Kolumnist Bernard Nežmah me v komentarju (11. 7. 2014) omenja med tistimi, ki se v zadevi »Patria« sklicujejo na slepo vero, da je treba pač verjeti sodnikom; poleg tega, da pritrjujem sodbi, kot argument ne navajam ničesar, razen mnenja svojih kolegov na univerzi. Nežmah ima delno prav. Moti pa se, ko piše, da pritrjujem sodbi. V eni izmed podrobnosti, na katero je opozoril Matevž Krivic, kolegi niso našli razlogov za padec sodbe in le o tem sem govoril. Nikakor pa ne izključujem možnosti, da se v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi najde kaj spornega. Naj nadaljujem, kjer ima Nežmah prav. Res sem se obrnil na kolege, tiste, ki o stvareh največ vedo (kar ne pomeni, da ne bi mogli imeti tudi oni različnih mnenj). Mislim, da sem naredil bolje, če sem o zapletenem pravnem detajlu zaupal njihovi presoji, kot pa da bi se obrnil na škofovsko konferenco, ki se zdi Nežmahu prepričljivejša.

Nisem pa zasledil mnenja škofov, niti Nežmahovega, o nekem drugem detajlu, ki pa je usoden za mnogo ljudi. Ali se akutna ishemija ekstremitet rešuje z amputacijo ali z rekonstrukcijo? Mislim, da bi zdravniška skupnost, zlasti vrhunski specialisti ortopedi, z veseljem prisluhnili njihovemu mnenju. Oprostite, prepričanju.

V svojem komentarju s podnaslovom “Politični državljan in državljanka ali nikoli zadovoljen in zadovoljen individuum” Dr. Milica Antić Gaber nekoliko presenetljivo vzame v obrambo uveljavljeno politiko. Za avtorico problem ni stanje družbe, države in gospodarstva, ni neka kriza in njeni povzročitelji, ampak vstaje, ljudje in mediji, ki s tem stanjem niso zadovoljni. Antić Gabrova to ljudsko nezadovoljstvo izpostavi celo kot vzrok za to, da “stvari so takšne kot so.” Nadvse čuden pogled na našo krizo in politično stvarnost, ki ga komentiram zato, ker kaže, da da tako misli (tudi) politična “elita”.

Avtorica okrca lanskoletne slovenske vstaje, ker so zahtevale, “da se iz politike umaknejo vsi politiki, ker da so vsi enaki, vsi enako umazani, vsi skorumpirani”. Potem vrže sum na medije, ki so “s svojimi zapisi in medijskim prostorom, ki so ga dali na voljo novim obrazom, močno podprli njihove zahteve”. Avtorica s citati namiguje, da so take ocene “kratkega dosega” in “skregane z realnostjo”. Potem ko ugotovi, da so mnogi v političnem polju zahteve vzeli resno, opiše sedanje histerično fabriciranje novih obrazov v političnem prostoru. Svoje razmišljanje povzame: “Res je, politika in stranke so se marsikomu priskutile. Iz politike so bili izgnani mnogi, ki so v njej delovali, bili pri tem strokovni, morda celo spodobno uspešni z bolj ali manj sodobnimi programi. A niso bili popolni. ker smo odkrili kakšno napako ali spodrsljaj so morali iz politike oditi. Zdaj so za politiko dobri samo še “kot solza čisti”, “brezmadežni”, morda še tu in tam kak “pridigar” ali kakšen novinec, o katerem še ničesar ne vemo. Vsi drugi niso dovolj dobri.” Komentatorka v nadaljevanju okrivi tako nastrojenost državljanov za “stanje, takšno kot je”. Ponovno okrca medije za “vehementno novinarsko smešenje kandidatov in kandidatk, njihovo vidno nestrpnost do njih, nenehno preverjanje pikantnih podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja … “ Tu Antić Gabrova ugotavlja, da zaradi povedanega ne moremo pričakovati, “da bodo vanjo v večjem številu posegli kredibilni posamezniki in posameznice, ljudje z viziijo, ki se jim ne bo zdelo škoda zapraviti nekaj let svojega življenja za skupno dobro … “ Iz zapisanega je razbrati, da nam avtorica očita, ker iščemo ljudi izven uveljavljenih političnih krogov, saj vendar ”izbiramo najboljše političarke in politike, ne izbiramo najboljšega soseda niti najboljšega profesorja ali kolumnista”. A ne, da bi se človek kar zjokal od sočutja do teh prizadevnih poštenjakov?

Naši politiki se imajo res za strokovnjake, ki morda naredijo kak “spodrslaj” ali “napako”, ampak se le razlikujejo od navadnih ljudi, kolumnistov in drugi strokovnjakov po tem, da obvladajo politiko, v imenu katere se potem menda žrtvujejo za skupno dobro. Človek se vpraša, od kot jim ta politična veščina in demokratični čut, skrb za obče dobro? Je to prirojeno ali pridobljeno? Iz zapisa Antić Gabrove, bi lahko sklepali, da gre dobesedno za kamikaze, ki jih žene skrb za skupno dobro, da gre za ljudi, ki se žrtvujejo za nas, “nikoli zadovoljne in nikoli zadovoljene konzumente”, ki od njih kar naprej nekaj pričakujemo.

Kaj pa če je slika obrnjena? Da imamo globoko moralno, socialno in gospodarsko krizo, za katero so odgovorni politiki, ki so nam doslej vladali? Res je sicer, so redki častno izstopili, ko so videli, kako se zadeve razvijajo. Res je tudi , da so med njimi so individualne in strankarske razlike. Ampak kaj pa če je res, da imajo več skupnega kot ne? Kaj če imajo prav tisti, ki trdijo, da to niso ljudje, ki se žrtvujejo za skupno dobro, ampak nasprotno, da gre za oportuniste in povzpetenike, ki oblast izkoriščajo za to, da se s skupnim dobrom neženirano okoristijo? Kaj če je res, da pri tem v resnici med sabo odlično sodelujejo? Kaj če so navidezni, za lase privlečeni, absurdni “ideološki” konflikti zgolj zavajanje? Kaj če je res, da je tudi opozicija sokriva, če dopusti, da neka pozicija razpihuje iracionalno mržnjo in državo pripelje do gospodarskega zloma, saj se to zgodi tudi zato, ker opozicija ni sposobna izločiti iz politične igre tistih, ki so obremenjeni s korupcijo, kriminalom, razpihovanjem sumljivih strasti? Kaj če je res to kar vidimo v sicer čedalje bolj zmedenih in neselktivnih medijih, da namreč politiki na debelo lažejo in kradejo? Saj ni dneva, da ne bi koga ujeli na laži o prirejenih dokumentih, o odgovornosti za prodajo Mercatorja, o nedolžnosti članov njihovih kabinetov …? Kdo od vpletenih ni lagal v aferi Oman? Kaj če je res, da sta tako uveljavljeni pozicija in opozicija neoliberalno dogmatski (kar sramežljivo imenujeta sredinskost) in nas družno peljeta v propad? Kaj če imajo prav številne mednarodne primerjave, tako percepcijske kot bolj objektivne, ko ugotavljajo, da smo, kar se tiče sistemske korupcije v samem svetovnem vrhu? Sistemska korupcija je, kot vemo, predvsem korupcija političnega razreda. Ali se vam zdi čisto normalno, da nam vse stranke in celo nekdanji ministri in predsedniki vlade zagotavljajo, da oni pač niso odgovorni za bančno luknjo, katastrofalno prodajo Mercatorja, in nekaj ducatov katastrof, ki smo si jih prizadeli v nacionalnem harakiriju? Ali se vam zdi normalno, pri nas politiki brez zadrege vztrajno zavračajo odgovornost za karkoli? Ali je normalno, da sodniki ustavnega sodišča, nad katerimi je “samo nebo”, objavljajo separatna mnenja, ki so prozorni nepravni pamfleti v prid ene političnih opcij? Le kdo je uravnotežil naša sodišča s tako eklatnatno nekompetentnimi in nezrelimi ljudmi? Kaj pa če ne gre za patriotske kamikaze, ampak za prefrigane prevarante, oportunistične manipulante, pridobitneže, vulgarne in požrešne povzpetnike, prav take, kot se nam veselo in brez sramu kažejo v medijih? Seveda so med njimi tudi prizadevni in pošteni. Ampak ali niso tudi oni odgovorni za stanje, v kakršnem smo, saj niso bili sposobni parirati svojim kolegom in so jim tako zagotavljali zgolj alibi normalnosti, paravan, za katerim nemoteno ropajo naprej? Izvzamemo lahko le tiste, ki so protestno iz politike izstopili. Kaj pa, če je država v globoki krizi zaradi sistemsko globoko korumpiranega političenega razreda, ki tako na levi kot desni, izhaja pretežno iz istega političnega gnezda prejšnjega režima? Končno, kaj če je kriza posledica oportunizma in nekompetence strokovnjakov iz področja družboslovja, prava in ekonomije, ki ne izpolnjujejo svoje družbene odgovornosti, ali pa z nestrokovnimi analizami našo krizo celo poglabljajo?

Če je tako, potem niso problem “nezadovoljni in nezadovoljeni” ljudje in “krivične” vstaje in mediji. Prej so odgovorni “zadovoljni in zadovoljeni”, tisti pravni in ekonomski strokovnjaki in vsi ostali akademski “elitni” oportunisti, ki so pomagali ustvarjati in ohranjati vtis normalnosti med orgijo razkosavanja, kraje in razprodaje države. Če je tako, so prav vstaje prve pravilno diagnosticirale stanje v državi. Vstaje predvsem sebi jasno povedale še nekaj: da je resnični gospodar v republiki ljudstvo in da državljani ne bodo dopustili, da se javno dobro in skupna korist uničujeta v nedogled. Vstaje so pokazale da ljudje vse vidijo in vse pomnijo. In da bodo rajanje prej ko slej prekinili.

Na koncu ne bodo ne “umazani” ne “čisti” tisti, ki bodo presekali trojno krizo slovenske družbe. Tega tudi ne bodo storili nezadovoljni in nezadovoljeni. Krizo bodo, tako ali drugače presekali okradeni, ponižani, razžaljeni in pobesneli ljudje.

Ni mi prijetno živeti v državi, kjer stranke hlapčujejo neoliberalnim mantram, ki nas peljejo v pogubo.

Strah pa me je živeti v državi, v kateri zaničujejo sodstvo in oblegajo sodišča; v kateri fizično obračunavajo s sodniki; kjer izvršilna oblast ne zaščiti sodne oblasti. Kjer predsednik države ne stopi v bran sodstvu. Strah me je živeti v državi, v kateri „glavna opozicijska stranka“, kot se sama titulira, pozdravlja z dvignjeno roko. In strah me je države, v kateri nihče nima zgodovinskega spomina, kaj ta gesta pomeni. Države, v kateri predsednik države po telefonu klepeta z obsojencem. Strah me je največje Cerkve, katere glasnik je spet Ivan Štuhec in katere škofje zaničljivo govorijo o sodstvu.

Moj glas na volitvah bo zato pripadel Združeni levici. Naj vstopi v parlament tudi glas kritike!

Dragan Petrovec je 28. 6. ustavnega sodnika Jana Zobca v članku »Težko spraviš politiko iz sodnika« (objavljen v Dnevnikovem Objektivu) razkrinkal kot človeka dvojnih meril. Medtem, ko se je navduševal nad aretacijo kandidata za francoskega predsednika Dominique Strauss-Kahna, češ da že fotografija uklenjenega velikaša deluje higienično (kljub temu, da so obtožbe zoper njega kmalu padle, so preprečile njegovo kandidaturo in volitve so minile brez njegove udeležbe), se mu zdi povsem nespododbno, da bi Janez Janša, kljub pravnomočni obsodbi zaradi korupcije, ne mogel sodelovati v volilni kampanji kot svoboden človek.

Medtem, ko je J. Zobca skušal dvojna merila (različna obravnava navadnih ljudi in politikov, ki se odpravljajo na volitve) teoretsko utemeljiti v ločenem mnenju k ustavni odločbi, Matevž Krivic to naredi v polemiki s svojimi nasprotniki v Dnevniku (Pisma, 18. 5.) Potem, ko navede v pravni teoriji splošno sprejeto pravilo, da se enakost pred zakonom uveljavlja tako, da se enako obravnava enake primere, neenake pa neenako, pravi: »In primer, ko se opozicijskega politika s sporno sodno odločbo pošlje v zapor tik pred začetkom volilne kampanje, v kateri nastopa kot kandidat, je seveda bistveno drugačen, kot večina drugih primerov, ko obsojenec prosi za odložitev kazni.«

V tem okviru puščam ob strani njegovo ugotovitev, da je sodba sporna (sporna ni nič bolj in nič manj kot vse druge sodbe, zoper katere so vložene zahteve za varstvo zakonitosti), čeprav bi bilo na podlagi te njegove trditve mogoče narediti lepo analizo njegove apriorne (in ne analitične) nenaklonjenosti obtožbe zoper J. Janšo (spomnimo se njegovega odklonilnega mnenja do obtožnice, še preden jo je – po lastnem priznanju – sploh prebral). Želim se namreč omejiti na njegovo trditev, da je treba politika (tudi vprašanje ali le opozicijskega, puščam ob strani), ki gre na volitve, obravnavati drugače, kot večino ostalih, ki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in zaprosili (ali pa tudi ne) za odložitev kazni.

Vprašanje, kaj so enake in kaj so neenake situacije ni pravno vprašanje. Pravna praksa lahko sicer o tem izdela dokaj decidirana stališča (mimogrede: za podobne primere, kot je obravnavani, jih seveda še ni), vendar pa je to v osnovi razprava o vrednotah. Kako različno jo je mogoče obravnavati, nam kažejo že razlike znotraj našega ustavnega sodišča, prav tako pa razlike v stališčih, ki se izrisujejo v javni debati. Ta debata bo dobila svoj odmev v sodni praksi in nekega dne, bo jasno ali in v katerih primerih, si politiki zaslužijo pozitivno ali pa celo negativno diskriminacijo. Stranka Zares, je v to debato – nekoliko ironično, seveda – prispevala predlog, da se politikom prizna trajna in nepreklicna imuniteta za vse, kar storijo. Se bomo vsaj nehali s tem ukvarjati, če že soglasja o izločitvi kriminaliziranih politikov nismo sposobni.

V tem okviru je zanimivo pogledati odnos, ki ga do obsojenih politikov goji splošna javnost v drugih državah. Podobne primere, kot je naš, je seveda težko najti, saj se politiki, ki se znajdejo pod kazenskimi obtožbami, umaknejo sami (in to precej pred obsodbo – že omenjeni nedolžni Dominique Strauss-Kahn je lep primer) in tako ne rabijo nobenih pravnih teoretikov, ki bi ljudstvu razkladali, zakaj jih je takoj treba izpustiti iz zapora, da bi lahko sodelovali na volitvah. Tudi naši dve sosedi, marsikdaj omalovaževani kot koruptivni, sta v primeru Sanaderja in Berlusconija pokazali bistveno več modrosti, kot Slovenija pri Janši. Sanaderja so po obsodbi (in že pred njo) zapustili vsi podporniki in za medije takorekoč ne obstaja, v Italiji pa so 2012 sprejeli zakon, ki obsojencem na več kot dve leti kazni zapora, prepoveduje kandidiranje na volitvah. No, pri nas je drugače – pri nas ne le, da tak zakon nima šans, pri nas se za razliko od Hrvaške obsojencu ne postavljajo v bran le strankarski sodrugi, ampak tudi del medijev in pravnih strokovnjakov, ki menijo, da je politika-obsojenca treba obravnavati drugače kot vse ostale, ker bodo sicer volitve pod vprašajem. Vsem tem skupaj je tako že uspelo izsiliti, da se bo Janševa zahteva za varstvo zakonistosti obravnavala prednostno.

Če torej obstajajo resne države, ki obtožene (kaj šele obsojene) politike tako rekoč samoumevno izločijo in malo manj resne države, ki morajo za to sprejeti zakon (v Zares smo Slovenijo želeli uvrstiti vsaj v to kategorijo, a je zakon, ki smo ga predlagali, v DZ žalostno propadel), obstajajo tudi absurdistani, kjer se obsojenega politika skuša spraviti v volilno kampanjo (kot kandidat na volitvah že itak sodeluje) s teorijo o neenakem obravnavanju neenakih primerov.

Kdaj sta dva primera enaka in kdaj neenaka, je pomembno vprašanje, od katerega je lahko bistveno odvisna odločitev sodišča. Vendar, to vprašanje - poudarjam še enkrat – ni pravno vprašanje, je vprašanje vrednost neke družbe in zato ni odvisno le od pogleda enega bivšega in treh sedanjih ustavnih sodnikov. V praksi si namreč niti dva primera nista enaka in vprašanje je, kateri neenakosti dati tolikšen pomen, da ta neenakost upravičuje različno obravnavo s strani sodišča. Si rdečelasec, ki zagreši krajo zasluži kaj drugačno obravnavo od plavolasca? Gotovo ne! A ni vselej tako enostavno. Si direktor podjetja, ki je obsojen za gospodarski kriminal pa mora na pot v tujino, zaradi sklenitve pomembnega novega posla, zasluži hitrejše odločanje o odložitvi kazni, kot vsi drugi? Si to morda zasluži nogometaš, ki je obsojen zaradi goljufij na nogometni stavnici, pa bi rad šel na odločilno nogometno tekmo, na kateri bo morda celo zabil gol za slovensko reprezentanco? Sta ta dva primera – naj uporabim Krivičeve besede - bistveno drugačna, kot večina drugih primerov, ko mora sodišče odločiti o odložitvi kazni? Upam si trditi, da večina v tej državi vidi v teh dveh primerih več razlogov za neenako obravnavo, kot v primeru kateregakoli obsojenega politika. In da je edina hitra obravnava, ki si jo obsojen politik zasluži tista, kjer bi sodni senat takoj odločil, da ni nobenega razloga za odložitev kazni, saj bi njegova udeležba (in ne neudeležba) v predvolilni kampanji osmešila volitve same.

Spoštovani,

članek Marcela Stefančiča je poln resnic in mu na veliko pritrdim.

Vseeno si bom upal nekaj malega dodati. Vse se je začelo leta 1995, ko je zelo veli krog znanstvenikov sprejel resolucijo (Rimsko deklaracijo), da je potrebno na svetu sicer spodbujati razvoj ampak ničelno rast.

Zadeva zgleda absurdna, ampak znanstveniki so ugotovili, da je sekanje gozdov v J. Ameriki, pretirana izraba rudnega bogastva, pretirana onesnažujoča industrija, problem pitne vode, ugotovili so, da bo nafte zmanjkalo do leta 2030 in da je to problem za naslednje generacije.

Knjigo z vsebino Rimske resolucije se dobi tudi prevedeno v slovenščino, je mala knjiga in se dobi lahko v več knjižnicah. Sam sem jo podrobno prebral. Ampak nadaljevanje tega je močno spremenilo dogajanja v svetu. V 80 letih se je 10 najbogatejših zemljanov (ne predsednikov) sestalo v turističnem kraju v Švici na tajnem sestanku in razpravljalo, kako bi bili še bogatejši. Ob upoštevanju študije so sklenili, da je potrebno pridobiti monopol nad rudnim bogastvom. Če je potrebno tudi z vojnami, ker tudi vojne prinašajo dobiček. Temu kapitalu so bili podrejeni vsi, predsedniki ZDA so bili lutka v rokah kapitala in sprožali akcije v korist kapitala. Začela se je nato prva Zalivska vojna, pa druga, pa Čile, Eritreja, pa Uganda, pa Sudan, pa Irak, pa Afganistan. Pa Jugoslavija, ki je bila test, kako uničiti večnacionalno in večnarodnostno državo.

Sedaj se to nadaljuje v Ukrajini. Povsod je tako ali drugače udeležen kapital, ker hoče pridobiti monopol nad rudnim bogastvom. Nekateri udeleženci sestanka v Švici so sicer že mrtvi, ampak poslovna politika se nadaljuje.

Enako nastaja sedaj v Sloveniji. TEŠ bo zgrajen, ampak bodo zaradi stavk zaprli rudnik Velenje. Z izgovorom, da ni dovolj zalog premoga. To je vse organizirano in bo nekdo uvažal premog iz Indonezije. Plačevali bomo davkoplačevalci. Luko Koper bo država prodala, ker je to v interesu kapitala, zato ni drugega tira, da ni konkurenca luki v Benetkah (Marghera), in tako ali tako kapital izgrajuje luko Ploče, ki pomeni najkrajšo pot do Baltika in Ukrajine in izločil bo tudi Črno goro, čeprav je Črna gora že nabavila precej vlakov (vagonov) za prevoz avtomobilov.

Splošna plovba je že bila prodana Nemcem. Zakaj je bila Letrika prodana Nemcem? Zakaj je toplarna v Zagorju prodana „Rusom“? Zakaj je bil Fructal prodan „Srbom“? Zakaj se prodaja Mercator „Hrvatom“? Zakaj se je Helios prodal „Nemcem“? Zakaj je moral IUV Vrhnika iti v stečaj?

Takih vprašanj je še več, recimo v kmetijstvu in gozdarstvu in lesnopredelovalni industriji. Tako naj bi vsa ključna podjetja v Sloveniji bila prodana ali uničena. Res smo Slovenci ovce, če nimamo nekaj poštenih ljudi, ki bi vodili naša podjetja in ne gledali zgolj na svojo korist in pogoltnost, bi ob teh ljudeh potem zelo dobro živeli. Sam sem doživel nek čuden občutek, ko sem vodil neko firmo in mi je predsednik sindikata rekel, kaj pa se tako ženeš saj »dnar« ni tvoj!

Poglejte tu je srž problema. Prevladalo je razmišljanje, da lahko kaj ukradeš. Seveda v Sloveniji je tisti, ki je pošten je družbeno neprilagojen. In ker si družbeno neprilagojen so potrebni ukrepi. Take je treba izolirat, izgnati, ali pa zapreti v umobolnico, ker slabo vplivajo na sedanje družbeno okolje.

To je Slovenija (Butalija).

Lep pozdrav

K zelo ustreznemu komentarju k ravnanju nekaterih vodilnih politikov in njihovih oboževalcev bi rad spomnil na dve stvari. Prvič, mislim, da je prišla nekritično v navado trditev, da je bila Janševa vloga pri osamosvajanju Slovenije »velika in pozitivna«. Kakšna je bila v resnici do sedaj še nismo dočakali nepristransko oceno poklicnega zgodovinarja. Pač pa je znano iz medijev nekaj stvari, denimo, da je takratno slovensko vodstvo krotilo njegovo veselje do vojaških spopadov tudi po sklenitvi sporazuma o prekinitvi spopadov, da po zaslugi zavračanja nekaterih njegovih ukazov o napadu na vojašnice JLA s strani terenskih poveljnikov ni bilo še večjih človeških žrtev in materialnih stroškov, nepotrebna sestrelitev helikopterja s pilotom, ki je imel namen prestopiti k teritorialni obrambi, da ne omenjam ravnanje z zaplenjenimi materialnimi sredstvi JLA in še kaj bi se našlo. Zato se mi zdi neprimerno govoriti brez rezerve o »velikih in pozitivnih zaslugah«.

Druga zgodba je govor predsednika države Borute Pahorja. Normalen predsednik države naredi vse, da krepi ugled vseh institucij države. Če že ima kakšne upravičene pripombe to razrešuje v delovnih stikih z zato pooblaščenimi organi in institucijami, v tem primeru s predsednikom vrhovnega sodišča, sodnim svetom ali z znanstvenimi instituti pravne stroke. Kar se tiče »prepričljive razlage« sodbe v zvezi z zadevo »Patria« se močno čudim, da nikogar več ne zanima, zakaj je lahko prišlo do založitve brzojavk, ki so opozarjale na sum korupcije v poslu »Patria«. Preiskava se je pri nas začela šele na pritisk OECD-ja, tako je bilo verjetno zabrisano mnogo argumentov, ki bi prispevali k še bolj »prepričljivi razlagi« sodbe. Takrat je bila Pahorjeva SD v opoziciji in ni takoj zahtevala parlamentarno preiskavo Janševega ministra za notranje zadeve in generalnega direktorja policije. Še več, ko je Pahor postal predsednik vlade se ni potrudil s temeljito preiskavo tega primera. Nasprotno, tako je bilo vsaj poročano v medijih, »odgovorni« za založitev brzojavk je dobil zaposlitev v Nacionalnem preiskovalnem uradu.

Veteranke in veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo, smo pred državnim praznikom na medije naslovili čestitko vsem državljanom in državljankam Republike Slovenije ob našem skupnem prazniku Dnevu državnosti. Ob iskrenih čestitkah smo zapisali, da se nam niso uresničile vse želje, ki smo si jih želeli leta 1991, pa vendar imamo svojo državo in smo člani demokratične družine evropskih narodov.

V čestitki smo našim političnim in strankarskim voditeljem sporočili, da je njihov odnos do vojnih veteranov v najširšem pomenu besede njihova osebna izkaznica. Tako je namreč v vseh demokratičnih državah sveta. Pri nas je seveda nekoliko drugače, kajti o osamosvojitveni vojni so začeli govoriti in jo pojasnjujejo ljudje, kateri so jo opazovali iz varnih zavetij slovenskih hribov in gora in mladi strankarski politiki, ki so bili takrat komaj rojeni. Nekaterim našim najvišjim državnim voditeljem beseda »vojni veterani« sploh ne gre iz ust in o naši vlogi v procesu osamosvojitve niti na državni proslavi, namenjeni tistemu času ne spregovorijo niti besede. Tudi zato je zmeda, ki je bila ustvarjena v zadnjih dvajsetih letih povzročila umanjkanje spoštovanja, tolerance in razumevanja tar razvrednotenja vrednot. In zato danes doživljamo ignoranco, sovraštvo, obtoževanja in laži ter delitve na naše in vaše.

Zato vojne veteranke in veterani želimo, da predvsem politiki in drugi mnenjski voditelji prenehajo z delitvami in naj osebni in strankarski interesi izginejo iz njihovega vsakdanjika. Njihova poglavitna skrb naj bo blagostanje in mirno življenje slovenskega naroda.

Nič od tega se omenjenim medijem ni zdelo vredno zapisati, kaj šele omeniti čestitko, ki smo jo zapisali veterani. Celo v zapisih o slovesnostih v počastitev tega vsega spoštovanja vrednega praznika (npr. Medvedjek), ki smo jih organizirali, nas ne omenijo kot organizatorja. Omembe vredno ni niti položitev vencev padlim v osamosvojitveni vojni na Žalah, čeprav so bili mediji obveščeni. Je pa urednikom popolnoma razumljivo, da organizacijo, ki v svojem nazivu nima niti besede »veteranska«, poimenujejo s tem imenom.

Nekaj mora v tej naši ljubi državi, za katero smo se borili, biti hudo narobe!

V mesecu maju in juniju 1941 so vkorakali italijanski okupatorji v Belo krajino in takoj uvedli strogi red nad nedolžnim prebivalstvom. Mi nismo pričakovali, da nas bo kdorkoli strašil, saj nismo nikomur nič storili in nobenemu narodu prav nič grozili. Naporno smo delali na svoji trdi, skopi in kamniti zemlji za potrebno preživetje.

Trpljenju ni bilo videti kraja, zato se je ljudstvo začelo masovno upirati. Okupator pa se je kruto maščeval s streljanjem talcev, z zapori v internacijah, s požigi in rušenjem domačij, z mučenjem osumljenih oseb in življenje je postalo neznosno.

Odpor proti pobesneli italijanski vojski je iz dneva v dan rasel. Nastal je oborožen partizanski boj zoper krvavo nasilje italijanskih zločincev. Zraven človeških pobojev pa so fašisti požigali tudi domačije partizanov in drugih, nad njihovimi svojci pa izvajali zverinska dejanja.

V naši Beli krajini je bil v štiriletnih bojih proti okupatorju vsak peti prebivalec umorjen.

Devetega maja leta 1945 pa je bilo konec vojne in kljub velikim žrtvam, smo proslavljali dan zmage.

Nihče pa ni po vojni postavljal vprašanja o povzročeni škodi. Na predlog zavezniške protihitlerjevske koalicije pa je bila ta škoda popisana in ocenjena v breme okupatorskih storilcev.

Končno pa so okupatorji po dolgem času premoženjsko škodo v veliki meri priznali in plačali takratni (SFRJ) Jugoslaviji. Del te škode pa je bil iz tega zneska nakazan tudi Sloveniji. Prizadeti v Sloveniji pa po 72 letih še nismo prejeli prav nič. To si tolmačimo tako, da škode nismo prejeli zato, ker smo sodelovali v odporu proti gnusnemu nacizmu in fašizmu, ki bi moral praviloma plačati za vse povzročeno gorje v 2. svetovni vojni.

Gotovo, da se je za vse našel denar za morebitno povzročeno škodo v 2. svetovni vojni, toda za nas niti pare.

Postavljeno je bilo že vrsto vprašanj, da bi končno o tem odločal Državni zbor Republike Slovenije, vlada Janeza Janše je pripravila celo zakon o vračilu premoženjske škode iz 2. svetovne vojne. Toda ta zakon ni nikoli prišel pred Državni zbor, ampak za to ni nihče odgovoren ( Objavljeno v Delu 5.10.2010). Posvetovali smo se tudi z Renato Brunskole, podpredsednico Državnega zbora, ki nam je dejala, da pišimo predsednici vlade Alenki Bratušek in to smo tudi storili. Odgovor od kabineta vlade pa je bil obrazložen kar na štirih straneh (A4), toda negativen.

Nad takšnimi odgovori smo zelo razočarani, saj vse dosedanje slovenske vlade niso hotele prizadetim povrniti niti tistega dela sredstev, ki so nam jih okupatorke države namensko nakazale za povzročeno škodo.

Kdor trdi, da smo pred zakonom vsi enaki, ta se hudo moti in je s svojim razumom na krivi poti. To se je pokazalo tudi pri zadnjem referendumu o otvoritvi arhiva, ki je bil povsem nepotreben, saj bi to pristojnost lahko imel le državni zbor. Predlagatelji pa za to prav nič ne odgovarjajo. Tako so šli zopet milijoni v državni dolg.

Resnično se kopičijo številni problemi, ki so za državo usodnega pomena. Nihče ni več odgovoren za armado nezaposlenih, za neupravičeno bogatenje, za goljufije, za porast državnih dolgov in še bi lahko naštevali nepravilnosti, ki nas vse skupaj peljejo v odvisnost naše drage in lepe slovenske domovine.

Ocenjujemo, da je v Sloveniji še okoli 30.000 oškodovancev in tisti, ki ne bodo podprli naših upravičenih zahtev do poštenega plačila premoženjske škode, ki smo jo doživeli v 2. svetovni vojni nebo lahko, saj nam je bila resnično storjena velika krivica, samo zato, ker smo branili svojo lastno domovino.

Na podlagi navedenega pričakujemo, od bodočega vodstva države, da bo končno to še vedno boleče in pereče vprašanje ugodno rešila v naše skupno zadovoljstvo.

Čeprav spleta norosti in bolečine v Sloveniji predvsem za tiste, ki ne ločijo med trgovino z orožjem in svobodo, očitno ne bo prav kmalu konec, je vendarle že dovolj jasno, da je napočil čas preobrata. Poti nazaj ni več. Ljudstvo je svoje povedalo tudi na nedavnem referendumu. In stari, strašljivi okopi senčne preteklosti ga več ne ustavijo.

Vesel sem, ko naposled vendarle čutim zdravo energijo ljudstva, ki bo tokrat na volitvah povedalo svoje. In niti malo ne dvomim, da se bo odločilo za svobodo, za jasna načela, za prihodnost in s tem za življenje. Gre za naravo stvari. Za zakon preživetja. In zdrave pameti. To pa pomeni, da pohlepu, sovraštvu iz preteklosti, trgovini z orožjem in javnim dobrim »žrtvovane generacije« nočejo več biti žrtvovane. Pomeni tudi, da človeško dostojanstvo več noče klečati pred starimi umazanimi »bogovi«. In da bodo skratka vsi, ki želijo vztrajati v norostih in bolečinah preteklosti, v tej preteklosti tudi ostali.

Na tej točki pa se mi vendarle zdi nujno pravočasno opozoriti, da pri vsem tem ne gre pozabljati na kulturo. Če se torej obeta zmaga nad norostjo in bolečino preteklosti, naj bo ta zmaga kulturna. Če se obeta nova politika, naj bo ta politika kulturna. Še več, politika, ki v Sloveniji hoče biti uspešna, se mora zavedati, da dolgoročno ne bo preživela, če ne bo služila slovenski kulturi. Kar, da ne bo pomote, ne pomeni, da mora biti poslušna in podložna kulturnikom. Pomeni pa, da je dolžna politično definirati pojem kulture tako v njegovem najširšem kot v ožjem pomenu – ter temu ustrezno obravnavati Slovenijo kot celoto, Slovenijo kot del Evrope in sveta, obenem pa tudi njen ruralni, njen urbani del, slovenski način preživetja, življenja, odnosa do lastnine in dela, odnosa do kulturne in naravne dediščine, odnosa do tujcev, do gostov, sosedov, bližnjih ter, ne nazadnje, do žive kulturne in umetniške ustvarjalnosti.

Skrbi me torej, da v političnih programih tako »tradicionalnih« kot na novo nastalih strank ne zasledim posebej poudarjene pozornosti do kulture. In ta skrb mi govori, da tudi po prelomu z dosedanjimi politikami nove politike že s svojimi prvimi koraki zopet utegnejo ubrati napačno, celo docela zgrešeno pot.

Iz tega, kar smo doživljali kar nekaj zadnjih let – in čemur pač z vso pravico lahko rečemo splet norosti in bolečine – se torej politika očitno še zmeraj ni naučila tistih lekcij, ki so nepogrešljiva osnova za poznavanje ter ustrezno obravnavanje slovenstva. Že res, da morda tudi politiki vedo, da je bila kultura za to ljudstvo skozi vso zgodovino mnogo pomembnejša od politike. Očitno pa ne vedo, da je tako tudi danes. Ravno marginalizacija kulture, etike in morale ter solidarne medsebojnosti je botrovala vsemu, kar smo v zadnjih letih doživljali. In ravno posledica tega je, da danes nekateri več ne ločijo med svobodo in trgovino z orožjem.

Politika, tudi nova, torej mora še pravočasno, vsekakor še pred volitvami, spoznati, da kultura na slovenskem ni noben drobiž, da ni »parazitski« strošek, ampak razvojni potencial ter obenem obraz in duša tega ljudstva. Če tega političnega spoznanja ne bo, ji bo na slovenskem političnem »parketu« spodrsnilo – in bo hitro zdrsnila tja, kjer bo zagotovo ostala brez podpore ljudstva – torej v splet norosti in bolečine, iz katerega smo se pravkar odločili stopiti.

Spoštovani kandidatke in kandidati, v tej deželi je že dolgo znano, da je mogoče zmagovati le v znamenju ljubezni do bližnjega, iskrene človeške medsebojnosti in kulture. Le v tem znamenju bo z vami z veseljem zmagovalo tudi ljudstvo.

Lk 18,22 »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«

V tednih pred državnozborskimi volitvami poteka precej napeta tekma za glasove neodločenih volivcev. Z zanimanjem opazujem, kako se je vsa pozornost javnosti usmerila na ’’prodor’’ skrajnosredinske SMC v javnomnenjskih raziskavah. Fenomen ali ne, nekako me ne čudi, saj je neideološka pot mnogo bližje pričakovanjem taktičnih volivcev. Naivno ali ne, strokovnjaku je enostavno lažje zaupati, kot zločincu.

Na žalost pa ostajajo dolgoletna pričakovanja določenega dela ’’taktikov’’ neuslišana. O kom govorim? O kristjanih, o katolikih, o sebi. Kako neuslišana, saj imamo že vrsto let na voljo bolj ali manj krščanske stranke na politični desnici!! Imamo jih, vendar po mojem mnenju ne predstavljajo krščanstva. Nasprotno, predstavljajo (ne)prikrite gospodarsko-politične ambicije slovenske RKC. Institucije, ki je več deset tisoč slovenskih državljanov oropala za slabo milijardo evrov premoženja. Nasploh je njena politika, zapuščina delovanja Antona Mahniča (hvala Bogu danes ne več participativna, vseeno pa dokaj občutna), v navzkrižju z osnovnimi načeli religije, katere posvetna predstavnica naj bi cerkev bila. Špekulativna, izključevalna, agresivna, homofobna.

Povprečen katolik, manj ali pa sploh neobremenjen z domobranskim vprašanjem, poučen v verskih spisih in s trdnim vrednostnim sistemom, pridobljenim preko nepristranske veroučne vzgoje v otroštvu (verjeti ali ne, vse to je bolj pogosto, kot se dozdeva), bo namreč svojo politično usmeritev skoraj zagotovo prepoznal na levici. Globoko na levici. V socializmu, solidarnosti, v mirni koeksistenci, zgrajeni na razumu in spravi. Krščanski socialisti, bi lahko rekli. Kratko iskanje na spletu razkrije, da pri nas celo obstaja stranka s tem imenom. Na njihovi spletni strani je datum zadnje objave marec 2009. Krasno.

Problem neuslišanosti vidim v dveh političnih ekstremih. Prvi je torej že omenjena pozicija RKC, drugi pa je verjetno posledica »umetnega« socializma prejšnje države, ki je pomen verskih skupnosti in njihovih vrednot načrtno zmanjševal s poveličevanjem proletarstva in dela kot vrhovne vrednote. Absurdno se mi zdi, da je bil v vsem tem početju celoten sistem v času stabilnosti verjetno bolj krščanski kot današnja neoliberalna partitokracija. Vseeno se zapuščina SFRJ odraža v distanciranosti slovenske levice do prevladujoče verske skupnosti. Svoboda vsem religijam, drugo pa jih ne zanima, se bo že samo uredilo. Ne, odgovorne stranke morajo to problematiko urejati. Krščanska preteklost je srčika naše kulturne identitete. Do tega se je enostavno treba opredeliti. In to ni v konfliktu z načelom delitve cerkve od države. Prav tako so lahko nekateri simboli in barve političnih strank za kristjane odbijajoči, čeprav se z njihovim programom morda strinjajo.

Naj se torej na levici ustvari prijaznejše okolje za nas kristjane, brez predsodkov in posploševanj, enačenja religije z napakami institucije, onemogočanja dialoga s kočljivimi vprašanji (splav), itd. Naj se tu in tam omeni naša krščanska identiteta. Naj se govori o spravi, ki si je neskončno želimo. Naj se kakšen levi politik pojavi v cerkvi. S tem bi pridobili mnoge neodločene glasove tako vernikov kot tudi duhovnikov.

Tisti, ki smo na lastni koži izkusili, kako težko je napisati nekrolog oziroma poslovitev od sočloveka, bližnjega, prijatelja, sodelavca ..., nekoga, ki ti je blizu, vemo, da je to skoraj vnaprej izgubljen boj; težko je misli upovediti tako, brez naštevanja suhoparnih dejstev in statistike, da ni solzavo in drugače, kot smo hoteli.

G. Repovž, težko bi se bilo posloviti od dolgoletnega sodelavca, pronicljivo občutljivega analitika, novinarja in človeka, kot je bil Jurij Gustinčič, lepše in bolj dostojastveno, kot ste se.

Pogovor s predsednikom Vrhovnega sodišča gospodom Brankom Maslešo, objavljenem v zadnji številki Mladine, bi utegnil pustiti napačen vtis, da je predsednik republike Borut Pahor ravnodušen do vloge sodstva in pomena krepitve pravne države.

Predsednik republike posveča temu vprašanju v njegovih izjavah, govorih in ravnanjih osrednjo pozornost. Še preden je minil mesec dni od njegove prisege, je že sprejel visoke predstavnike Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V sporočilu za javnost smo v Uradu predsednika Republike Slovenije zapisali, da so se pogovarjali »o kritičnih ocenah delovanja institucij pravne države, ki da so legitimne in tudi koristne. Za demokratično družbo pa postanejo nedopustne, ko in če prerastejo grožnje in pritiske.«

Predsednik republike se je udeležil svečanosti ob dnevu pravosodja in v govoru poudaril, da »za rešitev gospodarske krize delovanje pravne države sicer ni dovolj, da pa je vse drugo ukrepanje brez delovanja pravne države premalo«. Njegov gostitelj je bil predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. V nedavnem govoru na drugi konferenci slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije, pa je znova podčrtal »da je potrebno odločitve ustanov pravne države sprejeti in spoštovati, pa naj se z njimi strinjamo ali ne«.

Izjava predsednika Vrhovnega sodišča Masleše, da so bili »naši poskusi, da bi s predsednikom republike izmenjali poglede neuspešni«, ter »da je predsednik ocenil, da bomo to lahko storili kasneje«, potrebuje temeljito pojasnilo. V urad nismo prejeli nobenega uradnega vabila ali prošnje Vrhovnega sodišča za sestanek. Predsednika Pahor in Masleša sta sicer imela v sredini maja letos kratek telefonski pogovor. Predsednik Pahor ocenjuje, da bi bilo morebitno srečanje, uradno ali delovno, v času, ko naj bi Vrhovno sodišče utegnilo presojati zadevo Patria, neprimeren čas za srečanje, saj bi lahko v javnosti po nepotrebnem sprožilo ugibanja o vsebini pogovorov.

Tudi danes je predsednik Pahor mnenja, da ta previdnost ni odveč in da pripomore k izogibanju dvomom v neodvisnost sodstva. Ne nazadnje, sredi lanskega leta podpisana Zaveza za izboljšanje stanja v sodstvu med Vlado RS in Vrhovnim sodiščem po mnenju predsednika republike ni bila zgled samostojnosti in neodvisnosti sodstva. V tej cenjeni reviji je to Zavezo prof. Ljubo Bavcon pospremil z ostro kritiko, »da izvršilna oblast prisili predsednika Vrhovnega sodišča, da podpiše nekakšno zaobljubo o hitrem in učinkovitem sojenju«.

Predsednik republike Borut Pahor si bo še naprej prizadeval za primerne odnose z vsemi vejami oblasti, tudi sodne, za avtoriteto pravosodja in krepitev pravne kulture in pravne države.

Spoštovani,

skladno z zakonom o medijih, ki opredeljuje tudi pravico do popravka, prosimo za objavo popravka na zapisane navedbe v članku z naslovom »Kobilice prihajajo«, ki je bil v Mladini objavljen dne 13.6.2014. Novinarjevi trditvi, da so v Heliosu »novi lastniki pravila izigrali s pomočjo bivše uprave, ki jo je vodil Uroš Slavinec« in da je »Slavinčeva uprava kredite vzela mimo nadzornega sveta«, ne držita, kajti Uroš Slavinec ni »vzel kredita mimo nadzornega sveta« in ni podpisal nobene pogodbe, saj se je 7. aprila 2014 upokojil.

Kot sem nekoč že zapisal, vse se odvija po scenariju, ki si ga sam Janez Janša ne bi bolje domislil. Tudi ničesar ne bo prosil (odlog ali alternativno prestajanje zaporne kazni) in v petek ga bo pospremila do zapora velika strankina procesija, kot so napovedali njegovi najbolj tesni sodelavci. Priče bomo mega showu verjetno več tisoč članov in simpatizerjev SDS-a, izkazovanja podpore in predanosti svojemu »po krivici« obsojenemu liderju ter zgražanja nad instancami sodstva, ki so ga obsodili. »Politični proces« kakopak, ob v določenem trenutku najbolj priročni zadevi – Patria. Kaj boljšega za Janševo in strankino promocijo niti mesec pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami? Toliko bolj ko Ustavno sodišče ni zmoglo enotnosti pri opredeljevanju do njegove pritožbe zaradi domnevnega kratenja človekovih pravic. Šest sodnic in sodnikov se o pritožbi ni hotelo izreči, ker da obtoženec ni še izkoristil vseh predhodnih pravnih poti (Vrhovno sodišče), trije pa so mu že ugodili z ugotovitvijo, da prvo in drugostopenjska sodba ni dovolj »vodotesna« da bi ga spravili za zapahe in kot taka torej krivična. Dovolj, da bo glas o »montiranem političnem pregonu neo-komunističnega bloka« proti prvemu imenu opozicije in osamosvajanja Slovenije preglasil v naslednjih dneh vsa predvolilna soočenja in vse zgodbe o predvolilnem ali povolilnem povezovanju idejno ali programsko sorodnih strank. Čemu bi se z morebitno prošnjo, recimo o odlogu pričetka prestajanja kazni na povolilni čas, gospod Janša odrekel temu spektaklu, ki se ne bo, po mojem, zgodil le v petek, ob njegovem prihodu na Dob, ampak se pred zaporom dnevno ponavljal. In mediji bodo seveda tam, veliko bolj kot na drugih strankarskih shodih. Če bo kaj počilo, če se bo zgodil povrh še kak incident, toliko bolje za promotorje teh »spontanih« protestov.

V Kopru smo nekaj takega že videli ob 28-dnevnem priporu župana Popoviča na začetku njegovega prvega mandata leta 2003. Skorajda dnevne povorke po mestnih ulicah in pred Sveto Ano, kjer so se še nahajali koprski zapori.

Sicer verjamem, da ustavnim sodnicam in sodnikom, karkoli imajo odločati, (po izreku Vrhovnega sodišča, če bo zavrnilo Janševo zahtevo za varstvo zakonitosti, bodo znova sedli skupaj) ni in ne bo lahko.

Če bodo »slovenskega Nelsona Mandelo« – kot ga je nekdo od njegovih podpornikov preimenoval danes – znova zavrgli, bodo postali tudi sami del »neo-komunistične zarote« proti njemu, če pa mu bodo ugodili, oziroma mu priznali kratenje človekovih pravic in krivični pregon, bodo zadali hudo in težko popravljivo klofuto celotnemu sodstvu, ki bi ga Janša in njegovi že itak radi čim prej lustrirali in resetirali, seveda po svojih merilih. Nič kaj zavidljiva situacija. A pustimo se presenetiti.

Ta zapis ni namenjen obrambi stranke in njenega predsednika Mira Cerarja. Uveljavljeni pravnik moje pomoči ne potrebuje. Gre le za opažanje dogajanja in razumevanje razlogov nastanka in oceno realne moči novih strank, v prizadevanju za dobre gospodarsko-socialne pogoje za življenje ljudi in izboljšanje politične kulture dialoga pred državnozborskimi volitvami. Opažamo tudi spremembe v ravnanju uveljavljenih političnih strank. Leve hočejo „prehitevati po desni“, zato se podobno misleči družijo in bratijo. Vse novonastale stanke pa so v nezavidljivem položaju, kajti „modra“ odločitev „liderja vseh državljanov“ Slovenije o predčasnih volitvah umeščenih v obdobje uživanja ob hladnem pivu in osvežujočem sladoledu, jih potiska na stranski tir.

Kaj konkretno nam nove stranke v mesecu dni lahko ponudijo in zakaj vse tega še ne storijo? Tako razumem vprašanje kolumnista dr. Tadeja Trohe v Dnevniku, ko niza svoje poglede o stranki Mira Cerarja. Zapis teče o (ne)zaznavi konkretnih problemov in videnja konkretnih rešitev politično gospodarskih zavozlank, ki pritiskajo na ljudi.

V verigi znanih težav izstopajo največje:

1. Korupcija v finančnih ustanovah (kjer se pretaka kri, gomazijo pijavke - vodi DUTB)

2. Korupcija v zdravstvu (ministri po vrsti klecajo pod pritiski lobijev).

3. Pohlep novodobnih delodajalcev po (hitrem) bogastvu, ki poganja izčrpavanje in potapljanje podjetij, ter neustavljivo povečuje število brezposelnih „delojemalcev“, zato vsesplošno seje revščino (akterje poznamo, nekaj jih že sedi).

4. Prikriti tajkunski „odkupi“ tujih „vlagateljev“, ki za garancijo nakupa ponudijo bankam kar premoženje prevzetih podjetij (tuje hočemo, svojega nimamo - znana zgodba).

5. Pohlevno ravnanje vlade po direktivah EU, ki uničujejo socialno državo (podiranje gmotnih temeljev z brezglavo prodajo vsevprek).

6. Pohlepne in koruptivne politično-cerkvene naveze, ki pod pretvezo „zveličanja“ predanim vernikom neposredno jemljejo prihranke, vsem ostalim pa posredno (Mariborska nadškofija - DUTB).

7. Zloglasni ZJUF še velja.

8. Poslanci državnega zbora ne znajo ali nočejo uveljaviti voljo volivcev. Raje se skrivajo v zavetju svojih strank. To velja za pozicijo in opozicijo. Isti politični veljaki se vedno znova in povsod pojavljajo kot odločujoči faktorji v vladi, parlamentu in drugih državnih organih ter raznoraznih komisijah.

Kaj torej v tej politično-gospodarski zmešnjavi konkretno lahko storijo novonastale stranke? Skušajo nagovoriti bodoče volivce k podpori za temeljne gospodarske spremembe, korektno kulturo političnega dialoga in za odgovornejše ravnanje v vodenju države Slovenije (smo pri vrhu držav evropske celine -po korupciji).

Kaj nam obljublja stranka Mira Cerarja? Konkretnega programa reševanja konkretnih problemov ni obelodanila, morda noče tvegati, da je katera od (pre)dolgo let delujočih stank ne bi obtožila plagiata. Vsekakor pa mi dober vtis o voditelju stranke vzbuja njegovo minulo delo. Vztrajno prizadevanje za izboljšanje politične kulture je v obstoječo strankarsko mlakužo dodalo nekaj svežine. Ob tem ni šlo za kritike pomembnih mož in žena politične srenje, pač pa za konkretne predloge o kulturi dialoga in tudi za zamisli izboljšanja gospodarskih in socialnih razmer. Zaveda se, da je glavnina problemov, ki so nastajali tudi zaradi prenapihnjenega balona tveganega kapitala, težko rešljivih. Vsekakor pa ne od danes do jutri. Nastajali so več kot dvajset let. Socialne krivice so se rojevale z denacionalizacijo in nenadzorovanim vračanjem premoženja v naravi. Nadaljevale so se z ukinitvijo in razgrabitvijo družbene lastnine, z ropanjem bank in izčrpavanjem podjetij .

Vsakdo, ki ga skrbi prihodnost naše mlade države, si je izoblikoval svoje mnenje in videnje njenega bodočega razvoja. Politične stranke, prvobitne in novonastale, se ubadajo z odločitvijo naše prve vlade in parlamenta, da krenemo po poti kapitalizma. Vsa politična srenja se bo prav kmalu soočila z vedno odločnejšo zahtevo državljanov Slovenije: če že imamo kapitalizem, ga iz plenilskega preuredimo v človeškega, ljudem prijaznejšega. V tem vidim glavni motiv ustanovitve politične stranke Mira Cerarja. Tako ga razumem in v takšnem duhu je potekalo njegovo dosedanje delo. S programom bo slej ko prej konkretiziral to zamisel in ne vidim razloga, da je ne bi nadgrajeval bodisi v državnem zboru, morda tudi v vladi.

Če je takšna zasnova delovanja stranke Mira Cerarja zasuk v desno, potem bo treba na novo opredeliti pojmovanje in dosedanje razumevanje politične levice in desnice.

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) zelo pozorno spremlja prodaji Večera in Dela v lasti skupine Laško. Za prodajo Večera, ki je v lasti Dela, očitno prihajajo odločilni trenutki ravno v teh dneh. DNS poziva prodajalce, kupce in državne regulatorje, ki bodo preverjali posel, k skrbni in odgovorni preučitvi vseh okoliščin, finančnih virov, transparentnosti in predvsem razvojne vizije enega večjih slovenskih časopisov, ki je tudi pomemben zaposlovalec novinarjev. V ne tako davni preteklosti je Večer že bil tarča špekulantov in tajkuna Mateja Raščana. Ta prevzem, za katerega danes lahko z gotovostjo rečemo, da bi pomenil potop mariborskega medijskega podjetja, je preprečil le skupen odločen upor Večerovih novinarjev in DNS, v zadnji fazi pa tudi ministrstva za kulturo, ki ni izdalo dovoljenja za prodajo. Zavedamo se, da je treba lastniško agonijo Dela in Večera, ki po odločbi AVK ne smeta biti v tolikšni meri lastniško povezana, nujno končati, a nesporni javni interes je, da oba medija dobita lastnike, ki bodo ohranili njuno medijsko dejavnost in poslanstvo v družbi in so pripravljeni prevzem izpeljati na povsem transparenten način. Če bodo pri prodaji Večera in Dela spet v ospredju špekulativni nameni, z namenom izčrpavanja ali celo uničenja medijev, se bomo temu najodločneje uprli.

Zgodba o lastništvu Večera ni le zgodba o (de)tajkunizaciji in bančnem krču okoli skupine Laško. Je predvsem simbol mnogih slabosti in kaotičnosti slovenske zakonodaje in regulacije na področju medijev in ilustracija popolne odsotnosti verodostojne medijske politike v državi. Že v javni razpravi o zakonu o medijih, ki ga je predlagala nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca, smo zahtevali, naj vanj vnese dodatne varovalke, po katerih bi morala biti finančna konstrukcija medijskih lastniških poslov transparentna, kar bi onemogočalo sovražne prevzeme, pri katerih bi novi lastniki medijska podjetja le finančno izčrpali ali politično instrumentalizirali. Vsak bodoči lastnik bi moral zelo jasno in nedvoumno predstaviti načrte in vsebinsko vizijo razvoja medija, ki ga prevzema. Iz prodaje Večera in kasneje najbrž tudi Dela bi bili ob rešitvah, ki smo jih predlagali, že v naprej izločeni nekateri ključni elementi tveganja.

Trenutno javno izpostavljeni potencialni kupci Večera doslej niti Večerovim novinarjem niti javnosti niso položili kart na mizo - niso razkrili finančne konstrukcije posla, kapitalskih ali bančnih virov in niso predstavili nikakršnega razvojnega koncepta osrednjega medija severovzhodne Slovenije. O njihovih motivih in namenu prevzema torej za zdaj vemo odločno premalo. Te okoliščine nas ne navdajajo z optimizmom, ampak kvečjemu z zaskrbljenostjo. Večer je, poleg nacionalno, še posebno pomemben soustvarjalec javnega življenja in mnenja na Štajerskem, zato nas čudi tudi popoln molk civilne družbe tega dela Slovenije. Pričakovali bi jasne pozive k obstoju medija, ki je v tej regiji nedvomno steber javne sfere in nadzora oblasti.

Izvršni odbor (IO) Aktiva novinarjev Dela podpira izjavo DNS glede prodaje medijev v lasti skupine Pivovarne Laško, zlasti glede vse bolj aktualne prodaje Večera. Pri tem pa IO Aktiva novinarjev Dela opozarja tudi na nezavidljiv položaj Dela, ki je v preteklosti po volji neodgovornih lastnikov postal večinski lastnik Večera. Regulator namreč Delo po eni strani s kaznimi sili v prodajo Večera, po drugi strani pa se od Dela pričakuje, da bo našel primernega kupca za mariborski časnik, ki ga doslej ni bilo.

Kakovost pedagoškega procesa je kompleksna zadeva in je ni mogoče meriti na eni sami enostavni lestvici, drugič pa zato ker je v praksi dokazano, da se kakovost izobraževanja tam, kjer obstaja zelo močna podvrženost nadzoru kakovosti z zunanjimi testi, kakovost ni povečala, pač pa je močno trpela poglobljenost pouka in avtonomija učiteljev.

Od vseh strani je slišati zahteve, da je za uspeh v današnjem svetu treba učencem vcepiti več podjetnosti. A kako se ta podjetnost izkazuje? Po poročanju Mladine je prvo vprašanje tovrstnih podjetniških krožkov: »Kdo si želi več denarja?« Sledi ugotovitev, da je »razlika v glavah«: Bogati so bogati, ker vedo kaj hočejo in storijo vse, da bi to dosegli, revni pa so revni, ker namesto tega raje izberejo pasivno vlogo žrtve ali morda nikoli niti ne ugotovijo kaj res hočejo. Nekaj podobnega ugotavlja tudi kultna knjiga Roberta Kiyosakija »Bogati očka, revni očka«, v kateri je revni očka njegov pravi oče, izobraženi a revni učitelj, bogati očka pa neizobraženi oče njegovega prijatelja, ki je obogatel z nepremičninami.

Gotovo se bomo strinjali, da je nasvet: »Postavi si jasne cilje in stori vse za njihovo uresničenje«, dober in pameten. Vendar se že tukaj postavi kritično vprašanje: Kaj je »vse«? Kje se ta »vse« ustavi? Pred kršenjem zakonov? Pri zavedanju, da z maksimiziranjem svoje koristi ustvarjam kolateralno škodo drugim? Pred umorom? Pred ničimer? Logični zaključek je, da se človek ki želi biti resnično uspešen, ne sme ustaviti pred ničimer (oh, blaženi Dostojevski!). Aneel Karnani v svojem članku »A Case Against Corporate Responsibility« ugotavlja, da je tako imenovana družbena odgovornost podjetij predvsem neučinkovita ali vsaj manj učinkovita, kot bi bila regulacija z zakoni ali prepovedmi. Trdi, da takrat ko gresta skupno dobro in dobiček podjetja z roko v roki, družbena odgovornost podjetja ni potrebna, ko pa si nasprotujeta podjetje bodisi žrtvuje skupno dobro v korist dobička, ali pa direktor v imenu družbene odgovornosti zmanjša dobiček družbenikov, kar je v nasprotju z njegovo osnovno dolžnostjo in dolgoročno podjetju ne koristi. A kako se bo počutil učenec, ki se bo pri predmetu »podjetništvo« učil takšnih resnic, pri literaturi pa obravnaval »Zločin in kazen«? Najverjetneje bo oblikoval prepričanje, da je sporočilo »Zločina in kazni« zastarelo. Pa je res? Natanko to je bil na začetku prepričan tudi Raskolnikov.

Drugo sporočilo diktata uspešnosti je, da raven zadovoljenosti potreb ni pomembna. Uspešen ni tisti, ki je sit, na toplem in se ne boji jutrišnjega dne, uspešen je tisti, ki ima več kot drugi.

Resnično sporočilo vseh tovrstnih indoktrinacij ni pozitivno, ampak negativno sporočilo: »Če nisi bogat, si kriv sam, ker si len, nedosleden in nediscipliniran.« Enako sporočilo je mogoče aplicirati tudi na druga področja: Če imaš visok krvni pritisk, preveliko težo ali sladkorno bolezen, si kriv sam, ker si nediscipliniran in preveč žreš!« »Če kadiš, ti bomo povišali prispevek za zdravstveno zavarovanje.« »Če si brezposeln, ne hodi moledovat za socialno podporo, ampak se vzemi v roke!«

Uvajanje sodobnih tehnologij drastično zmanjšuje število delovnih mest ne le v razvitih, ampak vse bolj tudi v nerazvitih državah. Do leta 2030 naj bi bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov mogoče robotizirati že 50% danes obstoječih delovnih mest. A vseh teh delovnih mest ne bodo nadomestila nova. In nasprotno prepričanju nekaterih (CEDEFOP) o tem, da se bo vsaj povpraševanje po visoko izobraženih kadrih še povečevalo, nekateri napovedujejo njegovo zmanjšanje. Peter A. Victor dokazuje, da zaradi rasti produktivnosti polna zaposlenost že zdaj ni vzdržna, kmalu pa ne bo več mogoča. Z vsako krizo se stanje še poslabša, saj keynesianske naložbe, s katerimi ekonomisti poskušajo blažiti krizo, po navadi še povečajo produktivnost dela. Zato zaključuje, da današnja potreba po nenehnem povečevanju proizvodnje ne izhaja več iz potreb, ampak iz nujnosti zagotavljati zaposlitev vsaj večini. A ker se produktivnost še povečuje in ker proizvodnja na omejenem planetu ne more rasti v nedogled, to ne bo šlo več. Hkrati Roberto Leher z univerze v Rio de Janeiru (4) ugotavlja, da se potrebe po izobraženih kadrih ponekod že zmanjšujejo. Ugotavlja, da se svet deli na kapitalistični »center« in »periferijo«. Medtem ko centralne ekonomije še vedno izvažajo znanje in tehnologijo, periferne zagotavljajo predvsem poceni neizobraženo delovno silo. Vsa »pomoč«, ki jim jo pri njihovem »razvoju« nudijo razviti ob pomoči Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, je pravzaprav namenjena le temu, da zmanjša njihovo sposobnost zagotavljati socialni standard in čim bolj podredi njihove izobraževalne sisteme. Potem je namreč dolgoročna ponudba poceni delovne sile zagotovljena. Izobraženi so pa brez dela. V tem pogledu se Slovenija zelo hitro preobraža v periferno državo, in to ob izdatni pomoči lastnih političnih elit, levih enako kot desnih.

Uvedba neprestanega »nadzora kakovosti«, dominacija testov in nenehno razvrščanje glede na rezultate, v šolah ustvarja atmosfero, v kateri dominanca postaja vidna. Ne le učenci, tudi učitelji ki ne ustvarjajo rezultatov, so lahko kaznovani. In to, da vsi to dejstvo lahko vidijo, je ključnega pomena.

To sproži naraščajočo spiralo tekmovalnosti tako med učitelji, kot med šolami, hkrati pa spremeni vzorec vpisovanja otrok. Šole se trudijo, da bi vpisovale predvsem »perspektivne« otroke in preprečile vpis neperspektivnim. Ta ločnica pa je najpogosteje rasna ali/in socialna. Perspektivni so seveda otroci z višjim socialnim kapitalom, neperspektivni pa tisti z družbenega dna in priseljenci. Sčasoma lahko to privede tudi do bistvenih razlik v materialnem delovanju šol. Elitne šole imajo na razpolago nadpovprečna sredstva za delo z učenci, ki bi že ob enaki obravnavi dosegali boljše rezultate, medtem ko »socialne« šole zaradi slabših rezultatov prejemajo manj sredstev, kar razlike še poglablja.

Pojavi se tudi bistvena razlika v pedagoških metodah. V šolah z učenci večinoma meščanskega porekla je veliko več poudarka na radovednosti in iskanju resnice, spodbujanju k samostojnemu delu in samostojnemu mišljenju, medtem ko je v šolah z učenci delavskega in migrantskega porekla veliko večji poudarek na discipliniranju in nadzoru. Nagrajevanje, razen v smislu odsotnosti kazni, ne igra velike vloge v pedagoškem procesu. Obstajajo pa različne oblike kazni: Obvezno obiskovanje dodatnega pouka, ostajanje v šoli po pouku, dodatno domače delo, v primeru nedoseganja rezultatov ali neprimernega obnašanja pa tudi neprestano prisotna grožnja izključitve. In to enako za učitelje in učence. Tako kot je zapor ideološka konstrukcija, znotraj katere slabim posameznikom odvzamejo pravico upravljati sami s sabo, tako šola pod temi pogoji postane kopija zapora.

Izgubili smo vsako svobodo, ki presega ponujeno nam svobodo trošenja.

Zavajajoča pojasnila odvetnikov v zadevi Depala vas

Ne želim nadaljevati polemike z odvetniki pripadnikov Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo v zadevi Depala vas (»Spreminjanje zgodovine,« Mladina, 30. Maja 2014, str. 4, Jože Hribernik, Jože Ilc, Samo Jeras, Miha Velkavrh). Pa vendar se čutim dolžnega prispevati k razjasnitvi dejstev, zato nekaterih trditev odvetnikov ne morem pustiti brez odgovora.

1. Ne razumem, kaj pomeni trditev odvetnikov, da so bili organi za notranje zadeve s strani ministrstva za obrambo ob aretaciji Milana Smolnikarja obveščeni »takoj«. Aretacija je potekala v Depali vasi brez prisotnosti organov za notranje zadeve, tudi v pridržanje (zasliševanje) Smolnikarja v prostorih obrambnega ministrstva notranje ministrstvo ni bilo vključeno, pa tudi v času zdravniške oskrbe v prostorih Kliničnega centra zaradi poškodb, dobljenih pri aretaciji, je bil Smolnikar še vedno pod nadzorom vojakov.

2. Meja, kdaj sme vojska posegati na civilno področje, je bila z zakonom iz leta 1991 jasno postavljena. Zakon je zapovedoval, da če obrambni varnostni organ odkrije dejavnosti zoper vojsko in obrambne upravne organe »izven oboroženih sil in upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, o tem obvesti pristojne organe za notranje zadeve, ki izvedejo potrebne varnostne ukrepe«. Status torej ni bil brezpredmeten, kot pišejo odvetniki, saj je zakon jasno razlikoval vojaški in civilni status oseb. Odvetniki ta del zakona zavajajoče spregledujejo (80.čl. Zakona o obrambi iz leta 1991). Prav status Milana Smolnikarja je bil bistvenega pomena za razplet dogodka v Depali vasi v državnem zboru. In prav meje posega vojske na civilno področje zastavlja enega temeljnih vprašanj demokracije.

3. Ne vem, od kod odvetnikom prepričanost, da je »Milan Smolnikar vohunil in nezakonito zbiral podatke o vojski«. To je lahko domneva. Dejstvo je, da s svojim aktom tega ni niti ugotovil niti sankcioniral noben pristojni državni organ.

4. Temeljno kaznivo dejanje akterjev MORS v Depali vasi je že ob vložitvi obtožbe s strani tožilstva zastaralo, soglašajo odvetniki, zato se sodišče o tem pravnomočno ni moglo izreči. Pravosodje je žal zamudilo priložnost, da bi pravnomočno presodilo, ali je aretacija civilista s strani vojske v Sloveniji dopustna ali ne. Ker pa se sodišče pravnomočno ni izreklo, čeprav je ugotovilo, da je bil odvzem prostosti protipraven, tega dejanja obdolženi nikdar niso bili in niso mogli biti oproščeni. Prav v tem je pogosta manipulacija političnih akterjev in medijev, nazadnje pred tednom dni v dokumentarcu Jožeta Možine na TV Slovenija »Urok Depale vasi«.

5. Odvetniki, pa tudi vpleteni politiki in njim naklonjeni novinarji, tudi Jože Možina, skrbno molčijo o vsebini sporov in sumničenj med obema ministrstvoma. Prepričan sem, da bi njena razjasnitev dogajanje v Depali vasi jasno umestilo v začetek preiskovanja nelegalne trgovine z orožjem, ki mu je minister za obrambo nasprotoval. Brez njegovega nasprotovanja teh sporov in tudi celotne afere sploh ne bi bilo.

Ne vem sicer, ali bo Bog lahko pomagal naši državi. Sem pa prepričan, da državi, v kateri odvetniki označijo sodne procese za politične zgolj zato, ker so na zatožni klopi pristaši politične grupacije ali stranke, s katero simpatizirajo, in v kateri minister za obrambo obdolži predsednika republike in vrhovnega poveljnika oboroženih sil, da pripravlja državni udar, ti odvetniki zagotovo ne bodo pomagali.

Na neresnice, ki jih v odgovoru bivšemu predsedniku republike Milanu Kučanu navajajo odvetniki Jože Hribernik, Jože Ilc, Samo Jeras in Miha Velkavrh, ki so v sojenju zaradi domnevnega protipravnega odvzema prostosti na grozovit način zagovarjali pripadnike Teritorialne obrambe Republike Slovenije Božidarja Martina Njavra, Simona Krejana, Roberta Suhadolnika in Andreja Podbregarja, se je treba odzvati. V odgovoru poleg svojih stališč navajajo le »strokovno mnenje Ministrstva za obrambo št. 881-600/7782« in »mnenje Sekretariata za zakonodajo št. 7013-01/89-3,200-01/90-3«, torej organov izvršilne veje oblasti. Toda o zadevi Depala vas so doslej razsodila najvišja sodišča v državi.

Najprej glede vprašanja, ali je bil Milan Smolnikar civilist ali ne: vsakdo, ki ni pripadnik vojaškega sistema in ki ni razporejen na formacijsko dolžnost, je – civilist. Tudi vohuni in tajni policijski sodelavci so, razen če niso pripadniki domače ali tuje vojaške organizacije, civilisti in ne vojaki. Tako je v veljavi v vseh demokratičnih državah z urejenimi civilno-vojaškimi odnosi.

Glede drugih navedb pa čudi sprenevedanje odvetnikov, ki so zastopali omenjeno četverico. Po odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani 22. marca 2004 (opravilna številka I Kp 1347/2003), sta se namreč Njavro in Krejan pritožila na Vrhovno sodišče, ki je 20. septembra 2006 njuno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

V obrazložitvi sodbe so vrhovni sodniki zapisali, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, »kolikor zatrjujeta, da iz opisa ne izhajajo zakonski znaki (protipravnost, grozovit način) tega kaznivega dejanja. Protipravnost ravnanja obdolžencev (vojaških oziroma uradnih oseb) je v opisu dejanja izrecno opisana z navedbo, da so pri odvzemu prostosti oškodovancu ravnali v nasprotju z določili 80. in 81. člena Zakona o obrambi in zaščiti ter Odloka o varnostnem organu ministrstva za obrambo in vojaški policiji. […]

Tudi v opisu dejanja opisane okoliščine načina zaustavitve in blokade oškodovančevega vozila, v katerega se je oškodovanec zatem zaklenil, maskiranost nekaterih oseb, ki so obstopili zaustavljeno oškodovančevo vozilo in njihova oboroženost z avtomatskim orožjem, besedne grožnje oškodovancu, tolčenje z orožjem po oškodovančevem vozilu in razbitje stekel na oškodovančevem vozilu ter zatem nasilen vstop v oškodovančevo vozilo, fizično nasilje nad oškodovancem v vozilu ter nasilno izvlečenje oškodovanca iz vozila in vklenitev oškodovanca, vsebujejo opis konkretnih dejstev in okoliščin, ki omogočajo sklepanje o grozovitem načinu storitve dejanja. Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da opis obtožencem očitanega kaznivega dejanja kvalificiranega načina storitve dejanja ne vsebuje.

Glede na tak opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu je sodišče prve stopnje zato pravilno presojalo, ali v opisu dejanja opisano ravnanje obtožencev ustreza standardom, ki jih je glede takšnega načina storitve (grozovitega načina) kaznivega dejanja sprejela sodna praksa: grozovit način je podan tedaj, ko bo z odvzemom prostosti ali omejitvijo gibanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, storilec pa bo pri tem brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi, po izvedenem dokaznem postopku ob presoji vseh izvedenih dokazov ocenilo, da ni dokazano, da bi bilo dejanje storjeno na grozovit način, ker z gotovostjo niso dokazana obtožencem očitana izvršitvena dejanja in ker niso z gotovostjo dokazana objektivni in subjektivni znak grozovitega načina storitve.«

Sodba z opravilno številko I Ips 2/2005 je javno dostopna na spletnem portalu www.sodisce.si.

Pozneje sta se Njavru in Krejanu pridružila Suhadolnik in Podbregar in vsi skupaj so vložili še tri ustavne pritožbe zoper odločitve Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča ter zoper ravnanje državnega tožilca. Pred ustavnim sodiščem so jih vnovič zastopali odvetniki Hribernik, Ilc, Jeras in Velkavrh, ki torej navedene sodbe gotovo poznajo, ustavno sodišče pa njihovih pritožb 19. junija 2009 ni sprejelo oziroma jih je zavrglo.

Sklep Ustavnega sodišča je pod opravilno številko Up-740/07 javno dostopen na spletni strani www.us-rs.si.

Prav je, da je o odločitvah najvišjih sodišč o zadevi Depala vas seznanjena tudi širša javnost.

Naj dodam, da je ozadje afere Depala vas podrobno pojasnjeno v tretji knjigi trilogije V imenu države z naslovom Prikrivanje (Založba Sanje, 2012) in da je zadeva nedvomno povezana s trgovino z orožjem.

Javno dostopni zapisniki in magnetogrami sej Predsedstva in Sveta za obrambo obenem razkrivajo, da so prodajo orožja v času embarga OZN odobrili najvišji državni voditelji z Milanom Kučanom na čelu, operativno pa sta prodajo vodila ministra Janez Janša in Igor Bavčar. (več o tem na: www.cpns.si/aktualno/kdo-je-pomagal-odpreti-vrata-pekla-in-pri-tem-se-zasluzil/#more-181)

Do zapletov je začelo prihajati po odločitvi državnega vodstva, sprejeti 6. januarja 1993, da trgovanje z orožjem prek ozemlja Slovenije ni več dovoljeno. Ministrstvo za obrambo te odločitve ni spoštovalo, policija pa je v okviru republiške akcije Ovira pričela preiskovati uradne osebe ministrstva za obrambo, katere so sumili storitve več kaznivih dejanj. Vrhunec protipravnih ravnanj pripadnikov obrambnega ministrstva, ki so ovirali policijo pri njenem delu, je bil 20. marca 1994 v Depali vasi.

19. številka Mladine je polna sestavkov o bližnjih volitvah. Največ je govora o predčasnih državnozborskih, ki bodo že drugič v zadnjih dveh letih. Te volitve Slovenci pričakujemo še bolj razklani kot doslej. Če je doslej veljalo, da imamo nespravljivo levico in desnico, je danes stanje tako, da imamo razklano tudi levico in desnico. Tako razklani pa od volitev ne moremo pričakovati nič, kar bi nas lahko pripeljalo do stabilne, ali celo učinkovite vlade. Dve stranki na desnici namreč trdita, da s predsednikom tretje zaradi pravnomočne obsodbe ne moreta sodelovati. Na levici pa stranke druga drugi »kradejo« volivce in si izmišljajo razlike, ki ji vidijo samo one. Borba za oblast je še vedno na prvem mestu , država in dobrobit državljanov pa v drugem planu. Poleg že obstoječih, tako imenovanih levih strank, pa se nam sedaj obeta še vsaj pol ducata novih, kar bo volivce še bolj zmedlo in povečalo število tistih, ki se že leta volitev ne udeležujejo. Glede na volilni prag je prav na levici mogoče pričakovati, da se jih kar nekaj ne bo uvrstilo v parlament. Glasovi teh strank pa se bodo po volilnem zakonu razdelili približno na polovico med levico in desnico. Torej bo vsak drugi volivec leve stranke, ki ne bo uspela preseči volilnega praga, v resnici glasoval za desnico.

Levica, če hoče uspeti mora že pred volitvami skleniti nekaj koalicij in močna, z enotnim programom iti na volitve. Najpomembneje pa bi bilo, da se vodilni člani teh strank ne bi pehali za ministrske in položaje državnih sekretarjev, ampak bi obljubili, da jih bodo zasedli tisti, ki so strokovno sposobni in pripravljeni izvajati določen program in so osebnostno neoporečni. Najbolje bi bilo, če bi se levica poenotila in ustanovila Stranko zdravega razuma. Taka stranka bi prav gotovo poleg velikega števila volivcev privabila tudi volivce, ki doslej svoje demokratične pravice doslej večinoma niso izkoristili. Naj zaključim s provokativno trditvijo: rezultate volitev ne odločajo samo tisti volivci, ki gredo na volitve ampak tudi tista tretjina, ki jih bojkotirajo. Vprašajmo se kaj bi lahko bilo, če bi ta tretjina volila levo ali desno , ali bi zmagovalci ostali isti? Tudi o tem bi bilo pametno razmisliti.

G. Milan Kučan je odgovoril na naš zapis v zadevi Depala vas, na članek objavljen v Mladini v št. 13 z dne 28. 3. 2014 z naslovom »Spreminjanje zgodovine«.

V odgovoru na naše trditve z naslovom »Odvetniki:Trditev Milana Kučana o Depali vasi je manipulacija« Kučan navaja da :

1. je bil Smolnikar civilist in, da vojaški organi niso imeli zakonskih pooblastil za ukrepanje proti civilni osebi

2. se odvetniki sprenevedajo, »ko zamolčijo tisti del zakona, ki je povsem jasno določal, da morajo vojaški organi v primerih, ko nevojaške osebe oz. civilne osebe delujejo zoper vojsko in njene organe,o tem obvestiti organe za notranje zadeve in ti potem izvedejo ustrezne varnostne ukrepe«…«

3. je po pojasnilih odvetnikov tožilstvo, ko je zavrglo ovadbo »…svojo presojo oprlo na stališča političnih organov«

4. ni šlo za politični proces .

Na gornje navedbe podpisani odvetniki odgovarjamo kot sledi:

1. Ne glede na to, da so bili o aretaciji Milana Smolnikarja takoj obveščeni tudi organi za notranje zadeve, so po tedaj veljavnem Zakonu o obrambi in zaščiti (Uradni list RS 15/91), Odloku o varnostnem organu Ministrstva za obrambo in vojaški policiji (Uradni list RS št. 49/92), Pravilniku o službenih izkaznicah na obrambnem področju (Uradni list RS št. 19/91), imeli varnostni organ enake pravice in pooblastila kot pooblaščene osebe organov za notranje zadeve, če se je odkrila dejavnost naperjena zoper vojsko (obrambne sile). V takih primerih je bil vojaški varnostni organ pooblaščen in dolžan izvesti potrebne varnostne ukrepe. Ta pooblastila se nanašajo na dejavnost in ne na status osebe, ki tako dejavnost izvaja. Suhadolnik ni bil noben nedolžen civilist ampak registriran tajni policijski sodelavec, ki je vohunil in na nezakonit način zbiral podatke o vojski. Zato so varnosti organi Ministrstva za obrambo ob aretaciji Milana Smolnikarja, ravnali znotraj svoje pristojnosti in niso ravnali protipravno. To je kot že rečeno bilo ugotovljeno tudi v strokovnem mnenju Ministrstva za obrambo št. 881-600/7782 z dne 14.12.1994 (pod ministrom Kacinom). Enako je bilo tudi mnenje takratnega Sekretariata za zakonodajo št. 7013-01/89-3,200-01/90-3 z dne 6.4.1995.

2. Milan Kučan trdi, da »Ostaja tudi neizpodbitna ugotovitev sodišča, da je bil odvzem prostosti v zadevi Smolnikar protipraven, pa čeprav je hkrati ugotovilo, da aretacija ni bila storjena na grozovit način…«.

Do takšne ugotovitve bi lahko sodišče prišlo le v pravnomočni obsodilni sodbi, kakršne pa v tem primeru ni bilo. V resnici je temeljno kaznivo dejanje po 1. in 2.odst. člena 143 takratnega KZ - protipraven odvzem prostosti, ob vložitvi obtožbe že zastaralo, obdolžitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti na grozovit način po 4.odst. tega člena, pa so bili obdolženci s pravnomočno sodbo oproščeni.

Čeprav sodišče o temeljni obliki kaznivega dejanja torej sploh ni razsojalo je porabilo 10 let, da bi na koncu ugotovilo, da obdolženci niso krivi.

3. Trditev Milana Kučana, da je tožilstvo oprlo svoje mnenje na stališča političnih organov je nesprejemljivo. Pod tč. 1 smo že navedli strokovna mnenja o vprašanju pristojnosti vojaških varnostnih organov.

Od kdaj je strokovna služba za zakonodajo v parlamentu ali strokovna služba ministrstva, ki je ta mnenja izdelala politični organ, pa ni jasno.

4. Kučan trdi, da ni šlo za politični proces in da je to »sicer argument Janeza Janše«

in, da ni pomembno, kaj je govoril dr. Drnovšek l. 2002. Vendar Drnovšek ni povedal nič drugega kot tožilstvo v obtožnici, kjer je dobesedno navedlo, je šlo za spopad med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za obrambo. V končni besedi je tožilec med drugim dobesedno navedel, »…, da jo je pravi krivec za incident v Depali vasi odnesel le s politično sankcijo, razrešitvijo z ministrskega položaja.«

Ali se hoče še kakšne drug dokaz, za kaj je v tem procesu šlo ?

Ja, res gre za temeljno vprašanje demokracije kot pravi Milan Kučan. V zadevi Depala vas se je kazenski postopek uporabil za dosego političnih ciljev, kar se v normalni demokratični državi, ne bi smelo nikoli zgoditi. Ne takrat in ne danes.

Sicer pa državi, v kateri predsednik republike kot vrhovni poveljnik vojske, vohuna, ki je deloval proti obrambnim silam države proglasi za ogroženega civilista, zakonite ukrepe vojaških varnostnih organov zoper to osebo pa ima za večjo grožnjo demokraciji kot je početje vohuna samega, lahko samo še Bog pomaga.

N´toko, katerega kolumno redno z zanimanjem preberem, se že v dveh kolumnah zapored čudi, kako je mogoče, da so nekateri njegovi prijatelji tako družbeno neaktivni in zaverovani sami vase. Zadnjo je naslovil kar z Idiot, z izrazom, s katerim so antični Grki označevali ljudi, ki so se brigali le zase. Danes bi morali to besedo prevajati z ignorant ali s čim podobnim, vsekakor pa ne gre za nerazumne ljudi, na kar cilja današnji pomen besede. Sam bi jih imenoval navadne ljudi. Navadni človek hoče, tako kot vsako živo bitje, samo živeti in nič drugega, država pa ga po njegovem pri tem samo ovira. Tu pravzaprav trčimo ob pravi nesporazum. Psihologija, sociologija in humanistika poznajo samo enega človeka, dejansko pa sta dva: naravni, navadni človek, ki svoje človeške lastnosti kot je razum, uporabi za preživetje in uspešen razplod in dejavni, kreativni človek, ki je tudi radoveden in ga zanima skupno dobro. Prvi je izrazit individualec, a se hkrati dobro počuti le kot del črede, drugi pa deluje v dobro črede, a je hkrati individualist in mu osebna svoboda pomeni najvišje dobro. Tako poznamo velike osebnosti, ki so nesporni individualci, a so integrirani v skupnost veliko bolj kot anonimni posamezniki iz množice. Ustvarjal-

ni človek čuti odgovornost in dolžnost, da svoje sposobnosti in znanje uporablja predvsem v korist ožje ali širše skupnosti, včasih pa kar v dobro človeške vrste. Tudi navadni človek ni brez čuta za skupnost, saj je človek čredno bitje, a mu skupnost pomeni le sorodstveni in prijateljski krog. Navadni človek ne ljubi abstraktnih pojmov, zato na primer ne razume, kaj so to človekove pravice, zanimajo ga le njegove osebne pravice. Prepričan je, da mu pripadajo od nekdaj in se ne zaveda, da so mu pravzaprav podarjene, da jih ne bi imel, če jih ne bi z osebnimi žrtvami priboril nekdo drug.

Navadni človek ni asocialno bitje. Zelo rad priskoči na pomoč sočloveku v stiski. To lahko opazujemo te dni ob poplavah na Balkanu. S tako situacijo se lahko identificira, hkrati pa je prisotna tudi zavedna ali nezavedna recipročnost: nikoli ne veš, kdaj boš tako pomoč potreboval tudi sam. Ob zavzemanju za kak bolj splošen cilj, od katerega bi imeli tudi sami korist, pa isti ljudje povsem odpovedo. Ignorantski posamezniki, ki jih navaja N´toko, torej niso nevedneži, ampak jih samo ne zanima to, kar zanima njega. Zato je tudi vsako informiranje in prepričevanje navadno zaman. Navaden človek je ponosen na to, da ga politika ne zanima.

Vso znano zgodovino so gradili civilizacijo in ustvarjali kulture dejavni posamezniki in skupine posameznikov. S svojo dejavno naravo so se pravzaprav vsilili pasivni večini. Govorimo o ljudskih množicah, tihi večini, dejansko pa je šlo za nevidno večino, ki je sama sebe prav dobro videla, a je nihče nič ni vprašal. Z razvojem demokracije se je ta odnos postopoma obrnil. Danes so v ospredju pozornosti vrednote navadnega človeka. Zato je pomembno uspeti v življenju, delati na sebi, ustvarjati zase, biti srečen, biti slaven, ne pa kar narediti ali ustvariti. Seznam ustvarjalnih dosežkov navadnih ljudi najdemo v Guinnessovi knjigi rekordov. To ne pomeni, da danes dejavnih in ustvarjalnih ljudi ni, samo skoraj nevidni so postali. Vzemimo le tajkune, kreativne menedžerje in borzne mešetarje, ki so v samem središču pozornosti. Ti ničesar ne ustvarijo in sploh ne bi mogli obstajati in delovati, če ne bi bilo nevidnih, a ustvarjalnih in odgovornih gospodarstvenikov, pa tudi politikov. Ta, sprevržena situacije je po mojem glavni problem današnjega časa, vse drugo so posledice. In po mojem tudi ne bo rešitve, če se ne zavemo tega, zgodovinsko edinstvenega in nenaravnega družbenega položaja.

»Certifikacijska privatizacija« je pri nas rodila vrsto finančnih holdingov.

Praviloma so ti finančni holdingi (njihovi organi vodenja in upravljanja) sprejemali poslovne odločitve, s pomočjo katerih so osvajali (lastninili) pomembna podjetja, ki so jih v preteklosti ustvarile generacije pametnih glav in pridnih rok.

Ta podjetja in dotlej ustvarjeno bogastvo je bilo mogoče naprej razvijati, pametno prestukturirati in povečevati njihovo bogastvo. Kot se je pokazalo, pa je bilo možno ta podjetja tudi finančno izčrpavati. Tako so bili finančni viri teh podjetij, ki bi sicer lahko bili uporabljeni za njihov razvoj, dejansko porabljeni za druge namene.

Finančna kriza, ki ključnim akterjem služi kot izgovor, je samo padla na plodna tla. Če finančne krize v zapadnem kapitalizmu v tem času ne bi bilo, bi bila škoda samo porazdeljena na daljši čas.

Zdaj naj bi v naši deželi potekala finančna sanacija (bank in podjetij) večinoma na račun davkoplačevalcev. V nadaljevanju naj bi se izvedla še poslovna sanacija oziroma poslovno prestrukturiranje bank in podjetij v lasti finančnih holdingov.

V korist koga? S kakšnim namenom?

Da naj bi obstale (in se finančno prestrukturirale) banke, je jasno. Upam, da se bodo poslovno prestrukturirale tako, da naslednjič to ne bo šlo pretežno na račun vseh davkoplačevalcev.

Kaj pa finančni holdingi? Se bodo z reprogrami obveznosti, ki jih imajo podjetja (v lasti finančnih holdingov) do bank, in z (raz)prodajami premoženja teh podjetij samo ustvarili pogoji za preživetje teh holdingov? Se bo samo nadaljevala praksa, ki služi finančni oblasti elit in v škodo večine državljanov, podjetij in celih dejavnosti v Sloveniji?

Družba Hoteli Bernardin d.d. je očitno eden tipičnih primerov take škodljive prakse, saj je celo predsednik uprave družbe Hoteli Bernardin, g. Marko Jazbec, povedal, da je bila družba v preteklosti oškodovana za precej milijonov evrov.

Si znamo predstavljati, v kakšni kondiciji bi bila danes lahko družba Hotelov Bernardin, če bi bilo v zadnjih letih, npr. 15 milijonov evrov, vloženih v pameten razvoj hotelov in dejavnosti na slovenski obali? Predvidevam, da odgovorni organi v zvezi z oškodovanjem družbe izvajajo potrebne postopke.

Še posebej pa bi rad ugotovil, kaj se bo v prihodnje pomembnega spremenilo v tem procesu in kdaj?

Se bo v nadaljevanju na osnovi reprogama obveznosti družbe do bank in z (raz)prodajo hotelov samo nadaljeval proces, v katerem se finančno sanirajo (poleg bank) tudi finančni holdingi in s tem le-ti še naprej prispevajo k poglabljanju finančnega turbokapitalizma v korist finančnih elit in v škodo velike večine delavcev, podjetja, dejavnosti....?

Ne vem, ali so (so)odgovorni za nadaljevanje tega procesa (vlada, Banka Slovenije...) sposobni ukrepati tako, da ne bi zdaj še poslovno »prestrukturiranje« služilo samo finančni »eliti«?

In še nečesa ne vem. Kako reagirajo delavci, zaposleni, Svet delavcev, sindikati v taki družbi? Ne reagirajo in zato ne vem. Kdo in kako jih zastopa v organih upravljanja? Se znajo (si upajo?) organizirati v soustvarjalni del te (tudi njihove) bodočnosti?

Bistven (morda celo edini) sestavni del faze finančnega izčrpavanja družbe in priprave na finančno prestrukturiranje je bilo zniževanje stroškov dela. Upam, da se tudi naslednja faza, t.j. poslovno prestrukturiranje, ne bo nadaljevalo tako. Zagotovo pa v procesu (raz)prodaje družbe zgoraj našteti ne bodo imeli nikakršne ustvarjalne vloge. Bodo torej delavci, (so)delavci... še naprej samo predmet zmanjševanja stroškov dela in »outsourcingov« in... ali pa bodo malo dvignili glave in soustvarjali podjetje in turizem na naši obali? Si upajo?

Je ta proces sploh mogoče spremeniti?

Ne mislim komentirati vseh domislic, ki jih je v intervjuju za Mladino izrekel gospod veleposlanik Mussomeli. Ponavlja pač tisto, kar je slišal. Modrovanja nekega ameriškega državljana povedo največ o njem samem in niti ne bi zaslužila neke posebne pozornosti, če ne bi ta g. veleposlanik Mussomeli bil veleposlanik ZDA.

Opozoril bi rad samo na Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih, ki velja že od leta1964 in je obvezen normativ v mednarodnih odnosih. Citiram 41. člen prvi odstavek:

»Ne glede na privilegije in imunitete morajo vse osebe, ki jih uživajo, spoštovati zakone in druge predpise države sprejemnice. Prav tako se ne smejo vmešavati v njene notranje zadeve.«

Prav tako ni dopustno, da se na ograjo ambasade obešajo razne plošče, ki žalijo dostojanstvo, vsaj dela državljanov države gostiteljice. Citiram 41. člen tretji odstavek, ki se glasi:

Prostori diplomatskega predstavništva se ne smejo uporabljati za namene, ki niso združljivi z nalogami diplomatskega predstavništva, tako kot so določene s to konvencijo ali drugimi pravili občega mednarodnega prava ali posebnimi sporazumi, ki veljajo med državo pošiljateljico in državo sprejemnico.

K temu naj dodam še 1. člen odstavek i):

i) »prostori diplomatskega predstavništva« so zgradbe ali deli zgradb in pripadajoče zemljišče, ki se ne glede na lastništvo uporabljajo za potrebe diplomatskega predstavništva, vključno z rezidenco vodje diplomatskega predstavništva.

Mislim, da bralcu, ki je pozorno prebral intervju g. veleposlanika Mussomelija, ni težko razumeti, da je omenjeni gospod kršil »Dunajsko konvencijo« in s tem tudi dostojanstvo države gostiteljice.

Te vrstice niso namenjene g. veleposlaniku Mussomeliju, pač pa predstavnikom naše države v prvi vrsti ministru za zunanje zadeve g. Karlu Erjavcu in predsedniku države g. Borutu Pahorju, ki sta najbolj odgovorna, da očuvata ugled države. V pomoč in da jima osvežim spomin citiram še 9. člen prvi odstavek »Dunajske deklaracije«.

1. Država sprejemnica lahko kadar koli, ne da bi morala pojasniti svojo odločitev, obvesti državo pošiljateljico, da je vodja diplomatskega predstavništva ali kateri koli član diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva persona non grata ali da kateri koli drug član osebja diplomatskega predstavništva ni sprejemljiv. Država pošiljateljica to osebo, odvisno od primera, odpokliče ali zaključi njeno funkcijo v diplomatskem predstavništvu…..

Verjamem, da so izpadi g. veleposlanika Mussomelija njegova osebna mnenja in ne uradna stališča ZDA. Če pa bi bila, potem bi se morali resno vprašati, ali so naši odnosi res zavezniški, prijateljski in te odnose ponovno definirati. Gre za samospoštovanje in če ga nimamo do sebe, nas tudi drugi ne bodo spoštovali.

„Kristjani ne smejo zapreti vrat nikomur, ki si želi biti krščen, četudi gre za zelene može z dolgimi nosovi in velikimi ušesi, kakršne rišejo otroci.“ (Papež Frančišek o nezemeljski evangelizaciji.“

Michael Baigent, Richard Leigh, Inkvizicija (Mladinska knjiga, 2004)

str. 258-259

„Zdi se, da si nekateri kleriki zelo razbijajo glavo s težavami, ki bi lahko nastale, če bi na našem planetu pristali Nezemljani, ki nimajo pojma o Jezusu. Pater Corrado Balducci, uradni pripadnik papeške hiše in priznan vatikanski strokovnjak za eksorcizem, demonologijo in antikrista je izjavil: ’Pametno je verjeti in izhajati iz tega, da Nezemljani obstajajo. Kopičijo se dokazi o njihovem obstoju in obstoju letečih krožnikov.’ ...

To prepričanje nikakor ni v neskladju z uradno vero. Po oznanjenju sv. Pavla Jezus ni le kralj sveta, temveč kralj vesolja. Predstavnik papeškega medijskega sveta je izjavil: ’Če bi se izkazalo, da obstajajo zunajzemeljske oblike življenja, to ne bi postavilo pod vprašaj resničnosti evangelija. Vendar bi se morali vprašati, ali bi Kristusova spravna žrtev veljala tudi zanje.’

Sunday Times je 14. decembra 1997 na naslovni strani poročal, da je papež Janez Pavel II. pooblastil skupino astronomov, da v vesolju iščejo prstne odtise Boga. Trenutno je v teku vatikanski raziskovalni projekt, ki se specialno posveča možnim posledicam srečanja z zunajzemeljskimi oblikami življenja. Na gori Mount Graham v Arizoni ima Vatikan svoj lastni observatorij, katerega osebje predstavljajo jezuiti. Med drugim raziskujejo vprašanje, ali je Jezusovo križanje morebiti obvarovalo zunajzemeljska bitja pred izvirnim grehom.“

Pater Chris Corbally, namestnik vodje projekta, pravi: ’Če bi na drugih planetih našli civilizacije in bi z njimi lahko vzpostavili stik, potem nameravamo k njim poslati misijonarje, da bi rešili njihove duše.’ „

Potem pa jim - čeprav bi bili zeleni, imeli dolge nosove in velika ušesa - krst seveda ne uide.

Ko se sodstvo, ostanki potuhnjene tranzicije (s 50 let podlage) in nizkonakladni mediji zarotijo proti nedolžnemu Ivanu, čakajočemu na začasno spremembo naslova, je njegov manevrski prostor tako zožen, da se mora zgoditi nekaj velikega, masovnega, hrupnega, kar bo pretreslo iztirjeno, zablodelo psevdo-demokracijo. Rabi pomoč kameradov soborcev, strankarskih jurišnikov, vseh, ki v njem vidijo odrešenika, čeprav z vojaškimi metodami. In pomoč tudi dobi. Udobno se je sukati v njegovi senci, varno in še koristno povrhu, kajti hvaležen pa zna biti ta odličnik. Gotovo bo nastopil čas, ko bo, kot je vselej doslej, nagradil vsakega, ki mu izkaže pokorščino. Kdor pa še brenka po milozvočnih strunah, mu piha na dušo in dviguje napuh, lahko računa na neslutene bonitete. Da ne bi ostali v megleni abstrakciji, naj zadošča nedavno izrečena drzna prilika o ravnanju De Gaulla, ki obsojenca Ivana povzdigne nič manj kot na raven misleca svetovnega formata (Sartre, Voltaire) – teh se namreč ne zapira.

Zveni kot skrajno nabuhla groteska? Saj je, avtohtone poulične sorte, a potencialno nevarna »jogurtna revolucija«. Neverjetno, v njej sodelujejo celó posamezni razgledani izobraženci. V čast mučenca »neuspele tranzicije«? Tretja majniška deklaracija je lahko v javni diskusiji samo in edinole v primeru, da se naslovni igralec-režiser groteske prej spakira za rešetke. Sicer ne pomeni nič drugega kot negacijo ustavnih določil, enakosti pred zakonom, izsiljevanje imunitete pred sodišči.

Kje so vzroki nekonkurenčnosti ?

Ukrepe za rešitev krize, ki jih brez vidnih uspehov vedno na novo proizvajamo, se običajno omejijo na zniževanje plač, socialnih pravic in družbenega standarda na sploh. Strukturne reforme kakor se temu »učeno« reče, naj bi izboljšale konkurenčno sposobnost našega gospodarstva, v glavnem z zniževanjem stroškov dela. Že v enem prejšnjih zapisov v časopisu Večer sem iz primerjave urnih plač zaposlenih v Avstriji in Sloveniji dokazal, da bi kar se plač zaposlenih tiče morali biti še kako konkurenčni, saj so Avstrijske plače dva krat večje od naših. Primerjave s Kitajsko, kamor bi nas nekateri očitno radi potisnili, seveda nisem delal, saj smo vendarle v Evropi. V omenjenem zapisu sem zato opozoril, da primerjalno gledano stroški dela ne morejo biti osnovni vzrok za našo nekonkurenčnost in da bi bilo prav, da bi socialni partnerji prave vzroke poiskali in jih, tiste, ki je še možno, odpravili. Sam sem prepričan, da osnovni vzrok nekonkurenčnosti niso zaposleni ampak v mnogo večji meri lastniki in menedžerji. Pri tem v glavnem izvzemam tiste, ki so kot podjetja nastali iz manjših delavnic, se razvijali z lastnim kapitalom in se v pretežni meri zavedajo, da njihovi zaposleni niso le strošek ampak človeški kapital.

Pred nekaj več kot dvajset leti smo prišli do prvih privatizacijskih lastnikov po modelu by-pass podjetij in »certifikatske« privatizacije. Na hitro izvedena privatizacija, brez pravih zakonskih podlag imenovana tudi »divja privatizacija« je po ugotovitvah takratne družbene pravobranilke povzročila v letih 1990 do 1992 za 1,3 milijarde evro oškodovanja družbene lastnine. Prerazporeditev družbenega premoženja, proces je po mnenju politike tekel »zakonito vendar moralno sporno«, ni problematičen le zaradi neupravičenega bogatenja, ampak predvsem zato ker je dobršen del te lastnine prelit v zasebno neproduktivno sfero in odtegnjen od ustvarjanja nove vrednosti in s tem družbenega razvoja in zaposlovanja. Na takšen način nastale gospodarske elite, kjer lastnina ne izvira iz sposobnosti in marljivosti, ampak iz iznajdljivosti in tudi kriminala, ne more ustvariti konkurenčnega gospodarstva in to je problem, ki ga je čutiti čedalje bolj.

Proces ustanavljanja by-pass podjetij, danes v glavnem imenovan kot »veriženje podjetij« ,teče skoraj neovirano že vrsto let. Spretni »podjetniki« z ukinjanjem starih in ustanavljanjem novih podjetij se v teh manevrih v glavnem bogato poplačajo na škodo upnikov in predvsem zaposlenih. Nekatere sprejete zakonske spremembe imajo sicer namen lumparije zajeziti, vendar je to ob nadzoru, kakršen je, premalo uspešno. Gotovo je tudi v teh pojavih iskati razloge za našo nekonkurenčnost, saj v teh procesih velikokrat v vlogi upnikov nasedejo tudi podjetja poslovni partnerji. Proces, ki nenehno ustvarja nove »slabe« kredite in nove brezposelne bi morali takoj zajeziti.

Za konkurenčnost poseben problem pa so gotovo menedžerski prevzemi. Večina prevzemov je izvedena s posojili v glavnem tudi brez ustreznih zavarovanj. Posojila pa se vračajo z izčrpavanjem prevzetih podjetij. Takšna podjetja so v glavnem brez razvoja, brez dodatnega zaposlovanja in poslovno orientirana predvsem na vračanje posojil in utrjevanje lastnine prevzemnikov. Delo je v teh podjetjih zgolj strošek, ki ga je potrebno spraviti na minimum, saj je samo še tu manevrski prostor zato, da se prenaša breme, ki ga predstavlja odplačevanje posojil. Zato ne preseneča, da predlaga ukinitev minimalne plače menedžer in solastnik »tajkunskega« podjetja na osnovi njemu lastnih kalkulacij, ki bi se najbolje izšle, če delajo zaposleni tako rekoč zastonj. Preseneča pa stališče Gospodarske zbornice, ki s takimi predlogi soglaša, čeprav je vsem jasno, da ima tak predlog zelo malo skupnega s težnjo po povečani konkurenčnosti, ampak je oblikovan izključno v interesu tega in njemu podobnih podjetij.

V kolikor k vsemu zapisanem dodam še gospodarjenje s podjetji in bankami v javni lasti, upravljanih s politično nastavljenim menedžmentom in nadzornimi sveti, bi verjetno moralo biti dokazov več kot dovolj, da je največji problem naše nekonkurenčnosti v lastnikih in menedžmentu. Prav bi zato bilo, da se lotimo pravih problemov, zaposlenih in njihovih že tako okrnjenih pravic pa ne krčimo še dalje.

Zelo me je začudil odgovor štirih odvetnikov, Jožeta Hribernika, Jožeta Ilca, Sama Jerasa in Mihe Velkavrha, ki so zastopali pripadnike Slovenske vojske v zadevi Depala vas, kjer so brutalno pretepli in aretirali sodelavca organov za notranje zadeve (Mladina 11. 4. 2014, str. 5). Trdijo več stvari: 1- da tajni sodelavec organov za notranje zadeve ni bil civilisti; 2-da so predpisi iz leta 1994 izrecno določali, da vojaški organi lahko ukrepajo proti civilnim osebam, ko gre za preprečevanje dejavnosti zoper vojaško silo in njene organe; 3- da so bila podlaga za odločitev Barbare Brezigar, ki je zavrgla ovadbo zoper štiri pripadnike vojaških varnostnih organov, stališča komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb državnega zbora, sekretariata za zakonodajo in pravnih oseb državnega zbora ter komisije obrambnega ministra; 4- da je bil napadeni Smolnikar sam kriv za poškodbe, ki so mu jih povzročili pripadniki SV.

Čudijo me ti in drugi argumenti odvetnikov.

1. Z vidika vojske je vsak, ki ni pripadnik vojske, civilna oseba, tudi če je pripadnik policije ali pa registriran tajni sodelavec organov za notranje zadeve. Taka je tudi zakonska predpostavka, kajti sicer bi moral zakon posebej določiti organe, ki so izvzeti iz civilne sfere v razmerju do vojske.

2. Skrajno vprašljivo je sprenevedanje odvetnikov, ki zamolčijo tisti del zakona, ki je povsem jasno določal, da morajo vojaški organi v primerih, ko nevojaške oz. civilne osebe delujejo zoper vojsko in njene organe, o tem obvestiti organe za notranje zadeve in ti potem izvedejo ustrezne varnostne ukrepe. V Depali vasi vojaški policisti in varnostni organi ministrstva za obrambo tega niso storili, čeprav si vojska ne bi smela sama prisvojiti pristojnosti.

3. Presenetljiva je tudi argumentacija odvetnikov glede vloge tožilke. Doslej sem bil prepričan, da so tožilci pri svojih odločitvah neodvisni in samostojni, vezani na zakon in ustavo. Po pojasnilih odvetnikov pa je Barbara Brezigar svojo presojo oprla na stališča političnih organov. Ob takšnem tolmačenju se mi postavlja tudi vprašanje o razlogih za zastaranje oz. za zavržbo še nekaterih drugih njenih zadev. Dogodki v Depali vasi so bili posledica odpora na ministrstvu za obrambo, da bi pristojni organi preiskali nelegalno trgovino z orožjem.

Vztrajam, v primeru Smolnikar je šlo za vojaški poseg v civilno sfero tako glede na zakonodajo, takratno in sedanjo, pa tudi glede na širše demokratične standarde. Ostaja tudi neizpodbitna ugotovitev sodišča, da je bil odvzem prostosti v zadevi Smolnikar protipraven, pa čeprav je hkrati ocenilo, da aretacija ni bila storjena na grozovit način in je zato obtožene glede grozovitosti tudi oprostilo.

Da je šlo za poseg v civilno sfero so ocenili tudi takratni predsednik vlade, ministri v kabinetu, zunanji pravni strokovnjaki in večina poslancev v državnem zboru. Tako je svojo odločitev pojasnil tudi predsednik vlade dr. Drnovšek marca 1994, ko je poznal vsa relevantna dejstva. K predlogu, da ministra razreši, ga ni prisilil nihče. Nasprotno, v svoji argumentaciji je bil povsem nedvoumen: če ne bi sprejel sankcij, bi poseganje vojske v civilno sfero utegnilo postati norma, ki je nevarna in bi ogrožala vsa slovenska prizadevanja. Povsem nepomembno je, kako je to dogajanje komentiral pred predsedniškimi volitvami leta 2002.

Odvetniki trdijo, da je bil kazenski postopek v zadevi Depala vas voden »za dosego političnih ciljev«. To je sicer argument Janeza Janše. A tudi ta argument nima nikakršne osnove. Odločitve so bile Janševe. Če bi po aretaciji civilista Janez Janša kot minister za obrambo ustrezno ukrepal, predsednik vlade dr. Drnovšek ne bi predlagal njegove razrešitve. To je jasno povedal v takratnem intervjuju za Studio ob 17h. Ker pa ni ukrepal, je za nedovoljeni poseg vojske nosil tudi odgovornost. Zdaj Janša v zvezi z Depalo vasjo govori o državnem udaru proti njemu kot obrambnemu ministru, a dejstvo je, da mu niti njegovih dejanj niti opustitve dejanj ni podtaknil nihče.

Pri Depali vasi je šlo za eno temeljnih vprašanj demokracije: kaj je v demokratični ureditvi dovoljeno vojski in kaj ne. Na to vprašanje je dal odgovor državni zbor z razrešitvijo obrambnega ministra. Upam, da ne le za takrat, ampak tudi za danes in jutri.

V članku z naslovom „V Butalah volimo poleti“ se vam je pripetila neljuba napaka pri navedbi izjave predsednika republike. V podnaslovu prispevka, katerega vsebine si ne dovolimo komentirati, ste zapisali samo del njegovega stavka in sicer „Z razpisom zelo verjetnih predčasnih volitev ne bom hitel, ne bom zavlačeval.“ To pa ni bilo glavno sporočilo predsednika, zato vas prosimo, da stavek navedete v celoti: „Z razpisom zelo verjetnih predčasnih volitev ne bom hitel, ne bom zavlačeval, v skladu z ustavnim redom jih bom razpisal pravočasno, spoštujoč ustavne, zakonske in poslovniške roke.“

Zelo se vam zahvaljujemo za objavo popravka, s čimer boste omogočili vašim spoštovanim bralkam in bralcem, da se z izjavo seznanijo v celoti, pa naj se z njo strinjajo ali ne.

Ne bom tajil: všeč mi je, da me je gospa Alenka Bizjak imenovala ’’starejši gospod, ki ima rad svoje mesto’’. Bere se prav fino, pa še res je. Svetovala mi je tudi, ’’da naj se mogoče le zavem’ in ’’ustvarim svoje mnenje’’, ker sem očitno s preveliko naklonjenostjo obravnaval župana Jankovića in obenem z njim delo ljubljanskega urbanista, arhitekta profesorja Koželja. Ker nobeden od naju ne bo spremenil svojega mnenja o županu Jankoviću, o politiku Jankoviću pa bodo itak odločali volivci, je smiselno govoriti le o dejstvih.

Na primer o načrtovanih garažah pod živilskim trgom, ki naj bi po mnenju gospe Alenke ogrožale evropsko znano tržnico, pomemben del Plečnikove Ljubljane in kršile domače in najmanj dva mednarodna predpisa. Huda stvar!

Kaj pa piše v tistem odloku o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika za kulturni spomenik državnega pomena iz leta 2009?

Res je, za Plečnikovo tržnico, v lahnem loku potegnjeno zgradbo s stebri ob bregu Ljubljanice velja med drugim tudi prepoved kakršnih koli destruktivnih posegov v zemeljske plasti pod njo. Pravilno.

Podzemne garaže pa so načrtovane pod sosednjim, nepozidanim prostorom, trgom, kjer se od leta 1895 na prostem prodaja zelenjava. Mimogrede: Plečnik je prav na tem prostoru nameraval zgraditi novi ljubljanski Magistrat, zelje, solata in arheološka dediščina gor ali dol. Očitno je kot avtor menil, da ta veliki gradbeni poseg ne bi prav nič motil njegove tržnice ob Ljubljanici.

Ne preseneča, da so tudi v odloku na tem prostoru dovoljeni posegi, ki so nujni tako zaradi ohranjanja originalne arhitekture Plečnikove tržnice ob Ljubljanici, kot njene funkcije. Razumljivo: stavba, ki izgubi svojo funkcijo in ekonomsko upravičenost, je neusmiljeno zapisana propadu. Zato so izjemoma dopustne tudi ’’predvsem podzemne prometne ureditve’’, seveda usklajene s kulturno varstvenimi pogoji. Podzemne prometne ureditve? Garaže? Točno tako, niso noben bavbav, ne ogrožajo kulturnega spomenika, so v prihodnosti verjetno celo njegova rešitev, nikakor pa kršitev predpisov.

Zato moram kljub vsem simpatijam zelo jasno povedati: opozarjanje, da gre s podzemnimi garažami za poseg v zaščiteno Plečnikovo tržnico, je zelo obzirno povedano, pretiravanje. Garaže se ne bi Plečnika niti dotaknile.

Resnici na ljubo, tudi drugim vehementnim obtožbam izključno na račun župana ne bi škodilo več objektivnosti. Ne slepimo se: pri obnovi pomembnega kulturnega spomenika, ki ni poceni, so v ozadju vedno prisotni različni interesi velikih in malih igralcev, od političnih do finančnih, ki jih je treba uskladiti, sicer ceno plača kulturni spomenik. Samo obtoževanje ene osebe vsevprek ni konstruktivno. Fiasko s Plečnikovim stadionom je dovolj svarilen primer.

Plečnikova tržnica ni namenjena samo občudovanju, zgrajena je bila pred sedemdesetimi leti za prodajo hrane, je javni prostor, takorekoč živ organizem, ki se razvija in spreminja skupaj z ljudmi, kupci in prodajalci. Če želimo tržnico kot zavarovani spomenik dolgoročno ohraniti, je pravo vprašanje, kako narediti vse, da bosta tržnica in trg v celoti čim uspešneje poslovala, danes in v prihodnosti, pod tem ali onim županom, vseeno v kateri stranki je župan in kako se piše.

Sva si pa z gospo Bizjak gotovo edina o tem, da je tržnica s trgom vred obenem veliko več kot samo uporabna arhitektura za vsakdanjo rabo, da je Ljubljani v ponos in da jo je treba ohraniti. Tvegam celo trditev, da bi z ureditvijo celotnega tamkajšnjega javnega prostora plemenite kvalitete Plečnikove arhitekture prišla še bolj do izraza. To se je pokazalo kot nadvse prijetno presenečenje ob celoviti ureditvi in obnovi historičnega dela mesta.

Tromostovje brez avtobusov, vključitev reke Ljubljanice v mestni prostor, Špica, Breg, Mesarski most, NUK kot imeniten zaključek prenovljenega Novega trga, Žale z novim parkom brez barak in druge navlake, Plečnikove zapornice z novega Fabianijevega mostu, še in še bi se dalo naštevati, povsod odkrivamo nove poglede na Plečnika in stare lepote...če jih seveda hočemo videti. Da so najlepše vedute mesta ogrožene?

Ker sem starejši gospod, mi še na misel mi ne pride, da bi komu mlajšemu dajal nasvete, še najmanj, da naj se zave, ustvari svoje mnenje in podobno. Kratek sprehod po lepi Ljubljani pa nikomur ne bi škodil.

Gospo Bizjak prav lepo pozdravljam.