Intervju z nekdanjim finančnim ministrom, bivšim guvernerjem Banke Slovenije in kandidatom za predsednika države, g. Mitjem Gasparijem, objavljen v Mladini 3.januarja, je gotovo vreden branja, saj pripoveduje o mnogih zablodah in dogodkih na njihovi podlagi, ki so povzročili krizo in tudi zavore, zaradi katerih se težko izkopavamo iz nje. Toda od osebe tega ranga bi pričakovali, da je v svojih analizah dosledna in da ne negira v naslednjem odgovoru stališče, ki ga zagovarja v predhodnem.

Omenjeno se nanaša na problem privatizacije in prodaje državnega premoženja. Naj omenjene odgovore citiram:

Novinarka: Ampak vi še kljub temu menite, da je rešitev privatizacija.

Gaspari: V tem trenutku ni smiselno razpravljati ali privatizirati ali ne. Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali socialno kohezivnost in življensko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati. Zakaj bi bili elementi gospodarjenja samo tekoči proračunski prihodki in odhodki ? Zakaj ne bi te naloge opravljalo tudi finančno premoženje države?

Novinarka: Ker državno premoženje lahko odprodaš samo enkrat in nikoli več.

Gaspari: To ni res ! S prodajo premoženja dobiš denar in če ga pametno naložiš, spet lahko prideš do (več) premoženja.

Tako torej. Prodaš, da se znebiš lastništva in dobiš sredstva, da investiraš in spet postaneš lastnik!? Ali to pomeni, da prodajaš le tisto, kar ne zmore prinašati dobička? In kdo bo za takšno reč dal denar? Z zadnjima dvema stavkoma predhodnega odgovora se je seveda še kako mogoče strinjati. Toda ali element gospodarjenja ne pomeni tudi ustvarjanje dobička, ki ga seveda dobi lastnik? Ali bi torej država le morala biti lastnik? Saj se menda gospodarjenje ne more omejiti zgolj na »kasiranje« kupnine – ali pač?

Skratka, ta del intervjuja (in še kak prejšnji odgovor) samo ilustrira zmedo, ki vlada glede nadvse relevantne dileme: prodati ali ne prodati državno premoženje. Vseeno pa v svoji kontradiktornosti dopušča, da je državna lastnina še kako lahko tudi proizvodni, ne samo prodajni vir državi nujno potrebnih finančnih sredstev. In za to gre.

Urednik piše o Jakičevih grehih v zvezi z nerealizirano pogodbo z Grepom, kolikor razumem, upravičeno in zaključi: »… Odstopiti morata takoj. Janković ne more biti več župan, Jakič pa ne minister.«

Obsodba je «dokončna«, brezprizivna. Če hočem biti pošten, moram uredniku pritrditi. Kljub temu pa: Pri tej načelnosti, poštenosti … me moti to, da zgledi, zlasti lepi, ne vlečejo zmeraj. Levica je zabeležila že kar nekaj odstopov (Kresalova npr., da ne omenjam sesuvanja ministrov sedanje vlade) in če bo šlo tako čistunsko naprej, se bo sama povsem onesposobila (kaj se smejejo na drugi strani!). Pa že itak je plaha, neodločna, brez poguma (tudi razuma v tej zvezi), brez nekih opaznih rezultatov, razen, žal, Jankovića. Ob Jankoviću in vsakomer z rezultati je treba na tehtnico postaviti družbeno škodo in korist za državljane. Zavedam se lastne »pokvarjenosti« in vseeno s precejšnjo mero strahu pred kritiko nadaljujem v tej smeri: kje vidite toliko samokritike na desni strani? Neka zdrava, razumna sebičnost, pokvarjenost, če hočete, dokler je duh časa pač korupcija in kdo bo koga, je vendarle na mestu! Namreč, nekateri sposobni pokvarjenci lahko postanejo vrhunski inženirji upravljanja družbe. Je kje kdo, ki nima greha (Churchill, Tito, Roosevelt …)? Ga ni. Na žalost, res na žalost, ne vidim sposobnejšega in bolj družbeno koristnega znanega Slovenca, kot je Janković.

In zaključujem: V nekem hipu je prav to tisto ta pravo, še posebej če ne gledamo dovolj na široko, jutri pa te udari z vso silo nazaj. Ja zato pa je treba biti moder, pa še to ne zadostuje. Cel svet se maje.

Dr. Boža Repeta je „v žaru polemike“ precej zaneslo - namesto o tem, o čemer se midva (morda) ne strinjava, raje „polemizira“ z menoj o tem, o čemer misliva enako, in mi tu pripiše stališče, s katerim ni težko polemizirati. Domnevam, da to ni bilo zavestno podtikanje, le lapsus iz površnosti.

Če se zelo blago izrazim: povsem mimo je udaril, ko je napisal, da zagovarjam stališče, „naj o Pučnikovem /ljutomerskem/ nastopu sploh ne bi pisali in razpravljali, ker je Pučnik mrtev in na obtožbe ne more odgovarjati“. V resnici sem najprej zelo jasno napisal, da „Pučnika seveda nihče od nas ne more spoštovati zato, ker je decembra 1990 javno zagovarjal idejo, naj 200.000 svojih dotedanjih sodržavljanov ne bi sprejeli tudi za državljane nove Slovenije“ in da bi to pomenilo izbris ali izgon 200.000, ne le 25.000 ljudi - da pa je to svojo povsem zgrešeno idejo (s katero niti znotraj Demosa ni prodrl!) vendarle predstavil javno in jo hotel izvesti po pravni poti, medtem ko je bil 15 mesecev kasnejši izbris „podla prevara - skrivno in še po izvršitvi prikrivano protipravno dejanje“. In še, da „seveda imata ta njegova zgrešena ideja in precej kasnejša ideja izbrisa neko skupno miselno podlago“, a da ju prej omenjeno vendarle ostro loči. In šele po vsem tem (tu le kratko povzetem) sem končal, da „spoštovanje političnega nasprotnika kot človeka zahteva, da mu ne pripisuješ stvari, ki jih ni zagrešil - pokojnemu, ki se ne more več braniti, še toliko manj kot živemu“. Huda nekorektnost Repetovega očitka meni, da nasprotujem sedanji javni kritiki Pučnikovih stališč iz decembra 1990, je torej na dlani - sem jih ostro kritiziral tudi sam. Enako odločno pa bom še naprej nasprotoval temu, da političnemu ali idejnemu nasprotniku, živemu ali mrtvemu, da bi ga čimbolj očrnil, pripisuješ tudi stvari, ki jih ni zagrešil. To je, domnevam, tudi „z zgodovinopisnega stališča nesprejemljivo“, če uporabim Repetove besede - s stališča korektnosti javne besede pa sploh.

In tu ne gre za kakšne stranske nianse v tej dosedanji polemiki - gre za njeno bistvo, ki sem ga že dvakrat doslej predstavil jasno in natančno, kolikor le znam in zmorem. Naj zdaj ta bistveni problem še malo izostrim: tu niti ni šlo le za „pripisovanje nasprotniku nečesa, česar ni zagrešil“ (kot sem se prej blažje izrazil), ampak že kar za „demoniziranje“ nasprotnika - z očitkom, da je bil Pučnik (smiselno) idejni oče „peklenskega načrta izbrisa“. Da ne bi kdo spet sprevračal mojih besed: da, to je bil tudi zame res „peklenski“ načrt - le da sem ostro zavrnil podtikanja, da je zanj odgovoren Pučnik. Za to svoje trdno prepričanje sem navedel jasne argumente (naj jih tu ponavljam?) - kdor se z njimi ne strinja, naj jih skuša ovreči, če to zmore in zna. Le to bom tu ponovil: „Pučnik je bil pošten in odkrit človek, po tem bistveno drugačen od tistih, ki si sedaj prisvajajo njegovo idejno in politično dediščino.“

In še tole moram ponoviti, kar moji kritiki vedno spregledujejo - da sem na naravnost perverzno, poudarjam, perverzno vsebino tega „peklenskega načrta“, slučajno razkrito marca 2004 v Dnevnikovem intervjuju z operativnim izvajalcem izbrisa, takoj takrat in kasneje še večkrat javno opozoril - „a praktično brez odmeva ne le pri politikih (vseh barv in profilov, saj se je tudi levica, z zelo redkimi izjemami, vedno strahopetno bala resneje dregniti v ta kup sramote), ampak tudi pri javnem mnenju“. Tu smo pa takoj pri pomembnem deležu politične levice (in tudi javnega mnenja) pri sedanjih dimenzijah tega neznanskega „kupa sramote“. Da, za sam izbris je gotovo politično odgovorna Demosova vlada (tudi če so za idejo sámo zame kot nekakšno stransko pričo tedanjega dogajanja bolj od Bavčarja in drugih politikov odgovorni njihovi pravni svetovalci) - toda že od maja 1992 naprej so ta kup sramote Drnovškove vlade in Ropova vlada še bistveno povečevale (slednja po „zaslugi“ Bohinca in Pahorja, ne Ropa!) - in šele Pahorjeva (z ministrico Kresalovo) ga je vsaj začela zmanjševati.

Pometimo raje malo bolje pred svojim pragom, je tam kup novejše in danes nevarnejše nesnage! Pučnik je problem državljanstva (in ne izbrisa!) hotel urediti javno in odkrito ter po zakoniti poti - tisti za njim pa so nezakonito, potuhnjeno in na skrivaj izvedli sramotni izbris. Ampak to sramoto so potem 20 let prikrivale in utrjevale pretežno leve, ne desne vlade! Resda pod hudim pritiskom desne demagogije in ksenofobije, toda zelo strahopetno. Pravice izbrisanih so levi politiki (s skrajno redkimi izjemami) vedno mirno spregledovali in „žrtvovali“ domnevno višjim interesom ohranitve oblasti. Zanje so bili izbrisani kvečjemu „kolateralna škoda“, čisto nič več.

Levo usmerjenim intelektualcem zato priporočam več kritičnega raziskovanja v to smer - da je sam izbris leta 1992 rodila in zakrivila desna ksenofobija, je tako in tako jasno brez vsakega globokega raziskovanja. Kako da njegovih posledic tudi še leta 2014 današnja domnevno „levosredinska“ vlada ne zna in noče spodobno in pošteno popraviti, se mi zdi precej pomembnejše vprašanje. Enega od razlogov - to ponavljam kar naprej - vidim tudi v tem, da je celotna zgodba okrog izbrisa tako pravno kot politično neprimerno bolj zapletena in mnogoplastna, kot bi to radi prikazali zlasti desni demagogi tipa Grims, Gorenak ali Janša - toda tudi poenostavljanja na naši, levi strani odkrivanju resnice o tej veliki sramoti samostojne Slovenije samo škodujejo, ne koristijo.

Da tu znanja (ali poglobljenega razmisleka o že znanem) manjka tudi dr. Repetu, kaže tudi to, da ob takratnih povsem nesprejemljivih Pučnikovih besedah o državljanstvu za „Neslovence“ sicer citira tudi povsem nasprotne takratne besede Demosovega ministra Rajka Pirnata, a ne analizira ne tega takratnega kričečega nasprotja med dvema Demosovima ministroma ne tega, da je v nadaljevanju v Demosu zmagalo Pirnatovo, ne Pučnikovo stališče - predvsem pa (sklepam iz napisanega) se tudi on še danes, podobno kot Pučnik leta 1990, ne zaveda čisto dobro, da so stališča o tem, komu takrat dati slovensko državljanstvo in komu ne, čisto nekaj drugega od vprašanja, kaj pa narediti s tistimi, ki slovenskega državljanstva ne bodo mogli ali hoteli dobiti. Kajti šele ta drugi problem je problem izbrisa, ne oni prvi!

Če se motim in se Repe tega vendarle zaveda, naj to pojasni. A naj se pri tem, prosim, ne sklicuje na Pučnika, ki tega dvojega takrat tudi ni ločil. Takrat se je razpravljalo samo o prvem problemu. Drugi se je pojavil šele junija 1991, potem (ob burnem drugem dogajanju) spet popolnoma „poniknil“ iz javne zavesti - in ko je februarja 1992 notranje ministrstvo izvedlo tisti povsem tajni izbris zoper veliko množico ljudi, ki pa je bila razpršena po vsej Sloveniji na nemočne in socialno izolirane posameznike (ki sploh niso razumeli, kaj se jim je zgodilo, in so se bali o tem sploh govoriti), javnost o tem ni vedela še popolnoma ničesar. In celo vlada takrat le to, kar ji je v znamenitem pismu 5. junija 1992 (zavajajoče) poročal minister Bavčar. Šele v naslednjih letih so nato prihajala opozorila „Bavconovega sveta“, Helsinškega monitorja, Igorja Mekine iz Mladine, nato že tudi ombudsmana Bizjaka in naslednikov - vsa dosledno ignorirana. Danes vemo o tem seveda mnogo več, napisane so bile že knjige, diplomske naloge in tudi ena doktorska disertacija - sam pa v medijskih odmevih neprestano pojasnjujem to, kar vem, in svarim pred vsakršnimi poenostavljanji, tudi „levimi“, ne le „desnimi“. Eno od njih je tudi demoniziranje Pučnika kot domnevnega idejnega očeta „peklenskega načrta izbrisa“. To je predmet moje polemike z Miheljakom in Repetom, ne Pučnikova stališča do podeljevanja državljanstva, ki so bila tako globoko in vsestransko zgrešena, da jih niti v Demosu nobena stranka ni sprejela.

Ob pogrebu Nelsona Mandele se je sama po sebi pojavila asociacija na Titov pogreb. In temu sledi neizogibna ocena Titove politične dediščine. V tej zvezi bi rad bralke in bralce Mladine seznanil s svojimi izkušnjami glede Titovega ugleda v arabskem svetu. Kot finančni minister Republike Slovenije sem bil kar nekajkrat tako ali drugače v stiku s predstavniki tega sveta in moram reči, da se na Tita sklicujejo izrazito domače. Kot na del njihove zgodovine, ne le naše. Na najvišji ravni, na primer, sredi razgovora citirajo kaj, komu, kdaj in kje je Tito rekel. Mislim, da jim je Tito pomagal povrniti samopodobo in samozavest. Potem pa so hitro naredili tudi red kar se tiče svoje nekdanje kolonialne podrejenosti. Zato ga tako upoštevajo in ohranjajo v spominu. Zanimivo je, da se v Sloveniji srečujemo z obratnim procesom. Pri nas namreč teče obsežna medijska kampanja z očitnim namenom slovenskemu prebivalstvu odvzeti samopodobo in samozavest, da bo sprejelo razprodajo svoje infrastrukture in strateških podjetij, na katerih temelji konkurenčnost našega gospodarstva. Spoštovane sodržavljanke in sodržavljani. Tudi, če je katera od teh kraj, ki jih razpihujejo mediji, resnična in bo dobila ustrezen sodni epilog, ni potrebe, da razprodamo Slovenijo. Če se bo to zgodilo, boste namreč spoznali, da v ozadju čakajo precej večji kalibri od teh, zaradi katerih se »sekiramo« sedaj.

V Mladini z dne 6.12.2013 je dr. Mandelc izjavil: TRS-u, Demokratični stranki dela in drugim sorodnim gibanjem in iniciativam že od januarja ponujamo sodelovanje pri oblikovanju nove politične sile. Ponudba še velja.

Ker bi lahko njegovo izjavo marsikdo razumel tako, „da TRS, Demokratična stranka dela in drugi, zavračamo sodelovanje“, je potrebno pojasniti, za kakšno „ponudbo“ je šlo in „ki še vedno velja“.

Po nekaj razgovorih z iniciatorji ustanovitve Solidarnosti smo se v Demokratični stranki dela po številnih razpravah na organih stranke in na terenu odločili, da omenjene ponudbe ne moremo sprejeti iz naslednjih razlogov:

Po treh letih delovanja naj bi se Demokratična stranka dela »samoukinila« in se s svojim članstvom »zlila« v novo politično stranko Solidarnost, ki ima praktično enak program, kar za nas v DSD pomeni, »da program ni pomemben«, pač pa je važno »kdo in pod katero »streho« ga želi uresničevati. Pri tem je potrebno poudariti, da je DSD nastala poleti 2010, ko je bilo evidentno, da samozvana leva SD s podporo proslulemu projektu TEŠ6 »drži štango« onim, ki so pozabili na katastrofalne posledice za okolje in javne finance. DSD deluje s sredstvi nizke članarine in sredstvi iz proračuna občine za svetniško mesto, čemur bi se morali odpovedati, če bi sprejeli »ponudbo«. Prav tako ponudnikov ni ganilo dejstvo, da bi morala Demokratična stranka dela odločitev o samoukinitvi ali združitvi v novo stranko tak sklep sprejeti na Kongresu, kar tudi nekaj stane. Zaradi naštetega se je Demokratična stranka dela odločila, da take ponudbe (tudi zaradi finančnih posledic) ne more sprejeti. Na Svetu stranke DSD je bilo sprejeto (v skladu s Statutom), da smo se pripravljeni dogovoriti za Koalicijo vseh, ki bi sodelovali v naporih za uresničevanje enakih ali skupnih programskih ciljev. Sodelovanje v Koaliciji vseh, ki bi ohranili svojo identiteto (kar ni nepomembno), pa je bilo s strani ustanoviteljev Solidarnosti nekajkrat zavrnjeno. Kar zadeva DSD, njihova »ponudba« ne velja več.

Kljub vsemu želimo novi politični stranki Solidarnost uspešno in ustvarjalno (so)delovanje.

Tiskovni predstavnik slovenske škofovske konference (SŠK) Tadej Strehovec je 16. decembra v pismih bralcev zapisal, da informacija o ukinitvi ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab znotraj RKC ni točna, »saj so slovenski škofje 17. junija 2013 potrdili delovanje omenjene skupine in imenovali tri nove člane.«

Mesec dni pred tem, 12. novembra so s tiskovnega urada SŠK odgovorili na naša vprašanja o razlogih za nedelovanje skupine, ki je neoperativna od februarja, ker vanjo niso imenovali nobenega člana. Potrdili so, da je »Ekspertni skupini prenehal mandat februarja letos« in dodali: »V mesnem času do imenovanja novih članov Ekspertne skupine koordinira delo skupine generalni tajnik SŠK«. Pod odgovore se je sicer podpisal prav tiskovni predstavnik in hkrati generalni tajnik SŠK Tadej Strehovec.

V prejšji številki Mladine sem v članku z naslovom „Teža ekspertiz“ pisal o dragi analizi ekonomista Jožeta P. Damjana, ki jo je naročila Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) in ki je bila nato podlaga za odločbo Agenciji za varstvo konkurence (AVK), po kateri naj bi Telekom Slovenije oziroma Mobitel mobilni paket Džabest ponujal po nepoštenih cenah. Odločbo, ki jo je minuli mesec vrhovno sodišče razveljavilo, ni izdala AVK pod vodstvo Janija Soršaka, kot sem napačno zapisal. Odločba je bila izdana leto dni in skoraj 3 mesece po tem, ko je gospod Soršak že zapustil položaj varuha konkurence. Vsem prizadetim se za napako opravičujem.

Borut Mekina je zelo nazorno prikazal potek stresnih testov v bankah in probleme, ki se pojavljajo v zvezi s tem. Ob načinu izvajanja testov in ob ceni, ki jo je morala Slovenija za to plačati, se postavlja vprašanje ali res ni moglo biti drugače in ceneje. Zato bi bilo prav, da bi pristojni organ(i) izdelal(i) poročilo o samem poteku pogajanj slovenskih predstavnikov z EU pred začetkom izvajanja stresnih in med samim potekom. Doslej je o vsem tem bila »bančna skrivnost«, kot je tudi večina drugih pogajanj slovenskih predstavnikov z EU. Močno me zanima tudi, če so slovenski pogajalci doslej že opazili, da nasprotna stran, ki nastopa z avtoriteto neke mednarodne združbe, recimo EU, ni nujno tudi taka strokovna avtoriteta za zagovarjanje stališč te združbe. Zato se, ob primerni vztrajnosti in ustreznih strokovnih argumentih da tudi ovreči marsikatero njihovo zahtevo. Res je, da je naša nemoč v veliki meri posledica slabega finančnega in gospodarskega položaja, toda, menim, da je tudi posledica pomanjkanja samozavesti.

V Državnem zboru posebna komisija raziskuje odgovornost za nastalo porazno stanje v slovenskem bančništvu. Seveda v vsakem primeru nosijo odgovornost za to posojilodajalci in posojilojemalci. Komisija je najbrž sposobna razlikovati, kateri slabi krediti so nastali kot posledica finančne in gospodarske krize, kateri so pa nastali zaradi nestrokovnega dela ali »prijateljskega« dogovarjanja. Pada pa v oči velika zagretost politike pri iskanju odgovornih med bančniki in gospodarstveniki, nič pa ne razpravljajo o odgovornosti politikov za neustrezno politiko v času, ko je bilo odobrenih največ teh kreditov. Če člani te preiskovalne komisije sami ne bodo razširili preiskavo tudi na odgovornost za neustrezno ekonomsko politiko, bi morala vlada za to delo pooblastiti skupino neodvisnih strokovnjakov in njihove ugotovitve predstaviti javnosti.

Ostaja odprto poglavitno vprašanje kako pripeljati v normalno delovanje ne samo bančni sistem, temveč tudi gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo itd. Dejstvo je, da je sedanji ekstenzivni in tudi anarhični razvoj na mnogih področjih predrag. Kot se govori, vsi se zavedamo, da so potrebne spremembe. Toda, za spremembe smo le, če prizadenejo druge, ne pa nas. Denimo, vsi so za zmanjšanje javne porabe, toda občin se ne dotikati. Vsi smo za spremembe v zdravstvu, toda že majhne spremembe glede mreže porodnišnic, ki so jo pripravili strokovnjaki, je bila pričakana na nož itd. Samo z zboljšanjem javnega naročanja, varčevanjem na vseh področjih in podobno, ne moremo za daljše obdobje rešiti nakopičenih problemov. Potrebne so korenite organizacijske spremembe, bolj natančno ločiti javno od zasebnega in predvsem spremeniti sisteme financiranja zdravstva, občin itd.

Vlada bi morala glavne sile usmeriti v izboljšanje upravljanje državnega premoženja, tudi v tistih podjetjih, ki so namenjena za prodajo. Saj imajo dobro stoječa podjetja višjo ceno in če bodo prinašala dobiček pa sploh ni sile, da bi hiteli s prodajo. Slabo banko bi morala vlada prednostno usmeriti v razdolževanje podjetij in njihovo usposabljanje za normalno poslovanje.

Vsi smo tudi proti korupciji, še zlasti mediji. Zato mnogi prebivalci sprašujejo ali je to normalno, da je Janez Janša še vedno medijska zvezda, kot da ne bi bil nepravnomočno obsojen na dve leti zapora. V tem prednjači javna TV, ki je samo Janševo trditev, da bi bilo za Slovenijo cenejše, če bi zaprosila za pomoč iz reševalnega sklada, predvajala kar nekajkrat (izgleda, da je bilo pomembno, da ga vidimo z in brez klobuka). Pa ne samo to: TV zvesto prenaša tudi vse prireditve, ki jih Janša organizira sebi v čast. Ob tem mu nepogrešljivo sekundira tudi Lojze Peterle, ki vedno poziva, da se vrnemo na vrednote osamosvojitve. Poročevalcu TV se ni zdelo potrebno, da ga zaprosi, da končno pove, katere so te vrednote: ali je to čas prodaje orožja brez dokumentacije, ali je to čas »čiščenja« Slovenije nezaželenih prebivalcev- čas ko so nastali izbrisani, ali je to čas, ko so propadali paradni konji slovenskega gospodarstva, ki jih je Peterle zaničljivo poimenoval »socialistični mastodonti« itd. No, za javno TV je bila tudi tako splošna izjava toliko pomembna, da jo je morala sporočiti slovenski javnosti.

Brez stalnega razkrinkavanja demagogije, sprenevedanja in dvoličnosti bomo težko hitro dosegli normalno politično, finančno in gospodarsko stanje. Ugled države bomo povrnili tudi v poslovnem in političnem svetu, če bomo urejena, gospodarsko uspešna in zaupanja vredna država. To ne bi smelo biti pretežko, saj smo na mnogih drugih področjih v samem svetovnem vrhu.

Spoštovani,

novinar Peter Petrovčič je v tedniku Mladina dne 13. decembra 2013 v rubriki 8dni/teden objavil prispevek z naslovom Tokrat pa zares?, kjer navaja netočne informacije. Novinar trdi, da je Cerkev na Slovenskem ukinila Ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab s tem, ko ni imenovala novih članov. Trditev je neresnična, saj so slovenski škofje 17. junija 2013 potrdili delovanje omenjene skupine in imenovali tri nove člane. Ekspertna skupina svoje delo opravlja skladno s statuti in veljavnimi smernicami. Od avgusta dalje je na spletni strani SŠK dostopna posebna podstran z naslovom »Zaščita otrok« z vsemi potrebnimi informacijami o Ekspertni skupini.

Polemike so - vsaj na prvi pogled - pogosto povsem brezplodna stvar: oba protagonista se do kraja ne zbližata niti za milimeter, nekritični podporniki enega in drugega pa od polemike pričakujejo samo, kako bo „naš“ čim bolje zabil onega drugega. In mnenjske razlike med njimi se tako le še povečujejo. Uporabljena argumentacija sicer včasih vendarle nekoliko vpliva vsaj na tisto sredino vmes med obema „taboroma“ - to je tisto drobno upanje, zaradi katerega se sam občasno spustim v kakšno polemiko s tistimi „na nasprotnem bregu“.

Tule pa ne polemiziram z nekom „na nasprotnem bregu“, ampak s človekom, ki ga zelo cenim in s katerim se večinoma zelo strinjava. To polemiko sem začel - in jo nadaljujem - v upanju, da bova z najinim vzgledom v (pretežno) izrazito „levo“ usmerjenem bralstvu Mladine skušala (re)afirmirati vrednoto spoštovanja političnega nasprotnika kot človeka.

Če je tule kdo od bralcev jezno pomislil „Kaj pa desničarji - mar oni spoštujejo nas kot ljudi?“, mu svetujem, naj tegale dalje raje niti ne bere. S tistimi, ki so sposobni brez pretirane jeze razmišljati tudi o neprijetnih stvareh, pa bi dalje razmišljal takole. Pučnika seveda nihče od nas ne more spoštovati zato, ker je decembra 1990 javno zagovarjal idejo, naj 200.000 svojih dotedanjih sodržavljanov ne bi sprejeli tudi za državljane nove Slovenije, češ da Slovenija tega socialno ne bi vzdržala. Pazite: socialno, ne politično! To namreč pomeni, da je (povsem napačno!) podelitev državljanstva tem ljudem enačil z njihovo pravico, da sploh ostanejo tukaj; naj bi jim torej ne odrekli le državljanstva (volilne pravice), ampak sploh pravico ostati in živeti tukaj. To bi pomenilo „izbris“ ali pa izgon 200.000, ne le 25.000 ljudi. Ideja je bila tako skrajno zgrešena v vseh pogledih - pravnem, moralnem, socialnem in tudi ekonomskem, da je tudi znotraj Demosa nikjer niso podprli - in najbrž (domnevam) je od nje potem tudi sam odstopil.

Seveda imata ta njegova zgrešena ideja in precej kasnejša „ideja izbrisa“ neko skupno miselno podlago, toda nekaj bistvenega ju pa ostro loči. Pučnik je svojo idejo predstavil javno in naj bi se izvedla po pravni poti, kasnejši izbris pa je bil podla prevara - skrivno in še po izvršitvi prikrivano protipravno dejanje. Neutemeljenost trditve, da je bil „Pučnik dejanski arhitekt, Bavčar pa zgolj izvršitelj sramotnega izbrisa“, je po zgoraj povedanem na dlani.

Če se prav spomnim, je Miheljak vedno - ostro in duhovito - zavračal janševske blodnje o tem, kako ni nič, kar se nam slabega dogaja, slučajno, ampak je vse ena sama „rdeča“ ali „murgelska“ zarota, zato upam, da bo sam uvidel, da udarjanje nazaj z istim, umsko topim orodjem zarote ni prav prepričljivo in da „jasno kalkuliranega peklenskega načrta“ izbrisa ne decembra 1990 ne še precej kasneje nikjer ni bilo. Šele šest mesecev kasneje je bila sprejeta „osamosvojitvena zakonodaja“, šele takrat je bil zavrnjen amandma levice, ki bi izbris preprečil (ampak vlada, v kateri je bil Pučnik, je ta amandma celo podprla!) - in šele nadaljnjih osem mesecev kasneje so Bavčar in njegovi podrejeni zasnovali in izvršili tisti sramotni tajni izbris.

Navedena in še druga dejstva jemljejo vsako resno podlago prenagljeni tezi, da je bil Pučnik idejni oče „peklenskega načrta izbrisa“. Res je bil avtor prej opisane druge nesprejemljive ideje, ki pa jo je predlagal javno - in niti najmanjše osnove ni za trditev, da je podpiral tudi sramotni tajni izbris ali bil njegov idejni oče. Edini Miheljakov argument za to je, da „je bil takrat, decembra 1990, Pučnik ... tako rekoč konceptivni ideolog in vrhovna avtoriteta Demosa“. Toda takratni Demos tudi v drugih, še pomembnejših vprašanjih ni bil nikakršna disciplinirana partijska vojska, ki slepo sledi idejam svojega voditelja (saj je še pred izbrisom razpadel!) - v tem, tukaj spornem vprašanju je bil pa Pučnikov ljutomerski nastop celo izraz njegovega nasprotovanja stališčem Demosa ob decembrski Izjavi o dobrih namenih, ki jih Demos tudi kasneje ni spremenil, saj je junija 1991 podprl podeljevanje državljanstev „južnjakom“ in ne Pučnikovega decembrskega nasprotovanja taki potezi! Lahko, da neradi - ampak tako so Demosovi poslanci takrat glasovali. Tudi kasnejše akcije Demosovih ekstremistov, naj se ta komaj podeljena državljanstva spet odvzamejo, vodstva „pomladnih“ strank niso podprla.

In zakaj ob tem pozivam k reafirmiranju vrednote spoštovanja političnega nasprotnika kot človeka? Z nasprotnikovimi idejami in tezami se ne strinjamo, jih kritiziramo in obsojamo - ne smemo pa mu podtikati nečesa, česar ni nikoli rekel in kar bi bilo tudi v nasprotju z njegovo človeško podobo, potrjeno v vsem njegovem delovanju. Če nasprotna stran nas prikazuje kot pokvarjence in moralne izmečke - ne nasedajmo vendar na to umazano igro in ne iščimo tudi mi na nasprotni strani samih pokvarjencev, ampak „odkrijmo“ raje tudi tam ljudi, ki iskreno in pošteno zagovarjajo svoje ideje, tako kot mi naše. Morda nam bo potem prisluhnilo tudi več tistih na sredini, ki jih sedaj enako odbijajo politični in moralni ekscesi na obeh straneh. Le tako bo morda enkrat možno prekiniti ta začarani krog popolne razklanosti in se začeti realno pogovarjati o realnih problemih, namesto neplodnega „malanja hudiča na steno“.

In na koncu še nekaj o moji „pozitivni obči predstavi o Pučnikovi osebnosti“, ki naj bi bila le nekakšen „halo efekt“ morda mojega osebnega poznavanja Pučnika (ne, sva le enkrat spregovorila med seboj dva stavka!) ali morda mojega sočutja zaradi krivic, ki jih je Pučnik doživel. Ne, sočutje lahko čutiš do vsake žrtve, spoštovanje je pa nekaj bistveno drugega. Pučnika spoštujem kot velikega človeka predvsem zato, ker je za svoje ideje (in to take, ki jih sedaj sprejemamo vsi in so vpisane tudi v našo ustavo) že globoko v prejšnjem režimu zastavil ne le svojo besedo in ni tvegal le kakšnih kariernih neprijetnosti, tako kot njegovi takratni intelektualni sopotniki, ampak tudi svojo svobodo, znanstveno kariero, eksistenco, bodočnost, vse. In takemu človeku se je kot človeku treba prikloniti - tudi če je bil ali potem postal tvoj politični nasprotnik in kdaj zagovarjal tudi ideje, s katerimi se globoko ne strinjaš. Ampak to je le moj osebni pogled na Pučnika kot velikega človeka. V tem se z Miheljakom najbrž ne bova strinjala. Zelo rad pa bi, da bi se strinjala o tem, da spoštovanje političnega nasprotnika kot človeka zahteva, da mu ne pripisuješ stvari, ki jih ni zagrešil. Pokojnemu, ki se ne more več braniti, še toliko manj kot živemu. Samo to. Bi šlo?

Popravek

V članku Banke vzamejo svoje, ki je objavljen v Mladini, 6. 12. 2013, žal niste pravilno povzeli odgovorov banke Sparkasse na vaše novinarsko vprašanje. Zapisali ste, da smo edina banka, ki dolžniku zaračuna le prvi sklep o izvršbi, naslednjih pa ne. Pravilno je: Banka zaračuna strošek blokade računa komitentu le ob prvem poplačilu sklepa o izvršbi oz. prvem rubežu denarnih sredstev. Nadaljnjih stroškov in provizij za nakazila po sklepu trenutno ne zaračunavamo.

Na mojo kolumno z zgornjim naslovom se je oglasil Matevž Krivic in izrekel nestrinjanje z mojo oceno Pučnikove soodgovornosti za izbris 25.000 na dan osamosvojitve stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Matevž Krivic oporeka moji tezi in to podkrepi z vrednostno sodbo, da je Pučnik pač bil »pošten in odkrit človek«. Morda je res bil, morda ne. Vsekakor je bil po moji oceni bolj odkrit kot pošten. Namreč deset dni po Izjavi o dobrih namenih Skupščine RS, 16. decembra 1990, je na zborovanju v Ljutomeru med drugim povedal:

* ne bomo avtomatsko sprejeli zatečenega stanja;

* uvedli bomo kriterije (!) za dodelitev državljanstva;

* dediščino Jugoslavije bomo odpravili, če treba tudi na neljub način;

* imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo;

* ne bomo na svojih nedrih vzgojili Knina; nobenih kompromisov ne bo …

Kot sem že poudaril v omenjeni kolumni, pri tako prostodušni in grobi razgrnitvi vizij noben očitek dekontekstualizacije ne vzdrži. Celotni, dolgi citat se namreč bere še bolj srhljivo kot navedeni poudarki.

Matevž Krivic pravi, da je Pučnikovo takratno izvajanje sicer »zmotno – ampak odkrito in pošteno«. No, sam menim, da takšen načrt rešitve »jugoslovanskega vprašanja«, kot ga je prostodušno razgrnil Pučnik, ni le zmoten, ampak tudi zlonameren. In pošten le v tem smislu, da namere ne zavija v celofan. S formalnopravno natančnostjo lahko res rečemo, da operativnega načrta Pučnik skoraj zagotovo ni delal. A o moralni odgovornosti ne more biti dvoma, saj takrat, decembra 1990, dr. Jože Pučnik ni bil kar neki »terenski aktivist«, ampak tako rekoč konceptivni ideolog in vrhovna avtoriteta Demosa. Zato vztrajam pri svoji tezi, da je bil Pučnik dejanski arhitekt, Bavčar pa zgolj izvršitelj sramotnega izbrisa, ki je uničil marsikatero individualno ali družinsko usodo, državo Slovenijo pa moralno hudo zaznamoval in tudi materialno obremenil za več desetletij. Sicer pa se tudi Matevž Krivic tega zaveda in zapiše, da »seveda 200.000 ljudi ´humano, socialno in pravno demokratično´ iz države spraviti sploh ni mogoče – jasno, da ne. In bi bilo za Slovenijo tudi ekonomsko škodljivo«.

Matevž Krivic se prav tako sam zaveda in zapiše, da v Pučnikovem izvajanju ni povsem razvidno, »na kakšen (morda tudi neljub?) način naj bi se jih Slovenija znebila, kljub temu pa že misel na tako ali drugačno ’izganjanje’ 200.000 dotlej v Sloveniji zakonito živečih ljudi meče temno senco na podobo tega sicer nedvomno velikega človeka«.

Lahko bi torej cinično rekli, da je še dobro, da Demosovi operativci niso bili sposobni ali pripravljeni v celoti realizirati Pučnikovih idej. Tako je nastalo »le« 25.00 krivic, sicer bi jih 200.000.

Kje se torej sploh razhajava z Matevžem Krivicem? On, ugibam, morda zaradi osebnega poznavanja, morda zaradi sočutja zaradi krivic, ki jih je Pučnik doživel, izhaja iz a priori pozitivnega vrednotenja, pozitivne obče predstave o njegovi osebnosti, in to generalno oceno potem aplicira na posamezne lastnosti in dejanja. V psihologiji fenomen, ko afektivno in emocionalno nasičeno občo sodbo o osebi transformiramo na posamezna stališča, poznamo pod imenom halo efekt.

No, to najino razhajanje pa nima nobene povezave s Krivičevim nesebičnim in vztrajnim zavzemanjem za pravico ali pa vsaj simbolično satisfakcijo sramotno izbrisanih. Menim, da je zato zasluženo nominiran za Delovo osebnost leta. Takšno nagrado bi si ob nehvaležni trnovi poti skozi institucije krivičnega sistema vsekakor zaslužil.

V članku z naslovom „Korupcija je stanje duha“, ki je bil v Mladini objavljen 06. decembra 2013, se je g. Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije v odstopu, obregnil ob časopis Dnevnik in neimenovanega urednika ali urednico, ki da naj bi želel z njim trgovati z informacijami v zameno za drugačno pisanje o komisiji. Njegovo izjavo je v kolumni z naslovom „Krjaveljj“ v isti številki Mladine „nadgradil“ g. Vlado Miheljak. Iz obeh prispevkov bi bilo mogoče sklepati, da se očitki o domnevnem poskusu trgovanja z g. Klemenčičem nanašajo na odgovorno urednico Dnevnika, kar nekateri vpleteni razlagajo tudi neuradno, zato se je na nas v zadnjih dneh v zvezi s tem obrnilo več ljudi. Gre za popolnoma neresnične izjave, katerih cilj je diskreditacija Dnevnika, očitno zaradi maščevanja, ki iz nerazumljivih razlogov temelji na osebnih zamerah.

Kot odgovorna urednica Dnevnika sem v letošnjem letu g. Gorana Klemenčiča dejansko dvakrat prosila za sestanek. Razlog je bila anonimna prijava zoper novinarko Dnevnika, ki se je pojavila po Dnevnikovem razkritju kupovanja spornih letalskih kart, v katerega je bil vpleten tudi g. Gregor Virant. Trditve v anonimni prijavi, ki jo je prejela tudi KPK, so bile v celoti izmišljene, kljub temu pa jih je eden od medijev povzel. Ker smo želeli zaradi blatenja proti mediju in piscem anonimke pravno ukrepati, nas je zanimalo, kdaj bo primer na KPK zaključen. V osebnem razgovoru pa sem g. Klemenčiču ponudila tudi polno sodelovanje Dnevnika in novinarke pri razčiščevanju obtožb iz anonimne prijave. Komisija sicer kljub vsem podatkom, ki so ji na voljo in ki brez dvoma dokazujejo poizkus diskreditacije naše novinarke, primer iz nam neznanih razlogov po več mesecih še ni zaključila.

Nikakor pa z g. Klemenčičem nisem nikoli trgovala za nobene informacije, kaj šele v zameno za drugačno novinarsko poročanje o komisiji in njenih članih. Sklepamo, da so takšne manipulacije, diskreditacije in namigi, ki so za predsednika protikorupcijske komisije po moji oceni nesprejemljivi, posledica kritičnega poročanja Dnevnika o delu komisije v določenih primerih in poročanja o poslovanju soproge g. Klemenčiča. V tej luči prav tako ne razumem, zakaj Dnevnik, ki je že jeseni 2011 (torej skoraj leto dni pred KPK) kot prvi medij odprl vprašanje izvora premoženja g. Janeza Janše, sedaj g. Klemenčič primerja s strankarskim glasilom SDS, hkrati pa ne odgovorja na vprašanja naših novinarjev, povezana z njegovim delom.

V prispevku Korupcija je stanje duha, Mladina št 49, z dne 7.12.2013, stran 21, je namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) Rok Praprotnik izjavil: „Enako kot za Janšo velja za ljubljanskega župana. Trdno sem prepričan, da če bi mu njegova neposredna okolica, njegov krog, povedala, da je nesprejemljivo, da na njegov osebni račun prihaja denar od mestnega gradbinca, ne bi mogel zdržati na mestu župana. Ampak njegov krog ima od njega koristi in enake vrednote, kot jih ima sam. Zato ostaja.“

Nekaj dni pred tem je Rok Praprotnik v oddaji RTV1 Odkrito, 4.12.2013, izjavil: „Mi (KPK) smo nesporno ugotovili, da denar, ki je prišel iz Grepa je končal na njegovem (Jankovićevem) tekočem računu, v istem dnevu. On je župan, preprosto, to je moje mnenje, ker njegov najožji krog ne vidi tega kot problem.“ Navedbe je nekoliko spremenjene, a vsebinsko enake ponovil tudi kasneje v dodatnih razlagah v raznih medijih.

Seveda to samo po sebi ni nič problematičnega, podjetje ki ima na računu višek denarja, ga je posodilo drugemu podjetju, problematično je, da naj bi na račun župana Zorana Jankovića, po Roku Praprotniku in KPK, prišel denar Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL). Vsebinsko je to ena najodmevnejših trditev iz zaključnega poročila Komisije za preprečevanje korupcije z dne 7.1.2013, ki je, tako beremo, osnova za kazensko ovadbo zoper župana Zorana Jankovića, ki jo končuje Nacionalni preiskovalni urad (NPU).

Kot eden izmed tistih iz „najožjega“ oz. „njegovega kroga“ župana Zorana Jankovića, saj sem bil v tistem času direktor Mestne uprave MOL, bi rad pojasnil, kar Rok Praprotnik in tudi KPK ne naredi, zakaj pri posojilu podjetja Grep podjetju Baza Dante župan ni dobil na svoj osebni račun denar, ki izvira od MOL in da ne gre za korupcijo.

Iz obrazložitve Poročila KPK je razvidno, da je trditev o verižnih transakcijah, „ki imajo svoj začetek v podjetju, ki posluje z MOL“, KPK naslonila na poslovanje MOL s podjetjem Grep, ki po pogodbi o javno zasebnem partnerstvu gradi oz. je gradil športna objekta, dvorano in stadion v Stožicah. Pri tem je v poročilu zamolčano, da je bil z MOL-ovim nakazilom denarja Grepu plačan del dvorane oz. stadiona Stožice oz. sestavnih delov teh objektov. To pomeni, da je s plačilom računov Grepu denar MOL prešel v materialno obliko, bilančno iz denarnih sredstev na računu MOL (konto 1100) na investicije MOL v teku (konto 0230).

Podjetje Grep tako ni moglo nakazati denarja MOL-a, ker ga je porabilo oz. prej založilo za izgradnjo dela Stožic, skladno s pogodbo o javno zasebnem partnerstvu. Torej Grep ni mogel s posojilno pogodbo posojati MOL-ovega denarja, saj bi v tem primeru bilo nekaj z računom oz. obračunom del narobe, npr. da je bil račun preplačan ali da storitve niso bile opravljene v tem obsegu, zahtevane kvalitete po pogodbi, ipd. Edino takšno dejanje bi lahko privedlo do prelivanja denarja iz MOL-a na Grep in od Grep na podjetja, recimo „povezana z Jankovićem“ in od tam na njegov osebni račun.

Tudi sicer računov oz. odredb o plačilu na MOL, na splošno in tudi ne teh z nakazilom Grepu, ne podpisuje župan, temveč direktor Mestne uprave (takrat jaz) ali načelnik pristojnega oddelka, po pregledu in odobritvi gradbenega nadzora po Zakonu o graditvi objektov. V primeru Stožic ima MOL še poseben super nadzor in oba sta podpisala gradbeni situaciji, ki sta bili osnova za izdajo in nato plačilo računov, ki jih omenja KPK.

Vsi dokumenti, ki jih omenjam so javni in so jih organi pregona zasegli v policijski preiskavi NPU dne 27. 9.2012 pri županu Zoranu Jankoviću, njegovi družini in oddelkih Mestne uprave MOL, ki so bili oz. so povezani z izgradnjo Stožic. Prav tako so poslovanje MOL do Stožic večkrat pregledala Računsko sodišče in Nadzorni odbor MOL, ki ga vodi opozicija v Mestnem svetu MOL. V zvezi s pravilnostjo omenjenih dokumentov do sedaj ni bilo podanih pomislekov.

Da bi bilo kaznivo dejanje korupcije, v tem primeru županu MOL, na sodišču dokazano, bi bilo potrebno, da bi se pred tem ugotovilo, da je bilo z omenjenima računoma nekaj narobe. Toda pozor, tudi v tem primeru bi bile odgovorne osebe, ki so računa oz. gradbeni situaciji podpisale, v kolikor ne bi bilo ugotovljeno, dokazano, da so bile s strani župana v to nekako prisiljene ali zavedene.

Od tu dalje so vse trditve KPK in s tem tudi Roka Praprotnika netočne oz. zavajajoče, saj se ves čas navaja, da je Grep posojal MOL-ov denar. Ni res, Grep je posodil SVOJ denar, ki ga je trenutno imel na svojem računu. Pred plačilom MOL je na računu že imel 627.000 evrov, javno pa so tudi pojasnili, da takrat niso imel neplačanih zapadlih obveznosti do dobaviteljev in izvajalcev del. To praktično pomeni, da bi lahko Grep dal posojilo tudi brez poplačila omenjenih računov MOL.

Vsa ta podjetja, Grep, Baza Dante in Electa, so privatna podjetja. Kaj je Baza Dante kot privatna družba v času koriščenja posojila in do vrnitve delala s tem (izposojenim) denarjem, je stvar njenega poslovanja in odgovornosti. Če je bilo tam kaj narobe, je potrebno to sprožiti in obdolžiti odgovorne osebe iz teh podjetij. To pa ni župan Zoran Janković in „njegov najožji krog“.

Komisija v zaključnem poročilu, in v sedanjih polemikah tudi Rok Praprotnik, očita, da je del teh sredstev »končalo« na osebnem računu župana Zorana Jankovića, kar je ekonomski nesmisel, ne glede na to ali bi bila sredstva privatna ali javna. Baza Dante je namreč sredstva v celoti, skupaj s pripadajočimi obrestmi, vrnila posojilodajalcu, to je Grepu. Kako je lahko del sredstev končal na njegovem osebnem računu, če je bilo posojilo vrnjeno v pogodbenem roku z dogovorjenimi obrestmi? Torej je moral denar prispeti od drugje. In je, kot je pojasnil Zoran Janković na KPK, prišel od Electe, ki mu vrača posojilo, in do Electe od Baze Dante, v tem primeru delno s asignacijo (posredno vračilo kredita). Posojilo je bilo prijavljeno KPK ob nastopu funkcije župana.

Zoran Janković je že večkrat dejal, da verjame v pravni sistem, zlasti v delo sodišč in da bo, v kolikor bi do pravnomočne obsodbe prišlo, to tudi sprejel in se umaknil iz politike. A dejstvo je, da predkazenski postopek, policijska preiskava povezana s Stožicami, traja že skoraj leto in pol v sorazmerno enostavni zadevi, ki sem jo v enem, a ključnem delu pojasnil zgoraj. Od suma korupcije in s tem povezanih tveganj, ki bi jih moralo ugotavljati najprej policija nato tožilstvo ter - v primeru prijave - sodišče, je KPK oz. njen namestnik predsednika že podal nesporne ugotovite, preden so bili izvedeni oz. zaključeni zakoniti postopki preiskave in morebitnega pregona ter sodbe.

Seveda smo vsi, ki jih Rok Praprotnik lahkotno zajame kot „njegov krog“, ki „ima od njega koristi in enake vrednote“ v tej zgodbi nepomembni, a nesporno dejstvo je, da smo brez izvedenih dokazov posredno obtoženi korupcije.

Tudi zato je potrebno zagotoviti, da bodo lahko vsi trije deli pravnega sistema, policija, tožilstvo in sodišča, delovali samostojno in brez pritiskov. Upam, da bo v državi Sloveniji še naprej v primerih suma korupcije nesporne ugotovitve sprejemalo sodišče in ne Rok Praprotnik oz. KPK.

Izjave dr. Damjana Mandelca v intervjuju v zadnji Mladini (Med vstajniškimi skupinami je programska podobnost. Ni jasno, zakaj nekatere vstajniške skupine tega ne priznajo in raje kot podobnosti iščejo razlike), ki se nanašajo na Stranko TRS, potrebujejo nekaj dopolnitev.

Dr. Mandelc pravi, da novo nastajajoča stranka Solidarnost že od januarja ponuja Stranki za trajnostni razvoj -TRS, drugim strankam in drugim sorodnim gibanjem in iniciativam sodelovanje pri oblikovanju nove politične sile. Kolikor je nam znano, je edini predlog sodelovanja, ki ga je Solidarnost ponudila Stranki TRS, zahteva, da se že več kot dve leti delujoča Stranka za trajnostni razvoj - TRS razpusti in zlije s še ne obstoječo stranko Solidarnost. Bralcem Mladine in drugim najbrž ni potrebno pojasnjevati, da takega predloga »sodelovanja« Stranka za trajnostni razvoj - TRS ne more sprejeti. Ni nam tudi jasno, čemu bi na novo ustanavljali neko novo politično silo, če ta nova politična sila že dve leti obstaja v stranki TRS, pa tudi v nekaterih drugih (V Demokratični stranki dela npr.). To lahko sklepamo po drugi izjavi dr. Mandelca, da se vsebinsko Solidarnost od TRS-a ne razlikuje bistveno. Če se programsko ne razlikujemo, potem nam ni jasno, zakaj je bilo potrebno zapravljati čas in energijo za ustanavljanje nove stranke, namesto da bi že katero od obstoječih kadrovsko, programsko in številčno okrepili.

Če nam nastajajoča stranka Solidarnost že od januarja ponuja sodelovanje, moramo sporočiti, da je s sodelovanjem začela nekoliko pozno. Gibanje in Stranka TRS sta to počela že nekaj mesecev prej. In ne le ponujala sodelovanja, ampak ga tudi udejanjala. Tako smo konkretno sodelovali pri pisateljski konferenci v Cankarjevem domu, pri skoraj vseh vstajah pomagali z ljudmi, materialom in skromnimi finančnimi sredstvi. V naših prostorih pa smo gostili kar nekaj skupin na pogovorih o povezovanju v enakopravno koalicijo. Da ne omenjamo pozivov Stranke TRS k povezovanju enakopravnih skupin. Res pa je, da od nikogar nismo zahtevali, da se razpusti. Nasprotno: prepričani smo, da nas različnost bogati in dela močnejše. Različnosti so del našega vsakdana, zapleteno usklajevanje različnih interesov pa bistvo demokracije. Če ga do sedaj nismo obvladali, se ga moramo naučiti! Ne nazadnje je tudi eden izmed motov Gibanja in Stranke TRS, ki govori o odnosu do drugega/drugačnega: Ali ga imaš za osebo (skupino), s katero skupaj ustvarjata in uživata blaginjo, ali pa ga imaš za oviro na poti k svoji blaginji. In seveda pričakuješ njegovo (samo) ukinitev.

Vse kaže, da programsko ujemanje le ni tako veliko, kot trdi dr. Mandelc. To se kaže že v odnosu do drugih skupin, pa naj so to stranke, gibanja ali iniciative, kar je ne nazadnje tudi znak razumevanja demokracije. V Stranki in Gibanju za trajnostni razvoj – TRS si predstavljamo sodelovanje kot povezavo enakopravnih, avtonomnih združenj s skupnimi interesi, ki ohranijo svojo značilno identiteto. S tem od drugih ne zahtevamo, da se morajo ukiniti in podrediti neki vrhovni strankarski oblasti. Pomembna je le pripravljenost izpolnjevati skupne zaveze. Čeprav se te iniciative ne bodo spremenile v stranke, bodo na tak način vseeno lahko stopile v politični ring kot del koalicije. S tem pa tudi ne bomo naredili napake iz začetka devetdesetih, ko je vsa energija močnih družbenih gibanj prešla v politične stranke in se je izgubil nadzor nad samovoljo politične oblasti.

Odvetnik Marko Zaman je prejšnji teden zatrdil, da v nasprotju z zapisanim v članku »Brezplačno ali zastonj?« pri pripravi besedila zakona o sistemski razdolžitvi ni sodeloval ter da niti kot fizična oseba, niti kot odvetnik, niti kot s. p. ni prejel plačila. Kljub temu še dodaja, da je bilo njegovo svetovanje pri tem zakonu »vsekakor pro bono«.

Kakšni sta bili narava in oblika sodelovanja med g. Zamanom in ministrstvom za pravosodje, najbolje vedo prav oni sami. Mi smo lahko sklepali zgolj na podlagi informacij, ki so jih posredovali z ministrstva. Že spomladi, 20. maja, so nam od tam sporočili, da predlog zakona o sistemski razdolžitvi pripravlja večja skupina lastnih in zunanjih pravnih strokovnjakov, med slednjimi tudi »Marko Zaman – odvetnik«. Jeseni, 7. novembra, so bili na ministrstvu še bolj eksplicitni in so na vprašanje, kdo so bili avtorji predloga zakona o sistemski razdolžitvi, odgovorili: »V prvi fazi so, poleg pravnih strokovnjakov Andreja Simoniča, Marka Zamana in profesorja dr. Marka Simonetija, pri oblikovanju predloga zakona o sistemski razdolžitvi prispevali svoje pripombe tudi …« In še o plačilu za opravljeno delo. Priznavam, v zmedi, ko nihče več ni vedel, ali gre za svetovanje za predlog (strokovno neprimernega) zakona o sistemski razdolžitvi ali svetovanje pri popravljanju napak kasneje, bi lahko prišlo tudi do napake. A če tudi v tem primeru verjamemo odgovornim na ministrstvu, so za prispevek Marka Zamana oziroma njegovega podjetja Marko Zaman, s. p., k pisanju prenovljene insolvenčne zakonodaje namenili 2570 evrov bruto.

V zanimivi razpravi o času in obsegu potrebne dokapitalizacije poslovnih bank na Slovenskem je treba upoštevati, da so bile v obdobju zadnje finančne krize (2009 in naprej) zahteve regulatorja (Banke Slovenije) po dokapitalizaciji poslovnih bank deloma v državni lasti takoj in v celoti upoštevane in da pri tem v NLB strateški partner, KBC, ni sodeloval. Če bi sodeloval z ustreznim deležem, se tudi investicija države za dokapitalizacijo, po standardih Eurostata, ne bi štela v slovenski javnofinančni primanjkljaj. Brez zahteve regulatorja (Banke Slovenije) pa dokapitalizacija ne bi bila izvedljiva. Država na skupščini delničarjev ni imela dovolj glasov.

Julija 2010 je Banka Slovenije zahtevala povečano kapitalsko ustreznost in povzročila krčenje kreditov najprej pri bankah v tuji lasti. Takratna vladajoča koalicija je na krčenje reagirala z uvedbo davka na bilančno vsoto bank s katerim so bile obremenjene banke, ki so krčile kreditno aktivnost. Davek ni zalegel. Verjetno so bile njegove stopnje prenizke. To krčenje kreditne aktivnosti je nato vodilo v povečevanje t.i. »slabih terjatev« pri dolžnikih, ki se zmanjšani ponudbi kreditov niso mogli dovolj hitro prilagoditi. Ker je ta proces trajal in trajal, je bil očitno spodbujen z določenim namenom. In ta namen ni bil dober. Pravniki bi rekli, da je bil ukrep izveden »mala fide«.

Recesija v letu 2012 je nastala iz dveh razlogov: krčenja kreditne aktivnosti zaradi omejevalne politike Banke Slovenije in varčevalne »histerije« ob sprejemanju in izvajanju t.i. ZUJF-a (Zakona o uravnoteženju javnih financ). Rezultat tega »varčevanja« so letos dobre 400 milijonov evrov manjši javnofinančni prihodki kot lani. Perverzija v tem »varčevanju« pa je bilo lansko aprilsko znižanje stopnje pri davku od dohodkov pravnih oseb. Samo prilivi iz naslova tega davka so bili prvih deset mesecev letos 282 milijonov evrov (v gradivu ob uvedbi znižanih stopenj tega davka so avtorji pričakovali za prvo leto 170 milijonski upad) manjši kot pred letom.

In kako se Slovenija brani pred zniževanjem kreditne aktivnosti poslovnih bank ter pritiskom recesije? S povečevanjem izvoza blaga in storitev ter presežkom na tekočem računu plačilne bilance. Z makroekonomskimi prihranki, dovolj velikimi za pokritje vseh morebitnih primanjkljajev v bilancah na nižji ravni: tako v javnih financah kot pri dokapitalizaciji poslovnih bank. Vzvod povečane konkurenčnosti in rasti izvoza je vodenje aktivne razvojne politike po standardih EU in s pretežno sredstvi EU.

V nedavno objavljenem članku v sobotni prilogi Dela „Koliko krivice izbrisanim res popravlja ta zakon“ sem ob „Virantovem“ zakonu o povrnitvi škode izbrisanim na začetku zapisal, da „se ne poslanci ne širša javnost še danes ne zavedajo pravih dimenzij te sramote, ki so jo Sloveniji s tem dejanjem politiki priredili“, dalje, da je zaradi zavajanj vseh, tudi levih politikov „širša javnost, tudi njen dobronamerni del, zaradi vsega tega precej dezorientirana in se sprašuje, kdo ima tu prav in kdo pretirava“ - in da je resnica „skrita za devetimi vijugami te pravno izredno zapletene zgodbe, kar ponavljam že dvanajst let, pa mi nihče ne verjame, ne nasprotniki ne zagovorniki poprave krivic izbrisanim ..., (ker si) oboji domišljajo, da problem poznajo in razumejo, a ga žal ne“. Nič čudnega torej, če se je v eni od teh devetkrat devetih vijug te skrajno zapletene zgodbe malo „izgubil“ tudi Vlado Miheljak, ko je odgovornost za izbris naprtil dr. Jožetu Pučniku.

Me je sicer zelo presenetilo, ko sem videl, kako je Pučnik zgrešil v svoji takratni oceni, da Slovenija socialno ne bo vzdržala, če sprejme za svoje državljane 200.000 v njej že dotlej stalno živečih „neslovencev“. Na kakšen („morda tudi neljub“?) način naj bi se jih Slovenija znebila, iz njegovih sedaj objavljenih besed sicer ni povsem jasno razvidno, kljub temu pa že misel na tako ali drugačno „izganjanje“ 200.000 dotlej v Sloveniji zakonito živečih ljudi meče temno senco na podobo tega sicer nedvomno velikega človeka. V dodatno čudni luči se to njegovo takratno stališče pokaže, če ga soočimo s sedanjim hvalisanjem Janše, Grimsa in podobnih, kako vzorno da je Slovenija takrat uredila vprašanje državljanstev - in celo, da so bili tisti „neslovenci“ (170.000), ki so slovensko državljanstvo potem res dobili, „dobri fantje“, tistih 25.671, ki jim je bilo to onemogočeno ali so to možnost sami zapravili, pa špekulanti, agresorji itd. Ali ne bi bilo bolje zdaj vprašati Janšo, Grimsa in somišljenike, kako v tej luči danes gledajo na tisto Pučnikovo izjavo, kakor mrtvemu Pučniku krivično obesiti za vrat to, česar pa on ni storil?

Tu smo pri eni od prvih „devetkrat devetih vijug“ te skrajno zapletene in tragične zgodbe o izbrisu. Res je sicer, kot piše Miheljak: „Šlo je za namerni izbris, na podlagi zavestnega in jasno kalkuliranega peklenskega načrta“ - toda Pučnikova tragična zmota ni bila del tega peklenskega načrta! In kdor je sodoživljal tiste čase in takratne politične razmere, kot sem jih jaz, bo težko verjel, da je bil tisti „peklenski načrt“ za izbris decembra 1990, ko je 6. decembra takratna Skupščina RS sprejela „Izjavo o dobrih namenih“, 16. decembra pa ji je nato Pučnik v tistem nastopu nasprotoval, sploh že narejen - in še manj, da je bil Pučnik njegov idejni tvorec. Pučnik je bil pošten in odkrit človek, po tem bistveno drugačen od tistih, ki si sedaj prisvajajo njegovo idejno in politično dediščino. To, kar citira Miheljak, je povedal na javnem predplebiscitnem zborovanju v Ljutomeru. Sicer očitno zmotno - ampak odkrito in pošteno! In, kar je bistveno: zavzel se je za to, da se ta problem uredi „humano, socialno in pravno demokratično“. Seveda 200.000 ljudi „humano, socialno in pravno demokratično“ iz države spraviti sploh ni mogoče - jasno, da ne. In bi bilo za Slovenijo tudi ekonomsko škodljivo. Najbrž je iz vseh teh razlogov nato (v tistih mrzličnih mesecih) tudi znotraj Demosa, ki ga je Pučnik vodil, ta njegova ideja propadla in je Slovenija 170.000 socialno in ekonomsko sprejemljivejših in potrebnejših „novih“ državljanov vendarle sprejela (čeprav desnica zelo nerada - njen radikalnejši del je gnal zahtevo po referendumskem naknadnem odvzemu teh državljanstev vse do ustavnega sodišča) - tam zadržani gnev pa se je nato obrnil zoper tistih 25.000 pretežno neukih in nezaposlenih ljudi, ki si državljanstva niso znali ali mogli (le zelo redki res ne hoteli) pravočasno urediti. Mnogo (po moji oceni več kot polovica) je celo stala v tistih dolgih vrstah za državljanstvo - ko so prišli do okenca, pa so jih od tam osorno odslovili, ker niso mogli priložiti dokumentov iz matičnih republik! To je pomenilo celo kaznivo dejanje teh uradnikov (in šefov, ki so jim to ukazali) - a za to se je zvedelo prepozno, ko je kazenski pregon že zastaral.

Kdaj in kje se je rodil tisti res „peklenski načrt“ o tajnem in nezakonitem izbrisu, ne bomo najbrž nikoli izvedeli - razen tistega, kar je (sedaj že pokojni) operativni izvajalec cele akcije po nerodnosti (?) izdal marca 2004 v intervjuju Dnevniku: da izbrisanih o izbrisu res niso nič obvestili, pač pa njihove delodajalce in stanodajalce! O tem kronskem dokazu perverznega načrta, kako izbrisane dejansko nagnati iz države, ne da bi si država pri tem s kakršnokoli odločbo umazala roke, sem od takrat javno pisal že mnogokrat - a praktično brez odmeva ne le pri politikih (vseh barv in profilov, saj se je tudi levica, z zelo redkimi izjemami, vedno strahopetno bala resneje dregniti v ta kup sramote), ampak tudi pri javnem mnenju. In zato zdaj nikar ne zvračajmo krivde na mrtvega Pučnika za tisto, česar on zagotovo ni storil. On je, čeprav napačno, hotel problem urediti javno in odkrito ter po zakoniti poti - tisti za njim pa s prevaro in sramotnim sprenevedanjem, s katerim kljub sodbi iz Strasbourga nadaljujejo še danes.

Spoštovani,

V tedniku Mladina št. 47 z dne 22.11.2013 ste v članku na 10. in 11. strani z naslovom »Brezplačno ali zastonj?« in podnaslovom »Ministrstvo za pravosodje plačalo izdelavo predloga zakona, ki so ga vrgli v koš« med drugim zapisali (prvi odstavek na 11. strani): »Po podatkih ministrstva so pri pisanju osnovne različice, torej zakona o sistemski razdolžitvi, sodelovali trije zunanji svetovalci, odvetnika Andrej Simončič in Marko Zaman ter profesor na pravni fakulteti dr. Marko Simoneti. Čeprav naj bi bilo svetovanje pro bono, sta slednja za svoje delo prejela po dva tisoč evrov, Simonič, kot eden izmed ustanovnih članov Državljanske liste, pa niti evra…«

Poudarjam, da pri pripravi besedila Zakona o sistemski razdolžitvi nisem sodeloval. Kot predsednik Zbornice upraviteljev Slovenije pa sem bil povabljen in se tudi udeležil dveh sestankov, na katerih se je obravnaval predlog zakona. Niti ne obstaja oziroma mi ni znan noben sklep o imenovanju komisije za pripravo zakona, s katerim bi bil imenovan v komisijo za oblikovanje besedila zakona. Niti sam kot fizična oseba, niti kot odvetnik ali kot Marko Zaman s.p. (v pravno organizacijski obliki samostojnega podjetnika opravljam funkcijo stečajnega upravitelja) nisem iz naslova »sodelovanja« pri pripravi Zakona o sistemskem razdolžitvi prejel niti enega centa. Prav tako ni prejela nobenih sredstev Odvetniška pisarna Zaman d.o.o., katere direktor sem. Na enak način kot pri Zakonu o sistemski razdolžitvi sem sodeloval tudi pri pripravi novele ZFPPIPP-E; se pravi, bil sem (kot predsednik ZUS) povabljen na sestanke, na katerih se je obravnavala novela, nisem pa bil imenovan v komisijo, prav tako nisem dobil nikakršnih sredstev za sodelovanje. Prvič sem bil s sklepom imenovan v komisijo za pripravo zakona pri oblikovanju novele ZFPPIPP-F, pri čemer naj bi za svoje delo v komisiji prejel znesek 1.500,00 EUR.

Lep pozdrav,

Sedaj že nekdanji minister RS za gospodarstvo, član PS, Stanko Stepišnik je, kakor piše filozof Boris Vezjak, krepko nejevoljen zaradi poplave filozofov in klatežev, ki kazijo sicer neizpodbitno lep videz dežele na južni strani Alp.

Po njegovem, in ne le po njegovem, mnenju bi bila naša dežel(ic)a videti veliko bolje, če bi v njej bivali zgolj uspešni gospodarstveniki, kakršen je on sam.

Tudi v tej samooceni ni osamljen. Vsaj njegova dosedanja šefica se z njim očitno globoko strinja.

Vendar, če menimo, da so podatki, objavljeni v zadnji Mladini (22.11.2013) točni, je dvom v njegove gospodarske sposobnosti več kot utemeljen.

Po Mladini je sedaj že bivši minister za gospodarstvo namreč lastnik podjetja EMO Orodjarna, ki mu načeluje direktorica Stepišnik, zgolj slučajno njegova hči. (Tako, mimogrede, prav to lastništvo in z njim povezane nespodobne igrice so ga stale ministrskega stolčka).

V redu: v svojem lastnem podjetju je seveda dovoljeno zaposliti svojega otroka. Zlasti, če si prepričan, da je ta otrok dejansko sposoben voditi takšno podjetje.

Recimo, da ne verjamemo le, da si je mojster Stepišnik prilastil to podjetje na legalen, torej zakonit način, ampak se strinjamo celo s tem, da pri tem poslu ni bilo opaziti kakšnih večjih nepoštenosti.

Mladina pa piše, da je bil dobiček, ki ga je to podjetje v lasti in oblasti širše družine Stepišnik ustvarilo v zadnjih treh letih dokaj skromen. Ničev, bi lahko rekli.

Hkrati je napisano, da je v tem podjetju zaposlenih 170 (stosedemdeset) delavcev.

In, da je v omenjenih treh letih podjetje EMO Orodjarna prejelo 3,7 milijonov evrov državne pomoči. Nepovratno.

Če bi, torej, država, namesto subvencije (kakor se učeno reče tovrstnim podporam, pa četudi pridobljenim na razpisih) vsakemu od teh 170 delavcev plačevala po 500€ vsak mesec, bi jo to veljalo zgolj 60 tisočakov več od treh milijonov. Oziroma, prihranila bi si celih 640 tisočakov.

V času prevladujočih teženj po „austerity“ to morda ni tako zanemarljiv znesek.

Dejansko je podjetje EMO Orodjarna pokrivalo le materialne stroške, zaposlene - z direktorico vred - pa je plačevala država.

Kako sposoben mora biti gospodarstvenik, da mu uspe obdržati pri življenju podjetje, ki ga ne tako maloštevilni zaposleni ne stanejo skoraj nič?

Slovenija je iz krize! Ne verjamete? Pa poglejmo. Zadnjih 20 let so v Sloveniji vsi, ki kaj pomenijo, razvijali strategijo razvoja, ki bo postala svetilnik in zgled vsem, kako naprej. Trudili so se levi, desni, sredinski, zeleno pikčasti, najsposobnejši menedžerji, ljudje z doktoratom in brez, predsedniki zbornic itd.

In kakšen je rezultat? Oblikovali so naslednjo strategijo uspeha:

1. Lesno obdelovalna in pohištvena industrija

Slovenija je bogata z lesom. Imeli smo urejeno predelavo lesa (žage). A žaganje se ne splača, so ugotovili modri možje. Naj to raje delajo npr. v Avstriji. Mi bomo drevesa lepo požagali, naložili na kamione, v Avstriji pa jih bodo žagali in predelovali v izdelke večje vrednosti. Zakaj bi si mi nakopali na glavo to umazano delo. Naj delajo drugi.

Tudi na področju pohištvene industrije ni bilo nič drugače. Kaj zato, če smo imeli uspešna podjetja in dobre oblikovalce. Lahko bi osvojili trg s pohištvom iz naravnega lesa. A se ne splača. To že dela IKEA in njej pa res ne moremo konkurirati. Smo premajhni, so ugotovili vsi sposobni.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

1. Kmetijstvo

Pridelovanje hrane se ne splača. Nimamo pogojev. Bolje je, da hrano uvažamo iz Španije, Italije, Danske, Nizozemske in češnje celo iz Čila. Samooskrba je nekaj zastarelega v današnjem globalnem svetu. Res je nekaj proizvajalcev, ki se ukvarjajo s pridelavo paradižnika v Prekmurju, pa jagod in orhidej. Ampak to so bolj navdušenci. Ostali sposobni vedo, da se ne splača. Bolje je, da nič ne zraste in poberemo subvencije. Enako velja za vinogradništvo. Smo premajhni, da bi bila naša vina zanimiva za tuje trge. No, enim je sicer uspelo, ampak to je izjema, ne pravilo.

Enako velja za živinorejo, pa predelavo hrane itd.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

2. Turizem

Turizem je panoga, ki zahteva velike vložke, a se investicija povrne v daljšem časovnem obdobju. Res je, da so Avstrijci in Italijani, naši najbližji sosedi, na tem področju uspešni. A njim je lahko. Imajo urejene kolesarske steze, ki pritegnejo današnje sodobne turiste. Urejena imajo jezera in ponudbo ob njih. Vzdržujejo in promovirajo svoje kulturne znamenitosti po vsej državi. Pokrajine in mesta, hotelirji in ostali ponudniki se med seboj dogovorijo. Imajo razvit kmečki turizem, prilagojen sodobnemu turistu itd.

No, nam pa se ne splača. Kako naj zgradimo kolesarske steze! Saj bi se morale občine ali pa kraji dogovoriti med seboj in se povezati. Posamezniki bi morda morali odstopiti nekaj svoje zemlje, ki so jo komaj dobili v last! To pa res ne gre.

Ob jezerih ne sme biti kvalitetne in raznovrstne ponudbe, ker to škoduje naravi. Bolje je, da hotel na Voglu propade, hotel Zlatorog ob jezeru ne dela in je zanemarjen, kot pa da bi imeli turiste, ki bi recimo v poletni vročini stanovali na Voglu v urejenem hotelu, se vozili na kopanje v jezero in pohajali po planinah in to organizirano. Ja dajte no! A še po hribih jih bomo vlačili. Naj se obujejo, oblečejo in gredo. Če se bodo izgubili, jih bomo že našli, saj imamo dobro organizirano reševalno službo.

Kras je poglavje zase. Slovenska Toskana! A bi si res želeli toliko turistov kot v Toskani! To pa ne. Dovolj je, da pridejo tisti, ki Kras slučajno poznajo in ga imajo radi. Štanjel smo obnovili in sedaj je tam lepo mir. Vse hiše so zaprte, ni lokalčkov ali majhnih trgovinic in tako je prav! A bi radi, da Štanjel postane tako znan kot npr. San Gimignano v Italiji?

Kolesarjenje po Krasu pa je čudovito. Vzameš zemljevid in se voziš. No, kot tujec malo težje, ampak naj se znajdejo. Kolesarske poti na Krasu? Ah, dajte no! To zahteva finančni vložek, pa delo, dogovarjanje itd. In zaslužek? Se ne splača!

Morje je poglavje zase. Najbolje je, da pridejo turisti v hotel, damo jim hrano in prenočišče, prospekte v recepcije, pa je. Zakaj bi jih vozili še v druge dele Slovenije! Sami si naj ogledajo jame, toplice, reke, jezera, mesta, se pozanimajo o drugih naravnih in kulturnih znamenitostih Slovenije. Pri nas vsak kraj sam zase pripravlja turistično ponudbo. Tako je tudi prav! Saj smo že vsi prav gotovo slišali za Zgornjo Kungoto, pa da ne bi zanjo vedeli turisti iz drugih držav!?

Slovenija je prevelika, da bi bila ena turistična destinacija, kjer bi gostom predstavili vse lepote in zanimivosti. Pa še preveč dela je s to turistično ponudbo in premalo hitrega zaslužka.

Sploh pa – mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij. Druga Silicijeva dolina.

3. Voda

Pravijo, da je država, ki ima vodo, tako bogata kot države z nafto. Pa kaj! Res je, da imamo dobro pitno vodo. Ampak, prosim vas! Treba je vlagati v izgradnjo kvalitetnega omrežja, treba ga je vzdrževati. In to znajo tuji lastniki bolje kot mi.

Mi bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

Slovenija je iz krize. Vsi sposobni in modri možje in žene, vseh oblik in prepričanj, so ugotovili, kaj se ne splača in to je velik korak. Sedaj morajo samo še ugotoviti, kaj se splača in kaj pomeni, da bomo v prihodnosti družba znanja in visokih tehnologij.

Osebno sem bila prepričana, da se znanje in tehnologije uporabljajo na področjih proizvodnje, storitev itd. Ampak v Sloveniji ne. Mi bomo znanje prodajali v trgovskih centrih na kilo, pa tudi uspešno ga izvažamo, saj vse več mladih skupaj z znanjem odhaja v države, kjer se marsikaj splača.

Popravek

V prispevku »Deset tisoč evrov za Tino Maze«, objavljenem 22. 11. 2013 v 47. številki Mladine, sem napačno navedel, da je Javna agencija Spirit za izdelavo večih oglasov za promocijo slovenskega turizma, v katerih nastopa Tina Maze, podjetju Cebram plačala 48.500 evrov. V resnici so za to porabili 44.431 evrov, več je bilo tudi izvajalcev storitev. Podjetje Cebram je tako prejelo 24.132 evrov, podjetje White Balance 15.700 evrov, še 4599 evrov pa Agencija Celinka. Zneski vključujejo DDV. V Javni agenciji Spirit poudarjajo še, da je bilo posnetih oglasov 46 in da niso le 30-sekundni, ampak tudi 20-sekundni.

Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (SŠK) Tadej Strehovec se je v prejšnji številki Mladine odzval na naš zapis, da izmed vseh 42 registriranih verskih skupnosti zgolj katoliška cerkev (RKC) ne oddaja letnih poročil AJPES-u. Zapisal je, da RKC po kanonskem pravu in na podlagi mednarodnega sporazuma s Svetim sedežem posluje prek SŠK. Zaradi tega »pravni subjekt Katoliška Cerkev« letnih poročil ne oddaja, jih pa oddaja SŠK ter tudi vseh 800 različnih, samostojnih pravnih oseb, vsaka zase, ki sestavljajo RKC v Sloveniji.

Za razjasnitev dileme smo se na Mladini ponovno obrnili na AJPES, kjer vztrajajo, da je RKC v prekršku. Iz AJPES-a so nam tokrat sporočili, da so po slovenski zakonodaji za predložitev letnih poročil »zavezane samo registrirane cerkve in druge verske skupnosti, vpisane v Register cerkva in drugih verskih skupnosti, ne pa pravne osebe, ki sestavljajo Katoliško cerkev v Sloveniji, katere omenja gospod dr. Tadej Strehovec«. Dodali so še, da »Slovenska škofovska konferenca (MŠ 1514733000 in DŠ SI80345751) ni vpisana v Register cerkva in drugih verskih skupnosti, torej ni zavezana za predložitev letnih poročil AJPES in jih tudi ne predlaga. Ponovno smo preverili oddajo letnih poročil za leto 2012 in ugotovili, da ga Katoliška cerkev (MŠ 2301148000 in DŠ 41242963) ni predložila«.

Lep pozdrav,

Brez Mladine bi živeli v še večji nevednosti in ploskali vladi za lumparije, ki nas drago stanejo. Slovenci imamo res smolo, da volimo same nevretenčarje. Ne vem, kako nam to uspeva, znova in znova. Pa tako smo se veselili rešitve izpod beograjskega ’’jarma’’. Zdaj pa nasedamo pravljicam o sveti Trojici. Oče, Sin in sveti Duh polnijo medije in balon že mesece. In ko princeska dahne ’’ne bo je v Sloveniji’’ (čeprav je že bila), se nam mlinski kamen odvali z vratu. In kar je osnovni namen vlade, da ji zaploskamo od navdušenja, ker nas je obvarovala pred viharjem. V kozarcu vode.

Vlada izvaja stresne teste na državljanih, ne na bankah. Po bankah se pasejo krti. Vlada nam dejansko sporoča, da smo nesposobni. Odlični slovenski diplomanti, doktorandi, profesorji, eksperti, znanost – noben ne zna več poštevanke, niti nima bralne pismenosti, da bi razumel učenost, ki seva iz kreditnih pogodb. Ja, to neznanje je treba plačati. Za neznanje in nespoštovanje zakonodaje plačujemo že ves čas tudi Banko Slovenije. In navsezadnje plačujemo druge bančnike, financarje, fakultete, na tisoče nesposobnih državnih uslužbencev…

A Trojki to ni dovolj. Hoče še darove. Če bi bil Telekom moj, ga ne bi prodal. Od njega bi živel večno. Toda vlada pripravlja novoletne in siceršnje darove za tujce. Vzemite kruh in sol. Naredili nam boste samo veselje, da bomo srečno živeli v prodani državi. Kaj potem, če imajo drugi drugačno strateško filozofijo, da hočejo biti na svojem gospodar. Mi države ne potrebujemo, imamo z njo in svojimi bankami in Telekomi samo probleme…oh, kje so časi Marije Terezije, ki je mislila namesto nas.

Zdaj pa zares, skrajni čas je, da to vlado zamenjamo z vretenčarji med nami, preden nas spravi v suženjstvo. Trojki bomo s tem dali vedeti, da zahtevamo svoj, ne pristajamo na njihov manevrski prostor. In, brez skrbi, postali bomo Nekdo. Potomci nam bodo hvaležni za to!

Odločil sem se, da je potrebno pokomentirati zagovarjanje uporabe gensko spremenjenih organizmov in integrirane pridelave vašega novinarja Staša Zgonika. Tokrat se je lotil subvencij, ki so namenjene ekološkemu kmetovanju. Na moje presenečenje je podal kar nekaj ugotovitev, ki seveda mečejo slabo luč na subvencije ter njihovo uporabo, ne pa na ekološko kmetovanje samo. Tudi jaz se strinjam s tem, da se subvencije izkoriščajo in da je to slabo za vse nas. Tudi ekološko kmetovanje je postalo pravi posel za veliko „nepristnih“ pridelovalcev. Zato pa je potreben predvsem nadzor nad prejemniki subvencij, predvsem tistimi, ki dobivajo tako visoke subvencije samo zato, da imajo travnike! Zmotilo pa me je, da je na koncu članka zapisal trditev v zagovor integrirani pridelavi, kjer naj bi bila uporaba sintetičnih pesticidov res le še zadnja možnost, ne pa neomejena vsakdanja praksa. Ta trditev ne bo držala, ter kaže na to, da ljudje sploh ne vedo kaj pomeni integrirana pridelava. V takšni pridelavi se po navadi uporabljajo umetna gnojila in pesticidi, kjer pa je določena zgornja meja, ki je po navadi zelo visoka. Ker pa je za zemljo in njene prebivalce seveda najbolje, da ne zaužije nobenih strupov, mora biti zgornja meja nič.

Nakar se vprašamo, kako bomo sploh potem lahko gojili zelenjavo in sadje? Rešitev je že znana vsaj 100 let, seveda, s pomočjo narave! Trenutno je edina prava rešitev vzgoja po biodinamični metodi. S to metodo lahko dokazano vzgojimo na dolgi rok isto količino pridelka, zraven tega pa se zemlja izboljšuje, ne pa uničuje.

Da ne govorimo o tem, da so vsa pridelava semen, gnojenja in škropljenja v domeni samega kmetovalca, tako da se porabi zelo malo denarja v te namene.

Seveda je za kapitalistično naravnan sistem to zelo problematično.

Gospodu novinarju svetujem, da napiše še članek o drugih kmetijskih subvencijah in ne samo ekoloških, ter razišče kako poteka v resnici integrirana pridelava.

Ljudje se samo čudijo, če imajo bližnje srečanje s kakšnim bedastim zakonom, čeprav so ga sprejeli visoko šolani in izbrani ljudje v parlamentu. Vsi dobro vemo, da se tam ničesar ne zgodi brez razloga. Toda, kako je mogoče, da poslanci po dolgi proceduri nazadnje brez sramu hudo pohabijo resnico in zatolčejo našo pravico? To umazano delo opravijo lobisti za kapital in za druge hudodelske združbe, zato jih neuko ljudstvo meče v isti koš s prevaranti, mešetarji in mafijo, čeprav je med njimi verjetno razlika.

V slovarju piše, da je lobist človek, ki skuša vplivati na poslance v imenu posebnih koristi. V evropskem parlamentu so kar trije registrirani lobisti na enega poslanca. Tako so lobisti samo za eno tovarno cigaret porabili milijon in pol evrov za razkošne večerje z evro poslanci, da so nato zakon priredili za dobiček pri tobaku, čeprav kajenje ubija. V ameriških šolah skoraj vsako leto pride do strelskega napada na otroke, vendar orožarski lobi vedno preplača pamet pri odločanju o nujni spremembi zakona o orožju. Za temi umori iz koristoljubja stoji torej kapital, ki v resnici odloča namesto poslancev in vlade, čeprav jih volivci izvolijo v dobri veri, da bodo skrbeli za ljudi.

S temi primeri lahko prepričamo tudi naše neuko ljudstvo, da denar najbolj ubija pravico do resnice in pravičnosti, če ga lobisti vseh vrst uporabijo za drogiranje pameti, da se potem dobiček pretoči v zasebne žepe. Kapital je brez milosti božje, je brez vere in brez politične pripadnosti. Za vsako noro odločitvijo, ki škodi večini, stoji kapital, ki ima samo svoje interese. Če poznamo to pravilo, potem se nam tudi marsikatera domača hudobija ali norost prikaže v pravi luči. Sami presodite, kaj je zakrivila pri nas slaba pamet, kaj je uspelo pa kapitalu, ki za pravi denar kupi politiko.

Čigav denar in interes je lahko zameglil pamet poslancem, da je oblast na podlagi zakona podarila tujcem naše državne gozdove? Kako je bilo mogoče, da so lahko naši in vaši oboroženi samo z zakoni oropali družbeno lastnino v bankah in tovarnah? Zakaj sedaj oblast pripravlja nove davke, naropane milijarde se bodo pa še naprej varno sončile na davčnih oazah? Zakaj oblast dopušča stotine milijonov provizije za posrednike pri javnih naročilih, in to od kirurških miz do toaletnega papirja? Zakaj razvpiti odvetniki grabijo milijone samo že samo s pavšalnimi pogodbami za obrambo goljufij v državnih firmah? Zakaj nadzorniki na vseh ravneh mižijo pri ropih ob belem dnevu? Zakaj tako vneto sodeluje naša vladna kolaboracija s tujimi in domačimi lobisti, da bo tujcem prodala, kar je še vrednega?

Socialdemokratska vlada leta 2009 globine in širine finančne krize ni podcenila. Za zaščito slovenskega finančnega sistema smo uvedli 100% državno garancijo na hranilne vloge, praktično neomejeno (limita je bila 12 mrd. €) državno garancijo za kredite, ki bi jih slovenske banke najele na mednarodnem bančnem trgu, garancijo za kredite podjetjem (limita 1.2 milijarde evrov), garancijo za kredite prebivalstvu (limita 0.3 mrd. €), dokapitalizirali smo Slovensko izvozno in razvojno družbo – SID (0.16 mrd. €) in z depoziti države smo nadomestili upad depozitov v poslovnih bankah zaradi začetka procesa t.i. bančnega nacionalizma v državah EU (velike banke so kredite z mednarodnega medbančnega trga hitro premikale v domače države). Tako so se pomladi 2009 depoziti države v poslovnih bankah na Slovenskem povzpeli na več kot 3 mrd. €.

V kolikor upoštevamo le dejansko izvedene ukrepe in ne njihove zgornje limite, znaša vsota kreditov, pridobljenih ali podeljenih z državnimi garancijami, dokapitalizacije SID ter državnih depozitov v poslovnih bankah okoli 6 mrd. € ali 17% BDP v letu 2009. In tu ne upoštevamo ukrepov za zaščito slovenskega realnega sektorja, kot je bilo subvencioniranje plač, povečanje spodbud za investicije v R&D, skrajšanje roka vračila DDV, … .

Posledica ukrepov v zaščito slovenskega finančnega sistema je bilo nadaljevanje, sicer upočasnjene, rasti kreditne aktivnosti. Krediti poslovnih bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) so naraščali do julija 2010 (takrat so bili 1.5 mrd € ali 8% višji kot julija 2008 – torej pred začetkom akutne faze sedanje finančne krize). V letu 2010 se je povrnila rast BDP.

Vzrok upadanja kreditov slovenskemu gospodarstvu po juliju 2010 je neustrezna regulatorna politika Banke Slovenije. Ta je zahtevala hitro povečanje kapitalske ustreznosti (delež kapitala banke glede na obseg kreditov) poslovnih bank. Rok za to prilagoditev je bil precej krajši, kot pa ga je na primer za nemške banke zahteval njihov regulator. Poslovne banke na Slovenskem so se začele zahtevi po povečani kapitalski ustreznosti prilagajati z zmanjševanjem obsega kreditov. In to krčenje kreditov je povzročilo večji del t.i. »slabih terjatev«. Prekinjena so bila namreč kreditna razmerja za projekte, ki jih brez velikih posledic za dolžnika, ni bilo moč hitro zaključiti. Potem so se, pričakovano, zamajale nekatere manjše banke. Naša vlada in centralna banka pa ta problem rešujeta tako, da se bodo krediti gospodarstvu krčili še naprej. V ta okvir sodi tudi zadnja novela zakona o bančništvu s predlagano razlastitvijo imetnikov hibridnih in podrejenih bančnih obveznic.

Nekaj časa je kazalo, da gre pri neustrezni regulaciji slovenskega bančnega sistema za napako. Za zgrešeno predpostavko kako bo ukrep povečane kapitalske ustreznosti (in nekaj drugih podobno bolj strogih zahtev za poslovne banke v Sloveniji kot to velja v povprečju evroskupine ali na Nemškem) deloval na naše gospodarstvo. Vendar za takšen sklep neustrezna regulacija našega bančnega sistema enostavno predolgo traja. Julija letos so bili bančni krediti gospodarstvu že 3 mrd. € ali 15% manjši kot julija 2010.

Pod gornjim naslovom je Urša Marn v Mladini objavila aktualen prispevek, v katerem razkriva problematičnost rešitve iz novele zakona o bančništvu, ki se nanaša na bančne hibridne in podrejene obveznice. Te obveznice, ki so jih izdale banke v sanaciji, naj bi bile namreč odslej izenačene s kapitalom, kar praktično pomeni, da so obveznice treh večjih bank v večinski lasti države (NLB, NKBM in Abanka) postale brez vredne in so torej njihovi lastniki na podlagi zakona »ostriženi na balin«. Marnova očita zakonodajalcu oziroma posredno predlagatelju zakona, torej finančnemu ministru, po mojem razumevanju predvsem troje:

1. Zakon bistveno preureja veljavna pogodbena razmerja med banko in lastniki obveznic, kar je pravno nedopustno in tudi ustavno sporno.

2. Večinski lastniki obveznic – vsega skupaj jih je za 800 milijonov evrov – so pokojninski skladi, v katerih varčuje okoli pol milijona Slovencev in te bo obravnavani zakon najbolj prizadel. Varčevanje v pokojninskih skladih je torej postalo zelo tvegano, vlada, ki taka sporočila naslavlja na javnost, pa ravna vse prej kot primerno.

3. Zakon naj bi bil parlament sprejel na zahtevo Bruslja, kar ni res in politika glede tega javnost preprosto zavaja.

Še en vidik urejanja obveznic, ki nam ga vsiljuje vlada, je zanimiv. V času prve Janševe vlade se je slovenski zunanji dolg povečal za 24 milijard evrov, pri čemer so se pretežno zadolžile domače banke pri nemških in tudi nekaterih drugih evropskih bankah. Vse te dolgove naj bi domače banke skupaj z ne vedno nizkimi obrestmi vrnile do zadnjega centa, da bodo to zmogle, pa naj bi jim preko državnega proračuna pomagala država, predvsem na račun krčenja socialne države. (Medklic: gre za eno najbolj neprijaznih manir neoliberalizma, kakršne tudi sicer ugledna nemška kanclerka zavzeto neguje ! ). Da bi proračun nekoliko razbremenil in si s tem olajšal posel, je naš finančni minister uporabil inovacijo: del dolgov do tujih bank želi pokriti kar neposredno v breme tistih domačih oseb, ki so podobno kot tuje banke posojale domačim bankam, a ne v oblik kreditov pač pa preko obveznic. Razlika v obliki dolga naj bi bila torej opravičilo za to, da bo eden izgubil vse zato, da bo drugi lahko v celoti poplačan.

Obravnavani zakon je očitno spodrsljaj, kakršnih si vlada ne bi smela privoščiti. Da so ga koalicijski poslanci praktično soglasno podprli, vlade ne odvezuje odgovornosti za nastalo napako; to namreč prej nakazuje na razvrednoteno vlogo parlamenta; saj ta po vsebini vse bolj deluje le kot glasovalni stroj, ki daje odločitvam vlade videz demokratičnosti.

V sedanjih kriznih časih je za državo izjemno pomembno, da nam finančno ministrstvo vodi etično neoporečen strokovnjak z ustreznimi izkušnjami. Da sedanjemu ministru ta zahtevna naloga ni prav domača, pa ne kaže zgolj to, kako se je lotil urejati podrejene bančne obveznice. Omenim naj še tri primere – sicer jih je še več -, ki to potrjujejo:

• Minister je zelo redkobeseden in zato ni lahko prepoznati, kako dejansko razmišlja. Se je pa javnosti doslej dokaj razkril s kar obsežnim intervjujem, ki ga je Mladina objavila v 29. številki v juliju mesecu. V njem se je predstavil kot veren neoliberalec, ki bi slovensko krizo reševal predvsem s popolno privatizacijo vsega državnega in z ubijanjem socialne države. Tako reševanje po prepričanju mnogih ne more uspeti in zato finančnemu ministru ne bi smeli dopustiti, da se z njim poigrava.

• Letos spomladi je po pisanju nekaterih občil (Dnevnik, Finance,..) minister Čufer na lastno pest in v nasprotju z veljavnimi pravili zamenjal nadzorni svet NLB. Poleg tega, da je bila zamenjava postopkovno gledano nedopustna in zelo škodljiva samovolja, je bila tudi po vsebini močno problematična, po pisanju medijev vsaj iz treh razlogov: a)iz NS sta bila odslovljena dva tuja strokovnjaka, kar je nedvomno močno okrepilo nezaupanje tujine do tega, kako se namerava slovenska vlada lotiti sanacije bank; b)pol novih članov NS naj bi bilo v konfliktu interesov in se jim te naloge zato ne bi smelo poveriti; c)v času, ko je NLB dodelila največ sedaj slabih kreditov, je bil Čufer v njej eden vodilnih delavcev, ki je bil neposredno odgovoren za kvaliteto njenih naložb; upravičeno je zato domnevati, da je pri izbiri novih članov NS tudi ta vidik upošteval.

• Eden večjih Čuferjevih projektov je zakon o obdavčitvi nepremičnin. Ta zaradi vprašljivih rešitev, ki jih ponuja, že nekaj mesecev obremenjuje javnost, te težave pa so nedvomno odraz neprimernega vodenja projekta.

Nekaj zadev pa je Čufer dobro izpeljal. Skupaj z guvernerjem BS je sprejel odločitev o likvidaciji dveh manjših bank (Factor banka, Probanka) na način, ki ne bo prizadel njunih varčevalcev, Andreja Širclja, poslanca Janševe stranke, pa je odslovil iz vodstva slabe banke v nastajanju. Zaradi teh dveh potez je Janševa stranka v parlamentu vložila zahtevo, da se ga kot ministra razreši. S to zahtevo-interpelacijo Janša objektivno ne more uspeti, celo nasprotno, Čuferjev položaj bo celo okrepil. Domnevamo lahko, da pri Janši v tem primeru ne gre za napačno presojo, prej za prefinjeno politično igrico.

Novinar Borut Mekina je v članku Veš, nadškof, svoj dolg, objavljenem v tedniku Mladina dne 25. oktobra 2013, zapisal, da Katoliška Cerkev ne oddaja letnih poročil AJPES-u. Na Slovenski škofovski konferenci (SŠK) pojasnjujemo, da Katoliška Cerkev po svojem kanonskem pravu ter v skladu z mednarodnim sporazumom med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem posluje preko SŠK in zato za pravni subjekt Katoliška Cerkev na AJPES ni oddajala letnih poročil. Znano je, da Katoliško Cerkev v Sloveniji sestavlja več kot 800 samostojnih različnih pravnih oseb, ki v svojem imenu vsako leto oddajajo omenjena poročila. Tako tudi SŠK, kot reprezentativni organ Katoliške Cerkve v Sloveniji, redno oddaja letna poročila na AJPES.

Grega Repovž je v uvodniku 42. številke tednika Mladina v kolumni z naslovom Nasilje obtožil Rogovce in konkretno Socialni center Rog, da smo izvedli akcijo v galeriji Alkatraz na Metelkovi, ki je po njegovem nesprejemljivo nasilno dejanje. Aktivisti in aktivistke Socialnega centra Rog te obtožbe zavračamo in izjavljamo, da tega dejanja nismo niti načrtovali niti izvedli. S tem sporočilom ne želimo komentirati te akcije, zgolj zanikamo naše avtorstvo in udeležbo v njej, saj želimo, da jo artikulirajo tisti, ki so jo dejansko izpeljali. Obenem obsojamo policijsko logiko kolumnista, ki je na ravni bivšega ministra za notranje zadeve Gorenaka, ki je v času mariborskih vstaj zahteval distanciranje od “nasilnih” dejanj vstajnikov, da bi prikril, da je vlada in policija v času druge in tretje mariborske vstaje izvedla državni udar.

Zdi se, da kolumnist Mladine družbeno realnost bere zgolj na osnovi banketov, ki jih pripravljajo oblastniki, drugače bi tiste, ki jih je obtožil, kaj povprašal, preden jih je javno obsodil. Še več, svojo profesionalno površnost nadgrajuje s tem, da v svoji suvereni sodbi o izvajalcih omenjene akcije izhaja iz anonimnega komunikeja ti. Nadstandardnega komiteja Rogovcev za pomoč pri gentrifikaciji, ki je več kot očitno dokument, ki niti po vsebini niti po stilu izjavljanja ne skriva, da gre za ironično potegavščino, kar je jasno vsakemu povprečno inteligentnemu bralcu. Ker kolumnista Repovža pri pisanju kolumne očitno nista vodili resnicoljubnost in pravica javnosti do obveščenosti, lahko zgolj domnevamo, da je njen namen sprožiti moralno paniko in preprečiti razpravo o temah, ki jih je hote ali nehote odprla omenjena akcija, torej o vprašanjih vse večjega razslojevanja, klientelizma in splošne korupcije v mestu Ljubljana, ki ji načeluje večni župan Janković.

V Socialnem centru Rog se do sedaj na obtožbe na naš račun v javnosti nismo odzvali, saj se nam je zdelo pomembneje, da se začne odkrita razprava o odgovornosti in svobodi proizvajalcev kulturnega in socialnega kapitala v MOL. Z zanimanjem smo prebrali po našem mnenju avtentični komunike aktivistov in aktivistk, ki so izvedli politični performans v galeriji Alkatraz. Prav tako smo pozorno spremljali razprave, obtožbe in distanciranja, ki jih je omenjena akcija sprožila v umetniških, aktivističnih in znanstvenih krogih. Nekateri umetniki, ki sodelujejo z Rog Labom in upajo, da se bodo umestili v novi Center Rog, so hiteli z denunciacijo drugih umetnikov in aktivistov, da bi županu Jankoviću in MOL pokazali, da so nedolžni. Kar je tipična reakcija subjektov v družbah, ki niso demokratične in v katerih je dostop do sredstev za delo in preživetje povezan z vključenostjo ali izključenostjo iz odnosov klientelizma. Tovrstne reakcije so torej zgolj odraz koruptivnega delovanja oblasti v MOL in v Republiki Sloveniji. Zato smo jih povabili na odkrit pogovor brez medijev in policije o tem, kako se zoperstaviti kruhoborstvu in strahu, ki zastrupljata medčloveške odnose.

Verjetno je bil Socialni center Rog prva tarča obtoževanj zaradi svoje politične zgodovine, ki je v veliki meri slonela na metodi direktne akcije. Vendar različni tožniki in sodniki ob tem pozabljajo, da so bile vse naše akcije javne, transparentne in da smo jih vedno s ponosom podpisali s polnim imenom. Tako smo med drugim ponosni na zrušitev 18 metrov ograje taborišča za migrante na Velikem otoku pri Postojni. Ponosni smo na samo zasedbo praznega Roga, ki ga je MOL kar dvakrat špekulativno prodala in odkupila, drugič celo po višji ceni. In kljub temu prepustila propadanju... Ponosni smo na »zasedbo« Ministrstva za delo v času gladovne stavke migrantskih delavcev, ki so v Sloveniji živeli in delali v suženjskih razmerah. Ponosni smo na to, da smo leta 2008 kritično intervenirali v performans Marije Mojce Pungerčar, ki je v času bitke za nadzor nad delavskimi domovi v Ljubljani dala večjo legitimnost upravnikom domov kot njihovim stanovalcem. Čeprav so takrat kot tudi danes lastniki domov nad delavce, ki so se organizirali, da bi lahko spregovorili o pogojih svojega dela in življenja, da bi se podpisovali pod prijave na različne inšpekcije in da bi uveljavili svojo pravico do zbiranja v njihovem samskem domu, ščuvali policijo. Konkretno, šlo je za dom na Poljanski, ki je v lasti javnega podjetja Snaga. Torej, šlo je za nasilje in interese javnega holdinga, ki mu načeluje večni župan Janković. Za nasilje in interese rentnikov, ki akumulirajo našo ustvarjalnost, žulje in znoj, da bi vzpostavili gentrificirano mesto »kreativnih industrij«. Ki pa ni in ne more biti nič drugega kot otok izobilja v morju revščine, kjer bodo lastniki finančnega premoženja vlekli bajne rente, vključeni v klientelistične mreže imeli ljubi kruhek, ostali pa bodo marginalizirani in odstranjeni.

Skratka, akcija v Alkatrazu ne nosi našega podpisa, saj smo do sedaj vedno izhajali iz koncepta nepokorščine, ki pomeni pripravljenost sprejeti odgovornost in morebitne kazenske posledice za svoja dejanja z namenom, da se odprejo vprašanja sistemske diskriminacije in da se družbene in politične institucije demokratizirajo. Korupcija in klientelizem vse bolj požirata ta potencial za spremembo obstoječih insitucij. Kot Rogovci smo bili v imenitnem položaju, da to analiziramo. Župan Janković je povozil kompetence svojih strokovnih sodelavcev, preprečil podpis pogodbe o začasni rabi in začel specialno vojno proti Rogovcem, ki jim MOL odreka takšno temeljno dobrino, kot je električna energija. V zadnjem letu smo svoj potencial in domišljijo namenili ljudski vstaji in veselimo se dne, ko bo Janković bežal iz Ljubljane, tako kot je Kangler moral zbežati iz Maribora. In ta dan bo prišel. S klientelizmom ne moreš nadomestiti demokracije. Kapitalsko politične naveze ne morejo pokrasti toliko, da bi vzpostavile odnose odvisnosti in pogojevanja za veliko večino.