Slon in sadež: Komercialne pizde

Če začnemo s floskulo, s standardom, ki nam ga sugerirajo pravi rokerski kritiki: druga plošča je za bende najtežja naloga. S prvo je tako, da jo je bend pripravljal dolga leta, se afnal, jo prekladal, popravljal, menjal pevce, menjal tekste, menjal grupies, menjal place. Drugo ploščo je treba posneti v roku leta ali leta in pol. Druga plošča mora na trgu, na top lestvicah prvo zamenjati, mora delati denar, mora biti odgovor na prvo, mora biti logično nadaljevanje prve in tudi ovitek mora biti boljši kot ovitek prve plošče.

Za ovitek sicer ne (prejšnjikrat je bil časopis, zdaj gre za sofisticiran človek ne jezi se), za album Komercialne pizde pa sem kar prepričan, da je boljši od albuma Slon in Sadež. Sadež in Slon sta (so - zdaj kao štirje) še vedno cinična zajebanta in nista zbežala daleč od Buldožerskih štosov. Podobno kot predhodniki pred 28 leti sta se tudi sama ustavila pred prevladujočo sceno in tako iz komada v komad secirata vse od skrajno idiotskih najstniških projektov do skandinavskega metala. Verjetno ni naključje, da jim gredo še najbolj v nos Siddharta, fantje, ki imajo ponavadi pri ročnem nogometu (tako kot Slon in Sadež) najmočnejšega fanta v golu. Komad Pot v f(x) je sicer parodija na slavnejšo stadionsko Pot v X. Takole mimogrede se mi zdi, da je plošča tudi obračun z vaškim repom, ki bi bil rad geto scena. S in S pa mislijo, da je 6pack Čukur vreden ene parodije. Tako kot Laibachi v komadu Tanz mit uns ali naša folklora v slovenski predelavi balkanske patetične Lipe cvetijo (Lipe cvatu). V komadu Nič se pet minut norčujejo iz Johna Cagea (1912-1992), v komadu Medvedi pa iz lovcev: "V eni roki nosim puško, z drugo roko brišem kri," recitirajo sadeži. Evo za pokušino še delček besedila iz motoristične parodije Levi pas: "Pa ta motor je čista zmaga,/ si reče, ko ovink polaga,/ ker mu pogled zastre kolona,/ ne opazi kamiona,/ preden umre je zadnja misel,/ če bremzat ma sploh smisel ..."

Bivši duo zdaj kvartet ima izredno razvit smisel za rimo in jih jasno, tako kot Buldožerje na Pljuni istini u oči, (namerno) zmanjka, ko je treba solirat in peglat aranžmaje. Kljub temu se zdi, da so se tudi v tej disciplini hudo popravili. Morda je edina prava zamera, ki jo kuhajo alter friki, da so hišni bend nacionalke, ampak se že takoj spet porodi vprašanje, zakaj jim niso plošče izdali isto tam.

+ + + + +