Sem Klemen, in če me kdo vpraša, kdo sem, mu odgovarjam, da sem človek. Živim in delujem za tradicijo svobode, enakosti in bratstva. Ne želim se omejevati z naključnimi in izmišljenimi črtami, ki so bile narisane na kos papirja ter so jih kasneje poimenovali država. Nočem svojega delovanja uokvirjati z zamišljeno skupnostjo, ki se je v nekem naključnem zgodovinskem trenutku poimenovala Slovenija. Nisem ne Slovenec, ne belec, ne heteroseksualec, ne študent. Sem preprosto človek. Kot posameznika me bolj določa to, da imam rad burek, da je moj najljubši filozof Foucault, kot pa to, da sem po nekem bizarnem naključju Slovenec. Ko na ulici zastavljam svoje telo, ko skupaj z vami stopam po hladnih cestah in ko skupaj kričimo slogane „ne bomo plačali vaš krize“ in „nihče nas ne predstavlja“, ne gradim nove države, se ne borim za novo Slovenijo Slovencev. Moj boj in moja moč črpa iz vseh zgodovinskih bojev, iz vseh skupnosti, iz vseh ljudi. Ne pristajam, da se moje telo uokvirja v boj za državotvornost, za Slovenijo. Kajti moj boj je vključevalen, je skupen. Medtem ko je resnica naroda izključevanje, resnica Slovenskega naroda pa 20. 000 izbrisanih. Ko poslušam nekatere govore civilne družbe, ki se borijo za novo državo, nisem prepričan, ali sem na protestu ali na prireditvi Mati Domovina v Kočevju. Vsakič ko slišim besedo narod, vidim kri, vsakič ko slišim besedo državotvornost, vidim ljudi brez dokumentov, vsakič ko slišim Slovenija, me malce zmrazi. Zato je čas, da zapremo te ideje v muzeje, da jih položimo na zaprašene police in začnemo graditi bolj vključevalno skupnost, kjer bo vsak imel pravice do dobrega življenja in solidarne družbe, ni važno kje je in kdo je. Veselim se dne, ko bodo poleg mene po ulicah namesto izmišljenih skupnosti stopali konkretni ljudje.

---

V ločenem mnenju ob sodbah ustavnega sodišča o ustavnosti predloga za razpis referenduma o reformnih (stabilizacijskih) zakonih ZSDH (holding) in ZUKSB (stabilizacija bank) dr. Petrič poudarja, da je šlo pri odločanju za tehtanje ustavne pravice do referenduma in na drugi strani pomembnih ustavnih pravic, od katerih na prvo mesto postavlja pravico do suverenosti RS (3. člen ustave).

V tretji točki svojega mnenja oceni, da ob razlagi in odločanju ustavno sodišče ni dalo dovolj pozornosti temu, da lahko odlašanje z reformami vodi h krnitvi suverenosti države. Poudari, da naj bi, po mnenju državnega zbora in vrste mednarodnih inštitucij, bila posledica zastoja reformnih prizadevanj zaprosilo za pomoč EU in bi Slovenija morala sprejeti prihod »trojke« in njen nadzor. S tem pa bi bilo kršeno ustavno načelo suverenosti RS.

V četrti točki svojega ločenega mnenja dr. Petrič na kratek način pojasni nekatera načela suverenosti, kako smo na podlagi samoodločbe do nje prišli in jo tudi zaščitili z ustavo. Pojasni, da država, z vstopom v mednarodno organizacijo, del suverenosti prenese na to organizacijo. Vendar pa, ko je v položaju, da mora sprejeti pogoje, oziroma, ko zunanje zahteve drugih članic ali organizacije posegajo v zadeve, ki se tičejo njene notranje sfere (odločanje o znižanju plač, pokojnin, omejitev proračunskih izdatkov…), je nedvomno prizadeta njena samostojnost in neodvisnost pri vodenju njene ekonomske, kulturne, še zlasti pa socialne politike.

Okrnjena je tista svoboda, ki je primarna vsebina in smisel samoodločbe in suverenosti. Suverenost, njena dejanska vsebina, je zato pomembna ustavno varovana vrednota, poudarja dr. Petrič.

Če bi Republika Slovenija zaradi odlašanja z reformami prišla v tak položaj, kar naj bi se zgodilo po trditvah DZ in mednarodnih inštitucij, bi tako grozila krnitev suverenosti in s tem 3. člena ustave.

Vse to velja za pomembno pri tokratnih sodbah US, je obširneje razloženo v mnenju dr. Petriča.

Vendar pa pozor.

To je zgled za bodoča odločanja, za druga tehtanja in primerjave o pomembnosti in teži ustavnih pravic, ki bi lahko kakorkoli ovirale ne samo tokratne reformne ukrepe, ampak tudi kakšne drugačne, ki še bodo prišli na vrsto. In bodo tudi za njih državna oblast in mednarodne inštitucije ocenile, da lahko njihovo efikasno izpeljavo motijo nekatere od ustavnih pravic in tako kot posledica grozi omejevanje državne suverenosti s strani EU. To sicer mednarodnih inštitucij gotovo ne bo motilo, bo pa resna kršitev naše ustave (torej člena 3 ustave R. S. ). Torej bo spet potrebno omejiti, ali pa odpraviti, nekatere »manj« pomembne ustavne pravice.

Katere ustavne pravice bodo prišle na vrsto, da izgubijo tekmo, oziroma, kot se je izrazil dr. Petrič, tehtanje, s tako pomembno ustavno pravico, kot je državna suverenost?

Bo to svoboda govora, združevanja, pravica do poštenega sojenja, volilna pravica … bodo prvi na vrsti sindikati in prepoved njihovega delovanja, bodo prepovedali štrajke in še in še? Vse to lahko stlačimo v vrečo manj pomembnih pravic in jih tehtamo. In primerjamo. Ampak s čim. S suverenostjo …?, ali pa za to suverenostjo tiči le suverenost ljudi, ki so na oblasti, ki je nikakor nočejo izgubiti, niti deliti, z bog ne daj, kakšno Evropo in njihovimi administratorji.

Ob tem pa pojasnilo sodbe ustavnega sodišča, oziroma ločeno mnenje dr. Petriča, nekoliko zabrisano, daje še neko drugo perspektivo.

Če se Slovenija, kljub vsem naporom in ukrepom, ne uspe izviti iz krize in pride v položaj, ko bi pod pritiskom EU morala zaprositi za pomoč in pristati na prihod, nadzor in upravljanje s strani »trojke«, ni praktično nobene možnosti, da bi kdorkoli, v skladu z našo ustavo in meritornim ločenim mnenjem dr. Petriča, to pomoč sprejel in dovolil dirigiranje in nadzor s strani tujih mednarodnih organov. To bi bilo jasno in skrajno protiustavno dejanje, saj bi bila s tem eklatantno kršena suverenost Republike Slovenije.

In kaj v takem primeru?

Kaj pravite na to spoštovani ustavni sodniki.

Boste takrat toliko močni, da boste, v skladu z našo ustavo, Evropi zaprli vrata, ali pa svoje znanje in moč razkazujete le navadnim ljudem, narodu Slovenije.

---

Zelo smo bili začudeni, ko je gospod veleposlanik Aleksander Geržina novembra 2010 ob praznovanju 10-letnice delovanja Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju kot vabljen govornik in najvišji predstavnik Republike Slovenije na Dunaju namesto, da bi čestital SZI-ju k uspešnem delovanju, raje izrabil priložnost, da je na dolgo in široko govoril o načrtu za ustanovitev novega centra SKICA na Dunaju, katere »pobudnik« je bil on sam. Začudenju, da je na 10-letnici Slovenskega znanstvenega inštituta govoril bolj ali manj samo o SKICI, je sledilo naslednje začudenje, da ob otvoritvi SKICE niti z eno besedo ni bil omenjen SZI-Dunaj in njegovo dolgoletno uspešno delovanje, temveč so govorili o SKICI kot o prvem (!) znanstveno-kulturnem centru, ki ga ustanavlja Slovenija v tujini in na Dunaju. Mi pa nismo bili preveč užaljeni in smo kar zgodaj iskali stik z vodjo SKICE gospo Ano Novak ter skupaj z njo izvedli dve prireditvi na SZI-Dunaj.

Tako kot se je namerno zamolčalo delovanje Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, se tudi z vso silo skuša oznanjati, kako nepoznan in nepomemben je SZI na Dunaju.

Dejstvo pa je, da je Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju v 12 letih svojega delovanja izvedel nad 400 prireditev (predavanj, simpozijev, prezentacij znanstveno-raziskovalnih ustanov, podijskih diskusij, kulturnih dogodkov, predvajanj slovenskih filmov in še mnogo drugega), da smo dunajski in avstrijski javnosti predstavili slovensko umetniško ustvarjanje v 62 razstavah, na katerih je sodelovalo nad 100 umetnic in umetnikov, nekateri izmed njih so kasneje nastopili tudi pri SKICI. Od leta 2006 poteka na SZI pouk slovenskega jezika, ki ga obiskuje preko trideset otrok letno.

Zanimivo se nam tudi zdi, da vidi veleposlanik Geržina ukinjanje SKICE kot »maščevanje Dimitrija Rupla«, saj je bil prav on del tistega »splošno nepreglednega poslovanja«, zaradi katerega sem bil kratkotrajno razrešen, »prekršek« pa je bil v tem, da sem februarja 2010 za EUR 6, 60 popil v hotelu De France z bivšim zunanjim ministrom čaj, čeprav sta vse ostale stroške skupne prireditve krili Avstrijsko-slovenska družba na Dunaju in zavarovalnica Wiener Städtische Versicherung.

Nazadnje pa še to, tudi gospod veleposlanik je v Avstriji manj poznan, kot si misli. Ko je pred kratkim obiskal sedež stranke koroških Zelenih, so na Facebook pod objavljeno sliko zapisali »Obiskal nas je častni konzul RS Toni Gržina«.

---

Profesor Kramberger pravi: »Vlada se ne zaveda, da se z njenimi reformami Slovenija spreminja nazaj v proizvodno družbo, v industrijsko družbo starega tipa ...« in potem še modro pripomni, da lahko itak Kitajci naredijo vse, kar je oprijemljivega, namesto nas. In potem še: »Danes se zdi, da si država želi, da bi slovenska družba zakorakala nazaj v čas industrijske proizvodnje in razmišljanja.« Pripomba »in razmišljanja« v stavku je nejasna in odveč. No, to ni važno. Po razmišljanju profesorja je mogoče sklepati, da je bila likvidacija podjetij: TAM, Metalna, Iskra, Tekstilindus, Stol, Meblo, MTT, IBI, KLI, Brest. . . da ne naštevam naprej, v bistvu blagodat za slovensko državo in njene državljane. Botrom teh likvidacij bi bilo treba poveriti vodstvo naše države. Mogoče bi bili lahko deležni že za živa velikega spomenika sredi Ljubljane, na primer pred Gospodarsko zbornico Slovenije, ali pa kar pred parlamentom. Oni gledajo daleč naprej, oni vedo, kako je treba.

Za naskok v svetlo prihodnost se je treba, tako razumevam prof. dr. Krambergerja, znebiti še Revoza, Gorenja, Leka, Krke, Domela, vseh termoelektrarn in takih na vodotokih, Rotomatike. . . in kar je še teh zastarelih proizvodnih podjetij. Profesor ne omenja poljedelstva in živinoreje, ki se tudi otepata s starimi in preživelimi načini obdelave in pridelave. Mnenja je, da so vse te tradicionalne aktivnosti predrage. »Medtem pa na novem storitvenem trgu, na trgu, na katerem je treba več znanja in komunikacije, neposrednih stroškov ni veliko«. Ja, ja, spoštovani bralci in državljani Slovenije, tako preprosto je to. Ali v aktualnem novoreku : »So simple as that«.

---

Spoštovani,

v prispevku z naslovom »Za menoj potop«, ki je bil objavljen v Mladini št. 4, je avtor Grega Repovž med drugim zapisal, da Zoran Janković nima več legitimnosti pred javnostjo »zdaj ko vemo, da je denar iz občinskega računa na račun njegovega podjetja potoval prek tretjih družb le nekaj ur«.

Zapisano ne drži in ponovno navajamo naslednja dejstva:

Ko je MOL dne 19. avgusta 2011 poravnala obveznost do zasebnega partnerja v projektu Stožice (družbe Grep) v višini 6.441.714,58 EUR, je ta na svojem računu že imel sredstva v višini 627.486,93 EUR. Na podlagi česa lahko sklepamo, da so bila sredstva v višini 500.000 EUR, ki jih je ena družba (Grep) posodila drugi družbi (Bazi Dante), in jih je ta skupaj z obrestmi vrnila Grepu, sposojena prav iz sredstev MOL? Tudi Komisija za preprečevanje korupcije v svojem poročilu ugotavlja, da je Baza Dante družbi Grep v celoti vrnila sposojeni znesek skupaj s pripadajočimi obrestmi, zato tudi teoretično ne more nastati razlika, ki bi lahko končala na kakšnem računu.

Zaradi korektnega in objektivnega poročanja javnosti, prosimo za objavo.

Hvala in lep pozdrav,

---

Res zasluži posebno pozornost odnos vrha RKC na slovenskem do aktualnih političnih in gospodarskih vprašanj. Vprašanje je, zakaj to počne, saj je to v nasprotju s tistim, kar običajno govorijo in je tudi v nasprotju s tistim, kar govori papež, ko opozarja, da se tudi v krizi ne sme pozabiti na socialni položaj ekonomsko najbolj šibkih. Kako je mogoče, da je dr. Štuhec ploskal predlanskim na Zboru za republiko Janezu Janši, ko je najavljal demonstracije za spremembo oblasti, sedaj se pa zgraža nad demonstracijami, češ, ne more ulica menjati oblasti? Pri tem sploh spregleda, da demonstrantom odreka ustavno pravico do demonstracij. Visoke cerkvene dostojanstvenike ne moti, da so za »zombije« označeni tudi tisti verniki, ki so se udeležili demonstracij, za žalitev vseh ostalih ljudi jim pa tako ni mar. Dr. Štuhec je v veliki skrbi za obstoj »zadnjega stebra slovenske osamosvojitve« spregledal pričevanja udeležencev osamosvojitvene vojne, da če takrat borbenost Janeza Janše ne bi krotili, bi v Sloveniji bila veliko bolj krvava in Slovenija porušena.

Odgovor na uvodoma postavljeno vprašanje je enostaven: to ni skrb za blagostanje Slovenije, to ni skrb, da se bodo izničile demokratične pridobitve osamosvojitve. To je skrb za ohranjanje in širjenje finančnih in materialnih ugodnosti RKC in za nadaljno pronicanje vpliva RKC v vse pore družbe. Glede tega je garant Janez Janša, saj je RKC dobila povečano financiranje iz javnih sredstev za časa njegove prve vlade. Sedanja vlada jim je tudi ponovno vrnila blejski otok, varčevalni ukrepi so jih tudi bolj malo prizadeli. Vodstvo RKC gotovo z zaskrbljenostjo spremlja zbiranje podpisov pod zahtevo, da je potrebna bolj dosledna ločitev cerkve in države in da naj država preneha cerkev financirati iz javnih sredstev in da mora cerkev tudi plačevati davke iz svojih dejavnosti in premoženja. Kaj pa, če bo kakšna nova vlada prisluhnila tem zahtevam? Zato takšna agresivna propaganda Zbora za republiko in vztrajanje Nove Slovenije, da obstane sedanja vlada.

Pričakovanje, da bo Vatikan opozoril slovenske škofe, da dajo prednost v svojem delovanju temeljnemu poslanstvu in vrednotam, je brezupno. Namreč, vsa zgodovina RKC kaže, da oni svojih dobrotnikov, ki so pomagali utrjevati položaj in premoženje RKC v družbi in pomagali pri širjenju vere, ne pustijo na cedilu. Tisti, ki bi ocenjeval te varovance Vatikana na podlagi vrednot svetovnega etosa, bi mnoge ocenil kot nevredne posebne zaščite, med njimi bi pa našel tudi kakšnega blaženega in svetnika. Zato Vatikan ne bo grajal svojih škofov v Sloveniji in odrekel podporo vladavini Janeza Janše, pač ga bo z vsemi sredstvi zaščitil.

---

Spoštovani gospod Čegovnik,

v svojem odzivu razočarani nad mojim poročanjem o reviji za izseljence pišete, da je »številka 30 naročnikov iz trte zvita«. Povedali so mi jo na Slovenski izseljenski matici. Res je izdajatelj pošiljal revijo še na veleposlaništva, konzulate in društva, kar v besedilu omenim. To tudi izpostavim kot eno glavnih pomanjkljivosti, saj revija zato ni dosegla bralcev. Čeprav je tak način razpečevanja deloval v Nemčiji, kot navajate, v državah Južne Amerike ni. Tudi to sem izvedel od zaposlenih ali nekdanjih zaposlenih na matici. Njihovo je tudi mnenje o padcu kakovosti revije – ne gre torej za pavšalno oceno nepoznavalca, kot pravite. Kritika ministrstva in gospoda Vrtačnika tudi ni moja, ampak so viri pripisani. Ne glede na to, kritika še ni napad.

Hvala za vašo kritičnost in lep pozdrav v Essen,

---

V veteranskih organizacijah Podravja smo zgroženi nad dogajanji v naši državi, zato se enotno pridružujemo civilnim protestom in javnemu izražanju nezadovoljstva ljudi z aktualno politiko in vodenjem države. Člani organizacij, ki ohranjajo in prenašajo na mlade rodove vrednote, s katerimi so nam general Maister in njegovi borci za severno slovensko mejo, slovenski partizani v osvobodilnem boju med drugo svetovno vojno in borci osamosvojitvene vojne leta 1991 izborili samostojno slovensko državo, nikakor ne pristajamo na to, da nam vladajoča politična elita ukrade državo, svobodo in človeško dostojanstvo.

Državljanom Slovenije je zmanjkalo potrpežljivosti. Dve desetletji smo mirno spremljali gospodarski in moralni razkroj slovenske družbe, ki se je iz zgodbe o uspehu spremenila v zgodbo o največjem ropu v slovenski zgodovini, v katerem sta (tajkunsko-klientelistično) skorumpirani gospodarska in politična elita v najbolj grobi maniri liberalnega kapitalizma ljudem ukradli rezultate polstoletnega trdega dela in pritrgovanja od ust na račun prihodnosti.

V veteranskih organizacijah Podravja smo si enotni, da so javni protesti nujni in utemeljeni. Več kot očitno je, da družbeni sistem, na katerega smo se zaklinjali takoj po osamosvojitvi, ko smo naivno verjeli praznim obljubam osamosvojiteljske politične elite, razpada na vseh področjih in na vseh ravneh. To nam dokazujejo naraščajoča brezposelnost, vedno slabši položaj upokojencev, nerazumna širitev prejemnikov socialne pomoči, slabšajoči se položaj šolstva, zdravstva, kulture, nezadržno propadanje gospodarstva, neučinkovitost sodstva, zaskrbljujoča brezperspektivnost mladih, naraščanje korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala ter iz njih izhajajočega neupravičenega bogatenja peščice privilegirancev. Nikakor ne pristajamo na izgovore, da je globalna kriza glavni krivec za stanje v naši državi.

Soočamo se s klasično partitokracijo, v kateri je politična elita izgubila stik z realnim življenjem in kontaminirala tudi tiste, ki so v politiko prišli s poštenimi nameni – delati za skupno dobro. Za oblastno politično in menedžersko strukturo zakoni, morala in etika niso več vrednote, na katerih mora temeljiti demokratična družba. Aroganca in cinizem političnih liderjev sta prešla mejo razumnega in grozita postati splošni politični standard, kar bi bilo pogubno za našo državo, znašli bi se v popolnem anarholiberalizmu s primesmi totalitarizma. Strankarski fundamentalizem nas je pripeljal na nivo delitve duhov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Ideološka razklanost v slovenski družbi je posledica sebičnih strankarskih interesov, povezanih z lastniki kapitala. Državljani Slovenije smo postali talci peščice narcisoidnih in pokvarjenih politikov, ki jim očitno »nihče nič ne more«. Demokracija v Sloveniji je samo še farsična kulisa politični in ekonomski oligarhiji za legalno krajo družbenega premoženja in za neupravičeno bogatenje tistih, ki izkoriščajo »turbokapitalizem« za polnjenje svojih žepov brez dna.

Smo v apokaliptičnem stanju duha v slovenski družbi, kjer se tisti, ki vodijo to državo in uravnavajo življenje v njej že dve desetletji, požvižgajo na zakonodajo, na sodišča, misleč, da so nenadomestljivi, zastrašujejo ljudi in niso nič krivi, država pa je pred kolapsom.

Vse, kar nam ponujajo moderni mesije kot možne poti rešitve iz krize, bo moč začeti uresničevati šele potem, ko bo družbi vrnjeno krivično in neupravičeno pridobljeno premoženje in bodo tatovi, tajkuni in lopovi različnih baž tudi primerno kaznovani. Brez tega očiščenja slovenska država nima prihodnosti. Šele ko bodo ponižani in razžaljeni ter opeharjeni državljani doživeli takšno zadoščenje, se jim bo vrnilo zaupanje v pravno državo in demokracijo in bodo pripravljeni zategniti pasove za boljši jutri.

Za veteranske organizacije je zaskrbljujoče spoznanje, da se vladajoča politika ne zaveda, da se slovenska osvobodilna vojska v drugi svetovni vojni ter pripadniki teritorialne obrambe in policije in praktično ves slovenski narod v osamosvojitveni vojni za takšno državo prav gotovo niso borili. Izdajalsko in koristoljubno vodenje države v minulih dveh desetletjih, ko je pod krinko prizadevanj za narodno spravo nekatere ključne poteze v ozadju vlekla rimokatoliška cerkev (in hkrati neupravičeno bogatela), je za vojne veterane in pripadnike njihovih organizacij ponižujoče in nesprejemljivo in v popolnem nasprotju s temeljnimi vrednotami osvobodilnega boja pred sedmimi desetletji in osamosvojitvene vojne pred dvema desetletjema.

Ocenjujemo, da je nastopil čas za popolno in dokončno slovo kompletne politične garniture tako imenovanih osamosvojiteljev, saj v svojem dvajsetletnem delovanju niso upravičili zaupanja in izpolnili pričakovanj državljanov ter svojih obljub o »raju pod Triglavom«, o demokraciji, poštenosti, socialni pravičnosti in človeka vrednem življenju. Zato odločno podpiramo zahteve po odstopu vlade, razpustu parlamenta in novih volitvah ter večji veljavi neposredne demokracije, kjer bo prišlo do veljave ustavno načelo o vladavini ljudstva. Zaradi moralne higiene je nujno, da se tisti, ki so nas pripeljali v skoraj brezizgledni položaj umaknejo iz aktivne politike. Čas je za nove, neobremenjene kadre. Hočemo nove, sveže obraze, ljudi z znanjem in poštenjem.

Če politična elita glasu ljudstva ne bo upoštevala v najkrajšem času, se je bati nepredvidljivih posledic, ob dilemi: ali zamenjati oblast ali narod? Želeti je samo, da je v oblastnih strukturah še toliko razuma in razsodnosti, da odgovor na zgornjo dilemo ne bo težak.

---

Ob obsodbi bivšega direktorja Luke Koper Roberta Časarja kaže nekoliko spregovoriti o stalnih trditvah, da je upravljanje z državnim premoženjem neučinkovito in da je edina racionalna lastnina, privatna lastnina. Potrebno je tudi spomniti, da denar, ki se prelije v zasebne žepe s pomočjo korupcije, umanjka za razvoj in povečanje blagostanja prebivalstva, zato moramo biti skrajno dosledni pri preganjanju korupcije, ne glede na to ali gre za »naše« ali »njihove«.

Učinkovitost upravljanja premoženja ni odvisna od narave lastnine, pač pa od sposobnosti poslovodstva, sposobnosti in vestnosti nadzornega sveta in resnosti lastnika sredstev. Ne nazadnje na uspešnost podjetja vpliva tudi to, da se poslovodstvo ne menja preveč pogosto. Namreč, poslovodstvo, ki se zaveda, da bo morda lahko opravljalo svoje delo le en mandat, bo nujno zasledovalo samo kratkoročne cilje za doseganje uspešnosti, ki so pa lahko škodljivi za dolgoročno uspešnost podjetja in lahko ogrožajo celo njegov obstoj.

Ob upoštevanju navedenih načel bi morali poklicati na odgovornost ne samo direktorja Luke Koper in Intereurope Koper, pač pa, v skladu z zakonom o gospodarskih družbah, tudi člane nadzornih svetov. Zaenkrat mi ni znano, da bi kadarkoli doslej nadzorniki pri nas odgovarjali za slabo poslovanje gospodarskih družb in bank.

V primeru državne lastnine bi morale prevzeti odgovornost vladajoče politične stranke, ker so le-te tista »država«, za katero trdijo, da je slab gospodar. Pri tem se manjše koalicijske stranke ne morejo izgovarjati, da imajo premalo vpliva. Če imajo premalo vpliva naj pa izstopijo iz koalicije. Neresni lastniki niso samo vsakokratni upravljavci državne lastnine, pač pa tudi nekateri zasebni lastniki. Med te lahko štejemo oba lastnika Preventa iz Slovenj Gradca, vse tajkune in zasebne družbe za upravljanje, ki jim bilo najpomembnejše lastno okoriščanje, ne pa napredek in obstoj podjetij, kjer so bili (so)lastniki.

Kaj pomeni določena stalnost in tudi kontinuiteta v poslovodstvu, samo dva primera. V Krki Novo mesto je sedanje poslovodstvo nadaljevanje prejšnjega, zato lahko uspešno uresničujejo vizijo podjetja in njegov razvoj. Znanje in posebnosti v poslovanju se prenašajo iz generacije v generacijo, zato lahko dosegajo dobre poslovne rezultate. Ravno nasproten primer so Slovenske železnice, kjer poslovodstvo ne obstane običajno niti en poln mandat, ko se vodstvo komaj seznani s posebnostmi poslovanja železnic. Zato ne more biti učinkovito in zato je poslovanje železnic že precej let katastrofalno.

Trenutno so zopet aktualne cene komunalnih storitev. Občani kličejo na pomoč državo. Država lahko zamrzne cene, vendar se ob zamrznjenih cenah komunalna podjetja ne morejo optimalno razvijati in nuditi res kakovostne storitve prebivalstvu. Torej to ni rešitev. Rešitev je v dobrem poslovodstvu in nadzornem svetu ter v občinskem svetu, ki jih imenuje. Prebivalci morajo terjati nedvoumne dokaze, da je direktor komunale res ustrezen strokovnjak, ne pa samo dober prijatelj občinskih veljakov. Ugotoviti morajo tudi, ali so člani nadzornih svetov strokovno usposobljeni za nadzor poslovanja ali so postali člani nadzornih svetov samo po »ključu« političnih strank občinske koalicije. Žal je slednje skoraj pravilo. Zato bo treba prevetriti tudi delo občinskih svetov, če bomo hoteli dobiti ustrezne komunalne storitve po razumni ceni.

---

Tudi ti, ali si kaj boljši?

Pri sedanji politični turbulenci se moramo najprej spomniti na dr. Viranta in njegovo politično stranko. Po volitvah je parafiral pogodbo z eno stranko, takoj nato pa je skočil v politični zakon z Janezom Janšo. Sam je sedel na mesto predsednika parlamenta in stranka je dobila dve eminentni ministrski mesti, za pravosodje in javno upravo ter za finance. In takoj potem je začel politični varčevalni pogrom. Njegova ministra v vladi in on sam niso niti slučajno hoteli slišati za nobena strokovna opozorila, da takšno ravnanje pelje državo v čedalje večje težave. Predsedniku vlade je to ustrezalo zaradi oblasti same in drugih interesov, ki jih je izkazoval že v mandatnem obdobju 2004-2008. Tudi drugim koalicijskim partnerjem je to ustrezalo. So se že videli v sadovnjaku z državnim premoženjem. Seveda je za tak položaj odgovoren predsednik vlade, ki se še sedaj ne zaveda, da je s svojim ravnanjem, da je prišel do oblasti, poglobil krizo slovenskega gospodarstva.

Ker so se ratingi vlade in koalicijskih strank po javnomnenjskih raziskavah slabšali, tudi DL dr. Viranta, je lahko javnost pričakovala, da bo prej ali slej kdo stopil na zavoro. Protikorupcijska komisija je v najbolj primernem trenutku prišla na sceno z mnenjem, da sta predsednika največjih političnih strank delovala koruptivno. Seveda je tak politik kot je dr. Virant to takoj izkoristil in oba konkurenta postavil na politični »pranger«. Javnost in politika sta zagrizli in posledice njegovih lastnih političnih dejanj in obeh ministrov, ki sta v glavnem poskrbela za vse težave, so v javnosti kar naenkrat poniknile.

Protikorupcijska komisija je Janšo in Jankovića zelo obremenila. Ostaja jima, kot je rekel g. Krivic, samo tožba na upravno sodišče. Glede na hitrost sodnih postopkov bi verjetno tožitelja prej dobila odločitev iz Strasbourga zaradi prepočasnega sojenja, kot pa razsodbo na našem sodišču. Čeprav je obrazložitev protikorupcijske komisije zelo podrobna, pa vendar manjka zelo pomemben skupen podatek: za kakšen procent se je v zadnjih šestih, ali osmih letih povečalo premoženje Janše in Jankovića.

Vsekakor je v nastalem položaju dr. Virant z njegovo stranko vsaj za finančni, gospodarski položaj in težave v javnih službah zelo odgovoren, mogoče celo bolj kot kdo drug v vladi. Spomniti se je potrebno tudi na njegovo plačno reformo javnega sektorja, ki je zelo obremenila državne finance, kot tudi etično spornega zaslužkarstva, ko je imel tudi on prste v marmeladi. Kot tisti, ki vidi smet v tujem očesu, v svojem pa še bruna ne.

---

Predsednik slovenske vlade je po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije ogorčen. Krivi »strice iz ozadja«, ki so mu afero zakuhali ravno takrat, ko ga država krvavo potrebuje. Ko tudi državljani na ulici pokažemo, da se z lumpenpolitiko v konkretnem in nasploh ne strinjamo, se sprostijo strasti njegovih kameradov; imenovani smo »skrajno levičarski zombiji«, odstop velikega vodje s položaja pa so naše »mokre sanje«. Na odkritje, da je cesar nag, se nosilci in pristaši te oblasti odzivajo s cinizmom in žalitvami. Ta sovražna govorica iz arzenala SDS, intonirana s strani »princa teme« (po dr. Drnovšku), mi je priklicala v spomin davno izrečeno sintagmo o »zlobnem imperiju«. Ko po 30-ih letih doživim enako asociacijo v primeru lastne države, sem sprva negotov.

A se skoraj vse ujema, sicer v svojeglavi avtohtoni različici, pa vendar.

Neverjetno - je še kje v civiliziranem svetu oblast, ki z orkestracijo fanatične stranke zmore nezadovoljne državljane prek »uravnoteženih« medijev in »čivkanja« na internetu zmerjati, medtem ko sprejema ukrepe, ki vsak na svoj način ponižujejo državljane, nekateri so tudi v nasprotju z intenco ustave? – vsekakor edinstven primer, da je arogantna oblast v demokraciji možna in da ostane v sedlu.

Čemu se upiramo »zombiji«, sporočajo civilna gibanja in se vidi na demonstracijah. Ost se vse bolj uperja v predsednika vlade, ki pohlep po oblasti prikriva s »poslanstvom« borca-odrešenika pred »silami kontinuitete« (ko so te že davno »papirnati tiger«). Mimogrede: kaj potem, če se kdo navdušuje za socialno prijazno, ne pa »vitko« državo? Je to zločin, je zato »zombi«? Zglednemu demokratu bi pripisal, da dopušča vse, tudi skrajno nasprotne ideje (celó komunizem); zoperstavlja se jim s programom na volitvah, nato z argumenti v parlamentu. V njegovem primeru pa gre že za sveto vojno, »đihad« proti potuhnjenemu, na videz spečemu sovražniku. Na tej fantazmi že 22 let zastruplja ozračje, spodbujan s fanatiki in križarji debelorite »tete iz ozadja«. Absurd je, da se v vročični vnemi uči iz priročnika vladanja nekdanje »kontinuitete« in stremi k istemu cilju – absolutni oblasti. Privid odrešitve posvečuje tudi nov protokol državnih proslav, izbor kitic iz himne, preimenovanje vojašnic, kar je za reševanje krize »izjemnega« pomena.

Tisti, ki se upira, je »zombi«. Zlovešča sintagma (Ronald Reagan, »Evil Empire speech«, 8. 3. 1983) se kar prilega stanju duha.

Slovenija – »imperij«? Nobenega dvoma ni, da sta demokracijo spodjedla strankokracija (parlament je strankarski aparatčik) in zakulisni konkordati. Nobenega dvoma ni, da so načelno ločene tri veje oblasti v postopku tihe »sinhronizacije«, potiskane v incestualno razmerje; celó ustavno sodišče se je z zadnjo odločbo vladi uklonilo. Novi predsednik države ji ne vidi alternative, z bolestno »povezovalnostjo« jo objektivno podpira. Takšno stanje države je pisano na kožo predsedniku vlade, ki korakoma vzpostavlja kaj drugega kot šentflorjanski imperij, saj samostojni veji oblasti spreminja v satelita, na ključne položaje v državnem aparatu nastavlja njegovi stranki lojalen kader, s projektom državnega holdinga, razprodaje srebrnine, pripravlja ekonomsko podstat za dolgoročno obvladanje »nadstavbe«.

In bilanca hudobij od leta 1991 je neizčrpna: nebrzdana sla po lustraciji njegovih nekdanjih ideoloških tovarišev, podžiganje ksenofobije – čez 24.000 »izbrisanih« državljanov, ponarejanje izjav prvega predsednika države, konstrukt obtožbe s »kreativno« prirejenimi dokumenti, podreditev kritičnih medijev s podmizno kupčijo v prvem mandatu, koncesije RKC, da blagoslovi vodo na njegov mlinček, rušenje reform, ko je v opoziciji, maščevanje »naključno« izbrani populaciji z znižanjem njihovih pokojnin, sovražni govori pod psevdonimom ali na svojem portalu, označevanje univerzitetnih učiteljev z lenuhi. In seveda večni revanšizem, nazadnje v obliki spodletele ukinitve dodatka k penziji prvemu predsedniku države, tokrat prek somišljenikov, ki že sami vejo, kaj mu godi, še preden to izreče. Še predsednik DZ g. Virant ima vsega tega »poln kufer«, kaj šele »zombiji«.

Venček strupenih političnih »bravur«. Je omenjena asociacija neupravičena? Kdo reciklira metode proslulega režima, od katerega naj bi se že davno poslovili? Kdo je pravzaprav pravi »zombi«? Morda prav »princ teme«, ki se je kar sam kvalificiral za ta naziv.

---

Spoštovani!

Kot alumnus Ekonomske gimnazije in srednje šole Radovljica sem zaprepadeno izvedel, da tej šoli na Ministrstvu za izobraževanje, kulturo in šport z naslednjim šolskim letom ukinjate vpis v gimnazijski program, ne glede na to, da je šola blesteče uspešna na različnih področjih in izobražuje na dijakom zelo prijazen in učinkovit način. Gluhi ste za vse prošnje in argumente, ki prihajajo s strani zaposlenih.

Sem bivši dijak radovljiškega gimnazijskega programa. Po maturi sem se, ob podpori bivših profesorjev radovljiške gimnazije, odpravil na Univerzo v Yorku, kjer sem z odliko končal dvodiplomski študij angleške in primerjalne književnosti ter formalne lingvistike. Po dodiplomskem študiju sem na Univerzi v Cambridgu z odliko tudi pridobil magisterij znanosti s področja jezikoslovja (spec. v generativni sintaksi prirednih struktur v indoiranščini). Trenutno zaključujem doktorat znanosti prav tako na Univerzi v Cambridgu (Jesus College), ki ga štipendira Raziskovalni svet AHRC Vlade Velike Britanije. V letošnjem letu sem obiskovalni raziskovalec na Harvardski univerzi ter na tehnološkem inštitutu MIT, ZDA. Vse to sem dosegel z gimnazijsko podlago, ki sem gradil na Ekonomski gimnaziji v Radovljici, kjer sem preživel štiri odlična leta. To je bilo plodovito obdobje in čudovit prostor zame: odličen pedagoški kader mi je bil v veliko oporo, posebej pri pripravi in vpisu na angleško univerzo. Ta šola je bila zame odskočna deska v sam vrh akademske elite, kar je večinoma ostalo neopaženo v slovenski javnosti.

Radovljiška ekonomska gimnazija je vedno okupirala neznani prostor (nikogaršnje ozemlje), saj zanjo ni bilo udobnega prostora niti med poklicno-tehničnimi šolami niti med splošnimi gimnazijami. Kljub zunanjemu neudobju je zaneseno in dosledno proizvajala odlične maturante, ki so najbolj trden protiargument vaši odločitvi, da šoli ukinete vpis v gimnazijski program.

Sivina se vedno upira očem, ki razbirajo le črno in belo. Ministrova poteza, da razsivi smer ekonomske gimnazije, je nazoren refleks trenutne vlade, ki deluje, kakor da si je zadala uničiti vse, kar je dobrega, koristnega in delujočega v javni sferi.

Če se radovljiški gimnaziji res prepreči nadaljnje vpisovanje v gimnazijski program, potem je jasno, da gre tu za zelo nestrokovno (in popolnoma gluho) ministrovanje na področju srednjega šolstva. Kako naj si razlagam(o), dr. Šink, da ste privolili v inavguracijo že druge kranjske gimnazije (tj. Gimnazije Franceta Prešerna), kjer ste sami poučevali in celo ravnateljevali? Kako naj domača in tuja javnost (šola ima izmenjavo s šolo v Gradcu in v Angliji) interpretira krvoločno žrtvovanje radovljiške ekonomske gimnazije, v pepelu katere se bo rodila že druga gimnazija v Kranju, ki bo denarno in časovno otežila življenje bodočim dijakom iz obradovljiških krajev in s katero imate—se dozdeva—dolžniško preteklost? Kako naj ne pomislim(o) na lobiranje, nerazdružljivost vaše funkcije, nasprotje interesov ter neetičnost vašega ravnanja?

Tudi sam dolgujem radovljiški ekonomski gimnaziji svoj glas. In voljo po obveščanju medijev in zbiranju podpisov. Obenem pa tudi potencialno nadaljevanje vladne nanizanke o koruptivnem ravnanju.

Zato vas javno pozivam, da pojasnite okoliščine in argumente, ki so vas pripeljale do tako nerazumne in nekorektne odločitve.

Neomajen v zahtevi za odgovor vas lepo pozdravljam.

---

Novinar Peter Petrovčič je v prispevku »Nepotizem?« (Mladina 02 / 11. 1. 2013) nakazal možnost, da sem bil v Državno volilno komisijo imenovan zato, ker sem mož dolgoletne sekretarke SDS. V tem kontekstu izpostavlja tudi moje sodelovanje, kot je zapisal, »na strankarskih srečanjih z naslovom Nova politika SDS« (dejansko je šlo za izobraževalni program, v katerem sem imel predavanje nekaj mesecev zatem, ko je na omenjenem forumu nastopil tudi takratni fakultetni kolega, dr. Danilo Türk).

Možnost tovrstnih očitkov sem slutil že sam, ko sem tehtal, ali naj se prijavim na javni poziv za člana DVK, še posebno ob dejstvu, da sem leta 2008 za to mesto kandidiral s podporo poslanske skupine SDS. Tedaj nisem bil izbran, ker je bila na oblasti Pahorjeva vlada, kot pravilno ugotavlja novinar Petrovčič.

Odločitvi, da kandidiram kljub omenjenim pomislekom, je botrovalo več razlogov. Prvič, nisem mogel pristati na to, da bi bil dejansko lustriran zaradi ženinega delovnega mesta, ki vrh vsega ni politično, ampak strokovno. V tem prepričanju me je utrdilo tudi dejstvo, da je kar nekaj mojih pravniških kolegov kljub njihovim različnim, in to ne zgolj družinskim zvezam z nekdanjo in sedanjo politiko, zasedalo ali še zaseda pomembne funkcije. Nekateri so celo vpleteni v dnevno politiko, pa se praviloma njihove družinske oziroma politične povezave ne problematizirajo. Nasprotno, v prevladujočih medijih vedno nastopajo kot neodvisni strokovnjaki. Drugič, pogled na reference članov DVK v preteklih mandatih mi je pokazal, da gotovo ne odstopam navzdol od njihovega strokovnega povprečja; vedel sem tudi, da bodo kljub moji morebitni izvolitvi še vedno odprta tri mesta (pravnim strokovnjakom sta namreč v komisiji namenjeni dve mesti za člana in dve za namestnika). Tretjič, z volilno zakonodajo sem se več let aktivno ukvarjal kot član volilne komisije volilne enote, zato nisem dvomil, da bom lahko koristno prispeval tudi k delu DVK.

Res pa je, da svojega prepričanja, naklonjenega vrednotam slovenske pomladi in zavračanja kontinuitete s prejšnjim režimom nikoli nisem skrival, kar je za nekatere v našem »narobe svetu« gotovo moteč element. Naj poudarim, da je Državni zbor RS obstoječo sestavo DVK potrdil z več kot dvotretjinsko večino. Hkrati iskreno obžalujem, da v komisiji ni nikogar od štirih kolegov, ki jih novinar Petrovčič omenja v svojem članku.

---

Ne gre za pomoto, ali zmoto, gospod Janković!

Iz vaših reakcij, na obdolžitve komisije proti korupciji je bilo zaznati, da niste pravilno razumeli tega, kar vas ta komisija dolži. Vi ste prepričani, da je vse, kar vas dolži, na sodišču mogoče spodbijati in da po obstoječi kazenski zakonodaji niste storili ničesar, kar bi lahko bilo kaznivo. Tako so vam verjetno svetovali dobri odvetniki in prav imajo. Tako gledajo na stvar tudi vaši poslanci in vsi skupaj se na moč čudite, zakaj vas sedaj korupcijska komisija nenadoma dolži. Prepričani ste, da gre za zmoto. Toda ne gre za zmoto in ne le za to, da bi se komisija rada oprala očitka, da gospod Janša potrebuje »pajdaša«, da bi se oprala očitka, da tolče samo po desnih grehih, leve pa dobrohotno spregleduje. Ne, gospod Janković, ne gre za to. V politiki naj bi veljali standardi, ki so daleč nad kazenskim zakonikom in jih imenujemo moralno-etične vrednote. Preprosti volivci smo začeli verjeti, da ne smemo več zaupati v rokohitrske veščine ali spretnosti v manipulaciji, ampak le še poštenost tistega, ki nam obeta rešitve gospodarskih problemov in morda jutri tudi znake izhoda iz krize.

Da moji dvomi v vašo neomadeževano moralno etično držo ne bodo ostali neargumentirani in sum, da sem podlegel neki protijankovićevski gonji, sem dolžan navesti vsaj dva primera. Prvi je v zvezi s hišo v Grosupljem, ki je niste navedli kot del vašega premoženja češ, da ste jo poklonili sinu, ki v njej tudi živi. Toda, ko so jo rubežniki hoteli zarubiti, se je izkazalo, da je vaša last. Drugi primer pa zadeva dolžniške odnose vaših sinov z njihovimi upniki, od katerih ste vi bili eden največjih. Po navadi so upniki tisti , ki se obrišejo pod nosom in izgubijo svoj denar.

Vam pa so vaši sinovi vrnili menda ves dolg. Sicer bi seveda tudi vi lahko komisiji prijavili zmanjšanje premoženja. Ne bom načenjal še znane finančne transakcije v zvezi s Ciprom, Švico ali celo firme, ki naj bi jih imeli izven Slovenije. Vse to je sicer lahko pokrito z zakonodajo, ne more pa biti pokrito z moralno-etičnega vidika človeka, ki naj bi izvlekel državo iz blata, v katerega je zašla ne povsem po krivdi njenih državljanov. To sem se namenil sporočiti vam, g. Janković, kot eden vaših volivcev pred dobrim letom, ko sem polagal velike upe v vaš prevzem oblasti. Očitno sem se tudi jaz motil.

---

Že nekaj časa bi rada nekam izlila svoj gnev zaradi delovanja nesposobnega ministrstva, med drugim pristojnega tudi za izobraževanje. Človek se nekaj časa še zadržuje in priduša, ampak uvedba globe za direktorje šolskih zavodov v primeru primanjkljaja je bila pa kaplja čez rob. Članek, na katerega se sklicujem, je izgovor, da sem se tega pisma končno le lotila.

Imam to srečo, da namreč poznam tako ravnateljico, ki bi prodala dušo, da bi dijaški in študentski dom, ki ga upravlja, obstal. Lansko leto, ko je dobitek loterije zrasel v vrtoglave višave in smo tudi tisti, ki nikoli ne vplačujemo, to počeli in se pogovarjali, kaj bi naredili z denarjem, če bi ga zadeli, je bil njen prvi stavek: »Jaz bi v celoti sanirala dijaški in študentski dom.« Da boste dobili občutek, o kakšni požrtvovalnosti govorim. Da o nespečnosti, urah dodatnega dela še doma, stresu in zdravstvenih težavah, do katerih je privedel, sploh ne govorim.

In potem si ministrstvo drzne vpeljati tako globo?

Dobro vedo, da število otrok upada (ampak dajmo, lotimo se še zasebnega šolstva, sigurno bo pokalo po šivih in vse bo spet lepo in prav) in je priliva v šolske proračune vedno manj, hkrati pa je sofinanciranje takih in drugačnih šolskih ustanov znižano na minimum ali celo na ničlo na vseh področjih. Direktorji so torej bolj ali manj prepuščeni samim sebi in se morajo znajti, kakor se pač lahko, da ne bodo na koncu leta v rdečih številkah.

Nič ne rečem – seveda se najdejo taki ravnatelji in drugi uslužbenci, ki so bodisi nesposobni bodisi sem in tja pospravijo kaj v svoj žep. Ali pa na stroške ustanove, ki jo vodijo, hodijo po seminarjih, tako da spijo v najdražjih hotelih in polovico predavanj prešpricajo v savnah in bazenih. Zato bom na tem mestu uporabila stavek, ki ga je bivši predsednik naše republike Danilo Türk venomer glasno ponavljal, pa ga nihče ni hotel poslušati: treba je ločiti zrnje od plevela!

To je potrebno izpeljati na vseh področjih javnega sektorja. Povsod je tako, da so nekateri javni uslužbenci udobno nameščeni na svoja delovna mesta, službo pa opravljajo slabo ali sploh ne – direktor pa se ga ne more odkrižati, tudi če prinaša samo škodo. Na drugi strani pa jih ogromno opravlja svoje delo korektno in kot jim je dodeljeno, tudi garajo do amena, če je treba. (In tudi tem bomo nižali plače?!) Spet tretji pa so na račun prvih brezposelni in še dolgo bodo, čeprav so delavni in sposobni.

Naj na tem mestu omenim, da mi gre včasih na bruhanje, ko berem kake dopise ali pa ukaze z ministrstva – pravopisnih in slogovnih napak, da bi jih učiteljice slovenščine lahko samo prekopirale v svoje teste in zraven dopisale: »Popravi.« O nelogičnostih in nasprotujočih si izjavah, na katere nato naletimo še v vsebini in človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ob njih, se pa raje sploh ne bom razpisovala.

V ločevanje dobrih in slabih uslužbencev je seveda potrebno vložiti preveč samoiniciative in dela. Lažje je posplošiti, da je vsak direktor javnega zavoda, ki ustvari (še tako majhen) primanjkljaj, nesposoben tat, ki mu je potrebno za to neodgovorno vodenje odvzeti dve plači.

Če smo že pri tem – gospod minister, mar niste ravno vi direktor vseh teh direktorjev?

---

Kot nekdanji novinar Mladine sem presenečen in razočaran nad načinom poročanja o »reviji za izseljence« Mladininega novinarja Denisa Vičiča.

Glede na to, da že od leta 1985 sodelujem in pišem za revije za Slovence po svetu, trdim, da je članek »Izberimo slabše« zavajajoč in ne odraža resničnega stanja na tem področju.

Vsekakor sta bili reviji Rodna gruda in Slovenija.svet zelo kvalitetni.

V začetku izhajanja »Vrtačnikove« revije Moja Slovenija so bile nekatere začetne težave, ki pa so jih s trudom in sčasoma odpravili. Založba »Otroci« tudi ni imela ne naslovov in imen sodelavcev in ne imen naročnikov.

Številka 30 naročnikov v članku je iz trte zvita, saj če so začeli revijo pošiljati na konzulate, društva in katoliške misije v Nemčijo. Samo v ZR Nemčijo so jo pošiljali na več kot 30 naslovov. Še verjetneje pa bi ta številka veljala samo za pošiljanje v nemško zvezno deželo Severno Porenje – Vestfalija, kjer lahko kot primer omenim društvo Slovenski zvon v Krefeldu, kamor so pošiljali 5 izvodov revije Moja Slovenija. Predsednica društva je revijo na mesečnih sestankih razdelila med tiste člane, ki so jo želeli prebrati!

Nikjer v članku ni omenjeno, da je bilo možno revijo brati tudi na spletu, podobno kot izbrane članke revije Slovenija danes.

Urednik Edvard Vrtačnik in tudi urednica Blanka Markovič Kocen sta se trudila, da bi naredila dobri reviji po okusu bralcev v tujini in da bi bili dostopni največjemu številu ljudi.

Novinar Denis Vičič bi lahko vprašal naše ljudi iz Zahodne Evrope, kako so bili zadovoljni z obema revijama. Dajati pavšalne ocene in zadeve ne poznati v podrobnostih je neprofesionalno.

Očitno je imela ministrica za Slovence po svetu Ljudmila Novak pozitivne informacije o Vrtačnikovi reviji »Moja Slovenija« in se je ponovno odločila za založbo »Otroci«.

Vičičev članek lahko razumem tudi kot napad na ministrico Ljudmilo Novak in urednika Edvarda Vrtačnika.

---

Spoštovani,

prebrala sem vaš članek Učenje po meri SDS, v katerem omenjate tudi našo šolo, Ekonomsko šolo Ljubljana. Ker v tistem delu, sicer ne posebej izpostavljenem, kar mrgoli zmot in neresnic, bi želela, da izveste, da dejansko vedenje gospoda ministra očitno temelji na izjavah v.d. direktorja dr. Jurija Šinka, ki je tudi mene skušal prepričati, da nisem želela komunikacije z MIZKŠ in si upam reči, da je popolna izmišljotina.

Takoj po (edinem) razgovoru z dr. Šinkom 29. avgusta, sem 31. avgusta zaprosila za sprejem pri ministru Turku, ki je tudi minister za kulturo in bi ga morala tudi sama stavba na Prešernovi 6, ki je kulturni spomenik, še kako zanimati.

7.9. sem prosila dr. Šinka, da mi sporoči odločitev glede združevanja, saj je pedagoško delo trpelo zaradi trajnega pritiska na učitelje, starše in mene samo. Odgovor v.d. direktorja je bil, da me je po e-pošti vabil na razgovor, vendar se mu nisem hotela odzvati (da sama najbolje vem, zakaj). Glede na to, da ne prenesem podtikanja, zahrbtnosti in laži, ker tega tudi sama nikoli ne počnem, me je njegov odgovor ne le presenetil in razžalostil, pač pa tudi užalil. Pripravljena sem mu bila posredovati svoje uporabniško ime in geslo, da svojo (mojo) pošto preveri na arnesovem strežniku, preko katerega naj bi jo dobila. Na ponudbo se ni nikoli odzval. Napisal pa je, naj ne obremenjujem njega in njegovih nadrejenih s pošto in naj se obračam na takratno vodjo sektorja za srednje šolstvo mag. Renato Zupanc Grom in pravnico Vanjo Mavri, ki o zadevi nista vedeli nič novega.

13.11. sem dobila vabilo mag. Škrinjarjeve, ki se je odzvala na mojo prošnjo dr. Žigi Turku, posredovano telefonsko, po pošti in e-pošti 31. 8. in me povabila za 3.12. na razgovor. Takrat mi je zatrdila, da se nobene organizacijske zadeve ne bodo vodile mimo mene in brez moje vednosti. Kasneje sem se videla z njo na kratko še 20.12. na mojo pobudo, po prejemu obvestila o ne-soglasju k razpisu 1. letnikov na našo šolo. Na prošnjo za sprejem, ki sem jo posredovala istega dne tudi g. ministru, ni do danes še nobenega odziva.

Da bodo zadeve povsem poštene, pripominjam še, da me je na razgovor kot zastopnica dr. Šinka, ki je bil v kritičnem obdobju na daljšem dopustu (vrača se jutri, 8.1.), povabila in sprejela ga. dr. Slavica Černoša, vodja sektorja za srednje šolstvo, ki je bila pripravljena na pogajanja in komunikacijo.

Kakršnekoli komunikacije kljub mojim pobudam med MIZKŠ in menoj torej v času od 29. avgusta (10. septembra po e-pošti) do 3. decembra ni bilo!!!!

Pripominjam, da imam celotno komunikacijo z MIZKŠ dokumentirano in je vse, kar navajam, enoznačno in dokazljivo.

Kaj se bo zgodilo po vrnitvi dr. Šinka ne vem, upam pa, da je zadeve od. 17.12. dalje razmislil strokovno, apolitično in v dobro slovenske mladine.

Pravi kapitan potapljajoče se ladje ne zapušča, četudi je »zrel« za upokojitev, ali pa ravno zaradi tega ne. (Moja izjava je pomotoma zapisana drugače!)

Lep pozdrav,

---

Pred kratkim me je presenetil kolega, ki je bil prepričan, da gre pri reorganizaciji srednjih šol za varčevanje. Ker je morda še kdo »padel« na tako razlago, se mi zdi potrebno zadevo širše pojasniti.

Šele po 6 mesecih se mi zdi, da razumem ozadje reorganizacij. Uradnik z Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šolstvo - MIZKŠ (nekaj prijateljev imam celo tu) mi je zaupal, da so cilji reorganizacij »samo« spremembe. Če so šole organizirane v center, jih razdružujejo, če niso v centru, jih združujejo v center. Izjema so samo šole s pravilno politično usmerjenimi ravnatelji, oz. direktorji. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj npr. v primeru Srednje elektro-računalniške šole Maribor (SERŠ), MIZKŠ nikoli ni našlo enega samega argumenta za združevanje v center, »ki bi pil vodo«. In zakaj spremembe? Da bi združevalca pokazala ministru in širši javnosti, kako sta delovna. Minister dr. Žiga Turk, po istih izjavah, baje res verjame, da delata ga. Mojca Škrinjar in dr. Jurij Šink na osnovi analiz in ne na pamet.

Kar zadeva finance, je zadeva še hujša. Najprej bi naj MIZKŠ prihranilo samo pri SERŠ 250.000 € (podatek na spletni strani MIZKŠ) na leto, po naših protiargumentih je MIZKŠ čez 14 dni ocenilo, da ne bo prihranka in še 14 dni kasneje je dr. Žiga Turk v medijih celo izjavil, da bo delovanje centra dražje kot je zdaj samostojnih šol. To podražitev je ocenil za sprejemljivo (!?), saj prinaša višjo kvaliteto. Kaj bi naj bila ta višja kvaliteta, še danes ne vem. Ker nam MIZKŠ nikoli ni predstavilo nobenih izračunov, smo prepričani, da jih nikoli ni bilo.

Glede na dva dopisa MIZK šoli, v katerih MIZKŠ zagotavlja, da zaradi združevanja ne bo presežnih delavcev in da to nikoli ni bil namen združevanja, bo očitno edini »prihranek« centra dnevno potovanje direktorja centra med 13 km oddaljenimi šolami.

Da MIZKŠ dela z denarjem davkoplačevalcev povsem neodgovorno, kaže izjava državne sekretarke ge. Mojce Škrinjar na sestanku MIZKŠ z ravnatelji na MIZKŠ. Ravnatelj iz ŠC Slovenj Gradec je državno sekretarko, pred zbranimi ravnatelji in direktorji, vprašal ali bi bil mogoč še en sestanek s predstavniki MIZKŠ v zvezi z reorganizacijo ŠC Slovenj Gradec (tega MIZKŠ razdružuje). Rekel je, da so v centru našli pedagoško sprejemljivejšo varianto, ki bi tudi prinesla preko 100.000 € prihranka na letnem nivoju. Odgovor državne sekretarke je bil izjemno kratek: NE. Pazite; ponudbi prihranka 100.000 € na leto ni pripravljena državna sekretarka niti prisluhniti. Ali še kdo verjame v varčevanje? Da MIZKŠ pedagoška plat in kvaliteta izobraževanja nikoli ni zanimala pa je tako že dolgo vsem jasno.

In vlade, ki so je polna usta varčevanja, kljub našemu pisnemu opozorilu o višjih stroških niso nikoli zanimali finančni učinki združevanja mariborskih šol. Halo? Denar, ki ni tvoj, je očitno lahko metati skozi okno. Bodo že prihranili kje drugje, npr. pri upokojencih.

---

Mladina, št. 01

Prof. Novak trdi, da je odločitev za gradnjo nove termoelektrarne na premog v Šoštanju pravilna. Označuje se za realista in njegovi argumenti za TEŠ 6 naj bi izhajali iz dejstev, kot je npr. globalni trend povečevanja uporabe premoga: »Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do l. 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo.«

Prav mogoče je, da se bo ta napoved izpolnila. A vendar to ni edino dejstvo, povezano z uporabo premoga. Naj omenim le eno dodatno okoliščino.

Premog je zdravju ljudi najbolj škodljiv način proizvodnje električne energije. Nedavna zelo odmevna študija raziskovalcev medicinske fakultete Harvardske univerze ocenjuje dodatne stroške zaradi škodljivih vplivov premoga na zdravje ljudi. Povečana smrtnost, ki jo lahko pripišemo onesnaženju zraka zaradi kurjenja premoga, je v ZDA po ocenah avtorjev več kot 24.000 smrti letno. Na območjih, kjer premog tudi kopljejo, s tem povezane bolezni povzročijo dodatnih 11.000 smrti letno. Če bi upoštevali stroške dejansko povzročene škode za zdravje in okolje, bi se cena kilovatne ure elektrike iz premoga podvojila ali potrojila, trdijo avtorji. (1.) (2.) Ko je Greenpeace lani politično nekorektno objavil oceno, da termoelektrarna v Šoštanju letno povzroči smrt približno 110 ljudi, je v Sloveniji nastal cel škandal. Čeprav so popolnoma primerljive številke o nevključenih stroških uporabe premoga prevzeli po virih, kot je študija Evropske agencije za okolje. A domač slovenski premog je najbrž čisto drugačen kot ameriški in evropski, sladek in neškodljiv, pa še splača se.

Biti realist je nedvomno priporočljiva lastnost. Pomeni, da svoja stališča oblikujemo ob kritičnem upoštevanju dejstev. V primeru uporabe premoga so to vsaj še njegova neposredna škodljivost za zdravje in največji prispevek, ki ga ima kurjenje premoga pri povečevanju koncentracije toplogrednih plinov in posledično spreminjanju podnebja. Zagovor premoga, ki svoj realizem utemeljuje na dejstvu, da »to pač vsi počnejo«, spregleda pa njegovo dokazano škodljivost in skrito ekonomiko, po mojem mnenju ni realizem. Je prej ortodoksija: v smislu, da bom počel še naprej isto, kot počnem že ves čas, pa čeprav se dokazi o škodljivosti tega početja množijo iz dneva v dan.

---

Saj je gol, tako nekako je vzkliknil otrok v poučni pravljici o cesarjevih novih oblačilih.

In v tej prispodobi golega cesarja se je danes znašla naša ljuba domovina Slovenija. To je rezultat dvajsetletnega plenjenja političnih elit in z njimi povezanih tajkunskih povspetnežev.

Začelo se je s prvo DEMOS-ovo vlado, pod Peterletovim vodstvom. Dokaj bogato dediščino, prineseno iz skupne juge, je bilo potrebno čim prej izničiti in to samo zato, ker je bila izvora osovraženega socializma. Spomnimo se, takrat je svoj lonček, kaj lonček, skledo pristavila slovenska katoliška cerkev. Tujim fevdalcem so se iz zloglasnega denacionalizacijskega zakona izplačevale, v milijonskih zneskih, neupravičene odškodnine, ki skupaj štejejo v milijarde. Takratna vlada je v osamosvojitveni evforiji z narodno imovino ravnala »kot svinja z mehom«. Star kmečki pregovor, zelo prikladen za tovrstno dogajanje.

In ropanje narodovega bogastva se je, enkrat bolj, drugič manj intenzivno nadaljevalo skozi vso zgodovino naše samostojnosti. Plenilske politične elite so bile vselej na delu in so še dandanes.

Danes, pod vladavino Janeza Janše in njegove kamarile, mnogo bolj kot kdaj koli prej. Pripravljeno je vse, tudi z blagoslovom aktualnega kvazi Ustavnega sodišča, da se dokončno izvede poslednja razprodaja državnega premoženja. In rop stoletja bo s tem svečano zaključen.

Ni potrebno biti posebej pameten, da bi vedeli, kaj temu sledi. Postali bomo država kolonialnega tipa sredi Evrope. Država hlapcev v lastni domovini. Kako prav je imel Cankar, rojeni za hlapce, vzgojeni za hlapce.

Slovenija je ta trenutek na usodnem razpotju. Poti sta dve, rešitev zgolj ena. In rešitev je v ponovni vzpostavitvi vladavine prava in ljudske oblasti. Druga pot, je pot teme, pelje v predvojni čas, ko oblast v roke dobi klerofašizem. Ne bodimo naivni in naj ne mislimo, da ta črni scenarij pri nas ni mogoč. Še kako je mogoč. Sam se bojim, da smo že na njegovi poti. Zato poziv vsem, ki v srcu dobro mislimo, ukrepajmo, dokler je še čas zato.

Ulice in trgi po vsej Sloveniji naj se dogajajo vse do takrat, da ta skorumpirana oblast ne odide. Nadomesti naj jo prehodna tehnična vlada, visoko strokovnih posameznikov, ti ne smejo biti strankarsko kontaminirani. Samo tako se bo Slovenija izvila iz nastale krize.

Ne pustimo se zapeljati posameznim populistom in demagogom, ki nam trenutno vladajo. Prižiganje zvezdic na nebu in raznih svetilnikov ter kar naprej iskanja luči na koncu tunela, naj bo uporabna tema za pravljico »lahko noč otroci«. Sedaj ni čas za pravljice, zadeve so mnogo preresne.

---

Razočarali ste me, dr. Petrič!

Odločitev ustavnega sodišča, s katero je bil prepovedan referendum o slabi banki, me ni presenetila. Glede na ideološko sestavo sodnikov, ki so želeli podpreti sedanjo koalicijo v njenih naporih , da bi po svojem videnju reševala nekatere nakopičene gospodarske in proračunske probleme, se mi to zdi celo razumljivo. Toda, da ste to odločitev podprli tudi vi, za katerega sem mislil, da ne izhajate iz tega gnezda, pa me je globoko razočarala. Celo v Odmevih ste dejali, da je ustavno sodišče imelo pred očmi reševanje države pred grozečim bankrotom. Svetovna in domača ekonomska znanost pa si o tem sploh ni enotna. Nekateri menijo, da je prav taka rešitev katastrofa za državo. Krilatica neoliberalcev, da je država slab lastnik družbenega premoženja, je več kot iz trte zvita. Država je to lastnino samo malomarno upravljala in dajala v roke nesposobnim upravljavcem, ki jih je kadrovala po strankarskih in ne po strokovnih kriterijih. Na stotine privatnih podjetij je v zadnjem desetletju prav tako šlo v stečaj in v njih je poniknilo ogromno bančnega kapitala. Tajkuni pa so varno odjadrali z njim v čezmorske oaze, davkoplačevalcem pa so zapustili sanacijo bank. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da so se ustavni sodniki tako odločno opredelili o strokovnem makroekonomskem vprašanju, o katerem si celo največji strokovnjaki doma in na tujem niso enotni.

No, glavni razlog, zakaj sem se lotil tega pisma, izhaja iz leta 1971, ko ste kot mlad pravnik v slovenski vladi (tedanjem izvršnem svetu Staneta Kavčiča) bili državni sekretar za tehnologijo. Tedaj so Vas iz politike odstranili, ker ste po mnenju častnega razsodišča ZK sodelovali v odmevni akciji poskusa demokratizacije slovenske politike; v znani aferi 25 poslancev, v kateri sem tudi jaz, kot poslanec podpisnik, zastavil odločno podporo za vašo kandidaturo za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije v nasprotju z že sprejetima uradnima kandidatoma ZK in SZDL, Bulcem in Ribičičem. Ker tudi po izdatnem pranju možganov, naj priznam, da sem bil zapeljan in da se bom od akcije distanciral, tega nisem hotel priznati in sem pri svojem stališču vztrajal, so tudi mene odstranili iz aktivne politike za več kot 15 let, enako kot vas skupaj s Stanetom Kavčičem. Zgolj razmišljam, kaj je v teh 41-h letih povzročilo takšno spreobrnitev pri vas. Pa ja ne, gotovo se motim, tisti »zlobni« Menartovi stihi:

Ko sem polagoma starel,
Za dom in ženo sem skrbel
in mnogo lumparij počel,
za ljubi kruhek.

---

Javno pismo Ernestu Petriču, predsedniku ustavnega sodišča RS!

Ne morem in ne želim biti zlagan in vas ob vaši funkciji imenovati še gospod Petrič, če si takšnega poimenovanja še zdaleč, zdaleč ne zaslužite.

Za razliko od Janševe, oziroma Majerjeve oblasti, me tudi ne moti, če je vaš ič na koncu v resnici mehek ali trd.

Vedite, da me ob aktualni desni in levi politiki že nekaj časa tiščite in motite moj že tako načeti želod-

čni mir. Sedaj je temu dovolj! »Zakaj bi se neki večno sprenevedajoči in prilagajajoči se tujki v meni, povzročali bolečino, negotovost in nemir«?

Po mandatni funkciji sem profesionalni delavski predstavnik soupravljalskega organa, v delniški gospodarski družbi Paloma d.d., kjer zastopam interese vseh zaposlenih in se trudim, da ti z menoj na čelu ne postanejo mezdni delavci in socialni problemi na zavodu za zaposlovanje RS. Politično sem neobremenjen, kar je za aktualno oblast pomemben podatek.

Z vse večjo zaskrbljenostjo spremljam dogodke v svoji republiki in se ob vseh teh enaindvajsetletnih političnih svinjarijah in mešetarjenju z ljudmi in delavci že precej časa čudim, tudi vašim odločitvam, javnim izjavam in vašemu obračanju po vetru. Nad vašo odločitvijo in puhlo razlago glede poimenovanja Titove ceste sem bil zelo presenečen, razočaran in jezen. Tudi iz razloga, ker ste bili v prejšnjem režimu tovariš Petrič. Če ne bi bili tako vneti in »lojalen tovariš« z rdečo knjižico, ne bi mogli zasedati tako pomembnih državniških funkcij. To je logično. A ni tako?

Predvidevam, da ste takrat bili mogoče bolj titovski kot Tito sam in ste želeli na vseh nivojih ugajati njegovi oblasti? Seveda v svojem takratnem početju niste bili edini, pa če je oblast takrat imela prav ali ne! Če ne bi bilo tako, se ne bi mogli obdržati na vseh takratnih visokih socialističnih državniških funkcijah, za katere je »blagoslov« moral mogoče dati celo naš maršal Tito. Ste danes pod Janševo, oziroma Majerjevo oblastjo kaj drugačni?

Nad odločitvijo o prepovedi referenduma za ustanovitev državnega holdinga, sem bil prav tako razočaran. O njem nekaj vem. O slabi banki nimam pojma. Žal, neke »strokovne razlage« ustave RS veljajo samo takrat, ko aktualna politika in njene podrejene institucije želijo doseči svoje osebne interese.

Politično nikoli nisem bil v nobeni stranki. Ne v prejšnjem in ne v sedanjem režimu. Nasprotujem in obtožujem vse mračne in nevarne politične, verske in izdajalske ideologije. Pomeni, da tudi v cerkvah ne iščem duhovne oskrbe.

»Rad pa rečem in velikokrat se mi izide, da ima bog dolgo šibo, ki paše na vsako rit. Ta pa vsakič, vedno in povsod ob svojem času, slej ko prej doseže oblastniško željne, sprenevedajoče in poredne riti«, ki so nato temu primerno sankcionirane.

V petek, 21. 12. 2012, sem se kot »zombi« že v tretje pridružil »mariborskim zombijem« in tudi med »mariborskimi zombijskimi transparenti« zagledal vašo podobo. Gotof je, je pisalo na njem. Pri srcu in v želodcu sem čutil prijetno toplino in zadovoljstvo. Naposled, tudi on!

---

Spoštovani,

pošiljam Vam javno osebno pismo, ki sem ga pravkar poslala Janezu Janši. Ker mislim, da ga bo ignoriral, ga pošiljam tudi Vam.

Res imam vsega zadost.

S pozdravi,

Tanja Bečan

Janez Janša, predsednik stranke SDS, predsednik vlade Republike Slovenije, pozdravljeni.

Pišem Vam na praznični dan, ki je zaradi stanja v državi prežet s tpkostjo.

Pišem Vam osebno pismo, na javni način. Pismo namreč pošiljam tudi predsedniku države, pa tudi tedniku Mladina in Radiu Študent; zakaj ravno njim, bo razvidno v nadaljevanju. Nimam nobenega zagotovila in pričakovanj, da bosta medija moje pismo objavila.

V času procesa JBTZ sem bila mlada mati dveh malih sinov. Zaradi tega je na Roško in na Kongresni trg na zborovanja hodil moj mož, tedaj mladi oče. A čeravno sem bila doma pri svojih sinovih, sem se trudila tudi sama po svojih skromnih močeh sodelovati v gibanju. Na pobudo Odbora, Mladine in Radia Študent sem, kot mnogi drugi, zasipala zapor na Metelkovi z razglednicami in dopisnicami. Kot mnogi drugi sem pisala Vam. Vedeli smo, da verjetno pošte ne boste dobili, a nismo prenehali. Ko smo pisali Vam in vam štirim, smo namreč pisali tudi njim, generalom JLA.

Moje dejanje je bilo le mikro drobec v veličastnem gibanju. Nanj in na druga svoja skromna dejanja bi verjetno povsem pozabila, če ne bi pred mnogimi leti v knjigarni listala V imenu ljudstva (knjigo avtorjev Marjana Horvata, Mete Roglič, Davida Tasiča, Ljubljana 1988). Na svoje veliko presenečenje sem na straneh 133 in 134 te knjige naletela na eno svojih dopisnic oz. pisem.

V tistih prelomnih časih sem Vam poslala zadnjo kitico pesmi kitajskega pesnika Yang.-Khionga z naslovom Začetek vojne (Kitajska lirika, Ljubljana 1974).

Naj jo zapišem znova:

Železni čas je sedaj, ko brez veljave
postave vsake so in v stvari vsaki
ukaze dajejo le generali,
a modrijani so in učenjaki
in pesniki plašljivi obmolčali.

Ob pesmi sem pripisala:

Dragi Janez,

vedi le to, da pri nas modrijani, učenjaki in pesniki niso obmolčali, pa tudi ljudstvo ne.

Mnogo topline!

Tanja iz ljudstva

Srhljivo je, da bi Vam isto kitico iste pesmi lahko poslala tudi te dni; tudi pripis bi bil lahko enak, le brez topline. Hlad v naše odnose pa ste vnesli Vi sami, Janez Janša.

A pustimo to srhljivost, ki ni predmet mojega pisma.

Dne 21.12. sem bila na protestnem shodu pred parlamentom v Ljubljani; tam je bila v množici vseh tudi naša družina. Potem pa preberem, da stranka SDS, katere predsednik ste, zapiše, da sem, skupaj z vsemi ostalimi, ki smo na dostojanstven način izrazili nestrinjanje tudi z Vašo politiko, zombi.

Globoko ste me užalili, Vaša stranka, Janez Janša, in Vi kot njen predsednik.

Naj odločno zapišem, da sama nisem noben zombi.

Sem običajna Tanja iz ljudstva, preprost človek, ki v svojem življenju skuša udejanjati vrednote, kot so poštenost, delavnost, sočutje, spoštovanje, soustvarjanje, strpnost, svoboda, ljubezen, prijateljstvo.

Nisem noben nostalgičen ljubitelj propadle Jugoslavije; sicer Vam, nenazadnje, ne bi pisala v zapor.

Nisem nobena zagovornica totalitarizmov; ne le študij, pač pa tudi moj oče, ki je bil partizan, zaprt na Urhu, v taboriščih Mathausen in Dachau, potem pa tudi pet let na Golem otoku so me dobro naučili to, kaj so totalitarizmi.

Kot aktivna državljanka sem na protestih zato, ker ste politiki, tudi Vi, ukradli prihodnost našim otrokom in tako tudi vsem nam.

Sem zombi?

Stranka SDS me je z oznako, da sem zombi, kot sem zapisala, globoko užalila. Res sem samo skromna državljanka, vendar tudi od vodilnih v svoji državi do sebe pričakujem spoštljiv odnos.

Zato od Vas, predsednika stranke SDS, ali pa od avtorja omenjenega zapisa vaše stranke, pričakujem opravičilo.

Da ne bo pomote - opravičilo upravičeno prčakujejo tudi vsi ostali državljani in državljanke, ki ste jih s svojim zapisom v stranki užalili. Vendar nimam nikakršnega mandata pisati v imenu vseh njih.

Pismo pošiljam tudi novemu predsedniku države.

Naj ve, zakaj smo mu v soboto, 22.12. na sončni strani ograje, katero ste politiki obdali parlament, hram demokracije, ljudje dostojanstveno obrnili hrbet.

S pozdravi,

---

Vsakdanji protesti državljanov so znak brezupa. Nastali so zaradi nerešenih problemov, ki ljudi spravljajo v stanje nemoči in ogorčenosti. Ali veste politiki svoj dolg do volivcev, ko zaradi prekletstva nesodelovanja za dobro ljudi ne zmorete premikov v zakonodaji, ki bi omogočili neposreden vpliv ljudi na izvolitev poslancev, ki bi omogočili tako financiranje občin, da bi lahko živele od pobranih davkov, ki bi državo razdelili na dve regiji in dvanajst okrajev z njihovimi pristojnostmi in financiranjem in ki so povsod v Evropi gonilo razvoja in napredka. S svojim ravnanjem pehate ljudi na polje brezupa in jih zaradi neuspešne politike prisiljujete, da postajajo hlapci tujega kapitala in interesov. Svojo narodno bit uničujete z nesprejetim nacionalnim programom za kulturo, kar je posebno nevarno za obstoj naroda v večnacionalni Evropi. Vaša krivda zaradi nezmožnosti reševanja vsaj teh problemov je neodpustljiva.

Kdor hoče ljudi voditi, mora biti posnemanja vreden. Kako naj vas ljudje posnemajo in zaupajo, ko v državi vodite tako politiko, da namesto razvoja, ki bi prinesel nova delovna mesta in blaginjo, ustvarjate pogoje, da propadajo ne samo podjetja temveč tudi banke bankrotirajo in s tem pehate ljudi v revščino. Da bo mera polna pa nekateri izmed vas po svojih etičnih in moralnih dejanjih zbijajo vašo moralno podobo, dajejo slab vzgled ljudstvu, vi pa ne naredite nič, da bi svojo podobo oprali in ljudem zagotovili, da vam je mar za vzgajanje z vzgledom.

Za malo državo velja zlato pravilo, da je samo v slogi moč. Politiki vseh barv in prepričanj sodelujte, pokažite svoje sposobnosti, da lahko rešite nakopičene probleme, v nasprotnem pa za dobro ljudi in države odstopite. Slovenija ima dovolj ljudi, ki jo lahko popeljejo boljšemu življenju naproti.

Naš Maribor, vedno si znal postaviti zrcalo tako prijatelju kot sovražniku, zato hvala vsem, ki so v teh dneh poprijeli za zrcalo in pokazali Sloveniji njeno podobo.

---

1. Odbor za pravično in solidarno družbo je neformalno civilno združenje zainteresiranih ter zaskrbljenih državljank in državljanov. Delovanje Odbora je del širšega ljudskega gibanja in vanj se povezujemo kot posameznice in posamezniki z namenom, da bi soustvarjali družbene in politične spremembe v času splošnega ljudskega upora proti zlorabam političnih elit, ki imajo za posledico uničevanje socialne države, krčenje družbene solidarnosti in zniževanje dosežene ravni demokracije.

2.Odbor si zadaja za nalogo, da prispeva h konsolidaciji gibanja tako, da iz raznorodnih zahtev in ciljev oblikuje nabor temeljnih stališč in vrednot, ki povezujejo vse pripadnike gibanja. Zato bo Odbor spremljal aktualne družbene procese, v njih sodeloval in po svojih močeh pospeševal družbeno dogajanje.

3.Proteste državljanov razumemo kot zahtevo po alternativi tisti politiki, ki jo izvaja sedanja oblast in ki se kaže v pasivnem posnemanju vzorcev neoliberalnega kapitalizma v spregi z avtoritarnim načinom vladanja, uklanjanju diktatu najmočnejših držav, prerazporejanju javnega denarja na škodo družbenega standarda (izobraževanja, šolstva, zdravstva, socialnega varstva, kulture in varstva okolja), naraščajoči socialni neenakosti, zmanjševanju avtonomije javnih ustanov, privatizaciji šolstva in zdravstva, obvladovanju gospodarstva, ukazovanju medijem, določanju kulture, ideologizaciji šolstva in neučinkovitemu delovanju pravne države.

4. Zahtevamo uresničitev temeljnih družbenih soglasij, kot so trojna delitev demokratične oblasti, uresničena socialna, pravična in pravna država, avtonomne javne institucije na vseh družbenih področjih, enakost pred zakonom ter spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic ter državljanskih in političnih svoboščin.

5. Prepričani smo, da današnji kapitalizem ne more in ne sme biti dokončna oblika gospodarskih in družbenih odnosov, saj krši temeljne vrednote kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost, vzdržuje navidezno demokracijo in goji potrošništvo kot novo obliko nesvobode. Zavzemamo se za etični družbeni sistem, ki vključuje pravično delitev presežne vrednosti, demokratizacijo odločanja (delavsko soupravljanje), sodelovanje namesto tekmovalnosti, lokalno in globalno solidarnost, trajnostni razvoj, ki uravnoteženo obravnava socialni, okoljski in gospodarski razvoj, brzdanje pohlepa s primerno davčno in drugo regulacijo in zakonsko določeno minimalno plačilo za delo, ki je utemeljena na človekovi pravici do takšne življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča človeka dostojno življenje in ohranjanje zdravja.

6. Imamo jasno predstavo o vlogi Slovenije v mednarodni skupnosti. Zavzemamo se za takšno globalno sodelovanje, kjer se trgovanje brez meja prekriva z demokracijo, spoštovanjem človekovih pravic, varovanjem okolja in solidarnostjo brez meja. Slovenija lahko ne glede na svojo majhnost odigra vidno vlogo v prebujanju občutka odgovornosti za bolj etično podobo svetovnega gospodarskega in družbenega sistema. Postati mora napredna in strpna multikulturna družba, ki se regijsko in globalno povezuje in sodeluje v mednarodnih prizadevanjih za koristi vseh ljudi.

Takojšnje zahteve Odbora za pravično in solidarno družbo

1. Zahtevamo odstop sedanje slovenske vlade!

Sedanja vlada mora nemudoma odstopiti. Pozivamo opozicijo, da soomogoči prehod v novo kvaliteto demokracije tako, da nedvoumno podpre zahteve državljanske vstaje in z jasnimi sporočili pripomore k oblikovanju tehnične vlade. Prepričani smo, da je tehnična vlada kot prehodna rešitev do volitev bistveno boljša od sedanje vlade, ki ne uživa zaupanja državljanov in prispeva k poglabljanju krize.

2. Od sedanje vlade zahtevamo, da javnost seznani z identiteto in cilji provokatorjev, ki so izzvali nasilje na demonstracijah konec novembra v Ljubljani!

Po dostopnih virih ni dvoma, da so incidente povzročili organizirani provokatorji. Prepričani smo, da vlada razpolaga s podatki o njihovi identiteti in ciljih, zato zahtevamo, da z njimi nemudoma seznani javnost. Zahtevamo tudi ustanovitev neodvisne preiskovalne komisije, ki naj v čim krajšem roku izvede lastno preiskavo o nasilju in s svojimi rezultati seznani javnost.

3. Od sedanje vlade zahtevamo, da zagotovi, da demonstranti na bodočih protestih ne bodo izpostavljeni nasilju, protestnike pa pozivamo, naj ne nasedajo provokatorjem, temveč jim na miren način preprečujejo napade na policiste.

Bojimo se, da trenutna vlada Republike Slovenije ni zainteresirana za visoko stopnjo varovanja pravic državljank in državljanov do mirnega zbiranja in izražanja protestnih sporočil. Izjave in celo uradna stališča predstavnikov trenutne vlade o »zarotniških ozadjih protestov« kažejo, da vlada razmišlja o uvedbi izrednega stanja. Taki logiki bi ustrezali nasilni incidenti. Če se bodo na protestih 21. decembra zgodili taki incidenti, bomo vlado šteli za soodgovorno zanje.

Odbor bo na temelju vrednot, zapisanih v Manifestu, v prihodnjih tednih oblikoval podrobnejše predloge za alternativni program sedanji politiki.

Podpisniki:

Jože Pirjevec, Vuk Ćosić, Barbara Rajgelj, Darko Štrajn, Magda Šmon, Valerija Korošec, Božidar Flajšman, Vesna Mikolič, Jure Bedenk, Matjaž Krajnc, Dušan Keber, Bogomir Novak, Igor Korsič, Janez Justin, Rado Riha, Tina Bončina, Franc Žnidaršič, Srečo Dragoš, Dušan Frice, Niko Toš, Jelica Šumič Riha, Jože Vogrinc, Matevž Krivic, Pavel Zgaga, Rudi Rizman, Aleš Gulič, Zdenko Kodelja, Aleš Debeljak, Rok Zavrtanik, Renata Salecl, Igor Ž. Žagar, Peter Tancig, Janez Černač, Vlado Miheljak, Boris Vezjak, Janez Smole, Mile Šetinc, Zdenka Badovinac, Božo Repe, Dušan Plut, Miha Butara, Igor Vidmar, Spomenka Hribar, Damjan Mandelc, Neda Pagon, Slavko Splichal, Aleš Črnič, Nikola Damjanič, Franc Pohleven, Ljubo Bavcon …

---

Če se ne motim, smo doživeli prvo javljanje Ine Kukovič, svetovalke za odnose z javnostmi v Kabinetu predsednika Vlade RS, ki je pisanje Mladine pod zgornjim naslovom označila za neresnično in zavajajoče. Če zanemarimo dejstvo, da je napačno navedla avtorja(?) in stran, na kateri je članek zapisan, tudi njeno celotno obrazložitev lahko označimo za neresnično in zavajajoče. Popolnoma je zgrešila osnovni namen članka, v katerem je Mladina obvestila javnost predvsem o tem, da je predsednik vlade Janez Janša že leta 2008 kritiziral predsednika države Danila Türka, češ da si je privoščil pregrešno drago spanje v hotelu na zasedanju generalne skupščine OZN v New Yorku, sam pa naj bi letos septembra porabil 1400 evrov na noč, kar je veliko več od cene predsednika države. Namreč, vsi smo priča cele serije laži in obtožb na račun predsednika Türka, ki so prihajali iz vrha SDS in novinarjev, ki trobijo v isti rog kot Janša. Najbolj sveži primer je Vinko Vasle, ki je pri tem presegel samega sebe in se celo zagnusil svojim lastnikom, ki so ga zaradi tega »odpustili«. Kukovičeva pri Janševem računu želi popraviti zmoto Mladine, kar je prav, ker se izkaže, da ne gre za 1400, ampak za 1042 evrov na noč. Vendar to ne spremeni bistva, ker Mladina razkriva, da so se hotelski stroški delegacije Türka v celem mandatu sukali med 484 in 828 evrov na noč, letos pa sploh ni potoval v ZDA. Zato je za takšen odnos do predsednika države Mladina upravičeno okrcala Janšo ne glede na opravičilo, da so bile njegove delegacije manjše. Gospodje, danes je kriza mnogo hujša in če pritiskate na vse, od otrok, delavcev do starostnikov, vam ne bi padla krona z glave, če bi tistih nekaj noči prespali za 250 evrov, za kolikor naj bi bilo možno dobiti sobo v istem hotelu, v katerem je Janša plačal 1042 evra. Še bolj smešno je opravičilo Kukovičeve, da še po dveh mesecih ne morejo sporočiti javnosti natančnih podatkov zaradi zapletenega postopka zbiranja računov iz tujine. Kdo bo to verjel? Zato ni čudno, da je novinar po dveh mesecih čakanja vrtal sam in naredil omenjeno »napako«. Morda so prav to čakali, da dokažejo, kako so svetovalna dela, na katera so zaposlili Kukovičevo iz kroga sorodnikov, nujna in koristna? V gospodarstvu se vsaka službena pot v tujino strogo kontrolira in se stroški bivanja poravnajo na osnovi računa takoj po povratku. Že v nekaj urah je vse jasno! Tukaj sta minila dva meseca in namesto natančnih podatkov se Svetovalka posmehuje ljudstvu in nas pošilja na internet, naj sami iščemo primerjave. Tako se mlin vlade suče naprej po starem kopitu, novi predlogi ljudstva tudi z ulic so potlačeni. Iz teh navidez nedolžnih podatkov lahko sklepamo, da namesto Svetovalke bo odpuščen kakšen delavec, učitelj, uslužbenka, zdravnik …, namesto Janše pa je že itak odpuščen narod.

---

Spoštovana gospa Ina Kukovič, v kabinetu predsednika vlade vas je po Ajpesovi klasifikaciji zaposlenih že 21 svetovalcev, in če je kadrovska politika kabineta res utemeljena na strokovnih merilih, ne pa na družinskih vezeh, se resnično čudim, kako ne morete razumeti preprostega statističnega podatka. Da bodo razumeli še bralci: Janez Janša je ob mariborskih protestih poskušal priliti olja na ogenj. Pri nagovoru državljanov je objavil graf in poudaril, da dobi razvita Ljubljana kar 60 odstotkov državnih pomoči. Mi smo nato v članku opisali, zakaj to ni res in kako predsednik vlade manipulira. Naj tokrat še citiramo iz uradnega poročila o dodeljenih državnih pomočeh iz avgusta letos, da bo jasno, za kakšno spletkarjenje gre:

»Pri Osrednjeslovenski regiji je potrebno omeniti, da je delež državnih pomoči v tej regiji realno nižji, saj vključuje vse družbe, ki imajo sedež v osrednji Sloveniji, delujejo pa na območju celotne Slovenije. Med temi podjetji najbolj izstopajo pomoči, ki so bile dodeljene NLB, Slovenskim železnicam, Kmetijsko gospodarski zbornici in Zavodu za gozdove. Pri nadaljnjem pregledu po regijah so te pomoči izključene.«

Iz kabineta predsednika vlade so se nato v prejšnji Mladini oglasili s popravkom, češ da podatek, da ljubljanska regija dobi 60 odstotkov državnih pomoči, ni v ničemer sporen, saj naj bi takšna podjetja obstajala tudi v drugih regijah. Naš odgovor: ne, ni res. In tudi če bi bilo to res, ne bi bilo res. Zato ker tudi regij med seboj ne morete primerjati. V različnih statističnih regijah živi namreč različno število ljudi. V Osrednjeslovenski regiji živi po zadnjih podatkih 524 tisoč ljudi, v Podravski pa 323 tisoč. Zato je treba državne pomoči med seboj primerjati per capita. Bomo spet citirali iz poročila:

»Največ državnih pomoči na prebivalca v letu 2011 so prejeli v Zasavski regiji (461,66 EUR) ter v Pomurski regiji (374,29 EUR), Notranjsko-kraški regiji (225,17 EUR) ...«

Ta vaša mala manipulacija je očitno pomembna za predsednika vlade, je pa popolnoma nepomembna za državo.

Sram vas bodi.

Da bo iz te naše razprave še kaj koristnega za državo, dodajamo tole. Ker v odgovoru v slogu požrtvovalnosti pišete, da si »vlada RS zato prizadeva, da bi v prihodnje tudi iz teh razlogov ohranila kohezijska sredstva na čim višjem nivoju v perspektivi 2014–2020, ki bodo za njih v prihodnje pomemben vir za gospodarsko rast in nova delovna mesta,« vas opozarjamo, da hranite v predalu zaklenjen zakon o nepremičninskem davku. Sprejmite ga. Stroka ga podpira. Na podlagi tega zakona bi bilo financiranje občin lahko končno urejeno neodvisno od politike. Torej neodvisno od klientelističnih strankarsko-županskih povezav.

Lep pozdrav,

---

Spoštovani v kabinetu predsednika vlade, za začetek bi vam rad pojasnil, kakšno je osnovno pravilo v Sloveniji: na novinarska vprašanja se je treba po medijskem zakonu odzvati do naslednjega delovnega dne, tudi če nimate vseh informacij. Nato pa morate na pisna vprašanja v pisni obliki odgovoriti v sedmih delovnih dneh. Nikjer ni zapisano, da imate v kabinetu Janeza Janše pravico do odgovarjanja na novinarska vprašanja v 58 delovnih dneh, ravno tako nimate posebne pravice do obračunavanja z novinarji, ki vam postavljajo vprašanja. Še sploh pa ne v svojem strankarskem biltenu (Demokracija), ki ga po novem prek javnega medijskega sklada delno financiramo vsi.

Sedaj pa h glavni težavi. Pred dolgim, dolgim časom, ko še ni bilo zime in ko se je jesen šele prav pripravljala, davnega 25. septembra 2012, sem vas povprašal o stroških obiska predsednika vlade Janeza Janše v New Yorku na zasedanju OZN. Če se še spomnite, se je tam Janša cinično posmehoval slovenskim medijem, češ da jih tako ali tako ne bere, Sloveniji pa je grozil z varčevanjem. Lahko bi odgovorili še isti dan, saj ste kasneje pojasnili, da ste se o hotelskih in drugih storitvah odločali na podlagi štirih prejetih ponudb. Torej ste vedeli, koliko bo stal na primer hotel. Pa ste šele čez pet dni sporočili, da računov še ni in da boste odgovorili, ko bodo prišli.

»Dogovorjeno,« sem zapisal, a vi se dogovora niste držali, zato sem vas šele čez mesec dni, 5. novembra, ponovno opozoril, da mi dolgujete odgovor. Spet se niste odzvali – predvidevam, da ste znova čakali, da pri Mladini zaključimo redakcijo. Zato sem od vas še dodatno, v četrtek, 8. novembra, po zaključku redakcije, zahteval vso dokumentacijo po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Če želite zavlačevati, imate po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja na razpolago 20 dni, za odgovor na novinarsko vprašanje, od katerega nisem odstopil, pa, kot že rečeno, največ sedem delovnih dni.

Ker tega niste razumeli, sem se šele 19. novembra pritožil informacijski pooblaščenki zaradi vašega molka. Šele ko je vašemu šefu Janezu Janši še isti dan, 19. novembra, pooblaščenka zagrozila s 500 evri kazni, kar pomeni, da je tudi ta organ ugotovil, da se ne držite zakonskih rokov, ste 22. novembra, po 58 delovnih dneh, končno odgovorili na novinarsko vprašanje. Odgovorili ste, med drugim, da je Janša v New Yorku spal od 26. do 29. septembra za 4167,73 evra. Na tej podlagi smo v uredništvu izračunali, da je šlo za tri prenočitve po 1400 evrov na noč. Zato smo vas še dodatno, v ponedeljek, 26. novembra, vprašali, ali to drži. In spet odgovora ni bilo do zaključka redakcije. Šele ko smo ta podatek objavili, ste se odzvali s popravki in člankom v Demokraciji o nekakšni Mladinini manipulaciji, češ da je Janša v New Yorku v resnici spal štiri in ne tri noči.

Sedaj pa še k vsebini. Dejstvo, da je Janša v New Yorku za to ceno spal štiri noči, osnovnega očitka ne spremeni. Da je v času rezanja toplega obroka slovenskim dijakom iz hotelskega minibara v New Yorku očitno porabil za 48 evrov hrane ali pijače, ne zbode tako kot to, da je za 1042 evrov na noč spal v luksuzni »suiti« v New Yorku, sam na 55 kvadratnih metrih, in to v času, ko je predsedniku države Danilu Türku očital razsipnost. A je Danilo Türk leto poprej v New Yorku spal »le« za 828 evrov na noč. Iz tega izhaja vsaj to, da Janez Janša nima pravice drugim očitati razsipnosti.

V kabinetu sicer želite primerjati skupne stroške prenočevanja, ki sta jih plačala kabineta, a ta primerjava ni primerna, ker je kabinet predsednika države kot institucija neodvisen od vlade in ne od kabineta predsednika vlade. Če pa primerjamo stroške vladne delegacije in delegacije predsednika države, je razmerje drugačno: lani so pri Türku za prenočitve potrošili 14 tisoč evrov, »vaša« vlada pa letos 22 tisoč. Da je bil ta članek objavljen v času volilne kampanje, ste torej poskrbeli predvsem sami – sicer pa je bil podatek še kako primeren za volilni čas. Na drugi strani so vaše manipulacije in oviranje obveščanja javnosti sicer lahko legitimne tehnike. A brez pretiravanja. Zlorabe svojega javnega poslanstva si lahko privoščite zgolj v zakonskih okvirih.

Lep pozdrav,

---

Ko se je gospod Tanko te dni polotil analize vzrokov demonstracij v slovenskih mestih, je mimogrede, vendar pošteno in transparentno razkril, zakaj je Veliki Vodja in z njim vsa njegova stranka z njenim celotnim volilnim telesom odločno in prepričljivo glasovala proti predsedniškemu kandidatu Türku in, seveda, za Pahorja. Ko se cenjeni gospod sprašuje, zakaj se »ulica« ni zgodila v času Pahorjeve vlade, naniza vrsto zanimivih ocen tedanjih ukrepov, zakonov in njihovih učinkov. Med njimi bi tudi z lučjo pri belem dnevu ne našli prav ničesar pozitivnega. Tanko namreč pronicljivo in natančno navede, kako brezobzirni so bili ukrepi prejšnje vlade do ljudi, ki jih je kriza najbolj prizadela. In ima popolnoma prav! Pahor je, če sledimo argumentom enega najvidnejših politikov SDS-a, z enim zamahom odvzel možnost istočasnega prejemanja državne štipendije in otroškega dodatka, zaostril oz. močno poslabšal je pogoje subvencioniranja prehrane dijakom in študentom, grobo je posegel v varstvene dodatke in socialne pomoči, mladim družinam je ukinil brezplačni vrtec za drugega otroka, radikalno je zmanjšal mesečno pomoč ostarelim kmetom … »In trpežno ljudstvo ni reagiralo,« je razočaran Tanko.

Gospodu poslancu smo za navedeno analizo lahko hvaležni. Ne gre namreč dvomiti, da so bila vsa našteta (in gotovo še druga, »pohvale« vredna) dejstva o Pahorju in njegovi vladavini vsaj njemu in stranki SDS dobro znana že pred drugim krogom predsedniških volitev. Sedaj pa smo (končno!) tako rekoč iz prve roke in brez ovinkarjenja izvedeli, zakaj so v SDS (in verjetno še v kakšni sorodni stranki) podprli predsedniškega kandidata Boruta Pahorja. Ta pa je o sebi tako ali tako dovolj razkril z »neznosno lahkim besedičenjem«, če navedemo zgolj eno od še ne tako daljnih izjav dr. Gregorja Viranta o veličini človeka, ki bo 22. decembra prisegel kot predsednik Republike Slovenije. In ljudi, ki so ga volili, presenetil bolj, kakor so oni njega. Upajmo, da bo tako zelo presenečenih le tistih 25% volivcev in ne vse slovensko ljudstvo. Scenarij za to farsično kriminalko, ki bi prav kmalu lahko prerasla v nacionalno tragedijo, je tako ali tako že spisal Tomaž Majer. Nemara je ob asistenci dveh imenitnih gospodov na nedavni večerji malce zadišalo tudi po smodniku …

---

Živimo v brezpravni državi, kjer sta namesto etike in morale glavni vodili korupcija in politični klientelizem. Dejstvo, da je politična elita z manipulacijami izrabljala ljudstvo, kot orodje za dosego svojih lastnih političnih ciljev, se je zadnje desetletje, še posebej pa z nastopom krize, še bolj potrdilo. Življenje v takšnem okolju ne samo, da je izgubilo vse dostojanstvo, še več, oropalo nas bo tudi prihodnosti. Kriza nas ni prizadela le finančno, temveč nam je nastavila tudi ogledalo. Zato so se v duhu časa in svetovnega dogajanja, tudi pri nas začela razvijati različna gibanja in iniciative, ki kličejo po reformi družbe in političnega sistema. Upor je več kot upravičen! Slovenija, kot mlada in neizkušena demokratična država morda še ne razume prav dobro, da je demokracija živa tvorba in ne le beseda na papirju. To pomeni, da se je sposobna učinkovito reformirati glede na izzive, ki jih ponuja čas, v katerem živimo, in na ta način ohranjati blagostanje in osnovne temelje pravične družbe. Nezrelost, samovšečnost, klientelizem, nepotizem in korupcija so pravi obrazi politične elite, ki kroji našo usodo zadnjih 20 let. Le-ta je posredno in tudi neposredno odgovorna za stanje, v katerem se je znašla naša družba, zato je njen odstop in popoln umik iz političnega prizorišča prvi in edini možen korak, za pozitivne spremembe. Razlika je samo ali bo ta odstop izpeljan na dostojen in pragmatičen način ali pa bo zanj potrebna poglobitev krize in posledično kolaps sistema. Ljudstvu je prekipelo, o tem ni dvoma! Svoje nezadovoljstvo z miroljubnimi demonstracijami uveljavlja na najbolj osnoven demokratičen način in čeprav je skušala oblast proteste „ugrabiti“ pod pretvezo nasilja, se je kmalu izkazalo, da je bil to le neuspešen poizkus diskreditacije napredne misli. Prvi zmagi navkljub se je le-to znašlo pred zelo zahtevno nalogo, ki jo bo brez podpore celotne intelektualno strokovne javnosti zelo težko izpeljalo. Le z njihovo podporo bo celoten upor dobil realne temelje za spremembe in splošen konsenz družbe. Ravno v tej točki pa se pojavi ključno vprašanje našega družbenega razvoja: ali je strokovno intelektualna javnost sposobna prevzeti pobudo, po kateri kliče ljudstvo? Saj ne, da bi bil upor idejno podhranjen, nasprotno, nudi celo paleto dobrih rešitev. Predvsem imajo tu zelo veliko vlogo mladi, ki so med vsemi skupinami še najbolj zapostavljeni. Tokrat ne želijo biti več statisti v slabem scenariju črno belega filma, tokrat so konkretno opozorili nase. Spoštovanje! Kakšno vlogo ima potem pri vsem tem pobuda strokovno intelektualne javnosti? Menim, da ključno! So namreč vezno tkivo, na nivoju ideje in realizacije. Splošen konsenz, kataliziran skozi vse družbene pore, bo povrnil zaupanje v sistem in posledično sprožil kreativnost! Predstavljajte si, da bo na naslednjem protestu namesto policijskega kordona pred parlamentom igral simfonični orkester. Predstavljajate si, kako poet na prašnem zaboju v množici, besedam daje krila. Predstavljajte si, kako skupina mladeničev in mladenk burno razpravlja z doktorjem znanosti, ali je Supervizor dejansko mati direktne demokracije. Prva misel, ki se mi poraja, je harmonija. Vendar to ne bo dovolj, potrebujemo pogum!

---