Plošča / Cecil Taylor with John Coltrane: Hard Driving Jazz

Sodobnega pianizma si ni moč predstavljati brez ameriškega prebiravca tipk, tolkalca po njih, gracioznega plesalca okrog klavirja Cecila Taylorja. Ekscentrični glasbenik - in to v dobesednem pomenu "zunaj centra" - drži in ne popušča pol stoletja. Zbirka zgodnjih posnetkov velikega muzika kaže na njegove formacijske odklone od glasbenih, konceptualnih, celo socialnih norm, ki so za vrat držale jazz v drugi polovici petdesetih let. Torej v enem njegovih najvznemirljivejših obdobij, ko se je polje najbolj odpiralo. Ime Johna Coltrana v naslovu bolj zavaja kot ne. Štirje posnetki obeh v kvintetu trobentarja Kennyja Dorhama iz leta 1958 kažejo, kakšna nepomirljiva nasprotja so skupaj shajala v jazzu. Bopovski vzorec, bluesovska oblika, modalni Coltrane so pri Taylorju že izčrpani. Toda skupina izkazuje vzajemno radovednost in spoštovanje, ne zgolj toleranco. Taylor je za tedanjo normo z drugega planeta - tonalno in ritemsko.

Toda pravo bogastvo se skriva v posnetkih dveh let prej, ko je mladi čudaški Bostončan muziciral skupaj z basistom Buellom Neidlingerjem, bobnarjem Dennisom Charlesom in na dveh komadih (na albumu na žalost ni vseh, ki so jih skupaj posneli) še s sopransaksofonistom Stevom Lacyjem. Osnova tedanjih Taylorjevih komadov je bopovska, toda igra je bogatejša, bobnanje v markiranju pulza iskalsko z več lomi, zamiki, premeščanji poudarklov. Lacy je asketsko skop in s tem zelo zgovoren poslušalec in špilavec. Cecil Taylor je intrigantno bogat v pletenju melodije. Dobesedno goni bend. Ko prime Monkovo Bemsha Swing in Ellingtonovo Azure je že povsem jasno, da je v jazz zašel neznanec, ki vanj vnaša nemir, negotovost, nov koncept. Zaradi takšnih je (bil) jazz vitalna glasbena umetnost. Vznemirljiva pionirska godba, nekaj let pred drugimi svobodnjaki. Začel je sam samcat, v marsičem je takšen tudi ostal na začetku novega stoletja.

+ + + +