Erazem In Zrele Češnje: Nikol zaprt, ne kaznovan

(CD '00, izdala Nika)

MŠ | Mladina 46 | 13. 11. 2000

Izdelki najlepšega slovenskega pop blondinca in edine resne konkurence Jana Plestenjaka, so kot kaže postala pravi doživljal. Prebijanje skozi njegovo poezijo, pa zabava, ki jo ni moč primerjati niti z največji dosežki angleške pitonske, konjske in alo scene. Za lažje razumevanje: "...ene se smejijo, druge mal je sram, tretje se bojijo, divjaka med nogam." No, no, no Erazem...

Najlepši blondinec je s svojo skupino z razliko od prejšnje plošče presedlal na tršo bolj kitarsko glasbo. Nekatere skladbe so celo zelo dobro zaranžirane, ampak ... potem fant spet zapoje: "... vedno bolj je fino, čeprav že mal boli, ko mali bruhne slino, se v glavi mi zvrti." V glavi pa se zvrti tudi ob predstavitvi, ki si jo je privoščil na ovitku, kjer bluzi o tem kdo je in pove spet eno tisto pravo: zanimivo mu je samo novo, predvsem prepovedano blago.

Erazem je še vedno zelo zadovoljen sam s sabo in prav zanima me katera publika bo tako zadovoljna z njim. Osebno mislim, da ga tako kot ga niso ljubitelji popa, zdaj ne bodo kupovali rokerji. Mi je prav žal. Čeprav se sam sebi zdi tako zelo usoden: "Trupla puščam za seboj, razvaline od ljudi, živijo kot rastline, tukaj so kot, da jih ni." Ampak potem, pa Erazem spet postane metafizičen in nam običajnim smrtnikom preglobok: "Kje sem jaz doma? V Kleti morja? V garaži pekla? Na odpadu sveta? Le dol iz dežja!"

Dvojka (samo) zaradi instrumentalistov.

* *