Trditve novinarja Boruta Mekine o direktorici Študijskega centra za narodno spravo Andreji Valič Zver so neresnične. Če ne bi nasedal govoricam, temveč sledil načelom novinarske stroke, bi zlonamerne govorice preveril in vprašal Svet SCNR, član katerega je tudi novinar Mladine, ali pa prejšnjega direktorja SCNR dr. Milka Mikolo. Ob tem bi ugotovil, da je bil leta 2008 razpis za novega direktorja SCNR, da je bilo petnajst prijav in da so samo tri ustrezale razpisnim pogojem. Od teh treh pa je imela mag. novejše zgodovine (junija letos je obranila doktorsko tezo) Andreja Valič Zver, takrat asistentka prof. dr. Janka Prunka na FDV, najboljše kvalifikacije.

Prav tako neresnična je trditev, da se je Študijski center izognil varčevalnim ukrepom. Že prejšnja vlada je SCNR nesorazmerno oklestila. Zanimivo bi bilo preveriti, če so vzeli sredstva tudi inštitucijam, ki so jim bile ideološko blizu. Takratni pravosodni minister se je na začetku leta 2009 celo odločil, da zaposlenim na SCNR ne nakaže plač. To protipravno dejanje je odmevalo tudi v tujini (FAZ), kar je bil potem morda eden od vzrokov, da so bile plače vendar nakazane. Z zadnjimi varčevalnimi ukrepi so bila Študijskemu centru odvzeta nesorazmerno visoka sredstva, več kot je bilo zaradi varčevalnih ukrepov, za katere imajo zaposleni razumevanje, pričakovano. Prav zaradi tega, ker to ogroža delovanje Centra, je Svet SCNR od pravosodnega ministra zahteval pojasnilo.

Včasih se zdi povsem neverjetno, kako trdovratne so neresnice in s kakšno lahkoto jih potem, ko je bilo že večkrat povedano, da so neresnice, ponavljajo tudi ljudje, ki si sicer prizadevajo, da bi neresnice razkrivali in preprečili. Jure Trampuš je tako v sicer zelo zanimivem in stvarnem pogovoru s Spomenko Hribar z vprašanjem o Dušanu Pirjevcu –Ahacu, partizanskem komisarju, ki naj bi v času druge svetovne vojne »streljal Rome«, znova »pogrel« zgodbo o Pirjevčevi odgovornosti za poboj Romov v Beli krajini leta 1942, čeprav je Radko Polič v knjigi Belokranjski odred že leta 1975 opozoril, da Pirjevca v času poboja Romov sploh ni bilo več v Beli krajini. Radko Polič je bil, kot je na posvetu ob 90. letnici rojstva Dušana Pirjevca na Filozofski fakulteti v Ljubljani 30. novembra lani omenila Pirjevčeva hčerka Alenka Pirjevec, pripravljen konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let trditve Jožeta Javorška v knjigi »Nevarna razmerja« o Pirjevčevem »nasilnem obnašanju« na Dolenjskem in v Beli krajini ovreči tudi na sodišču, toda Temeljno sodišče v Ljubljani, ki je leta 1982 obravnavalo njeno tožbo proti Javoršku zaradi obrekovanja očeta, z njene strani predlaganih prič ni pripustilo k obravnavi.

O poboju prebivalcev romske vasi pri Kanižarici v Beli krajini je že leta 1990 v pogovoru v Novi reviji spregovoril tudi Pirjevčev belokranjski soborec Janez Jezeršek Sokol, ki je prišel v Belo Krajino maja 1942 skupaj s Pirjevcem. »Takrat, ko je prišlo do poboja ciganov v Kanižarici – to je bilo, kot je po italijanski dokumentaciji ugotovil pokojni Radko Polič, 16. julija 1942 – Ahaca ni bilo več v Beli krajini …« je dejal (in zapisal). »Kdo je prvi poskušal Ahaca spraviti v slabo luč zaradi njegovega delovanja v Beli krajini, ne vem povedati. Menim pa, da je povsem jasno, da za sumničenja in obtožbe ni nobene osnove …« Po Jezeršku je »akcijo« proti Romom v Kanižarici odobril »sekretar okrožnega komiteja v Beli krajini« Ivan Novak Očka, ki je bil zanjo tudi polno odgovoren, medtem ko za to, »da bi s cigani prišlo do kakršnega koli drugega ekcesa, v katerem bi bil lahko udeležen Ahac«, ni podatkov (Nova revija 96/99, april-julij 1990, str. 875, 877). Jezerškove navedbe potrjujejo še nekatera pričevanja Jezerškovih in Pirjevčevih soborcev, preveriti pa jih je mogoče tudi po Pirjevčevi partizanski biografiji.

Od poboja Romov pri Kanižarici je letos, prav tedaj, ko je izšla Mladina s Trampuševim intervjujem s Spomenko Hribar, preteklo že sedemdeset let in težko je razumljivo, da stvarna pričevanja in podatki o tem, kaj se je julija 1942 v Beli krajini res dogajalo, tudi po tolikem času ne uspejo preglasiti govoric in sumničenj, ki so jih v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja v želji, da bi Pirjevca kompromitirali in onemogočili kot komunističnim oblastem neprijetnega, vplivnega in kritičnega izobraženca, lansirali njegovi osebni in politični nasprotniki (nekdaj tudi sami Pirjevčevi partizanski soborci).

»In potem ta državna sekretarka Škrinjarjeva … našteva, v centru je lahko samo ena knjižnica in podobne bedarije. Kolega z lesarske jim je kasneje rekel, da bodo dijaki do te knjižnice potrebovali uro in pol iz Limbuša. Ali na ministrstvu vedo, da knjižnica ni namenjena samo izposoji, ampak, da je to mesto vsakodnevnega študija in del vzgoje in izobraževanja?«

Ivan Ketiš v intervjuju Boruta Mekine »Oni pa gredo naprej kot ruski tanki«. (Mladina, št. 28, 13. julij 2012, str. 37.)

Predlog: Zavod RS za šolstvo naj uradnike ministrstva, ki urejajo organizacijo šol, spodbudi k branju priročnika »Knjižnično informacijsko znanje«, ki ga je izdal ob prenavljanju pouka v gimnazijski praksi leta 2010, ker očitno res ne vedo. Ne vedo verjetno niti tega, da je nivo splošne pismenosti, ki se gradi ob ustrezni pomoči knjižnice, nivo uspešno končane popolne srednje šole. Je možnost za osebni razvoj in rast vsakega posameznika, ne glede na to, katero stopnjo šolanja je zaključil, in za njegovo aktivno vključevanje v družbo. Zato neznanje uradnikov ne more in ne sme biti opravičilo za odgovornost, ki jo nosijo za znanje in pismenost prebivalstva.

Kam ploveš, Slovenija!

Kdo ste vi gospod-je, ki oblastno opijanjeni vsevprek pustošite po naši lepi domovini. Gospod-je, tega mandata nimate. Slovenke in Slovenci vam ga na zadnjih parlamentarnih volitvah niso dodelili. Oblast ste si prisvojili sami. Deli in vladaj, star recept za obvladovanje množice. Nič ni več slučajno. Vse poteka po scenariju, ki ga pišejo novodobni farizeji, ve se, katere stranke in ob pomoči njenih satelitov.

Gospod-je, polna usta demokracije so vas. Ne demokrati, uzurpatorji oblasti ste. Podredili ste si tožilstvo, isto čaka sodstvo, če ni že tudi to dokončno vaše. O tem dovolj nazorno govorijo ponedeljkove razprave na Ljubljanskem sodišču o aferi Patrija.

Že dvajset let smo priča nenehnim poskusom potvarjanja zgodovine polpreteklega obdobja. Vse kaže, da slednje vstopa v zaključno fazo. Obračunati je potrebno tako z živimi, kot z mrtvimi nasprotniki režima. Pri tem so partizani v prvem planu. Narodni heroj, Franc Rozman – Stane, španski borec, borec NOB izpod fašizma in nacizma, v Sloveniji Nove Zaveze naj ne bi imel več mesta. Vsem tistim živim, ki so bili v času NOB na nepravi strani, ali drugače, ki niso sodelovali z okupatorjem, ki niso vzeli njihovega orožja in plačila ter šli nad lastne brate, se jim slabo piše. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je to podlo dejanje označil z besedami, »To je bolečina vseh bolečin«, in tem ljudem je sedaj vzeta pokojnina, novi oblastniki so jim kot kazen namenili umiranje na obroke.

Mali slovenski narod smo po zaslugi NOB postali del protihitlerjevske koalicije. Novi razlagalci zgodovine, predvsem g. Dežman in ga. Zverova, to herojsko dejanje sistematično izničujeta in sta zato od svojih gospodarjev vedno bogato nagrajena. Nastop g. Capudra na TV tik pred državno proslavo, kaže na to, da gre za končni obračun skrajne desnice z vsem, kar diši po partizanstvu. To potrjujejo tudi dogodki na sami proslavi.

Vsi, ki nam je NOB in njene pridobitve v ponos, ali bomo ta dogajanja mirno opazovali? To je sedaj vprašanje. Ali bo resnico pregazila laž? Ali bomo v bodoče primorani častiti in slaviti kolaboracijo in njihove protagoniste ter njih dediče? Za to gre tovariši. Lep primer nam je lahko sosednja Madžarska.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Država in RKC

Ob dejstvu, da se RKC napaja ob državnih jaslih, da je največji veleposestnik, hkrati pa od države zahteva vedno več, je čas za razmislek o njenih »samoumevnih« privilegijih.

Koliko je duš katoliške vere pri nas, ne ve nihče, še sam bog ne. Ocene so odvisne od tega, kdo jih predstavi in še te so približne. Vendarle velja, da v razmerju z ateisti in pripadniki drugih verstev tvorijo večino. Država podpira RKC (tudi druge veroizpovedi, a zanemarljivo manj), iz proračuna prispeva za socialno zavarovanje duhovnikov (=duhovno oskrbo razsvetljenim), pa tudi za nekaj šol, vključno s teološko fakulteto. To pomeni, da državljani, ki smo v manjšini, posredno sofinanciramo zasebne interese večine. Zakaj le?

Zadeva je v nasprotju z intenco 7. člena ustave. Tudi brez sklicevanja nanjo naj bi v načelu koristi večine ne šle na račun manjšine. Položaj manjšine je zares absurden – celo tisti, ki jim gre vsaka religija na živce, predvsem pa institucija kot je RKC, so neprostovoljno potisnjeni v vlogo podpornikov cerkve. Država jih pred tem ne varuje, temveč si zatiska oči in sklepa kompromise. Ugibam, da je marsikateri politik-javni uslužbenec (zlasti zanj je ustava »zakon«) za takšno ravnanje motiviran z nabiranjem podpore volilcev. Morda celo špekulira – kaj se ve – da se mu bo kupovanje naklonjenosti božjih posrednikov obrestovalo v posthumnem življenju?

Da je prenašanje stroškov za potrebe vernih na vse državljane nepošteno, diskriminatorno, naj ponazorim s tole primero: verjamem, da ima spoved pred duhovnikom terapevtski učinek na grešnika (olajša si dušo). Če bi država sledila načelu enakega obravnavanja vseh državljanov, bi torej morala prevzeti tudi stroške vseh nevernih državljanov za občasne seanse s psihoterapevti. V smislu zdravstvene preventive cele populacije, sledeč reklu »mens sana in corpore sano«.

Bolj čista, elegantna in praktična je dosledna uveljavitev prava, da verniki sami krijejo stroške duhovne oskrbe in usmerjenega šolanja s plačilom storitev »izvajalcu«, torej cerkvam, ki jim pripadajo - da jim plačujejo tako imenovani cerkveni davek. A takoj, ko kdo omeni to nedolžno opcijo, marsikje samoumevno, je ogenj v strehi, topovske salve na fronti. Razlog za institucionalni odpor je prozaično posvetno računovodsko sklepanje: število vernikov bi drastično upadlo, vpliv mogočne RKC bi se zmanjšal. S tem v navezi je razumljivo tudi prizadevanje RKC, da v državne šole uvedemo verouk. Bolj »transparentno« bi pristavila malho, predvsem pa bi se močno povečal nabor mladih duš, bodočih vernikov, ki bodo kot odrasli volivci znali odločati njej v prid in se vpisati v pravo stranko, ki ve, kako se tem rečem streže.

Druga zvijača za pridobivanje vernikov je v zavračanju razlage (po dr. Marjanu Smrketu »Cerkev in izstop: Sezuvanje čevlja, ki žuli«, Objektiv, 16.6.2012), da je Adamov izvirni greh (če je že bil) samo njegov, oseben, neprenosljiv na naslednje rodove ad infinitum. Novorojenček po njej ni zaznamovan z Adamovim grehom, pomeni, da krst, ki naj bi greh opral, sploh ni potreben. Pa vendar velja obratna, z interesi RKC pogojena doktrina. Krst dojenčkov vernih staršev, čeprav se prvi ne morejo sami opredeliti, je tako rekoč »avtomatski«, cerkvi zagotavlja stalen priliv potencialnih ovčic, to pa ji dviguje samozavest za aroganten odnos do države.

Država bi z doslednim izvajanjem ustave neznansko pridobila. Razbremenila bi proračun in se ideološko očistila, nevtralizirala. Postala bi verodostojna, nestrpnost do privilegijev cerkve in med samimi državljani bi se zmanjšala (»čisti računi - dobri prijatelji«). Kar se proračuna tiče me zanima konkretna številka, znesek, ki bi ga lahko razporedili v korist vseh državljanov, ne le cerkvam vernih. Najbrž sploh ne bi bilo potrebnega sedanjega »uravnoteženja javnih financ«, ki ga trenutna, z RKC zlizana oblast, izrablja za lustracijo ideološko »iztirjene« populacije. In bilo bi nepredstavljivo, da (priseben) predsednik vlade očita predsedniku parlamenta, da se ni udeležil maše za domovino.

Včasih postane prav vznemirljivo, če si človek prikliče v spomin dogajanja ob lanskih predčasnih volitvah, še posebej morda vrvež javnomnenjskih anket in splošnih volilnih napovedi. Stranke tedanje vladne koalicije so bile na dnu lestvic, njihovi liderji pa tudi. Pojavil pa se je Gregor Virant z Državljansko listo, ki je v hipu obvladala pomemben del volilnega telesa. Njegov nastop je sprožil vrsto vprašanj in domnev, večji del povezanih z namigi, da gre v bistvu za Janšev projekt, kako najti zaveznika za trdno povolilno koalicijo. Veliko se je »šušljalo«, da imata z Virantom nekakšen dogovor. Podton: njun osnovni cilj naj bi bila (trdna!) dvotretjinska parlamentarna večina …

Tradicionalni volivci levih strank so bili zmedeni in pred resnim vprašanjem, koga in ali sploh voliti. Stranke t.i. levice so dobivale vse manjšo podporo, tudi SD. Zoran Janković je s Pozitivno Slovenijo (ob pobudi uglednih osebnosti) prav tem ponudil zanimivo alternativo. Ankete so mu pripisovale soliden volilni rezultat, kljub vsemu pa so skoraj do dneva volitev kazale, da bo suvereno, celo premočno zmagala SDS z Janezom Janšo. Državljanska lista, ki je dolgo obvladovala drugo mesto, v nekaterih obdobjih pa je celo prehitela SDS, je po nerodnosti njenega voditelja nekoliko zdrsnila, a nikoli se ne ve ... Tudi manjše stranke bi lahko bile jeziček na tehtnici.

Volilni rezultati so bili za večino analitikov in volivcev popolno presenečenje. Zmagala je Pozitivna Slovenija in veljalo je prepričanje, da Janši v nobenem primeru ne bi uspelo doseči osnovnega strateškega cilja: sestaviti koalicijo z dvotretjinsko večino. Toda, glej zlomka. Ali je ta podvig zares tako nemogoč? Seveda ne gre za »veliko« koalicijo, pač pa za formulo, po kateri h koaliciji, kakršna je sedaj na oblasti, jeseni pristopijo še Socialni demokrati.

Ne vem, ali ponudba obstaja, če je (če bo?), je zagotovo vabljiva. SD bi dobila enega ali dva ministrska stolčka in lepo število dobro plačanih mest v nadzornih svetih državnih podjetij, »složno, premišljeno in odgovorno« bi spreminjali ustavo, najprej seveda z zlatim fiskalnim pravilom, potem pa naprej (morda bi zglede iskali tudi pri gospodu Orbanu na Madžarskem). Obnovili in uresničili bi obljube Bruslju ter tako dokazali svojo vdanost, slovensko delavstvo, šolnike, kulturnike in univerzitetne učitelje pa bi s pomočjo preizkušenih metodik iz hramov sv. Nikolaja popeljali na pravo pot. Milan Zver bi se elegantno umaknil, v tekmi za predsednika republike pa bi skupaj podprli nekdanjega predsednika stranke SD. Postal bi »prvi pravi predsednik vseh Slovencev«, upokojence in borce NOB bi lepo trepljal po rami, se vsevprek smehljal, poromal na Brezje in uresničil nemogoče, »ker ni vedel, da je mogoče.« Niti slutil ni, kako fantastično je živeti z dvotretjinsko večino ob predsedniku vlade, ki je dosanjal svoj sen.

Naj zaključim z notico, ki sem jo prejšnji mesec prebral v časopisu: »Na dan protireformacije, v spomin na izjemen prispevek slovenski kulturi 23. decembra 1600, naj bi Aleksander Zorn prejel zlati častni znak Republike Slovenije. Predlog ministra Turka bo gotovo naletel na splošno odobravanje. Sploh, če bo odlikovanje Zornu izročil Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije.«

Vlada je uskladila besedilo predloga Zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH), s katerim bo pripojila SOD-u še KAD in DSU ter v njegovem okviru ustanovila »slabo banko«, na katero bodo prenesli slabo zavarovane terjatve bank kot tudi zasežene vrednostne papirje in drugo premoženje, ki je bilo dano v zavarovanje predmetnih terjatev. Tako bodo pod eno streho združili ne samo vse deleže v gospodarskih družbah, ki jih ima država preko paradržavnih skladov, temveč tudi vse deleže, katerih nakup so financirale banke z dajanjem slabo zavarovanih kreditov. S tem ukrepom bi naj Vlada odnosno davkoplačevalci razbremenili banke, jim »očistili« bilance, da bodo slednje ponovno lahko opravljale tisto funkcijo v gospodarstvu, za katero so bile v prvi vrsti ustanovljene. Država pa bo lahko bolj učinkovito »gospodarila« s svojim imetjem. Vse to se sliši zelo lepo, zastavljam pa si vprašanje, zakaj je Vlada izbrala prav ta model reševanja bank? Verjetno ni odveč opomniti, da so v drugih razvitih državah banke v glavnem reševali tako, da jih je država enostavno dokapitalizirala ter preko novoizvoljenih organov nadzora in upravljanja prisilila, da spremenijo svojo politiko poslovanja in po potrebi terjajo odgovornost oseb, ki so z neodgovornim in »lahkomiselnim« delovanjem banke spravile v finančne težave.

Ugotoviti pa moramo še eno dejstvo: večina strank vladne koalicije se strinja v strateški oceni, da se mora država čim preje kapitalsko umakniti iz gospodarstva. Predvsem sta protagonista te usmeritve DL in SDS. Iz česar pa gre sklepati, da je koncentracija deležev na SDH zgolj kratkoročna rešitev. Že srednjeročno bodo najbrž začeli z odprodajo teh deležev, da bi gospodarstvo razbremenili političnih vplivov.

Nisem ravno navdušenec nad teorijami zarote, hobotnicami ipd., vendar če bi nekdo želel izvesti rop stoletja, bi ga verjetno zastavil takole (po vojaško):

1. Povzročitev izrednega stanja (sovražnika je treba spraviti iz ravnovesja)

2. Zaposliti vesoljno Slovenijo s 70 let starimi ideološkimi razprtijami (diverzija)

3. Koncentrirati vse deleže v gospodarskih družbah pod enoten holding (koncentracija moči na enem mestu z enotno vertikalno linijo poveljevanja)

4. Zamenjati vse člane uprav in nadzornih svetov (reorganizacija – priprava na napad)

5. Prevzem državnih deležev po kriznih cenah s pomočjo razbremenjene državne banke (osvojitev).

Se vam zdi znano? Morda že veste, kdo bi bil poveljnik?

Krivični zakon o izbrisanih je sprejela prva Peterletova vlada, ki je bila obsedena s sovraštvom do ljudi, s katerimi smo 100 let živeli v slogi in prijateljstvu. Prizadeti so bili mnogi pošteni in dobri ljudje. Vendar pa pravičnost še obstaja, če ne pri nas, pa v Evropi. Škandalozno pa je, kako se današnja vlada odziva na razsodbo Evropskega sodišča o izbrisanih. Pravijo, da država nima denarja za izplačilo odškodnin. Točno se ve, kdo je zakuhal to sramoto, pa naj zato oni tem ljudem poplačajo za vse, kar so morali zaradi izbrisa pretrpeti. Desničarji v naši državi se niso iz te lekcije Evropskega sodišča prav nič naučili, namreč da sprejemanje zakonov in ukrepov na podlagi sovraštva v današnji Evropi ni sprejemljivo. Sedaj so se spravili na borce NOV. Ne samo, da nam na stara leta jemljejo naše pravice in znižujejo pokojnine, tudi žalijo nas, ko nas ločujejo od veteranov vojne za Slovenijo. Mi smo tudi svojo kri prelivali za ljubo domovino proti okupatorju. Kardinal Rode je 5.6. na TV izjavil, da je komunizem kriv, da smo Slovenci razdeljeni v dva tabora. Slišali smo tudi, da so bili borci partizani dobri fantje, saj so bili večinoma krščansko vzgojeni, da smo bili prisilno odpeljani k partizanom. To zadnje je pa težka laž. Do kapitulacije Italije smo bili vsi borci prostovoljci. Borili smo se za svojo domovino proti okupatorju in ne proti veri. Kaj je počela cerkvena oblast v tistem času in koga je podpirala, dobro vemo. Če so se ti dobri fantje partizani obrnili proti njim, si je Cerkev sama kriva, saj se je pajdašila z okupatorskimi silami in domačimi izdajalci.

Borci imamo čisto vest in ponosno živimo v naši Sloveniji, ker smo se v tako hudih časih pravilno odločili za borbo proti okupatorju in za svojo domovino. Če ne bi bilo naše in zavezniške zmage v 2. svetovni vojni, ne bi bilo nikoli samostojne Slovenije. Krivica, ki se nam danes dogaja, nas boli. Vendar pa se naj desničarji zavedajo, da kljub njihovemu rovarjenju proti partizanom, Evropa priznava naš prispevek k svobodi.

V Mladini je bilo 13. julija 2012 objavljeno pismo Pavla Gantarja, predsednika stranke Zares, z naslovom »Edini interes vlade je, da bi kadrovala svoje ljudi«. Z zapisanim je (znova) pokazal, da ne pozna (slovenske) energetike. To seveda ne bi bil problem, če ne bi na račun tega zavajal javnosti z izjavami, ki s projektom TEŠ 6 nimajo realne povezave.

Prvič, Pavel Gantar pravi, da banke zahtevajo poroštvo v primeru, ko ocenijo, da je tveganje za vračilo kredita visoko. To ne drži. EIB kot razvojna banka namreč financira projekte pod drugačnimi pogoji kot komercialne banke (daljša ročnost posojil in nižje obrestne mere) in zato v primeru visokih zneskov zahteva, da tudi država potrdi, da so projekti zanjo pomembni.

Drugič, investicija v TEŠ 6 ni ekonomsko neupravičena, kot trdi Pavel Gantar. Nadomestni blok 6 bo, kot pove njegovo ime, nadomestil stara, neekonomična oziroma manj ekonomična postrojenja (bloke 1 – 5) ter zagotavljal konkurenčnejšo proizvodno ceno električne energije, ki bo, z vključenimi stroški kuponov CO2, nižja od proizvodne cene iz obstoječih blokov TEŠ. Investicija v TEŠ 6 se bo povrnila sama, najkasneje v dvajsetih letih, in omogočila prenehanje rudarjenja v Šaleški dolini brez dodatnih stroškov za proračun. Davkoplačevalci za TEŠ 6 in poroštvo ne bodo plačali ničesar, kot med vrsticami zavaja gospod Gantar. Nasprotno: Republika Slovenija bo z izdajo poroštva pridobila v letih, ko se vrača posojilo EIB, poleg neposrednega donosa na vloženi kapital še visoke davke na predvidene dobičke, plačilo taks za izpuščanje toplogrednih plinov CO2, zagotovljenih bo več tisoč delovnih mest, poleg tega pa bo deležna tudi prihodkov iz naslova stroškov poroštva za kredit EIB, ki v času trajanja kredita dosežejo cca. 50 mio EUR. Lahko torej rečemo, da bo imela država od bloka 6 tudi neposredne finančne koristi.

Tretjič, govoriti, da je TEŠ 6 investicija, ki ogroža energetsko prihodnost države, je milo rečeno nestrokovno, če ne celo zlonamerno. Nadomestni blok 6 TEŠ bo proizvedel približno tretjino vse električne energije v Sloveniji in je z energetskega vidika pomemben tako zaradi zmanjševanja uvozne odvisnosti (kar se je pokazalo tudi v lanskoletnih in letošnjih ekstremnih vremenskih pogojih), zaradi vzdrževanja stabilnosti slovenskega elektroenergetskega sistema ter zaradi zanesljive oskrbe z električno energijo v primerih mednarodnih zapletov pri dobavi plina. Vse to so večkrat potrdili ugledni domači in mednarodni strokovnjaki. O smiselnosti projektov, kot je nadomestni blok 6 TEŠ, bi se gospod Gantar lahko prepričal tudi preko svetovnega spleta, kjer lahko najde podatke, da se v podobne termoelektrarne vlaga v Nemčiji (kjer se v tem času gradi ali zaključuje z gradnjo blizu 20 termoelektrarn), drugje po Evropi (okoli 25), nenazadnje pa bodo tudi v ZDA to jesen začeli s poskusnim obratovanjem v premogovni termoelektrarni enake moči kot bo moč nadomestnega bloka 6 TEŠ. Vrednost te investicije pa je 1,7 mrd USD (https://www.swepco.com/info/projects/TurkPlant/Default.aspx).

Odgovora ne pošiljamo, ker bi želeli gospodu Gantarju ponovno pojasnjevati projekt. Če bi se želel z njim seznaniti, bi lahko to storil v zadnjih štirih letih, ko je bil predsednik državnega zbora, in danes ne bi pisal tako zavajajočih prispevkov. Naša naloga pa je, da s tem in podobnimi odgovori javnostim pojasnimo objektivne okoliščine, pri čemer kot vedno velja povabilo k ogledu spletnih strani TEŠ in HSE. Tam so namreč objavljeni vsi dokumenti, povezani z investicijo v TEŠ 6.

Luka Novak ni kandidiral na listi SLS za poslanca.

V prispevku »Kaj bo zakuhal Luka Novak?«, ki je bil v Mladini objavljen 6. julija 2012, je bilo napačno navedeno, da je Luka Novak na listi SLS kandidiral za poslanca. To ne drži. Luka Novak ni kandidiral za poslanca na listi SLS na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2011, je pa kot zunanji strokovnjak sodeloval pri pripravi programskega delovnega načrta za področje kulture.

Marko Golob, član uprave AUKN se je v intervjuju (Mladina št. 27, 7. julija 2012) neprijetnim vprašanjem v zvezi z vlogo agencije pri projektu izgradnje 6. bloka TE Šoštanj izognil tako, da je vse zgode in nezgode tega projekta pripisal temu, da naj bi Zares poskušal »prevzeti projekt«. Še več kot to, AUKN je pripisal celo zasluge za opozorila in s tem za (politični in medijski) vihar, ki se je sprožil v zvezi s TEŠ 6.

Preden pokomentiram njegove navedbe in obtožbe, je treba popraviti njegov spomin na zaporedje dogodkov. Glavni del zgodbe v zvezi z izgradnjo 6. bloka TEŠ, ki je tudi vzbudil povečano medijsko zanimanje in konflikt med tistimi, ki so zahtevali »resnico o projektu« in tistimi, ki so želeli projekt samo nadaljevati, se je zgodil v zimskih in pomladnih mesecih leta 2010, ko so postali vsaj vladi znani rezultati študije EBRD (v javnosti samo delno zaradi njenega zaupnega značaja) in ko je postalo znano enormno povečanje cene projekta, ki je hkrati zahteval državna poroštva za posojilo Evropske investicijske banke v višini skoraj 400 milijonov evrov. Takrat agencije sploh še ni bilo, saj je Državni zbor Republike Slovenije tričlansko upravo in petčlanski nadzorni svet agencije izvolil šele 20. oktobra 2010. Res pa je, da je bila prva »naloga«, ki si jo je AUKN zadala v zvezi s TEŠ 6, zaščita zamenjanega direktorja Rotnika in poskus njegove ponovne inštalacije na vodilni položaj v Termoelektrarni Šoštanj. Toliko o spominu.

Marko Golob svari pred pogubnimi posledicami neizdaje državnega poroštva za posojilo EIB, pri čemer ga imamo še dobro v spominu, kako je v informativni oddaji nacionalne TV pred časom zagotavljal, da se potencialnih privatnih investitorjev, ki bi vstopili na mesto neizdanega poroštva, kar tare, in jih je možno priklicati s tleskom palca in sredinca na roki. Verjamemo, da je pri več tisoč prebranih straneh le uspel spremeniti mnenje, pri čemer zagovarjanje investicije in državnih poroštev razumemo kot navadno manipulacijo, ki se ne izide ne logično in ne smiselno. Golob poskuša bralca prepričati, da bi z neizdajo državnega poroštva povzročili ogromno škodo slovenski energetiki, s stečajem ali z razprodajo celega stebra slovenske energetike, po drugi strani pa govori, da gre za zdravo družbo, ki je nezadolžena, ima visok gotovinski tok in visok strokoven kader. Te trditve ne gredo skupaj in tudi ne preveč ekonomsko izobraženemu bralcu zagotovo postavijo vprašanje, zakaj družba, ki je nezadolžena, sploh potrebuje državno poroštvo. Banke zahtevajo poroštvo v primeru, ko ocenijo, da je tveganje za vračilo kredita visoko. Tveganje pa zvišuje že obstoječa zadolženost prosilca in/ali tvegana naložba. Ker TEŠ oz. HSE nista zadolženi, je torej ekonomska neupravičenost investicije edini razlog za državno poroštvo, saj obstoji visoka verjetnost, da se investicija ne bo mogla sama poplačati, kar v Zares zaradi povečanja investicije s 600 mio evrov na 1,3 milijarde evrov vseskozi trdimo. Takrat pa se bo res začelo uresničevati to, kar je napovedal g. Golob. HSE bo moral izgubo pokrivati in verjetno jo bo pokrival z razprodajo zdravih delov holdinga, ali pa bo šel v stečaj. In takrat, ne zaradi ne izdaje državnega poroštva, temveč zaradi nekritične in nestrokovne presoje investicije v TEŠ 6, bomo Slovenci izgubili pomemben del energetike, skupaj s 400 mio EUR unovčenega državnega poroštva iz državnega proračuna.

In zdaj o tem, kako je Zares hotel »prevzeti projekt«. To ni zgodba o »prevzemu«, pač pa o »odvzemu«, ki se je z odhodom Zaresa iz vlade Boruta Pahorja (TEŠ je bil eden od razlogov) tudi uspešno zgodil. Šlo je za odvzem pristojnosti, pooblastil in odgovornosti ministrice Zaresa mag. Darje Radić, da bi vodila energetsko politiko v skladu z zakonodajo in programskimi dokumenti na področju energetike in za to, da bi zaščitila davkoplačevalce pred nerazumnimi javno finančnimi tveganji in investicijami, ki ogrožajo energetsko prihodnost države. Ker ni bilo racionalnih argumentov zoper politiko transparentnosti, ki jo je z muko, večkrat ob nasprotovanju nekaterih članov vlade, vodila mag. Darja Radić, so se morala zgoditi politična natolcevanja o nekakšnih »posebnih interesih« Zaresa. Kadar ni argumentov, pridejo v poštev natolcevanja. Dokazano je le to, da gre v primeru TEŠ 6 za največjo investicijsko polomijo v zgodovini samostojne Slovenije in da smo v Zaresu imeli prav.

Tako kot smo imeli prav, ko smo nasprotovali »modri« odločitvi AUKN, ki je tri državna podjetja prisilila v dokapitalizacijo NKBM, tako da so morala za 48 milijonov evrov kupiti njene delnice po ceni 8 evrov, danes pa so vredne manj kot 2 evra in so tako v letu dni zgubila kar 36 milijonov evrov!

Vse čestitke odvetniški družbi Lana Lagostena Bassi in osebno odvetniku Saccucciju ob veliki, velikanski zmagi v Strasbourgu – po zaslugi njihovega znanja in izkušenj še zlasti s primeri množičnih kršitev človekovih pravic. Takega znanja in takih izkušenj nima v Sloveniji nihče, ne posameznik ne odvetniška družba. Sam sem pri tej njihovi pritožbi v Strasbourg sodeloval (od vsega začetka) samo z gradivom in argumentacijo za enega od 11 pritožnikov (Alija Berisho, ki sem ga že pred tem sam zastopal pred slovenskimi sodišči) in kasneje še z nekaj gradiva za argumentacijo - toda ves čas postopka sem njih in sodelavce tudi opozarjal na velikansko tveganje za usoden poraz v tem postopku. Po odločitvi italijanskih odvetnikov, da se bodo zoper prvo, za izbrisane izredno slabo odločbo »malega« senata ESČP iz julija 2010 pritožili kvečjemu v imenu dveh zavrnjenih pritožnikov (Jovanovića in Petreša), ne pa tudi v imenu osmih, takrat žal samo navideznih zmagovalcev, v resnici pa poražencev prvega postopka, smo se takemu usodnemu porazu izognili samo po velikanski sreči, ker takratna (Pahorjeva!) vlada s to svojo prvo strasbourško relativno zmago nad izbrisanimi ni bila zadovoljna. Hotela je še več (torej še manj za izbrisane), vsa logika te prve sodbe ESČP ji je govorila v prid in tako se je (na našo srečo) zoper to, zanjo v bistvu zelo ugodno sodbo pritožila kar ona sama! A se je globoko uštela: ko je na podlagi te njene pritožbe zadevo dobil v roke Veliki senat ESČP, torej 17 najbolj uglednih in izkušenih sodnikov ESČP (od sedmerice iz prvega senata je bil v Velikem senatu samo sodnik iz Slovenije dr. Boštjan M. Zupančič), je v ključnem spornem vprašanju, ali prizadetim za vse prestano pripada tudi odškodnina (ali pa je dovolj že izdaja dopolnilne odločbe, torej tistega znanega »papirja brez vrednosti«, kakor je – povsem nerazumljivo in nerazumno - razsodil prvi senat), Veliki senat (in to soglasno!) razsodil diametralno nasprotno kot prvi senat!

Ogorčenost teh uglednih sodnikov zlasti nad 12-letnim izmikanjem vseh slovenskih vlad pred odločbami našega lastnega ustavnega sodišča je bila pri tem očitno tako velika, da so Sloveniji glede prvih šestih primerov že kar takoj izrekli tudi eksemplarično »kazen«: po 20.000 evrov odškodnine vsakemu samo za nematerialno škodo – o materialni bomo pa mi v Strasbourgu še odločili, če se o tem ne boste v treh mesecih sporazumeli vi sami med seboj! Bravo – tako se to dela s tistimi, ki se norčujejo ne le iz človekovih pravic, ampak celo iz lastnega ustavnega sodišča!

Najtežji pa je tretji udarec te sodbe ESČP, čeprav še ni izražen v številkah: Slovenija mora v enem letu »vzpostaviti shemo kompenzacij« sploh za vse izbrisane – drugače bo potem tudi njim, če se bodo pritožili v Strasbourg, odškodnine prisodilo strasbourško sodišče sámo. Jasno je seveda, da te domače odškodnine nikoli niso tako visoke kot strasbourške (medtem je že prišel v javnost podatek, da se je pri odškodninah za predolga sojenja Strasbourg zadovoljil celo samo s 40-odstotno višino domačih odškodnin nasproti strasbourškim) – ampak če se bo naša vlada tudi pri izbrisanih, torej pri neprimerno hujših kršitvah kot so kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, v tej »shemi kompenzacij« spustila tako nizko, bo prevzela veliko tveganje, da bo iz Strasbourga dobila še eno bolečo lekcijo.

Zato po mojem mnenju predstavnikom izbrisanih sploh ni treba, vsaj zdaj na začetku ne, postavljati svojih zahtev – naj vlada najprej kar sama pove, kaj ponuja »v odkup za svoje grehe«, tako kot to od nje zahteva tudi ESČP. Vsakomur razumnemu je ob tem jasno, da teh nedvomno velikih zneskov (ki bodo seveda šli iz žepov nas vseh – čeprav bi vsaj del bilo treba vzeti tudi iz žepov neposredno odgovornih za to sramoto) državni proračun ne zmore izplačati naenkrat, tako kot bo to moral šestim »zmagovalcem« iz Strasbourga, še posebej ne v sedanji hudi krizi. Razmišljati bo torej treba o obročnem odplačevanju ali čem podobnem – a v enem letu mora biti zahtevana »shema kompenzacij« sprejeta. To je seveda samo moje mnenje – obe organizaciji izbrisanih ter njuni podporniki bodo svoja stališča o vsem tem še izoblikovali.

Zelo pa obžalujem po mojem mnenju nepremišljeno izjavo odvetnika Saccuccija v Mladini o tem, da po njegovem mnenju sedaj prav vsakemu od izbrisanih za nematerialno škodo pripada 20.000 evrov odškodnine. Kakšna nerealna pričakovanja je s tem vzbudil pri tisočih prizadetih, ki so že ali še bodo zvedeli za to njegovo stališče, si ni težko predstavljati – in kako težko bo ta nerealna pričakovanja (zlasti pri prava neukih ljudeh) spet spraviti v realne okvire. A ni treba biti ne pravnik ne sploh kakorkoli izobražen človek, da ti je jasno, da ne more biti odškodnina za nematerialno škodo (za duševno in drugo trpljenje zaradi izbrisa) enaka za tistih prvih šest (in morda še za nadaljnjih sto ali tudi več tisoč) izbrisanih, ki so bili izbrisani 19 ali 20 let, in recimo za tistih sto, ki so bili izbrisani le nekaj mesecev, ker so ponovno (čeprav na drugačni podlagi!) dobili dovoljenje za stalno prebivanje že do konca leta 1992. Vsako naslednje leto je dovoljenje ponovno dobilo še po 50-100 izbrisanih, a samo za naprej, ne tudi za nazaj, bolj množično pa se je izdajanje teh dovoljenj (a še vedno samo za naprej) začelo šele po prvem, z ustavo še vedno neskladnem zakonu iz julija 1999 (ZUSDDD).

A tudi vse to je doslej privedlo šele do številke 10.000 »urejenih statusov« (in ne 13.000, kot se napačno navaja tudi v odločbah ustavnega in evropskega sodišča, ker zraven štejejo tudi okrog 3.000 dobitnikov dovoljenja za stalno prebivanje, ki pa sploh ne spadajo med izbrisane). In kaj bo s preostalimi 15.000 (ali manj, če odštejemo medtem umrle)? Po zadnji noveli ZUSDDD iz julija 2010 ne morejo dobiti praktično nič, še golega statusa ne, ker je ta novela prej norčevanje iz tistih, ki so bili leta 1992 Slovenijo prisiljeni zapustiti, kot karkoli resnega. To je vsaj zaslutilo tudi že ESČP (glej točke 223, 227, 228 in 411 v sodbi) – in to nam bo močna opora, ko bomo z že zagotovljeno podporo Varuhinje človekovih pravic v kratkem izpodbijali (tokrat še tretjič) ustavnost tega zakona pred Ustavnim sodiščem.

Strategija državne proslave

Ne, državna proslava je preveč resna stvar, da bi jo prepustili sproščenemu druženju, brez nadzora in moralnega poduka. Zato so vrli fantje od fare tokrat modro sklenili, naj se končno »preseka« - pomeni preseje tiste udeležence proslave, ki vlečejo misli predaleč v preteklost – dlje, kot vidijo sami, dlje, kot si želijo videti. S tem bodo šele izpostavljeni »pravi osamosvojitelji«, da zablestijo v narodovih očeh, da se uležejo v srca državljanov na vekomaj veke – amen.

Ker je ta pristop predrzen, z gotovostjo sklepam, da ga je stuhtal vojaške strategije priučeni um s prišepetovalci, seveda visoko v vladajoči hierarhiji. Kdo izmed aparatčikov bi ga sicer upal predlagati na lastno pest?

S črtanjem predstavnikov NOB, borcev za severno mejo, Tigrovcev, ... s seznama povabljenih udeležencev, je sporočilo surovo: državo smo naredili »mi« leta 1991. Nihče, ki se je boril za domovino pred tem datumom, naj si ne lasti zaslug zanjo! Kakorkoli je postulat ignorantski, nadut, poniglav, nedržavniški, pritlehen in nesramen, pa je jasen vsaj namen: ceremonija naj podeli licenco ekskluzivno zaslužnim, združenim pod zastavo oblastnega caudilla in njegove camarille.

Prezrli so, da je postulat tudi v nasprotju z ustavo, ki v preambuli pravi: »Izhajajoč iz ... zgodovinskega dejstva, da smo ... v večstoletnem boju ... uveljavili svojo državnost ...«. Torej ne šele leta 1991! Samopašni revidenti zgodovine s slovensko vlado vred bodo morali to popraviti, saj bo zadeva šele takrat formalnopravno zašpiljena.

Razlog za strateško obvladano proslavo je prostodušno zagovarjal »združevalni« kandidat za predsednika države. Ja, tisti, ki »ljudi ne bo razdvajal, ampak združeval« – češ, da državne proslave ne smejo poniževati simboli prejšnjega »totalitarnega režima« – zastave, odlikovanja, bog ne daj titovke. Kako manipulativen konstrukt, izgovor, ki ga »pes na repu prinese«. Ne morem verjeti, da je Zver, kandidat za predsednika države, že v prologu k nasmihajoči se mu karieri izkazal tak intelektualni potencial, na prvem preizkusu pozabil svoje volilno geslo (o združevanju) in se kar sam demantiral. On in consortes raje gonijo svoj prav, kot da bi zajezili erozijo državljanske zavesti.

Ob »uravnotežanju« zgodovine skozi državno proslavo se še sprašujem, kot že nekajkrat prej ob izpadih patentiranih demokratov, na čem bi opravičevali svoje poslanstvo, če ne bi bilo povojnega tako priročnega »totalitarnega režima«? Na čem? Indikativno je, da se te oznake režima strastno oklepajo, jo vneto uporabljajo in nadvse potencirajo.

Resnica je bolj kompleksna (opozarja na primer dr. Sergej Flere: Titova država, »totalitarna«? Mladina št. 21/2012). S pravim trdim totalitarizmom je jugo-varianta po letu 1960 neprimerljiva. Vsekakor se ne sklada s podobo, ki jo rišejo pomladni odličniki. Mantra o povojnem »totalitarnem režimu« je namreč priročno sredstvo za afirmacijo, kajti čim bolj ga črnijo, tem svetlejše bodo videti zasluge za zmago nad njim.

Na dogajanja ob proslavi ob dnevu državnosti se je odzval tudi kardinal dr. Franc Rode in povedal, da je bil boj za Slovenijo boj proti rdeči zvezdi, proti jugoslovanski armadi. Dodal je še, da ne ve, zakaj bi njene simbole gledali na proslavi državnosti in samostojnosti.

S simboli je križ. Pod simboli se dogajajo plemenite in zločinske stvari. Vzemimo kot primer križ. Pod križem so križarji neusmiljeno pobijali »nevernike«. Da ne omenjam pomore heretikov, pa sežiganje »čarovnic« (po nekaterih ocenah so zažgali na grmadah nad milijon žensk). Tudi takrat, ko je v Rimu gorel na grmadi dominikanec Giordano Bruno, pred njim pa duhovnik Gorenc Peter Kupljenik, je bil zraven križ. Naj še omenim desetine milijone ameriških domorodcev, ki so jih pobili krščanski Španci. Pa naj bo dovolj.

In če je bil križ v posameznih obdobjih simbol nasilja, je bil za večino vernikov simbol upanja na večno življenje.

Posledično, ko izobesimo križ, ne mislimo na zločine, ki so se dogajali v njegovi senci, temveč na križ kot simbol vere.

Vrnimo se k rdeči zvezdi. Po Rodetu, mora izginiti, ker je bila na jugoslovanskih tankih in zato, ker je bila vsiljena partizanom. Zgodba o rdeči zvezdi je stara nekaj tisoč let. Rdeča zvezda je v Sloveniji med drugo svetovno vojno simbolizirala upor proti okupatorju in njegovi nakani, da izbriše slovenski narod.

Pa primerjajmo rdečo zvezdo in nacistično svastiko. Tudi ta simbol ima na daljnem vzhodu tisočletno zgodovino. A ko danes mislimo na nacistični simbol, vemo, kaj je predstavljal. V Mein Kampfu je Hitler že 1926. leta brez ovinkov povedal, kaj mu ta znak pomeni: simbol večvredne arijske rase, ki bo zavladala nižjim po vsem svetu. Med te sodijo najprej Judje, ki jih je treba iztrebiti (napoved holokavsta), potem pa Slovani. Ti imajo na vzhodu preveč zemlje, zato bo morala več vredna nemška rasa to zemljo zasesti in si s silo podrediti nižjo raso.

Seveda so 1941. izobraženi cerkveni ljudje in politiki poznali Hitlerjeve nakane. (To ne velja za zavedene dolenjske kmečke fante). Če niso vedeli, jim je Hitler v Mariboru jasno povedal: Naredite mi to deželo spet nemško. In so začeli izseljevati Slovence iz njihovih domov, jih odvažali v koncentracijska taborišča in ubijali.

Svastika jo simbolizirala silo, ki bo izbrisala slovenski narod .(Ko mislim na nacistični simbol, ga zavračam, če pa mislim na budistično svastiko, me ta prav nič ne moti.)

Rdeča zvezda ni napovedovala rusko zasedbo Slovenije, bila je le simbol nove, socialno bolj pravične družbene ureditve.

Italijani so zasedli Ljubljano. Meščanski politiki so se zahvalili Mussoliniju, škof Rožman pa mu je poslal »obilo božjega blagoslova«. Tako Cerkev kot politiki so vedeli, kaj se je dogajalo na Primorskem. Italijani so ukinili slovenske šole, poitalijančili priimke in imena krajev, zapirali, ubijali. In vendar so se že takoj po zasedbi opredelili za brezpogojno kolaboracijo.

Nemški in italijanski načrt je bil izbrisati slovensko ljudstvo.

Na katero stran naj bi se postavili SlovenciNarodno osvobodilno gibanje se je opredelilo za upor in s tem pridružilo Slovence zavezniškim silam, ki so premagale nacizem in fašizem.

Zakaj je bila odločitev za kolaboracijo tako brezpogojna?

Zaradi strahu Cerkve, da bi pod rdečo zvezdo doživela ločitev cerkve od države in zaplembo premoženja (ki ga je Cerkev pridobila s prodajo raja). Za to je šlo in ne za Kristusovo vero.

Rdeča zvezda na slovenskih simbolih govori o uporu, ki je omogočil izgon okupatorja, ne pa o Stalinovih zločinih in povojnih pobojih.

Partizani da so bili v večini verniki, pravi kardinal Rode. (Seveda je k njim prišteval tudi vse krščene nevernike.) Krst je namreč »demokratični« način pridobivanja pripadnikov. Kot če bi komunisti svoje dojenčke vpisovali v partijo.

Miličniki, teritorialci, diplomati in drugi, ki so se uprli jugoslovanski armadi pa so bili v večini rdečezvezdniki.

Pa še vprašanje: ali je upor proti okupatorju prispeval k poznejši osamosvojitvi?

Kaj bi bilo s Slovenci, če bi zmagal Hitler? Kaj bi bilo s Slovenijo, če ne bi bilo partizanskega boja? In tudi po zmagi, ali bi zavezniki privolili v vrnitev Primorske Sloveniji?

Italija se je namreč po kapitulaciji pridružila zaveznikom in tudi njihovi partizani so prispevali k zmagi. Zato bi bila nagrajena, kolaborantska Slovenija pa kaznovana.

In zaključek: izganjanje narodnoosvobodilne vojne iz slovenske zavesti je poskus rehabilitacije medvojne kolaboracije. Naj temu dodam še domobransko zaprisego Hitlerju, ko je bil izid vojne že očiten.

In tudi če zbrišemo vse rdeče zvezde tega sveta, sramote kolaboracije z nacizmom ne moremo zbrisati.

Kot da ne bi imeli »Dneva državnosti«, ki označuje dan, ko je Slovenija razglasila svojo državno neodvisnost, saj smo naslednji dan (26.6.1991) doživeli, da sta se medsebojno priznali Hrvaška in Slovenija. Priznali sta se dve suvereni in neodvisni državi. Mnogo nas je, ki smo na to ponosni. O svoji suverenosti odloča vsaka država sama. Pri tem je najbolj čudno to, da slovenski uradni organi dobesedno klečeplazijo, da bi prvenstvo nekega priznanja prisodili nekemu »mednarodno že priznanemu subjektu«, ki je čakal na druge države, preden je to naredil sam in še to po šestih mesecih!

Graja gre našim vrlim politikantom, ker zavestno pozabljajo, da so bile Litva, Latvija in Estonija med obema svetovnima vojnama mednarodno priznane države. Pač ni njihova krivda, da so padle po zaslugi Hitlerja v Sovjetsko zvezo, ki jim je vzela suverenost mednarodnega subjekta. Obdržale so pa nek status republik kot so ga imele tudi Ukrajina, Belorusija in Gruzija. Vse te države so pred junijem 1991 proglasile svojo državno neodvisnost in priznanja teh držav so bila izvedena v letu 1991! Vsi podatki so iz Slovenskega almanaha 93 in ta navaja , da je bil Vatikan 11., ko nas je priznal. Ob tem pa še mnogi čutimo nek grenek priokus, ko se spomnimo na takšne rabote naših politikov kot je bil »Vatikanski sporazum«, pa še marsikaj drugega, s čimer se je država marsičemu odrekla in vsekakor obremenila državne finance. Bati se je, da je bil zadnji uradni sestanek z Vatikanom namenjen prav temu, da bi država finančno priskočila na pomoč Škofiji Maribor. To bi moral storiti Vatikan, ki pa za odliv kapitala iz svojih lastnih bank nima nobenega posluha. Zato pa pridno pritiska na svoje podrepnike, da bi poplačali velike izgube RKC v Sloveniji.

Dr. Bernard Nežmah je v Pamfletu (Mladina št. 24) zapisal, da košarkarski klub Union Olimpija upravlja Pozitivna Slovenija, »kar je več kot ocean daleč od vodenja športnih klubov v ZDA, kjer senatorji demokratske in republikanske stranke ne odločajo o delovanju najboljših ekip na svetu«. To ne drži: lastnik košarkarske ekipe Milwaukee Bucks, ki igra v ligi NBA, je demokratski senator Herb Kohl, baseballska ekipa Texas Rangers pa je bila med letoma 1989 in 1994 v lasti vlagateljske skupine, ki jo je vodil George W. Bush. Slednji je položaj »predsednika uprave« kluba zapustil decembra 1994, po izvolitvi na položaj guvernerja zvezne države Teksas. Svoj lastniški delež v klubu je nato prodal leta 1998.

Senatorji in guvernerji tako demokratske kot republikanske stranke torej tudi v ZDA odločajo o delovanju najboljših ekip na svetu.

Bolj kot dejstvo, da športnemu društvu predseduje poslanec ali strankarski funkcionar, je netransparentno dejstvo, da je podžupan občine (ali mesta), ki preko javnega razpisa razdeljuje finančna sredstva športnim društvom, hkrati predsednik društva, ki ta sredstva prejema. Podobnih ali še bolj izrazitih primerov navzkrižja interesov, ko posameznik hkrati razdeljuje in prejema javna sredstva, je na področju športa v Sloveniji precej.

Nedavno me je blagajničarka v nekem trgovskem središču povprašala, če sem upokojenec. S tem statusom bi imel namreč poseben popust. Tudi v avtobusu mi kdaj pa kdaj mlajša dekleta odstopijo sedež. Tudi veliko ljudi me vnaprej pozdravi, ko se srečamo na ulici. Pač čas je opravil svoje in nekega dne se bo potrebno posloviti od kolegov na univerzi, ne bo več prijetnega kramljanja z nadebudnimi študenti, ne bom več vezan na točno določene ure v tedenskem urniku, ko sem moral zbrano dnevno odpredavati dve ali več ur hkrati. Ne bom več mentor pri različnih študentskih opravilih, ne bom več javni uslužbenec, iz profesorja bom postal upokojenec. Toda to me ne skrbi. Opravljanje vsega pedagoškega in raziskovalnega dela na univerzi od asistenta do rednega profesorja mi je bilo v veliko veselje in čast - bil je to moj hobby. S tem hobbyem se bom ukvarjal še naprej, če mi bodo dovolili.

Svojo pravo akademsko pot sem začel daljnega 1973. leta, ko sem kot socialistični študent zelo mlad doktoriral na univerzi v Yorku, Anglija. Ni bilo lahko, zmerjali so me tudi s komunistom, četudi nisem bil nikoli organiziran - le v pionirje in tabornike so me sprejeli. Zato sem imel tudi težave pri služenju vojaškega roka in pri prvi izvolitvi v naziv docenta - nisem bil dovolj družbeno-politično aktiven. Vendar nimam tako slabih izkušenj iz svinčenih časov totalitarnega režima, da bi to venomer ponavljal. Ne zamerim nikomer. S primorsko trmo in vztrajanjem sem dosegel veliko v življenju - konec koncev sem si ustvaril veliko družino in postal prorektor Univerze v Ljubljani v letu 2002. Ponosen sem na svojo soprogo, na tri hčere in dve univerzi - ono v Yorku in na slovensko nacionalno univerzo v Ljubljani, ki mi je dala osnovno izobrazbo in kasneje kruh vsa ta leta. Ponosen sem tudi na svojo državo Slovenijo.

Toda družbeni red in vlade so se spreminjale od takrat. Sedaj smo v demokratični državi - vendar je to na žalost le demokracija bogatih. Bil sem priča mnogim reformnim dogajanjem, ki smo jih z določeno mero iznajdljivosti preživeli in iz reforme v reformo postajali bolj trpežni. In končno smo nedavno doživeli še varčevalne ukrepe, ljubkovalno imenovane s kratico ZUJF- zakon o uravnoteženju javnih financ. Pred osmimi leti sva s soprogo toliko privarčevala, da sva začela graditi hišo izven Ljubljane. Ni šlo brez kredita, je hipotekarni in odplačeval naj bi ga deset let. Obrok je precej velik, vendar sem pričakoval, da bom lahko do svojega 67 leta še lahko delal, nato pa bi se upokojil. Toda prišla je kriza in javni sektor je prisiljen varčevati, četudi same krize ni neposredno povzročil. Zakonsko to določa ZUJF. Sindikati so se tako dobro dogovarjali z vlado, da so me po uspešnih dogovorih obvestili o možni prekinitvi delovnega razmerja v dveh mesecih, ako se drugače z mano ne dogovorijo. Dogovori še trajajo. In tudi zato sem v teh časih začel prebirati uradni list, našo ustavo in tudi veljavne zakone. Namreč veljamo za pravno državo.

V maju 2011 je bila skoraj z aklamacijo sprejeta Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki v sedmem od 46 ukrepov zapiše, da bo vlada RS do leta 2012 oblikovala možnosti o izstopu zaposlenih na visokošolskih institucijah iz plačnega sistema javnih uslužbencev. In razlaga ukrepa: visokošolske institucije bodo pridobile večjo avtonomijo pri zaposlovanju in upravljanju s človeškimi viri, saj bodo skladno z dogovorom med vsemi udeleženci zaposleni lahko izstopili iz plačnega sistema javnih uslužbencev. V tem primeru bodo osnovne pravice in dolžnosti urejene manj rigidno. Pričakovanje in želja je, da vodstva visokošolskih institucij in zaposleni skupaj predlagajo, kako bi lahko v tem primeru uredili plačni sistem in pravice ter dolžnosti zaposlenih, pri čemer je ena od možnosti kolektivna pogodba med univerzami kot delodajalci in sindikati kot zaposlenimi. Pri tem je lahko sedanja ureditev pravic in odgovornosti izhodišče za nov sistem. Vodstva institucij in zaposleni bodo do spremembe zakonodaje predlagali spremembe delovnopravne ureditve zaposlenih. Nov plačni sistem bo enoten za visokošolske pedagoške in raziskovalne karierne poti. Konec navedka. – Nič od tega se ni zgodilo. Z novo vlado Resolucija NPVŠ 2011-2020 ni več aktualna. Zakaj potem takem sploh sprejemamo resolucije in zakone, ki veljajo le v omejenem mandatu od ene do druge vlade? Res škoda papirja in dreves.

Visoki državni uradniki tudi ne sledijo dogajanju v svetu. To jih niti ne zanima. Poljski parlament je v aprilu 2012 sprejel višjo mejo za starostno upokojevanje in sicer 67 let. To povišanje bo predvidoma zvišalo gospodarsko rast za 0,2 odstotka vsako leto do leta 2030 in stabiliziralo javne finance. Zakaj je naše ustavno sodišče lani sploh dovolilo referendum o pokojninski reformi? Ljudje smo genetsko lena bitja, in vprašanje o tematiki podaljševanja delovne dobe ima vedno enoznačen odgovor. Predsednik ameriškega zavarovalniškega velikana (AIG) je predlagal starostno mejo upokojevanja celo pri 70. oziroma 80. letih, če so ljudje opravilno sposobni. S tem bi upokojenci imeli boljše pokojnine in boljše zdravstvene usluge. Ker bi dalj časa delali, tudi ne bi kasneje pretirano dolgo obremenjevali pokojninske blagajne.

Toda pri nas bomo varčevali drugače. Nismo razdeljeni samo na leve in desne, sedaj se delimo tudi na javne in realne. Ker je bil s krizo prizadet samo realni sektor, bodo lahko predstojniki, kdorkoli je že to, vsem v javnem sektorju, ki so dosegli minimalne pogoje za starostno pokojnino, prekinili delovno razmerje. Ta člen ZUJF-a je stvar ustavne presoje in ker sodni mlini meljejo počasi in se tudi utrudijo, bodo to premlevali po sodnih počitnicah šele v jeseni-sicer pa prednostno. Že 1. avgusta pa mi lahko prekinejo delovno razmerje. Nisem pravnik, vendar sem mnenja, da je očitno kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom. Hkrati je to tudi očigledna diskriminacija na osnovi starosti. Je tudi očiten poseg v avtonomijo univerze, ki naj bi bila ustavno zaščitena. V mnogih pravilnikih piše, da je »pošiljanje v pokoj« tudi primer mobinga. In tako država izvaja mobing nad svojimi državljani z visokošolsko izobrazbo. Deja vu. Državne univerze bodo posredno tudi finančno prizadete. Starejši in ugledni učitelji so bili ponavadi uspešni na različnih razpisih npr. za mlade raziskovalce, za raziskovalne projekte tako domače kot tudi tuje itn... Hkrati do sedaj še nisem opazil izračunov, koliko bo s tem država prihranila in za koliko se bo tudi znižala kvaliteta študija na državnih univerzah. Zato sprašujem vlado za te podatke in mi jih bo verjetno rade volje posredovala. Ker ta člen ZUJF-a posega le v javni sektor (to so državne univerze), se lahko učitelji, ki bodo v avgustu 2012 odpuščeni in so delazmožni, zaposlijo na privatni visokošolski inštituciji. Skoraj večina teh privatnih zavodov pa deluje z državno koncesijo. Gre še za en primer javno-zasebnega partnerstva oziroma za nekontrolirano vendar dovoljeno prelivanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe.

Skoraj vsi v javnem sektorju smo pripravljeni na odrekanje in znižanje plač, precej hujša usoda te doleti, če izgubiš delo. Mladi so nezaposleni, ker ni na razpolago ustreznega števila delovnih mest. Vlada in ustrezna ministrstva bi morala pregledati, koliko dela opravljajo javni delavci za polni delovni čas, če hočejo urediti to področje. Na univerzah učitelji opravljajo več del hkrati, tako pedagoško kot raziskovalno. Delajo pedagoško, dodatno predavajo za izredne študente, raziskujejo preko Agencije za raziskovalno dejavnost, delajo v sodelovanju z industrijo, so v centrih odličnosti ali centrih kompetenčnosti in mogoče imajo še svetovalno ali drugo delo kot s.p. Poskrbeti bi bilo treba, da bi vsakdo opravljal le eno delo in to odlično. Obstaja opcija, da se zmanjša mesečno število delovnih ur. Dodatno bi morala vlada dati pobudo o pregledu celotnega visokošolskega sistema s strani EUA (to so naredile Irska, Katalonija, Slovaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Portugalska – trenutno poteka v Romuniji). Vlada pa bi lahko pomagala pri urejevanju izrednega študija, nepotizma, študentskega dela, pri ukinjanju raziskovalnih »sovjetskih« inštitutov, ki so večinoma financirani iz proračuna, itn... Je pa zelo neodgovorno, da že 21 let nimamo urejenega sistemskega financiranja državnih univerz. Privatne univerze pa naj bodo neprofitne in brez državnih koncesij. V ustavi namreč piše, da so državne univerze avtonomne, njihovo financiranje pa ureja poseben zakon. Tega zakona še niso spisali, že vedo zakaj. So pa bile univerze v zgodovini vedno trn v peti vladajočim oblastnikom. Pri nas ni nič drugače, četudi je večina naših oblastnikov zaključilo študije na naših univerzah. Pisalo se je o toplih gnezdih na univerzi, sedanji premier je verjetno po pomoti navedel efektivni delovni čas učitelja na univerzi, vedno letijo kritike na univerzo – četudi je to pljuvanje v lastno skledo itn... Slovenci to znamo.

Petinšestdeset let štejem ter imam 40 let delovne dobe kot univerzitetni profesor. V poletni vročini čakam na milostno odločitev dekana in rektorja o mojem nadaljnjem delu. Četudi so mi določili 37 dni letnega dopusta, ga bom težko izkoristil. Verjetno mi bodo dejali, da ga niti ne potrebujem več.

Menim, da smo v teh mesecih soočeni z agresivnim uveljavljanjem janšizma.

Predstavljajo ga trije glavni procesi.

Prvič: »sanacija« proračuna kot stroškovno zastraševalni koncept. Tak (zdaj stroškovno zastraševalni, ob drugih zgodovinskih priložnostih je bil primeren pač kakšen drugačen zastraševalni koncept) zastraševalni koncept je vedno ena osnovnih sestavin diktature.

Drugič: priprava sprememb Ustave kot ustavno – pravno pokritje diktature. Zlasti vsebine, v zvezi s katerimi naj referendumi ne bi bili dovoljeni, predstavljajo poskus, da se državljanom onemogoči vsakršen vpliv na urejanje države. To je samo nadaljevanje procesa, v katerem se že zdaj vse ključne odločitve (tudi iz parlamenta) prenašajo na vlado oziroma enega vodjo.

Tretjič: organizacijsko kadrovske spremembe na vseh področjih, na katera uspe (čeprav večkrat neupravičeno in protizakonito ali celo protiustavno) poseči sedanja vlada.

Že dosedanje spremembe bodo povzročile probleme, ki bodo samo v gospodarstvu nekajkrat večji, kot so tisti v zvezi z Istrabenzom, Pivovarno Laško, Luko Koper, Intereuropo itd., ki so posledica nasilnih sprememb v obdobju 2004 – 2008. K temu moramo dodati še negativne posledice napada na vsa področja t. i. javnega sektorja, ki bodo še večje in dolgoročnejše, kot tiste, ki so posledica napadanja subjektov na področju gospodarstva.

Je možna alternativa?

Seveda je!

Slovenci ne zaslužimo tega, da se janšistična ali katerakoli druga elita pase na naših žuljih in organiziramo alternativo, ki bo v korist večine državljanov!

Rode je dejal, da so partizanom zvezdo vsilili. Morda! Tudi križ so ljudem vsilili, pod njim so padle številne žrtve. Je simbol nasilja nad drugačnimi skozi vso zgodovino, čeprav je nasilje v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom. Bo tudi križ, skupaj z zvezdo, prepovedan simbol?

Dejal je še, da zvezde nič ne pogreša. Večina državljanov Samostojne države Slovenije je ne pogreša. Imamo svojo državo in svoje simbole, ki jih spoštujemo. Ne dovolimo pa blatenja naše preteklosti, na katero imamo mnogi prijetne spomine in v kateri je tudi mali človek imel dostojno življenje in varnost, vse tisto, kar nam hoče sedanja oblast vzeti! Zvezda je del tega in nam je ne more in ne sme nihče prepovedovati. To je naša osnovna pravica, da mislimo in čutimo s svojo glavo, ne tako, kot nam bo zapovedal Janša!

A dovolj o Rodetu in Janši. Onadva sta Velika Slovenca in si lahko privoščita v tej državi soditi o vsem!

Sam to nisem in tudi ne želim biti! Hočem biti državljan države, ki bo spoštovala moje človeško dostojanstvo, ne glede na versko, politično, narodno, spolno ali kakršnokoli drugo pripadnost, ki mi bo zagotavljala pogoje za dostojno življenje, kjer bomo ljudje živeli v slogi in prijateljstvu, skupno iskali rešitve za boljše življenje sedaj in v prihodnosti ne pa stalno brskali po preteklosti in obračunavali z njo, blatili drug drugega in manipulirali s podatki in „dejstvi“.

Zgodovina je takšna, kakršna je, stvari so se dogajale v drugačnih razmerah in jih ne moremo soditi z današnje perspektive. Lahko jo le sprejmemo in se iz nje kaj naučimo! Zdaj izgleda, da se zgodovina ponavlja in se najbolj odgovorni iz nje niso nič naučili!

Imamo še en uničen Praznik, dan Državnosti! Smo kot družina, ki ji pijan sorodnik pokvari vsako zabavo. Mu bomo stalno gledali skozi prste, ali bomo zahtevali od njega, da se gre zdravit?!

V članku Boruta Mekine “Privatizacija učenja” (Mladina, 15. junij 2012) je navedenih nekaj napačnih trditev, zato pojasnjujem.

Nisem in nikoli nisem bil član ne SDS ali katere druge politične stranke.

Nisem ustanovitelj MFDPŠ, saj sem se odrekel ustanoviteljskemu deležu MRKSI 5. 6. 2006, MRKSI pa je ustanovil MFDPŠ 27. 6. 2006, zato sta ustanovitelja MFDPŠ dr. Srečko Natek in dr. Danijel Melavc.

Ne ustanavljam univerze v Celju, za razvoj visokega šolstva v regiji je pristojno Regijsko študijsko središče v Celju, ki ga je leta 2001 ustanovilo 32 občin ter gospodarske in obrtne zbornice Savinjske (statistične) regije. Svet regije je 1. 10. 2009 imenoval delovno skupino za pripravo Strategije razvoja visokega šolstva, v katero sem bil med drugimi imenovan tudi sam. Strategija razvoja visokega šolstva v regiji je bila sprejeta na Svetu regije 7. 4. 2011 in s tem je mandat tej delovni skupini prenehal.

Zaradi dogajanj v zadnjih mesecih javnost, starše otrok in mlade generacije opozarjamo na izjemno škodljive in dolgoročno nepopravljive posledice, do katerih bo prišlo v šolskem sistemu in visokošolskem izobraževanju, če se bo nadaljevalo z nestrokovnimi in nepremišljenimi posegi na to področje, kot so se zarisali ob pripravi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in sprejemanju rebalansa proračuna. V bistvenih potezah so zgrešeni in tako škodljivi za razvoj države, da se jim je treba najostreje upreti in doseči spremembo odnosa in pristopa Vlade do vzgoje in izobraževanja in visokega šolstva.

Z ZUJF je Vlada nameravala poslabšati standarde in normative v vzgojno-izobraževalnih institucijah, normativno povečati obveznosti za vzgojitelje in učitelje, poslabšati merila za sistemizacijo svetovalnih delavcev in knjižničarjev, želela je spremeniti koncept izvajanja podaljšanega bivanja, financiranje jutranjega varstva učencev prvega razreda, interesnih dejavnosti ipd. Ti ukrepi so bili zaradi nasprotovanja sindikatov izločeni iz ZUJF, vendar jih ministrstvo očitno še vedno namerava uveljaviti, čeprav so strokovno nesprejemljivi. Poudarjamo, da je obstoječi vzgojno-izobraževalni sistem v naši državi dober, kar kažejo tudi mednarodne raziskave znanja, in da strokovni delavci na področju šolstva kakovostno opravljajo svoje delo. Sprememba normativov in standardov je namreč po eni strani predpostavljala, da so vzgojitelji, učitelji in drugi strokovni delavci premalo obremenjeni in da jih je mogoče še bolj obremeniti. Ob tem pa se je zanemarilo, da imajo vsi pedagoški delavci poleg neposredne pedagoške obveznosti še celo vrsto drugega dela in obveznosti, zaradi katerih morajo velikokrat delati celo več, kot je njihova tedenska štirideset urna delovna obveznost. Po drugi strani pa se je z mednarodnimi primerjavami poskušalo prikazati, da imamo v naših šolah in vrtcih nadstandardne pogoje. Opozarjamo, da v vrtcih že sedaj ne dosegamo predpisane kvadrature notranje igralne površine na posameznega otroka, povečevanje števila otrok in učencev v oddelku pa bo znižalo kakovost opravljanja vzgojno izobraževalnega dela. Med učenci so namreč vedno večje razlike v njihovem znanju, interesu, motivaciji, sposobnostih, zato je za izvajanje individualizacije oz. prilagajanje dela posamezniku nujno potrebno vsaj ohraniti obstoječe število učencev v oddelku. Pomembno vlogo v šolskem sistemu opravljajo tudi svetovalni delavci, ki že v obstoječih pogojih delovanja težko vzpostavijo svetovalni odnos, ki temelji na dogovoru z vsakim posameznim udeležencem, in je temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo v vrtcu in šoli. Učenci pa morajo imeti možnost svoje potenciale uresničevati tudi v dejavnostih, ki potekajo v okviru razširjenega programa (interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, aktivnosti, ki jih izvajajo knjižničarji ipd.), zato je treba tudi pri teh dejavnostih ohraniti njihov koncept in jih ustrezno financirati še naprej. Stalni pritiski po zniževanju normativov in standardov in očitki glede delovne obremenitve strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ustvarjajo tudi nedopustne napetosti v teh vzgojno-izobraževalnih institucijah. Ali v državi želimo iti v smer, da šola, ki je bila za otroke prostor vzgoje in izobraževanja, v katerem so sprejeti, te svoje temeljne funkcije ne bo mogla opravljati?! Namesto da bi odpirali perspektive najmlajšim generacijam in s tem državi, ministrstvo kot kaže razmišlja le o tem, kako bo varčevalo tudi na način, ki posega v pravice najmlajših generacij. Zavedamo se, da je varčevanje potrebno, vendar nasprotujemo vsakršnim posegom v šolski sistem, do katerih bi prišlo brez vključenosti stroke, strokovne razprave ter širšega strokovnega konsenza.

Po sprejemu ZUJF-a je Vlada pričela pripravljati dogovor s socialnimi partnerji (s sindikati, s predstavniki delodajalcev) za nekaj naslednjih let. Iz informacij, ki so na voljo, izhaja, da ima Vlada ponovno namen posegati tudi v visokošolski prostor in dejansko radikalno preoblikovati sistem visokega šolstva.

Na področju izobraževanja učiteljev ministrstvo predlaga, da bi v bodoče učitelje (v petih letih študija?) usposobili za poučevanje treh predmetov, da bi bile vsebine strokovnega izpita in pripravništva, kar je pristojnost države, del opravljene diplome, predpisovalo bi tudi, katere predmete naj bi poučevali v visokošolskih študijskih programih. Vse to kaže namere, da ministrstvo posega na področje univerzitetne avtonomije, ki je pri nas zaščiteno tudi z Ustavo – tem samovoljnim posegom v univerzitetno avtonomijo in v visokošolski sistem ostro nasprotujemo.

Načrtovani posegi so namreč še toliko bolj nerazumljivi, ker so bili vsi študijski programi v zadnjem desetletju prenovljeni in vse fakultete so vpisale prvo generacijo študentov v nove študijske programe najkasneje v študijskem letu 2009/10, kar pomeni, da na večini fakultet, ki izo-

bražujejo bodoče strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, študenti letos zaključujejo 3. letnik študija. Prenovljeni programi vključujejo več praktičnega usposabljanja, več je sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi institucijami in fakultetami, programi prinašajo drugačen način dela s študenti (ki zahteva tudi več financ!), nove vsebine (npr. delo z otroki s posebnimi potrebami, informacijsko komunikacijska tehnologija) ipd. Nesprejemljivo je spreminjati visokošolski sistem, preden je narejena analiza novih programov; te pa ni možno narediti, dokler se prvi diplomanti ne bodo zaposlili in bodo delodajalci imeli priložnost povedati svoje mnenje o usposobljenosti diplomantov novih študijskih programov. Nova reforma visokošolskega prostora (namere iz Socialnega sporazuma prinašajo ravno to) je zato preuranjena in neprimerna. Nujno pa je, da država zagotovi dodatna (nujno potrebna!) finančna sredstva, da bo mogoče izvajati magistrske programe za vse študente brezplačno. Ker je diploma druge stopnje na tem področju pogoj za opravljanje poklica in če ne bo dodatnih sredstev za izvedbo programov, bo država prisilila fakultete, ki izobražujejo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, v razpis izrednega (plačljivega) študija vsaj za večino študentov. Četudi to ne bi prizadelo vseh študentov na magistrskem študiju, nobenemu študentu, ko so se vpisali v prvi letnik bolonjskega študija, država ni povedala, da bo moral za študij na magistrski stopnji plačati šolnino. Kljub temu pa sedaj visokošolski sistem potiska v brezizhoden položaj, ko bodo šolnine edini preostali vir za izvedbo teh programov. V državi – predvsem seveda na pristojnem ministrstvu – se ne smemo več sprenevedati, da je mogoče zagotoviti dodatno leto študija brez dodatnih sredstev. Da se ob tem govori še o kakovosti, je zavajanje študirajočih in širše javnosti.

Položaj pa je še bolj kritičen zato, ker je Vlada z rebalansom proračuna visokošolskemu prostoru odvzela nujno potrebna sredstva za izvajanje vseh, tudi dodiplomskih študijskih programov. Vodstva vseh univerz oziroma fakultet je s tem letos spravilo v nemogoč položaj, saj je za vpisane študente treba iz javnih sredstev, ki za to še zdaleč ne zadoščajo, plačati izvedbo razpisanih študijskih programov. Opozarjamo, da pri tem »racionalizacije«, katerih učinek bi lahko bila večja kakovost, niso možne. Struktura študijskih programov (predmetnik, kontaktne ure, obveznosti študentov) je predpisana in potrjena s strani države. Poleg tega so vsi študijski programi tudi mednarodno primerljivi, kar je pogoj za priznavanje diplom v tujini. Ta merila zagotavljajo osnovno raven kakovosti in posredno predpisujejo tudi stroške njihove izvedbe. Število vpisanih študentov se lahko spreminja le na daljši rok (vsaj štirih ali petih let) in plače visokošolskim učiteljem in sodelavcem je potrebno izplačati v skladu z zakonom. Ker je rezultat intervencijskih ukrepov ta, da bodo ob zmanjšanih sredstvih za visoko šolstvo stroški za plače v tem letu ostali praktično enaki, je Vlada med sredstvi in stroški ustvarila nedopusten razkorak. Dokler je razlika med dodeljenimi sredstvi in stroški izvedbe rednih študijskih programov v posameznem letu le nekaj odstotkov, je mogoče izvajati racionalizacije in ob tem poskušati ohraniti osnovna merila kakovosti. Toda v tem letu bodo v drugi polovici leta univerze prejele v grobem dvajset odstotkov manj sredstev, kot jih potrebujejo za plače in materialne stroške izvedbe rednih študijskih programov. Prejele bodo tudi petnajst ali več odstotkov manj sredstev za raziskovalno dejavnost. Pri tako radikalnem zmanjšanju sredstev prilagoditve, ki ne bi zniževale kakovosti dela, niso več mogoče. Ker ne gre za količino sredstev, ki jih država v strukturi proračuna nikakor ne bi mogla zagotoviti, je vseeno, ali je razlog teh odločitev nek načrt, lahkomiselnost ali kaj drugega. Ključno je zgolj dejstvo, da bo takšno zmanjševanje finančnih sredstev vodilo v uničenje javnih univerz oziroma njihove kakovosti dela – uničujemo torej visokošolske institucije, ki v svetovnem merilu na lestvicah, ki merijo kakovost, edino kaj štejejo!

To so namere, ki vodijo visokošolski prostor v nacionalno katastrofo. Ali si v državi, ki je odvisna od znanja, uničenje kakovosti teh nekaj institucij res lahko privoščimo? Razbitih struktur izvajanja visokošolskih študijskih programov, ki zagotavljajo osnovno kakovost dela, ne bomo več uspeli popraviti. Dolžnost fakultet, ki izobražujemo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju je, da v dobro sedanjih in bodočih generacij opozorimo na nesprejemljivost takšne politike. Ne pristajamo na diktat ministra, ki nas z odvzemom sredstev prisiljuje, da bi uvajali ukrepe, kot so denimo manj neposrednega pedagoškega dela s študenti in odpravljanje različnih drugih oblik dela, ki prinašajo kakovost, v odpuščanja strokovnjakov, katerih znanje se gradi skozi dolga leta študija in raziskovanja itd. – in s tem nepopravljivo poslabšali standarde kakovosti in izvedbe študijskih programov.

Zato pozivamo Vlado, da v državi nastali položaj ponovno premislimo in zagotovimo ustrezna finančna sredstva za izvajanje prvo in drugostopenjskih študijskih programov in tudi za raziskovalno delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Brez možnosti raziskovanja in novih spoznanj, ki jih vključujemo v svoje delo in posredujemo študentom, ni mogoče imeti kakovostnega in sodobnega visokošolskega študija.

V Mladini je bilo dne, 18. maja 2012, objavljeno pismo z naslovom »Ali naj se kar vdamo čudaškim zakonom?«, v katerem bralec poziva k spremembi zakonodaje tako, da bi bile k transparentnemu in odprtemu delovanju poleg javnih organov zavezane tudi gospodarske družbe, katerih lastnik je država ali občina.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pojasnjuje, da predlog razširitve kroga zavezancev po ZDIJZ obravnava delovna skupina, ki pripravlja spremembe in dopolnitve zakona. Razširitev kroga zavezancev je predlagal tudi Informacijski pooblaščenec. Predlog predvideva, da bi med zavezance sodile tudi gospodarske družbe, v katerih ima prevladujoč vpliv država ali državni organi, ena ali več samoupravnih lokalnih skupnosti, in sicer iz razloga, ker tovrstne družbe poslujejo z javnim denarjem ali pod vplivom javne oblasti, kar posledično prinaša tudi povečano odgovornost za poslovanje do javnosti.

Delovna skupina je o predlogu pridobila različna mnenja resorjev. Glavni pomislek se je nanašal na potrebo po temeljnem razlikovanju med javnim podjetjem kot gospodarsko javno službo in gospodarsko družbo. Namen gospodarskih javnih služb je zagotavljanje materialnih javnih dobrin, zato v primeru javnega podjetja, katerega lastnica je država oz. samoupravna lokalna skupnost, drži argument, da takšna podjetja poslujejo z javnim denarjem, država oz. samoupravna skupnost pa je dolžna skrbeti za racionalno porabo javnih sredstev in potrebno preglednost poslovanja takšnih podjetij. Kadar pa so država oz. samoupravne lokalne skupnosti udeležene kot lastnice v gospodarskih družbah, ki niso javna podjetja, ki bi bila ustanovljena za zagotavljanje javnih storitev, temveč na trgu opravljajo gospodarsko dejavnost z namenom ustvarjanja dobička, je potrebno upoštevati, da za te družbe, ne glede na lastniško strukturo, v splošnem veljajo vsa pravila, ki veljajo za ostale družbe na trgu.

Družbe, ki so v večinski lasti države oz. samoupravne lokalne skupnosti, so delno že zavezane k odprtemu delovanju kar zadeva podatke o prejemkih vodstva družbe. Zavezane so na podlagi pravil, ki določajo vrsto in najvišjo višino prejemkov poslovodnih oseb (po Zakonu o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti). Tako kot vse družbe pa morajo na podlagi novele ZGD-1C podatke o prejemkih članov organov vodenja in nadzora vključiti tudi v letno poročilo.

Delovna skupina predlog po razširitvi kroga zavezancev po ZDIJZ torej še obravnava in bo proučila vse argumente za in proti razširitvi kroga zavezancev za dostop do informacij javnega značaja ter predlagala spremembe zakona.

A za državo in zavarovalnice! Siromašenje in privatizacija javnega zdravstva (in ostalih elementov socialne države) se nadaljuje!

Preslišana je zahteva državljanov in požrta obljuba strank po ukinitvi oz. pripojitvi dodatnega zavarovanja k obveznemu zavarovanju in zagotavljanju celostne zdravstvene oskrbe na tej osnovi.

Namesto tega je vlada prevalila del stroškov na zavarovalnice, te pa, logično!, na zavarovance.

Poleg tega obvezno zdravstveno zavarovanje ni nekaj, kar bi dala država, ampak zavarovanje, za katerega plačujemo vso svojo delovno dobo, in enostransko spreminjanje pogojev med njegovim potekom ni dopustno, je prevara zavarovancev. Ki pa smo tega že navajeni! Tako nas prevarajo s čakalnimi dobami. Pridete k zdravniku, ki vas postavi v vrsto čez npr. 5 mesecev. Lahko pa ste na vrsti čez dva dni, le s sestro se zmenite, da vas naroči v njegovi privatni ordinaciji!? Seveda, brez denarja ne bo šlo! In to goljufijo omogoča država, zavarovalnice in zdravniki pa to s pridom izkoriščajo! Da to ni goljufija? Pomislite še enkrat! Plačate zavarovanje, če hočete pravočasno zdravstveno pomoč, pa plačate storitev, ki bi jo morala zagotavljati zavarovalnica. Niti do povračila niste upravičeni! Da o zdravniku, ki dela v javnem zavodu, obenem pa iste bolnike obravnava v zasebni ordinaciji ne govorimo. Kje je tu konkurenčna klavzula? Kako je z nadzorom odliva javnega denarja v zasebne žepe in še cel kup vprašanj, ki bremenijo take postopke (omenjeni primer je vzorčen v delu javnih služb in je za mnoge očitno čisto normalen in dopusten), so zadeve, ki bi jih morala vlada uvesti kot protikrizne in varčevalne ukrepe in ne linearno nižanje plač zaposlenim v javnih službah, ne glede na njihovo uspešno ali neuspešno delo. Seveda pa to pomeni utrjevanje države, dosedanja politika te, pa tudi ostalih vlad pa vodi ravno v nasprotno smer. V smeri razdrobljenosti, zakonske nedorečenosti, posledično nemogočega nadzora, ... Pripeljali so v razmere, v katerih revni dnevno postajajo berači, politična in gospodarska elita pa se iz nas dela norca!

Najbolj je brezupno dejstvo, da ob takih dogodkih, kot je ta z zdravstvom pa spremembami zakona o socialni varnosti (varčevalni paket in spremembe socialne zakonodaje je katastrofa za slehernega državljana, ki je odvisen le od dela svojih rok) ni slišati niti sindikata, ne civilnih pobud, ne invalidskih in bolniških organizacij in podobnih institucij. Vsi bi morali biti na nogah, ko se stiska in varčuje pri najbolj nedopustnih stvareh, od omenjenih pa pridejo le kakšne mlačne reakcije. In to za zadeve, ki ravno njihove člane najbolj prizadenejo. Ob takih dogodkih bi se morala zgoditi „ulica“!

Na uradne institucije te države državljani že dolgo ne moremo več računati! Tisti, ki so nas v krizo pripeljali, nas iz nje ne bodo izvlekli! Za to bi morali odgovarjati!

Zelo radi govorimo in se predstavljamo, da smo pomorska država, a to nismo več. Da bi bili pomorska država bi morali imeti lastno ladjevje, s katerim bi sami upravljali. V vseh letih, kar obstajamo kot samostojna država, ni nobena vlada delala na tem, da bi naše ladje plule pod slovensko zastavo in imele luko pripadnosti Koper.

Pri Splošni plovbi sem bil od njenega začetka in vsi smo bili zelo ponosni, da plujemo po celem svetu na ladjah, ki vijejo domačo zastavo (takrat jugoslovansko, saj je to bila naša država), na krmi pa je bila izpisana luka pripadnosti Koper. Še posebej pa nas je navdajalo s ponosom, da smo imeli na dimniku znak Triglava z morjem, za razliko od ostalih jugoslovanskih ladijskih družb, ki so imele zvezdo. Hrvati so nas takrat postrani gledali, češ kaj boste vi, a smo dokazali, da smo jim na tem področju enakovredni ali celo boljši. V tujini nismo nikoli blatili svoje države, kot to danes počnejo nekateri.

Večkrat se vprašam, zakaj imamo državo, če je ne znamo upravljati in je ne spoštujemo. Namesto da napredujemo - zaostajamo, veliko podjetij propada. Upam, da ne bomo prodali še Luke Koper.

S spoštovanjem,

Zanimivo, obetajoče razmišljanje g. Jankovića. Škoda, da (še?) ni preverljivo v praksi. Ampak, tako je in k temu je največ pripomogel Borut Pahor. Že lep čas ga vidim kot trojanskega konja desnice, dopuščam pa možnost, da se tega niti ni zavedal. Pa ni moj namen odziva samo jeza zaradi Pahorja, ampak slabištvo, neka poštenost, odgovornost, korektnost par excellence in kar je še teh levo-civiliziranih manter na splošno, ki blokirajo njeno uspešnost. Zagovarjam pravo mero.

Pozoren sem postal na izjavo g. Jankovića, da bo odstopil, če mu najdejo en sam cent , ki da ga je dal nezakonito v žep. Ni mi jasno, kam so mu ob tem ušle misli, preveč je bil pod vplivom za ohranitev dobrega imena, ko je dal táko/takó zavezujočo izjavo. Izjava je zelo nevarna: naj je še tako res, kar je izjavil, mu bodo „dokazali“, da je v žep vtaknil ne samo cent, po „potrebi“ mu bodo obesili celo milijone. In najbrž ga ni med nami, ki ga ne bi mogli za še tako dober in pošten namen umazati. To Majerjevi izborno obvladajo ... Zato t. i. levičarjem polagam na srce, najbrž brezupno, pa vseeno: ne odstopajte za vsako figo! Pri določenem delu javnosti boste krivi, pa če stokrat dokažete, da gre za laži. Ne odstopajte, temveč se borite! Poglejte si samo Kresalovo, Thalerja, Golobiča ... kaj so dosegli z odstopi!? Izbris s političnega zemljevida! Idealistično početje zaradi - premalo kilometrine. In v nič izpuhteli naši glasovi, ki smo jim jih dali. Zavedajte se, da smo vas ustoličili zato, da ste učinkoviti in ne infantilno-utopistično-brezmadežni, da ne rečem totalno pošteni in zato kar vržete puško v koruzo že ob najmanjšem sumu ali kakršni že koli bagateli. Strela, učite se vendar že od desnice in Cerkve! To je, žal, naša sedanja realnost!

Ne moreš/morete z okostenelim duhom razpravljati na visoko intelektualnem nivoju; če premorete (tudi) modrost, se morate spustiti na njegovo raven ...

Odgovor na članek

Dr. Janez Šumrada zavrača trditve o političnem imenovanju za veleposlanika v Parizu. Dr. Šumrada je bil za veleposlanika imenovan na podlagi svojega znanja in izkušenj, saj je v Parizu, kot diplomat nižjega ranga že služboval v letih 1993 do 1995. Je diplomant francoskega jezika in književnosti Univerze v Ljubljani in doktor znanosti. Mesta veleposlanika ni dobil „za nagrado“, kot se posmehljivo navaja v članku, ampak zaradi svojega dela in strokovnih referenc.

Dr. Šumrada ponovno ostro zavrača neresnične trditve, da naj bi on in njegova žena kupila stanovanje v Parizu iz proračunskih sredstev. Novinarju Mekini je bilo že v oktobru 2011 s strani dr. Šumrade in Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) pojasnjeno, da je stanovanje kupila njegova žena in da nadzor MZZ, vezano na nakup stanovanja v Parizu, ni odkril nobenih nepravilnosti, kaj šele da naj bi dr. Šumrada za nakup porabil 350.000 EUR proračunskega denarja. Zakonca Šumrada o vsem svojem premoženju in njegovem izvoru poročata pristojnim organom in v zvezi s tem nista v nobenem postopku, kaj šele v kazenskem postopku. Namigovanja o nezakonito pridobljenem so zato povsem neutemeljena in je njihov namen zgolj škodovati časti ter dobremu imenu zakoncev Šumrada.

Dr. Šumrada ponovno poudarja, da do danes ni prejel nobene kazenske ovadbe in da o njej ne ve nič. Delo veleposlanika v Parizu je opravljal vestno in skrbno ter pri tem v celoti spoštoval vso zakonodajo države gostiteljice in tudi Republike Slovenije. Ob nadzoru dela dr. Šumrade na veleposlaništvu v Parizu niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti pri izplačilu prejemkov ali nadomestil dr. Šumradi. Zato so očitki o zlorabi veleposlaništva in o osebnem okoriščanju dr. Šumrade neutemeljeni.

Spoštovani gospod urednik!

V zadnji številki Mladine je bil objavljen članek novinarja Boruta Mekine z naslovom Osem sekund za Obamo, v katerem je novinar med drugim obtožil ministra za obrambo Aleša Hojsa manipulacije v pogovoru s slovenskimi novinarji, ko se je ob nedavnem obisku v Združenih državah Amerike udeležil sklepne slovesnosti na letalski akademiji v Coloradu Springsu. Minister Hojs se je o obisku v Koloradu dejansko po telefonu pogovarjal samo z dopisnikom STA v Združenih državah Amerike, in sicer med drugim tudi o slovesnosti v Coloradu Springsu. Na slovesnosti, ki jo vsakih nekaj let z govorom počasti predsednik ZDA, je bila tudi slovenska delegacija, kar so med slovesnostjo posebej omenili. Že na začetku, ko so pozdravljali prisotne goste, so med drugimi pozdravili ministra Aleša Hojsa, veleposlanika Romana Kirna in načelnika Generalštaba Slovenske vojske brigadirja Dobrana Božiča.

V telefonski izjavi za STA je minister povedal, „da je bila Slovenija na prireditvi večkrat omenjena ...“ in ne, da je bila Slovenija večkrat omenjena v predsednikovem govoru. To smo preverili tudi pri dopisniku, ki je še enkrat preveril zvočni zapis telefonskega pogovora in se je za napako opravičil. Enako bi lahko pred objavo članka, v katerem je ministra Hojsa grobo in - kot se je izkazalo - neupravičeno diskreditiral, storil tudi novinar Borut Mekina.

Ob tem želimo še poudariti, da je minister Hojs vesel in počaščen, da se je imel na slovesnosti priložnost srečati s predsednikom Obamo ter z njim neformalno izmenjati nekaj stavkov, nobene potrebe pa nima, da bi se s tem pred mediji ali pred komerkoli drugim postavljal. Vsakršna druga interpretacija njegovih izjav v zvezi s tem dogodkom je lahko zgolj manipulacija.

Mladina, št. 20

Ali Je dosegel svoj cilj filozof Slavoj Žižek s svojim nastopom na RTH v Zagrebu v nedeljo, na dan Servacija, 13. maja, ko nas je hotel po kosilu „spodbuditi k razmišljanju?! Kot stari stalinist nam je priporočil, da ostanemo samokritični, ker bomo tako deležni modela napredka!

Priporočal nam je, da se moramo od Marxa do neke meje vrniti k Heglu, obenem je ponovil tudi Leninovo svarilo, da nam je kapitalist pripravljen prodati tudi zanko za vrat. Zato je nevarna sedanja neoliberalna opcija, v katero nas tunka sedanja diktatura finančnega sistema.

Rekel nam je, da kulturna globalizacija odpira prostor tudi za manjše narode. Dočim je radikalna razgradnja državne blaginje v Grčiji ena od možnih usod vseh nas! Žižek meni, da sedanji demokratični sistem ni dovolj močan za spopad z ekonomsko krizo. To mu vsi verjamemo! Še posebno tisti, ki so ostali na cesti brez dela in jela ter čakajo na milost božjo, da dobijo od tudi naših tajkunov denar za tiste mesece, ko so z žulji na rokah kot hlapci Jerneji garali za svoje gospodarje, ki so se moralno večinoma kalili v komunizmu! Verjetno naš svetovno poznani in spoštovani filozof ni imel časa, ali pa je spregledal zajetno knjigo Kolimskih zgodb, kjer lahko z grozo spoznamo življenje, garanje in smrt v stalinskih sibirskih delovnih taboriščih, kjer so množično umirali, tudi zaradi lakote! Na strani 157 lahko čitamo, kako je končal svoje trpljenje mladi poročnik tankovske enote Svečnikov, ki ga je vojaško sodišče obsodilo zaradi nekakšnih službenih prestopkov. Med delom v rudniku so ga zasačili, ko je jedel meso človeških trupel iz mrtvašnice, pri čemer je „seveda izbiral nemastne“ koščke človečine ...

Neonacistična stranka Zlata zora je ta mesec vstopila v grški parlament. S svojim simbolom, ki ga je navdihnila svastika, hitlerjanskim pozdravom, omenjanjem Mein Kampfa, antisemitsko in rasistično ideologijo, zanikanjem holokavsta, nasiljem nad priseljenci, grožnjami novinarjem in kultom osebnosti je neposredna naslednica nemške nacionalsocialistične stranke, ki je Evropo in svet pahnila v kaos in prelivanje krvi.

Žal Grčija ni edina država, ki jo ogroža preporod nacistične ideologije. V Latviji je letos predsednik države kljub ogorčenemu nasprotovanju prvič podprl letni shod nekdanjih pripadnikov enot SS. V Avstriji v raziskavah javnega mnenja pred parlamentarnimi volitvami vodi Svobodnjaška stranka, skrajno desničarska organizacija, ki se nostalgično spominja tretjega rajha. Na Madžarskem skrajno desničarsko Gibanje Garda, potomec nekdanje milice Njilasi (Stranke suličastega križa), ki je odgovorna za pregon Židov in Romov, ustrahuje židovske prebivalce in je neposredno izzvalo usodne napade na Rome.

Ta preporod je mogoč zaradi sistematičnih napadov skrajno desničarskih strank na republikanski ideal, da smo vsi pripadniki ene skupnosti. Kampanja proti povezanosti temelji na strategiji Geerta Wildersa in njegove Stranke svobode. Bistvo te strategije, ki jo je uvedel na začetku stoletja, je, da so poudarjanje neenakovrednosti ras zakrinkali kot »kulturni« boj proti tako imenovani islamizaciji Evrope.

V trenutni gospodarski in družbeni krizi, ki je idealna za neumorno iskanje grešnih kozlov in krepi strah pred zatonom stare celine, je takšna strategija zaskrbljujoče učinkovita. Omogočila je tudi, da skrajno desničarske stranke podpirajo vladne koalicije – ali celo postanejo njene članice -, in da hkrati rasistično in antisemitsko govorjenje postaja vse bolj sprejemljivo. Ta nova skrajna desnica je tudi utrla pot strankam, ki tako kot Zlata zora lahko zakonito pridobivajo volilne glasove, čeprav odkrito spodbujajo sovražni govor.

V takšnih grozljivih razmerah – katerih primer je tudi izvolitev neonacističnih poslancev v grški parlament – izražamo našo solidarnost: vsi smo grški Židje.

Ne bomo se sprijaznili s tem, da bi se na naši celini Židje, priseljenci, muslimani, Romi in temnopolti ljudje morali bati za svoje življenje, ker so, kar pač so. Pozivamo vse državljane, politične stranke, sindikate, civilno družbo, intelektualce in umetnike, da se uprejo skrajni desnici tako, da spodbujajo in oživijo evropske sanje. Nikoli ne smemo pozabiti, da so te sanje zrasle na ruševinah nacizma. Nikoli ne smemo pozabiti shoaha - holokavsta. Sanjamo o celini, kjer ne bo rasizma in antisemitizma. To je projekt družbe, ki temelji na skupnosti brez meja.

Te sanje se bodo uresničile, če bomo izbrisali dve dogmi. Najprej moramo ovreči dogmo o zmernosti, ki je kriva za strašno škodo in ustvarja razmere, v katerih so lahko uspešne populistične stranke, hkrati pa omejujejo obete evropske mladine, žrtvovane na oltarju večnega varčevanja.

Drugič, odpraviti moramo dogmo evropske utrdbe, ki omogoča širjenje govora proti priseljencem in zapiranje evropskih meja, zlasti ker ključni element evropske povojne istovetnosti – njen sistem socialne varnosti – dolgoročno ne more obstati brez pomembnega ekonomskega prispevka priseljencev.

Izjemno pomembno je, da evropske ustanove okrepijo svoja prizadevanja za demokracijo, družbeni napredek in spodbujanje enakosti. Treba je zaščititi državljane, ki so zlasti v kriznih časih cilj rasnega in socialnega nasilja. Medtem ko Evropa doživlja nenehne napade na svoja ključna načela, neomajno verjamemo, da moramo skupaj delovati za močnejšo Evropo tukaj in zdaj. Če ne moremo vdihniti življenja evropskim sanjam, smo obsojeni na isto moro, tako v Grčiji kot preostali Evropi.

Podpisniki:

Benjamin Abtan, predsednik protirasističnega gibanja EGAM (Evropa), Gabriel Axel, filmski režiser (Danska) Daniel Barbu, profesor na Univerzi v Bukarešti (Romunija), Dario Fo, Nobelov nagrajenec za literaturo (Italija), Jovan Dijvak, upokojeni general (Bosna in Hercegovina), Svetlana Ganuškina, voditeljica Memoriala (Rusija), Anthony Giddens, sociolog (Združeno kraljestvo), Amos Gitaï, režiser (Izrael), Thomas Hylland Eriksen, profesor na Univerzi v Oslu (Norveška), Béate in Serge Klarsfeld, predsednika Fils et filles de déportés juifs de France (Francija), Bernard Kouchner, nekdanji zunanji minister (Francija), Bernard-Henri Lévy, filozof in pisec (Francija), Adam Michnik, zgodovinar, esejist, novinar, nekdanji član Solidarnosti (Poljska), Miguel Angel Moratinos, nekdanji zunanji minister (Španija), Amélie Nothomb, pisateljica (Belgija), Oliviero Toscani, fotograf (Italija), Elie Wiesel, Nobelov nagrajenec za mir, pisatelj (ZDA), A. B. Jehošua, pisec, esejist (Izrael)

Manifest lahko podpišete na spletni strani http://weareallgreekjews.eu

Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Vpogled v paket varčevanja razkrije, da gre za taiste ukrepe, ki bodo v skrajnem primeru izločili Grčijo iz monetarne unije. Gre za identične ukrepe, ki je v Španiji na ceste pognalo milijon protestnikov. Večji del javnosti v Sloveniji pa mirno opazuje razgradnjo socialne države (ob medli in v medijih komaj omenjeni inciativi zbiranja podpisov za referendum). V vladnih ukrepih je predvideno drastično krčenje sredstev za plače v javnem sektorju, redukcije regresov, dnevnic in kilometrin, nižanje nadomestil za brezposelnost, delno ukinitev subvencioniranja študentske prehrane, ukinjanje financiranja 2. stopnje študija, krčenje sredstev za starševska nadomestila, ukinjanje brezplačnega vrtca za nekatere predšolske otroke itd. S takimi ukrepi nas bodo pahnili v vrtinec regresije socialne države, v uničevanje javnega šolstva in javnega zdravstva, ob vsem tem pa bodo omogočili razrast zasebnega šolstva in zdravstva. In kot da to ni dovolj, minister g. Žiga Turk trdi, da bo zasebno šolstvo s pomočjo koncesij cenejše za državo. Torej tudi cenejše za državljane? Je morda res, da poslušamo take stvari od predstavnikov aktualne vlade, ki nam celo govori, da je omenjanje imena „Tito“ protiustavno? Naj ga spomnim, da v ustavi piše, da smo socialna država!

Nadalje, s potezami in izjavami vladnih predstavnikov (z mandatarjem na čelu) so sistematično sejali spor med javnim in zasebnim sektorjem. Ali je šlo pri tem za fašistično doktrino iskanja sovražnikov države in nekakšne krivce za stanje, bo pokazal čas. Tudi stališče samega predsednika vlade, da javni sektor parazitira na žuljih tistih, ki so ob službo in živijo v bedi – je nevarno in nedopustno početje. Pravzaprav bi to moralo zadoščati, da se takega politika nemudoma razreši. Dejstvo je, da je prav v javnem sektorju največ odpora proti škodljivemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki ga vsiljuje zdajšnja ablast. In takšen „proticesarski“ odpor je menda nesprejemljiv, kajneda? In kot recimo je nedavno na nacionalni TV ugledni ekonomist, naše gore list, svetovalec na evropski centralni banki (ali morda na kakšni drugi instituciji), dobil priložnost za kratek intervju. Poudaril je obveznost sprejema vladnega varčevalnega paketa za Slovenijo. Pri tem je kot škodljivce navedel sociologe, kot da bi bili krivi za krizo. Dejal je, da jih je preveč. Torej, znebimo se vseh sociologov, za vsak slučaj kar vseh humanistov, v slogu Rdečih Kmerov. Ostanek bo pridno varčeval naprej in vse bo vredu. S tem bi pridobili prvovrsten „neoliberalni fašizem“.

In kaj imamo poleg vlade še na Šubičevi? Ali obstaja v parlamentu levica? Ali sploh obstaja opozicija? O levici bi tu bilo težko govoriti, saj je bila vedno celotna politična garnitura v Sloveniji podrejena neoliberalni miselnosti, v vseh 21 letih. Kot najbolj neoliberalna se pravzaprav kaže SDS (nekdaj Pučnikovi socialdemokrati, naj navkljub dogajanju počiva v miru).

Vrnimo se k varčevalnim ukrepom. Tu niso zadoščala opozorila (ne v Sloveniji ne drugod v Evropi), da to ne bo rešilo krize, temveč jo prav to povzroča. Kapitalizem pač potrebuje dolgove, krize, obresti in vse spremljajoče pojave. Vrednosti dela se iz žepov prebivalcev v vse večji meri prenašajo v finančne institucije, delavcem pa ne ostane niti za preživetje. Če sploh lahko dobijo zaposlitev. V kapitalizmu morajo vedno biti tudi nezaposleni – trg delovne sile mora biti prožen, menda.

Da varčevalni ukrepi niso rešitev, dokazuje primer Grčije in ostalih držav, ki so na ta način hotele zmanjšati finančni primanjkljaj. Takšna politika se je izkazala kontraproduktivno. Argumenti, da je kriza nastala zaradi premajhne proračunske vzdržnosti in fiskalne nediscipline, tudi ne držijo. Taki varčevalni ukrepi so povzročili krčenje gospodarstva, fiskalna kriza pa je pri tem nastopila kot posledica varčevalnih ukrepov, ne pa kot posledica primanjkljajev. Tudi samo zadolževanje je vezano na zasebni sektor in bančništvo, ne pa na javni sektor, kjer naj bi se največ varčevalo. In krčenje javne porabe naj pri tem sploh ne bi imelo negativnih učinkov? Nas res Janez Janša želi prepričati v to? Nas želi še malo prestrašiti? Koga vse lahko tu doleti usoda Marjana Streharja?

Do tega trenutka je jedro odpora proti varčevalnim ukrepom predstavljal predstavnik sindikata g. Branimir Štrukelj. Ob izražanju jasnih in z argumenti podprtih stališč na televizijskih so-

očenjih je ostajal osamljen. Med večino ostalih, ki so vsiljivo in brez razumnih argumentov vztrajali pri varčevanju in liberalizmu.

Nasploh je sicer moč slediti odpor večine prebivalcev proti varčevalnim ukrepom, pravzaprav gre večinoma za odpor proti (uzurpirani) Ivanovi vladi na splošno. Posebno mesto med podporniki vlade zavzemajo najzvestejši Ivanovi volilci, kjer mnogi med njimi iztrebljajo grozljive komentarje po medijih.

Torej, kaj je v resnici tisto, kar Slovenija potrebuje v današnjem času? Kaj na splošno potrebujejo države, ki so se zapletle v kapitalizem? Možni odgovori so v socialnem podjetništvu, uvedbi časovnih bank in podobnih pristopih, ki niti niso nekaj tako zelo novega, pa vendar skritega in zapostavljenega v javnosti. Etablirani predstavniki ljudstva v parlamentu zvesto sledijo kapitalistični miselnosti, zato tudi ne morejo tovrstne ideje priti do izraza. Kot tudi ne pride do izraza pomen družbeno pravične delitve bogastva, udeležba delavcev pri dobičkih, aktivna populacija – ki bi bila povezana s sindikati (in ne da so sindikati samim sebi namen). In nazadnje, nič novega ni retorično vprašanje, ali kapitalizem sploh potrebuje demokracijo. Seveda ne. Potrebujemo nov družbeni red, ki bi sicer priznaval zasebno lastnino in bil demokratičen. Ki bi dejansko priznaval znanje in delo v vsej veličini. In ki bi omejil brezmejno bogatenje posameznikov na račun večine. Vse našteto pač ni lastnost nobene od parlamentarnih strank. Predvsem bi tu izpostavil Demokratično stranko dela, ki v resnici na prvo mesto postavlja delo in znanje kot edino, kar ustvarja bogastvo družbe. Fiktivni kapital, obresti, posojila, dolgovi, delnice itd., z vsemi tajkuni na čelu državo samo izčrpavajo in vodijo v nujni propad. Vladni voz z aktualnimi vladarji pa še vedno vozi proti robu.