Janko Lorenci je svojo kolumno, v zadnji številki Mladine, naslovil z: Dober dan Socializem. Zagovorniki kapitalizma, lažne demokracije in sprevrženega pravnega reda pa so Slovence 23 let prepričevali, da je prav socializem kriv za njihovo nesrečo, ki jo doživljajo danes. Dokler pa bo prevladovalo to prepričanje, ki se je, žal med Slovenci kar dobro zakoreninilo, besedi dober dan še ne ustrezata. Saj skrajna desnica prav to s pridom izkorišča za svoje oblastne ambicije. Nezakonito delovanje Udbe, nepravni povojni poboji, preganjanje drugače mislečih ter še zvrhan koš drugih zmot, so za desnico neizčrpni vir za napad na socializem. S tem pa je socializem ne pa akterji tega socializma, ki so v svojih hotenih in nehotenih zmotah v resnici dajali vtis, da je nekaj narobe s socializmom. Zato vsako obujanje socializma po mnenju desnice pomeni enako nevarnost, kot je Hanibalova vojska pomenila za Rim, pred več kot 2200 leti

Vsako obujanje socializma pa predstavlja, največjo nevarnost za vse politične manipulante in roparje družbene lastnine, ki so jo skoraj pol stoletje ustvarjali prav ti Slovenci, ki so danes brezposelni ali imajo pokojnine s katerimi se komaj preživljajo. Upor proti obstoječemu stanju je v teku. Rabimo samo še ustrezno ozaveščeno in usposobljeno garnituro, ki bo spremembe tudi udejanjila, predvsem pa potrebujemo ozaveščene volivce , ki bodo šli na volitve in izvolili kredibilne politike. Abstinenca na volitvah pomeni smrt za demokracijo. Puhlih besed in praznih obljub imamo dovolj. Borba za pravi socializem bo še težka in dolgotrajna. Toda pogoji zanj so zreli. Mediji bodo imeli pri tem pomembno vlogo.

V 8. številki Mladine z dne 21. februarja 2014 ste v vprašanju, ki ste ga naslovili Luki Mesecu, zapisali »V stranki Zares je pred meseci prišlo do razdora, nekateri so kritizirali evropske institucije, drugi so trdili, da nočejo biti evroskeptiki. …« Želim vas opozoriti, da v stranki Zares v zvezi z evropsko politiko ni prišlo do nikakršnega razdora, zato je takšna označba povsem neprimerna. Verjetno takšno oznako povezujete z odločitvijo Iva Vajgla, da na volitvah v Evropski parlament ne bo kandidiral na listi Zares. Mnenje o tem, da je trenutna politika EU reševanja gospodarske krize napačna so namreč znotraj stranke splošna sprejeta in s tem se je še na konvenciji na Otočcu leta 2012, strinjal tudi Ivo Vajgl. Tudi on je namreč glasoval za resolucijo »Prioriteta je boniteta ljudi« v kateri smo zapisali tudi, da »bomo posledice te zgrešene politike še dolgo plačevali evropski davkoplačevalci«. Na zadnji konvenciji v Slovenj Gradcu so bile te in podobne ocene od EU vsiljene politike varčevanja ponovljene in glede tega ni v stranki nikakršnega razdora. Zakaj se je Ivo Vajgl eno leto po konvenciji na Otočcu, kjer se je s takimi ocenami strinjal, odločil te označiti za evroskeptične in kandidirati s podporo Desus, je sicer lahko zanimiva tema za politične analize, je pa gotovo neumestno to njegovo odločitev ocenjevati kot razdor v Zares.

S spoštovanjem,

V zadnji izdaji tednika Mladina, 21. februarja 2014, ste objavili članek novinarja Boruta Mekine z naslovom »Leva roka desni žep«, kjer ste omenjali tudi občino Trbovlje. Ker ste navedli nekaj nepreverjenih informacij, sem jih kot župan Občine Trbovlje dolžan pojasniti oz. demantirati. Zapisali ste »Tudi tokrat, kot so minuli teden razkrili v Eko krogu, občina Trbovlje ni želela aktivno sodelovati pri pritožbi zoper izdano dovoljenje«. Nato ta članek, v delu, ki se nanaša na Občino Trbovlje, zaključujete s stavkom »Z drugimi besedami, za okrog sto tisoč evrov donacij je občina Trbovlje pripravljena spregledati milijonsko ekološko in zdravstveno škodo.« Dela in načina sodelovanja prejšnjega vodstva občine (o.p. čas županovanja Bogdana Baroviča) ne bom komentiral in zanj odgovarjal. Ker pa v članku pišete v sedanjiku in obtožujete občino, da prejema sponzorska sredstva s strani podjetja Lafarge cement d.o.o., vas je potrebno pri teh dejstvih popraviti. Kot sem že mnogokrat do sedaj, bom tudi vam še enkrat zapisal, da v mojem mandatu županovanja (2010-2014) Občina Trbovlje ni prejela niti centa, kaj šele evra, kakršnihkoli donacij s strani podjetja Lafarge cement d.o.o.! Prav tako se doslej nisem z njimi niti pogovarjal o kakršnikoli obliki sponzorstva. Zato so navajanja v članku zavajujoča in neresnična. To dejstvo je razvidno tudi iz finančnih tokov občine, s katerimi lahko kadarkoli dokažem in podkrepim svojo izjavo. Zaradi zgoraj naštetih dejstev vas prosim, da na osnovi Zakona o medijih objavite popravek tega članka.

Lepo vas pozdravljam ter vam želim še veliko uspeha pri vašem nadaljnjem delu.

V prispevku Marjana Horvata je nekaj stvarnih napak, ki zahtevajo popravek: literarni zgodovinar, omenjen na str. 60, ni Alojz Gspan, ampak Alfonz Gspan; lani pri Beletrini niso prvič doslej izšla Kosovelova zbrana dela, kot prav tako piše na str. 60, pač pa Zbrane pesmi; prvič in doslej edinič so njegova zbrana dela izšla pri DZS v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, in sicer v štirih knjigah (I 1946; II l974; III/1,2 1977);

Kosovelovih del je v njih za dobrih 1900 strani, uredniških pojasnil in opomb še 555 strani; Kosovelov opus torej ne obsega 1132 strani, kot spet na str. 60 navaja M. Horvat – toliko obsegajo Beletrinine Zbrane pesmi; v Zbranem delu pa je poleg pesmi objavljenih še dobrih 700 strani Kosovelovih pesmi v prozi, črtic, člankov, esejev, ocen, pisem in dnevnikov.

Ker Horvat te edicije iz ’davnega’ 20. stoletja ne omenja, seveda tudi profesorja Antona Ocvirka ne omenja kot avtorja/urednika te kritične izdaje, pač pa ga (na str. 61) predstavi kot skrbnika Kosovelove zapuščine, ki je do izida Integralov te »vsebinsko in oblikovno revolucionarne pesmi imel v bunkerju« . Ocvirk naj bi torej preprečeval objavo že obstoječe, čistopisne zbirke, ne pa po dolgotrajnem razbiranju rokopisov in posledičnem tehtanju, omahovanju ali po slovensko ’cincanju’ sam izbral in razvrstil Kosovelove pesmi v zbirko, za katero je pesnik v zapuščini navedel samo naslov, njene konkretne vsebine pa ne. In da se bralcem ’bunker’ ne bi zdel naključno rabljena beseda, nas avtor prispevka na str. 62 še enkrat spomni: »Toda Integrali so bili do šestdesetih let v bunkerju.« Seveda so bili, ali natančneje, so nastajali v prav tistem bunkerju, v katerem je od leta 1957, ko ga je zadela kap, živel s Kosovelovo zapuščino tudi Anton Ocvirk. Po dolgotrajnih naporih si je namreč toliko opomogel, da je lahko spet sedel za pisalno mizo, prehodil pa je lahko le nekaj korakov, tako da je v svojem stanovanju do konca dni živel kot jetnik, ki brez pomoči ne more nikamor.

Proti koncu prispevka se avtor prepusti domišljiji in se na str. 63 »skupaj pisateljico Erico Johnson Debeljak« – a tudi z resignirano ugotovitvijo, da »odgovorov ne bomo dobili« - sprašuje: »Kaj bi bilo, če bi Srečko Kosovel, eksperimentalni avantgardist, ostal živ in bi odpeljal svojo generacijo na skrajno pot poezije, na katero je sam komaj stopil? Ali pa razmišljanje o tem, kar je bliže stvarni možnosti /!/, kaj bi se zgodilo, če bi Integrali izšli v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih? Ali bi se okoli pokojnega /!/ pesnika začelo razvijati avantgardno gibanje? Ali bi slovenska literatura šla korenito v drugo smer?«

Kaj pa če bi si v drugi smeri postavili še kakšno neodgovorljivo vprašanje, npr.: kaj če bi bili Kosovelovi domači tako bogaboječi in redoljubni kot Prešernova Katra in bi vse njegove popisane papirje sežgali, namesto da so jih skrbno spravili in ohranili? Kaj če bi brat Stano po dolgotrajnem tehtanju, omahovanju ali po slovensko cincanju prepustil Srečkovo zapuščino v objavo Alfonzu Gspanu ali komurkoli razen Ocvirku, ki je po prepričanju neredkih kulturnih veljakov, selekcionističnih ljubiteljev Srečkove ’baržunaste lirike’, z objavo Integralov’26 »Kosovela uničil«? In kaj če bi se v slovenski poeziji in slovenski literarni zgodovini zgodil prevrat, če avtorice in avtorji, ki so letos objavili svoje skrbno pretehtane analize Eksperimentalne poezije na Slovenskem (Literatura 271-271, januar-februar 2014, 87-144), ne bi toliko časa cincali, ampak bi te spise pretihotapili iz bunkerjev vsaj že v prejšnjem stoletju?

Stric iz Murgel je pred leti dejal, da potrebujemo, tako kot levico, tudi žlahtno desnico. Vse kaže, da smo ji sedaj zelo blizu. Zadnji intervju predsednice Nsi zbuja upanje, da smo jo končno le dobili. Tudi Mladina je to zaslutila in ji ponudila razgovor. Novakova je korajžno šla, v ne preveč prijazni »brlog« na pogovor, čeprav ima tam ne preveč prijazno skovanko iz svojega imena. Povedala je mnogo novega, kar doslej iz ust desnice še nismo slišali. Zelo smela je ugotovitev, da je tudi desnica doslej uporabljala fašistične metode, in da je zgodovino treba prepustiti zgodovinarjem, ne pa je zlorabljati za politični kapital in razpihovanje ideološkega sovraštva. Še posebej pa je važna njena ugotovitev, da je SDS preostali del desnice izrabljala v svojo korist. Tudi namig, da je desnica, ki jo predstavlja, pripravljena na sodelovanje z levico je nekaj novega. Zadnji čas. Če bodo s podobnimi stališči soglašale tudi druge stranke,verjamem, da bodo na naslednjih volitvah dobile veliko podpore. Dejstvo namreč je, da Slovenci stari manj kot 85 let z drugo svetovno vojno nismo imeli opravka. Sedanja politična garnitura, pa je bila sploh rojena po letu 50 ali še kasneje. Če bo gospa Novakova pri teh stališčih vztrajala, bomo lahko rekli, da imamo žlahtno desnico in da se nam obetajo boljši časi. Upajmo, da res.

Avtor članka Klemen Košak je v prispevku izpostavil do nedavnega uveljavljeno prakso vrtca iz Ljubljane, ki je dajal staršem v podpis soglasje, da se lahko njihov otrok igra z otrokom s posebnimi potrebami. O omenjeni praksi sem že slišala od znancev, predstavljeni članek pa mi je dal o tem nekaj več informacij. Dogajanje me ni presenetilo, saj je le odraz stanja v naši družbi in kaže med drugim tudi na odnos do drugačnih, ter na nerazumevanje vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne vrtce in šole. Še več oblika soglasij postavlja v nelagoden položaj tudi starše podpisnike in na nek način širi nestrpnost.

Menim, da dogodek vsekakor zasluži pozornost, saj se je dogajal v predšolskem obdobju, kjer si vsi otroci razen v družini, tudi v vrtcu pridobivajo prve izkušnje in stališča do šibkejših in drugačnih. Otroci se na ta način učijo živeti eden z drugim in ne eden ob drugem. Te socialne veščine jim bodo še kako koristile v kasnejšem življenju, ki nas vse čaka, ob družbenem sistemu, ki se vsaj kratkoročno ne bo spremenil. Pozornost potrebuje tudi zaradi trenda naraščanja te skupine otrok povsod po svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je junija 2011 predstavila Svetovno poročilo o pojavu invalidnostih in v 7. Poglavju – Izobraževanje, (str. 205 – 232) izpostavila izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Njihovo število se zaradi nastanka novih bolezni, stresnega načina življenja predvsem mater, nedostopnosti zgodnjih preventivnih zdravstvenih ukrepov in pedagoških intervencij, povečanega preseljevanja prebivalstva in pojava brezposelnosti, ter revščine, vsak dan povečuje. Zaradi tega se je potrebno na takšno stanje hitreje odzivati, predvsem pa za taka ravnanja biti bolj občutljiv. Vsi pomembni mednarodni dokumenti (najpomembnejša sta Konvencija o pravicah invalidov in Evropska strategija o invalidnosti 2020), postavljata na prvo mesto pravičnost v izobraževanju za vse otroke.

Iz članka je razvidno, da težave nastajajo pri otrocih s posebnimi potrebami, ki jih je strokovna komisija usmerila v običajno skupino v vrtcu in na osnovi odločbe o usmeritvi dobivajo dodatno strokovno pomoč v skupini ali izven nje. Zakonsko je postopek jasen, očitno pa prihaja do zapletov na izvedbeni ravni. Tako je uvajanje soglasij skregano z zdravo pametjo, strokovnostjo in nazadnje tudi nima pravne podlage. S prakso in našim modelom vključevanja predšolskih otrok s posebnimi potrebami v redne skupine in v razvojne oddelke pri vrtcih so se seznanili leta 2009 priznani evropski strokovnjaki in starši otrok s posebnimi potrebami iz petih držav. Naša praksa je bila celo izpostavljena kot primer dobre prakse za predšolske otroke s posebnimi potrebami na ravni EU. Ob tem je potrebno povedati, da naša država tudi sicer na področju predšolske vzgoje in standardov, ki jih še nekako »vzdržujemo« in smo jim temelje postavili že veliko pred letom 1991, v Evropskem prostoru uživa velik ugled in priznanje.

Svetovno priznani strokovnjak za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami David Mitchell je ob zadnjem obisku v Sloveniji izpostavil, da je za uresničevanje izobraževanja otrok s posebnimi potrebami pomembno imeti vizijo, ter da je še kako pomemben način vodenja šol in vrtcev in ne le zakonodajni okvir in finančne možnosti. V Sloveniji se že dogaja, da starši otrok s posebnimi potrebami, predvsem tistih, ki imajo otroke z več primanjkljaji, ne izpostavljajo nepravilnosti, ker se bojijo, da bodo izgubili že obstoječe pravice in pomoči. Zato je z vidika enakosti do vseh otrok in etično – profesionalno, da so vsi starši seznanjeni s programom dela in dogajanjem v vrtcu. Pozitivna klima do drugačnosti naj bi se razvijala med vsemi družinami, tako tistimi, ki imajo in tistimi, ki takega otroka nimajo. Poznano je stališče: »Kar je dobro za otroke s posebnimi potrebami je dobro za vse otroke.« Vsak otrok je namreč najprej otrok, ki ima lahko zelo različne potrebe ali posebnosti. Žal pa se pri nas ljudje na splošno radi delimo po različnih kriterijih, kar se kaže tudi v tej zame malce absurdni zadevi. Velja še zapisati, da so številne države prav zaradi povečanega trenda otrok s posebnimi potrebami izvedle šolske reforme, ki temeljijo na zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami in sistematičnem delu z družinami v predšolskem obdobju. Lahko zaključim, da se temelj do vključevanja vseh drugačnih postavlja v predšolskem obdobju.

Verjamem, da se podobna praksa ne bo ponavljala, ter da se bo krepilo vključevanje otrok s posebnimi potrebami. Upam, da ne pričakujem preveč, da naj bi pristojni ugotovili vse razloge in okoliščine dvo letne prakse soglasij staršev v vrtcu za igro z otrokom s posebnimi potrebami.

Kandidatka za ministrico za zdravje Alenka Trop Skaza je marsikoga presenetila s svojo izjavo, da ministrsko mesto lahko takoj zapusti, če bo zaznala, da stvari ne bo mogoče peljati v smeri reševanja problem zdravstva. Kako razumeti to izjavo? Sam sem jo razumel kot opozorilo svojim bodočim kolegom-ministrom in predsednici vlade, da se misli resno lotiti svojega dela. Tako kot mnogi v Sloveniji, je najbrž tudi ona ugotovila, da ministri kar prevečkrat dajejo vtis, da se ne zavedajo resnosti položaja v katerem je Slovenija. Zato jim vnaprej sporoča, da pričakuje ustvarjalno sodelovanje v skupno dobro prebivalcev Slovenije, sicer bo odstopila in odgovornost bo njihova. Njej to ne bo težko najti službo, saj je uveljavljena strokovnjakinja, hudo bo pa za tiste, ki iščejo simpatije pri volivcih.

V teh igricah v zvezi z novo koalicijsko pogodbo se je posebej »izkazal«, zopet enkrat, Karel Erjavec. Starejša generacija vsekakor odobrava njegovo vztrajanje, da poizkuša čim bolj zavarovati prejemke upokojencev. Hkrati se pa čudijo, da še ni spoznal, da je za starejšo generacijo najmanj tako pomembno, kot so varne pokojnine, pomembne tudi dobro delujoče in dostopne zdravstvene storitve. Zato je bilo presenetljivo, da s tako odločnostjo, kot brani pokojnine, ni dal podporo »svojemu« ministru za zdravje Gantarju. Še bolj presenetljivo je to, da se je na vsak način hotel odkrižati iz kvote DeSUS-a ministrstvo za zdravje, tako pomembnega zlasti za starejšo generacijo in se je zapičil v pridobitev najbolj enostavnega ministrstva. Ali je ministrstvo potreboval samo za to, da je nekemu svojemu zaslužnemu članu stranke priskrbel dobro plačano mesto?

Ne nazadnje ne smemo pozabiti tudi na »zasluge« predsednika SD, profesorja politologije Igorja Lukšiča, ki nam je odprl oči, da je politična higiena pomembnejša od dobrega delovanja ministrstva za zdravje. Le koliko časa se bodo politiki še igrali z usodo prebivalcev in države Slovenije?

Ni običajno, tudi sam sem bolj redkobeseden v tej smeri, tokrat pa ne smem(o) mimo v slogu muhe enodnevnice: Marcelu Štefančiču, jr. navdušeno čestitam za odličen članek pod gornjim naslovom v Mladini! Kaj članek, gre za nacionalni program, za program vlade, za (novo) koalicijsko pogodbo, strela, za t. i. tolikanj omenjano »tretjo pot« …

Ne oziraje na dejstvo, da me je morbit malce zaneslo, si ta njegova sugestija/priporočilo/navodilo … vladi in nam Slovencem zasluži več pozornosti medijev kot intervju Ljudmile Novak o razcepu/združitvi na desni. Mediji, naredite kaj učinkovitega za to Slovenijo in »razmnožite« ta program!

Popravek

V članku Corruptio Medicus, v katerem sem pisal o korupciji v zdravstvu, sem v zaključku omenil primer podjetja Ortolab. Zapisal sem, da je decembra v Slovenj Gradcu nastal medicinski diagnostični center MDC Ortolab: »Gre za že drugo istoimensko podjetje družine Plešivčnik; prvo je ustanovil dolgoletni direktor slovenjgraške bolnišnice Drago Plešivčnik. Slednje je zadnji dve leti in pol posle sklepalo skorajda izključno s slovenjgraško bolnišnico ...« Poleg tega, sem zapisal, je podjetje prejelo tudi »40 tisoč evrov subvencije iz javnega sklada za podjetništvo«.

V zapisu je nastala napaka, saj soustanovitelj omenjenega podjetja ni dolgoletni direktor slovenjegraške bolnišnice Drago Plešivčnik. Bivši direktor slovenjegraške bolnišnice Drago Plešivčnik torej z omenjenim podjetjem ne sodeluje, ni njegov ustanovitelj in tudi ne more vplivati na poslovanje tega podjetja. Iz odvetniške pisarne Verstovšek, ki zastopa gospoda Plešivčnika, so še opozorili, da je »bilo sofinanciranje podjetja Ortolab v višini 40 tisoč evrov pridobljenih na javnem razpisu za izdelavo inovativnega produkta za endoskopsko kirurgijo in ne za Medicinski center«.

Ker sem gospoda Plešivčnika omenil v članku, v katerem sem pisal o korupciji, se za nastalo napako njemu in tudi vsej njegovi družini ponovno iskreno opravičujem.

Že osem let se v slovenskih medijih piše in govori o Patrii. Piše in govori se o resnici. Na dan pred slovenskim kulturnim praznikom je v Mladini novinar Mekina napisal: Resnica o Patrii.

Kaj je resnica? Je posmehljivo vprašal Pilat, in ni čakal na odgovor. (Francis Bacon)

Novinar Mekina bi po osmih letih lahko zapisal, da Jože Zagožen ni bil na kosilu in nima nič s potovanjem Riedla v Slovenijo in s parkiranjem v garažni hiši. To je pokojni mož večkrat povedal, zapisal, obstaja pričanje in se tudi ve, s kom se je Riedel sestal. Pisec »resnice« tudi ve, da Jože Zagožen ni nikoli od nobenega zahteval podkupnine, da zato tudi ni bil vložen noben obtožni predlog. Ker novinar piše že toliko let o resnici, si je verjetno pogledal dokumentacijo in pričanja na sodišču, saj je Mladina vedno razpolagala z dokumenti in informacijami pred vsemi ostalimi.

Kot tolikokrat prej, v prejšnjih člankih, je tudi v tem članku resnica povedana s slabim namenom. Resnica povedana s slabim namenom pa premaga vse laži, ki si jih lahko izmislite.

Ker imamo v Sloveniji pluralizem, ki dopušča le tisto, kar je v naprej nekje dogovorjeno, sklenjeno in potrjeno, nimam pravice napisati, da finsko sodišče v podeželskem mestu n.pr. ni upoštevalo dokazov: XX, RP, DK; YY, BM. J; F, MB.

Novinar je zapisal »: ... je tudi afera, ki je razkrila, kako si je politični vrh podredil institucije pravne države,«. Novinar mogoče misli na dobo totalitarizma, ko je bila zloraba oblasti tako temeljita, da se sploh ni več vedelo, da gre za zlorabo oblasti. Šlo je za zlorabo večnih idej in morale, pravičnosti, zakonov. Ta doba je temeljila na sprevrženih idejah pravičnosti. Ko novinar piše o resnici, o pravdi, bi si lahko s trakom zastrl vid, tako kot boginja pravičnosti in bi mogoče bolje spoznal resnico.

Zakaj ima boginja pravičnosti povezane oči? Mar je treba Justicijin meč, ki ga drži v eni roki, medtem ko ima v drugi tehtnico, razumeti kot najvišjo pravno zapoved, češ da je resnica vselej na strani močnejšega, in da je dolžnost sodnika le tolmačiti voljo gospodarjev? Da bi še naprej razsojala oslepljena, tako da ne bi videla ne obtoženega, ne tistega, ki toži, ne prič in ne publike. Da ne bi mogla spoznati resnice, marveč da bi kot resnico ponižno in ubogljivo sprejemala le tisto, kar ji skozi usta sodnikov (novinarjev) prišepetavajo in narekujejo gospodarji.

Potemtakem so jo oslepili, da bi sovraštvo razglašali za krepost, verige za svobodo, bolečino in trpljenje za človekovo srečo. Mogoče si je boginja pravičnosti zastrla oči, da bi s tem, ko ne bo videla ničesar, pravzaprav enako videla, tako gospodarje kot sluge, iskalce svobode in njihove ječarje, da ni naklonjena nikomur in da ne pozna tistih, ki jim sodi.

V nenehnem pisanju o »resnici« gre za strašljivo zazrtost vase in v svoj interes, da niti smrt človeka več ne gane, ne prizadane. Pisanje v medijih je takšno, kot je zgradba naših vrednot, pojmov, miselnosti. Ta zgradba pa je povsem raztreščena. Živimo v družbi z zamreženimi okni. Nenehno ponavljanje »resnice« ima tudi propagandni namen. Natančno v skladu s Hitlerjevo definicijo v knjigi Moj boj. »Naloga propagande na primer ni presojanje različnih pravic, ampak izključno poudarjanje prav tiste, ki jo zastopate sami. Objektivno tudi resnice ne raziskuje, če je le-ta v prid drugemu, da bi jo množicam nato podajala v doktrinarni poštenosti, ampak mora neprekinjeno služiti samo svoji resnici.«

Če boste iskali »resnico« s slabim namenom za pokojnega moža, ki se ne more braniti, bom zoper vas sprožila pravni postopek.

Marko Apih (Mladina, 31.1.2014) se priduša nad mojo rabo pojma titofili in mi podtika nekakšen fanatizem.

Naj pojasnim. Titofili so osebe, ki so tako ali drugače okužene s titoističnim sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. SORRI je bila kompleksna mitološko-ideološka struktura, vseobsežen in nadvse agresiven poskus obvladovanja sveta in inženirstva človeških duš. V ta primež so bili vpeti tako živi kot mrtvi, tako gospodarji kot podložniki, tako zločinci kot njihove žrtve, tako vsakdanja realnost kot obredna opravila in simbolna krajina.

Temelj SORRI so bile nepremostljive razlike med iluzijami in resničnostjo, rasistična delitev ljudi in avantgardno sovraštvo. V skladu s cilji boljševistične revolucije so s SORRI podpihovali permanentno revolucijo in državljansko vojno proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Vzdrževal se je z agitpropovskim delovanjem Zveze komunistov, Zveze združen borcev ter nadzorom in nasiljem tajne politične policije, milice, vojske, za posamezna opravila pa so bile zadolžene vse strokovne elite in partijski politični sateliti.

Glavni stebri SORRI so bili taki in podobni kultni obrazci:

- pod krinko zgodovinske resnice so prali možgane s falzifikati in polresnicami,

- pod krinko narodno-osvobodilnega so skrivali boljševistično revolucijo,

- pod krinko osvoboditve so začeli številne ofenzive v permanentni državljanski vojni proti svojemu narodu,

- pod krinko enakosti se vzpostavi kastna piramida, na vrhu katere je diktator Josip Broz Tito kot božanstvo, heroji in funkcionarji sistema so svetniki in misijonarji, proletariat pa izvoljeno ljudstvo,

- pod krinko bratstva in enotnosti se rasistično (razredna, etnična, verska vojna) deli žive in mrtve na partijska nebesa in partijski pekel. Tajna politična policija s kontrolorsko mrežo doma in v tujini vceplja nezaupanje, strah, dojemanje sočloveka kot osovraženega drugega,

- pod krinko boja za mir je bilo uvedeno stanje večnega alarma, militarizacija,

- pod krinko volitev je potekal svojevrsten obred podložniške prisege …

Skratka: pod krinko, da naj bi bila v Jugoslaviji diktatura drugačna kot druge boljševistične diktature, skušajo prikriti dejstvo, da je »totalitarizem imel v različnih časih petinštiridesetletnega obdobja zelo ostre in tudi milejše oblike in je bil ob svojem koncu še vedno totalitarizem.«

Spoštovani,

zahvaljujemo se vam, da ste objavili našo pismo kot odgovor na izjavo dr. Kenda.

Obenem vas obveščamo, da nam je dr. Kenda medtem že poslal pisno opravičilo, v katerem obžaluje svojo izjavo v oddaji Preverjeno, saj ni niti pomislil, da bi z njo lahko koga prizadel. Slovenske tajnice cenimo opravičilo dr. Kende. Marsikdo v tej državi bi si lahko po njem vzel vzgled. Veliko premalo je namreč ljudi, ki bi znali priznati napako in se zanjo hoteli opravičiti.

Vljudno vas prosimo, da objavite tudi to. Hvala!

Z lepimi pozdravi,

Pravljičarska manira nekaterih politikov in nekaterih medijev, da prilagajajo dejstva tako, da njihova zgodba dobi ustrezno poanto, je očitno prevzela tudi Igorja Lukšiča. Kot edini med politiki znotraj parlamentarnega spektra, ki dosledno skuša diskreditirati ustanavljanje novih strank, je tako v intervjuju za Mladino (31.1. 2014) povedal naslednje:

»Šoltes že več kot leto dni ustanavlja stranko, gre po modelu, ki ga je vpeljal Zares. To je model, po katerem »javnomnenjski analitiki« ugotovijo, da ljudje obstoječih strank ne podpirajo, potem ugotovijo, da je ogromno prostora za novo stranko, nato se ustanovi društvo in potem stranka. Tako je nastal Zares, zgodba se je ponovila ob Pozitivni Sloveniji in Državljanski listi, pa spet pri Solidarnosti.«

Njegove trditve so večkratno luknjičaste. Zares npr. ni nastal na podlagi kakšnih javnomnenjskih analiz o nepodpori obstoječim strankam (ta podpora je bila takrat tudi bistveno višja, kot je danes), ampak na osnovi prepričanja tistih, ki smo stranko ustanovili, da LDS s takratnim vodstvom v kratkem roku ni sposobna preseči krize, v katero je zašla in odigrati vloge, ki je bila nujna za omejitev avtoritarne politike takratne Janševe vlade. Dalje – Pozitivna Slovenija in Državljanska lista se nista ustanovili kot društvi, iz katerih bi nastali stranki, ampak sta bili stranki ustanovljeni brez »društvene faze«. In končno – ali bo Šoltes ustanovil stranko po modelu Zares, bomo skupaj z Lukšičem morali še počakati in tako ugotoviti, ali je navedel le dva ali tri napačne podatke v treh stavkih.

Igor Lukšič ima prav, kolikor problematizira (in nima prav, kolikor demonizira) ustanavljanje novih strank, ki bodo verjetno razpršile glasove na levici. Vendar pa bi njegovo problematiziranje doseglo kakšna ušesa le, če bi – namesto, da v slogu starega reka »komunisti smo ljudje posebnega kova« nastopa s krilaticami o SD kot edini avtentični stranki levice in kot edini stranki čistih rok – opravil nekaj samorefleksije in se vprašal, zakaj njegova stranka ne privlači vseh teh evidentno levih (četudi večinoma slabo artikuliranih) političnih iniciativ, ki se v Sloveniji porajajo. Je to res le zaradi stremuških posameznikov, ki potrebujejo nove stranke za lastno promocijo, kot nam skuša dopovedati on, ali morda zato, ker tudi SD spada pod tisto domiselno definicijo A. Kešeljeviča o današnji levici, ki da je zgolj desnica minus 20%?

V reviji Mladina z dne 31. 1. 2014 je dr. Igor Lukšič v intervjuju med drugim izjavil tudi: »…imamo Zvezo borcev, ki se ukvarja s politiko in ki po podpori Jankoviću sedaj razmišlja o tem, da bi šla na volitve s svojo listo.«

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je in bo ostala nestrankarska pluralna organizacija civilne družbe, ki ima na področju vojnih veteranov, žrtev vojnega nasilja in vojnih grobišč tudi status društva v javnem interesu. V tem svojstvu opravlja številne naloge povezane s temeljnimi vrednotami NOB, kot so antinacifašizem, svoboda, suverenost, solidarnost, enakopravnost, ljudska demokracija, državljanska pomiritev itd. Mnoge dejavnosti s teh področij imajo seveda politični karakter, vendar na način, ki je značilen za civilno družbo. Zato Zveza borcev kot organizacija ne podpira izrecno nobene stranke, pač pa le tiste aktivnosti strank, državnih organov in drugih organizacij, ki so skladne z vrednotami NOB in je kritična do vseh negativnih pojavov v slovenski družbi in državi. Tako je potrebno razumeti tudi odzivnost posameznih njenih članov.

In še to, v nobenem organu Zveze ne razmišljamo o tem, da bi šli na volitve s svojo listo.

Spoštovani gospod Kenda,

cenjen in priznan zdravnik ste, a ste nas, slovenske tajnice, kot človek izjemno razočarali in užalili s svojo arogantno in izjemno žaljivo izjavo v oddaji Preverjeno. Slovenske tajnice smo ogorčene, a pravzaprav tudi žalostne, da se še vedno najdejo posamezniki, ki omalovažujejo naš poklic in ga obravnavajo z že zdavnaj preživetimi stereotipi. Še sploh, če to stori visoko izobražena oseba kot vi, od katere bi pričakovali tudi široko razgledanost.

A kot kaže temu ni tako, zato dovolite, da razširimo vaše obzorje.

Sodobni pisarniški management zajema opravila, ki omogočajo nemoteno poslovanje organizacije, in to katerekoli - javne ali gospodarske. Z globalizacijo in razvojem gospodarstva, ki se kaže v ravnanju in vedenju organizacij, so se precej spremenila pričakovanja delodajalcev glede znanja in kompetenčne usposobljenosti delavcev v pisarniškem poslovanju. To je, kot podporno področje delovanja organizacije s prehodom v informacijsko družbo, postalo izredno kompleksno delovno okolje, ki temelji na informacijsko-komunikacijski tehnologiji. Oseba, ki opravlja to delo mora biti sposobna upravljati in obvladovati informacije in podatke, jasno komunicirati v maternem, tujem ali več tujih jezikih in uporabljati informacijsko-komunikacijsko tehnologijo kot dobro delujočo podporo delovnim procesom v pisarni in v organizaciji kot celoti. Delo samo je izredno obsežno, saj zajema vse, od pretežno administrativnih opravil do zahtevnih vodstvenih in organizacijskih del. Od nas, ki to delo opravljamo, zahteva predanost, celovito osebnost in nenehno izpopolnjevanje in to ne glede na to, v kateri branži delamo.

Naš poklic je naredil izjemen razvoj. Tajnice smo namreč sledile zahtevam delodajalcev. Izobraževale smo se. Večina tajnic ima danes vsaj VI. stopnjo izobrazbe, vedno več jih je, ki imajo tudi VII. Naš naziv se je spremenil iz tajnice s V. stopnjo izobrazbe, v poslovno sekretarko s VI. in poslovno asistentko s VII. stopnjo izobrazbe.

Pred 20 leti smo slovenske tajnice ustanovile tudi svojo stanovsko združenje, med drugim tudi za to, da enkrat za vselej pometemo s temi stereotipi. Veliko smo dosegle v teh letih, saj smo ustvarile enotno in močno združenje, ki vključuje 12 regijskih klubov s skoraj 500 članicami. Z različnimi izobraževalnimi, delovnimi, športnimi, kulturnimi, humanitarnimi in družabnimi dogodki spodbujamo in krepimo naš strokovni kot tudi osebni razvoj, skrbimo za izmenjavo izkušenj in dobre prakse ter hkrati bogatimo našo socialno mrežo. Poglejte si seznam naših aktivnosti samo na humanitarnem področju v zadnjih 11 letih, ki vam ga prilagamo.

Ponosne smo, da vsako leto v sodelovanju s Planetom GV izvedemo strokovno testiranje znanja za častni naziv Tajnica leta in certifikat Preizkušena tajnica, preizkusimo komunikacijsko odličnost in nagradimo najboljše diplomske naloge s področja vodenja sodobne pisarne. Nedvomno pa smo s temi dogodki in aktivnostmi bistveno pripomogle tudi k večji veljavi in prepoznavnosti našega poklica v širši javnosti.

Žal nam je, da vi, spoštovani gospod Kenda, tega razvoja niste opazili in ne poznate, a prav zaradi tega si takšno arogantno in žaljivo izjavo sploh ne bi smeli dovoliti. In najbolj žalostno je to, da se sploh ne zavedate, kakšno škodo s tem povzročite, predvsem vsem delovnim odgovornim in predanim tajnicam, poslovnim sekretarkam, poslovnim asistentkam v javni upravi in kako močno oskrunite ugled in veljavo našega poklica.

Od vas, gospod Kenda, pričakujemo javno opravičilo.

Vidi Vukolič, prvi ženski, ki je po 125 letih obstoja vodila Predilnico Litija, je 20. januarja 2014 potekel mandat direktorice.

Zgodovinar Božo Repe se v svojem obsežnem spisu dotika številnih tem, od katerih večina nima neposredne zveze z interpretacijo Pučnikovega dojemanja dogodkov pred četrt stoletja, ki je vplivalo na Pučnikovo izjavo novinarjem v Ljutomeru. V svojo razlago »za(u)darjanja ideologije izbrisa«, ki jo izvaja iz Pučnikovega ljutomerskega pogovora z novinarji, me Božo Repe tudi tokrat ni prepričal. Med Pučnikovim v Ljutomeru predlaganim načinom dodeljevanja slovenskega državljanstva brez avtomatizma ter z uvedbo meril – ta način tako ali tako ni bil realiziran – in kasnejšim »izbrisom«, pri katerem je bil brez meril uporabljen avtomatizem odvzema statusa prebivalcev, je namreč bistvena razlika v vseh segmentih (Pučnik / »izbris«: dodeljevanje državljanstva / odvzem statusa prebivalca; avtomatizem ne / avtomatizem da; merila da / merila ne).

Še vedno menim, da samó Pučnikova ljutomerska izjava brez dodatnih (pisnih, ustnih) zgodovinskih dokazov ne zadošča za enostranski zaključek, da je Pučnik odgovoren za kasnejši »izbris«, pri katerem tudi ni neposredno sodeloval. Nadaljnje besedovanje o razlagi okoliščin in razlogov za Pučnikov ljutomerski nastop, kakor tudi o njegovi (ne)pravici do občutka »osebne tesnobnosti« imam za nesmiselno in odveč.

Spoštovani!

Radi bi vas opozorili, da so podatki Zveze potrošnikov Slovenije za naš izdelek (mini masleni rogljički), ki ste jih navedli v prispevku Juhu, maščobe!, napačni. Leta 2009 smo za lastne potrebe in na zahtevo enega od naših nemških trgovinskih partnerjev izvedli analizo istega izdelka. Analizo so opravili na Institutu dr. Rothe GMBH, rezultati pa so pokazali, da je bila vsebnost transmaščobnih kislin v mini maslenih rogljičkih Pekarne Pečjak 1,8 g/100 g maščob (in ne 7 g/100 g maščob kot po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije), kar pomeni v izdelku 0,4 g/100 g izdelka. Od leta 2007 do leta 2009 na izdelku nismo izvedli takih izboljšav, ki bi spremenile vsebnost transmaščobnih kislin.

Naše podjetje je prvo v Sloveniji (in že pred letom 2007, kolikor so stari podatki, ki jih navajate) začelo v svojih izdelkih uporabljati margarine, v katerih je manj kot 1 % transmaščobnih kislin. Iz tega dodatno izhaja, da podatki, ki jih povzemate po Zvezi potrošnikov Slovenije, o vsebnosti transmaščobnih kislin v našem izdelku niso točni.

Naš izdelek, mini masleni rogljički, torej tudi ne spada v skupino izdelkov, ki so v prispevku navedeni kot primeri živil, ki bi bili na Danskem prepovedani. Standardi v naši proizvodnji so nasploh precej strožji od zakonodaje, poleg tega ustrezajo predpisom v drugih državah članicah EU, saj so mnoge med njimi že naši ustaljeni trgi. Izdelke redno testiramo v zunanjih laboratorijih in v svojem razvojnem laboratoriju, ki je eden od najbolje opremljenih v slovenski živilski industriji. Za te potrebe imamo zaposlenih tudi več tehnologov. Zato so naši izdelki iz tehnoloških in zdravstvenih vidikov izjemno dovršeni, proizvedeni in označeni so po predpisih in po naših internih strožjih standardih ter po kakovosti (tehnološki, zdravstveni, senzorični) spadajo v vrh evropske proizvodnje.

V prihodnje nas bo veselilo, če boste podatke, ki se nanašajo na naše podjetje, naše zaposlene in naše izdelke, preverili pri nas. Za vse dodatne informacije smo vam na voljo.

Lep pozdrav!

Zgodovinar Jože Dežman za svoj poklic deplasirano udriha po reakcijah na podelitev nagrade Jožetu Možini – v maniri »pogromaštva«, ki ga sam obsoja. »Spet gre za brutalen napad na resnico. Prav to v filmu o P.O. moti ideološke skrajneže na Mladini ...«. Na kaj se ta kontroverzna izjava sploh nanaša? Kdo napada »resnico«? Resnica je samo ta, da je dokumentarec slab.

»98% civilistov pobitih brez sojenja« je v razpravi o dokumentarcu nepotrebna in zelo tendenciozna trditev. Je vštel tudi v imenu svete vere pobite s strani črnorokcev, domobrancev? Pristranost ni vrlina zgodovinarjev.

Javna stigmatizacija kogarkoli za zločinca, sploh pa še živih, ni naloga zgodovinarja; naj se obrne na pravosodje (ali ono nanj, če nima dokazov).

»Razbesneli titofili« in »podivjani dediči« sta oznaki, ki ju danes lahko izreče le od sovraštva zaslepljeni fanatik, nikakor ne poklicni zgodovinar.

O »uspešnicah J. Možine« ... Dokumentarcem ne zagotavljajo kakovosti izbrane téme, pač pa obvladanje metjeja. Za to se podeljuje nagrade. Dežman to ve, a je v besnilu raje sekal mimo. S podzavestnim refleksom v prid preživetju »študijskega krožka« in samega sebe? Kot mentor ni dober zgled udeležencem.

Blaž Košorok, generalni direktor Holdinga slovenske elektrarne (HSE) se je minuli teden odzval na naš zapis, da je v letu 2012 tudi sam lobiral za TEŠ6, oziroma za pridobitev državnega poroštva. Zapisal je, da je „novinar očitno prezrl dejstvo, da sem bil v času, ki ga omenja, še direktor družbe Te-Tol, ki nima nikakršne povezave ne s HSE, kjer sem mandat nastopil 5. 11. 2012, ne s TEŠ6.“

Gospoda Košoroka bi rad spomnil, da se je že septembra 2012, torej dva meseca preden je postal generalni direktor HSE in ko je še vodil Te-Tol, udeleževal sej nadzornega sveta HSE kot „opazovalec.“ Glavna točka na teh sejah pa je bil prav peti novelirani investicijski program, ki je bil podlaga za sprejem zakona o poroštvu. Gospod Košorok je dejansko vse od avgusta dalje prejemal vso dokumentacijo glede TEŠ6, od kvartalnih poročil vladi glede investicije, mesečnih poročil o nadzoru nad projektom TEŠ6, seznanjen pa je bil tudi z vsemi pogajanji in aneksi.

Ponedeljek, 13. januar, intervju z g. Jocom Pečečnikom (Delo, str. 10, Ozadja): „Iskreno mi ni bilo nikoli jasno, kaj dela Institut Jožefa Stefana in kaj delajo tehnološki parki. Vem, da so tam ljudje v belih haljah z značilno poraščeno brado, ki nekaj delajo in razvijajo, vendar pa nisem nikoli razumel, zakaj to ne pride v naše tovarne. Ti ljudje so evidentno vrhunski strokovnjaki in evidentno razvijajo vrhunske produkte. Kje se zalomi? Zakaj nekdo na vladi ne gre na Štefana, ki se financira iz državnih virov in pogleda, katere sektorje imajo, za kemijo, tehniko itd., in jim reče, dajte podjetjem produkte, ker jih nimajo. Ta most ni bil nikoli postavljen. Tam notri je važno samo, koga boš zaposlil, kdo bo dobil evropska sredstva in kdo neki projekt, da se bo lahko nekaj let grel v laboratoriju. Outputa pa nikoli nisem videl.“

Na Institutu ’’Jožef Stefan’’ poleg vrhunskih strokovnjakov in izjemnih, mednarodno priznanih raziskovalcev deluje tudi pomemben del podpornega okolja za povezovanje raziskovalne sfere in gospodarstva, Center za prenos tehnologij in inovacij – CTT.

S sodelavci organiziramo sestanke raziskovalcev s podjetji, kjer se lahko zato, ker to ni načelna, ampak ciljana storitev s predpripravo tematik in izbiro primernih sogovornikov na obeh straneh, udeleženci med sabo dogovorijo o konkretnih možnostih sodelovanja. Prav tako CTT organizira obiske podjetij na Institutu, ki so namenjeni spoznavanju različnih odsekov in njihovih področij dela ter iskanju skupnih točk, ki so lahko osnova za raziskovalno ali komercialno sodelovanje. Sodelavci CTT letno organiziramo več kot 50 obiskov manjših podjetij (takih, ki še ne sodelujejo z IJS) in okrog 10 obiskov večjih podjetij (za katere ocenimo, da bi lahko razširila sodelovanje). Tovrstne aktivnosti so obrodile sadove, saj je na njihovi podlagi prišlo do mnogih sodelovanj med industrijo in Institutom. Del te aktivnosti poteka v evropski perspektivi s ciljem internacionalizacije s pomočjo dejavnost mreže Enterprise Europe Network (EEN). IJS je koordinator mreže od samega nastanka v Sloveniji leta 1997, od takrat je bilo s pomočjo EEN sklenjenih na stotine konkretnih sporazumov ter pogodb o sodelovanju med slovenskimi in tujimi podjetji in raziskovalnimi ustanovami.

Poleg povezovanja raziskovalcev z gospodarstveniki pa je bila v zadnjih letih na pobudo Instituta razvita in implementirana skupna vse slovenska strategija za zaščito in komercializacijo tehnologij, razvitih na Institutu ter drugih javnih raziskovalnih organizacijah. Na tem področju strokovnjaki s CTT skupaj s partnerskimi institucijami nudijo pomoč raziskovalcem pri zaščiti intelektualne lastnine (patentiranju izumov) ter trženju le-te (preko licenčnih pogodb, prodaje patenta, ustanavljanju odcepljenih podjetij iz Instituta in podobno). Del aktivnosti poteka s pomočjo MGRT v okviru projekta „Konzorcij za transfer tehnologij“ (KTT). Na osnovi kumulativnih rezultatov 6 največjih JRO iz let 2009-2012 je zlasti pri realiziranih prihodkih iz naslova licenčnin videti, da po študijah EC v primerjavi s povprečnimi rezultati v EU močno zaostajamo prav na področju licenčnin – instituti so pri 14%, univerze pa še nekoliko nižje glede na povprečje 410 univerz in institutov iz Evrope. Nasprotno instituti z več kot 300% doseženih evropskih rezultatov močno prekašajo evropsko povprečje pri številu ustanovljenih podjetij. Žal je dober izum, ki je slabo napisan kot patent, težko prodati. Naše delo omogoča bolj kvalitetno ščitenje navadno izjemnih slovenskih izumov, zato je ključnega pomena za prenos znanja v gospodarstvo ter trženje raziskovalnih rezultatov.

Poleg tega institutski raziskovalci tudi sami negujejo dolgoletno sodelovanje s podjetji, ki se je razvijalo v pestri preteklosti Instituta, brez kakršnegakoli posredništva. Veliko sodelovanj s podjetji traja že 30 in več let, tudi s spin-out podjetji, ki so nastala na osnovi institutskega znanja. Ta sodelovanja so osnovana na zaupanju in medsebojnem razumevanju, kar je še posebej dragoceno.

Je pa res, da je v Sloveniji registriranih več kot 100.000 podjetij, v EU pa še mnogo več, in preden bomo sodelovali z večino tistih, ki bi to želeli ali potrebovali, bo še nekaj časa trajalo. A vam lahko zagotovim, da bo vsak, ki se bo obrnil na CTT, brezplačno dobil podporo in pomoč pri oblikovanju tehničnega problema (med sodelavci CTT je večina doktorjev znanosti) ali problema z inovacijskim sistemom v podjetju (drugo večino predstavljajo ekonomisti s področja mednarodnega poslovanja in financ). Dobil bo pomoč pri iskanju in povezovanju s konkretnim laboratorijem in raziskovalcem, ki bi lahko ta problem poskušal rešiti. Brezplačno mu bomo pomagali pripraviti prijavo na nacionalni ali EU razpis (še posebej njen ekonomski del), iskali bomo primerne projektne partnerje, pripravili patentno prijavo, poskrbeli za primernega tujega patentnega zastopnika, pripravili osnutke pogodb o sodelovanju (med nami na CTT so tudi pravniki, patentni zastopniki in magistri prava intelektualne lastnine). Če bo le interesent sodeloval z nekom od raziskovalcev. Institut ima odprta vrata.

Zaključimo lahko, da podporno okolje za povezovanje gospodarstva in raziskovalcev v mladi Sloveniji še ni v celoti razvito, niti na področju pogodbenega sodelovanja, niti na področju prodaje in licenciranja zaščitenega znanja ali know-howa ter ustanavljanja mladih podjetij, vendar pa so premiki opazni in že kažejo rezultate. Zato lahko rečemo, da je „most med gospodarstvom in raziskovalno sfero že postavljen, potrebno ga je le še tlakovati, da bo pot čezenj čim lažja, hitrejša in učinkovitejša“.

Prenos znanja in tehnologij je vmes med raziskovalno in gospodarsko sfero na videz majhen in nepomemben košček dejavnosti. Majhen kot ščepec kvasa. In v Sloveniji se lahko še naprej sprašujemo, zakaj nam kruh ne „rata“, ko pa tako prizadevno vsipamo moko v vodo ali pa vodo v moko, obe tehniki sta dobro poznani. Ampak dokler ne bomo vzeli K(TT)vasa, zamesili testa in ga spekli, pač ne bomo mogli vedeti, kako bi bilo, če bi bilo.

Ja, Institut ima odprta vrata. Pridite nas pogledat.

V zadevnem članku je Klemen Košak zapisal, da sem podpisani »direktor Pedagoškega inštituta«. To funkcijo sem res opravljal od konca l. 1986 (ko sem prenehal z urednikovanjem pri Mladini) do prve polovice l. 1993. Zdaj je direktorica inštituta doktorica matematike Mojca Štraus. Sicer pa na kratko dopolnjujem poante dokaj korektnega Košakovega članka, če odštejem to, da se ni povsem distanciral od nekaterih klišejev kot npr. o »odvečnosti« razvijanja državljanske vzgoje ali o tem, da bi »lahko denar porabili za kaj drugega«, resnica pa je, da bi ga težko, ker ni mogoče kar tako izpolniti zahtevnih evropskih kriterijev.

- Povsem jasno je, da je »afera« v zvezi s projektom na področju državljanske vzgoje na FDV izpred petih let izrazito politično motivirana; anonimni ovaditelj dr. Lukšiča in dr. Pikala računa na učinek v javnosti, ki je premalo poučena o problematiki v raziskovalnih in visokošolskih organizacijah.

- V razgovoru po telefonu s Košakom morda nisem dovolj jasno poudaril, da pravi problem ni bilo »preveč denarja«, ampak zelo kratki roki za pripravo razpisa in izvedbo projekta. Neizpolnitev teh rokov bi pomenila izpad porabe sredstev iz evropskih skladov. Te okoliščine so botrovale rešitvam, ki jih je s tendenciozno interpretacijo mogoče difamirati. Ostaja pa dejstvo, da smo bili izvajalci v vseh primerih »padanja denarja z neba« postavljeni pred velike dileme zaradi okoliščin, na katere sami nismo mogli vplivati. Najpogosteje tudi samo šolsko ministrstvo ni zakrivilo problema vrtoglavo kratkih rokov, ampak je moralo urejati vse potrebno za »uspešno črpanje«. Tu se ne spuščam še v probleme drugih ministrstev pri njihovih projektih.

- Pripominjam, da je količina denarja stvar percepcije: če gre iz evropskih sredstev pet milijonov za obnovo vaške kanalizacije, je to za pisce političnih tabloidov (kamor Mladina seveda ne sodi) super, če gre šest sto tisoč za izobraževalni projekt pa je to preveč (!!!). Zelo ostra kontrola izvedbe s strani EU-komisije pa praktično onemogoča zlorabe.

- Družboslovne institucije so – v Sloveniji in drugod po svetu – na splošno globoko podfinancirane, v času krize pa so v nekaterih deželah že zaprli tudi zelo ugledne univerzitetne oddelke. Projekti, kakršen je bil tudi projekt o državljanski vzgoji na FDV, problema te podfinanciranosti ne rešujejo, ampak le začasno blažijo. Kljub temu pa, med drugim, omogočajo vsaj začasno zaposlitev tudi za mlajše družboslovce, natise izsledkov raziskav, izvedbo praviloma dragih empiričnih raziskav ipd.

- Vprašanje ali bi lahko in ali bi morali delati projekte na drugih področjih kot na področju državljanske vzgoje je bilo v danem kontekstu odvečno, še zlasti glede na to, da so znatne vsote iz EU skladov ostajale neporabljene. Treba je razumeti, da je vedno bilo tako, da so obstajale »modne« projektne teme, vendar pa je v njihovem okviru mogoče raziskati realne probleme – v danem primeru tudi npr. vidike družbeno neenakosti. Na področju državljanske vzgoje smo bili v Sloveniji z Društvom raziskovalcev šolskega polja evropska avantgarda, saj smo v devetdesetih letih z velikim prispevkom Mitje Sardoča izdajali revijo School Field v angleščini s temi tematikami.

- Projekt FDVja in drugi projekti na tem področju so imeli merljiv učinek. V zadnji raziskavi o državljanski vzgoji IEA l. 2009 (glej: http://www.iea.nl/iccs_2009.html ) so bili slovenski štirinajstletniki na vrhu lestvice držav po napredku v državljanskih kompetencah glede na prejšnje merjenje.

- Končno je treba reči, da vsa problematika tako imenovanih »evropskih sredstev« ni enostavna in zadeva sistem delovanja predvsem državne in tudi lokalne uprave. Vaš članek je kljub nekaterim nedoslednostim droben korak k boljšemu razumevanju te problematike.

Te dni mineva 10 let kar je Zveza Borcev s pomočjo manipulacij v tedniku Mladina napadla Jožeta Možino, ki je s člani našega krožka Moč preživetja posnel film Zamolčani – moč preživetja. Takrat so »zdrave sile« umaknile film s sporeda in ga skušale cenzurirati – in po desetih letih se zgodovina ponavlja. Spet gre za brutalen napad na resnico. Prav to v film o Pedru Opeki moti ideološke skrajneže na Mladini in v nekaterih drugih medijih.

Pred desetimi leti so nastopajoči v Zamolčanih doživeli izreden odziv. Resnice, ki so jih povedali, so izzvale ogromno sočutja. Otroci so povedali, kako so jim pobili starše in kako so jim potem komunistične oblasti uničile življenje.

Taka resnica in tako dober sprejem dokumentarca pa je seveda razbesnela titofile, torej nasilne revolucionarje in njihove nič manj podivjane dediče. Napad je vodil Janez Stanovnik z pogromaštvom po medijih. Janez Stanovnik je prišel na sestanek krožka in je pobesnel, ko je na sestanek prišel tudi Jože Možina. Prav tako ga je razjezilo, ko so člani krožka povedali, da morilcem svojih najbližjih odpuščajo in da se jim smilijo, ko jih vidijo, s kakšnim bremenom vesti živijo.

Poleg zveze borcev je napad na Možino, kot tudi sedaj orkestrirala Mladina. Npr. ta isti Jure Trampuš je 7. aprila 2004 trobental, da je lažen podatek, da je partizansko gibanje med vojno pobilo okoli 4.200 slovenskih civilistov. Danes vemo, da je bil Možinov podatek točen. In dodatne raziskave kažejo, da je bilo kar 98 odstotkov civilistov pobitih brez sojenja. Torej gre za revolucionarni teror, s katerim je partija izzvala državljansko vojno in jo vodila do krvave pomladi 1945.

Podobne zagovore nasilja in laži poslušamo ob najnovejši razpravi o zločinih titoistične politične policije. Bežanje in jecljanje Kučana, Zemljariča in drugih so natačno podobne laganju Ribičiča, Polaka in drugih zločincev pred parlamentarno preiskovalno komisijo leta 1994.

Nenavadno je, da so napadi na Možinov film o Pedru Opeki orkestrirani zelo podobni kot vpitje obupanih titofilov, ki bežijo pred resnico in pravico.

Sporočilo Pedra Opeke je nenavadno podobno sporočilu, ki ga je Jože Možina poslal v svet tudi v svojih drugih uspešnicah. Obsoja zločine in nasilje, nastopajoči pa s svojim zgledom, dejanji pričajo za resnico, vest, sožitje, ljubezen, omiko, oliko, spodobnost, strpnost, miroljubnost, odpuščanje …

Pedro Opeka, sin domobranca, v titoizmu oni sumljivi iz Argentine, katoliški dobrodelnež, svetovna zvezda. Ali grozno, da to nekatere tako boli, da bi najraje uničili Jožeta Možino, ki s svojim ustvarjalnim delom slavi dobre ljudi in plemenite vrline.

Verjamemo, da je silovito navdušenje in velika radodarnost, s katero Slovenci sprejemajo Pedra Opeko, spobudil tudi film Jožeta Možine.

Zato člani študijskega krožka Moč preživetja čestitamo tako Pedru Opeki kot Jožetu Možini za njuna plemenita in ustvarjalna sporočila.

V Mladini je bil 17. januarja 2014 objavljen članek Petra Petrovčiča »Veliki posli«, v katerem med drugim piše, da »je leta 2012 okoli predsednika vlade, ministrov in poslancev veliko hodil šef energetike iz SDS Blaž Košorok.« Ta navedba se nanaša na lobiranje za državno poroštvo za pridobitev posojila EIB za gradnjo TEŠ 6.

Novinar je očitno prezrl dejstvo, da sem bil v času, ki ga omenja, še direktor družbe Te-Tol, ki nima nikakršne povezave ne s HSE, kjer sem mandat nastopil 5. novembra 2012, ne s TEŠ 6. Odločno zanikam, da bi v povezavi s pridobitvijo državnega poroštva za ta projekt kadarkoli lobiral pri odločevalcih.

V Portretu pišete, da najemniki lokala Bi-ko-fe, Jure, Peter in Stojan, s svojim delovanjem ustvarjajo prostor, ki opravlja funkcijo kavarne pa tudi kulturne hiše za ustvarjalni del mlajše generacije. Odlično! S tem se sosedje lahko strinjamo, v kolikor je mišljeno na delovanje lokala v času, ko ni koncertov in hrupne glasbe. In takšnega ga pozdravljamo.

Trdite, da je medtem postal lokal ena glavnih postojank domačih ustvarjalcev elektronske glasbe. Sosedje lahko potrdimo, da se je prav gotovo zvrstilo že več kot 110 didžejev in je bilo nedvomno že več kot 50 koncertov na naši stezi. Vsekakor več kot tri krat na teden. Odlično! Fantje so sposobni.

A glej ga vraga! Brez trpljenja in težav ne gre. Pišete o konfliktu s sosedi, zaradi katerega fantom, kot pravi urednica kulture, »zadnja tri leta niso bila le rožnata«, čeprav se držijo omejitev in predpisov. To pa že ni odlično!

Dve leti in več smo sosedje dobrohotno opozarjali Jureta, Petra in Stojana, da v dobro sosedskih odnosov zmanjšajo jakost svojih zvočnikov, saj v lastnih stanovanjih ob zaprtih oknih ne moremo poslušati glasbe po svojem srcu, se pogovarjati ali gostiti svoje družine in prijateljev, bognedaj gledati TV poročila. Opozarjali smo jih, da se prekomerna glasnost v okolici lokala po prireditvah dogaja še pozno v noč, nemalokrat z vpitjem in zabavami, tudi v zaprtem lokalu. Prosili smo jih naj poskrbijo za red in čistočo (potočki in smrad urina, razbita steklenina, cigaretni ogorki…) Tu živijo družine s šoloobveznimi otroki, invalidi, bolni in starejši ljudje, študenti, ki ne morejo študirati in zaposleni, ki živčni in brez počitka odhajajo na svoja delovna mesta pa trpeče živali, ki jih je v okolici kar nekaj. Nekateri so obupali in se odselili. Saj sami veste, da prekomeren hrup škoduje zdravju.

Pa mislite, da smo bili uslišani? Na krilih svojih podpornikov, ki, tu moram biti namerno ciničen, »komentirajo in ustvarjajo najbolj kakovostno kulturno ponudbo v tem prostoru«, so mladeniči, »ki so iz lokala naredili kulturno hišo«, spustili z vajeti vse registre in šli preko vseh meja, celo umiranje sosede jim ni prišlo do srca. Je to morda odlično? Za nas sosede je žalostno.

Sodu potrpljenja so izbili dno in sosedje smo uspešno klicali na pomoč policijo in inšpekcijo, ki je opravila ogled. Zbrali smo se, sestavili peticijo, jo poslali na vse odgovorne naslove in bili pri županu.

Mogoče pa medtem fantje spoznajo, da Židovska steza ne omogoča vseh njihovih organizatorskih sposobnosti in moteči del preselijo drugam, kot so že, pravite, uspešno naredili za Novo leto, saj tu živimo ljudje, ki si želimo človeka vrednega prebivanja v svojih stanovanjih.

Ne s pogromom, pač pa s pomočjo demokratičnih zakonov in pravne države si želimo povrniti pravico do dostojnega, dostojanstvenega in, morda ne boste verjeli, tudi kulturnega življenja.

V imenu sosedov Bi-ko-feja,

V tedniku Mladina je bil 3. januarja 2014 objavljen članek novinarja Petra Petrovčiča z naslovom »Pravi zgodovinar?«, ki se nanaša na Zoisovo priznanje, ki sem ga spodaj podpisani lani novembra prejel za znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja. V njem uvodoma navaja, da je bila podelitev tega priznanja »vprašljiva z vidika znanstvenih dosežkov in objektivne vrednosti njegovega raziskovalnega dela«. Pri tem navaja, da sem Zoisovo priznanje dobil »zaradi življenjskega dela pri raziskovanju povojnih pobojev…«, kar pa ne drži, ker v obrazložitvi tega ni napisanega. S problematiko povojnih pobojev v Sloveniji se namreč sploh nikoli nisem izrecno ukvarjal. Področje mojega raziskovalnega dela so predvsem povojne zaplembe premoženja, politični sodni procesi, koncentracijska in delovna taborišča ter povojni izgoni prebivalstva.

Na podlagi objavljenih podatkov iz Informacijskega sistema o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (SICRIS), za katerega pa je splošno znano, da ni povsem objektiven, g. Petrovčič zame navaja, da ne sodim niti med prvih 50 slovenskih zgodovinarjev in da pravzaprav sploh nisem nikakršen poznavalec nasilja komunističnega režima v Sloveniji. Če bi g. Petrovčič pogledal mojo bibliografijo, ki je objavljena na COBISSU, bi verjetno ne zapisal takšnih neutemeljenih in žaljivih trditev, saj bi lahko ugotovil, da ta obsega 85 enot. Med njimi se poleg znanstvenih člankov in ostalega navaja tudi več kot 10 študij in drugih samostojnih publikacij, ki sem jih izdal doslej. Med študijami prevladujejo predvsem tiste, v katerih obravnavam povojno komunistično represijo v Sloveniji. Tako sem leta 1995 izdal študijo Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (226 strani), leta 1999 študijo Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (304 strani), ki je moja doktorska disertacija, leta 2002 študijo Delo kot kazen. Izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945 –1951 (100 strani), leta 2013 pa sem izdal študijo Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 (409 strani), ki je izšla v nakladi 4.500 izvodov.

Kot lahko vidimo, sem razen študije Rdeče nasilje, vse ostale študije izdal še preden sem leta 2005 prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje. Poleg omenjenih in drugih študij sem leta 2004 v samozaložbi izdal tudi dva zbornika dokumentov z naslovom Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS Zgodovinskega arhiva Celje. Torej nikakor ne drži, da sem slovenski širši javnosti kot zgodovinar postal znan šele leta 2005, ko sem prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo, kot to trdi g. Petrovčič. V obdobju, ko sem vodil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo, sem izdal štiri zbornike dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih in delovnih taboriščih in o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji. Vse zgoraj navedene publikacije so ob njihovem izidu v širši slovenski javnosti naletele na velik in zelo pozitiven odmev, saj so o njih poročali vsi pomembnejši slovenski pisani mediji, o študiji Zaplembe premoženja v Sloveniji pa je poročala celo RTV Slovenije v svojem osrednjem dnevniku.

Ali si g. Peter Petrovčič spričo navedenega še vedno upa trditi, da nisem nikakršen poznavalec komunističnega nasilja v Sloveniji in da moje delo sploh nima nobene strokovne vrednosti? O tem, na kakšnem strokovnem nivoju so napisana moja dela, ne more presojati on kot novinar, ampak le zgodovinska stroka. Doslej mi ta še nikoli ni očitala nestrokovnosti. Da so moja objavljena dela na potrebni strokovni ravni, med drugim dokazuje tudi to, da sta se pod obrazložitev k predlogu za podelitev Zoisovega priznanja podpisala ugledna zgodovinarja, prof. ddr. Igor Grdina in docentka dr. Tamara Griesser Pečar, in da sta se s podelitvijo Zoisovega priznanja za moje delo na področju zgodovinopisja kot člana Odbora Republike Slovenije za Zoisove nagrade in priznanja strinjala tudi ugledna zgodovinarja prof. dr. Peter Štih in prof. dr. Stane Granda.

Naravnost smešna pa je navedba g. Petrovčiča, da mi je odbor, ki podeljuje Zoisove nagrade in priznanja, Zoisovo priznanje podelil, ker je v njem prof. dr. Lovro Šturm. Ne vem, na podlagi česa g. Petrovčič prof. dr. Lovru Šturmu pripisuje takšno moč in vpliv, da bi on lahko odbor, ki ga sestavljajo sami univerzitetni profesorji in dva akademika, prisilil, da glasujejo tako, kot bi on želel.

Čeprav me je g. Petrovčič s svojim tendencioznim in skrajno žaljivim pisanjem prizadel, ostajam ponosen na to, da mi je bilo podeljeno Zoisovo priznanje za zgodovinopisje, ker sem globoko prepričan, da sem si ga zaslužil, saj sem s svojim delom na področju raziskovanja povojne komunistične represije v Sloveniji opravil pionirsko delo, kar mi priznava tudi velika večina slovenskih zgodovinarjev. Mnogi med njimi so mi ob podelitvi Zoisovega priznanja tudi čestitali. Še posebno pa sem ponosen, da mi je za Zoisovo priznanje osebno čestital tudi, žal že pokojni predsednik SAZU, prof. dr. Jože Trontelj. Ob vsem tem pisarjenje g. Petrovčiča jemljem le kot nekulturni izpad nekoga, ki ne more prenesti, da je to priznanje prejel zgodovinar, ki raziskuje nasilje komunističnega totalitarnega režima v Sloveniji.

Z zamolčanjem, lažjo in nevednostjo lahko delu prebivalstva, ki hlepi po novih resnicah, pravilno ideološko usmerjeni zgodovinarji pričarajo nova dejstva.

Tako je dr. Milko Mikula v svoji knjigi »Rdeče nasilje«, na stani 5 ugotavlja, da je povojno vodstvo prevzelo kazni iz sovjetskega in da je bil pravni sistem totalitaristični in stalinistični. Našteje tudi vse kazni. Enako stališče je v odločbi U-I-60/94 zapisalo tudi Ustavno sodišče RS in da je potrjeno predvsem z novejšimi deli zgodovinskih avtorjev.

Morda bi od pravnikov pričakoval, da se bodo sklicevali na primerjalno analizo med pravom Avstro-Ogrske, kraljevine SHS in Jugoslavije, zakoni povojne Jugoslavije in sovjetskim pravom, nič ne bi škodovalo, če bi primerjali tudi zakone carske in komunistične Rusije.

Na strani 240, omenjene knjige dr. zgodovine citira Kazenski zakon kraljevine SHS iz leta 1929, ki je veljal tudi v kr. Jugoslaviji.

»Zakon o vrstah kazni, sprejet 10. julija 1945, je uvedel vrsto novih kazni, ki jih jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1929 ni poznal:

- odvzem prostosti s prisilnim delom,

- prisilno delo brez odvzema prostosti,

- izgon iz kraja bivanja,

- izguba političnih in posamičnih državljanskih pravic,

- izguba pravice do javne službe,

- prepoved izvrševati določen poklic ali obrt,

- zaplemba imovine,

- izguba državljanstva.«

Nepoznavanje zakonodaje kr. Jugoslavije in namenske laži, razkrije sledeče:

KZ objavljen v Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti , dne 18. junija 1929 v 35. člen, druga alineja - stranski kazni sta izguba časnih pravic in izguba službe; 40. člen, 4 alineja – Vsak obsojenec mora delati; 38. člen- 2 alineja: zatočenje se prestaja v posebnih kazenskih zavodih; 47. člen našteje pomen izgube časnih pravic: prepoved zaposlitve v državni ali javni službi in opravljanje javnih poklicev, akademska dostojanstva, odlikovanja in druge javne počasti, glasovati na volitvah, biti voljen in izvrševati politične pravice.

Pravico do opravljanja poklica so izgubili oni obsojenci, ki so prekršili zakon pri opravljanju svojega dela.

Prisilnega dela brez izgube svobode res niso imeli uzakonjenega, vendar so takšne osebe, ki zaradi kazni izgube časnih pravic niso smele biti aktivni vojaki ali služiti v rezervnih enotah z orožjem, vpoklicali na vojaške vaje, kjer so brez orožja morale graditi utrdbe in podobno, vendar pod vojaško disciplino in kaznovanjem na vojaškem sodišču. Zaradi voljnega sodelovanja demokratičnih politikov in uslužbencev z višjimi oblastmi in osebnih koristi, beri korupcije, so radi pošiljali iste osebe na več zaporednih »vojaških vaj«.

26. oktobra 1929 so v Ur. listu št. 107 objavili Zakon o povračilu škode zbog dejanj veleizdaje in o prepovedi nad imovino oseb, obdolženih takih dejanj«; op. veleizdajo definira Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi; poleg tega je država lahko tožila državljana za škode povzročeno državi.

Odvzem državljanstva ureja Zakon o državljanstvu, člen 32 »državljanstvo izgube oni državljani, ki so brez oblastvene dovolitve v vojaško ali civilno službo tuje države. Izguba državljanstva ne oprošča dotične osebe posledic neizvršene vojaške obveznosti« in 33. člen naturalizirani državljan,ki v vojnem stanju stori dejanje v škodo pravnemu redu in na škodo notranji ali zunanji varnosti kraljevine, če zapusti državo, da se izogne vojni ali službeni dolžnosti, vohunstva ali podpiranja teženj naperjenih proti pravicam in narodne koristi države.

Več kot očitno je, da ne drži niti trditev, da so sodili po sovjetskem modelu in da kraljevina Jugoslavija ni poznala citiranih kazni.

Mimogrede, tudi predlagatelj nagrajenca je uporabljal enak modus, tako je v odločbi US U-I-247/96 zapisal, da velja za veleizdajo civilni KZ, čeprav v Zakonu o zaščiti javne varnosti in reda piše, da so vsi členi zakonov, ki so v nasprotju s tem neveljavni (člen 24). Tudi knjiga »Brez milosti, ranjeni, invalidi in bolni povojni ujetniki na Slovenskem«, v knjigi so izmaličili Ženevsko konvencijo o ranjencih, kršitev znakov Rdečega križa so razglasi za pravilno uporabo in kršenje, brezpogojna kapitulacija za njih ne velja ravno tako IV Haaška konvencija, poglavje o kapitulaciji člen 35. Več o tem na http://home.amis.net/marijank/ ocene knjig (- več).

V članku s tem naslovom zgodovinar Božo Repe na osnovi v Delu pred triindvajsetimi leti objavljenega pogovora z Jožetom Pučnikom v Ljutomeru slednjemu pripisuje ciljano zagovarjanje ideologije »izbrisa«. Sama – tudi zgodovinarka – o Pučniku nimam ne izrazito pozitivnega ne izrazito negativnega mnenja, glede »izbrisa« pa verjamem, da je bil napaka in da je bila z njim prizadetim storjena krivica.

V resničnost v Delu objavljenega pogovora – čeprav ni integralen – ne gre dvomiti. Zapis ima nedvomno vrednost zgodovinskega vira. Za razčlenitev in razumevanje le-tega pa nista pomembna le njegova vsebina in avtor, ampak so ključne tudi okoliščine v času (!), ko je vir nastal. Dogajanje v preteklosti moramo namreč analizirati in razumeti v kontekstu tedanjih – ne kasnejših ali sodobnih dojemanj. Le tako bomo tvorca vira in njegove cilje lahko objektivno ocenjevali. Tega vidika pa po mojem mnenju Repe v svojem prispevku ni dovolj upošteval.

Kdaj je vir (Pučnikov pogovor in njegova objava) nastal? – Prispevek v Delu je izšel 17. decembra 1990, Pučnikova ljutomerska izjava pa je dan starejša. Gre torej za čas teden dni pred (!) plebiscitom o samostojni in neodvisni Sloveniji. Razmere so bile tedaj izrazito napete – ne le v Sloveniji, ampak so strah in skrb zbujali zlasti dogodki, ki jim je bila od srede leta 1989 izpostavljena sosednja Hrvaška: spomnimo se številnih mitingov, »balvan revolucije« v Kninu, prizadevanj za srbsko avtonomijo znotraj Hrvaške, napadov na policijske postaje – vseh s podporo jugoslovanske oblasti.

Pučnikovo razmišljanje – po mojem prepričanju – sodi v kontekst opisanih razmer in ga kot takega tudi razumem. Izraža skrb, da bi z nepremišljeno odločitvijo glede dodeljevanja državljanstva tudi v Sloveniji odprli vrata za podobna dogajanja kot jih je izkusila Hrvaška. Pučnik je v objavljenem delu izjave dvakrat poudaril, da ne gre za nacionalno – to naj bi bilo drugotnega pomena –, ampak za socialno vprašanje. Nasprotoval je avtomatizmu in zagovarjal sprejem dogovorjenih meril (!) pri dodeljevanju državljanstva. V sklopu tedanjih političnih razmer na Hrvaškem so ga s tem v zvezi skrbele možne demografske posledice in zahteve po kulturni avtonomiji, do katerih bi lahko prišlo čez leta. Dogodke na Hrvaškem tudi konkretno omenja: zavzemal se bo za to, da v Sloveniji ne bi prišlo do problemov, podobnih kninskim. Stvari naj bi rešili humano, socialno in pravno demokratično brez gnilih kompromisov in mitingaštva.

Poglobitev v tedanje razmere in podoživljanje tesnobnosti časa, ko je Pučnik dal v Delu objavljeno izjavo, me uverja v prepričanju, da v njej ni videti »za(u)darjanja ideologije izbrisa«, ki ga Pučniku v podnaslovu svojega prispevka v Mladini pripisuje Repe. Sama izjavo razumem v smislu zaskrbljenosti, preudarnega oklevanja in svarila pred vsako ne dovolj premišljeno potezo, ki bi Sloveniji lahko škodila: možne posledice odločitev naj bi se pretehtale vnaprej. Ne zdi se mi tudi verjetno, da je kasnejše dogajanje v zvezi z »izbrisanimi« kreiral Pučnik in da je imelo neposredno ali vzročno zvezo z objavljenim okrnjenim zapisom Pučnikovega pogovora z novinarji, do katerega je prišlo – ponavljam – še pred plebiscitom in pol leta pred razglasitvijo slovenske samostojnosti.

Nacionalni interes mora biti vodilo za trajnostni razvoj vsake države. Pri nas je na slabem glasu, ker so nacionalni interes politiki že ob prvi napovedi po nemarnem opljuvali in zavrgli, zato v resnici tudi še nikoli in nikjer ni bil uveljavljen. Sedaj pa nas oblast vztrajno zavaja, da je država povsod slab gospodar. Politični mešetarji vidijo rešitev za vse naše težave samo še v razprodaji ter privatizaciji vsega državnega premoženja. In celo naših največjih vrednot. V priprave na nove finančne orgije so pritegnili še nekatere ekonomske in pravne veljake. Oni že vedo, zakaj bo za njih to dobro in tudi donosno.

Nacionalni interes je dolgoročni javni interes, ki mora biti nad vsemi sprotnimi in osebnimi interesi! To je na primer ohranjanje naše kulturne identitete, kar je vse od jezika v vrtcu do univerz, od ljudskega izročila do kulturnih in naravnih spomenikov, od ozemlja in morja ter kulturne krajine do ostankov divjine. Javni interes sedanjih in vseh bodočih rodov je, da za trajno ohranimo in varujemo naravo, ki daje obnovljive vire za življenje ljudi in za vse vrste prosto živečih bitij. Gozdovi obnavljajo plodno zemljo, blažijo vremenske skrajnosti, obnavljajo zrak in čistijo vodo od izvirov do potokov in rek, zagotavljajo donose lesa, kar je trajna osnova za lesno industrijo in obrt, za turizem… Zato je varstvo in trajnostna raba vseh gozdov naš nacionalni interes. V gozdu je samo les lastnikov, in še to samo pod pogojem, da strokovno določen posek ne ogroža vseh javnih nalog gozdov. Kdo od lastnikov do ekonomskih in pravnih učenjakov tega še ne ve? Zmeda med javnim in zasebnim v gozdovih je donosna samo za lesne trgovce doma in v tujini. Zakaj oblast nima interesa, da bi to dvoje jasno ločila?

Zdravje ljudi je nacionalni in zato tudi javni interes, kar nam govori zdrav razum, še toliko bolj pa to razume vsak bolnik. Zakaj so potem politiki prepletli javno zdravstvo z zasebnim do take mere, da se prelije na škodo zdravja vsako leto na stotine milijonov iz državnega proračuna v zasebne žepe? Zdravstvo je seveda lahko javno in zasebno, vendar mora biti eno od drugega strogo ločeno, tudi od mize in od postelje! Taka zmeda med zasebnim in javnim ni zaradi slabe pameti, pač pa zaradi moči in pohlepa kapitala ter pokvarjenih lobistov pri poslih na vseh ravneh, od toaletnega papirja do operacijskih miz. Samo zaradi prepletanja med javnim in zasebnim je zmeda donosna za izbrance v zdravstvu. Seveda je za izbrance podobno opojna in donosna zmes med javnim in zasebnim tudi v izobraževanju, energetiki, urbanizmu, pri državni infrastrukturi, pri nakupih orožja…

Pretoki državnega denarja v zasebne žepe so lahko samo zato, ker za nobeno področje ni sprejetih trdnih in dolgoročnih razvojnih programov. Za politike ter za domače in tuje lobiste je najbolj donosno sprotno barantanje. Še posebno veliko našega javnega denarja bo za vedno izgubljenega ob privatizaciji in pri razprodaji državnega premoženja. Zato skrbno zakrinkani roparji doma in v tujini že čakajo na bogat plen. Kdo jih sploh še lahko ustavi?

V članku z naslovom Corruptio Medicus, v katerem sem pisal o korupciji v zdravstvu, sem v zaključku omenil primer podjetja Ortolab. Zapisal sem, da je decembra v Slovenj Gradcu nastal medicinski diagnostični center MDC Ortolab. „Gre za že drugo istoimensko podjetje družine Plešivčnik; prvo je ustanovil dolgoletni direktor slovenjgraške bolnišnice Drago Plešivčnik. Slednje je zadnji dve leti in pol posle sklepalo skorajda izključno s slovenjgraško bolnišnico...“ Soustanovitelj omenjenega podjetja je res Drago Plešivčnik, vendar ne „dolgoletni direktor“ Drago Plešivčnik, temveč njegov vnuk z istim imenom. Prizadetim se za pomoto opravičujem.