PAMFLET / Bernard Nežmah: 70 milijonov DEM

Delikatna pravica ne marati, privilegiji direktorjev na novinarskih straneh in milijarde

MLADINA, št. 48, 3. 12. 2001

© Tomo Lavrič

Društvo ŠKUC je tožilstvu ovadilo psihiatra Janeza Ruglja zaradi razpihovanja verske in drugačne nestrpnosti. Kazenski zakonik za tovrstna početja predvideva kazen zapora do dveh let.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


MLADINA, št. 48, 3. 12. 2001

© Tomo Lavrič

Društvo ŠKUC je tožilstvu ovadilo psihiatra Janeza Ruglja zaradi razpihovanja verske in drugačne nestrpnosti. Kazenski zakonik za tovrstna početja predvideva kazen zapora do dveh let.

Terapevt Rugelj je vsekakor skrajnež, ki s svojimi izjavami žali in omalovažuje homoseksualce, matere samohranilke, lenuhe, pezdete, alkoholike, narkomane, penzioniste, grde ženske, brezposelne etc. V svojih tretmanih poskuša kreirati prototip zdravega človeka, ki se bo ukvarjal s športom, po možnosti doktoriral, se polno posvetil delu, bil odličen ljubimec in če se le da, nikoli ne odšel v penzijo ter kajpak umrl sredi dela. To je njegov simplificirani credo. Ki ga vsakič znova pove medijem, kadar ga ti povprašajo za intervju. Drugače preživlja dneve kot psihiater, ki s svojo metodo zdravi skupine zasvojencev. Ne hodi iz kraja v kraj, da bi pozival k nasilju zoper "nenaravne" in "patološke" skupine ljudi, ne teka od časopisa v časopis s članki, v katerih bi ščuval in klical k preganjanju. Javnosti preprosto predstavlja svoje predsodke, po katerih so zanj homoseksualci spolno nagnusni.

Tu se postavi vprašanje: ali ne bi bilo potrebno postaviti možakarju meja, mu zagroziti z zaporom? Tako meni prizadeti ŠKUC, toda po drugi strani bi imelo to za posledico izgubo svobode izražanja. Navsezadnje pravice, da nekoga ne maraš in da to javno tudi poveš. Še leta 1987 so pri nas sodišča zaplenjala "Mladino" in "Katedro" zaradi člankov, v katerih so pisci pisali, da je komunistična partija osovražena pri ljudeh. Nezamisljivo je bilo, da bi javno glasilo objavilo stavek, da se državljanu X gnusi Centralni komite zveze komunistov Slovenije.

Cena demokracije je včasih trpka, prenašati kvazinaravne poglede o človekovem zdravem duševnem življenju. Toda, ali je v resnici Rugelj ta, ki jemlje pravice homoseksualcem in lezbijkam? Poslanci v vladajočih strankah LDS in ZLSD so vsi po vrsti naklonjeni liberalnim idejam, pred časom so predlagali celo zakon o umetnem oplojevanju za ženske brez partnerjev. Zakona o registraciji partnerstva med istospolnimi pari pa ni od nikoder. V vladi in parlamentu imajo takoimenovani levičarji popolno večino, a od nje marginalne skupine nimajo nič.

Podoben fenomen kot nekoč na Koroškem, ko so glavarji socialdemokratskih in ljudskih strank zadrževali izvedbo pravic slovenske manjšine z izgovorom, da bi to povzročilo vzpon Haiderjevih svobodnjakov. Haider je na koncu postal glavar navzlic "žrtvovanju slovenskih pravic", slovenska manjšina pa je tudi pod njem deležna bolj ali manj enakega tretmana kot poprej.

Politika ŠKUC-a je iz arzenala ideoloških vojn. V svoji medijsko najbolj odmevni akciji se ne bori za to, da bi lezbijkam in homoseksualcev pridobil kakšno enakopravnost več, temveč za to, da kontraverznemu psihiatru vzame pravico do izražanja njegovih delovnih teorij.

Spopad med pravicami delavcev in menedžerji je običajno drugačen, skrit daleč od oči javnosti. Tokrat nam časnik "Delo" prinaša sliko idile. V petkovi izdaji objavlja nič manj kot kolumno direktorja "Mercatorja". V njej gospod Zoran Janković pripoveduje o samem sebi in ob risbi angela prebiramo hvalospev o njegovem partnerstvu in očetovski skrbi za zaposlene.

Reč postane prav zabavno protislovna, ko na drugi strani istega časnika preberete gromoglasne besede Društva novinarjev Slovenije, ki je sprejelo listino o nedopustnosti prikritega oglaševanja in zlorabe novinarskega prostora. Na novinarskih straneh pa sedaj piše direktor podjetja samohvalo svojemu direktorjevanju!!?

Nov tip direktorja pa postaja gospod Marjan Rekar. Ljubljanski mestni svet, tako vladajoče stranke kot opozicijske, je v en glas podprl gradnjo nogometnega štadiona, ustanovil podjetje Stadion in mu na čelo postavil nekdanjega direktorja železnic in razvojne družbe. Gospod Rekar je takoj povedal, da bo projekt stal okoli 70 milijonov mark, da bo denar prispevalo mesto, država, nekaj zasebna podjetja, po potrebi pa bodo najeli še kredite.

Vrača se torej lik socrealističnih direktorjev, ki jih je postavljala partija in so vodili zdaj železarno, potem banko, naslednjič zavarovalnico. Njihova značilnost pa je bila vnaprejšnji uspeh. Opravljali so namreč veliko poslanstvo, ki je zmeraj uspelo, zakaj za njih ni bilo zakonov trga in povpraševanja.

V Ljubljani bodo zdaj za sanjski denar gradili stadion. Kje je raison? Je bilo lani v mestu ducat koncertov na Centralnem stadionu, na katerih se je zbralo toliko poslušalcev, da so brez kart ostale številne množice? Nak, niti enkrat ni bil stadion premajhen. Bil pa je do zadnjega kotička napolnjen ob eni tekmi Olimpije in štirih Slovenije, za katere je dejansko zmanjkalo kart.

Mesto bo zdaj zaradi nekaj tisoč gledalcev, ki bi štirikrat na leto radi na nogometno tekmo, organiziralo in s sofinancerji plačalo 70 milijonov mark!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!? Sanjska darežljivost. No, že dan potem je mestna oblast sklenila, da bo ukinila subvencijo za športne rekreativce. Zakaj bi mesto spodbujalo meščane, da se v športnih društvih ukvarjajo s športom in tako skrbijo za svoje zdravje, ko pa se bodo lahko športa naužili na tribunah.

Skratka, milijarde v infrastrukturo, medtem ko je mestni nogometni klub Olimpija, ki ga vodi podžupan Anton Colarič, znan po tem, da igralcem ne izplačuje plačila po pogodbah. V nogomet kot igro je torej investicija takorekoč 0, v stadion pa sanjski novci. Princip, po katerem so gradili zimsko olimpiado v Sarajevo 1984, kjer so objekti izgubili ves smisel že leto po olimpijskem prvenstvu.

Nogometna zveza Slovenije je za uvrstitev na SP dobila 10 milijonov nemških mark. Toda njen predsednik Rudi Zavrl je kategorično odklonil, da bi finančno podprli gradnjo novega stadiona; nanje lahko računajo zgolj s simbolično vsoto!

Nogometni stadion je bolj potreben mestni oblasti kot pa nogometni zvezi. -????? Takoj je ustanoviti Protikorupcijski urad Stadion d.d.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

»Kardelj je bil prepričan, da ima misijo«

IZJAVA DNEVA

V središču

Generacija, ki je delala, a je sistem ne vidi

Spregledana anomalija v slovenski pokojninski zakonodaji

V središču

Koncesije za Crystal

Zasebna klinika davčnega strokovnjaka Ivana Simiča vsa leta posluje z izgubo