Povorke so poceni, pravi Žižek z Wall Streeta. »Pomemben je dan pozneje, ko se je treba vrniti k vsakdanjemu življenju. Bo kaj drugače?« nadaljuje. Bo kaj drugače v Sloveniji? Četrtega decembra imamo enkratno priložnost, da prekinemo diktaturo enega procenta pri nas, ki sam sebe vzdržuje na račun 99%, ki nam znižuje življenjski standard, ki mladini ne daje perspektive, da zaživi, da prične ustvarjati dohodek in družine, ki 99% drži za vrat, terorizira z izgubo službe, iz 99% dela fleksibilne, gumijaste lutke, ki jih vrže na cesto, ko se mu zazdi, ki vlaga v razvoj svojih žepov namesto v znanje in delovna mesta za 99%.

Toda kaj se dogaja? Ankete, v posmeh velikemu prebujenju, v ospredje postavljajo ravno 1%, ki se že vrti po Sloveniji, da bi nas še enkrat žejne peljal čez vodo! Tu je bistvo! 99% se vedno znova pusti nategniti od 1%. Ki se nam bo povrh še režal s plakatov. Sami smo krivi!

Smo, 99%, sposobni 4. decembra ustvariti veliko prebujenje v Sloveniji? Bo od tedaj kaj drugače?

Smo sposobni voliti koga iz sebe, iz 99%? Ne verjamemo v sebe? Mar mislimo, da smo res tako slabi in nesposobni, da izmed nas ne moremo izbrati predstavnikov v parlament in vlado? Se tako globoko v sebi zaničujemo? Potem so res vse povorke in vsi šotori brez haska!

Smo se že kdaj resno vprašali, od kod navidezni uspeh jekla in betona. Od kod sloves »realizatorjev«? Mar nam ne ponujajo, naj žvečimo beton? In mi vzklikamo, kako je lep in mehak! Trgovska prevara! Na njem si bomo, 99%, polomili zobe in še bolj daleč bomo od 1%. Najdemo kakšno povezavo z zadolževanjem in izigravanjem pravne države? So krediti šli v delovna mesta za 99%? Ali so šli v javno-zasebna partnerstva, znotraj 1%? Ali v odkup bivše naše lastnine? Mar ne vidimo, da črpalke za denar delajo za 1% in da nam srkajo denar iz žepov? Skoraj neopazno, vsak dan.

Reši nas lahko le lasten načrt izhoda! Ne tisti, ki nam ga ponuja 1%. V 99% nas je dovolj sposobnih razviti povsem nov vzorec razvoja, razvoja za 99%. Verjeti moramo vase! To je bistvo velikega prebujenja! Naj se zgodi 4. decembra!

---

Star vic pravi, da je ekonomist tisti, ki ti bo jutri povedal, zakaj se tisto, kar je napovedal včeraj, danes ni zgodilo. Je to res le vic? V primeru izbruha sedanje bančno-finančne krize ta opis ekonomista vsekakor drži. Vendar kot v Mladininem intervjuju dr. Prašnikar sam pravi, mleko je polito. Ekonomisti so zamočili. A sedaj je bolj pomembno, da ne bodo zamočili znova.

Dr. Prašnikar v intervjuju med ostalimi temami zelo dobro ponazori, kakšno je azijsko gospodarsko okolje, v katerem nastajajo produkti, ki jim morajo zahodna, tudi Slovenska podjetja konkurirati: v Južni Koreji delavec dela po 12h na dan in ima le teden dni dopusta, na Kitajskem pokojnin praktično ne poznajo, pa tudi z varovanjem okolja si ne delajo pretiranih skrbi ... ali stroškov. Do nedavnega so na globalnem trgu zahodna podjetja azijskim še lahko konkurirala na račun bolj napredne tehnologije in tako pokrile strošek bistveno dražje delovne sile. Vendar, kaj sedaj, ko čedalje več azijskih podjetij že dohiteva in prehiteva tehnološko superiornost zahodnih gospodarstev in ko imajo zaradi krize, ki je bolj prizadela zahodni svet, za povrhu še bistveno več denarja za vlaganje v nadaljnji tehnološki razvoj? Na odprtem globalnem trgu - kako jim bomo v Evropi in Sloveniji sploh lahko konkurirali? Naša tehnološka prednost je šla pa-pa, tako da lahko konkuriramo le še z zmanjšanjem stroška delovne sile in sicer v obliki že znanih ukrepov zategovanja pasu: večja 'fleksibilnost' trga dela ter zmanjševanja pravic iz naslova pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja.

Kar zamerim ekonomistom, in dr. Prašnikar je v tem intervjuju zamudi krasno priložnost, je, da jasno povedo, kdaj pa bomo res konkurenčni azijskim podjetjem. Kako daleč si bo potrebno zategniti pas? In kako bomo takrat živeli, ko na pasu ne bo več treba delati novih lukenj? Odgovor je v bistvu zelo logičen in boleče preprost - v odprtem globalnem gospodarstvu, ob predpostavki enake tehnološke razvitosti, šele takrat ko bodo naši delavci živeli v enakih pogojih kot Korejski, Kitajski, etc. Se pravi, delali bomo po 12h na dan, imeli en teden dopusta in praktično nič pokojnine. Špekulacija in pretiravanje? Na-a, dejstvo. Ker, kaj pa bi bilo tisto, s čimer bi lahko za kratek rok vseeno lahko ohranili obstoječe pravice delavcev? Zadolževanje. In s čim že imajo vse Evropske države težave?

Pošteno bi bilo, da ekonomisti, še posebej tisti, ki kandidirajo na prihajajočih volitvah(!) in se zavzemajo za še radikalnejšo liberalizacijo trgov (Šuštaršič, Pezdir), to tudi jasno povedo. In potem naj državljani na volitvah povedo, ali si res želijo takšne prihodnosti.

P.S.:

Da drugih alternativ itak ni? So, so ... le korak nazaj je treba narediti, pogledati širšo sliko. Si upati na glas podvomiti o obstoječih pravilih globalne konkurence in prostega pretoka kapitala/blaga ter odpreti razpravo o pravilih nedotakljive svete trojice: WTO, IMF, World Bank. Ali pa - kontrolirana devalvacija Eura? Saj so celo Kitajci s podcenjenostjo svojega Juana dolga leta krepili svojo izvozno gospodarstvo ... Nemogoče, da bi mali Slovenci vplivali na politiko Eura? Kaj pa uvedba tolarja, zmerna devalvacija in s tem vzpodbuda za izvozno in samooskrbno gospodarstvo?

Rešitve so. In drži, nobena ni takšna, ki ne bi prizadela vsaj dela prebivalstva. Vendar, če zares živimo v demokraciji, potem bi vztrajanje večine izvoljenih predstavnikov ljudstva pri politiki zategovanja pomenilo, da delavci predstavljajo le manjšino populacije. Pa jo ne. Torej naši politiki zastopajo nekoga drugega in ne demokratične večine. Kar pomeni, da ne glede na to, kakšen je naš trenutni volilni sistem, takšen kot je zdaj, ne nudi življenja v resnični demokraciji. In tu je v bistvu srž globalnega (!) problema - šele, ko bodo poslanci in vlada zastopali resnično voljo ljudi, šele takrat se bo našla volja za spremembe, ki bodo koristile večini državljanov. In ne le luknjale novih lukenj v naših pasovih.

---

»Kdo piše zgodovino ?«, sprašuje prof. dr. Repe v 42. št. Mladine in dopušča možnost, da je Us-tavno sodišče na-sedlo provokaciji predlagateljev presoje ustavnosti poimenovanja ljubljanske ceste po Josipu Brozu-Titu. Trdim, da ni nasedlo. Predsednik dr. Petrič niti slučajno ni tako naiven, pa tudi njegovi kolegi v »škrlatu« ne. Gospodje so hoteli v zgodovino! In uspelo jim je ...:

Škrlatniki bi v zgodovino,
saj so vzor za domovino;
le maršal jim je napoti,
Brozova jih cesta moti.

Pa se zbere zbor narcisov,
»fej, prasica lik je Titov!«,
strumno stopijo v korak:
on bandit je, ne junak!

Njim ne gre za lastno slavo,
se sklicujejo na pravo,
zgodovino kot za stavo,
pa postavijo na glavo.

Tudi če imaš svoj prav,
in razum je tvoj še zdrav,
komentar ni zaželjen,
pravzaprav ni dovoljen !

»Ex cathedra« zadoni:
zgodovinarji smo mi!
Jasen njihov je poziv:
Ni le papež nezmotljiv !

---

V celoti podpiram radikalne strokovne predloge red. prof. dr. Iztoka Podbregarja, generalpodpolkovnika, ki jih je povzel vaš novinar Jure Trampuš.

Gre za Podbregarjev znanstveni prispevek v junijski številki revije GŠ SV Sodobni vojaški izzivi z naslovom Pred reinženiringom nacionalnovarnostnega sistema - priložnost za Slovensko vojsko.

Naj dodam, da sem na svoji spletni strani Vojaštvo objavil prispevek k novemu obrambno-varnostnemu sistemu RS z naslovom Kdo bo branil in varoval Slovenijo?, v katerem sem polemično razpravljal in podprl ne samo omenjeni Podbregarjev znanstveni prispevek, temveč tudi prispevek mag. Alojza Šteinerja, generalmajorja in načelnika GŠ SV z naslovom Transformacija - jo hočemo, jo zmoremo?

Ker je bistvo obeh prispevkov poziv k strokovni in javni razpravi, dodajam še svoje konkretne predloge, in sicer:

- Čim prej uveljaviti osnovne intencije nove strateške koncepcije Nata, ki daje prednost nacionalnim rešitvam, kar tudi pomeni, da je potrebno ohraniti malo in učinkovito vojsko, usposobljeno za bojno delovanje v pogojih jedrsko-raketne in kibernetske vojne, samostojno ali v zavezništvu.

- Zaradi racionalizacije in štednje naj bi bodoča vlada RS imela samo 7 ministrstev, in sicer za: zunanje zadeve; gospodarstvo in finance; zdravstvo in socialne zadeve; kulturo, znanost, šolstvo in šport; pravosodje in javno upravo; promet in okolje in enotno ministrstvo za vojsko in policijo.

- Sedanji sistem organizacije oz. sestave SV - poklicne vojske in pogodbene rezerve, je potrebno opustiti, ker je nefunkcionalen in ne omogoča lastne obrambe RS. Državo vendarle morajo braniti (usposobljeni) lastni državljani, ne pa tujci in plačanci! Sedanja sestava je v glavnem namenjena za mirovne operacije v tujini.

- Velja se povrniti k izvornim zgodovinskim in tradicionalnim izkušnjam, ki so omogočile obstoj in obrambo slovenskega ozemlja oz. RS in zavreči razne neživljenjske in tuje modele (rezervni miličniški, žandarmerijski) in izkušnje. Gre za uspešen partizanski odpor v obdobju 1941-1945 in učinkovito delovanje sistema TO leta 1991. Torej, predlagam kombinirani sistem - teritorialno-operativni, za katerega bi ponovno uvedli služenje vojaškega roka (6 mesecev) in naborni sistem (trimesečno usposabljanje vojaških veščin), sama vojska pa bi bila sestavljena iz aktivne (stalni sestav starešin in poklicni vojaki-specialisti) in rezervne sestave. Vse ostale sestave, ki niso namenjene za bojno delovanje, bi seveda izločili iz SV in podredili policiji oz. sektorju za varovanje in zaščito, tudi posebno službo za t. i. civilno služenje vojaškega roka.

- V mobilizacijski sistem bi ponovno uvedli naborništvo (za bojne enote in civilno služenje). Minimalno (trimesečno) osnovno bojno usposabljanje bi se izvajalo v teritorialnih (regijskih) učnih centrih, zatem pa bi bili vojaki razporejeni na trimesečno služenje vojaškega roka v najbližjo operativno-teritorialno enoto, v kateri bi zatem imeli tudi razpored kot rezervisti. Obenem bi bili odličen izvor za poklicne vojake - specialiste.

- Namesto obstoječega brigadnega sistema bi uvedli korpusni sistem, obenem pa tudi četrto raven vodenja in poveljevanja.

- O jakosti SV bi se odločali na podlagi strokovnih analiz in študij. Zdi se, da bi za vojaško obrambo RS zadostovale naslednje sile: 2 (dva) motorizirana korpusa (jakosti treh brigad, od katerih bi vsaka imela mehanizirani bataljon), gorsko brigado, raketni protioklepni divizion, divizion protizračne raketne obrambe, helikopterski bataljon in bataljon obalne obrambe.

- V okviru GŠ ustanoviti protikibernetni center z enoto za protielektronsko delovanje, v korpusih in brigadah pa podcentre, seveda enakega standarda kot v zavezništvu. Dosedanjim rodovom bi dodali novega z imenom »elektronsko-kibernetski«.

- Ukinili bi dosedanji mornariški divizion (ladjo Triglav-11 prodali), letalske sile (pilatuse prodali), vojaški vikariat (pripadnik-vernik SV naj obiskuje cerkve na terenu, podobno kot mora zdravstvene ustanove) in enoto za protokol (urad Predsednika RS, tudi vrhovnega poveljnika SV, ima svoje osebje za državni protokol, ki bi lahko skrbeli tudi za vojaške ceremonije). Dosedanjo gardno enoto pa bi spremenili v elitno bojno enoto, ki bi skrbela tudi za varnost vrhovnega poveljnika, ministra za vojsko in policijo in NGŠ SV.

- Ukinili bi razna poveljstva sil, logistične in zdravstvene enote pa razporedili enotam.

- Dosedanje Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje bi bilo potrebno ukiniti, z njim pa vse šole, enote (športno, za vožnjo) in centre, razen Knjižnično-informacijskega in Vojaški muzej.

- V sestavi GŠ SV bi bilo potrebno formirati Oddelek za vzgojo in izobraževanje, kateremu bi podredili: novoformirano Vojaško fakulteto z naslednjimi oddelki: poveljniško-štabni, častniški, podčastniški, specialistični in za tuje jezike. Namesto dosedanjih štirih (raznih) centrov bi bilo potrebno oblikovati prejšnji Center za strateške študije in razvoj.

- Ker bi bila bodoča SV namenjena izključno za bojno delovanje, potem je logično, da ne moremo imeti »vojske starcev« niti razne štabe za pomoč in reševanje, inšpektorate in podobno. Zato bi ohranili pogodbena razmerja za vojake-profesionalce (10 let), pa tudi za častnike in podčastnike (30 let). V takšnem izjemnem statusu in razmerju bi bili tudi izvzeti iz kategorije javnih (državnih) uslužbencev. Seveda bi na ta način imeli tudi znatno večje plače, primerljive istim kategorijam v zavezništvu (sedaj delno v mirovnih misijah), obenem pa bi se povečala tudi njihova odgovornost. Dosedanje štabe za pomoč in reševanje podrediti policiji, ki bi tudi prevzela vodenje prostovoljnih in privatnih struktur.

Seveda bi bilo potrebno za navedene in vse druge predloge izdelati temeljite študije. V strokovni razpravi pa so dobrodošle tudi samo ideje, posebno, če so rezultat akumuliranih strokovnih znanj in praktičnih izkušenj.

---

V članku »Kaos na Krasu« so bile objavljene skrajno zavajajoče in napačne informacije, ki so v javnosti povzročile negativne reakcije in Občini Sežana povzročile škodo.

Že sam uvod članka, v katerem je novinarka Urša Marn navedla izsledke izrednega nadzora Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) nad delom občine Sežana, da - citirano »... so se gradbena dovoljenja izdajala precej po domače, zidalo se je tudi na kmetijskih zemljiščih,... «, je sporen. Prostorski akti Občine Sežana ne omogočajo stanovanjskih gradenj na kmetijskih zemljiščih, temveč so gradnje stanovanjskih objektov možne le v ureditvenih območjih naselij. In tovrstnih gradenj v občini Sežana na kmetijskih zemljiščih ni!

Neresnične in sporne so tudi navedbe, da - citirano »... vsi občinski prostorski akti v nasprotju z veljavno prostorsko zakonodajo dopuščajo postavitev nezahtevnih in enostavnih objektov tudi na kmetijskih zemljiščih, ...«. Leta 2008 je država z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost omogočila gradnjo pomožnih kmetijskih objektov tudi v odprtem prostoru, na območjih, kjer je to skladno z lokalnimi prostorskimi akti. Glede na to, da na območju občine Sežana v skladu s prostorskimi akti gradnja nezahtevnih pomožnih kmetijskih objektov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih ni možna, smo v letu 2009 na to opozorili tudi Upravno enoto Sežana.

Ne glede na spornost poročila MOP v zvezi z izvedbo izrednega nadzora nad delom Občine Sežana v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije št. 02402-2/2011/8, z dne 14.04.2011, ki v Občini Sežana dejansko NI BIL opravljen, pa v poročilu ni nikjer navedeno, da so se pozidave na kmetijskih zemljiščih v naši občini tudi dejansko izvajale, kot zavajajoče navaja novinarka v članku.

Kljub temu, da se novinarka v članku sklicuje oziroma navezuje na poročilo MOP, bi pričakovali, da pred objavo preveri dejstva, o katerih poroča in na tak način prepreči nastajanje škode. Takšno - neresnično navajanje namreč ustvarja napačno razumevanje in nezaupanje do Občine, ne nazadnje pa tudi do Vašega medija, ki v javnost posreduje nekorektne informacije. Glede na zgoraj navedeno pričakujemo javno pojasnilo, kaj je botrovalo neresničnim navedbam: novinarska napaka ali pridobitev neresnične informacije.

Poleg objave zgoraj navedenega besedila, zaradi škode, ki je bila Občini Sežana povzročena s tem člankom, za navedene izjave pričakujemo javno opravičilo v skladu z zakonskimi določili.

Prepričani smo, da boste v skladu z določili 6. oddelka Zakona o medijih, ki se nanašajo na pravico do popravka ali odgovora, čim prej odpravili napako in poskrbeli za ustrezno opravičilo ter tako zmanjšali možnost še nadaljnjega nastajanja škode ob nepravilnem poročanju.

---

Skozi vso zgodovino so si morali ljudje na silo izboriti svoje naravne in zapisane pravice. Tako je bilo od prvih uporov sužnjev, do vseh kmečkih puntov. Tako je bilo ob ropanju tujcev po sosednjih deželah, pri uničevanju starih kultur ter pri pomorih ljudstev na tujih kontinentih. In za človekove pravice gre tudi v sedanjih in bodočih uporih in vstajah proti izkoriščanju in poniževanju večine, proti pohlepu elit ter proti tiranijam vseh vrst, pa naj bo to v najrevnejših ali v najbogatejših krajih našega planeta.

Za večino še nikoli ni bilo toliko človekovih pravic kot takrat, ko so po drugi svetovni vojni udarniško in z apnom pisali po tovarniških zidovih: Delu čast in oblast! Najbolj čiste pravice vseh vrst si namreč prislužimo s poštenim delom. Kdor sam ne zasluži za življenje svoje družine, je že brez osnovnih človekovih pravic, je podrejen in ponižan, ker prosjači, bolj ali manj pošteno pa lahko živi samo še na račun drugih. V času socialnih stisk in zaradi pomanjkanja dela bi pričakovali, da bodo politične stranke, še posebno tiste, ki se razglašajo za socialne, tako razporedile dohodke in davke, da bo vsem zagotovljena socialna varnost in pravičnost, s tem pa bodo vsem dane tudi osnovne človekove pravice. Vendar ni tako.

Volivci več ne ločijo, v čem je sploh še razlika med levimi in desnimi političnimi strankami. So to različni razvojni koncepti in programi za energetiko, šolstvo, zdravstvo, kmetijstvo, pri varstvu narave, javnem transportu...? Je razlika med levimi in desnimi strankami v deležu gospodarskega kriminala, ali morda pri preprečevanju ter pri kaznovanju tega zla? Je razlika med enimi in drugimi upravami ter nadzornimi odbori pri razvoju gospodarskih družb ali javnih zavodov? So kakšne razlike pri izkoriščanju delavcev, ali pri nerazumnih razlikah v plačah? Katera od levih ali desnih političnih strank pri državnem proračunu spoštuje določbo ustave, da je Cerkev ločena od države? Se odnos levih politikov do človekovih pravic in pravne države res dokazuje samo še tako, da se enkrat na leto pokažejo na paradi ponosa, člani desnih strank pa z udeležbo na verskih obredih?

Vse to ter še marsikaj drugega je po dveh desetletjih vedno bolj izenačeno med tako različno deklariranimi političnimi strankami. Očitno samo še interes kapitala vodi naše politike, ki se z dejanji in obnašanjem celo norčujejo iz drugih in drugačnih, čeprav imajo enakost in pravice tako pogosto na ustih. Zato glasujmo za pravico do dela, pa kadar že bodo volitve!

Poskusimo ponovno z volitvami, čeprav bi naš največji burkež med resnimi filozofi lahko dejal, da se človekove pravice izterja samo z iskrenim in brutalnim objemom med ljudstvom in oblastjo.

---

Novinar Borut Mekina spet povzema mariborskega »fotografa« Marka Pigaca, ko ta trosi nebuloze v povezavi z mano in »prosjačenjem Walterja Wolfa za milijon evrov«. Naj še enkrat ponovim: nikdar nisem imel namena izdajati kakšnega tednika, še najmanj s finančno pomočjo Walterja Wolfa. Do sedaj sem izdajal samo vedno bolj uspešen spletni portal Politikis.si in očitno gre to omenjenemu osebku precej v nos. Resnica je namreč ta, da je Pigac bil tisti, ki je mene prosjačil ob začetku zagona omenjenega spletnega portala in se ponujal, da bi za nas fotografiral. Zaradi njegove neresnosti in nekvalitete slik, ki nam jih je pošiljal, smo se mu na hitro zahvalili za sodelovanje. Še to: glede na to, da se Pigac kar javno hvali, da me je brez dovoljenja zvočno snemal, je bila proti njemu vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja, za kar je zagrožena zaporna kazen do enega leta.

Pod črto: zapisane laži o hotenem ustanavljanju nekakšnega novega »SDS tednika« so seveda samo logično nadaljevanje že stokrat prežvečene teme o famoznih brezplačnikih, ki so služile in še služijo političnemu obračunavanju s politično desnico v Sloveniji. Ob tem je seveda žalostno, da se najdejo vedno novi »kljukci«, ki pogrevajo stare zgodbe, pa čeprav so te medtem že bile zaključene tudi s strani ustreznih parlamentarnih preiskovalnih komisij.

---

Živimo v časih globokih in naglih družbenih sprememb, ki so sprožile, med drugim, težko gospodarsko krizo, ki je zajela ves svet in vsa področja družbene reprodukcije. Na sedanje globalne razmere se mora odzvati vsaka država na svoj način in upoštevaje svoje razvojne interese. To je naloga politike, ki mora določiti smeri, kako preseči krizno stanje in utreti pot novemu stabilnemu in trajnostnemu razvoju. Pri tem se mora poslužiti družboslovne znanosti, da vzpostavi ustrezen in izvedljiv program. Žal se naša politika obnaša zmedeno in neodločno in se še naprej ukvarja le s problemom, kako priti in zadržati oblast. Zato se toliko bolj postavlja vprašanje, kako priti do razmeram ustreznega političnega programa, ki bo sprejemljiv za večino državljanov in bo uveljavljal njihove življenjske interese. To lahko stori samo sodobno napredno, ljudsko demokratično gibanje, ki bi imelo možnost kot stranka prevzeti tudi oblast in biti sposobna tak program tudi izvesti.

Program bi moral zajeti celokupnost najvažnejših življenjskih vprašanj in odgovoriti na najbolj žgoče družbene probleme, in sicer:

- Zagotoviti trajnostni in stabilen razvoj vseh področij družbene reprodukcije in njegove opredelitve oblikovati v strategiji dolgoročnega družbenega razvoja z družbenim dogovorom, ki bo državi naložil njegovo izvrševanje;

- določitev smeri razvoja štirih sektorjev družbene reprodukcije, s tem da surovinski, predelovalni in storitveni sektorji ohranjajo svoje deleže ob njihovi intenzivni modernizaciji in rentabilnosti, dati pa prednost pospeševanju četrtega informacijsko-intelektualnega sektorja, ki bo uveljavljal znanost in znanje kot produkcijskega dejavnika;

- zagotoviti vsem državljanom človeka dostojno življenje, odpraviti revščino, uravnavati socialne razlike in skrb za zdravje;

- voditi politiko polne zaposlenosti, pospeševati prekvalifikacijo delavcev in uvajati sodobne oblike dela;

- uvesti vse oblike sodobne socialne države, medgeneracijsko solidarnost in humanitarnost družbe; za ozdravitev gospodarstva sestaviti na osnovi družbenega dogovora protikrizni program, ki bo podprt z zakonodajno in vladno politiko in ga povezati s tekočo ekonomsko in razvojno politiko ter uvajati sodobni način gospodarjenja s posebno skrbjo za rast, konkurenčnost,produktivnost, inovativnost ter sposobnost meneđerjev;

- pospeševati dejavnost civilne družbe in omejevati vlogo države in represije in zakonsko uvajati sodobne oblike participacije tako v javnih zadevah kot gospodarstvu in vseh ostalih družbenih področjih z uvajanjem soodločanja in soupravljanja, racionalizirati državno administracijo in jo organizirati kot servis državljanov;

- dati delu prednost pred kapitalom, ki ga je treba nadzorovati in ukrepati proti njegovim deviacijam, pohlepnosti in kriminalni dejavnosti;

- uveljavljati vrednote in pridobitve antifašizma in NOB in doseči narodno pomiritev z dokončno oceno druge svetovne vojne in vse resnice o njej;

- sprejeti strategijo naših odnosov s tujino z upoštevanjem, da Slovenija ustvarja 70% svojega BDP v mednarodni menjavi in da je pretežni del svoje suverenosti prenesla na Evropsko unijo, svojo varnost povezala z NATOm in da je članica OZN ;

- uveljavljati moralne vrednote družbe, od lepega obnašanja mladine in vseh državljanov do poštenosti, samozavesti, domoljubja, strpnosti ipd. ter sprejeti kodeks moralnega obnašanja.

Sedanji čas kliče po tem, da se uvede gornji napredni politični program, ki bo na osnovi dobrih in slabih zgodovinskih izkušenj pokazal pot k družbi svobodnih in v blagostanju živečih ljudi. Razumljivo je, da gornji opis predstavlja le glavne opredelitve naprednega programa, ki pa jih izvajalci, stranke in gibanja morajo dopolniti z ukrepi politike oziroma vlade in sprejeti odločitve o njegovih konkretnih izvedbah, da ne ostanejo le prazne obljube.

---

Spoštovani!

»V prispevku Razumni in nerazumni avtor Peter Petrovčič v zadnjem delu teksta sklene, da je »...Študentska organizacija Slovenije napovedala vložitev ustavne pobude za presojo na ustavnem sodišču. Na ŠOS se za tajnost podatkov o finančnem poslovanju in sprejemanju odločitev nameravajo boriti do konca. Neokusno.« Pri tem pa je avtor zamolčal, da je Študentska organizacija Slovenije s prejšnjim tednom sprejela odločitev, da bo delovala v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, kar zanika zgornjo avtorjevo trditev. Sicer pa Študentska organizacija Slovenije z vložitvijo ustavne pobude pričakuje, da se razrešijo vse dileme glede statusa organizacije, ki so dopuščale različne interpretacije. Takšen primer je npr. odločba ministrstva za finance, ki Študentsko organizacijo Slovenije uvršča med avtonomne torej zasebnopravne subjekte, in pa odločba informacijske pooblaščenke, ki ŠOS predstavlja kot paradržavno institucijo. In ravno zato, ker želimo, da se razjasnijo vse enostranske interpretacije, bomo ŠOS in ostale študentske organizacije univerz ter Zveza ŠKIS dali ustavno pobudo na Ustavno sodišče, in NE zato, ker bi se nameravali boriti do konca, kot navaja avtor: »Na ŠOS se za tajnost podatkov o finančnem poslovanju in sprejemanju odločitev nameravajo boriti do konca. Neokusno.« Ali je to okusno ali neokusno, naj sodi vsak sam, Študentska organizacija Slovenije želi le, da najvišji sodni organ v državi odloči, ali smo študenti avtonomni v svoji organiziranosti, ali ne.«

S spoštovanjem,

---

Ob piscu tega članka si podobno vprašanje zastavlja tudi veliko Slovencev. Bojim se, da smo v zmoti. Vse, kar je super, je bilo in bo made in USA ali vsaj Hollywoodu. Tudi vse superkrize skupaj s sedanjo, so made in USA. Mi si bomo lahko lastili le predikat superneumnost, ki jo počenjamo na političnem področju, ko iščemo enkrat superlevičarja ali superdesničarja, ki naj naš državniški voz izvleče iz dreka, v katerem globoko tičimo, kar je jasno tudi ptičkom na veji.

O dosedanjih premierih, po osamosvojitvi bi lahko kako dobro besedo rekli le o dr. Janezu Drnovšku, ki je bil zelo preudaren »mečkač« in nas je obvaroval pred kakšno neumnostjo, ki so jo drugi naredili. Sedaj smo pred dilemo, ali naj nadaljujemo z enim od že preizkušenih ali pa poskusimo z novim. Resnična dilema je sedaj ta. Ali iščemo intelektualca, zaupljivega in poštenega videza z moralnim pedigrejem, ki veruje v boga in hkrati zavrača RKC, ki si tudi prizadeva, da bi bila udeležena pri delitvi oblasti. Moža, ki niti delavcem in upokojencem niti kapitalistom, lenuhom in gospodarskim kriminalcem ne bo stopil na žulj, pa bi kljub temu znal zavožen gospodarsko politični voz potegniti iz blata, da ne uporabim grše besede. Torej, moralni lik, ki ga nihče ne pozna, ker ga, na žalost ni.

In sedaj smo pri Zoranu Jankoviću. Tvegamo ali ne tvegamo, če po nemarnem omenimo še velikega Shakespeara, čigar Hamlet si je zastavil podobno vprašanje. Torej z našimi glasovi podpremo človeka, ki nikakor ne sodi v okvir tistega, kar smo zgoraj rekli, da iščemo in kar bi radi imeli. Ponujajo pa se nam rokohitrci in drugi pretkani politični manipulanti vseh vrst, ki nam obljubljajo gradove v oblakih, ob tem pa v vsem dosedanjem njihovem delu ni zaznati nobenih čudežev ali vsaj izpeljave kakšnih uspešnih projektov. Verjamemo jim naj torej na besedo. Gospod Janković pa razmišlja, ali se naj te zadeve sploh loti ali pa naj s svojo barko že preizkušeno lepo pluje po Ljubljanici in se tveganega posla sploh ne loti. Prvi plus, ki mu ga dajem. Ve, kam gre! Drugi plus, ki mu ga moramo dati, je, da je iz na pol mrtvega Mercatorja naredil prvega trgovca v Sloveniji, kar pomeni, da je antipod preostalim dobro znanim tajkunom, ki so iz paradnih gospodarskih konjev v Sloveniji naredili invalide in mrtvece.

Mislim, da jih ni treba naštevati. Tudi najmanj informirani Slovenec jih lahko našteje vsaj deset. Če koga še skrbi, ali je Janković levičar ali ni. Naj ga potolažim, tudi jaz mislim, da ni. Dejstvo, da je hotel v Ljubljani Titovo cesto in da je prepričan antifašist še ni dovolj, da si levičar. Saj je tudi veliki Winston Churchill, ki je skupaj s Titom na znanem Galebu obujal spomine na drugo svetovno vojno, bil znan kot zakrknjen desničar, a je cenil Tita-diktatorja kot velikega državnika, kar je svetovni politični vrh dokazal ob njegovem pogrebu. Toda kdo danes, razen kak politični idealist, še razmišlja o levem ali desnem političnem polu. To je zgodovina. Danes gre za to, ali bomo stali inu obstali, kot je rekel Primož Trubar, eden najpametnejših Slovencev vseh časov. Ugotovitev, da Janković sploh ni levičar je nepomembna. Važno je, da ve, kako se lovijo miši in da ima kremplje, če se smem tako izraziti. Ne vem, kako naj ocenim to, da je Janković tudi relativno bogat gospod. Ali je to plus ali minus. Za mene je prej plus, vsaj na oblast ne rine za to, da bi še kak fičnik zaslužil. Nekateri podjetniki so prepričani da morajo, če hočejo uspeti, poskrbeti tudi za svoje delavce, da bodo tudi oni čutili, da so del kolektiva, ki tudi njih upošteva. Janković je dokazal, da obvlada to taktiko in predvsem nekaj: za svoje sodelavce ne išče predvsem »fejst« fantov ampak takšne, ki znajo tisto, kar naj bi delali. Te umetnosti vsi dosedanji predsedniki vlad niso znali niti upoštevali niti jim ni bilo jasno, da je to ključ do uspeha. Zaključek: jaz bom na predčasnih volitvah poskusil z Jankovićem! Povejte mi, ali imam boljšo izbiro.

---

V vašem časniku je bil dne 30. septembra 2011 objavljen prispevek Boruta Mekine z naslovom »Nezakonite donacije stranki SDS«. Avtor med drugim navaja: »Zgodba o brezplačnikih, za katero lahko danes brez dvoma trdimo, da je zanjo odgovorna sedaj politično najmočnejša politična stranka, je bila torej od vsega začetka pa do konca mafijska zgodba.«. Slovenska demokratska stranka ni izdajala in ne izdaja nobenih publikacij, razen internega glasila Nova pot. Vsakršna namigovanja o povezavah SDS z brezplačnimi časopisi na slovenskem medijskem trgu zato odločno zavračamo.

---

Spoštovani

Članek vsebuje številne neresnice in potvarja ugotovitve znanstvenih raziskav. Ker se podpisani v zadnjem času intenzivno ukvarjamo s to tematiko, želimo postaviti raziskave na ustrezno mesto in zaustaviti negativne odzive v javnosti.

Bioritem je povezan z menjavo aktivnega in regenerativnega dela dneva, kar uravnava svetloba. Ta poleg bioritma ureja tudi druge pomembne funkcije v organizmu (D. M. Berson, Trends in Neurosciences 2006). Proces imenujemo neslikovna zaznava. Zanjo so odgovorne ganglijske celice v očesni mrežnici, ki so najbolj občutljive za modro svetlobo (Brainard et al, The Journal of Neuroscience 2001). Slikovna zaznava, s katero vidimo predmete in okolico, poteka preko čepkov in paličic. Te so najbolj občutljive za zeleno svetlobo in potrebujejo bistveno manj svetlobe kot celice neslikovne zaznave (Rea et al, Journal of Circadiana Rhytms 2010). Za ustrezen bioritem je zelo pomembna razlika med nivojem osvetljenosti v aktivnem delu dneva in časom, ko počivamo in se organizem regenerira. To pomeni, da bi morali spati v temi, delati pa pri dovolj veliki osvetljenosti. Poleg osvetljenosti je pomembna tudi količina modre svetlobe, ki jo zaznajo ganglijske celice, kar preko tvorbe melatonina poganja bioritem.

Zaradi porasta rakavih obolenj v razvitem delu sveta so se pojavile hipoteze, da je glavni krivec zanj umetna svetloba. Raziskovali so predvsem izmenske delavce (angl. »shift workers« - to niso delavci, ki opravljajo (samo) nočno delo, kot je navedeno v Mladininem članku!). Med najpomembnejšimi dejavniki, ki poganjajo menjavanje aktivnega in regenerativnega dela dneva je hormon melatonin. Ta ima pomembno vlogo tudi pri zaviranju porasta estradiola, zato ščiti pred prehitro rastjo celic, ki vodi do raka na dojki (E.S. Schernhammer, K. Schulmeister, British Journal of Cancer 2004). Ker so bile prve raziskave opravljene na ženskah (medicinske sestre in negovalke), je prevladalo mnenje, da umetna svetloba vpliva zlasti na ženske in da povzroča le raka na dojki. (K. Španinger, Zdravniški vestnik 2009) Pri obolelih so dejansko ugotovili manjšo razliko vsebnosti melatonina v krvi med aktivnim in regenerativnim delom dneva v primerjavi z zdravo in kontrolno skupino, vendar tega ni bilo mogoče nedvoumno povezati z razsvetljavo delovnih prostorov (M.G. Figueiro, M.S. Rea, JD Bullough, Journal of Carcinogenesis, 2006). Večino dejavnikov okolja je mogoče nadzorovati pri raziskavah na laboratorijskih živalih. Te kažejo izrazito povezavo med osvetljenostjo v aktivnem in regenerativnem delu dneva, nivojem melatonina v krvi in pojavnostjo raka. Večina poskusov je bila narejena na laboratorijskih miših. To so nočne živali, zato teh raziskav ne moremo prenesti na dnevno aktivne organizme. Tega se močno zavedajo mnogi raziskovalci, ki jih komentirajo le z veliko mero previdnosti.

Če upoštevamo izsledke raziskav učinka svetlobe na bioritem, bi morali delavci, ki delajo samo ponoči, imeti delovno mesto osvetljeno z dovolj modre svetlobe. Taka svetloba popolnoma ustavi tvorjenje melatonina in zagotovi kar največjo aktivnost organizma. Ti delavci bi morali spati v popolni temi. Tisti, ki bi delali na tak način, ne bi bili nič bolj izpostavljeni tveganju za nastanek rakastih obolenj kot delavci, ki delajo samo podnevi in ponoči počivajo. Za izmenske delavce, ki delajo en teden podnevi drug teden ponoči, je spreminjanje bioritma slabo za organizem ne glede na tip razsvetljave.

Tekom dneva se naravna svetloba spreminja po intenziteti in po spektralni sestavi. Zjutraj je delež modre svetlobe velik, popoldne pa se močno zmanjša. Te spremembe preko neslikovne zaznave uravnavajo bioritem in ugodno vplivajo na telo. Zjutraj, ko je veliko modre svetlobe, se tvorba melatonina popolnoma ustavi; ko je modre svetlobe manj, pa se poveča možnost ponovne tvorbe melatonina. Edini kandidat za svetila, ki omogočajo take spremembe, so posebna LED svetila - za zdaj še v razvojnih laboratorijih. Torej so prav LED svetilke svetila prihodnosti. S spreminjanjem spektralne sestave svetlobe se bomo z njimi lahko približali naravni svetlobi in odpravili negativne učinke umetnih svetlobnih virov. Ker pri tem računamo tudi na veliko energetsko učinkovitost, je smer razvoja nedvomno pravilna.

Izjava, da proizvajalci niso sposobni izdelati energetsko učinkovitih LED svetilk s poudarjenim rumenim delom spektra, je daleč od resnice. Proizvajalci takšna svetila že izdelujejo. Njihova energetska varčnost je bistveno večja od svetilk na žarilno nitko, ki so jih zaradi neracionalne rabe energije že umaknili iz prodaje. Res pa je, da takih svetil ne najdemo na prodajnih policah z najcenejšimi izdelki. Naprodaj so praviloma izključno modre svetleče diode, ki so prekrite z rumeno luminiscenčno snovjo. Modro in rumeno svetlobo človeško oko sešteje v belo. Z uporabo različnih luminiscenčnih snovi se kreira poljubne svetlobe, tudi take ki imajo poudarjen rumeni del spektra in odlično reproducirajo barve osvetljenih predmetov. Osveščeni kupci, ki vedo, kaj želijo kupiti, lahko že danes dobijo različne tipe LED svetil, glede na različne potrebe.

Ni vse zanič, kar je novo in ni vse škodljivo, kar naredijo strokovnjaki. Mnogo raziskovalcev dela v dobrobit človeka in ne v njegovo škodo.

---

Ni sporna želja distancirati se, tudi simbolno, od nasilja, kar ga je žal bilo v družbenem in političnem sistemu Socialistične republike Slovenije v Titovi Jugoslaviji. Menim pa, da bi se o domislici Slavoja Žižka o simbolno obtožujočem poimenovanju Hude jame po Titu moglo historično upravičeno razpravljati le v primeru, če bi se to in takšno poimenovanje dopolnilo še z imenom nekoga izmed prvinsko odgovornih za tragičnost in simbolnost prav tega kraja. Za usodo slovenskih domobrancev gre tukaj. In če naj ime kraja služi obeleževanju zgodovinskih krivcev za to usodo, potem ne gre brez imena Gregorija Rožmana. Torej, če že, potem »Rožman - Titova jama«! Svoje mnenje glede soodgovornosti tako povzročiteljev kot tudi storilcev pobojev slovenskih domobrancev v tej in v vseh drugih hudih jamah, sem skušal prav kratko utemeljiti tudi v Mladini (pismo bralca, 30. julij 2010, št. 30). Opozoril sem tudi na to, kaj bi ugotovitev ter priznanje te soodgovornosti mogli pomeniti za blaženje razklanosti zgodovinske zavesti naroda, za konsolidacijo države Slovenije in za njeno umestitev v evropske in svetovne zveze držav. Zato seveda ne morem biti zadovoljen ne z načinom, ki mu pritrjujete, s kakršnim je filozof Žižek skušal nazorno razrešiti razpravo o Titovi cesti, in tudi ne z mnenjem, da jo je v resnici s tem tudi že zaključil. Razpravo o cesti je zaključila odločba ustavnega sodišča Slovenije. Ne bo več razprave o konkretnem predlogu ljubljanske mestne občine. In to odločbo bodo, upam, spoštovale vse državljanke in vsi državljani Slovenije. To je pa tudi vse, kar so dolžni svoji državi in lastnemu ugledu ustavo spoštujočih ljudi. Nikoli pa ne more biti zaključena razprava o Titu v zgodovini. Tito ne more biti ne stvarno ne simbolno izključen ne iz razprave o povojnih pobojih, niti iz tiste o totalitarnih lastnostih revolucionarnega sistema, kar ga je on doživel in sooblikoval. A tudi ne biti ločen od razprave o drugih dejstvih na lestvici, s katero merimo svobodo človeka in njegovih skupnosti. Seveda gre najočitneje za osvoboditev državnega ozemlja Jugoslavije oz. še bolj, Slovenije s Primorsko. A ne pozabljati, da je to bil tudi prispevek k tisti vojni zmagi Združenih narodov, ki je šele omogočila sprejem Splošne deklaracije človekovih pravic, in da je le ta in takšna zmaga mogla odmakniti atomsko vojno med alternativnima družbenima sistemoma ter udejanjiti miren (»hladen«) način njunega dolgega svetovnega tekmovanja, v katerem se je moglo navsezadnje uveljaviti po volji ljudi v obeh blokih, ob navzočnosti neuvrščenih, današnje obče soreto načelo demokracije in to v nasprotju s polomijo pristajanja na nujnost despotskega odločanja po črki Komunističnega manifesta. Tito tega ni dočakal niti zavestno pričakoval kar tako, je bil dejavnik razmer, ki so to omogočile in olajšale. Od Stalina neodvisni razvoj njegove dežele in njena mednarodna vloga v času njegovega življenja sta bili v zadoščenje mnogim tudi danes uglednim v svetu. Dediščina zgodovine, ki jo mora sprejeti vsak narod s svojo državo, če hoče biti osebek in ne zgolj številka postavke v inventarju sveta, je protislovna, a vedno ena, celovita. Naša je tukaj tudi s Titom. In tudi z njegovimi ustavami, ki so vse, vse do zadnje, temeljile na pravici narodov do samoodločbe, tej pravici živečih človeških skupnosti, brez katere mora pravica človeka do svobode pogrešati tla pod nogami. Tito nam jih je utrdil. Tla pod nogami. Locus standi. Četudi so zdaj ustavno ostala brez ene ceste v Ljubljani.

---

Mladina, št. 33

Intervju Jože Trontelj

Spoštovani g. Trontelj! Teme, ki sta jih z g. Zgonikom odpirala v intervjuju, se dotikajo naših nravi in vrednostnih pogledov na svet. Večina ljudi svoje poglede nanje zagovarja predvsem čustveno, zato privrženci nasprotujočih pogledov pogosto govorimo drug mimo drugega. Pri splavu se tako krešejo trditve zagovornikov zarodkovih pravic in zagovornikov nosečničinih pravic; pravzaprav se ne krešejo, ker govorijo drug mimo drugega. Zaradi tega je pravzaprav nujno najti stično točko - trenutek med oploditvijo in rojstvom, ko skupek celic postane samostojno čuteče bitje. To je trenutek, ko se pojavijo živčne celice. Nobene potrebe ne vidim, da bi pred tem govorili o živem bitju, torej je v igri zgolj ženska, ki ima pravico razpolagati s svojim telesom, kakor je je volja. Potem seveda pride do kresanja enakovrednih pravic. Okoliščine pa so pri vsaki nosečnici, ki razmišlja o splavu, edinstvene, zato se mi ne zdi ustrezno zagovarjati splošnih stališč do tega vprašanja. Vpletene in odgovorne osebe naj v težnji po najustreznejši rešitvi rešujejo vsak primer posebej.

Pri evtanaziji takšnih dvomov ni, zato tudi ne razumem odpora proti njej. Od kod strah nasprotnikov pred zlorabami? Evtanazija je pomoč večih strokovnjakov pri samomoru nedvomno umirajoče osebe, ki se pri polni zavesti odloči zanj in je pri polni zavesti tudi ob začetku izvedbe. Ostale oblike usmrčevanja bolnikov se nedvomno izvajajo in omogočajo zlorabe, vendar v teh primerih ne gre za evtanazijo, ampak za usmrtitev. In ne razumem, zakaj si kljub (žal ne zmeraj) najboljši paliativni oskrbi ne bi smel želeti umreti, dokler lahko še vsaj malo upravljam svoje telo in se zavedam, kaj se dogaja, namesto da v neobstoj potonem iz neznosne bolečine skozi prisilno omamo in posledično komo? Pravite, da pri zahtevi na smrt bolnih po evtanaziji »ne gre za željo umreti, ampak za klic na pomoč.« Za kakšno pomoč, ko pa pomoč ni več možna? In zakaj evtanazija »ni zasebna zadeva med zdravnikom in bolnikom?«

Po drugi strani zagovarjate poskuse na živalih, pri čemer kljub trditvi, da si »vse življenje na Zemlji zasluži spoštljiv odnos,« vzpostavljate hierarhijo, na vrhu katere so človeku podobne opice, na dnu - brez pravic - pa bakterije. S katerimi znanstvenimi dognanji lahko potrdite upravičenost te hierarhije?

Nedoslednost v vaših stališčih/stališčih KME zaznavam tudi pri vprašanju družine: »Nič nimamo zoper raznolike nove oblike skupnosti, ime družina pa naj bi le ohranili za to, kar nam pomeni danes.« Prav dobro veste, da tukaj ne gre za igračkanje okoli imena. Pripadnikom 'nedružinskih' skupnosti je večinoma povsem vseeno, kako se jih imenuje. Gre jim predvsem za pravice do skrbništva, oskrbe in dedovanja, ki so sedaj na voljo zgolj 'družinskim' skupnostim, želijo pa si seveda tudi, da ne bi bili moralno zapostavljeni. Katere znanstvene primerjave različnih skupnosti vam dajejo pravico, da nekatere od njih zapostavljate?

»Klasična etika,« o kateri govorite, se je res »razvijala stoletja, celo tisočletja,« vendar zgolj na zemljepisno omejenih območjih, ki so jih osvojili vojščaki krščanske vere. Prej je ni bilo, zunaj teh območij je ni, na preizkusu časa pa jo drugačne vrednote že nekaj stoletij uspešno krušijo, razjedajo in preraščajo. Svet je poln raznolikih človeških skupnosti, (ne)delujočih teles, živalskih vrst ter odnosov in ravnanj z vsem tem. Tudi jaz gojim vašim strahovom podoben strah pred zlorabo - strah pred vplivom spoštovanih ljudi, ki zagovarjate vrednostno hierarhijo enakovrednih pojavov. Želel bi si, da bi bil ta strah neosnovan, kot so vaši strahovi glede zgoraj naštetih tem, vendar se bojim, da ni. Prav iz te drže se namreč napaja vse zlo, ki ga ljudje zavestno povzročamo sobitjem.

Gregor Hrovatin, Maribor

Mladina, št. 34

Vegežerci

... 1

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci - Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? Da bi si bralci lahko ustvarili objektivnejšo sliko o tej problematiki in zaradi pristranske in nekorektne ocene najpomembnejše študije o vplivu hrane na zdravje treh intervjuvancev, prosim za objavo naslednjega besedila:

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem ... zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah, zaradi njih ne krčijo gozdov ... zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci, je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci ... - temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju!

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk - ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju, je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor dr.

Campbell bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje.

Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)?

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar.

A nekako nočem verjeti, da to kdo počne namenoma.

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

Ivan Soče, Maribor

... 2

Na osnovi podane primerjave veganskega prehranskega sloga in »običajnega« mesojedskega se lahko spomnimo enega že slišanega zaključka: ljudje, ki se trudijo živeti bolj zdravo, v večini primerov tudi »so« bolj zdravi. Zato bi se primernejša konkurenca veganskim parametrom zdravja, še bolj pa njihovim etičnim načelom, lahko našla pri tistih vsejedcih, ki živijo zdrav življenjski slog, športajo, ne kadijo, reflektirajo svoje prehranske izbire ter jih utemeljujejo na zelenjavi in mesu oziroma hrani živalskega porekla iz lokalne, ekološke ter sonaravne reje.

Zavajajoče in škodljivo se mi zdi nekritično povzemati mantro o etični superiornosti veganstva, ki naj bi bilo prijaznejše do planeta. Kako lahko Zgonik trdi, da se zaradi veganstva ne krčijo gozdovi, ko gledamo uničevanje prerij, pragozdov in njihovih ekosistemov v korist brezskrupuloznega ustvarjanja monokulturnih polj? Ali razumemo, zakaj bližnjevzhodno zibelko civilizacij zgodovina poimenuje »lok rodovitnega polmeseca«, čeprav je danes tam puščava? Ta in podobne planetarne rane, ki se ne bodo kar tako zacelile (če sploh), jasno govorijo, da so monokulture dvorezen meč, ki od neolitika dalje še kako uničujejo planet, saj hlastajo za vedno novimi pridelovalnimi površinami, za njimi pa ostaja globoko ranjena narava, če že ne puščava. V tem smislu ni rastlinojedstvo samo po sebi nič bolj etično kot vsejedstvo.

Aja, ker s tem ne ubijamo živali? Ko se do včeraj bogat in raznovrsten habitat, po možnosti na drugem koncu planeta, verjetno za vselej spremeni v pusto monokulturno plantažo, katere donosnost je pogojevana z zatiranjem vseh drugih živih vrst in ob izdatni podpori fosilnih goriv, zato da našim rastlinojedcem zagotovi aminokisline v obliki sojinega »mleka« ter sojinih »jogurtov«... kam se še lahko zatečejo izgnane rastlinske in živalske vrste? Bodo našle azil v permakulturnih oazah? Ali se pač veganom ne zdijo pomembne, ker tofu in seitan na policah trgovine o tem biocidu nič ne povesta, ker preprosto ne pomislijo nanje, ali ker so grde, premajne, morda celo neopazne, čeprav so bistven del nekega ekosistema? Navednice pri mleku in jogurtu uporabljam namenoma, saj soja zahteva obilo tehnološke podpore - in izpustov CO2 -, preden se prelevi v končni izdelek in priroma do uporabnikov. Zakaj se veganom vse to ne zdi sporno, ne vem.

Soja ni kar tako bolj etična izbira od mesa. Monokulture v skrajni konsekvenci podpirajo globalni biocid. Četudi ima dobre namene, ni veganstvo nič kaj bolj »etično« kot vsa običajna tiha podpora masovni proizvodnji hrane oziroma plenjenju in izčrpavanju naravnih resursov. Ta problem izčrpavanja resursov si, v večji ali manjši meri, delimo skoraj vsi v tej kulturi. Smo del problema in ne rešitve, ne glede na vsebino naših hladilnikov ali na morebitno moralno zadoščenje, ki ga nekateri doživijo ob žvečenju izključno rastlinske hrane. Sprašujem se, koliko tistih, ki verjamejo v superiornost svoje prehranske izbire, se je zares pripravljeno soočiti s tragičnimi »detajli« zgodb hrane na svojih krožnikih?

Katarina Višnar, ŠD CrossFit Plamen, Ljubljana

---

Apel za zaščito Cankarjevega doma

Spoštovani,

uradni predstavniki pristojnih arhitekturnih inštitucij in združenj ponovno ponavljamo, da se ne strinjamo s prenovo drugega in prvega preddverja Cankarjevega doma (CD) ter Kosovelove dvorane in kluba CD, ki je potekala po naročilu direktorja CD Mitje Rotovnika in po načrtih arhitekta Andreja Kasala, saj prenova uničuje avtorsko delo mednarodno priznanega arhitekta akademika Edvarda Ravnikarja ter s tem kulturno dediščino slovenskega naroda.

Ker stavba Cankarjevega doma ni zaščitena, merila spomeniškega varstva zanjo ne veljajo, zato je prenova stavbe prepuščena zgolj željam naročnika in presoji njegovega arhitekta.

CD predstavlja kulturno dediščino slovenskega naroda. Ker so v programu tudi nadaljnje prenove interierja Cankarjevega doma, pozivamo Ministrstvo za kulturo RS, da kot lastnik stavbe in investitor prenove takoj zaščiti stavbo in posebej njeno notranjost oziroma izda moratorij na nadaljnje prenovitvene posege, dokler stavba Cankarjevega doma ne bo celovito zaščitena in zanjo ne bodo narejene in predpisane spomeniško-varstvene smernice.

Maja Ivanič, predsednica Društva arhitektov Ljubljane in Zveze društev arhitektov Slovenije, Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo, Andrej Goljar, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Andrej Hrausky, direktor arhitekturne galerije Dessa, Anja Planišček, Trajekt, Zavod za prostorsko kulturo

Mladina, št. 30

Wolf, financer novega “tednika SDS”?

... 1

Spoštovani!

Novinar Mekina v zvezi z odstotki, ki jih imam v lasti v podjetju Nova obzorja, še nadalje zavaja. Pravi, da notarski zapis z opravilno številko SV 163/11 opredeljuje darilno pogodbo. To seveda ni res. Mekina je na začetku tega notarskega zapisa prav gotovo prebral naslov, ki se glasi: »Pogodba o ustanovitvi družbe Nova obzorja založništvo d.o.o.«. A Mekina se raje sklicuje na napakico, ki je nastala v popravku poslovnih deležev družbenikov v t.i. Uradnem popravku istega notarskega zapisa, kjer več kot očitno napačno piše: »V ostalem notarski zapis darilne pogodbe nespremenjen«. Medtem je bila tudi gospa notarka Cotman obveščena o tej napaki, ki bo kmalu odpravljena. Mekini tudi svetujem naj si dobro pogleda gospodarsko statusno pravo, da bo videl, da se nov osnovni vložek vedno računa glede na obstoječi osnovni kapital družbe, takrat ga bodo tudi zneski malo manj begali. Še vedno pa od gospoda Mekine zahtevam opravičilu v delu, ko trdi, da so mi bili 4 odstotki omenjenega podjetja podarjeni, saj to enostavno ne drži in kot sem že dejal; to meče slabo luč na moje dobro ime v javnosti, kar mi posledično povzroča duševne bolečine.

Glede zapisnika zaslišanja Draga Kosa na Finskem: pomembno je kar v njem piše, ne pa kako je prišel v knjigo (kako sem ga dobil, sem že nekajkrat pojasnil). Zapisnik namreč izkazuje to, da je ime Janeza Janše bilo v afero Patria pritaknjeno s točno določenim diskreditacijskim namenom. Glede laži okoli ustanavljanja nekih novih tednikov v povezavi z mano: dovolj materiala za sodno iztočnico.

Lep pozdrav,

Dejan Kaloh, Maribor

... 2

Spoštovani,

V zvezi s člankom v Mladini št. 33 z dne 19.08.2011 z naslovom »Wolf, financer novega »Tednika SDS«?«, avtorja Mekina Boruta, vam sporočam, da je bil dne 22.08.2011 izdan Uradni popravek k Notarskemu potrdilu čistopisa družbene pogodbe družbe Nova obzorja založništvo d.o.o. , saj je bilo pomotoma navedeno besedilo »notarski zapis darilne pogodbe«, besedilo se pravilno glasi: »V ostalem ostane prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi druže Nova obzorja založništvo d.o.o. nespremenjeno«, kar smo tudi popravili z zgoraj navedenim popravkom.

Z navedenim člankom oz. z navedenim besedilom »notarski zapis darilne pogodbe« je bila zavedena javnost, ker se je novinar Borut Mekina skliceval zgolj na Uradni popravek, ne pa na celotno besedilo Notarskega potrdila Opr.št. SV 163/11 z dne 16.03.2011 čistopisa Pogodbe o ustanovitvi družbe Nova obzorja založništvo d.o.o..

Trditev g. Kaloha je pravilna, saj je vplačal delež osnovnega vložka na transakcijski račun družbe, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo hranimo v notarski pisarni in je tudi bila predložena sodnemu registru.

Notarka Cotman Marjeta, Brezovica pri Ljubljani

Mladina, št. 32

Ne v gostilni, ampak v parlamentu

Spoštovani,

Peter Petrovčič je v svoji analizi o vzročni zvezi med sovražnim govorom v državnem zboru in v lokalnem okolju spregledal sovražni govor Janeza Janše na razpravi v parlamentu o izbrisanih aprila pred dvema letoma. Tudi takrat mnogi to niso vzeli resno, ker nas je Janša do dobra navadil na polresnice in podobne »smicalice«, so pa mladi novinarji Večera izpostavili del njegove izjave, citiram: »Dvesto tisoč ljudi si je status uredilo. Nekateri od teh, ki so živeli v bolj projugoslovansko orientiranih okoljih, so bili deležni šikaniranja in tudi fizičnega nasilja, groženj, požigov stanovanja ali pa poskusov. Sedaj bo tisti, ki je bil lojalen nastajajoči državi in si je stvar uredil, plačeval odškodnino tistim, ki tega niso storili in so jim morda celo grozili. To je narobe svet.«

Takrat sem pod naslovom, Janševi bratomorni načrti, opozoril, da je s tem še enkrat pokazal osebno in politično kulturo, kot kulturo smrti, kulturo laži in kulturo opravičevanja zločinov, ki jo sicer na vsak način hoče pripisati drugim. Problem je v tem, da to vsiljuje svoji stranki in tudi celotni Sloveniji. Pri tem se ne ozira na mnenje uglednih Slovencev in dobro mislečih ljudi sploh. Tako tudi prezre opozorilo predsednika Türka, da naš čas kliče k etiki v ekonomiji in politiki.

Kako drugače razumeti, da je Janša celoten problem ljudi, ki so jim povečini odvzete pravice za preživetje in jim je potlačena človeška dostojnost, pripeljal na to, da tisti, ki so bili lojalni in status uredili bodo sedaj plačali odškodnine tistim, ki tega niso storili. Odškodnine in lojalnost! Kupovanje ljudskih duš! Ta misel je že v osnovi nizkotna, ki bi jo prej pripisali Grimsu, Tanku ali Jerovšku, toda očitno je presodil, da tega niso sposobni in je ta udarni argument o nelojalnosti državi prevzel na svojo vest. Zavohal je možnost, kako med seboj skregati teh dvesto tisoč Neslovencev, pa naj se potem sami obmetavajo z odškodninami, z nacionalizmi, s svojimi bogovi in še s čim. Gre za načrt, pravi projekt, kako zamegliti tisto neizpodbitno resnico, da državljanstvo ni isto kot register prebivalcev iz katerega so ljudje neupravičeno izbrisani. Saj je s to lažjo prišel na oblast in je veselo ignoriral pravno državo, vse dokler ga volivci niso razkrinkali. Sedaj ponovno sesuva državo, da se izkaže kako je potrebna trda roka, vredna novega, starega firerja.

Tako so izbrisani poleg povojnih pobojev dobili nove dimenzije v okvirju strateškega načrta ustvarjanja zmede v Sloveniji. Zato Janša potegne »najmočnejši adut«, češ, da so tisti, ki so živeli v bolj projugoslovansko orientiranem okolju bili deležni šikaniranja in tudi fizičnega nasilja, groženj, požigov... in sedaj bodo plačevali še odškodnino. Odškodnine za teroriste! Saj ni nujno, da je to vse izmišljeno, vendar zelo smrdi po metodi, da se po malem tudi v Slovenijo uvajajo navade, ki so nekoč pripeljale do balkanske bratomorne vojne.

Janševo ščuvanje »Slovencev proti Jugoslovanom« v današnjih občutljivih kriznih časih, se bo jutri preneslo na Slovenca proti Slovencu. Kot naročeno mu je prišlo še odkritje »novega komunističnega zločina« v Hudi Jami, kar izrablja za zameglitev zgodovine in kot dokaz nezmožnosti življenja v sožitju med ljudmi, čeprav se dobro spomnimo, da smo ga imeli in ga mnogi še danes gojimo.

Ivo Ercegović, Ptuj

Mladina, št. 33

Jelinčič in drugi akademiki

V članku z zgornjim naslovom je avtor Peter Petrovčič pisal o podiplomskem študiju poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega na beograjski akademiji. Pri tem se očitno ni mogel vzdržati sicer pogoste navedbe tednika Mladina, da je na pravni fakulteti v Kragujevcu z nalogo, »...ki jo je pred tem zavrnila ljubljanska ekonomska fakulteta...«, doktoriral dr. Damjan Žugelj, direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev. Dodal je, da mentorja dr. Žuglja »...in še ducat drugih profesorjev s te fakultete zaradi sumov prejemanja podkupnine za opravljanje izpitov in pridobivanje akademskih nazivov zdaj preiskuje policija«.

Kljub temu, da novinar tokrat ni eksplicitno zapisal, da je doktorat dr. Žuglja kakorkoli sporen, na to namiguje že s samo omembo dr. Žuglja v kontekstu navedenega prispevka. Namreč, tudi če spregledamo slabšalno konotacijo, ki se vsiljuje že takoj ob prebiranju prispevka, pa zapis o preiskavi njegovega mentorja zaradi jemanja podkupnine ne dopušča nobenega dvoma več, da gre za namerno omalovaževanje doktorata dr. Žuglja. Zato ponovno poudarjamo, da je dr. Žugelj na vse dvome o verodostojnosti in ustreznosti svoje doktorske disertacije že večkrat odgovoril zainteresirani javnosti. Med slednje se uvršča tudi časnik Mladina, ki je po velikem interesu, ki ga je izkazal za navedeno temo, prejel vso dokumentacijo v zvezi s pridobitvijo akademskega naziva dr. Damjana Žuglja. Zato lahko vsa tovrstna negativna namigovanja, ki jih vseskozi ponavlja časnik Mladina, pripišemo zgolj namerni osebni diskreditaciji dr. Žuglja. Ta bo, v kolikor bo Mladina nadaljevala s takšnim načinom pisanja, uporabil vsa razpoložljiva pravna sredstva za ohranitev svojega dobrega imena.

S spoštovanjem!

Laila Lahmadi-Jelenič, Vodja sektorja za odnose z javnostmi, Agencija za trg vrednostnih papirjev

Mladina, št. 33

Zadnji kandidat

Spoštovani, Grega Repovž!

Petek se mi zdi en dober dan, ker lahko kupim Mladino, ki jo vselej z zanimanjem preberem. V njej najdem marsikaj, kar me zanima. Upam, da vam kakšen »nebodigatreba raščan« ne bo nikoli mogel do živega.

V zadnji izdaji ste nas nagovorili z uvodnim člankom o zadnjem kandidatu, Zoranu Jankoviču, ki da je naša zadnja in edina priložnost. Ali res?

Moje mnenje je osebno mnenje neke državljanke, ki dejansko nima za javnost nobene teže. Zavedam se tega zelo dobro, pa vendar se vseeno kdaj pa kdaj oglasim. Mislim, da ZJ ni pravi kandidat za predsednika vlade. Kot volivka ne oporekam dejstvu, da je dober in izkušen poznavalec ekonomije in financ, za moj okus pa ni dober politik. Prvi minister v državi pa mora imeti oboje. Borutu Pahorju, ob preobilici njegove gostobesedne in samovšečne retorike, je umanjkalo ekonomsko znanje, Zoranu Jankoviču pa manjka občutek za politično taktiko, za katero je potrebno imeti sposobnost za ustvarjanje političnega konsenza z vsemi dejavniki, ki oblikujejo to vražje zapleteno mrežo družbenih odnosov. Njegova izvolitev bi tudi povzročila politični vihar v opozicijskih vrstah, štiri leta bi bili priče srditega boja, nasprotovanja in sovražnosti v parlamentu - ne, to se ne bi končalo dobro!

Janez Potočnik - tudi njega omenjajo kot možnega kandidata. Ob vsem spoštovanju do tega politika evropskega duha in politične širine, ki ima veliko znanja s področja ekonomije, moram reči, da tudi on, pravzaprav, ni pravi človek za to funkcijo - je preveč uglajen za slovenski politični ring. Verjamem, da je zelo načelen v svojih prepričanjih, zelo uravnovešen v svojem nastopanju v javnosti - vprašanje pa je, če bi bil kos tem političnim »zverinam« v našem hramu politične demokracije. Podobno velja za dr. Danila Türka.

Torej, kdo? Kakorkoli že, nekdo bo. Mora pa biti pripravljen in si to želeti. Pahor si ni želel, njegova odločitev je bila vsiljena. Tudi Jankovič si zaenkrat ne želi - vprašanje pa je ali ga bodo pregovorili.

Za začetek pa, take prisiljene odločitve ne kažejo dobrega nadaljevanja.

Tako razmišljam jaz.

Lep pozdrav,

Elizabeta Živkovič, Ljubljana

---

MLADINA, ŠT. 30

Intervju: Gregor Virant

Banke v tuji lasti bolj omejile svojo posojilno aktivnost do gospodarstva kot slovenske banke

Ministrstvo za finance je v tedniku Mladina dne 29. julija 2011 zasledilo intervju z dr. Gregorjem Virantom. V intervjuju je bila med drugim podana izjava, da so v času gospodarske krize banke v tuji lasti kreditirale slovenska mala in srednje velika podjetja bistveno bolj kot pa banke v državni lasti. Omenjeno izjavo je Ministrstvo za finance preverilo v publikaciji Banke Slovenije (Poročilo o finančni stabilnosti, maj 2010 in 2011) in ugotovilo, da navedba v intervjuju ne drži.

V publikaciji Banke Slovenije sicer ni zaslediti razdelanosti bančnih posojil glede na velikost podjetij, kljub temu pa je na agregatni ravni za leta 2009 in 2010 moč zaslediti, da je skupina bank v večinski tuji lasti bolj omejila svojo posojilno aktivnost do nefinančnih družb kot slovenske banke.

Rast posojil se je začela zniževati že v letu 2008, k čemur je prispevalo zaostrovanje pogojev financiranja bank iz tujine, zviševanje realnih obrestnih mer in bazni učinek iz predhodnega leta, ko je bila rast posojil izrazito nadpovprečna. Na nadaljevanje zmanjševanja kreditne rasti, ki je ob koncu leta 2009 dosegala le še 0,6%, je vplivala zaostrena politika bank glede zavarovanja posojil in višji pribitki na referenčne obrestne mere. Zniževanje dinamike kreditne rasti je bilo v letu 2009 značilno za vse skupine bank, skupina bank v večinski tuji lasti pa je najbolj omejila posojilno aktivnost do nefinančnih družb. Po drugi strani so te banke povečale posojila gospodinjstvom.

V letu 2010 se je nadaljeval zastoj posojilne aktivnosti bank do podjetij, na kar je vplivalo več dejavnikov: visoka raven zadolženosti podjetij, majhno kreditno sposobno povpraševanje podjetij, zaostrena politika bank glede zavarovanja posojil in ohranjanje relativno velikih pribitkov na referenčne obrestne mere. Zniževanje dinamike kreditne rasti je bilo značilno za vse skupine bank. Vendar se je pri skupini domačih bank ohranila pozitivna rast posojil do nefinančnih družb, medtem ko je bila pri bankah v večinski tuji lasti vse leto negativna. Banke v večinski tuji lasti so sočasno z zmanjševanjem kreditiranja podjetij nadpovprečno kreditirale gospodinjstva.

Urška Štorman, Služba za odnose z javnostmi, Ministrstvo za finance

Mladina, št. 28

Actimel, Activia, ne, hvala!

Ker članek vsebuje več netočnih navedb, skladno s 26. in 27. členom Zakona o medijih pravočasno uveljavljamo pravico do popravka in vas prosimo, da spodnje besedilo objavite v celoti.

Zdravstveni trditvi »Actimel pomaga krepiti naravno odpornost« in »Activia pomaga uravnavati prebavo« temeljita na več kot petnajstletnih raziskavah in kliničnih študijah o probiotikih in naših končnih izdelkih.

- Actimel in Activia sta najbolj široko raziskana in dokumentirana mlečna izdelka na svetu. Po prvi znanstveni študiji, v kateri so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja raziskovali sposobnost preživetja probiotika v agresivnem okolju želodčnih sokov in učinkovanja v črevesju, so bile opravljene številne študije v mnogih državah, ki so pokazale ugodne učinke na zdravje.

- Klinične študije so bile objavljene v priznanih mednarodnih, recenziranih strokovnih znanstvenih revijah.

Glede nedavne študije profesorja Didierja Raoulta, virologa v bolnišnici Timone v Marseilleu, ki je prišel do zaključka, da »so probiotični mlečni napitki delni vzrok za epidemijo debelosti ...«, bi želeli izpostaviti sledeče:

- študija profesorja Raoulta se nanaša zgolj na živali (piščance), zato je iskanje vzporednic pri debelosti ljudi (ne glede na starost posameznikov) neutemeljeno in brez ustrezne znanstvene podlage.

- Probiotični sevi imajo različne učinke. Teh probiotičnih sevov, ki jih je v svoji študiji preučeval profesor Raoult, izdelki podjetja Danone ne vsebujejo.

- Kljub razširjeni uporabi probiotikov v sodobnih in tradicionalnih dietah ni nobenih dokazov, da uživanje probiotikov povzroča pridobivanje teže. Priporočljivo je uživati 2-4 enote mleka in mlečnih izdelkov dnevno, vključujoč probiotike.

Prav tako želimo pojasniti, da ni res, da je Danone prenehal uporabljati zdravstvene trditve v številnih državah za izdelka Activia in Actimel. Te trditve temeljijo na obširnih znanstvenih raziskavah in jih uporabljamo po celem svetu, na primer v ZDA, Braziliji in članicah EU (Avstrija, Češka, Danska, Finska, Nemčija, Madžarska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Španija in druge). Te države so tudi objavljene na straneh www.actimel.com ali www.activia.com.

Zagotavljamo, da so sporočila, povezana z izdelkoma Activia in Actimel, skladna z Uredbo (ES) št. 1924/2006 z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih in tudi s slovenskimi predpisi. Kljub temu, da EFSA ni podala mnenja na naš dosje s temi zdravstvenimi trditvami, le-te še vedno lahko uporabljamo. Za obstoječe izdelke je bilo namreč uvedeno prehodno obdobje, ki podjetjem omogoča, da svoja sporočila uskladijo z zahtevami nove Uredbe o zdravstvenih in prehranskih trditvah. Dokler Evropska Komisija ne objavi končnega seznama trditev, lahko Danone sedanje trditve še uporablja. Verjamemo v kakovost naših študij in v to, da bo EFSA v prihodnosti prepoznala vrednost znanosti in pozitivne učinke, ki jih naši probiotični izdelki imajo. Saj EFSA do sedaj za probiotike ni potrdila še nobene zdravstvene trditve.

Urška Pivk, Vodja za zdravje, znanost in prehrano ter odnose z javnostmi

Mladina, št. 30

Wolf, financer novega “tednika SDS”?

Dejanu Kalohu SDS in Dušan Lajovic nista podarila 4% podjetja Nova obzorja

V članku »Wolf, financer novega »tednika SDS«?«, ki je bil objavljen dne 29.07.2011, v tiskani izdaji Mladine, avtorja Boruta Mekine, je zapisanih nekaj debelih neresnic, hkrati pa je s tem bil storjen poseg v mojo čast in dobro ime. Stranka SDS in Dušan Lajovic mi nista nikoli podarila štirih odstotkov podjetja Nova obzorja. Le-te sem kupil s vplačilom osnovnega vložka na transakcijski račun podjetja, s plačilnim nalogom na banki letos marca. Mekina seveda s to lažjo o »podaritvi procentov« namiguje, da naj bi to bila nagrada za napisano knjigo Od partije do Patrie, kar je seveda nizkotno in deplasirano početje ter nevredno profesionalnega obveščanja javnosti. Janez Janša mi tudi ni nikoli predajal nikakršnih dokumentov za mojo knjigo, kot v množini piše Mekina. En in edini objavljen dokument v knjigi (zapisnik zaslišanja Draga Kosa na Finskem) sem namreč pridobil iz novinarskih vrst.

Nadalje, nikdar nisem imel namena izdajati kakšnega tednika, še najmanj s finančno pomočjo Walterja Wolfa. Zapisane laži o hotenem ustanavljanju nekakšnega novega »SDS tednika« so seveda samo logično nadaljevanje prav tako večne in že stokrat prežvečene teme o famoznih brezplačnikih, ki so služile in še služijo političnemu obračunavanju s politično desnico v Sloveniji. Ker je več kot očitno, da je Mekina s tem člankom želel škodovati mojemu dobremu imenu in me prikazati kot moralno vprašljivo osebo, hkrati zahtevam tudi (ponovno) javno opravičilo Mladine. Enkrat se mi je ta edicija že morala opravičiti, ko se me poimenovali z zahrbtnežem. Ker pa imam počasi dovolj neresničnih in žaljivih zapisov v zvezi z mano, se bom v prihodnosti moral poslužiti tudi sodnega varstva, kjer bom zahteval denarno satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine, če se bo omenjeno Mladinino početje še nadaljevalo.

Lep pozdrav,

Dejan Kaloh, Maribor

Mladina, št. 30

Obremenilni avstrijski dokazi

Nisem vplival na razpisno komisijo

Novinar Mekina je v članku »Obremenilni avstrijski dokazi« med drugim zapisal: »Ne samo Janša ali Zagožen, med drugimi pomembnimi člani SDS je tudi gospodarski minister Andrej Vizjak pomagal danes obtoženim korupcije. Črnkoviču in Krkoviču je pri razpisu pomagalo kar Vizjakovo ministrstvo. /.../«.

Te navedbe odločno zavračam. Res je, da so skušali številni ljudje lobirati, tudi iz Sistemske tehnike, mogoče je tudi, da so na ministrstvo prišli tudi iz Rotisa, saj so prihajali različni ljudje za različne namene. Nikakor pa nisem kakorkoli vplival na razpisno komisijo, ki je bila na obrambnem ministrstvu. Absurdnost navedb novinarja Mekine dokazuje tudi dejstvo, da kriminalisti v zadevi Patria niso opravili zaslišanja z menoj, kar bi zagotovo storili, če bi obstajal sum kakršnihkoli nepravilnosti.

mag. Andrej Vizjak, poslanec SDS in nekdanji minister za gospodarstvo

Mladina, št. 31

Brati Breivika

Ne morem se zadržati, da se ne bi odzval na uvodnik iz zadnje Mladine, kjer urednik brani u-bogo levico pred nepravično diskvalifikacijo, ki jo s pomočjo oznake »komunist« izvaja desnica, češ da s tem polarizira Slovenijo, ki je že globoko zabredla v fašizem. Ne bom se pregloboko spuščal v dejstvo, da je prav Mladina z desetinami vrhunskih in zato prizanesljivih naslovnic z Janezom Janšo naredila za njegovo promocijo več kot mož sam, raje bom prešel na samega Breivika, ki je v svojem »manifestu« med drugim zapisal: »Lahko jih poznate kot okoljevarstvenike, okoljske komuniste, ekomarksiste, neokomuniste ali ekofanatike. Vsi trdijo, da hočejo rešiti svet pred globalnim segrevanjem, njihov resnični cilj pa je pomagati ustvariti svetovno vlado, ki jo bodo vodili Združeni narodi, ali pa na druge načine povečati prenos virov iz zahodnega sveta v tretji svet. Upajo, da jim bo to uspelo z zlagano propagando, s pomočjo katere naj bi Evropejcem in Američanom, ki so že zdaj zelo obdavčeni, pobrali nove davke.« Tega odlomka v slovenskih medijih (pa tudi širše) ni nihče kaj dosti izpostavljal, dotika pa se enega od »štirih jezdecev apokalipse«, o katerih v svoji zadnji knjigi Living in the End Times piše tudi Slavoj Žižek: ekološke krize. Ob tem je treba opozoriti, da so tudi ostali trije jezdeci tesno zvezani z vprašanji okolja, biologije in (distribucije) naravnih dobrin. Kam torej merim? Tako desnica kot levica (ne glede na to, da se ima slednja že v imenu žal edinega levega tednika za »mlado«) sta resnično obtičali v preteklosti. Celo slavni Slavoj, ki ničkolikokrat navrže, da je v tem in onem pogledu moralno konservativen, je nedavno svetoval levici, naj postopoma razčisti z »jamami« in se poda na pot očiščenja, po čemer bo lahko dostojanstveno zavzela mesto, ki ji pritiče. In katero mesto ji zares pritiče? Po mojem mnenju mesto branika zelenih vrednot. Dilema prihodnosti Zahoda (ali pa kake druge civilizacije, če hočete) namreč ni rdeče-črna, ampak kvečjemu rdeče-zeleno-črna. Mladina v spregi z ostalo zahodno levico razpravlja o izgubi »skupnega dobrega«. Mar niso prav naravne dobrine (in energetika) naše prvo skupno dobro? Ali lahko naravne vire sploh prepustimo privatizaciji, če tega že nismo povsem storili! Bolivijska vlada je prva na svetu, ki je v ustavo zapisala, da je njena država »ekosocialistična«, medtem ko »ekonacizma« in »ekofašizma« tako rekoč ne najdemo. »Ekofašizem« služi v glavnem za vnaprejšnjo diskriditorno označbo zelenih gibanj, medtem ko je desničarsko okoljevarstvo izrazito redkejši pojav. Res je, »zelena« od vseh nas terja tudi domoljubje (čim večja lokalna samooskrba s hrano zaradi manjših razdalj prevoza, morebitno podržavljanje naravnih virov in energetike itd.), hkrati pa nikakor ne more pristati na idejo nacionalizma, ne le zaradi narave kot univerzalnega vira preživetja (onkraj rase, vere, kulture, spola itd), ampak tudi zato, ker težava podnebnih sprememb ni zgolj lokalnega značaja. V času priprav na volitve so te besede seveda namenjene v razmislek celotnemu slovenskemu medijsko-političnemu prostoru, ki je zeleno opcijo - v želji po (psevdo) objektivnosti in po spektaklu boja med rdečim in črnim bikom - zradiral skoraj do tal. Skoraj.

Žiga Valetič, Brezovica

---

MLADINA, ŠT. 30

ISLAM ALI NACIZEM

Na Norveškem je prišlo do najhujše tragedije po drugi svetovni vojni, saj je skrajni desničar Breivik umoril okoli 80 ljudi, mnogo pa jih je tudi poškodoval. Po poročanju medijev je bil Breivik nacionalist, sovražil je levičarje, islam in multikulturnost.

V medijih je bil Breivik označen za krščanskega ekstremista oz. fundamentalista, vendar pa ta oznaka ne more držati. Kajti, kristjani, torej tisti, ki v dejanjih sledijo nauke Jezusa Kristusa, ne ubijajo in ne sovražijo, niso proti islamu in multikulturnosti. Jezus je bil namreč pacifist, bil je proti ubijanju ne samo ljudi, temveč tudi živali. Ni sovražil drugače verujočih ali ateistov, niti tistih, ki so imeli drugačno kulturo. Rekel je: ljubite sovražnike in kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Jasno je, da se lahko imenujejo za kristjane samo tisti, ki v delih sledijo Jezusu, in ne tisti, ki govorijo o Jezusu Kristusu, njihova dejanja pa nasprotujejo Njegovemu nauku in življenju. Ti drugi se lahko imenujejo katoliki, protestanti ali kaj drugega.

Seveda pa se lahko Breivik imenuje katoliški ali protestantski fundamentalist oz. ekstremist, odvisno od tega, ali je katolik ali protestant. Za to ni nobenih zadržkov, še posebej ne, ker je biblijska ideologija, na kateri slonita katolicizem in protestantizem, zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih, ateistov, žensk in podobno. Katoliška cerkev javno izjavlja, da mora odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri. Prof. dr. Hubertus Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju in prvi profesor teologije v nemškem prostoru, ki je izstopil iz katoliške cerkve, je v nekem intervjuju rekel: »Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila - velikokrat je bila za zgled - naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev - ko je šlo za nekristjane -, sovražnost proti judom in proti sektaškim manjšinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evangeličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.« (vir: www.zrtve-cerkve.org) Te besede povedo vse. Krvava cerkvena ideologija se materializira tudi sedaj in to, kot vidimo, z zelo krvavimi dogodki.

Breivik je po pisanju medijev (Spiegel-online) v bibliji iskal mesta, ki legitimirajo nasilje. Seveda jih je tam kar nekaj in to ne samo takšnih, ki nasilje dopuščajo, temveč ga celo zahtevajo. Biblija npr.: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem ... Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje ... Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem.« (4 MZ 31,1-9)

Breivik je sam sebe smatral za križarja, ki ima dolžnost preganjati neverne. To pa seveda ima svoj izvor v cerkvenem nauku. Vedno bolj prihaja na dan odgovornost cerkve za takšna dejanja. Zaradi cerkvene ideologije niso ljudje umirali samo v preteklosti, temveč umirajo tudi sedaj, v letu 2011.

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah

MLADINA, ŠT. 28

PO DUŠI MLADA PARTIZANKA

Nedavno ste objavili članek Po duši mlada partizanka, kjer Elena Pečarič kot v vsakem medijskem nastopu trosi neresnice o meni osebno in problematiki invalidnosti v celoti.

Teh vedno istih in ničkolikokrat demantiranih očitkov sem že vajen in se niti ne bi odzival, če se ne bi ravno sedaj v zakulisju odvijalo strankokratsko mesarsko klanje za invalidska sredstva in položaje v Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO).

Pred kratkim me je novinar nacionalke vprašal, zakaj, ko vendar lahko vse te obtožbe argumentirano ovržem, tega ne počnem glasneje. Odgovor je, da argumenti niso dovolj, še vedno velja tragedični model invalidnosti, s tem pa stereotipi in arhetipi.

Zakaj npr. je v filmu Rango župan na invalidskem vozičku? Ker je sicer njegova motivacija nejasna, utegnil bi nam biti celo simpatičen, voziček pa pojasni vse: žleht je, ker je na vozičku in na vozičku je, ker je bil žleht, karmično pač.

Ta stereotip film krepi zaskrbljujoče dosledno, negativec na vozičku, običajno t.i. super cripple; Dr. No, Dr. Strangelove, Unbreakable, Wild Wild West, Sir Teabing v Da Vincijevi šifri, in ko mi Pečaričeva pripisuje skoraj nadnaravno moč in vpliv, novinarji in bralci to zgodbo kupijo.

Nasprotno je »arheotip« invalidnega dekleta pozitiven, vsled aseksualnosti celo svetniški, od Kekčeve Mojce naprej, zato so javnost in mediji Pečaričevi naklonjeni, verjamejo njenim fikcijam in objavljajo pesmice, ki jih sicer ne bi nihče resno jemal.

Invalide moti tudi pozitivna diskriminacija, posebne olajšave ob »poeziji« Pečaričeve motijo še bolj kot negativni stereotipi. Glede kognitivnih sposobnosti terjamo enaka merila in tudi zato nas najbolj moti pokroviteljski paternalizem, kakršnega demonstrira zlasti ZARES, ki sploh ne skriva prepričanja, da strankarski kadri bolje vedo, kaj je za invalide dobro kot mi sami.

Paternalizem ne prizanaša niti Pečaričevi, kot razočarano ugotavlja po neuspelem naskoku na mesto gen. direktorice direktorata za invalide in na blogu nehote razkrije nedoslednost svojih načel, ko zapiše, da ne bi bilo nič narobe, če bi službo na javnem razpisu po politični liniji dobila ona, ker da prinaša tudi kaj »novega in naprednega«.

Ko pa se že oglašam in upajoč, da bralstvo Mladine upošteva argumente, bom na očitke ponovno odgovoril:

Reprezentativne invalidske organizacije so zakonsko zavezane strogemu nadzoru porabe in večstopenjskemu poročanju. FIHO je imel dve reviziji računskega sodišča, revidiranih je bilo tudi pet članic NSIOSa, vse po anonimni prijavi. Ocena je bila pri vseh pozitivno ali mnenje s pridržkom zaradi manjših nepravilnosti odpravljenih v toku postopka, kar so nadpovprečno visoke ocene.

Drži pa, da je računsko sodišče FIHO naložilo najti sveti gral delitve limitiranih sredstev, čudežno formulo, v katero bomo vnašali podatke o posameznih organizacijah, programih in potrebah, ven bo prišla pa »demokratična, transparentna in pravična« rešitev.

Že doslej se v FIHO z dialogom in konsenzom uspešno dogovarjamo, kako omejena sredstva razdeliti in Pečaričeva prikladno pozabi omeniti, da ravno YHD zadnja leta dobiva največ na člana, tako kot pozabi omeniti, da je proračun YHD, ta »neki minimum, ki ga morajo napaberkovati«, skoraj €1.5 mio. Prav tako veliki zagovorniki transparentnosti ne objavljajo svojih finančnih poročil, skrivnost je celo število članov YHD-ja.

Morda je konspirativnost del revolucionarnega naboja, ki ga omenja, naboja »na vse ali nič ... ki je za svoj cilj pripravljen zastaviti vse - celo tistega, ki te financira«. Zanimiva in zgovorna dikcija. Ne zastaviš samega sebe ali svojega financiranja, temveč tistega, ki te financira, konkretno FIHO, kjer slučajno ali pa ne, strankokracija ravno zdaj poskuša iz procesa odločanja izriniti predstavnike invalidskih in humanitarnih organizacij in si s tem ustvariti nove menjalne enote quid-pro-quo politike in službe za primer poraza na volitvah.

V tem je škoda, ki jo invalidom dela Pečaričeva, nove in sveže ideje so sicer vedno dobrodošle, toda osnovna teoretska podmena t.i. hendikepizma je stalen konflikt z okolico. Te zapovedi se invalidska mikro frakcija YHD drži, a težko je biti v konstantnem konfliktu z vsemi okrog sebe in konstruktiven, destruktivnost pa v javnosti ustvarja zmoten vtis o ne-enotnosti invalidov.

Na žalost strankokracija izkorišča lažni vtis neenotnosti med invalidi, ki naj bi bili po Pečaričevi v strahu pred menoj ali za svojo eksistenco celo v času anonimk in internetnih forumov tiho kot miši. Ta navedba je do invalidov žaljiva in dejstva kažejo nasprotno sliko. Po raziskavi med uporabniki FIHO storitev je 91.5% od 115.000 invalidov zadovoljnih z delom FIHO (vir: Evalvacijska raziskava).

Tudi druge obtožbe in neresnične navedbe lahko (ponovno) argumentirano demantiram, a vsled omejitve prostora le beseda o »številnih funkcijah, katerih nosilec sem« (kot da je kaj narobe, če je človek, zlasti invalid, aktiven). Za nobeno se nisem predlagal sam. Nisem narcisoiden, da bi se sam udinjal volivcem, ministrstvo za kulturo ne financira dokumentarcev o meni niti portalov, kjer bi propagiral svojo politično stranko.

Prav tako si ne domišljam, da poznam rešitve za vse težave tega sveta. Dunning-Krűgerjev efekt je med politiki pogost, Pečaričeva ni posebnost. Kar znam in kar zanima mene, je ustvarjanje in preseneča, da še nisem bil obtožen tajkunstva, ker sem iz enega kopirnega stroja ustvaril invalidsko podjetje s prek 100 delovnimi mesti, skoraj polovico za invalide, ki si z lastnim delom ustvarjajo pozitivno samopodobo in socialno varnost. A to ni žmohtna tema.

Vem, da ne ustrezam stereotipu trpečega invalida, in da sem za strankokracijo moteč, a nihče mi ne more očitati nezakonitega delovanja ali osebnega okoriščanja. Po 40 letih dela v reprezentativnih invalidskih organizacijah imamo kaj pokazati, naš sistem je primerljiv z državami, ki so nam vzor in tudi plenilska politika ga ne bo zrušila.

Ne nameravam javno polemizirati s Pečaričevo. Njen odziv bi bil, da, kar navajam, drži, a da je protikorupcijska komisija ugotovila, da sem v navideznem konfliktu interesov, na kar bi odgovoril, da potem to velja za vse člane FIHO, poslance, vladne ministre itd., da je definicija navideznega konflikta interesov neživljenjska, in da to ni samo moje mnenje, glej npr. http://www.finance.si/312676/Protikorupcijski-piar?sort=desc itn. v nekonstruktivno neskončnost, zato to preskočimo.

Do svojega mnenja ima Pečaričeva seveda pravico, na to, da ji mediji glede na marginalno reprezentativnost invalidov dajete nesorazmerno veliko prostora tudi kot super-cripple, nimam vpliva. Lahko le upam, da bomo prešli navijaški našivašizem in debatirali o vsebinah, ne osebnostih. Da je debata o prihodnosti pomembnejša od preteklosti, se strinjam celo z Eleno Pečarič.

BORIS ŠUŠTARŠIČ, DRŽAVNI SVETNIK ZA PODROČJE SOCIALNEGA VARSTVA

MLADINA, ŠT. 25

JANŠEVI MEDIJI

POPRAVEK

Naslov popravka: »Radijske postaje Infonet so politično neodvisne«

Neresnična trditev št. 1: »sta bila sama v konfliktu interesov z največjo radijsko mrežo«

Janez Janša in Franci Matoz nista v nobenem konfliktu interesov z največjo radijsko mrežo. Franci Matoz je moj osebni prijatelj in vsekakor ni konflikt interesov, če prijatelju pomagaš pripraviti power point in mu posodiš računalnik. Izraz konflikt interesov naj bi pomenil to, da ista oseba nastopa v isti zadevi v dveh nasprotujočih si vlogah in zato lahko pride do konflikta interesov. Franci Matoz in Janez Janša zato z radijsko mrežo Infonet nimata konflikta interesov, saj znotraj naše mreže ne igrata nobene uredniške, lastniške ali poslovne vloge.

Napačna trditev št. 2: »nudil tehnično pomoč ... tega sicer ni hotel takoj priznati«

Trditev ne drži. Ko me je novinar dne 21.06.2011 poklical po telefonu in začel spraševati v zvezi s tiskovno konferenco, sem ga prosil, naj mi vprašanje pošlje po elektronski pošti. Še isti dan sem ob 13:08 po elektronski pošti prejel vprašanje novinarja, v katerem me je spraševal, ali sem pomagal pri organizaciji tiskovne konference Janeza Janše. Ob 13:49 je novinar od mene prejel izčrpen odgovor. Že v prvem mailu, ki sem mu ga poslal ob 13:49, sem mu torej odgovoril na prvo in do takrat edino vprašanje, zato trditev, da nudenja tehnične pomoči nisem želel takoj priznati, ne drži.

Napačna trditev št. 3:

»družba je lahko po novem ... in začela razširjati program mreže«

Trditev ne drži. Radijske postaje se lahko v radijsko mrežo povezujejo že od leta 2001. Povezovanje je bilo torej mogoče že 6 let, preden se je leta 2007 spremenil zakon, na katerega se sklicuje novinar. Povezovanje v mrežo omogoča Zakon o medijih iz leta 2001. Sprememba v Zakonu o telekomunikacijah iz leta 2007 je omogočala, da so mreže lahko po novem imele skupni RDS. Sama sprememba Zakona o telekomunikacijah na vsebinsko oblikovanje mreže ali pa vsebino programa ni imela vpliva, je pa sprememba vplivala na uporabo RDS funkcije. Radijska mreža Infonet je bila registrirana leta 2002, Radio 1 pa leta 2007.

Napačna trditev št. 4:

»... je lahko po novem ukinila svoj program«

Tako Zakon o medijih kot Zakon o telekomunikacijah nikjer oziroma v nobenem členu ne omogočata ukinitve radijskega programa zaradi povezovanja v mrežo. V Zakonu o medijih iz leta 2001 je zapisan 83. člen, ki radijskim programom omogoča povezovanje v mreže pod pogojem, da ima vsak v mrežo povezan izdajatelj najmanj 2 uri lokalnega programa in da ima mreža najmanj 25 % oziroma najmanj 6 ur skupnega programa.

Napačna trditev št. 5:

»... je podarila ekskluzivni dostop do medijskega prostora«

Pravica do popravka, kot sem jo predlagal, ni nikomur podarila ekskluzivnega dostopa do medijskega prostora. Zakon omogoča, tako kot prej, popravljanje napačnih trditev in prikaz nasprotnih dejstev. Bistvena razlika pa je bila, da je bilo po novem mogoče zahtevati objavo na istem mestu. V tem delu sem povzel rešitev iz avstrijske zakonodaje, nad katero pa se pred tem nikoli ni zgražal noben novinar. Tudi sicer to za Evropo ni nič novega. Nemčija, ki velja velikokrat za vzor demokratične medijske ureditve, ima v členu, ki določa popravek, zelo jasno zapisano, da popravek ne sme »imeti videza pisma bralcev«. Pred spremembo zakona so se popravki v Sloveniji objavljali največkrat kar med pismi bralcev.

LEO OBLAK, PREDSEDNIK UPRAVNEGA ODBORA IN IZVRŠNI DIREKTOR, INFONET MEDIA

---

Mladina, št. 27

Mercator

Dr. Janez Šušteršič nima, sodeč po njegovem pritoževalnem pismu, nič proti temu, da ga omenjam med slovenskimi neoliberalci (neoti). Žalosti pa ga, da naj bi ga obtoževal podkupljivosti. Pri tem ni znanstveno natančen: enkrat piše, da ga te grde lastnosti obtožujem, drugič da nanjo namigujem. Med enim in drugim je nekaj razlike.

No, Šušteršiča sem v zanj sporni kolumni omenil kot enega izmed t.i. mladoekonomistov, ki so napravili veliko škode. Potem sem pisal o neotih na splošno in skušal ugotoviti, kaj jih žene, ko gonijo svoje. Napisal sem: »Ta predrzna, neumna prostodušnost izvira iz mešanice ideološke zaslepljenosti, odsotnosti ustvarjalnosti in zdrave pameti, socialne neobčutljivosti, zastopanja lastnih in tujih interesov ali celo podkupljivosti. Kombinacija posamičnih sestavin pri vsakem izrazitem neotu je različna.«

Kakšna je Šušteršičeva kombinacija? Pritožuje se samo zaradi podkupljivosti. Kaj pa ideološka zaslepljenost, odsotnost ustvarjalnosti in zdrave pameti, socialna neobčutljivost, zastopanje lastnih in tujih interesov?

Mu je za kaj od tega nerodno?

Janko Lorenci, Ljubljana

Mladina, št. 27

Mercator

Dr. Janez Šušteršič je v navidez nedolžnem komentarju o kolumni Janka Lorencija razgalil morda najbolj nevarno značilnost neoliberalizma v Sloveniji. Lorenci je članek objavil pred tremi tedni, zato naj spomnim, da je v svojem značilnem slogu opozoril na nujnost reševanja Mercatorja, ker mu skupaj z drugimi uspešnimi podjetji, ki jih sami dobro obvladujemo, grozi odprodaja tujcem. Za njega je Mercator prelomnica, stvarna in simbolna, zato poskuša vse, tudi če bo potreben javni pritisk na vlado, da se preprečijo te odprodaje. V ta namen je omenil začetek zgodbe o Mercatorju, oziroma razvpito kupčijo trojčka Janša-Šrot-Bavčar, ko sta se spečala politika in gospodarstvo in je šlo za korupcijo velikanskih razsežnosti, pri čemer je Janša dobil vpliv na največji časopis Delo. Kljub temu, da se tega ni lotila še nobena poštena preiskava, nas SDS prepričuje, da ni šlo za kriminalno dejanje, za kar imajo dokaz oziroma »zabeležko s spornega sestanka« omenjenega trojčka. Drugi dokaz, pravijo, naj preverimo sami in za leta nazaj prebiramo Delo in ugotavljamo, ali je Janša imel vpliv ali ne. Na to norčevanje iz ljudi smo se že navadili, vprašanje pa je, kako ne sprevidijo, da jih prav ti »dokazi« najbolj obtožujejo.

Toda Lorencija bolj zanimajo okoliščine, v katerih se je razvijalo slovensko gospodarstvo, ne glede ali so nas vodili desni ali levi politiki. Veliko pozornost in obenem jezo je posvetil neoliberalcem, zlasti akademskim mladoekonomistom (Mrkaić, Damijan, Šušteršič, Masten ...), ki bi po njegovem lahko preprečevali nedomišljeno privatizacijo, korupcijo, tajkunstvo in druge anomalije in bi lahko svojo pamet uporabili za iskanje optimalnega modela slovenske privatizacije, razumnega razmerja med tekmovalnostjo in solidarnostjo ter razvoja nasploh. Od politike bi morali zahtevati maksimalno odgovornost, še več, obsoja jih za prostodušnost, odsotnost ustvarjalnosti in zdrave pameti, socialne neobčutljivosti, zastopanja lastnih in tujih interesov in celo podkupljivosti. Kombinacija posamičnih sestavin pri vsakem izrazitem neotu je različna, je poudaril.

Šušteršič je Lorenciju od vsega navedenega zameril le podkupljivost, citiram: »Nedopustno pa je, da me v članku obtožuje kaznivih dejanj, kar podkupljivost gotovo je«. Toda, iz zapisanega lahko razumemo, da ne gre za eksplicitno obtožbo usmerjeno prav na Šušteršiča, ki po mojem ni slab človek, je pa za ljudi z opisanim načinom dela, razumeti podkupljivost kot možno posledico. Zato Lorenci pri tem ima čisto vest in ne rabi opravičila. Morda bosta to sama razčistila, ne vem, vendar se mi zdi, da nas Šušteršič skuša zapeljati stran od odgovornosti za Slovenijo in ubraniti svet, ki ga ustvarjajo neoliberalci. Očitno verjame, da je takšen svet možen brez podkupljivosti. Toda, že dejstvo, da sodeluje z dr. Žigom Turkom, pomembnim ustvarjalcem politike SDS, jasno pove, kakšno Slovenijo zagovarjajo. Tisto državo, v kateri je Janša, po mnenju Vlada Miheljaka, zapustil precejšnje opustošenje, izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste ... Da ne govorimo o padcu etičnih norm vladanja v njihovem času!

Podobna dogajanja je pred kratkim v Večeru, 25. junija, na svoj veterinarski način opisal Slavko Švenda, citiram: » Najprej je bila na vrsti materialna substanca. Metalna, TAM, Hidromontaža, Litostroj, Pomurka, Iskra, zdaj SCT ... Uničena industrija. Skupaj je bila za vedno uničena tehnična inteligenca, brez katere ne more nobena resna država. Uničeno je znanje in vedenje. Dvajset let liberalfašizma in sajenje čudnih fakultet pod vsako slivo nikoli ne bosta nadomestila uničenega. V državi, kjer ni skupnega dobrega, ampak je pred dvajsetimi leti postal interes posameznika edini zakon, ki jamči uspeh, ni bodočnosti. Liberalfašistični zakon - »jači pas jebe« -, nas je pripeljal naravnost v dom onemoglih. In zdaj prihajajo na oder neki Turki, neki Pezdirji in neki Šuštaršiči et consortes. Ekonomisti, ki bi morali biti v drugem planu za drugimi strokami (teh ni, saj so jih uničili ekonomisti najslabše vrste), se znova rinejo v prvi plan. Kot stare frajle se delajo, da niso politiki, ampak se samo gredo politiko. Bi, a da ne vstopi. Ne vem, ali so to tepci ali pa imajo s pomočjo medijev za tepce državljane? ... Zato, gospodje, izvolite - stopite v stranko, napišite program in na volitve! Pa brez dogovarjanja pod mizo; pa trgovci z orožjem z gospodoma Janšo in Bavčarjem na čelu naj že enkrat položijo račune; pa z državnim organiziranim kriminalom, naj se že enkrat neha ...«

Na te obtožbe se nihče ni oglasil, pa so hujše od »Lorencijeve podkupljivosti.« Gre za postopno fašizacijo družbe, čim slabše tem boljše, kar najbolj koristi SDS v borbi za oblast in jih Šušteršič morda nevede podpira. Podobno se je zgodilo z doktorji znanosti iz njihovih vrst, vsi so sprejeli Janševo retoriko in danes služijo le kot vaba za druge. Tako je tudi do sedaj spoštovana, dr. Romana Jordan Cizelj, ki je še pred kratkim govorila, da SDS ni Janša, na skrivaj obvestila mednarodno skupnost o Pahorjevih pripombah na račun Madžarske, pridobljene z off the record pogovora. S tem ni samo sramotila Slovenije po vzoru dr. Zvera, ampak je kot človek, vsaj zame, postala manjvredna. Podobno se godi tudi obetavni zvezdi na odvetniškem nebu, Nini Zidar Klemenčič, ki dokazuje, da je denar sveta vladar in je v primeru obtožbe Miheljaka izrabila besedne in druge spretnosti, ne pa pravičnosti in zaščite publicista in družbe sploh. To so tiste usodne nevarnosti za Slovenijo, ko izginja dobrota in skromnost, ko je Švendovih Petrov vedno manj.

Ivo Ercegović, Ptuj

Mladina, št. 27

Simfoniki pregnali krizo

Bernard Nežmah je v svojem Pamfletu, ki je bil v Mladini objavljen 8. julija, med drugim zapisal, da je Europlakat brez razpisa pridobil 140 lokacij za velike svetlobne vitrine. Ob tem je navedel, da naj bi projekt Bicikelj mestni proračun stal 15 milijonov evrov. Te trditve so napačne, zato v nadaljevanju posredujemo pojasnilo družbe Europlakat.

Ne drži trditev, da je 140 lokacij za velike svetlobne vitrine Europlakat dobil brez razpisa. Pridobitev omenjenih lokacij je del dogovora javno-zasebnega partnerstva med Mestno občino Ljubljana (MOL) in Europlakatom za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje sistema Bicikelj kot dela javne prometne infrastrukture v mestu. Europlakat je bil kot zasebni partner pri omenjenem projektu izbran na mednarodnem javnem razpisu.

Ne drži trditev, da bo projekt Bicikelj mestni proračun obremenil za 15 milijonov evrov. Edini strošek MOL pri vzpostavitvi sistema Bicikelj je strošek napeljave optične in električne infrastrukture do terminalov na postajališčih, ki znaša 54.660 evrov. Vse ostale stroške vzpostavitve, delovanja in vzdrževanja sistema Bicikelj kot zasebni partner pri projektu krije Europlakat. To pomeni, da bo Europlakat v prihodnjih 15 letih vložil približno 15 milijonov evrov v sistem, ki Ljubljančanom in obiskovalcem Ljubljane prinaša praktično brezplačno izposojo koles.

Poslovni model, torej opravljanje javnih storitev v zameno za možnost trženja oglaševalskih površin v mestu, je že leta 1964 vpeljala vodilna svetovna družba v zunanjem oglaševanju JCDecaux, ki ima sedež v Parizu. Pri tem zasebni partner pri projektu - v primeru projekta Bicikelj podjetje Europlakat - prevzame vsa poslovna tveganja za uspešnost projekta. Sama postavitev novih oglaševalskih objektov še ne pomeni prihodkov. Šele če bo Europlakat uspešen pri trženju, bo njegova investicija v sistem Bicikelj povrnjena.

Boštjan Berčan, Namestnik direktorja, Europlakat d.o.o.

Mladina, št. 26

Banke morajo počistiti bilance

V Mladini je bil 1. julija 2011 objavljen članek Darje Kocbek, z naslovom 'Banke morajo počistiti bilance'. Avtorica v članku v povezavi z Nacionalnim razvojnim programom in Programom stabilnosti 2011 - 2014 glede Republike Slovenije navaja priporočila Evropske Komisije Svetu ministrov in ob koncu članka dodaja tudi izjavo ministra za finance, dr. Franca Križaniča, kjer pa je netočno zapisano, da se ministrova izjava nanaša na vsebino priporočila Komisije Svetu. Minister Križanič se je v svojem komentarju odzval na dokončno priporočilo Sveta in ne na predlog Komisije Svetu. V nadaljevanju pojasnjujemo posamezna priporočila in kontekst izjave ministra za finance.

V svojem priporočilu, ki je naslovljeno na Svet - ta šele sprejme dokončna priporočila posamezni državi članici - je Komisija za Slovenijo predlagala naslednje priporočilo: ''Sprejme naj nadaljnje ukrepe za zagotavljanje zadostnega pripoznavanja izgub pri posojilih in čiščenja bilanc stanja v celotnem bančnem sektorju.'' Komisija dodaja še uvodno spremljevalno pojasnilo: ''Upadanje gospodarske rasti vpliva na kreditne portfelje z zamudo, naraščajoči delež slabih posojil pa zvišuje stroške bank v zvezi z oslabitvami in rezervacijami. Glavni banki v državni lasti sta bili dokapitalizirani, kar je bilo odločilno. Vlada je tudi predlagala ukrepe za pospešitev izterjave dolgov in spodbuditev kreditiranja proizvodnih dejavnosti, kar morda ne bo v celoti zadoščalo za obnovitev toka posojil realnemu gospodarstvu, zato bi lahko bili potrebni nadaljnji ukrepi.''

Svet ministrov je na tej osnovi in po obravnavi na pripravljalnih odborih sprejel naslednje dokončno priporočilo Sloveniji, ki bolj jasno opredeljuje cilj priporočila, in sicer naj RS ''sprejme nadaljnje ukrepe v bančnem sektorju, kjer je to primerno, da se okrepijo bilance stanja in kreditni portfelji z namenom krepitve toka posojil v realno gospodarstvo.'' Svet dodaja še naslednje uvodno spremljevalno pojasnilo: ''Upadanje gospodarske rasti z zamudo vpliva na kreditne portfelje, naraščajoči delež slabih posojil pa zvišuje stroške bank v zvezi z oslabitvami in rezervacijami. Glavni banki v državni lasti sta bili dokapitalizirani, kar je bilo odločilno. Vlada je tudi predlagala ukrepe za pospešitev izterjave terjatev in spodbuditev kreditiranja proizvodnih dejavnosti, da se obnovi tok posojil v realno gospodarstvo, čeprav bodo morda potrebni nadaljnji ukrepi.''Komentar ministra za finance - ''Presenetil me je edino tisti del, ki govori o bančnem sektorju, ker imamo v Sloveniji povsem liberaliziran bančni sistem, ki je povsem odprt, ponudba je konkurenčna in kdor koli iz EU lahko pride in deluje na tem trgu'' ter da je to ''nekoliko nenavadno za malo, ekstremno odprto gospodarstvo,'' je bil podan kot odziv na dokončno priporočilo Sveta in ne na predlog Komisije Svetu.

Irena Ferkulj, Služba za odnose z javnostmi, Ministrstvo za finance

Mladina, št. 24

Svoboda, enakost, bratstvo

Ljubljanski župan Janković je dal napisati pismo, v katerem se na dolgo čudi, od kod mi podatek, da plačuje občina 2 milijona letno za vzdrževanje projekta BicikeLJ, saj da ima v proračunu zanj predvidenih 56 tisočakov.

Mi sicer godi, da je gospod župan moj zvesti bralec, ki mi od časa do časa celo javno odgovori, vendar trditve, zoper katero tu protestira, sploh nisem napisal. V napadenem tekstu sem namreč zgolj opozoril na pretirano evforijo ob projektu BicikeLJ, saj v mestu že desetletja odlično funkcionira in prek celega mesta kapilarno speljana mreža več kot štirideset tisoč meščanov, ki so si kupili svoje lastno kolo, ga vzdržujejo, servisirajo in se z njim prevažajo, pri čemer mestu za vzdrževanje te spontane kolesarske mreže ni treba plačevati po 2 milijona na leto.

O nespametnem trošenju denarja pod imenom projekta BicikeLj - 15 milijonov v 15 letih - pa bolj podrobno pišem v tej številki in se že veselim županovih pojasnil, zakaj se je med možnimi investicijami v mestu odločil prav za BicikeLJ.

Bernard Nežmah, Mladina

Mladina, št. 24

Resetirajte se v lastnem bazenu!

Spoštovani gospod Virant!

Imate prav. Namigovanja, da ste se obogatili v času ministrovanja v vladi Janeza Janše, so nagnusna. Vi ste hišo z bazenom, tri avtomobile in 100.000 evrov prihrankov zaslužili z dobro plačanim intelektualnim delom. In vse to že pri svojih štiridesetih letih. Prihodnost Slovenije ni v dvigovanju minimalne plače, ampak v dobro plačanem intelektualnem delu. Kot je vaše. Ko nas bo več takih, bomo bolj srečni. Tako, kot ste vi. Kdo vas ne bi rad posnemal?

Beti Trtorebro, Mladinamit

---