Nekoč, ko je bil David Bowie mlajši in skladno s tem tudi zaljubljen vase, je vprašal Johna Lennona, kaj meni o njegovem liku in delu. "Fino, izvrstno," je poduhovljeno komentiral Lennon, "ampak to je le rokenrol s šminko na ustnicah." No, v osemdesetih je Bowie šminko, ki jo je še desetletje poprej vihtel z eleganco izkušenega vizažista samouka, zamenjal za industrijski lifting.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nekoč, ko je bil David Bowie mlajši in skladno s tem tudi zaljubljen vase, je vprašal Johna Lennona, kaj meni o njegovem liku in delu. "Fino, izvrstno," je poduhovljeno komentiral Lennon, "ampak to je le rokenrol s šminko na ustnicah." No, v osemdesetih je Bowie šminko, ki jo je še desetletje poprej vihtel z eleganco izkušenega vizažista samouka, zamenjal za industrijski lifting.
Naj je z dobro kondicijo novovalovcem še tako mešal štrene in z videastičnimi prebliski občasno uletaval v ospredje, njegove najboljše komade je tako ali tako odinterpretiral Iggy Pop. In če so bila devetdeseta eno samo matranje sebe in drugih - izvzemši bladerunnersko navdahnjeni Outside z božjastno numero Heart's Filthy Lessons, ki odpre Fincherjev triler Sedem -, se je David v novem tisočletju z znatno pomočjo producenta Tonyja Viscontija naposled le resetiral in filozofsko držo kao intelektualno superiorne pop ikone nadgradil s temu primerno zvočno podobo.
Lanskoletni Heathen je minil kot znanilec ne ravno drznih sprememb, Reality pa je kratkomalo najboljši Bowiejev album po Scary Monsters iz leta 1980. Že zato, ker mu je tako podoben. Album finih aražmajev, zrelih interpretacij in pomenljivih naslovov kot New Killer Star, Never Get Old, The Loneliest Guy in Bring Me The Disco King. Jep, album nekoga, ki nima s kom ostati mlad. Kurc pa taka realnost, ne.
* * * 1/2
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi