Ana Gabriel: Tradicional

CD '04, Sony Music; distribucija: Menart

MXM | Mladina 50 | 16. 12. 2004

Mehiška diva Ana Gabriel, ki je globalizacijski procesi v glasbeni industriji kljub superzvezdniškemu statusu v njenem domačem okolju še niso uspeli profanizirati in razprodati pod ceno, vztraja pri načelu kolikor let, toliko albumov in kolikor albumov, toliko različnih odtenkov enega in istega sentimenta. No, tisto o številu albumov ne drži povsem, pretiravali smo, da bi poudarili bistvo, saj Anina kariera brez dramatičnih nihanj traja že kakih trideset let, pri čemer ni odveč podatek, da je začela prepevati že pri šestih letih. Kot pribito pa drži, da se z vsakim letom oziroma vsakim albumom krog njenih gorečih privržencev substancialno poveča, ne glede na to, kaj Ana objavi na svoji novi plošči in kako neusmiljeno jo prosvetljena kritika obklada z narodnozabavnim kičem epskih proporcev. Okej, pač niso še slišali Glorie Estefan.

Usodna privlačnost se skriva v presunljivi barvi Aninega vokala, zato zavistne pripombe, da bi jo feni nosili na rokah, tudi če bi uglasbila avtobusni vozni red ali zapela imena iz telefonskega imenika, niso povsem iz trte zvite. Punca res zna peti. In če je njen prejšnji album Dulce y salado, ki se na policah naših bolje založenih ploščarn še ni dobro ohladil, res pretirano potegnil na klasično telenovelo, je tu učinkovit protistrup z dovolj zgovornim naslovom Tradicional. Njen resnično mehiški album. Ki je morda celo njen najboljši. Oziroma tako dober, da mu ne more zavdati niti vrtenje v mehiških fastfudih.

+ + + +