Dušan Šarotar: Biljard v Dobrayu

Po šestdesetih letih in skladovnicah knjig, ki oživljajo čas in duh druge vojne, se je zazdelo, kot da literatura nima več kaj dodati. Toda potem se pojavijo avtorji, ki ta isti čas prinesejo kot na dlani, toda v novi govorici, ki pripoveduje zgodbo spet od začetka.

Eden teh je madžarski pisatelj Imre Kertesz, ki je napisal roman Brezusodnost sicer že davnega leta 1975, množično pa so ga začeli prevajati in brati šele pred nekaj leti (Študentska založba, 2003). Židovski taboriščnik iz Auschwitza pripoveduje spomine, iz katerih pa izključi obsodbo krvnikov, saj spregovori skozi perspektivo doživljanja lastnega telesa, ko med drugim navaja izkušnjo, kako se je njegovo mladeniško telo spremenilo v starčevsko; za kar je starec potreboval 60 let, to je njemu Auschwitz storil v treh mesecih. Kerteszova vratolomna misel je bila pripoved, da je v taborišču zgolj bival in se odpovedal razmišljanju.

Druga je avtorica romana Ženska v Berlinu (SM, 2006), od nje je ostalo samo umetniško ime Anonima, ki v dnevniškem zapisku opiše čas od konca aprila do konca junija 1945. Dominantna tema je seveda množično posiljevanje Rusov, toda pisana je brez sovraštva in obsodbe zavojevalcev. Mlada nemška intelektualka je v dnevnik zapisovala vsako sekundo, vsak drobni ritual preživetja, pri tem pa jo je vodila misel, kako ohraniti etičnost sebe, tudi ko izgubljaš dostojanstvo. Grandioznost dela sta izjemna refleksija in samoterapevtska veličina pisanja avtobiografije v trenutkih osebnega dna.

Tretji pripadnik te literarne smeri je v slovenskih razmerah Dušan Šarotar z Biljardom v Dobrayu. On resda ne piše romana iz svoje izkušnje, vendar pa na očitni podlagi poglabljanja in raziskovanja dobe, ki jo predstavlja bralcem. Tudi pri njem doba traja en sam večer oziroma z reminiscencami kvečjemu nekaj mesecev, zajema namreč trenutek prihoda ruske armade v Mursko Soboto. Čeravno je tema vojna, se izogne akterjem vojne, najprej z govorico počasnosti, ki opisuje naravo, stavbe in predmete, torej okolje, v katero potem postavlja svoje junake. Potem z liki, ki jih slika zunaj perspektive NOB vs. madžarski fašizem vs. povojni poboji, saj ravna v maniri fotografa, ki poskuša ujeti dogodek v njegovi hipnosti. Njegovi liki živijo zase. Četudi doživljajo ali povzročajo grozote in viharje spopadov, niso vpeti v velike ideologije. Celo moment holokavsta je pisan skozi zlom skrite otroške ljubezni revne deklice do bogatega fantiča židovskega rodu.

Avtor romaneskno pripoved postavlja v netipični okvir, saj je ne konča z osvoboditvijo, ampak jo raztegne še za en mesec: toliko, da njegovega židovskega trgovca, ki se vrne iz Auschwitza, oplazi roka partizanskih osvoboditeljev.

Delo, ki na novo odpira temo literarne obdelave bivanja v času druge vojne.

+ + + +