Med člani slovenskega in tako tudi mednarodnega PEN-a je nekdanji predsednik deželne vlade »deloval« (beri: plačeval članarino) 25 let, ko pa so zaradi vrste neetičnih dejanj (vsaj tako osebno razumem razloge za izključitev) postavili njegovo članstvo pod vprašaj in ga končno, ne pa še dokončno, izključili, jih je kar počez, zlasti pa vodstvo, ozmerjal z oznovci in udbovci. Natančneje (citat): »Danes se je v vodstvo te organizacije (PEN-a, op. p.) nateplo vse mogoče, glavno besedo pa imajo sodelavci Udbe in Ozne.« Kaj se je nateplo, gospod univerzitetni diplomirani obramboslovec? Ste morda imeli v mislih krdelo pritepencev, dodatno in zaničljivo stigmatiziranih z ovaduštvom in slepo pokorščino? Le zakaj ste se jih spomnili prav sedaj? Bi bil pohvaljen, če bi nekdo z enako patetiko označil kakšno drugo vodstvo, recimo uredništvo Demokracije, Reporterja ali pa kar vaše stranke in poslanske skupine? In še tole: od kod in do kam seže tisti »danes«?

Takšnih ali podobnih nastopov in izbranega (nespodobnega) besedišča smo od tega gospoda sicer vajeni, mnogi pa smo presenečeni izvedeli, da je omenjeni gospod tudi član PEN-a, ugledne mednarodne organizacije književnikov, katere temeljna naloga je obramba svobode misli in delovanje v korist razvoja literature in sožitja med narodi. Janša kot predsednik stranke niti svojim poslancem ni dovolil svobode misli, saj jim je lani po predčasnih volitvah, v parlamentu preprečil oz. nadziral glasovanje, s pritiski na drugače misleče (istospolno usmerjeni, izbrisani iz evidenc za priznanje stalnega bivališča, Romi, nekdanji pripadniki protifašističnega odpora in taboriščniki …) pa je kot predsednik vlade ogrožal temeljne ustavne in človeške pravice ljudi in možnost za demokratični dialog. Drugim je jemal ali omejeval svobodo, sedaj (ob izključitvi iz PEN-a) pa jo prizadeto terja zase! Dodajmo, da je ta isti gospod (še kot nedavni predsednik vlade) »pod grožnjo s sodnim preganjanjem hotel prisiliti koordinatorja KOKS-a (Koordinacijski odbor kulture Slovenije, op. p.) k nizkotnemu ovajanju svojih kolegov, protestnikov, vstajnikov, borcev za svobodo izražanja, ki so v pismu kritizirali vlado.« (citat: Vlado Ž.)

Težko bi ugovarjali tem in drugim argumentom, ki jih je slišati te dni in pritrjujejo domnevi, da je omenjeni izključeni član s svojim delovanjem in stališči ogrožal demokracijo in svobodo, pri čemer tudi do nekaterih najuglednejših članov PEN-a ni bil ravno spoštljiv. Bo dovolj omeniti, da se celo kolegu iz omenjenega združenja, znanemu slovenskemu pesniku, akademiku in domoljubu, ki je že v petdesetih letih, pa tudi kasneje, ob tveganem odporu zoper skupna (jugoslovanska) jedra, nosil glavo naprodaj, ni nikoli niti z besedico opravičil za težko in povsem neresnično obtožbo?

V seznamu prijateljskih izstopov iz PEN-a lahko najdemo zlasti imena tistih članov, ki so se ob lanski ukinitvi ministrstva za kulturo lepo potuhnili ali pa iskali argumente za tiho, morda pa le polglasno podporo tej sramotni potezi prvega ministra oz. njegove vlade. Med njimi je tudi »nobelovec«, ki se je, mimogrede, proslavil s »hvalospevom« črnemu piranskemu županu in se kasneje menda celo javno pokesal za svoj greh. Tudi znani »častilec« pokojnega predsednika republike je protestno izstopil. Se še kdo spomni, kako je pisatelj z visokimi etičnimi standardi pridigal o »vakuumu čisto na vrhu slovenske države«? Ker pa je med »izstopniki« tudi nekaj takšnih, ki menda sploh niso člani, lahko v naslednjih dneh pričakujemo, da bodo iz »PEN-a« izstopili še nekateri, morda vsaj tisti najbolj vneti »literadi« iz poslanskih klopi.

In mi, navadni državljani, kaj si lahko mislimo ob takšnih in drugačnih slovenskih grenko-sladkih PEN-inah? Nemara nam ne bo preostalo drugega, kakor da zares popenimo tudi sami!

Odgovor na pismo Irene Rokavec

Misli, ki so objavljene kot streznjujoča luč v okuženem gojišču tekmovalnega športa („Tekmovalni šport je dejavnik razčlovečevanja. Že po definiciji uničuje lepo človeškost - vir sreče tekmovalca je namreč v porazu torej nesreči sotekmovalca. V rekreacijskem športu sta lepota in zdravje, v tekmovalnem pa veliko denarja in odmaknjenost od resničnih težav v družbi. In razumemo, da ga podpirajo pokvarjeni vladarji“ - Armstrong, Seneka in mi, Mladina, 1. marca letos), niso, kot je zapisano, iz knjige Aneja Seneke Pisma prijatelju Luciliju. Gre za natančno prepisane ugotovitve iz moje nove knjige Poklic človek, razprava Moralno izprijeni misleci, str. 107.

Iz dobro znanih razlogov je pri citiranju nujno (čeprav ni moderno) navajanje (pravega) vira; zato prosim objavo tega popravka v naslednji številki.

Najboljšemu ponudniku za ustrezno ceno prodam svojo diplomsko nalogo, lahko tudi politiku (100 %-no izvirna in zajamčeno brez plagiata). Sama je po devetih letih namreč ne potrebujem več. Zaradi krasnih novih sprememb pri obdavčenju avtorskih pogodb smo prevajalci, ki nimamo statusa samostojnega kulturnega delavca ali nismo samostojni podjetniki, pri založbah postali nezaželjeni oz. nepotrebni, ker jih preveč stanemo.

Ni pomembno, kako kvalitetno je tvoje delo, založbe imajo dovolj izbire. Zanje si le zunanji sodelavec, do katerega nimajo nobenih obveznosti razen izplačila honorarja. In čeprav založbe zelo dobro živijo in uspevajo na račun »prekercev« (prevajalci in lektorji praviloma nismo redno zaposleni pri njih), je od ljudi z rednimi službami verjetno vseeno preveč naivno pričakovati nekoliko empatije.

Če si se kot »prekerni« delavec z leti že sprijaznil, da boš živel iz dneva v dan oz. od honorarja do honorarja, da boš delal do smrti, saj ne boš nikoli dočakal pokojnine ali kreditov in ostalih ugodnosti, ki jih s seboj prinaša redna zaposlitev, se moraš zdaj sprijazniti s tem, da ti je odslej tudi to nedostopno, če pač ne zaslužiš dovolj, da bi si lahko plačeval 300 evrov mesečno za prispevke. Ker preko avtorskih pogodb poslujejo npr. tudi prevajalske agencije, so moje možnosti, da bi si poiskala ustrezno delo, precej omejene. Na razpise za katera dela pa naj se prijavljam, če so moje delovne izkušnje pretežno s področja prevajanja?

Menda se bom nazadnje pač pridružila množici prejemnikov socialne podpore (=posojila). Ne vem, kakšen cilj je imel sedaj že bivši minister za vse mogoče s to spremembo: zmanjšati krizo ali pahniti v brezposelnost še tiste ljudi, ki smo še do včeraj delali (in bi lahko še naprej). Ena izmed teh dveh stvari mu je vsekakor uspela.

Spoštovani,

nekdanji predsednik stranke Zares g. Gregor Golobič se je odzval na moj zapis v članku, da se je njegova stranka na čelu s tedanjim gospodarskim ministrom Matejem Lahovnikom bojevala zoper tajkune, zaradi česar so v bankah dobesedno zmrznili in se niso več upali kreditirati s strani politike izpostavljenih podjetij, ne glede na njihove poslovne rezultate.

Gregorju Golobiču naj odgovorim z njegovimi besedami na 6. konvenciji stranke Zares, v Ljubljani, 15. oktobra 2011:

»Namesto da bi, tako kot vse ostale parlamentarne stranke, ostali pri prazni retoriki o tem, kako smo proti takšnemu kreditiranju, smo zahtevali prekinitev kreditiranja tajkunov in zamenjavo uprave NLB, ki jih je – potem ko so izmozgali svoja podjetja – še naprej želela vzdrževati na stroške davkoplačevalcev. Morali smo zagroziti z izstopom iz vlade, da smo zmagali. Smo pa za to zmago – zmago 99 odstotkov proti 1 odstotku – plačali visoko ceno. Sprožena je bila afera, s katero se je diskreditiralo mene in s katero se vztrajno diskreditira stranko.«

Z enako retoriko so se mediji ob aferi, ki jo je Golobič izpostavil na omenjeni konvenciji, potem spravili na družbo Ultra, samo zato, ker je bil Golobič solastnik ene izmed njenih družb. In družba Ultra se je znašla pred enakim problemom kot podjetja, ki jih omenjam v članku, pa zato ni bilo nobenih poslovnih razlogov.

S pozdravi,

Na TVS 12. 3. je dr. Lahovnik spet in spet zagovarjal »umik države iz gospodarstva«. In se celo norčeval iz najbolj patriotske/domoljubne izjave g. Vebra, da gre v primeru zadnjih nameravanih razprodaj za veleizdajo. Ja, seveda za to gre, g. Lahovnik! Res ne vem, ali po 22 letih uničevanja slovenske industrije še vedno nismo dojeli, da gre poleg običajne lopovščine, pohlepa, nespametnosti vseh vrst itd. tudi za namerno uničevanje naše podstati!? Ki jo generira skrajna desnica z RKC, najbolj vplivnim stricem iz ozadja. In t. i. mladoekonomisti, ki mislijo, ne z lastno, ampak z amerikanizirano glavo.

Sprašujem profesorja, ki kaj tudi pametno pove, kaj imamo danes od prodane Tobačne tovarne, če se je še spomni. Pa od Tovarne sladkorja v Ormožu, pa od Splošne plovbe, pa, pa …

Vse zagovornike privatiziranja (beri: razprodaj tujcem) sprašujem: Kako to, da je bila Slovenija pred razpadom Jugoslavije industrijsko in sicer med najbolj razvitimi, če ne že kar najbolj razvita v celotnem vzhodnoevropskem svetu – vsa lastnina pa je bila državna!? Vem, ugovorov brez števila, pa držijo vodo?

Še to: ko smo 92-tega delavci spoznali, da nakup delnic ni čisto brez zveze, smo v kar opaznem številu šli v nakup, konkretno Telekoma in tudi drugih podjetij, a glej vraga – denar so nam vrnili. Niso hoteli našega zasluženega denarja.

Potrebno je od besed preiti k dejanjem. Vse več je gibanj, vse več je iniciativ, ki težijo k ustanavljanju novih strank; upada naboj in širi se nezaupanje med enakimi; to je lahko usodno za vstajniška gibanja. Več majhnih strank bo doživelo polomijo in glasovi se bodo razpršili; od tega ne bo imel nihče nič, razen seveda etablirane stranke, ki računajo na našo šibkost in slabo organiziranost ter finančno podhranjenost. Zavedati se moramo krutega dejstva, da imamo neustrezno volilno in medijsko zakonodajo, ki je pisana na kožo etabliranim parlamentarnim strankam z močnim finančnim zaledjem in hkrati tudi medijsko pozornostjo.

Našo voljo in hotenje za radikalne družbeno-politične spremembe moramo preudarno in strateško združiti v skupno politično silo in z enotnimi konkretnimi cilji. Ker se očitno ne moremo, nočemo, ne znamo združiti v eni stranki, je morda edina druga realna opcija, ki nam lahko prinese realne zmožnosti za zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah, da se združimo v Koaliciji (stranke, gibanja, posamezniki …). Tako bi vsak prispeval določeno število svojih (kvalitetnih) kandidatov, dogovorili bi se za enoten delovni program, rotiranje vodstvenih in predstavniških funkcij, finance. Oblikovati bi morali skupno bazo informiranja, da se stvari ne podvajajo oz. da dosežemo večjo sinergijo. Nujno bi se bilo potrebno povezati in se o tem pogovoriti; kje je kdo močen in kaj bi lahko pokrival; delitev dela, da bomo bolj učinkoviti.

Kandidate lahko začnemo izbirati že sedaj, oziroma se lahko javljajo sami ali na pozive preko FB, oz. na določenem zbirnem mestu. Po prijavi morajo priložiti svoj CV in fotografijo, (področje dela in konkretne predloge, ki jih imajo). Na podlagi pridobljenih prijav bi lahko izvedli »internetne volitve«, da bi izbrali med številnimi najboljše kandidate. Lahko bi se tudi pokazalo, ali imamo dejansko junake, ki se želijo politično angažirati, ne le govoriti o spremembah. Kot Koalicija bi imeli skupno listo kandidatov, potrebujemo jih torej 88, pri čemer mora biti enakopravna zastopanost spolov.

Iskati moramo skupne točke programa, povezovanja. Ne smemo pasti na ideološkosti, preveč je osnovnih tem, ki so skupne in bi bilo to povsem neumno, da se sedaj ločujemo na osnovi vere, partizanstva in domobranstva ter drugih »ločevalnih tem«.

Vsaka skupina ali stranka naj znotraj preveri potencialno bazo kandidatov, ki bi jih uvrstila na skupno listo. Velikokrat se namreč izkaže, da mnogi sploh ne želijo kandidirati; da nam ne bi tik pred kampanjo zmanjkalo primernih kandidatov.

Nekaj programskih predlogov:

– redefinicija lastnine, prenova ekonomske politike, medsebojna delitev;

– demokratizacija podjetij in ekonomskih institucij – obnovitev lokalnega trga in samooskrba;

– varstvo osnovnega standarda človeške eksistence (zrak, voda, okolje, hrana, stanovanje);

– prehranska samozadostnost;

– vlaganje v obnovljive energetske vire;

– enake možnosti, enakopravnost, solidarnost;

– soodgovornost, participacija;

– politično opolnomočenje posameznikov in skupin.

– aktiviranje državljank in državljanov ter civilne družbe v politično življenje; zmanjšanje stroškov države in politike ter približevanje oblasti ljudstvu;

– sprememba volilne zakonodaje, neposredna demokracija;

– ekonomska neodvisnost in zmanjšanje socialnih razlik, participacija delavcev pri dobičku; demontaža ideologije korporativizma; transparentnost v delovanju javnih institucij; omejitev privilegijev funkcionarjev;

– ohranitev kvalitetnega javnega zdravstvenega in socialnega ter pokojninskega sistema;

– UTD, kooperative;

– ohranjevanje kulturne dediščine in promocija slovenske kulture;

– izkoriščanje regijskih razlik in posebnosti za razvoj podeželja; turističnih, ekoloških;

– priložnosti za malo gospodarstvo - obrt, podjetništvo, turizem;

– pravica do bivanjskega prostora;

– dekriminalizacija konoplje kot nove razvojne priložnosti;

– vlaganja v raziskave in razvoj, za bolj dovršene proizvode;

– Evropa na drugačnih temeljih, demokratizacija institucij EU; izstop iz zveze NATO.

Odgovorni urednik g. Repovž je v članku z zgornjim naslovom zapisal nekaj trditev v zvezi s stranko Zares in t.i. Pahorjevo vlado, ki zaradi svoje nekorektnosti in protislovnosti terjajo odgovor. Ob strani puščam neresnično tezo, da podjetja niso bila deležna pomoči (vsem znana je npr. zgodba z Elanom ali Adrio in zapleti glede nedovoljene državne pomoči) - sploh kar zadeva ohranjanje delovnih mest, saj je bila temu namenjena celo posebna in finančno zahtevna „Svetlikova“ shema. Prav tako ne bom ponavljal dejstev o ukrepih za dolgoročno krepitev produktivnosti in konkurenčnosti, ki se ne utemeljuje na pavperiziranju t.i. delovne sile, ampak na znanju, s čimer smo se primarno ukvarjali na ministrstvu, ki sem ga vodil. Avtorjev zapis, ki ga zavračam na tem mestu, se glasi: „Zaresov minister Matej Lahovnik (s podporo stranke, ki se danes sicer z distanciranjem od Lahovnika skuša distancirati tudi od svojega ravnanja) se je šel boj zoper tajkunska podjetja. Zaradi zahtev vlade (in populizma) se banke niso niti drznile kreditirati teh podjetij. V imenu pokvarjenih podjetij se je potaplajlo eno podjetje za drugim - namesto da bi vlada v ta podjetja prek konverzije terjatev v lastniške deleže začasno kapitalsko vstopila (in seveda zamenjala pokvarjene uprave), je bilo bolj pomembno medijsko nastopaštvo.“ Splošno znano je, da se „distanciranje“ med stranko Zares in Lahovnikom ni začelo „danes“, ampak že pred leti. Vzrok zanj je bila njegova nekritična podpora Teš6, ne pa vprašanje reprograma t.i. tajkunskih prevzemnih posojil. Vlada ustreznih (in za Repovža spornih) stališč glede slednjega ni sprejela zaradi Lahovnika, ampak načelnega stališča Sveta Zares, ki je to postavil kot pogoj, da ostane v koaliciji. Dikcija vladnega sklepa o tem, ki je bila dorečena z ministrom Gasparijem in V. Boletom, je bankam prejemnicam posebnih državnih garancij prepovedovala reprogramiranje prevzemnih posojil samo tistim družbam, zoper katere je bil uveden postopek ATVP in UVK. To sta bili takrat samo dve družbi:

Šrotova Pivovarna Laško in Bavčarjev Istrabenz. Videti v tem vzrok za serijsko „potapljanje podjetij“ je deplasirano zavajanje. Prikazovanje uprav bank kot nedolžnih in ustrahovanih žrtev, katerih blokiran motiv naj bi bil reševanje podjetij in delovnih mest, nima nobene zveze z realnostjo. Ostaja uganka, kako naj bi vlada (najbrž je avtor mislil državne banke) najprej reprogramirala kredite, potem pa konvertirala sveže servisirane/neproblematične terjatve v lastniške deleže ...

Kreditni krč ima bistveno bolj kompleksne vzroke, kot jih poskuša z najnovejšo difamacijo Zaresa predstaviti vehementni avtor. Od veliko obsežnejših slabih „netajkunskih“ naložb in kreditov iz zlate dobe „posojilnega delirija“ ter krčevitega prikrivanja razsežnosti tega problema s strani samih bankirjev, enormnega in s krizo dramatično pospešenega razdolževanja samih bank pri svojih sindiciranih kreditodajalcih v tujini, do radikalnih zaostritev zahtev po kapitalski ustreznosti Banke Slovenije ...

Odgovor na začudeno vprašanje, zakaj Mladina potemtakem v to zgodbo še danes in tako nekorektno vlači stranko Zares, se morda ponuja kar na naslovnici iste številke: zaradi svojih „napačnih potez, nastopaštva in neznanja.“

Novinarka Urša Marn je v Mladini z dne 22.3.2013 v prispevku »Večni zmagovalec« (str.: 11) med drugim zapisala: »Prejšnji direktor Branko Omerzu je s položaja odstopil že julija lani, potem, ko je nadzor razkril več nepravilnosti pri poslovanju sklada.«.

Navedba novinarke ni točna, saj sem odstopil zaradi upokojitve.

Res pa je, da je imel Javni jamstveni in preživninski sklad RS (v nadaljevanju: Sklad), ki sem ga davnega leta 1997 pomagal ustanavljati in bil tudi prvi predsednik njegovega upravnega odbora, v letu 2012 neprestane nadzore. Ti so se začeli po mojem izstopu iz DeSUS. Iz DeSUS sem izstopil takoj, ko je DeSUS sprejela sklep o vstopu v Janševo koalicijo in to po 18. letih članstva v stranki, v kateri sem bil tudi njen generalni sekretar in predsednik MO Ljubljana.

Nadzori Sklada so bili »delegirani« s strani generalne sekretarke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Tadeje Pušnar, ki je bila predsednica Nadzornega sveta Sklada in kasneje še hkrati njegova direktorica. Najbolj »intenziven« je bil nadzor notranje nadzorne službe resornega ministrstva, ki za svoje delo odgovarja generalni sekretarki, torej taisti Tadeji Pušnar, ki je menda še sestrična vodje te nadzorne službe. »Ugotovitve« te službe kažejo na nepoznavanje oziroma nesposobnost branja bilanc in podbilanc. Ni jim jasno, kaj so in kako ravnati s subrogacijami, kakšno je ravnanje na prehodu iz enega v drugo leto in kaj vsebuje FEP, če omenim le nekaj cvetk. Zlasti prizadevna je bila gospa Tadeja Pušnar po mojem pismu resornemu ministru mag. Andreju Vizjaku (poslal sem ga tudi predsedniku Vlade RS), v katerem sem ga, sredi junija preteklega leta, seznanil z gonjo proti Skladu in opozoril na nestrokovnost nadzora ter posledično škodljivost za Sklad. Izrazil sem tudi prepričanje, da je bolje razrešiti direktorja, kot pa uničevati uspešno institucijo. Reakcije s strani ministra ni bilo, bila pa je s strani gospe Tadeje Pušnar, ki je Nadzornemu svetu Sklada predlagala mojo razrešitev. Za ta predlog je dobila le svoj glas, saj so ostali prisotni člani sveta delovanje Sklada ocenjevali pozitivno. Zaradi neuspele razrešitve mene kot direktorja je protestno odstopila, kar pa je kasneje preklicala.

Zanimivo je, da so se vsi nadzori z mojim odhodom nehali. Gospa Tadeja Pušnar, generalna sekretarka ministrstva za delo, direktorica in predsednica nadzornega sveta Sklada pa je začela hvaliti dotedanje delovanje Sklada!?

S spoštovanjem,

Kratko pojasnilo k pismu bralcev ge. Gaje Štovičej

Glede opravljenega pravniškega državnega izpita, za katerega pišete, da »z zakonom za mesto generalnega direktorja ni predpisan«: morda sem se izrazil nekoliko preveč poenostavljeno. Z zakonom ta pogoj za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja vrhovnega tožilstva res ni predpisan, pač pa ga je vseboval razpis na podlagi akta o sistemizaciji, ki je bil izdan na podlagi zakona. Tako, zdaj je to v redu.

Glede vaše uspešne kandidature za mesto generalnega direktorja direktorata za tožilstvo na ministrstvu za notranje zadeve in moje trditve, da je bil mag. Matija Vidmar primernejši kandidat za to mesto: razpisna komisija je vas in Vidmarja ocenila kot primerna kandidata za vodenje direktorata za tožilstvo, torej manj primeren od vas ni bil. Da je bil dejansko primernejši, pa priča stopnja njegove izobrazbe in njegove delovne izkušnje z vodstvenih funkcij na področju pravosodne zakonodaje. Vidmar je v preteklosti pod vladami različnih političnih predznakov vodil oddelek za organizacijsko zakonodajo na ministrstvu za pravosodje. Do imenovanja generalnega direktorja direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu je kot v. d. vodil ta direktorat in ga postavil na noge. Danes je generalni direktor direktorata za pravosodje na ministrstvu za pravosodje in javno upravo. Vi ste bili, upam, da imam prave podatke, poklicno aktivni v predvolilnem štabu Barbare Brezigar za predsednico republike leta 2002, bili ste predstavnica za stike z javnostjo na ministrstvu za pravosodje v času, ko je mesto ministrice zasedala Barbara Brezigar, bili ste generalna sekretarka na vrhovnem tožilstvu v mandatu, ko je tožilstvo vodila Barbara Brezigar, in zadnje leto ste bili direktorica direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu, tudi v času, ko je bila tam državna sekretarka za tožilstvo Barbara Brezigar. Korektno od vas se mi zdi, da niste niti poskusili demantirati zapisanega, da ste bili na to mesto izbrani po tem, ko je vaš protikandidat odstopil, kot je sam dejal, po prijateljskem nasvetu Barbare Brezigar. Ker je, čeprav te pristojnosti nima, v posmeh razpisnemu postopku Brezigarjeva izbrala vas. Glede vašega odnosa z Barbaro Brezigar pravite, da ste več let njena sodelavka in da ste na to ponosni. Sam nisem trdil nasprotno.

Glede preveč izplačane plače oziroma dodatka k plači: če ste dobili v nasprotju z delovnopravno zakonodajo izplačane previsoke zneske, je prav, da ste denar vrnili. K temu ni kaj dosti dodati. Razen seveda, da bi dejstvo, da predstojnik državnega organa (v tem primeru Barbara Brezigar) odobri izplačilo v nasprotju s predpisi, morala preveriti Komisija za preprečevanje korupcije in kasneje morda tudi pristojni organi odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Ne glede na to, ali so bili preveč izplačani zneski zaradi nezadovoljstva drugih zaposlenih v tem organu naknadno vrnjeni.

In še: da ste bili pri svojem delu na vrhovnem tožilstvu »neprofesionalna« in »neprimerna« oseba, ste zapisali vi, ne jaz.

V Mladini številka 9 je bil 1. marca 2013 na strani 23 objavljen članek novinarja Petra Petrovčiča z naslovom „Pravosodni nadzor? Osebna kaprica. „, ki je objavljen tudi na spletni strani. Novinar ni nikoli niti poskusil pridobiti mojih odgovorov, v članku meša osebna stališča, komentarje in dejstva, povzetek prispevka pa je, da sem pri svojem delu neprofesionalna in, kot razumem, zanj tudi neprimerna. Nesmiselno bi se bilo spuščati v polemiko o upravičenosti takšnih trditev in namigovanj, zato v nadaljevanju izpostavljam zgolj nekaj dejstev, na podlagi katerih si je mogoče oblikovati objektivnejšo sliko:

1. Novinar je napisal, da mora na podlagi novega Zakona o državnem tožilstvu generalni direktor Vrhovnega državnega tožilstva imeti opravljen pravniški državni izpit in v bistvu izpolnjevati pogoje za imenovanje na tožilsko funkcijo. Podatek je napačen. Pogoj opravljenega pravniškega državnega izpita z zakonom za mesto generalnega direktorja ni predpisan, pogoji za delovna mesta javnih uslužbencev pa se lahko določijo le, če tako predpisuje zakon.

2. V članku je kot dejstvo zapisno, da je bil drugi kandidat za mesto generalnega direktorja Direktorata za državno tožilstvo po izobrazbi in izkušnjah primernejši kot jaz. Kaj avtor ve o izobrazbi in izkušnjah drugega kandidata, mi ni znano, zagotovo pa vem, da me o mojih znanjih in izkušnjah novinar ni nikoli ničesar vprašal, tako da ne vem, na čem temelji ta primerjava.

3. Novinar piše še, da bi bil nadzor bolj primeren v času, ko sem sama opravljala delo generalnega sekretarja Vrhovnega državnega tožilstva in je bila Barbara Brezigar generalna državna tožilka, saj mi je bil neupravičeno izplačan del dodatka za povečan obseg dela, ki naj bi ga morala vrniti po odhodu z Vrhovnega državnega tožilstva. Vira tega napačnega in potvorjenega podatka novinar ne navede. Najprej – šlo je za del dodatka za delovno uspešnost in ne za dodatek za povečan obseg dela. Sicer pa je nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar dajala izjemen poudarek zakonitosti poslovanja in je tudi dosledno izvajala zakonske pristojnosti v zvezi z nadzorom nad pravilnostjo in zakonitostjo porabe javnih sredstev. V okviru teh pristojnosti se je med drugim pregledalo tudi poslovanje v segmentu delovne uspešnosti, kjer je dejansko bila ugotovljena napaka pri delu izplačila za mojo delovno uspešnost. Pomotoma preveč izplačan znesek sem takoj po ugotovitvi napake vrnila, vse skupaj pa se je odvijalo v začetku poletja 2009!!!!!, torej dve leti pred potekom mandata Barbare Brezigar in 3 leta pred mojim odhodom iz državnega tožilstva, ne pa po mojem odhodu iz tožilstva leta 2012, kot napačno in senzacionalistično prikazuje novinar. Dramatični poziv k nadzoru ob pravilnih podatkih tako povsem zvodeni, saj je bila napaka odkrita in odpravljena z notranjim nadzorom pred štirimi leti!

5. In še to – drži, kar piše novinar, več let sem sodelavka Barbare Brezigar. Na to sem ponosna in cenim, da sem imela možnost delati z njo, saj je užitek delati s predstojnikom, ki spoštuje predpise, sprejema drugačna mnenja in je pri delu suveren.

Gospo dr. Tamaro Griesser-Pečar smo videli v mnogih vlogah in polemikah, v katerih je zagovarjala nečedne posle slovenske desnice, vendar tako nizko, kot se je spustila pri obrambi postopka za ponovno imenovanje dr. Andreje Valič-Zver za direktorico Študijskega centra za narodno spravo, pa še ne. Njeno opravičevanje tega postopka in brutalen napad na poročanje novinarjev Mladine je podoben tistemu, ko so iz kabineta Janševe vlade zavajali javnost in skrivali stroške vladne delegacije na potovanju v ZDA. Tokrat gre za prekrivanje mnogo večjega greha, če že ne pravega »zločina«, ki ga izvaja vlada v odhajanju s serijskim kadrovanjem ljudi po sorodniški liniji in liniji pripadnosti SDS. Na tem »minskem polju« bodo izbrani kadri mrcvarili Slovenijo še naprej po ukazu strica iz ozadja, kajti pri SDS je samo en stric, ki ima stoodstotno podporo svojih vernikov in bo svojo strategijo nadaljeval do njenega dokončnega uničenja. Svoje sekte namreč, kajti Slovenija se bo s svojimi uporniki in drugimi častnimi ljudmi znala ubraniti!

Griesserjeva to dobro ve, vendar nima dovolj morale niti poguma, da pove resnico. Od tod njen zagovor za »pravočasno« imenovanje Zverove žene, sklicuje se tudi na Pogodbo o zaposlitvi, navaja nevšečnosti pri morebitni ponovitvi razpisa, kar bi lahko oviralo ostale kandidate itn. Ne navaja bistva, katere kvalifikacije je pokazala Valičeva v primerjavi z ostalimi kandidati. Poudarja le, da pri njej in Zavodu gre za oceno vseh totalitarnih režimov in pojavov po enakih kriterijih. Tako pridemo do glavnega očitka novinarjev in javnosti, ki se nanaša ta totalitarno oblast, ki jo je poskušal vzpostaviti takoimenovani janšizem. Študijski center za narodno spravo se ga v času »Zverove žene« ni niti dotaknil, niti opozoril ni na kršenje ljudskih pravic, dostojanstva, na pojav maščevalnosti, da o koruptivnosti niti ne govorimo. To se je vse dogajalo pred našimi očmi! Tudi niso preprečevali izkoriščanja povojnih pobojev za politične namene, kar je zares najnizkotnejše in perverzno dejanje v današnjem času. Dr. Spomenka Hribar je očitno imela prav, ko je trdila, da nas ta institucija ne spravlja, ampak ločuje. Dr. Griesserjeva bo prej ali slej morala upoštevati čas, v katerem živimo, morala se bo odpovedati maščevalnosti in prepustiti stroki in neodvisnim ljudem, da odločajo o spravi in svetosti življenja.

Spoštovani g. urednik,

Erika Johnson Debelak v eseju Slovenija:večna mladoletnica piše, da je letos skupaj s princem teme in kvazi gangsterjem na najvišjem položaju v državi tudi narcistični tepec. Ob tem sem se spomnil napisa nad šankom nekega bifeja v Gorici: »L’ignorante sa tanto, l’intelligente sa poco, Il saggio sa niente, ma la mona sa tutto« (Nevednež ve veliko, razumnik ve malo, modrec ne ve ničesar, toda tepec ve vse). Za naš primer bi napis morali dopolniti: »ma la mona sa fare tutto« (tepec zna delati vse). Čemu le delitev dela? Zakaj spoštovati delo posameznika? Kakšno mojstrstvo neki? To je sporočilo vse-znalstva? Najbrž nam gre tako zelo dobro tudi zaradi vse-zmožnikov. Na koncu jih pa še nagradimo. Saj, bi rekli na Primorskem, v resnici smo ’mone’ mi sami. Nagrajujemo žaljenje našega dela.

Spoštovani župan občine Gorica Ettore Romoli.

Že dalj časa v javnosti kroži turistični vodnik, načrt mesta Vivi Gorizia z zaznavnim logotipom (z natisnjenim grbom) mesta – občine Gorica. Spodbudno je, da je publikacija štirijezična (v italijanščini, slovenščini, nemščini in angleščini), toda ...

Goriška občinska uprava je ponovno naredila potezo, ki jasno kaže na njen odnos do slovenske narodne skupnosti v občini Gorica. Kot takrat, ko nas je prezrla in ni imenovala slovenskih članov v krajinsko občinsko komisijo, smo tudi tokrat ponovno »iz mape mesta« dobesedno izbrisani.

Tudi če bi pogledali s povečevalnim steklom, bi le s težavo opazili slovensko pristnost v mestu Gorica. Med »76 zanimivostmi« so navedeni pomniki in objekti, kot so občinska stavba, teatro Verdi, muzej Attems, pa Coroninijev dvorec in Avditorija, itd. A glej ga zlomka! O zanimivih slovenskih značilnostih pa ni ne duha, ne sluha. Dobesedno: izbrisani! Nista zabeležena ne Kulturni dom na Placuti, ne Kulturni center Lojze Bratuž na Drevoredu 20. septembra, ni KB centra in Trgovskega doma na Verdijevem korzu ... še Pevma, Oslavje, Štmaver, Podgora in Štandrež, kot del občine Gorica, so nekako »izobčeni« iz občinske karte.

Ista usoda je doletela tudi židovsko Sinagogo v Ascolijevi ulici, edino goriško kinodvorano Kinemax na Travniku, da ne govorimo o sedežu goriške Pokrajine na glavnem korzu, o sedežu novogoriške Univerze v Gorici in podobno. Trg obeh Goric, poimenovan Trg Evrope oz. Piazza Transalpina, najbolj atraktivna, največkrat obiskana in najbolj iskana turistična točka v našem mestu, je izbrisan iz seznama, je povsem prezrt, oziroma dobesedno izločen iz mape mesta.

Dragi župan Romoli, in po vsem tem še jočemo, da Gorica dan za dnem propada, da je izgubila krajevno podružnico Banca d’Italia, vojašnice, sodišče, bolnico, in še in še ... Kmalu nas bo zapustila še kvestura in prefektura ... Pri takšnem načinu dela in preziranju od slovenske stvarnosti do drugih značilnosti našega mesta, dragi župan, ni nič čudno, da iz nekoč prepoznavnega mesta postajamo srednje velika vas.

Teče že dvaindvajseto leto od sramotnega izbrisa prebivalcev nekdanje »Juge«, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Izbrisani smo si nabrali kar dolg staž, mnogo bolezni, težav in dolgov. Vse to je zakrivila ljuba Slovenija in kljub sodbi ESČP v Strasbourgu še ni videti konca. Večina nas, ki živi ves čas v Sloveniji, smo si nekako uredili stvari. Tisti, ki so iz kakršnih koli razlogov odšli v svoje matične države (ker recimo ni bilo osnovne šanse, da bi preživeli), ali pa so bili celo deportirani, so doživeli veliko razočaranje, ko je Katarina Kresal l. 2010 botrovala zakonu, ki bi jim omogočil vrnitev v Slovenijo in pridobitev statusa. Zakon namreč ne omogoča avtomatizma, postavlja mnoge omejitve in zahteve in nesmiselna dokazila. Opisala bom zgodbo človeka, ki ga dobro poznam in spremljam njegov primer.

Zoran je Beograjčan, ki je skoraj 20 let živel v Mariboru, kjer se je zaposlil in si ustvaril družino. Po poškodbi na delu so ga najprej dvakrat operirali v Splošni bolnišnici Maribor, v času, ko je bilo treba urediti državljanstvo Republike Slovenije, je bil operiran v Beogradu na Banjici. Zaposlen je bil kot serviser dvigal v Mariboru, vendar je podjetje imelo sedež v Beogradu. Ko se je po »izbrisu« poskušal vrniti preko Madžarske, so ga na meji zavrnili, kljub veljavnemu potnemu listu SFRJ. Poskušal je večkrat, dokler mu niso svetovali, naj se vrne z vlakom iz Avstrije, kar mu je tudi uspelo. Šel je domov k ženi in 10 in 11 let starima otrokoma. Čez nekaj dni so prišli policisti, ga odpeljali na »informativni razgovor« na policijsko postajo, nato pa izgnali. Vrnil se je čez 20 let, ki jih je preživel v Beogradu s statusom begunca, saj tudi tam ni bil vpisan v knjigo državljanov. To mu je uspelo šele decembra 2012. Po dveletnem dopisovanju z MNZ so ga šele 8. 1. 2013 povabili na UE Maribor kot tudi njegove otroke, ki so morali potrditi, da je to njihov oče. Zahtevajo še potrdilo o nekaznovanju – sveže, staro najmanj 1 mesec, ki mu ga je sestra komaj uspela pridobiti brez njegove prisotnosti v Beogradu, in priče, ki bi potrdile, da je poskušal večkrat priti v Slovenijo. Zoran je prišel v Slovenijo s povratno karto za vlak in nekaj drobiža. Zdaj že tretji mesec životari pri prijateljih in čaka na milost.

Če bo slučajno njegov status uspešno rešen, bo moral plačati še okoli 150 € za nesmiselne takse in tako postane državljan Slovenije in najverjetneje brezdomec, saj je njegova žena ponovno poročena, otroci pa potem, ko 20 let niso videli očeta, z njim niso mogli vzpostaviti normalnega odnosa. Vsa ta leta namreč poslušajo sovražne govore o izbrisanih in nimajo realne slike o dogodkih v 90-tih letih.

Kljub sodbi ESČP - ali je Zoran zdaj po 20 letih kakšen zmagovalec?

Parlamenta nočemo, ulice ne damo! Tako se jezni ljudje pridušajo na protestih in vstajah po ulicah in na trgih, kar smo lahko slišali in tudi brali na transparentih borcev proti vsem elitam na oblasti, ker so vstajniki samo za neposredno demokracijo. Menda so našteli že več kot sedemdeset različnih protestnih skupin, vendar to ne pove veliko, ker so znotraj vsake skupine tudi velike razlike.

Med pouličnim veseljačenjem in ob žalostnih pogrebih za našo pravno državo, kar ponovijo po enkrat na mesec, protestniki poživijo svoja druženja z vedno novimi vložki, tako z literarnimi večeri in pevskimi zbori, kot tudi z burkeži in pustnimi šemami ter še z drugimi vragolijami. Celo politiki sedaj že malo zamižijo, ker so pač taki časi.

Doživljamo hitre spremembe in miselne preskoke. Temu težko sledijo celo šolani ljudje, ki nimajo kupljenih diplom in doktoratov, kaj pa šele vsi drugi. Po vsem svetu besno ljudstvo na vstajah tako ali drugače pokonča svojega vladarja, pri nas jih postavljajo pa na oblast. Na ulicah in trgih sedaj že vsaka skupina na pocestni demokraciji izbira svojega mandatarja za novo vlado, ker si na uradnih voliščih menda nočejo mazati čistih rok. To dokazuje, da so uporniki za svoje potrebe že sprejeli celo novo ustavo, s katero so odpravili volitve in s tem tudi parlament. Pred vsem svetom bi se lahko pohvalili, da imamo novo politično in pocestno kulturo, ker menjamo oblast s humanimi prevrati in z zabavnimi državnimi udari.

Kljub začetnim grožnjam jeznoritega ljudstva po ulicah in trgih, da so nujne velike spremembe v naši državi, si stara elita lahko na skrivaj že mane umazane roke. Z veseljem čakajo na nove volitve, na katere bodo privabile volivce z novimi obljubami in starimi zvijačami ter z geslom: Nočemo ulice, hočemo v parlament! Na vstajah pred vrati parlamenta bodo po volitvah pa še vedno kričali in nosili stare napise: Parlamenta nočemo, ulice ne damo!

Prispevek Boruta Mekine o ponovnem imenovanju dr. Andreje Valič-Zver za direktorico Študijskega centra za narodno spravo je polno neresničnih trditev. Bila je izvoljena po popolnoma normalnem postopku na redni letni seji Sveta SCNR 25.2.2013. S postopkom nismo čakali na avgust, ker bi s tem kršili 29. čl. statuta, ki predvideva, da ga je potrebno začeti najpozneje 90 dni pred iztekom pogodbe, kar pomeni najkasneje 29.5. Direktorica je bila namreč imenovana na podlagi sklepa Sveta SCNR 29.8.2008 in potrditve vlade 11.9.2008. V pogodbi za zaposlitev pa piše: „Direktorica sklene z delodajalcem pogodbo o zaposlitvi od dne 5.11.2008 s polnim časom za opravljanje funkcije direktorja, vendar najdlje do 28.8.2013, z možnostjo ponovnega imenovanja.“ Po izteku pogodb se postopki za novo izvolitev začnejo dovolj zgodaj, ker se nikoli ne ve, kako dolgo bodo trajali. Lahko pride celo do ponovitve razpisa, izvoljeni morajo imeti priložnost v roku odpovedati svoje delo, neizvoljeni pa dobiti priložnost, da čimprej iščejo drugo službo. Na razpis je prišlo osem prijav. Vse prijave je svet SCNR natančno preučil po kriterijih, ki so predpisani za mesto direktorja, namreč strokovnost, dosedanje delo in vizija. Samo štiri prijave so ustrezale razpisu. Dr. Andreja Valič-Zver je imela daleč najboljše kvalifikacije in je bila zato tudi izvoljena. Iz vseh vidikov je razvidno, da smo ukrepali razumno in socialno.

Odkod Vaš podatek, da sem predsednica Sveta SCNR, ne vem. Če bi obiskali spletno stran zavoda, bi ugotovili, da sem članica – namestnica predsednika sveta, predsednik pa je dr. Damjan Hančič.

V zadnjih odstavkih je Borut Mekina (nehote?) razkril motiv svojega nerazumnega izpada proti dr. Valič-Zverovi. Pri njej in SCNR ga namreč moti jasna opredelitev do povojnih pobojev in sploh zločinov komunističnega režima. Zavod v svojem delu namreč ocenjuje vse totalitarne režime in pojave po enakih kriterijih. Hkrati pa je Mekina ponovno iskal povod za napad na vlado, vendar je pri tem imenovanju vsekakor našel zgrešen primer.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je konec januarja drastično poseglo v avtonomijo slovenskega javnega šolstva z zmanjševanjem števila vpisnih mest za šolsko leto 2013/2014 na javnih univerzah. Poleg obsežnega krčenja mest za tiste, ki se na univerze vpisujejo prvič, je ministrstvo študentom odvzelo možnost brezplačnega vzporednega in zaporednega študija, ki mu je bilo v prejšnjih letih namenjenih 5 % celotnega števila mest na posameznem študijskem programu. Študentu, ki želi pridobiti drugo dodiplomsko izobrazbo, z letošnjim razpisom preostane le vpis na izredni študij, ki pa se z zelo omejenim številom mest izvaja le na nekaterih programih. Študent, ki je že vpisan na določen študijski program ali pa je že pridobil dodiplomsko izobrazbo, tako na Univerzi v Ljubljani ne more več študirati mikrobiologije, politologije, kemije, matematike, elektrotehnike, gradbeništva, zgodovine, anglistike, psihologije, veterinarstva, medicine itd. Država torej študentom krati pravico do več kot ene izobrazbe, tudi če so zanjo pripravljeni plačati. Mednje sodiva tudi midve, ki sva z izgubo možnosti dodatnega študija ostali prikrajšani za pridobivanje znanja in s tem povezanih življenjskih perspektiv.

Ministrstvo naj bi – tako utemeljuje – z ukinitvijo vzporednega in zaporednega študija onemogočilo fiktivno vpisovanje, vendar se zdi, da je taka razlaga le krinka za nepremišljeno in neutemeljeno odtegovanje sredstev javnim univerzam. Morebitno izkoriščanje statusa študenta bi bilo mogoče preprečiti s temeljitejšim preverjanjem kandidatov za vpis s poenotenim informacijskim sistemom. Na tak način se ne bi omejevale pravice večine, ki se ne vpisuje z namenom pridobiti status. Vzporedni in zaporedni študentje so namreč praviloma najobetavnejši predstavniki svoje generacije, ki jih v pridobivanje dodatne izobrazbe ženejo ambicije, vedoželjnost in že doseženi uspehi.

V drugačnih časih bi morda tako dejanje glasno odmevalo v javnosti, danes pa zanj ve komaj peščica študentov, kaj šele širša javnost. V obdobju, ko na vseh področjih doživljamo slabšanje pogojev za življenje in kratenje pravic, na aroganco in samovoljnost politikov pa smo postali že skoraj neobčutljivi, je takšen ukrep očitno veliko laže pomesti pod preprogo. Vseeno se moramo zavedati, da pri ukinitvi brezplačnega vzporednega in zaporednega študija – ob kateri ministrstvo razpisuje koncesije za zasebne visokošolske programe – ne gre le za nedolžno varčevanje. Gre za temeljit poseg v obstoječo strukturo javnega šolstva, za zmanjševanje dostopnosti brezplačnega študija in korak k privatizaciji znanja. Ob takem omejevanju možnosti za izobraževanje najbolj sposobnih in motiviranih študentov ni težko predvideti, da se bo trend iskanja študija in zaposlitev v tujini le še povečeval.

Zdi se nama absurdno, da si v časih, ko se po celem svetu poudarja pomen interdisciplinarnosti, država pod krinko varčevanja navkljub opozorilom študentskih organizacij in strokovne javnosti dovoli poseči v temeljne pravice svojih državljanov. Žalostno je, da se politiki – ki jim je bila izobrazba v nasprotju z nami omogočena – ne zavedajo, da znanje ni vrednota, katere pomembnost bi se smela prilagajati trenutnim interesom vladajočih.

G. Sudaholc stiska moje besede kot tubo paštete. Ven polzijo njegove non sequitur insinuacije, »nekako takole«. Jaz: Ljubim štrudel. On: Iz tega bi se »nekako dalo sklepati«, da g. profesor podpira uničevanje slovenskih jabolk. Jaz: Uf, uf, je trčen ali kaj? On: Še vedno čakam pojasnilo. Jaz: O čem le? Itn. Zanimivo? Komajda. V takšni »polemiki« je marsikaj, če ne kar vse, odveč. Jaz zagotovo.

Lep pozdrav,

Zaposlitveni razgovori – vedno zanimiva izkušnja in, ko že misliš, da si odgovoril na vsa možna vprašanja iz priročnika (Zaposlitveni razgovori za telebane?), katerega se delodajalci očitno poslužujejo, ker jih zanimajo popolnoma enake stvari, doživiš nekaj novega. Vprašanja o načrtovanju družine so postala nekaj vsakdanjega. Nedovoljeno, pa vseeno grobo posegajo v najbolj intimne zadeve. Ne samo, da jih zanima, ali imaš otroke, če jih nimaš, želijo vedeti zakaj ne. Torej bo potrebno s seboj nositi zdravstveno kartoteko. Ampak to je vprašanje na katerega diplomatsko odgovorim, tako da ni relevantno.

Bi pa rada delila izkušnjo, ki presega vse meje spoštljivega obnašanja.

Prijavila sem se na delovno mesto receptorja v podjetju, kjer se ukvarjajo z alternativnimi metodami zdravljenja. Na začetku je vse potekalo normalno. Prideš in izpolniš vprašalnik z osnovnimi podatki: Ime, Priimek, Datum in ura rojstva. Ura rojstva? Nesmiselno, ampak zavoljo potencialnega delovnega mesta, vprašalnik izpolnim in ga oddam. Pridem v dvorano, kjer že sedi nekaj deklet. Med čakanjem se na velikem platnu odvija intervju z lastnico podjetja, v katerem razlaga s čim se ukvarjajo, kar da vpogled v delovanje podjetja. Koristno.

Stopim v pisarno direktorja, se usedem in reče mi naj se predstavim. Ogledoval si je izpolnjen vprašalnik, z vsemi podatki, razen mojih delovnih izkušenj in presodila sem, da bi želel vedeti, kaj sem do sedaj delala. Presodila sem napačno. Začela sem mu razlagati o svojih delovnih izkušnjah in ni bil zadovoljen. Prekinil me je in vprašal: » Ali ste Slovenka?« Prosim? Vprašanje, ki me sicer ni spravilo s tira, ker sem se morala o svojem poreklu zagovarjati že prej na enem izmed razgovorov, me je pa presenetilo, ker tega nisem pričakovala… še enkrat! 34 let me nihče ni tega vprašal, zdaj pa je to kar naenkrat pomembno? Nikoli nisem imela težav zaradi svojega tipično srbskega priimka. Ne v osnovni šoli, čeprav so bili takrat vsi »na – ić Bosanci«, ne v srednji šoli,…nikjer. Svojih neuspehov nikoli nisem pripisovala priimku, nikoli nisem pomislila, da me ljudje ne bi marali zaradi priimka.

Nadaljujeva.

Zazre se v računalnik in naslednje vprašanje je še bolj absurdno kot prvo. »Ali imate vedno mrzle noge?« Ne vem kaj naj si mislim. Twilight zone. Sram me je priznati, toda vsa sposobnost treznega razmišljanja me je v trenutku zapustila. S priokusom sarkazma odgovorim in pogovor steče dalje. O meni je začel navajati dejstva, katerih se sploh nisem zavedala. V petih minutah me je analiziral, navedel nekaj mojih zdravstvenih težav, za katere tudi moja osebna zdravnica ne ve in nekaj karakternih lastnosti. V parih minutah je vedel vse o meni, razen tistega, kar bi bilo za zasedbo delovnega mesta pomembno - delovne izkušnje. To ga ni zanimalo. Vloge in življenjepisa ni bilo potrebno pošiljati, za razgovor sem poklicala, tako da nikakor ni mogel vedeti, s čim sem se ukvarjala.

Razgovor je bil končan in rekel mi je, naj se usedem pred pisarno in počakam nekaj minut. Mislila sem, da bo po nekaj minutah sporočil katera je prišla v ožji izbor in verjamem, da so to pričakovala tudi ostala dekleta. Gospod pride iz pisarne, enemu izmed deklet pred vsemi reče: »Vi ste pa nesramna, ni čudno, da ne dobite službe.« Ne vem kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati, ko je bila pri njemu in me ne zanima, vendar je to skrajno neprimerno in žaljivo. Potem je dodal še piko na i, ko je meni rekel, ker sem sedela sama na drugem koncu dvorane, če so me dekleta izločila, ker so Slovenke jaz pa ne. ? Za tako vedenje ni opravičila. Profesionalnost na psu, še nižje je lastna presoja izobraženca o primernosti komentarjev.

To še ni vse. Sledil je zelo slab, celo patetičen poskus promocije - skupinska terapija!! Po vsem lahko sklepam, da je bilo to bistvo in ne razgovori. Trajalo je približno 45 minut, nevem natančno, ker se nisem osredotočala na dihanje in pretoke energije, v kar smo bili usmerjani, ampak sem razmišljala o tem, da je to »sick joke« in se tolažila, da se vse zgodi z razlogom. Neverjetno, prišla sem na razgovor za receptorko, namesto tega sem izvedela, da imam probleme z jetri, ledvicami, mrzlimi nogami in, da sem trmasta.

Če so želeli s tem dokazati svojo sposobnost »branja« ljudi, niso prepričali. Če so želeli pokazati s čim se ukvarjajo, bi nam to lahko vsaj povedali.

Ko je bilo konec terapije (tragikomično doživetje), smo se posamezno še zadnjič zvrstile v pisarno in tokrat je bilo govora o pravkar končani terapiji. Vprašal me je, če sem čutila negativno energijo v dvorani. Seveda sem. Razlog za to je preprost: bistvo razgovora je spoznavanje človekovih delovnih izkušenj, kratek pogovor o splošnih prepričanjih in lastnostih, ki jih predstaviš sam, in ne dve uri osebnih analiz, zdravstvenih diagnoz in terapij. Logično, da je bilo v dvorani veliko napetosti, vse smo želele stran od tam. Rekel je, da mi sporoči, ali sem sprejeta na delovno mesto ali ne. Izročil mi je še promocijsko knjižico in darilni bon v vrednosti 100 €. Super! Če se bo tako nadaljevalo, bom lahko bon izkoristila, ker bom terapijo potrebovala.

Razgovor sem imela 4. 2., o (ne)izbiri me seveda niso obvestili, so pa naslednji dan objavili še en oglas za receptorko, tokrat z drugačnimi pogoji za zaposlitev in daljšim rokom za prijavo.

Po vsem tem me vprašanje o slovenstvu še najmanj bega. Povem, da sem Slovenka, da je moj oče Srb, ki živi v Sloveniji že skoraj 60 let. Kljub temu, da se jih ne tiče, jim skoraj narišem in grafično prikažem, da sem rojena v Sloveniji. »Note to self: naslednjič vzemi s sabo kopijo rojstnega lista.«

Predvsem se sprašujem o iskrenosti zaposlitvenih oglasov na Zavodu RS za zaposlovanje. Oglaševanje prostih delovnih mest naj ne bi bila marketinška poteza iz obupa delodajalcev, ampak upanje za skoraj 125.000 brezposelnih. To je norčevanje iz ljudi, ki bi se radi počutili koristne, ki bi radi prispevali in ustvarjali. Kdo nadzira pristnost oglasov, kako je možno, da isto podjetje objavi drugi oglas za isto delovno mesto, še preden se rok za prijavo na prvega izteče? Kako lahko pričakujejo optimizem in vztrajnost pri iskanju zaposlitve, če nekje doživiš skoraj celoten tretma čiščenja »čakr«, nekje te sprašujejo o razlogih za neplodnost, nekateri isti dan odgovorijo, da je delovno mesto že zasedeno, nekateri sploh ne odgovorijo? Komedija brez primere.

Kljub vsemu verjamem, da je takih delodajalcev le peščica in da so namenjeni zgolj naši zabavi, vaški posebneži, če želite. S tem se tolažim. Resnejši so nekje tam zunaj in iščejo pridno delovno silo.

Naj za konec sporočim, da imam noge še vedno mrzle in očitno bo potreben ponoven obisk , tokrat res z namenom zdravljenja psihe, ker imam krvne izvide bp.

Lep pozdrav,

Replika na repliko

Profesor Kramberger mi ni pojasnil, če je bil propad velikih slovenskih podjetij za mojo domovino blagodat ali nesreča. Namesto tega se zateka v precej vulgarno pisanje. Se na ta način pogovarja tudi s svojimi študenti, če mu postavijo kak-

šno polemično vprašanje? Iz spisa nekako povzemam, da imam več pameti tam spodaj, kot naj bi jo imel on v glavi. Mislim, da pretirava, to ne more biti res. Profesor se zanesljivo moti.

Lep pozdrav,

Pod Triglavom

Pod Triglavom je bilo v času krize za izhod iz nje zaslediti kar nekaj dobrih, naprednih, uporabnih misli, pobud. V zadnjih mesecih jih je bilo še več. A neverjetno je, da se nobena od teh ne preveri in uporabi. Vzrok in posledica so sočasni najprej neinteres, nato ignoranca, na koncu blokada vsega uporabnega. S strani prav tistih, ki so nameščeni in plačani (nikakor poklicani, kot o sebi mislijo, da so), da bi stvari tekle bolje. A stvari tečejo vedno slabše, niti ne tečejo več. Stvari kot drobci vsega družbeno-ekonomskega pa političnega (sebe povzdigujočega) današnjega vsakdana. Danes se ve, da so ignoranca, blokade, posledica namernega opravljanja, žaljenja, ščuvanja. Vse troje je posledica privleka zatohlih zmrdovanj, opravljanj, kompleksov, zamer spod šare neprebavljene zgodovine.

Ustvarjanje sovraštva, nalivanje arogance, namen je delitev in razcep. Družbena dekoncentracija, blindirane malverzacije, vrhunska korupcija.

Ko so premočno polarizirani kje drugje, jih rešuje kritična masa lastne populacije. Izvolijo tretje (ali naslednje), ki rešujejo družbeno zagato. Pod Triglavom pa tretjih enostavno (skoraj) več ni.

Pod Triglavom sedanji politični sestav (nikakršna elita) ne bo rešil ničesar. Od tistih, ki nas zabavajo (bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno) sedaj ter onih, ki se bodo na novo ponudili iz bližnje preteklosti, ne bo varno izbirati.

Rešitev tiči v nekaj deset vendarle končnih, izobraženih, nekompromitiranih, povezljivih posameznikih, ki jih za začetek vodi triumvirat, npr. dr. Kraljič, dr. Mencinger, dr. Pirnat, skratka kolektiv vrhunske pameti. Značilnost dobro izobraženih ter razgledanih je tudi večji socialni čut ter veliko manjša potreba po lastnem pohlepnem bogatenju ali korupciji.

Iz te misli prihaja predlog za Nacionalni svet za kulturo (nsk.mk@gov.si), da v novem parlamentu ne bo nikogar, ki bo zmogel le srednješolsko (čeprav pristno) spričevalo.

Malo za šalo, triumvirat (ali z go. Spomenko multivirat) bi bil prav sodoben, saj smo počasi 2000 let za časom.

Pri prehodu iz nekdanje SFRJ je bila Slovenija industrijska država z zelo majhno zadolženostjo v tujini, pa še ta je bila nekakšna zapuščina prejšnje države. S samostojnostjo je takoj izgubila približno 1/3 svojih tržišč. To se je takoj odrazilo na povečanih težavah večjih industrijskih sistemov in to tistih, ki so imeli premajhen posluh za tehnološki razvoj in za prodajo svojih proizvodov na zahodnih trgih.

Potem se je pa postopoma dogajalo. Z nepretehtano in nepregledno privatizacijo, s povečevanjem tekočih stroškov v državni upravi so nastajali temelji za finančne težave. Temu je botrovala tudi nedomišljena gospodarska zakonodaja, ki je omogočala vodstvom podjetij nekakšno nekontrolirano dodatno lastninjenje, vladajočim nastavljanje svojih nesposobnih kadrov in postopno odprodajo dobrih podjetij. Z mnogimi niso vedeli kaj početih in so jih pustili, da so umirala na obroke. Industrijska podjetja, ki so imela raznovrstne težave, tudi z neprimernimi direktorji, so pa počasi ugašala in z njimi tudi preštevilna delovna mesta. Politika se je hvalila z zgodbo o uspehu, pri tem pa ni hotela videti čedalje bolj problematičnih podatkov, ki so se kazali v treh oblikah: v povečevanju deficita v trgovinski menjavi, v postopnem zadolževanju podjetij, bank in države v tujini ter v prodajah dobrih podjetij tujim družbam. S slednjim so poskrbeli, da se dobički odlivajo v tujino. Namesto, da bi se politiki trudili, da bi pospeševali prodajo slovenskega blaga v tujino, so vse sile napenjali, da bi prodali čim več gospodarskih podjetij tujcem. Pri tem so uporabljali izgovor, češ: država je slab gospodar! Slabo gospodarjenje se je kazalo v vse večjih izgubah bank. Izmišljotine kot so slaba banka in holding državnih podjetij so samo zunanji znak nesposobnih politikov. Grabežljivi pa najbrž so.

To se nadaljuje. Levi, desni, beli, rdeči, rožnati in takšni ali drugačni politiki pojejo in vpijejo: popravili bomo referendumsko zakonodajo, delovno zakonodajo, poskrbeli za nova delovna mesta. Kakšna? Do sedaj so skrbeli samo za nove agencije, nove inovacije v državni upravi, za vojake na odpravah za delanje reda v tujini in za neke oblike pomoči gospodarstvu, ki pa se do sedaj niso odrazile v zmanjšanju deficita v blagovni menjavi!

Pa je izhod samo in izključno v povečevanju industrijskega izvoza. Zato bi morali takoj prenoviti celotno gospodarsko zakonodajo in poskrbeti za nove naložbe v industrijska delovna mesta. Prodajo podjetij bi morali takoj zamenjati s pospeševanjem prodaje slovenskih proizvodov v tujino. Vse drugo (referendumi, delovna zakonodaja) je problematično (politikantsko) in povzroča umiranje Slovenije na obroke. Prejšnje vlade tega najbrž niso razumele, sedanja je pa skregana z zdravo pametjo. Obvladuje pa ustrahovanje. Drugače misleče ogovarja z zombiji in z levimi fašisti. Inovacije vredne tisti: država je slab gospodar. Kot neko opravičilo za prodajo kakšnega Telekoma ali Petrola! Levaki na levici, ministranti na desnici, v sredini pa okrogla ničla, to je današnja slika.

Ves svet se ukvarja s priznanjem slavnega kolesarja Armstronga (idol je postal z močjo poživil). Številni se sprašujejo o (ne)smislu tekmovalnega športa. Berem Pisma prijatelju Luciliju in glej čudež, pred dvema tisočletjema je Seneka zapisal: »Tekmovalni šport je dejavnik razčlovečevanja. Že po definiciji uničuje lepo človeškost – vir sreče tekmovalca je namreč v porazu, torej nesreči sotekmovalca. V rekreacijskem športu sta lepota in zdravje, v tekmovalnem pa veliko denarja in odmaknjenost od resničnih težav v družbi. In razumemo, da ga podpirajo pokvarjeni vladarji«.

Je kaj za dodati, se sprašujem.

Kot eden udeležencev vseslovenskih vstaj z nelagodjem spremljam nemoč pri iskanju institucionalnih poti za realizacijo naših zahtev. Nekdo ponuja revolucijo, drugi 30 neodvisnih in nepovezanih poslancev, Odbor za pravično in solidarno družbo, ki se v vstaji precej izpostavlja, nam je pa stotič sporočil da je Janša avtokrat, prevarant in lopov in bo o tem znova obvestil tudi tujo javnost. Čas pa nepovratno teče.

Sedaj naj bi se sicer nekih 25 društev in odborov začelo pogovarjati in iskati skupno rešitev, a kot je razumeti, naj bi bilo to menda celo težko dosegljivo??? Ob kod sedaj »iskanje skupnih interesov«? Nobeden od udeležencev shodov ni bil tam v podporo temu ali onemu odboru, ampak smo bili tam zaradi vedno bolj neznosnega položaja v državi in zaradi realnega, vsaj tako se nam zdi, upanja, da lahko stvari spremenimo. Kolikor sem zaznal, so zahteve in pričakovanja ljudi popolnoma jasna in tu ni prav nobene potrebe po »iskanju skupnih interesov«. Me je pa to rahlo spomnilo na Egipt.

Tudi glede institucionalne oblike realizacije zahtev ni prav nobene dileme. Zahteve ljudi so izrazito politične in se kot take lahko realizirajo zgolj prek večstrankarskega parlamentarnega sistema. Popolnoma jasno je, da je v danem političnem kontekstu to možno le z ustanovitvijo nove stranke.

Iskanje drugih rešitev ni le naivno, ampak v tem zgodovinskem trenutku celo neodgovorno. V relativno kratkem zgodovinskem obdobju nam je drugič dana priložnost, da naredimo državo po svoji meri. Prvo smo zapravili, še ene pa morda ne bomo imeli nikoli več.

Zato naj se pri nekem registriranem društvu takoj formira iniciativni odbor, ki bo poskrbel za vse, kar je ob zagonu stranke pač treba narediti. Verjamem, da bo pomagal tudi kdo, ki ima tovrstne izkušnje. Začetek bo seveda težak, potem bo lažje, saj nas je kar nekaj, ki smo pripravljeni pomagati.

Kakšna mora biti ta stranka govori že zdrava pamet, a bi vseeno opozoril na par stvari, za katere se zdi, da niso čisto samoumevne.

Da morajo biti v vodstvu znani in kredibilni ljudje je seveda jasno, je pa pomembno tudi, da uživajo ugled pri čim širšem delu državljanov. Tako na primer v ospredju ne bi smeli biti ljudje, ki so že bili politično angažirani, pa tudi tisti, ki so se v očeh javnosti pozicionirali kot recimo izraziti antijanšisti. V Odboru za pravično in solidarno družbo, na primer, je takih kar nekaj. Pa da ne bo pomote, vsi so izpričani demokrati in njihov intelektualni potencial je za novo stranko več kot potreben, a naj prispevajo iz ozadja. Za desno usmerjeno javnost pač niso sprejemljivi, verjamem pa, da so tudi ljudje na desni že precej siti vsega in si želijo normalne države. V vodstvu nove stranke morajo zato biti ljudje, ki jih bodo lahko volili tudi tisti, ki sedaj volijo SDS, SLS in NSi, saj to novo stranko potrebujemo tako levi kot desni.

Poleg nesporne kredibilnosti vodstva je za novo stranko ključno, da se brezpogojno zaveže, da bodo vsi njeni funkcionarji absolutno spoštovali dane zaveze. Treba je najti neko pravno formulo, da bo ta zaveza res vodotesna, saj si ne želimo druge Pozitivne Slovenije ali pa celo druge republike.

Stranka se mora tudi zavezati, da bo ob uspehu na volitvah, mandatarja in ministre in druge državne funkcionarje predlagala izključno na podlagi njihovega znanja, izkušenj in referenc. To bi bila po svoje tehnična vlada, v smislu, da jo vodijo izkušeni managerji in ne amaterji kot sedaj, ki pa bi delovala v okviru na volitvah verificiranega programa, bi imela ustrezno politično podporo, pa seveda tudi parlamentarni nadzor.

Program stranke je za uspeh na volitvah sicer precej nepomemben, je pa ključen za uspeh »vstaje«. Veliko stvari je treba spremeniti. Program bi pisali »v hodu«, med organizacijo stranke. Glede na intelektualni potencial, na katerega lahko računa stranka, to ne bo problem. Je pa zelo pomembno, da s programom ne bi odvrnili preveč podpornikov vstaje. Za pričakovati je, da se pri konkretnih vprašanjih vsi z vsem pač ne bomo strinjali.

Verjamem, da ima večina med nami averzijo do političnih strank, a ni druge možnosti. Zagotovo je formiranje nove stranke zahtevno opravilo, ki zahteva tudi nekaj osebnega odrekanja in morda celo poguma. Ampak, saj nas je »80« odstotkov! Treba je zgolj narediti prvi korak, vendar tega je treba narediti takoj.

Spoštovani gospod urednik,

Težko je razumeti, da tak časopis, kakršen je Mladina, redno objavlja besedila g. Nežmaha. Pravkar sem poslušal njegov intervju na tretjem programu RTV Slovenija (18. februarja popoldne). O Viktorju Blažiču in njegovih izkušnjah s komunističnim režimom je rekel (navajam po spominu): »Bil je zaprt leto ali dve, ali kolikor že.« Pobrskal sem po virih in odkril, da je bil V. Blažič (menda zato, da bi ustrahovali E. Kocbeka) v zaporu 11 mesecev. Seveda je hudo biti v zaporu tudi en sam dan, še zlasti, če si kot publicist kaznovan zaradi poštenega pisanja. Toda, dve leti zapora je vendar pomembno več kot pa 11 mesecev. Tudi sliši se povsem drugače. Toda to je resnicoljubje, ki ga goji g. Nežmah. Če Jazbinšek pravi, da sta Kučan in Stanovnik dobila parceli v dar od mesta in države, g. Nežmah že zahteva odstop obeh z njunih (pri enem celo bivše) predsedniških funkcij. Tako ’mimo grede’ ustvari resnico in vrže blato, seveda nikdar na desno stran. To je njegov zaščitni znak, ko piše v vaš časopis, ali ko (kako pogosto!) nastopa v drugih medijih. Pa kako rad moralizira in drugim razlaga, kaj je etično in kaj ni.

K zelo poglobljeni študiji M. Štefančiča bi rad dodal naslednje razmišljanje o delu in liku predsednika vlade. Veliko dogodkov se vrsti zadnje dneve in smo že morda pozabili na poslanico Janeza Janše za praznik kulture, v kateri je poleg rednega obsojanju drugih za neuspehe svoje vlade, vendar našel čas za »poezijo«, ki jo je podredil svoji ideologiji videnja zgodovine in samega Prešerna v cilju iskanja nove slovenske himne. Poslanico je podrobno obdelala Melita Forstnerič Hajnšek in je v Večeru pod naslovom »Novo politično prešernoslovje«, zapisala: «Premier se je prelevil v natančnega poznavalca umetnosti. Tako temeljitega, da je odkril celo dolgoletno literarnozgodovinsko zablodo. Avtoritativno je prispeval nov gradnik k slovenskemu prešernoslovju in duhovni prenovi«. Tako je od Janševe prijaznosti ostalo le politiziranje kulture, kar v javnosti ni imelo večjega odziva, kajti že na sam kulturni praznik na Zborovanju za republiko je zasenčil samega sebe z novo »poslanico v živo« v kateri je »odkrival nove zablode« slovenskega naroda. Po vzoru znanih diktatorjev je svoje podpornike dvigoval v nebesa, vse ostale pa žalil in grozil, kot da bi ga ponovno prevzel kaplarski duh Hitlerja, Stalina, Ceaucesca, Pinocheta in koliko je še takšnih.

Osebno me najbolj zanima, kako je možno, da isti človek, in to predsednik vlade, v enem dnevu zapiše poslanici, ki imata več obrazov, noben pa ni človeški? To, da je vseslovenske upornike imenoval za leve fašiste, je še najmanjši problem za Slovenijo, je pa velik problem za njegov fašizem in njegove vernike. Pozneje se je izgovarjal na nerazumevanje, vendar poanta, vsi smo fašisti, je dober izgovor! Protestniki in vsi ostali smo zgroženi, vendar ljudje ne prihajajo na ulice samo zaradi Janše, imajo namreč odgovorno nalogo; kako se rešiti vpliva kapitala in obrniti tok dogodkov v smeri zadovoljevanja družbenih potreb ljudi? Bistvo Janševe sprevržene politike je v tem, da nam kot kakšen pohotni ljubimec na videz poklanja svobodo, toda v resnici ubija lepoto Slovenije, ubija ves talent naroda, ubija pridobljeno kulturo in spokojnost med ljudmi. Skratka, hoče nas pod vsako ceno zasužnjiti, vrniti v obdobje bratomorne vojne, pri čem vedno znova pride v ospredje njegova maščevalnost, ki ga na koncu pokoplje in se ničesar ne nauči iz usode zgoraj omenjenih vzornikov. Če se ima za tako mogočnega, zakaj ne gre po poti Gandija, Mandele, Havla, Tita, Pučnika, Roosevelta, Kučana itn? Ne more, ker poleg omenjenega, tudi njegove zasluge za osamosvojitev Slovenije in poznejše klavrno vodenje vlade slonijo na zelo trhlih nogah. Zato v svojem krogu, naj si bodo to ministri, sekretarji, poslanci, direktorji, novinarji itn, pričakuje, da brezpogojno slavijo le njegovo »resnico«. To se žal dogaja! Tako je režimski novinar Jože Možina v zadnji TV oddaji v Tedniku ob obletnici brigade Moris, v sliki in besedi največje zasluge za osamosvojitev pripisal prav njim in Janši. Toda to ni bilo dovolj, ampak je Možina moral še oblatiti prvega izvoljenega predsednika in »protinarodna« vodstva Slovenije, moral je tudi manipulirati s današnjim protestniki, jim podtikati simbole in jih prikazati kot sovražnike države. O podpori Bernarda Nežmaha je škoda izgubljati besed. Zato ne čudi, da so to ljudje jasno prepoznali in vladi omejili podporo na le okrog 15 odstotkov, v Večerovi anketi vox populi je okrog 2.700 anketirancev Zboru namenila le dva (2) odstotka. Če temu dodamo še dokazano koruptivnost, bi vsak normalen človek odstopil. Toda, normalnost je pri Janši poseben pojem in mu nikoli ne bo jasno, da je zborovanje v njegovo podporo bilo bedna kopija Miloševičevega mitinga resnice. Na ekranu je pri govoru deloval kot drogiran in ni čudno, da so mu morali lagati o številu udeležencev (novejša analiza govori le o 3000 do 3.500 ljudi), manipulirali so tudi z TV posnetki itn. Iz tega brloga je najbrž vzklil grafit o poboju kristjanov!? Dokaze še raziskujejo, vendar je vsem jasno, da protestniki nimajo nič proti kristjanom, imajo pa proti kleru, ki hudobno deluje iz ozadja. Veliko se govori in piše o Janševi paranoji, obnašanju, zaničevanju ustanove Varuha človekovih pravic in demokracije sploh, kar preprosti ljudje prepoznavajo kot veliko motnjo pri vodenju države. Toda, to kar moti ljudstvo, ne ovira njegovih sodelavcev, ki jih kot po tekočem traku nastavlja iz vrst svojih vernikov. Mar nihče ne pomisli, kako je končal Ceaucescu?

Takšni politiki gre v prid, da uporniki še niso definirali program, da je opozicija neenotna, zato lahko še nekaj časa pospravlja in skriva za sabo. Zanese se le na svojo stranko, ki se po dokazih publicista Branka Zavrnika že dalj časa pretvarja v navadno sekto in jim je sveto le tisto kar se pri njih zgodi. Toda, dejanskega stanja ni možno skriti! To je poskušal tudi v delu govora na Zboru, ki se je nanašal na sedanjo gospodarsko stanje. Za vse je obtožil bivšo vlado in tranzicijsko levico v okrilju Foruma 21. Obtožil je tudi podkupljive medije češ, da je tovarišijski kapital iz bančnih lukenj prav pri njih. Nezaslišano, so protestirali novinarji! Ekonomist Jože P. Damijan pa je v Financah zapisal: »Je možno, da je Janša za trenutek izgubil prištevnost? Ta bančna luknja je namreč nastala izključno v državnih bankah in nastala je izključno v času 2005-2008, ko je te državne banke nadzirala vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Kdo je tukaj nor?!.. Zakaj vlada iste kadre, ki so očevidno slabo opravljali svoje delo in omogočili »bančni rop stoletja«, danes ponovno imenuje na najvišje položaje? Zakaj sedanjo vlado vodi isti predsednik, ki je soodgovoren za „bančni rop stoletja“?«, se sprašuje Damijan.

Sam najbolj verjamem upornikom in bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi prenehali protestirati, preden se stvari vsaj ne začnejo normalizirajo. Predsednik in njegov superminister Žiga Turk, ki sta zavozila vse, sta se nekoliko prepozno zavedla moči množic in nista več zmožna nobene človeške katarze ali opravičila. Ljudstvo tega niti ne rabi, in kot je čutiti, se sovraštvo in maščevalnost, ki ga je sejala ta vlada ni prijelo med ljudmi. Ostali smo človeški, nekoliko bolj uporniški, predvsem bolj duhoviti. Toliko šal, ki krožijo med ljudmi dolgo ni bilo in sta se Janša-Turk zelo približala dvojcu Haso-Mujo. Poleg dostojanstva in solidarnosti je na protestih prevladovala sproščenost in ljubezen. Za ljudi s odprtim srcem so upori postali tudi zabavni, kar najbolj ponazarja filmček Saša Hribarja, v katerem imitira predsednika, ki nas prepričuje, da živimo v zablodi, ker ne vemo, da nas bo rešil, nihče drug kot krog. Janševi davni predniki so namreč odkrili formulo za površino kroga, odkrili so znamenito število »pi«, ki po njihovem znaša 8,7, prvi so tudi iznašli logaritemske tablice… Bravo Sašo! Poiščite si ta filmček in vam nobena zabloda ne bo več prišla do živega.

Ne vem, ne razumem, ne štekam, ne shvačam, I don’t understand! Kako jim ne potegne, tem razumnikom, da argumenti, ki so jih navedli Goran Klemenčič, Rajko Pirnat ali Matevž Krivic, ne dopuščajo resnih ugovorov. Ja, g. Nežmah: funkcionar, ki mu protikorupcijska komisija utemeljeno očita nečedne rabote, ali pa je celo patrijsko - pravnomočno obtožen, mora odstopiti. Mora! Zato, da s svoje pozicije, še posebej če nadzoruje ministrske resorje, ne bi vplival na potek razsojanja. In najpomembnejši razlog: da s svojim priznanjem, odstopom, pritrdi temeljni logiki pravne države. Da njegovo sporno dejanje, tako Rajko Pirnat, ne postane norma!

In seveda: funkcionar, ki se znajde v žarometu korupcijskih obtožb, nima v resnih demokracijah nobene resne možnosti, da bi še kdaj prevzel kakšno resno javno funkcijo. In bodimo resni do konca: prav je tako! Čao, adijo, zbogom! Oba!

Ne priznajem ove antikorupcijske komisije! Ja priznajem samo sud svoje partije! Zar ne vidite, da svi moji drugovi plaču?

In nenazadnje! Vsi ti orkestrirani napadi na Gorana Klemenčiča iz preprostega razloga ne držijo niti kapljice vode: kje ste bili gospodje takrat, ko je zaradi mnogo nedolžnejšega greha morala odstopiti Katarina Kresal? Kje so se skrivali vaši antilustracijski, pravičniški refleksi?

No? Čakam! Ne bo nič? Zakaj z isto pravičniško logiko ne zaščitite Zorana Jankovića? Spet nič?

Retorična vprašanja, ne?

Radovedno sem pričel brati odziv g. Janeza Suhadolca na intervju, ki ga je objavila Mladina z mano. Kakšno razočaranje: le neslano natolcevanje o tem, kako se veselim propadanja slovenske industrije. To je pa tako hudo mimo, kot bi bile govorice, da on tako vneto šlifa svoje stole le zato, da se lahko usede in da mu edini ud z nekaj pameti, ki ga premore, ne pade na tla. Dovolj enostavno za prostoročno pisanje?

Spoštovani Bernard Nežmah,

v zadnji številki Mladine (7. 2. 2013) ste objavili članek z naslovom »Mitiziranje civilne družbe«, ki je dosegljiv tudi na spletni strani.

V zadnjem odstavku prispevka ste zapisali naslednje: »Pred tednom so največje stranke mirne duše sprejele odločitev, po kateri bodo iz proračuna namenjali višje zneske za politične stranke. A zoper to ni nastopil noben sindikat, nobeno civilno gibanje«.

Ta zapis nas izjemno čudi in je delno tudi neresničen, saj smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v soboto, 2.2. 2013, ob 13:02 objavili sporočilo za medije z naslovom »V Ljubljani so na Šubičevi ulici 4 ter Gregorčičevi 20-25 ta teden našli (dodatne) dokaze paralelnega vesolja«. V omenjenem sporočilu smo med drugim problematizirali tudi povečanje sredstev za politične stranke, iz samega sporočila pa je moč razbrati, da takšnemu povečanju nasprotujemo. Vaš zapis nas še tem bolj čudi, ker smo navedeno medijsko sporočilo poslali tudi na elektronski spletni naslov uredništva Mladine.

S spoštovanjem,

Sinteza, gibanje za družbeno prenovo utemeljuje predlog z naslednjimi dejstvi in premisleki:

1. Sloveniji so potrebne radikalne politične spremembe, ki pa jih obstoječa oblast ne more, ne zna ali noče uveljaviti.

2. Kljub krizi in katastrofičnim scenarijem nasilna politična sprememba ni ne realna, ne zaželena.

3. Nujne spremembe je torej potrebno izpeljati v okviru obstoječe zakonodaje.

4. Treba je vedeti, da ključni razlogi za zavoženo državo niso strokovne ali kadrovske narave, temveč so predvsem in skorajda izključno etični. Dilema ni levo ali desno, dilema je, kako v slovenski politični zverinjak pripeljati spodobnost, ki naj omogoči normalne civilizirane pogoje za resnično odgovorno odločanje.

5. Potrebno je popraviti etično podstat parlamenta in izboljšati kvaliteto njegovega odločanja. Naloga je torej na prvih prihodnjih volitvah predlagati in izvoliti v parlament dovolj veliko število od političnih strank neodvisnih, kompetentnih in pokončnih Slovenk in Slovencev, ki bi poslušnim strankarskim poslancem katerekoli barve onemogočali prevladujočo oblastniško pozicijo, nedemokratično obvladovanje parlamenta in ignoriranje drugačnih političnih interesov in zahtev.

6. Najenostav-

nejša pot se zdi ustanovitev nove stran-

ke, ki bi bila organizacijsko najmanj za-

htevna in bi zaradi velikega razočaranja volivcev nad vsemi obstoječimi strankami morda imela precejšnje možnosti na volitvah, vendar:

- Stranka mora imeti svoj program, s katerim naslavlja volivce in jim obljublja njegovo realizacijo – zaradi velike pestrosti in raznolikosti številnih na novo oblikovanih civilnih gibanj, bi bilo usklajevanje programov, ki vsakega posebej utemeljujejo, zelo težko, najverjetneje sploh neizvedljivo. V najboljšem primeru bi morda oblikovali več predvsem po radikalnosti svojih zahtev različnih političnih opcij.

- Vsaka stranka je utemeljena s svojim programom, katerega je zavezana uresničevati. To lahko doseže le, če ji dovolj zvesto sledijo tudi njeni izvoljeni poslanci. Če bi vsak njen poslanec glasoval le po svoji vesti, bi bila v svojih prizadevanjih operativno povsem onemogočena. Zato je Bučarjev ideal neodvisnih poslancev v strankarski strukturi praktično neuresničljiv.

- Stranke so socialni organizmi, ki težijo k učinkovitosti in notranji stratifikaciji. Povezujejo ljudi, ki želijo prevzeti oblast in so zavezani povsem določeni pripadnosti in ideologiji. Izkušnja zadnjih let dokazuje, da so vzorci funkcioniranja in obvladovanja vseh, tudi novih strank zelo podobni, da prej ko slej eni kot drugi zapadejo v preizkušena kolesja politične prakse. Razlike so, vendar ne zelo pomembne.

- Prav vse slovenske stranke so personificirane. Da bi bile uspešne in prepoznavne, potrebujejo močne in prepoznavne vodje, ki so pravzaprav ključni faktorji različnosti in prepoznavanja pri volivcih.

- Čeprav se zdi nova stranka najprimernejša in najbolj logična intervencija, pa ne verjamemo, da lahko dovolj prepričljivo in uspešno nagovori volivce in da potem sama po sebi etično preobrazi parlament v spodobni dom slovenske demokracije.

7. Etično preobrazbo parlamenta v pošteno, odgovorno in kompetentno zakonodajno telo ne bo zagotovila nobena stranka, lahko pa k temu bistveno prispeva dovolj veliko število avtonomnih, spodobnih in kompetentnih poslancev, ki ne bi odgovarjali nobeni stranki, nobenemu firerju, nobeni zavezi. Trideset ali več povsem samostojnih poslancev lahko deluje kot nekakšna parlamentarna tampon cona, ki ne pripada nobeni partijski razdelitvi, ne sodi v nobeno interesno področje in ne uveljavlja nobenih programskih zavez. Vsak vladni ali strankarski program ali predlog bo moral najprej prepričati in pridobiti dovolj veliko podporo znotraj korpusa neodvisnih poslancev. Posledično se namesto duhamorne politične propagande v parla-ment vrnejo vsebinske debate in prepričevanja, iskanje in tehtanje resnice in interesov – edina pot do prave, produktivne demokracije odločanja.

8. Ne le trideset, tristo, tri tisoč in več spodobnih Slovenk in Slovencev premoremo, ki bi bili sposobni pošteno in odgovorno zastopati interese Slovenije in v njenem interesu tudi odločati. Večino od njih tudi poznamo, saj jih dnevno srečujemo v življenju in v medijih. Poznamo njihove poglede, stališča, odgovornost, pogum, razgledanost, poštenost, pokončnost in značajnost. Prav zaradi vseh teh lastnosti ne moremo pričakovati, da se bo kdorkoli od njih sam prijavil in potegoval za danes ne prav ugledno službo ljudskega tribuna. In prav zaradi istih značajskih lastnosti in zavedanja odgovornosti, se bodo hkrati le težko izmikali dovolj širokemu in prepričljivemu glasu ljudstva, ki jih lahko pokliče in prepriča, da kot služabniki in ne kvazi vladarji svojega naroda v kriznem trenutku sprejmejo poslanstvo in odslužijo mandat neodvisnega poslanca v slovenskem parlamentu.

9. Novi mediji in socialna digitalna omrežja nam danes brez velikih težav omogočajo široko ljudsko nominacijo potencialnih kandidatov za neodvisne poslance. Vsakdo lahko vsakogar predlaga in argumentira. Vsakdo se lahko strinja ali ne. Če preprečimo ali vsaj filtriramo sovražni govor, lahko zbudimo plebiscitarno izbiranje najuglednejših Slovenk in Slovencev, ki bi jim zaupali zastopanje v parlamentu. Le kdo bi se »klicu domovine izmikal«, če bi mu ta zares množično izkazala zaupanje in spoštovanje. Vseslovenski tele-voting bi pomagal dokončno oblikovati osem volilnih list v vseh osmih volilnih enotah. S takimi preverjenimi listami kandidatov, ki jih ljudje poznajo in jim zaupajo, tudi zbiranje potrebnih tisočev verificiranih podpisov ne bi bil resen problem.

10. Trideset neodvisnih poslancev lahko pripeljemo v parlament, le če se vsa gibanja, ki ga podprejo, začasno odpovedo svojim sicer prioritetnim ciljem, ki pa jih bodo kasneje, ko bomo imeli spodoben, preobražen parlament, mnogo lažje predlagala in uveljavljala. Žrtev je na videz velika, odgovornost zanesljivo še večja. Če se danes ne bi bili sposobni zediniti na najmanjšem skupnem imenovalcu, se jutri ne bomo o ničemer.

11. Korpus neodvisnih poslancev, ki pa morajo biti seveda zares in ne le bukvalno neodvisni tudi od njihovih predlagateljev (svojo integriteto so že zdavnaj javno dokazali!), v ničemer ne zanika, ne ogroža in ne presega delovanja in vpliva političnih strank. Brez njih ne moremo, z njimi nočemo, ob njih zmagujemo! Razdrobljeni, nepovezani in neorganizirani samostojni poslanci so le težko nosilci izdelanih in kompleksnih programov. Delujejo bolj kot odločujoč refleks, preverjanje, verificiranje in tehtanje v obstoječih ali novih strankah oblikovanih in predlaganih konceptov. Senat znotraj predstavniškega doma.

12. Akcija 23 poslancev v šestdesetih letih je sicer pogorela, vendar je bila hkrati jasno znamenje državljanskega poguma in zaupanja v demokracijo tudi v svinčenih časih slovenskega parlamentarizma. Šestdeset let kasneje je naša izpostavljenost bistveno manjša, odgovornost in usodnost našega ravnanja pa ne.