Spoštovani g. Strehovec,

priznati moram, da me je vaša izjava v zadnji številki Mladine (21.6.2013), v kateri izpeljujete, da cerkveno zvonjenje (posredno, kot svoboda delovanja verskih skupnosti...) sodi med temeljne človekove pravice, nekolikanjci razhudila.

Pri vaših letih in izobrazbi bi pa že morali vedeti, kako hudo se motite. Ali pač: kako zelo lažete. Če malce banaliziram, je po tej logiki vsaka vojna v imenu vere (ali teroristični napad, če že hočete) ustavno zagotovljena pravica. Svet je raven in sonce se vrti okrog zemlje, mar ne? Če kdo meni drugače: na grmado z njim!

Saj vendar ne morete misliti resno.

Poskusite s treningom empatije: moja postelja je 25 m zračne črte od cerkvenega zvona. In ta zvoni vsake četrt ure. Podnevi in ponoči.

Štiriindvajset skozi sedem.

Kalibriran merilni instrument nazorno pokaže, da zvočna jakost tega angelskega speva krepko presega zakonske omejitve.

Nikarte torej ne govorite in ne pišite o temeljnih človekovih pravicah. Pri cerkvenem zvonjenju gre za pred sodiščem dokazljivo fizično nadlegovanje.

In ker vas kot predstavnika Škofovske konference verjetno bolj kot fizično in duševno blagostanje človeka zanimajo finance, je nenazadnje dokazljiva tudi materialna škoda v obliki znižanja vrednosti kateregakoli zemljišča s svetim kembljem v bližini.

Med vaša akademska področja sodijo moralna teologija, bioetika, okoljska in zakonska etika?

Lep pozdrav in naj bo vaša noč mirna. Tisti, ki živimo v bližini cerkva, o tem lahko zaenkrat zgolj sanjamo. Če nam že uspe zaspati.

---

Kateri narod si piše sodbo sam? Tisti, ki večinsko manjka na predsedniških volitvah? Morda tisti, ki verjame, da je poročilo Komisije za boj proti korupciji stvar zarote? So res vsi politiki pokvarjeni? Je res treba udrihati proti vsem in proti vsem političnim strankam? Je res treba zamenjati vse, spremeniti Ustavo, volilni sistem in zakonodajo? Kaj pomeni neposredna demokracija, če ukinemo strankarski sistem kandidature za poslance Državnega zbora? Bo predstavnike ljudstva mogoče izvoliti na ulici, brez možne participacije tistih, ki jih tam ni? Ali je res dobro uvesti elektronsko glasovanje o vsem, s strani vsakogar, ob tem pa več kot polovica vseh, te možnosti nima? Kako večina razume: svobodo, pravičnost, solidarnost, pravno državo, resnicoljubnost itd.?

Odgovor na teh nekaj vprašanj je tisto, kar je treba razčistiti, da bi ugotovili kje smo in kako naprej. Upam si trditi, da obstajajo med ljudmi (pre) velike težave in celo (nesprejemljivo) velike razlike pri razumevanju vrednot, politike in kar nas najbolj »tepe«, demokracije.

Prepričan sem, da je naša Ustavna ureditev povsem dobra. Enako velja za večji del zakonodaje, ki je sicer preobsežna in se prepogosto spreminja zaradi težav pri odgovorih na postavljena vprašanja. Čeprav smem pričakovati burne odzive na ta razmišljanja, upam trditi, da tisti, ki ignorirajo volitve, ne razumejo, kaj je demokracija, tisti, ki mislijo, da bo problem rešil (tudi zanje) nekdo drug, ne razumejo solidarnosti, tisti, ki podpirajo kršenje in kršitelje zakonov so nevedni ali korumpirani in tisti, ki podpirajo kronične lažnivce, vpletene v afere z orožjem, ponarejevalce dokumentov, diktatorje in njihove lakaje, ne morejo biti ne sposobni in ne primerni za vodneje države ali katerekoli veje oblasti.

Narod si bo pisal sodbo sam le, če bo množično odšel na volitve, izbral zaupanja vredne ljudi, kot predstavnike ljudstva, ki naj za blagor vseh storijo prav in tako, kot piše v (dobri) Ustavi ter zakonih, ki zdržijo ustavno presojo, kajpak na (politično) neodvisnem Ustavnem sodišču.

Narod si bo pisal sodbo sam, ko bo na protestih vsaj 50 ali 100 tisoč predstavnikov tistega milijona državljank in državljanov, znotraj katerega jih pol milijona živi v revščini, pol milijona pa se revščini naglo bliža.

Narod si bo pisal sodbo sam šele takrat, ko bo dosledno in aktivno branil solidarnost, brez katere ne more delovati pravna država in tudi ne demokracija, če bo v okviru neposredne demokracije odgovorno uporabljal institut Referenduma in s tem uveljavljal nadzor nad delovanjem Vlade in Državnega zbora in če bo vstrajal pri zahtevi, da sedanja Vlada in predstavniki vladne Koalicije, ki so skupaj zakuhali godljo odstopijo vsi.

Narod si bo pisal sodbo sam tudi, če bo pozabil, da jih v predstavniških telesih ne morejo več zastopati pripadniki strank, ki so sprejele diktat SDS in podprle vrsto škodljivih odločitev: ukinitev ministrstva za kulturo, ideološko barvane proslave, ZUJF, slaba banka, manipulacije z upravljanjem državnega premoženja, spravile tožilstvo na policijo, dokončno potopile vrsto enot gospodarstva in uvedle pretirano varčevanje, ki vodi ljudstvo v revščino, če jih naštejem le nekaj.

Kar je najpomembnejše, narod si bo pisal sodbo sam, ko bo ločil ravnanje predstavnikov ljudstva od njihovega govorjenja. In ja, čeprav se sliši nemogoče, obstaja politična stranka, ki želi in zna pomagati. To je Demokratična stranka dela.

Če je zaposleni tudi ob naslednjih volitvah ne bodo vzeli za svojo (ker je dejansko njihova), bodo ostali revni in izkoriščani tudi v bodoče, saj na politično elito vsakršne sedanje Vlade in Parlamenta ni mogoče več računati, glede na to, da se udinjata izkoriščevalskim finančnim in kapitalskim lobijem ter izsiljevanju EU (vpis fiskalnega pravila in izničenje možnosti referendumskega odločanja), ki nas želi spremeniti v kolonijo, kjer delovni ljudje postanejo »človeški viri«..... za izkoriščanje.

---

Spoštovani,

komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je v ugotovitvah v zadevi izvajanja pediatričnega kardiokirurškega programa naložila Strokovnemu svetu UKC Ljubljana, kot pristojnemu organu za načrtovanje, obravnavo in usmerjanje strokovne dejavnosti UKC Ljubljana ter za strokovno arbitražo v primeru nesoglasij med posameznimi organizacijskimi enotami, naj sprejme ustrezne ukrepe v zvezi z načrtovanjem in usmerjanjem pediatričnega kardiokirurškega programa ter njegovim nemotenim potekom.

Strokovni svet UKC Ljubljana izvajanje programa otroške kardiokirurgije spremlja že daljše obdobje. Na svojih rednih sejah, in sicer na svoji 52. redni seji dne 30.1. 2012, na svoji 54. redni seji dne 27.2. 2012 ter na svoji 75. redni seji dne 7.1.2013, je že obravnaval problematiko izvajanja tega programa in sprejel usmeritve in predloge za njegovo izboljšanje, ki so bili vodilo in okvir za nadaljnje ravnanje vodstva UKC Ljubljana. Sprejeti sklepi so bili večinoma tudi realizirani. Na podlagi sklepov zgoraj navedenih sej je vodstvo UKC Ljubljana omogočilo nemoteno izvajanje programa.

Strokovni svet UKC Ljubljana je na svoji 87. redni seji dne 17.6.2013, skladno z zahtevo KPK, obravnaval izvajanje pediatričnega kardiokirurškega programa. Na seji so bili prisotni predstavniki vseh medicinskih strok, ki v programu sodelujejo. Vsak predstavnik je za svoje strokovno področje predstavil rezultate dela in strokovni pogled na problematiko izvajanja tega programa do sedaj.

Strokovni svet UKC Ljubljana je na podlagi predstavitev in poglobljene razprave sprejel naslednje ugotovitve, stališča in sklepe:

1. Na podlagi predstavljenih rezultatov je Strokovni svet UKC Ljubljana ocenil, da so rezultati programa v trenutnih razmerah dobri in primerljivi s sodobnimi centri v tujini. Mnenje Strokovnega sveta UKC Ljubljana je, da je z otroškim kardiokirurškim programom v UKC Ljubljana potrebno nadaljevati, saj je s tem omogočeno zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami v Republiki Sloveniji. Soglasno je sprejel stališče, da so bile izhodiščne ocene oziroma zastavljeni cilj glede usposobljenosti domačega kirurga, ki naj bi se za samostojno delo usposobil v roku dveh let, v celoti nerealne. Na podlagi predstavljenih rezultatov, kakor tudi izjav dr. Davida Mishalyja, ki jih je podal na seji, je bila sprejeta ocena, da izobraževanje kirurga v UKCL poteka ustrezno, delež in nabor operacij, ki jih izvaja samostojno se povečuje, ustrezen je tudi njegov strokovni razvoj.

2. Strokovni svet UKC Ljubljana ugotavlja, da je nedvomno sporočilo vseh izvajalcev tega programa skupna želja po optimizaciji izvajanja otroškega kardiokirurškega programa, kar zahteva kontinuirano reševanje še zlasti organizacijskih problemov, ki v programu nesporno nastajajo.

3. Na podlagi kritične presoje nekaterih segmentov izvajanja programa so bili podani konkretni napotki za delovanje v prihodnje, predvsem z zavezo, da je potrebno organizacijo dela v celoti prilagoditi potrebam bolnikov. Tako je v zvezi z načrtovanjem in usmerjanjem otroškega kardiokirurškega programa Strokovni svet UKC Ljubljana ocenil, da je potrebno najti ustrezno organizacijsko obliko izvajanja tega programa tako, da bo program voden s strani pravno formalno pooblaščene strokovne osebe.

4. Strokovni svet UKC Ljubljana je zadolžil strokovnega direktorja Kirurške klinike, da v sodelovanju s strokovnim direktorjem Pediatrične klinike zagotovi usklajenost ključnih podatkov, ki se med obema klinikama razlikujejo.

Strokovni svet UKC Ljubljana je za vnos podatkov v ustrezne EU baze podatkov predlagal asist.mag. Roberta Blumauerja ob sodelovanju v programu sodelujočih pediatrov in specialistov intenzivne terapije.

5. Strokovni svet UKC Ljubljana je pozval vse deležnike v obravnavanem programu, da vzpostavijo korektne medsebojne odnose in še posebej strpno komuniciranje na akademski ravni, kot to pritiče vrhunski medicinski stroki.

6. Strokovni svet UKC Ljubljana se je zavezal, da bo izvajanje programa spremljal tudi v prihodnje in skrbel za njegovo kontinuiteto. Izvajanje programa bo ponovno ocenil čez pol leta.

---

Spoštovani,

z velikim zanimanjem sem se lotil branja odziva namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika na moj članek in v njem iskal predvsem argumente, ki bi skušali ovreči moje pomisleke v zvezi z mnenjem komisije, pa sem na koncu razočaran ugotovil, da jih ni prav veliko. Pravzaprav g. Praprotnik, poleg načelnih stališč glede vloge KPK v družbi ter neposrečene primerjave z nepravilnostmi pri gradnji Onkološkega inštituta, v svojem odzivu poda in večkrat ponovi zgolj en argument, in sicer da naj bi bil program izvajanja operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami neuspešen zato, ker naj še danes za samostojno izvajanje operacij ne bi bil usposobljen domači kirurg.

Pustimo tokrat ob strani sicer bistveno vprašanje kateri strokovni organ (KPK za to zagotovo nima ustreznih strokovnih kompetenc) je ugotovil, da naj bi bil sporni program neuspešen. Meni je ob branju odziva g. Praprotnika prišel na misel eden od televizijskih nastopov predsednika KPK Gorana Klemenčiča, ko je govoril o tem kako se mnogi politiki pri odzivu na ugotovitve komisije poslužujejo zamenjave tez; ko jim denimo komisija očita, da ne morejo dokazati izvora svojega premoženja, jo oni pozivajo naj jim dokaže, da so kaj ukradli in podobno. Menim, da si je tovrstno logično manipulacijo tokrat privoščil g. Praprotnik, ki v odzivu na moj komentar ne odgovori na nobenega od mojih očitkov mnenju KPK. V kritiki izdanega mnenja sem namreč trdil predvsem to, da kršitvi predpisov, ki jih KPK očita sedanjemu direktorju UKC in njegovi predhodnici (domnevno napačna vrsta pogodbe ter nepridobitev licence) z domnevno koristjo izraelskega kirurga, ki pa je v resnici plačilo za njegovo delo, nista v razmerju vzroka in posledice ter da iz mnenja KPK ni moč ugotoviti koruptivnega namena pri sklepanju spornih pogodb. Na te moje, upam da zadosti utemeljene kritike g. Praprotnik ni povedal nobene. Sedaj namreč trdi, da gre za korupcijo že zato, ker naj program na koncu ne bi bil uspešen. Tudi ta argument pa, zamenjavi teze navkljub, ne vzdrži resne presoje. Korupcija kot jo opredeljuje zakon namreč pomeni kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti (obljubiti, ponuditi) nekomu neko korist. Samo dejstvo, da se je nek program pozneje izkazal za neuspešnega namreč ne more dokazovati korupcije pri sklepanju posla. Da bi govorili o korupciji mora biti podano zavedanje odgovorne osebe o tem, da bo s kršitvijo nekega dolžnega ravnanja nekomu omogočila korist. Sta direktorja UKC pri sklepanju pogodb z dr. Mishalyem lahko vedela, da bo njegov program neuspešen? Je bil program neuspešen zato, ker so bile sklepane avtorske namesto podjemnih pogodb oziroma zato, ker je dr. Mishaly nekaj časa operiral brez licence? Odgovor na obe vprašanji je seveda ne. Zato se tudi iz odziva g. Praprotnika ne morem dokopati do odgovora kje naj bi se v vsej tej zgodbi skrivala korupcija.

In kaj še reči za konec? Odziv g. Praprotnika ni konsistenten niti sam s seboj, saj v uvodu na eni strani pove, da se komisija nikakor ne opredeljuje do strokovnega dela izraelskega kirurga, po drugi strani pa kot kronski dokaz obstoja korupcije navede prav to, da naj izraelski kirurg ne bi dosegel predvidenih ciljev (usposobitev domačega kirurga). In še: seveda ne mislim, da je bila KPK ustanovljena zato, da bi v določenih primerih korupcije pogledala stran, zagotovo pa tudi ni bila ustanovljena zato, da bi korupcijo videla vsepovsod. Naj zaključim s citiranjem dr. Toneta Jerovška, ki je vprašan s strani legalistično nekoliko preveč zagnanih pravnikov ali je treba tudi postopke ocenjevanja v šolah voditi kot upravne postopke dejal, da je treba zakone brati cum grano salis. Zrno soli je torej tisto, kar želim komisiji pri nadaljnjem delu.

---

Spoštovani,

v prispevku Pazi, totalitarizem!, objavljenem v Mladini, št. 23, sem zapisal, da je letni prihodek družbe Pro Plus od oglaševanja okrog 300 milijonov evrov. Podatek je napačen. Podjetje ima na letni ravni okrog 50 milijonov evrov prihodkov in okrog tri milijone dobička.

Skliceval sem se na raziskavo Mediana IBO za leto 2012, kjer je navedeno, da je bilo v tistem obdobju za oglaševanje na slovenskih televizijah porabljenih 433 milijonov evrov. Pri tem sem spregledal, da so navedene bruto vrednosti oglaševanja.

Za napako se opravičujem,

---

Spoštovani,

novinar Staš Zgonik je v tedniku Mladina v petek, 14. junija 2013, objavil članek z naslovom Teror zvonov. V njem je navedel trditev, da naj bi bili cerkveni zvonovi vir hrupa in se pri tem skliceval na povzetek Poročila o implementaciji EU Direktive o hrupu v okolju (2002/49/EC), objavljenem na spletni strani Evropske komisije (prim. http://ec.europa.eu/environment/noise/milieu.htm). Po natančnem pregledu spletne strani je mogoče ugotoviti, da novinar navaja zgolj informativno spremno besedilo o Poročilu o implementaciji, v katerem je iz sicer neznanih razlogov omenjeno tudi cerkveno zvonjenje, čeprav v samem Poročilu kot tudi v Direktivi omembe cerkvenega zvonjenja ni nikjer mogoče najti. V Slovenski škofovski konferenci smo mnenja, da je cerkveno zvonjenje po veljavni evropski in slovenski zakonodaji mogoče uvrstiti zgolj v okviru ustavno zagotovljene svobode delovanja verskih skupnosti in pravice do verske svobode kot temeljne človekove pravice.

---

Razmišljanje odvetnika Dina Bauka v Mladini št. 23 z dne 7. junij 2013 o odločitvi Komisije v t.i. zadevi UKC Ljubljana in otroškem kardiokirurškem programu je razumljivo, saj je bila odločitev težka tudi za uslužbence in senat komisije. Zavedali smo se, da gre v tem primeru za zadevo, ki bo sprožila mešane občutke v javnosti, še posebej pri starših, katerih otroke s prirojenimi srčnimi težavami je tuj kirurg operiral. Tudi na komisiji delamo ljudje, ki imamo otroke, pa tudi sicer se nas tovrstne zadeve vedno osebno dotaknejo. Zato smo skrbno ugotovili pravno in dejansko stanje ter na koncu posebej poudarili, da se ne opredeljujemo do strokovnega dela tujega kirurga. Ugotovitve se nanašajo izključno na ravnanja vodstva UKC Ljubljana.

Vzpostavitev programa izvajanja operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami, ki bi omogočal nemoteno izvajanje tovrstnih operacij v prihodnje, pri čemer pa bi bil zakonit, z vidika porabe javnih sredstev pa ekonomičen in učinkovit, je vsekakor bila in je dolžnost vodstva UKC Ljubljana. Vodstvo UKC Ljubljana je namreč s pogodbenim sodelovanjem s tujim kirurgom želelo ne le zagotoviti nadaljnje izvajanje operacij – ta cilj je bil izpolnjen – temveč tudi uporabiti tujega kirurga kot mentorja domačim kirurgom, da bi se v roku dveh ali treh let, kot so si zastavili, usposobili za samostojno izvajanje operacij – ki pa še danes, po sedmih letih, ni izpolnjen. Ne le to: ugotovitve so pokazale, da program niti nikoli ni bil vnaprej pripravljen, kar pomeni, da usposabljanje ni bilo vnaprej načrtovano, posledično pa tudi ni moglo biti nadzorovano in kvalitetno realizirano. Vsekakor pa ni bilo nadzorovano s strani vodstva UKC Ljubljana, ki bi moralo sproti ocenjevati, ali s finančnim vložkom UKC Ljubljana resnično zasleduje zastavljene cilje, tudi cilj strokovnega napredka svojih kirurgov. Vso to problematiko so ugotovili in nanjo večkrat opozorili notranji kontrolni mehanizmi v UKC Ljubljana, vendar brez pravega epiloga. Ne gre torej, kot se poskuša predstaviti v javnosti ,zgolj za nekakšno administrativno napako in formalno vprašanje licence zdravnika. Gre, če na grobo primerjamo, za nekaj takšnega kot da bi rekli, saj vse stranpoti in nesmotrnosti pri gradnji Onkološkega inštituta niso pomembne, ker zdaj stavba stoji in sprejema bolnike.

Komisija je pri sprejemanju svojih odločitev pričakovala, da se bo v javni obrambi ravnanja vodstva UKC Ljubljana uporabilo neetično preusmerjanje pozornosti iz nezakonitega ravnanja vodstva UKC na enega izmed najbolj občutljivih področij človekovega življenja, to je skrbi za zdravje in življenja naših otrok. Ravnanje vodstva UKC Ljubljana ima za bistveno posledico to, da UKC Ljubljana še vedno nima usposobljenih lastnih kirurgov, čeprav je bila avtorsko-pogodbena zaveza s tujim kirurgom sprejeta ravno s tem namenom: da bo v dveh do treh letih usposobil domače zdravnike za samostojno in licencirano izvajanje tovrstnih operacij. Kot je ugotovila komisija, je bil dosežen ravno nasprotni učinek - namreč eden od usposabljanih domačih zdravnikov je zaradi nemogočih pogojev v programu odšel v tujino. Med tem pa UKC Ljubljana in otroci še po sedmih letih ostajajo odvisni od tujega kirurga in njegovih občasnih prihodov v Ljubljano. Tudi brez posebnega poznavanja medicinske stroke je jasno, da takšna zdravstvena oskrba ni najoptimalnejša niti za otroke v trenutni oskrbi, niti za prihodnje. Če bi bilo res obratno, ne bi UKC Ljubljana leta 2006 najel tujega kirurga z izrecnim namenom usposobitve dveh domačih kirurgov v dveh letih. Kar se, kot rečeno, niti do danes ni zgodilo.

Za konec. Komisija za preprečevanje korucije je državni organ, ki v svojih postopkih ugotavlja kršitve dolžnega ravnanja odgovornih oseb. Zaposleni na komisiji smo svoje delo dolžni opravljati tudi takrat, ko je to nepopularno in je že vnaprej jasno, da bodo celo otroci in človeška čustva uporabljeni kot opravičilo. Najlažje je to storiti pri obrambi nezakonitih ravnanj v zdravstvu. Vendar komisija ni ustanovljena za to, da bi v takih primerih gledala stran in ne videla korupcije in njene visoke cene, ki jo moramo plačevati vsi in je v škodo vseh. Pa čeprav je po človeški plati takšne primere težko obravnavati.

Komisija bi v konkretnem primeru angažiranja tujega kirurga razumela, če bi šlo za enkratni dogodek, kot nujno reakcijo na nastalo situacijo, ki bi bila kasneje odpravljena, vendar je šlo za večletno ohranjanje istega nezakonitega stanja, brez hkratnega prizadevanja za njegovo odpravo. Kljub zavedanju, da je ravnanje nezakonito in da se cilj - pravočasna usposobljenost domačih kirurgov - ne dosega.

---

V članku z naslovom »Dve ministrstvi za eno tožilstvo« je navedeno, da »nad tožilstvom zdaj bdita kar dve ministrstvi«. Navedeno ne drži. Pristojnost za področje državnega tožilstva je bila na podlagi Zakona o Vladi prenesena iz Ministrstva za notranje zadeve na Ministrstvo za pravosodje, zaposleni v direktoratu za tožilstvo pa so aktivno vključeni v delo

Ministrstva za pravosodje. Delovna mesta, na katerih se izvršujejo naloge, ki jih ima ministrstvo na področju državnega tožilstva, pa bodo sistemizirana na Ministrstvu za pravosodje po spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, ki bo v kratkem obravnavana na seji Vlade RS.

Ne drži tudi navedba, da je »težava v kakovosti oziroma uporabnosti teh kadrov«. Zaposleni na direktoratu za tožilstvo so nekdanji zaposleni Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za notranje zadeve ali državnega tožilstva, tako da področje dela dobro poznajo in so za delo usposobljeni. Večina jih bo na Ministrstvu za pravosodje nadaljevala z delom na področju državnega tožilstva, nekateri pa bodo v skladu z dogovorom prevzeli nove delovne naloge. Ne drži niti navedba v članku, da delo zaposlenih iz direktorata za državno tožilstvo z vidika strokovne pravilnosti preverjajo zaposleni na Ministrstvu za pravosodje. Dokler delo poteka na dveh lokacijah, je potrebno le spremljanje, ali se istovrstna zadeva glede na pristojnosti obravnava tako na direktoratu za državno tožilstvo kot tudi na pravosodnem ministrstvu, saj se v takšnih primerih oblikuje enotna rešitev v zadevi.

---

Pred nami je nov davek na nepremičnine, ki naj bi bil v javni obravnavi le do 28. junija. Ne bom se spuščal v odmero davkov, ampak v sporne cenitve stanovanjskih objektov. V časopisih smo lahko prebrali, da je Geodetska uprava ocenila vrednost hiše Hilde Tovšak v Mislinji na natanko 75.258 evrov, imenovana pa je hišo potem zavarovala na 6oo tisočakov. Ker je moje enosobno stanovanje v 5o let starem stanovanjskem bloku (ni še protipotresno grajen) ocenjeno na 66 tisočakov, ocenjujem, da gre pri cenitvi hiše Hilde Tovšak za grobo napako, točneje za očiten sum korupcije. Ob tem se poraja vprašanje: Če so organi pregona povsem nebogljeni, saj ne znajo (ali nočejo) Hildi Tovšak odvzeti kaj nezakonito pridobljenega (ukradenega), čemu ji ni potem geodet vsaj realno ocenil vrednosti hiše, v katero je prav gotovo vgradila kaj nezakonito pridobljenega. Zahtevam javno razgrnitev geodetove cenitve hiše Hilde Tovšak in odgovor v medijih. V kolikor bodo ugotovljene napake, v kar ne dvomim, zahtevam pregled cenitev vseh vil in luksuznih stanovanj v Sloveniji, saj je bila tudi novogradnja Vitoslava Türka v Istri ocenjena na okoli 6.000 evrov.

Potrpežljivost Slovencev je velika, a nikakor neskončna. Ko bo prekipelo, ne bodo to le vstaje, kot so bile nedavno v Mariboru in Ljubljani. Primer cenitve hiše Hilde Tovšak (in drugih) je pravo norčevanje. Povsem narobe pa je tudi, da ne bomo različno obravnavani tisti, ki so gradili hiše in smo kupovali stanovanja po tržnih cenah od tistih, ki so kupili hiše ali stanovanja po t.i. Jazbinškovem zakonu. Prvi smo v tem primeru obdavčeni dvakrat, drugi le enkrat.

---

Že pred časom so nekatere ugledne civilne asociacije od predsednice vlade, od predsednika državnega zbora in vladajoče koalicije zahtevale jasno javno opredelitev do sistemske korupcije in do skorumpiranih klientelističnih mrež, ki obvladujejo posamezne institucije in vitalne panoge slovenskega gospodarstva. Pri tem seveda ni šlo za neko trmasto uporništvo teh civilnih asociacij, ampak za zahtevo, ki je v resnici še zmeraj temeljni pogoj za kredibilnost vseh treh vej slovenske oblasti.

A odgovor na to zahtevo je bil molk. Zgovoren molk, ki še traja. Prav ta molk pa se ob oblastnih »priporočilih za reformni program in program stabilnosti« evropske komisije, ki jih slovenska politika sprejema s sklonjeno glavo in ponižno hvaležnim nasmeškom, razgalja kot poniglava izdaja slovenske politične morale, etike in pokončnosti.

Za nameček ta ista slovenska politika od državljank in državljanov pričakuje slepo zaupanje, torej slepoto, odrekanje, neumnost - in pridne roke. Saj je vendar »na pogorišču«, kot slišimo, »treba zavihati rokave« – predvsem pa ne videti tistih, ki so požar zanetili, ki so ob njem dolga leta objestno pijani od oblasti veseljačili in ki sedaj na ukradenem ter prigoljufanem premoženju lepo mastni in zavaljeni sedijo ali se valjajo v bližnji senci in čakajo, kdaj bo torej iz tega pogorišča ter ponižnosti, znoja in pridnih rok slovenskih državljank in državljanov zopet zraslo kaj vrednega. Ob tem pa se seveda lepo mirni zanašajo na ustavo, še posebej na njen 155. člen, in na vse pristojne institucije, ki so dolžne varovati takšno ustavno ureditev in iz nje izhajajoče zakonitosti.

Ljudstvo bo torej moralo garati za znižanje čezmernega primanjkljaja, za sanacijo izropanih bank, se v skladu s tem odreči človeka vrednim standardom v zdravstvu, šolstvu, kulturi, pristati na dodatno zniževanje socialnih transferov, pokojnin, na zaostrovanje pogojev za upokojitev ter na brezposelnost, brezperspektivnost in revščino. Hkrati pa »priporočila« visokih varuhov tržnega gospodarstva v EU zahtevajo »trende, ki bodo pri plačah podpirali konkurenčnost …«. To pa med drugim tudi pomeni, da se bo delovna sila morala poceniti in da bodo najprej brezposelni, kmalu nato pa še vsi ostali prisiljeni pristati na ponujena plačila, ki bodo delodajalcem omogočala konkurenčno perspektivo in ki bodo primerljiva s plačili v sedaj Sloveniji konkurenčnih državah, kot so Madžarska, Češka, Slovaška, baltske države ter Hrvaška, Romunija in Bolgarija. Te države in njihovi standardi so po sprejetju teh »priporočil« pač nič več in nič manj kot vzorec in vzor sedanje slovenske razvojne perspektive. Prav v to konkurenčnost nas namreč umeščajo najnovejša reformna in stabilizacijska priporočila evropske komisije. In na to konkurenčno raven, za katero sta v Sloveniji v največji meri kriva prav korupcija in klientelizem, je s hvaležnim nasmeškom pristala vlada Alenke Bratušek.

Zavihani rokavi, znoj, slepota in pridne roke so torej tisto, kar v luči »priporočil« evropske komisije in poniglave poslušnosti sedanje vlade zares šteje. Za nameček pa nad slovenskim ljudstvom še zmeraj grozeče visi privzdignjena grožnja s sankcijami in nadaljnjega, stopnjevanega poniževanja.

O resnici, tatovih, goljufih in skorumpiranih klientelističnih mrežah ter ukradenih milijardah slovenskega premoženja ta vlada torej vztrajno molči. In se seveda z vsemi, ki sedijo ali se valjajo na pokradenih in prigoljufanih slovenskih milijardah, zanaša na veljavnost 155. člena ustave, ki govori o tem, da za nazaj niti v primeru, ko to zahteva javna korist, noben zakon ali predpis ne more posegati v pridobljene pravice.

Vlada Alenke Bratušek torej noče slišati, da sedaj bolj kot kdaj koli prej z ljudstvom vred že kar mrakobno molči poglavitno, vitalno vprašanje slovenske perspektive – torej vprašanje, če je naropano, nakraden0 in prigoljufano premoženje tudi zares pridobljena in neodtujljiva pravica. Predvsem ta odgovor je namreč Alenka Bratušek in njena vlada ob vsem, čemur se sedaj spričo groženj in »priporočil« evropske komisije hvaležno smehlja, še zmeraj dolžna slovenski javnosti.

A tudi njen molk je seveda odgovor. V tem primeru celo že kar zelo zgovoren odgovor.

---

Drži, ni treba biti niti študent zgodovine, ponaredek je eklatanten. Piscu K. Košaku pa svetujem, da se vpraša, kdo so avtorji. So to naivni, nesposobni desničarji, komunistični dediči z zamenjano dlako, kdo tretji? Če bo lahko ugotovil, komu ponavljanje falsifikata koristi in komu škoduje, bo avtorja laže odkril. Trditve o pokvarjenosti, lažnivosti, prevarantstvu in zločinskosti komunistične partije pa res ni potrebno krepiti z bednim ponaredkom. Verodostojnih dokumentov je nešteto.

---

Dvajset let s poslanskimi in ministrskimi nadomestili ni bilo nobenih problemov. Nikomur ga niso odrekli. Kup univerzitetnih učiteljev, ki so bili začasno v politiki, jih je izkoristilo v celoti ali pa vsaj do začetka novega študijskega leta. Na ta način so tudi nekaj denarja prihranili izobraževanju in ga vzeli v politiki.

Ko sem bil minister leta 2008, sem nadomestilo prejemal mesec in pol in se z začetkom novega semestra vrnil na fakulteto. V zadnji vladi sem se, ko smo uvedli varčevalne ukrepe, odpovedal plačilu za 20% dopolnilno zaposlitev na Univerzi. Zagovarjal sem stališče, da naj bo največ 100% plače iz javnih sredstev in sem se tega sam najprej držal, čeprav tega noben zakon ni zahteval. Vseeno v tem semestru opravljam 50% pedagoško obremenitev. Razumem tudi, da fakulteta težko zaposluje sredi semestra. Poslansko nadomestilo, ki ga bom prejemal, je nižje od plače, ki bi jo dobil na fakulteti.

Pisanja o mojem letošnjem nadomestilu morda ne bi bilo, če bi predsednica Mandatno volilne komisije spoštovala poslovnik državnega zbora, ki pravi, da telesa državnega zbora odločajo na sejah in ne kar predsedujoči po svoje. V tem primeru se mi morda ne bi bilo treba pritoževati, kot se ni bilo treba nikomur pred menoj.

Razumem jezo, ki je v državi. Poučno je bilo tudi preživeti nekaj časa med brezposelnimi, ko sem si na ZZZS urejal zdravstveno zavarovanje. Normalno je, da so za vse strelovod politiki, čeprav imajo le del oblasti v tej državi. Ima pa kritika take in drugačne posledice.

Možnost, da poslanec ali minister še nekaj časa po koncu mandata prejema neke dohodke oz. se vrne na staro delovno mesto, olajša odločitev za vstop na politično funkcijo tistim, ki imajo kariero nekje drugje. Olajša jo novim obrazom, stroki, ki jim politika ne pomeni najboljše dostopne zaposlitve. Pa ni ravno navala, da bi taki ljudje pustili svoje kariere in šli služit državi.

Mogoče je namreč ustvariti spodbude, ki te tiščijo stran in pomagajo drugim, da v politiki ostanejo za vedno - da se ob koncu mandata samo presedejo na kak drug stolček. Z oviranjem (zakonskim ali medijskim) prehajanja med politiko in ne-politiko politikom sporočate, kako naj se med mandatom vedejo; naj se npr. uklanjajo strankarskim vrhovom, da jim bodo ti po koncu mandata iz hvaležnosti našli novo funkcijo.

Če prejšnji in bodoči delodajalec z delom začasnega politika ni zadovoljen, ga lahko kaznuje tako, da mu delovno mesto odreče ali pa ponudi slabše - kot kazen njemu in opomin vsem, ki prihajajo za njim. Mar ni vrhunska oblika sistemske korupcije, če je nadaljnja zaposlitev začasnega politika zunaj politike odvisna od tega, ali je med svojim političnim delom naredil dovolj uslug svojemu prejšnjemu ali morebitnemu bodočemu delodajalcu? Hočete politike, ki si bodo med mandatom kupili prihodnje delovno mesto? Dobili jih boste in ne bodo poceni.

Da se v isti sapi omenja moje premoženje, ki sem ga prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije, je zloraba teh podatkov. Naj bi bilo nekaj premožnejšim prepovedano, da se ukvarjajo s politiko? Naj bi se s politiko ukvarjali zastonj? Kaj zastonj, še več lahko zahtevate! Obstajajo države, kjer je treba za to, da dobiš poslansko ali politično funkcijo, nekomu nekaj plačati. Bolj ko je država skorumpirana, dražje so funkcije. Že vedo, zakaj plačajo. Si to želite v Sloveniji? Boste dobili!

Si želite v politiki take, ki bodo sicer zadovoljni z nižjo plačo, si pa znajo skozi funkcijo nagrabiti dovolj ugodnosti, da se jim splača prenašati stalno polivanje z gnojnico, vdiranje v zasebnost, v družino, sistematično izkrivljeno poročanje, pol-resnične komentarje in celo odkrito pozivanje k fizičnemu nasilju, celo smrti? Dobili jih boste.

Jaz sem delal, kot sem prisegel, po svoji vesti in v dobro Slovenije. Delal sem dobesedno za tri, brez vikendov, skoraj brez dopusta. Za cca. 1 mio EUR prihrankov je nastalo, ker so bila tri ministrstva na mojih plečih. Komu kaj, kar sem naredil, ni bilo všeč. Komu drugemu ni bilo všeč, da česa nisem naredil. Podtika se mi kup očitkov, ki sploh niso resnični. Nobeno nadomestilo tega ne mora plačati. Niti nima nadomestilo s tem nobene zveze.

Ampak zgodbe tukaj še ni konec. V nedeljo, 12. maja, sem na twitterju zasledil, da mi ponujajo službo na privatni fakulteti Alma Mater Europeana (AME). Ponudba je prišla nekaj dni po tistem, ko mi je parlament potrdil poslansko nadomestilo. Ponudnik mi ponudbe ni poslal po pošti, osebno, kot je to običaj, kadar želiš nekoga zaposliti, ampak jo je objavil na twitterju in nanjo še posebej opozoril enega od medijev.

Kaj naj bi za Alma Mater Europeano delal, sem najprej izvedel iz časopisa Večer. Zapisali so »njegove obveznosti (naj bi) predstavljale komunikacijo z državnimi organi in skrb za pridobivanje koncesij in akreditiranje programov«.

Zanimivo. Na razpis za koncesije, ki ga je februarja objavilo moje ministrstvo, se je prijavila tudi Alma Mater Europeana. Strokovna komisija je ni izbrala in nisem predlagal vladi, da ji odobri koncesijo. Zato je AME proti odločitvi vlade, ki sem jo jaz predlagal, sprožila upravni spor na sodišču. In zdaj naj bi zanje kot zasebnik delal to, kar sem kot minister zavrnil in zato tožijo državo. Ampak sem ponudbo vseeno vzel resno in se pozanimal, kaj naj bi bile še druge naloge.

Druga večja naloga je bila, da bi zanje sestavljal študijski program Ekoremediacije. Tudi to ni sprejemljivo, ker bi bil program konkurenčen programom, ki tečejo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo in drugih članicah Univerze v Ljubljani. To sem bil predstavnikom AME ustno povedal in tudi pisno sporočil.

Ostale ponujene naloge so pogodbene narave in če se bomo zanje dogovorili, bom seveda Državnemu zboru predlagal, da mi za pogodbeni znesek zmanjša nadomestilo. Novinarka Mladine se še naslaja nad dejstvom, da je profesor informatike zarjavel, ko gre za programiranje, ampak verjemite, tudi profesor masivnih konstrukcij na naši fakulteti verjetno ne bi znal lepo sezidati zidu iz fasadne opeke.

Iz povedanega je, upam, jasno, da ni šlo za ponudbo, ki bi odražala hvaležnost za to, kar naj bi kot minister (to mi radi pripisujejo) naredil za privatne fakultete.

---

Soglašam z ocenami Vlada Miheljaka. Vendar ostaja dejstvo, da brez zadolževanja v tujini ne moremo potegniti našega voza iz blata. Sedanja cena zadolževanja je pa tako visoka, da nam bo dolgoročno onemogočala okrevanje gospodarstva. Torej je naša naloga doseči znižanje cene zadolževanja. Bojim se, da glede na ustvarjeno klimo v mednarodnem okolju o naši državi, nimamo na razpolago drugih poti, kot jo je izbrala sedanja vlada. Cena našega zadolževanja je začela rasti potem, ko so na referendumu zavrnili pokojninski zakon in zakone s področja trga dela Pahorjeve vlade. Vsem tistim, z Janšo na čelu, ki so govorili, da so opozorila o poslabšanju položaja naše države na finančnih trgih v primeru zavrnitve teh zakonov, le prazne grožnje, bi jim sedaj morali izstaviti račun za njihovo demagogijo. Tudi sindikalnim funkcionarjem za povečevanje brezposelnosti.

Z izsiljevanjem Janeza Janše, da se fiskalno pravilo vpiše v Ustavo, in nasprotovanjem velikega dela strokovne in politične javnosti, se je dodatno ustvarjal negativni položaj naše države na finančnih trgih. Ne nazadnje, SDS je preko Evropske ljudske stranke že večkrat izvajala pritisk na Slovenijo za uveljavljanje svoje politike doma. Domnevam, da je tokrat uspešno izvršil pritisk na Alenko Bratušek preko »Evrope«.

Kar se tiče nemškega gospodarskega čudeža in Schröderjevih reform pa samo sledeče: znanec, uspešen podjetnik v Nemčiji, mi je pripovedoval, da ima veliko Nemcev po dve, nekateri pa celo po tri službe zato, da lahko dostojno preživijo svoje družine. Zato ni čudno, da zaposleni kot po tekočem traku zahtevajo zvišanje plač. Sicer se pa tudi že v Nemčiji negativno odraža njihova politika do prezadolženih držav, saj te države ne morejo več toliko kupovati v Nemčiji, kot so v boljših časih. To se pa odraža na upadanju nemške gospodarske rasti. Zato upam, da bodo večjo pozornost, ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih, evropski politiki posvetili okrevanju gospodarstva in večji zaposlenosti, kar bo ugodno vplivalo tudi na gospodarsko okrevanje pri nas.

---

Ni ga še bilo, in ga tudi še dolgo ne bo, takega junaka, ki bi našo državo spravil v pravni red in odpravil medsebojne obtožbe za minulih sto let, ker oboje ni v interesu večine politikov. Najbolj udobno je vladati v sproščeni državi in sprti družbi, kjer je dovoljeno, da vse po svoje teče in nekam odteka. Brez odločnega vodenja in javnega nadzora pa v državi teče vedno vse samo navzdol.

Po dveh desetletjih dela parlamenta je pri nas popolna pravna zmeda, kar je rezultat njihovega znanja in lobistov za pravne prevare. S takimi pravnimi podlagami so zamorili pravico na vseh ravneh, in to od policije do tožilstva in sodstva. Zato ga še ne bo vladnega junaka, ki bi odpravil sistemsko, priložnostno ter sprotno korupcijo. Zaradi najmanjših napak v procesih odvetniki sesujejo vse dokaze in vsako obtožbo, celo pri največji korupciji in pri najhujših mafijskih poslih, nato pa resnico obrnejo tako, da od države iztožijo še odškodnino.

Ob takih razmerah se lahko samo kislo nasmehnemo, če morajo s pomočjo gasilcev vdreti v hišo tožilke, da ji odvzamejo uradne spise in jih vrnejo v prostore tožilstva. Se še kdo čudi, da je dvesto obtoženih ljudi na begu, največji lopovi se lahko pa goli sončijo na svojih davčnih oazah, ker imajo vso svojo sramoto pokrito z našimi zakoni? Zakaj lahko evropsko sodišče za človekove pravice razsodi v razumnem roku zadeve, ki jih pred tem niso zmogla domača sodišča na vseh stopnjah? Zakaj za naša tožilstva in sodišča ne zadoščajo tri knjige z dokumenti o kraji stoletja, ki so jih zbrali naši raziskovalni novinarji? Ali država z vsemi pravniki in dokumenti ne zna prekiniti pogodbe za sporni nakup orožja? Bo vso to drago vojaško kramo potrebno ponuditi tistim, ki čez noč razrežejo bronaste spomenike in bakrene žlebove, da bodo prodali vsaj material neznanemu kupcu in na neznanem kraju?

Ni ga še bilo junaka med ministri za okolje in urbanizem, ki bi pognal svoje številne službe z učenjaki vred, da bi končno conirali prostor za gospodarsko rabo ter za varstvo narave, ker si brez tega uničujemo sproti in za vedno naravo in okolje. Ob vsej zmedi ter brez nadzora in brez kazni na področju urbanizma rastejo črne gradnje vseh velikosti, za umestitev v prostor enega samega priključka na avtocesto potrebujejo uradniki pa desetletje in pol, vendar prave rešitve še ni videti. Med vsemi ministri za zdravje in bolezni še ni bilo junaka, ki bi ustavil silno bogatenje farmacevtske industrije na račun bolnikov in ob siromašenju javnega zdravstva. Ni ga še bilo vladnega junaka, ki bi usmeril univerze in inštitute od starega napuha v nove razvojne programe za naše gospodarstvo. Ni jih še bilo, in jih tudi še dolgo ne bo, takih junakov, ki bi pri nas …

Od osamosvojitve države je minilo komaj dvajset let, da smo prišli do popolne osramotitve. Zato moramo na ukaz tujih vladarjev in lastnikov kapitala spreminjati našo ustavo, da bodo zavarovani njihovi interesi in tuj kapital. Našim otrokom in vnukom bomo zato lahko zapustili samo naše velike dolgove in negotovo prihodnost.

---

To, kar je naredila Angelina Jolie je prvovrstna neumnost, še bolj pa so bebavi mediji, ki to propagirajo. Sem ženska s tako operacijo, zato vem, kaj pišem, saj imam tudi nekaj generacij izkušenj. Ženske se morajo zavedati pri dedni nagnjenosti, da sta v igri dedni spremembi na dveh kromosomih: na 13. kromosomu, tj. BRCA1 in na 17. kromosomu, tj. BRCA2. Za morebitni razvoj raka je za ženske usodnejša mutacija BRCA1, saj lahko izbruhne rak na dojkah ali na jajčnikih (pri moških na prostati). BRCA2 je vezana samo kot rak na prsih, lahko pa se pričakuje rak na prsih tudi pri moških (kar je usodnejše, saj te bolezni moški ne pričakujejo). Brca2 je obvladljiva s hormonskimi sredstvi. Za rakom na dojkah zboli vsaka 10. ženska, ne glede na to, kakšno ima dedno zasnovo; s podedovano gensko mutacijo pa ima 80-odstotno možnost, da zboli, in ne 100 %! Raziskovalne študije so pokazale, da se teh 80-odstotkov (kakor tudi pri 10 % žensk z normalnima Brcama) začne povečevati pri hormonskih motnjah (mdr. antibaby pilula), pri debelosti ter pri alkoholu in cigaretah. Prav po tem vrstnem redu – in nobenemu se kaj prida nisem izogibala.

Moj ded je umrl za rakom na prostati. Imel je brata, ki je imel pet hčera: štiri so umrle za rakom na jajčnikih. Moja mama in moja sestra sta umrli za rakom na dojkah, mama je imela po 13. letih raka na drugi dojki, nato čez pet let v jetrih (borila se je 24 let), sestra je imela dva tumorja v eni dojki in je umrla 11 let po operaciji. Zato sem zaprosila za genski test. Pričakovala sem, da imam lahko Brco 1. Sestra je pol leta pred smrtjo opravila test in umrla pred rezultati. Ker je bil pozitiven, sem opravila test tudi jaz. Bil je pozitiven: Brca 1. Moja prednost je bila, da sem bila že čez 50 let. Za mano je opravila genski test tudi mamina sestra, ki je bila tudi že operirana za rakom na dojki. BRCA1 je bila pri njej normalna, brez spremembe...

Prvo, kar so mi rekli zdravniki, ko so mi objavili rezultate genskega testiranja, je bilo: „Odrezati bo treba prsi in odstraniti jajčnike, ker ne poznamo druge preventive.“ „Tako težko operacijo bom opravila samo, če bo potrebno! Na to bom začela misliti, ko grem v pokoj!“ „Potem pa vsake pol leta na kontrolo!“ – Na prvi kontroli čez tri tedne so mi našli raka v levi dojki ...

Vstopila sem v proces raka. Bil je agresiven, saj mi je v manj kot treh mesecih vstopil v pazdušno bezgavko. Imela sem dve dilemi: odstranitev ene dojke ali obeh; rekonstrukcija prsi ali ne. Naslonila sem se na mamino izkušnjo, zato sem si dala odstraniti obe dojki. In izpolnila sem si mamino neuslišano željo: napravili so mi rekonstrukcijo dojk iz trebuha ... Za odstranitev preostalih pazdušnih žlez, kemoterapijo, antihormonsko terapijo in odstranitev jajčnikov ni bilo dileme. Po operaciji sem bila zdrava in vitka, nobena roka mi ne zateka, včasih rahlo samo leva.

Danes, po osmih letih lahko rečem naslednje: po taki operaciji si hud invalid. Dojki sta obešeni na pazdušne mišice in ti kar naprej ramena vleče skupaj. Čutiš slabo vreme. Določeni gibi znajo biti boleči, določena opravila neučinkovita (drgnjenje loncev), težave nastopijo pri šofiranju. Če ne vzdržuješ telesne teže in kondicije, nastanejo težave pri hoji: trebušne mišiče so prešibke, zato te začne v križu kriviti in dobiš račkasto hojo in občutek, da se spredaj razpiraš. Vsekakor pa je to hud udarec v spolnem življenju. Ne zaradi psihične travme, ampak zato, ker so ti pri odstranitvi dojk (se razume z bradavicami) odstranili erogeno cono, če so ti posegli v trebuh, pa še drugo erogeno cono (popek). Sprednji del trupa je popolnoma gluh, čutiš vse predvsem od znotraj. Tudi odrezani bradavici se na mrazu naježita pod vročimi nesnemljivimi blazinami!

Odrezati dojke (in posledično odstraniti jajčnike) kar tako ni le morda modna muha, ni razkazovanje poguma, ampak demonstracija neumnosti oziroma samopohabe. Zlasti pred 50. letom! Bi si dali, zaradi nevarnosti, da se materino znamenje na nogi razvije v melanon, odrezati nogo?! Kaj pa, če bo Angelina Jolie jutri v avtomobilski ali avionski nesreči umrla?

Živa Vidmar, Ljubljana

---

Glede na to, da smo Slovenci preplačali gradnjo avtocest, da smo priča, da se naše ceste nenehno krpajo zaradi slabe kvalitete, da je DARS kljub temu na robu stečaja in, da je ga. Duhovnik odkorakala brez praske iz zavoženega podjetja, so neverjetne visoki zneski pri odstranjevanju cestninskih postaj nekaj vsakdanjega. Prav tako je glede na stanje cest in ceno vinjete vedeti, da smo žrtve mi davkoplačevalci. Tako se mi Prekmurci vozimo po tako imenovani »hitri cesti«, ki nima niti uporabnega dovoljenja, da ne bi govoril o odstavnih pasih, širini ceste in dejstvu, da se že krpa in popravlja, kot je navada in praksa.

Torej opisal vam bom primer, ki govori o DARS-u in njihovih zaposlenih, pa morda še širše o načinu in odnosu vrlih akterjev, ki so v službi »ljudstva«.

14.05.2013 sem pri serviserju dvignil račun za zamenjavo vetrobranskega stekla na katerem je nameščena vinjeta za letošnjo leto. Kot me je opozoril serviser sem ravnal po navodilih DARS- a, ki so objavljena na njihovih spletnih straneh. Torej poslal sem zahtevo za izdajo nadomestne vinjete.

17.05.2013 prejmem priporočeno pošto s strani DARS-a , kjer me pozivajo, da odpravim pomanjkljivosti in dopolnim vlogo za izdajo vinjete. V pozivu se DARS izgovarja, da se mora na kopijo računa pripisati registrsko številko vozila. Najprej pokličem serviserja, ki mi pove, da je to zanj noviteta in da naj pokličem, kar na njihovo centralo na številko info 0801503. Javi se mi operaterka, ki me odpravi s pojasnilom, da se naj obrnem na gospo Tamše, ki je primer vodila in me pouči, da navedena že ve kaj govori in dela v skladu z zakonom. Prijazno se zahvalim za informacijo in se poslovim.

Kljub temu, da sem že pošteno v letih (drugo leto bom napolnil 80 let) in sem invalid, ki ima vsajene 3 srčne spodbujevalnike in posledično kup drugih zdravstvenih težav, je najbrž vsakemu jasno, da sem pogosto pri zdravniku oz. v bolnišnici in vinjeto (mislim, da se strinjate z mano) resnično potrebujem. Slednje pa ne pomeni, da nisem pismen in ne razumem navodil, zato sem jih ponovno temeljito prečital in za mnenje povprašal tudi sina, ki mi je zagotovil ugotovljeno. Torej v navodilih na spletu ni nikjer navedeno, da je potrebno vpisati reg. št. vozila. Prav tako tega ne nalaga DARS- ov obrazec 3A, zato sem želel dodatno pojasnilo. Torej sem ponovno poklical navedeno številko in na drugi strani sem prepoznal znan glas operaterke, ki jo je moj ponovni klic očitno spravil v slabo voljo. Operaterka mi je v povišanem tonu povedala, da je ura 14:30 in da bom moral počakati na ponedeljek, ko bo dosegljiva ga. Tamše, ki je odšla domov ob 13:30. Zelo zanimiv delavnik zaposlenih na DARSU. Seveda sem ob dani informaciji in dejstvu, da bom še kar nekaj časa brez vinjete, pripomnil, da bi obravnavanje strank zaslužilo pozornost medijev. Mlada gospodična pa mi je za konec zabičala »zaradi mene lahko pokličete Washington Post«. Seveda sem jo prosil za njeno cenjeno ime, pa mi je vrla gospa pred tem odložila slušalko.

Naj povem, da v vsem svojem življenju nisem doživel takšnega obravnavanja, pa čeprav sem ves čas delal v zdravstvu in bil dnevno v stiku z mnogimi bolniki.

Vedno sem veljal za mirnega in ustrežljivega človeka, vendar me je izpad vrle mladenke tako ujezil, da sem se obrnil na »zvezo potrošnikov«, kjer mi je prijazen gospod na moje veliko razočaranje pojasnil, da razume mojo težavo, vendar so oni na voljo le svojim članom, saj je članstvo vir financiranja in me napotil na tržni inšpektorat. Torej poklical sem dežurni tržni inšpektorat na telefonsko številko 01/280 87 00, kjer so mi ob 14:40 povedali, da ne delajo več in so na voljo šele v ponedeljek. Dobro ste prebrali »dežurne inšpekcijske službe na delajo več«. Torej nikomur se ne moremo niti pritožiti. Še več: kot je navedeno na navodilih je potrebno pomanjkljivost odpraviti v 8 dneh. Pa potem, se sprašujem ? Najbrž grem in kupim novo letno vinjeto?

Vrli Slovenci ali vidite, kam smo pripeljali našo barko? Ali v tej državi ni nikogar, ki bi naredil red in začel ljudi plačevati po storilnosti ne pa, da se sprenevedate in se greste osebne zamere in igrice, ki niso več niti malo smešne, temveč nas peljejo v pogubo in propad.

Predlagam, da vlada spremeni slogan »I feel Slovenija« ter ga nadomesti s tistim realnim » I feel Disaster«.

Lep pozdrav,

---

Dr. Tamaro Griesser-Pečar v svojem komentarju o zamenjavi direktorja Arhiva Slovenije najbolj moti, da je bivši direktor uvedel anonimizacijo občutljivih podatkov za raziskovalce in s tem preprečil vsako resno preučevanje delovanja tajne policije, zločinske organizacije naše totalitarne komunistične preteklosti. Brez teh podatkov, po njenem prepričanju, pa sploh ne moremo razumeti delovanja komunističnega režima. Kakšno sprenevedanje nam vsiljuje gospa Griesser, ko že ptiči čivkajo kaj so janšisti delali z arhivom v času svojega mandata, ko so poleg ostalega preganjali bivšega predsednika Türka, da o Kučanu ne govorimo. Zakaj Mladini vsiljuje primitivne Reporterjeve vzorce, ko pa dobro ve, da tukaj prevladuje objektivnost in človečnost? Ali nam s tem hoče prikriti nove totalitarizme, proti katerih se je dvignila celotna Slovenija in smo jih spet jasno videli na kongresu partije SDS, ko so pokazali podobnost s povojnimi komunističnimi postopki. Ali nam hoče prikriti resnico o Janševem delovanju v komunistični partiji ko je, na primer v biltenu AVNOJ 77 zapisal: » Moramo slediti poti tovariša Tita«.

Odprite oči gospa Griesser in povejte ljudem v kakšno tragedijo nas danes pelje ta partija, ki živi onkraj časa in deluje še samo v okvirju sekte, ki organizira morbidne obrede laži in samohvale za svojega vodjo. Odprite jih vsaj za četrt široko, kot jih je odprla pisateljica Maruša Krese, ki je v pričevanju »Da me je strah« pokazala Sloveniji in svetu bistvo človeških odnosov v vojni, po vojni in v miru. Ne zastrupljajte nas s preteklostjo z različnimi dežmani, zverovimi ženami in drugimi plačanci, ki kar naprej od nekod prihajajo in širijo »resnico«, ki je načrtovana na vrhu njihove partije. Po tolikih leti po vojni in vsem, kar nas danes ogroža, bi namreč pričakovali, da se končno vsi streznimo in sprejmemo poslanstvo Maruše Krese, ki je v isti knjigi zapisala, »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu«. Ta njen moto, ki sloni na ljubezni, ne na strahu, je moto nove generacije mladih in tistih, ki se počutimo dovolj mladi, da ji sledimo. Sledimo s srcem!

---

Novinarka Urša Marn v svojem članku med drugim navaja mnenje ekonomista dr. Marjana Senjurja, da bi morali biti posojilo NLB-ju v višini 320 milijonov evrov in posojilo NKBM-ju v višini 100 milijonov evrov knjiženi v letu 2012, ne pa 2013. Dr. Senjur svoje mnenje dopolnjuje s trditvijo, da je statistični urad s takšnim knjiženjem »neupravičeno izboljšal rezultat primanjkljaja za leto 2012 in ga poslabšal za leto 2013«. V zvezi s tem Statistični urad RS (SURS) pojasnjuje naslednje:

Hibridno posojilo Republike Slovenije je bilo NLB-ju odobreno konec junija 2012 v višini 320 milijonov evrov. V podatkih uradne statistike in v proračunu RS je bila ta transakcija knjižena kot dano posojilo brez vpliva na primanjkljaj. SURS je o tem obvestil Eurostat, ki se je s takšnim knjiženjem strinjal. Pri tem je Eurostat opozoril, da se bo morebitna konverzija posojila v lastniški delež države knjižila kot kapitalski transfer z neposrednim vplivom na primanjkljaj države.

Konverzija posojila NLB-ju v lastniški delež države je bila izpeljana v februarju 2013; posledično je bil v napoved primanjkljaja za leto 2013 vključen kapitalski transfer v višini 320 milijonov evrov. Hkrati je bila na enak način v napoved primanjkljaja za leto 2013 vključena konverzija hibridnega posojila NKBM-ju v vrednosti 100 milijonov evrov.

Glede na to, da sta bili obe konverziji hibridnega posojila v lastniške deleže države izpeljani na podlagi izračuna količnika prvovrstnega temeljnega kapitala dne 31. 12. 2012, smo Eurostatu v marcu 2013 predlagali, da celotno konverzijo v skupni vrednosti 420 milijonov evrov prikažemo že v letu 2012 in s tem v primanjkljaju države v tem letu, saj ta transakcija dejansko odraža ekonomsko situacijo in dogajanje v letu 2012. Eurostat se s tem ni strinjal. Kot pravilo knjiženja je navedel dva pogoja: datum ugotovitve banke, da se sproži konverzija hibridnega posojila v lastniški delež (v primeru NLB je bilo to 29. 1. 2013, v primeru NKBM 11. 3. 2013) ter datum dejanske konverzije posojila v lastniški delež države (po razpoložljivih informacijah sta bili obe konverziji izvedeni v prvem polletju 2013). Na podlagi teh pogojev je Eurostat vztrajal na osnovni rešitvi, da sta obe konverziji prikazani v letu 2013, saj sta se obe dejansko zgodili in bili realizirani v tem letu. Slovenski računovodski postopek je torej usklajen z Eurostatom, o zadevi pa bomo z Eurostatom predvidoma ponovno razpravljali v okviru rednega skupnega sestanka septembra letos.

SURS pri izračunu podatkov upošteva zgolj profesionalne statistične standarde, zakonodajo in strokovne smernice EU-ja, ki določajo metodologijo izračuna vseh statističnih podatkov, vključno s primanjkljajem in dolgom države. Vsi uporabniki, ki želijo, pa lahko na SURS-u vedno dobijo vse relevantne strokovno utemeljene in nepristranske informacije o izvedenih knjiženjih.

---

Pozdravljeni,

v Mladini je 10. maja izšel članek, za katerega se zdi, da je predvsem promocijske narave in verjetno zato nekoliko prikrojuje dejstva. Zato bi želela izpostaviti napačne navedbe dogodkov in izjave, ki so netočne.

Avtorica prispevka, Petra Tihole, navaja, da je (Iztok Kovač) “S pobudo za ustanovitev umetniške gimnazije (...) skupaj z en-knapovci pripomogel tudi k temu, da že trinajsto leto izvajajo program sodobnega plesa, ki ustvarja profesionalni kader.”

Pobuda za pripravo predloga programa in učnih načrtov za smer sodobni ples je prišla leta 1994 s strani Vilme Rupnik preko Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pobudo je prevzela Ksenija Hribar in v novoustanovljenem Društvu za sodobni ples Slovenije (DSPS) sprožila aktivnosti za pripravo predloga programa. Takrat sem prevzela koordinacijo priprave programa kot članica DSPS. Program je nastajal v sodelovanju z avtorji učnih načrtov, akterji na področju sodobnega plesa. Po potrditvi programa in z odločitvijo Ministrstva za šolstvo RS, da se bo le-ta izvajal na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana (SVŠGL), je En-knap sodeloval pri promociji programa ob prvem vpisu (1999/2000) in sicer s finančno in logistično podporo pri pripravi zloženke o programu, nikakor pa se ne bi dalo govoriti o sami pobudi za ustanovitev umetniške gimnazije.

Nadalje se mi zdi pomembno poudariti, da program Umetniške gimnazije, smer ples, modul sodobni ples, ne ustvarja profesionalnega kadra, pač pa maturantke in maturante, ki zaključijo šolanje s splošno maturo. Od teh se jih nekaj odloči za nadaljnji študij plesa (večinoma v tujini ali pri nas na Akademiji za ples) in ob zaključku študija postanejo profesionalni kader. Ostali se usmerjajo v druge poklice, mnogi se tudi med študijem še naprej aktivno ukvarjajo s plesom – tudi na visokem, profesionalnem nivoju. Razumevanje, kakšne rezultate lahko prinese srednješolska ali visokošolska stopnja izobraževanja, je pomembno, saj se v zadnjem času vse prepogosto pojavlja neutemeljeno pričakovanje, da bodo dijakinje in dijaki po maturi na smeri sodobni ples usposobljeni ustvarjati vrhunske umetniške stvaritve.

Zato je tudi druga trditev: “ A ker mladi po zaključku šolanja nimajo zaposlitev, vse skupaj nima smisla,” brez prave podlage. Seveda je umetniški poklic zahteven, pogoji težki, delo prekerno, pa vendarle lahko trdim, da smo med plesnimi umetniki tudi mnogi taki, ki v tem vidimo smisel: usposobljene in zaposlene plesne pedagoginje in pedagogi, ki poučujejo v nižjih glasbenih šolah, na SVŠGL in Akademiji za ples v Ljubljani, koreografinje in koreografi, teoretičarke in teoretiki plesne umetnosti, plesalke in plesalci, ki delujejo v profesionalnih plesnih skupinah kot so Rosas, skupina Pine Bausch, Wima Vandekeybusa, Iztoka Kovača, samostojno kot samozaposleni ustvarjalci itd.

Menim, da tovrstno izpuščanje oziroma izkrivljanje podatkov pomembno vpliva na to, kako se bo pisala zgodovina in oblikovala prihodnost sodobnoplesne umetnosti.

---

Praznični čas 27. aprila in 1. maja 2013 ... Že desetletja so zame prvomajski prazniki čas in priložnost za študij in premišljevanja o aktualnih družbenih dogajanjih in o prihodnosti. Tudi tokrat je tako. Zdi se mi, da je peta „vstaja“ prelomna v tem oziru, da bodo protestni sprehodi odslej manj važni. Prišel je čas za drugačna prizadevanja in aktivnosti. Različne protestne, uporniške skupine bodo odšle v različne strani na svoja prihodnja srečanja z zgodovinsko in politično usodo. Nekatere bodo ustanavljale različne stranke, ki naj bi poskušale v parlamentu napraviti kaj koristnega - zase in za druge. Nekatere bodo poskušale skozi študijska, raziskovalna in politična prizadevanja spreminjati medčloveške in družbene odnose, institucije, socialnoekonomski sistem. Spet druge bodo omagale, opustile prizadevanja za drugačni, boljši svet. Itd.

Sam sem se lotil branja ... Zlasti obe „Mladini“ s 25. in 26. aprila vsebujeta pestro mnoštvo berila za človeka, ki tako kot jaz razmišlja o težavnem vprašanju, kaj početi po peti „vstaji“, da bi bilo smiselno. Da ne bi bilo napačno, brezupno, neracionalno (neumno), nepošteno. Posamezen človek je pred takšnimi odločitvami zmeraj sam - odgovoren za svojo odločitev. Posamezen slovenski „vstajnik“, protestnik, je zlasti sedaj po peti „vstaji“ skorajda prisiljen, da se resno poglobi v problematiko, ki ni preprosta. Predvsem naj bi dognal, kaj sploh hoče. Morda išče le rešitev, angažma oziroma „kariero“ zase? Morda bi rad mnogo več - pomagati iz hude stiske drugim ljudem, delavnemu ljudstvu? Kakorkoli že, „vstajniki“ in široka javnost, ki jih podpira, naj bi se resno študijsko poglobila v družbeno problematiko. Kar tako na pamet se v sodobni družbi ni več mogoče smiselno in uspešno angažirati. Nerazumni, površni voluntarizem nas je v veliki meri pripeljal tja, kjer smo sedaj.

Dandanašnji slovenski protestniki imajo od upornikov in revolucionarjev na prejšnjih družbenozgodovinskih prelomnicah določeno prednost: na voljo so jim številne poglobljene razlage družbenoekonomskih in kulturnopolitičnih situacij ter okoliščin. Pisci, publicisti in teoretiki jim pojasnjujejo različne poti, metode, vrednote in družbene cilje. Toda marsikateri konkretni, individualni protestnik, ki prihaja iz svetovnonazorsko zanemarjenega šolskega sistema pa še iz politično neozaveščenega družbenega okolja, se bo v široki ponudbi razlag in idej težko znašel. Prenekaterih sporočil ne bo razumel ali pa jih bo razumel le napol, kar je še slabše. Tako je na primer nazorsko in teoretično razkošje obeh omenjenih prvomajskih „Mladin“ res izjemno, veliko vprašanje pa je, koliko ljudi se bo odločilo za pozorno in dolgotrajno branje vsega tega. Gotovo ne moremo reči, da smo v tej nezavidljivi ekonomski in politični situaciji idejno izgubljeni. Prav nasprotno: imamo mnoštvo mislecev in piscev, ki vedo za kaj gre, pa precej tistih, ki tudi vedo, kaj je treba storiti. Žal ne moremo vedeti, ali bo prav te današnji „vstajnik“ našel, prebral in razumel?

V zelo težavni in zapleteni družbeni situaciji kot je naša gotovo ni mogoče pričakovati kake lahke, udobne in hitre razrešitve. „Vstajnik“, ki se prilagodi obstoječemu nesprejemljivemu stanju, ki kloni pred ovirami, ni več „vstajnik“, pač pa konformist, oportunist. Ljudje seveda pogosto sklepajo kompromise z realnostjo, ki jim ni po godu. Tudi pri nas se to dogaja in se bo dogajalo. Upajmo, da ne do socialnopolitičnega poloma. Leta 1941 je Osvobodilna fronta slovenskega naroda razumela usodnost položaja in se odločila za razumen in pogumen odpor. Kako se bosta dandanes in v prihodnje odločili slovenska vstajniška volja in slovenska politična pamet? Do sedaj je prav ta marsikaj „zašuštrala“, največkrat celo po nepotrebnem.

Upam, da bodo Slovenci, ko se bodo vrnili s prvomajskih dopustov, počitnic in izletov, posegli po publikacijah, ki poskušajo smiselno spregovoriti o naši družbi. Naj opozorim na nekaj prispevkov, ki so ključni za razumevanje bistva sedanjega slovenskega in evropskega položaja, pa tudi za korake v prihodnost.

Srečno roko je imelo uredništvo Mladine z intervjujem profesorja Rastka Močnika. Osnovni poudarki: „Dolgoročna alternativa je samo odprava kapitalizma, države kapitala in buržoazne demokracije“ ... „Vstop Slovenije v kapitalizem in v buržoazno strankarsko demokracijo je bil velika zgodovinska napaka.“ ... „Kapital ne more zmagati, saj je asocialen, ni ga mogoče uskladiti s temelji človeške družbe.“ Ob teh poudarkih profesor Močnik opozori prav na vse bistvene aktualne probleme slovenske družbene skupnosti. (Mladina, št. 17/18)

Kar zadeva posebno številko Mladine - Prispevki k razumevanju časa - sem vsaj jaz s posebnim zanimanjem prebral tekste teoretičnih ustvarjalcev z Delavsko-punkerske univerze Luke Meseca, dr. Leva Centriha in Roka Kogeja. Spodbudno je, da povsem zrelo, progresivno in domišljeno pišejo o naši sedanjosti in prihodnosti predstavniki mlade generacije, ki so trdno prepričani o možnosti uresničenja demokratičnega socializma. Tudi drugi pripadniki mladega rodu, ki sodelujejo v tej publikaciji predstavljajo zagotovilo, da se bo boj za humano, antiavtoritarno Slovenijo nadaljeval.

---

Spoštovani,

v kolumni B. Nežmaha »Sprehajalci v prihodnost« (Mladina, dne 26.4.2013, str. 18) so navedene trditve, ki ne odražajo dejanskega stanja in terjajo odziv Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana.

Avtor v četrtem odstavku navaja, da je cit. »ljubljanski župan Zoran Janković pred leti priskočil na pomoč Vegradu s sanjsko pomočjo, ko je iz mestnega denarja kupil serijo stanovanj v Celovških dvorih, vnaprej, še preden je bila zgrajena«.

Trditev je v celoti povsem napačna in zavajajoča iz naslednjih razlogov:

1. JSS MOL je dne 22.6.2006 podpisal predpogodbo za nakup 300 stanovanj v soseski Celovški dvori s podjetjem AM-S.P.C. d.o.o., od katerega je kasneje Vegrad odkupil zemljišče za Celovške dvore. Zoran Janković je nastopil funkcijo župana Ljubljane pol leta kasneje tj. 17.11.2006 in ni mogel na noben način vplivati na podpis predpogodbe.

2. Mestna občina Ljubljana ni kupila »serijo stanovanj«, ker so v Celovških dvorih trije kupci – JSS MOL, Stanovanjski sklad Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana kupili 419 stanovanj, in to:

- po prvi pogodbi z dne 23. 10. 2007 (na osnovi predpogodbe z dne 22.6.2006 s podjetjem AM-S.P.C. d.o.o, pravnim prednikom prodajalca) je JSS MOL kupil 150 stanovanj;

- po drugi pogodbi z dne 12.6.2008 (na osnovi predpogodbe z dne 22.6.2006 s podjetjem AM-S.P.C. d.o.o, pravnim prednikom prodajalca) sta kupila JSS MOL 75 stanovanj in Stanovanjski sklad Republike Slovenije 75 stanovanj na podlagi soinvestitorske pogodbe;

- po tretji pogodbi z dne 15.12.2008 je Mestna občina Ljubljana kupila 119 stanovanj na podlagi ponudbe prodajalca na javno objavo JSS MOL, za katero ni bilo nobene druge ponudbe razen Vegradove. Glede na velike potrebe po neprofitnih stanovanjih v Ljubljani in dejstvo, da je na 13. javnem razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, objavljenem dne 8.11.2008, za 300 stanovanj kandidiralo 2.909 prosilcev, je bil nakup utemeljen in v korist meščanov Ljubljane, ki si svoje stanovanjske problematike lahko rešijo le na takšen način.

S spoštovanjem,

---

Dragana Matića očitno moti raziskovanje delovanja tajne politične policije na slovenskih tleh, vprašanje je, zakaj ga moti. Ko je bil sam direktor Arhiva Slovenije je, potem ko je referandum preprečil zaporo gradiva Udbe, uvedel anonimizacijo občutljivih podatkov za raziskovalce in s tem zavrl vsako resno preučevanje delovanja tajne politične policije, zločinske organizacije naše totalitarne komunistične polpreteklosti. Gradivo je postalo s to anonimizacijo delno povsem neuporabno. Če primerjamo uničevanje v Nemčiji in Sloveniji, je po previdni presoji nemški tajni policiji Stasi uspelo uničiti okoli 5 % arhivskega gradiva, UDV oz. SDVi v Sloveniji pa okoli 80%. Resne raziskave in analize brez pregleda nad celotnim še obstoječim gradivom ni moč narediti, brez teh pa sploh ne moremo razumeti delovanja komunističnega režima. Pri publikacijah se mora seveda dosledno spoštovati zakon o varstvu osebnih podatkov. Anonimizacijo je po posvetu s strokovnjaki Jože Dežman ustavil in s tem ponovno omogočil raziskovalno delo.

Da Matića očitno moti prav raziskovanje UDV/SDV, je razvidno tudi iz napada na Študijski center za narodno spravo, ki v okviru raziskovalnega programa »Nasilje komunističnega nasilja v Sloveniji 1941-1990« preučuje tudi ta fond. Povsem normalno je torej, da so zgodovinarji centra hodili – in še bodo– v Arhiv republike Slovenije, ni pa normalno, da jih pri tem nekdo zasleduje. Počutimo se lahko postavljene v čas, o katerem smo mislili, da je za nami.

---

Dragana Matića očitno moti raziskovanje delovanja tajne politične policije na slovenskih tleh, vprašanje je, zakaj ga moti. Ko je bil sam direktor Arhiva Slovenije je, potem ko je referandum preprečil zaporo gradiva Udbe, uvedel anonimizacijo občutljivih podatkov za raziskovalce in s tem zavrl vsako resno preučevanje delovanja tajne politične policije, zločinske organizacije naše totalitarne komunistične polpreteklosti. Gradivo je postalo s to anonimizacijo delno povsem neuporabno. Če primerjamo uničevanje v Nemčiji in Sloveniji, je po previdni presoji nemški tajni policiji Stasi uspelo uničiti okoli 5 % arhivskega gradiva, UDV oz. SDVi v Sloveniji pa okoli 80%. Resne raziskave in analize brez pregleda nad celotnim še obstoječim gradivom ni moč narediti, brez teh pa sploh ne moremo razumeti delovanja komunističnega režima. Pri publikacijah se mora seveda dosledno spoštovati zakon o varstvu osebnih podatkov. Anonimizacijo je po posvetu s strokovnjaki Jože Dežman ustavil in s tem ponovno omogočil raziskovalno delo.

Da Matića očitno moti prav raziskovanje UDV/SDV, je razvidno tudi iz napada na Študijski center za narodno spravo, ki v okviru raziskovalnega programa »Nasilje komunističnega nasilja v Sloveniji 1941-1990« preučuje tudi ta fond. Povsem normalno je torej, da so zgodovinarji centra hodili – in še bodo– v Arhiv republike Slovenije, ni pa normalno, da jih pri tem nekdo zasleduje. Počutimo se lahko postavljene v čas, o katerem smo mislili, da je za nami.

---

Ne strinjam se s predlogom vlade o uvajanju protikriznih ukrepov. Povišana stopnja DDV, davek na osebne prejemke, davek na bančne transakcije in podobno bodo največ prizadeli najranljivejše strukture prebivalstva.

Vse dosedanje dejavnosti brez izjem vztrajajo na zmanjšanju izdatkov za najobčutljivejše in najbolj ranljive strukture naše družbe. Krčijo in ukinjajo se izdatki za otroke, mladino, študente, upokojence, bolnike in podobno. Veliki porabniki davkoplačevalskega denarja pa ostajajo zavarovani kot beli medvedi. Še več dan za dnem si trgajo večji kos pogače.

Sam bi predlagal naslednje ukrepe, ki bi dejansko prihranili ogromno denarja in hkrati zavarovali interese davkoplačevalcev in najranljivejših slojev prebivalstva. Naj jih naštejem pa ne po vrstnem redu:

1. Razen za potrebe Protokola, bi ukinil vse službene avtomobile v državnih ustanovah. Uporabniki teh službenih avtomobilov brez izjeme iz višjega razreda (Audiji, BMW-ji, Mercedesi itd), imajo že tako visoke osebne dohodke, da se lahko vozijo s svojimi privatnimi avti in ne rabijo službenih.

2. Ukinil bi financiranje privatnih institucij iz državnih sredstev. Če je ustanovljena privatna univerza, naj se tudi financira iz privatnih sredstev in naj ne obremenjuje proračuna.

3. Ukinil bi financiranje političnih strank iz proračuna. Vsaka politična stranka naj se financira izključno iz privatnih virov – članarina, prispevki posameznikov in podpornikov. Na ta način se bo morala vsaka politična stranka ukvarjati s svojim programom in s svojo bazo.

4. Ukinil bi plačevanje kazni iz proračuna. Ko nam evropska sodišča nalagajo plačevanje kazni zaradi nedejavnosti naših sodišč, naj se te kazni krijejo iz njihovih sredstev. Davkoplačevalci nismo dolžni kriti nerazumno dolgih postopkov, za katere moramo plačevati kazni. Oškodovanci imajo pravico do odškodnine in jo morajo dobiti. Država pa jo mora izterjati od dejanskih povzročiteljev. Sodnik, tožilec, poslanec, državni uslužbenec je plačan za svoje delo in naj odgovarja za svoje napake.

5. Stroške povračil za propadle sodne postopke, ki jih tožilstva niso pravilno pripravila, kot recimo zelo odmevni Balkanski bojevnik, naj plačajo tožilstva, saj so le ona slabo pripravila tožni postopek, da je le ta propadel.

6. Povračila izbrisanim in podobna povračila naj krijejo dejanski krivci, ki so zakuhali izbris. To niso anonimneži ampak točno določeni dobro plačani politiki, ki s svojo dejavnostjo hudo blatijo celo Slovenijo.

7. Dobro plačani državni uslužbenci naj zunanje strokovnjake plačujejo iz svojega žepa. Kot vrhunski strokovnjaki zasedajo odlično plačana delovna mesta in naj zato tudi plačajo svojo nesposobnost.

8. Ukinil bi ne nazadnje financiranje vseh verskih skupnosti. Te se lahko financirajo, podobno kot stranke preko svojega članstva, saj je že po ustavi cerkev ločena od države.

9. Ukinil bi naš kazenski zakonik in ga nadomestil z nekim iz razvitih evropskih držav. Nezaslišano je, da po našem KZ zelo drastično kaznujemo male prekrškarje, velike ribe pa so zaščitene kot beli medvedi. Male kraje so kaznive, velike kraje, uničenja dobro stoječih podjetij, ogrožanje življenjske eksistence celih družin in slojev prebivalstva, črne gradnje, velika korupcija in podobno pa praviloma niso kazniva dejanja. Nezaslišano je, da v Avstriji kaznujejo dajalca podkupnine slovenskim politikom, pri nas pa to ni kaznivo dejanje.

10. Dokapitalizacija bank je nezaslišana. Banka, ki ima izgubo in je ne more kriti, naj propade. Ostale bodo zdrave in sposobne banke. Nerazumljivo je, da država ni pomagala nekdanjim podjetjem - paradnim konjem slovenskega gospodarstva, ki so propadla in ustvarila sto tisoč brezposelnih, sto tisoč eksistenčnih problemov, brez pomisleka pa leto za letom zapravlja težke milijone za brezciljno dokapitalizacijo dobro plačanih in razsipnih bank.

11. Ukinil bi plače in odpravnine vsem tistim direktorjem, katerih podjetja poslujejo z izgubo, ravno tako bi bili nadzorni odbori deležni nagrad in sejnin le, če podjetje posluje pozitivno.

Če je kriza, jo morajo občutiti vsi, najbolj pa tisti, ki so zanjo najbolj odgovorni.

---

Dober dan,

Mladino berem, ker verjamem, da premore visoko stopnjo objektivnosti, razgledanosti in pronicljivosti. Vendar je prispevek Denisa Vičiča v številki 17/18, pod naslovom Malo denarja, malo muzike, precej zamajal moje zaupanje v vaš tednik. To, da je ime rektorja Univerze v Mariboru v prispevku napačno, še nekako razumem – Maribor je vendarle celih 130 km oddaljen od Ljubljane. Da avtor ni preveril informacij o dogajanjih na Univerzi v Mariboru vsaj še na rektoratu, pa je veliko bolj zaskrbljujoče – vtis, ki ga daje prispevek, je zato izredno enostranski, mnoge informacije napačne, dejstva iz različnih kontekstov premešana in celotna slika popačena. V tem pismu ne nameravam popravljati napak vašega novinarja (če koga tematika res zanima, pričakujem da vpraša ali vsaj poišče še kakšen vir, npr. http://danijelrebolj.blogspot.com/2013/04/koliko-enakopravnosti-imamo_1543.html), želim vam le sporočiti, da takšna površnost zelo škodi verodostojnosti vašega tednika.

Lep pozdrav

---

Popravek

V Mladini je 19. aprila izšel članek Ne samo za Avstrijce ali peč, v katerem sem zapisal tudi tale odstavek: »V Avstriji imajo sedem inštitutov za lesarstvo, v Sloveniji pa je le eden. Tega financirajo lesnopredelovalna podjetja in je od države v treh letih obstoja dobil 81.000 evrov. Gozdarski inštitut je v istem času dobil 12.700.000 evrov. Niti stavba oddelka za lesarstvo ni do konca zgrajena, zato se del študija lesarstva odvija na Gozdarskem inštitutu. Tega so pred leti povišali eno nadstropje, kar je stalo okoli pol milijona evrov, in to z jeklenimi traverzami in aluminijastimi okni, je zgrožen Pohleven.«

Pojasnjujem, da podatkov o državnem financiranju lesarskega inštituta Iltra ter Gozdarskega inštituta nisem dobil od dr. Pohlevna. Te številke so iz aplikacije Supervizor Komisije za preprečevanje korupcije. Za morebitni ne dovolj natančen zapis se opravičujem.

---

V prispevku se je novinar dotaknil zelo perečega problema v Sloveniji, t.j. ohranjanja in razvoja proizvodnih verig od gozda do končnega porabnika. Vsi se strinjamo s tem, da je gozd naše naravno bogastvo in les strateška surovina in da smo v zadnjih letih v Sloveniji priča diametralno nasprotnemu trendu kot v sosednji Avstriji. Vendar nekatere navedbe v omenjenem prispevku ne držijo.

Največja razlika v razvoju gozdno lesnega sektorja v Sloveniji in sosednji Avstriji je, da so naši sosedi začeli s sistematičnim in usklajenim razvojem celotnega sektorja prej in bolj načrtno kot mi. Druga pomembna razlika je, da so v »kurjenju« videli priložnost za razvoj in dodaten dohodek in ne sovražnika, proti kateremu se je potrebno boriti do konca in naprej. Večina največjih žag na drugi strani meje ima poleg primarne dejavnosti še proizvodnjo lesnih pelet (iz žagovine), proizvodnjo elektrike in toplote (iz drugih lesnih ostankov) in kjer je možno, še ogrevajo sosednjo vas ali naselje. Povečevanje rabe lesa za ogrevanje (kar je posledica zelo ugodnih nepovratnih sredstev) je Avstriji prinesla več kot le visok delež obnovljivih virov energije, prinesla jim je tudi številna nova delovna mesta v industriji izdelave kotlov in vseh dejavnostih, ki so s tem povezane, hkrati pa je omogočila večjo konkurenčnost primarni predelavi lesa (žagam), ki so z dodatnim dohodkom (prodaja lesnih pelet, prodaja energije) lažje konkurirale našim malim in tehnološko zastarelim obratom. Res je, medtem ko so sosedje vlagali državni denar v razvoj lesne in strojne industrije ter v rabo lesa v energetske namene, smo se mi ukvarjali predvsem z lastninjenjem, menedžerskimi prevzemi in mahinacijami, ki so dodatno oslabile sektor. Nikakor pa ne drži trditev, da se je država Slovenija odločila raje za kurjenje kot za predelavo lesa. Nepovratna sredstva, ki jih država namenja za uvajanje sodobnih sistemov za ogrevanje na les, so namensko usmerjena v menjavo zastarelih kotlov, ki imajo nizke izkoristke in kar je najbolj problematično, visoke emisije prašnih delcev. V programu razvoja podeželja, ki je od vstopa v EU zagotavljal sredstva za investicije na podeželju, so bila sredstva na voljo tako za pridobivanje, predelavo in rabo lesa v energetske namene kot tudi za predelavo lesa in izdelavo lesnih izdelkov. Kako uspešen je bil program razvoja podeželja, pa je že druga zgodba. Pomena lesa se zavedajo tudi na pristojnih ministrstvih, kjer so ustanovili medresorsko skupino strokovnjakov, ki je pripravila program »Les je lep«, v katerem so konkretne akcije za spodbudo in ponovni zagon sektorja. Medresorska skupina je še vedno aktivna, kar kaže na voljo in željo pristojnih ministrstev ter strokovnjakov iz različnih področij (gospodarska interesna združenja, raziskovalne inštitucije, univerza, podjetja, lastniki gozdov …), da spremenijo trende v sektorju. Resno namero za razvoj sektorja je država pokazala tudi z izborom in financiranjem Razvojnih centrov slovenskega gospodarstva v lesno predelovalnem sektorju. Na razpisu (objavljen je bil 30.7.2010) je bilo kot prioritetnih za financiranje izpostavljenih osem industrijskih sektorjev, med njimi tudi lesno predelovalna industrija.

Na področju lesno predelovalne industrije so bili za financiranje izbrani trije predlagani razvojni centri, javna sredstva, ki so namenjena tem centrom, pa presegajo 25 milijonov €. In tu se dotaknemo druge teme, za katero na Gozdarskem inštitutu Slovenije menimo, da ni korektno predstavljena v omenjenem članku. V članku je namreč zapisano, da je Gozdarski inštitut Slovenije v zadnjih treh letih dobil od države 12,6 milijonov €. Gozdarski inštitut Slovenije je od države »dobil« bore malo, raziskovalci na inštitutu smo sicer del javnega sektorja, vendar večino sredstev pridobimo na razpisih (60-65% sredstev, dodatnih 20% je vezanih na uspeh pridobivanja sredstev na razpisih), kjer z znanjem ter znanstveno in strokovno odličnostjo konkuriramo drugim. Edina sredstva, ki so »nekako« zakonsko zagotovljena, so sredstva Javne gozdarske službe (večinski del te službe izvaja Zavod za gozdove Slovenije), ki pa predstavljajo v skupnem proračunu inštituta od 17 do 21% (2010-2013). Zaradi vse splošne krize, v kateri smo se znašli, je sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji vse manj, v želji po obstoju in kljub vsemu tudi nadaljnjemu razvoju pridobivamo sredstva na Evropskih razpisih. Ta sredstva so delno namenjena (1/6) tudi strokovni podpori razvoju proizvodnih verig od gozda do izdelka in/ali energije. Skupni proračun inštituta je v teh treh letih znašal manj kot 9 milijonov €, kar je razvidno tudi iz letnih poročil. Kljub težkim časom se lahko na inštitutu pohvalimo z nekaj investicijami v zgradbo, prostore in raziskovalno opremo, ki omogočajo vsem, ki delamo v tej stavbi urejeno in prijetno delovno okolje. Ena izmed teh investicij je tudi obnova dotrajane podstrehe, ki je omenjena v prispevku kot »povišanje enega nadstropja«. Stavba Gozdarskega inštituta Slovenije je delo znanega Slovenskega arhitekta Ravnikarja in je spomeniško zavarovana, zato so vsa obnovitvena dela potekala v skladu z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Naša želja in želja takratnega direktorja inštituta je bila, da se podstreha obnovi z lesom, vendar pa takrat predvsem zaradi finančnih omejitev ta izbira ni bila možna. Druga pomembna investicija je bila menjava energenta in sicer smo se v letu 2010 začeli ogrevati z lesnimi sekanci. Tu ne gre le za letni prihranek več kot 20.000 € (kar je letna plača asistenta začetnika), ampak gre tudi za zmanjševanje emisij CO2 in za rabo okolju prijaznega in domačega energenta. Lesne sekance dobavlja kmet – lastnik gozda iz okolice Ljubljane, torej smo na nek način spodbudili razvoj na podeželju.

Zgodba o rabi lesa v Sloveniji ni tako črno bela, kot je predstavljena v prispevku. Gre za kompleksno zgodbo, ki je skrenila iz poti uspehov že v sredini 80. let, za spremembo alarmantnih trendov v gozdno lesnem sektorju pa moramo stopiti skupaj, stakniti glave in predvsem ukrepati usklajeno. Kajti bivanje v leseni hiši, opremljeni z lesenim pohištvom in ogrevani z lesom predstavlja naš skupen cilj in zagotavlja največje udobje bivanja.

---

Ničesar se pri nas bolj ne zlorablja, kot je to človekova smrt. V zavesti, miselnosti in v ravnanju naših ljudi je smrt pomembnejša od življenja, za pravico do groba se pa večina bolj zavzeto bori kot za pravico do življenja! Na vsem svetu smo pri vrhu po številu samomorov ter pri porabi nagrobnih sveč. Nekaj globoko morbidnega je v naših ljudeh.

Namesto spoštljivega odnosa do vseh pokojnih, ki naj bi počivali v miru, se smrt zlorablja za sprotno politiko in za politično povzpetništvo, pa vse do najbolj nizkotnih namenov iz pohlepa po zaslužkarstvu nekaterih zgodovinarjev in njihovih prisklednikov z raziskovanjem grobov, grobišč, prekopov in izkopov ter novih pokopov. Vse to je v grobem nasprotju z vsemi etičnimi načeli in celo s preprosto spoštljivostjo do pokojnih. In tem mračnim in morečim razmeram s težkimi posledicami ni videti konca, prej nasprotno, še poglablja se vse to. Od kdaj in zakaj se je vse to zažrlo v naše ravnanje in celo v genski zapis?

Vse to so lahko samo posledice dvatisočletne vzgoje v pokori in ponižnosti do oblasti, ko so bili vsi reveži ustrahovani z mučenjem in smrtjo, če niso verno hodili za križem in prosili milosti božje. To so posledice razmer, ko sta bili v teh deželah vedno tuja fevdalna in cerkvena oblast povsem zlizani in vsemogočni nad domačimi ljudmi. Upornike so v srednjem veku pokončali na najbolj grozovite načine, razčetverili so jih, obešali, jim sekali glave in jih sestradali do smrti v grajskih ječah. V zadnjem obdobju so jih pa streljali in množično uničevali v taboriščih s plinom in z lakoto. Z današnjim besednjakom bi vsemu temu lahko rekli, da je bila to tisočletna kolaboracija domačih hlapcev in tujih vladarjev. In to je doseglo svoj vrh v drugi svetovni vojni, ko je posvetna in cerkvena oblast podpirala okupatorje, čeprav naj bi iztrebili našo raso, kar je bilo javno napovedano in vodeno vse do zmage zaveznikov nad fašizmom in nacizmom.

V vsej dolgi in kruti zgodovini so si tuji oblastniki in tudi njihovi hlapci sicer menjavali oblačila, uniforme in kočije, vendar so korenine in izvori zla ostali do danes isti in z enakimi cilji. In temu še ni videti konca, čeprav imamo prvič v zgodovini navidezno svojo državo… Sedaj nas izčrpavajo pa lastniki kapitala z desetino pri posojilih in na vojnah za tuje interese. Ob tem nam pa ena in druga domača gospoda pridiga o pokori in ponižnosti do tujih gospodarjev! Je razlika od srednjega veka samo še v tehniki in besedičenju?

Uresničujmo vse človekove pravice sedaj in v našem času, ko ljudje živijo, delajo in ustvarjajo zase in za svoje otroke. Spoštujmo življenje!

---

Že večkrat sem se uredništvu Mladine ponudil, da pojasnim in razkrijem resnico o dogajanjih med vojno. Sem namreč eden redkih Slovencev, ki sem doživljal vse tegobe vojnih let. Sem morda edini še živ pripadnik obeh Omanovih vojsk. Tudi danes bi bilo nujno, da se razkrijejo resnice pri početju škofa Rožmana. Nekaj tega ste poizkušali že v zadnji številki Mladine. Mnogo neresnic je pa še vedno nerazjasnjenih.

Lanska izjava gospoda Ivana Omana, nekdanjega člana predsedstva Slovenije, da sta bili med vojno na ozemlju sedanje Slovenije kar dve zmagoviti »slovenski vojski«, je bila sprejeta kod čista zgodovinska resnica. Nanjo se ni nihče, niti noben zgodovinar kritično odzval, čeprav je po mojem mnenju ta izjava čisto sprenevedanje, ki ima en sam namen: da zgodovino Slovencev s takimi in podobnimi »resnicami« povsem zamegli ali bolje rečeno ponaredi in jo priredi za potrebe trenutne politične opcije.

Med 14 mesečnim stradanjem v Koncentracijskem taborišču na Rabu sem bil, čeprav komaj polnoleten, dovolj narodno zaveden, da za svojo izpustitev nisem podpisal župniku prošnje s pristankom, da se priključim Milicii volontari anti komunisti MVAC, takrat imenovani bela garda oz. vaški stražarji. Raje sem še nadalje stradal vse do kapitulacije Italije in se takrat z velikim veseljem vključil v Rabsko brigado. V sklopu te brigade sem na Mašunu pred najvišjim partizanskim vodstvom in pred župnikom, križem in svečami prisegel, da se bom do zadnje kaplje krvi boril za osvoboditev izpod okupatorjevega jarma.

Zaradi objektivnih in subjektivnih razlogov se po 10 dnevnem dopustu nisem mogel vrniti v brigado in sem s tem prekršil prisego, ki sem jo dal na Mašunu.

Sem bil pa nekaj mesecev potem prisilno mobiliziran v krajevno domobransko četo.

Zaradi odpora do služenja v domobrancih sem bil že po nekaj tednih razorožen, aretiran in izročen gestapu z zahtevo, da bi končal v enem od neštetih krematorijev na ozemlju nemškega rajha. Ker pa je Hitler zaradi porazov, ki jih je takrat doživljal, veliko bolj potreboval mlade Slovence za »kanon futer«, kakor pa pepel iz krematorijev, sem bil brez mojega pristanka dodeljen v najbolj okruten »Rupnikov bataljon«. Že prvi večer mi je skupno s še sedmimi tovariši uspelo pobegniti iz tehniške šole, ki je bila spremenjena v kasarno in tudi iz zastražene Ljubljane. Po dveh ponovnih aretacijah domačih domobrancev in po nalogu »Črni roki«, da me v Mestnem logu dokončno spravi s sveta, mi ni preostala druga rešitev kot da poiščem zaščito v Ljubljani pri policiji, za katero sem menil, da ni tako umazana od slovenske krvi, kot so bili domobranci. Tu sem do konca vojne v nemški opremi, z nemškim orožjem, z nemško oskrbo in za nemško plačo 125 lir opravljal delo policaja. Med tem sem moral na dvorišču nekdanje prisilne delavnice pred visokimi gestapovskimi oficirji pred duhovnikom, križem in svečami priseči, da se bom pod vodstvom Hitlerja do zadnje kaplje krvi boril za svojo domovino v sklopu nemškega rajha. To mojo prisego je poslušal tudi moj oče, ki je bil takrat zaprt v bližnjih kletnih prostorih, kamor so ga poslali domači domobranci pod obtožbo, da ima sina pri partizanih.

Po vseh teh mojih osebnih življenjskih izkušnjah smatram, da imam vso pravico, da o dveh »zmagovitih slovenskih vojskah« povem svoje mnenje.

Prvič: Nobena od Omanovih vojsk ne more biti »Slovenska vojska«, ker do tedaj in še 50 let pozneje ni obstajala država »Slovenija«. Kajti samo država, ki je priznana tudi od drugih držav, ima lahko svojo vojsko. Takrat so obstajale na teritoriju sedanje Slovenije, kot okupatorske le tri države, to je Nemčija, Italija in morda tudi država Madžarska. In samo te so lahko imele svojo vojsko.

Drugič: Omanova vojska, ki je zmagala leta 1945, iz zgoraj opisanih razlogov ni mogla biti »slovenska vojska«.

Ob nezakoniti okupaciji imajo po vseh moralnih in tudi mednarodnih zakonih zasužnjeni narodi vso pravico, da se tudi z orožjem uprejo svojim tlačiteljem. Prav takšni uporniki smo bili z vso pravico tudi Slovenci in »uporniki » bi bil pravi naziv za tisto vojsko, ki je zmagala leta 1945. Ker pa se je tudi v drugih delih Evrope uveljavil za vse uporne vojaške skupine ime partizani, je povsem primerno, da se ne imenujejo »slovenska vojska«, temveč P A R T I Z A N I .

Tretjič: Z imenovanjem pripadnikov Vaških straž, Bele garde, MVAC in pozneje Domobrancev za »slovensko vojsko« je povsem zgrešeno in neprimerno že zaradi dokazov navedenih pod Prvič.

Vaške straže ali »Bela garda«, ki se je pozneje preimenovala v MVAC, ne morejo nositi imena »Slovenska vojska« tudi zato ne, ker so vse njihove postojanke ustanovili župniki in kaplani s pooblastilom škofa Rožmana in ob moralni in materialni podpori italijanske okupatorske vojske. Vse te postojanke je vodila italijanska vojska kot svojo pomožno milico. V italijanski vojaški zgodovini so popolni seznami vseh teh postojank s točnim številom pripadnikov, s točnimi podatki o komandantih posamezne postojanke. Za vsako postojanko je naveden oficir ali podoficir, ki je bil kot zvezni oficir zadolžen za povezavo z italijansko vojsko in tudi vodil vse akcije postojanke, kamor je spadalo tudi aretacija in streljanje zavednih Slovencev. Navedeno je tudi točno število pušk, mitraljezov, pištol in streliva, ki so ga Italijani dobavili posamezni postojanki iz vojaških skladišč. Torej. V teh postojankah ni bilo razen moštva ničesar slovenskega. Tudi koristi od delovanja teh formacij Slovenci nismo imeli nobene.

Zaradi povsem enakih razlogov se ne moremo tisti, ki smo bili pri domobrancih, imenovati »slovenska vojska«.

Domobrance je z odlokom ustanovil najvišji predstavnik nemške okupatorske oblasti ob soglasju slovenske RKC in njenega škofa Rožmana, ki je v podporo poslal v domobranske formacije več kot trideset duhovnikov - kuratov.

Tudi vso oskrbo z orožjem, opremo, denarjem, kakor tudi vodenje vojnih akcij je zagotavljala nemška vojska, oziroma nemški gestapo. Tudi delo, ki sem ga opravljal, je bilo v korist Nemcev, saj sem poleg Rupnikovega stanovanja stražil tudi ves Roesenerjev štab.

Nedvomno smo bili domobranci pravi hlapci nemškim oblastnikom. Namesto njih smo varovali in obvarovali strateško nedvomno najpomembnejšo progo za povezavo med italijansko in vzhodno fronto /zadnji dan vojne so jo domobranci razstrelili/. Ves čas smo opravljali namesto gospodarjev v belih rokavicah najbolj gnusna dejanja. Namesto njih smo lovili, aretirali in zapirali vse /tudi mene, mojega brata in očeta/, ki so nasprotovali nacizmu, jih mučili /podmornica/, jih vodili v nemška taborišča in tudi pobijali /glej Gabrovica/.

Nedvomno je najboljši dokaz, kaj in kdo smo bili domobranci, »prisega Hitlerju«. / o moji prisegi pišem v začetku./

Pri vsem zgoraj napisanem pa ne smemo zanemariti trditve, da so; oziroma smo bili vsi, ki naj bi pripadali tisti slovenski vojski, ki je po Omanu zmagala leta 1991, bili prostovoljci v teh formacijah.

To je velika zmota ali pa grda laž.

Vsak sam naj si odgovori na naslednja vprašanja;

Ali lahko narod, ki so mu okupatorji namenili dokončno iztrebljenje postane njihov zaveznik in pomagač?

Ali interniranec, ki ga je okupator 6 ali 7 mesecev z lakoto v nečloveških pogojih želel spraviti s sveta, lahko prostovoljno vzame od njega puško in gre z njim preganjat svoje sonarodnjake, mnogokrat svoje brate, sosede ali prijatelje?

Ali je prostovoljec tisti, ki ga z grožnjo krematorija priključijo v svojo vojsko.

Ali je prostovoljno pristopil v okupatorjevo vojsko nekdo, ko mu je grozilo, da mu bodo v nasprotnem primeru požgali dom in uničili družino?

Ker sem bil vsem tem grožnjam priča tudi sam, z vso moralno pravico trdim, da je bilo med zmagovalci leta 1991. velika večina /z menoj vred/ prisilno z najbolj surovimi sredstvi mobiliziranih.

Kot že večkrat ponovno trdim, da če bi bili kadarkoli med vojno demokratični za obe strani enaki pogoji, bi 90 % slovenskih fantov in mož prostovoljno odšlo v partizane. Slovenci nikoli, niti med zadnjo vojno nismo bili sužnji ali podrepniki nikomur.

K tej razpravi nedvomno sodi tudi vse, kar sem osebno v Ljubljani doživljal zadnji dan okupacije in prvi dan svobode.

Čeprav bi moral po nalogu domobranske komande v zadnjih dneh pred koncem vojne pobegniti z drugimi na Koroško, sem z mirno vestjo ostal v Ljubljani in z razdalje opazoval umikanje zadnjih /Rupnikov bataljon/ domobrancev iz Ljubljane.

Po Tržaški cesti so se pomikale kolone domobrancev ob grobni tišini. Le tu pa tam se je iz kolone slišala grožnja, kaj bodo storili s to rdečo Ljubljano, ko se bodo vrnili. Ni bilo nobenega poslavljanja z rožami ali objemi v slovo.

Povsem drugače je pa bilo po peti uri zjutraj, ko so peš, na konjih ali vozovih začeli prihajati v mesto partizani. V nekaj trenutkih je bil ob vseh vpadnicah narejen špalir srečnih in veselih meščanov, ki so s cvetjem zasipali osvoboditelje. Nenadoma je bilo mesto polno zastav z rdečo petokrako zvezdo.

Tudi sam, dan preje še domobranski policaj, sem bil neizmerno vesel osvoboditve in sem se brez vseh težav s kolesom odpeljal domov.

---

Spoštovani, v zadnjih tednih je tudi Mladina v več člankih moje ime omenjala v kontekstu političnih kadrovanj prejšnje vlade. Med drugim ste zapisali, da imam za seboj predvsem vojaške izkušnje, podvomili ste, da bom s tem znanjem lahko vodil upravno enoto Ribnica ali agencijo za varnost v cestnem prometu. Zapisali ste, da sem član stranke SDS in brat poslanca Marijana Pojbiča ter da je mojo usposobljenost za načelnika UE Ribnica preverjal gospod Kory Golob, bivši član kabineta predsednika vlade.

Proti medijem se je težko zoperstaviti, a bom kljub temu poskušal. Bralcem Mladine bi rad sporočil, da sem kariero res začel v vojski, a imam za seboj že več kot 17 let delovnih izkušenj na odgovornih delovnih mestih. Tako sem recimo kot vodja sektorja za raziskave skrbel za povezavo med slovensko raziskovalno sfero in obrambnim ministrstvom. Pa tudi gospod Golob ni bil edini, ki me je „preverjal.“ Preverjalo me je namreč kar 12 različnih sestav natečajnih komisij, ki so vse ugotovile, da sem primeren kandidat. Od tega so 8-krat ugotovili, da sem primeren za načelnika upravne enote. Med drugim je to bila tudi dr. Stanka Setnikar Cankar, aktualna dekanja Fakultete za upravo v Ljubljani.

Sedaj vodim agencijo za varnost v cestnem prometu. O tem, kako jo vodim, je mogoče vprašati zaposlene. Da pa bi dokazal mojo iskreno željo, resnično delati po najboljših močeh in najbolje, kolikor je to le mogoče, sem v prihodnosti pripravljen svoj program tudi predstaviti javno v parlamentu.

Lep pozdrav,

---