Ekvilizem je skovanka latinske besede equilibrium (ravnovesje) in predstavlja novo zdravorazumsko družbeno ureditev, ki zanesljivo zagotavlja trajen mir, varnost in blaginjo vsem dušam na Zemlji in s tem civilizacijo človeštva.

Najprej je treba sprejeti tezo, da civilizacija ni pohajkovanje na Lunini površini, temveč sožitje med vsemi živimi bitji skladno z zakonitostjo narave, ki pravi, da ni vidika narave, ki je stoodstoten, toda vse se naravno porazdeli po Gaussovi krivulji, ki je simetrična, torej v ravnovesju. Zato je vsaka nenaravno porazdeljena družbena kategorija protislovna in ima škodljive posledice na družbena razmerja.

Brez delovanja ni živega bitja, ki preživi; delo zato predstavlja življenje. Od vseh vrst živih bitij je človeška edina, ki je enovita (brez podvrst), umna, ustvarjalna in družbena. Kdor bi globokoumno naslavljal to dejstvo, bi zelo verjetno prišel do spoznanja, da se človeštvo ni razvilo za uničenje življenja na planetu Zemlji kot to počne od zgodovine družbenega razvoja do danes, temveč za ohranjanje in izboljšanje kakovosti le-tega, kot mirne in trajnostne kategorije narave. Nalogi smo lahko kos le v slogi in ne posamično, na kar prisegamo vse od zgodovine sem, tudi v tretjem tisočletju. Človek je edino bitje, ki neizogibno ustvarja novo vrednost (premoženje) pri imperativnem delovanju za preživetje; torej je premoženje osnova za preživetje človeštva. Brez sožitja med nami ne moremo biti v slogi. Sožitje med nami se ne more zgoditi, če je osnova preživetja človeštva nenaravno porazdeljena (krilatica “1 proti 99”).

Tako je družbena stvarnost protislovna in ima tudi značilnost živega peska; torej je vsako govoričenje o ukrepih za odpravo revščine (edinega sovražnika človeštva) iz sveta, norčevanje človeka iz samega sebe; pa lahko imamo tisoč vsemogočnih in pravičnih bogov, ne bo nič. Naziv ene od najavljenih strank za EU-volitve in se glasi “Nič od tega” mi je zato pri srcu, čeprav tudi oni nimajo kaj racionalnega ponuditi.

Ekvilizem kot družbena ureditev zagotavlja naslednje vrednote: - Pravično, bolj zdravo in razsvetljeno človeško družbo brez sovraštva in vojn; kar pomeni znatno več sredstev za n.pr. digitalizacijo in prometno povezovanje vseh kotičkov sveta; globalizacija s tem postane vrednota, ne pa breme. - Zdravorazumsko in osnovno pravico človeka, da dejansko živi od plodov svojega dela, kar se ni nikoli zgodilo od zgodovine razvoja družbe do danes; to je pravica, ki zagotavlja vse druge pravice. - Družbo, v kateri je človek popolnoma svoboden v odnosu do sočloveka (n.pr. ženska do moškega); posledično, visoko stopnjo zaupanja med ljudmi po celem svetu. - Mirno, trajnostno, kakovostno in sonaravno življenje na našem planetu (raj). - Skladno z zakonitostjo narave ljudje ne moremo biti enako premožni, toda velika večina bo povprečno premožna, nekaj odstotkov pa podpovprečno ali nadpovprečno; to je naravno porazdelitev osnove preživetja človeštva. 

"Slovenija je darovala veliko vrst orožja, nismo pa nikoli ničesar pogojevali. Gre za pravico naroda do samoobrambe in naša prva skrb je vedno bila, da pomagamo pri tej obrambi,“ je v izjavi za novinarje po današnjem zasedanju obrambnih ministrov v Bruslju povedal Šarec.

Ukrajina ima po njegovih besedah popolnoma legitimno pravico, da se brani. Vsak narod na svetu ima namreč pravico živeti tako, kot si želi. „In nihče ne sme kratiti te pravice ne Palestincem ne Ukrajincem in ne kateremu koli drugemu narodu,“ je poudaril minister.

Iz izjav obrambnega ministra Marjana Šarca, objavljenih na MMC RTVSLO je možno sklepati dvoje: da že od samega začetka naše vojaške podpore Ukrajini nismo bili med državami (ZDA, glavne članice EU, celo Združeno kraljestvo), ki so pogojevale dobavo orožja z njegovo uporabo le na ozemlju okupirane Ukrajine. Torej smo bili tako rekoč izjema, in od prvega trenutka praktično že v vojni z Rusijo. Iz izjave se da tudi sklepati, da Šarec, posledično in dosledno, implicitno zagovarja pošiljanje orožja brez pogojev za njihovo uporabo tudi Palestincem, ki se tako kot Ukrajinci legitimno branijo in se borijo za pravico živeti tako, kot si želijo.

Dve muhi na en mah. A bolj kot tragikomično je Šarčevo stališče konfuzno in neodgovorno. In nevarno. Sicer smo že navajeni ... 

Odkar obstaja Umanotera, slovenska fundacija za trajnostni razvoj, so v Sloveniji potekale že 4  evropske volitve. Poleg tega pa še 21 državnoz borsk ih, predsedniških in lokalnih. In pred volitvami smo pogosto pripravljali različne aktivnosti – preglede volilnih programov, vprašalnike kandidatom, analize zelenosti strank in preteklih glasovanj, pa še marsikaj drugega. Vse to z namenom, da bi okoljske teme spravili v ospredje predvolilnih razprav in zagotovili informirano odločanje volivk in volivcev.

In v vseh teh letih opažamo, da so ene stvari tako rekoč zimzelene – predvolilna razprava je polna populizmov, splošnosti in velikih besed, ki naj bi jih želeli volivci slišati. A opažamo tudi, da je z leti tema zelenega prehoda iz »podnebne spremembe – kaj je sploh to« ali »podnebne spremembe so samo nek naraven pojav« prešla v »podnebne spremembe so velik civilizacijski izziv«. Danes je družbeni občutek, da smo na točki preloma, saj nas znanost, pa tudi vedno bolj podivjan podnebni vsakdan na to močno opozarjajo. Zato so tokratne evropske volitve še posebej pomembne.

Te volitve pa so ključne tudi zaradi aktualnega družbeno-političnega konteksta, ki bo zgleda močno vplival na izid teh volitev. Pred vsakokratnimi volitvami populistične stranke sejejo in tudi izkoriščajo strah pred drugačnim, neznanim, naprednim. In tokrat je velika tarča zlorabe postal tudi zeleni prehod. Danes skoraj ne mine razprava v kontekstu evropskih volitev, da ne bi poslušali o t.i. »norostih zelenega prehoda«. Ljudi se straši, da jim bo zeleni prehod pobral vsakršne pravice in še tisto malo udobja, kar ga imajo, oz. da gremo kar nazaj v kameno dobo. Prikazuje se ga kot dragega, škodljivega in le za elite. Tako je torej zeleni prehod postal predmet političnih iger. In v taki atmosferi se podajamo na volitve – ne samo v EU, ampak ima letos kar polovica ljudi po svetu volitve. Izidi vseh teh volitev bodo močno oblikovali svet, ki ga bomo pustili za nami.

Zeleni prehod pa ni politična muha, ampak izhaja iz projekcij znanstvenih ugotovitev in preživitvene nuje. Že dolgo s strani znanstvenikov poslušamo o vseh negativnih rekordih na področju podnebja, ki se nizajo leto za letom. In ne samo globalno, saj tudi Slovenija ni izvzeta. Segreva se dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, med vsemi članicami EU pa je v 40 letih v odstotkih BDP pretrpela največjo ekonomsko škodo v nesrečah, povezanih s podnebjem, pa lanske rekordne poplave sploh še niso upoštevane. In vse te rekorde so podnebni znanstveniki napovedali. Še več, celo presenetili sta jih njihova veličina in hitrost. Zato je zavračanje zelenega prehoda v nasprotju z znanostjo, je kratkovidno in pogubno.

Letošnje evropske volitve bodo odločile, ali bo EU šla po poti napredne okoljske politike in ali jo bo pospešila, kot bi bilo potrebno. Trenutni obeti niso dobri. V osnutku evropske strateške agende 2024-2029 ni noben od treh stebrov posvečen reševanju podnebne in biodiverzitetne krize, kar bi bilo v tem trenutku ključno. Zato apeliramo na bodoče evropske poslance in poslanke, naj zagotovijo, da bo potrebni zeleni prehod hiter in odločen, pa tudi pravičen, kar je eden bistvenih pogojev za njegovo uspešno udejanjanje.

Resnično razumemo ta trenutek kot enega pomembnejših v definiranju smeri, ki jo bomo kot družba izbrali. Spremembe so nujne in nujne so zdaj. A upor je in bo velik. Največja koncentracija moči v današnji družbi je tam, kjer se kratkovidno želi ohranjati status quo. Kot da ne bi vedeli, da bomo ali skupaj uspeli ali pa skupaj propadli. Zato brez učinkovitih in pravičnih podnebnih politik, ki razumejo urgentnost trenutka, ne bo šlo. In za njihovo uveljavitev se bodo morali postaviti odgovorni skrbniki dolgoročne blaginje skupnosti in morali se bodo upreti obstoječim razmerjem moči.

In take evropske poslanke in poslance želimo. Želimo, da tudi oni postanejo ti skrbniki. Skrbniki zdrave hrane, bogate narave, podnebne stabilnosti, čistega zraka in vode. Ampak jih ne bomo dobili, če oni ne bodo vedeli, da mi to od njih resnično pričakujemo, in ne bomo jih dobili, če se ne bomo na volišča odpravili v velikem številu in jih izvolili. 

Pred bližnjim referendumom se polemika o evtanaziji stopnjuje, a ostaja argumentacija za in proti bolj ali manj enaka. Zagovorniki poudarjajo predvsem pravico posameznika, da odloča o svojem življenju in trpljenje neozdravljivo bolnih. Vendar ima evtanazija tudi širše učinke, predvsem za svojce umirajočega.

V svojem bistvu je evtanazija samomor s tujo zakonito pomočjo. Pravih samomorov pa je med trpečimi in obupanimi bolniki verjetno veliko. Zdravniki priznavajo, da se dogajajo tudi v bolnišnicah, veliko več pa jih je gotovo v domačem okolju. A teh samomorov nihče ne beleži, niti raziskuje. Pri neozdravljivo bolnem se najbrž nihče ne sprašuje, kako je smrt nastopila, če samomor ni očiten. Samomor pa svojci, če je le mogoče, tudi zamolčijo.

Samomor je namreč eden od tabujev, ki pa ima drugačno ozadje kot tabu smrti. V krščanskem okolju zahodne civilizacije je namreč življenje pojmovano kot dar, ki z njim ne razpolaga posameznik, ampak darovalec, to je Bog. V krščanstvu velja samomor za upor človeka proti bogu in kot največji greh, zato samomorilci v preteklosti niso bili deležni cerkvenih pokopov in bili pokopavani v neposvečeno zemljo. Tudi zato vest o samomoru še danes povzroča nelagodje. Nelagodno se počutimo pri izražanju sožalja svojcem samomorilca, pa celo, ko gremo mimo hiše ali kraja, kjer se je zgodil samomor. Najbolj pa samomor obremeni in zaznamuje same svojce samomorilca. Družine, v katerih se je zgodil samomor, so zaznamovane družine. Samomorilec se reši svojega problema, ga pa sebično naprti svojcem in prijateljem. Samomor neizbežno povzroči tudi občutek krivde pri sorodnikih in prijateljih, ki se sprašujejo, ali bi ga lahko preprečili, če bi bili bolj pozorni do stisk samomorilca. Pri zakonsko reguliranem samomoru, kar evtanazija je, pa te zadrege in travme odpadejo. Svojci imajo možnost vplivati na odločitev bolnika. Če mu stojijo ob strani, je njegovo trpljenje gotovo olajšano in si glede evtanazije lahko tudi premisli. Ob strani pa mu lahko stojijo tudi, če je pri svoji odločitvi neomajen in se s tem znebijo vsakega občutka krivde. Smrt z evtanazijo ne zaznamuje ne družine ne prijateljev. Povsem drugače se počuti človek, ki pove, da je njegov oče naredil samomor, kot če reče: »Oče se je odločil za evtanazijo.«

Nasprotniki evtanazije pa nimajo za svoje stališče nobenih pravih argumentov. Prepričanje, da je življenje sveto in podarjeno, je »argument« smo za vernike. Enako je prepričanje, da trpljenje plemeniti in očiščuje, smiselno samo za verujoče v posmrtno življenje in poslednjo sodbo. Nasprotniki evtanazije se zavedajo, da ti »argumenti« prepričajo le malo ljudi, niti vseh vernikov ne, zato sprenevedavo navajajo druge razloge proti evtanaziji, predvsem možne zlorabe. Pri družinah umirajočih vidijo najprej grabežljive dediče, v medicinskem osebju, ki bi pri evtanaziji sodeluje, pa morilce. Pri politikih, ki pravico do evtanazije zagovarjajo, pa celo evgenike, ki bi se radi znebili nekoristnih članov družbe. Nikoli pa ne navajajo, katere zlorabe in v kakšnem obsegu se dogajajo tam, kjer evtanazijo poznajo že vrsto let. Navsezadnje pa bi po tem kopitu morali biti proti vsakemu zakonu, kajti vsak zakon je mogoče tudi zlorabiti, če ima človek za to interes. 

Politični teater zadnje čase pogostokrat deluje kot nekakšen nizko kakovosten performans. Nudi pa odličen vpogled v predstave oblastnikov o »slaboumnem populusu«. Eden takih performansov je denimo »krhanje« odnosa med g. Janšo in g. Logarjem v Sloveniji, na mednarodnem parketu pa tak odnos obstaja med ZDA in Izraelom. Tega se vsi zavedajo, pa vendar smo priča dvoličnemu performansu. Biden zaustavi nekaj paketov vojaške pomoči Izraelu in prizna, da se z njim ubija palestinske civiliste, ne zaustavi pa vse pomoči – ne okliče genocida za genocid – ne uporabi vseh svojih vzvodov za končanje vojne – roka predstavnikov ZDA v OZN še vedno sega v zrak v veto … – in nazadnje je Biden trdno nastopil proti zahtevi tožilca ICC g. Khana za prijetje vodij Hamasa ter izraelskega premierja in vojnega ministra.

Takšni performansi vodijo v sklep, da oblastniki podcenjujejo ljudstvo in mu hkrati ne namenjajo potrebne pozornosti – predvidevam, da so njihovi cilji in večina njihovih naporov verjetno drugje – kajti če temu ni tako, potem izjemno klavrno upravičujejo svoje početje. Biden v svoji volilni tekmi stavi na boj za splav, pri čemer ima veliko prednost. Pri ekonomiji in migraciji pa gre za bolj izenačen teren. Prav tako bo za kampanjo porabil precej več sredstev kot jih bo Trump. A z Gazo se strelja v koleno. Ker podcenjuje ljudstvo zavoljo licemernih politik in denarja – na koncu koncev te reči niso močnejše od volje ljudstva. Demokratski volivci najverjetneje ne bodo množično prišli na volitve v podporo Bidnu, celo proti Trumpu ne – posebej muslimani in študentje, ki jih Bidnova vlada na splošno označuje za antisemite, kar je absurdno. Pred volitvami 2020 je Bidna podprla tudi Taylor Swift. Si kdo predstavlja, da bi mu podporo izrekla zdaj? Zaradi koristoljubja in samoohranitve ne, če ne že zaradi stališč. Ameriške volitve bodo čez nekaj mesecev in težko si je predstavljati, da Trump ne bo zmagal – jasno pa je tudi, da so za izraelski režim ameriške volitve win-win situacija.

Prej omenjena zahteva g. Khana in ICC pa je znak prelomne spremembe v konceptualizaciji vloge Izraela kot agresorja in genocida, ki se izvaja in ki se je izvajal v Gazi in zasedenih ozemljih Palestine. Poteza tožilca se mi zdi tako prelomna kot je bil prelomen govor g. Žižka v Frankfurtu ob začetku genocida, ki se zdi že desetletje nazaj. Le kateri od poslušalcev, ki so takrat vstali Izraelu v bran, bi ob slikah, posnetkih in statistikah Gaze to ponovili?

Prišlo je do detabuizacije. To je opazno tudi v slovenskem političnem establišmentu. Če bi poslušali izključno nedavne izjave slovenskih politikov z obeh političnih polov, sploh ne bi vedeli, kakšen je trenuten status priznanja Palestine. Nekateri so podali izjave, da smo Palestino že priznali. Drugi, da jo priznavamo, spet tretji, da jo gotovo bomo. Kot da se kolektivno dogaja ponovna kognitivna ocena sveta, v katerem smo se znašli. Šele nato bo politika lahko priznala premik, ki se je že zgodil. Kot je g. Štefančič v Mladini (17. 5. 2024) o priznanju Palestine izpostavil, je na roki obrat perspektive: Priznanje in nato mir. Če parafraziram: Politika s priznanjem ne bo spremenila sveta, ampak bo svet (končno) spremenil politiko. Palestinci so pomorjeni – cesar je gol – Izrael pa si je po 80 letih zapravil kapital žrtve.

Lep pozdrav.

Dolenjski ekološki zavod Novo mesto, zanj izvršni in strokovni direktor Jože Povšič, je v torek, 21.05.2024, zavajal slovensko javnost. Zapisal je: »Slovenija v prihodnje potrebuje zanesljiv in zmogljiv vir električne energije ….«, kar seveda popolnoma drži, ne pove pa, za kakšno ceno in s kakšnimi posledicami, zame ravno ne, ker sem že globoko v tretjem življenjskem obdobju, za mojih sedem vnukov in vnukinj in pravnukinjo pa zagotovo zelo posledično in drago!! Povšič trdi: »Politični in strokovni konsenz glede nadaljnje rabe jedrske energije v Sloveniji je skoraj stoodstoten.« Slovenska politika (pokvarjena! – beri TEŠ 6) je seveda skoraj enotna pri podpori projektu JEK2, pa informirani vemo, zakaj in zaradi katerih razlogov. Verjetno enakih, ki vodijo Dolenjski ekološki zavod kot »krajevno zavedne« in »zainteresirane«, predvsem pa podložne energetskemu lobiju. Zakaj Povšič ne navaja nobene relevantne številke: finančni stroški gradnje 1600 MW jedrske elektrarne bi danes presegli 20 milijard evrov, ne upoštevajoč izgradnjo geološkega odlagališča smrtonosnih visoko radioaktivnih odpadkov, sešteto pa to pomeni stroškovno ceno elektrike iz drugega bloka JEK višjo od 170 EUR/MHW (danes je cena elektrike na evropski energetski borzi Hudex okrog 80 EUR/MHW). Kateri vladi in parlamentu, posebej pa zagovornikom gradnje JEK2, daje pravico odločati in obremenjevati moje naslednike z več kot 30 odstotkov bruto domačega proizvoda (skoraj dva letna proračuna države na prihodkovni strani, to je več kot 15 TEŠ 6 in več kot 20.000 evrov na zaposlenega!). Sledi pa pretnja, da bi po priključitvi na omrežje (predvidoma čez 15 let od prve lopate!) drugi blok JEK pri trenutnih cenah elektrike na evropskem trgu beležil izgubo okoli milijarde evrov na leto, ki bi se z leti povečevala.

Kdo ste energetski in krajevni veljaki, najbolj pa od ljudstva izvoljeni sedeči v parlamentu in ministrstvih, da sprejemate take velike odločitve in nam hočete naložiti referendumsko odločanje in posledice na naša ramena? Predvsem pa nehajte zavajati slovensko javnost z lažmi, ki jih narekujejo 30 let stari lastni interesi. 

Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 let tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika von der Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovićem.

Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! - dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev, da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna, da so ribiči vstopili v »sporne vode«, s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kazni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in sproži vse, kar je potrebno, da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!

Raziskovalci Inštituta za kriminologijo izražamo žalost in ogorčenje nad situacijo v Gazi ter na preostalih okupiranih Palestinskih območjih. Pridružujemo se številnim opozorilom, da to, kar se dogaja v Gazi, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja genocida. Verjetnost genocida je v svoji odločbi 26. januarja 2024 ugotovilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Obenem izražamo resno zaskrbljenost nad propagiranjem enostranskega narativa o situaciji z omejevanjem pravic do svobode izražanja in mirnih protestov, zagotovljenih z nacionalnimi ustavami, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Omejevanju teh pravic smo priča v državah zahodnega sveta, vključno z nekaterimi državami Evropske Unije. Zaskrbljeni smo zaradi zatiranja miroljubnih študentskih in drugih protestov z uporabo sile, arbitrarnih aretacij protestnikov, kriminalizacije protestnih sloganov, ter odpovedi in prepovedi številnih akademskih, umetniških in drugih dogodkov, ki stremijo k odprti razpravi v zvezi s trenutno situacijo v Gazi in na drugih okupiranih palestinskih ozemljih. V mislih imamo npr. prepoved nedavnega kongresa o Palestini v Berlinu, odpovedi pogodb o delovnem razmerju kritikom ravnanj izraelske vlade na Univerzah in drugih znanstveno-raziskovalnih organizacijah, zavrnitev objav akademskih člankov, ki obravnavajo omenjeno tematiko, in druga represivna ravnanja nekaterih državnih organov, ki predstavljajo hude posege v temeljne pravice posameznikov.

Nesprejemljivo je, da se tudi v državah Evropske Unije nad akademiki, ki opozarjajo na grozote, ki jih Izrael izvaja v Gazi, izvajajo neformalni prikriti nadzor na javnih in celo zasebnih družbenih omrežjih, hudi pritiski in sankcije v obliki odpovedi akademskih udejstvovanj, zaposlitev ali celo aretacij. Akademsko okolje je in mora ostati primarni prostor za svobodno oblikovanje in izražanje (kritične) misli, vsak akademik pa ima v svojem delovanju ne le pravico, temveč tudi dolžnost odzivanja na resne družbene probleme s svojega raziskovalnega področja znotraj relevantnega zgodovinskega in družbenega konteksta. Inštitut za kriminologijo trdno podpira vse domače in tuje akademike, ki so kljub boljali manj očitnim pritiskom in sankcijam uspeli zbrati pogum in nadaljevati svoje delo. Pozivamo k varovanju akademske svobode in splošne svobode izražanja in protesta s strani državnih organov ter javnih institucij, ki morajo zagotavljati pogoje za varno in kvalitetno akademsko delo. Menimo, da bi Slovenija kot država članica Evropske Unije morala jasno izraziti skrb nad tovrstnim dogajanjem v preostalih članicah EU, še posebej v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem, saj ima napad na akademsko svobodo v eni državi članici uničujoče učinke za celotno akademsko skupnost Evropske Unije. Pri tem ugotavljamo, da omenjeni posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine pogosto temeljijo na neupravičeni instrumentalizaciji obtožb antisemitizma. Antisemitizem je oblika rasističnega sovraštva, ki se je do skrajnosti materializiral v nacističnem holokavstu, in je kot tak nesprejemljiv in nevaren. Kljub porazu Nacizma v drugi svetovni vojni pa v družbi še kako prisoten, zato je nujno vsakršne primere antisemitizma strogo obsoditi in se nanje ustrezno, tudi (kazensko)pravno odzvati. Absurdno pa je enačenje kritike dejanj države Izrael z antisemitizmom. To enačenje specifične politične garniture z judovstvom ni le netočno in zavajajoče, temveč tudi izredno nevarno na več ravneh, tako za judovsko populacijo kot tudi za nujno potrebno demokratično javno razpravo, ki postane s tem izredno omejena. Najhujše posledice pa ima tovrstna zloraba izraza antisemitizem seveda za Palestince, saj jih oropa pravice do jasnega opozarjanja na lastno trpljenje in nazadnje pravice do življenja. Na Inštitutu za kriminologijo zato odločno zavračamo instrumentalizacijo IHRA definicije antisemitizma, usmerjeno v utišanje glasov, kritičnih do dejanj države Izrael. Nazadnje izražamo solidarnost in podporo globalnim študentskim protestom, ki obsojajo izraelsko nasilje, okupacijo in genocid ter zahtevajo premirje, vključno s slovenskimi študenti, ki so se jim pridružili. Poudarjamo, da sta svoboda izražanja in protesta temeljni človekovi pravici in eden od ključnih stebrov demokratične družbe.

Spoštovani, v 19. številki Mladine ste v članku avtorja Petra Petrovčiča z naslovom 3500 evrov na medveda opozorili na sporne oglase na spletni strani za trofejni lov na rjavega medveda v Sloveniji.

Uredništvo spletne strani »Book your hunt« smo takoj po objavi članka 3500 evrov na medveda v Mladini zaprosili za pojasnila glede spornega oglasa za trofejni lov na rjavega medveda v Sloveniji. Ta je namreč v Sloveniji prepovedan. Izkazalo se je, da so se v uredništvu spletne strani pri vnosu oglasa zmotili pri določitvi geolokacije oziroma pri vnosu v zemljevid. Oglas za lov se je namreč nanašal na Gorski kotar na Hrvaškem in ne na Slovenijo. Napako so odpravili in se zanjo opravičili.

Prijazen pozdrav.

Janko Lorenci je (ponovno) zapisal tako dobro, da je težko kaj dodati. A glede na to, da je v isti številki tudi udarni prispevek Marcela Štefančiča jr. z naslovom Omejimo bogate, bi vseeno dodal sledeče: naš glavni problem niso (tuji) superbogataši, pa čeprav še kako velja misel, ki jo je zapisal avtor prispevka, da ekstremno bogastvo hromi demokracijo.

A našo domačo demokracijo in razvoj hromijo tudi paradržavni SDH, Kapitalska družba in podobne inštitucije. Te namreč vzdržujejo pri moči upravljanja direktorje v družbah, kjer imajo politično moč. Zakaj? Zaradi lastnih interesov, ciljev. Zakaj so železnice odlagališče političnih kadrov? Zaradi lastnih interesov, ciljev. Kapitalska družba ima že desetletje enako vodstvo, donos za upokojence pa ne pokrije niti inflacije. Še bi lahko našteval.

Ne moremo usmerjati vetra, lahko pa prilagodimo jadra. Ja, naša jadra so problem. In tudi zato si velja še enkrat prebrati uvodnik Grege Repovža v isti številki. Zadnji odstavek nam kaže pot. 

Mnogi opozarjajo, da bodo tokratne volitve v evropski parlament prelomne, ker trenutne projekcije bodočih rezultatov evropskih volitev kažejo, da bodo prevlado v novem sklicu prevzele konservativne in skrajno desne politične skupine. Če se ta napoved uresniči, bo, glede na dosedanja stališča in ravnanje teh skupin v EU parlamentu, to pomenilo manjšo skrb za zaviranje podnebnih sprememb in za bolj zdravo življenjsko okolje ter vprašljivi nadaljnji razvoj evropskih institucij. Zato da bi EU tako ob sedanjem številu članstva, zlasti pa ob njegovem povečanju delovala bolj učinkovito in zboljšala svoj geostrateški položaj je potrebna sprememba v načinu sprejemanja odločitev, med drugim ukinitev veta, poenotenje davčne politike, bolj poenotena zunanja in varnostna politika in močnejša skrb za blagostanje evropskega prebivalstva. To pa pomeni, da je potrebno dodatno prenesti nekatere pristojnosti držav članic na EU. Napovedana nova večina v EU parlamentu se pa nasprotno zavzema za vračanje pristojnosti nazaj z EU na države članice. Torej kam hočemo naprej ali nazaj? Janez Janša se je z nastopom na sestanku suverenistov in skrajno desnih strank v Budimpešti že, v imenu SDS, opredelil, kakšno EU si v bodoče želi.

Pred volitvami se običajno primerjajo predvolilni programi in se na podlagi tega odloča, komu dati svoj glas. Še bolje pa je pogledati, kako so ravnali dosedanji slovenski poslanci v EU parlamentu in kakšna stališča imajo njihove stranke v domačem okolju in to upoštevati, pri izbiri komu dati glas. Ker smo zadosti dobro občutili posledice segrevanja ozračja na svoji koži (visoke vročine, suše, požari, poplave) in ker napovedujejo, da bo še hujše, če ne bomo bolj odločno ukrepali, si oglejmo, kako so glasovali slovenski poslanci v evropskem parlamentu o ključni podnebni, energetski in okoljski zakonodaji. Ta zakonodaja je dobila največjo podporo od slovenskih poslancev, ki so člani SD in sicer je v tem prednjačil Milan Brglez, za njim pa Matjaž Nemec in Tanja Fajon. Precej blizu jim je bila Irena Joveva, (Svoboda) za njo pa nekaj zaostaja Klemen Grošelj. Dvajset in manj odstotno so navedene akte podprli Romana Tomc in Milan Zver (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in Franc Bogovič (SLS). Ljudmila Novak je s svojimi nastopi vedno pazila, da ni kvarila ugleda Slovenije. Še to: Matej Tonin, predsednik NSi je ob neki priliki izjavil, da on sicer podpira zeleni prehod, toda le pod pogojem, da to ne prizadene gospodarstva. Zanimivo, da Tonin doslej še ni opazil, da so poplave povzročile veliko škodo tudi gospodarstvu, da velike vročine in suše zmanjšujejo tudi delovno storilnost v mnogih gospodarskih dejavnostih. Zato bi bilo bolje, da neverneži, kot je Tonin, le začnejo razumeti poziv strokovnjakov, da je prilagajanje gospodarstva in vseh ostalih dejavnosti podnebnim spremembam cenejše kot saniranje njihovih posledic.

K okolju lahko prištevamo tudi glasovanje v EU o pridelavi gensko spremenjenih poljščin tudi v EU. To so podprli Matjaž Nemec, Romana Tomc in Franc Bogovič. To omenjam posebej zato, ker je iz tujine znano, kako lastniki gensko spremenjenih semen z raznimi triki preganjajo tiste kmete, ki želijo ostati pri tradicionalnih, največkrat lastnih, semenih. Kako bo EU preprečila takšno prakso?

V borbi proti vremenskim spremembam in za bolj zdravo življenjsko okolje v EU parlamentu so na čelu evropski Zeleni, takoj za njimi je evropska Levica. Slovenski Zeleni in Levica sta že do sedaj z njima sodelovali.

Morda je lahko eden od kriterijev glede tega, koga bomo volili v evropski parlament, tudi to, katera stranka je podpisala resolucijo o splavu, ki so jo razposlale v podpis mnoge evropske civilno družbene organizacije.

Ne nazadnje je pri volitvah v EU parlament pomembno tudi, kdo in kako krepi ali kvari ugled naše države v EU. Tukaj izstopajo le poslanca in stranka SDS. Že v prejšnjem mandatu je Romana Tomc organizirala nastop Anžeta Logarja v evropskem parlamentu, kjer je prepričeval evropske poslance, da slovenska aktualna vlada ne preganja nepravilnosti v poslovanju slovenskih bank. Po takratnem poročanju medijev so se nekateri evropski poslanci čudili, da Slovenci hodimo svoje perilo prat v evropski parlament. V sedanjem mandatu je Janez Janša na vsak način hotel predvajati v evropskem parlamentu svoj propagandni film. Ker mu ustrezna evropska komisarka tega ni omogočila, so jo v SDS vzeli »na piko«. Romana Tomc ji je nedavno očitala, da bi morala, pa ni ukrepala proti novemu vodstvu RTVS. Sedaj je pa Milan Zver vložil proti njej kazensko ovadbo pred evropskim sodiščem, češ , da je vplivala na predsednika Ustavnega sodišča Slovenije v zvezi z Zakonom o RTVS. S tem je dejansko postavil trditev, da predsednik slovenskega Ustavnega sodišča deluje pod zunanjim vplivom. Morda ima SDS takšne izkušnje s kakšnim ustavnim sodnikom, vendar to vsekakor ne velja za večino ustavnih sodnikov. Sicer so pa slovenski sodniki pri SDS slabo zapisani, saj je v času Janševe vlade v EU romalo pismo o slovenskem »krivosodju«. Če določene politične stranke hočejo svoje politične obračune z nasprotnimi strankami opravljati v okviru EU, jim to seveda ni mogoče preprečiti, lahko se pa vprašamo, ali taka stranka zasluži, da ima svoje poslance v EU parlamentu. Stranka se pa mora vprašati tudi, kako to vpliva na ugled Slovenije v EU.

Glede na vrednote, ki jih ima vsak posameznik, in predstave, ki jih ima o tem, kakšna naj bi bila EU, se bo odločil, kdo bo ustrezno zastopal njegova pričakovanja. V vsakem primeru se v slovenski javnosti oblikuje mnenje, da Slovenija potrebuje učinkovito in v svetu ugledno EU in tudi da mora biti Slovenija aktivna in spoštovana njena članica. Katere politične skupine lahko to zagotovijo? To vprašanje bi najbolj moralo zanimati mlade, saj so posebno zanje pomembni bodoči življenjski pogoji. — Rudi Kropivnik, Ljubljana

V prispevku o igralki Lini Akif bi morali pri omembi serije petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, ki je na ogled na odru Slovenskega mladinskega gledališča, navesti še podatek, da je ta nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča. Zavodu Maska se za napako opravičujemo. 

Dovolj je bilo sprenevedanja ob neznosnem čakanju – Slovenija mora takoj priznati Palestino. Priznati jo mora v roku nekaj tednov, najkasneje do konca letošnjega maja, kolikor lahko najdlje trajajo procedure.

Da jo mora, ni politična kaprica nikogar, temveč nuja. Priznanje je neposredna zahteva državljank in državljanov, naj Vlada republike Slovenije izpolni, kar je obljubila, saj njenega perverznega odloga po priznanju države, ki krvavi, v času vsakodnevnih grozodejstev in masakra ni več mogoče ne sprejemati ne gledati. Nemoralno hlinjenje je šlo predaleč, odlaganje na »primeren trenutek« in »ugodne okoliščine«, kot se je izrazil predsednik vlade Robert Golob, je nedopustna hipokrizija!

Zunanja ministrica Tanja Fajon je pred dobrim mesecem izjavila: »Prvi cilj je trajno premirje v Gazi, sicer se gre v priznanje Palestine«. Vemo, da je Izrael po zavrnitvi predloga za premirje napadel tarče v Rafi. Naj bo zato slovenska vlada končno dosledna; vsakršno njeno dodatno čakanje ni le nesmiselna in hkrati perverzna drža, ampak predstavlja nevzdržno prelamljanje začetnih zavez, ki jih je dala ljudem.

Fajon je v oddaji Marcel na TV Slovenija ponovila, kakšni so elementarni pogoji za priznanje: »Slovenija potrebuje soglasje vlade, potrebuje soglasje državnega zbora in odbora za zunanjo politiko. Po tej poti bomo tudi šli.« Sama torej dobro ve, kako zelo preprosto je! Ob tem je celo, ne prvič, dodala: »Mislim, da če kdaj, smo v resnici zdaj na točki, ko ni vrnitve in si Palestina to zasluži.« Prišel je ta zdaj! Izrael je začel kopensko ofenzivo na Rafo. Že osem mesecev preštevamo civilne žrtve, v Gazi je umrlo že skoraj 15.000 otrok, vsak dan spremljamo krvavo morijo, lakoto in kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Slovenija ima politično moč, je članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Tudi Fajon govori o zločinih, ki jih počne Izrael. Kaj se še mora zgoditi, da bi bila odločitev lažja?

Če republika Slovenija v roku nekaj tednov, najkasneje do konca maja, ne bo priznala Palestine kot države in se v tem pridružila dosedanjim 142 državam, naj že zaradi nespoštovanja obljub odstopi. Zelo preprosto: zakaj bi do nje sploh gojili zaupanje, celo ob vseh številnih nemajhnih kiksih, ki jih počne, če ne zmore niti tega minimalnega simboličnega dejanja? Obstaja meja, ko moramo državljanke in državljani jasno povedati: dovolj je nesuverenega obnašanja naših politikov, klanjanja tujim centrom moči in obenem poniževanja našega razuma, če o nepotrebni potrpežljivosti niti ne govorimo.

Ne dovolimo vam, da nas vlečete za nos. Priznajte Palestino takoj!

8. maj 2024

Prvopodpisane in prvopodpisani: — Boris Vezjak, Renata Salecl, Branko Soban, Rudi Rizman, Spomenka Hribar, Dragan Petrovec, Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Matjaž Hanžek, Aleš Črnič, Mojca Kovač Šebart, Rastko Močnik, Vlado Miheljak, Vesna Leskošek, Darja Zaviršek, Danijel Rebolj, Božo Repe, Darja Kerec, Janez Markeš, Oto Luthar, Uroš Lipušček, Draga Potočnjak, Franci Perčič, Jasna Mažgon, Igor Ž. Žagar, Anja Zalta, Aurelio Juri, Dušan Plut, Ljubica Marjanovič Umek, Vesna Vuk Godina, Dušan Keber, Darko Štrajn, Igor Koršič, Andrej Lukšič, Tanja Rener, Božidar Flajšman, Sonja Bezenšek, Andreja Hočevar, Janez Bregant, Franco Juri, Tomaž Vec, Boštjan Nedoh, Srečo Dragoš, Matjaž Vesel, Metka Mencin, Stojan Spetič, Marcela Batistič Zorec, Miklavž Komelj, Andrej Pleterski, Rajko Muršič, Simona Tancig, Peter Tancig, Peter Umek, Maca Jogan, Zdenka Badovinac, Anja Mikič Crovella, Sonja Žorga, Franček Drenovec, Dunja Piškur Kosmač, Borja Močnik, Andrej Šorgo, Vesna Mikolič, Barbara Turk, Tatjana Greif, Damijan Štefanc, Lidija Tavčar, Zdenko Kodelja, Andrej Ule, Rado Riha, Rudi Klanjšek, Mile Šetinc, Mojca Pašek Šetinc, Tomaž Wraber, Dana Mesner Andolšek, Marko Apih, Mitja Klavora, Franjo Žagar, Zdravko Kobe, Drago Pirc, Matjaž Jager, Dragan Potočnik, Igor Pribac, Jaka Repič, Vena Šmajdek, Ana Barbič, Mateja Bučar, Evgenija Carl, Aleš Završnik, Polona Jamnik, Marjan Šimenc, Remzo Skenderović, Ivan Gale, Matej Šurc, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Marija Javornik, Tjaša Prošek, Marko Bidovec.

Slovenska vojska je prejšnji mesec na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organizirala dogodek, kjer si lahko z VR očali preizkusil vožnjo drona, skočil v tank in potežkal najnovejšo puško. Naslednji teden se slovenske vojske seli v Maribor, kjer bodo obiskovalci za simbolno ceno petih evrov uživali tudi v koncertu Nine Pušlar, Tokaca, Leopolda I. in Vlada Kreslina v spremljavi orkestra Slovenske vojske. Oglasi za vojsko in njene prireditve so vedno bolj prisotni tako na spletu kot na jumbo plakatih. V medijih lahko preberemo intervjuje z vojakinjami in vojaki, kjer nam predstavijo svoje vrednote, na platformah kot je TikTok pa nam postavni mladi vojaki predstavljajo svoje jutranje rutine.

Čeprav ti dogodki izpadejo kot nekaj med sejmom in zabaviščnim parkom, razne spletne vsebine pa le še en video v dolgi vrsti nekajsekundne zabave, nič od tega ne obstaja le, da zadosti radovednosti. Po lanski spremembi zakona je za vstop v vojaške vrste dovolj končana osnovna šola. Slovenska vojska s svojim propagandnim strojem pospešeno pripravlja domačo mladino na prihajajočo vojno, v katero nas vleče politični razred. V času genocida v Gazi, ki ga zunanja ministrica raje imenuje najboljši čas za priznanje Palestine, in vedno daljše vojne v Ukrajini, kjer Zahod pozicijsko izčrpava Rusijo, kapitalsko pa Ukrajino, Slovenska vojska pripravlja nov sejem smrti, namenjen normalizaciji vojne, uničevanja in ubijanja.

Pri normalizaciji vojne se lahko SV zanese na domače medije, ki vedno pogosteje opravljajo službo vojnega PR-ja: pogled na nedaven intervju z Nino Raduha v Delu ali Popcast na 24ur.com jasno kažejo, da novinarski ceh veselo sodeluje pri normaliziranju morije pri nas. Ko se je pred kratkim “praznovalo” 20. obletnico pristopa k zvezi NATO, ni niti en domač medij objavil resnega teksta (onkraj peticije kolektivov, ki so organizirali protest proti članstvu v NATU), ki bi izpostavil nasprotovanje članstvu, čeprav bi danes za NATO glasovalo le 52% volivcev. Medijska in politična sprega je v primeru vojaške osti kapitalizma popolna.

A novinarji na žalost niso edini, ki v javnem prostoru pomagajo ustvarjati sliko vojske kot zabavne izkušnje in ne kot prihajajoče morije. Za dvigovanje ugleda vojske skrbijo tudi glasbeniki. Na prihajajočih Dnevih SV bosta to samodeklarirani družbeno-kritični reper in ikona (kant-) avtorske glasbe. Kaj ima reper drugega, kot to, da stoji za svojimi besedami z dejanji? Leopold v svojem hitiču Nesen pravi, “jaz ne ubijam, jaz samo prodajam municijo”. Verz, ki je do danes zvenel kritično, zdaj izpade le kot žalosten opis lastnega delovanja.

Za Kreslinovo glasbo, ki je tekom njegove kariere ponarodela, prav tako ne bi mogli nikakor reči, da spodbuja k nacionalizmu, militarizaciji ali moriji. Nasprotno, njegova muzika nas je učila ljubiti, občudovati naravo, biti domoljuben. Kako razumeti, da dva ustvarjalca, ki iz sebe spravita vsak svojo verzijo Zakartane ure, istočasno pojeta na dogodku, katerega namen je rekrutacija otrok za ubijanje in umiranje za tuje interese?

Ne moremo se pretvarjati, da je SV danes na katerikoli način ljudska vojska, ki ščiti prebivalstvo te države pred nevarnostmi. Če temeljni dokumenti SV govorijo o “spoprijemanju z grožnjami čim dlje od naše države ter zunanjih meja EU in Nata”, potem imamo opravka z napadalno in roparsko vojsko. Tako je Slovenska vojska nedavno kupila dve transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije in šest helikopterjev za Nato večnacionalne specialne sile. Poleg tega je namera vojske, da bo vsaj 50 % odstotkov vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva pa vedno v stalni pripravljenosti. Srca že lahko bijejo za domovino, a umirajo (in ubijajo!) za profite velekapitala.

Noben mlad fant si ne zasluži ubijati in umreti nekje na drugem koncu Evrope le za to, da bo nek ameriški sklad lahko privatiziral tri jeklarne, da bi si EU zagotovila preskrbo s poceni žitom, ali pa da se bo na živem mesu preizkusilo moč novega orožja. Zato moramo vsi narediti vse, kar je v naši moči, da to preprečimo! Za začetek ponudimo alternativne poletne tabore za starejše osnovnošolce in dijake, kar trenutno SV skorajda edina v državi ponuja povsem brezplačno. Šole naj bodo trdnjave humanizma, pri čemer naj bo vzgoja za mir temelj njihovega delovanja. Zato naj vojski zaprejo svoja vrata, ne pa da ji ponujajo reklamna mesta in kontaktne ure z učenci. Dijakinje in dijaki naj se učijo solidarnosti in internacionalizma ter oblikujejo široko zavedanje o svetovnih konfliktih, njihovih žrtvah in agresorjih. Zavoljo tega pa se moramo z mladimi o tem pogovarjati, brati protivojno literaturo, gledati protivojne filme in spodbujati protisistemsko in antifašistično delovanje mladih. Predvsem pa moramo čimprej sami pri sebi razčistiti, na čigavi strani smo, s kom kolaboriramo in komu izrekamo podporo.

V odličnem intervjuju z županjo Gradca, Elke Kahr, me je presenetil tale stavek o zgodovini stranke: „Ena naših največjih, zgodovinskih napak je bila, da smo bili predolgo tiho ob dejanjih komunističnih strank v Vzhodni Evropi in Rusiji, predvsem ob Stalinovih čistkah in vdorih ruskih tankov na Češkoslovaško ali Madžarsko.“ Ta stavek govori o več stvareh, a pri vdoru sovjetskih tankov na Češkoslovaško je stvar malo bolj zapletena. 1968 je imela KP Avstrije dva karizmatična voditelja: Ernst Fischer in Franz Marek sta ji postavila zgleden evrokomunističen program in KP Avstrije je zelo ostro obsodila poseg sovjetskih tankov ob asistenci štirih držav Varšavskega pakta. Toda naslednje leto so imeli kongres. In to vodstvo je bilo odstavljeno.

Na tem kongresu je ZKJ predstavljal Stane Dolanc, ki je bil tedaj tudi sekretar Univerzitetnega komiteja ZKS; ko smo ga vprašali, kako se je to moglo zgoditi, nam je pojasnil, da so Fischer, Marek in sodelavci zanemarili skrb za sestavo delegatov in so te nabrali nasprotniki; med delegati, ki so odstavljali vodstvo, pa so bili močno zastopani „histerične stare device in bivši mladi esesovci, ki jim je bilo odpuščeno“. Ker je bil Dolanc znan po zelo direktnem govoru, tem besedam ni kaj dodati.

A po takem kongresu je KP Avstrije za dolgo zatonila, in kot beremo v intervjuju, se je preporodila od spodaj.

Preporod od spodaj pa je očitno edina pot za ponovno rojstvo levice, v Avstriji je uspel v razsuti KP.

Pri nas se je ZKS posvetila predvsem reševanju svojih kadrov, nato pa je stopila na Blairovo „tretjo pot“ v močvirje neoliberalizma.

Od spodaj pa se je nato rodila povsem nova stranka Levica, od spodaj navzgor se širi tudi Inštitut osmi marec. A za nastajanje od spodaj ima vsaka država drugačne razmere. Bistvena pa je etičnost zbiranja in delovanja. In to ne samo na jeziku.

Zadnje čase se je bivši ustavni sodnik Matevž Krivic precej razpisal po medijih, ko komentira aktualne dogodke v sodstvu in njihove zdrse, ki mečejo slabo luč na pravosodje in pravno državo kot celoto. Vse lepo in prav, saj je visoko usposobljen za to področje, in upajmo, da nam bo s svojimi mnenji in razlagami pomagal razjasniti določene pojme.

Kot nepravnik pa sprašujem g. Krivica, naj mi pomaga razložiti pojem, kdo so to levi in kdo desni sodniki, in po kakšnih kriterijih jih je možno »popredalčkati«. On celo kategorično trdi, da je trenutna sestava ustavnega sodišča 6 : 3 v korist »levo liberalnih« sodnikov. Kot mi je znano, Kodeks o sodniški etiki nikjer ne navaja kriterijev za delitev sodnikov na leve in desne, temveč poleg tega, da ne smejo biti člani političnih strank, izpostavlja njihove moralne in etične vrline kot so: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost, diskretnost in ugled. Ob tem pa zakon za izvolitev sodnika ustavnega sodišča celo določa samo tri pogoje, in sicer, da je državljan RS, ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let. Torej, kje je tu delitev na tako imenovane leve in desne kvote sodnikov. Nič od tega.

Kot primer navajam, da sta bila dva bivša predsednika ustavnega sodišča, ki jih Krivic nedvomno uvršča na desni pol, dejansko spreobrnjena komunista, ki sta v prejšnjem režimu opravljala pomembne funkcije. Kako pa lahko danes nekdo, tudi Krivic, uvrsti aktualnega ustavnega sodnika v levo opcijo, če pa je njegova odvetniška pisarna ostro kritizirala in napadla obsodilno sodbo Janše v primeru Patria. Pri tem vsi vemo, da je Janša desni politik.

Lahko se našteje še mnogo primerov, ko so nekateri sodniki po Krivičevih kriterijih uvrščeni v določeno ideološko skupino in zato njegovi somišljeniki zahtevajo, da je pri sledečih imenovanjih sodnikov treba uravnotežiti sestavo ustavnega sodišča. Bojim se, da takšen pristop dejansko vodi v politizacijo sodstva. Mogoče pa bi bilo treba kriterije za imenovanje ustavnih sodnikov dopolniti še s kriteriji, ki že veljajo za redne sodnike in jih najdemo v Kodeksu o sodniški etiki. Upam, da bo g. Krivic nam navadnim državljanom lahko to razumljivo pojasnil. 

V 17. številki tednika Mladina z dne 26. 4. 2024 ter na spletni strani mladina.si je bil v petek, 26. 4. 2024, objavljen članek z naslovom »Igre z denarjem«, v katerem se Nepremičninskemu skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.o.o. (v nadaljevanju: Nepremičninski sklad) očita domnevno tvegano upravljanje s finančnimi naložbami, pri tem pa navaja posamične netočne navedbe oziroma ne pojasnjuje celovitejše vsebine in konteksta, katerega namen je zagotoviti bralkam in bralcem kar se da celovito predstavo o delovanju Nepremičninskega sklada.

V članku je tako navedeno: »Pred dobrim mesecem je portal Siol poročal, da je poslovnež Jože Anderlič gradnjo soseske Schellenburg v središču Ljubljane financiral tudi z obveznicami, v katere je investiral tudi Nepremičninski sklad PIZ, to je podjetje v 100-odstotni lasti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Kot financer je torej za gradnjo najbolj luksuznih stanovanj v državi, soseske za »elito«, s svojimi sredstvi stalo tudi podjetje v lasti institucije, katere poslanstvo temelji na medgeneracijski solidarnosti in je ena pomembnejših nosilk socialne varnosti v državi, njena naloga pa je, da skrajno zadržano in konservativno nalaga svoj denar.« Javnosti velja pojasniti, da v skladu z določbami 378. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) Nepremičninski sklad pokriva stroške poslovanja s prihodki od svojih naložb, pri čemer za svoje delovanje ne prejema nobenih dodatnih sredstev s strani lastnika, torej Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V nadaljevanju je v članku napačno navedeno: »Nepremičninski sklad z 22 zaposlenimi od septembra 2022 vodi Andrej Hudoklin (pred njim je bil direktor Andreas Kos, zdaj namestnik Hudoklina) …«. Pojasnjujemo, da mag. Andrej Hudoklin vodi Nepremičninski sklad od septembra 2017, Andreas Kos pa je njegov namestnik.

V članku je prav tako pomanjkljivo in netočno zapisano: »Dodali so še, da je pred vsako naložbeno odločitvijo izveden »protokol presoje, vključno s presojo neodvisnega zunanjega analitika«. V katerih naložbah konkretno imajo naložen denar in koliko, nam navkljub vsem protokolom niso želeli razkriti.« Nepremičninski sklad ima sprejeto naložbeno politiko za upravljanje s finančnimi sredstvi, ki je skladna s cilji dolgoročnega načrta razvoja sklada in omogoča vlaganja v več različnih kategorij naložb (bančni depoziti, obveznice, instrumenti denarnega trga, alternativni investicijski skladi, odkup terjatev, delnice, vzajemni skladi in investicijski skladi, ki kotirajo na borzi), pri čemer za vsako od navedenih kategorij veljajo omejitve. Naložbena politika upošteva osnovna načela varnosti, likvidnosti, razpršenosti in donosnosti naložb ter predpisuje protokol presoje, ki je omenjen v članku. Nepremičninski sklad je pri razkrivanju informacij dolžan upoštevati varovanje podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost družbe, zato podatkov o posamičnih naložbah ne more razkrivati. Posredoval pa je podatke o strukturi naložb na dan 31. 12. 2023, ki v članku niso objavljeni. Omenjena struktura naložb sicer razkriva, da je imel ob koncu leta 2023 Nepremičninski sklad 40,89 odstotka finančnih naložb naloženih v bančnih depozitih, 16,98 odstotka v instrumentih denarnega trga, 35,05 odstotka v obveznicah, 4,75 odstotka v alternativnih investicijskih skladih, 0,25 odstotkov sredstev pa je namenjal za odkupe terjatev.

Vprašanje v članku: »Je na primer res nujno, da državni sklad finančno podpre investitorja, ki gradi luksuzna stanovanja in jih sam ni zmožen financirati?«, zahteva pojasnilo. Finančni trgi v Sloveniji ponujajo relativno malo možnosti za finančne naložbe vlagateljem tipa Nepremičninski sklad. Slednji se, ob visoki inflaciji ter visoki rasti cen gradenj, ki smo ji priča v zadnjih letih, trudi s kombinacijo različnih naložb predvsem ohranjati vrednost obsega finančnih sredstev, ki jih bo v prihodnje, kot je deloma pojasnjeno tudi v samem članku, vključno z ustvarjenimi donosi, porabil za plačilo investicijskih obveznosti pri vzdrževanju in prenovah obstoječega stanovanjskega fonda ter novogradnjah v skladu z izvajanjem začrtanega investicijskega cikla. Naložba v obveznice, s pomočjo katerih je investitor zgradil stanovanja v Ljubljani, je bila s finančnega vidika za Nepremičninski sklad uspešna, saj je, kot je pravilno zapisano v članku, iz tega naslova ustvaril 10-odstotni donos na vplačana sredstva.

Prav tako zahteva pojasnilo v predmetnem članku izpostavljeno vprašanje oziroma trditev, ki se nanaša na nakup vrednostnih papirjev družbe T-2: »A zakaj je v to tvegano družbo, nad katero visijo nepoplačani dolgovi, vlagal Nepremičninski sklad PIZ, ki bi moral poslovati konservativno?«. Iz članka ni moč razbrati vira oziroma dokumenta ali metodologije, na osnovi katere je avtorica presojala obvezo konservativnosti vlaganj v finančne naložbe. Presoja naložbe v komercialne zapise z oznako TDV06 izdajatelja T-2 je potekala skladno s pravili naložbene politike, vključno s presojo neodvisnega zunanjega finančnega analitika. Ob tem, glede na razpoložljive podatke v času presoje, ni bila podana ocena o povečanem tveganju napram prejšnjim letom. Do podobne ocene in odločitve za investiranje, kot sicer navajate v članku, so prišli domala tudi vsi ostali večji in manjši vlagatelji, predtem imetniki komercialnih zapisov z oznako TDV05, kar izhaja tudi iz javno dostopnih podatkov. Nakup komercialnih zapisov je sicer zavarovan z zaznambo prepovedi razpolaganja s 25-odstotnim deležem družbe T-2, ob tem pa seveda z ostalimi vlagatelji izražamo skrb ter pozorno preučujemo vse korake in informacije v zvezi s podanim predlogom za uvedbo stečaja zoper družbo T-2, z namenom ustrezne zaščite izvedene finančne naložbe. Naložbena politika Nepremičninskega sklada z izvedbenega vidika sicer velja za konservativno, to izhaja tudi iz zgoraj predstavljene strukture naložb, presojo naložb pa je treba ocenjevati v odnosu na priložnosti na finančnih trgih, ki so primerne z vidika naložbene politike ter ob tem loviti ravnovesje med naložbami, katerih donosi so minimalni (npr. depoziti) ali zmerni (npr. državne zakladne menice) in tistimi, s pričakovanim nekoliko višjim donosom.

V izogib morebitnim napačnim zaključkom pa še pojasnilo k zaključni navedbi v članku: »Nepremičninski sklad je lani ob osmih milijonih evrov prihodkov izkazal 776.000 evrov dobička.« Pretežni del dobička preteklega poslovnega leta gre prav na račun ustvarjenih donosov iz naslova uspešnega upravljanja s finančnimi naložbami. Nepremičninski sklad dobička ne izplačuje, v skladu s statutom družbe je namenjen oblikovanju rezerv ter reinvestiranju v nepremičnine, ki predstavljajo osnovno dejavnost družbe. Z ustvarjenimi donosi iz finančnih naložb pokrivamo tudi manko prihodkov iz najemnin, iz naslova katerih ni mogoče kriti vseh stroškov, povezanih z vlaganji v nepremičnine. 

Članek »Sodnik podjetnik« v 17. številki Mladine po mojem mnenju upravičeno očita ustavnemu sodniku Jakliču kršenje zakona o visokem šolstvu – nikakor pa ne drži trditev, da je kršil tudi zakon o ustavnem sodišču in da mu je zato po določbah tega zakona že leta 2018 prenehal mandat. Zakone je pač treba brati natančno in v celoti – in ne v njih prezreti (ali morda celo ignorirati?) to, kar nam ni všeč. Domnevam, da je tej Mladinini napačni interpretaciji zakona verjel tudi pisec pisma bralcev v Delu 29. aprila, ko pravi, da je ta zakon »jasen in celo zelo rigorozen« - in da ga glede tega ni treba nič dopolnjevati, kot misli večina ustavnih sodnikov. Tista res rigorozna zakonska določba, da ustavnemu sodniku kar po samem zakonu preneha njegova funkcija, če ne preneha opravljati zakonsko njemu prepovedane dejavnosti, namreč za dejavnost visokošolskega učitelja ali znanstvenega sodelavca ne velja – to dejavnost mu zakon o ustavnem sodišču namreč izrecno dovoljuje. Če jo je sodnik Jaklič opravljal v nasprotju z določbami zakona o visokem šolstvu, je to seveda kršitev tega zakona (z možnimi sankcijami po tem zakonu), najbrž tudi izigravanje smisla zakona o gospodarskih družbah (čému je namenjena organizacijska oblika s. p.) – ne enega ne drugega si ustavni sodnik seveda ne bi smel privoščiti - vsekakor pa s tem ni kršil 16. člena zakona o ustavnem sodišču, da bi ga lahko doletela sankcija avtomatičnega prenehanja funkcije ustavnega sodnika.

Ali bi zaradi navedenega moral sam odstopiti, je zahtevno in občutljivo moralno vprašanje – sam mislim, da bi moral. Zlasti zato, ker se je za ta sumljivi in nezakoniti »by-pass« pri uresničevanju neke svoje nesporne pravice odločil že na začetku svoje funkcije, ne morda šele potem, ko so na ustavnem sodišču v medsebojnih odnosih nastali nekateri problemi, ki potem vse do danes niso bili do kraja razjasnjeni - kar bi vsaj v mojih očeh lahko morda nekoliko ublažilo ta moralni problem. Toda za to se je odločil že na začetku. In mu bo vsekakor bolj v čast, če bo zato odstopil (in nadaljeval poklicno pot kot profesor in znanstvenik), kakor če ne bo. To odločitev bi mu po mojem mnenju morala olajšati sedanja večinska parlamentarna stranka (Gibanje Svoboda) z javno zavezo, da bo v tem primeru podprla izvolitev novega sodnika njemu podobne nazorske usmeritve.

Da sta obe moji želji ob sedanjem stanju politične kulture pri nas žal neuresničljivi, mi je seveda jasno. A ju kljub temu objavljam. Morda pa kdaj bosta.

Zadnja dva odstavka tedenskega pamfleta Bernarda Nežmaha govorita o subvencioniranju e-koles za občane. Kodeks novinarjev Slovenije v prvem členu pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam.« Bernard Nežmah preverjanja točnosti ni opravil, kajti za subvencioniranje e-koles nista pristojna Matjaž Han in Asta Vrečko, kot navaja v članku, temveč minister mag. Bojan Kumer. Tudi zapis, da so Matjaž Han, Asta Vrečko in Robert Golob »družno skovali prispevek k zelenemu prehodu«, trči v prvi člen novinarskega kodeksa. Vir financiranja je Sklad za podnebne spremembe, ki pripravlja program porabe sredstev iz naslova emisijskih kuponov. Napajanje sklada je bilo prvič definirano v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1), ki ga je 31. marca 2004 v objavo poslal predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije pa je bil dr. Janez Drnovšek. Program porabe sredstev gre v javno obravnavo, ko je medresorsko usklajen, pride na vlado, kjer ga med drugimi potrdi tudi predsednik vlade Robert Golob. Toliko o njegovi vlogi. Prvič je bil ukrep subvencioniranja e-koles za občane uvrščen za časa ministra Simona Zajca za leto 2020, minister Andrej Vizjak je sredstva podvojil. Do izvedbe pa ni prišlo zaradi zapletov z izvedbo.

Ukrep subvencij e-koles za občane sem zasnoval leta 2019/2020 v času, ko sem bil zaposlen na Skladu za podnebne spremembe, pomagali so mi sodelavci s svojimi pripombami in predlogi. Pobuda subvencioniranje e-koles občanov je prišla že pred več kot sedmimi leti tudi od invalidnih organizacij. Namen ukrepa je spodbuditi občane, da se na delo, fakulteto in še kam pripeljejo z e-kolesi namesto z avtomobili. Argument (uporablja ga tudi Žiga Turk), da je smiselno subvencionirati navadna kolesa, pade zelo hitro. Po nekaterih podatkih imamo Slovenci v lasti 1,7 milijona navadnih koles, letno jih uvozimo 80.000, delež električnih je približno na četrtini. Po podatkih raziskav kolesarske mobilnosti je eden zelo pomembnih zadržkov za neuporabo navadnih koles za prihod na delo potenje med kolesarjenjem. Koliko podjetij, ustanov ima tuše v svojih prostorih za zaposlene? E-kolo pa omogoča udobno vožnjo z manjšim naporom in posledično manj potenja na daljših razdaljah. Statistika mobilnosti pravi, da na razdalji 2,5 do 4,9 km opravimo več kot 70 % poti z avtomobilom. Premagati takšno razdaljo brez potenja z e-kolesom je mačji kašelj, le v glavi se mora kaj premakniti, potrebujemo spodbudo, če ne gre z navadnim kolesom.

Bernardu Nežmahu tudi številke ne gredo najbolje, saj pri deljenju štirih milijonov EUR s petsto EUR (4.000.000/500 = 8.000), kolikor naj bi znašala subvencija, pride do številke osemsto (800) koristnikov subvencije, kar je desetkrat manj kot pri pravilnem izračunu. Naša zamisel ukrepa je bila, da je subvencija enotna v vrednosti in ne procentualna, zato bi bila ugodnejša za premoženjsko šibkejše občane oziroma smo z njo hoteli nagovoriti mobilno revščino.

Bernard Nežmah mene in moje sodelavce imenuje »tvorci zelenega prehoda, ki jim na misel ne pride, da bi meščani za vožnjo po mestu lahko namesto avta uporabljali naveden bicikel« in ne vemo, kaj je to ničelni ogljični vtis. Naj informiram pamfletnega pisca, da je moje glavno prevozno sredstvo navadno kolo, poleti v službo in bližnje trgovine pešačim. V zadnjih petih letih nisem nikoli prišel na delo z osebnim avtomobilom. Ogljični vtis pa znižujem tudi tako, da imam hibridni avtomobil, pri vožnji po avtocesti nastavim aktivni tempomat na hitrost sto deset (110) km/h. Lani je moja družina posadila deset topolov, deset vrb žalujk, lipo in dve akaciji, letos v jeseni pa načrtujemo petnajst kostanjev, dve brezi, dve akaciji in dva divja kostanja ... Bivši sodelavci so tudi zapriseženi kolesarji navadnih biciklov in naravovarstveniki, trije med njimi delajo v mednarodno priznanih okoljskih nevladnih organizacijah.

Bernard, vozi še naprej svoje rdeče kolo in prosim reagiraj skladno s prvim členom Kodeksa novinarjev Slovenije, ki v drugem stavku pravi »Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti.«

Pošta Slovenije je eden največjih zaposlovalcev v Sloveniji. Več kot pet tisoč zaposlenih ima Pošta Slovenije d.o.o., dodatno pa so zaposleni tudi v od Pošte odvisnih družbah. Poleg tega Pošta Slovenije izvaja univerzalno poštno storitev, ki je v javnem interesu in zakonsko regulirana. Ta zagotavlja nemoteno komunikacijo državljanov, gospodarskih subjektov in javne uprave, opravlja pa tudi pomembno funkcijo omreženosti in povezanosti celotnega teritorija Slovenije. Tudi v času koronavirusa je Pošta ohranjala vez med ljudmi. Dostava paketov in pisem je način, kako zagotavljati komunikacijo med ljudmi,  omogočiti poslovanje podjetjem in pomagati vsem, ki morda nimajo možnosti zapustiti svojih domov. Vseskozi tudi v času koronavirusa so poštarji trdo delali in predelali ter dostavili pošiljke v najkrajših možnih rokih, čeprav v oteženih pogojih dela. Zato je za vse državljane izrednega pomena, da Pošta ostane močna, s poslovalnicami, ki so razpršene po celotnem ozemlju in da je zdrav in zanesljiv delodajalec.

SDPZ Pošte Slovenije, kot eden izmed dveh reprezentativnih sindikatov znotraj podjetja v zadnjem obdobju s skrbjo spremlja aktivnosti poslovodstva Pošte. Vsi se strinjamo, da je naloga poslovodstva, da organizira delovni proces na način, da bo optimalen. Pri tem je že več kot eno leto pripravljen načrt, kako se lotiti organizacije dela na pošti, ki pa kljub našim pozivom in kljub pozitivnim odzivom s strani zaposlenih, ki so novo organizacijo dela testirali, še kar stoji. Posledično pride do različne obravnave koristnikov storitev, do večje delovne intenzivnosti in tudi do gospodarske škode. Hkrati sindikat utemeljeno dvomi v gospodarnost odločitev poslovodstva. Med drugim se omogoča določenim zaposlenim, da kljub neuspešno opravljenem poskusnem delu ostajajo pri delodajalcu in ob odhodu prejemajo višje odpravnine, zaskrbljujoči so medsebojni odnosi, predvsem v strokovnih službah, na kar smo poslovodstvo že opozarjali, nadpovprečno veliko strokovnih kadrov odhaja. Vse to vpliva tudi na poslovni rezultat, seveda pa tudi na višino pravic delavcev. Poleg tega se, kljub izrecnemu zatrjevanju, da nadaljnjih prodaj ne bo, še vedno nadaljuje s prodajami nepremičnin. Ljudi pa je, kot že dolgo, kronično premalo.

V februarju je poslovodstvo reprezentativnima sindikatoma predstavilo tudi Strategijo Skupine Pošte Slovenije, ki je bila označena kot poslovna skrivnost. Sindikata sva oba ocenila, da gre za načrt, ki bo izredno škodljivo vplival na varnost in raven pravic zaposlenih, še več, odprl bo vrata za drobljenje in razprodajo za kapital bolj privlačnih dejavnosti skupine, hkrati pa pod vprašaj postavil kakovost opravljanja poštnih storitev. Glede na zaostrene razmere na trgu dela smo bili zgroženi, da se zaposlene na tak način izpostavlja socialnemu tveganju, kljub temu, da že dalj časa opažamo trend, ko je izredno težko najti zamenjavo za starajoči kader na Pošti, skupno število zaposlenih pa posledično vztrajno pada. Sedaj smo sindikati v precepu, ko želimo zaščititi interese zaposlenih, in po našem trdnem prepričanju tudi interes državljanov in podjetja, vsebina Strategije pa je označena kot poslovna skrivnost. Strategijo je v decembru potrdil tudi SDH, pri čemer je v Strategiji Pošte izrecno napisan pogoj, da se najprej uredi financiranje UPS (ta pogoj pa do sedaj še ni izpolnjen, aktivnosti iz Strategije pa se že izvajajo).

Poslovodstvo Pošte smo zato pozvali, naj nemudoma ustavi aktivnosti, povezane s spremenjeno Strategijo Pošte, z opozorilom, da bomo svoje pritiske tudi stopnjevali, v zaščito zaposlenih. Dodajamo še to, da je raven socialnega dialoga pod novim poslovodstvom drastično upadla, da ne dobivamo odgovorov na pozive in dopise, da so sestanki vse redkejši, da se odlaga z reševanjem težav zaposlenih, da se gradiva pošilja z zamudo ali pa sploh ne. Na to so bili že opozorjeni večkrat, tudi z opozorilom pred vložitvijo tožbe. Na te težave bomo opozorili že 1.5.2024, ko se bomo pridružili protestu ob prazniku dela, na Kongresnem trgu, ob 16:00 uri. V kolikor s poslovodstvom ne bomo uspeli najti rešitve, ki bo dobra za zaposlene, že v sredini maja organiziramo tudi protestni shod, že drugi po vrsti, tokrat v Mariboru.

Težave s Pošto pa se nadaljujejo tudi na državni ravni. Ministrstvo za finance je dne 2.4.2024 na naslove članov Ekonomskega socialnega sveta posredovalo osnutek Odloka o strategiji upravljanja naložb države (v nadaljnjem besedilu: strategija). Odlok je na podlagi Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14 in 140/22; v nadaljnjem besedilu ZSDH-1) temeljni akt upravljanja, ki opredeljuje razvojne usmeritve Republike Slovenije kot delničarke ali družbenice gospodarskih družb v državni lasti, katere opredeljuje in razvršča na strateške, pomembne in portfeljske naložbe ter določa posamezne strateške cilje, ki jih Republika Slovenija želi uresničiti z vsako naložbo, opredeljeno kot strateško. Na osnutek je Ekonomsko socialni strokovni odbor, ki je posvetovalno telo SDH in ga sestavljajo predstavniki delojemalcev, članov ESS, podalo pisne pripombe, določene pomisleke pa je izpostavilo tudi na sestanku pri ministru za finance, dne 5.4.2024.

Naloge in pristojnosti skupščine SDH uresničuje Vlada RS, kar opredeljuje 38. člen Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1, Uradni list RS, št. 25/14 z dne 11.4.2014, Uradni list RS št. 140/22, z dne 4.11.2022). Zato se s predmetnim pozivom obračamo na SDH, prav tako pa tudi na predsednika Vlade, kot tudi na posamezna ministrstva, ki se jih vsebina dopisa še posebej dotika, glede na področje delovanja.

Pošta Slovenije je v osnutku Strategije umeščena en razred nižje, saj se po novem uvršča na seznam pomembnih naložb, danes pa jo, upoštevajoč trenutno veljavno Strategijo, prištevamo med strateške naložbe države. Uvrstitev v nižjo kategorijo odpira možnost odprodati delež države do 25%, plus en glas. Pošta Slovenije nima z zakonom opredeljene OGJS, JGS ali javne službe, opravlja pa, v skladu z Zakonom o poštnih storitvah, nalogo nacionalnega operaterja univerzalnih poštnih storitev, kar je osnovna dejavnost podjetja, ki ni tržna. Zakon o poštnih storitvah določa, da je Republiki Sloveniji v javnem interesu, da na celotnem ozemlju, pod enakimi pogoji, redno in nemoteno izvaja univerzalno poštno storitev (kar pomeni zagotavljanje poštnega omrežja, sprejema, prenosa in dostave), ki se lahko prekine le v primeru višje sile ali nevarnosti. Gre za vitalni interes države ohraniti mrežo prenosa komunikacij. V kolikor Pošta Slovenije ne bo več na seznamu strateških naložb, bo to podlaga za privatizacijo dobičkonosnih delov podjetja (npr. paketne pošiljke, logistika …), medtem ko bo dejavnost UPS ostala breme države, kar bo državljane stalo veliko več. Pošta Slovenije, d.o.o. potrebuje sistemsko ureditev financiranja UPS, ne pa posege v njeno lastninsko strukturo oz. razprodajo podjetja. Pošta Slovenije mora tudi v prihodnje ohraniti status strateške naložbe, saj njen pomen v celoti sledi definiciji izvajanja storitev v javnem interesu.

Od članov Vlade pričakujemo, da se bodo kot člani skupščine SDH zavzeli za ohranitev Pošte Slovenije in njene celovitosti. Od SDH pričakujemo, da ne bo podprl nadaljevanja izvajanja Strategije Pošte, od poslovodstva pa, da od svojih načrtov nemudoma odstopi in se posveti organizaciji dela in upravljanju s Pošto v korist države, zaposlenih in uporabnikov poštnih storitev ter k spoštovanju socialnega dialoga.

Saška Kiara Kumer, univ. dipl. prav., generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez, Majda Stubelj, predsednica Konference sindikatov v Pošti Slovenije

Če ne bomo aktivno vključevali zaposlenih v soupravljanje podjetij, nikoli ne bomo prebili točke dodane vrednosti, o kateri smo toliko govorili”, so »predvolilne« besede predsednika vlade dr. Roberta Goloba. Tudi v koalicijski program so zapisali »Spodbujali bomo ekonomsko demokracijo, zlasti sodelovanje delavcev pri upravljanju«. Pozabili pa so pripisati »samo ne na našem vrtičku«.

Kar precej prahu se je dvignilo glede (pre)kvalifikacije naložb Pošte Slovenije in Zavarovalnice Triglav. Skrb ni odveč, čeprav je načeloma dokaj irelevantno, kako se bodo »imenovale« naložbe države. Sistem, kjer ima paradržavni SDH roko nad infrastrukturnimi podjetji in jih obravnava kot nekakšne portfeljske naložbe, kjer je pomemben le kapitalski donos, je malone katastrofalen za razvoj teh družb. Žal se nobena vlada do sedaj ni lotila strateškega in širšega razmisleka o bodočnosti slovenske infrastrukture, ki je v luči okoljskih zavez še toliko bolj občutljiva tema. Upravljanje teh družb je še vedno le plen lobistično-političnih in predvsem prijateljskih navez.

Razvoj, projekcije, strategija ter vzdrževanje infrastrukture je tek na dolge proge, ki presega obdobje več mandatov. Nepravilnosti ob neskrbnem upravljanju in slabem nadzoru se bodo v vsem svojem obsegu pokazale šele čez nekaj let. Povsem upravičeno je, da se od teh družb zahteva finančno vzdržno poslovanje, vendar bi težišče strategije poslovanja vsekakor morala biti na zanesljivem in varnem opravljanju osnovne dejavnosti.

Med družbami, v katerih ima država s kapitalskimi naložbami Republike Slovenije in Slovenskega državnega holdinga d.d. večinski delež ali prevladujoč vpliv, se nahaja večji del infrastrukturnih družb ter največja banka in zavarovalnica. Torej družbe, katere so ključnega pomena za delovanje države, gospodarstva in družbe nasploh. Kako je možno, da je navkljub določenim spornim odločitvam lastnika, kadrovskim igricam, lobističnim interesom in nekaterim čudnim korporativnim praksam sistem, oziroma osnovna dejavnost teh družb delovala tako rekoč brezhibno?

Odgovor je jasen! V teh družbah je zaposlenih nekaj deset tisoč delavcev z visoko stopnjo znanja in pripadnostjo dejavnosti, katero opravljajo. Brez njihove angažiranosti bi se ti sistemi že davno sesuli kot hišica iz kart. Pa smo kljub vsemu obravnavani le kot »strošek dela«, skorajda kot odvečen »balast« sistema, ne pa kot kapital znanja. Tistega znanja in prizadevnosti, ki pravzaprav drži sistem pokonci in kateremu bi vsekakor bilo modro prisluhniti.

Zategadelj je tudi povsem nerazumljivo, da je vlada povsem izrinila ustavno pravico zaposlenih do sodelovanja pri upravljanju in določanju strategije SDH. Predstavnike 40.000 zaposlenih v tem holdingu je - kot bojda upravljalsko povsem irelevantno interesno skupino - kar z zakonom (ZSDH) izključila iz nadzornega sveta holdinga, skupnega sveta delavcev holdinga (SSD SDH), ki so ga skladno z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju oblikovali sveti delavcev odvisnih družb SDH, pa Uprava SDH preprosto sploh ne priznava kot legitimnega predstavništva zaposlenih pri upravljanju holdinga. Skratka, holding bi rada »učinkovito« upravljala kar brez sodelovanja njegovega (neizmernega) »človeškega kapitala«, kar pa je misija nemogoče.« Zaposleni, ki s svojim znanjem, kakovostnimi storitvami in odgovornim ravnanjem v veliki meri pripomoremo k poslovni odličnosti in trajnostnemu razvoju na vseh ravneh delovanja teh družb, si zagotovo zaslužimo biti slišani tudi na nivoju, kjer se sprejemajo ključne strateške odločitve. Vse politične stranke, predvsem te, ki danes sestavljajo vladno koalicijo, so se v svojih predvolilnih programih pozitivno opredelile do ekonomske demokracije (tj. soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih). Vsi se zelo radi sklicujejo na tako imenovani razviti del Evrope. V večini teh držav pa je nekaj povsem samoumevno. V vseh organih upravljanja in nadzora (tudi in predvsem holdingih) so zastopani predstavniki zaposlenih z najmanj eno tretjino (državnih celo do polovice).

Ker imamo v Sloveniji dualni sistem delavskega zastopništva, upravljavski del njihovega področja udejstvovanja sodi med pristojnosti svetov delavcev. Vse puhlice o vključenosti delavcev kar hitro zvodenijo, ko je potrebno predvolilne zaveze uresničevati na lastnem vrtičku, kjer pa jim ni niti malo povšeči, da bi jim kdo gledal pod prste. 

Črtomiru Remcu, direktorju Stanovanjskega sklada Slovenije, gre vsekakor priznanje, ker se že tretji mandat trudi, da bi se uresničil nacionalni stanovanjski program, za katerega je vlada po ustavi dolžna zagotoviti sistemski vir zadostnega financiranja in zemljišča, brez česar se ne more povečati ponudba dostopnih javnih stanovanj.

V zvezi s tem se pri nas že nekaj časa izpostavlja uspešnost sto let starega Dunajskega modela, pri čemer se najpogosteje poudarja tamkajšnje zaračunavanja neprofitne najemnine od 7 do 9 evrov na kvadratni meter. Ta primerjava s Slovenijo ne vzdrži, saj vemo, da je dohodek na prebivalca v Avstriji nekajkrat višji kot je v Sloveniji. Skoraj pa smo pozabili, da je po vsebini podoben Dunajskemu stanovanjskemu modelu pri nas že obstajal v času osamosvojitve. Potem ko ga je tranzicijska politika, zaslepljena s privatizacijo in z zametovanjem vsega »socialističnega« ukinila, je bil Stanovanjski sklad na lastnem pogorišču pred nalogo, da obnovi vzdržni sistem in zgradi preskrbo s cenovno primernimi stanovanji, kakor to nalaga državi ustava v 78. členu v povezavi s 67. členom ter z 31. členom ratificirane Evropske socialne listine, ki se po ustavi v notranjem pravnem redu uporablja neposredno.

Da to sedaj ni enostavna naloga, ker so se ponekod pojmi med javnim in zasebnim zabrisali, pričajo tudi nejasnosti okrog neprofitnih, stroškovnih in tržnih najemnin. Stanovanjski sklad Slovenije, ki je javna neprofitna ustanova, ima na razpolago ustrezne finančne mehanizme, za katerimi mora po ustavi stati država, zato pač ne more in ne sme delovati po tržnih zakonitostih, kakor to delajo gradbena podjetja. Moralo bi biti tudi jasno, da državni stanovanjski sklad ne more zaračunavati stroškovne najemnine, ampak neprofitno, ki ima v zakonu podrobno določene vse elemente za izračun. Čemu torej izumljati »toplo vodo«? Tako imenovana stroškovna najemnina, ki nima zakonske pravne podlage in ki jo Črtomir Remec v intervjuju v bistvu izenači s tržno najemnino, vsekakor ne more biti v pristojnosti nekih »pravnih služb, ki so že večkrat potrdile pravilnost takšne prakse«.

Tovrstna podjetniška arbitrarnost razlaganja pravnega sistema, češ da je dovoljeno vse, kar ni v zakonu izrecno prepovedano, ni v duhu ustavne določbe 3. člena ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država in vsled česar javne institucije ne smejo delovati po dobičkanosni logiki. Gre za osnovno preskrbo državljanov z javnimi stanovanji kot cenovno dostopno preskrbo, kjer država deluje v dobrobit svojih državljanov, kar je smisel njene socialne vloge. Zato trditev Črtomira Remca »če stanovalcem ne smemo zaračunati stroškovne oziroma tržne najemnine, potem ne bi mogli graditi ali obstajati«, nima opore v logiki delovanja in obstoja Stanovanjskega sklada Slovenije. Gradnja novih stanovanj na osnovi zaračunavanja visokih najemnin pretežno manj premožnemu delu prebivalstva, ki si lastništva ali tržnega najema ne more privoščiti zaradi ponorelih cen, ki jih diktira špekulativni kapital ter ukinitev neprofitne najemnine ne more biti namen in poslanstvo te državne javne institucije.

Če država zaradi upoštevanja svobodne gospodarske pobude nima moči, volje ali znanja, da bi zatrla škodljive nepremičninske spekulativne prakse, potem ima v imenu javnega interesa na razpolago vsaj mehanizme za njihovo omilitev in prav javni stanovanjski sklad je eden od takšnih instrumentov. Naloga in pristojnost vodstva Stanovanjskega sklada Slovenije pa je, da »udari po mizi« in zahteva, da država v celoti izpolni svojo ustavno dolžnost, ne pa da išče alibi za uvajanje tržnih najemnin, pri čemer pa le-te niso regulirane, torej omejene.

Država mora poiskati druge zakonite vire financiranja, s katerimi se bo javni stanovanjski program redno napajal, kot je na primer davek od premoženja ali davek na promet z nepremičninami, ali pa davek na prazna stanovanja, kakor meni tudi Črtomir Remec, saj naša ustava narekuje ekonomsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine. Pri čemer je treba za to odgovorne znova najprej vprašati, kam je poniknil denar od prodaje 160.000 družbenih stanovanj izpred treh desetletij, ki bi moral biti namenjen gradnji novih javnih stanovanj? In če smo prebivalci Slovenije pred leti po nalogu države morali nepovratno dokapitalizirati dobičkonosne banke, mar ni osnovna preskrba državljanov s stanovanji vsaj enakovredna nujnost za obstoj socialne države, ki jo določa veljavna ustava v prid solidarne prihodnosti? 

Spoštovani, bil sem star 6 let, ko se je pričela II. svetovna vojna in 10 let, ko se je končala. Rojen sem 30. aprila 1935 v Slovenj Gradcu. Pri 12. letih sem dobil - novo teto 2. 2.1948. Ko se je poročil moj 10 let starejši stric, ki se je od 3 stricev, vpoklicanih v Nemško vojsko, vrnil. Prvi je odšel na delovno obveznost. Bil v uniformah druge svetovne vojne in po njej 4 leta in 4 mesece. Prišel je “podivjan iz vojne”, tako so odrasli takrat govorili o post-travmatskem sindromu, ki spremlja povratnike iz vojn.

Nova teta, ki je prišla k hiši, pa je rekla “da je sjostra ta bajlih”, kar nam na Koroškem v Libeliški fari ni ničesar pomenilo, pomladi leta 1948.

Mi smo se bali gestapovcev v Dravogradu in nemških žendarmov.

Ta uvod sem navedel, da si boste lažje predstavljali, zakaj sem še vedno radoveden o stvareh, ki sem jih v svojem življenju zaznaval, doživljal in bolj ali manj razumel. Zato se še pri svojih 89 letih trudim, da bi jih mogoče še bolje razumel.

Poseben izvod oziroma izdaja Mladine – Zgodovina krivovercev z dne 15.3.2024 me je globoko vsebinsko pritegnil, v njem pa spis zgodovinarja dr. Boža Repeta Od Katoliških milic do črne roke. Tam so stvari postavljene zgodovinsko na pravo mesto v času in v prostoru na Slovenskem.

Ker sem bil vedno bolj družbeno radoveden “zakaj in čemu tako in čigavo korist” sem skušal najti odgovore. To ni bilo vedno lahko.

Leta 1959/1960 sem služil vojaški rok v šoli rezervnih oficirjev v Bileči in v trupi v Tuzli. Tam me je pritegnila primerjava vojaškega korakanja med vojsko in “Vatrogasci”. Sprva sem menil, da je to “posrečena” primerjava. V Bileči jo je večkrat uporabil poročnik Golob, Slovenec, Mariborčan, absolvent učiteljišča v Mariboru. V šoli v Bileči je bil komandir IV. voda v II. četi. Da si v tej šoli dobil takrat tak položaj, si moral biti med boljšimi med oficirskim kadrom.

Ko sem odslužil svoj vojaški rok, sem med ostalim slišal za “vatrogasni bataljon (80 mož) dr. Antona Korošča, načelnika SLS, državnika, države SHS in kraljevine Jugoslavije 1920 - 1940. To sem zaznal iz pogovorov nekajkrat. Do bistva vsebine ni bilo moči prodreti. Ostalo je zavito v zgodovinsko “meglo”. Z “vatrogasci“ je bil varovan tudi Vlatko Maček na Hrvaškem. Osebno sem si ustvaril svojo sliko. Dr. Anton Korošec je bil politik in državnik in si je privoščil gasilsko oziroma osebno varnost v tajnosti po takratni državi. Ni si bil dober s Komunisti, ki jih je preganjal in zatiral. Upravičeno se je bal, da mu strežejo po življenju.

O korakanju “Vatrogascev” in redne vojske so se primerjave širile po Jugoslaviji; na terenu je pa kdo že prišepnil, da ima dr. Anton Korošec “svojo vatrogasno gardo“, ki ga čuva, zlasti v Dravski banovini.

Tako nekako sem si sam ustvaril sliko o dr. A. Koroščevem “vatrogasnen bataljonu”, ki je baje štel okoli 80 mož.

Dr. Božo Repe omenja enote meščanskih milic, ki so nastale spomladi in poleti 1941 v Sloveniji: oficirsko organizacijo, Petrovo gardo, Prebujeno Slovenijo, Sokolsko legijo in Staro pravdo.

Od Meljskega hriba pri Mariboru do Ptujskega gradu v Slovenskih goricah na levem bregu Drave je med II. svetovno vojno deloval Melaherjev četniški odred okoli 40 mož. Melaher je baje bil starojugoslovanski rezervni oficir, doma iz Zrkovc pri Mariboru. Leta 1945 maja mu je uspelo pobegniti, živel je v Kanadi in tam tudi umrl.

Slovenske gorice so bile še okoli leta 1960 politično “nikogaršnja zemlja”, “cerkvenjaki” so imeli še svoj tradicionalni vpliv, komunistična oblast še tudi ni zadosti pognala svojih korenin. Živelj je bil tradicionalno agraren in veren. Nazorski opciji sta kljubovali druga drugi. Ekonomska osnova pa ni dopuščala “revolucije”, tudi evolucija je rinila počasi. Tradicija se pozna še danes z vplivom janšizma in krščanskih demokratov.

In zato me zanimajo podrobnejši podatki o enotah meščanskih milic od 1941 in med II. svetovno vojno. Na primer Jevišni bataljon domobrancev pod vodstvom majorja Vuka Rupnika, sina generala Leona Rupnika, ki je med letoma 1941-1945 grdo “haral” po Dolenjski. 

Če se izrazim malce poetično, je Mladina 13. številko posvetila “vojni in miru” in, če strnem, njeno sporočilo je, da oboroževanje Evropi (in svetu) ne bo prineslo trajnega miru. Hvaležna sem Mladinini ekipi, da se je poglobljeno lotila te teme, zlasti pa sem hvaležna dr. Marku Kržanu, da je v fokus svoje analize postavil novonastajajočo Vojaško strategijo RS (VSRS). Ob tem je treba vedeti, da je slovenska vlada predlog VSRS sprejela v paketu še z dvema strategijama, in sicer z Obrambno strategijo RS (OSRS) in Strategijo civilne obrambe RS. Prepričana sem, da je slovenska javnost premalo informirana o tem, kaj omenjeni strateški dokumenti s področja obrambe in varnosti prinašajo slovenski državi in družbi, zato je vsak kritičen ne-obramboslovski uvid izjemno dragocen. Zato želim kritično javno razpravo, ki jo je Mladina pogumno odprla, dopolniti še iz feminističnega vidika, pri čemer pa se bom osredotočila le na najbolj izstopajoče vidike.

Najprej bi naslovila vprašanje definicije “vojne”, za katero dr. Kržan uporabi klasično clausewitzovsko definicijo, da je “vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi”. Gre pa za državno politiko, ki jo je neki razred v državi (predvidevam vladajoči) “vodil že dolgo pred vojno (Lenin)”. Če razumemo politiko kot proces, lahko rečemo, da gre pri oblikovanju nove slovenske varnostne in obrambne politike, ki temelji na pospešenem oboroževanju in povečevanju vojaških in obrambnih izdatkov (kar, navsezadnje, potrjujejo tudi podatki Stockholm International Peace Research Institute), za proces militarizacije družbe. Ameriški zgodovinar Michael Geyer je militarizacijo opredelil kot “protisloven in napet družbeni proces, v katerem se civilna družba organizira za produkcijo nasilja”. Če pri militarizaciji govorimo o politiki produkcije nasilja, gre pri vojni, kot pravi Christine Sylvester, feministična avtorica na področju varnostnih študij in mednarodnih odnosov, za “politiko poškodb”, saj je primarni cilj vsake vojne “prizadejati poškodbe ljudem in/ali njihovemu družbenemu okolju”. Vojna kot “politika poškodb” je dejavnost, ki je globoko uspoljena na način, kako je zamišljena, strategizirana in izvajana. Uspoljenost vojne se odraža tudi v tem, kako je predstavljena, kakšen jezik (diskurz) se uporablja, ko pripovedujemo o vojni (“storytelling”), kako so upodobljene femininitete in maskulinitete, katere vloge pritičejo ali ne pritičejo moškim in ženskam v času vojne itd. Torej, tisto, kar feministične avtorice opažajo pri militarizaciji, je, da ta proces spremljajo globoko uspoljeni in rasizirani vojaški narativi.

Zato ne preseneča, da Strateški kompas EU za varnost in obrambo, tj. eden temeljnih dokumentov, na katere se sklicujeta VSRS in OSRS, opaža, da se »soočamo s tekmovanjem sistemov upravljanja, ki ga spremlja prava bitka narativov« (str. 14). Vendar pa tudi feministična definicija obravnava le uspoljene posledice vojne, ki se kažejo navzven, zaradi česar spregleda, kaj je tisto, kar konstituira vojno kot pojav hetero-patriarhalne dominacije. Da bi to razumeli, nam je v pomoč Bourdieoujev koncept “moške dominacije“, ki temelji na nagonu, ki mu Bourdieou pravi “illusio dominandi“ in ki “zapeljuje“ moške v najrazličnejše “igre dominacije“. Med vsemi moškimi igrami za prevlado nad in apropriacijo ženskih teles in teles podrejenih moških (delavcev…), nad spolnimi in seksualnimi manjšinami, podrejenimi oz. koloniziranimi ljudstvi, drugimi živimi vrstami, naravnimi viri na Zemlji in, vse bolj, tudi nad vesoljem (SpaceX!), vojna predstavlja igro moške dominacije par excellence.

Mislim, da s tem nisem povedala ničesar novega pod soncem, je pa izjemno pomembno za razumevanje, da je Ukrajina kolateralna žrtev trka dveh nasprotujočih se in spopadajočih se imperializmov, in sicer Zahodnega (evro-atlantskega) čezmorskega, kolonialističnega imperializma na eni strani ter srednje- in vzhodnoevropskega kontinentalnega, etnicističnega (ne nacionalističnega, kot dr. Kržan zmotno pripisuje ruskemu političnemu razredu) imperializma na drugi strani. To je dr. Rudi Rizman slikovito opisal z besedami, da »se na plečih Ukrajine danes konfrontirata dva imperialna in jedrsko oborožena Goljata«. Vendar trka imperializmov nikakor ne smemo razumeti v smislu huntingtonovskega trka civilizacij, saj kljub temu da evropska imperializma vodijo različni plenilski motivi (evro-atlantskega poganja nenasitni pohlep po neskončni gospodarski širitvi, srednje- in vzhodnoevropskega pa primordialistične fantazije o združitvi vseh etničnih rojakov na etnično / rasno čistih ozemljih), je, kot je pronicljivo ugotovila Hannah Arendt, stalni in najvišji cilj njune politike ekspanzija sama po sebi. Ali povedano z drugimi besedami, oba imperializma sta produkta predatorske družbe, ki svoje preživetje utemeljuje na neskončni ekspanziji. Podobnost obeh imperializmov pa se ne konča s predatorstvom, ampak ju druži tudi posebna politična teologija odrešenja, ki izhaja iz svetopisemskega krščanstva. V jedru te soteriologije je mesijanska hetero-nacija, prežeta z idejami o lastni rasni večvrednosti, ki je predestinirana, da vodi svet. Zato sta tako Zahodni (kapitalski) kot Vzhodni (etnicistični) imperializem manifestaciji »Božanskega naroda«, ki mu je Bog dal pravico, da si v nedogled prisvaja tuja ozemlja, eksploatira naravne vire, človeška telesa (in delo teh teles) in družbeno-kulturne vire skupnosti ljudi, ki ta ozemlja naseljujejo. Če oziroma ko se podjarmljena in kolonizirana ljudstva uprejo tej soteriologiji, se (navzven) benevoletno božje ljudstvo prelevi v imperialističnega gospodarja, ki brez zadržkov poseže po najbolj okrutnih “igrah“ hetero-patriarhalne dominacije, kot so suženjstvo, lakota, (koncentracijska) taborišča, rezervati, (množična) posilstva, množični pokoli, uničenje ekosistemov, genocidi …

Če ta opažanja uporabimo v kontekstu vojne v Ukrajini, kaj hitro ugotovimo, da je kritična javnost na Zahodu, medtem ko odlično diagnosticira imperialistične vzgibe pri ruskem političnem razredu po obnovi “Ruskega sveta“ (Russkiy mir), pa je porazno podinformirana o resničnih motivih zahodnoevropskega političnega razreda za pospešeno militarizacijo, ki smo ji priča v zadnjih desetih letih. Nedvomno, nesebična vojaška in humanitarna pomoč Ukrajini ter zaklinjanje, da z oboroževanjem branimo evropske vrednote in način življenja pred ruskimi geostrateškimi interesi zelo uspešno zakrivata gospodarske (kapitalske) motive EU za neomajno podporo Ukrajini. Tako le redki evropski mediji in politični analitiki vidijo povezavo med zelenim & digitalnim prehodom, ki je popolnoma odvisen od tega, kako uspešna bo EU pri zagotavljanju nadzora nad upravljanjem rudarjenja kritičnih industrijskih mineralov in redkih kovin, in vztrajanjem pri vojaški zmagi Ukrajine nad Rusijo za vsako ceno. Vemo, da se globalni boj za kritične minerale zaostruje, znano je tudi, da se EU v primeru številnih kritičnih surovin zanaša skoraj v celoti na uvoz, pri čemer so dobavitelji teh surovin v fazah pridobivanja in predelave pogosto koncentrirani le na nekaj tretjih držav, zlasti Kitajske.

Vendar je širši javnosti manj znano, da se Ukrajina uvršča med države z največjimi zalogami strateških in kritičnih mineralov, kot so berilij, niobij, tantal …, zadnje geološke preiskave pa kažejo, da se na ozemlju ti. Ukrajinskega ščita nahajajo tudi pomembne zaloge litija, ki bi lahko bile največje v Evropi. Zato ne preseneča, da sta EU in Ukrajina sklenili “strateško partnerstvo“ o kritičnih surovinah v juliju 2021, čemur, po mnenju nekaterih analitikov, gre pripisati glavni motiv za rusko invazijo na Ukrajino, saj je Rusija s tem preprečila Evropi, da bi uresničila svoj načrt za zavarovanje ukrajinskih zalog litija. Glede na to da so bile pomembne zaloge litija odkrite v nahajališčih Shevchenkivske, Polokhivske, Stankuvatske in Kruta Balka, ki so vsa na ozemljih, ki jih je okupirala ruska vojska, je v tej luči treba razumeti tudi “iznenada“ prebujeno bojevitost evropskega političnega in vojaškega establišmenta. To kaže tudi na to, da se fosilna doba, ki so jo zaznamovale vojne za nafto, nepreklicno poslavlja in da smo že v dobi litija, vojna v Ukrajini pa je prva litijska vojna (Tamarindo, Ukrainian conflict: The first lithium war?, 21.4.2021). Sodeč po tem, s kakšno lahkoto so se gospodarji sveta pustili “zapeljati“ v geostrateški ravs za minerale in redke kovine, pa ta vojna še zdaleč ne bo zadnja vojna za litij.

V javnem pismu Mirovnega inštituta z naslovom »Za integracijo in vključevanje, ne za asimilacijo in zatiranje!” smo napačno napisali ime direktorja inštituta. Slednjega vodi dr. Iztok Šori. Za napako se bralcem in dr. Šoriju opravičujemo. 

Ob obletnici 10 let Slovenije v Natu sem na spletu zasledil številna medijska obeležja, redkeje pa proslave: Ministrstvo za zunanje zadeve je denimo poročalo o izvedeni okrogli mizi z naslovom Slovenija in Nato – včeraj, danes, jutri (23. 1. 2014), z naslovom Po desetih letih v zavezništvu pa je bila 3. številka 16. letnika znanstveno-strokovne publikacije Slovenske vojske Sodobni vojaški izzivi (SVI) v oktobru 2014 namenjena desetletju Slovenije v Natu. Vsa ta obeležja zagotovo niso imela tolikšnega odmeva, kot ga je imela proslava 20. obletnice (28. 3. 2024). Tudi v osrednjih medijih je bila obletnica dobro pokrita.

Naravno vprašanje je zakaj in kot nezadosten odgovor lahko gotovo izločimo večjo številko obletnice. Pogled po geostrateškem prizorišču pred desetimi leti in danes nudi očitno razliko – več je vojn. Natančneje je več vojn, ki so nam otipljive, ki so v naši soseščini. Vojna retorika je od začetka ukrajinske vojne v polnem razmahu na vseh straneh in na vse načine. Svet je v procesu militarizacije in nabava vojaške opreme se povečuje. Francoski predsednik govori o uradnem vstopu zahodnih sil na območje Ukrajine, kar je za Rusijo tako rekoč Rubikon. Ameriška politika napihuje Evropsko unijo k pomembnejši vlogi v Ukrajini, ker sama svoje sile uperja na Pacifik. Mednarodno pravo se razkraja pred našimi očmi – nikjer tako uspešno kot v genocidu v Gazi. Vsakih nekaj mesecev ruski predsednik Putin zarožlja z jedrskim orožjem. V ZDA in Evropski uniji se obeta velik uspeh skrajnim desničarjem … Suma sumarum je dobe Pax Americana konec. Znašli smo se v multipolarnem svetu in prvič od kubanske krize v 60. letih in zagotovo prvič za časa mojega življenja je tretja svetovna vojna verjetna, če ne kar predvidena. Vse pa se odvija na odprtem pred kamero. Iz katerekoli perspektive so razmere danes kritične. V tem svetu se je odvila proslava 20. obletnice Slovenije v Natu.

Zdelo se je, kot bi sanjali, kjer se grozljiva realnost odraža v sledeh: So najlepše pesmi že napisane? Kaj je odgovor, ki ga proslava poskuša predstaviti? Da – doba zahodne prevlade v svetu se končuje? Ali je boljši odgovor Ne – 3. svetovna vojna bo najboljša pesem? Za ozadje posnetkov slovenske poti v Nato je bila uporabljena skladba Cvetje v jeseni. Skladba o ljubezni, ampak o neizpolnjeni, tragični ljubezni. Ti isti posnetki so bili obarvani črno-belo pred letom 2004 in barvno po letu 2004 – torej smo z vstopom v Nato stopili iz predzgodovine v zgodovino? Iz periferije v center? Ko je bil na odru zbor, je bila v ozadju diaprojekcija sončnega vzhoda. Ali je šlo za zahod? Kakorkoli je izgledalo kot aluzija na vzhod v Apocalypse now? Spraševal sem se le, kje je Wagner in Ježa valkir? …

Nato in slovensko članstvo v njem je težko romantizirati, ne le zaradi funkcije Nata kot zunanjepolitičnega instrumenta ZDA in njihovih (partikularnih) interesov, ne le zaradi doprinosa Nata k nestabilnosti v svetu, ne le ker Slovenija in slovenska vojska nista enaka Nato temveč ker gre v osnovi za fikcijo. Kot denimo neoliberalizem, ki slavi ljudi za kolektivno dobro, človekoljube, komuniste, če hočete. Ali pa šport, kjer so važne le stotinke in milimetri, a iščemo pravi športni duh, pravega Slovenca, Petra Prevca. Enako v cancel-culture, kjer smo tolerantni do vseh razen do tistih, ki niso tako tolerantni kot smo mi. Celotna zadeva hitro izpade cinično. Cinizem pa predstavlja prevladujočo ideologijo sodobnega časa.

Po drugi strani pa se sprašujem, ali je vseeno šlo za kritiko? Zadnja pesem (Heal the world) se je res zdela kot vsesplošni poziv k miru, za katerega bo moral tudi Nato prenehati rožljati z orožjem. Če je šlo res za kritiko, pa ponujam mnenje, da bi si ob naslednji proslavi lahko privoščili več neposrednosti. Pojdimo do konca – navsezadnje smo v družbi enakih, mar ne?

Strinjamo se, da so potrebni posebni ukrepi za ohranjanje slovenskega jezika, zlasti ker je vse bolj razširjeno občevanje v prevladujočih svetovnih jezikih, kot je angleščina. Strinjamo se, da bi lahko državne institucije naredile več, saj trenutni ukrepi ne zagotavljajo učenja slovenskega jezika, ki bi zadostilo vsem potrebam. Strinjamo se tudi, da je treba posebno skrb posvetiti otrokom, saj pedagoška stroka ugotavlja, da so mladi vse manj bralno pismeni.

Ne moremo pa se strinjati z zlorabo vprašanja rabe, pomena in ogroženosti slovenskega jezika, zato da se zatira posamezne skupine prebivalcev Slovenije na osnovi etnične ali nacionalne pripadnosti, kot se vse pogosteje dogaja ob prihajajočih evropskih volitvah. Take razprave najostreje zavračamo in zahtevamo spoštljiv odnos do vseh jezikov in prebivalk_cev. Država naj vsem otrokom v šolah zagotovi učenje jezika staršev in vsem prebivalkam_cem pravico do neomejenega brezplačnega učenja slovenskega jezika.

Nedavno so politiki desnih strank napadli predlog zakona, ki bi otrokom staršev, pripadnikom manjšin narodov nekdanje Jugoslavije,  omogočil dodatni redni pouk jezika svojih staršev v slovenskih šolah. Pri tem so uporabili (in zlorabili) argument, ki je sicer povsem nestrokoven in rezultat nevednosti, da bo s tem še bolj ogrožen slovenski nacionalni jezik. Sramotno je, da se je tem stališčem pridružila tudi Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki naj bi združevala najuglednejše znanstvenice_ke v državi. Raziskave o učenju in poučevanju jezikov namreč kažejo, da obvladovanje maternega jezika oziroma jezika staršev prispeva k hitrejšemu učenju jezika okolja, večjezičnost pa k hitrejšemu napredovanju pri vsakem naslednjem jeziku. Otroci priseljenci se v okolju, ki sprejema jezik njihovih staršev, počutijo varnejše in bolj sprejete, lokalni otroci pa širijo svoje znanje in kulturo. Vključujoč pristop ni le v največjo korist otrok in družbe, temveč je tudi skladen z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope, Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih ter Konvencijo o otrokovih pravicah.

V Sloveniji imamo z razumevanjem integracije problem, na kar kažejo tudi drugi predlogi in prakse, ki so se pojavili v zadnjem času. Prejšnji teden je parlament ponovno obravnaval predlog za segregacijo šolskih otrok glede na raven znanja slovenskega jezika. Zaskrbljeni starši ene izmed ljubljanskih šol pa so nedavno opozorili, da učitelji nekaterim otrokom onemogočajo in prepovedujejo rabo jezika staršev med odmori, čeprav je to njihova pravica. Ni slučajno, da se »skrb« za znanje slovenskega jezika in predlogi za omejevanje rabe jezika staršev vedno pojavlja v povezavi s priseljenkami_ci z vzhoda in juga, nikoli pa v povezavi s priseljenkami_ci z zahoda ali severa. Skrb za jezik je pogosto le krinka za izražanje rasizma in sovraštva do posameznih etničnih in nacionalnih skupin ali priseljenk_cev nasploh. Ideja izbrisa dela slovenskega prebivalstva nikoli ni bila zares poražena in jo mnogi – tudi v politiki – še danes zagovarjajo. Kajti odrekati pravico otrokom, da bi se učili in uporabljali jezik staršev, ni nič drugega kot izbris 2.0, neposreden napad na kulturo manjšinskega prebivalstva. Posebej hinavsko je, da se kulturne pravice odrekajo otrokom priseljencev, ki so v veliki meri zaslužni za gospodarski razvoj Slovenije.

Ob napihnjenem govorjenju o znanju jezika pri priseljenkah_cih (kar pogosto počno tisti, ki ga še sami ne obvladajo), pa država nudi zelo omejene možnosti za učenje tistim, ki si ga želijo. Priseljenka_ec je (z določenimi pogoji) upravičen_a do maksimalno 180 ur brezplačnega učenja slovenskega jezika. Če je na tečaju 80 odstotno prisoten_a, je upravičen_a tudi do brezplačnega prvega preizkusa znanja. Ob tem družinskim članicam_om, ki se jezika ne naučijo v predvidenem času, država grozi, da bodo morali zapustiti Slovenijo. Ironija je, da se to dogaja v dobi migracij in očitnega vsesplošnega pomanjkanja delavk_cev, ki opravljajo dela predvsem na področjih, ki jih v Sloveniji rojene prebivalke_ci zavračajo. Za prebivalke_ce, ki niso priseljenke_ci, pa sploh ne obstaja brezplačno učenje slovenskega jezika.

Jezik je ključni medij medsebojnega človeškega občevanja. Je domovanje mišljenja in bistvo kultur in civilizacij ter vrhuncev človeške ustvarjalnosti. Slovenski jezik bomo ohranili le s spodbujanjem in dostopnostjo, z veseljem do učenja jezika in sposobnosti izražanja. Jezik ne sme biti sredstvo ločevanja, diskriminacije in rasizma, temveč medij svobode, ustvarjalnosti in strpnosti. Takega jezika se bodo želele učiti tudi prihodnje generacije! Zato predlagamo prost in neomejen dostop do učenja slovenskega jezika, hkrati pa dosledno spoštovanje vseh drugih jezikov ter njihovih mladoletnih ali odraslih govork_cev. 

V zadnji številki Mladine z dne 29.3.2024 avtor Peter Petrovčič v prispevku z naslovom „Sodniški politični aktivizem“ vrhovne sodnike, ki so sprejeli odločitev o spornem tvitu nekdanjega predsednika vlade, ki je bila nato razveljavljena na Ustavnem sodišču, označi za „politično pristranske sodnike“. Poudarjamo, da so vsi sodniki in sodnice skladno z ustavno ureditvijo vezani soditi po Ustavi in zakonu ter da je tovrstno etiketiranje (vrhovnih) sodnikov neprimerno. Strokovna stališča sodnikov, izražena v sodnih odločbah, se namreč soočajo v sistemu pravnih sredstev, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, o katerem bo moralo Vrhovno sodišče glede na odločitev Ustavnega sodišča odločati še enkrat. 

Grega Repovž je v zadnjem uvodniku v Mladini v zvezi s stranko SD med drugim zapisal: »Izmed treh kandidatov za predsednika je le eden res prepričan socialdemokrat – in to ravno njen evropski poslanec Milan Brglez, ki je v stranko prišel po ideološkem razhodu v stranki Mira Cerarja.« Morda se to, kar je zapisal, sliši všečno, verjetno to tudi sam verjame, vendar je resnica nekoliko drugačna. V prvi vrsti ni šlo za ideološki razhod, čeprav so razlike v pogledih obstajale - npr. glede spoštovanja človekovih pravic migrantov ob sprejemanju ti. Zakona o tujcih. Tu je Cerar (na liniji z notranjo ministrico Györkös Žnidar) zagovarjal »pragmatični« pristop, ki ga je kasneje Ustavno sodišče prepoznalo kot neustavnega. Brglez in še nekaj nas okoli njega, pa smo temu nasprotovali in menili, da gre za kršenje Ustave oz. mednarodnih konvencij, saj je zakon npr. predvideval tudi takojšen izgon ranljivih skupin (ženske z otroki) brez obravnave.

Dejansko pa je Cerar že dlje časa vedel, da ga Brglez, ki mu je priljubljenost naraščala, ogroža, saj ta niti ni skrival, da namerava prej ali slej prevzeti stranko. Kot se je kasneje izkazalo, bi to za SMC bilo bolje - ko je bilo treba Cerarju najti naslednika, tega ni bilo, oz. je bila izbira klavrna. Ampak Brglez žal ni znal čakati in je sam dal povod za svojo odstranitev. Po volitvah 2018 se je mimo sklepov vodstva SMC s politiki drugih strank dogovarjal za mesto predsednika Državnega zbora - ko je to prišlo na dan, se je znašel v neobranljivem položaju, saj je kršil notranje akte svoje stranke in bil zato izključen.

Večinoma je šlo torej za interesni razhod, bile so tu še precejšnje razlike v pogledih na način vodenja stranke in tudi ideološke razlike so kot rečeno vsekakor obstajale. Vendar te Brgleza niso odpeljale iz stranke, ker bi v tem primeru iz SMC odšel že bistveno prej, kot je. 

Zelo dobrodošel je naslovni članek Boruta Mekine, ki tako kot v tem, večkrat postavlja stvari na pravo mesto. Preveč se je razpaslo objavljanje prispevkov po načelu »čim slabša novica tem boljša za medije«. Zmagovalec je tisti, ki zna določen dogodek naslikati čim bolj črno. Poleg tega je v človeški naravi, da človek gravitira k podobno mislečim. Bolj ko je neki medij »rumen« oziroma bolj kot je pod vplivom kapitala, bolj deluje po teh načelih. Denimo, nekateri novinarji stalno ponavljajo, kako usodna je socialna kapica za privabljanje in zadržanje strokovnjakov in s tem za bolj živahen gospodarski razvoj. Nikoli pa ne omenjajo, da je razvoj visoko kvalificiranih strokovnjakov praviloma mnogo bolj pomembno prijazno delovno vzdušje, možnost strokovnega razvoja, možnost udeležbe v dobičku ali v lastništvu podjetja, zlasti pa pomoč pri reševanju stanovanjskega problema.

Zapostavlja se resnično razumevanje informacij, ločitev pomembnih od nepomembnih, razlikovanje resnice in laži itd. Pri tem se pogosto gleda na avtoritete kot nosilce resnice, namesto, da bi gledali resnico kot edino avtoriteto. Neverjetno je, kako so nekateri zaljubljeni v svoje idole, čeprav je vsakemu razmišljajočemu človeku jasno, da ne predstavljajo niti približno tisto, kar si o njem predstavljajo. Za mene je samo en kriterij za spoštovanje in sicer, ali res vedno deluje v korist države ali ne. Tako mediji zvesto objavljajo izjave političnih veljakov, ne da bi se vprašali, kaj od tega, kar so povedali, je resnica in kaj ni. Kdo naj pa opozarja na neresnice, če ne mediji? Prevečkrat se spregleda, da mnenja, ki se ne opirajo na verodostojne podatke in na stroko z obravnavanega področja, nimajo nobene vrednosti. Politiki veliko govorijo o potrebi po sistemskih spremembah, za njimi to zvesto ponavljajo mediji. Spregledajo, da postopnost sprememb zagotavlja, da ni podajanja v neznano z »velikimi sistemskimi spremembami«. Zaradi postopnosti so spremembe lažje sprejemljive pri tistih, ki jih prizadevajo ter so hkrati običajno bolj učinkovitejše in trajnejše. Res pa je potrebno poznati končni clj.

Lokalni in interesi določenih skupin se običajno predstavljajo z velikim pompom. Ali mora res država rešiti vsak problem, ki nastane v družbi? Ali ima res vsak problem lokalnega pomena prednost pred interesom države? Zakaj se ne soočata redno oba, lokalni in državni interes? Smoter etike je opredeliti in uveljaviti javno dobro v dialogu. Ne samo to, treba bo tudi temeljito racionalizirati vse, kar danes financira država, če želimo imeti močno in zdravo družbeno nadgradnjo in seveda visoko tehnološko razvito gospodarstvo.