Krivični zakon o izbrisanih je sprejela prva Peterletova vlada, ki je bila obsedena s sovraštvom do ljudi, s katerimi smo 100 let živeli v slogi in prijateljstvu. Prizadeti so bili mnogi pošteni in dobri ljudje. Vendar pa pravičnost še obstaja, če ne pri nas, pa v Evropi. Škandalozno pa je, kako se današnja vlada odziva na razsodbo Evropskega sodišča o izbrisanih. Pravijo, da država nima denarja za izplačilo odškodnin. Točno se ve, kdo je zakuhal to sramoto, pa naj zato oni tem ljudem poplačajo za vse, kar so morali zaradi izbrisa pretrpeti. Desničarji v naši državi se niso iz te lekcije Evropskega sodišča prav nič naučili, namreč da sprejemanje zakonov in ukrepov na podlagi sovraštva v današnji Evropi ni sprejemljivo. Sedaj so se spravili na borce NOV. Ne samo, da nam na stara leta jemljejo naše pravice in znižujejo pokojnine, tudi žalijo nas, ko nas ločujejo od veteranov vojne za Slovenijo. Mi smo tudi svojo kri prelivali za ljubo domovino proti okupatorju. Kardinal Rode je 5.6. na TV izjavil, da je komunizem kriv, da smo Slovenci razdeljeni v dva tabora. Slišali smo tudi, da so bili borci partizani dobri fantje, saj so bili večinoma krščansko vzgojeni, da smo bili prisilno odpeljani k partizanom. To zadnje je pa težka laž. Do kapitulacije Italije smo bili vsi borci prostovoljci. Borili smo se za svojo domovino proti okupatorju in ne proti veri. Kaj je počela cerkvena oblast v tistem času in koga je podpirala, dobro vemo. Če so se ti dobri fantje partizani obrnili proti njim, si je Cerkev sama kriva, saj se je pajdašila z okupatorskimi silami in domačimi izdajalci.

Borci imamo čisto vest in ponosno živimo v naši Sloveniji, ker smo se v tako hudih časih pravilno odločili za borbo proti okupatorju in za svojo domovino. Če ne bi bilo naše in zavezniške zmage v 2. svetovni vojni, ne bi bilo nikoli samostojne Slovenije. Krivica, ki se nam danes dogaja, nas boli. Vendar pa se naj desničarji zavedajo, da kljub njihovemu rovarjenju proti partizanom, Evropa priznava naš prispevek k svobodi.

V Mladini je bilo 13. julija 2012 objavljeno pismo Pavla Gantarja, predsednika stranke Zares, z naslovom »Edini interes vlade je, da bi kadrovala svoje ljudi«. Z zapisanim je (znova) pokazal, da ne pozna (slovenske) energetike. To seveda ne bi bil problem, če ne bi na račun tega zavajal javnosti z izjavami, ki s projektom TEŠ 6 nimajo realne povezave.

Prvič, Pavel Gantar pravi, da banke zahtevajo poroštvo v primeru, ko ocenijo, da je tveganje za vračilo kredita visoko. To ne drži. EIB kot razvojna banka namreč financira projekte pod drugačnimi pogoji kot komercialne banke (daljša ročnost posojil in nižje obrestne mere) in zato v primeru visokih zneskov zahteva, da tudi država potrdi, da so projekti zanjo pomembni.

Drugič, investicija v TEŠ 6 ni ekonomsko neupravičena, kot trdi Pavel Gantar. Nadomestni blok 6 bo, kot pove njegovo ime, nadomestil stara, neekonomična oziroma manj ekonomična postrojenja (bloke 1 – 5) ter zagotavljal konkurenčnejšo proizvodno ceno električne energije, ki bo, z vključenimi stroški kuponov CO2, nižja od proizvodne cene iz obstoječih blokov TEŠ. Investicija v TEŠ 6 se bo povrnila sama, najkasneje v dvajsetih letih, in omogočila prenehanje rudarjenja v Šaleški dolini brez dodatnih stroškov za proračun. Davkoplačevalci za TEŠ 6 in poroštvo ne bodo plačali ničesar, kot med vrsticami zavaja gospod Gantar. Nasprotno: Republika Slovenija bo z izdajo poroštva pridobila v letih, ko se vrača posojilo EIB, poleg neposrednega donosa na vloženi kapital še visoke davke na predvidene dobičke, plačilo taks za izpuščanje toplogrednih plinov CO2, zagotovljenih bo več tisoč delovnih mest, poleg tega pa bo deležna tudi prihodkov iz naslova stroškov poroštva za kredit EIB, ki v času trajanja kredita dosežejo cca. 50 mio EUR. Lahko torej rečemo, da bo imela država od bloka 6 tudi neposredne finančne koristi.

Tretjič, govoriti, da je TEŠ 6 investicija, ki ogroža energetsko prihodnost države, je milo rečeno nestrokovno, če ne celo zlonamerno. Nadomestni blok 6 TEŠ bo proizvedel približno tretjino vse električne energije v Sloveniji in je z energetskega vidika pomemben tako zaradi zmanjševanja uvozne odvisnosti (kar se je pokazalo tudi v lanskoletnih in letošnjih ekstremnih vremenskih pogojih), zaradi vzdrževanja stabilnosti slovenskega elektroenergetskega sistema ter zaradi zanesljive oskrbe z električno energijo v primerih mednarodnih zapletov pri dobavi plina. Vse to so večkrat potrdili ugledni domači in mednarodni strokovnjaki. O smiselnosti projektov, kot je nadomestni blok 6 TEŠ, bi se gospod Gantar lahko prepričal tudi preko svetovnega spleta, kjer lahko najde podatke, da se v podobne termoelektrarne vlaga v Nemčiji (kjer se v tem času gradi ali zaključuje z gradnjo blizu 20 termoelektrarn), drugje po Evropi (okoli 25), nenazadnje pa bodo tudi v ZDA to jesen začeli s poskusnim obratovanjem v premogovni termoelektrarni enake moči kot bo moč nadomestnega bloka 6 TEŠ. Vrednost te investicije pa je 1,7 mrd USD (https://www.swepco.com/info/projects/TurkPlant/Default.aspx).

Odgovora ne pošiljamo, ker bi želeli gospodu Gantarju ponovno pojasnjevati projekt. Če bi se želel z njim seznaniti, bi lahko to storil v zadnjih štirih letih, ko je bil predsednik državnega zbora, in danes ne bi pisal tako zavajajočih prispevkov. Naša naloga pa je, da s tem in podobnimi odgovori javnostim pojasnimo objektivne okoliščine, pri čemer kot vedno velja povabilo k ogledu spletnih strani TEŠ in HSE. Tam so namreč objavljeni vsi dokumenti, povezani z investicijo v TEŠ 6.

Luka Novak ni kandidiral na listi SLS za poslanca.

V prispevku »Kaj bo zakuhal Luka Novak?«, ki je bil v Mladini objavljen 6. julija 2012, je bilo napačno navedeno, da je Luka Novak na listi SLS kandidiral za poslanca. To ne drži. Luka Novak ni kandidiral za poslanca na listi SLS na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2011, je pa kot zunanji strokovnjak sodeloval pri pripravi programskega delovnega načrta za področje kulture.

Marko Golob, član uprave AUKN se je v intervjuju (Mladina št. 27, 7. julija 2012) neprijetnim vprašanjem v zvezi z vlogo agencije pri projektu izgradnje 6. bloka TE Šoštanj izognil tako, da je vse zgode in nezgode tega projekta pripisal temu, da naj bi Zares poskušal »prevzeti projekt«. Še več kot to, AUKN je pripisal celo zasluge za opozorila in s tem za (politični in medijski) vihar, ki se je sprožil v zvezi s TEŠ 6.

Preden pokomentiram njegove navedbe in obtožbe, je treba popraviti njegov spomin na zaporedje dogodkov. Glavni del zgodbe v zvezi z izgradnjo 6. bloka TEŠ, ki je tudi vzbudil povečano medijsko zanimanje in konflikt med tistimi, ki so zahtevali »resnico o projektu« in tistimi, ki so želeli projekt samo nadaljevati, se je zgodil v zimskih in pomladnih mesecih leta 2010, ko so postali vsaj vladi znani rezultati študije EBRD (v javnosti samo delno zaradi njenega zaupnega značaja) in ko je postalo znano enormno povečanje cene projekta, ki je hkrati zahteval državna poroštva za posojilo Evropske investicijske banke v višini skoraj 400 milijonov evrov. Takrat agencije sploh še ni bilo, saj je Državni zbor Republike Slovenije tričlansko upravo in petčlanski nadzorni svet agencije izvolil šele 20. oktobra 2010. Res pa je, da je bila prva »naloga«, ki si jo je AUKN zadala v zvezi s TEŠ 6, zaščita zamenjanega direktorja Rotnika in poskus njegove ponovne inštalacije na vodilni položaj v Termoelektrarni Šoštanj. Toliko o spominu.

Marko Golob svari pred pogubnimi posledicami neizdaje državnega poroštva za posojilo EIB, pri čemer ga imamo še dobro v spominu, kako je v informativni oddaji nacionalne TV pred časom zagotavljal, da se potencialnih privatnih investitorjev, ki bi vstopili na mesto neizdanega poroštva, kar tare, in jih je možno priklicati s tleskom palca in sredinca na roki. Verjamemo, da je pri več tisoč prebranih straneh le uspel spremeniti mnenje, pri čemer zagovarjanje investicije in državnih poroštev razumemo kot navadno manipulacijo, ki se ne izide ne logično in ne smiselno. Golob poskuša bralca prepričati, da bi z neizdajo državnega poroštva povzročili ogromno škodo slovenski energetiki, s stečajem ali z razprodajo celega stebra slovenske energetike, po drugi strani pa govori, da gre za zdravo družbo, ki je nezadolžena, ima visok gotovinski tok in visok strokoven kader. Te trditve ne gredo skupaj in tudi ne preveč ekonomsko izobraženemu bralcu zagotovo postavijo vprašanje, zakaj družba, ki je nezadolžena, sploh potrebuje državno poroštvo. Banke zahtevajo poroštvo v primeru, ko ocenijo, da je tveganje za vračilo kredita visoko. Tveganje pa zvišuje že obstoječa zadolženost prosilca in/ali tvegana naložba. Ker TEŠ oz. HSE nista zadolženi, je torej ekonomska neupravičenost investicije edini razlog za državno poroštvo, saj obstoji visoka verjetnost, da se investicija ne bo mogla sama poplačati, kar v Zares zaradi povečanja investicije s 600 mio evrov na 1,3 milijarde evrov vseskozi trdimo. Takrat pa se bo res začelo uresničevati to, kar je napovedal g. Golob. HSE bo moral izgubo pokrivati in verjetno jo bo pokrival z razprodajo zdravih delov holdinga, ali pa bo šel v stečaj. In takrat, ne zaradi ne izdaje državnega poroštva, temveč zaradi nekritične in nestrokovne presoje investicije v TEŠ 6, bomo Slovenci izgubili pomemben del energetike, skupaj s 400 mio EUR unovčenega državnega poroštva iz državnega proračuna.

In zdaj o tem, kako je Zares hotel »prevzeti projekt«. To ni zgodba o »prevzemu«, pač pa o »odvzemu«, ki se je z odhodom Zaresa iz vlade Boruta Pahorja (TEŠ je bil eden od razlogov) tudi uspešno zgodil. Šlo je za odvzem pristojnosti, pooblastil in odgovornosti ministrice Zaresa mag. Darje Radić, da bi vodila energetsko politiko v skladu z zakonodajo in programskimi dokumenti na področju energetike in za to, da bi zaščitila davkoplačevalce pred nerazumnimi javno finančnimi tveganji in investicijami, ki ogrožajo energetsko prihodnost države. Ker ni bilo racionalnih argumentov zoper politiko transparentnosti, ki jo je z muko, večkrat ob nasprotovanju nekaterih članov vlade, vodila mag. Darja Radić, so se morala zgoditi politična natolcevanja o nekakšnih »posebnih interesih« Zaresa. Kadar ni argumentov, pridejo v poštev natolcevanja. Dokazano je le to, da gre v primeru TEŠ 6 za največjo investicijsko polomijo v zgodovini samostojne Slovenije in da smo v Zaresu imeli prav.

Tako kot smo imeli prav, ko smo nasprotovali »modri« odločitvi AUKN, ki je tri državna podjetja prisilila v dokapitalizacijo NKBM, tako da so morala za 48 milijonov evrov kupiti njene delnice po ceni 8 evrov, danes pa so vredne manj kot 2 evra in so tako v letu dni zgubila kar 36 milijonov evrov!

Vse čestitke odvetniški družbi Lana Lagostena Bassi in osebno odvetniku Saccucciju ob veliki, velikanski zmagi v Strasbourgu – po zaslugi njihovega znanja in izkušenj še zlasti s primeri množičnih kršitev človekovih pravic. Takega znanja in takih izkušenj nima v Sloveniji nihče, ne posameznik ne odvetniška družba. Sam sem pri tej njihovi pritožbi v Strasbourg sodeloval (od vsega začetka) samo z gradivom in argumentacijo za enega od 11 pritožnikov (Alija Berisho, ki sem ga že pred tem sam zastopal pred slovenskimi sodišči) in kasneje še z nekaj gradiva za argumentacijo - toda ves čas postopka sem njih in sodelavce tudi opozarjal na velikansko tveganje za usoden poraz v tem postopku. Po odločitvi italijanskih odvetnikov, da se bodo zoper prvo, za izbrisane izredno slabo odločbo »malega« senata ESČP iz julija 2010 pritožili kvečjemu v imenu dveh zavrnjenih pritožnikov (Jovanovića in Petreša), ne pa tudi v imenu osmih, takrat žal samo navideznih zmagovalcev, v resnici pa poražencev prvega postopka, smo se takemu usodnemu porazu izognili samo po velikanski sreči, ker takratna (Pahorjeva!) vlada s to svojo prvo strasbourško relativno zmago nad izbrisanimi ni bila zadovoljna. Hotela je še več (torej še manj za izbrisane), vsa logika te prve sodbe ESČP ji je govorila v prid in tako se je (na našo srečo) zoper to, zanjo v bistvu zelo ugodno sodbo pritožila kar ona sama! A se je globoko uštela: ko je na podlagi te njene pritožbe zadevo dobil v roke Veliki senat ESČP, torej 17 najbolj uglednih in izkušenih sodnikov ESČP (od sedmerice iz prvega senata je bil v Velikem senatu samo sodnik iz Slovenije dr. Boštjan M. Zupančič), je v ključnem spornem vprašanju, ali prizadetim za vse prestano pripada tudi odškodnina (ali pa je dovolj že izdaja dopolnilne odločbe, torej tistega znanega »papirja brez vrednosti«, kakor je – povsem nerazumljivo in nerazumno - razsodil prvi senat), Veliki senat (in to soglasno!) razsodil diametralno nasprotno kot prvi senat!

Ogorčenost teh uglednih sodnikov zlasti nad 12-letnim izmikanjem vseh slovenskih vlad pred odločbami našega lastnega ustavnega sodišča je bila pri tem očitno tako velika, da so Sloveniji glede prvih šestih primerov že kar takoj izrekli tudi eksemplarično »kazen«: po 20.000 evrov odškodnine vsakemu samo za nematerialno škodo – o materialni bomo pa mi v Strasbourgu še odločili, če se o tem ne boste v treh mesecih sporazumeli vi sami med seboj! Bravo – tako se to dela s tistimi, ki se norčujejo ne le iz človekovih pravic, ampak celo iz lastnega ustavnega sodišča!

Najtežji pa je tretji udarec te sodbe ESČP, čeprav še ni izražen v številkah: Slovenija mora v enem letu »vzpostaviti shemo kompenzacij« sploh za vse izbrisane – drugače bo potem tudi njim, če se bodo pritožili v Strasbourg, odškodnine prisodilo strasbourško sodišče sámo. Jasno je seveda, da te domače odškodnine nikoli niso tako visoke kot strasbourške (medtem je že prišel v javnost podatek, da se je pri odškodninah za predolga sojenja Strasbourg zadovoljil celo samo s 40-odstotno višino domačih odškodnin nasproti strasbourškim) – ampak če se bo naša vlada tudi pri izbrisanih, torej pri neprimerno hujših kršitvah kot so kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, v tej »shemi kompenzacij« spustila tako nizko, bo prevzela veliko tveganje, da bo iz Strasbourga dobila še eno bolečo lekcijo.

Zato po mojem mnenju predstavnikom izbrisanih sploh ni treba, vsaj zdaj na začetku ne, postavljati svojih zahtev – naj vlada najprej kar sama pove, kaj ponuja »v odkup za svoje grehe«, tako kot to od nje zahteva tudi ESČP. Vsakomur razumnemu je ob tem jasno, da teh nedvomno velikih zneskov (ki bodo seveda šli iz žepov nas vseh – čeprav bi vsaj del bilo treba vzeti tudi iz žepov neposredno odgovornih za to sramoto) državni proračun ne zmore izplačati naenkrat, tako kot bo to moral šestim »zmagovalcem« iz Strasbourga, še posebej ne v sedanji hudi krizi. Razmišljati bo torej treba o obročnem odplačevanju ali čem podobnem – a v enem letu mora biti zahtevana »shema kompenzacij« sprejeta. To je seveda samo moje mnenje – obe organizaciji izbrisanih ter njuni podporniki bodo svoja stališča o vsem tem še izoblikovali.

Zelo pa obžalujem po mojem mnenju nepremišljeno izjavo odvetnika Saccuccija v Mladini o tem, da po njegovem mnenju sedaj prav vsakemu od izbrisanih za nematerialno škodo pripada 20.000 evrov odškodnine. Kakšna nerealna pričakovanja je s tem vzbudil pri tisočih prizadetih, ki so že ali še bodo zvedeli za to njegovo stališče, si ni težko predstavljati – in kako težko bo ta nerealna pričakovanja (zlasti pri prava neukih ljudeh) spet spraviti v realne okvire. A ni treba biti ne pravnik ne sploh kakorkoli izobražen človek, da ti je jasno, da ne more biti odškodnina za nematerialno škodo (za duševno in drugo trpljenje zaradi izbrisa) enaka za tistih prvih šest (in morda še za nadaljnjih sto ali tudi več tisoč) izbrisanih, ki so bili izbrisani 19 ali 20 let, in recimo za tistih sto, ki so bili izbrisani le nekaj mesecev, ker so ponovno (čeprav na drugačni podlagi!) dobili dovoljenje za stalno prebivanje že do konca leta 1992. Vsako naslednje leto je dovoljenje ponovno dobilo še po 50-100 izbrisanih, a samo za naprej, ne tudi za nazaj, bolj množično pa se je izdajanje teh dovoljenj (a še vedno samo za naprej) začelo šele po prvem, z ustavo še vedno neskladnem zakonu iz julija 1999 (ZUSDDD).

A tudi vse to je doslej privedlo šele do številke 10.000 »urejenih statusov« (in ne 13.000, kot se napačno navaja tudi v odločbah ustavnega in evropskega sodišča, ker zraven štejejo tudi okrog 3.000 dobitnikov dovoljenja za stalno prebivanje, ki pa sploh ne spadajo med izbrisane). In kaj bo s preostalimi 15.000 (ali manj, če odštejemo medtem umrle)? Po zadnji noveli ZUSDDD iz julija 2010 ne morejo dobiti praktično nič, še golega statusa ne, ker je ta novela prej norčevanje iz tistih, ki so bili leta 1992 Slovenijo prisiljeni zapustiti, kot karkoli resnega. To je vsaj zaslutilo tudi že ESČP (glej točke 223, 227, 228 in 411 v sodbi) – in to nam bo močna opora, ko bomo z že zagotovljeno podporo Varuhinje človekovih pravic v kratkem izpodbijali (tokrat še tretjič) ustavnost tega zakona pred Ustavnim sodiščem.

Strategija državne proslave

Ne, državna proslava je preveč resna stvar, da bi jo prepustili sproščenemu druženju, brez nadzora in moralnega poduka. Zato so vrli fantje od fare tokrat modro sklenili, naj se končno »preseka« - pomeni preseje tiste udeležence proslave, ki vlečejo misli predaleč v preteklost – dlje, kot vidijo sami, dlje, kot si želijo videti. S tem bodo šele izpostavljeni »pravi osamosvojitelji«, da zablestijo v narodovih očeh, da se uležejo v srca državljanov na vekomaj veke – amen.

Ker je ta pristop predrzen, z gotovostjo sklepam, da ga je stuhtal vojaške strategije priučeni um s prišepetovalci, seveda visoko v vladajoči hierarhiji. Kdo izmed aparatčikov bi ga sicer upal predlagati na lastno pest?

S črtanjem predstavnikov NOB, borcev za severno mejo, Tigrovcev, ... s seznama povabljenih udeležencev, je sporočilo surovo: državo smo naredili »mi« leta 1991. Nihče, ki se je boril za domovino pred tem datumom, naj si ne lasti zaslug zanjo! Kakorkoli je postulat ignorantski, nadut, poniglav, nedržavniški, pritlehen in nesramen, pa je jasen vsaj namen: ceremonija naj podeli licenco ekskluzivno zaslužnim, združenim pod zastavo oblastnega caudilla in njegove camarille.

Prezrli so, da je postulat tudi v nasprotju z ustavo, ki v preambuli pravi: »Izhajajoč iz ... zgodovinskega dejstva, da smo ... v večstoletnem boju ... uveljavili svojo državnost ...«. Torej ne šele leta 1991! Samopašni revidenti zgodovine s slovensko vlado vred bodo morali to popraviti, saj bo zadeva šele takrat formalnopravno zašpiljena.

Razlog za strateško obvladano proslavo je prostodušno zagovarjal »združevalni« kandidat za predsednika države. Ja, tisti, ki »ljudi ne bo razdvajal, ampak združeval« – češ, da državne proslave ne smejo poniževati simboli prejšnjega »totalitarnega režima« – zastave, odlikovanja, bog ne daj titovke. Kako manipulativen konstrukt, izgovor, ki ga »pes na repu prinese«. Ne morem verjeti, da je Zver, kandidat za predsednika države, že v prologu k nasmihajoči se mu karieri izkazal tak intelektualni potencial, na prvem preizkusu pozabil svoje volilno geslo (o združevanju) in se kar sam demantiral. On in consortes raje gonijo svoj prav, kot da bi zajezili erozijo državljanske zavesti.

Ob »uravnotežanju« zgodovine skozi državno proslavo se še sprašujem, kot že nekajkrat prej ob izpadih patentiranih demokratov, na čem bi opravičevali svoje poslanstvo, če ne bi bilo povojnega tako priročnega »totalitarnega režima«? Na čem? Indikativno je, da se te oznake režima strastno oklepajo, jo vneto uporabljajo in nadvse potencirajo.

Resnica je bolj kompleksna (opozarja na primer dr. Sergej Flere: Titova država, »totalitarna«? Mladina št. 21/2012). S pravim trdim totalitarizmom je jugo-varianta po letu 1960 neprimerljiva. Vsekakor se ne sklada s podobo, ki jo rišejo pomladni odličniki. Mantra o povojnem »totalitarnem režimu« je namreč priročno sredstvo za afirmacijo, kajti čim bolj ga črnijo, tem svetlejše bodo videti zasluge za zmago nad njim.

Na dogajanja ob proslavi ob dnevu državnosti se je odzval tudi kardinal dr. Franc Rode in povedal, da je bil boj za Slovenijo boj proti rdeči zvezdi, proti jugoslovanski armadi. Dodal je še, da ne ve, zakaj bi njene simbole gledali na proslavi državnosti in samostojnosti.

S simboli je križ. Pod simboli se dogajajo plemenite in zločinske stvari. Vzemimo kot primer križ. Pod križem so križarji neusmiljeno pobijali »nevernike«. Da ne omenjam pomore heretikov, pa sežiganje »čarovnic« (po nekaterih ocenah so zažgali na grmadah nad milijon žensk). Tudi takrat, ko je v Rimu gorel na grmadi dominikanec Giordano Bruno, pred njim pa duhovnik Gorenc Peter Kupljenik, je bil zraven križ. Naj še omenim desetine milijone ameriških domorodcev, ki so jih pobili krščanski Španci. Pa naj bo dovolj.

In če je bil križ v posameznih obdobjih simbol nasilja, je bil za večino vernikov simbol upanja na večno življenje.

Posledično, ko izobesimo križ, ne mislimo na zločine, ki so se dogajali v njegovi senci, temveč na križ kot simbol vere.

Vrnimo se k rdeči zvezdi. Po Rodetu, mora izginiti, ker je bila na jugoslovanskih tankih in zato, ker je bila vsiljena partizanom. Zgodba o rdeči zvezdi je stara nekaj tisoč let. Rdeča zvezda je v Sloveniji med drugo svetovno vojno simbolizirala upor proti okupatorju in njegovi nakani, da izbriše slovenski narod.

Pa primerjajmo rdečo zvezdo in nacistično svastiko. Tudi ta simbol ima na daljnem vzhodu tisočletno zgodovino. A ko danes mislimo na nacistični simbol, vemo, kaj je predstavljal. V Mein Kampfu je Hitler že 1926. leta brez ovinkov povedal, kaj mu ta znak pomeni: simbol večvredne arijske rase, ki bo zavladala nižjim po vsem svetu. Med te sodijo najprej Judje, ki jih je treba iztrebiti (napoved holokavsta), potem pa Slovani. Ti imajo na vzhodu preveč zemlje, zato bo morala več vredna nemška rasa to zemljo zasesti in si s silo podrediti nižjo raso.

Seveda so 1941. izobraženi cerkveni ljudje in politiki poznali Hitlerjeve nakane. (To ne velja za zavedene dolenjske kmečke fante). Če niso vedeli, jim je Hitler v Mariboru jasno povedal: Naredite mi to deželo spet nemško. In so začeli izseljevati Slovence iz njihovih domov, jih odvažali v koncentracijska taborišča in ubijali.

Svastika jo simbolizirala silo, ki bo izbrisala slovenski narod .(Ko mislim na nacistični simbol, ga zavračam, če pa mislim na budistično svastiko, me ta prav nič ne moti.)

Rdeča zvezda ni napovedovala rusko zasedbo Slovenije, bila je le simbol nove, socialno bolj pravične družbene ureditve.

Italijani so zasedli Ljubljano. Meščanski politiki so se zahvalili Mussoliniju, škof Rožman pa mu je poslal »obilo božjega blagoslova«. Tako Cerkev kot politiki so vedeli, kaj se je dogajalo na Primorskem. Italijani so ukinili slovenske šole, poitalijančili priimke in imena krajev, zapirali, ubijali. In vendar so se že takoj po zasedbi opredelili za brezpogojno kolaboracijo.

Nemški in italijanski načrt je bil izbrisati slovensko ljudstvo.

Na katero stran naj bi se postavili SlovenciNarodno osvobodilno gibanje se je opredelilo za upor in s tem pridružilo Slovence zavezniškim silam, ki so premagale nacizem in fašizem.

Zakaj je bila odločitev za kolaboracijo tako brezpogojna?

Zaradi strahu Cerkve, da bi pod rdečo zvezdo doživela ločitev cerkve od države in zaplembo premoženja (ki ga je Cerkev pridobila s prodajo raja). Za to je šlo in ne za Kristusovo vero.

Rdeča zvezda na slovenskih simbolih govori o uporu, ki je omogočil izgon okupatorja, ne pa o Stalinovih zločinih in povojnih pobojih.

Partizani da so bili v večini verniki, pravi kardinal Rode. (Seveda je k njim prišteval tudi vse krščene nevernike.) Krst je namreč »demokratični« način pridobivanja pripadnikov. Kot če bi komunisti svoje dojenčke vpisovali v partijo.

Miličniki, teritorialci, diplomati in drugi, ki so se uprli jugoslovanski armadi pa so bili v večini rdečezvezdniki.

Pa še vprašanje: ali je upor proti okupatorju prispeval k poznejši osamosvojitvi?

Kaj bi bilo s Slovenci, če bi zmagal Hitler? Kaj bi bilo s Slovenijo, če ne bi bilo partizanskega boja? In tudi po zmagi, ali bi zavezniki privolili v vrnitev Primorske Sloveniji?

Italija se je namreč po kapitulaciji pridružila zaveznikom in tudi njihovi partizani so prispevali k zmagi. Zato bi bila nagrajena, kolaborantska Slovenija pa kaznovana.

In zaključek: izganjanje narodnoosvobodilne vojne iz slovenske zavesti je poskus rehabilitacije medvojne kolaboracije. Naj temu dodam še domobransko zaprisego Hitlerju, ko je bil izid vojne že očiten.

In tudi če zbrišemo vse rdeče zvezde tega sveta, sramote kolaboracije z nacizmom ne moremo zbrisati.

Kot da ne bi imeli »Dneva državnosti«, ki označuje dan, ko je Slovenija razglasila svojo državno neodvisnost, saj smo naslednji dan (26.6.1991) doživeli, da sta se medsebojno priznali Hrvaška in Slovenija. Priznali sta se dve suvereni in neodvisni državi. Mnogo nas je, ki smo na to ponosni. O svoji suverenosti odloča vsaka država sama. Pri tem je najbolj čudno to, da slovenski uradni organi dobesedno klečeplazijo, da bi prvenstvo nekega priznanja prisodili nekemu »mednarodno že priznanemu subjektu«, ki je čakal na druge države, preden je to naredil sam in še to po šestih mesecih!

Graja gre našim vrlim politikantom, ker zavestno pozabljajo, da so bile Litva, Latvija in Estonija med obema svetovnima vojnama mednarodno priznane države. Pač ni njihova krivda, da so padle po zaslugi Hitlerja v Sovjetsko zvezo, ki jim je vzela suverenost mednarodnega subjekta. Obdržale so pa nek status republik kot so ga imele tudi Ukrajina, Belorusija in Gruzija. Vse te države so pred junijem 1991 proglasile svojo državno neodvisnost in priznanja teh držav so bila izvedena v letu 1991! Vsi podatki so iz Slovenskega almanaha 93 in ta navaja , da je bil Vatikan 11., ko nas je priznal. Ob tem pa še mnogi čutimo nek grenek priokus, ko se spomnimo na takšne rabote naših politikov kot je bil »Vatikanski sporazum«, pa še marsikaj drugega, s čimer se je država marsičemu odrekla in vsekakor obremenila državne finance. Bati se je, da je bil zadnji uradni sestanek z Vatikanom namenjen prav temu, da bi država finančno priskočila na pomoč Škofiji Maribor. To bi moral storiti Vatikan, ki pa za odliv kapitala iz svojih lastnih bank nima nobenega posluha. Zato pa pridno pritiska na svoje podrepnike, da bi poplačali velike izgube RKC v Sloveniji.

Dr. Bernard Nežmah je v Pamfletu (Mladina št. 24) zapisal, da košarkarski klub Union Olimpija upravlja Pozitivna Slovenija, »kar je več kot ocean daleč od vodenja športnih klubov v ZDA, kjer senatorji demokratske in republikanske stranke ne odločajo o delovanju najboljših ekip na svetu«. To ne drži: lastnik košarkarske ekipe Milwaukee Bucks, ki igra v ligi NBA, je demokratski senator Herb Kohl, baseballska ekipa Texas Rangers pa je bila med letoma 1989 in 1994 v lasti vlagateljske skupine, ki jo je vodil George W. Bush. Slednji je položaj »predsednika uprave« kluba zapustil decembra 1994, po izvolitvi na položaj guvernerja zvezne države Teksas. Svoj lastniški delež v klubu je nato prodal leta 1998.

Senatorji in guvernerji tako demokratske kot republikanske stranke torej tudi v ZDA odločajo o delovanju najboljših ekip na svetu.

Bolj kot dejstvo, da športnemu društvu predseduje poslanec ali strankarski funkcionar, je netransparentno dejstvo, da je podžupan občine (ali mesta), ki preko javnega razpisa razdeljuje finančna sredstva športnim društvom, hkrati predsednik društva, ki ta sredstva prejema. Podobnih ali še bolj izrazitih primerov navzkrižja interesov, ko posameznik hkrati razdeljuje in prejema javna sredstva, je na področju športa v Sloveniji precej.

Nedavno me je blagajničarka v nekem trgovskem središču povprašala, če sem upokojenec. S tem statusom bi imel namreč poseben popust. Tudi v avtobusu mi kdaj pa kdaj mlajša dekleta odstopijo sedež. Tudi veliko ljudi me vnaprej pozdravi, ko se srečamo na ulici. Pač čas je opravil svoje in nekega dne se bo potrebno posloviti od kolegov na univerzi, ne bo več prijetnega kramljanja z nadebudnimi študenti, ne bom več vezan na točno določene ure v tedenskem urniku, ko sem moral zbrano dnevno odpredavati dve ali več ur hkrati. Ne bom več mentor pri različnih študentskih opravilih, ne bom več javni uslužbenec, iz profesorja bom postal upokojenec. Toda to me ne skrbi. Opravljanje vsega pedagoškega in raziskovalnega dela na univerzi od asistenta do rednega profesorja mi je bilo v veliko veselje in čast - bil je to moj hobby. S tem hobbyem se bom ukvarjal še naprej, če mi bodo dovolili.

Svojo pravo akademsko pot sem začel daljnega 1973. leta, ko sem kot socialistični študent zelo mlad doktoriral na univerzi v Yorku, Anglija. Ni bilo lahko, zmerjali so me tudi s komunistom, četudi nisem bil nikoli organiziran - le v pionirje in tabornike so me sprejeli. Zato sem imel tudi težave pri služenju vojaškega roka in pri prvi izvolitvi v naziv docenta - nisem bil dovolj družbeno-politično aktiven. Vendar nimam tako slabih izkušenj iz svinčenih časov totalitarnega režima, da bi to venomer ponavljal. Ne zamerim nikomer. S primorsko trmo in vztrajanjem sem dosegel veliko v življenju - konec koncev sem si ustvaril veliko družino in postal prorektor Univerze v Ljubljani v letu 2002. Ponosen sem na svojo soprogo, na tri hčere in dve univerzi - ono v Yorku in na slovensko nacionalno univerzo v Ljubljani, ki mi je dala osnovno izobrazbo in kasneje kruh vsa ta leta. Ponosen sem tudi na svojo državo Slovenijo.

Toda družbeni red in vlade so se spreminjale od takrat. Sedaj smo v demokratični državi - vendar je to na žalost le demokracija bogatih. Bil sem priča mnogim reformnim dogajanjem, ki smo jih z določeno mero iznajdljivosti preživeli in iz reforme v reformo postajali bolj trpežni. In končno smo nedavno doživeli še varčevalne ukrepe, ljubkovalno imenovane s kratico ZUJF- zakon o uravnoteženju javnih financ. Pred osmimi leti sva s soprogo toliko privarčevala, da sva začela graditi hišo izven Ljubljane. Ni šlo brez kredita, je hipotekarni in odplačeval naj bi ga deset let. Obrok je precej velik, vendar sem pričakoval, da bom lahko do svojega 67 leta še lahko delal, nato pa bi se upokojil. Toda prišla je kriza in javni sektor je prisiljen varčevati, četudi same krize ni neposredno povzročil. Zakonsko to določa ZUJF. Sindikati so se tako dobro dogovarjali z vlado, da so me po uspešnih dogovorih obvestili o možni prekinitvi delovnega razmerja v dveh mesecih, ako se drugače z mano ne dogovorijo. Dogovori še trajajo. In tudi zato sem v teh časih začel prebirati uradni list, našo ustavo in tudi veljavne zakone. Namreč veljamo za pravno državo.

V maju 2011 je bila skoraj z aklamacijo sprejeta Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki v sedmem od 46 ukrepov zapiše, da bo vlada RS do leta 2012 oblikovala možnosti o izstopu zaposlenih na visokošolskih institucijah iz plačnega sistema javnih uslužbencev. In razlaga ukrepa: visokošolske institucije bodo pridobile večjo avtonomijo pri zaposlovanju in upravljanju s človeškimi viri, saj bodo skladno z dogovorom med vsemi udeleženci zaposleni lahko izstopili iz plačnega sistema javnih uslužbencev. V tem primeru bodo osnovne pravice in dolžnosti urejene manj rigidno. Pričakovanje in želja je, da vodstva visokošolskih institucij in zaposleni skupaj predlagajo, kako bi lahko v tem primeru uredili plačni sistem in pravice ter dolžnosti zaposlenih, pri čemer je ena od možnosti kolektivna pogodba med univerzami kot delodajalci in sindikati kot zaposlenimi. Pri tem je lahko sedanja ureditev pravic in odgovornosti izhodišče za nov sistem. Vodstva institucij in zaposleni bodo do spremembe zakonodaje predlagali spremembe delovnopravne ureditve zaposlenih. Nov plačni sistem bo enoten za visokošolske pedagoške in raziskovalne karierne poti. Konec navedka. – Nič od tega se ni zgodilo. Z novo vlado Resolucija NPVŠ 2011-2020 ni več aktualna. Zakaj potem takem sploh sprejemamo resolucije in zakone, ki veljajo le v omejenem mandatu od ene do druge vlade? Res škoda papirja in dreves.

Visoki državni uradniki tudi ne sledijo dogajanju v svetu. To jih niti ne zanima. Poljski parlament je v aprilu 2012 sprejel višjo mejo za starostno upokojevanje in sicer 67 let. To povišanje bo predvidoma zvišalo gospodarsko rast za 0,2 odstotka vsako leto do leta 2030 in stabiliziralo javne finance. Zakaj je naše ustavno sodišče lani sploh dovolilo referendum o pokojninski reformi? Ljudje smo genetsko lena bitja, in vprašanje o tematiki podaljševanja delovne dobe ima vedno enoznačen odgovor. Predsednik ameriškega zavarovalniškega velikana (AIG) je predlagal starostno mejo upokojevanja celo pri 70. oziroma 80. letih, če so ljudje opravilno sposobni. S tem bi upokojenci imeli boljše pokojnine in boljše zdravstvene usluge. Ker bi dalj časa delali, tudi ne bi kasneje pretirano dolgo obremenjevali pokojninske blagajne.

Toda pri nas bomo varčevali drugače. Nismo razdeljeni samo na leve in desne, sedaj se delimo tudi na javne in realne. Ker je bil s krizo prizadet samo realni sektor, bodo lahko predstojniki, kdorkoli je že to, vsem v javnem sektorju, ki so dosegli minimalne pogoje za starostno pokojnino, prekinili delovno razmerje. Ta člen ZUJF-a je stvar ustavne presoje in ker sodni mlini meljejo počasi in se tudi utrudijo, bodo to premlevali po sodnih počitnicah šele v jeseni-sicer pa prednostno. Že 1. avgusta pa mi lahko prekinejo delovno razmerje. Nisem pravnik, vendar sem mnenja, da je očitno kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom. Hkrati je to tudi očigledna diskriminacija na osnovi starosti. Je tudi očiten poseg v avtonomijo univerze, ki naj bi bila ustavno zaščitena. V mnogih pravilnikih piše, da je »pošiljanje v pokoj« tudi primer mobinga. In tako država izvaja mobing nad svojimi državljani z visokošolsko izobrazbo. Deja vu. Državne univerze bodo posredno tudi finančno prizadete. Starejši in ugledni učitelji so bili ponavadi uspešni na različnih razpisih npr. za mlade raziskovalce, za raziskovalne projekte tako domače kot tudi tuje itn... Hkrati do sedaj še nisem opazil izračunov, koliko bo s tem država prihranila in za koliko se bo tudi znižala kvaliteta študija na državnih univerzah. Zato sprašujem vlado za te podatke in mi jih bo verjetno rade volje posredovala. Ker ta člen ZUJF-a posega le v javni sektor (to so državne univerze), se lahko učitelji, ki bodo v avgustu 2012 odpuščeni in so delazmožni, zaposlijo na privatni visokošolski inštituciji. Skoraj večina teh privatnih zavodov pa deluje z državno koncesijo. Gre še za en primer javno-zasebnega partnerstva oziroma za nekontrolirano vendar dovoljeno prelivanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe.

Skoraj vsi v javnem sektorju smo pripravljeni na odrekanje in znižanje plač, precej hujša usoda te doleti, če izgubiš delo. Mladi so nezaposleni, ker ni na razpolago ustreznega števila delovnih mest. Vlada in ustrezna ministrstva bi morala pregledati, koliko dela opravljajo javni delavci za polni delovni čas, če hočejo urediti to področje. Na univerzah učitelji opravljajo več del hkrati, tako pedagoško kot raziskovalno. Delajo pedagoško, dodatno predavajo za izredne študente, raziskujejo preko Agencije za raziskovalno dejavnost, delajo v sodelovanju z industrijo, so v centrih odličnosti ali centrih kompetenčnosti in mogoče imajo še svetovalno ali drugo delo kot s.p. Poskrbeti bi bilo treba, da bi vsakdo opravljal le eno delo in to odlično. Obstaja opcija, da se zmanjša mesečno število delovnih ur. Dodatno bi morala vlada dati pobudo o pregledu celotnega visokošolskega sistema s strani EUA (to so naredile Irska, Katalonija, Slovaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Portugalska – trenutno poteka v Romuniji). Vlada pa bi lahko pomagala pri urejevanju izrednega študija, nepotizma, študentskega dela, pri ukinjanju raziskovalnih »sovjetskih« inštitutov, ki so večinoma financirani iz proračuna, itn... Je pa zelo neodgovorno, da že 21 let nimamo urejenega sistemskega financiranja državnih univerz. Privatne univerze pa naj bodo neprofitne in brez državnih koncesij. V ustavi namreč piše, da so državne univerze avtonomne, njihovo financiranje pa ureja poseben zakon. Tega zakona še niso spisali, že vedo zakaj. So pa bile univerze v zgodovini vedno trn v peti vladajočim oblastnikom. Pri nas ni nič drugače, četudi je večina naših oblastnikov zaključilo študije na naših univerzah. Pisalo se je o toplih gnezdih na univerzi, sedanji premier je verjetno po pomoti navedel efektivni delovni čas učitelja na univerzi, vedno letijo kritike na univerzo – četudi je to pljuvanje v lastno skledo itn... Slovenci to znamo.

Petinšestdeset let štejem ter imam 40 let delovne dobe kot univerzitetni profesor. V poletni vročini čakam na milostno odločitev dekana in rektorja o mojem nadaljnjem delu. Četudi so mi določili 37 dni letnega dopusta, ga bom težko izkoristil. Verjetno mi bodo dejali, da ga niti ne potrebujem več.

Menim, da smo v teh mesecih soočeni z agresivnim uveljavljanjem janšizma.

Predstavljajo ga trije glavni procesi.

Prvič: »sanacija« proračuna kot stroškovno zastraševalni koncept. Tak (zdaj stroškovno zastraševalni, ob drugih zgodovinskih priložnostih je bil primeren pač kakšen drugačen zastraševalni koncept) zastraševalni koncept je vedno ena osnovnih sestavin diktature.

Drugič: priprava sprememb Ustave kot ustavno – pravno pokritje diktature. Zlasti vsebine, v zvezi s katerimi naj referendumi ne bi bili dovoljeni, predstavljajo poskus, da se državljanom onemogoči vsakršen vpliv na urejanje države. To je samo nadaljevanje procesa, v katerem se že zdaj vse ključne odločitve (tudi iz parlamenta) prenašajo na vlado oziroma enega vodjo.

Tretjič: organizacijsko kadrovske spremembe na vseh področjih, na katera uspe (čeprav večkrat neupravičeno in protizakonito ali celo protiustavno) poseči sedanja vlada.

Že dosedanje spremembe bodo povzročile probleme, ki bodo samo v gospodarstvu nekajkrat večji, kot so tisti v zvezi z Istrabenzom, Pivovarno Laško, Luko Koper, Intereuropo itd., ki so posledica nasilnih sprememb v obdobju 2004 – 2008. K temu moramo dodati še negativne posledice napada na vsa področja t. i. javnega sektorja, ki bodo še večje in dolgoročnejše, kot tiste, ki so posledica napadanja subjektov na področju gospodarstva.

Je možna alternativa?

Seveda je!

Slovenci ne zaslužimo tega, da se janšistična ali katerakoli druga elita pase na naših žuljih in organiziramo alternativo, ki bo v korist večine državljanov!

Rode je dejal, da so partizanom zvezdo vsilili. Morda! Tudi križ so ljudem vsilili, pod njim so padle številne žrtve. Je simbol nasilja nad drugačnimi skozi vso zgodovino, čeprav je nasilje v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom. Bo tudi križ, skupaj z zvezdo, prepovedan simbol?

Dejal je še, da zvezde nič ne pogreša. Večina državljanov Samostojne države Slovenije je ne pogreša. Imamo svojo državo in svoje simbole, ki jih spoštujemo. Ne dovolimo pa blatenja naše preteklosti, na katero imamo mnogi prijetne spomine in v kateri je tudi mali človek imel dostojno življenje in varnost, vse tisto, kar nam hoče sedanja oblast vzeti! Zvezda je del tega in nam je ne more in ne sme nihče prepovedovati. To je naša osnovna pravica, da mislimo in čutimo s svojo glavo, ne tako, kot nam bo zapovedal Janša!

A dovolj o Rodetu in Janši. Onadva sta Velika Slovenca in si lahko privoščita v tej državi soditi o vsem!

Sam to nisem in tudi ne želim biti! Hočem biti državljan države, ki bo spoštovala moje človeško dostojanstvo, ne glede na versko, politično, narodno, spolno ali kakršnokoli drugo pripadnost, ki mi bo zagotavljala pogoje za dostojno življenje, kjer bomo ljudje živeli v slogi in prijateljstvu, skupno iskali rešitve za boljše življenje sedaj in v prihodnosti ne pa stalno brskali po preteklosti in obračunavali z njo, blatili drug drugega in manipulirali s podatki in „dejstvi“.

Zgodovina je takšna, kakršna je, stvari so se dogajale v drugačnih razmerah in jih ne moremo soditi z današnje perspektive. Lahko jo le sprejmemo in se iz nje kaj naučimo! Zdaj izgleda, da se zgodovina ponavlja in se najbolj odgovorni iz nje niso nič naučili!

Imamo še en uničen Praznik, dan Državnosti! Smo kot družina, ki ji pijan sorodnik pokvari vsako zabavo. Mu bomo stalno gledali skozi prste, ali bomo zahtevali od njega, da se gre zdravit?!

V članku Boruta Mekine “Privatizacija učenja” (Mladina, 15. junij 2012) je navedenih nekaj napačnih trditev, zato pojasnjujem.

Nisem in nikoli nisem bil član ne SDS ali katere druge politične stranke.

Nisem ustanovitelj MFDPŠ, saj sem se odrekel ustanoviteljskemu deležu MRKSI 5. 6. 2006, MRKSI pa je ustanovil MFDPŠ 27. 6. 2006, zato sta ustanovitelja MFDPŠ dr. Srečko Natek in dr. Danijel Melavc.

Ne ustanavljam univerze v Celju, za razvoj visokega šolstva v regiji je pristojno Regijsko študijsko središče v Celju, ki ga je leta 2001 ustanovilo 32 občin ter gospodarske in obrtne zbornice Savinjske (statistične) regije. Svet regije je 1. 10. 2009 imenoval delovno skupino za pripravo Strategije razvoja visokega šolstva, v katero sem bil med drugimi imenovan tudi sam. Strategija razvoja visokega šolstva v regiji je bila sprejeta na Svetu regije 7. 4. 2011 in s tem je mandat tej delovni skupini prenehal.

Zaradi dogajanj v zadnjih mesecih javnost, starše otrok in mlade generacije opozarjamo na izjemno škodljive in dolgoročno nepopravljive posledice, do katerih bo prišlo v šolskem sistemu in visokošolskem izobraževanju, če se bo nadaljevalo z nestrokovnimi in nepremišljenimi posegi na to področje, kot so se zarisali ob pripravi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in sprejemanju rebalansa proračuna. V bistvenih potezah so zgrešeni in tako škodljivi za razvoj države, da se jim je treba najostreje upreti in doseči spremembo odnosa in pristopa Vlade do vzgoje in izobraževanja in visokega šolstva.

Z ZUJF je Vlada nameravala poslabšati standarde in normative v vzgojno-izobraževalnih institucijah, normativno povečati obveznosti za vzgojitelje in učitelje, poslabšati merila za sistemizacijo svetovalnih delavcev in knjižničarjev, želela je spremeniti koncept izvajanja podaljšanega bivanja, financiranje jutranjega varstva učencev prvega razreda, interesnih dejavnosti ipd. Ti ukrepi so bili zaradi nasprotovanja sindikatov izločeni iz ZUJF, vendar jih ministrstvo očitno še vedno namerava uveljaviti, čeprav so strokovno nesprejemljivi. Poudarjamo, da je obstoječi vzgojno-izobraževalni sistem v naši državi dober, kar kažejo tudi mednarodne raziskave znanja, in da strokovni delavci na področju šolstva kakovostno opravljajo svoje delo. Sprememba normativov in standardov je namreč po eni strani predpostavljala, da so vzgojitelji, učitelji in drugi strokovni delavci premalo obremenjeni in da jih je mogoče še bolj obremeniti. Ob tem pa se je zanemarilo, da imajo vsi pedagoški delavci poleg neposredne pedagoške obveznosti še celo vrsto drugega dela in obveznosti, zaradi katerih morajo velikokrat delati celo več, kot je njihova tedenska štirideset urna delovna obveznost. Po drugi strani pa se je z mednarodnimi primerjavami poskušalo prikazati, da imamo v naših šolah in vrtcih nadstandardne pogoje. Opozarjamo, da v vrtcih že sedaj ne dosegamo predpisane kvadrature notranje igralne površine na posameznega otroka, povečevanje števila otrok in učencev v oddelku pa bo znižalo kakovost opravljanja vzgojno izobraževalnega dela. Med učenci so namreč vedno večje razlike v njihovem znanju, interesu, motivaciji, sposobnostih, zato je za izvajanje individualizacije oz. prilagajanje dela posamezniku nujno potrebno vsaj ohraniti obstoječe število učencev v oddelku. Pomembno vlogo v šolskem sistemu opravljajo tudi svetovalni delavci, ki že v obstoječih pogojih delovanja težko vzpostavijo svetovalni odnos, ki temelji na dogovoru z vsakim posameznim udeležencem, in je temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo v vrtcu in šoli. Učenci pa morajo imeti možnost svoje potenciale uresničevati tudi v dejavnostih, ki potekajo v okviru razširjenega programa (interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, aktivnosti, ki jih izvajajo knjižničarji ipd.), zato je treba tudi pri teh dejavnostih ohraniti njihov koncept in jih ustrezno financirati še naprej. Stalni pritiski po zniževanju normativov in standardov in očitki glede delovne obremenitve strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ustvarjajo tudi nedopustne napetosti v teh vzgojno-izobraževalnih institucijah. Ali v državi želimo iti v smer, da šola, ki je bila za otroke prostor vzgoje in izobraževanja, v katerem so sprejeti, te svoje temeljne funkcije ne bo mogla opravljati?! Namesto da bi odpirali perspektive najmlajšim generacijam in s tem državi, ministrstvo kot kaže razmišlja le o tem, kako bo varčevalo tudi na način, ki posega v pravice najmlajših generacij. Zavedamo se, da je varčevanje potrebno, vendar nasprotujemo vsakršnim posegom v šolski sistem, do katerih bi prišlo brez vključenosti stroke, strokovne razprave ter širšega strokovnega konsenza.

Po sprejemu ZUJF-a je Vlada pričela pripravljati dogovor s socialnimi partnerji (s sindikati, s predstavniki delodajalcev) za nekaj naslednjih let. Iz informacij, ki so na voljo, izhaja, da ima Vlada ponovno namen posegati tudi v visokošolski prostor in dejansko radikalno preoblikovati sistem visokega šolstva.

Na področju izobraževanja učiteljev ministrstvo predlaga, da bi v bodoče učitelje (v petih letih študija?) usposobili za poučevanje treh predmetov, da bi bile vsebine strokovnega izpita in pripravništva, kar je pristojnost države, del opravljene diplome, predpisovalo bi tudi, katere predmete naj bi poučevali v visokošolskih študijskih programih. Vse to kaže namere, da ministrstvo posega na področje univerzitetne avtonomije, ki je pri nas zaščiteno tudi z Ustavo – tem samovoljnim posegom v univerzitetno avtonomijo in v visokošolski sistem ostro nasprotujemo.

Načrtovani posegi so namreč še toliko bolj nerazumljivi, ker so bili vsi študijski programi v zadnjem desetletju prenovljeni in vse fakultete so vpisale prvo generacijo študentov v nove študijske programe najkasneje v študijskem letu 2009/10, kar pomeni, da na večini fakultet, ki izo-

bražujejo bodoče strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, študenti letos zaključujejo 3. letnik študija. Prenovljeni programi vključujejo več praktičnega usposabljanja, več je sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi institucijami in fakultetami, programi prinašajo drugačen način dela s študenti (ki zahteva tudi več financ!), nove vsebine (npr. delo z otroki s posebnimi potrebami, informacijsko komunikacijska tehnologija) ipd. Nesprejemljivo je spreminjati visokošolski sistem, preden je narejena analiza novih programov; te pa ni možno narediti, dokler se prvi diplomanti ne bodo zaposlili in bodo delodajalci imeli priložnost povedati svoje mnenje o usposobljenosti diplomantov novih študijskih programov. Nova reforma visokošolskega prostora (namere iz Socialnega sporazuma prinašajo ravno to) je zato preuranjena in neprimerna. Nujno pa je, da država zagotovi dodatna (nujno potrebna!) finančna sredstva, da bo mogoče izvajati magistrske programe za vse študente brezplačno. Ker je diploma druge stopnje na tem področju pogoj za opravljanje poklica in če ne bo dodatnih sredstev za izvedbo programov, bo država prisilila fakultete, ki izobražujejo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, v razpis izrednega (plačljivega) študija vsaj za večino študentov. Četudi to ne bi prizadelo vseh študentov na magistrskem študiju, nobenemu študentu, ko so se vpisali v prvi letnik bolonjskega študija, država ni povedala, da bo moral za študij na magistrski stopnji plačati šolnino. Kljub temu pa sedaj visokošolski sistem potiska v brezizhoden položaj, ko bodo šolnine edini preostali vir za izvedbo teh programov. V državi – predvsem seveda na pristojnem ministrstvu – se ne smemo več sprenevedati, da je mogoče zagotoviti dodatno leto študija brez dodatnih sredstev. Da se ob tem govori še o kakovosti, je zavajanje študirajočih in širše javnosti.

Položaj pa je še bolj kritičen zato, ker je Vlada z rebalansom proračuna visokošolskemu prostoru odvzela nujno potrebna sredstva za izvajanje vseh, tudi dodiplomskih študijskih programov. Vodstva vseh univerz oziroma fakultet je s tem letos spravilo v nemogoč položaj, saj je za vpisane študente treba iz javnih sredstev, ki za to še zdaleč ne zadoščajo, plačati izvedbo razpisanih študijskih programov. Opozarjamo, da pri tem »racionalizacije«, katerih učinek bi lahko bila večja kakovost, niso možne. Struktura študijskih programov (predmetnik, kontaktne ure, obveznosti študentov) je predpisana in potrjena s strani države. Poleg tega so vsi študijski programi tudi mednarodno primerljivi, kar je pogoj za priznavanje diplom v tujini. Ta merila zagotavljajo osnovno raven kakovosti in posredno predpisujejo tudi stroške njihove izvedbe. Število vpisanih študentov se lahko spreminja le na daljši rok (vsaj štirih ali petih let) in plače visokošolskim učiteljem in sodelavcem je potrebno izplačati v skladu z zakonom. Ker je rezultat intervencijskih ukrepov ta, da bodo ob zmanjšanih sredstvih za visoko šolstvo stroški za plače v tem letu ostali praktično enaki, je Vlada med sredstvi in stroški ustvarila nedopusten razkorak. Dokler je razlika med dodeljenimi sredstvi in stroški izvedbe rednih študijskih programov v posameznem letu le nekaj odstotkov, je mogoče izvajati racionalizacije in ob tem poskušati ohraniti osnovna merila kakovosti. Toda v tem letu bodo v drugi polovici leta univerze prejele v grobem dvajset odstotkov manj sredstev, kot jih potrebujejo za plače in materialne stroške izvedbe rednih študijskih programov. Prejele bodo tudi petnajst ali več odstotkov manj sredstev za raziskovalno dejavnost. Pri tako radikalnem zmanjšanju sredstev prilagoditve, ki ne bi zniževale kakovosti dela, niso več mogoče. Ker ne gre za količino sredstev, ki jih država v strukturi proračuna nikakor ne bi mogla zagotoviti, je vseeno, ali je razlog teh odločitev nek načrt, lahkomiselnost ali kaj drugega. Ključno je zgolj dejstvo, da bo takšno zmanjševanje finančnih sredstev vodilo v uničenje javnih univerz oziroma njihove kakovosti dela – uničujemo torej visokošolske institucije, ki v svetovnem merilu na lestvicah, ki merijo kakovost, edino kaj štejejo!

To so namere, ki vodijo visokošolski prostor v nacionalno katastrofo. Ali si v državi, ki je odvisna od znanja, uničenje kakovosti teh nekaj institucij res lahko privoščimo? Razbitih struktur izvajanja visokošolskih študijskih programov, ki zagotavljajo osnovno kakovost dela, ne bomo več uspeli popraviti. Dolžnost fakultet, ki izobražujemo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju je, da v dobro sedanjih in bodočih generacij opozorimo na nesprejemljivost takšne politike. Ne pristajamo na diktat ministra, ki nas z odvzemom sredstev prisiljuje, da bi uvajali ukrepe, kot so denimo manj neposrednega pedagoškega dela s študenti in odpravljanje različnih drugih oblik dela, ki prinašajo kakovost, v odpuščanja strokovnjakov, katerih znanje se gradi skozi dolga leta študija in raziskovanja itd. – in s tem nepopravljivo poslabšali standarde kakovosti in izvedbe študijskih programov.

Zato pozivamo Vlado, da v državi nastali položaj ponovno premislimo in zagotovimo ustrezna finančna sredstva za izvajanje prvo in drugostopenjskih študijskih programov in tudi za raziskovalno delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Brez možnosti raziskovanja in novih spoznanj, ki jih vključujemo v svoje delo in posredujemo študentom, ni mogoče imeti kakovostnega in sodobnega visokošolskega študija.

V Mladini je bilo dne, 18. maja 2012, objavljeno pismo z naslovom »Ali naj se kar vdamo čudaškim zakonom?«, v katerem bralec poziva k spremembi zakonodaje tako, da bi bile k transparentnemu in odprtemu delovanju poleg javnih organov zavezane tudi gospodarske družbe, katerih lastnik je država ali občina.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pojasnjuje, da predlog razširitve kroga zavezancev po ZDIJZ obravnava delovna skupina, ki pripravlja spremembe in dopolnitve zakona. Razširitev kroga zavezancev je predlagal tudi Informacijski pooblaščenec. Predlog predvideva, da bi med zavezance sodile tudi gospodarske družbe, v katerih ima prevladujoč vpliv država ali državni organi, ena ali več samoupravnih lokalnih skupnosti, in sicer iz razloga, ker tovrstne družbe poslujejo z javnim denarjem ali pod vplivom javne oblasti, kar posledično prinaša tudi povečano odgovornost za poslovanje do javnosti.

Delovna skupina je o predlogu pridobila različna mnenja resorjev. Glavni pomislek se je nanašal na potrebo po temeljnem razlikovanju med javnim podjetjem kot gospodarsko javno službo in gospodarsko družbo. Namen gospodarskih javnih služb je zagotavljanje materialnih javnih dobrin, zato v primeru javnega podjetja, katerega lastnica je država oz. samoupravna lokalna skupnost, drži argument, da takšna podjetja poslujejo z javnim denarjem, država oz. samoupravna skupnost pa je dolžna skrbeti za racionalno porabo javnih sredstev in potrebno preglednost poslovanja takšnih podjetij. Kadar pa so država oz. samoupravne lokalne skupnosti udeležene kot lastnice v gospodarskih družbah, ki niso javna podjetja, ki bi bila ustanovljena za zagotavljanje javnih storitev, temveč na trgu opravljajo gospodarsko dejavnost z namenom ustvarjanja dobička, je potrebno upoštevati, da za te družbe, ne glede na lastniško strukturo, v splošnem veljajo vsa pravila, ki veljajo za ostale družbe na trgu.

Družbe, ki so v večinski lasti države oz. samoupravne lokalne skupnosti, so delno že zavezane k odprtemu delovanju kar zadeva podatke o prejemkih vodstva družbe. Zavezane so na podlagi pravil, ki določajo vrsto in najvišjo višino prejemkov poslovodnih oseb (po Zakonu o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti). Tako kot vse družbe pa morajo na podlagi novele ZGD-1C podatke o prejemkih članov organov vodenja in nadzora vključiti tudi v letno poročilo.

Delovna skupina predlog po razširitvi kroga zavezancev po ZDIJZ torej še obravnava in bo proučila vse argumente za in proti razširitvi kroga zavezancev za dostop do informacij javnega značaja ter predlagala spremembe zakona.

A za državo in zavarovalnice! Siromašenje in privatizacija javnega zdravstva (in ostalih elementov socialne države) se nadaljuje!

Preslišana je zahteva državljanov in požrta obljuba strank po ukinitvi oz. pripojitvi dodatnega zavarovanja k obveznemu zavarovanju in zagotavljanju celostne zdravstvene oskrbe na tej osnovi.

Namesto tega je vlada prevalila del stroškov na zavarovalnice, te pa, logično!, na zavarovance.

Poleg tega obvezno zdravstveno zavarovanje ni nekaj, kar bi dala država, ampak zavarovanje, za katerega plačujemo vso svojo delovno dobo, in enostransko spreminjanje pogojev med njegovim potekom ni dopustno, je prevara zavarovancev. Ki pa smo tega že navajeni! Tako nas prevarajo s čakalnimi dobami. Pridete k zdravniku, ki vas postavi v vrsto čez npr. 5 mesecev. Lahko pa ste na vrsti čez dva dni, le s sestro se zmenite, da vas naroči v njegovi privatni ordinaciji!? Seveda, brez denarja ne bo šlo! In to goljufijo omogoča država, zavarovalnice in zdravniki pa to s pridom izkoriščajo! Da to ni goljufija? Pomislite še enkrat! Plačate zavarovanje, če hočete pravočasno zdravstveno pomoč, pa plačate storitev, ki bi jo morala zagotavljati zavarovalnica. Niti do povračila niste upravičeni! Da o zdravniku, ki dela v javnem zavodu, obenem pa iste bolnike obravnava v zasebni ordinaciji ne govorimo. Kje je tu konkurenčna klavzula? Kako je z nadzorom odliva javnega denarja v zasebne žepe in še cel kup vprašanj, ki bremenijo take postopke (omenjeni primer je vzorčen v delu javnih služb in je za mnoge očitno čisto normalen in dopusten), so zadeve, ki bi jih morala vlada uvesti kot protikrizne in varčevalne ukrepe in ne linearno nižanje plač zaposlenim v javnih službah, ne glede na njihovo uspešno ali neuspešno delo. Seveda pa to pomeni utrjevanje države, dosedanja politika te, pa tudi ostalih vlad pa vodi ravno v nasprotno smer. V smeri razdrobljenosti, zakonske nedorečenosti, posledično nemogočega nadzora, ... Pripeljali so v razmere, v katerih revni dnevno postajajo berači, politična in gospodarska elita pa se iz nas dela norca!

Najbolj je brezupno dejstvo, da ob takih dogodkih, kot je ta z zdravstvom pa spremembami zakona o socialni varnosti (varčevalni paket in spremembe socialne zakonodaje je katastrofa za slehernega državljana, ki je odvisen le od dela svojih rok) ni slišati niti sindikata, ne civilnih pobud, ne invalidskih in bolniških organizacij in podobnih institucij. Vsi bi morali biti na nogah, ko se stiska in varčuje pri najbolj nedopustnih stvareh, od omenjenih pa pridejo le kakšne mlačne reakcije. In to za zadeve, ki ravno njihove člane najbolj prizadenejo. Ob takih dogodkih bi se morala zgoditi „ulica“!

Na uradne institucije te države državljani že dolgo ne moremo več računati! Tisti, ki so nas v krizo pripeljali, nas iz nje ne bodo izvlekli! Za to bi morali odgovarjati!

Zelo radi govorimo in se predstavljamo, da smo pomorska država, a to nismo več. Da bi bili pomorska država bi morali imeti lastno ladjevje, s katerim bi sami upravljali. V vseh letih, kar obstajamo kot samostojna država, ni nobena vlada delala na tem, da bi naše ladje plule pod slovensko zastavo in imele luko pripadnosti Koper.

Pri Splošni plovbi sem bil od njenega začetka in vsi smo bili zelo ponosni, da plujemo po celem svetu na ladjah, ki vijejo domačo zastavo (takrat jugoslovansko, saj je to bila naša država), na krmi pa je bila izpisana luka pripadnosti Koper. Še posebej pa nas je navdajalo s ponosom, da smo imeli na dimniku znak Triglava z morjem, za razliko od ostalih jugoslovanskih ladijskih družb, ki so imele zvezdo. Hrvati so nas takrat postrani gledali, češ kaj boste vi, a smo dokazali, da smo jim na tem področju enakovredni ali celo boljši. V tujini nismo nikoli blatili svoje države, kot to danes počnejo nekateri.

Večkrat se vprašam, zakaj imamo državo, če je ne znamo upravljati in je ne spoštujemo. Namesto da napredujemo - zaostajamo, veliko podjetij propada. Upam, da ne bomo prodali še Luke Koper.

S spoštovanjem,

Zanimivo, obetajoče razmišljanje g. Jankovića. Škoda, da (še?) ni preverljivo v praksi. Ampak, tako je in k temu je največ pripomogel Borut Pahor. Že lep čas ga vidim kot trojanskega konja desnice, dopuščam pa možnost, da se tega niti ni zavedal. Pa ni moj namen odziva samo jeza zaradi Pahorja, ampak slabištvo, neka poštenost, odgovornost, korektnost par excellence in kar je še teh levo-civiliziranih manter na splošno, ki blokirajo njeno uspešnost. Zagovarjam pravo mero.

Pozoren sem postal na izjavo g. Jankovića, da bo odstopil, če mu najdejo en sam cent , ki da ga je dal nezakonito v žep. Ni mi jasno, kam so mu ob tem ušle misli, preveč je bil pod vplivom za ohranitev dobrega imena, ko je dal táko/takó zavezujočo izjavo. Izjava je zelo nevarna: naj je še tako res, kar je izjavil, mu bodo „dokazali“, da je v žep vtaknil ne samo cent, po „potrebi“ mu bodo obesili celo milijone. In najbrž ga ni med nami, ki ga ne bi mogli za še tako dober in pošten namen umazati. To Majerjevi izborno obvladajo ... Zato t. i. levičarjem polagam na srce, najbrž brezupno, pa vseeno: ne odstopajte za vsako figo! Pri določenem delu javnosti boste krivi, pa če stokrat dokažete, da gre za laži. Ne odstopajte, temveč se borite! Poglejte si samo Kresalovo, Thalerja, Golobiča ... kaj so dosegli z odstopi!? Izbris s političnega zemljevida! Idealistično početje zaradi - premalo kilometrine. In v nič izpuhteli naši glasovi, ki smo jim jih dali. Zavedajte se, da smo vas ustoličili zato, da ste učinkoviti in ne infantilno-utopistično-brezmadežni, da ne rečem totalno pošteni in zato kar vržete puško v koruzo že ob najmanjšem sumu ali kakršni že koli bagateli. Strela, učite se vendar že od desnice in Cerkve! To je, žal, naša sedanja realnost!

Ne moreš/morete z okostenelim duhom razpravljati na visoko intelektualnem nivoju; če premorete (tudi) modrost, se morate spustiti na njegovo raven ...

Odgovor na članek

Dr. Janez Šumrada zavrača trditve o političnem imenovanju za veleposlanika v Parizu. Dr. Šumrada je bil za veleposlanika imenovan na podlagi svojega znanja in izkušenj, saj je v Parizu, kot diplomat nižjega ranga že služboval v letih 1993 do 1995. Je diplomant francoskega jezika in književnosti Univerze v Ljubljani in doktor znanosti. Mesta veleposlanika ni dobil „za nagrado“, kot se posmehljivo navaja v članku, ampak zaradi svojega dela in strokovnih referenc.

Dr. Šumrada ponovno ostro zavrača neresnične trditve, da naj bi on in njegova žena kupila stanovanje v Parizu iz proračunskih sredstev. Novinarju Mekini je bilo že v oktobru 2011 s strani dr. Šumrade in Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) pojasnjeno, da je stanovanje kupila njegova žena in da nadzor MZZ, vezano na nakup stanovanja v Parizu, ni odkril nobenih nepravilnosti, kaj šele da naj bi dr. Šumrada za nakup porabil 350.000 EUR proračunskega denarja. Zakonca Šumrada o vsem svojem premoženju in njegovem izvoru poročata pristojnim organom in v zvezi s tem nista v nobenem postopku, kaj šele v kazenskem postopku. Namigovanja o nezakonito pridobljenem so zato povsem neutemeljena in je njihov namen zgolj škodovati časti ter dobremu imenu zakoncev Šumrada.

Dr. Šumrada ponovno poudarja, da do danes ni prejel nobene kazenske ovadbe in da o njej ne ve nič. Delo veleposlanika v Parizu je opravljal vestno in skrbno ter pri tem v celoti spoštoval vso zakonodajo države gostiteljice in tudi Republike Slovenije. Ob nadzoru dela dr. Šumrade na veleposlaništvu v Parizu niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti pri izplačilu prejemkov ali nadomestil dr. Šumradi. Zato so očitki o zlorabi veleposlaništva in o osebnem okoriščanju dr. Šumrade neutemeljeni.

Spoštovani gospod urednik!

V zadnji številki Mladine je bil objavljen članek novinarja Boruta Mekine z naslovom Osem sekund za Obamo, v katerem je novinar med drugim obtožil ministra za obrambo Aleša Hojsa manipulacije v pogovoru s slovenskimi novinarji, ko se je ob nedavnem obisku v Združenih državah Amerike udeležil sklepne slovesnosti na letalski akademiji v Coloradu Springsu. Minister Hojs se je o obisku v Koloradu dejansko po telefonu pogovarjal samo z dopisnikom STA v Združenih državah Amerike, in sicer med drugim tudi o slovesnosti v Coloradu Springsu. Na slovesnosti, ki jo vsakih nekaj let z govorom počasti predsednik ZDA, je bila tudi slovenska delegacija, kar so med slovesnostjo posebej omenili. Že na začetku, ko so pozdravljali prisotne goste, so med drugimi pozdravili ministra Aleša Hojsa, veleposlanika Romana Kirna in načelnika Generalštaba Slovenske vojske brigadirja Dobrana Božiča.

V telefonski izjavi za STA je minister povedal, „da je bila Slovenija na prireditvi večkrat omenjena ...“ in ne, da je bila Slovenija večkrat omenjena v predsednikovem govoru. To smo preverili tudi pri dopisniku, ki je še enkrat preveril zvočni zapis telefonskega pogovora in se je za napako opravičil. Enako bi lahko pred objavo članka, v katerem je ministra Hojsa grobo in - kot se je izkazalo - neupravičeno diskreditiral, storil tudi novinar Borut Mekina.

Ob tem želimo še poudariti, da je minister Hojs vesel in počaščen, da se je imel na slovesnosti priložnost srečati s predsednikom Obamo ter z njim neformalno izmenjati nekaj stavkov, nobene potrebe pa nima, da bi se s tem pred mediji ali pred komerkoli drugim postavljal. Vsakršna druga interpretacija njegovih izjav v zvezi s tem dogodkom je lahko zgolj manipulacija.

Mladina, št. 20

Ali Je dosegel svoj cilj filozof Slavoj Žižek s svojim nastopom na RTH v Zagrebu v nedeljo, na dan Servacija, 13. maja, ko nas je hotel po kosilu „spodbuditi k razmišljanju?! Kot stari stalinist nam je priporočil, da ostanemo samokritični, ker bomo tako deležni modela napredka!

Priporočal nam je, da se moramo od Marxa do neke meje vrniti k Heglu, obenem je ponovil tudi Leninovo svarilo, da nam je kapitalist pripravljen prodati tudi zanko za vrat. Zato je nevarna sedanja neoliberalna opcija, v katero nas tunka sedanja diktatura finančnega sistema.

Rekel nam je, da kulturna globalizacija odpira prostor tudi za manjše narode. Dočim je radikalna razgradnja državne blaginje v Grčiji ena od možnih usod vseh nas! Žižek meni, da sedanji demokratični sistem ni dovolj močan za spopad z ekonomsko krizo. To mu vsi verjamemo! Še posebno tisti, ki so ostali na cesti brez dela in jela ter čakajo na milost božjo, da dobijo od tudi naših tajkunov denar za tiste mesece, ko so z žulji na rokah kot hlapci Jerneji garali za svoje gospodarje, ki so se moralno večinoma kalili v komunizmu! Verjetno naš svetovno poznani in spoštovani filozof ni imel časa, ali pa je spregledal zajetno knjigo Kolimskih zgodb, kjer lahko z grozo spoznamo življenje, garanje in smrt v stalinskih sibirskih delovnih taboriščih, kjer so množično umirali, tudi zaradi lakote! Na strani 157 lahko čitamo, kako je končal svoje trpljenje mladi poročnik tankovske enote Svečnikov, ki ga je vojaško sodišče obsodilo zaradi nekakšnih službenih prestopkov. Med delom v rudniku so ga zasačili, ko je jedel meso človeških trupel iz mrtvašnice, pri čemer je „seveda izbiral nemastne“ koščke človečine ...

Neonacistična stranka Zlata zora je ta mesec vstopila v grški parlament. S svojim simbolom, ki ga je navdihnila svastika, hitlerjanskim pozdravom, omenjanjem Mein Kampfa, antisemitsko in rasistično ideologijo, zanikanjem holokavsta, nasiljem nad priseljenci, grožnjami novinarjem in kultom osebnosti je neposredna naslednica nemške nacionalsocialistične stranke, ki je Evropo in svet pahnila v kaos in prelivanje krvi.

Žal Grčija ni edina država, ki jo ogroža preporod nacistične ideologije. V Latviji je letos predsednik države kljub ogorčenemu nasprotovanju prvič podprl letni shod nekdanjih pripadnikov enot SS. V Avstriji v raziskavah javnega mnenja pred parlamentarnimi volitvami vodi Svobodnjaška stranka, skrajno desničarska organizacija, ki se nostalgično spominja tretjega rajha. Na Madžarskem skrajno desničarsko Gibanje Garda, potomec nekdanje milice Njilasi (Stranke suličastega križa), ki je odgovorna za pregon Židov in Romov, ustrahuje židovske prebivalce in je neposredno izzvalo usodne napade na Rome.

Ta preporod je mogoč zaradi sistematičnih napadov skrajno desničarskih strank na republikanski ideal, da smo vsi pripadniki ene skupnosti. Kampanja proti povezanosti temelji na strategiji Geerta Wildersa in njegove Stranke svobode. Bistvo te strategije, ki jo je uvedel na začetku stoletja, je, da so poudarjanje neenakovrednosti ras zakrinkali kot »kulturni« boj proti tako imenovani islamizaciji Evrope.

V trenutni gospodarski in družbeni krizi, ki je idealna za neumorno iskanje grešnih kozlov in krepi strah pred zatonom stare celine, je takšna strategija zaskrbljujoče učinkovita. Omogočila je tudi, da skrajno desničarske stranke podpirajo vladne koalicije – ali celo postanejo njene članice -, in da hkrati rasistično in antisemitsko govorjenje postaja vse bolj sprejemljivo. Ta nova skrajna desnica je tudi utrla pot strankam, ki tako kot Zlata zora lahko zakonito pridobivajo volilne glasove, čeprav odkrito spodbujajo sovražni govor.

V takšnih grozljivih razmerah – katerih primer je tudi izvolitev neonacističnih poslancev v grški parlament – izražamo našo solidarnost: vsi smo grški Židje.

Ne bomo se sprijaznili s tem, da bi se na naši celini Židje, priseljenci, muslimani, Romi in temnopolti ljudje morali bati za svoje življenje, ker so, kar pač so. Pozivamo vse državljane, politične stranke, sindikate, civilno družbo, intelektualce in umetnike, da se uprejo skrajni desnici tako, da spodbujajo in oživijo evropske sanje. Nikoli ne smemo pozabiti, da so te sanje zrasle na ruševinah nacizma. Nikoli ne smemo pozabiti shoaha - holokavsta. Sanjamo o celini, kjer ne bo rasizma in antisemitizma. To je projekt družbe, ki temelji na skupnosti brez meja.

Te sanje se bodo uresničile, če bomo izbrisali dve dogmi. Najprej moramo ovreči dogmo o zmernosti, ki je kriva za strašno škodo in ustvarja razmere, v katerih so lahko uspešne populistične stranke, hkrati pa omejujejo obete evropske mladine, žrtvovane na oltarju večnega varčevanja.

Drugič, odpraviti moramo dogmo evropske utrdbe, ki omogoča širjenje govora proti priseljencem in zapiranje evropskih meja, zlasti ker ključni element evropske povojne istovetnosti – njen sistem socialne varnosti – dolgoročno ne more obstati brez pomembnega ekonomskega prispevka priseljencev.

Izjemno pomembno je, da evropske ustanove okrepijo svoja prizadevanja za demokracijo, družbeni napredek in spodbujanje enakosti. Treba je zaščititi državljane, ki so zlasti v kriznih časih cilj rasnega in socialnega nasilja. Medtem ko Evropa doživlja nenehne napade na svoja ključna načela, neomajno verjamemo, da moramo skupaj delovati za močnejšo Evropo tukaj in zdaj. Če ne moremo vdihniti življenja evropskim sanjam, smo obsojeni na isto moro, tako v Grčiji kot preostali Evropi.

Podpisniki:

Benjamin Abtan, predsednik protirasističnega gibanja EGAM (Evropa), Gabriel Axel, filmski režiser (Danska) Daniel Barbu, profesor na Univerzi v Bukarešti (Romunija), Dario Fo, Nobelov nagrajenec za literaturo (Italija), Jovan Dijvak, upokojeni general (Bosna in Hercegovina), Svetlana Ganuškina, voditeljica Memoriala (Rusija), Anthony Giddens, sociolog (Združeno kraljestvo), Amos Gitaï, režiser (Izrael), Thomas Hylland Eriksen, profesor na Univerzi v Oslu (Norveška), Béate in Serge Klarsfeld, predsednika Fils et filles de déportés juifs de France (Francija), Bernard Kouchner, nekdanji zunanji minister (Francija), Bernard-Henri Lévy, filozof in pisec (Francija), Adam Michnik, zgodovinar, esejist, novinar, nekdanji član Solidarnosti (Poljska), Miguel Angel Moratinos, nekdanji zunanji minister (Španija), Amélie Nothomb, pisateljica (Belgija), Oliviero Toscani, fotograf (Italija), Elie Wiesel, Nobelov nagrajenec za mir, pisatelj (ZDA), A. B. Jehošua, pisec, esejist (Izrael)

Manifest lahko podpišete na spletni strani http://weareallgreekjews.eu

Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Vpogled v paket varčevanja razkrije, da gre za taiste ukrepe, ki bodo v skrajnem primeru izločili Grčijo iz monetarne unije. Gre za identične ukrepe, ki je v Španiji na ceste pognalo milijon protestnikov. Večji del javnosti v Sloveniji pa mirno opazuje razgradnjo socialne države (ob medli in v medijih komaj omenjeni inciativi zbiranja podpisov za referendum). V vladnih ukrepih je predvideno drastično krčenje sredstev za plače v javnem sektorju, redukcije regresov, dnevnic in kilometrin, nižanje nadomestil za brezposelnost, delno ukinitev subvencioniranja študentske prehrane, ukinjanje financiranja 2. stopnje študija, krčenje sredstev za starševska nadomestila, ukinjanje brezplačnega vrtca za nekatere predšolske otroke itd. S takimi ukrepi nas bodo pahnili v vrtinec regresije socialne države, v uničevanje javnega šolstva in javnega zdravstva, ob vsem tem pa bodo omogočili razrast zasebnega šolstva in zdravstva. In kot da to ni dovolj, minister g. Žiga Turk trdi, da bo zasebno šolstvo s pomočjo koncesij cenejše za državo. Torej tudi cenejše za državljane? Je morda res, da poslušamo take stvari od predstavnikov aktualne vlade, ki nam celo govori, da je omenjanje imena „Tito“ protiustavno? Naj ga spomnim, da v ustavi piše, da smo socialna država!

Nadalje, s potezami in izjavami vladnih predstavnikov (z mandatarjem na čelu) so sistematično sejali spor med javnim in zasebnim sektorjem. Ali je šlo pri tem za fašistično doktrino iskanja sovražnikov države in nekakšne krivce za stanje, bo pokazal čas. Tudi stališče samega predsednika vlade, da javni sektor parazitira na žuljih tistih, ki so ob službo in živijo v bedi – je nevarno in nedopustno početje. Pravzaprav bi to moralo zadoščati, da se takega politika nemudoma razreši. Dejstvo je, da je prav v javnem sektorju največ odpora proti škodljivemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki ga vsiljuje zdajšnja ablast. In takšen „proticesarski“ odpor je menda nesprejemljiv, kajneda? In kot recimo je nedavno na nacionalni TV ugledni ekonomist, naše gore list, svetovalec na evropski centralni banki (ali morda na kakšni drugi instituciji), dobil priložnost za kratek intervju. Poudaril je obveznost sprejema vladnega varčevalnega paketa za Slovenijo. Pri tem je kot škodljivce navedel sociologe, kot da bi bili krivi za krizo. Dejal je, da jih je preveč. Torej, znebimo se vseh sociologov, za vsak slučaj kar vseh humanistov, v slogu Rdečih Kmerov. Ostanek bo pridno varčeval naprej in vse bo vredu. S tem bi pridobili prvovrsten „neoliberalni fašizem“.

In kaj imamo poleg vlade še na Šubičevi? Ali obstaja v parlamentu levica? Ali sploh obstaja opozicija? O levici bi tu bilo težko govoriti, saj je bila vedno celotna politična garnitura v Sloveniji podrejena neoliberalni miselnosti, v vseh 21 letih. Kot najbolj neoliberalna se pravzaprav kaže SDS (nekdaj Pučnikovi socialdemokrati, naj navkljub dogajanju počiva v miru).

Vrnimo se k varčevalnim ukrepom. Tu niso zadoščala opozorila (ne v Sloveniji ne drugod v Evropi), da to ne bo rešilo krize, temveč jo prav to povzroča. Kapitalizem pač potrebuje dolgove, krize, obresti in vse spremljajoče pojave. Vrednosti dela se iz žepov prebivalcev v vse večji meri prenašajo v finančne institucije, delavcem pa ne ostane niti za preživetje. Če sploh lahko dobijo zaposlitev. V kapitalizmu morajo vedno biti tudi nezaposleni – trg delovne sile mora biti prožen, menda.

Da varčevalni ukrepi niso rešitev, dokazuje primer Grčije in ostalih držav, ki so na ta način hotele zmanjšati finančni primanjkljaj. Takšna politika se je izkazala kontraproduktivno. Argumenti, da je kriza nastala zaradi premajhne proračunske vzdržnosti in fiskalne nediscipline, tudi ne držijo. Taki varčevalni ukrepi so povzročili krčenje gospodarstva, fiskalna kriza pa je pri tem nastopila kot posledica varčevalnih ukrepov, ne pa kot posledica primanjkljajev. Tudi samo zadolževanje je vezano na zasebni sektor in bančništvo, ne pa na javni sektor, kjer naj bi se največ varčevalo. In krčenje javne porabe naj pri tem sploh ne bi imelo negativnih učinkov? Nas res Janez Janša želi prepričati v to? Nas želi še malo prestrašiti? Koga vse lahko tu doleti usoda Marjana Streharja?

Do tega trenutka je jedro odpora proti varčevalnim ukrepom predstavljal predstavnik sindikata g. Branimir Štrukelj. Ob izražanju jasnih in z argumenti podprtih stališč na televizijskih so-

očenjih je ostajal osamljen. Med večino ostalih, ki so vsiljivo in brez razumnih argumentov vztrajali pri varčevanju in liberalizmu.

Nasploh je sicer moč slediti odpor večine prebivalcev proti varčevalnim ukrepom, pravzaprav gre večinoma za odpor proti (uzurpirani) Ivanovi vladi na splošno. Posebno mesto med podporniki vlade zavzemajo najzvestejši Ivanovi volilci, kjer mnogi med njimi iztrebljajo grozljive komentarje po medijih.

Torej, kaj je v resnici tisto, kar Slovenija potrebuje v današnjem času? Kaj na splošno potrebujejo države, ki so se zapletle v kapitalizem? Možni odgovori so v socialnem podjetništvu, uvedbi časovnih bank in podobnih pristopih, ki niti niso nekaj tako zelo novega, pa vendar skritega in zapostavljenega v javnosti. Etablirani predstavniki ljudstva v parlamentu zvesto sledijo kapitalistični miselnosti, zato tudi ne morejo tovrstne ideje priti do izraza. Kot tudi ne pride do izraza pomen družbeno pravične delitve bogastva, udeležba delavcev pri dobičkih, aktivna populacija – ki bi bila povezana s sindikati (in ne da so sindikati samim sebi namen). In nazadnje, nič novega ni retorično vprašanje, ali kapitalizem sploh potrebuje demokracijo. Seveda ne. Potrebujemo nov družbeni red, ki bi sicer priznaval zasebno lastnino in bil demokratičen. Ki bi dejansko priznaval znanje in delo v vsej veličini. In ki bi omejil brezmejno bogatenje posameznikov na račun večine. Vse našteto pač ni lastnost nobene od parlamentarnih strank. Predvsem bi tu izpostavil Demokratično stranko dela, ki v resnici na prvo mesto postavlja delo in znanje kot edino, kar ustvarja bogastvo družbe. Fiktivni kapital, obresti, posojila, dolgovi, delnice itd., z vsemi tajkuni na čelu državo samo izčrpavajo in vodijo v nujni propad. Vladni voz z aktualnimi vladarji pa še vedno vozi proti robu.

V nekdanji Jugoslaviji se je Dan mladosti praznoval 25. maja. Ta dan je bil rojstni dan maršala Tita. Datum njegovega rojstnega dne je določil centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je bil dan, prežet s pozitivno energijo, s svetlim pogledom na boljši jutri. V šolah se je deklamiralo in prepevalo, po državi so se odvijale različne kulturne in športne prireditve. Dan mladosti je še posebej zaznamovala Štafeta mladosti, ki se je na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu predala maršalu Titu. Prva štafeta je svoj start imela v rojstnem kraju maršala. V zagorskem Kumrovcu. Prenos in predajo štafete so prikazovale mnoge televizijske postaje. Skorajda vsak Jugoslovan je spremljal predajo štafete. Prav tako so mlade pionirje sprejemali med mladince, v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je potekal pod geslom: »Bratstvo in enotnost«, skladneje z današnjim izrazoslovjem: »Medkulturni dialog in toleranca«.

Mnogi mladinci so se udeleževali delovnih akcij, človek je kot posameznik pridobival vrednote solidarnosti in so pomoči človeku. Važnejši je bil kolektiv in sloga ter ne posameznikov egoizem. In tukaj na tem mestu se odpira dvom, kje smo danes, kakšne vrednote imamo, na katere vrednote smo pozabili, kakšne smo osvojili?

Na tem mestu lahko mirno rečem, da je človek postal potrošni egoist. Vse mora pridobiti takoj, vse mora kupiti preko kredita in to kar čez noč. Nič več ni sveto. Niti lastna življenja in prosti čas ter lasten užitek. Na svet gledamo skozi očala kapitala. Tudi zato je nastala ta kriza, ki je v bistvu kriza vrednot v prvi vrsti. Varčevanje, ki nam ga ponuja desno-sredinska koalicija, je v svojem bistvu maščevanje. Maščevanje do tistih, ki še kaj mislijo in delajo po svoji pameti in ne kar tja v tri dni, za dobro jutro. Najlažje je obsoditi inteligenco in akademike, da lenarijo. In še lažje je vzeti tistim, ki v očeh javnosti ne uživajo dobrega mnenja. Varčevanje brez novih gospodarskih priložnosti in zagona gospodarstva je metanje peska v oči. Ni ga kapitala na svetu, ki bi vlagal v Slovenijo, če bo ta imela nezadovoljno javno in državno upravo. Osnova vseh nas mora biti pošteno plačilo za opravljeno delo. Tako v zasebnem kot javnem sektorju.

Povsem legitimno se ljudje spominjajo polpretekle zgodovine, socializma in časov v njem. Imeti delo je bila čast, zanj si dobil plačilo in s plačo si lahko preživel. Danes delo ni ne vrednota in ne čast, je bolj kot ne nuja. In še srečo moraš imeti, da te plačajo in da ti poravnajo vse prispevke.

Človeška družba že živi v prepadu. Nenaravno je, da te iz zagate rešuje sistem, ki te je vanjo pripeljal. Kapitalizem se je popolnoma povampiril po padcu Berlinskega zidu, ko je izgubil gospodarskega nasprotnika in konkurenta – plansko gospodarstvo. To je bil čas, ko je kapitalizem uvidel potrato socialne države in zavestno stopil na pot neoliberalizma. Srednji sloj na zahodu je začel silovito izgubljati na plačilni listi in socialni varnosti. Osebni stečaji niso več samo nek tujek in redek primer, so naš vsak dan in za mnoge od njih sploh ne vemo. Žalostno je, da je sistem pripeljal ljudi v težave in jih zaradi težav tudi zavrgel.

Mladi so zavoženi, starejši prepuščeni sami sebi, tisti srednjih let pa napeti in v skrbeh, kakšen bo njihov jutri. Za socialno državo so se borili mnogi rodovi, mnoge generacije. Vprašati se je potrebno, zakaj? Odgovor je nuja in nuja je bila, da se je izoblikovala socialna država. Prosti trg se nikakor ne korigira sam od sebe, ker ta po svoji logiki ne potrebuje javnega zdravstva, šolstva, oskrbe starejših občanov itd. Pri omejevanju in varčevanju je potrebno skrbno paziti na normative, da ti popolnoma ne oklestijo naše prihodnosti.

In že star pregovor pravi: »Po vsakem dežju posije sonce.«

Spoštovani!

V sredo, 16. maja 2012, smo si lahko na drugem programu RTV Slovenija ogledali proslavo ob 22. obletnici ustanovitve manevrske strukture. To je bila spet ena tistih proslav, ki Slovenski narod deli na leve in desne. Zame in za veliko večino vojnih veteranov vojne za Slovenijo ni bila državna proslava, to je bila zasebna proslava nove veteranske organizacije, ki so si jo ustanovili Lojze Peterle, Igor Bavčar, Ivan Janez Janša, Anton Krkovič ... Slednji je bil tudi „sponzor“ te zasebne proslave, na katero pa vojni veterani sploh nismo bili povabljeni. Res zanimivo, ni kaj. Tudi govori so bili temu primerni, še najbolj pa je blestel Lojze Peterle.

Naslednji dan smo vojni veterani povabili predstavnike vlade na položitev venca. Z žalostjo smo lahko le še ugotovili, da nihče od predstavnikov vlade ni prišel, še najmanj pa predsednik vlade Ivan Janez Janša!

To je res velika sramota, da se delimo tudi tokrat. Da predstavnikov vladajoče koalicije voljnih ni bilo na proslavi ob 27. aprilu, nas sicer ne more presenetiti. Da pa tako brez zadržkov ignorirajo polaganje venca skupaj z vojnimi veterani vojne za Slovenijo pa je šokantno.

Z Mercatorjem se neprestano nekaj dogaja. Zgodil se je odstop uprave, med nadzornike je vstopil Matej Lahovnik, ki kot minister v prejšnji vladi ni opravil svojih nalog, izrinjeni so mali delničarji. Nacionalnega interesa ni več, je le še interes potap-

ljajočih se upnikov in zadolžencev Pivovarne Laško in NLB, pa čeprav podatki kažejo solidne poslovne rezultate Mercatorja in pravzaprav ogromno nepremičninsko premoženje v višini 1,4 milijarde evrov.

Na mizi je bila Agrocorjeva ponudba za prevzem v višini osemsto milijonov evrov. A ta prevzem naj bi se zgodil z mednarodnimi bančnimi krediti, ki bi jih seveda odplačeval prevzeti Mercator. Če bi se Agrocorjeva ponudba v podobni višini ponovila, potem bo s prodajo tej hrvaški družbi poklonjenih najmanj 600 milijonov evrov.

V ozadju vsega skupaj so tajkunski krediti Boška Šrota in Igorja Bavčarja, ki sta Mercator pod mizo kupila in potem, zaradi neuspešne privatizacije, skorajda potopila Pivovarno Laško in pred Bavčarjevim prihodom ugledni in premožni Istrabenz.

Vsi se spomnimo netransparentne prodaje Slovenske industrije jekla za približno 150 milijonov evrov ruskemu kupcu. Država je v sanacijo SIJ investirala več kot 700 milijonov evrov. In kdo je vodil komisijo za prodajo SIJ? Marija Zagožen, žena Jožeta Zagožna.

Država je pri prodaji 75% deleža SIJ izgubila 550 milijonov evrov.

Istrabenz je odprodal vse, kar je hotel kdo kupiti in to po nižjih cenah od realne vrednosti. Ne velja pozabiti, da je v nadzornem svetu Istrabenza vse do maja leta 2008 sedel generalni sekretar Janševe vlade Božo Predalič in za to (po objavljenih informacijah) letno dobival 35 tisoč evrov. Kot majski hrošč je maja 2008 izstopil iz nadzornega odbora.

Država je izgubila vsaj več kot sto milijonov evrov.

Spomnimo se Intereurope, nekdaj uspešnega in nezadolženega podjetja, ki se je pričel potapljati z netransparentno Lovšinovo investicijo v moskovski center Čehov, ki naj bi bila vredna preko 150 milijonov evrov, od katerih naj bi kar 35 milijonov pristalo v Liechtensteinu na računu podjetja RIKO MAS. Predsednik uprave je bil takrat Andrej Lovšin s sliko Janeza Janše v svoji pisarni.

Država je izgubila 150 milijonov evrov.

Popolno netransparentna je tudi investicija v TEŠ 6 z velikim sumom koruptivnosti, pri čemer končne cene še ne poznamo in se je od začetka investicije 600 milijonov evrov povzpela na kar 1,35 milijarde evrov. Pogodbo s francoskim dobaviteljem opreme Alstronom je takratni direktor Uroš Rotnik sklenil v času vlade Janeza Janše. Le kdo je bil takrat na čelu Holdinga slovenske elektrarne – Jože Zagožen seveda.

Neracionalno in slabo vodeno investicijo v TEŠ 6 bomo z višjo ceno elektrike plačevali prav vsi.

Še bi lahko naštevali, od Luke Koper, Dravskih elektrarn, pa do Raščanovih zamegljenih poslov, ki so se vsi po vrsti pokazali bodisi kot škodljivi bodisi kot nesmiselno trošenje evrov.

Skupaj gre za ogromne zneske. Skupno jim je to, da so nastali v času prejšnjega mandata vlade Janeza Ivana Janše v letih 2004-2008. Ali lahko vladi, ki jo sedaj vodi Janša, zaupamo, da ve, kako iz krize, ki jo je v času svojega vladanja sopovzročila in z blokiranjem nujnih protikriznih ukrepov vlade Boruta Pahorja samo še poglobila?

Tako imenovani varčevalni ukrepi se pojavljajo v zavesti slovenskega človeka kot svojevrstna dvoživka. Tradicionalno varčnim ljudem na sončni strani Alp pomenijo najprej potrditev pravilnosti življenjske usmeritve, ki v lestvici vrednot postavlja varčevanja na zelo visoko mesto. Takšna orientacija seveda odpira pot spoznanju, da je v krizni situaciji potrebno varčevanje še okrepiti. Ne gre pa jim v glavo, da morajo varčevati na način, ko se jim „dogovorno“ nekaj jemlje, čeprav sami niso krivi za nastalo krizo. Posegi v njihove žepe se jim ne zdijo pravični, saj so prepričani, da bi bilo mogoče uravnotežiti proračun in pridelati tudi kakšno rezervo, če bi država najprej postrgala tam, kjer krožijo veliki denarji, recimo vsaj pri koruptivnih zaslužkarjih, pri denarnih transakcijah in pri sivi ekonomiji.

Varčevanje je torej nesporno vrednota, ki jo spoštujemo. Je vgrajena v moralni kodeks večine našega prebivalstva, posameznikov in družin. Zato kritični posamezniki sedanji „varčevalni paket“ razumemo drugače. V njem vidimo predvesem odrekanje brez prave vizije, celo uničevanje gospodarstva in nepotrebno siromašenje najbolj vitalnih delov družbe, med katerimi so na prvem mestu slovenska univerza in mladi ljudje, ki si želijo znanja in dela, nemara tudi stanovanja in vsem dostopne zdravstvene oskrbe. Sprašujemo se, na primer, ali je res, da škofijska gimnazija v Ljubljani prejme od države večkratnik denarnih sredstev od marsikatere fakultete? Bodo tudi tam „varčevali“?

V teh dneh nas mediji zasipajo z najrazličnejšimi podatki o družinskem izletu prvega ministra v Grčijo. Ne zdi se mi najbolj primerno, da se iz nepopolnih informacij prehitro naredi zgodbo, saj pri vsej zadevi ni najbolj pomembna turistična destinacija, niti nenačrtovana, hitra vrnitev. Če je šlo res za nujno reševanje bolnega otroka, si družina za takšno potezo zasluži kvečjemu pohvalo. Kar pa resnično skrbi, je nekaj drugega, namreč vprašanje, koliko naših „navadnih“ ljudi bi si v podobni situaciji lahko privoščilo privatni najem letala za polet iz Grčije v Slovenijo!? Ob odgovoru bi nas najbrž spreletel srh. Spomnimo se samo prvotne namere sedanje vlade in njenega svežnja t. i. varčevalnih ukrepov, ki bi katastrofalno poslabšali položaj otrok in mladih družin (na kar je posebej opozoril dr. Matjaž Zvitter!). Najbrž so se zgledovali pri sloviti M. Thatcher, ki je v silni „pravičniški“ vnemi otrokom v šolah ukinila celo brezplačni mlečni napitek.

Je človek kot človek še vrednota? Smo se že povsem in dokončno (Orwellovsko) razdelili na enake in še bolj enake? Ali alternativa sploh obstaja?

Spraševanje o tem, ali zmoremo v sebi najti moč, da bi odvrgli oklep sebičnosti in pohlepa, vzvišenosti in izbranosti, postaja vse bolj naporno. Koliko svetlobnih let smo oddaljeni od možnosti, da bi poiskali izhod tudi iz krize vrednot (in s tem resnično alternativo!), se lahko prepričamo in grenko, celo prizanesljivo nasmehnemo ob objavi letalske vozovnice za omenjeni izlet.

Tako sedaj v iskanju poti iz krize životarimo med navideznim (vsiljenim?) konsenzom in tihim, utišanim revoltom. Evropska konservativna elita si s pomočjo mednarodnih gospodarskih in finančnih družb ustvarja pogoje preživetja. Lastno vojaško moč, ideološko indoktrinacijo in ogromna vlaganja na teh področjih opravičuje z vprašanjem obstoja zahodne civilizacije. V resnici se ta elita vse bolj zaveda, da se kapitalistična družbenoekonomska formacija manifestativno in dejansko pojavlja kot sistem v zadnjem stadiju razvoja. Nervoza je zato razumljiva, a usmeritev, ki se je na vseh ravneh oklepajo in vsiljujejo drugim, vodi h koncu in ne k razcvetu Evrope.

In kje smo mi, kaj lahko prispevamo k uveljavitvi alternative drvenju v razpad in uničenje civilizacije? Eden od možnih odgovorov je aktiven, inventiven, svoboden državljan, ne pa poslušen, ubogljiv, konformno, manipulativno vzgojen človek sredi vrednot, ki le navidezno oznanjajo lepoto in smisel življenja, v bistvu pa negirajo izvirnost in mišljenje. Lep primer je dogajanje v državnem zboru. Poslanci so prvi, ki kršijo eno temeljnih določb slovenske ustave, namreč opredelitev, da je poslanec zastopnik vsega ljudstva, ki torej razpravlja, razmišlja in odloča po svoji vesti, samostojno, ne pa kot del glasovalnega stroja oz. vodstva stranke. France Bučar vedno znova, a očitno zaman opozarja na omenjeno okoliščino. Lahko takšno obnašanje poslancev razumemo kot napotek k oblikovanju vrednot v naši družbi? Je še vedno tako, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo? Če je, se res ne smemo čuditi, da je sedanja oblast usmerila svojo ost prav na univerzo. In še posebej na ljubljansko univerzo, eno osrednjih nosilk neodvisne misli, svobodnega duha in raziskovalne pokončnosti. Kaže, da učitelji in ra–ziskovalci takšne namere še kako dobro razumejo, študentov pa, kakor da vse to skoraj ne zanima … Se motim?

V predčasnih vladnih razpravah o noveli Zakona o verski svobodi in o novem sistemu financiranja slovenskih cerkvenih skupnosti so vodilni v slovenski RKC ogorčeno zavračali spremembe. Tudi predlog, ki bi verskim skupnostim zagotavljal večjo medsebojno enakopravnost. Toda realizacija novelizacije zakona ni bila udejanjena. Predsednik vlade g. Pahor je od tega odstopil. Tudi ni pomislil na uvedbo cerkvenega davka. S tem odpravo sedanjih dajatev iz proračuna verskim skupnostim in v tem preko 90% dominantni RKC. Uradu za verske skupnosti je naložil samo uveljavitev odločbe Ustavnega sodišča v ukinitvi zaposlitve nosilcev verske skupnosti v zdravstvu in notranjih zadevah. Nenavaden način in odnos vodje najbolj leve(?) politične stranke na oblasti. Kakor da se je s tem realiziralo papeževo opozorilo v obliki odklonitve medsebojnega srečanja. Pri tem je izrečeno v predvolilni obljubi o spremembi dominantni religiji prirejenega zakona, celo mimo ustavnih pravil, v celoti »pozabil«.

Že kar nekaj let nazaj je vodstvo RKC javno izrazilo, da proučujejo način najustreznejše uvedbe cerkvenega davka. Pišemo leto 2012. Od tedaj je univerzitetno izobrazbo zaključilo že mnogo naših študentov. Marsikdo je dodal k osnovi tudi magisterij. Toda voditeljem RKC povezave še do danes ni uspelo najti ustrezen način zbiranja verske članarine. S tem nas samodejno napotijo na vprašanje o njihovi strokovnosti. Ob tem, da so redni prispevki vernikov sistemsko urejeni v mnogih državah sveta. Primeren dokaz temu je Poljska, religiozno poudarjeno opredeljena država, kjer je vlada predlagala uvedbo cerkvenega davka in ukinitev državne subvencije cerkvam. Izplačevanje plač in pokojnin za okoli 23.000 duhovnih in cerkvenih predstavnikov priznanih verskih skupnosti v cca 40 milijonski državi naj bi s tem prenesli na verujoče. Ob zapisu informacije so verske skupnosti prejele od države 24 milijonov EUR. Pa pri nas prejema RKC kaj manj denarja, čeprav nas je samo 2 milijona? Tako lahko vidimo, da so naši oblastno ambiciozni državljani tozadevno od poljskih neskončno oddaljeni. Poklekati pred RKC smo žal pričeli z dr. Drnovškom, nato pa nadaljevali z vodji vlad vse do danes. RKC je znala in zna našo nekritično duhovnost in majhnost, kapitalsko polno unovčevati.

Vsebinsko strukturo RKC nosilcev navaja zapis v drobni knjižici iz konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Ozrto je na predvojni čas druge svetovne vojne z ugotovitvijo, da „Naša Cerkev je bila pred vojno preveč bogata. Župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili na splošno preveč bogati, škofje so preživljali počitnice v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva (…).“ Sama bi se morala odpovedati svojim posestim in jih izročiti ubogim. Vendar, kolikokrat se je to zgodilo v zgodovini Cerkve? Ne dostikrat. Zato pa Bog poseže vmes, da razbremeni in očisti svojo Cerkev.“ In še: „Tisti, ki so opravili ta posel, gotovo niso mislili na očiščenje Cerkve, pa so bili vseeno orodje v božjih rokah in so nehote izvršili božji načrt. Tako smo postali bolj revni in morda manj ošabni.“ Navedeno je v tedanji socialistični Jugoslaviji s priznanjem razmer, v katerih se je tedaj nahajala RKC, izrekel dr. Rode. Razmere je z zapisanim zelo odločno obsodil. Zato je tudi za današnji čas samodejno vprašanje, v čem se razlikuje današnja Cerkev od one pred drugo svetovno vojno? Bi uvedba dajatve verujočih za realizacijo osebne prostovoljne opredelitve preveč posegla v značaj položaja Cerkve? Iz tega je poročevalec zapisa izrekel polno priznanje kardinalu za njegovo stališče. Zapisal je: «Ne bi mogel imeti bolj prav, kažejo aktualna dogajanja. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da se skušnjavam, na katere je opozarjal, mnogo let kasneje tudi sam (dr. Rode) ni znal upreti.« Zapisanemu se v celoti pridružujem!

Zavedam se, da imamo sedaj vlado g. Janeza Janše, ki je že v svojem prvem mandatu široko odprl vrata kapitalskemu grabežu RKC verske skupnosti. Predhodnemu Vatikanskemu sporazumu je dodal Zakon o verski svobodi, delo malteškega viteza dr. Šturma s soavtorji. Zato bi bil pravi čudež, če bi sedanja vlada ustavila tok proračunskega denarja v blagajno RKC. Kajti njeno premoženje za vlado nima nikakršnega pomena. V pridobivanju celo neustavnost posameznih dejanj ni ovira. Pri tem pa kot država bolestno potrebujemo vsak cent za obstoj!

V vladnem navajanju naslovov krčenja priliva prihodkov od države, tako delovnih mest kakor prejemkov državljanov, ni zaslediti imen verskih skupnosti. Tudi ne RKC. Pri tem, da se več kot 90% odstotkov dajatev verskim skupnostim odliva v njene vreče. Da pa bi izhajala iz uvedbe cerkvenega davka, kakor je k temu pristopila poljska vlada z ukinitvijo državne podpore, vrednotim sedanjo vlado v vlogi misije nemogočega. Je sedanji vladi tozadevna »delavnost« g. Pahorja vzorec?

Kot eden od nekdanjih pobudnikov uporabe kakovostnejšega premoga v Termoelektrarni Toplarni Ljubljana, d.o.o. (TE – TOL) in kot član civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« (DPSND) sem želel pridobiti uradne podatke za analizo strukture stroškov indonezijskega premoga - glavnega energenta TE-TOL. Bil sem izredno presenečen, da so ti podatki tajni, saj je lastninska struktura TE-TOL takšna: 14,8 % v lasti RS in 85,2% v lasti Javnega podjetja Energetika Ljubljana, d.o.o.- v sestavi in lastništvu Javnega holdinga mestne občine Ljubljana. To človeka navaja na to, da pomisli, da je ljubljanska Termoelektrarna - Toplarna »pravna oseba javnega prava«. Pri tej misli ga utrjuje dejstvo, da z ogrevanjem oskrbuje mesto Ljubljana, katere potrošniki smo zainteresirani za informacijo, kaj nam TE-TOL zaračunava v cenah svojih storitev. Pa temu po sodbi Upravnega sodišča RS in informacijske pooblaščenke ni tako, saj velja TE-TOL po veljavnih zakonih za »gospodarsko družbo – pravno osebo zasebnega prava, ki ne opravlja javne službe«.

Upal sem, da je poraba javnih sredstev pod nadzorom javnosti. Vendar pri nas še zdaleč ni tako. Skoraj bi se vdal. Pravniki (TE-TOL-a, informacijske pooblaščenke RS in Upravnega sodišča RS) so mi uspešno dokazali, da nimam pravice dostopa do informacij o strukturi nabavne cene indonezijskega premoga, ki ga uporablja podjetje TE-TOL. Zakoni so pač taki (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ, Zakon o gospodarskih družbah - ZGD in Energetski zakon - EZ), da omogočajo TE-TOL, da takšnih podatkov ni dolžna dajati. To razglašajo skupaj z informacijsko po–oblaščenko za upravičeno javno skrivnost.

Ker sem radoveden človek, sem si pridobil neuradno informacijo (Nedeljski Dnevnik z dne 11.09.2011), da je cena uvoženega premoga, ki jo plačuje Toplarna, 5- kratnik (z 12,5 $ na 59 $ za tono premoga) nabavne cene premoga – naloženega na ladjo v Indoneziji. Pri tem sem pomislil, da zahteva tako velik skok cene posebno preiskavo o njegovi upravičenosti – in sem to prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Mojo prijavo suma korupcije podpira tudi članek P. Hreščaka (Delo, 28.09.11), kjer avtor med drugim komentira predvsem uvoz indonezijskega premoga »kot zlato jamo za poznane slovenske mojstre, ki bodo indonezijski premog uvažali in ga z dobičkom dolga leta preprodajali TEŠ«.

Ob tem človek seveda nehote pomisli, da so citirani zakoni namerno takšni, da onemogočajo transparentni uvid v »paradržavna podjetja«, da so uprave teh podjetij pred nadzorom zaščitene »kot kočevski medvedi« in da situacija kar kliče po spremembah teh »čudaških« zakonov. Vir tega čudaštva je (v ozke kroge) sprivatizirana državna lastnina, ki se ji reče paradržavna lastnina. Le ta omogoča, da so javna podjetja dejansko kar naenkrat v zasebni lasti. Tovrstno lastništvo je verjetno tudi v svetovnem merilu samosvoja slovenska tranzicijska iznajdba, ki omogoča skrivaštvo morebitnih malverzacij. Do teh ne more niti Računsko sodišče, ki ni pristojno (po I. Šoltesu) za nadzor nad paradržavnimi podjetji.

Zato svetujem sedanjemu pravosodnemu ministru Senku Pličaniču, da takoj predlaga ustrezne spremembe neustreznih zakonov, ki škodijo Sloveniji in večini njenih državljanov! Gre za zakon o dostopu do informacij javnega značaja, zakon o gospodarskih družbah, zakon o računskem sodišču in Energetski zakon.

Ravno sem na fejsbuku gledala ilustracijo, kjer je v štirih risbah prikazana transformacija Zemlje skozi zgodovino, iz zelenega planeta, kjer je človeška populacija maloštevilna, narava pa bogata, v puščavo, kjer je tisto zeleno, bogato, zreducirano zgolj še na enklavo. Pri opazovanju ilustracije me je prešinila žalostna misel, da ji manjka še peta, zadnja sličica - tista, na kateri tudi micene zelene enklave ne bi bilo več, zgolj puščava bi ostala.

In res, tako stojijo stvari: ekonomski sistem, ki ga pogojuje nenehna rast (ter s tem nenasitna, totalna, dokončna eksploatacija naravnih dobrin - „surovin“ v sodobnem jeziku - ob hkratnem uničevanju materialnih pogojev življenja, kot so zrak, voda, prst), Zemljo vedno hitreje pretvarja v brezživljenjsko puščavo. Hitreje ko eksploatiramo naravne dobrine, hitreje se slabšajo pogoji za življenje na planetu. Še huje: vsakršna nadaljnja eksploatacija naravnih dobrin je hrana metastazam sistema in nas približuje točki globalnega kolapsa.

Kar me pri vsem tem mede, je vprašanje, kaj pripelje ljudi, ki so čvrsto podkovani v naravoslovnih vedah (kot je tudi geolog dr. Uroš Herlec), do točke, ko se lažje odpovedo naravnemu, materialnemu svetu kot kapitalizmu (in drugim podobnim -izmom, ki naravni svet razumejo kot „surovino“ za človeško eksploatacijo) - torej sistemu, ki v zgodovinski nadaljevanki iztrebljanja in uničevanja, zakoličeni v neolitiku, s pomočjo dognanj znanosti in tehnologije še najbolj ultimativno spreminja nekoč bogat naravni svet v puščavo. Kako je lahko dandanašnjemu naravoslovcu sploh dopustna misel na eksploatacijo narave, ki bo še bolj podkurila metastaze uničevalskega sistema, v kakršnem živimo? Do kam še moramo zlorabljati naravo, se takšno blazno obnašanje sploh kje preneha? In na čem temelji videnje, da lahko globalno uničimo naravo, medtem ko se kapitalizmu (očitno?) ne da odpovedati?

Fascinira me ujemanje posledic tovrstnega rezoniranja s krščanskim verovanjem v materialni svet kot vmesno postajo na poti v drug („pravi“) svet, kar pri fundamentalistih nato implicira, da je materialni svet dopustno „jemati“, četudi je več kot očitno, kam to pelje. Sprašujem se, ali naravoslovci, ki naravo berejo kot potencialen zaslužek, zaznavajo svoje pritrjevanje uresničevanju apokaliptičnih svetopisemskih vizij?