Petindvajsetega marca pred 25 leti je evroatlantsko „obrambno” vojaško zavezništvo Nato, prvič brez privoljenja Varnostnega Sveta Združenih Narodov, začelo z bombardiranjem Srbije. Bombne napade so predstavili kot „humanitarno intervencijo” za preprečitev genocida Srbije nad kosovskimi Albanci.

Cilji posega Nata, navedeni na zasedanju Severnoatlantskega sveta na sedežu Nata v Bruslju 12. aprila 1999, so bili:

- konec vseh vojaških akcij ter takojšnje prenehanje nasilja in represivnih dejavnosti Miloševićeve vlade;

-umik vseh vojaških, policijskih in paravojaških sil s Kosova;

- namestitev mirovnih sil ZN na Kosovu;

- brezpogojna in varna vrnitev vseh beguncev in razseljenih oseb;

- vzpostavitev političnega okvirnega sporazuma za Kosovo na podlagi sporazumov iz Rambouilleta v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino Združenih narodov.

Zadnje mesece se v Gazi nemoteno in nekaznovano odvija neprimerno obsežnejši in hujši genocid Izraela nad Palestinci, prej z bombardiranjem, zdaj pa celo s stradanjem, saj Izrael preprečuje vse dobave hrane, pitne vode in zdravil.

Če bi danes v takrat navedenih ciljih Nata poskusili zamenjati Miloševića z Netanjahujem, Kosovo pa s Palestino, bi izgledali tako:

- konec vseh vojaških akcij ter takojšnje prenehanje nasilja in represivnih dejavnosti Netanjahujeve vlade;

- umik vseh vojaških, policijskih in paravojaških sil s Palestine;

- namestitev mirovnih sil ZN v Palestini;

- brezpogojna in varna vrnitev vseh beguncev in razseljenih oseb;

- vzpostavitev političnega okvirnega sporazuma za Palestino na podlagi sporazumov iz Osla v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino Združenih narodov.

Za Palestino ni Nato do zdaj niti izgubil besede, kaj šele mignil s prstom! Kako to, da je takrat za Nato Zahod bil vojaški poseg proti Srbiji upravičen in nujen, proti Izraelu pa zdaj ne? Morda ker Srbija ima od vedno tesne vezi z Rusijo, zato ni spadala in še vedno ne spada v Zahod, Izrael pa ima od vedno zelo tesne vezi z ZDA, ki so Zahod ustvarile in mu vladajo? 

Končno! Končno se je iz dolgega in predolgega sna, čeprav le obrobno, zbudila slovenska družboslovna sfera, na čelu s prvopodpisanim doc. dr. Andrejem Troho, slovenskim univerzitetnim učiteljem mlajše generacije. A je vprašanje, če bi se mnogoštevilni kolegi in kolegice o tem zakonu z objavo v Mladini 7. marca 2024 sploh javno oglasili, da ni bilo povoda iz SAZU, od koder se je njena Komisija za slovenski jezik v javnosti glede nekega člena zakona, žal, tako strokovno kot politično samodiskreditirala.

Upravičeni argumentirani kritični odziv 78 podpisnikov na Izjavo Komisije pa je, ali naj bi hkrati veljal tudi 52 poslancem Državnega zbora, sopodpisnikom aktualnega predloga tega zakona. Družboslovci politikom vladajoče koalicije očitajo pomanjkanje poguma in nenačelno uklanjanje »pod pritiski demagoških interpretacij in groženj z referendumi«, ob poznavalskem in pokroviteljskem opominjanju na še enega »v vrsti neposrečenih poskusov kompromisa, dobro znanih iz zgodovine bojev za pravice manjšin«. Ta »pogumna« ocena pa gotovo zasluži več splošnih in posebnih komentarjev, ki jih v nekaj glavnih točkah podajam v nadaljevanju.

1. Da, ta zakon, 29. novembra 2023 vložen v parlamentarno proceduro, je bil v mnogih ozirih slabo pripravljen in po več popravkih tekst še nadalje ni dober, toda res dober o tej temi sedaj ne bi mogel biti nobeden. Po 33-letni odsotnosti v Sloveniji kakršnegakoli pravnega normiranja ni mogoče te tematike začeti ustrezno pravno obravnavati na zakonski ravni. Temu stanju botruje izvirni greh ob in po izvedbi zakona o plebiscitu in samem plebiscitarnem dogodku, ker čez leto dni ex-yu manjšine kot pravno so-konstitutiven dejavnik osamosvojene slovenske države niso poimensko navedene v ustavi RS (kot je to že leta 1990 storila npr. sosednja Republika Hrvaška).

2. Večinska etnična populacija v Sloveniji ne takrat ne sedaj ne bi nasprotovala taksativnemu poimenskemu ustavnemu navajanju teh dejanskih manjšin v Sloveniji, šele s čimer bi bilo ohranjeno njihovo kolektivno narodnostno dostojanstvo, ob seveda različni modelski zakonsko-statusni ureditvi v razmerju do ustavne umeščenosti obeh avtohtonih narodnostnih manjšin in romske etnične skupnosti. Toda ne samo država in mediji temveč tudi znanost in družboslovje sta koincidirano vseskozi doslej ne prepoznavala te poti, kaj šele, da bi mi vsi skupaj argumentirano složno nastopili, zato sama ostajam globoko razočarana. Dodatno še zato, ker bi nas že zadnjih nekaj let podprl Svet Evrope in še posebej dodatno zato, ker je v lanskem letu zeleno luč za vpis v ustavo RS prižgal v svoji knjigi Spreminjanje ustave tudi Inštitut za ustavno pravo.

3. Naj si dovolim, tudi mimo pravnih okvirjev, javno strnjeno sociološko strokovno stališče in pojasnilo o bistvu narodnega manjšinstva nasploh, z glavnim poudarkom na situacijo v Sloveniji. Avtohtonost je seveda ena njegovih osnovnih značilnosti, ni pa conditio sine qua non. Poglavitna lastnost narodnostnega družbenega fenomena je kolektivno subjektivna skupnostna vez in zlasti zavestna volja po tovrstnem transgeneracijskem človekovem pripadanju (ob še nekaterih drugih znanih kriterijih). V takem kontekstu kljub njenemu nedvomno silnemu pomenu element teritorialnosti nima odločilne vloge. Znanost in stroke v Sloveniji tega kompleksnega razumevanja manjšinstva, kot kaže, doslej niso bile pripravljene sprejeti. Problem pa je, ker zadevno kompleksno znanje seveda ne more imeti politika in ji ga očitno zelo primanjkuje.

4. Samokritičnost aktualne politike do dozdajšnjega odnosa glede ex-yu manjšinstva je hvalevredna. Toda eno je izreči in iskreno nameravati nekaj dobrega, najboljšega v tej smeri narediti, drugo pa je to torej tudi znati in moči. Narodno manjšinstvo spada na področje temeljnih človekovih pravic in tudi v slovenski ustavi je vključeno mednje in s tem načelno izključeno iz političnega preigravanja. Že zato politika in mediji na noben način ljudstva ne bi smeli deliti, česar, žal, ni mogoče preprečiti. Tolikanj večja je družbena odgovornost znanstvenega družboslovja, ki naj bi tudi ob tej obravnavani temi znalo sodelovalno stopiti skupaj in usmerjeno pomagati državi in družbi in se ne pogrezati v izključujočo samozaverovanost in morda monodisciplinarno samozadostnost.

5. S tem prehajam na dolg še direktnega odgovora na smelo pripombo podpisnikov Odziva na omenjeno Izjavo Komisije za slovenski jezik v javnosti. Manjšinstvo pač ni črno-bela zadeva, kot je tudi večina družbenih fenomenov kompleksne narave. Ni dovolj samo kvalitetno znanje o predmetu raziskave, nujno je tudi poznavanje konkretnega konteksta splošne družbene situacije. V »našem« primeru je treba jemati v obzir upravičena dejstva šibkosti in nemoči strukture narodnostnomanjšinskih aktivistov, ki zaradi prikrite dejanske ignorance matične slovenske države in zaradi kolikor toliko razumljive prikrajšanosti v pomoči držav matičnih narodov, po 15 letih neuspešnih sistematičnih bojih na načelno začrtani poti družbene pravičnosti, iz obupa po eksistencialnem preživetju manjšine, popustijo. Popustijo oni in njim naklonjena nepoučena politika, ki pa je imela tokrat na voljo že tudi druge pravne možnosti, a jih ni izkoristila. In smo tu, kjer smo in ne kjer bi družba in država v Sloveniji lahko bili. Da, zakon je izraz tega popuščanja, ki pa torej ne zasluži pavšalnega nerazumevanja in nespoštovanja.

6. Pri tem zakonu sama nisem sodelovala. Kot idejna pobudnica in soavtorica teksta Deklaracije DZ RS iz leta 2011. zakona ne morem podpreti. Saj bo, če bo sprejet, med drugim, utrdil diskriminatorno družbeno predstavo o prvo in drugo razrednih narodno manjšinskih slovenskih državljanih v RS. Najverjetneje bo za vselej onemogočil edino ustrezno rešitev, ki jo je leta 2022 v razmislek državi po ustavnem priznanju vseh neustavnih manjšin sugeriral tudi Svet Evrope. Že več kot 20 let potekajo določena intenzivna kontinuirana strokovna prizadevanja v podporo »boju za pravice manjšin« v Sloveniji, a so osamljena. Čeprav so ta prizadevanja znotraj slovenske znanstveno raziskovalne sfere javna in znana, so ali nenaključno izolirana ali recimo slučajno prezrta. Za medije so manjšinske teme razen v kakih ekscesnih situacijah itak obrobne. Vsaj zainteresirani strokovnjaki in drugi poznavalci pa ne moremo ob tej obravnavi mimo javnega naslavljanja najodgovornejšega političnega subjekta v državi, neposredno izvoljenega od deset in deset tisoč slovenskih državljanov tudi neslovenske narodnosti. Kljub argumentiranim pozivom k podpori sta ostala tako bivši predsednik kot sedanja predsednica RS praktično nema. Predsednik Pahor tudi v dveh mandatih ni bil pripravljen posredovati pri vzpostavljanju mostu za neposredni argumentirani dialog z močnim vodjem opozicije, medtem ko dr. Nataša Pirc Musar, ob vsem vsakodnevnem leporečju o dostojanstvu za vse, že od svojega nastopa načrtuje neko vključevanje v to tematiko enkrat v teku svojega petletnega mandata; očitno pravi trenutek še ni nastopil. 

Mineva 20 let od vstopa Slovenije v NATO. S tem se je Slovenija tudi uradno vključila v imperialistični tabor. Včlanjevanje so vodile politične sile vojnih hujskačev in zagovornikov imperialistične prevlade v svetu. Od konservativcev preko liberalcev do socialdemokratov. Kljub popolni enotnosti vladajočega razreda, podkrepljeni z intenzivno medijsko kampanjo, je več kot tretjina ljudi, ki so se udeležili referenduma, glasovala proti vstopu. Sodeč po raziskavah javnega mnenja, tudi tistih naročenih neposredno s strani NATA, se je delež tistih, ki nasprotujejo članstvu Slovenije v NATU v preteklih dveh desetletjih povečal.

NATO je bil leta 1949 ustanovljen kot orodje imperialističnih držav za ohranjanje prevlade v svetu, v katerem nekdanje kolonialno gospostvo ni bilo več mogoče. Od svojih začetkov izvaja agresivno vojaško politiko in je neločljivo povezana z vzdrževanjem kapitalističnega izkoriščanja po svetu. Sedanji ameriški predsednik, tedaj še senator Joe Biden, je leta 1997 v govoru na Univerzi v Varšavi poudaril, da morajo imeti vse članice NATA ekonomske odnose urejene po načelih prostega trga in da mora imeti zasebni sektor odločilno vlogo v gospodarstvih držav članic.

Medtem ko se krčijo socialne pravice in druge javne storitve, se povečujejo vojaški izdatki. Skupna vrednost vojaških izdatkov 31 držav članic (v izračunu še nista upoštevani novo pridruženi Finska in Švedska) je v letu 2023 znašala 1151 milijard evrov. V skladu s strategijo, ki predvideva, da morajo vse članice za vojaške izdatke nameniti najmanj 2 % svojega letnega BDP-ja, bo ta znesek do leta 2028 dosegel 1572 milijard evrov. Za primerjavo: vojaški proračuni članic NATA so že v lanskem letu presegali trikratnik izdatkov, ki jih za vojsko skupaj namenijo Kitajska, Rusija in druge članice organizacije sporazuma o kolektivni varnosti.

Proračun slovenskega Ministrstva za obrambo za leto 2024 znaša 1,018 milijarde evrov, pri čemer je več kot 75 % sredstev namenjenih Slovenski vojski. Po diktatu NATA naj bi se do leta 2028 povečali vsaj na 1,75 milijarde evrov letno. Za primerjavo naj povemo, da bo za gradnjo novih javnih stanovanj v obdobju med 2023 in 2025 iz državnega proračuna v celoti namenjenih zgolj 76 milijonov evrov.

Oboroževanje ima tudi izrazito negativne posledice na okolje. Skupni vojaški ogljični odtis držav članic NATA je lani znašal 226 milijonov ton CO2. Zgolj med letoma 2021 in 2023 se je povečal za več kot 30 milijonov ton CO2, kar je primerljivo s tem, da bi na ceste zapeljalo dodatnih 8 milijonov avtomobilov. Svetovna orožarska industrija velja za eno največjih posamičnih onesnaževalk, v letu 2023 je prispevala 5,5 % vseh proizvedenih emisij toplogrednih plinov. Letalska industrija za primerjavo prispeva 2,1 % vseh proizvedenih emisij toplogrednih plinov. V skladu z načrti NATA se bo oborožitvena gonja v času vse večje okoljske krize, katere učinki bodo najbolj prizadeli države svetovnega obrobja, še stopnjevala.

NATO je napadalni vojaški pakt. Samo v zadnjih treh desetletjih so njegove sile oziroma vojske njegovih vodilnih članic napadle ZR Jugoslavijo, Afganistan, Irak, Somalijo, Sirijo in Libijo. V teh vojnah je življenje izgubilo več kot milijon ljudi. V nekaterih so sodelovale tudi slovenske vojaške sile, v vseh pa so slovenske oblasti dale dovoljenje za uporabo našega zračnega prostora. Po letu 2002 so ZDA ob odobravanju preostalih članic NATA zavrgle skoraj vse sporazume o jedrskem orožju in postavile t. i. protiraketni ščit. S tem so porušile jedrsko ravnotežje, začele nov val jedrskega oboroževanja in povečale možnost uporabe jedrskega orožja. Hkrati je NATO s svojimi operacijami sodeloval pri zatiranju naprednih političnih sil. Vse z namenom ohranitve in utrditve kapitalistične ureditve in njenih političnih predstavnikov.

NATO je vojaški pakt pod dominacijo ZDA. Vojaški proračun ZDA predstavlja dve tretjini skupnih vojaških izdatkov NATA. Zveza deluje kot varuh ameriških gospodarskih in političnih interesov v svetu. S širitvijo NATA na vzhod se je porušila ideja o vzpostavitvi skupne evropske varnostne infrastrukture, ki ne bi bila neposredno podrejena ZDA.

Vojne in opustošenje, ki ga pustijo za seboj, so ob okoljski krizi glavni razlog za to, da so milijoni ljudi prisiljeni zapustiti svoje domove. NATO z napadi uničuje kritično javno infrastrukturo, proizvodne kapacitete in bivališča. Prispeva k politični destabilizaciji in razrastu notranjega nasilja. To je gonilo za bežanje beguncev, ki jih NATO zatem z vojaškim ladjevjem ustavlja v Sredozemlju.

Oborožitvena gonja, vojno hujskaštvo, okoljska katastrofa, vojna v Ukrajini, genocid v Palestini, ki ga izraelske okupacijske sile izvajajo ob aktivni podpori NATA, so posledice delovanja kapitalizma, ki ga žene neskončni profitni motiv na račun družbenih potreb. Imperializem, ki je kapitalizem v svetovnem merilu, uničuje planet in življenja milijard delovnih ljudi po svetu.

Zato se moramo zavzeti za mir in internacionalizem. Ustvarjati moramo pogoje za množični odpor proti vojni, ki ga lahko vodimo na lastnih trgih in ulicah, tovarnah in predavalnicah. Le mednarodna solidarnost med delovnimi ljudmi lahko prepreči nadaljnje stopnjevanje vojaških napetosti in izpelje ekosocialistično preobrazbo sveta. Vzori za to obstajajo, od francoskih in italijanskih pristaniških delavk ter delavcev do indijskih kmetov. Ti z blokiranjem skladišč, pristanišč in letališč preprečujejo pošiljanje orožja na vojna območja, s solidarnostnimi stavkami gradijo in utrjujejo tovarištvo med svetovnim delavstvom, z množičnimi protesti pa prispevajo k mobilizaciji ter politizaciji znotraj svojih družb.

Podpisniki izjave zahtevamo:

1. Ustavitev povečevanja vojaških izdatkov. Javna sredstva naj se namenjajo za družbene potrebe.

2. Ustavitev povečevanja vojske in preprečitev ponovne uvedbe prisilnega služenja vojske.

3. Ustavitev vojaške in finančne pomoči za nadaljevanje vojne v Ukrajini in drugih imperialističnih vojn ter zagotovitev pomoči za delovne ljudi Ukrajine, ki naj pride neposredno v njihove roke.

4. Embargo na izvoz orožja v Izrael in sprejetje sankcij proti izraelskemu režimu apartheida. Priznanje Palestine kot samostojne države.

5. Umik Slovenske vojske iz vseh vojaških operacij in projektov NATA.

6. Izstop Slovenije iz NATA.

7. Razpustitev NATA in umik ameriške vojske iz vseh njegovih nekdanjih članic.

KLAS - ekosocialistična iniciativa, SOA - Sindikat osebne asistence, Gibanje za pravice Palestincev, Rdeča pesa, Društvo Upornik, Pekarna Magdalenske mreže, IMZ - Iniciativa mestni zbor, IDŠ - Inštitut za delavske študije, Sindikat Radia Študent, MZPP - Mladi za podnebno pravičnost, PLAC - Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona, LDŠ - Lista demokratičnega študentstva, PRIJLIKA - Društvo za spodbujanje socialnega, ekološkega in trajnostno naravnanega razvoja, Mladi za vrednote NOB Slovenije, Sindikat Mladi plus, Sindikat kulture in narave Slovenije – GLOSA, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Svobodni sindikat Slovenije – SSS, Iskra, Društvo Mostovi, Ambasada Rog, CEDRA - Center za družbeno raziskovanje, Organizacija za participatorno družbo, Zadrugator, IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Sociološko društvo Sociopatija, Rdeče Zore, Kolektiv Fem TV, Pobuda proti militarizmu

Novela zakona o volitvah v državni zbor odpravlja določbo, po kateri volivec »ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev«. S tem daje aktivno volilno pravico vsem polnoletnim državljanom, kar se sliši skrajno demokratično in zagotavlja enake možnosti za vse polnoletne državljane. Pa je res tako? Evropska zakonodaja resda marsikje omogoča voliti osebam, ki ne zmorejo samostojno izvrševati aktivne volilne pravice, a so določbe precej različne. Na Finskem denimo pomočnik takšnemu volivcu ne more biti družinski član, že v sosednji Švedski pa za pomočnika ni nobenih omejitev. Že to govori o dejstvu, da smo si narodi različni in je temu primerno tudi različno urejena zakonodaja. Kot marsikje, se tudi s tem zakonom primerjamo s Švedsko in imamo torej po mnenju politike očitno podobne vrednote kot severnjaki. Pa je to res? Menda se »tam zgoraj« še držijo predpisov in jih z veliko mero spoštovanja do družbe in države sprejemajo in uresničujejo, ne glede na to, da zakonodaja marsikdaj ne določa vseh detajlov, pri nas pa si menda nastavljamo vrzeli v zakonodaji že med sprejemanjem le-te, da bi potem lahko izkoriščali luknje v zakonodaji. Smo res takšni? Kako se bomo lotili uresničevanja osnovne človekove pravice v primerih, ko denimo neposredno izvajanje skrbniških nalog izvaja center za socialno delo, uporabnik pa ni sposoben izraziti svoje volje? Bo o njegovi volji odločal oz. »pomagal« pri odločitvi starš, sorodnik, strokovni delavec na centru v vlogi skrbnika, direktor, morda celo svet zavoda? Gre za pravico ali dolžnost tistega pomočnika, ki bo pomagal voliti? Sliši se provokativno, pa ni! Je pa zelo neurejeno, močvirnato.

Kaj pa starši kot skrbniki? Bodo dobili na račun tega zakona še dodaten glas? Je to z vidika načela enakih možnosti dopustno v primerjavi s starši ostalih otrok, ki prav tako ne (z)morejo uresničevati aktivne volilne pravice, ker bi sicer otroci menda imeli volilno pravico? Izziv za Zagovornika načela enakosti, saj je s sprejetjem te novele edini kriterij, ki omogoča pravico voliti, zgolj starost! To pa ne more biti osnovni razlog za neupravičenost do pravice, kar je v svojem mnenju v primeru uveljavljanja pravice do osebne asistence že ugotovil in argumentiral. Ali pa gre za bombonček države, da staršem ob polnoletnosti podari še en glas na volitvah, če se že tako slabo izkaže pri nudenju pravic otrokom, ki ne zmorejo samostojnega življenja?

Zanimivo je, da v zvezi s sprejeto spremembo pravzaprav ni bilo sploh nobene resne razprave. Je morda razlog v tem, da gre za tako občutljivo vprašanje, da kakršnakoli razprava sploh ne bi bila politično korektna oz. še bolje, demokratično korektna? Očitno gre razloge za molk iskati v tem, da oseb pod skrbništvom vendarle ni tako zelo veliko, a potemtakem bi morali tej neškodljivi manjšini dovoliti tudi druge odvzete pravice, denimo pravico do svobode gibanja, do sklepanja pravnih poslov. Ti ljudje namreč v vsakdanjem življenju nimajo pravice za samostojno bančno poslovanje in razpolaganje s svojimi finančnimi sredstvi, ne morejo samostojno skleniti naročniškega razmerja s ponudniki telefonskih storitev … Odgovornosti za svoje odločitve v zgornjih primerih ne (z)morejo prevzeti, aktivna volilna pravica pa je očitno edina pravica, ki nima na drugi strani za posledico nikakršne odgovornosti. Še posebej ob dejstvu, da naša demokracija očitno temelji na pravicah volivcev, ki ne vedo niti tega, kateri dan je danes, namesto na dolžnosti izvoljenih, da demokratična načela uresničujejo. Morda bo epilog vsega tega zgolj ta, da bodo izvoljenim verjeli samo še tisti, ki bodo s tem zakonom pridobili pravico, da volijo.

Nazaj k začetku: biti sposoben razumeti pomen, namen in učinke volitev se vse bolj kaže kot nekaj nemogočega, celo abstraktnega. Temu lahko pripišemo tako nizko volilno udeležbo, ki jo morda naši, na pravice najšibkejših državljanov usmerjeni izvoljenci, želijo spet dvigniti. Zato je odgovor na zgornje vprašanje jasen: ZANJE vsak glas šteje! 

Borut Mekina v zadnji Mladini podrobno opisuje katastrofalno stanje na stanovanjskem trgu v Sloveniji. Povsem jasno je, da je rešitev stanovanjske problematike in oblikovanje vzdržne stanovanjske politike predvsem politično vprašanje. Politika se namreč mora odločiti, ali je problem dovolj resen, da se bo prednostno lotila njegovega reševanja. Statistika je neizprosna in nas že dalj časa opozarja na naraščajoče nezadovoljstvo in pesimizem v družbi. In prav nevzdržno stanje na področju stanovanjske preskrbe ključno vpliva na percepcijo prihodnosti. V sistemu, v katerem si polno zaposlena oseba s povprečnim dohodkom ne more zagotoviti dostojnega bivanja, je nekaj hudo narobe.

Verjetno se vsi lahko strinjamo, da je za prihodnost in razvoj slovenske družbe brezperspektivnost, izhajajoča iz eksistencialnega problema posameznika z vsemi svojimi implikacijami, bistveno večji problem kot so bile avgustovske poplave. A vendar bo za popoplavno sanacijo politika našla 10 milijard evrov. Za reševanje stanovanjskega vprašanja pa proračun v prihodnjih treh letih predvideva skupaj le dobrih 75 milijonov evrov, približno toliko pa naj bi dobili tudi evropskih sredstev. Finančni minister bi se želel izogniti obremenjevanju proračuna in ponuja modele javno zasebnih partnerstev. Ob stanovanjskem skladu naj bi se v gradnjo stanovanj vključil SDH s pomočjo DSU. Vsi govorijo o Dunajskem modelu, ki sicer res dobro deluje, a je, kot v intervjuju pojasni gospod Schantl iz Dunajskega stanovanjskega sklada, zaradi zgodovinskih, predvsem pa kulturnih in sistemskih razlik težko prenosljiv v naše okolje.

Povsem očitno je, da kljub igranemu optimizmu ministra Maljevca ni resne politične volje za vzpostavitev vzdržne stanovanjske politike. Indikativno je, da v dveh letih delovanja vlada ni uspela pripraviti resne raziskave o dejanskih potrebah po novih stanovanjih, prav tako tudi ni pripravila zanesljive ocene števila praznih stanovanj (upam sicer, da se motim in da te analize obstajajo, a zaradi različnih interesov le niso bile javno predstavljene). Natančna analiza stanja je seveda predpogoj za resno načrtovanje rešitev, njena premišljena javna predstavitev pa bi opozorila na obseg in akutnost problema in vse njegove posledice.

Z regulacijo in primerno obdavčitvijo kratkoročnega oddajanja stanovanj ter uvedbo progresivnega nepremičninskega davka bi lahko v kratkem času stvari začeli spreminjati na bolje in vplivali na nenadzorovano ekspanzijo zasebnih nepremičninskih investicij, ki stanovanjskega problema ne rešujejo, ampak ga le povečujejo.

Bolj ali manj jasno je, da je rešitev mogoča le z neprofitno izgradnjo zadostnega števila javnih stanovanj. Politika mora končno sprejeti jasno določitev, da je to absolutna prioriteta, ter za začetek sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi omogočila brezplačni prenos vseh za gradnjo stanovanj primernih zemljišč v javni lasti, kar seveda zajema tudi zemljišča, ki jih upravlja SDH, na Stanovanjske sklade.

Z vzpostavitvijo sistema neprofitne izgradnje, ki bi vključeval tako državno stanovanjsko banko, kot tudi državno gradbeno podjetje, bi lahko zagnali pospešeno izgradnjo stanovanj. To bi zaradi nacionalnega obsega investicij lahko sprožilo nov razvojni cikel in razmislek o drugačnem ekonomsko socialnem modelu, predvsem pa vzbudilo vsaj malo upanja v boljšo prihodnost. Generacije, ki večinoma bivamo v tako ali drugače podarjenih stanovanjih, bi bile brez dvoma pripravljene sprejeti solidarnostni stanovanjski prispevek, ki bi prihodnost omogočil tudi generacijam, ki prihajajo za nami. 

Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali, ali Ukrajina lahko dobi to vojno? Na takšno vprašanje se pa lahko razmišlja s serijo hipotez. Pri tem se ni potrebno ozirati ne na vzroke za rusko agresijo, ne za točnost preteklih podatkov o ruskih ali ukrajinskih dejanjih po letu 1999. Stanje sredi marca letos je približno takšno: vzpostavljena je frontna linija, po kateri potekajo spopadi, je pa vojaško gledano skoraj neprehodna in so napadi, da se jo preseka, vsaj doslej, propadli. V napadih in obrambi pa gre za ogromne količine porabljenih granat in dronov.

Ukrajina brez tuje pomoči ne more pregnati ruske vojske iz zasedenih delov države. Pomoč v orožju, denarju dobiva iz EU, ZDA, VB. Eskalacija pomoči z raketami dolgega dosega, z vojaškimi enotami zveze Nato, pa lahko v trenutku sproži jedrski spopad. V zadnjem letu si je Ruska federacija ekonomsko opomogla, saj dosega 3,5% rast bruto družbenega proizvoda, prebivalci pa ne čutijo preveč bremen vojskovanja. Še vedno prevladuje nacionalna zavest in pripadnost.

Ekscesi ruskega vodstva so sicer sramotni, ne vplivajo pa razdiralno na politično stanje v državi. V Ukrajini je gospodarsko stanje obupno. Brez ogromne finančne in oborožitvene pomoči iz ZDA, EU in VB bi se ukrajinska vladajoča ekipa znašla v precepu in bi verjetno izgubila oblast.

Vse to vpliva na stanje v EU, če ga hočemo ali ne videti, takšnega kot je v resnici. EU je v zadnjih desetletjih močno zaostala v deležu BDP v svetu. Zdrsnila je od deleža pred tridesetimi leti od dobrih 20 % na manj kot 15%.Pa ni samo to, izgubila je velik del razvojnega potenciala, kar se  najbolj odraža pri avtomobilski proizvodnji. Vse povsod pa pred seboj vidimo Kitajsko, v takšnem ali drugačnem pomenu.

Prav zaradi gospodarskega zaostajanja bi morala biti primarna naloga komisije EU v pripravi stvarne analize dejanskega stanja in ne propagande in takoj bi morala sprožiti aktivnosti za dosego prekinitve spopadov. Končno bi se morali posloviti od zastarelih stališč, sprejetih pred skoraj petdesetimi leti v Helsinkih, takrat še ob sodelovanju maršala Tita. — Franci Gerbec, Kremenica

V torek, 12. marca, je odjeknila novica o veliki “referendumsko-jedrski koaliciji”, z izjemo “črne ovce” Levice. Na vrat na nos večina strank složno predlaga posvetovalni referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Na prvi pogled bi človek zadovoljno vzkliknil: lepo! Demokratično! Odločali bomo z referendumom … No, poslanka Levice Sukićeva je nato, v utemeljevanju ne-podpore stranke Levice tej “bipartisan” odločitvi, povedala bistvo; ta referendum je mišljen kot bližnjica do bianco menice vsem vladam, ki bodo upravljale projekt JEK2. Veliko pa je tveganje, da smo pred novo TEŠ 6. Tega resnega tveganja se morda intimno zavedajo vse stranke, zato je sedaj najlažje, s posvetovalnim referendumom, prelagati odgovornost za morebiten nov polom na pleča vseh državljank in državljanov. Sukićeva je povedala še nekaj bistvenega: na rokohitrski referendum bomo šli, ne da bi javnost spoznala vse podrobnosti in tudi tveganja ter senčne plati te “strateške” odločitve. Podobno kot pri referendumu o Natu. Potrebno je hiteti in strašiti javnost z mrzlimi zimami brez ogrevanja, še posebno zdaj, ko ruskega plina ni več. Ta je pravi trenutek za novo koalicijo voljnih!

Pa poglejmo nekaj podrobnosti, o katerih se ne bo veliko govorilo in pisalo, saj pričakujem, da bodo slovenski mainstream mediji, za katerimi stoji država ali kapital, enozvočno za. Gospodarstveniki so že aplavdirali, vse stranke (brez Levice zaenkrat), pa bodo referendum in 2. blok JEK podprle. Prične se tista nekritična “evforija”, ki smo jo že spoznali pri vstopanju v EU in Nato, napadu ZDA in zaveznikov na Afganistan, Irak in Libijo, Ukrajini, sankcijah proti Rusiji … no, pri Izraelu in Gazi je atlantska evforija nekoliko, sramežljivo, popustila, ugasnila. Zdaj pa stopimo spet v skupno borbo za nacionalni energetski cilj! O potrebi in nujnosti jedrske, kot “trajnostne in zelene energije”, ki naj bi zagotovila dolgoročno blaginjo vsem, bomo do novembrskega referenduma veliko slišali in brali. Morda bodo angažirane tudi temne in svetle vplivnice. Zato bom tukaj izpostavil nekaj dilem, o katerih bi morali temeljito spregovoriti, preden se podamo v boj za ali proti bianco menici.

1. Jedrska energija ni obnovljiva energija in ne pomeni energetske avtonomije. Uran je potrebno uvažati.

2. Jedrska energija je med najdražjimi, zaradi drage tehnologije in drage surovine. Posledično se računi elektrike za gospodinjstva ne bodo pocenili, temveč nasprotno.

3. Nesreče v jedrskih elektrarnah so redke, a potencialno najnevarnejše za okolje in ljudi.

4. V nestabilnem času vojn so tveganja (primer Zaporožja) še večja.

5. Krško se nahaja ob tektonski prelomnici in na enem od potresno bolj aktivnih območij Slovenije - tveganje močnega potresa, ki ga v obdobju delovanja JEK 1, (še) k sreči ni bilo, je vendar še naprej realno.

6. Vprašanje hranjenja in odstranitve radioaktivnih odpadkov ni rešeno. Jih bomo izvažali v Afriko in tretji svet?

7. Jedrska energija je postala “zelena” le nedavno, po odločitvi Evropske komisije in pod pritiskom močnega jedrskega lobija. Konec dobave ruskega plina jim je pri tem zelo pomagal.

8. Vprašanje za logiko: zakaj Avstrija trmasto nasprotuje jedrski energiji in raje intenzivno vlaga v obnovljive vire? Mar nima potrebe po energiji, kot jih imamo mi?

9. In dulcis in fundo: ob lanskem obisku ameriških senatorjev (zoper enega od njih, Boba Menendeza, obtoženega nato v ZDA prejemanja podkupnin) pri vrhu slovenske politike (zunanji ministrici, predsedniku vlade, predsednici republike) je bil javno izpostavljen namig o pomenu, da posel JEK2 dobi ameriški Whestinghouse (graditelj JEK1). Zelo zgovorno. Lahko sumimo, da so posli, vsaj politično - nihče se od slovenskih vrhovnih politikov ni odzval na lobistično izjavo senatorja - že sklenjeni in da bo služil “posvetovalni referendum” predvsem kot demagoška bližnjica do uveljavitve njihovih interesov. Manj pa naših.

Sam bom na referendumu glasoval proti, ker verjamem, da obstajajo druge, manj tvegane in bolj trajnostne poti do energetske varnosti. Pa bi raje pri tem sodelovali z Avstrijo. A žal mislim, da je kocka že padla; politično jedrsko enoumje od SDS do SD, preko Svobode in Nove Slovenije, je že dejstvo. Podobno je bilo pri TEŠ 6. Hiteli bodo z referendumom in ga skušali triumfalno dobiti. Vprašanje je, ali se bo družba spet pustila manipulirati in zapeljati. Trikov za to je nešteto. 

Poslanci so pred kratkim razpravljali o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Predlog zakona so odlično zagovarjali trije predstavniki civilne družbe, vendar malce pregostobesedno. Zaradi česar so lahko nekateri poslanci nasprotovali z različnimi izgovori: da je potrebno izpopolniti paliativo, da se naj uvede paliativa povsod po Sloveniji (tudi v Zgornjem Kašlju?), da je treba še vključiti moralne teologe ali da je vprašanje „kompleksno“. Nihče ni povedal pravega vzroka nasprotovanju. To je, da temu nasprotuje Rimskokatoliška cerkev.

Mimogrede: v Bibliji ni prav nikjer omenjen samomor ali pomoč pri njem. To, da je samomor greh, se je RKC domislila šele v srednjem veku.

Jaz bi poslance soočil z enostavnim, binarnim vprašanjem s sledečimi parametri:

1. Pred nami je bolnik v terminalni fazi bolezni,

2. bolnik kljub vsem medicinskim, paliativnim, psihološkim in drugim strokovnim posegom neznosno trpi,

3. bolnik želi umreti,

4. pomoč pri samomoru je legalizirana.

Možna sta le dva odgovora. Ali bolniku svetujemo pomoč pri samomoru ali mu rečemo, da naj še dalje neznosno trpi?

Pa da vidimo, kaj bodo poslanci odgovorili. 

Mag. Sara Wagner, vodja korporativnega komuniciranja SIJ, se je v prejšnjih Pismih bralcev odzvala na mojo navedbo v uvodniku »Farsa v državnem zboru«, da se »še danes pa zdi prav neverjetno, da so Rusi državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se lahko kaj takega zgodi? 70 milijonov!«. Mag. Wagner pojasni, da je kupec 55,35-odstotnega deleža SIJ podvomil, da bo konzorcij slovenskih bank pravočasno zagotovil kreditne vire, zato je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov evrov lastnih sredstev, ki so mu bili po prejemu bančnega nakazila vrnjeni.

Navedba v uvodniku izhaja iz poročila računskega sodišča o prodaji omenjenega 55,35-odstotnega deleža SIJ, celotno poročilo je bralkam in bralcem dostopno v spletnem arhivu poročil računskega sodišča. Gre za eno najboljših poročil računskega sodišča, saj nazorno kaže, kako so potekale in bile interesno in politično usmerjane prodaje slovenskih podjetij.

Večinski delež v SIJ pa je bil prepoceni prodan ruskim kupcem v času vlade Janeza Janše leta 2007. Naj tu z besedami računskega sodišča iz omenjenega poročila razložimo besedo »prepoceni«: »Komisija za prodajo je postopek prodaje vodila na način, ki ni zagotavljal doseganja najvišje možne prodajne cene in najboljših možnih pogojev prodaje. Komisija za prodajo ni naročila ocene vrednosti posameznih odvisnih družb in o prodaji posameznih odvisnih družb ni odločala, zato je v pozivu za javno zbiranje ponudb objavila le prodajo delnic skupine SIJ. Po objavi poziva k javnemu zbiranju ponudb od ponudnikov ni pridobila ustreznih informacij o izraženem interesu za nakup posameznih odvisnih družb. Med tremi prispelimi ponudbami je izbrala ponudbo družbe, ki jo je malo pred oddajo ponudbe ustanovila nizozemska zadruga – tudi ta je bila ustanovljena šele takrat –, obe pa sta bili vključeni v poslovni sistem ruske matične družbe (garant v prodajni pogodbi). Ker je komisija za prodajo omejila pogajanja le na izbranega ponudnika, si je zmanjšala pogajalsko moč in možnost doseganja najvišje možne prodajne cene ter najugodnejših pogojev prodaje.« Z drugimi besedami, novinarskimi: vlada oziroma njena komisija, ki jo je vodila Marija Zagožen, ki je spadala v tistem času v ožji krog predsednika vlade Janeza Janše, je ravnala v korist kupcev.

Med drugim pa je v poročilu omenjeno tudi nakazilo 70 milijonov evrov na račun pri pooblaščenem notarju. Takole pravi računsko sodišče: »Nakazilo je bilo izvedeno v več delih, na skrbniški račun pri notarju pa je bilo nakazano za 70.015.000 evrov presežka sredstev nad zneskom kupnine. Ocenjujemo, da ministrstvo za gospodarstvo ni ravnalo učinkovito, ker od kupca ni zahtevalo dokazil in pojasnil o tem, s katerega računa so bila sredstva nakazana in s kakšnim namenom …«

Bralkam in bralcem naj na koncu priporočim branje celotnega poročila o prodaji SIJ: to je poročilo o slovenski tranziciji, pojasnjuje pa tudi današnje ravnanje številnih gospodarskih in političnih akterjev ter njihova medsebojna razmerja.

Nekatere navedbe, ki jih je v zapisu v zvezi s t.i. zadevo Balkanski bojevnik v prejšnji številki Mladine podal Bernard Nežmah, ne držijo, zato v zvezi s tem podajamo dodatno pojasnilo, da bodo bralci seznanjeni z vsemi dejstvi v tem primeru.

Drži, da je v t.i. zadevi Balkanski bojevnik postopek proti enemu od obtoženih zastaral (proti 11 obtoženim pa je bil postopek pravnomočno zaključen). Vsak tovrsten primer je zagotovo odveč, saj si sodstvo želi vse postopke pripeljati do konca, torej do takšne ali drugačne odločitve v zadevi oziroma do sodbe. Ne drži pa, kot povsem neutemeljeno namiguje kolumnist, da Vrhovno sodišče ni naredilo nič, da bi postopek izpeljalo. Vrhovno sodišče je zadevo obravnavalo in tudi odločilo – zadevo je razveljavilo. Vpliva na izpeljavo omenjenega postopka na sodišču prve stopnje, ki je zadevo obravnavalo po razveljavitvi, pa Vrhovno sodišče nima in ga tudi ne sme imeti.

V takšnih primerih je zakonodaja do novembra 2021 predpisovala, da morajo biti zadeve v ponovnem odločanju po odločitvi Vrhovnega sodišča do pravnomočnega zaključka pripeljane v roku dveh let. Tako se je torej pričakovalo, da bo sodišče celoten (ponovni) postopek na prvi in potem še na drugi stopnji izpeljalo v roku dveh let. Kar je bil v mnogih primerih, še posebej za ponovna sojenja v obsežnih in kompleksnih zadevah prekratek oziroma povsem nestvaren rok. Na to je sodstvo več let opozarjalo tudi zakonodajalca, nakar je bil konec leta 2021 s spremembo zakona ta rok podaljšan na pet let. S tem se je močno zmanjšala možnost zastaranja v podobnih zadevah, vendar v izpostavljenem primeru tega novega določila še ni bilo mogoče upoštevati, kar je tudi v največji meri prispevalo k takšnemu zaključku postopka. Ob tem je vendarle potrebno dodati, da je omenjeni obdolženec zaporno kazen, ki izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani iz maja 2019, že prestal. 

V medijih smo lahko brali, da je katoliška cerkev na začetku tega leta ustanovila tri, tako navaja sama cerkev, neodvisne in samostojne komisije, ki bodo skrbele za zaupane naloge na področju zaščite otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih. Ta delovna telesa so, kot pišejo mediji, sestavljena iz katoliških klerikov in drugih oseb, ki so vsi, ali vsaj večina, člani cerkve. Zato se postavi vprašanje, ali bodo te komisije, kljub zatrjevanju cerkve, res samostojne in neodvisne.

Odgovor na omenjeno vprašanje daje kar sama cerkev v svojem katekizmu in Zakoniku cerkvenega prava. Vsi kleriki in drugi člani cerkve imajo status vernika, saj so krščeni, glede tega obreda pa v katoliškem katekizmu piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga …,« pa tudi »Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi …« Po zakoniku cerkvenega prava so krščenci »s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo.« V zakoniku piše tudi: »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo«. Omenjeni citati so jasni in kažejo na to, kakšna je neodvisnost in samostojnost članov katoliške cerkve. Laik je pokoren kleriku, ta pa svojemu nadrejenemu kleriku, vsi pa papežu! Ali je, glede na cerkveni nauk, katolik sploh lahko neodvisen, če mora biti pokoren nadrejenemu? Seveda vse to velja tudi za člane ustanovljenih komisij, ki so katoliki. In če člani cerkvenih komisij niso neodvisni in samostojni, ali so potem lahko neodvisne in samostojne komisije, katerih del so?

Jasno, da ne! Pa še nekaj. Katolik je dolžan delovati v interesu cerkve, kajti ta pravi, da se mora ozirati na skupni blagor cerkve – v nasprotnem je lahko kaznovan. Ali ni tudi to omejitev neodvisnosti in samostojnosti katolika?

Kakor je razvidno iz nalog vseh treh komisij, je vprašanje, ali se bo katera od njih ukvarjala s preiskovanjem cerkvene pedofilije v smislu civilnih preiskav, ki so bile v ZDA, Franciji, Avstraliji, na Irskem …, in ki so odkrile množično in grozljivo pedofilijo cerkvenega klera. Še najbližje temu je verjetno komisija za analizo preteklih primerov spolnih zlorab, ki pa šteje samo tri člane. Če bi se cerkvi res šlo za celovito preiskavo pedofilije v svojih vrstah, bi v komisijo imenovala večje število od cerkve neodvisnih strokovnjakov po vzoru komisij v Franciji, ZDA, Avstraliji, na Irskem … Tega pa seveda ni naredila, zato je zaključek bolj ali manj jasen: cerkvi ni do tega, da se razkrivajo spolne zlorabe klera in drugih katolikov ter njihovo prikrivanje, temveč da je to še naprej »varno« skrito pred javnostjo in državo – seveda kolikor je to še mogoče. Ali ne gre zato pri vsem tem za spretno piar potezo!

Ker cerkev očitno ne želi celovito preiskati pedofilije v svojih vrstah, mora to za zaščito otrok narediti država, saj je ta po 56. členu ustave dolžna otrokom zagotavljati posebno varstvo pred izkoriščanjem in zlorabljanjem. Zato mora državni zbor uvesti parlamentarno preiskavo v smislu poslovnika o parlamentarni preiskavi in imenovati posebno preiskovalno komisijo, ki bo celovito preiskala spolne zlorabe otrok s strani katoliških duhovnikov, redovnikov oz. redovnic, njihovo prikrivanje, premestitve storilcev ..., vse z namenom, da se ugotovi realno stanje in da se spolne zlorabe otrok in njihovo prikrivanje ustrezno procesira, v kolikor seveda to še ni bilo storjeno. Še posebej bi morala ta komisija preveriti, ali je cerkev v smislu 91. člena Zakona o socialnem varstvu obveščala centre za socialno delo o ogroženosti otrok, ki so jih spolno zlorabili kleriki, kar je sicer njena zakonska dolžnost. Kolikokrat je to storila, če sploh kdaj? 

Franco Juri je v svojem pismu z zgornjim naslovom 164 politikov članic OZN, ki so obsodili agresijo Ruske federacije na Ukrajino, in 506 poslancev evropskega parlamenta, ki so tudi obsodili agresijo Ruske federacije in njenega predsednika Vladimirja Putina, označil za ’neprisebne’.

Vojska Ruske federacije je vkorakala in napadla samostojno neodvisno državo Ukrajino, kar so priznale skoraj vse države sveta - vključno z Rusko federacijo, Belorusijo in celo Severno Korejo. Pisec prispevka nima nobenih zadržkov za napad ruske vojske in njenih plačancev na Ukrajino - že leta 2014 in ponovno v letu 2022. Obregnil pa se je ob besede francoskega predsednika Emmanuela Macrona o morebitni napotitvi vojakov zahodnih držav v Ukrajino.

Prvi korak je naredil Putin, ko so njegovi vojaki prestopili ukrajinsko mejo. Juri pri tem ni zasledil »zameglitev uma« ruskega predsednika Putina. Slednji je v zadnjem nagovoru javnosti zahodu zagrozil z jedrskim orožjem. Putin je spomnil na usodo nekaterih vdorov posameznih držav proti Rusiji v preteklosti. A danes so te države enotne in složne proti njegovim dejanjem in njegovi diktaturi. Kako to, da sta se Švedska in Finska, ki sta bili več kot 70 let nevtralni, odločili za članstvo v Natu? Mar ni k temu prispevalo prav Putinovo ravnanje? Mar ni Putin s svojim ravnanjem odločno prispeval k ponovnemu zagonu vojaške industrije Evrope in celotnega zahoda?

Putin je umoril ali zaprl vse vidnejše opozicijske voditelje in njihove simpatizerje. Ukinil je vse nevladne medije in nevladne organizacije označil za ’tuje agente.’ Merodajne mednarodne organizacije niso zaznale kršenja človekovih pravic v Ukrajini. Mednarodno sodišče je na drugi strani izdalo nalog za prijetje predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina. 

V članku z naslovom »Zlopamtilo« je poobjavljena izjava predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič o sodnikih in njihovem „izsiljevanju“, in sicer v kontekstu tega, da je gospa Klakočar Zupančič tudi nekdanja sodnica. Na nenavadne izjave predsednice DZ smo se v Slovenskem sodniškem društvu že odzvali in nanje ponovno usmerjamo: https://sodnisko-drustvo.si/obvestilo-za-javnost-4/

Dodatno pa bi radi zavrnili insinuacije, da smo bili „pod prejšnjo vlado sodniki večinoma kar tiho“, kar implicira nekakšno politično pristranskost sodnikov. Navedeno odločno zavračamo kot popolnoma neutemeljeno in brez podlage. Radi bi poudarili, da se za kritično oglašanje sodnikov najbrž ne morejo šteti opazke, ki jih posamezni sodnik zapiše na zaprtem delu svojega Facebook profila, torej med prijatelji, pri čemer se je ga. Klakočar Zupančič v svojem znanem primeru uspešno sklicevala ravno na to, torej da ni šlo za javno, pač pa za zasebno izražanje njenih (političnih) mnenj.

Verjetno je mnogo bolj pomembno kot „šaljive opazke na Facebooku“ to, da smo sodniki tudi v času „razgradnje pravne države v obdobju pandemije kovida“ zgledno opravljali svoje naloge; tako so bili denimo številni „kovid“ odloki na upravnem in kasneje na Vrhovnem sodišču ugotovljeni za nezakonite, predvsem pa je svojo nalogo uspešno opravilo tudi Ustavno sodišče, ki je bilo zelo obremenjeno s „kovid zadevami“. Neustavnosti so torej sodišča prepoznavala tedaj in jih prepoznavajo danes. Bralce lahko v zvezi s tem tudi seznanite, da je Slovensko sodniško društvo predmetno pobudo za presojo ustavnosti sodniških plač na Ustavno sodišče vložilo že leta 2021, torej še v času prejšnje vlade. A vse sodne odločitve vseh sodišč je treba enako spoštovati, tako tiste, s katerimi se intimno strinjamo, kot tudi take, s katerimi se morda manj. Da so za naslovnike zavezujoče (in ne morda predmet njihove naknadne presoje legalnosti ali legitimnosti) in da je rok sestavni del odločbe, nihče, ki je bil kdajkoli sodnik, ne bi smel pozabiti. Grožnja sodnikov z bojkotom izvedbe evropskih volitev je bila ilustrativna miselna demonstracija tega, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se tudi sodniki poslužili argumenta moči, namesto moči argumentov. Kdo se česa tudi v resnici poslužuje - in ravna etično in moralno - , zakonodajna, izvršna ali sodna oblast, pa naj na podlagi objektivnih dejstev bralci presodijo sami. Objektivno dejstvo je med drugim tudi, da „svojih pravic“ (neodvisnost sodstva je pravica državljanov in ne sodnikov samih) sodniki ne uveljavljamo na račun državljanov, saj svoje delo ves čas nemoteno opravljamo.

S spoštovanjem.

Letošnje zvišanje pokojnin v višini dobrih 8 odstotkov ni nekakšno darilo vlade, temveč je zapisano in določeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ugotavljamo lahko le, da je znesek letne uskladitve verjetno prenizek glede na dejanske podražitve, zlasti gre tu za hrano, ki se je podražila za 20 odstotkov. Upokojenci namreč ne kupujemo lokomotiv. In ko smo upokojenci lansko leto zaprosili za 3,5 odstotno izredno uskladitev pokojnin zaradi draginje (inflacije), smo naleteli na gluha ušesa.

Dovolite, da pojasnim nekaj dejstev iz naše polpretekle zgodovine. Slovenska država je v procesu osamosvajanja iz ekonomskih in političnih razlogov umetno ustvarila preko 100.000 upokojencev in sprejela obvezo, da bo krila manjkajoča sredstva pokojninski blagajni iz proračuna, kar pa ji je zdaj odveč, čeprav je to določeno v zakonu. Nadalje je vlada dr. Drnovška prepolovila prispevke delodajalcev v pokojninsko blagajno, ker je denar potrebovala drugje. Samo opomba - če tega ne bi storila, bi bila danes pokojninska blagajna samozadostna, potrebna ne bi bila nobena pokojninska reforma, gre namreč za približno 20 odstotkov celotnega letnega proračuna ZPIZ.

Upokojenci so bili torej kolateralna škoda in bili žrtvovani v imenu višjih interesov. Drugih posegov v pokojninsko blagajno tu niti ne bi navajal. Začetnika oz. tvorca pokojninske revščine sta Tone Rop in Vlado Dimovski kot soavtorja ZPIZ1 z uvedbo valorizacije. Slednja naj bi skrbela za primerljivo enakost med starimi in novimi pokojninami, v bistvu pa je ene in druge le zniževala. Oba bosta sicer finančno neodvisna od te pokojnine, ker jima bo predstavljala le žepnino. Dodatna pokojninska zavarovanja pa so ob tem, da se v času prejemanja dodatne pokojninske rente letno ne usklajujejo z inflacijo, nesmiselna. Modra zavarovalnica ima na primer že 5 let enak znesek dodatne pokojninske rente. Seveda so ta zavarovanja tistim z najnižjimi prejemki v času delovne aktivnosti praktično nedosegljiva, čeprav so prvenstveno namenjena ravno njim in so z davčnega vidika zanje tudi smiselna.

Zahtevek za izenačitev odmernih odstotkov vseh upokojenih (moški in ženske) po ZPIZ-2 od 01.01.2013 je povsem legitimen in podprt s strani prava EU, s katerim mora biti pravo vseh držav članic usklajeno. Žalostno pa je, da se ob tej povsem legitimni zahtevi večina funkcionarjev državnih organov le spreneveda, išče izgovore in navaja trditve, ki ne vzdržijo. Zakaj? Zgolj zato, ker se ne upajo izpostaviti in je to zanje udobneje. V zasebnih pogovorih priznavajo, da imamo prav. Že ob popravkih ZPIZ-2 smo se pisno obrnili na predlagateljico Alenko Bratušek, ki pa ni našla časa in nam ni odgovorila. Le poslanec Marko Bandelli je pozneje zapisal, da je bilo to mišljeno za vse upokojene po ZPIZ-2. Premier Marjan Šarec pa je vprašanje v državnem zboru enostavno preslišal. Žalosti nas dejstvo, da sta oba tako ga. Bratuškova kot g. Šarec danes na ministrskih položajih, čeprav jima volivci na volitvah nismo izkazali zaupanja. Za nas upokojence razen praznih obljub nista nič naredila.

Moški upokojenci, upokojeni po ZPIZ-2 od 01.01. 2013 dalje, zahtevamo, da se naše pokojnine izračunajo na novo v višini odmernega odstotka, ki je veljal ob dnevu naše upokojitve za ženske z vsemi rednimi in izrednimi uskladitvami. To ni matematični problem, kot se zmotno navaja. Podatki so znani, potrebno je le osnovnošolsko znanje matematike in nekaj dobre volje.

V ilustracijo povem, da ima upokojeni učiteljski par, oba sta učila na predmetni stopnji, brez otrok, z približno ves čas enako plačo, oba upokojena s polno pokojninsko dobo in celo istega leta, različno pokojnino, ona ima za 100 evrov višjo pokojnino.

Žalosti me dejstvo, da so bila v preteklosti društva upokojencev kot tudi stranka DeSUS predvsem pristan za samopromocijo posameznikov. Še regresa v dveh višinah niso bili sposobni izpogajati, čeprav ZUJFa že davno ni več. Ne zanimajo nas politične zdrahe, temveč naše pokojnine. Kot je ob priliki dejala predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar: potrebno se je pogovarjati, potreben je konstruktiven dialog. Slednjega žal ni.

Tudi davek na nepremičnine je očitno misija nemogoče. Zakaj? Ker imajo najbogatejši v lasti enormno število nepremičnin. Več kot 20.000 praznih stanovanj, več tisoč stanovanj, ki se oddajajo na črno, kupovanje nepremičnin milijonskih vrednosti, pri čemer marsikdo ne more dokazati, od kje mu denar. Kaj sploh počne slovenska finančna uprava na tem področju? Država se mirno na letni ravni odpoveduje 100 milijonom evrov in več. V korist koga?

S spoštovanjem.

Najnovejše sestankovanje “prijateljev in zaveznikov Ukrajine”, zbranih v Parizu okrog francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je zvenelo domala kot evropska vojna napoved Ruski federaciji. Lahko se vprašamo, ali pri razmišljanju o pošiljanju evropskih (in posledično Natovih!) vojakov na ukrajinsko-rusko fronto, gre za blef, ki naj bi “prestrašil” Putina, ali za resen in torej blazen namen novega Napoleona v težavah z lastnimi kmeti in padanju podpore doma. Vojna proti Rusiji, kot politična rešilna bitka? K sreči konsenza, med “prijatelji in zavezniki Ukrajine” na tej točki ni bilo.

Vseeno so že izustene zamisli zelo hud in nevaren casus belli. Mar se tega zavedamo? Histerija, s katero Evropa spremlja pozicijsko vojno v Ukrajini, hkrati brez jasnega stališča o genocidu v Gazi, in pomanjkanje pameti, ki naj bi zagnala diplomacijo k iskanju rešitev, tudi začasnih, v obliki premirja in obnovitve pogajanj, ki so jih Britanci in Američani preprečili v Istanbulu, postaja pri nekaterih vodilnih evropskih politikih iz znamenitega “francosko-nemškega vlaka” že patološka. Zameglila je um vladarjev, pripeljala pa bi nas vse do prepada, do totalne vojne. Ali je to postala Evropska Unija? Kandidatka za najbolj smrtonosno fronto na planetu? Rusija ima že dve leti očitne težave z osvajanjem Ukrajine, vodilni v Evropi pa strašijo evropske državljane s skorajšnjo rusko invazijo do Pariza. Pri tem pa se, zavestno ali ne, poslužijo besednjaka, manir in napovedi, ki gredo direktno v smer izzivanja vojne z Rusijo. Ne, to ni naša EU! 

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 2. 2024 pod gornjim naslovom vsebuje napačno navedeno dejstvo, da »… še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega lahko sploh zgodi? 70 milijonov!« Kupci SIJ-a niso nakazali ničesar preveč. Podjetje Dilon d.o.o., je za 55,35-odstotni delež v Slovenski industriji jekla moralo odšteti 105 milijonov evrov. Od tega je zagotovilo 35 milijonov evrov lastnih sredstev. Preostali del kupnine, 70 milijonov evrov naj bi kot posojilo Dilonu zagotovil konzorcij slovenskih bank. Ker je Dilon dvomil v pravočasno zagotovitev kreditnih virov s strani konzorcija slovenskih bank, je na skrbniški račun pri notarju začasno deponiral 70 milijonov evrov lastnih sredstev. Ko je bil bančni kredit v enaki višini, torej 70 milijonov evrov, odobren in sredstva nakazana na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov lastnih sredstev povrnjenih kupcu SIJ-a.

Lep pozdrav.

Spoštovani!

Že nekaj časa opazujem vaše vodenje slovenske zunanje politike. Z njim se globoko ne strinjam, predvsem zaradi vaše nenačelne politike, ki jo izkazujete v odnosu do različnih držav. V mislih imam vaš odnos do Rusije in Izraela. Do prve ne morete zakriti svojega sovraštva, do druge pa ne svoje podrejenosti in hinavstva. Da, hinavstvo veje iz vaših besed, ko govorite o genocidu v Gazi in Palestini na splošno. Vse, kar ste bili doslej sposobni izustiti, je, da morajo morilci (tako jih imenujem jaz, ne vi) svoje zločine početi malo bolj v rokavicah. Skupaj z EU niste naredili še nobenega resnega dejanja, ki bi pokazal, da v resnici nasprotujete masakru v Gazi, medtem ko so ukrepi do Rusije skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ta vaša nenačelnost in nenačelnost EU se kažeta tudi v odločitvi, da pošljete vojsko nad jemenske Hutije, ki so še edini, ki zares pomagajo Palestincem. S tem ste se s svojo politiko postavili na stran morilcev! Pritisnite na Izrael, da neha s pomori v Gazi, pa bojo tudi Hutiji nehali napadati ladje.

Če sem se do sedaj še nekako zadrževal, da vam ne pišem, je zadnje vaše dejanje podrlo vse zavore.

Na zagovor ste poklicali ruskega veleposlanika zaradi smrti ruskega oporečnika Navalnega. To bi bilo v normalnih časih morda le nekoliko nenavadno, saj kaj takega običajno ne počnete (nisem opazil, da bi npr. povprašali, kako je z že desetletje zaprtim Julianom Assangeem ali kakšnim drugim oporečnikom, ki jih je v svetu precej). A v teh norih časih, ko so v Izraelu masakrirali že 30 tisoč civilistov, o vašem klicu veleposlaniku Izraela na zagovor ni duha ne sluha. To vaše ’nedejanje’, ta vaša dvojna merila so neskončna sramota za vas in žal tudi za vso Slovenijo! Pokazali ste, da je za vas pomembnejši en človek, ki z vami deli politično prepričanje, kot pa 30 tisoč pomorjenih ljudi, ki imajo nekoliko drugačno barvo kože in vero. Temu lahko rečemo rasizem!

Mene je sram!

Zato vas javno sprašujem:

Ali vas ni nič sram?

P.S.: Vprašanje je namenjeno tudi Vladi Republike Slovenije in koalicijskim strankam. 

V podjetju 2TDK se želimo odzvati na zapis kolumnista Mladine N’toko, ki je v reviji Mladina številka 7, z dne 16. 02. 2024, v kolumni z naslovom Boj na drugem tiru zapisal več neresničnih navedb. Med drugim je navedel, da je državno podjetje 2TDK pripravljeno vsem na očeh kršiti desetine zakonov ter da je vlada do zdaj naredila vse, da je zgladila pot ekstremnemu izkoriščanju in goljufanju delavcev s strani 2TDK.

Družba 2TDK odločno zavrača navedbe o kršitvah na desetine zakonov ter ekstremnem izkoriščanju in goljufanju delavcev. Družba 2TDK spoštuje slovenski pravni red in zakonodajo ter ne krši zakonov. Družba 2TDK tudi ni delodajalec turških delavcev, temveč so to izvajalci glavnih gradbenih del, zato je za spoštovanje delovnopravne zakonodaje (med izvajalci in delavci izvajalcev) odgovoren izključno izvajalec glavnih gradbenih del.

Družba 2TDK lahko na delovnopravnem področju v povezavi z delavci izvajalcev glavnih gradbenih del ravna zgolj omejeno in le v okviru svojih pooblastil. Izvajalce glavnih gradbenih del tako nenehno ter skladno z možnostmi, ki jih 2TDK ima na podlagi zakonodaje in pogodbe za glavna gradbena dela, poziva k dolžnosti spoštovanja delovnopravne zakonodaje kot tudi pogodbenih določil.

Za nadzor nad delovnimi razmerji med izvajalci glavnih gradbenih del (delodajalci) in delavci izvajalcev (delojemalci) pa je odgovoren Inšpektorat za delo. Družba 2TDK se kot investitor na vsak indic morebitne kršitve odzove ter zahteva pojasnila izvajalca, odpravo morebitne kršitve ter ustrezna dokazila o odpravi kršitve.

Lep pozdrav.

Spoštovani!

V intervjuju z dr. Slavkom Gabrom v Mladini  št. 6 je novinar Jure Trampuš v vprašanju postavil trditev, ki ne drži: »Zgražamo se nad ministrico, ki je brez zakonske podlage kupila 13 tisoč računalnikov, pozabili pa smo na njenega predhodnika, ki je ljudem poklonil 29 milijonov evrov za slušalke«. Ni res, da je ministrica kupila računalnike brez zakonske podlage. Podlaga za nakup 13 tisoč računalnikov je Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti.

Z lepimi pozdravi. 

Morda bi morala sedanja vlada trenutni stavkovni val vzeti kot poklon, saj imajo nekatere skupine ljudi očitno o njej mnenje, da zna čarati in lahko na hitro razreši težave, ki so se nabirale in redile več desetletij; čeprav se v javnosti pogosto ustvarja vtis, kot da so se začele šele z nastopom te vlade. Zanimivo je, da so najbolj nepopustljivi stavkajoči tisti, katerih življenje zaradi višine plače ni finančno ogroženo. Ne spomnim pa se, da bi kdaj množično stavkali npr. gradbeni delavci, ki v vseh vremenskih razmerah ob (pre) dolgem delovniku v fizično težkih in nevarnih pogojih ter pomanjkljivi zaščiti in nezadostni prehrani gradijo stanovanja, kakršnih si sami ne bodo mogli nikoli privoščiti, ker s svojo plačo komaj preživijo.

Ko se bo vlada lotila reforme plačnega sistema, pa bi lahko ubila dve muhi na en mah in v duhu boja proti korupciji preverila, ali so razni sekretarke in sekretarji res nepogrešljivi za njeno nemoteno delo ali pa bi lahko ta poklic enostavno ukinili oziroma vsaj preoblikovali v bolj transparentnega, kajti če jim ni treba prijavljati dohodkov in lobističnih stikov, se tu odpira obsežno sivo področje, ki je idealno gojišče korupcije.

Ne trdim, da ta vlada ne dela napak, tudi njeni trenutni sestavi je treba gledati pod prste, jo opozarjati na napake in od nje zahtevati, naj jih popravi. Menim pa, da je treba na zadeve pogledati z ozirom na to, v kako slabem stanju sta bili država in družba na splošno, ko je ta vlada nastopila mandat, svoj lonček pa je kasneje pristavila še višja sila v obliki katastrofalnih poplav. Čudi me, da se v javnih anketah o priljubljenosti politikov spet visoko uvrščajo prav tisti, ki težav, ki se vlečejo že desetletja, niso reševali, temveč so jih kvečjemu poglabljali in ustvarili še kakšno novo. Mogoče pa bi morala RTV Slovenija ponoviti kakšen Dnevnik iz obdobja prejšnje vlade, da ne pozabimo, da nam je bilo takrat in nam je lahko spet še slabše. 

Podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo distribucijskih operaterjev elektrike - surovine, ki predstavljajo temeljno dobrino, je temelj sodobnega načina življenja in tehnološkega razvoja, izkazujejo visoke dobičke in izplačujejo dividende. Večino dobičkov bi lahko in morali usmeriti v razvoj omrežja in nižjo ceno za uporabnike, ta pa konča v državnem proračunu, del pa pri malih delničarjih.

Država in regulator trga električne energije sta tista, ki bi družbeno odgovorno morala poseči v ta način poslovanja. Konec koncev se delovanje javne gospodarske službe distribucijskih operaterjev, operaterjev prenosnega sistema in agencije za energijo financira iz omrežnine. Država in regulator trga lahko posežeta v regulacijo, če bi gledali širše družbeno odgovorno v smislu vzpodbujanja gospodarske rasti in ohranjanja socialne varnosti! Tudi Janševa vlada nikoli ni posegala v to tematiko - je že vedela, zakaj!

Na potezi je torej vlada in z njo agencija za energijo s sedežem v Mariboru, čeprav si od slednje obetam malo ali nič, ker direktorica ni znala odgovarjati na novinarska vprašanja – vtis smo imeli, kot da niti ne ve, o čem je sploh govora.

Trenutna cena električne energije na borzi je 64 evrov, trgovci pa jo prodajajo po 150 do 180 evrov.

Sodelavke in sodelavci Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) podpiramo takojšnjo in brezpogojno vzpostavitev premirja v Gazi in na Zahodnem bregu ter nemoteno dostavo humanitarne pomoči. Zavzemamo se za spoštovanje mednarodnega prava in čimprejšnjo mednarodno mirovno konferenco kot edino sprejemljivo sredstvo za dosego takšne diplomatske in politične rešitve, ki bi ljudem v Izraelu in Palestini omogočila trajno varnost, zadnjim pa končno tudi dostojno življenje in svetlejšo prihodnost.

Špela Čonč, Jernej Tiran, Martin Pogačar, Oto Luthar, Jaro Veselinovič, Urša Kanjir, Lucija Grahek, Aleš Smrekar, Katarina Keber, Špela Petric Žižić, Cyril Mayaud, Domen Krvina, Vladimir Milovanović, Jana Bales, Ivana Maričić, Katja Kobolt, Nataša Ravbar, Peter Pehani, Nastja Slavec, Agata Tomažič, Nina Semolič, Eva Fekonja, Ana Hofman, Tanja Petrović, Boštjan Nedoh, Adrijan Košir, Marko Senčar Mrdaković, Astrid Švara, Katarina Mohar, Jure Tičar, Petra Svoljšak, Mojca Šorli, Dan Podjed, Nataša Rogelja Caf, Januška Gostenčnik, Aleš Pogačnik, Duša Divjak Race, Matevz Baloh, Irena Avsenik Nabergoj, Marisa Žele, Miha Pavšek, Andraž Jež, Marko Juvan, Franci Gabrovšek, Petra Testen Koren, Gregor Strle, Metka Petrič, Špela Ledinek Lozej, Marko Snoj, Jani Kozina, Ema Štarkl, Mateja Ferk, Marina Grzinic Mauhler, Teja Komel Klepec, Renata Lapanja, Tatjana Veljanovski, Anja Trobec, Maja Godina Golija, Alenka Zupančič, Mija Michelizza, Anita Abram, Adam Gabrič, Tina Lengar Verovnik, Boris Kern, Ivan Šprajc, Mojca Kovačič, Edisa Lozic, Andreja Rakovec, Katja Mihurko, Maja Gostič, Taja Skrt Kristan, Mitja Prelovšek, Franci Lazarini, Tjaša Jakop, Staša Koderman, Monika Marušič, Daša Ličen, Tjaša Cankar, Rok Ciglič, Mojca Žagar Karer, Mimi Urbanc, Nina Juvan Mastnak, Mirjam Milhačič Hladnik, Ahac Meden, Mojca Vah Jevšnik, Marijan Dovic, Matej Meterc, Benjamin Štular, Helena Seražin, Dino Manzoni, Tanja Pipan, Daniela Ribeiro, Duška Knežević Hočevar, Nataša Gregorič Bon, Martina Bofulin, Barbara Svetina, Jerneja Fridl, Danila Zuljan Kumar, Vanja Huzjan, Ivan Gale, Miha Kozorog, Ana Reberc, Vesna Liponik, Tadej Troha, Jožica Škofic, Mateja Jemec Tomazin, Irena Naglič, Sanja Cukut Krilić, Matija Zorn, Matjaž Vesel, Primož Pavlin, Tina Berden, Zvezdana Modrijan, Filip Litera, Tanja Valte, Peter Klepec, Dragan Božič, Marjetka Golež Kaučič, Aleš Bunta, Igor Lapajne, Jure Gombac, Janoš Ježovnik, Blaž Kogovšek, Tadej Slabe, Aleš Mendiževec, Dragutin Valoh, Elena Leghissa, Marjeta Ciglenečki, Iztok Sajko, Miha Kosi, Jernej Mlekuž, Mateja Breg Valjavec, Primož Gašperič, Anja Skapin, Žiga Kokalj, Marina Lukšič Hacin, Lilijana Šprah, Urška Strle, Andrej Pleterski, Iva Kosmos, Tanja Pavčič, Javad Malek Hosseini, Marijanca Ajša Vižintin, Konstantin Rokosowski, Rebeka Kunej, Lucija Grahek, Rado Riha, Jelica Šumič Riha, Arsalan Reihanzadeh, Matjaž Grahornik, Borut Telban, Lenart Štaut, Rok Benčin, Rok Mrvič, Ksenija Bogetić Pejović, Drago Perko, Sanja Behrič, Kozma Ahačič, Urban Šilc, Nataša Gliha Komac, Janez Nared, Petra Kolenc, Nataša Jakop, Rajka Bračun Sova, Jovana Mihajlović Trbovc, Andrea Furlan, David Bole, Matej Ažman, Jernej Habjan, Katarina Šrimpf Vendramin, Miha Sušnik, Špela Kastelic, Anja Serec Hodžar, Nataša Dernovšček Hafner, Peter Weiss, Polona Vidmar, Tamara Mateša, Aleš Marsetič, Neža Zajc, Mateja Belak, Manca Filak, Maruša Goluža, Matjaž Gregorič, Matija Likar, Barbara Ivančič Kutin, Majda Černič Istenič, Eva Trivunović, Luka Škerjanec, Nina Zupančič, Jan Ovnik, Boris Kern, Martina Jug, Miha Zobec, Lucija Klun, Uroš Kranjc, Nina Ledinek, Olga Kardoš, Tilen Podobnik, Anela Klemenc Bešo, Renata Komić Marn, Nejc Čož, Jernej Rihter, Matija Turk, Jovita Pristovšek, Teja Turk, Barbara Vodopivec, Tina Košak, Mija Oter Gorencic, Andrej Perdih, Miha Preinfalk, Tjaša Lokovšek, Petra Rus, Liza Stanči

Spirit je tista javna agencija v okviru Ministrstva za gospodarstvo, ki podjetjem razdeli letno okoli 50 mio € kot subvencije za različne razvojne projekte. Minister Matjaž Han je ob neki priliki na TVS razlagal o delu Spirita in ob tem izjavil, da ve, da nekateri s pomočjo teh subvencij obogatijo, ter vzdihnil, da tako pač je. Seveda je hvale vredno, da so subvencije prišle v takšna podjetja, ki so s pomočjo subvencij dosegla hitrejši razvoj ali po Hanovo, obogatela. Toda ali tega »tako pač je« ni možno spremeniti? Ko je minister Han o tem razmišljal, je najbrž imel v mislih to, da državni proračun, ki ima primanjkljaj in je visoko zadolžen, subvencionira podjetja, ki s to pomočjo obogatijo. Seveda je zelo v redu, da država pomaga podjetjem pri njihovem hitrejšem razvoju, toda bilo bi bolj pravično do javnih sredstev, če bi Spirit sedanji denar, ki ga porabi kot subvencije, uporabil kot naložbe v ta podjetja. Tako bi si država in podjetja delila dobro in slabo kot posledico teh naložb.

Drugo vprašanje je, kako so zaposleni v agenciji Spirit usposobljeni za oceno naložbenih tveganj. To vprašanje se postavlja zato, ker ima agencija Spirit sklenjeno pogodbo z agencijo DAS, kateri za svetovanje plačuje 3000 € mesečno. V zvezi s tem sta možni dve varianti: kako je direktor Spirita ugotovil, da je agencija DAS, ki se je v preteklosti ukvarjala s predvolilnimi aktivnostmi, naenkrat postala strokovnjak za naložbena tveganja? Ali je direktor Spirita tako nestrokoven, da je to spregledal ali pa je ustrezno strokoven in pač plačuje DAS iz razlogov, ki nimajo zveze z dejavnostjo Spirita? Normalen gospodar plačuje po opravljenih storitvah, pogodbe o pavšalu pa sklepa, če želi partnerju zagotoviti stalen zaslužek. To je še en dokaz, da so v javnem sektorju proti ocenjevanju opravljenega dela, saj tovrstna pogodba o pavšalnem plačilu z zunanjim izvajalcem ni prva. Ne glede na dvomljivost sklenjene pogodbe je potrebno ugotoviti, da morajo biti zaposleni po ministrstvih in njihovih agencijah tako strokovno usposobljeni, da ne potrebujejo pri svojem delu še neke dodatne svetovalne pogodbe. Le tako se bo dalo preprečiti miselnost, da je za zaposlitev v javni upravi vsak dober, če je le iz prave politične stranke. 

Nezadovoljstvo je med družbeno financiranimi dejavnostmi vse večje. Sistem oblikovanja plač z uvrščanjem posameznikov v plačilne razrede že v osnovi ni primeren. Noben vsedržavno enotno dirigiran sistem ne more upoštevati raznolikosti v zahtevnosti posameznih delovnih mest, še manj pa resnične sposobnosti in učinkovitost posameznikov. Medsebojna plačna razmerja zaposlenih bi lahko bistveno bolje urejale same organizacijske oz. delovne enote ali popolnoma samostojno ali pa skladno z medsebojno dogovorjenimi kriteriji sorodnih enot v okviru vnaprej določenega dopustnega skupnega zneska. Ta znesek se določi z upoštevanjem dejanskega izobrazbenega sestava posameznih enot in upoštevanjem poprečnih plač posameznih izobrazbenih oz. kvalifikacijskih skupin v državi. Zaradi večje težavnosti, odgovornosti ali konjunkture se lahko znesek za posamezna področja tudi nekoliko korigira. Tako izračunan znesek bi zagotavljal delovnim enotam poprečne narodnogospodarske plače. Le ta pa se naj ob preseganju zahtevane uspešnosti (povečan obseg in kvaliteta storitev, izboljšana produktivnost, ekonomičnost porabljenih sredstev in boljša izraba delovnih sredstev, znižanje proračunskih izdatkov za enoto javne storitve) stimulativno poveča, v primeru nedoseganja zahtevane uspešnosti pa ustrezno destimulativno zmanjša. Za uveljavitev predlaganega plačnega sistema je potrebno več ukrepov. Statistični zavod Slovenije tako zagotovi zbiranje in obdelavo podatkov za prikaz dejanske višine poprečnih slovenskih plač za vsako izobrazbeno skupino posebej (po uradno priznanih izkazih). To je nujno, če hočemo realno ugotoviti, kdo in za koliko odstopa od uveljavljenih plačnih proporcev in sploh voditi objektivno plačno politiko v državi. Vlada imenuje strokovno telo, ki oblikuje, sprejema in postopno izboljšuje ovrednotenje družbenih storitev in normative za ocenjevanje uspešnosti izvajalcev teh storitev. Člani teh teles naj bodo najboljši dosegljivi strokovnjaki za to področje.

Delo javnih ustanov, ki izvajajo zahtevnejše delovne procese, zagotavljajo celovito ponudbo, dežurstvo oz. stalno pripravljenost za pokrivanje potreb prebivalstva, omogočajo usposabljanje in dopolnilno izobraževanje zaposlenih ali so obremenjene z večjimi družbeno potrebnimi režijskimi stroški, naj se ovrednoti in jim zagotovi dodatno plačilo in enakopravne razmere s tistimi izvajalci, ki imajo teh stroškov manj ali jih sploh nimajo. Od vseh javnih delavcev je potrebno zahtevati in jih motivirati, da izkoristijo vse razpoložljive delovne zmožnosti na svojem osnovnem delovnem mestu in jih za večji in kvalitetnejši obseg dela tudi ustrezno nagrajevati. Razpoložljive delovne kapacitete posameznikov lahko javne ustanove zagotavljajo drugim v obliki plačne storitve ustanove. To je družbeno najracionalnejša oblika izkoristka razpoložljivega delovnega potenciala v javnih službah in ga je potrebno povsod uveljavljati. Osebno dogovorjeno dopolnilno delo javnih uslužbencev izven njihove matične organizacije je možno dopustiti le izjemoma v manjšem obsegu za krajši čas in ga demotivirati z najmanj 1/3 višjimi prispevki in davki od običajnih. Izhodiščne plače javnih funkcionarjev na osnovi individualnih pogodb naj se določijo s količnikom od poprečne plače vseh zaposlenih v državi. Za njihovo delovno uspešnost pa naj se uveljavljajo stimulacije in destimulacije, ki pa naj bodo bistveno višje kot za ostale javne delavce. Uveljavitev predlaganih ukrepov bi nedvomno pripomoglo k stalnemu izboljševanju učinkovitosti družbenih dejavnosti na podoben način kot uspevajo napredne gospodarske družbe stimulirati svoje zaposlene za doseganje njihovih ciljev. Ne smemo pa jih idealizirati. Sedanja družbena nasprotja, ki povzročajo stavke, se z njimi lahko le omilijo. V določeni meri se bodo prenesla v posamezne organizacijske enote javnega sektorja - kar ni dobro. Pričakujemo pa vendar lahko, da se bodo zaradi interesa za večji skupni plačni znesek večinoma postopno oblikovali sprejemljivi plačni odnosi, ki bodo povečevali uspešnost njihovih enot. Zavedati se moramo, da popolne pravičnosti ne bo nikoli mogoče doseči. Gotovo pa lahko še v okviru večinske sprejemljivosti uveljavimo primeren motivacijski plačni sistem. Seveda le, če to znamo in hočemo. 

Državni sekretar za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk si je v intervjuju za Mladino, kjer ugotavlja, skupaj z mednarodnim sodiščem, da je Izrael na poti k zakrivanju genocida, verjetno nehote dovolil tudi nekaj nedoslednosti ali celo protislovij. O tem, da so vmes tudi naivnosti, si ne upam razmišljati. Začenši s stavkom iz podnaslova: »Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Puti«. Vprašujem se, ali ni morda takšna poenostavljena, skoraj karikaturna sodba, posledica mirnega spanja razsodnika v obdobju med začetkom klavrne zahodne vojne brez mandata ZN v Afganistanu in Iraku in katastrofami v Libiji in Siriji. Morda pa tudi prej, ko se je Nato začela pospešeno širiti proti vzhodu in je prestopila meje bivše Sovjetske zveze. Marsikoga je pač prebudila le vojna v Ukrajini. Good morning! Svetovni red? Kakšen?

Če je odgovor: takšen, v katerem se spoštuje mednarodno pravo in vsaj resolucije Varnostnega sveta ZN, je bil ta red povožen že dolgo pred nastopom sicer ostudnega Trumpa. In tudi trditev, da je le Putin glavni sokrivec, ne drži povsem. Volk je očitno prespal najmanj Busha in Blaira, pa še koga drugega, na primer ameriško državno podsekretarko Victorio Nuland. Ko državni sekretar omenja, da je ICJ opazilo, »da je Gaza, kot pravimo tudi v slovenščini, okupirano ozemlje«, se zanj takoj za tem »postavlja pravno vprašanje, koga napada Izrael, svoje okupirano ozemlje?« Zaznati je pri tem namig k nekakšnem nejasnem paradoksu. Njegovega odgovora na to dilemo ne sledi, tako da ne vemo, kaj si o tem misli Volk . Kot potomec partizanske družine pa verjetno dobro ve, da okupatorjem ni težko uničiti ali razdejati tiste dele okupiranih ozemelj, ki jih sumijo ali opredelijo kot zaledje upora. To se je namreč dogajalo med drugo svetovno vojno tudi pri nas ali kasneje v Vietnamu in še marsikje. Koliko požganih vasi, koliko ubitih civilistov s strani okupatorske nacifašistične nemške ali italijanske, ter »demokratične« ameriške vojske! Gremo naprej; za Volka je razlika, ki utemeljuje nekoliko diferenciran odnos mednarodne skupnosti do Rusije in Izraela (z absolutno demonizacijo, izolacijo in sankcioniranjem prve ter relativizacijo in ne-sankcioniranjem druge) dejstvo, da je »Hamas napadel Izrael«. Pa smo spet pri dilemi in protislovnem sklepanju državnega sekretarja, saj vprašanje je, kdo v resnici okupira koga in kdo v resnici napade koga. Za ICJ je to v Gazi očitno Izrael. Kaj pa za državnega sekretarja? Ali, če citiram generalnega sekretarja ZN Guterresa: hamasov napad se ni zgodil v praznem prostoru. Namig je bil jasen. Neglede na nesprejemljivo in obsojanja vredno teroristično nasilje hamasove akcije, dejstvo je, da ima Izraelsko-palestinski konflikt dolgo brado, Izrael je palestinska ozemlja okupiral, jih naseljeval in jih še naseljuje s koloni raznoraznih provenienc, v njih izvaja nasilje in aparthaid, preprečil pa je, in še preprečuje, da bi Palestina zaživela, kot normalna država. Najbrž v časih ni dovolj prižgati svečko za umrle otroke v Gazi, kar je sicer moralno hvalevredno in politično marketinško, seveda, oportuno. Z mesta glavnega svetovalca premiera za zunanjo politiko, bi vendar pričakovali nekaj več. 

Cilji sodobne gospodarske organizacije so zadovoljni poslovni partnerji, zadovoljni zaposleni, zadovoljni lastniki in dobra vključenost v družbeno okolje, kjer gospodarska organizacija deluje. Slednje pomeni finančno podpiranje razvoja lokalne infrastrukture ter kulturne, športne in navsezadnje tudi političnih strank. To ve menda že vsakdo, ki je družbeno aktiven. Zato ne razumem, zakaj organi pregona vedno znova preganjajo ljubljanskega župana Jankovića, ker zbira sredstva tudi na ta način za čim bolj živahen razvoj Ljubljane. Ali je to res greh, če nekoga spomni da , če že ali bo užival prednosti lokacije, ki jo ima Ljubljana, temu nekaj prispeva? Ali mislite, da je to njegov nov izum oziroma, da se to dogaja samo v Ljubljani?

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja sem bil direktor podjetja v občini Ljubljana-Šiška. Nekega dne me je župan povabil na razgovor. Predstavil mi je načrt razvoja šolstva v občini in mi povedal, da za takšen razvoj potrebuje dodaten denar in me takoj vprašal, koliko bom prispeval. Verjamem, da so takrat poizkušali reševati probleme na enak način tudi v drugih občinah. Vendar jim je takratni sistem kmalu priskočil na pomoč s tem, da je omogočil razpise samoprispevkov. In kot je znano, je bilo s samoprispevki zgrajenih mnogo šol, zdravstvenih domov itd. Kako je pa danes v proslavljenem kapitalizmu?

Približno v tem času sem imel sestanek s poslovnim partnerjem v Minhnu. Prišel sem ob dogovorjeni uri. Toda partner se mi je opravičil, ker ga je iznenada poklical župan na razgovor in je moral dati prednost njemu. Ko se je vrnil, sem ga vprašal kaj je hotel od njega. Odgovor, denar. Vprašal sem ga, če ga mu je obljubil. Povedal je, da vedno prispeva k različnim akcijam, saj tudi župan njemu pomaga, kadar je v kakšni zadregi.

V poslovnem svetu smo si vedno pomagali eden drugemu, razen redkih izjem. To smo delali na način, da nismo delali škode niti podjetju niti državi. Za interes države je strogo skrbela Služba družbenega knjigovodstva. Če primerjam, kako za interes države skrbijo današnje politične stranke, se sprašujem, koliko časa bodo le-te še neovirano zlorabljale javna sredstva. Afera nakupa stavbe na Litijski cesti je razgalila zaposlovanje strankarskih »kadrov« na Ministrstvu za pravosodje, kjer je Janševa vlada zatekla 109 zaposlenih, predala pa Pahorjevi vladi ministrstvo z 202 zaposlenim.

V naslednjih 15 letih so naslednje vladajoče politične stranke zaposlile še 30 »zaslužnih« članov svojih strank. (Podatki iz članka Izvirni kadrovski greh, Mladina št. 05) Kako je naraščalo zaposlovanje v vseh ministrstvih, je menda sedanja vlada opravila pregled, vendar v zvezi s tem ni ukrepala.

Kako je tudi veselo zaposlovanje zaslužnih članov političnih strank v državnih podjetjih, kjer nadzorni sveti nadzirajo svoje prijatelje v upravah podjetij in jim omogočajo takšne pogodbe o zaposlitvi, ki jim zagotavljajo visoke plače ter odpravnine in novo zaposlitev, po prekinitvi zaposlitve v upravi, na dobro plačanih delih v istem podjetju. Zanimivo, da tovrstno korupcijo s takšnim zaposlovanjem še ni opazil noben organ pregona! Saj gre v tem primeru vedno za kršenje zakonov in drugih predpisov. 

Strašljivo je, ko cel kanadski parlament ploska vojnemu nacističnemu zločincu. A res strašljivo je glasovanje na OZN o obsodbi nacizma, kjer celoten kolektivni Zahod nacizma ne obsoja. Še bolj strašljivo je, kako Zahod za svoje potrebe spreminja in dojema t.i. globalni svetovni red in mednarodno pravo.

Strašljiv je govor generalnega sekretarja OZN g. Antoinia Guterresa na WEF 2024 v Davosu: »Od leta 2020 je pet najbogatejših ljudi na svetu več kot podvojilo svoje bogastvo s hitrostjo 14 milijonov na uro, hkrati pa je več kot polovica sveta skoraj 5 milijard ljudi postalo revnejših. Svetovna banka opozarja, da gremo proti najhujši polovici desetletja za rast v 30 letih in veliko držav, ki jih je podnebni kaos prizadel, so v finančnem šoku. 75 držav na svetu se sooča z globoko stisko, njihova plačila obresti so se v zadnjih letih početverila po desetletjih zmanjševanja revščine in lakote, napredek se je upočasnil in v nekaterih državah šel nazaj. Dragi prijatelji, to povzroča zamero in jezo. Ko propadejo globalne norme, pade tudi zaupanje. Osebno sem šokiran nad sistematičnim spodkopavanjem načel in standardov, ki smo jih imeli za samoumevne. Ogorčen sem, da toliko držav in podjetij sledi svojim ozkim interesom brez kakršnega koli premisleka o naši skupni prihodnosti. Če ne bomo ukrepali, lahko pričakujemo veliko, veliko hudega.«

To je jasna napoved prihoda fašizma.

A kaj je hujše od fašizma in nacizma? Hujši je fašizem v fevdalni družbi, ki se zdaj poraja v glavah najbogatejših ljudi na planetu, pokorni politiki pa sledijo tej ideji.

Novi fašisti v EU in ZDA (kolektivni Zahod) so kot vedno samo orodje, s katerim se sedanji vladajoči razredi izogibajo sodbi ljudi, ki so jim obljubljali preveč, obljub pa ne znajo uresničiti. Zato se razbohotijo fašistične in nacistične stranke. Te obljubljajo to, kar sredinske stranke niso hotele ali znale uresničiti.

Lani septembra je Ursula von der Leyen imela letni govor o stanju Unije in njenih dosežkih, kaj vse je naredila. Odgovoril ji je belgijski poslanec Marc Botenga: ’’Jasno je, da ste vi, gospa Ursula von der Leyen, proti delavskemu razredu. Vi zaslužite 30.000 € na mesec in briga vas, da danes 30 % Evropejcev mora preskočiti vsaj en obrok na dan, ker nima dovolj denarja, 46 % Evropejcev pa si ne more privoščiti dviga temperature v hiši za 1 – 2 stopinji, saj se bojijo, da tega ’’luksuza’’ ne zmorejo plačati. Najmanj 100 milijonom Evropejcem grozi revščina. Blokirali ste subvencije za račune energije. Niste obdavčili milijonarjev in niste obdavčili super dobičkov multinacionalk, vojaške in farmacevtske industrije. Danes preprosto zagotavljate milijarde evrov za vojaški sektor in za multinacionalke. Kupna moč EU se je zmanjšala in tako prisilila ljudi še k večjemu varčevanju, kar poganja inflacijo. Vaša Evropa ne bo nikoli moja.’’

Danes fašizem odkrito financirajo oligarhi t.i. kolektivnega Zahoda, da bi ohranili svojo usihajočo svetovno hegemonijo, oblast in nadzor. Fašizem je v dejanjih in obnašanju, ne v uporabi simbolov. Zbor starih fašistov v Rimu ne ogroža nikogar. Tisti, ki se zberejo na WEF, so resnična grožnja socialnemu, demokratičnemu sistemu.

Zelo nenavadno je, da so danes države BRIKS tiste, ki se borijo proti New Order (torej proti fevdalnemu fašizmu), pri tem pa jih bolj ali manj javno podpira najmanj 130 držav planeta. Glasovanje v OZN proti glorifikaciji nacizma je podprlo okrog 130 držav. Slovenije in držav kolektivnega Zahoda ni med temi. 

V Mladini št. 04 je Borut Mekina, avtor članka z naslovom „Ko zdravniku 20 tisoč evrov ni dovolj“, uvodoma objavil del e-sporočila, ki ga je zdravnik iz UKC (imena pošiljatelja ni objavil iz razumljivih razlogov) poslal nekaj sto stavkajočim zdravnikom: „Stvar je čisto enostavna. Potrebno je vztrajati. Kakršno koli popuščanje, ne pride v poštev, tudi ne glede dopustov. Taktično bi morali v pogajanjih od nasprotne strani zahtevati vedno več stvari“. In v istem sporočilu nagovarja stavkajoče: „ Če ima še kdo kakšno idejo, kaj bi lahko še zahtevali, naj zapiše“.

Gre za zdravnika, ki je leta 2021 med pandemijo s plačo, nadurami, pripravljenostjo in dežurstvi zaslužil skoraj 20 tisoč evrov. Vzorčen primer pohlepnega človeka današnjega časa. Ne bom moraliziral, še manj brenkal na njegovo vest. Sem upokojeni zdravnik in ne trdim, da tudi v „mojem času“, denimo v času „enoumja“ ni bilo takšnih oseb. Razlika med „takrat“ in danes pa je bila v tem, da so „takrat“ svoj „nespodoben“ pohlep prikrivali, danes pa je to glavna, neprikrita in občudovanja vredna mantra „uspešnih“ pridobitnikov in celo nekaterih institucij, v katerih imajo glavno besedo. V tem primeru sindikata Fidesa in Zdravniške zbornice. Saj vendar živimo v kapitalizmu, kajne! S svobodno konkurenco in profitom kot ultimativnim ciljem. Da so v stavki njeni talci pacientke in pacienti, jih očitno ne zanima. Še več, za njihove zdravstvene težave krivijo aktualno vlado, ki (zaenkrat) noče ugoditi njihovemu izsiljevanju. Ne čutijo nikakršne elementarne, človeške empatije do zdravstvenih težav pacientov in njihovih stisk, ki jih s stavko povzročajo. Vedejo se in funkcionirajo kot nadljudje, ki kot privilegirana skupina, zahtevajo posebno pozicijo v družbi, z ločenim plačnim stebrom, ki jim omogoča višje plače od glavnih nosilcev oblasti v državi, predsednika vlade, predsednice države in predsednice državnega zbora. Prav nič jih ne zanimajo plače primerljivih skupin v drugih segmentih javnega sektorja, v šolstvu, znanosti, kulturi in še manj sramotno nizki dohodki v socialnem skrbstvu (na primer kadra v domovih starejših). Požvižgajo se tudi na 4. člen kodeksa zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne namene.

S takšnimi ljudmi ne more biti več dialoga in ne pogajanj!

Vem pa tudi, da večina zdravnikov opravlja svoje poslanstvo odgovorno in v skladu z etičnimi načeli zdravniškega kodeksa. Vendar je to tiha večina, ki je ni slišati v borbi za ohranitev javnega zdravstva. Vzroki so strah pred izpostavljanjem v javnosti, pred šefi-dvoživkami, skrb za karierno napredovanje, za akademsko kariero. Seveda bi tudi bili deležni višje plače in drugih ugodnosti, ki jim jih obljublja Fides, saj je splošno znano, da denar ne smrdi. Takšnemu stališču se reče oportunizem. Povsem v skladu s splošno usmerjenostjo današnje populacije ne samo v Sloveniji, ampak tudi globalno, z neoliberalno mantro, da mora vsak poskrbeti predvsem za svoj blagor.

Z ozirom na dosedanje izkušnje z vlado in predvsem njenim predsednikom dr. Golobom nimam razloga za pretiran optimizem. V obdobju po volitvah ni od napovedane zdravstvene reforme realizirano praktično nič. Brezpogojna podpora „ukrepom“ t. i. zdravstvene reforme takratnega ministra za zdravje (in hkrati dvoživke) D. Bešića Loredana ni rodila obljubljenih sadov. Ta je s svojimi ’’stresnimi testi’’ pognal milijone evrov v žepe predvsem zasebnim zdravnikom.

Prepričan sem, da eskalacija razgradnje zdravstvenega sistema in tokratna zdravniška stavka, ki jo aktivno podpira desničarska opozicija, pomenita vladi boj za biti ali ne biti. Fides za uresničitev svojih ciljev ne izbira sredstev. Navdihuje ga njegova uspešnost v boju z vsemi dosedanjimi levosredinskimi vladami.

Če bo vlada v tem spopadu ravnala mlahavo in neodločno, bo bitka za javno zdravstvo dokončno izgubljena. Pa tudi možnost osvojitve drugega mandata; tega bi se morala dobro zavedati.

Zato mora vlada zaradi izsiljevalske nepopustljivosti Fidesa, predvsem pa zaostrovanja zdravstvene situacije v državi in naraščajočega nezadovoljstva ter možnosti konfliktnih situacij med pacienti in zdravstvenimi delavci, zahtevati takojšnjo prekinitev stavke. Ker Fides, tega po vsej verjetnosti ne bo storil, mora vlada aktivirati uredbo o delovni obveznosti zdravnikov. Za ta ukrep ima vso pravno podlago. Tudi z zakonsko določenimi sankcijami za morebitne kršilce tega ukrepa. V parlamentu ima skupaj s koalicijskima SD in Levico udobno večino, ki ji omogoča realizacijo tega ukrepa.

Uvodoma naj razložim, da sem vitez krvodajalstva in sem v 45 letih prostovoljstva daroval kri 130 x (čisto kri, ne krvno plazmo!). V rajnki domovini Jugoslaviji, v kateri je za nekatere »sodobnike« bilo vse narobe, s(m)o vsi odgovorni dejavniki postavili temelje, organizacijo in izvajanje prostovoljnega krvodajalstva. Takrat so nas, predvsem mladenke in mladeniče, zastopniki Rdečega križa, takoj po zaposlitvi (MTT, TAM, Svila, Metalna, Elektrokovina, Hidromontaža, Livarna, Zlatorog, Konstruktor, Stavbar, Gradis … Iz katerih firm danes darujejo?) podučili o pomembnosti prostovoljnega krvodajalstva in nas napotili na krvodajalske akcije. Veliko mladcev pa je začelo kri darovati v času takratnega obveznega služenja vojaškega roka v JLA (Jugoslovanski ljudski armadi). V tisti »gnili jugi« smo bili sistemsko po kolektivih celo stimulirani z dela prostimi dnevi ali s praktičnimi nagradami. Takratna SBM (Splošna bolnišnica Maribor) je pod vodstvom strokovnjaka in entuziasta neizmerljivih meja prof. dr. Edvarda Glaserja razvijala in izvajala odvzeme krvi, katerim težko najdeš vzporednice v Evropi in po svetu. Tako s(m)o postali in ostali prostovoljni krvodajalci tudi v samostojni Sloveniji. Med »armado« krvodajalcev nas je veliko VITEZOV PROSTOVOLJNEGA KRVODAJALSTVA, ki smo naštete vrednote in odličnosti nadaljevali in prenašali na mlajše generacije. Prebirajoč javno pismo spoštovanega dr. Sama Zvera v 3. številki Mladine me je vsebina osupnila. Navedeni številni strokovni argumenti, dokazi in dejstva o nepravilnostih pri poslovanju javne službe Zavoda za transfuzijsko medicino so presenetljivi. Cene predelane krvi, pripravkov in storitev zavoda, v startu omogoča prostovoljno krvodajalstvo, za mešetarjenja v nadaljevanju pa nihče od nas krvodajalcev ne bi podpisal prostovoljstva in z darovanjem krvi omogočal take rabote. Enako lahko trdim za zdravljenje s krvnimi pripravki in določanje njihovih cen, saj ga in jih omogoča prostovoljno krvodajalstvo. Samozadostnost količin zbrane slovenske krvi zopet ne daje nikomur v zdravstvu, niti v kakem javnem zavodu, listnice za ribarjenje v kalnem in zaslužkarstvo.

Javno pismo dr. Sama Zvera v celoti podpiram in ga pozivam, naj vztraja pri dokončni odpravi vseh nepravilnosti in sprejemu zakonodaje, ki bo onemogočala samovoljo pri določanju cen, izplačevanje nezakonitih »delovnih uspešnosti« in preprečila mešetarjenje s prostovoljno darovano krvjo, še vedno številnih krvodajalcev v Sloveniji.

Marcel Štefančič jr., je v knjigi zapisal: »Tudi vsak milijarder, ob vsem silnem denarju, ne more preživeti operativnega posega brez krvodajalstva!«

Težko sprejemam in doživljam to kruto obdobje novih »vrednot«. V oltar postavljamo svobodo izražanja in zaradi nje je vse dovoljeno: žalitve, širjenje sovraštva ter laži, vojno hujskaštvo, spreminjanje sedanjosti in potvarjanje preteklosti. Naša desnica na vsak način hoče rehabilitirati domobranstvo in izdajalce – še »nacionalka« dopušča zlorabljanje trpljenja ljudi (pričevalcev) v te namene -, čeprav se sodelovanje z okupatorjem da samo razložiti in razumeti. Kar naenkrat bi radi prišli iz nacifašističnega zavezništva na »pravo strani zgodovine«, partizane kar počez označujejo za zločince - tudi narodnega heroja Franca Rozmana - za alibi pa izrabljajo povojne poboje. Zločin zmagovalcev bi radi »prekvalificirali« v genocidno dejanje, pravega genocida v Gazi pa nočejo videti. Ko nekritično podpirajo izraelske voditelje, so spet na napačni strani zgodovine, a žal niso edini. Ne pri nas, ne v EU in ne na svetu. In tolikokrat dana obljuba »nikoli več« ni uresničena.

V živo spremljam pisanje zgodovine za bodoče rodove - če bodo sploh še obstajali – in prepletanje različnih dejavnikov v njem: prizadevanje izraelskih verskih nacionalistov, da bi z dolgoletnim zatiranjem in pobijanjem Palestincev zasedli celotno palestinsko ozemlje, ki jim ga je »bog obljubil« v Stari zavezi, do sedanjega genocida v Gazi, holokavst pa zlorabljajo za permanentno opravičilo; težnje in agresijo ZDA za ohranjanje hegemonije in posledično podporo nastanka Velikega Izraela, tudi s pošiljanjem orožja; nerazumljivo evropsko podložništvo ZDA, s katerim drago plačujemo njen militarizem in ceno za ukrajinsko vojno, na svoje interese pa pozabljamo; nekritično podporo Izraela zaradi zgodovinske krivde (holokavsta) predsednice evropske komisije von Der Leyen in nemških (ter nekaterih drugih) voditeljev , ki se očitno ne zavedajo, da bodo sokrivi še za novi genocid; edino aktivno pomoč Palestincem jemenskih Hutijev.

JAR, vsa čast ji, je zaradi lastnih izkušenj z apartheidom (manj intenzivnim kot je v Gazi) obtožila Izrael za genocid na meddržavnem sodišču v Haagu. To pa je odločilo, da za to res obstaja sum (saj ni moglo drugače), odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocidnih dejanj, ni pa izreklo najpomembnejše zahteve, da mora Izrael takoj prekiniti vojaške operacije v Gazi. Samo opazujem lahko, kako hvalijo odločitev sodišča in si perejo vest vsi, ki so si do zdaj lajšali občutke krivde s humanitarno pomočjo in še zdaj ne upajo, tudi naša Fajonova ne, niti zašepetati besede genocid. Domišljajo si, da so s tem na pravi strani zgodovine. Verjetno si to domišlja tudi teh 17 sodnikov, a so se samo skrili za svojo večino, ki je z odločitvijo v resnici dovolila, da bodo Palestince, samo malo bolj previdno, morili naprej.

V tem krutem obdobju smo ubili človečnost.