Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije, mi je ostala najbolj v spominu iz časa, ko njena stranka ni bila v parlamentu, po velikem prizadevanju za ponovno uveljavljanje pozabljenih vrednot. Kot višek tega je bil poseben posvet posvečen vrednotam, na katerem so se govorci najbolj zavzemali za večjo pravičnost in poštenost nosilcev javnih funkcij in vodilnih gospodarstvenikov. Moram priznati, da sem s simpatijami gledal na opozarjanje, da sta ti dve vrednoti bistveni za zdrav družbeni razvoj. Vendar je, žal, Ljudmila Novak, po mojem, ta moralni kapital s svojimi izjavami v zadnjem času precej zapravila. Najprej, pošteno je, da ocenjuješ glede spoštovanja vrednot vse z enakimi vatli. Dalje, ni res, da je pošteno, vse kar ni bilo pravnomočno obsojeno. Obstoja namreč tudi morala in etika, ki sta vgrajeni v občečloveške in tudi v katoliške vrednote.

Zanimivo je, da je vzela v obrambo SDS, ki je zaslužna za »Majerjev« pamflet, pri tem pa pozabila na slovenski ljudski pregovor »Kdor seje veter, bo požel vihar«. Pri tem je pozabila, da bi zaradi ljubezni do bližnjega bilo pošteno, da vzame v zaščito v tem pamfletu ponižane in razžaljene.

Drugo kar me je zmotilo pri Novakovi, je bila izjava, da bi njena stranka lahko vstopila v koalicijo, zaradi vrednot stranke, le skupaj s »pomladanskimi« strankami. V čem naj bi bila kakovost in prednost za Slovenijo te »pomladne« koalicije, ne razumem prav dobro. Vendar glede na najbolj poudarjene vrednote stranke, kot sta poštenje in pravičnost, iščem, katere stranke bi lahko prišle v poštev. SLS gotovo. Toda Novakova gotovo misli tudi na SDS, saj je brez nje nemogoče sestaviti koalicijo. Toda v očeh vsaj dela slovenske javnosti tukaj nastopi težava. Janeza Janšo, predsednika SDS, obtožujejo za velike nepravilnosti v zvezi s prodajo orožja, o tem, da je naročil prisluškovanje političnih prijateljev in nasprotnikov, med njimi tudi dr. Bajuku, da v njegovi stranki zlorabljajo arhivske dokumente za diskvalifikacijo in, ne nazadnje, v treh državah se kriminalistična policija ukvarja z afero podkupovanja v zvezi z nakupom patrij. Ali Ljudmilo Novak res nič ne moti vstop v koalicijo s stranko, katere predsedniku očitajo toliko nemoralnih dejanj? Toda, če lahko spregleda nespoštovanje vrednot pri tistih, ki so ji »všeč«, potem se vse njene vrednote zreducirajo dejansko samo na dosledno zagovarjanje nekaj katoliških dogem, kjer je neomajna. Vse ostalo je pa samo kulisa za delanje boljšega vtisa.

V članku z zgornjim naslovom o objavljenih posnetkih vladnih sej na spletnem portalu youtube.com je avtor zapisal tudi, da bi po mnenju njegovih virov morali vladne prostore vsakih šest mesecev varnostno pregledati, da pa je »Darijan Košir povedal, da se to v tem mandatu ni zgodilo niti enkrat«.

Ob tem naj povem, da gre verjetno za nesporazum ali nerazumevanje. Tega novinarju v telefonskem pogovoru nisem mogel reči, ker o tem nimam pojma – za to so v vladi zadolženi drugi ljudje. In ravno zato sem ga z zgornjim vprašanjem napotil na premierovega svetovalca za nacionalno varnost, ki pa zadeve za medije v skladu z našimi dogovori ni želel komentirati prav zato, ker gre za stvari, ki segajo v samo srž policijske preiskave. Ker pa je novinar vseeno objavil, kot da varnostnega pregleda vladnih prostorov ni bilo, moramo zdaj vendarle sporočiti, da to ni res.

V mandatu te vlade so bili namreč vladni prostori večkrat pregledani, natančne podatke o tem pa ima Generalna policijska uprava, ki je pristojna za varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov. To zanika tudi navedbe »ločenih« virov, ki jih novinar zatem navaja, češ da naj bi nekdo »premiera Pahorja opozarjal na nujnost izvedbe varnostnega pregleda, a se zanj ni odločil«.

Spoštovani

Ogorčenje v zvezi s “trenerka” izključevanjem me sili v razmišljanje o problemu nekega drugačnega izključevanja in diskriminacije, ki ju počne država Slovenija, uradno, a poltajno.

Gre za nov retrogradni in nezakonit poseg v postopke denacionalizacije, ki je bila sicer z nastopom Pahorjeve vlade prekinjena. Konec leta 2010 je Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) poslala na vse Upravne enote dopis, v katerem zatrjuje, da osebe, izgnane po 2. sv. vojni iz Slovenije v Avstrijo, in ki so pridobile avstrijsko državljanstvo pred letom 1961, ko je začela veljati Finančna pogodba in pogodba o izravnavi (med Nemčijo in Avstrijo) – tako imenovani Sporazum iz Badkreuznacha (Zvezni uradni list št. 283/1962), niso upravičenci do denacionalizacije njihovega zaplenjenega premoženja v Sloveniji.

Denacionalizacijski upravičenci, ki so bili ob izgonu slovenski oz. jugoslovanski državljani, so po vložitvi zahtevkov prejeli 1993-1994 odločbe o slovenskem državljanstvu. Drugače tudi ni moglo biti. Pogoj za upravičenost do vrnitve premoženja za izgnane v Avstrijo pa je bilo tudi potrdilo Ministrstva za finance Republike Avstrije, da tisti, ki so dobili avstrijsko državljanstvo, niso od Republike Avstrije prejeli nobene odškodnine za zaplenjeno premoženje v Sloveniji, niti je niso imeli pravico prejeti. Taka potrdila so bila izdana vsem prizadetim upravičencem in postopki vračanja so stekli, čeprav vsi še niso v celoti zaključeni. Zaradi “na novo odkrite” ovire so prizadeti ponovno zaprosili Ministrstvo za finance Republike Avstrije da gornjo, novo trditev SOD potrdijo ali ovržejo. Ministrstvo je ponovno izdalo uradno potrdilo, s katerim potrjuje, da po zgoraj citiranem sporazumu nobena od teh oseb ni dobila odškodnine, niti ni bila do nje upravičena.

Kljub začetim postopkom denacionalizacije pred leti in že nekaj pravnomočno vrnjenega premoženja ter dveh uradnih potrdilih avstrijskih oblasti je SOD z dopisi na vse Upravne enote zahtevala zaustavitev denacionalizacijskih postopkov, saj zatrjuje, “da se upravni organ pri reševanju predhodnega vprašanja v zvezi z odškodnino od tuje države ne more oprijeti zgolj na pojasnila tujih organov, pač pa mora to sam ugotoviti z razlago mednarodne pogodbe oz. sporazuma”.

Blokada denacionalizacijskih postopkov učinkuje. Postopki so ustavljeni, premoženje se ne vrača.

Zanimivo, česa vse ne zmore naša evropska država! Po 20 letih izbrska 50 let star sporazum med dvema tujima državama, s katerim bi po 65 letih izkoriščanja odvzetega nacionaliziranega zaplenjenega premoženja rada ponovno udarila po žrtvah, ki jih je komunizem brutalno pognal v tujino in jim premoženja nezakonito ne bi vrnila.

Pozivam slovensko vlado oz. Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve in Varuhinjo človekovih pravic, da takoj preverijo samovoljni ukrep oz. uradno rešijo načelno vprašanje, ki ni pomembno le za nadaljnji potek denacionalizacije v celi vrsti takih primerov, pač pa ima lahko širše politične, pa tudi retrogradne premoženjske posledice ob evidentni hudi kršitvi človekovih pravic.

Spoštovana gospa Miša Molk, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev!

Pred nekaj dnevi sem prebral intervju z vami, v katerem ste posredno, vendar po svoje odkrito priznali, da ste zgolj nepotreben fikus v sobi javne radiotelevizije. Ali na, morda, njenem balkonu. Brez zamere za te besede! Povedali ste, da se z januarjem na TVS začenja nova oddaja, povezana z vašo funkcijo, ter naznanili svoje dejanje: »Javno bom povprašala tudi programski svet, zakaj se ne odziva na moja poročila. Programski svet se namreč največ ukvarja z imenovanji, takrat so vedno vsi navzoči, nimam pa nobene informacije v zvezi s pritožbami, čeprav gre za programski svet!« (Vikend, 10.-16.12.2011, str. 6)

Vaša trditev o ignoranci instituta varuha meji na škandal. Priznam, spoznanje o vašem statusu fikusa v sobi javnega servisa zame ni novo; nenazadnje še dobro pomnim vse grozljive šikane, ki so letele na vas, pa tudi name, ko sem pred nekaj leti sedel na sejah programskega sveta RTVS in potem protestno odstopil. Takrat je bila na čelu radiotelevizije politična opcija, ki je, na kar sem ves čas tudi sproti javno opozarjal, uspela v le treh letih ustvariti več kot 50 dokumentiranih primerov politizacije, pritiskov, cenzure in delovnih suspenzov. Presenetljivo, s kakšno hitrostjo se je nad temi dejanji nabral prah in kako hitro so uspeli celo mediji sami na to pozabiti! Upal sem, da se je stanje vmes kaj izboljšalo. Zato se po svoje veselim sicer grotesknega momenta, ko boste s programskim svetom prisiljeni komunicirati kar preko ekranov. Verjamem, da bo to zelo nazoren signal vsem gledalcem in poslušalcem, kako marginalizirano zanikana je vaša vloga in kako nemočni smo skupaj z vami.

In zdaj k moji izkušnji. V času od junija do septembra letos sem se štirikrat naslovil na programski svet v primeru štirih različnih protestov in pritožb. Tri od teh so povezane s hudo politično pristranostjo, ki sem jo argumentiral v primerih oddaje Pogledi Slovenije in MMC RTVS, kot tudi v primeru prikazovanja športnega nasilja. Datumi mojih posredovanj protestov, naslovljenih na RTV Slovenija, so bili 17. 6. 2001, 12. 7. 2011, 4. 9. in 10. 9. 2011. Vse skupaj sem po navadni pošti še dodatno in vnovič poslal na RTV Slovenija 14. septembra 2011. Popolnoma mogoče je, da se v svojih stališčih motim. Toda do danes nisem prejel nikakršnega odgovora.

Nekateri od teh protestov so prišli tudi do vas. V svojem mesečnem poročilu za julij 2011 ste naročili, da mora »dva odgovora na pritožbi vodstvo poslati g. Vezjaku in varuhinji v vednost«. Kot že povedano, odgovorov ni. Ironično, v zadnjih letih sem na RTVS zaznal neverjetno število primerov programskih in profesionalnih zdrsov, običajno zvezanih s pristranostjo, in nanje tudi javno opozoril, zato bi namesto štirih lahko spisal bistveno večje število pritožb. A zakaj bi jih, če ni odziva na omenjene? Zakaj bi jih sploh kdo, če v vaši hiši nima nobene besede niti varuh in se ob tem kršijo določila Pravilnika o delovanju varuha pravic?

Na vaši strani piše, da Služba za stike z javnostjo pošlje pritožbo odgovornim na RTVS in da najpozneje v 21 dneh ista služba odgovori na pritožbo. Če pritožnik ni zadovoljen z odgovorom, lahko najpozneje v 14 dneh to sporoči vam. Kot vidite, je zapisano zgolj mrtva črka na papirju. Zato sem, spoštovana gospa varuhinja, vesel, da boste v novi oddaji morda vendarle poskrbeli ne le za prezentacijo stališč gledalcev in poslušalcev, temveč tudi svojih. Kot varuhinja boste enaki pritožnikom. Spoznanje, ki ga, vsaj nekateri, delimo z vami, pa je eno samcato: državljani smo le dobri plačevalci naročnine, ko gre za naše pravice, pa za vodstvo RTVS ne obstajamo. S tem so ustvarjene razmere, v katerih isto vodstvo kaže, da mu ni popolnoma nič mar ne samo za pritožbe, temveč tudi za morebitno politizacijo javnega zavoda in nižanje programskih standardov. Zanimivo, da to nikogar ne moti. Na paradoksalen način je situacija še hujša kot v mandatu politike 2004-2008, vendar se o tem očitno ne sme ali noče govoriti ne v vaši hiši ne javno. Želim veliko uspeha z oddajo in morda celo odziv odgovornih na vaša pričakovanja!

Slovenci smo že od nekdaj razdeljeni tako, da polovica misli z levim delom možganov, druga polovica pa z desnim delom. To samo po sebi ni nobena tragedija, če bi upoštevali tudi svetopisemsko zapoved iz evangelija po svetem Matevžu, ki prihaja neposredno od boga in pravi : »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo, kajti bog veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Matevž 5, 44. 45.) Ne da bi si upal dvomiti o teh božjih besedah, mislim, da je le malo pretiraval. Toda trdno sem prepričan, da moramo, če se že ne ljubimo, vsaj drug do drugega biti strpni. To naj bi veljalo tudi za čas po volitvah. Toda ne. Očitno je za nas Slovence, tudi ta, milejša oblika odnosa do sovražnikov pretežka zahteva. Tisti, ki niso zadovoljni z rezultati volitev, za svoj neuspeh na volitvah krivijo slovenske državljane neslovenskega porekla in prekmurskega »palčka« v osebi dvakrat demokratično izvoljenega predsednika osamosvojene Slovenije. Če bi ta šovinistični bolezenski strah pred nekakšnimi sovražnimi bitji v podrobno analizo vzeli psihologi in psihiatri, ne vem, če ne bi postavili dokaj hude zdravstvene diagnoze. Opciji, ki je bila 4. decembra poražena na volitvah, nekaj ni niti v sanjah prišlo na misel: namreč to, da so bili prehitro zaverovani v svojo zmago, in da so se sami ustrelili v koleno s svojo zagrizeno, negativistično kampanjo odkrivanja tujih afer in zanikanja lastnih, oziroma kvalificiranja teh kot političnih konstruktov. Ja, kaj niste tudi vi, ali vsaj nekateri izmed vas, na čelu z vašim predsednikom bili nekoč »komunajzerji«? Ali je res blatenje vsakogar in vseh, ki niso v vašem taboru, največ, kar nam lahko ponudite? Človek bi skoraj iz ljubezni do bližnjega moral reči: O ljubi bog, razsvetli jih in jim odpusti!

Leta 2008, tik pred zaključkom mandata tedanje vlade, smo se soočili z nespoštovanjem zakonodaje in zlorabo moči tedaj vladajočih. Izvedel jo je minister za kulturo g. Vasko Simoniti. Z zapisom in podpisom sporazuma vladne podaritve objektov na Blejskem otoku in brezplačno 40-letno uporabo državnega kompleksa. To premoženje je bilo predano vrhu svetovnega kapitalizma, RKC oziroma Vatikanu prek njegove enote v naši državi.

Pišemo leto 2011. Pri tem se soočamo s svojstvenim delom sodnega segmenta naše države. V konkretnem primeru sodišča v Kranju. V dosedanjem, skoraj že tri leta dolgem obravnavanju zahteve za odpravo veljavnosti navedenega nezakonitega sporazuma vlade z RKC. Sodni postopek še vedno ni zaključen in zaradi tega tudi ne odpravljena nezakonitost dejanja takratne vlade. Kakor da bi se s strani sodišča zavestno čakalo na ponovno zamenjavo oblasti ter nato pozitivno potrditev lastništva objektov in uporabe 40 letnega brezplačnega najema Blejskega otoka.

Ne moremo tudi mimo dejstva, da je bil vključen tudi tedanji minister za pravosodje dr. Šturm, apologet RKC, ki je imel na svoji funkciji položajno dolžnost pravnega nadzora spoštovanja temeljne zakonodaje pri varovanju lastnine državljanov. Toda z izrekom soglasja odtujitve je zlorabil svoj položaj v nasprotju z dolžnostjo položaja, ki ga je zasedal. Družbena pravila razpolaganja z državno lastnino vseh državljanov je poudarjeno podredil osebnemu verskemu interesu mimo zakonskih pogojev. Ob tem pa ne moremo niti mimo soglasja Janeza Janše, tedanjega predsednika vlade. Operativna odločitev se je le realizirala preko ministrstva za kulturo, ne oziraje na nezakonitost dejanja.

Tednik Mladina je v lanskem letu navedel, da po zakonu vlada ne bi smela podarjati ali prodajati državnih nepremičnin brez privolitve parlamenta. Ta mora dati soglasje za odtujitev posamezne nepremičnine ali mora privoliti v program odprodaje. Povsem logično in edino pravilno stališče državljanov, da so se vladajoči dolžni za odprodajo ali podaritev njihove lastnine odločiti samo s soglasjem parlamentarnih predstavnikov. Nič od tega ni bilo izvršeno. Etika in morala sta za marsikaterega povsem nepomembna.

Seznanjeni smo že bili, da sodstvo ni želelo uveljaviti sankcij zaradi storitve morebitnega kaznivega dejanja odtujitve državne lastnine. S tem je uradno pozitivno ovrednotilo izvršeno nezakonito dejanje tedanje vlade.

Marcel Štefančič v svojem članku pojasnjuje, kako so se protestniki gibanja 99 odstotkov povezali z idejami in masko Guya Fawkesa. Mislim, da je treba temeljno idejo protestnikov, ki »nasprotujejo diktaturi razšopirjenega, pohlepnega finančnega sektorja«, pogledati nekoliko podrobneje.

Še pred časom si pri nogometu lahko stavil na 3 možnosti: na zmago ekipe A, na zmago ekipe B ali na neodločen izid. Že bežen pogled na današnje stavnice razkrije, da lahko stavimo na cel kup »izvedenih« produktov: katera ekipa bo prva dala gol, bosta obe ekipi dali gol, bo vsota golov na tekmi večja od x, v katerem polčasu bo padel prvi gol, katera ekipa bo prva dobila rumeni karton ipd. Kako in predvsem zakaj je prišlo do take spremembe?

Organizatorji stav se dobro zavedajo, da za njihov zaslužek ni pomembno, kdo zmaga, ampak le, koliko ljudje stavijo. Provizijo namreč poberejo v vsakem primeru, od vseh pri stavi sodelujočih, ne glede na zmagovalca ali poraženca. Več ko je vplačil, večji je njihov provizijski zaslužek. Ker smo ljudje tveganju tem bolj naklonjeni, bolj ko gre za malo verjetne, a velike dobitke, kar sta dokazovala že nobelovca Kahneman in Tversky in na kar kaže priljubljenost loterije, si prireditelji športnih (in drugih) stav izmišljujejo čedalje bolj »čudaške« produkte, da bi le k igri pritegnili čim več ljudi. Z verjetnostnega vidika se namreč vsaka stava za igralce izide z ničelno vsoto – denar gre le iz enih žepov v druge. Statistično gledano (torej na dolgi rok) je v igri stav vsak igralec v izgubi – in sicer točno za višino provizije, ki jo je plačal organizatorjem, in davka, ki ga je ob dobitkih plačal državi (in ga ne dobil vrnjenega ob izgubah).

A kaj imajo športne stave skupnega z bankami? Stoletja so banke imele predvsem eno vlogo – posredovati med tistimi, ki denarja trenutno ne potrebujejo ali ga ne znajo bolje investirati kot za obresti, in tistimi, ki denar danes potrebujejo, pa ga bodo vrnili jutri oz. ga znajo investirati za večji dobiček, kot bodo plačali obresti za njegovo izposojo. Na eni strani posojilodajalci, na drugi posojilojemalci, med njimi pa banka, ki pobere posredniško provizijo. In podobno kot organizatorji športnih stav se tudi banke dobro zavedajo, da je znesek njihove provizije odvisen predvsem od prometa, ki ga ustvarjajo »igralci« na finančnih trgih.

Začetki bančnih stav so bili precej nedolžni – poleg kreditne dejavnosti, ki so jo za večje stranke zapakirale v pakete takih in drugačnih obveznic, so banke začele opravljati še valutne zamenjave in posredovale med kupci in prodajalci delnic podjetij. Temeljna ideja ni sporna – lastniki morajo imeti možnost prodati svojo lastnino, podjetja za svoje poslovanje potrebujejo različne valute in vire financiranja, posredniki pa morajo biti vredni zaupanja. A kaj kmalu so banke ugotovile, da se jim bodo prihodki močno povečali, če bodo v posredniško »igro« pritegnile tudi tiste, ki jih v času med nakupom in prodajo zanima predvsem razlika v ceni (ne pa tudi npr. dividende). Ker se denar teh ljudi (nekateri jim pravijo špekulanti) preliva le iz enih žepov v druge, je njihovo igranje z verjetnostmi na finančnih trgih popolnoma enako klasičnim igram na srečo, le da so produkti, na katere stavijo, lahko še precej bolj zapleteni kot pri prej omenjenem nogometu.

Bankam namreč omogočanje špekulativnega trgovanja z osnovnimi finančnimi instrumenti, kot so delnice, valute, obveznice, kmalu ni bilo dovolj. Hotele so pridobiti tudi tiste »igralce«, ki tveganju sicer niso naklonjeni, vendar ko so v igri malo verjetni, a veliki dobitki, svoje stališče spremenijo. Izmislile so si cel kup izvedenih instrumentov, od finančnih (opcije, terminske pogodbe, pogodbe na razliko v ceni, diskontni/garantirani/turbo certifikati, strukturirani produkti, finančni vzvodi ipd.) do blagovnih, ki se glasijo na kovine, energijo, kmetijske pridelke, vreme itd. Danes je izvedenih instrumentov neskončno mnogo. Tako rekoč vsaka banka lahko izda produkt, ki ga sestavi iz skoraj poljubne kombinacije vrednostnih papirjev. Ena opcija, dve obveznici, nekaj tehnoloških delnic … pa dajmo zraven še kak indeks, pa na zlato in nafto ne pozabimo. Napišimo še prospekt in igralci na srečo ga bodo lahko kupovali in prodajali. Ali ga prodajali na kratko. Si ga izposojali. Ga zastavljali. Karkoli, samo da ustvarjajo promet, od katerega bomo pobrali provizijo.

Že na prvi pogled se torej zdi, da gre pri špekuliranju na finančnih trgih za igro ničelne vsote, kar pravzaprav igre na srečo definira. A banke nočejo, da bi se igralci tega zavedali, saj bi jih zavedanje lahko odvrnilo od igranja, državam omogočilo višje obdavčitve in s tem od igre odvrnilo še več igralcev. In tudi zato so izjave »lažnega borznega trgovca« Alessija Rastanija, kakršna je »Vlade ne vladajo svetu – svetu vlada Goldman Sachs«, pred dobrim mesecem razburile svetovno in predvsem bančno javnost.

Ocenjuje se, da je danes več kot 80 % vsega trgovanja na finančnih trgih špekulativnega. Vrednost vseh izvedenih finančnih instrumentov je približno 3,5-krat višja od vrednosti vsega premoženja na svetu. Zaslužki posrednikov s temi instrumenti so torej velikanski. Banke neposredno ali posredno denar od teh iger jemljejo skoraj vsem ljudem. A za uspešnost te dejavnosti je nujno, da se ljudje ne zavedamo, da gre za igro na srečo. Banke v svojem pohlepu nočejo, da bi igralci na finančnih trgih uvideli, v kako neumne – matematično vnaprej obsojene na neuspeh – posle se spuščajo. In s tega vidika na prvi pogled razmeroma radikalen slogan »Denar ljudem, ne bankam!« dobi precej več smisla.

Spoštovani,

v posebni številki Mladina Alternative - Prispevek k razumevanju časa je izšel zapis Boža Repeta Med zrezki v Figlmuellerju in klobasami na Naschmarktu, kjer je mogoče prebrati, da so slogan Slovenija, moja dežela „izluščili ...avtorji akcije (v zadnji različici je bil avtor Duša).“ Da ne bo kakšnih pomot: avtor slogana sem izključno jaz. In tako naj se zapiše - kot se je korektno zapisalo avtorja besedila pesmi, komponista, kamermana, režiserja.

Spoštovani,

na podlagi 26. člena Zakona o medijih vas prosimo za objavo demantija na objavljen prispevek v Mladini, št. 47, z naslovom Kumrova laž. To, da gre za državni interes, še vedno drži. Nikoli pa nisem dejal, da je zakon napisal TEŠ, ki je v vlogi investitorja. Kumrova izjava pa temelji na podatku, ki ga imamo sedaj, da je bilo na HSE spisano zgolj delovno gradivo (teze), ki pa se je dokončno oblikovalo v zakon v parlamentu.

Volivci so si za letošnje predčasne volitve zaželeli novih obrazov. Toda to je še ena želja, ki je v nasprotju s starimi vrednotami, saj so stari Slovani imeli starešine, ki so bili vedno samo najstarejši ljudje. Res pa je, da takrat ni bilo prav starih, ker so že zelo mladi zapuščali ta svet, čeprav so veliko garali in se pretepali na svežem zraku ter pili medico.

Takrat naši predniki še niso poznali umetnih strupov iz lekarne, ki nas sedaj prevlečejo v onemoglo starost, ko morajo o vsem in še o starih, odločati mladi, ki so pri močeh in pri pameti. Zato ni pošteno, da imajo volilno pravico samo stari in najstarejši ter celo povsem onemogli ljudje, ki jim več ne služi telo in ne pamet, mladi lahko odločajo na volitvah o svoji državi pa šele po osemnajstem letu. Narobe svet! Toda, kdo si upa stopiti na novo pot pri tako spolzkem področju človekovih pravic in dolžnosti, če gre za pamet in presojo?

Naravno je, da ima človek po rojstvu čas zorenja, ki preide v dobo zrelosti ter umskih in telesnih moči, nazadnje pa pride še obdobje staranja, ko se nazadnje zaključi življenjski krog. Žal pa pri volivcih ni določena doba uporabnosti, kot je to pri hrani, kjer je na ovitku vedno določeno, do kdaj je uporabna, da še ne bo pokvarjena. Pri ljudeh je vse drugače, ker je pamet in pokvarljivost ob volitvah zelo nepredvidljiva, tako pri mladih kot tudi pri starih. Sicer je pa veliko lažje presojati vse to pri letošnji predčasni trgatvi, saj vemo, katere sorte vina bodo za staranje, ker bodo z leti pridobivale na kvaliteti, vemo pa tudi to, katere sorte se bodo z leti pa samo še kvarile.

Naš največji burkež med šolanimi filozofi bi lahko ob teh volitvah dejal, da so za starimi obrazi tudi stare riti, toda ne spreglejmo dejstva, da so za novimi obrazi vedno tudi nove riti.

Res je zanimivo, kako si cvet slovenskih menedžerjev in politikov zamišlja enostavne rešitve za naše gospodarske in družbene probleme. Pri vsej svoji pameti, s katero razpolagajo, jih ne moti, da spregledujejo medsebojno povezanost vzrokov in posledic. Morda pa to dobro vidijo, ampak računajo na naivnost svoje publike, torej nas poizkušajo samo zavajati. Gospodarstvenikom ni nerodno od države zahtevati milijardo za pospeševanje gospodarstva, dobro šolstvo, zdravstvo, dobro delovanje državnih institucij itd., hkrati pa jim je odveč plačevanje davkov, s katerimi država vse to lahko financira. Menedžerji bi radi imeli ameriške plače in druge ugodnosti, njihovi zaposleni naj bi pa imeli plače in druge pravice, kot jih imajo zaposleni v nerazvitih državah - vse za krepitev konkurenčnosti. Ob tem nočejo razpravljati o vzrokih, zakaj so nekatera slovenska podjetja uspešna tudi v sedanjih kriznih razmerah, druga so pa v velikih težavah in kdo ima največje zasluge za takšne razlike med podjetji ... S prstom stalno kažejo na državo, da jih preveč obremenjuje z davki in premalo podpira s subvencijami. Pri tem pozabijo povedati, koliko je bilo gospodarstvo že davčno razbremenjeno za časa Janševe vlade in tisti z visokimi dohodki. Razen tega je država že do sedaj, zlasti zadnja vlada, pomembno prispevala sredstva za raziskave in razvoj novih proizvodov in za nekatere druge namene. Kakšen je pa bil vpliv te razbremenitve in teh subvencij na konkurenčno sposobnost in financiranje razvoja gospodarstev? Nekateri trdijo, da je to večinoma prispevalo le temu, da so menedžerji imeli manj skrbi z iskanjem novih poslovnih rešitev in so bili lahko zadovoljni kar z obstoječim stanjem. Drugi trdijo, da je del davčnih olajšav enostavno izpuhtel na račune v tujino ali pa v menedžerske odkupe. Pomembna je pa ugotovitev v raziskavi profesorja Prašnikarja, da se je ravno po času te razbremenitve v podjetjih zmanjšalo vlaganje v raziskovanje in razvoj. To se pravi, da je bil učinek ravno nasproten od pričakovanega. Menedžerji tudi previdno molčijo, da bi bilo stanje v slovenskih bankah in s tem financiranje gospodarstva veliko bolj ugodno, če se ne bi nekateri njihovi kolegi šli menedžerskih odkupov in če gradbeni baroni ne bi bili tako pohlepni. Če gospodarstveniki ne bodo sami pri sebi ugotovili, kaj so počeli narobe, če ne bodo predvsem pri sebi iskali rešitve za svoje probleme, jim tudi država ne bo mogla pomagati. In menedžerji naj se ne pritožujejo preveč na slabo poslovno okolje in da izgubljajo zaupanje in ugled v družbi, saj so za to sami krivi.

Državni svet je spomladi organiziral posvet na temo „Korupcija, razvoj, revščina“. Na tem posvetu so strokovnjaki v svojih prispevkih dokazali, da se je zaradi slabega delovanja pravne države in nespoštovanja etičnih in moralnih norm razpasla korupcija, da korupcija zavira gospodarski razvoj in odpravljanje revščine. To se pravi, da mi enostavno ne moremo res zadovoljivo rešiti naših gospodarskih in družbenih problemov brez krepitve pravne države, krepitve ugleda in delovanja državnih institucij in spoštovanja etičnih in moralnih norm. Odpraviti je treba miselnost, da je vse dovoljeno, kar ni z zakonom prepovedano in miselnost, da nobeden ne nosi nobene odgovornosti, če ni pravnomočno obsojen. Obstojajo moralne in etične norme, katerih kršenje ljudje opazijo zlasti pri politikih in drugih javnih osebah, kot so, denimo, menedžerji. Tudi zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm se v družbi ustvarja vtis, da je pri nas vse narobe.

Zato je bilo v teh dneh eno osrednjih vprašanj, kdo je tisti s takšnim moralnim kapitalom, ki bi mu lahko zaupali, da bo s svojim zgledom in delovanjem lahko bistveno prispeval h krepitvi pravne države, k spoštovanju državnih institucij ter moralnih in etičnih norm. To seveda sploh ne bo enostavna naloga, saj so celo med pravniki takšni, ki to problematiko obravnavajo precej po domače. Tak primer je celo bivši ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek, ki je dal na TV posmehljivo izjavo o obtožnici zoper Janeza Janšo v zvezi s Patrio. Še bolj zaskrbljujoče je, da se je Janez Janša ponujal kot rešitelj naših gospodarskih in družbenih problemov, ki je že večkrat dokazal, da njegovo razumevanje pravne države in političnega delovanja ne more predstavljati garanta za izboljšave na tem področju. Še bolj je presenetljivo, da je medije prav malo motilo, da se je ponujal za novega predsednika vlade nekdo, ki je pred sodiščem zaradi korupcije in ki mu sicer očitajo še kup drugih nečednosti. Z veliko strastjo pa so obravnavali očitke Virantu in Jankoviću, ki so malenkostni v primerjavi z negativnimi bremeni, ki jih nosi Janez Janša. Pri čemer je to človek, ki ima velike zasluge, da Pahorjeva reformna prizadevanja niso uspela, neposredne posledice so pa podražitev financiranja države in gospodarstva?

Virant pravi, naš pogled je uprt naprej, nas preteklost ne zanima. Pri tem spregleda, da so naše demokratične institucije v preteklosti sprejele kar nekaj odločitev, ki tudi prispevajo k sedanjim težavam pri nas. Za vsako takšno odločitvijo so stali določeni ljudje, ki večina od njih, še vedno javno delujejo in se nam ponujajo kot rešitelji in jih mediji še vedno vabijo kot cvet slovenske pameti, da nam razbistrijo naš, domnevno, zamegljeni pogled na svet. Po mojem bi morali z imeni in priimki ugotoviti najbolj zaslužne za naš sistem denacionalizacije (vključno z vlogo Ustavnega sodišča), ki je omogočil vrnitev vsega premoženja potomcem prvotnih lastnikov, ne glede ali je bilo obremenjeno s hipotekami in dolgovi, ali je fevdalnega izvora itd. To si niso privoščili v nobeni državi in odškodnine za takšno denacionalizacijo tudi močno vplivajo na sedanji finančni položaj države, plačevali bodo to „širokogrudnost“ še naši vnuki. Dalje: kdo je zaslužen za razbijanje velikih gospodarskih subjektov, kjer je bilo osredotočeno znanje in gospodarska moč in uveljavljali v svetu lastne blagovne znamke, ki jih danes tako pogrešamo. Dalje: dobro bi se bilo spomniti, da je Ropova vlada zavirala menedžerske odkupe, Janševa jih je pa pospeševala, kar je tudi, kot že omenjeno, močan prispevek k sedanjim gospodarskim težavam. Ne nazadnje: ali je bila politika Pahorjeve vlade do tajkunskih kreditov in do propadanja velikih gradbenih podjetij z vidika skupnega gospodarskega položaja v državi res najbolj primerna? Ali bi drugačna politika lahko vplivala tudi na boljše sedanje gospodarske razmere? To bi bilo potrebno raziskati ne samo zato, da odkrijemo lažne preroke, ampak tudi zato, da ne bomo izbrali „rešitelje“, ki bodo tudi v bodoče enako mesarili po slovenskem gospodarskem in družbenem tkivu.

Še nekaj o ministrstvih. Nobeden ne omenja, da je vsaka vlada pripeljala nekaj svojih ljudi, ki so potem tam kar ostali. Janševa vlada je pa za slovo zaposlila še okoli 100 ljudi. Nobeden ne omenja, da se je najprej treba rešiti tega balasta. Dalje, v ministrstvih prevladuje miselnost, da postopki morajo dolgo trajati, ker bi sicer mislili, da imajo premalo dela. Razen tega, dalj časa kot traja postopek ,bolj pomembni so uradniki, ki vodijo postopek, saj jih prizadeti obiskujejo in poizkušajo odobrovoljiti na razne načine, da bi prej prišli do rešitev. Za takšno miselnost so odgovorni ministri in direktorji resorjev, ki to tolerirajo. In še nekaj. Virant je kot državni sekretar pri ministru Bohincu pripravil zakon, ki ga je sprejel Državni zbor, ki naj bi povečal neodvisnost državne uprave od politike in s tem večjo profesionalizacijo. Ko pa je Virant postal minister za javno upravo, je ploščo obrnil in pripravil spremembo tega zakona in vodilne v državni upravi ponovno postavil v odvisnost od politike, češ minister mora imeti ob sebi ljudi, ki jim zaupa, kar z drugimi besedami pomeni, pri delu imajo politični kriteriji prednost pred strokovnimi. Pri sedanjih obljubah je Virant popolnoma pozabil na vlogo strokovnosti in politične neodvisnosti na učinkovitost državne uprave.

Zoran Janković je v svojih predvolilnih nastopih spomnil na zelo pomembno stvar in sicer na spreminjanje slabega vzdušja, ki sedaj vlada v Sloveniji. Prav ima, ko trdi, da brez optimizma in kooperativnosti vseh v naši družbi ne bo mogel nobeden novi predsednik vlade potegniti slovenskega voza naprej.

Spoštovani,

MZZ RS ni nikoli razmišljalo o morebitnem zaprtju Veleposlaništva RS pri Svetem sedežu, saj so odnosi s Svetim sedežem za RS zelo pomembni. Prav tako se o morebitnem zaprtju omenjenega veleposlaništva ni razpravljalo niti v okviru varčevalnih ukrepov v času mandata sedanje vlade. Sveti sedež sicer ne sprejema akreditacij iz drugih veleposlaništev v Rimu.

Hvala za razumevanje in lep pozdrav,

Zdaj, ko vsaj lahko slutimo, koga bo volil deklarirani urbani desničar Marko Crnkovič, ki je v zadnji sobotni prilogi postal celo svetovalec Janeza Janše za odnose z mediji, se lahko samo še vprašamo, koga naj na letošnjih predčasnih volitvah voli deklarirani urbani levičar. Na primer tak kot sem jaz, ki ima na politiko in družbo tudi nekatere konservativne poglede, podobno kakor ima urbani desničar Crnkovič nekatere liberalne. Končno sem dovolj star, da je tudi to mogoče. Torej koga naj volim? Odgovor na to vprašanje je veliko težji, kot se morda zdi na prvi pogled. Najbrž je za deklariranega urbanega levičarja takoj jasno, kdo na njegovi volilni listi nima šans, pa vendar preigrajmo vse opcije. Kdo so torej možni evidentirani kandidati, kot se je temu včasih reklo v nekem drugem sistemu, od koder pa itak izvira tudi večina današnjih kandidatov, vključno s prvo politično simpatijo deklariranega urbanega desničarja Marka Crnkoviča.

Tisti, ki se ga prosto po Harry Potterju ne sme imenovati, a seveda le v povezavi s kakršnokoli afero, je Janez Janša. Sposoben politik, a poln mračnih bremen preteklosti, ki mu jih bodo, vsaj upam, nekoč tudi dokazali na sodišču. Njegov hrvaški brat v orožju, s katerim je tudi Janez Janša sklepal kravje kupčije, v sosednji državi lahko samo čaka na sodbo, ki ga bo, če nič drugega, za vedno odstranila s politike. Z našim Janezom se to nedvomno ne bo zgodilo. Lahko gre v zapor (kjer je enkrat že bil, pa smo ga družno iz njega rešili, čeprav se morda to danes mnogim ne zdi več tako modro), v politično smrt nikoli. Njegova vojska razžaljenih in ponižanih je trdna in neomajna v svojem prepričanju, njegovi oprode so zvesti občudovalci njegovega lika in dela, in nedvomno, pa naj se zgodi karkoli, bo Janez Janša na vsakih volitvah dobil kakšnih 30% glasov. Mojega nikoli.

Če je zame še kaj slabšega od Janše in njegovega videnja sveta kot zarote, je to ideologija Nove Slovenije. Ta, sicer obskurna klerikalna desna stranka agrikulturnega tipa, ima polna usta vrednot, ki se vedno končajo v ksenofobnosti do vsega drugačnega. Torej, Ljudmila in njeni klerikalci mojega glasu prav tako ne bodo videli. Tudi Žerjav, čeprav je čisto spodoben voditelj dokaj konstruktivne stranke, ne bo dobil mojega glasu (pa ne samo zaradi njegovih očal, ki so res grozna). Mojega glasu ne bo deležen niti Virant, ta zlikani (tu dam Crnkoviču prav) mali Janša, ki je sicer všečen, a neoliberalne ideje njegovih resetirancev so pogubne, program pa predlaga prav tiste rešitve, ki bi morale biti preživete in so izvirni greh krize, v kateri živimo.

Nekako na koncu desnega in začetku levega, saj je težko presoditi, ko pa je vedno v vsaki vladi, ostaja le še Karl I. Upokojeni. Ne, tudi ta človek za vse čase in vse vlade, si ne zasluži mojega glasu. Kot deklariranega urbanega levičarja me seveda najbolj zanima, kakšne so možnosti, da namenim svoj glas komu na levi polovici političnega telesa. Pa poglejmo.

Naj ga dam Katarini Kresal in LDS, za katero je najbrž vsakomur jasno, da tokrat parlamentarnega praga ne bo prestopila. Od nekoč največje vladne stranke so postali obrobna strančica, ki ji bo letos očitno uspelo skoraj nemogoče - izpasti iz parlamenta. Ja res, imajo vrednote, ki so v mnogočem tudi moje, a njihovo ravnanje v zadnji vladi, je bilo v marsičem nesprejemljivo in včasih celo škodljivo, za kar pa bodo verjetno sami plačali (pre)visoko ceno. Naj jim dam svoj glas? Verjetno ne.

Za Zares zares ne vem, imeli so dobro ekipo, pametne ljudi, pa so se (kako tipično za Slovence) najprej sprli med sabo, potem pa še s celo vlado. Čeprav, to je treba priznati, so imeli v marsičem prav. Imeli so nekaj dobrih idej, bili so upravičeno kritični, a hkrati kot vladna stranka tudi nekonstruktivni in so zrušili marsikaj tistega, česar ne bi bilo treba. Vem, moral bi gledati naprej, program imajo dober, a imeli so ga tudi pred tremi leti, pa se iz tega ni nič dobrega izcimilo. Naj jim namenim svoj glas. Težko.

Kaj pa Zoran in njegova pozitivna Slovenija? Sprašujem se, zakaj so ga vsega spoštovanja vredne gospe in gospodje prepričali, da kandidira. Je nedvomno sposoben, delaven in učinkovit, kar je dokazal že vsaj na dveh položajih, a hkrati njegove družinske zdrahe z zemljišči in drugimi nepremičninami, mečejo nanj slabo luč. Poleg tega, podobno kot Janša, očitno polarizira slovensko javno mnenje, kar mi ni všeč in za kredibilno vladanje v času krize ne daje ravno dobre popotnice. Če sem odkrit, bi veliko raje, da ostane župan Ljubljane. Je pa res, da je trenutno vedno bolj očitno edina resna leva alternativa desnemu polu. Naj torej volim zanj? Ne vem.

In tako ostane le še SD in njen samovšečni voditelj, človek brez madeža, pošten (kar pa je v politiki, pa tudi v javnosti vse bolj očitno vrlina 2. reda), a hkrati neuspešen voditelj vlade, ki se ji je kot prvi v slovenski zgodovini predčasno iztekel mandat. Pa ne mislim, da je za to Pahor glavni krivec. Sploh ne, saj so ga onemogočali tako lastni partnerji v vladi, da o sindikatih in opoziciji sploh ne govorim. Pahor je pač premehak za prvega med ministri, njegova samovšečnost pa je pregovorna. Jaz sem naredil to in to, jaz sem podpisal to in to, jaz in vedno samo jaz. Kvečjemu še jaz in vlada. Vse to je moteče, poleg tega je tudi v lastni stranki obkrožen z nekaterimi ljudmi, ki jih obvladujejo lobiji, kar se kaže tudi v strankinem programu. Naj torej volim za Boruta, samega proti vsem, nekakšnega slovenskega Don Kihota, ki je že zdavnaj izgubil boj z mlini na veter. Naj dam glas stranki, za katero nikoli prej nisem glasoval. Morda, a v bistvu ne vem.

In kaj še ostane izmed cele kopice bolj ali manj efemernih in neprepoznavnih strank, ki jim je usojeno pobiranje drobtinic. V začetku sem bil skoraj odločen, da bom volil TRS. A kaj, ko so zamočili že pri oddaji kandidatne liste, kako naj bi potem vodili državo. Tudi če bi jim hotel dati svoj glas, ga jim zdaj ne morem, saj jih v moji volilni enoti ni na volilni listi.

Kot vidite dragi bralci, je izbira za deklariranega urbanega levičarja precej težja od izbire deklariranega urbanega desničarja. Ta (v podobi Marka Crnkoviča ali koga drugega) bo nedvomno prej ali slej podlegel glasovom s prižnic ali pa kar osebnim čarom Janeza Janše, zame pa stvar ni tako preprosta. Na volitve bom seveda šel, a komu na politični levici bom zaupal svoj glas, se bom skoraj gotovo odločil šele v samotni tišini volilne kabine.

Novinar Jure Trampuš je v članku z naslovom Padec Gregorja Viranta med tistimi, ki so „letos državi pomagali z donacijami“, navedel tudi Javno agencijo za knjigo RS, ki da je „sredstva namenila SAZU, znesek donacije je bil visok 35.748,00 EUR“.

Zapisano nas je osupnilo, saj bi po treh letih delovanja agencije moralo biti že znano, da agencija sofinancira področje knjige, tj. celotne verige od avtorjev do knjigarn, vključno z mednarodno promocijo, ter sredstva razdeljuje izključno prek javnih razpisov in pozivov.

SAZU je tako v letu 2011 na razpisu za znanstveni tisk pridobila 800,00 EUR, v kolikor pa je novinar imel v mislih Znanstveno-raziskovalni center SAZU, naj povemo, da je tudi ta sofinanciran na razpisih JAK za znanstveni tisk in knjižne projekte, med drugim za temeljni nacionalni projekt Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, vendar v znesku, ki ni enak v članku navedeni vsoti. Tudi ta sredstva niso donacija.

JAK v času svojega obstoja ni nikdar in nikomur donirala finančnih sredstev, je pa s proračunskimi sredstvi na podlagi razpisov in pozivov podprla mnogo zanimivih projektov, kar je razvidno z naše spletne strani.

Bernard Nežmah v pamfletu z dne 18. 11. 2011 napiše, da „so volilne komisije zavrnile kar nekaj kandidatur TRS in Stranke mladih - zelenih.“ To ne drži za Stranko mladih - zeleni Evrope, SMS Zeleni, saj nastopamo s svojimi kandidatkami in kandidati po celi Sloveniji. S tem se res ne more pohvaliti TRS, zato verjamemo, da se bodo okoljsko ozaveščeni državljani odločili in obkrožili SMS Zelene, kot edino stranko, ki nastopa v celotni državi in prisega na okoljsko senzibilnost. Očitno so ostale stranke tako parcialne, da dobro delujejo le v določenem delu države.

Pred tem gospod zapiše, „z volitvami imajo smolo majhne stranke.“ Res smo majhni, saj imamo med svojimi člani „le“ dva župana, dva državna svetnika in 45 občinskih svetnikov, a smole nimamo z volitvami, ampak s tako površnimi komentatorji, ki „slučajno“ ne znajo razbrati, katere liste imamo svoje kandidate v celi državi. SMS Zeleni, Stranka mladih - zeleni Evrope ima 12 letno tradicijo in smo od ustanovitve nastopili na vseh volitvah in nikoli nismo imeli težav z vlaganjem kandidatur. Našo zavezanost moderni zeleni politiki in organizacijsko stanovitnost so prepoznali v EGP - Evropski zeleni stranki, kjer smo polnopravni člani in edini predstavniki iz Slovenije.

Janez Janša je na enem pred volilnih soočanj mimogrede spomnil na novinarsko peticijo iz časa njegovega mandata, ki naj bi diskreditirala Slovenijo v državah EU, v resnici pa je našo in evropsko javnost opozorila na pritiske, ki jih je Janševa vlada izvajala na medije in je bila le posredno povezana s slovenskim predsedovanjem EU.

Naj spomnim. Novinarska peticija je bila posledica neizmernih pritiskov na vse medije, še najbolj uspešno na dnevnik Delo in javno TV Slovenija, kjer so Janševi pristaši dodobra očistili javni zavod neprimernih novinarjev, enako se je zgodilo na Delu. Tudi ostali mediji so bili deležni pritiskov, še najbolj Dnevnik in Mladina, ki sta izgubila oglaševalce iz podjetij v državni lasti. In Jernej Pavlin, takrat tiskovni predstavnik vlade in danes tudi fotograf pod psevdonimom tednika Damokracija (vir Sobotna priloga), je celo zapovedal, da se Mladini ne sme posredovati informacij, ki jih uredništvo zahteva.

Takrat je bilo jasno, danes v javnosti že precej pozabljeno, zakaj se je zgodila v Janševi pisarni prodaja Mercatorja Janši lojalnima Bavčarju in Šrotu. Seveda Mercatorja ni prodajala Janševa stranka SDS, ker tega tudi ni mogla, in so zaradi tega demantiji Pavlina, tiskovnega predstavnika takrat vlade in danes Janševe stranke, zares nepotrebni - so pa zavajajoči. Prodajal pa je Mecator, po zaključenem uradnem delu sestanka v prostorih vlade z Bavčarjem in Šrotom, Janez Janša. To sta kasneje, ko sta se z Janšo razšla, potrdila tako Andrijana Starina Kosem kot tudi Boško Šrot. In Janez Janša, ki tako rad tožari, ni obeh pred sodiščem obtožil lažnih izjav ...

Da, kdor nadzira medije, ima oblast nad informacijami in kdor vpliva na pravosodni sistem (tožilstvo in sodstvo) lahko odloča o tem, kdo bo stopil pred sodišče in komu tega nikoli ne bo treba. In ker je tako, so predstavniki dveh strank (SDS in SNS) najbolj goreči kritiki pravosodnega sistema in že napovedujejo, kako si bo oblast zagotovila vpliv na pravosodni sistem.

Če si bo (desna ali katera druga) oblast podredila tako medije kot pravosodni sistem, potem nismo daleč od totalitarnega sistema, kolikor pa se bo zgodil še napovedani 50+ in bo imela desnica ustrezno parlamentarno večino, potem so možne tudi spremembe ustave, ki bi nas potisnile v desne svinčene čase.

Njihovemu programu 10 + 100 pa tako ne velja verjeti. Spomnimo se samo njihovih megalomanskih programskih načrtov pred volitvami 2004, ko so med drugim obljubljali umetni otok pred Izolo in največji zabaviščni Luna park v Evropi v severno-vzhodni Sloveniji.

Da, če bo zmagal Janša in consortes, potem nam bog pomagaj.

V članku z dne 21. 10. 2011 z naslovom „Et tu, Virante?“ je novinar Borut Mekina navedel nekaj napačnih trditev. V nadaljevanju jih popravljam oziroma zanikam.

Napačna trditev št.1: „S tem je postal njihov prvi, največji donator ...“

Trditev ne drži. Leo Oblak ni donator Liste Virant. Tudi nobena od družb, v katerih sem lastnik, ni donator. Najemniku sem dovolil, da odda prostore v podnajem, in mu zaračunal razliko v večjih stroških. To ni donacija, ampak povečanje prihodka. Donacija pomeni, da nekomu nekaj pokloniš/doniraš. Če pa nekomu nekaj dodatno obračunaš, je to izvajanje plačane storitve.

Napačna trditev št.2: “Oblak je s svojimi referendumskimi grožnjami dosegel padec medijskega zakona.“

Nisem grozil z referendumom. Radio 1 je na spletu zbiral podpise proti ukinitvi Radia 1. To je najmanj, kar bi storil vsak medij, ki bi ga politika želela ukiniti. Referendumu je na javni razpravi kot možnost odgovora na ta zakon omenil le Igor Kršinar.

Napačna trditev št.3: „Zakon je bil usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem“ Zagotovo ne drži, da je bil zakon usklajen z novinarskim združenjem, čeprav tudi strokovna javnost ni kazala nekih znakov navdušenja nad zakonom. Igor Kršinar je na javni obravnavi v imenu Združenja novinarjev in publicistov javno nasprotoval zakonu. Tudi Matija Stepišnik (predsednik društva novinarjev) je na razpravi povedal sledeče (iz magnetograma): „Posredovali smo združeni novinarski aktivi sodelujoči v pozivu za normalizacijo razmer. Vlada jih je v postopku oblikovanja Zakona o medijih spregledala“. Torej zakon še zdaleč ni bil usklajen, kot navaja g. Mekina. Tudi strokovna javnost je imela zelo deljena mneja. Zato o neki usklajenosti težko govorimo.

Napačna trditev št.4: „Kasneje pa je v parlament poslal zakon, prikrojen njegovim interesom“ Trditev ne drži. V parlament nisem poslal nobenega zakona. Še manj pa zakon, prikrojen mojim interesom. V združenju radiodifuznih medijev sem bil le eden od podpisnikov predloga. Predlog novega zakona so predlagala naslednja združenja: Združenje lokalnih in regionalnih TV postaj, Združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj, Združenje radiodifuznih medijev in združenje radiodifuznih medijev s statusom posebnega pomena znotraj GZS. Ključna rešitev novele zakona je urejanje financiranja medijev s statusom posebnega pomena, ki pa je bilo povzeto po padlem zakonu Majde Širca. Če Zakon Majde Širca ni bil prikrojen mojim interesom, potem tudi prepis teh istih rešitev v obliki novele ne more biti. Novela je med drugim zagotavljala tudi finančno pomoč tiskanim medijem v težavah, zagotavlja proračunska sredstva za razvoj avdiovizualne produkcije na področju medijev in še vrsto drugih rešitev. Govoriti o zakonu, prikrojenem mojim interesom, je zato najmanj zavajajoče.

S spoštovanjem,

Spoštovani,

28. oktobra ste objavili članek z naslovom „Posiljena znanost“, kjer je prišlo do zavajanja javnosti. Zapisali ste, navajam: „... Da zadeva ne bi bila tako lahka, so na nekaterih fakultetah temeljiteje vpeljali bolonjsko reformo. Tako morajo študenti FDV na teden napisati veliko število (v povprečju tri) esejev, kar v praksi pomeni, da FDV proizvaja kadre, ki so zmožni hitro pregledati nekaj literature, napisati vsebinsko prazen dokument, ki je formalno in slogovno brezhiben, in seveda obvladajo citiranje po vseh standardih. To je ena od zelo pogostih lastnosti visokošolskega sistema, saj se bo profesor zelo redko posvetil vsebini seminarske naloge, velikokrat pa se bo obregnil ob način citiranja oz. napačno oblikovane odstavke! ...“

Bolonjski sistem študija na FDV resnično predvideva drugačen način študija, kot smo ga bili vajeni v preteklem sistemu (prisotnost študentov na predavanjih, na koncu semestra sledi opravljanje izpita). Novi sistem vsebuje več sodelovanja študentov in zato ne „proizvaja kadrov, ki pišejo vsebinsko prazne dokumente“. Predvsem je velik poudarek na sprotnem, celoletnem delu študentov, kar pomeni uvajanje številnih oblik dela oz. obveznosti pri predmetih, ki jih do sedaj niso bili vajeni. Mednje sodijo predvsem delo v študijski skupini z učiteljem, aktivno sodelovanje na seminarjih (vnaprejšnja priprava študentov na vsebine, ki se bodo obravnavale), priprava različnih (krajših in daljših) pisnih izdelkov ter seminarskih in raziskovalnih nalog. Za vsako obliko dela (predavanja, vaje, seminarske naloge, izpit, krajše pisne naloge ipd.) dobi študent kreditne točke. Ena kreditna točka pomeni 25 do 30 ur dela študenta. Količina dela je tako omejena s številom kreditnih točk, kar pomeni, da se pri posameznem predmetu določi toliko obveznosti, da ustrezajo številu kreditnih točk (več pa ne).

Kakšne obveznosti bodo pri predmetu, je letno določeno z učnim načrtom predmeta, vse obveznosti skupaj pa ne morejo predstavljati večje obveznosti, kot je določena s številom kreditnih točk. Ob tem pa je potrebno poudariti, da se obveznosti od predmeta do predmeta zelo razlikujejo, zato je pisanje o treh esejih na teden nenatančno, površno in posreduje napačne informacije. Povprečno število esejev (in drugih oblik dela) je na splošno težko oceniti, saj je veliko predmetov izbirnih, kar hkrati pomeni, da se situacija spreminja od posameznika do posameznika in je odvisna od oblik dela pri obveznih in izbirnih predmetih, ki jih je študent izbral. Študent lahko tudi sam vpliva na število obveznosti, ki jih bo med študijem opravil, saj so učni načrti - in s tem oblike dela - znani že v času vpisa, ko se odloča o tem, katere predmete bo izbral. Izbere lahko torej predmete, ki mu (tudi s tega vidika) bolj ustrezajo.

Hkrati naj opozorimo, da pisanje slogovno ustreznih ter v skladu s standardi citiranja in zahtevami formalnega oblikovanja korektno pripravljenih pisnih izdelkov ni nepomembno; to je ena od kompetenc, ki jih mora študent pridobiti v času študija in z njihovo uporabo pri pripravi različnih besedil izkazuje znanje s tega področja.

Z lepimi pozdravi,

Ko Spomenka Hribar v 45. številki Mladine odgovarja L. Peterletu na njegove trditve v sestavku „Nikoli nisem bil za splav“ (Mladina št. 44) med drugim zapiše naslednje: „Res je zarodek začetek življenja, vendar zarodek ni oseba in ni zavezan zakonu (recimo dedovanju)“.

Gre seveda za netočnost, ki izvira iz nepoznavanja dednega prava.

Da bi se zaščitili interesi otroka, ki je bil ob zapustnikovi smrti že spočet, vendar še ne rojen (zarodek ali nasciturus), pravo predpostavlja fikcijo kot da je otrok rojen, če se rodi živ v času 300 dni po zapustnikovi smrti. Če se ne rodi živ, se šteje kot da ni bil dedič in torej ne bo nasledil zapustnika.

V rimskem pravu je bila fikcija o spočetem, a še nerojenem otroku, izražena s pravilom: Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur (spočet vendar še nerojen otrok se šteje kot rojen, v primerih, ko gre za njegove interese).

Zarodek je torej ob izpolnitvi zakonskih pogojev lahko zakoniti dedič (zastopa ga poseben skrbnik ali eden od otrokovih staršev).

Spoštovani,

11. novembra 2011 je bil v Mladini objavljen članek z naslovom ''Volilni cvetober'', avtorja Jureta Trampuša, v katerem so v povezavi z delom Pahorjeve vlade zapisane netočnosti z vidika zakonodaje z davčnega področja.

Novinar v članku navaja, da so ''v programu SD določila oz. napovedi o davku na finančne transakcije, o znižanju davčne obremenitve dela in povečanju davka na premoženje, vendar takšnih socialdemokratskih ukrepov v času poslavljajoče se vlade ni bilo.'' Navedbe niso korektne.

Vlada RS je s spremembami v obdavčitvi dohodkov fizičnih oseb razbremenila najnižje dohodkovne skupine, prejemnike minimalne plače, preko povišanj dodatne splošne olajšave. Z novelo Zakona o dohodnini, ki je začela veljati februarja 2010, se je povečala dodatna splošna olajšava in prvi prag dohodkov, ki je določen kot pogoj za priznavanje dodatne splošne olajšave. Cilj predloga zakona je bil znižati dohodnino pri osebah, ki prejemajo minimalno plačo po določbah Zakona o minimalni plači, ki se je v februarju 2010 zvišala s 597,43 evra na 734,15 evra bruto oz. z okoli 460 evrov na 562 evrov neto (ob upoštevanju samo splošne olajšave), kolikor znašajo ugotovljeni minimalni življenjski stroški. Na ta način je tako del bremena povišanja minimalne plače prevzela država.

Na podlagi teoretičnih izračunov in tako spremenjene dodatne splošne olajšave ima zavezanec v letu 2011 ob predpostavki, da prejme minimalno plačo in uveljavlja samo splošno olajšavo, višji neto dohodek za 320 evrov (približno 27 evrov mesečno). Pri zavezancu s 60% povprečne plače se letni neto dohodek zviša za 170 evrov (14 evrov mesečno).

Na podlagi odločb o odmeri dohodnine za leto 2009 ugotavljamo, da je pred spremembo dodatne splošne olajšave lahko uveljavljalo višjo dodatno splošno olajšavo 268.219 zavezancev, po spremembi pa 365.967, kar je 97.748 zavezancev več. Nižjo dodatno splošno olajšavo je uveljavljalo pred spremembo 88.524 zavezancev, po spremembi pa 96.061, oziroma 7.537 zavezancev več. Povzamemo lahko, da je približno 105.000 davčnih zavezancev prejelo višji neto dohodek.

Zakonodaja v zvezi z davkom na finančne transakcije se pripravlja enotno na ravni EU, pri čemer je treba zasledovati cilje enakopravnega položaja tujih in slovenskih bank. Da bi spodbudili kreditiranje gospodarskih subjektov, je bila z zakonom o davku na bilančno vsoto bank v RS v letošnjem letu uvedena davčna obveznost bank, ki se zniža, če banke povečajo kreditiranje, učinki uvedbe pa bodo veljavni v l. 2012.

Predlog zakonodaje glede uvedbe davka na nepremičnine je bil v mandatu te vlade pripravljen, vendar zaradi upoštevanja različnih stališč koalicijskih partnerjev postopka koalicijskega usklajevanja ni bilo mogoče pravočasno zaključiti, opravljeno delo pa bo lahko dobra strokovna podlaga prihodnjim odločitvam.

Na razmišljanje in ugotovitve v članku z zgoraj navedenim naslovom bi želela samo dodati nekaj usmeritev, ki bi lahko pomagale izboljšati razvoj področja, ki je predmet obravnave v članku, to je kulturni odnos do varstva arhitekture in do varstva nepremične kulturne dediščine.

Z navajanjem dejstev v nadaljevanju želim izpostaviti, da je problematika močno povezana z nedelovanjem pravne države in s slabim izvrševanjem zavez in dobrih strokovnih praks, ki smo jih sprejeli z vstopom v EU in bili dolžni prenesti tudi v naš pravni red.

Vendar, če se tudi na drugih področjih obnašamo, kot da veljavna zakonodaja ni obvezujoča in si vsak po svoje izbira iz nje, kaj bo ali ne bo uporabil, vključno z uradniki in s strokovnjaki vseh stopenj in profilov, potem ni nič nenavadnega, da se tako obnašamo tudi na področju kulture in s tem arhitekture. Do slednje imamo velikokrat odnos, kot da ne spada v področje kulturnega delovanja, in jo enačimo z graditeljstvom, in kar je še huje, v praksi s samograditeljstvom.

Nad neizvajanjem zakonodaje tudi ni nobenega nadzora, kar ima pogubne posledice na vseh področjih.

Kulturna dediščina se v okviru evropske zakonodaje varuje v postopkih varovanja okolja, kar pri nas povzema Zakon o varstvu okolja.

Obstaja elaborat, ki ga je izdelalo podjetje LUZ d.d., z naslovom: Vključevanje varstva kulturne dediščine v pripravo okoljskih poročil in celovite presoje vplivov na okolje (po ZVO-1), Naročnik: Ministrstvo za kulturo , Št. naloge: 5825, Vključevanje varstva kulturne dediščine v pripravo okoljskih poročil in celovite presoje vplivov na okolje (po ZVO-1).

Pomemben izvleček iz elaborata:

»Zaradi sprejema Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in sveta o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (Directive ..., 2001) je bil l. 2003 v Zakonu o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 41/04, v nadaljevanju ZVO-1) spremenjen in zahtevam direktive prilagojen postopek celovite presoje vplivov na okolje. Cilj presoje je vključevanje okoljskih vidikov v samo pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, saj direktiva določa, da se okoljska presoja izvede med pripravo načrta ali programa in preden se ta sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.

Direktiva in posledično ZVO-1 eksplicitno navajata kulturno dediščino kot vsebino celovite presoje vplivov na okolje.

Ohranjanje kulturne dediščine je v skladu s sprejetimi in ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, predpisi in smernicami, sprejetimi na ravni Evropske unije in Sveta Evrope ter sodobnimi strokovnimi standardi integralni del različnih prostorskih, okoljskih in drugih sektorskih politik.

Nekaj je pomembnih mejnikov v okviru evropske unije, ki se tičejo varstva kulturne dediščine.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) v 40. členu določa, »da je treba zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive v postopku priprave plana, programa, načrta, prostorskega ali drugega akta, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovi in oceni vplive na okolje in vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, in pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje«.

EU Tematska strategija za urbano okolje vključuje Štiri izbrana področja, ki imajo največji učinek na okolje v urbanih območjih, med njimi je Trajnostno urbanistično načrtovanje (Sustainable Urban Design).

Evropska komisija je leta 2001 uvedla strategijo trajnostnega razvoja. Ta vprašanja so za EU prednostna naloga, zato so leta 2006 strategijo trajnostnega razvoja prenovili in utrdili.

Na podlagi tega omenjam obdelan primer obravnave kulturne dediščine v okviru trajnostnega razvoja z naslovom »The City of tomorrow and Cultural Heritage« v okviru koordinacije Univerze v Liegu.

Če bi svoje obveze vzeli zares in sledili od sebe očitno prizadevnejšim v Evropski uniji, bi se naši kulturni dediščini in arhitekturi godilo bistveno bolje.

Tak odnos do vsega bi morali osvojiti tudi arhitekti, ki vse preradi zanikamo že evidentirano kulturno dediščino ali kulturne spomenike, ki niso stilistični biseri svoje dobe (na primer razne vrste zgodovinski, tehnični, etnografski, memorialni, in podobni nepremičninski spomeniki) in zanikajo večkrat pravico do »avtorske integritete« marsikateremu kolegu v svojih vrstah, ter brez pomislekov (mimo zakona o avtorskih pravicah) posegajo v tuja arhitekturna dela še živečih kolegov (da o samograditeljih, ki to redno počnejo, ne govorimo), preminuli avtorji arhitekture se pa tako ali tako težko branijo, če jih družba ne.

Neizvajanje določb evropskih direktiv je prej ali slej sankcionirano v okviru evropske unije s kaznimi za državo (koliko potencialnih smo si jih že nabrali, pa nihče za to ne (bo) odgovarja(l)?). O vsem se javnost prav nič ne sprašuje, pa tudi v medijih se to omeni samo mimogrede - plačali bomo pa kar veliko vsi, še z našimi otroci vred.

Neizvajanje določb Zakona o varstvu okolja je povezano tudi s sankcijami v državnem okviru, med drugim tudi z nekaterimi določbami v Kazenskem zakoniku.

Torej: pravna država da ali ne? Katera politika jo bo končno že vzpostavila? In s tem obranila »kulturno dediščino«.

Zaradi odsotnosti se z nekoliko zamude oglašam na pismo, v katerem Lovska zveza, Ribiška zveza in Planinska zveza Slovenije pod naslovom Samo za pešce sprejemajo skupno zavezo, da bodo varovale naravo in njeno biotsko raznovrstnost ter zato omejile dostop kolesarjev do nje.

V pismu je med drugim navedeno, da se vse tri zveze - torej LZS, RZS in PZS -, zavedajo, da izključevanje souporabnikov naravnega prostora škodi naravi kot celoti, zato vsem želijo veliko lepih trenutkov pri gibanju v naravi.

Kakšno sprenevedanje! Resnica je namreč povsem drugačna: Lovska in Ribiška zveza ne želita navzočnosti nobenih prič njunemu sadističnemu (pravzaprav kriminalnemu) početju, niti miroljubnih sprehajalcev niti športnih kolesarjev. Od tod njuna aktualna pobuda, ko skušata omejiti prosto gibanje v naravnem okolju vsem, razen lovcem in ribičem, seveda ... Da bi svojo nakano laže legitimirali pred javnostjo, nastopata skupaj s Planinsko zvezo Slovenije.

Najprej naj opozorim na dejstvo, da je skupno medijsko nastopanje navedenih treh zvez povsem nesprejemljivo. Planinska zveza je organizacija, katere plemenito poslanstvo je v javnosti nesporno priznano s strani vseh Slovencev, medtem ko obe drugi zvezi, lovska in ribiška, vzbujata vrsto moralnoetičnih dvomov o njunem pravem 'poslanstvu'.

V bistvu sta LZS in RZS organizaciji, ki temeljita na izživljanju patološkega gona po ubijanju in si kot takšni nedvomno zaslužita obsojanje. Zato najostreje protestiram proti vsakršnemu umeščanju teh dveh zvez v kakršenkoli kontekst skupaj s Planinsko zvezo Slovenije (ne glede na to, če so - žal - med njenimi člani zaenkrat še tudi lovci in ribiči; statut PZS bi moral to prepovedati).

Če je potrebno v naravi karkoli prednostno omejiti, to prav gotovo niso vožnje s kolesom ali kakršnokoli drugo rekreativno gibanje; prepovedati je potrebno življenje živali in biotsko raznovrstnost ogrožajoče pohode lovcev in ribičev, ki se neupravičeno hvalijo z dolgoletno tradicijo in urami opravljenega prostovoljskega dela za blagor narave. Čim prej bodo to krvavo tradicijo presegli in postali pravi naravovarstveniki, tem bolje za živalski svet in njegovo biotsko raznovrstnost, pa tudi za vse nas, ki se bomo tako rešili plenilske miselnosti, češ da človek lahko gospodari nad vsemi drugimi vrstami in si jemlje pravico do »upravljanja« le-teh.

In končno, v povezavi s smrtjo ne more biti niti turizma niti športa ali morda ekonomske koristi od trženja lovskih trofej! Krvavi zaslužek iz tega naslova naj bi potencialno močno presegal škodo, ki zaradi divjadi nastaja v naravi, je za Dnevnik povedal Srečko Žerjav, predsednik LZS (»Lovni turizem je lahko velika tržna priložnost«, 14. nov. - str. 8). O alternativnih načinih preprečevanja te škode brez ubijanja pa niti besedice!

Pobudniki ideje o lovnem turizmu, to je odpiranju lovnih rezervatov tujcem za velik denar, si brez dvoma zaslužijo, da jih imenujemo trgovce s smrtjo, za prav takšnega se je opredelil predsednik Lovske zveze Slovenije.

Popravek in opravičilo

V zadnji številki Mladine sem v članku Virantov paradoks napačno zapisal, da se je dr. Vesna V. Godina nazadnje odločila, da bo podprla kandidaturo Zorana Jankovića. Zapisano ne drži. Res je, da so Godinovo iz Jankovićevega štaba prosili za podporo, a se zanjo ni odločila. Bralcem in dr. Vesni V. Godina se za napako opravičujem.

Popravek

V prejšnji Mladini smo v članku z naslovom Ovadeni veleposlanik pisali o tem, da policija preiskuje poslovanje veleposlaništva v Parizu v času, ko ga je vodil dr. Janez Šumrada. V tiskani izdaji nam je izpadel del, v katerem povzemamo odgovore, ki smo jih dobili z zunanjega ministrstva, na katero smo se prav tako obrnili z vprašanji. Z zunanjega ministrstva so nam odgovorili, da informacij o inšpekcijskem nadzoru, ki je potekal julija 2009, zaradi zaupnosti podatkov ne želijo razkriti.

Jaz tudi ne! Svoje razumevanje tega problema sem razložila v članku Sprava kot pravica ali svoboščina (Delo, sobotna priloga, 14. dec. 1991). Nanj se g. Peterle sklicuje pri svojem utemeljevanju odnosa do splava.

V tem članku sem natančno razložila, raz-ločila etično od pravne ravni. Splav ni pravica v etičnem smislu, v smislu naravnih človekovih pravic, je pa svoboščina kot možnost izhoda v sili - saj življenje prinaša različne, težke situacije in piše različne »zgodbe«. Ustava v 55. členu določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. - Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo otrok.« (Poudarila S.H.!) Ustavni člen normira svobodno odločanje o rojstvu otrok, ki pa na ravni vprašanja splava pomeni državljansko svoboščino, ki jo je država dolžna omogočiti (v pogledu strokovne obravnave oziroma po zdravstvenih merilih opravljenega posega). Na ravni posamezne ženske, ki namerava prekiniti nosečnost, velja ta svoboščina seveda kot državljanska pravica. Vendar - poudarjam - ne v naravnopravnem smislu, ampak v smislu možnosti, ki jo država omogoča.

Ustava v citiranem členu ne govori o pravici do splava (kar desni politični pol nenehno poudarja!), ampak prepoveduje (zakonsko) prepoved splava! Kajti če bi bil splav zakonsko prepovedan, potem bi bil kaznivo dejanje, ženska pa, ki bi ga naredila, bi po zakonu morala biti obtožena kot zločinka. Ali se tisti, ki zahtevajo uzakonitev prepovedi splava, tega zavedajo? Že to je hudo, da se zaradi različnih vzrokov ženska odloči za splav in proti svoji vesti, naj bi bila za to še zakonsko sankcionirana? Tako kot do nedavna v Romuniji in še kje!

Gre za raz-ločitev etične od zakonsko pravne ravni! Narediti splav ali ne narediti ni zakonsko, temveč etično vprašanje.

Žal tudi g. Peterle ni uvidel razlike med etiko in zakonom! Res je zarodek začetek življenja, vendar zarodek ni oseba in ni zavezan zakonu (recimo dedovanju). Ob spočetju se res začne novo življenje - v naravoslovnem smislu, ne pa v smislu človeka kot človeka, se pravi kot osebe.

Čeprav g. Peterle zatrjuje, da tega vprašanja ne obravnava »ideološko in politično, ampak kulturno in civilizacijsko«, počne prav to. Z njim se - in še posebej RKC - zavzema desni pol politične sfere, da bi etično raven izenačili z zakonsko, da bi bil torej splav zakonsko prepovedan. Uzakonitev etičnih norm pomeni ukinitev etične ravni in vzpostavitev (cerkvene) »moralne« diktature. Vprašanje oziroma raven svobode vesti, bi tako odpadlo, s tem pa tudi svoboda in dostojanstvo človeka kot osebe. Ženske bi v primeru uzakonitve prepovedi splava morale iskati pomoč pri mazačih in se s tem izpostaviti smrtni nevarnosti. Bi bilo to bolj etično? Toda primarno bi uzakonitev prepovedi splava zanikala svobodo vesti - ki pa jo najbolj poudarja prav Rimskokatoliška cerkev. In hkrati prepoveduje uporabo kontracepcijskih sredstev! Torej dvakratni absurd - kar je ne le neživljenjsko, temveč tudi neetično!

Spoštovani!

V zadnjem času smo v medijih zasledili novice o prepirih, ki se pojavljajo v Trebnjem v zvezi s preimenovanjem sedanje Kidričeve ulice v ulico dr. Alojzija Šuštarja. Kot je razbrati iz polemik, preimenovanje podpira župan občine Trebnje, med tem ko je večina meščanov, še posebej pa prebivalci Kidričeve ulice, proti preimenovanju. Če prav razumemo reakcijo meščanov Trebnjega, podjetnikov in vodstev organizacij, nikakor niso proti temu, da bi v Trebnjem trajneje obeležili spomin na dr. Šuštarja z imenovanjem kake ulice, trga, parka ali kulturne institucije po njem. So pa proti temu, da bi to storili s preimenovanjem katere od obstoječih ulic in s tem povzročili prepire in dodatne stroške občini, občanom, podjetnikom in različnim institucijam, ki imajo sedež v ulici, ki naj bi jo preimenovali. Pokojni nadškof je bil izredno skromen in varčen človek, zato bi odločno nasprotoval, da bi zaradi njega, zlasti v teh kriznih časih, nastali nepotrebni dodatni stroški za posameznike ali organizacije.

Pripomniti moramo, da imamo informacije le iz medijev, saj nas o tem, da bi katero koli sedanjo ulico v Trebnjem poimenovali po našem bratu, stricu in svaku ni nihče obvestil ali vprašal za mnenje. Le iz medijev imamo tudi informacijo, da predlagatelji preimenovanja ulice predlagajo tudi odkup rojstne hiše dr. Alojzija Šuštarja in ureditev muzeja oz. spominske sobe. Ne vemo sicer, kako si je predlagatelj to zamislil, saj je hiša last vdove brata pokojnega dr. Šuštarja, ki v njej tudi živi.

Ponosni smo na to, da župan posveča tako veliko pozornost našemu bratu, stricu in svaku, še bolj pa na to, da ga cenijo tudi njegovi someščani. Vendar, kdor je dr. Šuštarja dobro poznal, in najožji sorodniki smo zagotovo ga, ve, da bi bil zelo žalosten, če bi vedel, da je v povezavi z njim nastal kakršen koli spor. S svojim delovanjem je neštetokrat dokazal, da je pripravljen veliko potrpeti, popustiti, se pogovarjati, da le ne bi bilo med ljudmi prepirov ali še česa hujšega. Njegovo življenjsko načelo je bilo, da je treba upoštevati mnenje vsakega človeka, ne glede na vero, spol in položaj. To je bil tudi razlog, da je imel prijatelje med vsemi ljudmi dobre volje, verujočimi in neverujočimi, kar je bilo videti tudi ob njegovem pogrebu. Če bi imel možnost vplivati na odločitev, bi kategorično zavrnil idejo v zvezi z njim (ne glede njenega iniciatorja), ki bi ljudi namesto združevala, razdeljevala.

Zgoraj navedeno je razlog, da predlagatelje preimenovanja sedanje Kidričeve ulice v ulico dr. Alojzija Šuštarja, prosimo, da odstopijo od svojega predloga. S tem bodo najbolj počastili njegov spomin in delovali po načelu združevanja in sprave, za kar si je pokojni dr. Šuštar tako prizadeval. Če se bo pokazala prilika za obeležje njegovega trajnega spomina ob kakšni drugi priliki (park, trg itd.) in če bo to pomenilo združevanje ljudi, bomo idejo z veseljem, ponosom in spoštovanjem podprli tudi sorodniki, vedoč, da to ni v nasprotju z načeli pokojnega nadškofa.

S prijaznimi pozdravi in vse dobro pri vašem nadaljnjem delu.

Če me kaj odbija, potem je to intelektualna nepoštenost, ki jo desno orientirani posamezniki tako radi prakticirajo. Seveda, masla na glavi tudi na drugi strani ne manjka, toda če je kaj ločilo pravega levičarja od njegovega političnega antipoda, je ravno zmožnost samokritike. V današnjih zmedenih časih je to še ena redkih lastnosti, po kateri ločiš liberalce in konzervativce od progresivcev. Virantu seveda godi, da se mu je na hrbet zalepil Ivo Boscarol, ki se vedno znova pojavlja v novicah kot zadnji veliki inovator, svetleča luč prihodnosti Slovenije, simbol tehnološkega razvoja itd ... Malokdo pa se zaveda, da je Pipistrel le sestavljalnica letal, ki pravzaprav niso nikakršen tehnološki vrhunec. Niso kaj veliko bolj kompleksne letalne naprave od jadralnih letal, ki so jih v Elanu sestavljali desetletja.

Virant bi tanjšal državo, ker je potratna in skorajda nekoristna, ko pa ga novinar postavi pred dejstvo, da je njegov podpornik od te iste države prejel več kot 3.5 mio € nepovratnih sredstev, pa to prekvalificira kot uspešno investicijo. Ko je denarni tok usmerjen v »prave« roke, potem je to očitno sprejemljivo. S 3.5 mio € podarjenega denarja bi marsikdo na noge postavil svojo družbo; indikativno dejstvo, da oba, Boscarol in Virant, svoj žolč stresata ravno na pogoltno državo! Pri čemer Virant ni prav nič boljši od svojega podpornika iz Ajdovščine - svoje dobro plačano prekerno svetovalno delo v Makedoniji mu ni omogočilo dovolj dostojnega življenja, pa je brez sramu, v imenu svoje trpeče družine je očitno brez slabe vesti sprejel še nadomestilo ministrske plače ... pa tudi plačilo za smrad na prazni parceli ga ni zmotilo v njegovi samo-opevani visoki etični drži. Pa še ena zanimivost glede Supervizorja ... na začetku so podatki za Pipistrel bili precej drugačni - neto vplačil je bilo za dobrih 6 mio €, iz seznama plačnikov sta čudežno izginili Ministrstvo za Gospodarstvo in Ministrstvo za Obrambo (o skrivnostnem plačilu je Mladina že pisala).

Resnično se nimam namena javno prerekati z Dejanom Kalohom (in to sem mu tudi povedal), ki na spletišču, izvzemši tiste intervjuje, ki jih je počel sam s sabo, velja za »Attention Whore« (tako ga označuje blogerka Simona Rebolj - zapis vreden branja) in kukavičje jajce (označba v medijih, ko je izdal Pečetovo Lipo).

Kaloh se je namreč v eni zadnjih številk Mladine obregnil na mojo izjavo, da je mariborskega poslovneža Walterja Wolfa, pred izbruhom afere Patria, prosjačil za milijon evrov za izdajanje političnega medija. Skliceval se je na zakonsko možnost po popravku, ki pa to ni bil. Vse, kar je zapisal, je čista laž in podtikanje. Uporabil je tudi žaljivke na moje delo in dobro ime ter škodoval moji mladi in vedno bolj uveljavljeni agenciji. Prav zato se čutim dolžnega nekatere stvari pojasniti.

Ne bi ga (s)poznal, če me ne bi dnevno nadlegoval po telefonu in e-mailu. Imel je izredno željo postati »opinion maker«. Za vsako ceno. Zavedal se je, da uspešno in korektno sodelujem z vsemi večjimi mediji pri nas. Naj o najinem delu sodijo drugi. Z razliko od njega lahko vsakomur pogledam v obraz. Na vsak način si je želel prodreti tudi na Mladino, kar mu je z »demantijem« tudi uspelo. Hranim njegove izpiske, sms-je, e-maile. Vse črno na belem. Pa samointervjuje, samopoveličevanja in tudi slavospeve mojemu delu. Do popravka v Mladini me je na svojem spletnem portalu celo označeval za enega najboljših fotografov v Sloveniji, moje delo pa ocenil z izvrstno! Dokler ni obisk tistega zapisa pretekli petek presegel bizarno nizkega dnevnega obiska celotne strani, in ga je zaradi samokapitulacije (osnovnošolsko se je namreč ujel na laži) izbrisal.

Očitno je pozabil. Nikakor pa ni mogel pozabiti na e-maile, ko sta mi s tedanjo kontroverzno novinarko Ano Jud predlagala koncept medija (kopijo Mladine!), ki se imenuje Liberal, večino denarja pa zanj nameni Wolf in prijatelji. Zanimalo me je namreč, s kom poslujem in kako. Iz tega razloga sem novinarju Borutu Mekini tudi predlagal, da Kaloha, ki se je medtem samooklical za patriologa, povpraša o Wolfu in denarju.

Najine poti so se razšle, ko ni plačeval za naročene fotografije. Vrhunec pa je dosegla kraja »Andreja Lasbaherja«, ki je še do danes - po letu dni - ni plačal. Bizarnih 180 evrov. Njegovo (Eho24.si) poslovanje ni transparentno in uspešno. Kako bi sicer lahko v enem letu imel le 757 evrov čistih prihodkov in kar 3.483 evrov izgube?!

Kaloh se je v Mladino tudi zlagal, da me je pred tednom dni kazensko ovadil. Policija namreč te ovadbe ne beleži. Je pa s tem dejanjem, grožnja s kazensko ovadbo, potrdil vse zgoraj napisano in tudi dogovarjanja z Wolfom. Zakaj bi ovajal nekaj, kar ni res? Verjetno zaradi strahu, kajne? Mimogrede, njegov portal je takoj po izdaji knjige, pod katero se je podpisal, kupila založba Nova obzorja, ki jo je tudi založila. To založbo je soustanovila stranka, v katero je Kaloh kot izdajalec prestopil iz Lipe.

Uršo Marn moram razočarati kar nekajkrat. Najprej s sporočilom, da ni v nobenem načrtu vrnitve k tapisonu v prenovljenem Prvem pred-dverju, ki ga sedaj krasi čudovit, iz Kitajske uvožen parket iz bambusa. Tapison smo izločili zato, ker je bil nehigieničen; zaradi plavajočih umetnih drobcev v prostoru od pohojene plastične tkanine s strani več sto tisoč obiskovalcev vsako leto, je bil zdravju škodljiv, pa tudi čistiti se ga ni dalo tako hitro, kot se ga je mazalo. Že štiri menjave tapisonov na površini skorajda 1000 m2 od leta 1980 so bile obupno drage, stalno čiščenje umazanije je še povečevalo velik strošek vzdrževanja tapisona.

Drugič moram novinarko razočarati s podatkom, da ni prišlo do treh zdrsov, pač pa do sedmih, brez posledic in to v času, ko je CD obiskalo več kot 20.000 obiskovalcev. Do zdrsov prihaja tu pa tam tudi v Veliki sprejemni dvorani, kjer je že 30 let položen (Ravnikarjev) marmor in še kje drugje: tako kot povsod po svetu na gladkih ravnih površinah. Meni je včeraj zdrsnilo celo na domačem parketu, ki ni iz Kitajske!!!

Tretje razočaranje se nanaša na kratkotrajno položen tepih za t. i. »enodnevno uporabo«, ki smo ga ob velikih sejemskih prireditvah in razstavah stalno prakticirali tudi v preteklosti. Smo ga že odstranili in ga bomo spet položili ob Slovenskem knjižnem sejmu. Preje smo z njim pred prehudo rabo varovali tapison, sedaj bomo varovali čudoviti parket, ki so ga obiskovalci že sprejeli odprtih rok. Podobno kot povišan strop, kakovostnejšo razsvetljavo in (končno) odlično prezračevanje prostora.

Titova cesta

Menim, da je sodba ustavnega sodišča skrbno zakodirano sporočilo (podobno kot je Da Vincijeva šifra). Ustavno sodišče dejansko meni, da je potrebno nekdanji Titovi cesti vrniti staro ime, zamenjano pred dvajsetimi leti!

In kakšno ime predlagam (M. V.) za Titovo (oz. Slakovo, oz. Bajukovo) ulico v Stožicah? Dunajska cesta! Sedanja Dunajska cesta vodi namreč skozi Ježico v Črnuče, cesta skozi Stožice pa preko Trzina, Celja, Maribora in Gradca na sam cesarski Dunaj! In Slovenska cesta? Vse ceste v Sloveniji so slovenske. Najbolj slovenski pa je zanesljivo slovenski cestni križ. Pre-imenujmo ga v: Slovenski cestni križ!