po združitvi obeh Nemčij. Zadnja tranša je bila plačana oktobra 2010 v višini 70 milijonov evrov, kar je drobiž za več sto milijardni proračun nemške republike.

Takrat so očitno vsi razumeli zapleteno razmerje med upniki in dolžnikom. Sedaj upniki želijo biti poplačani takoj, do zadnjega evra, ne glede na posledice, bodisi za Grke, bodisi za Evropsko unijo. Dolžniško konferenco, ki jo že od januarja predlagata Cipras in Varufakis, na kateri bi poskusili doseči reprogramiranje dolgov, pa demokratični Evropejci vztrajno zavračajo. In to je točka, zaradi katere Grki ne morejo sprejeti „velikodušne“ ponudbe upnic. Poglavitni pogoj Grčije je, da ponovimo Londonsko konferenco iz leta 1953.

Najbolj pa čudi, da grške situacije nočejo ali ne morejo razumeti tisti, ki so v isti situaciji že bili - torej načelni Nemci. Zadnja ponudba Angele Merkel za reprogram vsaj nemškega dela dolga, daje nekaj upanja.

In še ena upniška zgodba za konec: ko je nacistična Nemčija okupirala Grčijo, jo je tako kot vse druge vazalske države prisilila, da ji je ta posodila, seveda brez obresti, 476 milijonov „reichsmark“. Če bi danes Nemčija ta znesek Grčiji vrnila brez obresti, bi to znašalo 13 milijard evrov. Če pa to „posojilo“ obračunamo po zmerni 3 % obrestni stopnji, se tega denarja nabere za 90 milijard evrov, torej za tretjino grškega dolga, s katerim bi Grki v celoti lahko poplačali dolg do Francije in Nemčije.

In kaj pravi na to načelni Schäuble? Da se on o tem ne namerava pogovarjati. Mogoče bi ga slovenski predstavniki za mizo lahko spomnili na zgodovinska dejstva. Če si upajo.

Marko Apih je sicer, domnevam, pravni laik, vendar pa je nedvomno dovolj inteligenten, da bi lahko tudi brez pravne izobrazbe brez težav razumel, kako hude napake so redna sodišča zagrešila v zadevi Patria - samo če bi to hotel in bi se potrudil pazljivo prebrati odločbo Ustavnega sodišča o tem. Ali pa moje poljudno napisane komentarje o njej - toda kaj, ko mu gredo ti še bolj na živce kot sama odločba.

Najprej načelno: da, sodniki (v vsaki demokratični in pravni državi, ne le pri nas) se res „ne smejo vtikati v to, kar jim tožilci položijo na krožnik“ - česa je kdo obtožen, mora (v imenu države) povedati in nato dokazovati tožilec. Če ta svojega posla ne obvlada in se zato obtoženci, za katere je javnost prepričana, da so krivi, izmuznejo „roki pravice“, je treba kritizirati in zamenjati takega nesposobnega tožilca. Če bi bilo sodiščem dovoljeno, da takim nesposobnim tožilcem kar sama „malo pomagajo“ in namesto njih opravijo tožilsko delo, bi bilo seveda konec z vlogo sodišča kot nepristranskega razsodnika v sporu med dvema enakopravnima strankama. Je to temeljno izhodišče o vlogi sodišča v pravni državi res tako težko razumeti?

Konkretno v zadevi Patria pa si je Marko Apih dovolil še nekaj precej hujšega kot je zgolj nerazumevanje vloge sodišča (ki so jo v zadevi Patria v vlogo „tožilskega pomočnika“ žal neodgovorno popačila tudi naša redna sodišča) - dovolil si je tole ironično, a hudo podtikanje: „Če tožilec naročila Patrii za izplačilo predujma ni kvalificiral kot pristajanje na podkupnino (‘trditveno breme’), tega pač ‘ni bilo’.“ Problem namreč ni bil v tem, da bi bil tožilec imel in predložil dokaze (lahko tudi zgolj posredne), da je Janša Zagožnu res dal to „naročilo Patrii za izplačilo predujma“, in da bi bila njegova napaka samo v tem, da bi bil pozabil to naročilo „kvalificirati kot pristajanje na podkupnino“. Če bi bilo v zadevi Patria res tako, potem bi bila Apihova ironija in kritika upravičeni. A ni bilo - in Apih si je tu privoščil (vede ali nevede?) hudo podtikanje. Žal ne edini - skoraj enako se je celo v strokovni reviji Pravna praksa svoji odgovornosti skušal izmakniti tožilec Ferlinc. In bom kar citiral, kako sem mu tam odgovoril (v številki z dne 9. julija):

„Nič ‘če’ in ‘na primer’, kolega Ferlinc – raje najprej sami sebi (in potem še javno) pošteno priznajte, da tega, da bi bil Janša Zagožna to spraševal (ali da bi mu bil naročil zahtevati predčasno izplačilo predujma), niste ugotovili, za to niste našli dokazov (ne neposrednih ne posrednih) in zato tega v obtožbi tudi niste zapisali. To je tista ‘konkretizacija’, ki tam manjka, in ker (posledično) potem manjka tudi v sodbi, je bila sodba nujno razveljavljena. In pri tem tudi ne gre za to, da bi bil tožilec to morda samo pozabil zapisati v obtožni akt, dokaze za to pa bi imel. To bi bila potem res tragična napaka, zaradi katere bi nekdo, zoper katerega so bili celo zbrani dokazi, ‘odnesel celo kožo’, namesto da bi bil obsojen. A bilo je drugače: tožilec tega ni pozabil zapisati – zapisal ni zato, ker dokazov za navedeno (ponavljam: ne neposrednih ne posrednih!) preprosto ni imel.“

Polemika o vlogi in delovanju škofa Rožmana v času medvojne okupacije je z vključitvijo dr. Tamare Griesser - Pečar precej zvodenela, še več, očitno je, da so na obeh straneh prevladali argumenti ad hominem. Najbrž predvsem zato, ker je Dr. Griesser - Pečar že v svojem prvem oglašanju eksplicitno zavrnila vsebinsko razpravo, češ da ne bo »ponovno razpravljala o vlogi škofa Rožmana«, ker da je njegovo delovanje med vojno »temeljito raziskano, objavljeni so ključni dokumenti« (19. 6.).

Zdi se, da bi se vendarle veljalo vrniti k vsebinski razpravi. Navsezadnje tudi dr. Griesser-Pečar v svojem zadnjem oglašanju (3. 7.) trdi, da je »sploh ne motijo različna mnenja, če se spoštujejo dejstva«. In kakšna so vsebinska spoznanja, da ne rečem zgodovinska dejstva o vlogi in delovanju škofa Rožmana v času vojne? Sam si težko predstavljam, da bi bilo pri uravnoteženi obravnavi njegovega delovanja dovoljeno spregledati dogodek, ki ga je v polemiki sicer že omenjal dr. Repe, navaja pa ga tudi dr. Griesser - Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod, in sicer, da je 12. septembra 1942 škof Rožman italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot. V tej spomenici je med drugim zapisano tudi naslednje: »S strani zdravega dela Slovencev, ki so se izjavili za resno sodelovanje z italijanskimi uradnimi organi zavoljo ureditve reda in iztrebljanje prevratniški elementov in kolovodij, predlagamo naslednje /…/«.

12. septembra 1942 se je potemtakem ljubljanski cerkveni vrh s škofom Rožmanom na čelu skupaj z delom predvojne politične elite zavestno odločil za sodelovanje z okupacijskim režimom. Dr. Mlakar je sicer v svojem odgovoru dr. Repetu (19. 6.) škofovo vlogo pri nastajanju spomenice poskušal omiliti, češ da je bil »škof Rožman značajsko zelo ›sugestibilen‹«. In tudi dr. Griesser - Pečar meni, da je kolaboracija politični pojem, ki bi ga bilo treba definirati (19. 6.). To dvoje bi najbrž res veljalo upoštevati.

A dejstvo ostaja: del slovenske politične in cerkvene elite s škofom Rožmanom na čelu se je septembra 1942 odločil za sodelovanje z okupacijskim režimom – torej za kolaboracijo. In tega dejstva ni mogoče niti spremeniti niti pozabiti.

Spoštovano uredništvo tednika Mladina!

Na straneh Mladine se je razvila za moj občutek tu pa tam rahlo pregreta razprava o vlogi ljubljanske škofije pri nastavkih domače kolaboracije z zasedbenimi oblastmi. Dr. Boris Mlakar je pri tem potožil, da pogreša novih dokumentov, ki naj bi obrise te vloge izostrili. Zato mogoče ni odveč, če k razpravi doprinesem dokumentarni drobec, ki ga vsaj v tem pogledu slovensko zgodovinopisje, kolikor vem, še ni pritegnilo pod drobnogled.

Gre za sicer že objavljene odlomke (glej članek tržaškega zgodovinarja Tomaža Simčiča „Ugo Ubaldi di Piandimeleto /1885-1968/ e gli sloveni della Venezia Giulia nel periodo tra le due guerre“, Studi montefeltrani 32, 2010) iż osebnih zapiskov italijanskega vrhunskega obveščevalca Uga Ubaldija, neposrednega zaupnika rimskega vrha politične policije, čigar tipalke so segale v samo osrčje vatikanske diplomacije. Bil je tudi osebni prijatelj goriškega odvetnika Janka Kralja in rimski zaupnik njegovega katoliško-integralističnega, Ščeku in Besednjaku sovražnega tabora.

- 4. 5. 1941, slab mesec po vojaški zasedbi t. im. Ljubljanske pokrajine a še pred njeno aneksijo Kraljevini Italiji, si je Ubaldi pribeležil, da je v Vatikanu zavladalo „globoko zadoščenje nad zaokrožitvijo naših vzhodnih meja.“

- 14. 12. 1941 je zaznal, da „nekateri ljubljanski razumniki pripisujejo slovenski odpor do italijanske zasedbe ‘slabemu ravnanju z našimi brati v Istri’“, da pa sicer „rajši vidijo nadoblast Italijanov kot pa Nemcev in Srbov“.

- 28. 1. 1942 pa je Ubaldi iż virov pri Sv. Sedežu zvedel: „Na vabila, ki jih je Vatikan naslovil na ljubljansko duhovščino, naj Slovence nagovarja k sodelovanju z italijanskimi oblastmi, naj bi tamkajšnja duhovščina odvrnila s sledečim sporočilom: To smo storili in to počnemo, toda podtalno komunistično sodišče izreka smrtne obsodbe zoper osebe, ki so sodelovale z Italijani, in te obsodbe izvršuje, kot se je že 22 krat primerilo, ne da bi italijanske oblasti storilcev odkrile. Kako naj na ta način sodelovanje sploh nudimo? - naj bi svoj odgovor sklenil ljubljanski škof.“

Interpretacijo dokumenta in njene zaključke prepuščam kajpak poklicnim zgodovinarjem.

V zadnji št. Mladine je v pismih bralcev dr. France Križanič zapisal: »Katerikoli del javnega sektorja pogledamo, povsod so razmere tako kritične, da je funkcioniranje ogroženo.« Ker je trditev pavšalna, zavaja (čeprav ni napačna). S takšnimi trditvami se zamegljuje dejstvo, da so med deli javnega sektorja daleč najbolj kritične razmere v sektorju socialnega varstva. Takšne podhranjenosti pri deležu zaposlenih (glede na povprečje EU), kot velja v socialnem varstvu, ne srečamo v nobenem drugem sektorju javnih storitev slovenske države. Na drugem mestu kadrovske podhranjenosti je sektor zdravstva, v vseh ostalih sektorjih je stanje bistveno manj kritično od socialnega (Eurostat, Umar). Ob tem razpadanju socialne države je treba poudariti še naslednje - specifično slovenske – inovacije, ki jih drugi sektorji niso bili deležni, medtem ko so za socialno varstvo samoumevni:

- Prejemniki socialnih pomoči so edina kategorija državljanov, ki jim je bilo »zaradi varčevanja« odvzetih kar 10 % življenjskih sredstev (za toliko se je znižala socialna pomoč). Takšnega zmanjšanja neto dohodkov ni bila deležna nobena poklicna skupina niti kakršnakoli druga kategorija prebivalstva, razen te, najrevnejše.

- Prvič v samostojni Sloveniji je bila uvedena nacionalizacija premoženja in to seveda zgolj za najrevnejše (dediče pokojnih prejemnikov socialnih pomoči). Mimogrede: ta nacionalizacija je bolj krivična od tiste stalinistične po drugi svetovni vojni, saj je prejšnja najbolj prizadela najbogatejše in od nje je imela korist celotna nacionalna ekonomija. Z današnjo nacionalizacijo je ravno nasprotno. Tudi po njenem zlomu, zaradi katerega so jo bili prisiljeni ublažiti, je vlada ni odpravila.

- Zujfovsko zmanjševanje zaposlenih za vsakoletni en odstotek najbolj prizadene socialni sektor, saj je med centri za socialno delo veliko takih, kjer se ta en odstotek samodejno spremeni v dva ali še več (ker je na mnogih CSD zaposlenih manj kot sto ljudi).

Najodgovornejša in najglasnejša oseba za opisano katastrofo na socialnem sektorju - ki je verjetno nepovratna - je ministrica za to področje, ki je članica stranke SD. Tudi sicer se ne spomnim niti enega poslanca stranke SD, ki bi kdajkoli kakorkoli opozarjal na neprimerno politiko do socialnega področja, kaj šele grozil z izstopom iz vlade, ne sedaj ne kdaj prej.

Poanta: pavšalne ocene o tem, kako smo vsi v krizi in kako se napačna zgodba ni začela šele s Pahorjem, ampak že z Drnovškom, so zamegljevanje. Vprašati se je treba, kako je mogoče, da neka »socialnodemokratska« stranka, ki je spet v vladi, ponotranji neoliberalno histerijo do te mere, da z njo tako odkrito tolče po najrevnejših in iz tega celo dela vrlino (varčevanja). Domnevam, da bo vprašanje ostalo neodgovorjeno vse dotlej, dokler SD ne izgine iz političnega prizorišča.

Razlog razveljavitve sodbe in vrnitve mandata »po krivem« obsojenemu, »za demokracijo nepogrešljivemu« Ivanu, naj razumemo takole: sodniki se ne smejo vtikati v to, kar jim tožilci položijo na krožnik, ne smejo videti več, niti tega ne, kar bi jih sicer prepričalo v obtožbi. Tako bi »kontaminirali« postopek; če tožilec naročilo Patrii za izplačilo predujma ni kvalificiral kot pristajanje na podkupnino (»trditveno breme«), tega pač »ni bilo«. Lahko je šlo samo za naključen spodrsljaj, a sodniki v načelu ostajajo prejemniki pošiljke, spis tožilcev lahko zavrnejo ali obravnavajo zgolj takšnega kot je. Nad nezadostno poantiranimi kazenskimi ovadbami si je dovoljeno/zaželeno umiti roke. Sterilno čista pravni postopek in avtoriteta ustavnega prava sta najvišji vrednoti.

Posledice te Pilatovske drže so tokrat zares »težko popravljive«, če ne usodne. Opogumljeni Ivan se spet repenči, njegova SDS pogojuje sprejem zakona o preprečitvi kandidiranja obsojencem. Eden od inteligentnih poslancev v Državnem zboru je resno repliciral z ugotovitvijo, da lahko volilci, če se jim zahoče, v parlament izvolijo tudi kriminalca ...

Obstaja še drug, v odločbi Ustavnega sodišča SRS prezrt vidik zadeve (»ne smejo« ga zaznati, ker ni bil na krožniku): Ivan je kot predsednik vlade prisegel, da bo deloval »v prid Slovenije«; če koruptivno mešetarjenje s provizijami ni samoinciativno prijavil, je prelomil prisego v Državnem zboru. Posledice? Ni jih. Prelom prisege ne moti niti Matevža Krivica.

Avstrijsko vrhovno sodišče je v isti zadevi obsodilo posrednika Riedla; denar je nakazal v Slovenijo, tu pa je grešni kozel Jože Zagožen, tekač-sel na šahovnici korupcije. Visoki »Princ teme«, plemeniti vitez iz Grosuplja, ga je pustil »tovariško« obtičati na cedilu. Verjamemo naj, da se je dogovarjal na lastno pest. Verjamemo naj, da je Ivan čist kot otroška solza. In da je »nepogrešljiv«, kljub vseslovenski ljudski vstaji proti njemu. Tam sta izstopala transparenta »V imenu ljudstva – kriv je!« in »25 let po krivem na svobodi«.

Pravniškim filistrom ni še nikoli uspelo smisla za »prav« tako odtujiti »ljudstvu«, v imenu katerega sodijo. Sledeč »modernejšemu pojmovanju« teorije prava, da kazenski postopek ni več iskanje največjega približka resnice o dogodku, »pač pa ga je treba razumeti kot spor dveh enakovrednih strank« (ne vem zakaj to izključuje prvo trditev), so zakuhali veriženje absurdov. Upam, da bo v ponovnem sojenju Ivanu redno sodišče ohranilo pogum in ubranilo svojo čast.

Dr. Tamara Griesser-Pečar v pismu te številke Mladine navede Blumenwitzov del stavka iz njegove knjige Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946), str. 146: ‘’pravno načelo, priznano v mednarodnem pravu, načelo samoohranitve, ki zajema tudi pravico v sili, pravico do samoobrambe in pravico do samopomoči’’.

Tudi to daje mednarodno legitimnost partizanskemu boju proti okupatorju. Pravica do samoobrambe, ki jo je uporabila partizanska vojska, ki je postopno nastajala, ko je bila Slovenija napadena od strani treh okupatorjev, tujih držav, od katerih je nemški zavojevalec še posebej izjavljal, da nas bo Slovence iztrebil, ponemčil in ne vem kaj še vse. Uporaba načela samoohranitve Slovencev in Slovenije je bila nujna kot beli dan. Zahvaljujoč partizanskemu boju in, z veliko mero, večji del vojne pa izključno, s samopomočjo, so se borili v mednarodnem merilu proti povzročiteljem II. svetovne vojne in protipravni zasedbi naših ozemelj in protipravnemu terorju okupatorjev. Partizanski boj je bil na strani bojev drugih držav, ki so bile prisiljene upreti se napadalnim državam in okupacijam njihovih držav. Domnevam, da v starojugoslovanski (kraljevina) ustavi ni bilo zapisano, da prepustiš ozemlje in prebivalce tujcem, če te napadejo in zavzamejo tvoje ozemlje. Tega ni niti v današnji slovenski ustavi, ali pač? Ali je kaj takega sploh v kakšni ustavi držav sveta?

To je pošteno povedana zgodovina za našo mladino. Z naukom, čeprav si majhen, se upri napadalcem in zavojevalcem in brani svojo svobodo. Amen.

Kdor se spajdaši (sodeluje) z okupatorjem, še posebej z orožjem proti soprebivalcem, je narodni izdajalec. Kdor sosede ovaja okupatorju, ki jih pošilja v smrt, tudi. Drugi amen. Britanci so take odstranili po hitrem postopku in ne vem po katerem pravu.

V katerem pravu je, da lahko ena država zasede drugo? V katerem pravu, da lahko povzroči II. svetovno vojno? Posledice takih nepravnih dejanj so številne, nepredvidljive. Pravne ali nepravne. Je vseeno. Nepravna smrt je na vsakem koraku. Danes, 70 let po II. svetovni vojni, je lahko čvekat vse sorte v ‘’obrambo’’ pajdašenja z okupatorjem.

Revolucija? Ja, bog pomagaj, kateri neumnež bi pa po vseh grozotah II. svetovne vojne na naših tleh in pobegu starojugoslovanske politike, z zlatom vred, še ohranil kraljevino? SSKJ navaja za pojem revolucija: radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile. Logično in nujno potrebno. Še posebej za partizansko vojsko, ob osvoboditvi našega ozemlja. Med drugim so ženske dobile volilno pravico. Zmaga nad okupatorjem pa nam je vrnila tudi Primorsko, itd.

Da pa se vsaka oblast izpridi, tudi povojna se je, pa doživljamo tudi danes, na vsakem koraku, v tako imenovani demokratični večstrankarski družbeni ureditvi. Za nas, nekoliko starejše, je to izjemna izkušnja, sicer slaba za politiko, ki je današnja mladina nima. V socializmu smo državljani odločali o denarju občin, mest in države. Danes so nam to prepovedali. Mladina sploh ne ve, da smo imeli na vrsti družbenih področij daleč več demokracije, kot jo imamo danes. Imeli smo tudi SDK. Ni plače, če nisi hkrati nakazal prispevkov. Danes se mladina bori za participativni proračun. Za samo delček pravic, od katerih smo včasih imeli vse…če bo šlo tako naprej, z vsemi delodajalci in delojemalci, s protipravnim podržavljenjem podjetij, ki jih zdaj prodajajo tujcem za ništrc (le kako so sindikati mogli na vse to pristati!?), bo spet prišlo do revolucije, ker drugega izhoda ne bo. Tako imenovane svobodne volitve po toliko letih očitno ne preprečujejo ropanja države in državljanov! Mladina, sindikati, upokojenci, poslanci naroda, povejte, kaj gre narobe v tej ‘’fantastični’’ demokraciji. Ste za revolucijo?

V 26. številki Mladine je Marcel Štefančič, jr. duhovito analiziral odnose v Evropski uniji in na 36. strani, v odstavku s podnaslovom »Strašne posledice političnih odločitev«, napisal naslednjo trditev:

»Delodajalci v pokojninsko blagajno vplačujejo bistveno manj kot nekoč, toda manj kot nekoč ne vplačujejo zato, ker nimajo denarja, ker jim ne gre, ker bi bili v težavah, ampak zato, ker so ugotovili, da jim ni treba, navsezadnje, že Pahorjeva vlada jih je, kot se spomnimo, oprostila plačevanja socialnih prispevkov, s čimer je odprla vrata pekla.«

Prispevno stopnjo delodajalcev v pokojninsko blagajno je iz 15.5 % (tolikšen delež še vedno plačujejo zaposleni) v 1995 na 11.7 % v 1996 in končno na 8.85 % v 1997 (toliko plačujejo še sedaj) znižala Drnovškova vlada. Izgubljene prilive je takrat nadomestila z novim davkom na izplačane plače. Tega je nato postopoma od 2006 do 2008 ukinila prva Janševa vlada. Od 1. januarja 2009 dalje ga ni več.

Problem je sicer širši in večji. Z davčno reformo prve Janševe vlade ni bil samo odpravljen davek na izplačane plače, pač pa so bile tudi znižane davčne stopnje pri davku od dohodka pravnih oseb in dohodnini. Po oceni Ministrstva za finance je bil skupni negativni učinek te reforme upad javnofinančnih prilivov za 2.5 % BDP. Temu moramo dodati še znižanje stopnje in dodatne olajšave pri davku od dohodka pravnih oseb iz 2012 z ocenjenim učinkom 0.5 % BDP.

Sedaj z javnofinančnimi prilivi ne moremo financirati normalne družbene reprodukcije. Katerikoli del javnega sektorja pogledamo, povsod so razmere tako kritične, da je funkcioniranje ogroženo. Leta 2014 so bili po podatkih Eurostata deleži javnofinančnih prilivov v BDP: evroskupina 46.6 %, Nemčija 44.6 %, Francija 53.2 %, Velika Britanija 38.7 %, Irska 34.9 %, Nizozemska 44.3 %, Belgija 51.1 %, Avstrija 49.9 %, Švedska 51.1 %, Danska 58.5 %, Finska 55.5 % in Slovenija 45 %. Od nam najbližje male in gospodarsko uspešne članice evroskupine, Avstrije, je ta delež v Sloveniji manjši za 4.9 % BDP (preko 1.8 mrd € po stanju v 2014). Od povprečja evroskupine je ta delež manjši za 1.6 % BDP (okoli 0.6 mrd €).

V potekajočemu razpravljanju v zadnjih treh številkah Mladine o vlogi škofa Rožmana bi kazalo upoštevati tudi njegove aktivnosti v tujini po tem, ko se je izmaknil »komunistični« roki pravice. Gre za dejstva, ki dodatno osvetljujejo njegovo pripadnost naci-fašistični ideologiji. Kot navaja argentinski zgodovinar in novinar Uki Goni v knjigi Resnična Odesa, je v letu 1948 Rožman pomagal ustašem, da so prišli do naropanega denarja na švicarskih računih v višini kar okoli 200 milijonov švicarskih frankov. Citiram po angleški izdaji knjige (Goni, Uki. The Real Odessa. London, New York: Granta Books, 2002, str. 210 – 211), ki jo imam trenutno pri roki, knjiga pa je bila tudi prevedena v slovenski jezik l. 2006. »Občutljivo operacijo so zaupali slovenskemu škofu Grigoriju Rožmanu, notoričnemu antisemitu in vojnemu zločincu. Kljub dobro utemeljenim razlogom za Rožmanovo izročitev po begu v Avstrijo ob koncu vojne, Jugoslavija ni mogla premagati kombiniranega zavračanja Vatikana, Velike Britanije in ZDA, da bi izročile tako visokega cerkvenega dostojanstvenika komunistom. V družbi drugega vojnega zločinca, škofa Katoliške akcije Ivana Šarića, je Rožman ’inkognito’ potoval v Bern«. Goni nadalje navaja, da so ustaši ukradeno zlato po visokih črnoborzijanskih cenah pretopili v dolarje in nekaj spravili tudi v svoje žepe, ker so za pomoč ’beguncem s katoliškega območja’ namenili zgolj znesek po veliko nižjem uradnem tečaju za zlato. Goni še navaja arhive ameriške obveščevalne službe: »Rožman potuje v Bern, da bi poskrbel za ta denar. Denar je v švicarski banki in načrtuje, da bo večino tega denarja poslal v Italijo in od tam ustašem v Argentino«. Če kdo dvomi o Rožmanovi vlogi v slovenski kolaboraciji med vojno, se iz teh verodostojnih navedkov lahko prepriča, da se je le-ta nadaljevala tudi po vojni z drugimi kolaborantskimi skupinami – v danem primeru z ustaši. O kaki skesanosti zaradi podpore okupatorju torej najbrž res ni mogoče govoriti.

Dr. Pečarjeva se sklicuje na polresnico, da je »domobranstvo pomožna policijska enota popolnoma v skladu z mednarodnim pravo« hkrati pa ošvrkne Repeta, da je prikrojil mednarodno pravo. Sklicuje se tudi na naročeno in dobro plačano knjigo D. Blumenwitza.

Problem je, če drugim očitaš, kar sam na grosističen način počneš. Seveda lahko po Vojnem pravu vsaka država ustanavlja pomožne enote, v njih lahko prostovoljno vstopijo ne samo domorodci okupirane države, ampak kdorkoli. Vendar je pod nadzorom »ustanovitelja« tako disciplinsko kot kazensko, zaščita za pripadnike teh enot velja samo proti tretji državi.

Na zaščito se ne morejo sklicevati, če sami ne delujejo po konvencijah Vojnega prava in ne morejo teh pravic uveljaviti proti lastni državi, to prizna tudi Blumenwitz v omenjeni knjigi, Okupacija in revolucija v Sloveniji v poglavju 3. Mednarodnopravna ocena izvrševanja okupacijske oblasti, podpoglavje e) Pravni položaj civilnega prebivalstva, točka (2) Dolžnost poslušnosti, ne pa zvestobe: »Vendar lahko že na tem mestu ugotovimo, da sta vključevanje domobrancev v nemški policijski aparat in kvalifikacija v domobranstvu opravljene službe kot služenja v vojni kršila mednarodnopravno določeno varovanje civilnega prebivalstva, kar je potrebno še podrobneje obravnavati.« In nadaljevanje v 5. poglavju Ravnaje z varovanimi osebami, podpoglavje Varovane skupine oseb, a) vojni ujetniki: »Nekoliko drugače velja za pripadnike domobrancev, ki so imeli glede na svojo organizacijo in opremljenost vse lastnosti borcev in so sodelovali v vojaških operacijah. Kljub prepovedi, da vojskujoče se strani nasprotnikovih pripadnikov ne smejo prisiliti v svojo službo, pa sprejemanje nasprotnikovih pripadnikov v svoje oborožene sile ni prepovedano, če so ti to pripravljeni storiti prostovoljno. Vendar pa lahko matična država, ki takšnega prebežnika dobi v svoje roke, njegovo odgovornost obravnava po svojem lastnem pravu, čeprav je pripadnik legalne enote borcev ter ne uživa mednarodnopravne zaščite. Večinoma ne moremo ocenjevati kot legalnih borcev.« Treba je tudi upoštevati, da je glavna zgodovinska dejstva nemški pravnik črpal iz knjige: dr. Tamare Griesser-Pečar Razdvojeni narod. Slovenija 1941 - 1945, torej literature vprašljivih pravnih in tudi zgodovinskih dejstev. Dodatni dokaz, doktorica zgodovine v pismu navaja resnico, da mednarodno pravo ne pozna pojma »kolaboracija« (kar pomeni, da kolaboracija ni kazniva). Smešno, vendar po mednarodnem pravu, bo kolaboracija zločin proti človeštvu šele po stiku z izven zemeljskimi civilizacijami. Kolaboracijo obravnava notranje- državno pravo. Dr. zgodovine se zelo rada sklicuje na zakone kr. Jugoslavije, sicer v slogu Lojzeta Peterleta: »Mi smo za zakone, če so nam všeč«. Za civilno in vojaško službo poleg civilnega KZ se je uporabljalo Vojaški KZ, člen 36. »da se oseba, ki razširja sovražnikove pozive in razglase v nameri, da bi sovražniku kakorkoli pomagal, obvešča osebe sovražnikove vojske o dejanjih, ki se tičejo vojevanja, sovražniku posluži kot kažipot, kaznujejo s smrtno kaznijo ali dosmrtno robijo, takšno službo so zakoni imeli za veleizdajo in se je sodilo po »zakonu o zaščiti države« stranska kazen je bila zaplemba lastnine; Zakon o državljanstvu za take primere predvideva odvzem državljanstva, zaplembo lastnine, izgon skupaj z družinskimi člani po prestani kazni, pobeglih tuje državljanstvo ni ščitilo pred organi države.

Domobranstvo je bilo del okupacijskih sil in s tem odpade tudi teorija o državljanski vojni, enako valja tudi za predhodnike »MVAC« (beri vaške straže, legija smrti in četniki). Že general SS in policije Rösener je pred kapitulacijo Italije ob vprašanju Rupnika odgovoril, da velja za (MVAC) enako kot za laške vojake, če se bodo še naprej borili, jih sprejmejo kot tovariše; če ubogajo vlado, bodo odpeljani v vojno ujetništvo; če se uprejo, potem bodo brez milosti uničeni. V Novem mestu je laški general predlagal, da se miličniki MVAC preoblečejo v uniforme redne laške vojske in se tako skupaj z njimi umaknejo na Susak. Služba v sovražni vojski se šteje za najhujše dejanje proti lastni državi, kar je zavedajoč se tega na seji emigrantske vlade v Palestini zahteval minister Krek, da se Slovencev, ki so bili zajeti kot italijanski vojaki in so vstopili v kraljevo Jugoslovansko vojsko ne uporabi na onih bojiščih, kjer bi jih lahko zajeli Italijani.

Gospa tudi konča pismo s sklicevanjem na mednarodno pravo, ki dovoljuje pravico v sili in do samoobrambe. Ponovno zavajanje, kajti samo države so bile osebe mednarodnega prava, za državljane, pa je veljalo notranje pravo. To pravico je dobilo prebivalstvo, da se samoorganizira, zaradi kršenja vseh vojnih zakonov, celo okupatorjevih lastnih zakonov v ravnanju z okupiranci, ne pa, da se pomaga pri okupaciji.

Skušnjava ob laični primerjavi avstrijskega sojenja Riedlu in slovenskega sojenja Janši je bila očitno prevelika, da se tudi dva drugače odlična Mladinina novinarja (Borut Mekina in Peter Petrovčič) ne bi spustila v pisanje, ki mu strokovno nista bila kos. Kako neodgovorni so politično (»antijanševsko«) motivirani medijski napadi na ustavno sodišče, ker si je drznilo zaradi hudih kršitev zakonitosti razveljaviti Janševo skrajno defektno obsodbo, opozarjam že dolgo. Tu avtorja sicer nista zašla v zasmehovanje in blatenje ustavnega sodišča kot doslej mnogi drugi, a so zato njuni pravno zgrešeni očitki v nekem smislu še bolj nesprejemljivi, ker skušajo ustvariti vtis strokovnega obračuna z nestrokovnim (projanševsko »privatiziranim«) ustavnim sodiščem. Zato se kot bivši ustavni sodnik čutim dolžnega ostro protestirati proti tako neodgovornemu odnosu do ustavnega sodišča.

Da si mora vsaka institucija, tudi ustavno sodišče, ugled med ljudmi ustvariti predvsem sama s svojim delom, mene ni treba poučevati. Prav tako ne, da zaradi varovanja njenega ugleda ni dopustno spregledovati njene napake - ni pravnika v Sloveniji, ki bi jih že dolga leta kritiziral tako dosledno in ostro kot jaz. Tudi te v zvezi z Janšo. Toda vedno ob zavesti, da je to zadnja instanca ustavnosodno presoje v državi, ki bo po razsodbi, s katero se morda ne strinjaš, še naprej morala razsojati v najtežjih ustavnopravnih sporih v državi, ki jih nikoli in nikjer ne zmanjka. In da bodo ti spori postali dejansko nerešljivi, če si bodo politiki, mediji in drugi laiki uzurpirali »pravico«, da se iz njim nevšečnih odločitev ustavnega sodišča norčujejo ali jih diskreditirajo kot pristransko politične in »privatizirane«.

Zakaj in v čem tudi članek »Privatizirano ustavno sodišče« žal sodi v kategorijo zgolj kvazi-strokovnih kritik, namenjenih predvsem diskreditaciji ustavnega sodišča, in so njegove bistvene teze povsem zgrešene - ne le tiste, povzete po nestrokovnih trditvah tožilca Ferlinca, ampak tudi tiste samostojno razvite, sem skušal pojasniti (na poljuden, tudi laikom razumljiv način) v polemiki z omenjenim člankom. V spremnem pismu uredništvu sem napisal: »V članku je bilo nametanih toliko spornih in/ali neresničnih trditev, da je nanje nujen strokovno argumentiran odgovor (ki na žalost ne more biti kratek, če hoče biti argumentiran). Upam, da boste bivšemu ustavnemu sodniku omogočili objavo tega odgovora na pravno zgrešeno in družbeno neodgovorno pisanje o ustavnem sodišču – seveda v obliki članka (na objavo v pismih bralcev ne pristajam, ker bi bila v tem primeru zame nesprejemljiva).« Polemika je bila namreč napisana v obliki članka, dolgega 14.500 znakov - Mladinin članek je imel okrog 8.500 znakov. Znano je seveda, da za zapis zavajajočih trditev praviloma potrebuješ precej manj prostora kot za strokoven in hkrati laikom razumljiv odgovor nanje.

Od urednika sem prejel odgovor: »Pripravljen sem objaviti kot pismo. Ker to po vsebini je. Tudi v tem primeru pa vas prosim, da ga skrajšate na maksimalno 9000 znakov, kar je še vedno več od članka samega.« Temu sem lahko sledil samo tako, da sem tu izločil vso polemiko z nestrokovnimi stališči tožilca Ferlinca in obeh avtorjev o zadevi Patria, kar bom skušal objaviti v Pravni praksi. To »pismo bralca« zato končujem le še s (skrajšanim) zadnjim delom poslanega članka.

In zakaj je US preverjalo ustavnost zakona o poslancih, ustavnosti zakona o izbrisanih pa ne?

Zaradi privilegiranja Janše, kot pišeta avtorja članka? Ne, ampak zato, ker je ustavno sodišče vprašanje zakonitosti odvzema mandata Janši povezalo z vprašanjem, kako je za take primere v zakonu urejeno sodno varstvo proti takemu nezakonitemu posegu v poslanski mandat. Da je zdaj odločilo tudi o tem in zahtevalo, da se tudi to vprašanje v zakonu uredi v skladu z ustavo, pa je seveda dobro, ker bo to preprečilo, da bi se problem še kdaj ponovil. Se morda še spomnite, kako so se ob nastanku tega problema z Janševim mandatom vsi zgražali, kje da so bili vsi pravniki 20 let, da tega niso z ustrezno zakonsko ureditvijo vnaprej preprečili? Zdaj ustavno sodišče nekaj podobnega vnaprej prepreči, pa spet ni prav?? (Polemiko z absurdnim očitkom, da je bilo to spet privilegiranje Janše, »saj za vse preostale veljajo drugačna pravila«, moram tu zaradi pomanjkanja prostora izpustiti.)

Da, ustavni sodniki so enemu od izbrisanih res zavrnili, da bi ob tem, ko so ugodili njegovi ustavni pritožbi, sprejeli v obravnavo še njegovo pobudo, naj preverijo še ustavnost »Virantovega« zakona o odškodninah za izbrisane. Da so za isto »pred njim ustavno sodišče zaprosili že mnogi drugi izbrisani«, kot piše v članku, pa ne drži. Tako pobudo je že pred letom dni vložilo le naše Društvo izbrisanih - a ta pobuda je bila 8. januarja letos »nesprejeta v obravnavo« ob sklicevanju na skrajno togo pravilo, ki ga je sprejela že prejšnja sestava ustavnega sodišča, da prizadeti lahko vložijo pobudo šele potem, ko so izčrpali že vse druge sodne poti. Celo med ustavnimi sodniki samimi se je že pojavila kritika tega stališča - sodnik Jan Zobec jo je razgrnil že pred leti na pravniškem posvetovanju v Portorožu. Toda očitno so tovrstne strokovno konservativne tendence v ustavnem sodišču tako trdno zasidrane, da se je pred njimi moral umakniti celo tam najbolj »desni« Zobec - sklepam po tem, da zoper tovrst-

ne odločitve ne piše (več?) ločenih mnenj. Povsem zgrešen pa je očitek v tu kritiziranem članku, da so pri Janši odločali po drugačnih pravilih kot pri izbrisanih.

In še nekaj. Tistega dne ustavno sodišče ni ugodilo samo eni ustavni pritožbi izbrisanega, ampak trem. Do vseh teh treh odločitev sem močno kritičen - pa ne zato, ker je ustavno sodišče z njimi razveljavilo sodbe rednih sodišč, ampak zato, ker je bilo pri tem do tega nespodobnega »rednega« sojenja mnogo preblago. Več o tem v mojem članku »Razlikovati napake od nespodobnega sojenja« v Pravni praksi 18. junija letos.

Naj od tam citiram le tole: »A ne govorim o sodbi v zadevi Patria - tam je šlo po moji presoji ’samo’ za hude strokovne napake. Nespodobna je tam zame šele nepripravljenost ugotovljene napake spoznati in priznati. Neprimerno hujše je, kaj si naše sodstvo včasih dovoljuje pri sojenjih ’navadnim ljudem’ - zelo pogosto pa pri sojenjih marginalcem, kot so izbrisani, azilanti in drugi tujci.« Sojenja rednih sodišč v zadevi Patria torej ne štejem za »nespodobno sojenje« ali celo za »montiran politični proces«, kot so prepričani Janševi privrženci, ampak »samo« za nestrokovno sojenje, ob hudih strokovnih napakah, ki pa so bile v precejšnji meri tudi posledica »oranja ledine« v tem izjemno zapletenem korupcijskem primeru.

Ustavno sodišče je vse te nestrokovne sodbe - pri Patrii in pri izbrisanih - razveljavilo. Zato moram na koncu ostro protestirati še proti zad-

njemu stavku v tu kritiziranem članku, kjer avtorja pravita, da je v primeru izbrisanih »ustavno sodišče, kot branik človekovih pravic, množico navadnih ljudi odpravilo z levo roko«. Ravno nasprotno je res - prav redna sodišča, vključno z vrhovnim, so tista, ki res »z levo roko« (in to tudi na strokovno prav sramotne načine) že 10 ali 20 let odpravljajo ne le izbrisane, ampak tudi prosilce za azil in druge marginalce v tej domnevno pravni in socialni državi. Vse več pa zadnje mesece dobivam tudi pisem »pravih Slovencev«, da se je tudi njim zgodilo enako.

Bi bilo bolj pošteno, če bi ostro usekali po tem, zame naravnost škandaloznem in ekstremno formalističnem odnosu rednega sodstva do kršitev pravic malih ljudi, kot da se zaletavate v ustavno sodišče, ki je vendarle tista instanca, ki jih pri tem nemalokrat zaščiti - čeprav žal ne dovolj ostro in dovolj dosledno. To je treba kritizirati, ne pa nasedati domnevno »levičarskim« politikom, ki so pred janševskimi grožnjami izbrisanim tolikokrat strahopetno stisnili rep med noge, zdaj bi pa radi Janšo obsodili za kaznivo dejanje, ki mu ga tožilstvo ne zna dokazati, sodstvo pa o tem ne strokovno korektno razsoditi.

Spoštovani Jure Trampuš,

cenim vaš članek z naslovom Trivializacija TV Slovenije, ki je bil objavljen v 25. številki Mladine (19. 6. 2015). Če sem lahko našla utemeljitev, da ste za primer članka uporabili delo novinarke Tee Šavor, se mi je zataknilo pri iskanju utemeljitve podpisa pod fotografijo Boruta Kranjca: »Visoke pete slovenskega novinarstva na dan, ko je Slovenski državni holding odločal o ponudbi Cinvena za nakup Telekoma.«

Fotografija daje bralki oziroma bralcu misliti, da so za trivializacijo novinarskega poročanja odgovorne predvsem ženske, ki delajo v novinarstvu. Čeprav v članku, po mojem mnenju pravilno, nakazujete, da so za kvaliteto novinarskega poročanja odgovorne osebe na odločevalskih položajih, se pravi predvsem beli, cisnormativni in heteronormativni moški sred-

njih let, fotografija s podpisom tega ne odraža. (Na fotografiji je sicer kar precej športnih copat in eni natikači slovenskega novinarstva.)

V družbi strukturne neenakost, ki med drugim negativno vpliva na vsakdanje življenje žensk, pozitivno pa predvsem na življenje že omenjenih moških na pozicijah moči, je tovrstno (ne)hoteno namigovanje na neutemeljeno odgovornost žensk za nastalo situacijo v novinarstvu nesprejemljivo. V času naraščajočega seksizma, patriarhalnih vrednot in praks, blatenja dosežkov in bojev feminizma pa še toliko bolj.

Sicer to ni prva manifestacija seksizma v Mladini, je pa prva, na katero sem se odločila odzvati. Prosila bi vas, da ste v prihodnje pri pisanju oz. ustvarjanju vsebin še bolj pozorni na družbeni položaj različnih skupin in posameznic in posameznikov.

Ostanite kritični. Želim vam vse dobro.

Leto 2013, ko sem vodila slovensko vlado in ko smo sprejemali odločitve o sanaciji slovenskih bank, ni oddaljeno več stoletij, da bi lahko upravičili dejstvo, da smo očitno pozabili na to, v kakšni situaciji smo se takrat nahajali. Med uredniki slovenskih medijev skorajda ni bilo nikogar, ki ne bi prejel klica katerega izmed tujih kolegov ali bežnih znancev, ki je želel vedeti, kdaj bo Slovenija bankrotirala in kdaj bo v državo vkorakala trojka. Na določeni točki namreč ni bilo več vprašanje, ali bomo dobili to neželeno »pomoč«, temveč, kdaj jo bomo dobili. Vendar smo z jasnim načrtom preprečili situacijo, v kateri se danes na primer nahaja Grčija. Situacijo, v kateri je vlada samo orodje za izpolnjevanje ukrepov, navedenem na seznamu opravil, ki jih je potrebno opraviti po naročilu tujih institucij.

Da smo se izognili temu seznamu, smo morali najprej sanirati naš bančni sistem. In če smo želeli dokapitalizirati banke v lasti države (v tem primeru NLB in NKBM) smo morali spoštovati skupna evropska pravila o državnih pomočeh. Z dajanjem prednosti le dvema državnima bankama bi lahko državna pomoč povzročila izkrivljanje konkurence, ki enostavno ni dovoljena.

Pravila o državnih pomočeh veljajo za vse države in za vsa podjetja, in če jih ne spoštuješ, je denar potrebno vrniti. Dokumenti, o katerih govori članek Boruta Mekine, tako imenovani grozljivi tajni dogovori pod številkama SA 33229 in SA 35709 niso nič drugega, kot odločba Evropske komisije o tem, pod kakšnimi pogoji lahko dokapitaliziramo banke v državni lasti. Ne gre za tajni dogovor, podpisan pod mizo, temveč odločbo o tem, na kakšen način lahko pomagamo bankam v državni lasti, ne da bi pri tem povzročili nedovoljeno izkrivljanje konkurence oziroma preprečili prevladujoč položaj dveh bank. Ne mislite, da so to prazne grožnje. Primer Elana je dovolj zgovoren glede nedovoljene državne pomoči. Danes je podjetje, ki sicer dobro posluje, v resnih težavah, saj mora vrniti nedovoljeno državno pomoč.

Gospod Mekina se v omenjenem članku med drugim sprašuje, zakaj slovenske banke, kljub izdatni državni dokapitalizaciji, ne kreditirajo gospodarstva. Pa predpostavka, da banke ne kreditirajo gospodarstva in fizičnih oseb, sploh drži? Po besedah viceguvernerke Banke Slovenije je »že vidna kreditna rast, predvsem dolgoročnih posojil, kar je pozitivna novica, ki nakazuje mogoč investicijskih cikel.« Podjetja, ki imajo trdne poslovne načrte in dobro stojijo, niti danes, niti leta 2013 niso imela težav s pridobivanjem kreditov. Zato je potrebno pavšalne ocene o tem, da je kredite nemogoče dobiti, vedno podkrepiti z realnimi podatki, ki pa se od tega vedno bolj razlikujejo.

Naravnost absurdne so tudi navedbe, da smo želeli dve državni banki tako podhraniti, da bi jih lahko kasneje poceni prodali tujemu lastniku. Zakaj smo se potem sploh trudili z dokapitalizacijo? Zakaj smo ustanovili slabo banko, in čistili slabe terjatve, zakaj smo se trudili z ukrepi za pospešitev kreditiranja? Če bi imeli v mislih umor slovenskih bank, bi bili to bolj klavrni poskusi.

Ne jaz, ne takratni minister za finance dr. Čufer nisva sklepala tajnih dogovorov, ki bi slovenske banke obsodili na smrt. Z odločitvijo, da jih dokapitaliziramo, smo kvečjemu preprečili njihov bankrot, ki bi brez kančka dvoma pomenil smrt ne samo za ti dve državni banki, temveč celotno slovensko gospodarstvo.

Najhujša histerija okrog prodaje Telekoma se izteka; kost je oglodana do te mere, da je zanimanje že vsega site javnosti zanjo upadlo. Toda v vročici križanja stališč v tej štoriji je ostalo prezrto nekaj, kar predstavlja, če je resnično, neprimerno hujšo manifestacijo naše servilne popustljivosti neoliberalističnim ukazom EU in njene birokracije.

Gre za pisanje Mladine v zadnji številki od dne 5. t.m., v katerem razkriva, da sta obe naši sistemski banki, NKBM in NLB, zaradi direktiv EU (v članku Mladina celo navaja njihove šifre, t.j. SA.33229(2012/C) in SA.35709(2013/N)), takorekoč prisiljeni sistematično zmanjševati svoje poslovanje. To pomeni krčenje in ukinjanje kreditiranja, zlasti tistega s slabšo donosnostjo, nižanje obrestne mere za vloge, zavračanje depozitov, krčenje njihove mreže poslovalnic itd., kar pomeni zmanjševanje njihove konkurenčnosti v razmerju do tujih bank in njihovih poslovalnic v Sloveniji. Vse to naj bi imelo za načrtno posledico zmanjševanje njihove vrednosti in seveda cene v prid bodočim tujim kupcem teh dveh bank.

To seveda pomeni načrtovano vrednostno pogubo obeh bank, ki smo jih pred nekaj leti z velikimi finančnimi napori dokapitalizirali prav zato, da bi omogočili intenzivnejše kreditiranje tedaj stagniranega gospodarstva. Saj tem direktivam pogubljanja človek komajda verjame! Če pa se to izkaže kot resnično (pisni dokumenti se sicer držijo v strogi tajnosti), je to nesporno zrelo za kazensko ovadbo! Simptomatično pa je, da se že deset dni po objavi te vesti ni pojavil nikjer noben demanti ali sploh kakršenkoli odziv, komentar ali javno vprašanje o tej temi – z izjemo komentatorja Igorja Vidmarja na TV SLO 1 v oddaji Studia City 15. junija, ki prav tako ugotavlja neodzivnost vlade in tudi medijev na omenjeno vest. Ali to pomeni, da je resnična? Zakaj kompetentni vodilni ljudje o tem molčijo?

Najmanj, kar je resnično, pa je netransparentna ter skrajno kaotična in konfuzna strategija in politika prodaje državne lastnine in še bolj vseh vrst priprav prodaje pri posameznih objektih te prodaje. Iz dneva v dan se spreminjajo prodajni statusi, kriteriji, pogoji, cene itd, kar je podobno vaškim sejmom ali bolšjim trgom. Občutek, da delamo vse te prodaje v nekakšni ihti, da bi čim bolj in čim prej izpolnili zahteve Bruslja in njegovega neoliberalnega diktata, sploh ni več samo domneva, saj se vsak dan znova in vse bolj temeljito potrjuje. Primer Grčije se že izkorišča kot grožnja, ki se nasprotnikom take servilne politike očita, češ, ali hočete, da tudi Slovenija postane Grčija?

V kaj se taka državna politika lahko izteče, je lahko predmet raznih špekulacij. Nesporno pa je, da to pelje v katastrofalno odvisnost države od EU in njenih organov, da to nadalje pelje v uveljavitev temeljnih atributov neoliberalnega kapitala, kar pomeni popolno privatizacijo celotne družbene nadgradnje, t.j. šolstva, zdravstva, kulture in vsega, kar je bilo do sedaj javno, ter da to posledično pomeni vse manj sociale, solidarnosti in vsega, kar ne sloni na uveljavljanju izključno individualnih možnosti in aktivnosti. Torej človeški in družbeni darvinizem v svoji najslabši obliki, ki pravi, da naj preživijo samo najboljši in najsposobnejši, slabi in nesposobni za življenjski boj, pa bodo pač (posredno) prvim za hrano!

In kje smo mi v Sloveniji pri tem? Očitno nastaja nov, moderni kanibalizem, ki mu, čeprav morda nezavedno, slepo sledimo.

Dr. Božo Repe je za zgodovinsko stroko izredno presenetljivo reagiral na zahtevo dr. Borisa Mlakarja, da naj Jure Trampuš za svoje trditve o škofu Gregoriju Rožmanu predloži dokaze. Namesto, da bi kot zgodovinar podprl tako zahtevo, saj je zvestoba dejstvom za zgodovinarja zavezujoča, je napovedal, da bo Mlakar„moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu“. Bralcu je dal hkrati vedeti, da Mlakar kot zgodovinar ni naredil ravno veliko, saj naj bi se »vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom« in objavil o tem kot »vrhunec več desetletnega dela« dve knjigi, ki sta bili hkrati magisterij in doktorat. Te trditve niso samo nenavadne, ampak delajo kolegu Mlakarju veliko krivico. Mlakar je izredno dober zgodovinar in po moji oceni daleč presega svojega kritika. Napisal ni samo omenjeni knjigi, ki sta temeljni za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem, temveč številne poglobljene prispevke, tudi monografije, npr. Tragedijo na Cerknem. In dobro raziskane monografije, ki temeljijo na arhivskem gradivu, potrebujejo svoj čas – tudi včasih desetletja.

Ne bom na tem mestu ponovno razpravljala o vlogi škofa Rožmana. Njegovo delovanje med vojno je temeljito raziskano, objavljeni so ključni dokumenti. Nekateri so pač rezistentni proti še tako trdnim dokazom. Opozorila bi še samo na Repetovo razlaganje mednarodnega prava, ki ga prikroji po svoje. Zanika namreč Mlakarjevo trditev, da je domobranstvo »skoraj povsem« v skladu z mednarodnim pravom. Očitno ne ve, da je bilo domobranstvo pomožna policijska enota in kot taka seveda po mednarodnem pravu dovoljena. Nasprotno pa mednarodno pravo ne pozna pojma »kolaboracija«. To je politični pojem, ki ga je potrebno definirati. Predlagam študijo mednarodnega pravnika Dietera Blumenwitza Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946). Blumenwitz je med drugim napisal, da je »pravno načelo, priznano v mednarodnem pravu, .načelo samoohranitve, ki zajema tudi pravico v sili, pravico do samoobrambe in pravico do samopomoči.“ (str. 142)

Trinajst članov društva SRP v svojem pismu v prejšnji številki Mladine z uporabo strokovnega besednjaka zavaja laične bralce s strokovno povsem zgrešenimi stališči. Poglejmo samo glavne nove neresnice in pravne nesmisle, ki so si jih privoščili tokrat (po dveh podobnih pismih svojega »Odbora za zaščito pravosodja«, objavljenih drugje).

Prva neresnica: da se zahteva odstop predsednika vrhovnega sodišča »zaradi njegovega odločnega branjenja neodvisnega sodstva pred napadi«. Ne zato (za to zasluži podporo, ki mu jo jaz glede tega tudi dajem), ampak zaradi hudih napak pri sojenju v zadevi Patria, ki jih še danes ni pripravljen niti uvideti in še vedno vztraja pri starih stališčih. Moja strokovna kritika tega je bila 4. junija objavljena v Pravni praksi - »strokovnjaki« iz Odbora SRP za zaščito pravosodja pa so obljubili svoje sodelovanje pri nadaljevanju razprave v strokovnem tisku. Me prav zanima, kaj bodo tam znali povedati.

Druga neresnica (že trikrat ponovljena): da so nekateri ustavni sodniki o zadevi Patria »v času odločanja o zadevi pred rednimi sodišči jasno in javno nakazali svoje predsodke«. Hudo zavajanje laičnih bralcev: o tem so se izrekli »uradno«, kot sodniki, pri odločanju US o tej zadevi, namreč pri prvem odločanju. Že pri tistem prvem odločanju so trije ustavni sodniki izrazili in strokovno utemeljili presojo, da je bila sodba okrajnega sodišča nezakonita, drugih šest pa je takrat hotelo pred dokončnim odločanjem počakati še na presojo vrhovnega sodišča. In so nanjo potem vsi počakali - in jo pri drugem odločanju potem kar vsi soglasno razveljavili. Ne zaradi »predsodkov«, ampak zato, ker so po soglasni ugotovitvi osmih ustavnih sodnikov pri tej zadevi vsa tri redna sodišča kršila načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Kršila načelo zakonitosti v kazenskem pravu!

Tretje zavajanje laičnih bralcev: da je ustavno sodišče ZUJF »razveljavilo šele, ko so nastale protiustavne posledice in škoda«. Kot da pravniki v SRP-u ne bi vedeli, da ustavno sodišče protiustavnih zakonov ne more in ne sme razveljavljati kar na lastno iniciativo, ampak samo na predlog ali pobudo prizadetih ...

Četrto zavajanje laičnih bralcev: da so ustavni sodniki (pri Patrii) »odločali o dejanskem stanju, ne da bi pogledali v spis«. Celoten spis mora poznati le prvostopno sodišče, ki mora iz njega izluščiti vse pomembno in to zabeležiti v sodbi. Pritožbeno sodišče potem gleda v spis le še tam, kjer pritožba izpodbija sodne ugotovitve glede dejanskega stanja - vsa višja sodišča pa se z dejanskim stanjem (razen izjemoma) sploh ne ukvarjajo več, ampak le še s pravnimi napakami, ki pa so v celoti razvidne iz sodb in njihovih obrazložitev. Branje tistih 22.000 strani sodnega spisa bi bila tu neodgovorna izguba časa. »Strokovnjaki« v SRP-u tega ne vedo - ali namenoma zavajajo laične bralce?

Peto zavajanje: da je US »poseglo v sodni red z odločitvijo, kdo ne sme soditi v ponovljenem postopku« (namreč tista sodnica, ki je sodila prvič). Ali »strokovnjaki« v SRP-u tudi tega ne vedo, da taka odločitev ne pomeni poseganja v sodni red, ampak pomeni zakonito možnost, kadar se po razveljavitvi sodbe zadeva vrne v ponovno sojenje? Ne vedo - ali namenoma zavajajo laične bralce?

Amerikanec iz Amerike je v vsakdanjem razumevanju obiskovalec iz ZDA. Ni pa nujno, lahko je Kubanec, Kolumbijec, Kanadčan ... skratka iz katerekoli države Severne, Srednje ali Južne Amerike. Beseda »Amerikanec« ima ožji in širši pomen.

Podobno je z besedo »belogardist« in »belogardizem«. Bela garda je bila vojaška formacija, ki se je zoperstavljala boljševiški revoluciji v Rusiji leta 1918. Širši pomen besede se nanaša na vse druge take vojaške formacije drugod po svetu med drugo svetovno vojno. Zato govorimo o belogardizmu v Sloveniji, čeprav vojaških formacij s takim imenom v Sloveniji v Drugi svetovni vojni ni bilo. Pod Italijani se formirajo vaške straže ali enote MVAC, pod Nemci poznamo domobranske vojaške formacije. V dobesednem smislu belogradizma na Slovenskem ni bilo.

Taka je tudi beseda »fašizem«. V ožjem smislu se nanaša na italijanski režim med obema vojnama do kapitulacije Italije leta 1943. V širšem smislu s »fašizmom« označujemo vse režime, ki se po fašizmu zgledujejo. Fašisti so tisti, ki se v pretekli in vsakdanji praksi hote ali nehote zgledujejo po izvornem italijanskem fašizmu. V širšem smislu smo letos praznovali 70 let zmage nad fašizmom. Natančneje in zgodovinsko neoporečno smo v resnici praznovali zmago nad nacizmom, katerega protagonist je bila, kot je znano, Hitlerjeva Nemčija. Za tako poimenovanje se zavzema v kolumni Bernard Nežmah.

Poleg Nemčije in Italije so za fašistične v širšem smislu veljali režimi v Francovi Španiji, Salazarjevi Portugalski, Pinochetovem Čilu, polkovniški pučistični režimi v Argentini, diktatorski režim v Dominikanski republiki, v Afriki je bil najbolj znan cesar Bokassa ... Mnogih aktualnih držav se drži prizvok »fašističnosti«, če se lahko zanašam na poročila in mnenja naših prominentnih novinarskih peres. Mnogi posamezniki so si tudi pri nas že zaslužili opredelitev »fašistoidnosti« ali vsaj »protofašistoidnosti«. S to besedo opredeli, na primer, Slavoj Žižek pred časom celo arhitekta Jožeta Plečnika: »... ker ni uporabljal železobetona«! To, kar tako, mimogrede.

Nič in nihče se ne more zoperstavljati neizprosnosti časa. Fašistični, nacistični in komunistični režimi se v mnogih sodobnejših zgodovinskih ocenah izenačujejo. In res, če postavimo resnico nad ideologijo, je treba ugotoviti, da je bila vsakdanja praksa vseh teh režimov zelo podobna. Vsemogoče primerjave presegajo vidike tega pisanja. Po natančni logiki stvari, smo letos praznovali zmago sovjetskega Stalinističnega komunizma nad nemškim Hitlerjevim nacizmom. V širšem pomenskem smislu bi lahko konstatirali, da je vzhodni fašizem porazil zahodnega. V načelu je to dobro. En fašizem je znosnejši, kot sta dva.

13. maj (1941) je brez dvoma primeren datum za spravni praznik. Dogodki na ta dan vsebujejo stvarnost slovensko govorečega zahodnega Balkana.

Uporniki na Mali gori so bili izdani s strani domačina, v napadu so sodelovali trije bivši jugoslovanski žandarji v laški službi. Malce se pozablja, da je tekel že deseti dan, po zahvalah politično verskih veljakov, Abesinskem cesarju in laškem kralju, za sprejem t. i. Ljubljanske pokrajine v večtisočletno civilizacijo. Ovaditelj in domačini v laški službi so spoštovali zapoved, da je vsak vladar od boga dan in ga je treba spoštovati in mu biti pokoren. Omenjeni so se izkazali za lojalne italijanske državljane in kot taki so pomagali, da je fašistični mir in red bil hitro in učinkovito ohranjen.

Ne samo g. Nežmah, tudi večina novodobnih zgodovinarjev pozablja na celovitost in da je država imenovana kraljevina Jugoslavija imela zakone, ki se niso dosti razlikovali od kasnejših komunističnih ali sedanjih v RS. Le Kazenski zakonik RS upošteva zgodovinska dejstva, da je sodelovanje z oblastmi, četudi okupatorskih, tradicija. Oni vojaški KZ iz let pred vojno je predpisoval smrtno kazen ali dosmrtno robijo za vsako pomoč tujim napadalcem.

Praznik 13. maja ustreza svobodomiselnosti in uporu proti napadalcem kot zvestobi državi in vladarju.

»V članku z naslovom »Kdo je tu nelegitimen?« je novinar Peter Petrovčič zapisal, da je leta 2011 Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da je koruptivno ravnala notranja ministrica Katarina Kresal.

Navedena trditev v članku je neresnična. Komisija za preprečevanje korupcije ali katerikoli drugi pristojni organ nikoli niso ugotovili, da je Katarina Kresal ravnala koruptivno.«

Kazenski pravniki nimajo pojma, tudi Bavcon ne. Masleša mora odstopiti, to je jasno. Janša ni imel privilegiranega položaja, pred mano, bogom in ustavnim sodiščem so vsi enaki. Testen se je šalil, ko je rekel, da je sodba ustavnega sodišča o Patrii gnil kompromis. Vse je jasno in dokazano, saj sem napisal, da je dokazano. Naj se zgodi (moja) pravica, tudi če propade svet. Urbi et orbi, Matevž Krivic, Sp. Pirniče.

Lepo se imejte, Matevž Krivic.

Spoštovani,

avtor pravi, da je ob sedanjem praznovanju „na delu amnezija spomina“. Po njegovem je 27. april deležen široke medijske pozornosti, 13. maj z napadom (spoštovanja vrednega) TIGR pa prvi odpor, oboroženi spopad z Italijani.

Prva akcija proti okupatorju je bila v Volkmerjevem prehodu v Mariboru dne 29. aprila. Resda so to storili (tisti hip še) neznani mladinci junaki in ni bil oborožen spopad - je pa bil zažig vozil vojaške komande sredi mesta tri tedne po vdoru zelo odmeven in pomemben za „nemškutarsko Štajersko“ in nenemškutarje Štajerce. In odločilen. Toliko o amneziji oziroma o zamolčevanju.

V drugem odstavku beremo, da „nemška armada ni s paradnim korakom zavzela države ...“. Ne bo držalo. Celo film je mogoče videti, kako ta armada koraka in se vozi po Gosposki ulici v Mariboru na sam dan prestopa naše meje v Šentilju.