Zelo radi govorimo in se predstavljamo, da smo pomorska država, a to nismo več. Da bi bili pomorska država bi morali imeti lastno ladjevje, s katerim bi sami upravljali. V vseh letih, kar obstajamo kot samostojna država, ni nobena vlada delala na tem, da bi naše ladje plule pod slovensko zastavo in imele luko pripadnosti Koper.

Pri Splošni plovbi sem bil od njenega začetka in vsi smo bili zelo ponosni, da plujemo po celem svetu na ladjah, ki vijejo domačo zastavo (takrat jugoslovansko, saj je to bila naša država), na krmi pa je bila izpisana luka pripadnosti Koper. Še posebej pa nas je navdajalo s ponosom, da smo imeli na dimniku znak Triglava z morjem, za razliko od ostalih jugoslovanskih ladijskih družb, ki so imele zvezdo. Hrvati so nas takrat postrani gledali, češ kaj boste vi, a smo dokazali, da smo jim na tem področju enakovredni ali celo boljši. V tujini nismo nikoli blatili svoje države, kot to danes počnejo nekateri.

Večkrat se vprašam, zakaj imamo državo, če je ne znamo upravljati in je ne spoštujemo. Namesto da napredujemo - zaostajamo, veliko podjetij propada. Upam, da ne bomo prodali še Luke Koper.

S spoštovanjem,

---

Zanimivo, obetajoče razmišljanje g. Jankovića. Škoda, da (še?) ni preverljivo v praksi. Ampak, tako je in k temu je največ pripomogel Borut Pahor. Že lep čas ga vidim kot trojanskega konja desnice, dopuščam pa možnost, da se tega niti ni zavedal. Pa ni moj namen odziva samo jeza zaradi Pahorja, ampak slabištvo, neka poštenost, odgovornost, korektnost par excellence in kar je še teh levo-civiliziranih manter na splošno, ki blokirajo njeno uspešnost. Zagovarjam pravo mero.

Pozoren sem postal na izjavo g. Jankovića, da bo odstopil, če mu najdejo en sam cent , ki da ga je dal nezakonito v žep. Ni mi jasno, kam so mu ob tem ušle misli, preveč je bil pod vplivom za ohranitev dobrega imena, ko je dal táko/takó zavezujočo izjavo. Izjava je zelo nevarna: naj je še tako res, kar je izjavil, mu bodo „dokazali“, da je v žep vtaknil ne samo cent, po „potrebi“ mu bodo obesili celo milijone. In najbrž ga ni med nami, ki ga ne bi mogli za še tako dober in pošten namen umazati. To Majerjevi izborno obvladajo ... Zato t. i. levičarjem polagam na srce, najbrž brezupno, pa vseeno: ne odstopajte za vsako figo! Pri določenem delu javnosti boste krivi, pa če stokrat dokažete, da gre za laži. Ne odstopajte, temveč se borite! Poglejte si samo Kresalovo, Thalerja, Golobiča ... kaj so dosegli z odstopi!? Izbris s političnega zemljevida! Idealistično početje zaradi - premalo kilometrine. In v nič izpuhteli naši glasovi, ki smo jim jih dali. Zavedajte se, da smo vas ustoličili zato, da ste učinkoviti in ne infantilno-utopistično-brezmadežni, da ne rečem totalno pošteni in zato kar vržete puško v koruzo že ob najmanjšem sumu ali kakršni že koli bagateli. Strela, učite se vendar že od desnice in Cerkve! To je, žal, naša sedanja realnost!

Ne moreš/morete z okostenelim duhom razpravljati na visoko intelektualnem nivoju; če premorete (tudi) modrost, se morate spustiti na njegovo raven ...

---

Odgovor na članek

Dr. Janez Šumrada zavrača trditve o političnem imenovanju za veleposlanika v Parizu. Dr. Šumrada je bil za veleposlanika imenovan na podlagi svojega znanja in izkušenj, saj je v Parizu, kot diplomat nižjega ranga že služboval v letih 1993 do 1995. Je diplomant francoskega jezika in književnosti Univerze v Ljubljani in doktor znanosti. Mesta veleposlanika ni dobil „za nagrado“, kot se posmehljivo navaja v članku, ampak zaradi svojega dela in strokovnih referenc.

Dr. Šumrada ponovno ostro zavrača neresnične trditve, da naj bi on in njegova žena kupila stanovanje v Parizu iz proračunskih sredstev. Novinarju Mekini je bilo že v oktobru 2011 s strani dr. Šumrade in Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) pojasnjeno, da je stanovanje kupila njegova žena in da nadzor MZZ, vezano na nakup stanovanja v Parizu, ni odkril nobenih nepravilnosti, kaj šele da naj bi dr. Šumrada za nakup porabil 350.000 EUR proračunskega denarja. Zakonca Šumrada o vsem svojem premoženju in njegovem izvoru poročata pristojnim organom in v zvezi s tem nista v nobenem postopku, kaj šele v kazenskem postopku. Namigovanja o nezakonito pridobljenem so zato povsem neutemeljena in je njihov namen zgolj škodovati časti ter dobremu imenu zakoncev Šumrada.

Dr. Šumrada ponovno poudarja, da do danes ni prejel nobene kazenske ovadbe in da o njej ne ve nič. Delo veleposlanika v Parizu je opravljal vestno in skrbno ter pri tem v celoti spoštoval vso zakonodajo države gostiteljice in tudi Republike Slovenije. Ob nadzoru dela dr. Šumrade na veleposlaništvu v Parizu niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti pri izplačilu prejemkov ali nadomestil dr. Šumradi. Zato so očitki o zlorabi veleposlaništva in o osebnem okoriščanju dr. Šumrade neutemeljeni.

---

Spoštovani gospod urednik!

V zadnji številki Mladine je bil objavljen članek novinarja Boruta Mekine z naslovom Osem sekund za Obamo, v katerem je novinar med drugim obtožil ministra za obrambo Aleša Hojsa manipulacije v pogovoru s slovenskimi novinarji, ko se je ob nedavnem obisku v Združenih državah Amerike udeležil sklepne slovesnosti na letalski akademiji v Coloradu Springsu. Minister Hojs se je o obisku v Koloradu dejansko po telefonu pogovarjal samo z dopisnikom STA v Združenih državah Amerike, in sicer med drugim tudi o slovesnosti v Coloradu Springsu. Na slovesnosti, ki jo vsakih nekaj let z govorom počasti predsednik ZDA, je bila tudi slovenska delegacija, kar so med slovesnostjo posebej omenili. Že na začetku, ko so pozdravljali prisotne goste, so med drugimi pozdravili ministra Aleša Hojsa, veleposlanika Romana Kirna in načelnika Generalštaba Slovenske vojske brigadirja Dobrana Božiča.

V telefonski izjavi za STA je minister povedal, „da je bila Slovenija na prireditvi večkrat omenjena ...“ in ne, da je bila Slovenija večkrat omenjena v predsednikovem govoru. To smo preverili tudi pri dopisniku, ki je še enkrat preveril zvočni zapis telefonskega pogovora in se je za napako opravičil. Enako bi lahko pred objavo članka, v katerem je ministra Hojsa grobo in - kot se je izkazalo - neupravičeno diskreditiral, storil tudi novinar Borut Mekina.

Ob tem želimo še poudariti, da je minister Hojs vesel in počaščen, da se je imel na slovesnosti priložnost srečati s predsednikom Obamo ter z njim neformalno izmenjati nekaj stavkov, nobene potrebe pa nima, da bi se s tem pred mediji ali pred komerkoli drugim postavljal. Vsakršna druga interpretacija njegovih izjav v zvezi s tem dogodkom je lahko zgolj manipulacija.

---

Mladina, št. 20

Ali Je dosegel svoj cilj filozof Slavoj Žižek s svojim nastopom na RTH v Zagrebu v nedeljo, na dan Servacija, 13. maja, ko nas je hotel po kosilu „spodbuditi k razmišljanju?! Kot stari stalinist nam je priporočil, da ostanemo samokritični, ker bomo tako deležni modela napredka!

Priporočal nam je, da se moramo od Marxa do neke meje vrniti k Heglu, obenem je ponovil tudi Leninovo svarilo, da nam je kapitalist pripravljen prodati tudi zanko za vrat. Zato je nevarna sedanja neoliberalna opcija, v katero nas tunka sedanja diktatura finančnega sistema.

Rekel nam je, da kulturna globalizacija odpira prostor tudi za manjše narode. Dočim je radikalna razgradnja državne blaginje v Grčiji ena od možnih usod vseh nas! Žižek meni, da sedanji demokratični sistem ni dovolj močan za spopad z ekonomsko krizo. To mu vsi verjamemo! Še posebno tisti, ki so ostali na cesti brez dela in jela ter čakajo na milost božjo, da dobijo od tudi naših tajkunov denar za tiste mesece, ko so z žulji na rokah kot hlapci Jerneji garali za svoje gospodarje, ki so se moralno večinoma kalili v komunizmu! Verjetno naš svetovno poznani in spoštovani filozof ni imel časa, ali pa je spregledal zajetno knjigo Kolimskih zgodb, kjer lahko z grozo spoznamo življenje, garanje in smrt v stalinskih sibirskih delovnih taboriščih, kjer so množično umirali, tudi zaradi lakote! Na strani 157 lahko čitamo, kako je končal svoje trpljenje mladi poročnik tankovske enote Svečnikov, ki ga je vojaško sodišče obsodilo zaradi nekakšnih službenih prestopkov. Med delom v rudniku so ga zasačili, ko je jedel meso človeških trupel iz mrtvašnice, pri čemer je „seveda izbiral nemastne“ koščke človečine ...

---

Neonacistična stranka Zlata zora je ta mesec vstopila v grški parlament. S svojim simbolom, ki ga je navdihnila svastika, hitlerjanskim pozdravom, omenjanjem Mein Kampfa, antisemitsko in rasistično ideologijo, zanikanjem holokavsta, nasiljem nad priseljenci, grožnjami novinarjem in kultom osebnosti je neposredna naslednica nemške nacionalsocialistične stranke, ki je Evropo in svet pahnila v kaos in prelivanje krvi.

Žal Grčija ni edina država, ki jo ogroža preporod nacistične ideologije. V Latviji je letos predsednik države kljub ogorčenemu nasprotovanju prvič podprl letni shod nekdanjih pripadnikov enot SS. V Avstriji v raziskavah javnega mnenja pred parlamentarnimi volitvami vodi Svobodnjaška stranka, skrajno desničarska organizacija, ki se nostalgično spominja tretjega rajha. Na Madžarskem skrajno desničarsko Gibanje Garda, potomec nekdanje milice Njilasi (Stranke suličastega križa), ki je odgovorna za pregon Židov in Romov, ustrahuje židovske prebivalce in je neposredno izzvalo usodne napade na Rome.

Ta preporod je mogoč zaradi sistematičnih napadov skrajno desničarskih strank na republikanski ideal, da smo vsi pripadniki ene skupnosti. Kampanja proti povezanosti temelji na strategiji Geerta Wildersa in njegove Stranke svobode. Bistvo te strategije, ki jo je uvedel na začetku stoletja, je, da so poudarjanje neenakovrednosti ras zakrinkali kot »kulturni« boj proti tako imenovani islamizaciji Evrope.

V trenutni gospodarski in družbeni krizi, ki je idealna za neumorno iskanje grešnih kozlov in krepi strah pred zatonom stare celine, je takšna strategija zaskrbljujoče učinkovita. Omogočila je tudi, da skrajno desničarske stranke podpirajo vladne koalicije – ali celo postanejo njene članice -, in da hkrati rasistično in antisemitsko govorjenje postaja vse bolj sprejemljivo. Ta nova skrajna desnica je tudi utrla pot strankam, ki tako kot Zlata zora lahko zakonito pridobivajo volilne glasove, čeprav odkrito spodbujajo sovražni govor.

V takšnih grozljivih razmerah – katerih primer je tudi izvolitev neonacističnih poslancev v grški parlament – izražamo našo solidarnost: vsi smo grški Židje.

Ne bomo se sprijaznili s tem, da bi se na naši celini Židje, priseljenci, muslimani, Romi in temnopolti ljudje morali bati za svoje življenje, ker so, kar pač so. Pozivamo vse državljane, politične stranke, sindikate, civilno družbo, intelektualce in umetnike, da se uprejo skrajni desnici tako, da spodbujajo in oživijo evropske sanje. Nikoli ne smemo pozabiti, da so te sanje zrasle na ruševinah nacizma. Nikoli ne smemo pozabiti shoaha - holokavsta. Sanjamo o celini, kjer ne bo rasizma in antisemitizma. To je projekt družbe, ki temelji na skupnosti brez meja.

Te sanje se bodo uresničile, če bomo izbrisali dve dogmi. Najprej moramo ovreči dogmo o zmernosti, ki je kriva za strašno škodo in ustvarja razmere, v katerih so lahko uspešne populistične stranke, hkrati pa omejujejo obete evropske mladine, žrtvovane na oltarju večnega varčevanja.

Drugič, odpraviti moramo dogmo evropske utrdbe, ki omogoča širjenje govora proti priseljencem in zapiranje evropskih meja, zlasti ker ključni element evropske povojne istovetnosti – njen sistem socialne varnosti – dolgoročno ne more obstati brez pomembnega ekonomskega prispevka priseljencev.

Izjemno pomembno je, da evropske ustanove okrepijo svoja prizadevanja za demokracijo, družbeni napredek in spodbujanje enakosti. Treba je zaščititi državljane, ki so zlasti v kriznih časih cilj rasnega in socialnega nasilja. Medtem ko Evropa doživlja nenehne napade na svoja ključna načela, neomajno verjamemo, da moramo skupaj delovati za močnejšo Evropo tukaj in zdaj. Če ne moremo vdihniti življenja evropskim sanjam, smo obsojeni na isto moro, tako v Grčiji kot preostali Evropi.

Podpisniki:

Benjamin Abtan, predsednik protirasističnega gibanja EGAM (Evropa), Gabriel Axel, filmski režiser (Danska) Daniel Barbu, profesor na Univerzi v Bukarešti (Romunija), Dario Fo, Nobelov nagrajenec za literaturo (Italija), Jovan Dijvak, upokojeni general (Bosna in Hercegovina), Svetlana Ganuškina, voditeljica Memoriala (Rusija), Anthony Giddens, sociolog (Združeno kraljestvo), Amos Gitaï, režiser (Izrael), Thomas Hylland Eriksen, profesor na Univerzi v Oslu (Norveška), Béate in Serge Klarsfeld, predsednika Fils et filles de déportés juifs de France (Francija), Bernard Kouchner, nekdanji zunanji minister (Francija), Bernard-Henri Lévy, filozof in pisec (Francija), Adam Michnik, zgodovinar, esejist, novinar, nekdanji član Solidarnosti (Poljska), Miguel Angel Moratinos, nekdanji zunanji minister (Španija), Amélie Nothomb, pisateljica (Belgija), Oliviero Toscani, fotograf (Italija), Elie Wiesel, Nobelov nagrajenec za mir, pisatelj (ZDA), A. B. Jehošua, pisec, esejist (Izrael)

Manifest lahko podpišete na spletni strani http://weareallgreekjews.eu

---

Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Vpogled v paket varčevanja razkrije, da gre za taiste ukrepe, ki bodo v skrajnem primeru izločili Grčijo iz monetarne unije. Gre za identične ukrepe, ki je v Španiji na ceste pognalo milijon protestnikov. Večji del javnosti v Sloveniji pa mirno opazuje razgradnjo socialne države (ob medli in v medijih komaj omenjeni inciativi zbiranja podpisov za referendum). V vladnih ukrepih je predvideno drastično krčenje sredstev za plače v javnem sektorju, redukcije regresov, dnevnic in kilometrin, nižanje nadomestil za brezposelnost, delno ukinitev subvencioniranja študentske prehrane, ukinjanje financiranja 2. stopnje študija, krčenje sredstev za starševska nadomestila, ukinjanje brezplačnega vrtca za nekatere predšolske otroke itd. S takimi ukrepi nas bodo pahnili v vrtinec regresije socialne države, v uničevanje javnega šolstva in javnega zdravstva, ob vsem tem pa bodo omogočili razrast zasebnega šolstva in zdravstva. In kot da to ni dovolj, minister g. Žiga Turk trdi, da bo zasebno šolstvo s pomočjo koncesij cenejše za državo. Torej tudi cenejše za državljane? Je morda res, da poslušamo take stvari od predstavnikov aktualne vlade, ki nam celo govori, da je omenjanje imena „Tito“ protiustavno? Naj ga spomnim, da v ustavi piše, da smo socialna država!

Nadalje, s potezami in izjavami vladnih predstavnikov (z mandatarjem na čelu) so sistematično sejali spor med javnim in zasebnim sektorjem. Ali je šlo pri tem za fašistično doktrino iskanja sovražnikov države in nekakšne krivce za stanje, bo pokazal čas. Tudi stališče samega predsednika vlade, da javni sektor parazitira na žuljih tistih, ki so ob službo in živijo v bedi – je nevarno in nedopustno početje. Pravzaprav bi to moralo zadoščati, da se takega politika nemudoma razreši. Dejstvo je, da je prav v javnem sektorju največ odpora proti škodljivemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki ga vsiljuje zdajšnja ablast. In takšen „proticesarski“ odpor je menda nesprejemljiv, kajneda? In kot recimo je nedavno na nacionalni TV ugledni ekonomist, naše gore list, svetovalec na evropski centralni banki (ali morda na kakšni drugi instituciji), dobil priložnost za kratek intervju. Poudaril je obveznost sprejema vladnega varčevalnega paketa za Slovenijo. Pri tem je kot škodljivce navedel sociologe, kot da bi bili krivi za krizo. Dejal je, da jih je preveč. Torej, znebimo se vseh sociologov, za vsak slučaj kar vseh humanistov, v slogu Rdečih Kmerov. Ostanek bo pridno varčeval naprej in vse bo vredu. S tem bi pridobili prvovrsten „neoliberalni fašizem“.

In kaj imamo poleg vlade še na Šubičevi? Ali obstaja v parlamentu levica? Ali sploh obstaja opozicija? O levici bi tu bilo težko govoriti, saj je bila vedno celotna politična garnitura v Sloveniji podrejena neoliberalni miselnosti, v vseh 21 letih. Kot najbolj neoliberalna se pravzaprav kaže SDS (nekdaj Pučnikovi socialdemokrati, naj navkljub dogajanju počiva v miru).

Vrnimo se k varčevalnim ukrepom. Tu niso zadoščala opozorila (ne v Sloveniji ne drugod v Evropi), da to ne bo rešilo krize, temveč jo prav to povzroča. Kapitalizem pač potrebuje dolgove, krize, obresti in vse spremljajoče pojave. Vrednosti dela se iz žepov prebivalcev v vse večji meri prenašajo v finančne institucije, delavcem pa ne ostane niti za preživetje. Če sploh lahko dobijo zaposlitev. V kapitalizmu morajo vedno biti tudi nezaposleni – trg delovne sile mora biti prožen, menda.

Da varčevalni ukrepi niso rešitev, dokazuje primer Grčije in ostalih držav, ki so na ta način hotele zmanjšati finančni primanjkljaj. Takšna politika se je izkazala kontraproduktivno. Argumenti, da je kriza nastala zaradi premajhne proračunske vzdržnosti in fiskalne nediscipline, tudi ne držijo. Taki varčevalni ukrepi so povzročili krčenje gospodarstva, fiskalna kriza pa je pri tem nastopila kot posledica varčevalnih ukrepov, ne pa kot posledica primanjkljajev. Tudi samo zadolževanje je vezano na zasebni sektor in bančništvo, ne pa na javni sektor, kjer naj bi se največ varčevalo. In krčenje javne porabe naj pri tem sploh ne bi imelo negativnih učinkov? Nas res Janez Janša želi prepričati v to? Nas želi še malo prestrašiti? Koga vse lahko tu doleti usoda Marjana Streharja?

Do tega trenutka je jedro odpora proti varčevalnim ukrepom predstavljal predstavnik sindikata g. Branimir Štrukelj. Ob izražanju jasnih in z argumenti podprtih stališč na televizijskih so-

očenjih je ostajal osamljen. Med večino ostalih, ki so vsiljivo in brez razumnih argumentov vztrajali pri varčevanju in liberalizmu.

Nasploh je sicer moč slediti odpor večine prebivalcev proti varčevalnim ukrepom, pravzaprav gre večinoma za odpor proti (uzurpirani) Ivanovi vladi na splošno. Posebno mesto med podporniki vlade zavzemajo najzvestejši Ivanovi volilci, kjer mnogi med njimi iztrebljajo grozljive komentarje po medijih.

Torej, kaj je v resnici tisto, kar Slovenija potrebuje v današnjem času? Kaj na splošno potrebujejo države, ki so se zapletle v kapitalizem? Možni odgovori so v socialnem podjetništvu, uvedbi časovnih bank in podobnih pristopih, ki niti niso nekaj tako zelo novega, pa vendar skritega in zapostavljenega v javnosti. Etablirani predstavniki ljudstva v parlamentu zvesto sledijo kapitalistični miselnosti, zato tudi ne morejo tovrstne ideje priti do izraza. Kot tudi ne pride do izraza pomen družbeno pravične delitve bogastva, udeležba delavcev pri dobičkih, aktivna populacija – ki bi bila povezana s sindikati (in ne da so sindikati samim sebi namen). In nazadnje, nič novega ni retorično vprašanje, ali kapitalizem sploh potrebuje demokracijo. Seveda ne. Potrebujemo nov družbeni red, ki bi sicer priznaval zasebno lastnino in bil demokratičen. Ki bi dejansko priznaval znanje in delo v vsej veličini. In ki bi omejil brezmejno bogatenje posameznikov na račun večine. Vse našteto pač ni lastnost nobene od parlamentarnih strank. Predvsem bi tu izpostavil Demokratično stranko dela, ki v resnici na prvo mesto postavlja delo in znanje kot edino, kar ustvarja bogastvo družbe. Fiktivni kapital, obresti, posojila, dolgovi, delnice itd., z vsemi tajkuni na čelu državo samo izčrpavajo in vodijo v nujni propad. Vladni voz z aktualnimi vladarji pa še vedno vozi proti robu.

---

V nekdanji Jugoslaviji se je Dan mladosti praznoval 25. maja. Ta dan je bil rojstni dan maršala Tita. Datum njegovega rojstnega dne je določil centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je bil dan, prežet s pozitivno energijo, s svetlim pogledom na boljši jutri. V šolah se je deklamiralo in prepevalo, po državi so se odvijale različne kulturne in športne prireditve. Dan mladosti je še posebej zaznamovala Štafeta mladosti, ki se je na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu predala maršalu Titu. Prva štafeta je svoj start imela v rojstnem kraju maršala. V zagorskem Kumrovcu. Prenos in predajo štafete so prikazovale mnoge televizijske postaje. Skorajda vsak Jugoslovan je spremljal predajo štafete. Prav tako so mlade pionirje sprejemali med mladince, v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je potekal pod geslom: »Bratstvo in enotnost«, skladneje z današnjim izrazoslovjem: »Medkulturni dialog in toleranca«.

Mnogi mladinci so se udeleževali delovnih akcij, človek je kot posameznik pridobival vrednote solidarnosti in so pomoči človeku. Važnejši je bil kolektiv in sloga ter ne posameznikov egoizem. In tukaj na tem mestu se odpira dvom, kje smo danes, kakšne vrednote imamo, na katere vrednote smo pozabili, kakšne smo osvojili?

Na tem mestu lahko mirno rečem, da je človek postal potrošni egoist. Vse mora pridobiti takoj, vse mora kupiti preko kredita in to kar čez noč. Nič več ni sveto. Niti lastna življenja in prosti čas ter lasten užitek. Na svet gledamo skozi očala kapitala. Tudi zato je nastala ta kriza, ki je v bistvu kriza vrednot v prvi vrsti. Varčevanje, ki nam ga ponuja desno-sredinska koalicija, je v svojem bistvu maščevanje. Maščevanje do tistih, ki še kaj mislijo in delajo po svoji pameti in ne kar tja v tri dni, za dobro jutro. Najlažje je obsoditi inteligenco in akademike, da lenarijo. In še lažje je vzeti tistim, ki v očeh javnosti ne uživajo dobrega mnenja. Varčevanje brez novih gospodarskih priložnosti in zagona gospodarstva je metanje peska v oči. Ni ga kapitala na svetu, ki bi vlagal v Slovenijo, če bo ta imela nezadovoljno javno in državno upravo. Osnova vseh nas mora biti pošteno plačilo za opravljeno delo. Tako v zasebnem kot javnem sektorju.

Povsem legitimno se ljudje spominjajo polpretekle zgodovine, socializma in časov v njem. Imeti delo je bila čast, zanj si dobil plačilo in s plačo si lahko preživel. Danes delo ni ne vrednota in ne čast, je bolj kot ne nuja. In še srečo moraš imeti, da te plačajo in da ti poravnajo vse prispevke.

Človeška družba že živi v prepadu. Nenaravno je, da te iz zagate rešuje sistem, ki te je vanjo pripeljal. Kapitalizem se je popolnoma povampiril po padcu Berlinskega zidu, ko je izgubil gospodarskega nasprotnika in konkurenta – plansko gospodarstvo. To je bil čas, ko je kapitalizem uvidel potrato socialne države in zavestno stopil na pot neoliberalizma. Srednji sloj na zahodu je začel silovito izgubljati na plačilni listi in socialni varnosti. Osebni stečaji niso več samo nek tujek in redek primer, so naš vsak dan in za mnoge od njih sploh ne vemo. Žalostno je, da je sistem pripeljal ljudi v težave in jih zaradi težav tudi zavrgel.

Mladi so zavoženi, starejši prepuščeni sami sebi, tisti srednjih let pa napeti in v skrbeh, kakšen bo njihov jutri. Za socialno državo so se borili mnogi rodovi, mnoge generacije. Vprašati se je potrebno, zakaj? Odgovor je nuja in nuja je bila, da se je izoblikovala socialna država. Prosti trg se nikakor ne korigira sam od sebe, ker ta po svoji logiki ne potrebuje javnega zdravstva, šolstva, oskrbe starejših občanov itd. Pri omejevanju in varčevanju je potrebno skrbno paziti na normative, da ti popolnoma ne oklestijo naše prihodnosti.

In že star pregovor pravi: »Po vsakem dežju posije sonce.«

---

Spoštovani!

V sredo, 16. maja 2012, smo si lahko na drugem programu RTV Slovenija ogledali proslavo ob 22. obletnici ustanovitve manevrske strukture. To je bila spet ena tistih proslav, ki Slovenski narod deli na leve in desne. Zame in za veliko večino vojnih veteranov vojne za Slovenijo ni bila državna proslava, to je bila zasebna proslava nove veteranske organizacije, ki so si jo ustanovili Lojze Peterle, Igor Bavčar, Ivan Janez Janša, Anton Krkovič ... Slednji je bil tudi „sponzor“ te zasebne proslave, na katero pa vojni veterani sploh nismo bili povabljeni. Res zanimivo, ni kaj. Tudi govori so bili temu primerni, še najbolj pa je blestel Lojze Peterle.

Naslednji dan smo vojni veterani povabili predstavnike vlade na položitev venca. Z žalostjo smo lahko le še ugotovili, da nihče od predstavnikov vlade ni prišel, še najmanj pa predsednik vlade Ivan Janez Janša!

To je res velika sramota, da se delimo tudi tokrat. Da predstavnikov vladajoče koalicije voljnih ni bilo na proslavi ob 27. aprilu, nas sicer ne more presenetiti. Da pa tako brez zadržkov ignorirajo polaganje venca skupaj z vojnimi veterani vojne za Slovenijo pa je šokantno.

---

Z Mercatorjem se neprestano nekaj dogaja. Zgodil se je odstop uprave, med nadzornike je vstopil Matej Lahovnik, ki kot minister v prejšnji vladi ni opravil svojih nalog, izrinjeni so mali delničarji. Nacionalnega interesa ni več, je le še interes potap-

ljajočih se upnikov in zadolžencev Pivovarne Laško in NLB, pa čeprav podatki kažejo solidne poslovne rezultate Mercatorja in pravzaprav ogromno nepremičninsko premoženje v višini 1,4 milijarde evrov.

Na mizi je bila Agrocorjeva ponudba za prevzem v višini osemsto milijonov evrov. A ta prevzem naj bi se zgodil z mednarodnimi bančnimi krediti, ki bi jih seveda odplačeval prevzeti Mercator. Če bi se Agrocorjeva ponudba v podobni višini ponovila, potem bo s prodajo tej hrvaški družbi poklonjenih najmanj 600 milijonov evrov.

V ozadju vsega skupaj so tajkunski krediti Boška Šrota in Igorja Bavčarja, ki sta Mercator pod mizo kupila in potem, zaradi neuspešne privatizacije, skorajda potopila Pivovarno Laško in pred Bavčarjevim prihodom ugledni in premožni Istrabenz.

Vsi se spomnimo netransparentne prodaje Slovenske industrije jekla za približno 150 milijonov evrov ruskemu kupcu. Država je v sanacijo SIJ investirala več kot 700 milijonov evrov. In kdo je vodil komisijo za prodajo SIJ? Marija Zagožen, žena Jožeta Zagožna.

Država je pri prodaji 75% deleža SIJ izgubila 550 milijonov evrov.

Istrabenz je odprodal vse, kar je hotel kdo kupiti in to po nižjih cenah od realne vrednosti. Ne velja pozabiti, da je v nadzornem svetu Istrabenza vse do maja leta 2008 sedel generalni sekretar Janševe vlade Božo Predalič in za to (po objavljenih informacijah) letno dobival 35 tisoč evrov. Kot majski hrošč je maja 2008 izstopil iz nadzornega odbora.

Država je izgubila vsaj več kot sto milijonov evrov.

Spomnimo se Intereurope, nekdaj uspešnega in nezadolženega podjetja, ki se je pričel potapljati z netransparentno Lovšinovo investicijo v moskovski center Čehov, ki naj bi bila vredna preko 150 milijonov evrov, od katerih naj bi kar 35 milijonov pristalo v Liechtensteinu na računu podjetja RIKO MAS. Predsednik uprave je bil takrat Andrej Lovšin s sliko Janeza Janše v svoji pisarni.

Država je izgubila 150 milijonov evrov.

Popolno netransparentna je tudi investicija v TEŠ 6 z velikim sumom koruptivnosti, pri čemer končne cene še ne poznamo in se je od začetka investicije 600 milijonov evrov povzpela na kar 1,35 milijarde evrov. Pogodbo s francoskim dobaviteljem opreme Alstronom je takratni direktor Uroš Rotnik sklenil v času vlade Janeza Janše. Le kdo je bil takrat na čelu Holdinga slovenske elektrarne – Jože Zagožen seveda.

Neracionalno in slabo vodeno investicijo v TEŠ 6 bomo z višjo ceno elektrike plačevali prav vsi.

Še bi lahko naštevali, od Luke Koper, Dravskih elektrarn, pa do Raščanovih zamegljenih poslov, ki so se vsi po vrsti pokazali bodisi kot škodljivi bodisi kot nesmiselno trošenje evrov.

Skupaj gre za ogromne zneske. Skupno jim je to, da so nastali v času prejšnjega mandata vlade Janeza Ivana Janše v letih 2004-2008. Ali lahko vladi, ki jo sedaj vodi Janša, zaupamo, da ve, kako iz krize, ki jo je v času svojega vladanja sopovzročila in z blokiranjem nujnih protikriznih ukrepov vlade Boruta Pahorja samo še poglobila?

---

Tako imenovani varčevalni ukrepi se pojavljajo v zavesti slovenskega človeka kot svojevrstna dvoživka. Tradicionalno varčnim ljudem na sončni strani Alp pomenijo najprej potrditev pravilnosti življenjske usmeritve, ki v lestvici vrednot postavlja varčevanja na zelo visoko mesto. Takšna orientacija seveda odpira pot spoznanju, da je v krizni situaciji potrebno varčevanje še okrepiti. Ne gre pa jim v glavo, da morajo varčevati na način, ko se jim „dogovorno“ nekaj jemlje, čeprav sami niso krivi za nastalo krizo. Posegi v njihove žepe se jim ne zdijo pravični, saj so prepričani, da bi bilo mogoče uravnotežiti proračun in pridelati tudi kakšno rezervo, če bi država najprej postrgala tam, kjer krožijo veliki denarji, recimo vsaj pri koruptivnih zaslužkarjih, pri denarnih transakcijah in pri sivi ekonomiji.

Varčevanje je torej nesporno vrednota, ki jo spoštujemo. Je vgrajena v moralni kodeks večine našega prebivalstva, posameznikov in družin. Zato kritični posamezniki sedanji „varčevalni paket“ razumemo drugače. V njem vidimo predvesem odrekanje brez prave vizije, celo uničevanje gospodarstva in nepotrebno siromašenje najbolj vitalnih delov družbe, med katerimi so na prvem mestu slovenska univerza in mladi ljudje, ki si želijo znanja in dela, nemara tudi stanovanja in vsem dostopne zdravstvene oskrbe. Sprašujemo se, na primer, ali je res, da škofijska gimnazija v Ljubljani prejme od države večkratnik denarnih sredstev od marsikatere fakultete? Bodo tudi tam „varčevali“?

V teh dneh nas mediji zasipajo z najrazličnejšimi podatki o družinskem izletu prvega ministra v Grčijo. Ne zdi se mi najbolj primerno, da se iz nepopolnih informacij prehitro naredi zgodbo, saj pri vsej zadevi ni najbolj pomembna turistična destinacija, niti nenačrtovana, hitra vrnitev. Če je šlo res za nujno reševanje bolnega otroka, si družina za takšno potezo zasluži kvečjemu pohvalo. Kar pa resnično skrbi, je nekaj drugega, namreč vprašanje, koliko naših „navadnih“ ljudi bi si v podobni situaciji lahko privoščilo privatni najem letala za polet iz Grčije v Slovenijo!? Ob odgovoru bi nas najbrž spreletel srh. Spomnimo se samo prvotne namere sedanje vlade in njenega svežnja t. i. varčevalnih ukrepov, ki bi katastrofalno poslabšali položaj otrok in mladih družin (na kar je posebej opozoril dr. Matjaž Zvitter!). Najbrž so se zgledovali pri sloviti M. Thatcher, ki je v silni „pravičniški“ vnemi otrokom v šolah ukinila celo brezplačni mlečni napitek.

Je človek kot človek še vrednota? Smo se že povsem in dokončno (Orwellovsko) razdelili na enake in še bolj enake? Ali alternativa sploh obstaja?

Spraševanje o tem, ali zmoremo v sebi najti moč, da bi odvrgli oklep sebičnosti in pohlepa, vzvišenosti in izbranosti, postaja vse bolj naporno. Koliko svetlobnih let smo oddaljeni od možnosti, da bi poiskali izhod tudi iz krize vrednot (in s tem resnično alternativo!), se lahko prepričamo in grenko, celo prizanesljivo nasmehnemo ob objavi letalske vozovnice za omenjeni izlet.

Tako sedaj v iskanju poti iz krize životarimo med navideznim (vsiljenim?) konsenzom in tihim, utišanim revoltom. Evropska konservativna elita si s pomočjo mednarodnih gospodarskih in finančnih družb ustvarja pogoje preživetja. Lastno vojaško moč, ideološko indoktrinacijo in ogromna vlaganja na teh področjih opravičuje z vprašanjem obstoja zahodne civilizacije. V resnici se ta elita vse bolj zaveda, da se kapitalistična družbenoekonomska formacija manifestativno in dejansko pojavlja kot sistem v zadnjem stadiju razvoja. Nervoza je zato razumljiva, a usmeritev, ki se je na vseh ravneh oklepajo in vsiljujejo drugim, vodi h koncu in ne k razcvetu Evrope.

In kje smo mi, kaj lahko prispevamo k uveljavitvi alternative drvenju v razpad in uničenje civilizacije? Eden od možnih odgovorov je aktiven, inventiven, svoboden državljan, ne pa poslušen, ubogljiv, konformno, manipulativno vzgojen človek sredi vrednot, ki le navidezno oznanjajo lepoto in smisel življenja, v bistvu pa negirajo izvirnost in mišljenje. Lep primer je dogajanje v državnem zboru. Poslanci so prvi, ki kršijo eno temeljnih določb slovenske ustave, namreč opredelitev, da je poslanec zastopnik vsega ljudstva, ki torej razpravlja, razmišlja in odloča po svoji vesti, samostojno, ne pa kot del glasovalnega stroja oz. vodstva stranke. France Bučar vedno znova, a očitno zaman opozarja na omenjeno okoliščino. Lahko takšno obnašanje poslancev razumemo kot napotek k oblikovanju vrednot v naši družbi? Je še vedno tako, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo? Če je, se res ne smemo čuditi, da je sedanja oblast usmerila svojo ost prav na univerzo. In še posebej na ljubljansko univerzo, eno osrednjih nosilk neodvisne misli, svobodnega duha in raziskovalne pokončnosti. Kaže, da učitelji in ra–ziskovalci takšne namere še kako dobro razumejo, študentov pa, kakor da vse to skoraj ne zanima … Se motim?

---

V predčasnih vladnih razpravah o noveli Zakona o verski svobodi in o novem sistemu financiranja slovenskih cerkvenih skupnosti so vodilni v slovenski RKC ogorčeno zavračali spremembe. Tudi predlog, ki bi verskim skupnostim zagotavljal večjo medsebojno enakopravnost. Toda realizacija novelizacije zakona ni bila udejanjena. Predsednik vlade g. Pahor je od tega odstopil. Tudi ni pomislil na uvedbo cerkvenega davka. S tem odpravo sedanjih dajatev iz proračuna verskim skupnostim in v tem preko 90% dominantni RKC. Uradu za verske skupnosti je naložil samo uveljavitev odločbe Ustavnega sodišča v ukinitvi zaposlitve nosilcev verske skupnosti v zdravstvu in notranjih zadevah. Nenavaden način in odnos vodje najbolj leve(?) politične stranke na oblasti. Kakor da se je s tem realiziralo papeževo opozorilo v obliki odklonitve medsebojnega srečanja. Pri tem je izrečeno v predvolilni obljubi o spremembi dominantni religiji prirejenega zakona, celo mimo ustavnih pravil, v celoti »pozabil«.

Že kar nekaj let nazaj je vodstvo RKC javno izrazilo, da proučujejo način najustreznejše uvedbe cerkvenega davka. Pišemo leto 2012. Od tedaj je univerzitetno izobrazbo zaključilo že mnogo naših študentov. Marsikdo je dodal k osnovi tudi magisterij. Toda voditeljem RKC povezave še do danes ni uspelo najti ustrezen način zbiranja verske članarine. S tem nas samodejno napotijo na vprašanje o njihovi strokovnosti. Ob tem, da so redni prispevki vernikov sistemsko urejeni v mnogih državah sveta. Primeren dokaz temu je Poljska, religiozno poudarjeno opredeljena država, kjer je vlada predlagala uvedbo cerkvenega davka in ukinitev državne subvencije cerkvam. Izplačevanje plač in pokojnin za okoli 23.000 duhovnih in cerkvenih predstavnikov priznanih verskih skupnosti v cca 40 milijonski državi naj bi s tem prenesli na verujoče. Ob zapisu informacije so verske skupnosti prejele od države 24 milijonov EUR. Pa pri nas prejema RKC kaj manj denarja, čeprav nas je samo 2 milijona? Tako lahko vidimo, da so naši oblastno ambiciozni državljani tozadevno od poljskih neskončno oddaljeni. Poklekati pred RKC smo žal pričeli z dr. Drnovškom, nato pa nadaljevali z vodji vlad vse do danes. RKC je znala in zna našo nekritično duhovnost in majhnost, kapitalsko polno unovčevati.

Vsebinsko strukturo RKC nosilcev navaja zapis v drobni knjižici iz konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Ozrto je na predvojni čas druge svetovne vojne z ugotovitvijo, da „Naša Cerkev je bila pred vojno preveč bogata. Župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili na splošno preveč bogati, škofje so preživljali počitnice v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva (…).“ Sama bi se morala odpovedati svojim posestim in jih izročiti ubogim. Vendar, kolikokrat se je to zgodilo v zgodovini Cerkve? Ne dostikrat. Zato pa Bog poseže vmes, da razbremeni in očisti svojo Cerkev.“ In še: „Tisti, ki so opravili ta posel, gotovo niso mislili na očiščenje Cerkve, pa so bili vseeno orodje v božjih rokah in so nehote izvršili božji načrt. Tako smo postali bolj revni in morda manj ošabni.“ Navedeno je v tedanji socialistični Jugoslaviji s priznanjem razmer, v katerih se je tedaj nahajala RKC, izrekel dr. Rode. Razmere je z zapisanim zelo odločno obsodil. Zato je tudi za današnji čas samodejno vprašanje, v čem se razlikuje današnja Cerkev od one pred drugo svetovno vojno? Bi uvedba dajatve verujočih za realizacijo osebne prostovoljne opredelitve preveč posegla v značaj položaja Cerkve? Iz tega je poročevalec zapisa izrekel polno priznanje kardinalu za njegovo stališče. Zapisal je: «Ne bi mogel imeti bolj prav, kažejo aktualna dogajanja. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da se skušnjavam, na katere je opozarjal, mnogo let kasneje tudi sam (dr. Rode) ni znal upreti.« Zapisanemu se v celoti pridružujem!

Zavedam se, da imamo sedaj vlado g. Janeza Janše, ki je že v svojem prvem mandatu široko odprl vrata kapitalskemu grabežu RKC verske skupnosti. Predhodnemu Vatikanskemu sporazumu je dodal Zakon o verski svobodi, delo malteškega viteza dr. Šturma s soavtorji. Zato bi bil pravi čudež, če bi sedanja vlada ustavila tok proračunskega denarja v blagajno RKC. Kajti njeno premoženje za vlado nima nikakršnega pomena. V pridobivanju celo neustavnost posameznih dejanj ni ovira. Pri tem pa kot država bolestno potrebujemo vsak cent za obstoj!

V vladnem navajanju naslovov krčenja priliva prihodkov od države, tako delovnih mest kakor prejemkov državljanov, ni zaslediti imen verskih skupnosti. Tudi ne RKC. Pri tem, da se več kot 90% odstotkov dajatev verskim skupnostim odliva v njene vreče. Da pa bi izhajala iz uvedbe cerkvenega davka, kakor je k temu pristopila poljska vlada z ukinitvijo državne podpore, vrednotim sedanjo vlado v vlogi misije nemogočega. Je sedanji vladi tozadevna »delavnost« g. Pahorja vzorec?

---

Kot eden od nekdanjih pobudnikov uporabe kakovostnejšega premoga v Termoelektrarni Toplarni Ljubljana, d.o.o. (TE – TOL) in kot član civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« (DPSND) sem želel pridobiti uradne podatke za analizo strukture stroškov indonezijskega premoga - glavnega energenta TE-TOL. Bil sem izredno presenečen, da so ti podatki tajni, saj je lastninska struktura TE-TOL takšna: 14,8 % v lasti RS in 85,2% v lasti Javnega podjetja Energetika Ljubljana, d.o.o.- v sestavi in lastništvu Javnega holdinga mestne občine Ljubljana. To človeka navaja na to, da pomisli, da je ljubljanska Termoelektrarna - Toplarna »pravna oseba javnega prava«. Pri tej misli ga utrjuje dejstvo, da z ogrevanjem oskrbuje mesto Ljubljana, katere potrošniki smo zainteresirani za informacijo, kaj nam TE-TOL zaračunava v cenah svojih storitev. Pa temu po sodbi Upravnega sodišča RS in informacijske pooblaščenke ni tako, saj velja TE-TOL po veljavnih zakonih za »gospodarsko družbo – pravno osebo zasebnega prava, ki ne opravlja javne službe«.

Upal sem, da je poraba javnih sredstev pod nadzorom javnosti. Vendar pri nas še zdaleč ni tako. Skoraj bi se vdal. Pravniki (TE-TOL-a, informacijske pooblaščenke RS in Upravnega sodišča RS) so mi uspešno dokazali, da nimam pravice dostopa do informacij o strukturi nabavne cene indonezijskega premoga, ki ga uporablja podjetje TE-TOL. Zakoni so pač taki (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ, Zakon o gospodarskih družbah - ZGD in Energetski zakon - EZ), da omogočajo TE-TOL, da takšnih podatkov ni dolžna dajati. To razglašajo skupaj z informacijsko po–oblaščenko za upravičeno javno skrivnost.

Ker sem radoveden človek, sem si pridobil neuradno informacijo (Nedeljski Dnevnik z dne 11.09.2011), da je cena uvoženega premoga, ki jo plačuje Toplarna, 5- kratnik (z 12,5 $ na 59 $ za tono premoga) nabavne cene premoga – naloženega na ladjo v Indoneziji. Pri tem sem pomislil, da zahteva tako velik skok cene posebno preiskavo o njegovi upravičenosti – in sem to prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Mojo prijavo suma korupcije podpira tudi članek P. Hreščaka (Delo, 28.09.11), kjer avtor med drugim komentira predvsem uvoz indonezijskega premoga »kot zlato jamo za poznane slovenske mojstre, ki bodo indonezijski premog uvažali in ga z dobičkom dolga leta preprodajali TEŠ«.

Ob tem človek seveda nehote pomisli, da so citirani zakoni namerno takšni, da onemogočajo transparentni uvid v »paradržavna podjetja«, da so uprave teh podjetij pred nadzorom zaščitene »kot kočevski medvedi« in da situacija kar kliče po spremembah teh »čudaških« zakonov. Vir tega čudaštva je (v ozke kroge) sprivatizirana državna lastnina, ki se ji reče paradržavna lastnina. Le ta omogoča, da so javna podjetja dejansko kar naenkrat v zasebni lasti. Tovrstno lastništvo je verjetno tudi v svetovnem merilu samosvoja slovenska tranzicijska iznajdba, ki omogoča skrivaštvo morebitnih malverzacij. Do teh ne more niti Računsko sodišče, ki ni pristojno (po I. Šoltesu) za nadzor nad paradržavnimi podjetji.

Zato svetujem sedanjemu pravosodnemu ministru Senku Pličaniču, da takoj predlaga ustrezne spremembe neustreznih zakonov, ki škodijo Sloveniji in večini njenih državljanov! Gre za zakon o dostopu do informacij javnega značaja, zakon o gospodarskih družbah, zakon o računskem sodišču in Energetski zakon.

---

Ravno sem na fejsbuku gledala ilustracijo, kjer je v štirih risbah prikazana transformacija Zemlje skozi zgodovino, iz zelenega planeta, kjer je človeška populacija maloštevilna, narava pa bogata, v puščavo, kjer je tisto zeleno, bogato, zreducirano zgolj še na enklavo. Pri opazovanju ilustracije me je prešinila žalostna misel, da ji manjka še peta, zadnja sličica - tista, na kateri tudi micene zelene enklave ne bi bilo več, zgolj puščava bi ostala.

In res, tako stojijo stvari: ekonomski sistem, ki ga pogojuje nenehna rast (ter s tem nenasitna, totalna, dokončna eksploatacija naravnih dobrin - „surovin“ v sodobnem jeziku - ob hkratnem uničevanju materialnih pogojev življenja, kot so zrak, voda, prst), Zemljo vedno hitreje pretvarja v brezživljenjsko puščavo. Hitreje ko eksploatiramo naravne dobrine, hitreje se slabšajo pogoji za življenje na planetu. Še huje: vsakršna nadaljnja eksploatacija naravnih dobrin je hrana metastazam sistema in nas približuje točki globalnega kolapsa.

Kar me pri vsem tem mede, je vprašanje, kaj pripelje ljudi, ki so čvrsto podkovani v naravoslovnih vedah (kot je tudi geolog dr. Uroš Herlec), do točke, ko se lažje odpovedo naravnemu, materialnemu svetu kot kapitalizmu (in drugim podobnim -izmom, ki naravni svet razumejo kot „surovino“ za človeško eksploatacijo) - torej sistemu, ki v zgodovinski nadaljevanki iztrebljanja in uničevanja, zakoličeni v neolitiku, s pomočjo dognanj znanosti in tehnologije še najbolj ultimativno spreminja nekoč bogat naravni svet v puščavo. Kako je lahko dandanašnjemu naravoslovcu sploh dopustna misel na eksploatacijo narave, ki bo še bolj podkurila metastaze uničevalskega sistema, v kakršnem živimo? Do kam še moramo zlorabljati naravo, se takšno blazno obnašanje sploh kje preneha? In na čem temelji videnje, da lahko globalno uničimo naravo, medtem ko se kapitalizmu (očitno?) ne da odpovedati?

Fascinira me ujemanje posledic tovrstnega rezoniranja s krščanskim verovanjem v materialni svet kot vmesno postajo na poti v drug („pravi“) svet, kar pri fundamentalistih nato implicira, da je materialni svet dopustno „jemati“, četudi je več kot očitno, kam to pelje. Sprašujem se, ali naravoslovci, ki naravo berejo kot potencialen zaslužek, zaznavajo svoje pritrjevanje uresničevanju apokaliptičnih svetopisemskih vizij?

---

Če česa ne prenesem, na prenesem vlade, ki svojega naroda ne spoštuje in ne mara. In prav to ponovno občutim, zaznavam na vsakem koraku vsakdanjega življenja danes tu in sedaj. Pravzaprav je to že dejstvo.

Prvič me je ta občutek preblisnil, ko je ukinjala ministrstvo za kulturo – o kulturi so me vedno učili, da je srž in bistvo naroda in da smo zaradi nje obstali. Če je to to, zakaj ni več pomembna in zato potrebna tudi finančne podpore. Ali to pomeni, da obstoj našega naroda ni več potreben. In če ni, zakaj smo hoteli biti samostojni?

Drugič me je ta občutek preblisnil, ko je vlada obelodanila »varčevalne ukrepe«, ki vsaj po moji oceni najbolj prizadenejo tako otroke kot družine, upokojence in javne uslužbence. Ukinjajo oz. zmanjšujejo regres za delavce javnega sektorja in upokojencem, pri tem pa je neizpodbitno dejstvo, da to daje zeleno luč, da ga tudi drugim ni potrebno plačevati, razen njim (vladi in poslancem) mogoče. Spreminjajo normative in standarde v izobraževanju in sočasno zagotavljajo enako kvaliteto, kot da je to tekoči trak, kjer je mogoče narediti izdelek ali dva več (pa tudi tam ni vedno tako), pa se to ne odraža na kvaliteti. Klestijo znanost in raziskovanje, kot da ga sploh ne potrebujemo oz. da je le-to samo sebi namen. Pa zdravstvo itd. Kot da to samo po sebi ni dovolj, še žalijo in omalovažujejo zaposlene v javnem sektorju z različnimi izrazi kot na primer, da so paraziti, da živijo na luni in podobnim. Vsi ti ukrepi sočasno pa delijo narod. Delavce v realnem sektorju, tako se jim po novem reče, pa prepričujejo, da zadolževanja in krize več ne bo, če bodo javni delavci pristali na rigorozne ukrepe. Hkrati pa delavcem v realnem sektorju pihajo na dušo, da so oni že plačali svoj prispevek k varčevanju. Pri tem pa pozabljajo, da bosta kupna moč in potrošnja padala in padala in bomo proizvodov realnega sektorja potrebovali vse manj in manj, kar bo imelo za posledico tudi to, da bo v prihodnje potrebnih vse manj delavcev v tem sektorju, saj se lastnikom ne bo zdelo niti vredno in niti primerno delati izdelke na zalogo. Ali pač?

Tretjič me je ta občutek preblisnil, ko je vlada v času stavke odšla na obisk in se ni soočila z množico, ki ji je želela sporočiti svoje nezadovoljstvo z njenim ravnanjem. Kot da to samo po sebi že ni dovolj oz. preveč, se je povsem neprimerno vedel tudi mega minister ob srečanju s stavkajočimi pred izobraževalnim centrom na Ptuju. Ne da jih ni niti dobro pogledal, celo dovolil si je kritizirati njihovo žvižganje in ga oceniti kot neprimerno. To je višek ignorance in nespoštovanja do delavcev, ki so tako ali drugače zaposleni v sektorju za katerega je odgovoren.

Četrič pa že ni bil samo občutek, bolj blizu je bilo zaznavi, ko se vlada spravlja na sindikate. Začelo se je z odpovedjo delovnega razmerja urednici in novinarki, ki je slučajno tudi sindikalni poverjenik in sicer z razlogom, da je vršila mobing na direktorja in ne zato, ker se je zavzemala kot predstavnica sindikata za delovne pogodbe zaposlenih, ki jih le ti še nimajo. Mora pa biti ta gospa res močna, udarna in še kaj, da lahko vrši mobing nad direktorjem in sicer to le v parkratnih srečanjih z njim. Kajti kot je navedel Švedski delovni psiholog, prof. dr. Heinz Leyman, je mobing »motena komunikacija na delovnem mestu, ki je izrazito obremenjena s konflikti med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri tem pa je napadena oseba v podrejenem položaju in drugi trdijo, da naj bi se dogajala vsaj enkrat na teden in vsaj šest mesecev.« Pa se ni končalo samo s tem, obema policijskima sindikatoma minister želi prekiniti pogodbo, zato ker so športali, saj bi mu človek še verjel, če policisti ne bi štrajkali.

Ampak ob odpovedi proslave za dan vstaje in ob dejstvu, da se proslave, ki je bila izpeljana brez njihovih sredstev (torej smo varčevali naš državni denar) in z voljo naroda, ni nihče iz vlada udeležil, to ni bil več občutek, zaznava, ampak kruto dejstvo. Ta vlada ne mara in ne spoštuje svojega naroda, niti njegove zgodovine, čeprav so med borci, interniranci, izgnanci, talci in drugimi, ki so v boju za svobodo dali tudi svoja življenja, bili vsi zavedni Slovenci, med njimi tudi verni in duhovniki, kar pa postaja kljub dejstvom tako rekoč državna tajna naših desnih vlad. Vse manj je to moja dežela, na katero sem bila ponosna in celo zapustila bi jo, če ne bi bila prestara, da bi pognala korenine kje drugje.

Res je, da se zadnje čase kar pogosto oglašam – zdi se mi, da se moram. Ob tem se spominjam zgodbe nekega Nemca, ki je po vojni rekel: »Ko so prišli po Jude sem bil tiho, saj nisem Jud. Ko so prišli po komuniste, sem bil tiho, saj nisem bil komunist ... Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi kaj rekel ...«

Naj se vlada ob vsem tem ravnanju s svojim narodom zapomni, zgolj dejstva - narod lahko menja vlado, vlada pa naroda ne more.

---

Vam namenjam ta apel, ker ocenjujem, da je vaše angažiranje nepogrešljivo v spreminjanju tega kaotičnega sveta. Vem, da nič ne vem, toda verjamem, da so prizadevni znanstveniki in intelektualci tega sveta velika in upoštevana sila, če to seveda hočejo.

Kaj imam v mislih glede spreminjanja sveta? Zelo preprosto je napovedati, toda težko realizirati: edina varianta tega sveta je pravičen svet, ljudem vrniti človečnost, blaginjo za vse ...

Boste morda rekli: »Kaj hudiča ta hoče ... želi nazaj v komunizem«? Ne! Ne cenim se tako visoko, da bi že danes podajal naziv nove družbe, začasno jo imenujem Preživetje, niti da bi vam dajal neke napotke za prihodnji sistem družbe. V to pisanje me sili odgovornost za moje - naše potomce. Že mnogo uglednih glav v svetu je izjavljalo, mnogo je napisanega, da bo prihodnja družba pravična, ali pa je ne bo. Globoko se strinjam z njimi.

Ne dvomim v to, da mnogi izmed vas zelo dobro, mnogo bolje kot jaz, razumejo stanje v svetu, in da znate predvidevati trende razvoja, toda prav zaradi tega imate največjo odgovornost za razvoj družbe. Saj jo razumete bolje kot lastniki kapitala, oblastne strukure in poklicni politiki ..., torej, imate največ možnosti, da vzamete v roke intelekt, čustva in poštenje ( IQ, EQ,SQ) in se aktivno vključite v spreminjanje sveta. Hkrati z udeležbo spreminjamo tudi sami sebe, kajti če se večina ljudi ne bo spreminjala v smeri zaželjenih ciljev, zaželjene družbe ne bo.

Če se odločite, ali ste že aktivno vključeni v tokove spreminjanja, vedite - niste sami. Imate za seboj verjetno več kot dve tretjini ljudi, ki so odločno za omenjene cilje, toda potrebujejo prav vas.

Jaz si tega spreminjanja ne predstavljam kot nekega surovega boja, še manj boja z orožjem, z grožnjami, prevarami, siljenjem ..., temveč strpno, argumentirano prepričevanje, vztrajno zahtevanje, bolj premišljeno izbiranje svojih predstavnikov, odpravljanje strankarskega mešetarjenja ... še in še bo dela.

Na vas je teža vzgoje novih generacij, ne na kapitalu ali oblastnikih!

Hessel je ljudi pozval, naj se dvignejo, Wallerstein je nakazal, da bomo okrog 2050 preživljali pravi pekel in ocenil naš uspeh 50:50 ... Komur delujejo vsi trije Q, se bo znal opredeliti.

Prihajam v 80-ta leta starosti in več kot ta apel ne zmorem, menim pa, da sem nakazal vsaj nekaj malega gradiva za aktivno udeležbo slehernega intelektualca, ki da kaj na sebe.

Vnuki bodo presojali o naši odgovornosti.

---

Samozaposleni na področju kulture že vrsto let opozarjajo na svoj neustrezen položaj, skromne prihodke, slab socialni položaj, prikrajšanje pri pravicah iz dela, bolniških, kreditih in podobno. Predlagali so tudi kolektivno pogodbo in celo zakon o samozaposlenih na področju kulture.

No, vlada je z enim samim ukrepom razrešila problematiko svobodnjakov. Ukinila jih je! Pravzaprav jih ni kar ukinila, pač pa je prepovedala sklepanje pogodb javnemu sektorju. Ker pa je delo svobodnjakov v veliki meri vezano ravno na javni sektor, jim je s tem onemogočila opravljanje dejavnosti v tolikšni meri, da si, spričo velikosti in strukture slovenskega trga, ne bodo mogli več zagotavljati eksistence s svojim delom.

Kljub vsemu pa je vlada vendarle pustila nekoliko odškrnjena vrata, saj je mogoče, izjemoma, sklepati pogodbe z njenim blagoslovom. Seveda selektivno, samo »pravi« avtorji bodo deležni tega blagoslova.

V vojni z grozečo krizo je 2.800 registriranih samozaposlenih umetnikov, ustvarjalcev, intelektualcev, inženirjev in tehnikov ter kakšnih 500 novinarjev, pač sprejemljiva žrtev. V primerjavi s 120.000 brezposelnih brezdelnežev, je to kaplja v morje.

Če je gospodarstvo lahko racionaliziralo svoje poslovanje z 80.000 odpuščenimi, je (o groza) javni sektor zaposlil kar 9.000 ljudi. Kam pa je šlo tistih 71.000? OK, na zavod za zaposlovanje. Ampak, brezdelneže je treba, z znižanjem višine in časa podpore, pripraviti do tega, da bodo delali. Kaj? Karkoli, pod kakršnimi koli pogoji, za kakršno koli plačilo (če). Samo ne v gospodarstvu, ker je že tako preveč zajedavskih delavcev in, bog ne daj, ne v javnem sektorju! Kaj pa še ostane? Samozaposlitev, kriminal, kanclager? No, samozaposlitev itak spada v gospodarstvo, samo da delavec ni več delavec, ampak delodajalec sam sebi. In kot tak brez delavskih in človekovih pravic. Kje ste že videli, da bi fabrika imela človekove in delavske pravice? Če fabrika ne zmore več konkurirati na trgu, gre pač v stečaj, crkne.

Da ne govorimo o tem, da fabrike pač ne morejo biti člani sindikata. Če se borijo za svoje pravice, jih ne ščiti sindikalna zakonodaja. Ali preživi na trgu ali pa crkne. Če pa vlada še trg ukine, pa itak crkne. In samozaposleni je ena taka, majčkena fabrika. In sindikati ne vedo, kaj početi z njim.

Ustava sicer pri nas zagotavlja svobodo gospodarske pobude (74. člen), pa kdo se bo na to skliceval? Svobodnjaki so itak neki umetniki, ki se ne spoznajo preveč na pravo, so preveč prestrašeni, da bi se oglasili in itak nimajo denarja, da bi najeli pravnike. Tisti, ki so na trgu uspešni, bodo rekli, da ni tako hudo, da če si dober (se znajdeš), lahko uspeš, seveda pa ni prostora za vse. Torej ni prostora ravno za vsakega diplomanta neke akademije, da bi se prerival na tem majhnem trgu. In ponujal svoje (z davkoplačevalskim denarjem pridobljeno) znanje, sposobnosti, ustvarjalnost, ki jih itak nihče ne potrebuje. Torej je treba zapreti, porušiti tudi te javne akademije, univerze in fakultete, ki samo požirajo davkoplačevalski denar in producirajo kadre, ki jih nihče ne potrebuje. Študirali bodo samo tisti iz »pravih« družin, takih, ki si to lahko privoščijo, ker so bogaboječe in polne denarja. Zato je treba narediti to deželo (Slovenijo), deželo za bogate.

To, da so v zahodni Evropi svobodnjaki obravnavani kot delavci, da prinaša kultura kot kreativna industrija znaten del BDP in delovna mesta, je le privid. Evropejci nam že ne bodo solili pameti!

Problema se torej rešimo tako, da ukinemo sam izvor problema. Kulturniki so bili vedno nezadovoljni s svojim ministrstvom. Pa ga ni več! Torej, nimajo več s čim biti nezadovoljni. Problem rešen! Referendum? Sama zgaga – ukiniti! Socialna država? Potrata! Ukiniti! Pravna država? Neučinkovita! Ukiniti! Državni svet? Predsednik države? Potratno! Ukiniti! Ustava? Saj je nihče ne upošteva! Ukiniti! Slovenijo je treba očistiti vse te demokratične navlake. Najceneje je en vodja, ki misli za vse in odloča o vsem. Če pa bodo državljani še s tem nezadovoljni, bomo pa še njih ukinili. Saj so itak zgolj strošek!

Problem rešen!

---

Oblast obtožujemo, ker večina volivcev ni zadovoljna s politiko, saj lahko damo glas tistim, ki nam jih nastavijo vodstva strank po svoji podobi in po njihovi izbiri. Vendar stranke preslišijo vsak ugovor, ker bi se jim ob spremembah sesul piramidni sistem za vse svoje naklepe, izgubile pa bi tudi nadzor nad svojimi omrežji, ki jih držijo na oblasti. V nasprotju s tem ponujamo novo in povsem izvirno zamisel na podlagi ustavne pravice, da ima ljudstvo oblast. Zato izžrebajmo parlament! Pač podobno, kot je to pri znanih igrah na srečo.

Pri žrebanju bi imeli vsi enake možnosti za izbor, kar so že zdavnaj dokazali učenjaki za matematiko z verjetnostnim računom, kjer je delež izžrebanih odvisen samo od množice enot, v tem primeru od števila volivcev. Tako bi imeli enake možnosti za vpliv na usodne odločitve v državi kralji ulice kot gospodarske elite, ker je obojih približno enako število. Brezposelnih je veliko več, zato bi imeli tudi več besede v parlamentu, kar je tudi prav. Iz množice modrih upokojencev bi po verjetnostnem računu izžrebali več poslancev, kot jih ima sedaj stranka.

Nov parlament in država bi gotovo na hitro pridobila velik ugled doma in pri tujih bonitetnih hišah, ker je večina ljudi še vedno poštenih in delavnih ter kulturnih, zato bi bile prave odločitve hitro sprejete. Verjetnostni račun pokaže, da ne bi bil izžreban noben izjemno visoko zadolžen nastopač, tudi ne kakšen velik kriminalec, niti goljuf s ponarejenim spričevalom ali s kupljenim doktoratom, ker je teh še vedno dokaj majhna množica. Vsem lobistom s korupcijo vred bi se zaradi zamenjanih poslancev pogreznila umazana tla pod nogami. Obsežna in vplivna omrežja, ki so si razdelila državo, bi se v trenutku razsula v posamezne osebke, ki ne bi imeli več nobenih možnosti pri ropanju javnega denarja. Vse stkane mreže bi bile raztrgane, zato bi vse stranke takoj razpadle, njihovi pajki bi pa hirali po zaprašenih kotih.

Z žrebanjem oblasti bi imela država ogromne prihranke. Samo pomislimo, koliko bi prihranili pri javnih naročilih in korupciji, pri stroških za stranke ter pri volitvah, čeprav bi bile tedenske, pač ob žrebanjih iger na srečo, saj bi samo dodatno označili listke. Žrebanje poslancev bi bilo javno in sočasno z žrebanjem denarnih dobitkov. Tako bi se tudi tedensko zamenjalo nekaj poslancev, da o drugih podrobnostih niti ne pleteničimo, saj gre za povsem novo, pravično in uspešno oblast v naši državi. Povečane dohodke od vplačil za srečke, ker bi bila to še edina možnost za bogatenje brez dela, kakor tudi iz vseh drugih prihrankov, bi lahko država namenila za dokapitalizacijo bank in državnih podjetij, za znanost, šolstvo in šport, za zdravstvo in kulturo ter še za vse drugo, za kar nam sedaj manjka denarja. Viške bi lahko posojali pa obubožanim državam v evropski skupnosti in drugod.

Kaj še čakamo? Sedaj je velika priložnost, ko spreminjamo ustavo!

---

Dr. Bogomir Kovač v tekstu s tem naslovom opozarja na različne posledice v žitju in bitju svetovnega občestva in posebej Slovencev glede na zmeraj višjo ceno nafte. Omenja zasebno naftno družbo »Schell«. Napiše se Shell, to, kar tako, mimogrede. Svoja razmišljanja dr. Kovač razpreda s predpostavko, da je zmeraj večja poraba te surovine splošna aksionomatična nujnost, ki se ji ni mogoče izogniti.

Široke ljudske množice občutijo naftne podražitve predvsem v zvezi z svojimi osebnimi prevoznimi sredstvi, ki jih poganjajo naftni derivati. Ti so zmeraj dražji in bodo v bodoče še bolj. Zanesenjaki svetujejo vrnitev na vlake, avtobuse, prevoze s kolesom in peš hojo. Nasvet je v načelu dober, vendar pri širokih ljudskih množicah nima skoraj nobenega odziva. Individualnim sladkostim avtomobilizma se noče skoraj nihče odreči. Življenja brez avtomobilov in avtomobilizma si ne znajo predstavljati. Mojim rojakom bi se zdelo življenje brez avtomobilov in avtomobilizma pusto in prazno. Zato so omenjeni pozivi brez haska.

Kot tehnični izdelek so avtomobili spoštovanja vredni stroji posebno še, če se pomisli, kako poceni jih je mogoče nabavljati. Kot družbeni pojav so avtomobili smešne, celo bedaste naprave.

Velikanska večina avtomobilov ima po štiri sedeže ali celo pet sedežev, čeprav se v njih skoraj zmeraj vozi samo ena oseba. Nikomur ne pride na misel, da bi v gostilni naročil štiri kosila in pojedel samo enega, ne kupujemo štirih kart zato, da bi šli na predstavo, ne nosimo hlač s štirimi hlačnicami, izvijač s štirimi ročaji bi se nam zdel nenavaden in neuporaben, ne živimo legalno s po štirimi partnerji, saj so še z enim pogosto težave … Vse našteto se nam zdi razumljivo in samoumevno. Pri avtomobilih ta logika presahne, vozimo se sami samcati v napravi, ki je narejena za štiri osebe. To je neumno, bedasto, je skregano s pametjo.

Skoraj vsi avtomobili lahko brzijo več kot 130 kilometrov na uro. Tudi to je bedasto in neumno, saj je največja dovoljena hitrost v naši domovini 130 kilometrov na uro, pa še to le na avtocestah, na ostalih cestah je še manj. Zaradi prevelikih hitrosti se zgodi veliko nesreč z vsemi posledicami teh dogodkov. Če bi avtomobili ne bili tako zmogljivi in hitri, se ne bi mogle zgoditi. Ni mi jasno, kako pri nas homologiziramo in pustimo na cesto vozila, ki zmorejo več kot 130 kilometrov na uro. Mislim, da je to problem, s katerim bi se morali ukvarjati državni pravniki. Hecno je, da moramo imeti zaradi varnosti tretjo zavorno luč, v prtljažniku prvo pomoč in trikotnik, predpisana je barva žmigavcev … zato, da bi bila vožnja bolj varna, lahko pa vozilo mimogrede presega najvišje zakonsko predpisane hitrosti!

Resna država bi se morala z davčno politiko zavzemati za majhne in počasne naprave za individualni transport. Državno podporo in stimulans naj bi imela lahka eno ali dvosedežna vozila, ki bi zmogla največ 130 kilometrov na uro, smiselno majhnih dimenzij in temu primerno majhno porabo goriva. Znani Mercedesov Smart je približno tako vozilo. S takimi vozili bi se lahko brez težav spopadali z zmeraj dražjo nafto vsaj v segmentu vsakdanjega osebnega prevažanja. Za taka vozila bi bilo najbrž dovolj okrog 3 do 4 litre goriva na sto kilometrov, mogoče še manj. Prometnih nesreč, posebno tistih najhujših, bi bilo manj, parkirni problemi bi se skrčili za 30 do 40 procentov, tudi to ni zanemarljivo. Bilo bi manj izpušnih plinov, ekologi bi bili zadovoljni. Za tiste, ki jim je velikost avtomobilov merilo za življenjsko uspešnost in bi vse našteto razumevali kot poseg v osebno svobodo in integriteto, bi bila na voljo še zmeraj nabava večjih in požrešnejših naprav, vendar bi morale biti grozovito obdavčene. Dirkati bi smeli samo na avtomobilskih poligonih. Kakšne davčne olajšave za večja vozila bi bile lahko deležne družine z majhnimi otroki .

Mnogi morebitni bralci bodo pripomnili, češ, da je vožnja s počasnimi in majhnimi vozili dolgočasna in neudobna. Deloma imajo mogoče prav, vendar naj še enkrat poudarim: osnovni vidik individualne mobilnosti ne bi bil prizadet. To je vidik stvari, ki je pri avtomobilizmu najbolj dragocen. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi postal svet avtomobilizma nekoliko manj postavljaški in hohštaplerski. Sicer pa, vedeti je treba: vsega na svetu ni mogoče imeti.

---

Spoštovani,

v Mladini z dne 13. 4. 2012 je Maja Novak v kolumni Žiga žaga … navedla tudi primer Javne agencije za knjigo RS, ki avtorjem vsako leto izplačuje knjižnično nadomestilo za izposojo njihovih del v javnih knjižnicah, to leto pa jih je obvestila, »da bo knjižnično nadomestilo izplačano po sprejetju rebalansa v državnem zboru.« Maja Novak sočasno ugotavlja, da se zaposleni na agenciji najbrž tresejo za svoje službe, vendar »odlašanje z izplačili kljub temu nima posebnega smisla, ko pa zneski po sprejetju rebalansa ne bodo nič večji nič manjši – kajne?«

Ja, bodo, in to po predlaganem rebalansu, žal, manjši za dobrih 25 %. Višina sredstev za izplačevanje knjižničnega nadomestila se namreč vsako leto spreminja. Kot piše v Zakonu o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/2001), 55. člen: »Obseg sredstev knjižničnega nadomestila se določi z letnim državnim proračunom.« V Pravilniku o izvajanju knjižničnega nadomestila (Uradni list RS, št. 42/2004, 14/2009) pa se 3. člen glasi: »Sredstva za izvajanje knjižničnega nadomestila se določijo v višini 25 % glede na obseg sredstev, ki jih je država namenila splošnim knjižnicam za nakup knjižničnega gradiva v proračunskem obdobju, na katero se nanaša izvajanje knjižničnega nadomestila. Ta sredstva se razporedijo na proračunsko postavko ’knjižnično nadomestilo’.«

V letu 2011 je bilo tako za knjižnično nadomestilo v celoti (polovico zneskov razdelijo reprezentativna društva v obliki štipendij, polovica se razdeli neposredno avtorjem za izposojo njihovih del) namenjeno 823.000,00 EUR, pred rebalansom za leto 2012 še 752.674,00 EUR, po rebalansu pa naj bi bila ta številka 617.258,00 EUR. Ko bo rebalans sprejet v državnem zboru, bodo avtorji dobili nova obvestila z na novo izračunanimi zneski nadomestila za izposojo.

Avtorji nikakor ne bodo ostali brez knjižničnega nadomestila. Kot navedeno znesek vsako leto določi država, od leta 2009 naprej pa izplačuje Javna agencija za knjigo. Maja Novak se tudi sprašuje, kaj v bodoče, če, »parlament JAK-u ne bo namenil dovolj sredstev za delovanje«. V tem primeru sredstev ne bo več razdeljeval velikonočni jak, ampak nek drugače poimenovani in skromnejši velikonočni dobrotnik. Kaj pa bo z zaposlenimi na JAK, ne ve nihče in to nikogar ne zanima.

Hvala za objavo in lep pozdrav,

---

Tone Rački v pismu bralca trdi, da je moje razumevanje elitne kulture neprimerno, ker gre za še kako živo in aktualno ustvarjalnost. Še enkrat ponavljam – ne trdim, da je elitna umetnost muzejska iz vsebinskih, ampak iz formalnih razlogov. Za ilustracijo – v predstavi celjskega gledališča lahko po odrskih deskah skače Che Guevara in kriči ’Živel punk!’, kar je nedvomno zelo živo in aktualno iz vsebinskega vidika. Vendar ne govorim o tem. Trdim le, da to subverzivno estetsko sporočilo ne doseže več velike večine sodobnih potrošnikov umetnosti. Trdim še, da živa in aktualna umetnost lahko nastaja tudi, če jo posredujejo množični mediji. Navsezadnje bi lahko Che Guevara iste stvari kričal tudi na slovenski televiziji, le da z veliko večjim učinkom. Vendar do tega ne pride, ker sodobna kulturna politika privilegira tradicionalne medije na račun sodobnih.

V drugem delu svoje polemike postavi Rački enačaj med visoko umetnostjo in kompleksnostjo, a tega ne utemelji. Vendar ima za spremembo za to dober razlog – pravi namreč, da bi za argumentacijo potreboval dve strani v Mladini. Prosim uredništvo, da mu to omogoči, saj gre za zadevo, ki je potencialno epohalnega pomena, za estetsko alkimijo, ki bo Račkega postavila v središče čisto nove znanosti, prispevala pa bo tudi k večji prepoznavnosti Slovenije v svetu in širše.

Predlagam, da do objave njegovega teksta s polemiko prekineva.

---

Spoštovani g. Grega Repovž!

Verjamem, da tudi Vi verjamete, da si zvesti bralke in bralci Mladine zaslužijo – resnico. Neprirejeno in nepotvorjeno.

V svojem sestavku ste zapisali, citiram:

»Končar je pač, potem ko se je dogovoril, o svojem novem položaju začel govoriti, se hvaliti.«

Ne bo držalo, kar ste zapisali, spoštovani g. Grega.

Z nikomer se do dneva današnjega nisem ne pogovarjal, ne dogovarjal, kaj šele dogovoril.

Vse skupaj, kar mediji v zadnjem času pišete (povzemate drug drugega, ipd.), je izključno in samo plod Vašega védenja, morebitnega poznavanja situacije, ugibanj, ipd.

Jaz o zadevi ne vem nič.

Mene do dneva današnjega ni nihče ne poklical, mi ne pisal, ne kakorkoli stopil v stik z menoj (glede »inkriminirane zadeve – ravnateljstvo Drame SNG Ljubljana/Roman Končar).

To je edina resnica, ki v zvezi s tem obstaja.

Druge ni!

Zapisali ste tudi, citiram:

»...podpornika SDS, ki je vodil in organiziral predvolilne shode SDS.«

Spet ne bo držalo, spoštovani g. Grega.

Nikoli in nikdar nisem vodil, kaj šele organiziral kateregakoli predvolilnega (ali kateregakoli drugega!) shoda SDS.

To lahko, če seveda utegnete in želite, nemudoma preverite pri odgovornih v stranki SDS.

Vodil sem, reciva temu - shod (Pogačarjev trg, Ljubljana) v podporo tistim, ki so bili proti sprejetju dogovora z R Hrvaško glede arbitražnega sporazuma.

Ta shod ni organizirala SDS, temveč vse tiste stranke (tudi civilna družba!), katerih predstavniki so bili z menoj na odru.

Vodil sem proslavo v počastitev državnih jubilejev v Ivančni Gorici, katero je organiziralo društvo Moris.

Vodil sem ustanovitveni plenum Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega je organiziralo omenjeno Združenje (Hotel »Mons«, Ljubljana).

Vodil sem slovesnost v počastitev državnih praznikov in ustanovitve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega je organiziralo omenjeno Združenje (Slovenska Filharmonija, Ljubljana).

Vodil sem slovesnost ob 1.obletnici ustanovitve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega je organiziralo omenjeno Združenje (Festivalna dvorana, Ljubljana).

In to je to.

Zapisali ste tudi, citiram:

»... A v začetku devetdesetih let je bil zelo veliko na bolniškem dopustu. Medtem je namreč vodil svojo produkcijsko hišo Timaro in je imel s tem precej dela. Snemal je zlasti filme in nadaljevanke za RTV Slovenija. Iz Drame je bil zato odpuščen.«

Spet ne bo držalo, spoštovani g. Grega.

Iz Drame sem bil odpuščen, ker nisem zmogel (zaradi bolezni, ki je z dokumenti in tudi (je in je bila) v stvarnosti preverjena in je še danes dokazljiva s pričami (uglednimi slovenskimi zdravniki, specialisti, doktorji znanosti!) in ustreznimi, verodostojnimi dokumenti!) sodelovati pri uprizoritvah (treh!) predstave »Hamlet« (režija g. Janez Pipan).

Takratni ravnatelj Drame SNG Ljubljana je »skup spravil« pogromski konstrukt« proti meni, čeprav sem ga pravočasno obvestil o bolezni (bil sem pred tretjo operacijo hrbtenice, hernia disci) in o moji lastni nezmožnosti za delo.

Bolniška, spoštovani g. Gregor, zame ni bila nikakršen »dopust«, kot navajate, temveč mukotrpni čas negotovosti, ali bom še pokreten, ali ne!

Tudi sicer nisem še nikoli slišal, da bi bila »bolniška« - dopust.

Delati se norca iz osebne zdravstvene nesreče kogarkoli je, milo rečeno, ne-lepo.

Naj prav posebej poudarim, da vodenje moje producentske hiše ni v prav ničemer vplivalo na moje siceršnje obveznosti v ljubljanski Drami, kjer sem bil njega dni zaposlen.

Dokazljivo je tudi dejstvo, da sem se s produciranjem ukvarjal le takrat, ko nisem imel dela v Drami.

Zakaj ga nisem imel (in to kar naenkrat – takoj, ko je za ravnatelja prišel g. Janez Pipan), Vam bo najbolje znal odgovoriti takratni ravnatelj Drame SNG Ljubljana, g. Janez Pipan (zanimivo je, da sem pred njegovim prihodom na čelo Drame SNG Ljubljana bil eden repertoarnih »stebrov« tega gledališča! Potem pa – kot bi odrezal – ni bilo več vlog za Romana Končarja! Zanimivo bi bilo pogledati tudi »navezo« g. Pipana, njegova zdajšnja življenjska družica ga. Petra Škofic, g. Jožef Školjč – vse v luči funkcij, katere so navedeni opravljali v tistem času, in – seveda – v luči osebnih povezav/navezav!).

Prijazen pozdrav.

S spoštovanjem,

---

Spoštovani odgovorni urednik g. Grega Repovž!

V zvezi s prispevkom Tjaše Zajc, ki ste ga objavili 13. 4. 2012, vam sporočamo, da je v njem selektivno izbiranje in zlonamerno prirejanje informacij. Fakulteta za družbene vede ali njeno vodstvo ni izdalo smernic za predstavljanje FDV na srednjih šolah.

Za potrebe vsakoletnih predstavitev na srednjih šolah se je v lanskem letu, po dogovoru s predstojniki kateder, kot pomoč avtorjem pripravila uvodna standardna predstavitev o fakulteti in njenih možnostih, ki so jih predavatelji lahko ali pa tudi ne uporabili pri svojih avtorskih predstavitvah, s katerimi se je želelo srednješolcem prikazati nekatere specifične vidike znotraj družboslovja, ter jim tako predstaviti študij.

Ker gre za »power point« prezentacijo, je imela slednja tudi tekstovni dodatek v obliki delovnega besedila za pojasnilo grafike. Na eni izmed prosojnic so tudi logotipi podjetij. V kontekstualnem delu te prosojnice je bilo navedeno naslednje kontekstualno delovno besedilo: »Zaposlovalci: naključno izbrana podjetja, kjer so zaposleni nekateri od naših diplomantov ++ Praktično ni večje organizacije, podjetja, kjer ne bi bil vsaj en naš diplomant. V profitnih in neprofitnih organizacijah, v javni upravi, neprofitnih društvih, mednarodnih institucijah, multinacionalkah, samostojni podjetniki in direktorji ... Med vsemi družboslovnimi fakultetami v Sloveniji imajo naši študentje najboljše zaposlitvene možnosti: Zaposlitvena stopnja je več kot 90%. Dejstva, ki jih je dobro vedeti, uporabi pa jih le, če je zares nujno) drugače je bolje, da se o brezposelnosti ne pogovarjate. (zgolj, če je potrebno, uporabiš argument: če je v SLO trenutno več kot 111.000 brezposelnih, jih je od tega z diplomo FDV manj kot 500, kar je 4 promile). Podatki so jeseni nekoliko višji, zaradi novih diplomantov. Najmanj jih je na Zavodu za zaposlovanje in imajo med najkrajšimi časi za zaposlitev (v manj kot enem letu – malo je odvisno tudi od smeri). Na fakulteti je v vseh letih diplomiralo okoli 10.000 študentov (in magistrantov in doktorantov), manj kot 500 jih je brezposelnih, kar nas po zaposljivosti uvršča v bok najboljših ameriških univerz. Ne smemo pa pričakovati, da bi brez truda službo dobili. Katastrofalna globalna in slovenska ekonomska in socialna kriza je naredila svoje. Da bi jo dobro razumeli, morate študirati družboslovje.«

Sicer pa o zlonamernosti novinarke priča tudi dejstvo skrbno izbranih imen, s katerimi avtorica utemelji svoje mnenje, ki je v drugem delu prav tako zavajanje ali vsaj popolno nepoznavanje narave predstavitev: »Ni dvoma: bodoče intelektualce naj bi bolj spodbudila javnosti znana imena, kot so manekenka Tjaša Štamulak, Saška Lendero, Jasna Kuljaj in Janez Janša, kakor dosežki kakšnega strokovnjaka in raziskovalca s FDV.« Zavajanje ali nepoznavanje zato, ker je bil glavni namen izvedenih predstavitev, ki so jih osebno izvajali strokovnjaki in raziskovalci s FDV, natančno to, kar negira avtorica. Pokazati njihovo delo in izsledke raziskav iz njihovega področja in tako zainteresirati srednješolce za izzive in probleme družboslovja.

Sicer pa lahko le nekdo, ki nič ne ve o avtonomnosti pedagogov in njihovih nastopov pripiše vodstvu željo, namen ali moč, da bi komurkoli karkoli prepovedovalo misliti ali govoriti. Osebno gledano pa so to hude žalitve za vse člane vodstva.

Skladno z novinarsko etiko je, da pred objavo prispevka pri vpletenih preverite dejstva. Ker cenimo vaše delo in revijo, vas prosimo, da v kolikor že objavljate domneve o tem, kaj si vodstvo fakultete misli ali želi, da nas vsaj o tem vprašate in ne nasedate prirejenim informacijam s strani neimenovanih virov z jasnimi motivi. Verjamem, da boste znali preprečiti zlorabe objav v vaši reviji, ki škodujejo ugledu Fakultete za družbene vede.

S spoštovanjem,

---

Tomčev odgovor na mojo repliko me je razočaral. Od profesorja kulturologije bi upravičeno pričakovali drugačen diskurz. Namesto, da bi izkoristil priložnost, da svoja stališča podrobneje pojasni (čeprav pisma bralcev niso najprimernejši prostor za to), poskuša diskreditirati oponenta. Če užaljenost ne bi bila otročja, bi bil lahko z razlogom užaljen, pa nisem, ampak samo začuden. Začuden, kako je mogoče, da dr. humanističnih znanosti iz trditev v moji repliki (Mladina št. 12) razbere, da sem nedemokrat, da preziram neuke množice, da po moje »umetnost ne obstaja zaradi ljudi, ampak zaradi strokovnjakov, ki bdijo nad tem, da prihajajo v javnost umetnine, vredne človeštva, ne pa človeka«. Tega v mojem tekstu ni mogel najti, razen če je tja projiciral svoje lastne misli. Ne zato, ker bi bil sam nedemokrat in preziral neuke množice, pač pa je prepričan, da so vsi, ki se ne strinjajo z njegovo tezo, taki. Ta predsodek mu preprečuje, da bi razumel moja jasno, čeprav zgoščeno izražena stališča, s katerimi se lahko strinja ali ne. Lahko bi se tudi pozanimal, koga se je namenil zmerjati. Sebe imam za človeka iz ljudstva, ki je odrasel v zakotni gorski vasici. Prva in edina glasba, ki sem jo slišal, so bile narodne viže in še danes mi srce najbolj pristno zaigra ob zvoku frajtonarice. Seveda ne vsak dan in ves dan kot je to značilno za ljubitelje zabavne in popularne godbe. Večji del poklicne dejavnosti pa sem posvetil uvajanju ravno sodobnih oblik množične kulture filma, fotografije in stripa v šolske programe. Žal le z delnim uspehom, z izbruhom demokracije pa je bilo vse izničeno.

Na Tomčeve teze se odzivam predvsem zato, ker se tisti, ki so izzvani, ne. Problem predstavlja predvsem njegova teza o muzejski umetnosti vsega, kar ni elektronsko posredovano. Toda kakorkoli obrnemo, gre pri slikarstvu, kiparstvu, književnosti, gledališču, fotografiji v 20. stoletju za živo in aktualno ustvarjalnost. V večini primerov celo z žrtvami ustvarjalcev in mimo interesov uveljavljene kulture, torej iz avtentičnih potreb. Tomc se sklicuje samo na statistiko, ki pa ne more meriti niti vrednosti niti pomembnosti. Tomčevo preziranje stroke je naravnost vulgarno. Zanimivo bi bilo slišati, kdo le bi lahko izboljšal kulturno politiko in programe kulturne ponudbe, če ne taki ali drugačni strokovnjaki in poznavalci.

Bistvo problema pa ostaja pojmovanje visoke kulture, ki jo Tomc naravnost prezira. V tem žal ni osamljen, problem pa je morda čisto terminološki. Visoko v tem primeru namreč ne pomeni vzvišeno, boljše, ampak bolj kompleksno. Kratka haiku pesem je lahko kompleksnejše delo kot tv nadaljevanka, abstraktna slika z nekaj barvnimi lisami je lahko kompleksnejša kot grafitarske poslikave vseh slovenskih vlakov skupaj. Ravno zaradi te svoje kompleksnosti je bila ta vrsta ustvarjalnosti vedno sponzorirana, ker lahko nastaja le z določeno »ignoranco« do občinstva. Bolj kompleksnemu se mora prilagajati občinstvo. In ko se dela inventura, je vedno ta vrsta umetnosti tista, ki predstavlja identiteto določenega kulturnega prostora. Slovensko identiteto predstavlja Prešernova poezija in ne morda kakega tedaj popularnejšega pesnika, ker je kompleksnejša. Saj jo je Prešeren celo pisal z namenom, da pokaže, da je slovenski jezik enako kompleksen kot kateri koli drug in ne zato, da bi bil všečen. Ali je zato koga preziral? Prav nasprotno! Pa še to: zafušana abstraktna slika spada v visoko umetnost, čeprav ni vredna nič. Nizka umetnost pa ni strokovni pojem.

Tomc me izziva, naj povem, s kakšnim čarovniškim trikom strokovnjaki mnenja o tem, kaj je visoko in kaj nizko, spreminjajo v dejstva. Lahko, če pri uredništvu v ta namen izposluje vsaj dve strani prostora.

---

Vlada je v začetku mandata pretresla slovensko strokovno in občo javnost z varčevalnimi ukrepi. Lahko da je namen tega manevra v odvračanju pozornosti, da se v miru spelje določene zakulisne načrte. Vendar se je vsaj na področju izobraževanja in znanosti potrebno dotakniti nekaterih podrobnosti „varčevalnih ukrepov“. Kot poročajo mediji, je Ministrstvo za finance marca 2012 pripravilo dokument z naslovom Uravnoteženje javnih financ, v katerem je kot ukrep notranjega varčevanja predvidelo tudi „Združitev javnih zavodov“. Tako naj bi se Javni raziskovalni zavod Pedagoški inštitut združil z Zavodom za šolstvo, Centrom za poklicno izobraževanje, Šolo za ravnatelje, Andragoškim centrom Slovenije, Zavodom Planica, Muzejem športa in Slovenskim šolskim muzejem, kar je sprožilo divjo nabirko podpisov podpore proti takemu početju.

Osebno se nikakor ne morem strinjati z nesmiselnim krčenjem socialnih transferov, ki so temelj in lakmus solidarnosti neke države. Seveda pa močno podpiram obdavčenje visokih prihodkov. Na žalost v vladinih programih varčevanja nisem zaznal velike vneme pri pridobivanju davkov od premožnih. Prej nasprotno! Z zamegljevalno retoriko „socialnih kapic“ bi uboge premožneže obvarovali pred obubožanjem po davkih. Hvala bogu, se je tu vlada (vsaj začasno) umaknila.

Seveda pa ima vlada v eni točki prav: če se namreč zgolj kritizira ukrepe vlade, nič pametnega pa se v zameno ne predlaga, potem pa naj „nas požrejo s kostmi vred“. Ena od racionalizacij, ki v resnici pomeni prihranek, je združevanje malih institucij, ki so si po odmevnosti sodeč bolj same sebi namen. Beri: namenjene zaposlenim, da prejemajo plačo. Seveda ne želim enačiti vseh znanstvenikov. Nekaj med njimi je prav gotovo odličnih, vendar sem globoko prepričan, da v slovenski znanosti vlada hudo povprečje. Predlagam bralcem, da si preberejo niz člankov o stanju v slovenski znanosti iz preteklih dveh, treh ali morda petih let. Da skrajšam: pri združevanju oziroma priključevanju majhnih javnih raziskovalnih zavodov (pa ne le Pedagoškega Inštituta!) k večjim sistemom bo vlada dosegla naslednje izjemno pomembne učinke:

1. Zmanjšala bo enormne in nesmiselne režijske stroške, ki nastajajo pri pogajanju teh malih inštitutov.

2. Zmanjšala bo število lovcev na položaje (beri: direktorje javnih zavodov, ki imajo višje plače, kot običajni slovenski raziskovalci).

3. Občutno bo prihranila pri ustanoviteljskih obveznostih in infrastrukturi (knjižnice, računalniška omrežja ipd.).

4. Z združevanjem raziskovalcev v okvir ene ali morda dveh večjih institucij (npr. obstoječim

raziskovalnim zavodom s 100, 200, 300 ali več zaposlenimi) bi ustvarila pogoje primerljivosti med raziskovalci-znanstveniki glede prejetih plač (samodejna odprava abnormalnih plačnih nesorazmerij med primeljivimi raziskovalci zgolj zaradi staleža na določeni instituciji).

5. Združevanje vseh javnih uslužbencev, ki opravljajo dela na področju raziskovalne dejavnosti, bi pomenilo tudi „raziskovalne hiše uspešnosti“, ki bi imele reference za pridobivanje raziskovalnih sredstev iz evropskih skladov (razmišljati velja o celovitem preoblikovanju v univerze, ali pač v pripajanju k javnim univerzam).

6. Organiziranost v večje sisteme bi omogočila raziskovalcem vključevanje v pedagoški proces in v oblikovanje alternativnih in kompetitivnih programov univerzitetnim, saj sedaj mnogo razi–skovalcev sploh ni vključenih v sisteme diseminacije znanja (beri: v predavateljske obveznosti). Nasprotno, imamo sistem, kjer na fakultetah učitelji kopičijo ure, so preobremenjeni (no, ure jim pomenijo velik dodatek k plači, zato sebično ne razmišljajo o kvaliteti odpredavanega), zraven pa, kot je nedavno pokazal koprski primer, vrhunski raziskovalci ostajajo brez služb in predavanj ter se selijo v tujino.

7. Z združevanjem raziskovalcev bi odpravili strašanske izdatke za takoimenovane „povečane obsege dela“, ko mnogim na izrazito nemoralen način mesečno v žep kapljajo petinska dodatna sredstva ipd.

8. Združevanje bi pomenilo tudi odpravo hude finančne ločnice med naravoslovjem in družboslovjem (vključno s humanistiko).

9. Tako prihranjen denar bi lahko namenili socialnim transferjem, raziskovalcem v javnem sektorju pa ponudili uravnotežene plače iz budžeta, ki bi morale biti rahlo nadpovprečne znotraj javnega sektorja.

10. Sicer ne prav visoke plače bi preprečevale prekarizacijo znotraj raziskovalne sfere, potentni pa bi lahko dodatke služili izključno s tujimi (zunanjimi) raziskovalnimi sredstvi, ali pa zunaj javnega sektorja.

Računica je torej preprosta, združevanje pomeni učinkovitejšo delovno primerljivost raziskovalcev, prihranek pa je tu kolateralni učinek, ki bi bil prav izdaten. Če malo bolj natančno pogledamo številke, je seveda možno in nujno večji del raziskovalne sfere ohraniti znotraj javnega sektorja ob ne prevelikih stroških in relativno boljšem outputu. Vse to pa ne bo učinkovito, če se bo ohranil popolnoma zgrešeni sistem financiranja preko Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Ta je v resnici popolnoma nepotrebna, povzroča pa le slabo voljo in sume klientelizma in koruptnosti pri dodeljevanju sredstev za projekte. Raziskovalci naj prejemajo plačo kot vsi drugi javni uslužbenci, s konkuriranjem na mednarodnih razpisih pa naj si dodatno gatijo svoje denarnice. Če se Slovenija sooča s tako velikim javnofinančnim primanjkljajem, je nemogoče pričakovati, da bo neko sfero (npr. raziskovalno, zavodsko) zaobšlo že davno prej nujno racionaliziranje in osmišljenje.

---

Že Balzac je v enem od svojih del opisal specifičen tip kritika. Približno takole: gre za možakarja (danes se seveda najde tudi že kaka ženska), ki se loteva predvsem uveljavljenih avtorjev, živečih v njegovem neposrednem okolišu. Svojo lastno kariero sistematično in vztrajno gradi na omalovaževanju njihovih del, pogosto je pokroviteljski in gre celo do meje zlonamernosti. Ravno toliko je preračunljiv, da ve, da s tem žanje naklonjenost in škodoželjno muzanje plebsa, predvsem pa tiho navdušenje vseh iz stroke, ki niso trenutna tarča njegovih poniževalnih izlivov. V obravnavano delo se ne poglablja, ko se znajde na terenu, kateremu njegov um ni kos, postane skrajno žaljiv. Bistven mu je samopromocijski efekt.

---

Ko se čudimo izdelku vlade, s katerim nas prepričuje, da nas bo popeljala v svetle zarje, je dobro pogledati njihove predvolilne obljube. V posebni predvolilni izdaji SDS »Pametna rešitev« so takoj na prvi strani obljubili, da so »sposobni v prvih stotih dneh narediti najnujnejše , da presekamo spiralo pesimizma in pomanjkanja ambicij ter začnemo obračati smer razvoja spet navzgor.« Dalje je Janša na drugi strani posebej poudaril, da je »cilj peljati varčevanje pri delovanju države in oživljanje gospodarstva vzporedno«. Romana Tomc pa na 8. strani ugotavlja, da »pomanjkanje sredstev ne sme biti razlog, da bi se odrekli socialni državi, saj jo ravno sedaj najbolj potrebujemo«. No, seveda, tudi nova delovna mesta obljubljajo.

Moram ugotoviti, da uspešno skrivajo vse, že pred volitvami pripravljene ukrepe, tako so se hvalili, da bodo z njimi  izpolnili zgornje obljube. Namesto tega s predlaganimi ukrepi širijo pesimizem, ogrožajo obstoječa delovna mesta, socialno državo in tudi gospodarsko rast, namesto da bi jo s svojimi ukrepi oživljali. Še vedno se hvalijo, v kakšni dobri kondiciji so 2008 zapustili slovensko gospodarstvo in javne finance. Nočejo priznati, da so v času vladanja znižali davke in hkrati povečali obveznosti javnih financ in posledice tega se kažejo danes. S sproščanjem menedžerskih prevzemov in s spodbujanjem gospodarske rasti na podlagi zadolževanja, so povzročili sedanje izgube bank, gospodarstva in propadanje podjetij zaradi prevelike zadolženosti. Na to kaže spomniti zato, ker še vedno nameravajo zniževati davke, primanjkljaj pa prenesti na zniževanje delovanja socialne države.

Te vrste učinkovitost nima samo slabih ekonomskih in socialnih posledic, temveč vpliva tudi na siceršnji razvoj družbenih odnosov. Kako usodno je tolerirati te vrste učinkovitost,  je analiziral  J. Hillman (citirano po knjigi Umberto Galimberti Miti našega časa, Modrijan 2011 str. 120). On ugotavlja:

»Ko načelo učinkovitosti izgubi povezavo z drugimi smotri in postane edini motiv za delovanje, ni več pomembno, kaj se dogaja, komu in zakaj. Če učinkovitost povzdignemo v absolutno vrednoto, ostanejo v senci nameni dejanj, smer in smisel dogajanja, ki se ravna samo še po mitologiji čiste funkcionalnosti brez drugih opornih točk.

Skrita pod masko učinkovitosti, oblast podrejene lažje prisili k pokorščini, saj jim vcepi mišljenje, zaradi katerega že v svoji okolici in na kratek rok (še manj pa dolgoročno) niso več zmožni  spoštovati temeljnih življenjskih vrednot, zato jim čustva odmrejo. Po drugi strani uspešno širi nespametno vero, po kateri doseženi ’cilji’ nemudoma postanejo ’sredstva’ za nadaljne cilje, s tem pa se upravičuje vsakršno ’početje’, ne glede na to, kaj kdo počne.«

Navedeno je zadosti povedno.

---

Šolala sem se 18 let, po poklicu sem oblikovalka. Študirala sem na oddelku akademije, kjer postaneš izšolan inovator (itak); vse, kar narediš, je novo. Veš, zakaj, in iztuhtaš, kako narediti boljše, uporabnejše, prijaznejše, vidnejše …, karkoli je pač treba, da naročniku pomagaš njegov produkt čim kakovostneje umestiti na trg. Vse, kar naredim, je avtorsko in moje delo spada v tako imenovano kategorijo kreativne industrije.

Nisem ne podjetnica ne obrtnica ali rokodelka, sem samozaposlena v kulturi. Ta status mi omogoča enostavnejše poslovanje; Ministrstvo za kulturo RS mi je priznavalo normirane stroške; pravna država skrbi za varovanje mojih avtorskih pravic; redno plačujem prispevke; vseh 20 let nisem imela “plačanega” dopusta, ne vem, kaj je regres, dejanskih potnih stroškov si ne morem obračunavati; do 30 delovnih dni mi “nihče” ne plača bolniške, za ta čas pa moram plačati prispevke. Tak status ne jamči finančne varnosti, zato samozaposlenim v kulturi nihče ne da kredita in naš materialni status je praviloma veliko nižji od enako izobraženih drugače zaposlenih vrstnikov.

Pa vlada 8. marca 2012 z dekretom vsem proračunskim porabnikom počez ukine sklepanje avtorskih pogodb. Jaz nisem neposredna proračunska porabnica, so pa to domala vsi moji naročniki. To so najboljši naročniki, kajti strokovnjaki v kulturnih in drugih zavodih najbolje vedo, da igralci igrajo, plesalci plešejo, režiserji režirajo, animatorji animirajo, pisci pišejo, lektorji lektorirajo, prevajalci prevajajo, fotografi fotografirajo, slikarji slikajo, ilustratorji ilustrirajo, oblikovalci pa oblikujemo …

Slovenske industrijske ali storitvene dejavnosti in obrtništvo našega znanja v glavnem ne uporabljajo. Celo 23 generacij doma izšolanih diplomiranih industrijskih oblikovalcev, ki so po stroki eni redkih, ki jim je proizvodna dejavnost pogonsko gorivo, je v veliki večini ostalo neizkoriščenih! (Toliko o dodanih vrednostih.)

16. aprila moram spet plačati 353 evrov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter 185 evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Za marec, ko od osmega dalje že nisem več vedela, ali mi bodo naročniki, javni zavodi, sploh smeli plačati za opravljeno delo, saj ne smejo sklepati avtorskih pogodb??! Naj izstavim račun kar Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport??

Čez noč so ukinili registrirano, koristno in edino-preživetveno delo ljudem! Kot kaže nihče (od vladnih do opozicijskih strank, poslank in poslancev) nima toliko stika z realnim življenjem, da bi opozoril na eksistenčno ogroženost družbenega sloga, ki se je vajen preživljati sam. Samozaposlenih v kulturi nas je bojda 2.500, od tega smo mnogi soodvisni prav z javnimi zavodi …

Vlada naj zato svoj sklep/dekret nemudoma predrugači – za začetek tako, da omogoči javnim zavodom sklepanje avtorskih pogodb s samozaposlenimi na področju kulture in tudi s samozaposlenimi novinarji. Sicer bo statistična brezposelnost le še narasla, tokrat s četo kulturnikov.

---

Bernard Nežmah in njegovi pamfleti so prav gotovo unikum v slovenskem novinarstvu. Njegovi vsakotedenski prispevki v Mladini so odraz demokratičnosti tednika Mladina, ki v pretežno politično levem časopisu dopušča tudi desno mnenje. To v desnih tednikih tipa Demokracija ali Reporter ne bomo nikoli dočakali. Predstavljajte si, da bi npr. Demokracija objavljala pamflete Vlada Miheljaka ali Reporter kolumne Borisa Ježa. Prav to počne Mladina, ki Nežmaha tolerira v svojem kolektivu, čeprav si ne predstavljam, da plačuješ nekoga, ki na teden sproducira eno piškavo stran zapisa s pričakovano in vedno ponavljajočo se mantro. Ta je v zadnjem mesecu ali celo še nekaj več v glavnem posvečena drevesom na grajskemu hribu, prašnim trdnim delcem in seveda Nežmahovemu stalnemu sovragu in pravi obsesiji Zoranu Jankoviću, brez katerega ni bilo še niti enega pamfleta, od kar je Janković postal župan Ljubljane. Nežmah je pač človek, ki o stvareh, o katerih piše, zelo malo ve, kar pa je še slabše, mu tudi ni do tega, da bi se o čem poskušal vsaj poučiti. Pred kratkim je namreč izšla monografija z naslovom Mestno drevje, ki so jo napisali največji strokovnjaki s tega področja in jo je izdal Botanični vrt UL. Če bi Nežmah knjigo vzel v roke ali o mnenju poprašal katerega od avtorjev, bi morda nehal pisati nebuloze o drevesih na grajskem hribu. Podobno velja tudi za prašne delce. Seveda so ti problem, a mnogo večji problem je prav tisto, kar Nežmah na koncu zadnjega pamfleta vehementno vrže preko rame. Zastrupljanje s tobakom oz. kajenjem je prvi vzrok pljučnega raka in ne prašni delci. Res pa je, da se ljudje s kajenjem zastrupljajo prostovoljno, od tega pa ima korist tudi državni proračun, za katerega pa vemo, v kakšnem stanju je. Zato je kajenje za državo dobro, saj ima od njega korist, od prašnih delcev pa nobene. Morda bi Janševa vlada, ki je polna bajnih domislic o omejevanju porabe, lahko razmislila na prihodkovni strani o uvedbi trošarin na prašne delce. Tako bi tudi prašni delci postali družbeno koristni, škoda bi bila le kolateralna, saj Nežmah o njih potem ne bi mogel več pisati. Ampak pravzaprav bi lahko, saj bi bil to še en razlog za toleriranje rabot desne politične opcije oz. vlade. O skrajno spornih potezah prav te opcije, ki nam vlada na »previrantski« način (beseda previrant si zasluži umestitev v SSKJ, kot označba za nekoga, ki izigra eno politično opcijo na račun druge in omogoči vladanje volilnim poražencem), v Nežmahovih pamfletih ni ne duha ne sluha. Pa bi si kakšno kritično misel pronicljivega misleca zaslužilo vsaj slavje desničarjev ob zavrnitvi družinskega zakona in hkratni predlogi vlade, ki bodo osiromašili prav tiste družine, na katere so se v kampaniji proti družinskemu zakoniku sklicevali. Poteze Janševe vlade dokazujejo le to, da vladajo in bodo vladali brez najmanjšega kančka ponižnosti, ki bi morala biti posledica zavedanja, kako so na zadnjih volitvah prišli na oblast. Seveda je naivno kaj takega pričakovati od Janeza Janše in njegovih »ministrantov«, ki so se do oblasti prigrebli na prej omenjeni previrantski način. O tem Nežmah ni pisal, ga pa moti, če Janković, zmagovalec na državnozborskih volitvah, ponovno prepričljivo zmaga na županskih volitvah. Nežmah bi pravzaprav moral biti vesel, o čem bi ob nasprotnem izidu lahko sploh še pisaril in pisunil? O Mojci Kucler Dolinar??? Pa bi bilo veliko bolje, če bi kdaj kakšno razdrl tudi o tem, zakaj Janševa vlada nima smisla za humor, dasiravno ima v svojih vrstah enega največjih političnih humoristov Karla Erjavca. Ta se je na račun »njegovih« upokojencev namestil na stolček zunanjega ministra, kjer kar po francosko razdira žoltave po svetovnih prestolnicah. Ob tem pa je hipno pozabil na njemu »tako drage upokojence«, ki igrajo tudi pomembno vlogo v »varčevalni« shemi vlade, v kateri sedi. Nežmah tudi ni nič napisal, ko je Janševa vlada radirala ministrstva in urade in agencije in ponovno kadrovala svoje preizkušene ljudi, na mesta, ki bi morala biti apolitična. Od vseh ministrstev pa je npr. obdržala popolnoma nepomembno in nepotrebno samostojno ministrstvo za Slovence po svetu. Da je tudi Ljudmila Novakova dobila stolček, s tem pa tudi Slovenci po svetu prepoznavne konture. Ja, tudi o tem Nežmah ni nič napisal in tudi ne bo, kajti če bi, ne bi bil več Nežmah. In Mladina ne bi bila to, kar je, zgled odprtega medija, ki ga z veseljem prebereš, vključno z Nežmahovim pamfletom, pa čeprav ti gre pošteno na živce.

---

Glede napačnega vnosa podatkov o izidu glasovanja na volišču Lože Manče (OVK Ajdovščina) služba Državne volilne komisije posreduje pojasnilo.

Volilni odbor, ki na podlagi zakona ugotavlja izid glasovanja na volišču, je pri vnosu podatkov o ugotovljenem izidu glasovanja na volišču v zapisnik napačno vpisal rezultat glasovanja. Po ugotovljenem izidu glasovanja pa je volilni odbor javno izobesil obvestilo o izidu glasovanja na volišču, v katerem pa so bili podatki o izidu glasovanja pravilni. Volilni odbor je napačno izpolnjen zapisnik predal OVK Ajdovščina, ki je na podlagi pregleda zapisnika volilnega odbora opravila vnos podatkov v računalniški sistem, služba DVK pa je kasneje napačno vnesen podatek za to volišče tudi javno objavila.

Na javno objavljen rezultat na volišču, OVK v zakonsko določenem roku ni prejela uradne pritožbe kvalificiranih predlagateljev, na navedeno

nedoslednost volilnega odbora pa je bila kasneje opozorjena. OVK je dne 30.3.2012 ob navzočnosti namestnika predsednice volilnega odbora ugotovila, da je bil zapisnik o izidu glasovanja napačno izpolnjen, sprejela pa je tudi odločitev o ponovnem štetju glasovnic za to volišče. Pri ponovnem štetju je okrajna volilna komisija ugotovila pravilni izid glasovanja, ki se glasi:

-z besedo ZA je odgovorilo 17 volivcev,

-z besedo „PROTI“ je odgovorilo 96 volivcev.

Na podlagi te ugotovitve je OVK popravila vnesene podatke v računalniškem sistemu s pravilno ugotovljenim izidom glasovanja za to volišče, služba komisije pa je ponovno objavila neuradne, začasne, delne izide glasovanja na referendumu.

Lep pozdrav,

---