Kultura  |  TV

Krizni spektakli

Bolj bomo v krizi, bolj se bomo zabavali

Stanka Prodnik  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Kot se za resno krizo spodobi, se nam v svetu zabave dogajajo sami spektakli. Bolj se bojujemo s pozivi k varčevanju in zategovanju pasu, več razgaljenih stegen in posebnih učinkov je v zabavnih oddajah. Nedeljsko tekmovanje v petju, ki ga v oddaji X Factor spremljamo na POP TV, so v tem tednu dopolnili še trije evrovizijski večeri.

Čeprav smo od POP TV vajeni že vsega hudega, predvsem povsem neznosnih sodnikov iz oddaje Slovenija ima talent, ki so ocenjevali, ali so bolj talentirani harmonikarji ali nekdo, ki zna zvijati ponve, se tokrat ne pritožujemo preveč. Je že res, da imamo med finalisti zgolj peščico ljubljenčkov, medtem ko se ostali utapljajo v neznosnem povprečju, smo pa zato prijetno presenečeni nad žirijo.

Kultura  |  TV

Na zdravje z Žižkom

Kako je nedeljsko popoldne rešila hrvaška televizija

Stanka Prodnik  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Čeprav je nedelja ob dveh popoldne za povprečnega slovenskega gledalca verjetno nemogoč televizijski termin, v katerem prenesemo kvečjemu ponovitev kakšne narodno-zabavne oddaje, smo si prejšnjo nedeljo spet z veseljem prižgali Aleksandra Stankovića in njegovo oddajo Nedjeljom u 2 na HRT, kjer se je tokrat oglasil Slavoj Žižek.

Stankovićeve oddaje so lahko seveda živi dolgčas, kadar ne poznamo osebe, ki mu sedi nasproti, a ko se nam posreči, da vemo, o čem teče beseda, je njegova mešanica nadutosti in poguma, da postavlja tudi najbolj tračerska vprašanja, pravi nedeljski pokosilni balzam.

Tudi tokrat se Stanković ni izneveril; jemalo nam je sapo, ko je filozofa svetovnega slovesa spraševal, kakšen oče je, kakšne spomine ima na Zagreb in ali lahko prevede izraz »welfare state«. Skoraj smo doživeli manjši infarkt, ko ga je na koncu oddaje vprašal še, ali ga njegovi številni tiki motijo pri komunikaciji z drugimi. Na videz bogokletna in predvsem banalna vprašanja se, razen zadnjega, niso izkazala za težavna: Žižek je bil naklonjen Stankoviću, Zagrebu in Hrvaški. Povedal je, da je Slovenija zaspala in da danes nima ničesar več pokazati, medtem ko je Hrvaški uspelo na sodišče spraviti nekdanjega premiera Iva Sanaderja. Pri nas kaj takega ni mogoče, je dejal Žižek in misel ponovil tudi proti koncu oddaje, ko nas je spomnil, da pri nas ni oddaje, v kateri bi lahko takole klepetal z voditeljem.

Popraskali smo se po glavi in ugotovili, da je, odkar sta naša nedeljska ponočnjaka Lado Ambrožič in Sandi Čolnik vedno manj zagreta za dremajoče intervjuje, takšnih oddaj res bore malo. No, razen seveda, ko je treba intervjuvati Janeza Janšo. Intervju s premierom Janšo bi pri nas tako ali tako lahko postal svoj žanr televizijskih oddaj.

A nič zato, Žižka lahko gledamo pri Stankoviću ali pa pri Julianu Assangeu v oddaji The World Tomorrow, ne znamo pa si predstavljati, kaj bi z njim v oddaji, kot so na primer Odmevi, počela Rosvita Pesek ali Slavko Bobovnik. No, verjetno bi se pogovarjali o Gregorju Golobiču.

S Stankovićem sta sicer obdelala Žižkov repertoar tem, kot so kapitalizem, komunizem in neoliberalizem danes, gibanje Zavzemimo, Žižkovo življenjsko delo – knjigo o Heglu, in seveda Žižkov gnus ob tem, ko gleda samega sebe. Zavrnil je vedno bolj pogost očitek, da naj tisti, ki nimajo boljše rešitve, ne kritizirajo, ob čemer smo se seveda spomnili na zadirčne tvite Janeza Janše, čeprav se je ugotovitev nanašala na gibanje Zavzemimo. Dotaknila pa sta se tudi Andersa Breivika in njegovega manifesta, ki je po Žižkovih besedah konsistenten zapis logike razmišljanja radikalnih desničarjev v ZDA in tudi drugod po svetu.

Priznamo, zvečer smo gledali X Factor, in če zatem na nacionalki ne bi ugledali dokumentarca o Ekatarini Veliki, bi prisegli, da nedelje na nacionalki ne obstajajo več.

Kultura  |  TV

Med Vatikanom in svingerstvom

Kako so vatikanske tegobe skoraj zasenčile volitve v tujini in pogajanja doma

Stanka Prodnik  |  Mladina 19  |  11. 5. 2012

Prvomajske počitnice so minile v znamenju mednarodne politike in številnih volitev, ki so po svetu potekale prejšnji konec tedna. Ker pa smo za nagrado poleg javljanj dopisnikov iz tujine in odmora od tegob življenja v Sloveniji dobili še novo prenovljeno sceno informativnih oddaj na nacionalki, smo ob tem kar rezgetali od navdušenja.

Končno je konec jesenskih barv in skodelic za čežano. Namesto zasliševalskih tribun iz Odmevov smo končno dobili civilizirano okroglo mizo. Res, da je v primeru, ko je v studiu en sam gost, med voditeljem in gostom malo več distance, ki jo vzdržuje mega ekran, a morda je včasih bolje, da si voditelji in gostje niso preblizu.

V ponedeljek se je namreč v Odmevih pri Rosviti Pesek oglasil pater Bogdan Knavs, ki je prišel pokomentirat najnovejšo v seriji afer, ki se zadnje čase spletajo okoli RKC. V najnovejši epizodi nekakšne vatikanske telenovele naj bi centrala upokojenima nadškofoma Uranu in Krambergerju naložila, naj se umakneta v zasebno življenje. Pater Knavs, predlagatelj solidarnostnega sklada za žrtve cerkvene finančne kreativnosti, seveda ni kak insajder, ki bi vedel, kakšni odloki prihajajo iz vatikanske centrale. Pater pač malo pogleda po Facebooku in vidi, da Kramberger še mašuje in dekret očitno že ni bil tako resen. A ko je voditeljica še naprej blestela s svojim poznavanjem finančnih razmer in razmerij moči znotraj cerkve, je pater obupal in z nasmeškom na obrazu skoraj zaljubljeno izdahnil: »Gospa Rosvita, vi ste veliko bolj obveščeni kot jaz, jaz se bom tu moral še veliko podučiti ...«

Naslednji dan se je v vatikansko telenovelo prikradla še vest, da naj bi moral nadškof Uran opraviti test očetovstva, mi pa smo svojo dozo bizarnih novic prejeli že dan prej v Tedniku. Tokrat nas je zanimalo, ali lahko oddaja, v kateri se zdi, da so razmere še celo slabše, kot nam jih slikajo dnevnoinformativne oddaje, ponudi še kaj bolj ekstremnega. In po apologetskem tekstu o Sazasu so nam pri Tedniku postregli s svingerstvom. Tisto spolno prakso, zaradi katere je šla po vodi politična kariera Aurelia Jurija (vsaj tako nam je povedal Bojan Požar) in za katero smo mislili, da smo jo z omenjeno afero tudi preboleli. A očitno ne, svingerstvo fascinira novinarje nacionalke še vedno na tisti primarni ravni, ko je treba vpoklicati Romana Vodeba, ki razdre kakšno žaltavo o pravih in nepravih moških, medtem ko mi gledamo posnetke gole ženske, ki sedi na barskem stolčku.

Med volitvami v tujini in vatikansko telenovelo so nam sindikalisti na čelu z Branimirjem Štrukljem, prvimi kodri pogajanj o varčevanju, ohranili drugi maj, zaradi katerega smo si letos lahko odpočili od domačih tem in s pomočjo nacionalke pogledali, kaj se dogaja drugod po svetu. A praznikov je konec in domača vlada je spet v prvem planu, četudi se bomo spet pogovarjali o državnih proslavah.

Kultura  |  TV

Opozicija in Angelca

Kako je nacionalka po stavki dala priložnost še njenim podpornikom

Stanka Prodnik  |  Mladina 17  |  26. 4. 2012

Dva dni potem, ko nas je z rameni v ušesih na nacionalki nagovoril predsednik vlade Janez Janša in v enem zamahu razglasil stavkajoče za prebivalce Lune, univerzitetne profesorje pa za lenobe, ki delajo zgolj osem ur na teden, je v četrtek besedo dobila tudi opozicija.

Če je ta nekoč pomenila kopico strank, ki jih je vodil napadalni Janša in med katerimi je nase opozarjal Zmago Jelinčič, sta vodji trenutne opozicije zmagovalec volitev in tretjeuvrščeni. Zoran Janković in Borut Pahor sta v studiu pri Tanji Gobec sedela kot dva skregana zakonca, ki si le stežka pogledata v oči. Tako sta si podobna, da se ne moreta več videti, in si hkrati tako nasprotujeta, da se zdi skoraj nemogoče, da bi drug z drugim zdržala v koaliciji.

V četrtek zvečer smo tako poslušali o tem, da Janković izhaja iz gospodarstva in da bi se s sindikati lahko vse zmenil v slabih dveh urah, medtem ko je Pahor še naprej operiral s svojo priljubljeno besedno zvezo »prevzeti odgovornost« in celo malce potarnal, da bi v času vodenja svoje medtem že padle vlade potreboval nekoliko več podpore in spodbude. Čeprav sta se opozicijca tudi takrat, ko sta se strinjala, obnašala, kot da v njunih stališčih obstaja neka temeljna razlika, pa sta se na koncu le uskladila, da si predčasnih volitev ne želita, Janković na primer zato, ker se mu zdi, da gre vsakih pet mesecev na volitve.

No, četrtkovi trije akterji, vključno s Tanjo Gobec, so se strinjali tudi o upravičenosti stavke, zato ni čudno, da je v soboto svoj piskrček moral pristaviti Matej Hlebš v Utripu, kjer je dečka, ki ni želel piskati na očetov stavkovni rekvizit, označil za nasprotnika stavke, za nekoga, ki razume, medtem ko so trume policistov, učiteljev in drugih javnih uslužbencev predstavniki tistih, ki ne razumejo.

Morda bi se s Hlebšem morala usesti Angelca Likovič, ki jo je Anja Križnik Tomažin v nedeljo povabila na popoldansko malico. Voditeljica je oddajo očitno posvetila svoji prejšnji službi na POP TV in vanjo povabila dva akterja iz Kmetije slavnih, poleg Angelce še Gorana Breščanskega, in z njima malce obujala spomine na resničnostne šove ter vmes prišla na genialno idejo, da bi Angelca lahko posnela svoj resničnostni šov, v katerem bi razkrila svoje življenje, razpeto med bojem proti homoseksualnim družinam, z lastnimi rokami zgrajeno kapelico in promocijo konservativnih vrednot.

In če smo med oddajo večkrat pomislili, da si Angelca in njen najbolj znani učenec Janez Janša delita veliko skupnih lastnosti, je ljubezni med njima očitno konec. Angelca podpira stavko, med svoje najbolj izstopajoče učence pa je raje kot Janšo uvrstila otroke nekdanjega ravnatelja ljubljanske Drame, Iva Bana.

Kultura  |  TV

O nepoznavanju poklicev

Ali kako sta Janša in Andrej iz Štajerske užalila profesorje in policiste

Stanka Prodnik  |  Mladina 16  |  20. 4. 2012

Zadnje dni pred sredino stavko v javnem sektorju se je kljub aktivaciji ministra za delo, družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka ali za poslušalce Vala 202 Andreja iz Štajerske stanje zaostrovalo. Konec je bilo z vladnimi pohvalami na račun pričeske sindikalista Branimirja Štruklja in zadeve je moral v torek zvečer prevzeti sam premier Janez Janša.

Še v ponedeljek smo v Odmevih spremljali boj med Vizjakom in Štrukljem, kjer je slednji ministru očital pravljičarstvo. Andrej iz Štajerske pa se je pošteno zaštrikal, saj je, kot da bi malce zgrešil oddajo, v slogu klicateljev v radijsko oddajo Izjava tedna, dejal, da takšne policije, ki ne spoštuje zakonov, morda sploh ne potrebujemo, za kar se je moral naslednji dan izdatno opravičiti policijskim sindikalistom.

V torek zvečer je zadeve v svoje roke vendarle vzel Janša, ki ga tokrat na nacionalki niso ustoličevali s pomočjo protokolarnega objekta na Brdu pri Kranju in Uroša Slaka, temveč sta zadoščala studio na nacionalki in odgovorna urednica informativnega programa. Janša se tokrat ni mogel udobno zlekniti, temveč je z rameni v ušesih pregodrnjal slabo uro dolg intervju.

V njem mu je poleg tega, da je sindikaliste označil za prebivalce Lune, uspelo delo univerzitetnih profesorjev degradirati na minimum. Mirno je namreč izustil očitek, da univerzitetni profesorji delajo osem ur na teden in da ne bo konec sveta, če bi po novem morali delati kakšno uro več.

Poleg fiaska s poznavanjem delovanja visokega šolstva, s katerim ima Janša očitno bolj malo konkretnih stikov, smo v torek zvečer poslušali še kar nekaj nespretnega izmikanja. Na vprašanje Ksenije Horvat Petrovčič o tem, zakaj Študijskemu centru za narodno spravo ne bodo klestili sredstev, ko pa to počnejo večini drugih inštitutov, je Janša hladnokrvno zagrozil, da bomo s takimi vprašanji samo še bolj razdeljeni in bomo tako potrebovali še več podobnih centrov za spravo. Ali če bi parafrazirali Vinka Gorenaka, če boste delali galamo, bo samo še slabše.

Po Janševi sramežljivi vdaji v dejstvo, da bo v prihodnje vendarle treba uresničiti tudi kakšno idejo svojih političnih konkurentov in da nizka podpora v javnomnenjskih anketah zanj ne pomeni nelegitimnosti, kot je pomenila za Boruta Pahorja, se je napetost na nacionalki za eno uro umaknila dokumentarcu o filozofu Janezu Juhantu in upokojenem ribiču. Človek, ki nas je prejšnji teden spomnil, da nam vsaj ne gre tako slabo kot prebivalcem smetišča na Madagaskarju, se je tokrat z nemško nuno pogovarjal o tem, kako se oba veselita nebes.

Uri meditacije o posmrtnem življenju so sledili še zadnji predstavkarski Odmevi z brkatim Slavkom Bobovnikom in njegovim začudenim vprašanjem sindikalistom: »Pa zakaj, za božjo voljo, se ne znate uskladiti?« Ne vemo, morda nam manjka še kakšen dodaten center za spravo.

Kultura  |  TV

Pirhi in razredni boj

Kako se je med velikonočnimi prazniki kuhala stavka

Stanka Prodnik  |  Mladina 15  |  13. 4. 2012

Velikonočni prazniki so, čeprav idealni za lenarjenje, mora za televizijske gledalce. Ni namreč bolj grozljivega časa za ateiste, kot so verski prazniki, ko vsi filmi v uglednih terminih govorijo o Jezusu ali o katerem izmed njegovih apostolov (letos sta bila priljubljena Juda in Tomaž).

Namesto Tednika in Studia City smo se v ponedeljek morali zadovoljiti z dokumentarcem Jožeta Možine o Pedru Opeki, ki je trajal brutalni dve uri, za nameček pa smo pred filmom in po njem gledali še oglase, ki so nas pozivali, naj pri Družini naročimo še DVD z dokumentarcem za domačo knjižnico. Ne bo potrebe, če so na nacionalki namreč dokumentarec predvajali med božičnimi in zdaj še med velikonočnimi prazniki, ne dvomimo, da nas bo v televizijskem programu preganjal še ob kakšnem drugem verskem prazniku.

Nasploh je bil prejšnji konec tedna pravi raj za verske oddaje. V oddaji Sveto in svet so gostili beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja, ki je malo pojamral, kako so katoličani v Srbiji v manjšini, v oddaji Duhovni utrip pa so vernice pofilozofirale o tem, da so ženske sicer res podrejene moškim, niso pa manjvredne, in da gre za lepo podrejenost, saj so one pomočnice, ne pa sužnje.

No, smeha res ni manjkalo med prazniki: ko smo slučajno med preklapljanjem v nedeljo ujeli oddajo v angleščini Slovenski magazin, smo kar težko verjeli svojim očem, ko smo videli, da nam o premskem gradu razlaga kurator gradu Ivan Simčič, zdaj že poslanec, ki to kmalu mogoče ne bo več.

Informativne oddaje sta sicer med prazniki zaznamovali dve temi: pirhi in pogajanja sindikatov z vlado. Zaradi dejavnosti sindikalistov ni presenetljivo, da je v sobotni oddaji 24ur minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič priznal, da si želi takšne pričeske, kakršno ima trenutno najbolj izpostavljen sindikalist Branimir Štrukelj. Ta je kompliment baje sicer zavrnil kot mehčanje pred pogajanji, pa vendar. Lastnik kodrov trenutno vodi enega najbolj vidnih uporov proti novi vladi, uspelo mu je postati prva tema informativnih oddaj, resda v času šunke in pirhov, na vladni strani pa sanjarijo o njegovem videzu.

Strahote, ki nas čakajo v prihodnosti, so nam nato sociološko pojasnili v torkovi oddaji Odkrito, kjer tokrat nista sedela nadškofa, ampak sociologi, ki so govorili o varčevanju. In če smo se čudili, zakaj smo v ponedeljek gledali dokumentarec o Pedru Opeki, nam je gost Janez Juhant hitro pojasnil, da je šlo za nekakšen poduk, novo perspektivo, naj pogledamo, kako živijo ljudje na Madagaskarju, kjer jih Opeka rešuje s smetišča in kako se ponekod ne pritožujejo, ker so navajeni biti lačni.

Če nas nacionalka z dokumentarci res pripravlja na prihodnost, se s strahom sprašujemo, na kaj nas je pripravljala šele tik po oddaji Odkrito, ko so predvajali dokumentarec Umreti za Hitlerja.

Kultura  |  TV

Rosvita in dva nadškofa

Kako so pred veliko nočjo odpirali grobove

Stanka Prodnik  |  Mladina 14  |  6. 4. 2012

Medtem ko smo nekateri s sklonjenimi glavami žalovali za padlim družinskim zakonikom, so drugi proslavljali. Bliža se velika noč in trenutno najbolj zmagoslavni organizem, kot si radi rečejo, je te dni zagotovo rimskokatoliška cerkev.

Uvod v praznike smo dobili že v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo, kjer je Jure Godler enega od gostujočih obedovalcev iz Ribnice vprašal, kaj je narobe z Ribničani, da jih je kar 75 odstotkov zavrnilo družinski zakonik. Obedovalec je prostodušno odvrnil, da je začuden, da jih ni bilo proti 100 odstotkov, ter da so že ustanovili posebne skupine, ki iščejo tisto četrtino, ki je zatajila. Morda res nismo razpoloženi za ribniški humor, a zdelo se nam je, da je tudi Godler malce obmolknil.

Vrhunec predprazničnega obdobja pa je bila zagotovo torkova oddaja Odkrito, kjer je Rosvita Pesek gostila ljubljanskega in mariborskega nadškofa – dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška. In kako lepo smo se imeli v njihovi družbi! Začenši s Stresovo izjavo, da je velika noč nekaj tako nezaslišanega, da moramo biti veseli. Sicer priznava, da bi bilo ukazati veselje res nekoliko poceni, pa vendar. Tudi Turnšek je hitro dodal, da gre za izjemno veselo obdobje, gre namreč za »odpiranje grobov vseh vrst«. Ni kaj, že po nekaj minutah oddaje nam je postalo jasno, zakaj je bila energija med voditeljico in gostoma tako pristna.

A kljub začetni vznesenosti se Rosvita Pesek ni bala dregniti tja, kjer najbolj boli: v enormne dolgove mariborske nadškofije in očitke o neplačevanju davkov. Seveda sta imela prisotna gospoda pripravljene odgovore, razložila sta nam, da so bile poteze družb Rast, Zvon 1 in Zvon 2 bolj posredno povezane s samo nadškofijo in da so se morda res malo ušteli pri vodenju podjetja T2, a da številke še zdaleč niso tako grozne, kot jih želijo prikazati mediji. Po Turnškovem kupčkanju več desetmilijonskih kreditov je Stres na koncu zaključil, da je vseh kreditov za 360 milijonov evrov. Skratka malenkost, le da jim še zdaj ni jasno, kako se bodo iz tega izkopali, saj toliko denarja nima nihče. Ampak nadškofija je živ organizem in v predvelikonočnem času moramo biti veseli.

Na sploh je Turnšek blestel s svojimi izjavami. Če ste na primer mislili, da je cerkev v predreferendumski kampanji zavajala ali strašila z lažmi, to seveda ne drži. Po besedah Turnška so zgolj želeli, da bi volivci videli korak, dva naprej, kam to pelje. Četudi so si pri tem gladko izmislili, kaj zakonik prinaša.

A kot rečeno, zdaj ni čas za kritičnost in napadalnost. Tudi Stres naj bi se po nastopu funkcije umiril, želi si, da bi bili tudi verniki ponosni, da so kristjani, tako kot so Slovenci ponosni, da so Slovenci. In le tako bomo bolj veseli, in šele ko bomo veseli, bomo lahko tudi bolj sproščeni. Res je, največja vladna stranka nas že dolgo ni opomnila, da moramo biti sproščeni.

Kultura  |  TV

Zakonik, laži in prevare

O tem, kako je Primc na materinski dan ubranil materinstvo in očetovstvo

Stanka Prodnik  |  Mladina 13  |  30. 3. 2012

Človek bi mislil, da se bomo po takšnem razpletu predčasnih volitev navadili na nenehna razočaranja in poraze, a kljub temu, da so nam vrnili Maria in da nam nedeljske večere po novem lahko popestrijo slabi pevci v oddaji X Factor, nam to nedeljo ni bilo do smeha.

Najprej smo se zdrznili, ko smo v poročilih spremljali posnetke oddajanja glasovnice Janeza Janše, ki pridno menja lokacije svojih volišč – nekoč na Bovškem, tokrat pred voliščem z idiličnim vaškim ozadjem v okolici Velenja – in ki je povedal, da danes družinski zakonik sicer ni najbolj pomembna tema, je pa pomembna za naš jutri. Poleg tega se dotičnemu gospodu, ki je dve tretjini svojih otrok zaplodil v zunajzakonski zvezi, zdi, da z otroci ne smemo eksperimentirati.

Bolj redkobeseden je bil Radovan Žerjav iz SLS, ki se mu je bojda mudilo na piknik, saj je napovedal, da bo odprl sezono žara, in očitno se je v nedeljo še približno 70 odstotkom volilnih upravičencev mudilo obračati čevapčiče, namesto da bi pomagali pri uveljavitvi družinskega zakonika.

Ta seveda ni idealen, če bi bil, namreč ne bi razlikoval med ljudmi na podlagi njihove spolne usmerjenosti, a med nasprotniki zakonika je očitno zavladala dovoljšnja panika, da jim je uspelo prestrašiti še tisto peščico, ki se je vseeno odločila glasovati.

O četrtkovi predreferendumski televizijski debati, v kateri je sodelovalo vsaj 20 ljudi preveč, niti nočemo pretirano razmišljati, saj toliko pobesnelih govorcev že dolgo nismo videli na kupu. Nam je pa seveda najbolj v spominu ostala Vesna Vilčnik, ki je čudne stvari klatila že v Pogledih Slovenije, tokrat pa je vodjo kampanje za zakonik Miho Lobnika utišala kar z roko. Ni kaj, če se želite naučiti bogu ljube komunikacije, jo ta gospa obvlada, saj ima odprt svoj s. p., ki, sodeč po njeni spletni strani, ponuja tudi delavnice na temo »soočanja in sodelovanja z mediji«. Tam vas zagotovo nauči, kako renčati čez zobe in gledati s ta »belimi«, medtem ko vam Vida Petrovčič zastavlja povsem nedolžna vprašanja.

In ko smo v nedeljskih posebnih Odmevih z žalostjo spremljali referendumske izide, nam je eden ključnih borcev proti zakoniku Aleš Primc zaupal, da je bil v nedeljo velik dan, saj smo ubranili materinstvo in očetovstvo. Tisti večer v studiu ni bilo komentatorjev, le nekaj dopisnikov s terena, zato je celotna stvar zvodenela v eno samo žalost.

Vmes se je na POP TV z drugo oddajo nadaljeval X Factor, v katerem bomo prvih nekaj tednov spremljali predvsem tiste pevke in pevce, ki ne znajo peti. Ob takšni politični sezoni bomo pristali tudi na to, le da se tokrat nad sodniki ne bomo mogli preveč zgražati, saj so bili v prvih dveh oddajah več kot sprejemljivi.

Želeli bi si le, da nekdo Primcu do nadaljnjega prepove zbiranje podpisov za referendume, saj nam ob kakšni njegovi novi akciji ne bo mogel več pomagati niti Mario niti komisija X Factorja z Jadranko Juras na čelu.

Kultura  |  TV

Slava naslednjega dne

O tem, kako so viktorji postali pomembni šele dan po podelitvi

Stanka Prodnik  |  Mladina 12  |  23. 3. 2012

Letošnja podelitev medijskih nagrad viktor, ki so enega svojih redkih vrhuncev doživele, ko je pred leti voditeljsko vlogo prevzel Jurij Zrnec, je bila končno taka, da se jim je ni bilo treba sramovati. Čeprav je bila podelitev še vedno odločno predolga, so tokrat duhamorne in neizvirne podeljevalce nadomestili številni voditelji, vsi po vrsti zabavljači, ki so na bolj ali manj posrečene načine zabavali občinstvo.

A bolj kot dejstvo, da podelitev viktorjev ni bila neznosna, je letos šokirala odločitev RTV Slovenija, da ne bo predvajala ponovitve niti si ne bo mogoče oddaje (vsaj začasno) ogledati na spletu. Še več, prireditev so označili za zlorabo prenosa, saj naj bi bile šale, ki so jih v soboto zvečer zbijali voditelji, bolj kot večernemu zabavanju zbranih podobne političnemu opredeljevanju in agitaciji. Ni presenetljivo, da se z vodstvom RTV Slovenija goreče strinja tudi Nova Slovenija.

Poteza nacionalke je hecna in približno tako obupna kot zahvalni govor Tanje Žagar na podelitvi viktorjev. Namesto da bi pustili, da na račun prireditve nekaj ogorčenih povedo borci za neenakopravnost ter da domnevna kontroverznost mine, so povzročili zgolj to, da je ljudi, ki tradicionalno ignorirajo tovrstne prenose, začelo zanimati, kaj, zaboga, se je zgodilo. Zmotile so jih šale na račun nasprotnikov družinskega zakonika, dejstvo, da so vsi voditelji izrekali podporo drugačnim in da so se pošalili na račun homofobov. Seveda homofobne šale na račun Maria, ki smo jih v preteklosti pogosto poslušali na različnih prireditvah, niso nikoli zmotile nikogar.

V resnici je bila edina neokusna stvar na letošnjih viktorjih nastop otroškega pevskega zborčka na koncu prireditve, ko so prepevali v čast mami, medtem ko smo se vicem povprečnih humoristov, kot je na primer Vid Valič, celo iskreno nasmejali, po čemer lahko sklepamo, da vladavina Princa teme resnično ugodno vpliva na slovenski humor in malo manj ugodno na pokončnost nacionalke, ki očitno ne zna ločiti satire od propagande.

Se je pa zato naslednji dan v nedeljskem razvedrilnem terminu dobro znašel Lado Ambrožič z Družinskimi zgodbami, v katerih je tokrat gostil zakonca Zidar-Klemenčič. Ni kaj, zgodbice o tem, kako so se osvajali znani slovenski pravniki, so skrajno zabavne, sploh ko smo izvedeli, da je moral dati Goran Klemenčič izpit svoje bodoče žene in takratne študentke zaradi čustvene vpletenosti oceniti predavateljici na porodniškem dopustu, nato pa je še dodal, da je bil profesor Boštjan M. Zupančič skrajno razumevajoč, saj se je tudi sam poročil z eno od svojih študentk.

Po oddaji z Ulo Furlan in Mišo Molk imamo tokrat še en razlog več, da posumimo, da zna tudi Ambrožič kdaj pa kdaj iz gostov izvabiti živahno debato.

Kultura  |  TV

Podivjano domoljubje z Mariem

Lahko med evforičnim kvizom vzljubimo Slovenijo?

Stanka Prodnik  |  Mladina 11  |  16. 3. 2012

Čeprav je njegova oddaja zdaj v zanj nenavadnem sobotnem terminu in čeprav je s seboj pripeljal hordo podivjanih statistov, smo se neizmerno razveselili vrnitve našega omiljenega Maria Galuniča. V oddaji Moja Slovenija nas bo po novem zabaval s televizijsko različico družabnih iger in zdi se nam, da bo to po dolgem času oddaja z Mariem, ob kateri ne bomo zaspali.

Da so časi res hudi, dokazuje dejstvo, da smo se začeli opirati na domoljubje. Po Sparu, Tušu in Mercatorju, ki te dni v oglasih stavijo na domoljubne oglase in slovenske izdelke, medtem ko bi mi radi jedli francosko, tako kot gostje v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo, se je spodbujanju narodne zavesti pridružil še razvedrilni program nacionalke.

Moja Slovenija je sicer licenčna oddaja, v kateri naj bi odkrivali čare domovine, a bolj kot domoljubno vzgojo smo v soboto dobili podivjano tekmovanje v poznavanju trivialnosti. Nina Valič in Boris Kobal sta vodila vsak svojo ekipo, v kateri so bili bolj ali manj znani Slovenci, ki so tekmovali v tem, kdo bo hitreje uganil avtorja in naslov skladbe, ki jo je igral hišni bend, kdo bo prej uganil, koga je Kobal mislil z opisom »starejša gospa iz televizije«, in kdo je dal odločilni gol v kvalifikacijski tekmi za nogometno evropsko prvenstvo.

Da med ugibanjem, katere plese je nekoč treniral Jurij Zrnec, ne bi zaplavali v realnost in pomislili na vse tegobe, ki nam jih na kakšni sobotni seji vlade pripravlja Princ teme, je bilo vzdušje v studiu ves čas evforično. Toliko kričanja, poskakovanja, cviljenja in mahanja nismo videli že od novoletne edicije oddaje Na zdravje!, zato se bojimo, da naša zapečkarska duša vsega vznemirjenja ne bo prenesla. Še bolj pa se bojimo, da po oddaji Slovenije ne bomo imeli nič raje. Tudi potem, ko bomo v vsakem oglasnem premoru lahko pogledali domoljubne spote vseh treh velikih trgovcev, ne.

Smo pa zato toliko bolj umirjeno lahko preživeli televizijsko nedeljo, ki so jo tokrat zaznamovali vsestranski ljudje. Najprej nas je v nedeljski kuharski oddaji presenetila Anja Križnik Tomažin, ki s svojo tokratno gostjo Natašo Pirc Musar čez mizo ni razpredala o njenem spolnem življenju, temveč o bowlingu, letalstvu, varnosti na spletu in drugih področjih, ki jih obvlada informacijska pooblaščenka, ki je za konec še napovedala, da namerava kandidirati za varuhinjo človekovih pravic.

Zvečer pa smo teden lahko zaključili z izjemnim dokumentarcem o še enem vsestranskem človeku, intelektualcu med športniki, Roku Petroviču, človeku, ki je pobiral medalje v slalomu, bral Freuda, pel s Pankrti in jogiral. Ob takšnih nedeljah lahko Mario svoje evforično domoljubje mirno zganja kar ob sobotah.